Škof — ministrant
Bilo je leta 1888., ko so sv. oče Leon XIII. ob-hajali petdesetletnico mašniškega posvečenja. Pri nekem altarju v cerkvi sv. Petra v Rimu sta se srečala dva duhovnika. Eden je bil rimski kanonik, drugi pa ita-lijanski škof, ki je prišel v Rim, da bi se udeležil papeževe slavnosti. Kanonik se je pripravil, da bi opravil svcto mašo, toda moral je čakati, ker ni bilo nobenega ministranta. Škof zapazi kanonikovo zadrego in se mu ponudi za strežnika. MBog obvaruj," pravi kanonik, »nikakor ne morem dovoliti, da bi škof opravljal službo mašnega strežnika."
,,Zakaj ne?" odvrne škof, ,,saj znam streči pri sv. maši."
BTo vam žc verjamem, prevzvišeni, da znate ministrirati," reče kanonik, ,,toda jaz bi se moral sra-movati, ko bi imel škofa za strežnika."
nLe pomirite se, monsinjor," odvrne škof, ^kar pristopite in začnite!"
Po teh besedah je Škof pokleknil kot ministrant pred altarjem in kanonik je moral pričeti sv. opravilo. Po dokončani maši se je zahvalil kanonik škofu-strež-niku. Ime kanonikovo je Radivi-Tedeski; ministrant pa, ki je bil takrat škof v tnestu Mantovi, se sedaj imenuje — papež Pij X.!