___   76     ___
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J a r o s 1 a v.
76.
V Tandži (Tangerju).
Pripluli smo pred Tandžo v Maroku. Razvivši zastavo smo koj poslali par mož v čolnu po dovoljenje za izkrcanje. Zanimivo je, kako so nas spravili na suho. Vsakega možaka je zadel po eden Marokanec ter brodil ž njim po plitvej vodi na breg, a žensko je posadil na stolec in jo odnesel na rami. To odnašanje je naprav-ljalo pravo zabavo na obali stoječemu občinstvu.
Tandža ni lepo mesto. Obrežje je ožgano od žgočega solnca. Hiše so nizke, slabe, in neredno razmetane, pozidane so skoro vse v enem istem, to je v arabskem slogu, torej se zelo razlikujejo od evropejskih. Zgrajene so navadno na čveterokot, belo pobeljene, brez oken na ulico in z ravno streho. Sredi čveterokotne stavbe je dvor, ki je pogrnjen ali s tepihi ali z rogožinami, kakor letni čas nanese. Da solnčni žarki prehudo ne pripekajo, razpet je velik baldahin čez dvor, ali ga hlade košate smokve in orjaške trte. Bogatinci imajo tudi lične vodomete, ki razširjajo ugoden hlad. Z dvora drže stopnice v prvo nadstropje, potem v drugo, in naposled na teraso. Na večer in po noči do gotove ure je vse živo na terasi, s katere imaš lep, razgled po mestu. Meniš, da zreš po orjaškem pokopališču, s katerega kipe vitki minareti. S teh stolpov se razlega leto in dan glas mujezinov, ki opominja vernike na molitev. Zvonov nimajo Muhame-danci. Ulice mestne so zelo ozke, nesnažne in s kamenjem nametane. Hiše so obširne in utrjene kot gradiči.
Od luke naprej skozi vse mesto drži dokaj široka in ravna cesta, na katero sem tudi jaz zavil. Najpreje sem srečal do deset let starega dečka, kije pulil brado jako ponižnemu in pokornemu Judu. Pustil ga je, ko sem do njega prišel. Kmalu Da to je Jud prišel do mo-šeje. Vsak Jud pa se mora izzuti pred mošejo, ter go-lonog iti mimo. Ker se stari mož ni brzo izzul. dal mu je brco ondi stoječ vojak, in stara babura mu je po vrhu plunila v obraz. Mirno in udano, brez Žale besede, po-trpel je Jud vse te podlosti. Drugo mu tudi ni kazalo. Da se je kolikaj po robu postavil, pali bi bili po njem in ga morda tudi pobili. Možiček je stopal naprej, kakor da se ni nič prigodilo, ali naenkrat je šinil v ozko in krivo ulico, ter bežal, kolikor so ga noge nesle. In prav je imel. Koj na to namreč se je pokazal sprevod zloglasnih Hamdušev.
Hamduši so močna in uplivna nabožna ločina, ki dela strah po vsem Maroku. To so taki divjaki, da ni moči povedati. Ni varno srečati teh fanatikov, nevarni so kristjanom in Judom. Načelnik ali mukadem po arabski, bil jim je visokorasten, v ohlapen bel plašč zavit starec; jahal je krasnega belca, in v roki je držal zastavo.
(Dalje prihodnjič.)