t Profesor Franc Janežič. Veliki teden je čas žalovanja, čas premisljevanja trpljenja in smrti Kristusove. Veselo petje popolno potihne, Se celo zvonovi »n orglje se zadnje dni veC ne zglasijo. Prelepe in pomenljive službe božje pa se v cerkvi oprarljajo, ko duhovniki molijo in pojejo zalostinke preroka Jeremija, bero opisovanja Kristusovega trpljenja in popevajo pevci o trpljeniu in pogrebu Izveličarjevem. Letošnji veliki teden pa je bil Se posebno žalosten za lavantinsko škofijo, ker ji je zaporedoma pobrala neusmiljena smrt dva zaslužna duhovnika. Veliki petek predpoldan smo v Žalcu spremili k zadnjemu počitku preč. g. Franca Janežiča, profesorja na c. kr. učiteljiSču v Mariboru, na velikonočno nedeljo popoldan pa smo na mariborskem pokopališču v grob položili stolnega proSta, mil. gsp. mons. Ignacija Orožen. Ker bo gotovo spretno pero opisalo posebno dela- in trudapolno življenje rajnega gsp. stolnega prošta, nekdanjega župnika mozirskega, nadžupnika št. križevskega in potem ravnatelia bogoslovja, bi rad danes le nekaj malega poročal o umrlem blagem g. Fr. Janežiču, in sicer, kolikor sem si zapomnil iz kratkega, jedrnatega in ginljivega nagovora ob krsti rajnega v cerkvi sv. Kancijana na pokopališču žalskem. Profesor, cesarski in kn. šk. konzistorij. svetovalec Franc Janežič je bil rojen v Zalcu dne 13. sept. 1829; od knezoškofa Antona Martina SlomSeka v Št. Andražu v lavantinski dolini v duhovnika posvefien 25. julija 1853 je služboval kot kaplan in pozneje provizor na Vranskem, kot kaplan v Laškem trgu in v Celju, kjer je prevzel vodstvo takratne glavne Sole. Kmalu so spoznali knezoSkof Jakob Maksimiljan vrline in ljubezen njegovo do mladine in so ga zato že leta 1865 po smrti Andreja Zoherja poklicali vodjem mariborske glavne šole, kjer je bodoče učitelje razven v krščanskem nauku tudi v zgojeslovji in poljedelstvu poučeval. Ko se je šolska postava 14. majnika 1869 spremenila, spremenila se je tudi šola odgojevalnica tako, da se je postavila na lastno stališče in dobila približno podobo, kojo ima dandanes c. kr. uciteljišče. Janežič je na tem zavodu prevzel mesto veroučitelja, ter bil 5. avg. 1883 stalnim profesorjem imenovan in je v tej službi zvesto, tiho in mirno pa vstraino deloval do svoje visoke starosti, ko je že čutil, da ga bo sodnik živih in mrtvih kmalu na račun poklical. Skoraj nikdar ni bil bolan, nikdar ni Sole zamudil. Še le v spomladi 1898. in 1899. leta ga }e obolela noga silila, nekaj dni ostati v postelji. Koncem septembra minulega leta je nastopil pokoj, kojega pa ni dolgo vžival. V začetku mesca sušca t. I. je Sel v Konjice pokapat svojo blago sestro gospo Šepičevo. Ljubil jo je iskreno, zato je pa tudi žaloval in zdihoval za njo, kakor dete za očetom ali materjo; vrhu tega se je še takrat nekoliko prehladil. 7. aprila je Se mladino v cerkvi Matere milosti spovedoval. Cvetno soboto je nekoliko tožil, da mu ni posebno dobro, cvetno nedeljo že ni mogel več v cerkev; pljuča so se mu vnela, hudo je kašljal, pa vedno še je upal, da bo veselo alelujo zdrav obhajal. Da bi pa vendar na vse pripravljen bil, ker ne veino ne ure ne dneva, kdaj bo Gospod našo dušo poklical k sebi, bil je veliki torek opoldan spreviden s sv. zakramenti za umirajoče. Vse molitve je še glasno z duhovnikom molil, potem nekoliko zakašljal, nekaj besed izgovoril in mirno svojo duSo izdihnil. Veliki četrtek ob 2 popoludan zbrala se je velika vrsta ljudij vseh stanov in vsake starosti pred stanovanjem rajnega, da ga spremijo do južnega kolodvora. Kondukt je vodil preč. g. stolni župnik, obdan od mnogo duhovnikov. Nekdanji gojenci rajnega profesorja so zapeli žalostinki na domu in na južnem kolodvoru. Njegovi nekdanji lovariši, gg. profesorji c. kr. učiteljišča, zastopniki vseh mariborskih srednjih, meSčanskih in ljudskih Sol, čfi. šolske sestre s svojimi gojenkami, c. kr. uradniki, mestni župan, načelnik okrajnega zastopa itd. so Sli za krsto. In veliki petek ob desetih predpoldan se je zopet videlo nadaljevanje žalostnega sprevoda in sicer v Savinjski dolini, od kolodvora mimo župnijske cerkve na žalsko pokopališče; vodil ga je v spremstvu domačih in sosednjih dnšnih pastirjev tovariS njegov iz bogoslovskih let, preč. g. duh. svet. Ant. Šibal, župnik teharski. Iz Maribora so se pogreba v imenu c. kr. učiteljiSča ude- ležili gg. ravnatelj Schreiner ter profesorja Koprivnik in Vreže. Ko smo krsto z venci obloženo v cerkev postavili, ko so duhovniki pri oltarju svet. Kancijana mrtvaSke molitve opravili, o kako milo so takrat donele besede pridigarjeve: Jokajoči, žalujoči sorodniki in prijatelji? Mila žalska župnija! Kar si nam pred blizo petdesetimi leti posodila, ti prinesemo danes v žalostni procesiji nazaj. Blagega rajnega, preč. g. Franca Janežiča, ki se je pred 701eli v tej župniji rodil in jo leta 1853. kot mlad in vnet duhovnik zapustil, da gre delat v vinograd Gospodov, bomo sedaj položili v hladni grob domače zemlje. Li hočemo jokati in solze prelivati kakor oni, ki upanja nimajo, da se zopet vidimo? (I. Tes. 4, 12.) Ne, saj smo kristjani in saj vemo, da je rajni gospod pravično živel; pravičnemu pa Bog po svojem kraljevem pevcu sam pravi: »v večnem spominu ostane pravični« (ps. 111, 7.) Pravičen je bil pred ljudmi. Spolnjeval je svoje dolžnosti natanko in zvesto. Nekdaj kot duSni pastir, pozneje pa in sicer skoraj štirideset let kot vnet vzgojitelj mladine. Ni ga skoraj učitelja na Spodnjem Štajarskem, kojega bi ne bil rajni podučeval in navduševal, naj se ravna po vzgledu najvišjega učenika Jezusa, ki je nedolžno mladino toliko ljubil in v nebesa vabil. Pa tudi v drugih stanovih je veliko učencev njegovih. Sam premilost. knez in Skof naS so bili v Celju 1862. in 1863. leta rajnega učenec in so z veselim ter hvaležnim srcem lani 7. majnika ob priliki blagoslavljenja prekrasne od rajnega gospoda profesorja darovane šolske zastave c. kr. učiteljisča javno v svoji stolni cerkvi v Mariboru izjavili: »Z mnogim veseljem in srčno ginjen ter hvaležno se vedno spominjam blaženih ur, koje sem pri krSčanskem nauku ljubečega in ljubljenega kateheta preživel. Prav srečen sem, da morem danes na svetem kraju pred Bogom ob tako izvanredni šolski svečanosti mojemu ljubemu, vselej blagovoljnemu veroučitelju dolžno spoStovanje, otroSko hvaležno ljubezen izkazati. Vsi bodo svojega duSnega voditelja in očeta ohranili v hvaležnem spominu.« Ker Je bil rajni gospod profesor toliko pravičen in zvest v spolnjevanju svojih dolžnosti, so ga že prejSnji knez in Skof imenovali svojim duhovnim svetovalcem, sedanji premil. nadpastir pa so rau dne 23. julija 1893 podelili čast konzistorijalnega svetovalca. Odlikovan je bil tudi od presvitlega cesarja s tem, da je bil imenovan cesarskim svetnikom in da je dobil zlat križec s krono ter kolajni v spomin cesarskega jubileja in v spomin Stiridesetletnega zvestega službovanja. — Živel je skromno in tiho, ni iskal posvetnega razveseljevanja, da je tembolj mogel moliti in se na smrt pripravljati. Rad je pomagal v cerkvi — Se zadnje dni mi je pravil, da se najrajSi spominja, kako je v v mladih letih od ranega jutra v spovednici greSnike tolažil, zdravil in z Bogom spravljal — rad je obiskoval bolnike in jih tolažil ter kratkočasil; v svoji bolezni je bil vdan v voljo božjo in je mirno pričakoval uro odhoda. Bil je zares pravičen pred Bogom in ljudmi, zato je mirno in srečno v Gospodu zaspal, zato tudi upamo, da bo pri Bogu v večnem spominu, da bo večno veselje zavžival v nebesih. Zemlja terja od nas, kar nam je dala, prah m pepel. Naj pa bo, naj gre truplo počivat do sodnjega dne, podoba njegova, spomin na njegovo pobožnost in zvesto spolnjevanje stanovskih dolžnostij, ljubezen in spoStovanje do njega pa ostane v našem srcu. Orglje in zvonovi danes molčijo in mu ne zapojejo zadnje žalostne pesmi, pa tem bolj iz naSega srca kipi in proti nebu hiti mili klic: Bog mu večni mir in pokoj daj, večna luč mu sveti naj, naj v miru počiva in za nas prosi preč. gosp. Fr. Janežič!