*	lr * i.	B
	1 / <\ 1 VH	
		1 i
		K v | ^
UVODNIK
Leto vere in upanja
MARKO KREMŽAR
etošnje leto bo potekalo Slovencem v znamenju treh velikih Im katoliških škofov. Prvi med njimi je dmski škof Janez Pavel II., ki bo kot Kristusov namestnik nazemlji prvič obiskal našo domovino, da nam s svojo Prisotnostjo utrdi krepost vere. Deležen bo časti, od mnogih pa tudi globoke hvaležnosti in ljubezni. Drugi škof v središču slovenske katoliške pozornosti bo Anton Martin Slomšek, o katerem uPamo, da bo prvi Slovenec deležen beatifikacije. Vsem bo v ponos, nekaterim pa tudi v zgled in potrditev. Tretji je Pokojni ljubljanski škof Gregorij Rož-111311. ki ima čast, da je bil prvi katoliški škof v povojnem, po boljševikih obvladanem delu Evrope, katerega so komunisti postavili pred svoje sodišče in ga Po krivem obsodili. Letos bo poteklo od te obsodbe že petdeset let, pa se bo vendarle ob imenu škofa Rožmana ponovno pokazal med nami prav tisti del narodne resničnosti, ki bo ob papežu in Slomšku ostal prikrit. Nestrpnost nasprotnih in malodušnost lastnih bosta Poskušali zasenčiti med ljudstvom spomin na živo vero, trdno upanje in neomajno zvestobo škofa, ki spada v skupi-no 5avednih Slovencev, katerim v domači državi še ne priznajo pravice do groba.
Preteklo leto je bilo leto obletnic. Pol stoletja je minilo od konca vojne in revo-ucije, pol stoletja, odkar smo morali zapustiti dom, pol stoletja, odkar so od-Pßljali domobrance na poslednjo pot, P°l stoletja, odkar so komunisti posejali s ovensko zemljo z množičnimi grobišči.
s tem obletnic ni konec. D6bi množič-n'h Pobojev je sledila v Sloveniji doba s rahovanja in sodnih procesov po sovjetskem vzorcu.
Vrsta krivičnih sodnih procesov ,,v 'menu ljudstva“, ki so še danes v sramo-0 vsemu narodu, ker jih njegovi preds-avniki niti zdaj v svobodi niso javno Preklicali, se je pričela takoj po komunis-
tični zasedbi z „legaliziranim“ umorom globoko vernega pisatelja Narteja Velikonje. A morije ni bilo konec in ječe so se polnile z obsojenci. V okviru velikih, propagandno usmerjenih procesov so pričeli jemati nasprotnikom komunističnega totalitarizma bodisi življenje bodisi svobodo, vsem pa dobro ime. Dolga je vrsta poštenih Slovencev, ki so bili tista leta „obsojeni" in pozabljeni. Dolga je vrsta komunističnih procesov, ki so bili in so šejaven zasmeh pravici. Preveč jih je, da bi jih lahko našteli, dovolj jih je, da bi se ob njih slovenskim pravnikom, državnikom in zgodovinarjem lahko vzbudil čut odgovornosti.
Propagandni aparat komunistične partije je žrtve teh „sodnih“ procesov sistematično in krivično blatil, prav kakor je to delal od vsega početka s tistimi, katere so morili brez vsake sodbe. Nato so vztrajno, skozi pet desetletij, metali na njihova imena golide zlaganega blata. Do danes slovenske oblasti teh madežev niso poskušale oprati. Ni mogoče govoriti o pravni državi, kjer teži sodno oblast težko breme opustitve.
V povodnji revolucionarnih procesov in obsodb proti sovražnikom „novega reda“, katere nekateri rojaki zlonamerno, drugi pa neodgovorno še vedno imenujejo „izdajalce“, je bil sojen in obsojen tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman.
Partijski tožilec je na razpravi svojo obtožnico proti škofu zaključil takole: „Obtoženi Rožman je kot dosleden in zaklet sovražnik svojega naroda, do kraja zvest okupatorju, pred osvoboditvijo Slovenije... širil zmešnjavo in lažno propagando med ljudstvom, da Jugoslovanska armada vrši pokole civilnega prebivalstva, in je s tem zapeljal naše preprosto ljudstvo, da so mnogi zapustili svoje domove in se skupaj z okupatorjem umaknili v inozemstvo, kjer so izpostavljeni trpljenju in propadu.“ Potem, ko je dala partija pobiti na tisoče neoboroženih Slovencev in se je trudila, da bi
dobila iz „inozemstva“ še ostale tisoče civilnih beguncev, predstavlja taka obtožnica višek cinizma.
Škof Rožman je o resničnih vzrokih svoje obsodbe zapisal: „Odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu enciklike ‘Divini Redemptoris', največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočletni zgodovini ni nikdar poprej obstajala." Čas je potrdil, da se Cerkev v presoji komunizma ni motila in da so svarila ljubljanskega škofa bila upravičena in potrebna.
Danes iz perspektive petdesetih let se le malokdo spomni imen njegovih tožilcev in sodnikov, medtem ko postaja lik škofa Rožmana vedno pomembnejši in večji. Bil je med prvimi, ki so sprevideli, da se komunistična partija poslužuje narodne nesreče za svojo revolucijo in boj za oblast, pa tudi prvi katoliški škof v povojni Evropi, ki so ga komunisti postavili pred svoje sodišče. Zahodni svet je bil ob tem procesu brezbrižen. Ko pa so sledile podobne javne obsodbe hrvaškega nadškofa Stepinca in madžarskega kardinala Mindszentija, je postalo
ŽIVLJENJE - ŽIVLJENJE - ŽIVLJENJE
Naša verska skupnost v letu 1996
LOJZE KUKOVIČA
22. novembra 1995 je preteklo 8 let od
2.	katoliškega shoda Slovencev v Argentini. Bil je to brez dvoma važen mejnik življenja naše skupnosti tu ob Srebrni reki. V sklepnih izjavah smo povedali, kaj smo in zakaj se hočemo v bodočnosti truditi. V eni od šestih sklepnih izjav, ki nosi naslov „O versko-nravnem življenju“ je Katoliški shod podal temeljna načela in glavne smernice za versko-nravno življenje posameznikov in skupnosti. Tam smo znova slovesno izpovedali, da ima naše življenje v Bogu svoj izvor in svoj zadnji cilj in da nam torej ta osnovna resnica hoče biti vodilo vsega našega dejanja in nehanja. Po osmih letih je primerno, da si prikličemo v spomin sklepne izjave, zato jih v naslednjih vrsticah —ne sicer dobesedno, pač pa v zvestobi do vsebine — znova podamo.
1. Življenje, utemeljeno na veri in v6-deno po nravnih načelih, smatramo za naj-večji zaklad, za tisti svetopisemski biser, ki presega po svoji vrednosti vse druge vrednote. Postavljamo ga zatorej za temelj vsega zemskega življenja in za edino poroštvo srečne večnosti. Zato ga bomo nad vse drugo cenili in si bomo vztrajno prizadevali, da bomo v njem rasli in se v njem
izpopolnjevali tako v svojem osebnem kot dru-žinskem in skupnem življenju.
2.	Ker pa milost predpostavlja naravo in jo spopolnjuje, zato bomo visoko cenili tudi vse naravne danosti in darove, s katerimi nas je Bog obdaril. Med temi smo Bogu posebej hvaležni za bogato dediščino, ki smo jo prejeli od svojih prednikov, zlasti od tistih apostolskih in kulturnih delavcev, ki so za ceno velikih trudov in žrtev posredovali Slovencem krščansko vero in jih kulturno prebujali.
3.	V naših svetniških kandidatih Slomšku, Baragi, Gnidovcu, v številnih mučencih brezbožnega komunizma bomo gledali svoje vzornike in priprošnjike. Skrbeli bomo, da bodo največji med njimi dosegli tudi čast oltarjev, da bodo tako še poznim rodovom kazali svetlo pot življenja.
4.	Budno bomo skušali spoznavati in razločevati znamenja časov, po katerih Bog govori vsaki dobi. Ža posebnega vodnika v teh temnih časih, kijih svet preživlja, bomo imeli cerkveno učiteljstvo, ki je bilo od Gospoda časov postavljeno, da vodi človeštvo po poti resnice. V zavesti, da kdor njega posluša, posluša Kristusa, hočemo zvesto slediti njegovim naukom.
5.	Krščansko življenje se prične s krstom, pri katerem postanemo božji otroci in člani Kristusovega skrivnostnega telesa, Cerkve. Skrbeti hočemo, da bo to življenje v nas nenehno raslo, se krepilo in se poglabljalo. To bo sad pogostnega prejemanja zakramentov, zlasti evharistije, ponižne in vztrajne molitve ter nenehnega prizadevanja za vestno izpolnjevanje božje volje v vsakdanjem življenju in vdanega sprejemanja trpljenja in preskušenj, ki nam jih očetovska Previdnost naklanja. Potrebno pa je, in se bomo za to tudi vztrajno prizadevali, da vedno bolje spoznamo lepoto krščanskega življenja, v katero nas je Bog milostno poklical. Zato bomo pogosto brali Sveto pismo, se tudi drugače versko-nravno izobraževali ter uporabljali druga sredstva, kijih krščanska askeza priporoča za rast v duhovnem življenju.
6.	Ker je evharistična daritev središče in vrh vsega krščanskega bogoslužja, zato se bomo nedeljske svete maše pobožno in aktivno udeleževali. Vse druge pobožnosti, ki jih po dolgi tradiciji in priporočilih Cerkve gojimo, morajo voditi k evharistiji.
7.	Pri srcu nam bo obhajanje pivih petkov in prvih sobot, ki jih Cerkev tako
jasno vsem, ki so hoteli videti, da so bili očitki medvojnega kolaboracionizma in izdajalstva le del komunističnega scenarija v boju proti katoliški Cerkvi.
Škof Rožman je na začetku svoje škofovske poti sklenil z Bogom tiho pogodbo, o kateri je napisal: „Izročil sem Mu svoje dobro ime, osebno čast in vsega samega sebe s prošnjo, da ne bi bila nobena duša pogubljena zaradi moje nesposobnosti.“ Bog je škofa Rožmana prijel za besedo do smrti in še čez. Dopušča, da je zvesti pastir Njegove črede izgubil dobro ime med mnogimi rojaki vse do naših dni. Pogodba, ki jo je sklenil škof Rožman z Bogom, se še ni iztekla.
Morda bomo videli sadove Rožma-nove velikodušne pogodbes Stvarnikom šele v večnosti. Lahko pa upamo, da se
bo končno izkazala ob njegovem imenu pravica tudi na zemlji. Omembe vredno je dejstvo, da prihaja prvi papež v samostojno slovensko državo natanko petdeset let po krivični obsodbi slovenskega škofa. To obsodbo, ki jo je spremljala v težkih časih pred pol stoletja doba velike osamljenosti, je imel škof Rožman za višek svojega preizkušenj polnega življenja. Ob tej obletnici se bo izpolnilo slovenskemu katoliškemu občestvu še drugo, dolgo neizpolnjeno upanje. Dočakali bomo, da prejme zaveden, jasnoviden in tudi dolgo zamolčani škof Anton Martin Slomšek od Cerkve, kateri je bil sinovsko vdan, priznanje blaženosti.
Strašna senca komunistične zablode še vedno leži nad nami. Brezbrižnost, lahkovernost, nezaupanje in strah,
ki so jih desetletja sejali komunistični aktivisti, so pognali globoke korenine med ljudstvom. Ni jih malo, ki se zavzemajo za nov družbeni red, pa hkrati še vedno govorijo in vrednotijo, kakor sojih naučili dogmatiki revolucije. Ne upirajo se starim lažem, ker bi sprejetje resnice zahtevalo od njih napora in v mnogih primerih tudi spreobrnjenja. A ker je resnica močnejša od laži, bo prešlo tudi to.
Božji mlini meljejo počasi, a gotovo. Ne vemo, kdaj, a prišel bo čas, ko bo škofu Gregoriju Rožmanu, pa tudi drugim krivično obsojenim in javno še nepokopanim rojakom dano počivati v domači zemlji. Vrnil se bo med svoje, obdan z vsem spoštovanjem in s častmi, ki mu — kot velikemu sinu slovenskega naroda in zvestemu pastirju Kristusove črede — pripadajo.	•
priporoča. Na prve petke bomo po vseh dušnopaslirskih središčih prirejali svete ure, pri katerih naj bi se rojakom še naprej nudila možnost za mesečni prejem zakra-nienta svete pokore. Na prve sobote pa hočemo še posebej prositi za slovenske duhovniške poklice, da bi nam, kot do sedaj, tudi vnaprej ne manjkalo dobrih dušnih pastirjev. Prav tako bomo molili za redovniške in misijonske poklice.
8.	Živeli bomo s cerkvenim letom. Z ljubeznijo bomo zato obhajali verske in narodne običaje ob cerkvenih in družinskih Plaznikih. Proti vplivu razkristjanjenega okolja, v katerem nam je živeti, in ki se kaže tudi v tem, da se ob okom dajejo vedno boij pogosto imena, tujakrščanskemu duhu, bomo skrbeli, da bodo mladi starši izbirali otrokom imena svetnikov, v katerih bodo imeli otroci svoje vzornike in priprošnjike.
9.	Posebno pobožnost bomo gojili še naprej do božje Matere Marije. Dnevno se ji bomo priporočali in kot njeni zvesti otroci bomo obhajali njene praznike. Vsako et0 bomo slovesno poromali k njenemu narodnemu svetišču v Lujän. Med oblikami Marijinega češčenjabomoposebej cenili molitev rožnega venca in molitev angelovega češčenja. V naših družinah naj visi na častnem mestu poleg križa tudi podoba
‘trije Pomagaj. Pred to podobo bomo etno obnavljali Mariji svoje posvečenje.
10.	Sredstev družbenega obveščanja, ot so tisk, radio, televizija, kot tudi
S edališče, kino in videokasete, se bomo modro posluževali. Zavedali se bomo, da
so ta sredstva lahko v službi dobrega in slabega, zato ne bomo dopustili, da bi nam bila v versko ali moralno škodo. V nobeni slovenski hiši v Argentini naj ne manjka kakega verskega časopisa, posebej še slovenskega.
11.	Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti. Zato Katoliški shod priporoča poleg ljudskega nabožnega petja pri bogoslužnih opravilih tudi zborno petje in vsakršno glasbo, ki je v skladu s svetostjo bogoslužja in z dviganjem src k Bogu. Za voditelje cerkvenega petja naj bi se prirejala vsakoletna srečanja in po potrebi tudi tovrstni tečaji.
12.	Katoliški laiki naj se zavedajo, da so v moči sv. krsta in sv. birme poklicani, da se polno udeležujejo cerkvenega življenja Njih glavna nalogaje, dasvoje poklicno delovanje prešinjajo s Kristusovim duhom. Ker je poleg vzornega osebnega življenja in osebnega apostolata tudi organizirano delo eno od uspešnih sredstev, da Kristus zavlada v družbi, naj laiki radi po svojili močeh sodelujejo v cerkvenih in katoliških organizacijah ter v dušnopastirskih svetih, ki naj se ustvarijo ali pa požive v vseh naših okrajih.
13.	Nobenemu kristjanu ne sme biti tuja misijonska dejavnost, čeprav bodo njene konkretne oblike različne. Vsi člani Cerkve smo, vsak v svoji meri, soodgovorni za grajenje božjega kraljestva na zemlji tam, kjer še ni poznano ali utrjeno. Pri misijonskem rraporu Cerkve bomo torej radi sodelovali. Posebej bomo še podpirali
Sveto Božje Dete
blagoslove svete naj nad vas natrese in miru prinese, da bo novo leto z Bogom spet začeto in bo vaše delo lep uspeh imelo.
JOŽKO KRAGELJ
delo slovenskih misijonarjev po svetu.
14.	Za pobujanje in rast misijonske zavesti naj sev okviru slovenskega dušnega pastirstva ustanovi osrednji misijonski odsek, kateremu naj se pridružijo krajevni misijonski odseki. Naloga teh je, da budijo misijonsko misel in zanimanje, odkrivajo in pospešujejo misijonske poklice ter organizirajo praznovanje vsakoletnega misi-jon-skega dneva.
15.	Hvaležni Bogu in Cerkvi, ki je s konstitucijo Exul Familia iz leta 1952 omo-gočilaslovenskodušnopastirstvo,Katoliški shod vzpodbuja vse rojake v Argentini, da se s hvaležno in odgovorno ljubeznijo vključijo v naše versko občestvo, za katero skrbe slovenski duhovniki pod vodstvom
Pročelje Slovenske hiše v Buenos Airesu leta 1974, ob blagoslovitvi cerkve Marije Pomagaj.
Zbiranje rojakov na dvorišču pred cerkvijo, pred njeno posvetitvijo.
..Vst1, kar je dobro
za našo skupnost*
je treba podpreti...66
PAVLINA DOVBOVŠEK
O msgr. Antonu Oreharju lahko veliko napišemo, pa bi še vedno bilo premalo. Letos bo preteklo deset let, odkar je odšel k Bogu, ki ga je brez dvoma bogato poplačal za vse dobro, kar je ustvaril za našo skupnost. Bil je klena gorenjska osebnost, globoko čuteč, a nas je s trezno presojo družil in vodil 40 let, da smo vztrajali navkljub vsem teža-vam in zaprekam in ostali zvesti načelom, zaradi katerih smo pred pol stoletja morali zapustiti našo domovino. Nikoli mu ni bila odveč nobena pot, če je opazil, da je kak rojak zabredel v težave, bodisi materialne ali drugačne. Za vsakega izmed nas se je zanimal, kakor da bi bili vsi ena sama družina. Posebno pri srcu so mu bili mladi ljudje. Z očetovsko skrbjo jim je sledil pri delu v tovarnah ali pri študiju na univerzah in se veselil vsakega uspeha, če so ga dosegli. Ponosen je bil na vsakega, ki se je zmogel uveljaviti v tukajšnji družbi.
Z zanimanjem je tudi sledil delu
Zveze slovenskih mater in žena. Spominjam se, kako sem mu leta 1965 z bojaznijo sporočila, da pripravljamo novo organizacijo za žene, ki bo morala biti prirejena našim potrebam, pa tudi našim močem primerno. Ustanovitelj Zveze dr. Jure Rode ga je sicer že prej seznanil z našimi željami, pa vendar nisem vedela, kako bo sprejel še eno organizacijo poleg že obstoječih. Bala sem se, kakšno bo njegovo mnenje. Poslušal me je, dokler mu nisem vsega povedala, potem pa me prijel za roko in dejal: „Vse, kar je dobro za našo skupnost, je treba podpreti! Težko se boste uveljavile, a z Božjo pomočjo boste uspele. Ne odnehajte ob prvi zapreki in raje poiščite način, da jo boste premagale. Vedno se pa zavedajte, da bo uspeh odvisen od vas samih. Zveza bo takšna, kakršno boste same ustvarile!"
Z veseljem smo pričele pripravljati sestanke, katerih se je včasih udeleževalo tudi čez sto žena, saj takrat še niso obstajali krajevni odseki. Pripravljati
smo pričele tudi pravila Zveze. Za pomoč smo naprosile dipl. jurista Božidarja Finka, ki je rad ustregel naši želji. Msgr. Orehar ni nikdar posegal v naše delo, priskočil pa je na pomoč, če smo ga prosile. Večkrat seje namreč zgodilo, da nam je zmanjkalo sredstev za naše dobrodelno delo. Vedno nam je denarno pomagal, češ, „nikomur ne smete odreči pomoči, če vas zaprosi!" Bil je pa tudi kritičen in je povedal, kar mu ni bilo všeč. Toda nikoli javno. Poklical mejein mi med štirimi očmi razložil, če mu kaj ni ugajalo. „Predsednica Zveze ste in zato odgovarjate za vse, kar naredijo odbornice," mi je nekoč dejal, „pazite, da si boste zmogli obdržati avtoriteto. Zato je vaše delo pri Zvezi najtežje!" Kako prav je imel!
Kakor je bil izredno dober za Zvezo in je imel razumevanje za naše delo, tako je tudi znal biti strog, če kaj ni bilo prav. Spominjam se, da je Zveza nekoč pripravila prireditev, ko je na odru moralo goreti veliko sveč. Organizirala jo je danes že pokojna Danica Pe-tričkova. Takrat je bil msgr. Orehar resno v skrbeh, da se ne bi kaj vnelo in bi nastal požar. Obljubiti sem mu morala, da takšnih prireditev ne bomo več prirejale, pa če bi bile še tako prijetne!
Večkrat me je tudi resno opomnil, da mora vse naše delovanje biti v skladu s katoliškimi načeli. „Vaš znak je l srce, ki je simbol ljubezni. Zato delujte *
delegata slovenskih in argentinskih škofov. Ideal je, da bi iz lastnega verskega občestva prihajali novi slovenski duhovniki. Žal tega ideala skupnost zadnje čase ne dosega več, zato Katoliški shod poziva vse vernike, naj prosijo Gospoda žetve, da bo poslal zadosti in dobrih duhovnikov za duhovno oskrbovanje naše sloven-ske skupnosti.
16.	Med člane slovenskega občestva v Argentini štejemo vse slovenske vseljence in njihove potomce, v nekem oziru tudi zakonce druge različne narodnosti, ki so poročeni s slovenskimi vseljenci, njihovimi otroki in vnuki, vse „dokler je to koristno“, kot uči Cerkev. Izvzeti so le tisti, ki se prostovoljno odločijo za vključitev v krajevne župnije, kot to določaposebno Navodilo Apostolskega sedeža leta 1969.
17.	Da bo slovensko versko občestvo v Argentini, ki je razdeljeno v krajevna
dušnopastirska središča, vedno bolj občestvo vere, bogoslužja in ljubezni, vse močno vzpodbujamo k zavestni udeležbi in odgovornosti pri našem verskem življenju.
18.	V vsej naši skupnost naj vlada prijateljsko in družinsko razumevanje, ki je sad pristne krščanske ljubezni. V bistvenih rečeh bodimo vsi enih misli, ko gre pa za nebistvene stvari, spoštujmo svobodo različnih mnenj, v vsem pa naj med nami vlada iskrena ljubezen. Dušni pastirji naj s Kristusovo ljubeznijo skrbe za njim izročene vernike. Posebno skrb naj posvečajo tistim, ki so zašli s prave poti ali pa so v nevarnosti, da to store. Verniki pa naj svojim dušnim pastirjem radi pomagajo pri njihovem delu. Vsi člani občestva pa naj imajo čuteče srce za tiste rojake, ki so v kakršnikoli duhovni ali materialni potrebi.
19.	S Cerkvijo v Sloveniji, ki nam je
kljub veliki krajevni oddaljenosti po srcu tako blizu, bomo ostali povezani s prisrčno ljubeznijo. Njeno življenje in njena usoda bo globoko odmevala tudi v naših srcih. Pri srcu nam bodo seveda tudi drugi slovenski verniki, živeči zunaj matične domovine. Vseh Slovencev se bomo posebej spominjali na predvečer praznika naše Marnje Pomagaj. S Cerkvijo v Argentini, katere verniki smo, bomo globoko čutili, zanjo molili in pri njenem delu po možnosti tudi aktivno sodelovali.
20.	Vedno se bomo hvaležno spominjali in se v molitvi zahvaljevali vsem tistim, ki so se v dolgih letih našega bivanja v tej deželi trudili za naše versko in nravno življenje in ki so tako pomagali graditi naše versko občestvo.
•
v tem smislu. Brez velikega razkazovanja in govorjenja delite med rojake pomoč, pa tudi besede ljubezni. Matere in žene morate biti vzor vsem in če je kdaj potrebno, morate znati u gladi ti morebitna nesoglasja ali spore. Zavedajte se tudi vedno, da ste odšle po svetu zaradi določenih načel. Ostanite jim zveste in jih prenesite na vaše potomce! Tudi jaz sem imel mater, zato želim, da s svojim delom delate čast slovenskim poštenim ženam in mate-ranV' mi je naročal, ko je nekoč obiskal naš dom.
Brezplačno je stavil Zvezi na razpolago Slovensko hišo in ni nikoli zahteval odškodnine — ravno obratno — Bodal nam je, če je zmanjkalo.
V sako leto je imel prvo predavanje v novi poslovni dobi. Vsebino je izbral sam in nam vedno podal snov, ki je bila v tistem času merodajna.
Po njegovi smrti je Zveza dobivala zaščito pri msgr. dr. Starcu, sedaj pa pri župniku Jožetu Škerbcu, ki je bil med odsotnostjo dr. Rodeta tudi več let njen
Iz Slovenije
Teološki tečaj 1995: Strpnost in ljubezen. Od 13. do 17. novembra je bil na teološki fakulteti v Ljubljani in v Škofijski avli v Mariboru teološki tečaj 1995; predavali so: p. di\ Christian Gostečnik: Hudo je v moji družini; Janez Janša: Vizija slovenske obrambne politike; Lojze Peterle: Vizija slovenske zunanje politike; Marjan Podobnik: Vizija slovenskega kmetijstva in poljedelstva; dr. Metod Benedik: Od inkvizicije do svetosti; dr. Manca Košir: Ko Drugi pokliče ženo; dr. Hubert Požarnik: Psihopatologija nestrpnosti; dr. Anton Stres: Zahte-vapo strpnosti kotcivilizacijski pojav; mag. Klaus Einspieler: Biblični monoteizem —
duhovni vodja.
V teh letih se je Zveza lepo razvila. Kjer se nahaja slovensko središče, tam imamo odseke. Matere in žene se udejstvujejo tako kulturno kakor dobrodelno in organizacijsko, saj so si v svesti, da bo Zveza slovenskih mater in žena takšna, kakršno bodo same ustvarile!
vir nestrpnosti? Tečaj o aktualnih temah za študente in izobražence organizira vsako leto Medškofijski odbor za študente.
Mariborski škofijski zbor je bil v soboto 11. in v sredo 25. novembra in bil posvečen vprašanju duhovniške eksistence danes v Sloveniji. Obravnavali so 5 tematskih krogov o duhovniku: od rojstva do nove maše, njegovo duhovnost, trajno izobraževanje, njegov socialno družbeni položaj ter skrb za sodelavce.
Slovenski svetniški kandidati in svetovni misijonski dan v Sloveniji. V redčijo 22. oktobra 1995 sov Slovenijipraznovali svetovni misijonski dan pod geslom „Slomšek, Gnidovec, Baraga—misijonski navdih za naš čas". 'Jo geslo bo tudi za misijonsko delo v letu 1996 v Sloveniji.
Nov odbor Mohorjeve družbe v Celju: dr. Ivan Štuhec, predsednik; dr. Marijan Smolik in Svetko Gregorič, podpredsednika; dr. Metka Klevišar, tajnica; odborniki: Ivan Albreht, Jože Faganel, Lojze Kozar ml., prof. France Pibernik, Marjan Rola, dr. Ciril Sorč, Milan Strmšek, Jože Treven in Matej Zevnik; v nadzornem odboru: dr. Jože Maček, dr. Stanislav Slatinšek in mag. Cveto Varlič.

biti določeno število žena med čistilci zunanjosti njujorških nebotičnikov. Še med moškimi ni vsak za tako delo. Baje so po večini Azijci, a ne zato, ker so ONI ali Azijci, ampak menda zato, ker so manj vrtoglavi. Pa se nebotičniki ob lepem vremenu lesketajo od čistoče jekla in stekla, kakor da bi bili pravkar temeljito umiti.
V vsakem primeru bo najbolje, da prava oseba pride na pravo mesto. Tako bo kot oseba po pravici spoštovana na svojem mestu, bodisi v družini, širši družbi ali v državnem vodstvu. Gotovo so pa mesta, ki so bolj nenadomestljivo NJEGOVA, in druga bolj nenadomestljivo NJENA. Zamenjavanje vlog ni v prid nikomur in nezasedenost mest je lahko neke vrste izdajstvo. Pomisliti je namreč treba, daje oseba tudi otrok že pred rojstvom, oseba je starček, dokler se mu naravno ne izteče ura življenja. Osebe so učenci in državljani, naši vrstniki, podrejeni in predpostavljeni. Za vse velja, da nam je skupno dostojanstvo ose-be. Kdor z drugimi ravna kot s stvarmi, jih postvari in uporablja po svoji volji, si sam ruši avtoriteto, ki mu sicer po pravici pritiče.
Kako velika naloga, odgovornost, čast in privilegij pa je za starše, vzgojitelje in državnike, da jim je dano varovati, usmerjati in omogočati rast osebam in v njih gojiti osebnosti! V primeru s tem so razne zunanjosti in tvarne prednosti le pleve, prazne pleve!	•
Izpod vrha
DRUGEGA TISOČLETJA
NADISLAVA LAHARNAR
'W T okviru proslav 125-letnice bue-%/ nosaireškega dnevnika „La Naciön“ y je 26. septembra govoril španski mislec Juliän Marias o svetu na prelomu dveh tisočletij.
V treh točkah je povzel dosežke 20. stoletja: velika pridobitev dobrin oziroma bogastva, nesluten razvoj znanosti in tehnike in podaljšanje povprečne življenjske dobe zaradi izboljšanja življenjskih pogojev. Vse to je zaznavno že v razlikah med sedanjimi starši in otroki, to se pravi med dvema zaporednima generacijama. —Tudi znake dekandence je podal v treh točkah: organizirani terorizem, ki povsem hladnokrvno ubija zaradi ubijanja, mamila in splav. Izhod iz tega stanja je v odločitvi, da živimo kot osebe, kar v resnici smo. Vsaka je edinstvena, neponovljiva in dramatična oseba, usmerjena v prihodnost.
Ta zaključek, da je človek oseba, je brez dvoma vreden zelo resnega premisleka, kajti njegovo nepoznanje ali preziranje je najgloblji in bistveni izvor napetosti, težav, stranpoti, zmot in nesreč, tako v življenju posameznika kakor v družbenem sožitju, tako v ožjem kakor v širšem krogu. Mar ne prisostvujemo razkroju družine in vseh medčloveških odnosov — v nerazumljivem nasprotstvu z uzakonjenimi, splošno priznanimi in zgovorno razglašenimi človekovimi pravicami, ki so jih slovesno podpisovale države in se zanje borijo posamezniki in najbolj raznolika združenja!
Vzemimo za primer nedavno zborovanje žena v Pekingu.
Ali je tam bila v ospredju žena kot oseba, ki stoji ob strani osebi moža? Enakost je v tem, da sta oba osebi, enaki v dostojanstvu: ONA je enako oseba kot ON. Toda pazimo na razliko: ONA je enako oseba, enakovredna oseba, ni pa enaka oseba. Gre za dopolnjevanje, ne za nadvlado in tudi ne za tekmovanje, v sposobnostih, udejstvovanju in za mesto, ki jima pripada v družbi. Žena naj se le udejstvuje v znanosti, umetnosti, gospodarstvu in politiki, če je za to sposobna, predpisovanje določenih odsto-
tkov ženam na tem ali onem polju je pa nesmisel. Pot naj bo odprta vsem poklicanim ! Če pa bomo dopustili, da žena prevzame krmilo, ker je bilo nekje izglasovano, da mora biti ONA, in potem zaradi njene nesposobnosti zdrvimo vsi v prepad, je to pač nespametno. Je tudi nje same nevredno, saj ni na svojem mestu in tako ne more priti do polnosti svoje podobe. Omenjeno ni nič manj nespametno, kot če bi rekli, da mora
MOLITVENI NAMEN APOSTOLATA MOLITVE ZA JANUAR
m	M
Splošni: Da bi si vsi kristjani prizadevali za mir in razorožitev s
preroškimi solidarnostnimi kretnjami in z obtožbami vseh vrst nasilja.
Misijonski: Da bi zavest o skupni odgovornosti za oznanjevanje Kristusa svetu okrepilo v kristjanih ekumenskega duha.


„Komunizem je sicer mrtev, vendar ne počiva v miru."
ANTON STRES
To ugotovitev je zapisal že pred nekaj leti neki moskovski dnevnik. Na prvi pogled se zdi, da je samo malo hudobna domislica, vendar ni čisto tako. Resnična je z več vidikov. Najprej s tega, da tudi po ..koncu komunizma“ še najprej obstajajo isti centri moči, ki v veliki meri obvladujejo gospodarsko življenje in javna glasila in se v tej vlogi utrjujejo, kar ima za Posledico, da ostajajo vse druge, alternativne politične in idejne sile še naprej drugorazredne, čeprav so po ustavi vse enakopravne.
Vendarje še druga plat gornje resnice, ki je bolj zaskrbljujoča in ki nas zadeva vse. Mislim na tistega notranjega pripadnika totalitarnega režima, ki ga nosi vsak v sebi in čigar navzočnosti se niti ne zaveda. To je tista naša moralna otope-°st, nerazumevanje vrednosti prave svo-. de, nespoštovanje dr ugega človeka, ki je drugačen od mene in ki tudi misli 1 ngače kakor jaz, nerazumevanje za svobodno delovanje Cerkve, nerazumevanje v*°8e staršev pri vzgoji njihovih oti'ok, nerazumevanje spoštovanja lastnine 1 ngega in pravične delitve dobrin, nerazumevanje neenakosti pred zakonom, enakopravnosti in velikega pomena pra-vne države.
Zdi se, da razen peščice kulturnikov in njim podobnih večina naših ljudi sploh ni zavrgla komunistične državne ureditve in se odločila za demokracijo iz moralnih ■azlogov. Kaže, da ni zavrgla totalitarizma, ker le-ta ni spoštoval človekovoh Pmvic, ker ni priznaval celovite svobode Vei°vanja in verskih skupnosti, ker ni Poznaval staršem, da imajo prvenstveno P1 avico, da odločajo o vzgoji svojih otrok, Cl n* spoštoval lastnine državljanov, ker 111 priznaval tistim, ki drugače mislijo in so drugega nazora, državljanske enako-P1 avnosti in enakovrednosti. Bojim se, da Je večina mojih sonarodnjakov in sodrža-v Janov zavrgla komunizem zaradi povsem drugih razlogov. Ne zaradi moralnih iazlogov, ampak iz dobičkarske prera-nnijivosti. Videli so namreč, da se v
zahodnih demokratičnih državah bolje živi. Samo po sebi ni nič slabega, če si kdo želi dobro živeti in uživati dokajšnjo blaginjo. Država je celo dolžna skrbeti za gmotno blaginjo in vsako drugo. Zaskrbljujoče postane tedaj, če je to edino merilo, s katerim merimo pravšnost ali pa neprimernost kake ureditve. Bati seje, da se je tudi večina slovenskih državljanov odločila, da bo spremenila družbeno ureditev samo zato, ker se ji je zdelo, da bo v — vsaj navideznem — demokratičnem ozračju tržnega gospodar-stva bolje živela. Za moralne vidike in moralne vrednote, kijih demokracija zahteva in predpostavlja, pa ni tiste zaskrbljenosti in tiste dovzetiiosti, ki bi jo le zaslužile.
Minuli totalitarni režim nas je najprej pokvaril v tem smislu, da smo postali nedopustno popustljivi do nekaterih izrazitih oblik nespoštovanja človekovih pravic. Navadil nas je na nespoštovanje človekovih pravic in človekovega dostojanstva. Mladič, ki je prispel na svet v živalskem vrtu, bo poznal samo tisto svobodo, ki obstaja znotraj njegove ograje. Sploh ne vidi, daje z njim nekaj narobe, in da bi moralo biti drugače. Tako tudi danes. Žal, večina Slovencev misli, daje bilo tisto stanje Cerkve, ko je bila zaprta v za-kristije in ni smela nastopati v javnosti, normalno stanje. Zato se čudi, da Cerkev ni zadovoljna s tem stanjem, in naseda krilatici, da „Cerkev dviga glavo“ in zahteva preveč. V resnici pa vodstvo naše Cerkve ne zahteva ničesar drugega kakor tisto, kar Cerkev v Evropi uživa že vsa povojna leta in bi tudi pri nas, če ne bi bilo komunističnega totalitarizma. Tako smo se že navadili na tisto, kar smo doživ-ljali v letih totalitarnegarežima, da preprosto ne vidimo, kaj vse je bilo tedaj narobe. Zato smo tudi tako popustljivi in polni razumevan-
ja, da je v državi veliko primerov nepoštenega ravnanja in kraje tako imenovanega družbenega premoženja, da sodna oblast ne ukrene ničesar, da bi popravila vnebovpijoče krivice in kaznovala zločine, ki so se zgodili v času revolucije in takoj po njej, da so delavci v podjetjih postali povsem brezpravna raja, s katero lahko vodilni kadri počnejo, kar se jim zljubi, da so ob tem eni sindikati nemočni, drugi pa brezbrižni.
Mogoče pa je, da ne gre samo za moralno otopelost in brezbrižnost, ki smo ju nasledili od minulega režima. Mogoče je še nekaj hujšega: da smo namreč še vedno prestrašeni. Danam še vedno zadrhti glas in je potrebno zbrati kar dosti poguma, da kakšno rečemo v obrambo pravice, da se še vedno bojimo posledic svojega morebitnega nestrinjanja s kako potezo tistih, ki imajo oblast, bodisi v podjetju bodisi v državi sami, da še vedno čakamo, da se bodo drugi zganili namesto nas. Toda ravno to je tisto ravnanje, ki je skregano z demokracijo. Kajti demokracija pomeni najprej, da lahko svobodno in neustrašeno nastopamo in izražamo svoje mnenje in svoje zahteve ter se zavedamo, da v demokraciji velja vsak glas enako, posebno paše, če je utemeljen in če izhaja iz zahteve po pravičnosti.
•
Silvestrov večer —1995
ZDENKA SERAJNIK
Kos večnosti nam bilje podarjen, da zamejijo naša ga števila, ki dopolnila bodo se, minila: obseg neskončnosti — ni omejen!
Je delež v njem do kraja dovršen in prizadevanja so sad rodila; ni bistva naša volja zatajila, iskala in dosegla — cilj zgrešen?
Kot val neskončnega smo oceana, ki nosi kvišku, pada spet v globel: dovolj ga krepko reže naša dlan?
Zaupamo v brezmejno svetel Dan,
ki še najmanjšo rudari vrzel
in daje moč nam kot — nebeška Mana?!
^	j

Ce na vrata trka STRAH
ALOJZ REBULA
trah, naš vsakdanji spremljeva-Icc. Naš hudič-varuh. Naša ncloč-
y ljiva senca.
Vprašanje namreč ni, česa so bojimo. Vprašanje je, česa sc ne bojimo, na obzorju našega bivanja.
Česa se ne bojimo, za božjo voljo?
Bojimo se za zdravje, za linijo, za otroke, za zaslužek, za stanovanjc, za imetje, za kariero, za svoj ugled; bojimo sc za slovenščino, za slovensko neodvisnost, za Istro, za vstop v Evropo, za ugled slovenska nogometa; bojimo sc bolezni, pomanjkanja, nesreče, izpitov, toče, hrošča, suše, poplav; bojimo se atomskega žarčenja, zastrupljenja planeta, prodora islama, novega nacionalizma in komunizma; bojimo se holesterola, raka, aidsa, kolere; bojimo se življenjskih prevalov pri petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih letih; da ne govorimo o smrti...
Je sploh kaj, česar sc ne bojimo? Živimo v oklepu strahu. In če trenutno ni česa konkretnega, kar bi nam zbujalo strah, ostaja v nas tisti potlačeni, podzemski, težko razložljivi strah, ki nam ga je čez rob n ustregla moderna doba in ki se imenuje tesnoba—to temeljno nelagodje pred bivanjem, pred prihodnostjo...
Verujočega utegne obiti strah, da to, kar veruje, ni resnično. Da je krščanski čredo ena sama pravljica.
Papež Janez Pavel II. je morda zaznal nekaj takega strahu v vprašanju, ki mu ga je zastavil časnikar Vittorio Mcs-sori na začetku intervjuja, ki je zdaj izšel v knjigi „Prestopiti prag upanja“ in je svetovna uspešnica leta.
Vprašanje seje v svoji drznosti glasilo: „Ali ste enigmatično živo pričevanje Stvarnika sveta ali pa ste največji protagonist tisočletne utvare?... Ali ste kdaj omahovali glede gotovosti takšne zveze z Jezusom Kristusom (da je namreč on njegov namestnik, A. R.) in potemtakem z Bogom?... Ali ste si kdaj postavljali vprašanja in probleme o resnici čreda, ki ga ponavljate pri vsaki maši in ki razglaša nezaslišano vero, katere najvišji porok ste?“
Praktično je to bilo, kakor če bi Mcs-sori papeža vprašal: ste imeli kdaj kakšne
verske dvome o veri in o sebi kot papežu?
Messori bi si lahko na to vprašanje odgovoril sam in si na tihem verjetno tudi je. Kako moreš sprejeti takšno neznanskost, kakršna je krščanski čredo (Stvarnik, učlovečenje, posmrtnost), ne da bi te kdaj oplazil kakšen dvom, tudi če nisi intelektualec Wojtilovega formata? Saj brez takšnih dvomov niso bili največji svetniki. Vincenca Pavclskega so tako obsedale protiverske skušnjave, da sije na kos papirja napisal „Verujem“ in tisto izjavo nosil s seboj v znamenje, daje v njej izpričana njegova neomajna odločitev za vero, naj so mu rojili po glavi še takšni dvomi.Tisti papir bi odvrgel samo, ko bi sc tem dvomom uklonil. Seveda ga ni.
Praktično vere ni brez dvoma, kolikor je vera pristna. A verujoči vidi na planetu vere toliko razsvetljenega, da lahko mirno, racionalno mirno, sprejme tudi njegovo drugo poluto, ki je v temi. Pač v zavesti, da, ko ne bi bilo v veri skrivnosti, to ne bi bila več vera, ampak znanost.
Če mirno sprejemaš goro, na katero se vzpenjaš, si ne boš delal problema iz skale, ki seje utrgala na pot, in še manj iz kamna, ki se ti skotrlja pod nogo.
Papež na Messorijevo vprašanje ni odgovoril. Pač pa je rekel, daje zaznal v njem neki „nemir“. No, reči Mcssoriju, daje zaznal v njem nekaj pomanjkanja vere, bi bilo preveč: ni pa bilo preveč omeniti nemira v njegovem konvertit-skem verovanju. Vsekakor se je ves dolg odgovor zavrtel okrog „strahu“, sštevil-nimi navedki iz evangelija, kjer je verujočim neštetokrat rečeno: „Ne bojte se!“
Hotel je torej reči: brez strahu sprejmite vero, ki jo izrekate v credu, v mirni neomajnosti.
Zakaj ni priznal Mcssoriju, da ima tudi sam kakšen verski dvom? No, kakih fundamentalnih verskih dvomov granitnemu Karolu Wojtili res ne kaže pripisati. Zakaj je vprašanje obšel, ne da bi kaj zanikal ali priznal? Verjetno, ker tako zanikanje kakor priznanje za papeža ne bi bilo povsem na mestu. Če bi namreč dvome zanikal, bi navaden krist-
jan lahko rekel: saj, njemu je lahko, ko stanuje s Svetim Duhom, pa mu je vse jasno. Če bi pa priznal, bi sc pomislek lahko glasil: a tako, še papeža obletavajo verski dvomi... Skratka, odgovor bi utegnil vznemiriti kakšno preprosto dušo. Papež, vrhovni pastir vere, pa ni bil postavljen zato, da bi vznemirjal. Saj ni hotel vznemirjati niti z odkritjem vsebine tretje fatimske skrivnosti...
„Kristus je za svoj zmagoslavni voz pripel tudi Tesnobo,“ je zapisal Urs von Balthasar. Z učinkovito podobo je povedal to, kar je rekel papež: kristjan se nima česa bati.
Na novo in duhovito ponazoritev te misli sem naletel te dni, ko sem ob odprtju razstave ikon v Ricmanjih prisluhnil nagovoru škofa Bcllomija.
Takole torej je rekel nekemu intelektualcu, ki mu je potožil svojo stisko: „Na vrata trka strah. Vera jih odpre, pogleda in reče: Nikogar ni!“ O, kako bi sc ob tistem nenehnem trkanju zavedali, da onkraj vrat ni ničesar...
IZ NAŠE KRONIKE
Na občnem zboru Slovenske pristave
so 1. oktobra izvolili odbor za 2-letno dobo; predsednik Janez Jelenc, odborniki: Igor Ahčin, prof. France Bergant, Nande Češarek, Helena Dolinšek, Andrej Golob, Polde Golob st., Rudi Gričar, Kristina Jerovšek, Edvard Kenda, FrcnkKlemenčič, arh. Ivan Kogovšek, Metka Kopač, Andrej Kostelcc, Žiga Krištof, Tomaž Maček, Dominik Oblak, Mari Petek, France Rant, Cvetka Tomaževič, Ani Zarnik in Marija Zrnc.
VERA V KRIŽANEGA BOGA
Odlomki iz knjige „Prestopiti prag upanja"
Vprašanja: Vittorio Messori, odgovori: papež Janez Pavel II.
Vprašanje (povzeto): Katoličani veru-Jejo, da je papež človek, ki zastopa na zemlji Božjega Sina. Drugi menijo, daje to nesmisel, Pascal pa, da gre za skrivnost. Al' ste si kdaj postavljali vprašanje o resničnosti veroizpovedi, ki jo ponavljate pri vsaki maši?
Odgovor (odlomek; str. 39,40): Ali se je treba čuditi, Če celo tisti, ki verujejo v edinega Boga, čigar pričuje bil Abraham, tožko sprejmejo vero v križanega Boga?
'd'jo, daje Bog lahko samo mogočen in veličasten, absolutno trascendenten in lep v svoji moči, svet in človeku nedosegliv.
°8 naj bi bil lahko samo takšen! Ne more biti Oče in Sin in Sveti Duh. Ne more biti ljubezen, ki se daje in ki omogoča, da ga vidijo, da ga slišijo, da ga zvežejo, da ga tofutajo in da ga križajo. To ne more biti Bo8-.!T akoje v središču velikega mono-toističnega izročila nastala ta globoka raz-CePljenost.
V Cerkvi — sezidani na skali, ki je tistus — so Peter, apostoli in njihovi nasledniki priče križanega in v Kristusu vstalega Boga. Na ta način so priče življenja, ki je močnejše od smrti. So priče °ga, ki daje življenje, ker je ljubezen (cfr. l Jn 4; g) So priče, ker so videli, shšali in se dotaknili z rokami, očmi in ušesi Petra, Janeza in toliko drugih. Toda
NJEGOVA svetost PAPEŽ
JANEZ
PAVEL
II.
PRESTOPITI
PRAG
UPANJA
Kristus je rekel Tomažu: „Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali“ (Jn 20,29).
Upravičeno trdite, da je papež skrivnost. Prav imate, ko trdite, da je papež znamenje, ki mu nasprotujejo, daje provokacija. Stari Simeon je rekel Kristusu, da bo „znamenje, kateremu bodo nasprotovali“ (c ti; Lk 2, 23).
Poleg tega trdite, da seje vpričo takšne resnice — torej vpričo papeža — treba odločiti in da za marsikoga izbira ni lahka.
Toda ali je bila morda lahka za Petra? Je bila lahka za slehernega njegovih naslednikov? Je lahka za sedanjega papeža? Pri odločanju je potrebna človekova pobuda. Kristus pa pravi: „Meso in kri ti nista tega odkr ila, ampak moj Oče“ (Mt 16,17). Ta odločitev torej ni samo človekova pobuda, je tudi dejanje Boga, ki deluje v človeku, ki razodeva. In zaradi takšnega dejanja Boga lahko človek ponavlja: „Ti si Kristus, Sin živega Boga“ (Mt 16,16), potem pa lahko izgovori vso veroizpoved, ki je intimno izoblikovana po globoki logiki razodetja. Človek lahko tudi sebe in druge spomni na posledice, ki izhajajo iz logike vere in kijih prešinja isti sijaj resnice. Vse to lahko stori, čeprav ve, da bo zaradi tega postal „znamenje, ki mu nasprotujejo“.
Kaj preostane takšnemu Človeku? Samo besede, kijih je Jezus namenil apostolom: „Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se ravnali po moji besedi, se bodo tudi po vaši“ (Jn 15, 20). Torej: „Ne bojte se!“ Ne bojte se božje skrivnosti; ne bojte se njegove ljubezni; ne bojte se ne človekove slabosti ne njegove veličine! Človek niti v svoji slabosti ne preneha biti velik. Ne bojte se biti priče dostojanstva sleherne človeške osebe, od spočetja do smrti.
•
^ovo leto
leta:
Rekel sem angelu, ki je stal na pragu
luč, da bom z zanesljivimi negotovosti naproti!"
Angel mi je odgovoril:
”Poidi v neznano in položi svojo roko ko °^° "^e 1)01]6 kot luč in bolj zanesljivo
•■Daj mi koraki stopal
Mlad mož je sanjal, da je prišel v trgo-'ho. Za pultom je stal angel. Vprašal gaje: ■•Gospod, kaj prodajate?"
••Vse, kar hočete," je odvrnil angel.
Mladi mož se je razveselil in je začel naštevati: „Če je tako, bi želel konec vojne, boljše življenjske pogoje za vse ljudi, odstranitev revnih četrti v Latinski Ameriki, delo za brezposelne, več občestvenosti in ljubezni v Cerkvi ter..."
Še bi našteval, a ga ja angel prekinil:
„Oprostitte, mladi mož! Napačno ste me razumeli. Ne prodajamo sadov, ampak samo semena."
Marija, sveta božja Mati!
Novo leto. 1. januar
Ves Marijin pomen in vsa njena veličina je v njeni zvezi s Kristusom, v njenem božjem materinstvu. Zato se je Cerkev od najstarejših časov spominjala božje Matere. Po Mariji se je izvršila čudovita „zamenjava". Božji Sin je postal človek, da bi mi postali božji otroci. Na začetku novega leta nas Cerkev priporoča varstvu nje, ki je dala začetnika življenja, Jezusa Kristusa. V svoji materinski ljubezni se vedno zavzema za brate in sestre svojega Sina, ki še potujemo in smo še v nevarnosti in stiskah, dokler ne bomo prišli v blaženo domovino.
Prvi dan v letu je Cerkev posvetila tudi miru, prvi in najvišji družbeni dobrini, ki omogoča vsako drugo dobro v človekovem življenju. Vabi nas, naj o miru razmišljamo, ga vzljubimo, zanj molimo in delamo. Mir je sad pravilnih, urejenih odnosov z Bogom in sočlovekom.
r	..... ">
Sveta Božja Mati Marija
ZDENKA SERAJNIK Novo leto 1996
Miru Kraljica — sveta božja Mati, izprosi našim časom blagoslov; ti — upanje, ljubezen si rodov, ti — milost moreš nam posredovati.
Miru Kraljica — sveta božja Mati, prinesla v svet si polnost vseh vekov, ko doživeli čas smo — čisto nov: otroci božji smemo se imenovati.
Miru Kraljiču — sveta božja Mati,
Edinec tvoj — Odrešenik sveta, odvrne vse nevarnosti naj zla, ki mogle dušam kdaj bi škodovati.
Miru Kraljica — sveta božja Mati, na zemlji — ti začetek si neba, ti varno vselej vodiš do Boga: kako bi nehali ti čast dajati?! — Amen.
Kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
ZDENKA SERAJNIK
Čigavo ime? Vsekakor božje. Ime Očeta, ki je poslal svojega Sina na svet, da bi odrešil revni, padli človeški rod. Potem ime Sina, kijev naši človeški naravi prišel med nas — ne kot kralj, ampak kot ubog otrok v zasilni betlehemski staji; čaka nas sredi pastirjev in ovac; čaka, da bi mu vse do svečnice z angeli prepevali Slavo.
Tako značilno ime je sprejel; ODREŠENIK. Kako ne, saj nas odrešuje že dva-tisoč let—čaka nas s svojo milostjo, da se v njej prerodimo. Iz otrok jeze v božje posinovljence. V nobenem drugem imenu ni za nas rešitve ne življenja. Polnost časov, polnost ljubezni se razliva in valovi okoli nas, čaka, da zadihamo in zaplavamo in postanemo srečni v teh valovih LUČI. Čudovito je Ime, če ga sprejmemo in v njegovi moči začnemo zmagovati nad temnimi poskusi vsakršnega zla!
V tem imenu se priklanjajo Modri — slutili so, iskali, kot slutimo in iščemo in želimo mi vsi. Bi radi bili tako srečni, kot so bili oni, ko so pokleknili pred Dete? Bi mu kot oni v velikem veselju odprli svoje zaklade in mu jih darovali? Pa kako naj človek v času stotisočev brezposelnih in še več vojnih žrtev še najde zaklade?! Ni bitja, ki ne bi imelo zaklada—globokega zaklada v srcu, zaklada ljubezni — človeške ljubezni, s katero bi poskušalo vračati — božjo ljubezen. In to na vseh področjih. Po vseh zmogljivostih, ki so nam dane.
Čudovitost božjega imena tli kot iskra življenja v željah vseh narodov in jezikov in ljudstev, da bi postala — ENO, eno v veri, eno v ljubezni, eno v sodelovanju, eno v pravicah, ki ne smejo biti kršene najmanjšemu med majhnimi! ENO kot sta
Oče in Sin — eno.
In še eno ime se čudovito razliva po vsej zemlji: ime KRALJICE MIRU, ime SVETEBOŽJEMATEREZnjenim praznikom začenjamo 365 dni, ki v dolgi vrsti stopajo pred nas. Ali čutimo, da prosi za nas ONA, po kateri smo bili vredni prejeti Začetnikaživljenja? Poleg Deteta v jaslicah čaka, da se ozremo nanjo, da se zamislimo v njeno veliko željo, pomagati nam, voditi nas k Sinu, odpirati nam srce za klic Svetega Duha, kakor se je temu klicu bila sama odprla? Zares je—čudovito tudi Marijino, Materino ime. Koliko milijonov Češčenih-marij se dnevno dviga k njej in s tem priznava čudovitost Odre-šenikove Matere! Polne so te molitve vere, polne upanja in zaupanja, saj še nikoli ni bilo slišati, da bi bila naša Gospa koga zapustila.
Ali ti naši prisrčni pozdravi zajamejo tudi tiste, ki jih je premotila tema in namesto pozdravov pošiljajo v nebo kletve? Odgovorni smo zanje — odgovorni zanje prav tako, kot je bogatin odgovoren za to, da ne bo zadržal koščka kruha človeku, ki pred njegovim pragom omaguje od gladu.
Gospodovo razglašen) e ali sveti Trije kralji
6. januar
To je tretji božični praznik, pred njim pa tretji sveti večer, zato o mraku spet pokadimo in poškropimo domove. Tokrat napišimo s kredo na vrata letnico in prve črke kraljev. Tudi pri jaslicah postavimo kralje.
Evangelist Matej nič ne pove, da bi bili kralji in da bi bili ravno trije. Imenuje jih modri. Bili so izobraženi možje in po izročilu so prišli iz Perzije, Indije in Arabije. Izročilo navaja tudi njihova imena: Gašper, Miha, Bol-težar. Prinesli so tri darove: kadilo,
i. — iMuif,uiwnuutYotuiio|Atiiwiiioyiopiii0iiuuuDocuin/. i uvuucui i iwc, da Bog z vidnimi znamenji skrbi za svoje JUdstvo in mu po njih zagotavlja rešitev. Bog je modre notranje razsvetlil in vodil, da so našli Mesijo. Modri niso bili Judje, ampak so prišli z Vzhoda, iz ljudstev, ki niso poznali Jahveta, razodetega Boga. Danes bi rekli: prišli so iz misijonskih dežel, zato je Plaznik Treh kraljev misijonski praznik.
JOHANNES JOERGENSEN
ČETRTI KRALJ
„I
LEGENDA
n darovali so mu zlata, kadila in mire...“ Jezus v naročju Matere in pred njim na kole-nih trije kralji. — Prvi je asPer s svojim darom: s svetim keli-10m. Morda j e to prav isti kelih, v katere-°° na Golgoti zajel Božjo kri iz križanih rok, ki bo tekla na tla? Za ‘tsperjem kleči Melhior v svetniškem 0 »Čilu s kadilnico v roki kakor duho-!n!. * Pred belo hostijo Evharistije... Za-anjipaje Maver—črni Baltazar... Alije nttslil, dabo Marija shranila miro na prsih L° dneva, ko bodo roke njenega Božjega IJni razpete na križ in mu bo ponudila °de, zmešane z miro?
Toda stara legenda pripoveduje, da se .e'e tedaj, ko so položili darove predenj, hotelo nasmehniti. Sveti Ježef je bil ovoljen z zlatimi čašami in Marija je 1 a P°&ščena s kadilom, kot ga daruje-10 na oltarju. Toda Jezus ni stegnil ročic r°ti svetlemu zlatu in kadilu in obrnil se e 0 mire, da bi poljubil oči svoje Matere,
polne solza. In trije kralji so se vrnili z občutkom, da niso bili poplačani po svojem zasluženju. Toda ko je izginila na obzorju glava in vrat zadnjega njihovega velbloda in je zamrlo žvonkljanje njih opreme v daljavi, je prispel četrti kralj.
Domovina so mu bile stepe na obalah Perzijskega zaliva in od tam je prinesel tri velike in zelo dragocene bisere, ki jih je hotel darovati novorojenemu Kralju, ki mu ga je bila naznanila zvezda nekega večera v Sirazu nad Morjem cvetlic. In dvignil se je ter vse popustil in vzel svoj najdražji zaklad — tri bisere. Spustil jih je v pas ter stopal za zvezdo, da bi odkril kraj, kjer se bo zvezda ustavila... In končno, glej, je prispel, toda prepozno. Dmgi trije kralji so že bili tu, ko je bil on še daleč. Prišel je prepozno in—s praznimi rokami. Ni imel več biserov.
Počasi, oklevaje odpre duri svetega hlevca, ki je varoval Božje dete, sveto mater in svetegakmšnegaočeta. Polmrak vlada v notranjščini in 1 alten duh kadila še
trepeta v zraku kakor v cerkvi po večernem blagoslovu. Sveti Jožef pripravlja posteljo za noč, Jezus spi v materinem naročju.
Perzijski kralj počasi in boječe spregovori: „Gospod, imel sem darilo zate: tri dragocene bisere, velike kot golobja jajca, prave bisere iz zelenega Perzijskega morja. Šel sem za tremi kralji, ki so jezdili pred menoj na velblodih. Zaostal sem in se moral zateči v obcestno gostišče. Ni bilo prav, toda vino me je tako poživilo. Slavec je pel ter me spominjal na Siraz. Na klopi ob ognjišču je ležal starec, ki ga je tresla mrzlica. Nihče se ni zmenil zanj. Ni imel denarja, da bi plačal zdravnika, niti svojih ljudi, in drugo jutro bi moral oditi, ker ni mogel tam umreti... Gospod, to je bil star mož, izsušen in ogorel, ves siv in z zmršeno brado. Tako meje spominjal na očeta! Gospod,oprosti mi! Vzel sem biser iz pasu ter ga dal gostilničarju, da bi poskrbel za bolnika ter ga po smrti pokopal v blagoslovljeno zemljo... Drugo jutro sem nadaljeval pot, da bi ujel one kralje. Njihovi velblodi so stopali precej počasi in upal sem, da jih dohitim. Pot je vodila po zapuščeni dolini, kjer so bile med grmovjem terebint in med šopi košeničice z zlatimi cveti velike skale.
r	>
Gospodovo razglašenje
ZDENKA SERAJNIK
Dovolj svetlo nam sije LUČ z neba, dovolj razločno kaže nam poti, da ne bi se zmotili in zašli, lahko našli, kar želja je srca.
Če kdaj se zdi, da luč nam je zašla, zavedla bi zvijačnost nas ljudi, nikdar Najvišji nas ne zapusti, na pravem Cilju se nam pot konča.
Prižiga vedno znova se radöst, ko v duši spet zagledamo Boga in molimo ga, hvalimo, častimo.
Darove svoje predenj položimo: ljubezen živo, dražjo od zlata, Gospodovo razglašamo svetost! —
- ..... .........................
Nenadoma sem iz goščave zaslišal krik; skočil sem s konja ter našel trop vojakov, ki so ugrabili mlado žensko. Bilo jih je precej in nisem se mogel z njimi boriti. Tedaj — Gospod, oprosti mi še enkrat — sem spet segel v pas in poiskal drugi biser ter z njim odkupil dekle in jo rešil. Poljubila mi je roko zbežala kakor gazela... Ostal mi je samo še en biser in tega sem hotel ohraniti zate, Gospod. Bilje poldan in zvečer bi moral biti v Betlehemu, ob tvojih nogah. Prišel sem do mesta, ki so ga Herodovi vojaki zažgali. Bilo je tako vroče, da se nisem mogel približati. Od-
daljil sem se in naletel na četo vojakov, ki so izvrševali Herodovo povelje: lovili so otroke ter jih metali v ogenj. Pred neko hišo je stal vojak, kije držal za nogo golega dečka ter ga vihtel po zraku. Pred njim je v prahu klečala otrokova mati, kričala kakor žalujoče v Rami in se oklepala vojakovih nog. Otrok je pretresljivo jokal. ‘Zdaj ga bom vrgel v ogenj, da se bo spekel ’, je rekel vojak. Matijev grozi še glasneje zakričala... Gospod, odpusti mi! Vzel sem še zadnji biser ter ga dal vojaku, daje vrnila otroka materi. Taga je prijela, ga stisnila k sebi in brez zahvale zbežala... Glej, Gospod, zato sem prišel k tebi praznih rok. Odpusti, odpusti!“
V hlevu je zavladala tišina. Perzijski kralj je končal svojo izpoved. Za trenutek je obležal z obrazom na tleh, potem je dvignil oči in se zazrl v Jezusa. Sveti Jožef se je radovedno približal in Marija je gledala Otroka, ki ji je počival na prsih. Ali je spal?
Ne, Jezus ni spal. Vse je bil slišal. Počasi seje obrnil proti perzijskemu kralju in njegov obraz je zasijal. Stegnil je svoji ročici proti dvema praznima rokama.
In Jezus se je nasmehnil.	•
PO NAŠEM ŠTETJU
ALOJZ REBULA
Če je Leninov-Stalinov-Titov sistem pokazal globinsko alergijo do česa, jo je pokazal do Kristusa. Ta odpor je šel tja do jezikovne rabe. Izjavnega slovarja so morale izginiti cele besede, ki so dišale po njem (božič, velika noč, sploh cerkveni koledar), kaj šele njegovo ime. Kristus je postal za sistem, ki je hotel popeljati človeštvo v raj brezrazredne družbe, veliki tabu.
Kaj zato, če je Evropa že dvajset stoletij štela svojo zgodovino po Kristusu? Vera zemeljskega raja bi jo štela drugače: namesto po Kristusu bi jo štela po našem štetju.
Italijanski fašizem je bil toliko samozavestnejši od komunizma, kolikor je bil od njega neumnejši: štetje zgodovine je začenjal kar od pohoda na Rim leta 1922. To je bil začetek „fašistične ere“.
Komunizem se je na videz skromneje omejil na izraz po „našem štetju“. Dejansko mu je Kr istus šel toliko bolj na živce, kolikor je bil Leninov rdeči angel ne samo brihtnejši, ampak tudi mogočnejši in velikopoteznejši od črnega Mussolinijevega. Če si ga gledal od daleč, tudi lepši.
Na živce pa mu je šel, ker je nagonsko čutil, da je Kristus njegova negacija: Nekdo, ob katerem se utegne razleteti.
Če se je Kristus predstavil kot Pot, Resnica, Življenje, se je on izkazal za Blodnjo, Laž, Nič. Kar je sto petdeset let, od časov Pija IX., trdila Cerkev, nam danes zgodovina dokazuje v vrsti laboratorijskih eksperimentov, tja do albanskega.
Kristus se je še enkrat izkazal za kamen, ob katerem seje še enkrat nekaj razletelo.
Zato mi tisti izraz po našem štetju, ki ga še prebiram po slovenskem tisku, daje vtis majhne besedne crkovine, ki jo je ob dr ugi nesnagi pustila na Slovenskem leninistična poplava. Da seje ta izraz uveljavil po nekakšni laični spontanosti, tega ne bi trdil niti
SRAMEŽLJIVOSTI
šaljivec. V naše besede je prišel prav tako	_____
SMISEL IN POMEN
Slovenska peresa so pač začela z „našim štetjem“ pod pritiskom ideološkega terorja, ki je leta 1945 sedel v uredništva naših časopisov in založb.
Tudi najbolj laična Evropa paje najprej stela in slej ko prej šteje zgodovino po Kiistusu. Zato bo danes slovensko pero, ki noče pisati evropsko, kaj šele krščansko, zavrglo tisto režimsko hinavščino, tisto 'tntvo besedno podganico od minule po-P'ave, tisti „pred/po našem štetju“ in dati-'alo po „Kristusu“.	•
Lojze Kukoviča
Betlehemska prošnja za mir
Papež Pavel VI.
Paznik Gospodovega razglašenja,
1 skriva v sebi dvojni pomen: razodetje Boga in poklicanje narodov k veri, Prinašamo Kristusu darove svoje vere, svojega upanja, svoje ljubezni.
akor nekdaj Modri ga tudi mi priznavamo Z-a božjo Besedo, ki je meso postala,
'n za pravega človeka, ina Marije Device, naše matere, Prvorojenca človeštva, ozdravljamo ga kot Mesija - Kristusa,
'naga in nenadomestljivega Srednika ™ed Bogom in ljudmi, u ovnika, Učitelja in Kralja, kot tistei
'9 a, kije, ki je bil in ki bo.
Ja izpoved, Gospod,
1 lzP°ved vse tvoje Cerkve, ve	naj bo ena, sveta,
sojna in apostolska ter jo täko tudi delaš.
■ 1 sProjamamo tvojo ponižnost Poznavamo tvojo veličino.
Jahvaljujemo se ti, Gospod, da si nas odrešil, s Povzdignil k dostojanstvu božjih otrok, in n nared'1 za svoje brate in sestre Vs T odsulz dar°vi Svetega Duha. tn,Jr Zijamo, da bomo krščansko živeli:
'rodili se bomo,
ino°h° vedno sprejemljivi za tvojo milost Vo,-3.0,770 Ponavljali svoje življenje, da h’ borno Prizadevali,
'se po vsem svetu razširilo J6 oznanilo odrešenja in ljubezni.
DUH°VNO ŽIVLJENJE • Januar 1996
Ko govorimo o sramežljivosti, navadno najprej mislimo na tisti, v neki meri prirojeni čut, še v večji meri pa pridobljeno krepost, ki brani našo telesnost in posebej še spolnost pred vsakim grehom in celo pred nevarnostjo vsakega moralnega nereda. Za sramežljivega imamo človeka, ki se v svojem govorjenju, oblačenju in pogledih ter v ravnanju včde tako, da ni ne sebi ne drugim povod za kaj grešnega ali tudi samo neprimernega na področju spolnosti in čistosti. To je najbolj neposreden in prvi pomen besede sramežljivost, vendar ne edini.
Sramežljivo je lahko človekovo ponašanje tudi na drugih področjih življenja. Na vseh tistih, kjer hoče braniti kakšno posebno vrednoto svoje osebnosti. Tako na primer človek skuša skrivati pred drugimi — in ima tudi pravico do tega — svoje osebne skrivnosti. Kajti človek je oseba, ne stvar. Medtem ko so stvari človeku dane v uporabo in ima zato pravico, da jih do dna pozna in izrabi, je pa oseba bitje, ki je sama sebi namen, ne more biti sredstvo za nikogar. Je v nekem smislu vase zaprta vrednota. Je nekaj edinstvenega in enkratnega, Ne pred menoj ne za
Ko zapuščamo Betlehem,
mesto čistosti in resničnega miru,
kjer se je pred dvajsetimi stoletji
rodil On, ki ga danes molimo kot Kneza miru,
čutim dolžnost,
da vsem državnim poglavarjem in vsem, ki so odgovorni za usodo narodov, ponovimo silni klic za mir na svetu.
Vsemogočni Bog
in njihova najgloblja človečanska zavest naj jim podelita jasno spoznanje, gorečo željo in novega duha bratske sloge in plemenitosti, da bi za vsako ceno svetu prihranili razdejanje in trpljenje nove svetovne vojne, katere posledice bi bile nepreračunljive.
Naj čimbolj uspešno sodelujejo za zmago miru in resnice v pravičnosti, svobodi in bratski ljubezni.
menoj ni bilo in ne bo nobenega človeka kot sem jaz. Vsakdo izmed nas je edinstvena in enkratna božja podoba, v vsakem od nas sc Bog izraža na poseben način.
Iz tega med drugim sledi tudi, da ima vsak človek svoje intimno področje, izključno le njemu lastno, v katero nihče ne sme vstopiti, tudi če bi lahko, brez privoljenja dotične osebe same. Njegovo dostojanstvo se izraža torej tudi v tem, da je edini lastnik vsega, kar spada k njegovi osebi, svoje duše in svojega telesa. Človek je kot zaprt grad, v katerega vstopi le, komur je to lastnik dovolil. Še približati se mu ne sme brez velikega spoštovanja.
Eno izmed področij, ki ga človek budno hrani pred drugimi, je na prvem mestu religiozno življenje. Kakšen je naš osebni, intimni odnos do Boga, kakšna so naša verska doživetja, to radi skrivamo pred tujimi pogledi. Gre za skrivnostni dialog med Bogom in dušo, ki ga navadno človek le nerad razkriva drugim. Neka sveta, religiozna sramežljivost nam brani, da bi o tem govorili. Še več, nerodno nam je celö, kadar kdo drug hoče pred nami razkrivati svoja najgloblja verska doživljanja. Čutimo, da bi bilo lepše, če bi jih ohranil zase, če bi o njih ne govoril, razen če gre za velike intimne prijatelje, ki tudi na tem področju ne marajo imeti medsebojnih skrivnosti.
A ne le verskih doživetij človek ne razodeva rad drugim, tudi mnoge druge osebne skrivnosti rad ohranja zase. Ne le tiste, ki ga postavljajo v slabo luč, kot so mogoče skrivne napake ali grehi, temveč tudi dobre in lepe strani. Odkrijemo jih le tistim, s katerimi nas veže posebna ljubezen, prijatelj prijatelju, mož ženi in obratno. Kolikor globlja je med njimi ljubezen, toliko večja je tudi njih medsebojno zaupanje, in s toliko večjo lahkoto se odkrivajo medsebojne skrivnosti in tajnosti. Kar bi pred drugimi sramežljivo zakrivali, brez težave zaupajo svojemu prijatelju ali so-zakoncu. Nasprotno, še v srečo jim je, ko si tako lahko izmenjata srčne skrivnosti.
Ali ima vse to, kar smo do sedaj povedali, kaj skupnega s sramežljivostjo v ožjem pomenu besede, s sramežljivostjo na I
SMISEL IN POMEN SRAMEŽLJIVOSTI
.SV.'.V.V.V.'.'.V.V.V.'.V.'.'.V.V.V.V.V
področju spolnosti in čistosti? Ima, in več, kot bi se na prvi videz zdelo. Pravzaprav je sramežljivost do lastnega telesa in do lastne spolnosti, ter tako tudi do tujega telesa in tuje spolnosti, le eno od področij, na katero se razteza tisto tiho in skoro sveto spoštovanje, ki ga imamo ali pa vsaj moramo imeti do celotne osebe, svoje in tuje. Tudi človekovo telo in človekova spolnost je bistven del njegove osebnosti, zatorej nekaj njemu lastnega in nedotakljivega. Tako lastnega, da nima nihče drugi pravice do njega kot on sam, in tudi on sam le v mejah njegove namembnosti, torej v skladu z moralnim zakonom. Telesnost in spolnost ni predmet, s katerim bi lahko ravnali kot z drugimi predmeti, je marveč del našega bitja, naše osebe. Po telesu se naš duh javlja na zunaj in tako stopa z drugimi ljudmi v stik. Medtem ko je spolnost zato dana človeku, da si po njej dve ljubeči se bitji osrečujoče srečata in istočasno sodelujeta z Bogom pri prebujanju novih življenj.
Človeku je prirojen čut sramežljivosti, ki naj ga varuje pred tujo in celo lastno poželjivostjo. Govori mu, da bi bilo neke vrste onečaščenje njegove osebe, če bi se kdo, bodisi s pogledom ali kako drugače drznil nekako polastiti se njegovega telesa in njegove spolnosti. Ve, da sme svoje telo in svojo spolnost izročiti drugemu le sam in samo v pravi in urejeni ljubezni.
Prva človeka se v raju nista sramovala
eden drugega, čeprav sta bila naga. Vse v njima je bilo čisto in urejeno. Sramežljivo obnašanje jima je bilo nekaj samo po sebi umevnega in naravnega. Šele po grehu in zaradi njega je postala sramežljivost krepost, za katero se je treba človeku resno boriti. Človeka je začela mučiti neredna poželjivost. Človek sicer ve, da je tudi po grehu njegovo telo in spolnost nekaj lepega in svetega, saj je izšlo iz božje roke in ima vzvišene namene, a čuti v svojem srcu neredno poželenje. Iz lastne izkušnje spoznava, da ne more imeti ne do lastnega telesa, ne do tujega, še manj pa do spolnosti, tistega neprisiljenega, nedolžnega in čistega odnosa, ki bi ga rad imel. Telesne lepote ne more več uživati z nedolžnim, čistim pogledom. Greh je zanesel neurejeno poželenje v ta preje tako naraven in os-reču-joč odnos do telesa in spolnosti. V sedanjem stanju mu je potrebna krepost, torej neprestan napor volje in milosti, da ga ne premaga spolno in erotično poželenje.
Sramežljivost pa človek prizna in goji le, če gleda v telesu in spolnosti veliko osebno vrednoto. To pa je možno le, če priznam njen izvor in njen namen. Od Boga mu je dana in v božji službi mora biti. Kdor te notranje in bistvene povezanosti z Bogom in odvisnosti od njega ne dojame ali pa ne prizna, ta ne ve, kaj bi s sramežljivostjo. Kdor ne prizna, da je njegovo telo
in spolnost od Boga, se bo smatral naravno za njunega obsolutnega gospodarja. Po svoji lastni volji si ga bo poskušal uslužiti v največji meri. V telesu in spolnosti bo gledal le še vir užitkov, s katerimi bo razpolagal po svoji volji. Ostal mu bo resda še tisti prirojeni čut sramu in sramežljivosti, ki ga je prinesel s seboj na svet. A ta mu bo hitro oslabel, ker mu ne bo znal najti nobenega pravega smisla. Pa tudi mu bo strast kmalu zatrla še zadnje njegove ostanke. Če je današnje okolje tako strahotno crotizirano in v spolnosti vedno bolj gleda le še kot vir užitkov, je treba iskati zadnje razlage prav v tem, da se je človek obrnil proč od Boga. Umišlja si in prepričuje se, da je sam svoj gospod, da torej tudi s seboj počenja, kar hoče. Na zunaj se morda še nekako zadržuje, ne iz kakšne kreposti, temveč iz nekega ozira na druge. A takšna vnanja ovira ne more dolgo vzdržati. In tako res vidimo, kako se je v nekaj kratkih desetletjih začel na hitro rušiti in podirati jez sramežljivosti med ljudmi, zlasti v razkristjaniziranem zahodnem svetu. Kakor se je s krščanstvom začela med primitivnimi ljudstvi graditi sramežljivost, ki se je kazala v obleki in drugih običajih, tako je z razkritjanjenjem družbe začela izginjati tudi najbolj osnovna sramežljivost.
Tudi kristjani smo v nevarnosti, da nas pogoltnejo valovi neukročene poželjivosti.
Mladina iz sanjuškega Našega doma, ko je v zimi 1992/93 obiskala Slovenijo, kjer je uspešno nastopala s svojimi plesi, je obiskala tudi grob Antona Martina Slomška in njegov novi spomenik pred mariborsko stolnico. - Foto: Marko Vombergar
Okolje, v katerem nam je vsem živeti, nam dela vsem boj za čistost vedno težji. Kajti sramežljivost je prav tista krepost, ki nas ne varuje le pred spolnimi grehi, temveč nas opozarja že na prve nevarnosti za čistost. Sramežljivost je postavljena dandanes na izredno težko preizkušnjo. Oko-Je' v katerem živimo, je zastrupljeno s pornografijo. Po TV, revijah, filmih, Plakatih, popevkah, modi in na še mnoge druge načine so podirajo zadnji obrambni zidovi, ki branijo spolnost pred popolno "Sekularizacijo“. Človekovo telo in njegova spolnost takorekoč postaja le še kot potrošniško blago.
Je možen boj proti temu? Je tudi v tem °kolju možno živeti v skladu z naravnim 'n krščanskim idealom čistosti in sramežl-jivosti. Je, ker nam Bog ne more nalagati nič nemogočega. Lahko pa zahteva od nas veliko večjih naporov in prizadevanja, kot ,e nilo potrebno morda v lepših, prejšnjih okoliščinah. Kot so se prvi kristjani uprli Poganski pokvarjenosti, čeprav so živeli sredi njihovega sveta, tako moramo tudi mi ^četi živeti kot oni. Moramo iskati zavetja in varnosti v neke vrste begu iz ,ega sveta. Kdor hoče vse videti in slišati, ar ponuja današnji svet, kdor ni pripraven zapreti oči pred tolikimi vabami v greh, kot nam jih ta ponuja na vsak korak,
I ega bo seveda okuženo okolje prej ali s eJ potegnilo za seboj. Danes je krepost sramežljivosti še neprimerneje bolj potre-’na kot nekdaj—sramežljivost, ki se hoče ° Povedati vsem neštetim mikom za greh, 1 mu jih vsiljuje novo poganstvo. Nevar-°st je velika. Niti prav se ne zavedamo, tniT° stoPamo tudi mi v ta umazani m se mu predajamo. Treba je plavati j/otl toku, če ne, nas bo slabi tok, ki rašča v hudournik, odnesel. Nihče ne e svojih duhovnih moči precenjevati. J*} na tem področju smo vsi bolj ali d . nl slabotni in le resno ter neprestano nadevanje za krepost sramežljivosti in repitev vere ter molitvenega življenja nam zagotavlja zmago, ie n s smcmo biti slepi in si umišljati, da z, asa slovenska skupnost še popolnoma D ava in nepokvarjena. Žal se tudi v nas na t zna*t‘ postopnega popuščanja le nCn| Področju. Kdor tega ne verjame, naj P°glcda po tem, kako se tudi nekatera asa dekleta in ženske oblačijo, kaj mladi c. VJ0, v kakšne lokale zahajajo, koliko to Presedijo pred televizijskim apara-DroH n1 m3*0 časa posvetijo molitvi Pavi Bogom- Zat0 naj tudi nas opominja vIph°Vj beseda: „Kdor misli, da stoji, naj 8 eQa. da ne pade!“	e
Kaj pravi
Katekizem katoliške Cerkve
o sramežljivosti
•	Čistost postavlja zahtevo po sramežljivosti. Sramežljivost je sestavni del zmernosti. Sramežljivost varuje intimnost osebe in v ta namen zavrača razkrivanje tega, kar mora ostati skrito. Naravnana je na čistost in izpričuje njeno tenkočutnost. Sramežljivost vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom oseb in njihove povezanosti.
•	Sramežljivost ščiti skrivnost oseb in njihove ljubezni. Sramežljivost vabi k potrpežljivosti in umerjenosti v ljubezenskem odnosu; in terja, da so izpolnjeni pogoji za dokočno medsebojno podaritev in zavezo moža in žene. Sramežljivost je skromnost. Sramežljivost navdihuje izbiro obleke. Tam, kjer se nakazuje nevarnost za nezdravo radovednost, ohranja molk ali zadržanost. Sramežljivost postane diskretnost
•	Obstaja tudi sramežljivost čustev kakor sramežljivost telesa. Ta sramežljivost protestira na primer zoper „zvedavo“ raziskovanje človeškega telesa v nekaterih reklamah in publikacijah ali zoper teženje nekaterih medijev, da bi šli v razkrivanju zaupnih intimnosti predaleč. Sramežljivost narekuje takšen način življenja, ki omogoča upirati se vabam mode in pritiska gospodujočih ideologij.
•	Oblike, ki jih sramežljivost privzema, se od ene do druge kulture razlikujejo. Povsod pa sramežljivost ostaja slutnja duhovnega dostojanstva, ki je lastno človeku. Rodi se s prebujenjem zavesti osebka. Učiti sramežljivosti otroke in doraščajoče se pravi prebujati v njih spoštovanje do človeške osebe.
•	Krščanska čistost terja očiščenje družbenega ozračja. Od sredstev družbenega obveščanja zahteva takšno poročanje, ki skrbi za spoštljivost in zadržanost. Čistost srca osvobaja od razširjenega erotizma in odstranja predstave, ki pospešujejo razkazovanje človekove spolnosti in zaslepljanje.
•	Tisto, kar imenujemo permisivnost (svobodjaštvo) nravi, temelji na zmotnem umevanju človeške svobode; za svojo zgraditev potrebuje človeška svoboda, da se daje poprej vzgajati nravni postavi. Od tistih, ki so odgovorni za vzgojo, je primerno zahtevati, da mladini nudijo pouk, ki spoštuje resnico, vrline srca in človekovo nravno in duhovno dostojanstvo.
Cerkev sv. Martina v Stražišču.
Foto:
Marjan
Šušteršič
Bachove maše
EDO ŠKULJ
Johann S. Bach se je rodil leta 1685 v Eisenachu in umrl leta 1750 v Leipzigu. Njegova življenjska pot se je odvijala med tema mestoma. Rodil se jev glasbeno zelo nadarjeni družini, družinski glasbeni talent pa z njim ni zamrl. Kar trije sinovi so doseglievropski sloves, pa ne zaradi tega, ker so bili „Bachovi sinovi". Z desetimi leti je ostal brez staršev, zato se je preselil k bratu, organistu v Ohrdrufu. Tam je ostal pet let. Petnajstleten je odšel leta 1700v Lüneburg, kjer je v treh letih dopolnil glasbene študije.
Leta 1703 je nastopil službo v Amsta-d tu, kjer je v cerkvi sv. Bonifacija kolavdi-ral nove orgle s 26 registri in imel na njih koncert. Med študijem v Ohrdrufu in Lüneburgu si je prisvojil temeljito znanje, na svojem službenem mestu pa je to znanje poglobil. Vse življenje je Bach komponiral, njegove kompozicije pa so odvisne od službe, ki jo je opravljal. Tako je bil v Arnstadtu organist, zato izstopajo v tej dobi orgelske skladbe, predvsem nevezane skladbe kot so preludiji, fantazije, tokate in fuge, kakor tudi skladbe, vezane na protestantski koral, enoglasno nemško cerkveno pesem.
Leta 1707je odšel za organista v Mühl-
hausen, kjer pa je ostal komaj leto dni. Na tem mestu je zložil precej kantat, od katerih ste znameniti kantati Kristus v okovih smrti in Actus tragicus, ki je tako zre-lo delo, da je skoraj neverjetno, da je iz tako zgodnje dobe.
Leta 1708 je odšel na dvor v Weimar, kjer so kot dobri luteranci gojili cerkveno glasbo, kar je Bachu ustrezalo. Deloval je kot organist, pri komornih prireditvah pa tudi kot čembalist in violinist, od leta 1714 kot dvomi koncertni mojster. Iz te dobe je 24 cerkvenih kantat, pomembne pa so predvsem orgelske skladbe: orgelski koncerti, priredbi Vivaldijevih koncertov, Passacaglia v c molu, slavna Tokata in fuga v d molu, o kateri je neki kritik zapisal: „Njen hodournik zvokov in slepečega ognjemeta tonov ustvarjata zvočno pesnitev strastnega osebnega občutka, toda v njej je tudi moč mojstrskega znanja, ki je temelj vsega tega izbruha čustev." Poleg te najbolj priljubljene skladbe je iz te dobe Orgelska knjižica, v kateri je objavil navodila, kako naj bi organist na različne načine obdelale koralno melodijo.
Leta 1717 je prešel iz Weimar ja v Coe-then. V tej dobi prevladujejo orkestralne in komorne, predvsem klavirske skladbe, ki sestavljajo pravi učni sistem od malih preludijev prek dvo in triglasnih invencij ter francoskih in angleških suit do Dobro uglašenega klavirja. V tem delu je 24 preludijev in fug v vseh 24 tonalitetah, 12 durov in prav toliko molov. Iz te dobe so tudi Goldbergove variacije, Italijanski koncert in Kromatična fantazija. V skladbi so vse drzne modulacije in učinkuje kakor pretresljiv prizor. V fugi se kromatika in moduliranje ustrezno ndaljujeta. Med orkestralnimi skladbami je pomembnih šest Brandeburških koncertov in štiri Orkestralne suite.
Leta 1723 je Bach nastopil svojo zadnjo službo v Leipzigu, kjer je ostal kar 27 let. Tu je moral skrbeti za glasbo v štirih cerkvah, predvsem z osebno navzočnostjo v obeh glavnih: pri sv. Tomažu in pri sv. Nikolaju. Po dogovoru, ki ga je dovoljevala pogodba, je prepuščal cerkev sv. Petra in novo cerkev namestniku. Bach je
WKC4<*XWX<WX‘J44,X*X<*X*X,X<*X<,X-X*X,X,X"X,X,MH!iwX-X,>>X-X-X*&-AWl¥&vX":?;’&W&i
vsako skladbo podpisoval s črkami SDG, ki pomenijo: Soli Deo Gloria, ali po naše: Samo Bogu slava. „V skladbi za skladbo ponavljati svojo vdanost Bogu tako, da je taka skladba prepričljiva, zmore samo velika vera, ki vidi v tem glavni smisel življenja. Nikoli bi samo strokovno obvladovanje ne moglo napolniti take vsebine z resničnostjo doživetja, če ne bi črpalo iz resnične vere" (Marijan Lipovšek).
Poleg ognjevitega Janezovega in premišljevalnega Matejevega pasijona je Johann S. Bach na svoji zadnji postaji v Leipzigu ustvaril še tretje veliko vokalno instrumentalno delo, in sicer skladbo, ki jo danes hnenuje Maša v h molu ali Včlika maša, čeprav je ta naslov dobila šele v prvi izdaji Bachovih zbranihdel leta 1856. Maša se sicer imenuje v h-molu zaradi začetne tonalitete v Gospod, vendar se v glavnem vrti okoli d-dura. Čeprav je skladba sestavljena iz petih mašnih delov rimskega misala: Gospod, slava, vera, svet in Jagnje, ni bila prvotno namejena katoliškemu bogoslužju. Skladatelj je šele proti koncu življenja zbral mašne dele in jih tako dopolnil, da so ustvarili celoto. Pri teh delih je porabil precej skladb iz prejšnjega od-bobja. Skladba ima štiri dele: Missa; S\jm-bolum nicenum; Sanctus; Hosanna, Benedic-tus, Agnus Dei el Dona nobis pacem. Leta 1733 je na dvor volilnega kneza v Dresdnu Johann S. Bach poslal Misso z željo, da bi dobil naslov dvornega komponista. Missa je bila značilen predstavnik luteranske kratke maše, ki sta jo sestavljala le Gospod in Slava. Kot je znano, naslova, ki bi utrdil njegov ugled v Leipzigu, ni dobil. Nekateri menijo, da je skladatelj leta 1733 napisal Gospod v h-molu ob smrti saškega volilnega kneza Friderika Avgusta in slavo v D-duru za kronanje njegovega sina Friderika Avgusta II. Vero ali Sgttibolum nicenum (kar pomeni ni-cejska veroizpoved) je Bach zložil proti koncu življenja, ko je hotel dopolniti mašo. Svet je Bach skomponiral ob božiču leta 1724.
Tudi ta del ima luteranske poteze, saj je brez značilne I lozane. Hkrati z Vero je skladatelj dopolnil še ostale dele. Naj-prej je dopolnil Svet s Hozano (pri katerem je uporabil prvine iz kantate iz leta 1732 na čast volilnemu knezu), dodal Blagoslovljen, po katerem se ponovi Hozana, in končno Jagnje, čeprav je Podari nam mi*1 označil kot posebno točko.
•
iz ŽIVLJENJA KARLA WOJTYLE
PRVI SLOVAN na Petrovem sedežu
Karel Wojtyla po maturi.
Od delavca do duhovnika
maja
Karel Wojtyla se je rodil 18.
120 v preprosti delavski družini v Wado-wieah blizu Krakova. Ljudsko šolo in uS končal v Wadowicah in sc leta 1,1 ,vP'sal na Jagclonsko univerzo. Iz-.ra* si je modroslovje in poljsko Pdologi-J°- Toda za Poljake se je že začela druga vetovna vojna, ki je do leta 1941 Karla popeljala skozi dvoj no okupacijo: nemško ’* aisko. Okupator je že leta 1939 zaprl niverzo, veliko profesorjev pa odpeljal v aDorišča- Karel je z nekaj sošolci poprijel delo v kamnolomu mlinskega peščen-
Do dvajsetega leta je tako Karel Woj-y a ze marsikaj prestal. Izgubil je tudi vse domače. Tiste, ki jih je ljubil, in one, x p' Jia še utegnil ljubiti. Sestra je umrla "*■lct Ptcd Karlovim rojstvom. Ni bil še & ,n za prvo sv. obhajilo, ko mu je žp/i mai:i Emilija, Čeprav si je zelo cia, ni imela sreče, da bi dočakala dan, oi imela enega sina zdravnika in dru-jLff .^hovnika. Brat Edmund je res m„ia travnik, vendar je umrl še mlad ,ned epidemijo škrlatinkc. nx ,° mi* je februarja leta 1941 umrl še > je ostal Karel čisto sam. Oče je bil
izreden človek. Veliko je opravil s svojim zgledom; ni ga bilo sram pokazati globoke vere. Po njegovi smrti je začel Karel delati v kemični tovarni in se zanimati za dramatiko. Postal je član rapsodskega gledališča. Ko se je nekega dne vračal s predstave, je jasno začutil duhovniški poklic.
Oktobra 1942 so ga sprejeli med gojence tajnega semenišča, povezanega s teološko fakulteto Jagelonske univerze. Podnevi je delal v tovarni, ponoči pa študiral.
Po skorajda končanem študiju teologije je leta 1945, ko mu je bilo 25 let, vstopil v semenišče in bil že čez eno leto, 1. novembra 1946, posvečen v duhovnika.
Po novi maši ga je krakovski nadškof in kardinal Sapicha poslal na študij v Rim, kjer je doktoriral. Po vrnitvi je bil najprej tri leta na podeželski župniji. Nekaj časa je deloval tudi med poljskimi izseljenci po zahodni Evropi. Natosejeposve-til študiju moralne teologije in leta 1953
postal profesor bogo- ...............
slovja na krakovski teološki fakulteti.
Med študijem, pa tudi pozneje, je od blizu spoznaval vse razsežnosti delavskega življenja.
nimi krajevnimi Cerkvami, tudi s slovensko. Osebno se je poznal z ljubljanskim nadškofom Jožefom Pogačnikom, z mariborskim škofom Maksimiljanom Držečnikom, s katerima je sodeloval na sejah cerkvenega zbora, in s koprskim škofom Janezom Jenkom. Skupaj z nadškofom Pogačnikom je dobil palij, t.j. znamenje nadškofovske časti.
Sposobnosti Karla Wojtyle so zablestele med koncilskimi zasedanji. Zaupali so mu pripravo 4. poglavja 13. osnutka o Cerkvi v sedanjem svetu. Kljub številnim popravkom je ohranila njegov pečat. Karel Wojtyla je namreč znan po vedrem, pogumnem in zaupnem gledanju v prihodnost, ki ga odseva tudi konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu. Takšen, odkrit in poln človeške topline, je ostal tudi potem, ko je postal Petrov naslednik. Z lahkoto je navezoval stike z ljudmi vseh slojev.
Konklave in izvolitev
Volitve, ki so nam dale Janeza Pavla II., so se začele v baziliki sv. Petra v soboto, 15. oktobra 1978, ob desetih dopoldne. Pri maši, pred vstopom v Siksti nsko kapelo, so sodelovali vsi kardinali, ki so pripotovali v večno mesto; 111 jih je imelo volilno pravico.
Molitev brevirja v poljskih gozdovih.
redni škof, kardinal
Z 38 leti (1958) je postal krakovski pomožni škof, s 44 (13. januarja 1964) nadškof in s 47 (26. junija 1967) — za časa papeža Pavla VI. — kardinal.
Kot krakovski nadškof je večkrat sodeloval na škofovskih sinodah, postal je tudi član kongregacij za zakramente in bogoslužje, za duhovnike in za katoliško vzgojo.
Karel Wojtyla je imel že pred izvolitvijo za papeža dobre stike s števil-
Somaševanje je vodil francoski kardinal Villot. Z njim je bilo ob oltarju še 109 kardinalov, ameriški kardinal Wrig-ht pa je maševal na bolniškem vozičku.
Verniki so z zanimanjem poslušali besede kardinala Villota. „Niste vi mene izvolili, temveč sem jaz vas izbral.“ Poudaril je, da med konklavom kardinali ne bodo prejeli nadnaravnega razsvetljenja. „Kristus bo v celoti spoštoval naš razum in našo voljo. Mi pa bomo, s polno odgovornostjo seveda, vendarlckotljud-je, morali opraviti nalogo, ki nam je zaupana. Volitve ne bodo čudež, temveč sad dela in molitve ljudi, ki želijo z vsemi svojimi silami in sposobnostmi ostati Kristusovi prijatelji.“
Po maši, ob 16.30, je skupina 110 kardinalov odšla v sprevodu v Sikstinsko kapelo, kardinala Wrighta pa so odpeljali posebej.
V kapeli so kardinali sestavili tri komisije s po tremi člani: prvo za štetje glasovnic, drugo za zbiranje glasovnic obolelih kardinalov, tretjo za nadzor. Kardinal Villot je v spremstvu kardinalov Armsa in Samorčja pregledal prostore in ugotovil njihovo primernost.
Poleg 111 kardinalov je bilo v notranjih prostorih še 88 drugih ljudi, ki so skrbeli za vse potrebno in bili navzoči pri glasovanjih.
Zvezo z zunanjim svetom je imel samo kardinal Villot, kije potrjeval barvo dimnega znamenja nad Sikstinsko kapelo.
Do izvolitve se je nekajkrat pokazal črn dim; že 16. oktobra, na god poljske kneginje sv. Jadvige (Hedvike), pa seje iz dimnika nad Sikstinsko kapelo prikazal bel dim: Cerkev je dobila novega papeža — Janeza Pavla II., prvega Slovana na Petrovem sedežu, Poljaka, krakovskega nadškofa.
Novi papež se je kmalu po izvolitvi predstavil množici, ki seje zbrala na Trgu sv. Petra.
Vzgajali so ga boji in trpljenje
„Med kardinali smo iskali človeka žive vere, gorečega dušnega pastirja, človeka dobrega srca in prisrčnega nasmeha, ki bo mogel svetu pričati za božjo ljubezen.“ S temi besedami je poljski kardinal Višinski za vatikanski radio jedrnato opisal pogovore pred volitvami novega papeža in med njimi.
Novi papež je po kardinalovih besedah široko izobražen. Ni vešč samo teologije in duhovnosti, marveč je domač tudi v kulturi. Kljub položaju in zaposlenosti je vedno pripravljen z mladimi odi-
grati partijo nogometa ali kakšne druge športne igre. V domovini je znan kot športnik, planinec in smučar.
Po vsem tem bo gotovo čutil domotožje: „Ne bodi žalosten, gornik, ko boš živel daleč od ljubljene domovine. Tvoja odpoved bo klicala božjega blagoslova nad tvoje velike naloge..."
Svojo daljšo pripoved je kardinal Višinski sklenil z besedami: „Poljubljam tvoj bratski obraz, prijatelj in tovariš v delu in boju za Kristusovo Cerkev na Poljskem. V pokorščini sc klanjam pred teboj in poljubljam tvoj ribiški prstan kot poljski škof in primas. Vzgojili so te boji in trpljenje našega naroda. Naj te spremlja blagoslov božje Matere, Marije z Jasne gore In Kraljice Poljske. Veseli se, mati Poljska, svojega najboljšega sina si dala Cerkvi...“
Naloge 264. papeža
Že 17. oktobra dopoldne je Janez Pavel II. vodil somaševanje kardinalov. Ob koncu jim je prebral prvo poslanico.
V njej je razgrnil program svojega pontifikata.
Povedal je, da se bo zavzemal za zvestobo načelom zadnjega, t.j. drugega vatikanskega cerkvenega zbora.
Pizadeval si bo, da bi Cerkev še naprej delala sredi današnjega sveta za ureditev vprašanj moralne, politične in socialne
narave.
Trudil se bo, da bo prišlo še bolj do izraza zborno vodstvo Cerkve. Škofovske sinode naj postanejo še jasnejši izraz sodelovanja škofov s papežem.
Osrednje cerkvene ustanove je potrebno izpolniti in prilagoditi, da bodo še uspešnejše orodje pri zidanju Kristusovega skrivnostnega telesa, Cerkve.
Po vzoru Pavla VI. in Janeza Pavla 1. bo kot pastir božjega ljudstva razlagal Kristusov nauk in poudarjal resnice, ki morajo biti vernim vedno pred očmi. Vsi skupaj moramo Cerkev razodevati svetu.
Poudaril je spoštovanje do bogoslužnih predpisov, ki naj se izraža vveliki prostovoljni in smiselni disciplini in poslušnosti.
Nadaljevati je treba delo za krščansko edinost.
Zavzemal se bo za mirne odnose med Cerkvijo in državami. Cerkev ima nalogo utrjevati duhovne temelje človeške družbe.
Razumevanje med ljudmi, mir, razvoj narodov in pravičnost so še naprej pomembni cilji rimskega škofa...
Trpeči in preizkušeni bratje, pa tudi mladi, so posebna skrb Cerkve. Videti je bilo, da ima novi papež dober program, pa tudi, da ga lahko posreduje v številnih jezikih, saj je že prvega dne po izvolitvi govorilvenajstih:v italijanščini, poljščini, francoščini, angleščini, nemščini, španščini, portugalščini, starocerkvenoslo-vanščini, slovanščini, ukrajinščini in litvanščini.
Janez Pavel II. — sprememba sam po sebi
izvolitev poljskega kardinala Karla Wojtyle za voditelja katoliške Cerkve je bila za Cerkev in svet zgodovinski dogodek prvega reda. Kardinali so po 455 letih obšli nepisano pravilo o italijanskih papežih in nam z izbiro krakovskega nadškofa za novega poglavarja katoličanov postregli z izjemnim presenečejem. Politične sile, zlasti komunistične, so dobile v njem ustreznega poznavalca in sogovornika. Temu primerno je bilo zato tudi navdušenje in presenečenje svetovnih množic in medijev.
Kaj vse je ta dogodek sprožil v Cerkvi in zunaj nje, je bilo pred osemnajstimi leti i komaj mogoče predvideti, danes, ob kon- \


cu tisočletja in po številnih dogodkih zlasti v Južni Ameriki in v Evropi, tudi v Sloveniji, pa vemo, da je bil 16. oktobra 1978 za rimskega škofa izvoljen mož, ki je odlično vplival na razvoj Cerkve, začel f njeno deevropeizacijo in gledal na prihodnost v luči prihajajočega tretjega tisočletja.
Ob nastopu Janeza Pavla II. je štela Cerkev 743 milijonov vernikov. Že tedaj je večina katoličanov živela zunaj stare celine: največ, 350 milijonov, v obeh Amerikah, v Evropi 263 milijonov, v Aziji 56 milijonov, Afriki 50 milijonov, v Avstraliji 10 milijonov, 13 milijonov pa jia različnih otokih. Ob koncu tisočletja bo petina vseh katoličanov živela v tret-J?m svetu, zato sc bo tudi zgodovina Cerkve vedno bolj odvijala zunaj Evrope, jmela bo vedno bolj drugačen obraz, v jedru pa bo ostala ista.
Ponotranjeni aggiornamento in prihodnost krščanstva
.. Nastop Janeza Pavla II. (to ime si j Wojtyla izbral iz hvaležnosti do svojil uvch prednikov) je sklenil vrsto plodnil aesetletij pretežno teoretičnega (a le 1 maloštevilnih skupinah uresničenega "ggiornamenta, katerega vrh je pomeni iovat‘kanski cerkveni zbor (1962 :,64)> in odprl obdobje širokega ures mCcvanja tega posedanjanja v praksi w 1‘..rimski škof, primas Italije, voditel atoličanov in Petrov naslednik je ime
vsekakor vrsto lastnosti, ki so mu dale moč za pospešitev novih oblik krščanskega življenja sredi spremenjenega sveta k naravnost bibličnim vrednotenjem svetovnega dogajanja in k novim misijonskim prizadevanjem.
Evropski človek seveda ne more izpeljati vseh zahtevanih prilagoditev tako, da bi ustrezale periferiji. Tudi Wojtyla, čeprav nosi v sebi alternativo romanski in germanski podobi krščanstva, ne more razumeti neevropske duše. Vendar pa je prav on tisti voditelj Cerkve, ki naj bi z novim pojmovanjem ustvaril možnosti za pravičnejše vrednotenje neevropskih tipov krščanstva.
Svet sc je v njegovem času po eni strani sicer univerzaliziral, enotil, po drugi pa je ta razvoj prebujal v ljudeh potrebo po primarnih vezeh. Tako se sredi tega entenja sveta nismo približali izginjanju narodov in držav, marveč smo bili priče njihovi renesansi. Namnožila so se čustva narodnih pripadnosti in podeseterila prizadevanja po državni neodvisnosti.
Cerkev, ki je v tem času stala za temi procesi, seveda ne more živeti v prepričanju, da bo stara Evropa za vedno ostala fizično in duhovno središče sveta. Ne vemo, morda pa bo prej ali pozneje stopila v ozadje in ostala le še častitljiva stara dežela — tudi za krščanstvo. Zibelka, ki so ji otroci odrasli in se preselili v soseščino. Rast prebivalstva na svetovnem jugu, prebujanje tretjega sveta, eksplozija mladosti zunaj evropskih me-
Papež Pavel VI. nadene krakovskemu nadškofu na glavo kardinalski biret.
ridianov — vse to so lahko stopnice k novim nalogam krščanstva, ki se precej pokrivajo z nalogami deevropeizacije.
Janez Pavel II. želi prepričati Evropo, da je potrebna nove evangelizacije, s katero zdaj, pred koncem tisočletja, ni modro prav dolgo odlašati. Povezovanje krščanstva s kulturami sveta in ponotranjenje ter podomačenje krščanstva v vseh okoljih bo potegnilo jasnejše meje med enim zakladom vere in številnimi načini oznanjevanja. Tako bo v luči tega dogajanja mogoče uspešneje kot doslej vrednotiti tudi drzno selitev prvega fizičnega in duhovnega središča: iz Jeruzalema v Rim. Podomačenje krščanstva v starih, a neznanih področjih Evrope in v neevropskih deželah bo razkrilo novo moč vere in odstrlo nove poti sodobni (novi) cvangelizaciji.
Kolegijsko vodstvo, avtoriteta, okrožnice, apostolska potovanja
Zadnji cerkveni zbor je rehabilitiral krajevne Cerkve, uvedel načelo subsidiarnosti in sprožil uravnoteženo internacionalizacijo središča. Poljski papež je po tolikih stoletjih prvi uradni zastopnik periferije, tokrat vzhodne, v osišču krščanstva. Z njim je Evropa spoznala dušo slovanskega krščanstva, pa tudi njene globoke korenine, ki poganjajo iz grške krščanske tradicije, iz izročil svetih bratov Cirila in Metoda in iz naravnih pravic narodov do lastnega obraza v katoliški Cerkvi.
Kar se je zgodilo leta 1978, je seveda le prva stopnica k tistemu priznanju vseh obrazov katolištva, ki domuje po vseh kontinentih sveta, v njihovih narodih in ljudeh. Izpolnjena slovanska pravica do dobrega imena terja tudi pravico vseh drugih kristjanov, pa četudi živijo v tretjem svetu.
Poudariti je treba, da Janez Pavel II. na Petrovem sedežu ni pozabil na svojo slovansko dušo, to pa je še en razlog za uveljavitev izjeme, ki mora postati načelo.
Že ob prvi predstavitvi programa, 17. oktobra 1978, je potrdil pravico, da škofje ohranijo mesto v Cerkvi, ki jim gre, zato so škofovske sinode ostale pomemben način delovanja in oznanjevanja. Cela vrsta jih je bila, ki so razpravljale o najbolj perečih vprašanjih sodobnega krščanstva.
Na poseben način so se misli za tretje tisočletje odražale v dvanajstih okrožnicah, ki vsaka zase govorijo o praktični dušnopastirski skrbi za novo Evropo in novo vesoljno Cerkev. Dovolj si je ogle-

dati le naslove teh velikih besedil: Človekov Odrešenik (1979), Božje usmiljenje (1980), Človekovo delo (1981), Apostola Slovanov (1985), okrožnica o Svetem Duhu (1966),Odrcšcnikova mati (1987), Skrb za socialni napredek (1987), Odrešenikovo poslanstvo (1990), Ob stoletnici (Rerum novarum) (1991), Sijaj resnice (1993), Evangelij življenja (1995) in Da bi bili eno (1995). Gre za besedila, ki na izviren in poglobljen način obravnavajo antropološke, socialne, misijo-loške, marijanske, pnevmatološke, moralne in ekumenske vsebine sodobnega krščanstva.
Pastoralno delo Janeza Pavla II. se na poseben način izraža na apostolskih potovanjih. Po obisku v naši domovini jih bo imel za seboj že kakšnih 70. Z njimi se vedno znova odpravlja na svoje velike župnije, kakor nekoč iz Krakova. To niso le osebnostno in religiozno nabita, pač pa tudi socialno in politično odmevna potovanja.
Po njih skuša biti navzoč na vsakem kraju svoje velike škofije, ki po teh potovanjih vedno bolj postaja ena sama velika vas. Številna srečanja, Individualna in skupinska, mnogi govori, najrazličnejše teme — vse to iz apostolskih potovanj tke poglavja njegovega življenjepisa, ki je oznanjevanje evangelija.
Eno takšnih apostolskih potovanj bo tudi potovanje v Slovenijo. To bo morda majhen korak za vesoljno Cerkev, a velik za Cerkev na Slovenskem.
Papež Janez Pavel II. in druga pomlad evropskih narodov
Karel Wojtyla je bil tista osebnost dvajsetega stoletja na Petrovem sedežu, ki je od znotraj spoznala dve od treh velikih iluzij: nacizem in komunizem. Prvi gajezaznamovalvzgodnjih študentovskih letih, drugi pa ga je spremljal vsa duhovniška, škofovska in papeška desetletja.
Vednost o laži obeh, zlasti o laži komunizma, je bila njegov glavni adut, ki ga nasprotniki niso imeli namena tolerirati. Zato je bil od vsega začetka komunizem njegov največji sovražnik. Vsi se spominjamo karikature, kako se novi papež s trdnjavo—Cerkvijo meri z Brcžn-jevom. Zato ni čudno, da se je prav v tem delu sveta porodila misel o likvidaciji, ki pa se je na srečo končala samo z atentatom, z nekaj meseci bolnišnice in z veliko moralno zmago.
Komunizmi vseh dežel so dobili v Karlu Wojtyli enakovrednega, a duhovnega silaka. Najprej je pomagal preurediti in prevrednotiti dogodke na Poljskem, nato pa še v nekaterih drugih deželah socializma. Razen — v Jugoslaviji in na Kitajskem.
Upravičeno lahko trdimo, da sc je z Janezom Pavlom II. začela druga pomlad evropskih narodov pod komunizmom. Kdor je od blizu spremljal njegovo prvo apostolsko potovanje v domovino, je vedel, daje že nastavljena sekira na kore-
nine zadnjemu totalitarizmu dvajsetega stoletja. Kajti v tem papežu je železni človek dobil tisto živo silo, ki počasi, a neusmiljeno prekriva vse, kar je ustvarila roka človeškega nasilja. Blagoslovljen je bil z močjo ponižanih in razžaljenih, obdarjen s potrpežljivostjo, ki sc ji ni mogoče upreti, in s ponižnostjo, ki premaguje svet, pa tudi z vero, ki gore prenaša. Cerkev, ki nima več niti enega pravega vojaka, je premagala divjo silo s tem, da jevztrajala prisvoji veri invvseh ponižanih in razžaljenih budila upanje v božjo pravičnost.
Dela te zmage smo bili deležni tudi Slovenci. Leta 1990 smo doživeli drugo slovensko narodno pomlad, izpeljali po 50 letih prve svobodne volitve, uresničili sanje o samostojnosti in neodvisni državi in se — upajmo za vedno — otresli mračnih sil Balkana.
Papež Janez Pavel II. je od blizu spremljal to našo pot, jo podpiral in vplival na to, da se je narodova volja po državi, izražena na plebiscitu, potrjena z razgla-sit-vijo samostojnosti, s sprejemom slovcn-skc Ustave in z zmago v junijski vojni leta 1991 znašla v krogu priznanih evrop-skih in svetovnih držav.
Slovenski dialog s krščanstvom za časa Janeza Pavla II.
Slovenski verniki smo z odprtim srcem sprejeli novega cerkvenega voditelja. V njem smo videli in spoznali božjo voljo. Mnogokrat nam je v zgodovini Bog že govoril, slednjič, ta leta, namjegovoril po slovanskem papežu. Govoril nam je tako glasno, da ga je lahko slišala sleherna slovenska vas, sleherno slovensko srce.
Nekako spontano so se v teh letih vrstile v središču krščanstva številne slovenske romarske skupine. Skorajda vsaka slovenska župnija, govoto pa dekanija, je poslala v Rim svoje zastopnike: župnijska občestva, veroučne in mladinske skupine, cerkvene in svetne pevske zbore. Reke slovenskih turistov in sodobnih nomadov so leto za letom polnile Trg sv. Petra. Slovenke in Slovenci so prihajali v večno mesto tudi zaradi splošnih in posebnih avdienc in papeževe slovenske besede. To je bilo iz ust Janeza Pavla II. pogosto slišati.
Namesto sklepa novo pričakovanje
Ta slovanski papež, ki nam je toliko- i krat govoril in toliko storil, da je Sloveni- *
WSM

ANTON

SLOMŠEK
in naš čas
STANKO JANEŽIČ
1.	Dva velika Slovenca
V letu 1800 sta se na Slovenskem rodila dva moža, ki sta s svojim delom začrtala pot slovenskemu narodu za dolga stoletja. V Vrbi na Gorenjskem se je 3. decembra rodil veliki slovenski pesnik France Prešeren, ki se je zavezal slovenski besedi in s svojo umetniško izpovedjo dvignil slovensko književnost na evropsko raven. Na Slomu pri Ponikvi na Štajerskem pa je bil teden dni prej, 26. novembra, rojen Anton Martin Slomšek, veliki vzgojitelj, pisec in škof, ki je s svojim delom v Slovencih utrdil ljubezen do materinega jezika in do verskih vrednot, kot to izpričuje njegovo vodilo: „Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličavne narodne omike.“
Na svoji življenjski poti sta se ta dva moža večkrat srečala, se zbližala, se medsobojno spoštovala in podpirala, zvesta vsak svojemu poslanstvu. Prešeren ni mogel izpolniti materine želje, da bi po zgledu svojih stricev postal duhovnik. Svoje spoštovanje do verskih svetinj je izpričal zlasti s svojo pesnitvijo „Krst pri Savici“. Sicer pa je ostajal zvest svoji življenjski nalogi: pesnjenju. Slovencem je zapustil veliko število umetniških stvaritev in v njih svojo življenjsko izkušnjo in modrost. Slomšek seje v svojem duhovniškem poklicu ves žrtvoval za duhovno in vsestransko rast slovenskega naroda. Izšel je iz preprostega ljudstva in ostal vse življenje tudi sam ves preprost. Živel je za ljudstvo, z njim seje čutil vseskozi tesno povezanega. V svojem delu zanj je videl ves smisel svojega življenja.
»{«na mednarodno priznana država, j. . aJ& v Slovenijo. Na dan pred svojim ojstnim dnevom, 17. maja 1996, bo sto-cn na slovensko zemljo in jo poljubil, ka-rle ‘d še nobeden doslej. Prišel bo, da j naša domovina še enkrat postala src-sce sveta, zlasti katoliškega, da bi Slo-, N*ja postala tudi njegova domovina, Jubijanska stolnica papeževa in slovcn-0 verno ljudstvo njegovo ljudstvo, dol Hte^ b° ta Njegov obisk, a dovolj 7 d.. si ga bomo za vedno zapomnili.
, Jom II., ki je hodil po slovanskih nart' kot Enej Silvio Piccolomini (in , m mimogrede opisal obred ustoličenja io Jyttanskih knezov), in za Pijem VI., ki za AKozi /tašč kraje potoval na Dunaj, in ie i/n®c*om Giuseppejem Roncallijem, ki 19?7 aP°.st0*ski vizitator v Bolgariji leta bn in v Liubljani opravil duhovne vaje, Siru 'Z ^avc* tb tisti Peter, ki bo obiskal ve!i,enii° kot takšno: našo in svobodno, o v majhnosti in vztrajno v zvestobi. roHn ^ nam daj ta dan doživeti zase in za rod°ve, ki prihajajo!	•
Prešeren v svoji „Zdravljici“ nazdravlja slovenski domovini in svojim sonarodnjakom: „Bog živi ves slovenski svet, / brate vse, / kar nas je/sinov sloveče matere!“ In spodbuja rojake: „Edinost, sreča, sprava / k nam naj nazaj se vrnejo.“
V sonetu, posvečenem prezgodaj umrlemu prijatelju Matiju Čopu, pa ob misli na „Krst pri Savici“ izpoveduje: „Minljivost sladkih zvez na svet’ oznani,/kak kratko je veselih dni število, /da srečen je le ta, kdor z Bogomilo / up sreče onstran groba v prsih hrani.“
Slomšek je ob številnih pesmih ter verskih in vzgojnih člankih in knjigah napisal tudi vrsto življenjepisov slavnih Slovencev. Svoje znamenite prednike in dobrotnike naj bi vselej ohranjali v lepem spominu. Takole Slomšek spodbuja svoje rojake: „Hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njih lepa dela in znamenite zasluge je nam ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne zglede posnemati. Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njih vrli nasle-
dnik biti ne zasluži. Hvalimo torej, dragi prijatelji, sloveče može, rodoljube naše, ponavljaje njih spomin!“
V teh člankih se bomo zazirali v življenjsko pot in v svetlo podobo našega slavnega prednika, svetniškega škofe Antona Mar tina Slomška. Prisluhnili bomo njegovi besedi in si poklicali v spomin njegova dela.
Pri tem se bomo skušali navzeti Slomškove ljubezni do Boga, do Kristusa in njegove Cerkve ter do Kristusove božje Matere Marije, kije bila dolga stoletja in je še vedno tudi duhovna Mati slovenskega naroda.
2.	Zarja otroštva
Otroštvo je, ali bi vsaj naj bilo, za večino ljudi najlepše obdobje življenja. Najbrž je bilo tako tudi pri Slomšku.
Luč življenja je zagledal na Slomu, v lepi gričevnati pokrajini župnije Ponikva blizu Celja, proti koncu jeseni 1800 (26.
novembra) kot prvorojenec kmečkih staršev Marije Zorko in Marka Slomška. Še isti dan je bil krščen v župnijski cerkvi sv. Martina na Ponikvi in tako postal član velike družine—vesoljne Kristusove Cerkve. Vnovič se je rodil, tokrat za večno življenje v nebesih. Za krstnega zavetnika so mu izbrali sv. Antona Puščavnika.
Marija in Marko Slomšek sta imela za prvorojencem sedem otrok: štiri deklice in tri dečke, od katerih pa je eden kmalu po rojstvu umrl. Tako je mali Tonček doraščal v toplini močne družine. Kot najstarejši otrok je moral kmalu poprijeti za vsakovrstno delo, pomagal pa je staršem tudi pri skrbi za svoje mlajše sestre in brate.
Pobožna mati Marija je svojega prvorojenca naučila ne le slovenske besede in mnogih pesmi, temveč predvsem iskrene molitve, najprej doma, potem v cerkvi. Oče Markoje uvajal sina v delo na kmetiji, kot deček je moral zlasti pasti živino. V svoji verski vnemi je vmes svojim prijateljem kdaj celo popridigal s stopnic bližnje cerkve sv. Ožbalta.
Kmalu je mladi Slomšek postal najboljši učenec nedeljske šole, ki jo je na Ponikvi uvedel kaplan Jakob Prašnikar. Na preizkušnji pod orehom pri cerkvi ob koncu šolskega leta je prejel prvo nagrado.
Fantič je pod modrim vodstvom duhovnika Prašnikarja, svojega največjega dobrotnika, vse bolj rastel v pobožnosti, pa tudi v vednosti, predvsem pa v zglednem življenju. Postal je ministrant, kaplana je spremljal k bolnikom, pri vsem mu je pomagal. Z vso svojo mlado dušo je sam zahrepenel po duhovništvu.
Bilo mu je že 13 let, ko je na materino željo in po posredovanju kaplana Prašnikarja oče, kije v svojem prvorojencu že videl svojega naslednika na kmetiji, dovolil, da je sin lahko odšel v celjske šole. Otroštva je bilo konec.
Vsekakor je ta otroška doba ostala z zlatimi črkami zapisana v srce Antona Slomška vse njegovo življenje. O tem pričajo njegove številne pesmi, mnoge njegove pripovedi in razni zapisi.
Tako Slomšek v svoji ponarodeli pesmi „Veselja dom“ poje: „Oh blažena leta nedolžnih otrok! / Vi ‘mate veselje brez težkih nadlog; / oh kako vas serčno nazaj si želim, / al’ vi ste minule, zastonj se solzim.“
V svojem spisu o pomenu lepega petja pa pravi: „Čedne pesmi so otrokam perva
dušna paša. Mati, ki otroku lepo poje, njemu žlahtno serce goje (redi) — z milimi glasovi mu občutljeje žlahtni. Kdo bi pozabil vse svoje žive dni ljubezniviga petja ljube matere, ali pa skerbne pesterne, ktero dete željno posluša, pa tudi hitro poskuša, poprej ko ateja ali pa mamo izreče. V naročje matere je perva — ino pa za človeka nar imenitnej šola; detetu se to v mehko, nežno serce vtisne, kar storilo bo nekdaj moža. — Kako veselo smo otroci po zimi krog kolovratov sedeli, pa na uhe vlekli mile stare pesmi od svetiga Jurja, ki je kupil zelen plajš, ali pa od treh Rimskih dekelc, ki so na božjo pot hodile, ktere so nam rajna mati peli... Veliko soncov seje od tiste srečne dobe v večnost potonilo; še me mladostno petje veseli.“
Slomšek je ohranil otroško srce vse svoje življenje. Trdno je veroval v Kristusovo besedo: „Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo“ (Mt 18, 3).
Rad je imel otroke, njim je posvetil največ svojega duda, ob njih seje najlaže
razvedril.
Prav zaradi svoje otroškosti je ostal preprost. Rad je imel preproste in uboge ljudi, njim je najrajši pomagal.
Slomšek tudi nas vabi, da bi ob zgledu preproste božje dekle Marije tudi mi ohranili preprostost srca in da bi iskreno ljubili preproste ljudi, zlasti pa najbolj krhke med njimi—otroke. Vsi, posebno pa starši, naj bi jim znali jasniti zarje njihovega otroštva.
Samo otroška preprostost nas bo vodila k pravemu veselju na tem svetu, pripeljala pa nas tudi v polnost veselja v večnosti.
3.	Na pot učenosti
Ob veliki noči leta 1814 seje Slomšek poslovil od domačega kraja in v Celju najprej obiskoval tretji razred osnovne šole ter ga kljub začetnim težavam z nemščino končal „z odliko in nagrado“. V jeseni tega leta se je tako lahko vpisal v prvi razred celjske gimnazije. Tu je bil ves čas med najboljšimi dijaki.
Že v drugem razredu gimnazije, v
Skupina nekdanjih šolarjev iz Slomškovega doma v Ramos Mejiji ob Slomškovem kipu v Mariboru.

januarju 1816. leta, pa je mladi Slomšek doživel hud udarec. Nenadoma mu je umrla mati, na katero je bil navezan z vso toplino svojega otroškega srca. Za smrt je zvedel, ko je bila mati, stara komaj 43 let, že pokopana. V veliko tolažbo mu je bil takrat duhovnik Jakob Prašnikar, kije postal njegova druga mati. Pri očetu je dosegel, da je lahko fant študiral naprej. Po svojih močeh mu je vsestransko pomagal, zlasti še, ko se je oče leta 1818 ponovno poročil m so podpore od doma postopoma usahni-1®- Mladi dijak je bil v Celju pogostoma lačen, vendar- si je znal pomagati tudi s Poučevanjem dragih dijakov. Leta 1817 je opravil celo tečaj za učitelja nižjih šol.
Hkr ati se je vsestransko izobraževal in nenehno rastel v učenosti. Ljubil je samoto in molitev, ob tem pa so bile njegove najljubše Prijateljice knjige.
V petem in šestem razredu gimnazijeje na Slomška najbolj vplival profesor Pesništva in govorništva Anton Zupančič, od njegovim vodstvom seje Slomškova jubezen do materinega jezika vse bolj utr-jevala, rastel pa v njem tudi pesniški in govorniški dar.
Po končani celjski gimnaziji je Slomšek ^ jeseni leta 1819 nadaljeval študij filozo-
Je v Ljubljani, kjer se je spoprijateljil s ----------
svojim sošolcem pesnikom Francetom Prešernom, nekaj časa, efa 1820, pa je študiral tudi v Senj u, povsod z odličnim uspehom, ‘ndij modroslovja je končal v Celovcu leta 1821 in v jeseni tega eta vstopil v celovško bogoslovje. Malo prej, v marcu, mu je oma umrl oče. Vezi z domačo hišo so tako postale še bolj rahle. °mšek seje še bolj povezal z duhovnikom Prašnikarjem, kije esnično bil njegov duhovni oče in duhovna mati hkrati. Počitnice Je britje preživljal pri njem.
Sicer pa je bil Slomšek s svojimi 21 leti že zrel mož. Zavestno udi sam stopil ob zgledu svojega dobrotnika napotduhovništva.
O Slomškovi vsestranski učljivosti in prizadevnosti od zgo-- Jmladih let naprej govori med drugim njegova pesem „Zlati x S ’ "Qi zlati čas! / Minuta, ki minila, / ne bo se povrnila; / kar letu! Zamudiš> / ga vekomaj ‘zgubiš.—Oj zlati Čas! /Je v mladih n;il.Setev, /bo v starih dobra žetev; /če pridni bodemo, /nam nikd:ir žal ne bo.“
M°mškove mladostne šolske izkušnje odsevajo tudi iz nje-drVl; številnih zapisov v zborniku „Drobtin(i)ce“. Tako med obUrglra Piše: „Štiri visoke šole človek ima, po kateri se izšola in bož'Vnil' °k*10ia z ljudmi, lastna skušnja, knjige ali bukve in pa ^ Ja beseda. Kdor se poštenim ljudem tovarši, v dobro oberne, p Sl, Poskusi, le poštene knjige bere, božjo besedo dni in noči
llsluje, on si nabere modrosti zaklad, kterega mu ni nihče oovzel ne bo.“
si v *n nadrugem mestu; „Kdor si v mladosti kaj hudega skusi, on cl0b^tarost' Po navadi dobrega vžije; kdor si ni hudega vžil, tudi ega spoznal ne bo. Neprenehoma imeti nebes ne moremo...
Ako več beremo, kakor zastopimo, lehko znorimo; ako več snemo, kakor povžijemo, hitro zbolimo; če več obljubimo, kakor dopolnimo, svoje poštenje zgubimo. Ako več začnemo, kakor zagotovimo, se nam smejijo; ako več govorimo, kakor premislimo, nas lahko v besedi dobijo; kedar več terjamo, kakor pravice imamo, tožbe in pravde naredimo. Kdor si nesrečno smert pripravlja, on je naj vekši bedak in sro-mak.“
Vsekakor nas Slomšek s svojim zgledom in s svojim besedami uči, da je čas šolanja za vsakega mladega človeka izredno pomemben. Starši, učitelji, profesorji, duhovniki, sploh vsi vzgojitelji naj bi mladim ljudem pomagali, da bodo čas šolanja prav uporabili ter bodo resnično rasli v učenosti, še bolj pa v krepostih. Pri tem naj bi se zazirali v zglede svetnikov, posebej še v zgled „kraljice vseh svetnikov“ — božje Matere Marije.	•
IZ SLOVENIJE
Gorenjski misijon od Rateč do Moravč. Od 21. do 29. oktobra je bil misijon v 36 župnijah gorenjskega diakonata ljubljanske nadškofije.
Novi apostolski nuncij za Slovenijo nadškof Edmond Farhat je nastopil svojo službo v nedeljo 12. novembra ob slovesni maši v ljubljanski stolnici. Novi nuncij je bil rojen 1.1933 v Libanonu, v duhovnika je bil posvečen 1.1959, inkardiniran je v antiohijskem maronitskem patriarhatu. Služboval je kot oficial v Kongregaciji za nauk vere in v Generalnem tajništvu za škofovske sinode. Bil je apostolski pronuncij v Alžiriji in Tuniziji ter apostolski delegat v Libiji. V Slovenijo je prišel 6. novembra, 8.
novembra je izročil državnemu predsedniku poverilna pisma in pripravil poseben sprejem za diplomate in druge goste. Začasno bo nunciatura na Krekovem trgu 1 v Ljubljani. V govoru pri predsedniku države je dejal med drugim: Ob zadnjem štetju v neodvisni republiki Sloveniji seje 70 odstotkov prebivalcev izjavilo za katoličane. Upoštevajoč to dejstvo Cerkev in Sveti sedež z veseljem obnavljata svojo pripravljenost, da bi sodelovala z oblastmi pri spoštovanju pristojnosti in posebnih pravic vsake strani. Ker so vprašanja, ki so se nakopičila v desetletjih, številna in pomembna, sta Cerkev in Sveti sedež prepričana, da bosta z dobro voljo in pristnim čutom za javno blaginjo, tako z ene kot z druge strani, našla pravično rešitev v razumnih oblikah in rokih.
V soboto 9. septembra 1955 sta se poročila v cerkvi Marije Pomagaj ANDREJKA VOMBERGAR in BORIS ŠTRFIČEK. Čestitamo!

Domobranska prisega
BOŽIDAR FINK
Med udrihalicami, s katerimi je komunistični režim na Slovenskem slepil javno mnenje in sejal sovraštvo, je bilo obtoževanje, da je protikomunistična stran potrdila z domobransko prisego pripadnost in zvestobo nacističnemu okupatorju in njegovemu vodji, s tem pa dokončno zašla v narodni odpad in izdajstvo. Še po petih letih propada komunistične vladavine se ta očitek zlohotno ponavlja in to spravlja v dvome in zadrego tudi take, ki sicer ne zaupajo komunističnim natvezovanjem.
Vprašanje je torej, ali je bila zaprisega domobranstva moralno dopustna, pravno upravičena in politično primerna. Do pravilne presoje o tem je mogoče priti ob upoštevanju načel, predpisov in takratnih dejanskih okoliščin.
Z zaprisego so domobranci na slovesen način izrazili in utrdili zavezo, ki sojo že prej dali s prostovoljnim pristopom k oboroženi sili. S prisego torej ni nastalo novo razmerje in obstoječe se ni razširilo ne spremenilo. Ker je bil namen domobranskega boja časten, tudi zaprisegi ni oporekati.
Izbesedilaprisegejekomunističnapro-paganda naredi 1 a spotiko za nasprotni tabor. Poštena presoja besedila ne more najti v njem ničesar oporečnega. V dvomu o pomenu nekaterih izrazov in besednih zvez je pa treba sprejemati tisto razlago, ki ustreza resnični volji zapriseženih. Tonače-lo velja, ker je prisega enostranska izjava volje, posebej pa še, ker zaprisega ni bila prostovoljna, tako kot je bil prostovoljen pristop k domobranstvu. Že po tem načelu je torej treba sprejeti, da domobranci niso s prisego hoteli zatrjevati ničesar, kar ni bilo že od prej v njihovem namenu in razpoloženju. Sicer pa to potrjuje tudi trezna presoja besedila. Iz tega obojega izhaja, da se domobranci s prisego niso zavezali z okupatorjem za njegove cilje in da niso obljubili zvestobe njegovemu vodji.
Kaj so torej domobranci izrekli v prisegi in k čemu so se zavezali? -
Osrednji pojem in vrednota v besedilu prisege je slovenska domovina, do katere domobranci sprejemajo dolžnosti. Za domorodca je domovina ena in edina, celotna
in vseobsežna, vsa Slovenija in nič drugega. Besedilo prisege torej jasno sprejema idejo samobitnega slovenskega naroda, navezanega na lastno domovino.
S lovenska domovina se v prisegi uvršča v skupnost svobodne Evrope. Samo tisti, ki so se na Slovenskem udinjali stalinističnemu komunizmu, niso pričakovali svobodne Evrope, ki naj bi bila urejena po demokratičnih načelih. Protikomunistični tabor je težil za tem, da se Slovenija uvrsti v Evropo, varno pred vojaškim terorjem, narodnim zatiranjem in tlačenjem duha v imenu katere koli ideologije, nacistične in komunistične.
Domobranstvo je nastopilo kot oborožena domača varnostna sila. To je bilo nujno, da se zavaruje ljudstvo pred silovitim revolucionarnim nasiljem, ki je postavljalo predvsem varljivo ime narodnoosvobodilnega boja. Nastop domobranstva je bil formalno upravičen po določilih mednarodnega vojnega prava, ki nalaga okupatorju, da skrbi za red in javno življenje na zasedenem območju, in to po domačih zakonih in z domačimi organi. Okupatorje upravičeno dopustil, da se je oblikovala domača var nostna sila, in zato so domačini tudi upravičeno vstopali v to službo, čeprav so jo izvrševali v okviru okupatorjeve nadomestne pristojnosti.
S prisego so se domobranci zavzeli za boj proti komunističnim partizanom in njihovim zaveznikom. Partizani so v besedilu imenovani z izrazom banditi. Izraz je bil tedaj ustrezen, saj so partizani organizirano in ilegalno strahovali ljudstvo, ki ni bilo z njimi. Glede na mednarodno pravo pa so bili prostostrelci, nepriznani in pravno nezaščiteni bojevniki. Niso se ravnali po pravilih bojevanja in niso nastopali pod odgovornostjo vrhovne državne oblasti. Z zakonito begunsko vlado so bili v sovražnem razmerj u, z ostanki prejšnje vojske pa v bojnem stanju. Vendar protikomunistična stran ne bi kljub ilegalnosti nasprotovala partizanstvu, če bi se samo upiralo okupaciji. Upreti seje bilo treba komunistični revoluciji, kije izkoristila sovražno zasedbo kot edino priložnost za svoj nastop.
Komunistična propaganda je sprožila
plaz očitkov, da so se domobranci zaprisegli za boj proti vojnim zaveznikom, tako imenovani antifašistični koaliciji. Ta trditev je povsem nesprejemjiva. Vsi demokratično usmerjeni Slovenci so bili naklonjeni zahodnim zaveznikom in so imeli nemški imperializem za nar odno zlo. Sicer pa komunistično partizanstvo takrat sploh ni moglo biti v zavezništvu z zahodnimi demokracijami, saj je zavezniško Jugoslavijo predstavljal še kralj z begunsko vlado. Partizanstvo tudi zato ni moglo biti resen zaveznik demokratičnih sil, ker ga z njimi niso mogla vezati skupna družbeno-poli-tična izhodišča.
Z izrazom zavezniki v prisegi je torej treba razumeti kaj drugega. Partizanom kot gverilcem so pomagale službe za zbiranje, vzdrževanje in uporabo oboroženih skupin: propagandna tehnika, jedra zapres-krbo s hrano, opremo in zdravili, obveščevalna služba terenskih zaupnikov in drugo. V teh službah so bili zavezniki oboroženih skupin. Te so imele potem zaveznike tudi v skupinah, ki niso bile deklarirano komunistične: v krščanskih socialistih in levih sokolih. Domobranstvo je bilo torej usmerjeno proti notranjim zaveznikom komunističnega partizanstva in ni nikoli poseglo v boj proti nobeni zunanji sili.
Domobranskemu vodstvu in moštvu je povzročal največjo zaskrbljenost tisti del prisege, ki govori o bojni skupnosti z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo. V resnici je bil v mislih skupni sovražnik, ne skupni boj za iste namene.
Okupator je hotel varovati sebe in zagotavljati zasedbo zaradi strateških razlogov svojega vojnega načrta. Domobranstvo pa Je branilo pravice svojega ljudstva pred domačim prevratnikom. Oboji so imeli istega nasprotnika, proti kateremu so se bojevali hkrati, a vsak iz različnih razlo-Sov in $ povsem ločenimi, tudi nasprotujočimi si interesi.
Domobranstvo se ni na začetku podrejene pozneje zapriseglo nobeni tuji avto-Hteti. To je razvidno iz samega besedila prisege. Nosilo je samo slovenske simbole tn razpoznavne znake, uradni in poveljevalni jezik je bil slovenski in slovensko je no poveljstvo na vseh stopnjah. Na vrhu Je sicer odgovarjalo okupacijski oblasti, ako kot so odgovarjali vsi domači upravni °tgani in sodstvo, in je bilo to povsem v adu z določili medna-rodnega prava.
0 Prisega omenja „vodjo Velike emčije", ga ne označuje kot poveljnika °niobranstva, ampak govori o njem izkl-ju no v zvezi z nemškimi oboroženimi Sl dIni, s katerimi je bilo domobranstvo le v naključni bojni povezanosti. Očitek, da Wge °kranStV0 Prise8l0 Hitlerju, je kri-
^*0 nesmiselno je obrekovanje do-0 i anstva, da je nečastno sodelovalo z arodnini sovražnikom, je razvidno tudi 0 Primerjavi slovenskih razmer z dogajaj1 v drugih zasedenih deželah. Na p,°rVC^em *n Danskem ter v Belgiji in anciji je bilo dosti izrazitih pojavov ne-: s^eclnega in brezpogojnega sodelovanji" °laboracija z nemškim nacizmom je Vq6 a tam zarodke že pred vojno. Med p J’10 Pa so se povsod, tako npr. tudi v “gji. ustanavljali prostovoljski SS Pok-6 .xx- ^ so Pr‘seS'' Hitlerju ne samo in '0l^ine, ampak tudi zvestobo do smrti, nem^6 ^e^ans^° udeleževali bojev proti mi* sovražnikom izven svojega oze-sarno OInobrarlstvopajebiloname-njeno varn° Vz^evanJu notranjega reda in niti °St’ s^0ve|tskega prebivalstva in ni ^otUah'°m°^ranski strel počil na zunanjih
5]QJud' odporniško gibanje je imelo na dru ,,eijSlcem Povsem drugačno naravo kot kom° •	drugje namreč ni zašlo v
Ve„ !|ni sbčno socialno revolucijo. Na Stola 0cl eni je komunistična partija razglasila k P0rniStV0 za svoj monopol in obsodi-Se; j nar°dne izdajalce na smrt vse, kateri tem n'so podvrgli. Tako prvi namen
DR. JANEZ JANEŽ v Sloveniji
KAROLINA GODINA
Ob odkritju spomenika velikemu kirurgu, slovenskemu laičnemu misijonarju, dr. Janezu Janežu v Dolskem pri Ljubljani
Stoletja, preden je začela samostojna slovenska država pošiljati po svetu svoje veleposlanike in druge predstavnike, so vädenje o slovenskem narodu skoraj na vseh kontinentih sveta širili neuradni slovenski veleposlaniki-izseljenci, popotniki in med njimi nikakor ne na zadnjem mestu slovenski misijonarji.
Za imenom slovenskega laičnega misijonarja, kirurga dr. Janeza Janeža, smo Slovenci bogatejši za eno povest o dobrih ljudeh. On je to, kar je bil, ne glede na to, ali mu mi to priznamo ali ne, ali to poznamo ali ne. „Njegova zgodba bo ena najlepših strani v slovenski misijonski zgodovini," je zapisal o njem veliki slovenski misijonar na Kitajskem Jožef Ke-rec leta 1951.
Na pogrebu dr. Janeza Janeža leta 1990 na Tajvanu so budisti tolkli po bobnih žalovanja in govorili: „Škoda, da dr. Fan ni bil budist; proglasili bi ga za božanstvo zdravilstva."
Ni mu bilo „sojeno" biti in delati doma, med svojim ljudstvom. Sprejel ga je kitajski svet: celinska Kitajska in Tajvan. O velikem sejalcu božje dobrote, o našem kirurgu, katerega življenje je bito eno samo nihanje iz ene operacijske dvorane v drugo, katerega število operacij
sega v svetovni rekord, o legendi, o našem človeku govori svet. Da bi zmogli kot on vedno ponavljati: „Ne vprašam te, kdo in kaj si, si rdeč ali črn, s severa ali juga, naš ali njihov, človek božji, povej mi, kje te boli, da ti bom pomagal in te pozdravil!" Da bi zmogli kot on trditi: „Zame so bolniki v središču vsega zanimanja, zanje vse talente in zmožnosti."
Dr. Janez Janež se je po uspeli rešitvi leta 1945 na Koroškem iz reke ljudi, naravnane v smrt v Kočevski Rog, prvič duhovno vrnil v domovino in njeno zdravstvo leta 1993 v knjižici Dr. Janez Janež— utrinek božje dobrote (Katehetski center, Ljubljana) izpod peresa prof. Toneta Ciglarja. Z odkritjem in blagoslovitvijo njegovega spomenika na žegnanjsko nedeljo, 8. oktobra 1995, v okviru obhajanja
partije ni bil slabitev zunanjega sovražnika, temveč uničenje notranjih nasprotnikov in uvedba svojega miselnega in družbenega reda. Revolucija je povzročila neprimerno več domačih žrtev kot sovražnikovih izgub. Povojni maščevalni množični pomor paje odpravil vsak dvom o protinarodni naravi komunističnega partizanstva in polstoletna vladavina, ki jo je vsilila revolucija, je pokazala, kaj je partija v resnici hotela s prevaro o narodnoosvo-
bodilnem boju.
Tako se potrjuje, da je bito domobranstvo na Slovenskem domoljuben pojav, kije bil življenjsko nujen in dopusten po moralnih in pravnih načelih. Zgodovinska veda se že oprijema bolj objektivnih kriterijev za ocenjevanje bližnje preteklosti, upravičena paje zahteva, da tudi oblast s formalnimi akti vzpostavi pravico, tako da obsodi revolucijo in prizna odporništvu proti revoluciji vlogo reševalca domov* ne.
500. obletnice prve omembe cerkve sv. Helene, pa se vrača za vedno ne le med svoje rojake, ampak tudi v slovenski zdravniški prostor kot ideal etike služenja bolnikom, etike služenja bližnjemu, ne glede na to, ali smo tej vrnitvi prisostvovali ali ne. Kakor njegov naslednik na Tajvanu, dr. Cheng, ki je z zdravniki dal postaviti bronasti kip dr. Janeza Janeža v avlo nove bolnišnice, da bi jim bil vedno pred očmi sitni dr. Oki, ki jih je priganjal k služenju, je slovenska Cerkev (župnija sv. Helene, Dolsko, kjer je tudi osnovano misijonsko društvo dr. Janez Janež) s postavitvijo njegovega spomenika v rojstnem kraju ne le povabila k nesebičnemu služenju bolnim in pomoči potrebnim, ampak mu je tudi dodelila mesto, ki mu v slovenski zgodovini pripada.
S poznavalci življenja in dela dr. Janeza Janeža lahko tudi upamo, da ta blesteča podoba človeške solidarnosti in krščanske topline ne bo med zadnjimi slovenskimi svetniškimi kandidati. Toda to prepustimo času in Bogu.
Pogovor z Metko Slabe,
voditeljico slovenske šole Josipa Jurčiča
Kdaj in kje seje pričela Jurčičeva šola v Carapachayu? Kdo je bil prvi učitelj? Koliko učencev je bilo v začetku? Kdo je bil prvi katehet?
Jurčičeva šola seje pričela leta 1956 v župnijskih prostorih v Floridi. Prvi učitelj jebilTone Kovač. Približno 14 učencev je obiskovalo sobotno šolo. Verouk pa je poučeval dr. Alojzij Starc.
Kdo so zaporedoma vodili šolo in koliko časa? Ali lahko našteješ učiteljske moči do sedaj in katehete?
Šolo so zaporedoma vodili : Tone Kovač, Aleksander Pirc, Majda Markež, Mara Pleško, Ani Klemen, Metka Slabe. Učiteljske moči so pa bile sledeče: Tone Kovač, Dušan Šušteršič, Tine Kovačič, Marjana Mam, Aleksander Pirc, Edo Škulj, Marjan Trtnik, Vika Homan, Mara Pleško, Milka Pezdirc, Mojca Pirc, Lučka
8. oktobra 1995 odkrit in blagoslovljen po pomožnem ljubljanskem škofu in generalnem vikarju ljubljanske nadškofije Jožefu Kvasu doprsni kip dr. Janeza Janeža (pobuda, delo in dar akademskega kiparja Evgena Guština) v rojstnem kraju pri cerkvi sv. Helene v Dolskem pri Ljubljani.
Pirc, Mici Korošec, Franci Korošec, Jelka Stanič, Majda Markež, Majda Knap, Kati Komar, Marta Korošec, Silva Blazinšek, Pavla Korošec, Ani Klemen, Metka Slabe, Marjana Pirc, Vilma Vodnik, Janez Škulj, Ani Resnik, Lenčka Klemen, Marija Slabe, Monika Jeretina, Marjeta Senovršnik, Rezika Škulj, Andrejka Dra-jzibner, Sašika Dobovšek, Monika Dobovšek, Helena Skarlovnik in Helena Žnidar. Verouk so poučevali: dr. Alojzij Starc, Stanko Škrbe, Albin Avguštin, Matija Borštnar, dr. Jure Rode, France Cukjati.
Koliko učencev je šlo skozi vašo šolo?
Skozi našo šolo je šlo 210 učencev.
In koliko učencev ima šola letos?
Letos obiskuje šolo 29 učencev.
Kdoscstavlja dancsučitcljski zbor?
Učiteljski zbor je sestavljen s sledečimi učnimi močmi: France Cukjati, Marija Slabe, Ani Klemen, Helena Žnidar, Helena Skarlovnik, Ani Resnik, Monika Dobov-šek in Metka Slabe.
Ali imate odbor staršev? Ali starši učencev sodelujejo s šolo?
Imamo odbor staršev, ki skupno z ostalimi starši skrbijo za šolske potrebe, kot so posprava in priprava šolskih prostorov, šolske potrebščine, priprava malice za otroke in učitelje, pomagajo pri pripravah nastopov (scenerija, obleke, rekviziti itd.) ter skrbijo za nakup novejših učnih pripomočkov.
Katere redne prireditve imate vsako leto? Ali sodeluje šola s Slovenskih domom v Carapachayu?
Čeprav majhna šola, je pripravila veliko število iger in nastopov, prireditev za očetovski in materinski dan (sedaj združena v družinski dan), sodeluje pri skupnih šolskih prireditvah in pri kulturnem programu na obletnicah Doma ter mladinskih dnevih. Pri zaključnih šolskih prireditvah pa otroci pokažejo, kaj vse se v slovenski šoli poleg učnih predmetov lahko nauče.
Kaj je bilo v zgodovini vaše šole posebej pomemben dogodek?
Do kamor seže moj spomin, je bd°
praznovanje 25-letnice Jurčičeve šole poseben dogodek. Združil je takratne in bivše učence, zato je bila udeležba pri kulturnem programu izredna. Nadaljevala se je pa pri pogrnjenih mizah, kjer smo kot ena družina obujali spomine in anekdote.
Kaj je značilno za vašo šolo?
Težko je govoriti o značilnosti naše “Ole. Razen če bi omenila, da je kampanjska slovenska skupnost majhna, kar se Pozna tudi pri številu šolskih otrok. Rekordno število, nekaj čez 50 otrok, je šola anela pred 25 leti. Potem je stalno padalo, red dvema letoma pa je bilo zaznati nov P°rast, ki seje letos še stopnjeval. Upam, babo še nekaj let prirastek večji kot odhod učencev iz šole.
Kaj želiš od učencev vašcšole, ko jo bodo končali?
Od učencev, ki bodo končali slovens-0 osnovno šolo, želim, naj ne pozabijo, a so Potomci Slovencev, ki govorijo slo-Ven~sko, čutijo slovensko, z eno besedo: Popadajo slovenskemu narodu. Čeprav so se rodili v Argentini, v sebi nosijo vse ustnosti in posebnosti slovenskega člo-7eka. Človeka pa tudi oblikuje okolje, v ^uterem živi. Če bodo znali vzklajati do-re> pozitivne lastnosti argentinskega in
slovenskega človeka, bodo v sebi našli zadovoljstvo, ki ga čuti tisti, ki je izpolnil svojo narodno dolžnost. To je kot Argentinec in Slovenec v eni osebi. Vse, kar so se v osmih letih naučili v slovenski šoli pri verouku, slovenščini, slovenski zgodovini, zemljepisu in petju, pa naj nadaljujejo v srednješolskem tečaju. Naj ne pozabijo, da imamo Slovenci veliko
lepih in dobrih knjig. Radi naj jih prebirajo. Kajti znanje jezika se predvsem obogati z branjem. Končala bi z besedami velikega slovenskega izseljenskega pisatelja Karla Mauserja, ki je prav učencem slovenskih šol napisal tele besede:
Čeprav na tujem dom bo tvoj za vselej, naj misel večkrat roma tja, kjer starši so živeli in kri premnogih posvetila tla.
Pogovarjal seje Jože Škcrbec
IZ SLOVENIJE
Priprava na papežev obisk. Ob zaključku delovnega obiska delegacije Vatikana pod vodstvom patra Tuccija v Republiki Sloveniji je bil 15. novembra v Ljubljani skupni sestanek državnega in cerkvenega odbora za pripravo papeževega obiska v Sloveniji. Na sestanku so uskladili predlog programa obiska, ki bo potekal od 17. do 19. maja prihodnje leto. Vatikanska delegacija si je med 3-dne-vnim obiskom skupaj s člani obeh odborov ogledala vse kraje, kjer bodo potekala srečanja s papežem. Ves čas obiska sta bila prisotna predsednika obeh odborov, minister za notranje zadeve Andrej Šter in ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. Tričlanska vatikanska delegacija se je tudi udeležila seje Slovenske škofovske konference ter obiskala predsednika RS Milana Kučana in predsednika vlade dr. Janeza Drnovška.
Folklorna skupina po prireditvi na obletnici Doma v Carapachayu.
PO PATAGONIJI
VINKO RODE
Vinko Rode, avtor tega potopisa.
Dragi prijatelj!
Ko sem bil pred časom pri tebi na obisku v Mengšu, si me spravil v zadrego, ko si me vprašal o Patagoniji. Da bi se izmazal, sem govoril o Bariločah, o neskončni vožnji z vlakom skozi puščavo, da prideš do dežele jezer. Imel sem v spominu nekaj podob o argentinski Švici še iz časov študentovskih podvigov in avantur. A kaj je nižje doli in do kod seže tisti prostrani jug, o tem sem samo sanjal. In upal, da ga bom kdaj spoznal.
Glej, letos se mi je želja spolnila. Zato bo skušal v tejle obliki odgovoriti na tvoje vprašanje. Seveda bi bilo še lepše, če bi se bil tudi ti pridružil naši druščini. Skupaj bi odkrivali daljno Patagonijo. Ob slovenskih merilih bi še bolj izstopala njena prostranost in raznolikost.
Že nekaj let smo bili z Ivanom in Danetom v dogovorih, da prevozimo „južni stožec“ podolgem in počez. Ivan namreč dela na jugu že trideset let. Tudi Dane je bil nekaj let doli nastavljen. No, Ivan nas je povabil, nekdaj špitalske sošolce, na to turnejo. On dobro pozna Patagonijo, neštetokrat jo je prevozil. Po začetnih dvomih se je okorajžila tudi moja žena: navsezadnje je res edinstvena priložnost.
Pa še tale misel me je preganjala, odkar sem obiskal Slovenijo in se tako
navduševal nad njenimi lepotami. Da ni prav, da Argentino tako malo poznam, saj je, hočeš nočeš, domovina mojih sinov. Moral bi iti na jug in na sever vsaj kot izvidnik, da prepoznam možnosti in pogoje.Saj veš, kako je z otroki: starši le radi svetujemo ali odsvetujemo to in ono; tudi življenjsko pot!
Hitro smo se domenili. Dobili se bomo v Coronel Suärez, mestu na jugu bariloške province: mi trije z vlakom, Ivan z avtom, ki bo odslej naš konjiček. Bog daj, da bi srečno zdržal dolgo pot!
Ne bom ti opisoval, dragi Andrej, vseh podrobnosti naše Odiseje. Preveč je bilo doživetij, preveč raznolikih pokrajin in podnebij, da bi mogel vse zaobjeti. Na slikah je nekaj takih hipov, ki izstopajo iz množice prevoženih poti in postaj. Vabimo te, da jih prideš pogledat.
Da si ustvariš približno sliko o potovanju, sledi nekaj osnovnih podatkov. Prevozili smo čez pet tisoč kilometrov, od srede Argentine do skrajnega juga — v Čilu. Glavne postojanke so bile: Bariloče, Galeta Olivia, Rio Gallegos in Punta Are-nas, odtod smo odhajali še na dnevne izlete. Puščo in stepo smo spoznavali mimogrede; dosti smo je videli, neizmerne razdalje prevozili po precej enolični patagonski planoti. Taje včasih čisto ravnins-
ka, potem valovita, „canadoni“ jo prečkajo kot zareze, mesete pa kot silno dolge mize. Velikanske suhe struge govorijo o drugačnih geoloških dobah. Enako kot okameneli gozd — sredi puščave. V pre-dkordiljeri so doline in hribovja že bolj izraziti, vendar je pretežno vse puščavsko. Šele v Kordiljeri sami najdeš pravi gorski svet — z gozdovi, rekami, jezeri in zasneženimi gorami. Zame so bile najlepše ture prav te: po holmih in hribih, ob rekah in jezerih južnoandskih dolin in kotanj, po pragozdovih in skalnatih obronkih, do podnožja planin, kot je čudoviti Paine ali ledenik Perito Moreno.
Že prvi dan, ko smo iz ravninske pampe zavozili v valovito pokrajino in nato v hribovje Sierra de la Ventana, že tisti prehod je bil očarljiv. Pampa se razgiba, cesta postane iznajdljiva, kar igriva: zavije sem, zavije tja, zaleti se dol, potem gor, se skrije za holmom, prikaže se spet tam daleč nekje. Pogorje smo prečkali v veselem razpoloženju naših alpskih melodij.
Od tod mimo Tornquista (in znanega podjetja) do Bahra Blanca — brez večjih presenečenj. Tam smo napojili konjička in kar hitro pognali naprej — po neizmerni ravnini in ravni cesti — do Rdeče reke in čeznjo (medtem iz zelene pampe v napol puščavsko stepo); in še enkrat v dir do Črne reke — po obronkih doline v bujno oazo, v rodovitno dolino Rio Negro do Neuquena.
Če računaš, da smo odšli na pot šele po kosilu, moraš priznati, da smo kar dobro vozili. No, se pač tako reče. Mi smo pomagali, Ivanje vozil.
VNeuquenu smo samo prenočili. Naslednje jutro smo že podili ob reki Limay proti Choconu. Jaz sem ga že poznal, a kar me je presenetilo, je zelenje vse vzdolž jezera. Pred dvajsetimi leti so bili bregovi čisto gol i, zdaj je puščava ozelenela: mnogo drevja, nasadi, novapolja. Vodaprinaša življenje, nova naselja.
Ko se neha prvi jez, kmalu zagledaš drugega, tako da se umetna jezera vlečejo na ure in ure vožnje. Rokavi zadnjega —• Alicurä — so neverjetno razvejani: ko že misliš, da je jezera konec, se ti za hribom prikaže nov zaliv srnje plave gladine. Menda se je raztegnil že skoro do Nahuel Huaplja. A mi smo zavili na stransko cesto ob reki Tratiti. Časa smo imeli dovolj, spotoma smo hoteli še na izlet okrog j sedmero jezer—siete lagos. Kmalu smo '

zavozili v tipični južnokordiljerski svet: tesne doline s temnimi gozdovi, bistre reke in potoki — in sredi tega zelenja se obzorje naenkrat odpre v jezersko gladi-n°. Lago Trafiil je kot modro-zeleni biser, Položen med zeleno hribovje. Nato še druga jezera: Torrentoso, Espejo, pa tam 'tekje skrito jezero—Escondido—,daga les nismo videli. Po čudovitih cestali, po bsočovinkih, klancih in „toboganih“ smo Prišli na severno obalo Naliuel Huapfja. Naše oči so bile polne čudežnih podob. V tetem dnevu iz puščavske planote — v raljestvo jezer, v svetišče temnih globeli enge, nire, z amankaji in „lupines“; iz sončne obale vodä na prepih svežih južnih vetrov. V daljavi pa vršaci v večno belem oblačilu: prvi viden še z glavne ceste, st°žasti Lanm, veličasten, a odmaknjen.
Naše postaje?
Ob reki Minero izdatno kosilo. Spre-mJja nas pesem deroče, kristalno čiste eke. Na nasprotni strani, čez cesto, se Pasejo krave s telički. Dane je bukolično navdihnjen s svojo staro kamero.
. Mirador nad jezerom Tratili je nasled-nJa Postaja. Človek bi strmel ure — oča-p111 od tolike lepote. Lago Espejo je znano tjj 116 preveč ledeno. Tam sem se prekrs-oautismo de inmersičn—s patagon-
sko pratiko — gorä, goličav, gozdov in vodi.
Že na noč smo iskali v mestu dobre sorodnike. Gostoljubnost je še posebno dragocena, če imaš za sabo dolgo pot. Bog jim povrni!
Odiseja seje komaj začela.
Vožnja v San Martin de los Andes naslednji dan od začetka do konca eno s,-lino božje čudenje. Na ure in ure piješ lepoto gozdov in vodä, pa vedno v novih oblikah: lepoto v ključu zelenih in modrih barv v vseh mogočih odtenkih, trate posejane s cvetlicami, gore pa s snežnimi lisami. Preveč, preveč za oči, navajen cementa, as falta, predmestnih smetišč in človeške mizerije.
Z vrha razgledne točke, na polotoku, gori nad Villa La Angostura, občudujemo bari loško pokr ajino: včliko jezero, otoki, polotoki, hribi, planine. Ne moremo naprej brez fotografiranja. Nato še sprehod po prijaznem naselju, mikup jedače in pijače — in že smo na poti. Jezera si sledijo: znova Correntoso in Espejo, potem Pichi Trafol, Falkner, Villarino, Escondido. Tam nekje globoko v kotlini, slap deroče reke, nato kmalu Lago Ldcar in mesto San Martin de los Andes. Spre-
hodimo se po ličnih ulicah, hvalimo čistočo, cvetlične grede po parkih, lepe napise po ulicah in trgovinah, vsesplošen dober okus. Zelo prijazno mesto! Razumljivo, dostavi Ivan. V občinski upravi so säme dame, od županje do svčtnikov.
Domov grede se povzpnemo do Cha-pelco, od tam pa po čudoviti poti Paso de Cdrdoba spet do sotočja (Confluencia). Kaj ima posebnega ta prelaz? Neverjetne gorske oblike, podobne onim iz Začarane doline—ValleEncantado, a jih prekašajo. Na več krajih „božji prst“ kaže proti nebu; pa katedrale, gradovi, utrdbe, fantasma-gorične zgradbe, pošasti, stolpi. Ivan je moral kar naprej ustavljati — za slikanje, pa že nočilo seje! Dobri dve uri smo vozili po tej bajni dolini, malokoga smo srečali. Nekje je bil napis: Estancia San Jorge; tudi kapelica s svetnikom na pročeju je švignila mimo. Dobršen del doline je pogozden z borovci, ki očividno lepo uspevajo. Če vse to spada k istemu posestvu, potem je za naše pojme kar nepojmljivo razsežno.
14.1.95. Jutro seje naznanilo sončno, kot vse dni poprej.
Za slovo od Bariloč smo šli na Ceno Otto. Medtem ko smo srkali vsak svojo nedolžno kapljico, se je svet vrtel okrog nas: vsa znana jezera, venec gora, čigar vrhovi so bleščali v poletnem soncu v vsej svoji slavi. Razločno so se videle špice Katedrala, vrhovi Tronadorja, Capilla in Lčpez. Na drugi strani, proti se vem, se pogorje nadaljuje. Ugibam, kateri od njih je Cerro Shaihueque, saj ga je doletela čast, daje naslovil slovensko knjigo. O, ko bi bil avtor le-te z nami, kako bi nam znal natanko pokazati in opisati vsak bariloški kotiček!
Popoldne izlet v Llao-Llao, ja, tudi notri, v hotel, Vse neverjetno razkošno, fino, elegantno—in seveda turistično. Ne vem, kako je izgledal stari hotel, prenovl-je-ni je vsekakor na višini „prvega sveta“. Po okolici pa spada kar- v rajske kategorije!
15. januarja. Takoj po zajtrku skupinska slika z našimi gostitelji, potem slovo od Bariloč in na daljni jug. Do Bolsona nam je že znano: vse se ujema, jezera Gutierrez, Mascardi, Gulielmo; spomin na staro cesto, na Canadčn de la Mosca. Malo pred Bolsonom ugibam, kje naj bi bil Malim Ahogado: eno poletje smo tam prebili z družino. V Bolsonu
°b avtorju (s kapo) žena Jana in sošolec iz študentovskih let v taboriščih Lienz in Spittal,
salezijanec Dane Vrečar.

šiliiiii*::*
kupimo izvrstne češnje, nato pa še boljše v Hoyo de Epuyčn. Tu je izredno veliko „močilerov" - pešcev in kolesarjev.
Zapustimo asfalt in se napotimo proti Esquelu po „jezerskem“ ali „camino de los lagos". A trenutno spet patagonska pušča: na levi golo hribovje, zelenkasto rjavo. Na desni kordiljersko snežno pogorje, verjetno — po zemljevidu — Cor-dčn de Cholila. Za sabo puščamo Triglav - Tres Picos, konice proti nebu. In že smo v dolini — ob reki La Bolsa, nato jezero Rivadavia, reka istega imena, Zeleno jezero (Lago Verde) v kotlini. Kosilo v gozdu ob jezeru Futaleufquen. Ker se nam ne mudi, za „postre " vržemo tar ok. Sprehod po obali, nato do bližnjega slapa.
V zvezi z izletom po jezerski deželi (Parque Nacional Los Alerces) bi ti rad povedal, Andrej, osebno doživetje. Veš, daje z nami moja žena Jana, kije tedaj že prevzela posle stevardese. A danes je prisedla tudi Nana; pravzaprav je priletela— kot slavček, in nam pela in pela. Da, Nana Mouskouri nam je žgolel a neutrudno. Postal sem pozoren nanjo. Sram me je bilo priznati, da je do sedaj nisem poznal. Kako je sploh to mogoče, sem si dejal, ko poje po angelsko dovršeno! Glas ji prosto plava kot brez naravne opore, pristopa tako lahkotno, modulira tako skrivnostno
lepo, pregibi so tako žensko graciozni, da te očara in čisto osvoji. Ne vem, kje in kako sta se spojili jezerska pokrajina in njen glas. Morda v barvah, kajti njen glas ima tako delikatno barvo, tako globinsko žensko, daje naenkrat vsapokrajina zapela v čudovitih barvali: gozdovi so peli, jezera in reke in oblaki in sinje nebo — vse je pelo, vse je čarobno zvenelo v arijah: Qual cor tradisti; Voi ehe sapete; Una furtiva lacrima. Potem menda mehi-kanske: Amapola, Golobičica, Lastovka, De Colores. Ne vem, katera je lepša. Ay chinita que si...
Ko smo se bližali Esquelu — ob dolgem drevoredu—in je ravno sonce zahajalo, je Nima pela pesem iz zbirke Liber-tad. Zbor naskakuje kot v mogočnih valovih neko idealno, vzvišeno postavo; valovi naraščajo, akordi gredo više in više: njen solo plove svobodno in suvereno kakor prapor nad legijo zmagovalcev. Tako smo vstopali v mesto: zmagoslavno, slovesno, polni zanosa. Vse je pelo v nas, čista podoba dolin in goril, gladine neizmernih vodä, prostranih step in sinjina neba.
Osrednje doživetje teh dni je bilo snidenje starih prijateljev. Naša prijateljstva so se skovala v begunskih letih, v avstrijskih taboriščih. Bili smo sošolci do male
1. novembra 1955 je bil krščen v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu IVAN ALEKSANDER MIKLAVC, sin Lojzeta in Laure roj. Ferreyra.
mature, bili člani istih organizacij, videvali smo se dnevno, igrali se skupaj, taborili, tudi molili. Mogel bi reči, da smo živeli kot pod isto streho: vsi naši umiki so se ujemali, kot tudi vse naše ideje in naše skrbi.
Naravno je bilo, da smo se ob letošnjem srečanju pogosto spominjali onih odločilnih let. Vožnja skozi geografski prostorje naposled vodila tudi skozi čas, skozi pet desetletij nazaj na izhodišče naše izseljenske avanture. Na leta, ko so se odločale naše življenjske poti. V tistih letih je zametek naših poklicev, naših nazorov, prijateljstev in tudi naših prvih ljubezni.
Mnogo teh spominov je prišlo na površje: spomini na sošolke in sošolce iz 3. in 4. gimnazije, na naše profesorje Luskarja, Pavlovčiča, Logarja, Jegliča, Bajuka, Rajkoviča in dmge. Sošolcem v Severno Ameriko smo poslali razglednico —prav kot izraz spominjanja na skupna begunska leta. Neverjetno živo vztrajamo v zavesti tega sošolstva.
Skoro neizogibno srečavanje je ob taroku. Misli so šle v daljni Spittal ob Dravi, kjer smo mnogo igrali: vsaj eno poletje smo „prešpilali“ v senci fižola preklarja. Takrat sno Ivana krsti 1 i—menda po nekem takratnem romanu—„župnik s cvetočega fižola“.
_ Se dr uge anekdote so oživele. O Novaku, priatelju, ki je rad pribil z „dejstvo je“, kar-je bilo zelo učeno. Ali o Korošcu: „težka je moja beseda“. Seveda, kaj smo mulci vedeli, kaj je prestal! O zaljubljenosti, v čisti platonični razdalji, med M. in M., med L. in V., med F. in I. O nesrečnih ljubeznih, o skritih in nik' dar- izpovedanih čustvih. O, zlata mladostna leta!
V taborišču je bilo za mladino kar vzorno preskrbljeno, za vzgojo in za prosti čas. Če ne bi stradali, posebno prvo leto, bi bila tista leta idilično lepa. Naše resnične težave in življenjske krize so nastale Šele ob razhodu in razselitvi. Zakaj? Novi svet je pomenil v prvi vrsti ločitev od prijateljev, sošolcev, prekinitev študijev, vživljanje v nova okolj8, nove kulture, nove jezike.
Tudi mi trije smo se takrat razšli' kot tudi z drugimi sošolci. Polovic8 jih je odšla v Severno Ameriko-1 nekateri so znjimi obdržali pismen6


v.y.v.v.v.v.;.
zveze, zasilne in začasne. V resnici pa je bila ločitev globlja in bolj usodna, kot smo si takrat mogli predstavljati. Obiskov Je bilo malo; občasno smo kaj zvedeli drug o drugem, a razdalja se je stalno Večala. Oni so šli v „prvi svet“ in so Povečini — tako si predstavljam—veliki gospodje. Mi smo pristali, nevedč, v tretjem svetu, kot se je pozneje izkazalo. Na splošno s(m)o se dobro znašli. A nekaj Primerov je bilo, ki so si rezali prekleto trd m'uh. Se bolj dramatično je bilo za profesorje: šli so za težake v tovarne, na javna dela. Neverjetno veliko nas je takrat zbeža-o v zavetje vesoljne (katholikös) ustanove, lam je bilo možno, na neki način, ttadaljevati življenje po poznanih vrednotah, simbolih in merilih. In tudi možnost za nadaljevanje študijev ni zanemarljiva. Z Ivanom se srečam po dolgih ovinkih in mnogih letih. Vendar prijateljstvo ni nikdar zamrlo. Taboriščnim zavezam smo tako globo-ko zapisani, da Jm Čas ni mogel zabrisati.
Sožitje in spomini in doživljanje istih eP°t se zrcali v davnih doživetjih. Morda na koroških taborenjih, v šolskih klopeh, tforda v edlinškem mističnem občestvu.
Ni Čudno, da je po nekaj dneh sožitja, o smo delili vse ure dneva, prišlo do edjega zaupanja, do nedolžnih opazk in ^orda do kake zbadljivke, kajpak, na ačun naših manij. Denimo, zadeva naše P chrane. Imeli smo nekaj zalog v prtljaž-|m» a čudežno se te niso manjšale,
air
’ “ vuucZilU »C IC 111SU llUUlJSiUC, iU
‘lk ourobe, bilo jih je vedno več (prosto a seveda vedno manj). Končno smo spe ‘l l>da ne smemo puščati Daneta samt 83 v trgovino.
Ivan med vožnjo ni rad ustavljal; pa ah C*°!°^eilth mestih, na razglednih točk ‘ m na cilju. Midva z Danetom sva p g°sto sitnarila za slikanje, da, celo n Hornih gorskih poteh, pač čisto nedoli n ' mmtuje šlo končno že malo na živet a ,Veill> kako je to povedal, a poslej sv hi\ 0 s strahom in po posvetovanju pr;
■*‘pl na dan s prošnjo. v , ri taroku se dogodi, da ima kak veče Ne 00 ‘Sti 'Sra*ec dobre karte. La radia obr Vf^’ ^ bi naredil, da bi se stv; u da, „c6mo cortar la radia ".Ježek:; 1Tl e'Jetn°, da te golo naključje tako siste ne'^no zapostavlja, a je tako. Končno ž °reš skrivati slabe volje in zmagoval Nabrusiš; „Sreča še ni znanje.“
(Dalje prihodnjii
Iz noše KRONIKE
Na praznik vseh svetnikov in na dan spomina vseh vernih rajnih, 1. in 2. novembra, so se rojaki zbrali na pokopališčih za skupno molitev, po verskih središčih pa so se brale svete maše; v slovenski cerkvi Marije Pomagaj so molili vse tri dele rožnega venca, sveta maša je bila za vse rajne Slovence v Argentini in žrtve revolucije, nato pa molitev ob grobu msgr. Oreharja v cerkvi in pred spomenikom junakov na dvorišču Slovenski hiše.
Malgaški asado, dobrodelno kosilo za pomoč slovenskim misijonarjem na Madagaskarju, je bil v nedeljo 5. novembra v Hladnikovem domu v Slovenski vasi.
Občni zbor ZSMŽ, ki ji predseduje Pavlina Dobovšek, je bil 8. novembra v Slovenski hiši.
„Marijin mesec“ smo praznovali v Argentini od 7. novembra do 8. decembra.
„Mi in Slovenija“ je bil naslov predavanja dipl. jurista Božidarja Finka na kulturnem večeru SKA v soboto 11. novembra v Slovenski hiši.
Preimenovanje ulice Santos Dumont v Reptiblica de Eslovcnia je bilo 14. novembra v buenosaireški četrti Palermo; pobudo so dali argentinski prijatelji Slovencev in Zedinjena Slovenija, dekret pa izdal župan mesta Buenos Aires; ob prisotnosti številnih funkcionarjev in diplomatskih zastopnikov sta se
zahvalila predsednik ZS Marjan Loboda in odpravnik poslov RS prof. Matjaž Puc.
Sklepna prireditev Srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka je bila v soboto 18. novembra z razdelitvijo spričeval, zahvalno mašo in prireditvijo v dvorani Slovenske hiše.
Proslava Kristusa Kralja je bila v Slovenski hiši v nedeljo 26. novembra: ob 16. uri je bila slovesna maša v cerkvi Marije Pomagaj za pok. škofa dr. Gregorija Rožmana in vse Slovence, ki so zaradi zvestobe Kristusu darovali življenje; z delegatom Jožetom Škerbcem, ki je prebral nagovor dr. Lojzeta Kukoviče „Kristus Kralj in naš čas“, sta somaševala župnika Anton Bidovec in Jože Guštin, mašni napovedovalec je bil Janez Jereb, berili pa sta brala Marija Snoj in Marjan Loboda; zbor Gallus je pod vodstvom Anke Gaser pel Schubertovo mašo ob orgelski spremljavi prof. Ivana Vombergar-ja; v dvorani je Gallus zapel Čajkovskega Tebi pojem in Otče naš, Millerjevo O Deus, ego amo te, Wagnerjevo Jubilate Deo in Händlovo Alelujo; pesnitev dr. Marka Kremžarja „Kralj zdomcev“ so pod vodstvom lic. Stanka Jerebiča recitirali arh. Jurc Vombcr-gar, Boštjan in Gregor Modic, Danijel Grbec, Martin Sušnik, Marjan in Tone Vivod, Damijan Ahlin, Marcel Brula, Klavdij Selan, Dominik Oblak, Albi Klarreich, dr. Marija Avguštin, Tatjana Modic Kržišnik, Kristina Jereb Qualizza, Lučka Jereb Oblak, lic. Helena in Irena Žužek, Urška Nose, Veronika
12. novembra 1995 je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu KATJA MALOVRH, hči Andreja in Alenke roj. Čop.
«ii:,:	.. mmmm
QOW@S3GO® 02 3H®WQKIQ£)B
•	Najbolj zaležejo nizki udarci z visokega položaja.
•	Srečal sem sc z Abrahamom, bilje videti veliko starejši od mene.
•	Ni prav, da bodo prvi odšli nazadnje.
•	Volja ljudstva sc lahko spremeni v nejevoljo ljudstva.
•	Skrajšanje delovnega časa je hkrati podaljšanje honorarnega dela.
•	Nekateri cilji umažejo še tako plemenita sredstva.
•	Človek, ki ga pokopljejo na države stroške, je največkrat tudi živel na državne stroške.
•	Novoletno voščilo, primerno za naš čas: Srečno smo preživeli staro leto!
•	Politična linija sc ne da držati z dieto.
•	Žalost je, da največkrat osli poberejo levje deleže.
•	Slab karakter, dobra karakteristika in še boljša karoserija.
•	Kratek spomin je pogoj za dolgo kariero.
•	Slovenci postanejo patrioti šele v tujini.
Vivod in Monika K larrcich; odrsko sceno so pripravili arh. Vombergar, Franc Vester in Ivan Smole; za luči sta skrbela Bogdan Magister in Avrelij Nose.
Na duhovniškem sestanku je 29. novembra govoril biblicist France Bergant o govoru na gori.
Sklepneprireditvcosnovnihšol šobile v soboto 25. novembra, 2. decembra ali v nedeljo 3. decembra.
„Počitniški dom dr. Rudolf Hanželič“ je imel 30. novembra občni zbor v Slovenski hiši; odbor sestavljajo: predsednik France Rant, prvi podpredsednik arh. Jurc Vombergar, dragi podpredsednik Marjan Pograjc, tajnica Rezi Marinšek namestnica Ivanka Krušič, blagajnik Ivan Makovec, namestnica Mirta Rant Ayerbe, odborniki: Rudolf Smersu, France Vitrih in Jože Škerbec, namestnik ar h. Jurc Mihelič; v nadzornem odboru: France Lobnik, Nace Grohar, Ivo Urbančič, namestnik Ivan Jerman.
Miklavževe prireditve so bile po vseh naših šolah in krajevnih domovih.
Duhovne vaje za žene. V nedeljo, 19. novembra, so bile poldnevne v Slovenski hiši s 126 udeleženkami. Vodil jih je dr. Alojzij Kukoviča.
Od 8. do 10. decembra pa so bile dvodnevne v Domu duhovnih vaj Maria Auxilia-dora v San Miguelu. Udeleženk je bilo 38, vodil pa jih je prof. France Bergant. •
Križ - Pridigar: „Otročiči, če imate križe, jih darujte Gospodu!“
Neki mož v cerkvi prime ženo in jo dvigne: „Sprejmi jo, Gospod! Darujem ti jo z vsem srcem.“
*
Stvarjenje - Katehet pri verouku vpraša otroke, naj povedo, kako je Bog ustvaril človeka.
Dvignila seje neka deklica: „Naj-
prej je Bog ustvaril Adama. Potem g je pogledal in dejal: .Morda lahko na redim kaj boljšega, poskusimo! ’ ln tak' je ustvaril Evo.“
*
Turist - Kdo je turist? Turist j1 človek, ki se pelje sto kilometrov da leč, da se tam slika ob svojem avtoma bilu.
*
KJE JE KAJ
Leto vere in upanja -
Marko Kremžar..................... 1
Naša verska skupnost v letu 1996 -
Lojze Kukoviča.....................2
Sveto Božje Dete - Jožko Kragelj...3
Vse, kar je dobro za našo skupnost, je treba podpreti... -
Pavlina Dobovškova.................4
Iz Slovenije...............5,23,27
Izpod vrha drugega tisočletja -
Nadislava Laharnar.................6
„Komunizem je sicer mrtev, vendar
ne počiva v miru“ - Anton Stres....7
Če na vrata trka strah... -
Alojz Rebula.......................8
Vera v križanega Boga - Messori
- Janez Pavel II...................9
Marija, sveta božja Mati..........10
Kako čudovito je tvoje ime po vsej
zemljiI - Zdenka Serajnik.........10
Sveta Božja Mati Marija -. Zdenka Serajnik.................... 10
Gospodovo razglašenje ali
sveti Trije kralji............... 11
Četrti kralj - Johannes Joergensen. 11 Gospodovo razglašenje -
Zdenka Serajnik.................. 12
Po našem štetju - Alojz Rebula....12
Betlehemska prošnja za mir -
Papež Pavel VI................... 13
Smisel in pomen sramežljivosti -
Lojze Kukoviča................... 13
Kaj pravi Katekizem katoliške
Cerkve o sramežljivosti...........15
Bachove maše - Edo Škulj..........16
Prvi Slovan na Petrovem sedežu .... 17
Slomšek in nač čas - St. Janežič..21
Domobranska prisega -
Božidar Fink......................24
Dr. Janez Janež med nami -
Karolina Godina...................25
Pogovor z Metko Slabe, voditeljico slovenske šole Josipa Jurčiča -
Jože Škerbec......................26
Po Patagoniji - Vinko Rode........28
Iz naše kronike.............8, 31, 32.
r
v
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo.
Urednik: Jože Škerbec - kamnu L Falcdn 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina - Registru de la kropiedad Intelectual Na 90.877 Slavljenje in oblikovanje: MALIVILKO - Telefax: (54-1) 362-7215 Tiska: Talleres Graflcos VILKO S.R.L., - Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires, Argentina
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Raiiiön L. Falcdn 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trowell Ave. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Riso rta 3, Trlcstc, Italia. GORICA, Riva Piazzu-ta 18, 34170 Gorrzia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 1995: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (nc osebni) ček na ime: Josč Škerbec, Raiuön L. Falcdn 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina.
Na 0srednji misijonski proslavi v Slovenski vasi v Lanusu so igrali igro „Egiptovski Jožef“ v režiji Mirjam Goljevšček.
26. novembra v Slovenski hiši. Proslava Kristusa Kralja s pesnitvijo dr. Marka Kremžarja „Kralj zdomcev“
pod vodstvom lic. Stanka Jerebiča.
m
a>
O)
>
® S
<D CZ >0 "O 05 <-
M E
. CD
■g.-s
” s 2 >2 c/) _o ></)
>o>«
m,CO
g g
cO er
E « 5 ^ g> ti
i-o
_ ca en CO d) >=• -*
■g g
5 CO o S ■ o
C\J Q-CM O CL
zbora —Gallus in Mladinski iz San Justa— nastopata pod vodstvom Andrejke Selan Vombergarjeve. Foto: Marko Vombergar.
Folklorna skupina s Pristave pleše Dolenjski ples. Foto: Marjan Šušteršič.
I
La Vida Lsyivitual