označi s pojmom eseji) o šestih osrednjih evropskih romanih od konca 18. stoletja do prvih deset­ letij 20. stoletja - o Goethejevem romanu Trpljenje mladega Wertherja, Flaubertovi Gospe Bovaryjevi in Vzgoji srca, Dosto­ jevskega Mladeniču, Gidovih Vatikanskih ječali in Proustovem romanu V Svvannovem svetu. Študije so izhajale posamezno v zbirki „Sto romanov" med letoma 1964 in 1976, po predmetu in metodi sestavljajo zaokroženo celoto, ki je docela vidna šele v skupni objavi. Ocvirk jim je napisal predgovor, ki utemeljuje izbor del in nakazuje razlike med obravnavanimi romani; tu na kratko označi svojo metodo, ki je hkrati histo- rično-razvojna, psihološko- osebnostna in literamo-estetska. Knjiga se zaključuje z imenskim kazalom. Tudi to po svoje opo­ zarja, da gre za temeljno znan­ stveno delo slovenske primerjalne književnosti, ki še čaka na pod­ roben prikaz in oceno. J. K. Matjaž Kmecl: MALA LITERAR­ NA TEORIJA. Priročnik za uči­ telje slovenščine na osnovnih in srednjih šolah. Izdal Zavod SR Slovenije za šolstvo. Založba Borec, Ljubljana, 1976. Knjiga že na prvi pogled preseneča z nenavadno ureditvijo. Zgrajena je iz treh vzporednih besedil: na levi strani teče skle­ njena sistematična obravnava snovi, ob njej so nanizani ilustra­ tivni primeri, pojmovne definicije in aforizmi iz del znanih literar­ nih avtoijev, oboje pa na desni strani spremljajo najpogostejši strokovni termini, obdelani kot slovarska gesla; toda ker niso urejeni po abecednem zaporedju, temveč po vsebinski sorodnosti z vzporedno sistematično obrav­ navo, jih je mogoče samostojno uporabljati šele s pomočjo stvar­ nega kazala. Težnja k ne­ konvencionalnosti ne označuje samo zgradbe, temveč tudi stil in bržkone celo odnos do snovi. Avtor si prizadeva pisati kar se da lahkotno, kramljaje, včasih hote banalno, in se izogiba znanstveni resnobi, pač z name­ nom, da bi bralca, ki še ni obremenjen s prejšnjim znanjem, kar se da vabljivo uvedel v stroko. To prizadevanje je mogoče opaziti tako v siste­ matični obravnavi kot tudi v izbiri ilustrativnih primerov; vprašanje pa je, ali lahko doseže svoj namen. Med vsebinskimi značilnost­ mi sta najbolj vidni dve. Prva je sistematika literarnih ved (1. poglavje); avtor jih deli na temeljne in pomožne, tako da k prvim prišteva literarno teorijo, zgodovino in kritiko, k drugim pa vse tiste, katerih glavni predmet ni literatura, a se ob­ časno vendarle ukvarjajo z njo (npr. psihologija, sociologija, filo­ zofija, zgodovina itd.). Druga značilnost knjige je razdelitev problematike znotraj literarne teorije, kakor jo kaže zaporedje poglavij: kaj je literatura (2.); poetika literarnega jezika, lite­ rarna stilistika (3.); predjezikovne prvine v knjižnem besedilu — snov, avtor, ideja, zgradba (4.); književne zvrsti in vrste (5.). Knjiga hoče biti samo pri­ ročnik in si zavestno ne za­ stavlja previsokih znanstvenih ciljev. Zato niti ne poskuša ustreči vsem zahtevam, ki bi jih moralo izpolnjevati strogo znanstveno delo: tako si npr. ne prizadeva, da bi poenotila vsaj glavne terminološke izraze (kot sta književnost oziroma literatura in njune izpeljanke) in celo iz­ recno opozarja na svoj kompi- latorični značaj. Kljub temu je zanimiva tudi za bralca, ki je bolje razgledan po stroki — že zato, ker je eno redkih slovenskih del s tega področja, pa tudi kot izziv k temeljitejšemu razmisleku o problemih, ki se odpirajo ob prej omenjenih vsebinskih značilnostih. Da pa so taka dela v našem prostoru potrebna, priča že dejstvo, da je morala založba v kratkem času za prvo izdajo pripraviti še drugo. D. D. Henryk Markiewicz: GLAVNI PROBLEMI LITERARNE VEDE. Prevedel Nikolaj Jež.' DZS, Ljub­ ljana, 1977. Henryk Markiewicz, profesor splošne literarne teorije na ka­ tedri za polonistiko Jagelonske univerze v Krakovu, je za svoje delo Glavni problemi literarne vede (izdaje 1965’ , 19662, 19703) združil devet že prej objavljenih razprav, ki so nastale med leti 1958 in 1964, jih pri­ redil, terminološko uskladil in razporedil v deset problemskih sklopov, ki po njegovem predstavljajo bistvo proučevanj v območju literarne vede. Takšna geneza je tudi vzrok, da Markie- wiczevo delo nima stroge teoret­ ske zasnove, precizirane raz­ členjenosti in sistematike proble­ mov ter razvidne izpeljave avtor­ jevih lastnih teoretskih stališč. Toliko to ni pravo sintetično teoretsko delo, je bolj pregled izbranih temeljnih teoretskih vprašanj, pregled s skrbno opravljenim historiatom posamez­ nega problema in široko zastavlje­ nim razgledom po modernem stanju in perspektivah stroke. — Delo začenja s tem, da začrta območje literarne vede in dobro prikaže stanje in smeri sodobnih literarnih raziskav (I. poglavje), nadaljuje pa z naslednjimi sklopi: problem literarnosti (II.), pro­ blem ontologije literarnega dela (III.), literarna stilistika (IV.), vprašanje spoznavne funkcije literature (V.), literarna geno- logija (VI.), vprašanje historičnih in tipoloških določil (VII.), vprašanje realizma, naturalizma in tipičnega (VIII.), problem lite­ rarnozgodovinske nomotetike (IX.) in problem literarne aksio- logije (X.). Markievvicz ne privilegira nobene od perspektiv literarne vede, vseskozi si prizadeva v svojih izjavah ohraniti tako metodološko kot ideološko nevtralnost, čeprav pri tem ne pozablja na znanstveno kritičnost in skepso. Še posebej vredno pa je avtorjevo osvetljevanje posa­ meznih osnovnih vprašanj v območju marksistične literarne znanosti, čeprav tudi tu ohranja svoj dosledno kritični odnos, saj nekajkrat opozarja na še neza­ dostno formiranost marksistične estetike in marksistične literarne teorije, pa tudi na nezadovoljivo prisotnost oziroma uporabo dia­ lektičnega mišljenja pri raz­ reševanju bistvenih vprašanj literature. Delo zaključuje kronološki pregled zgodovine literarne vede v obdobju med 1851 in 1968, ki ga je prevajalec dopolnil z biblio­ grafijo tovrstnih slovenskih del. J. Š. Dimitrij Rupel: SVOBODNE BESEDE OD PREŠERNA DO CANKARJA. Lipa, Koper, 1976. Obsežna knjiga je doslej najbolj izrazit poskus slovenske sociologije literature, ki ob upo­