Etika in morala urbanističnega planiranja Author(s): Boštjan M. ZUPANČIČ Source: Urbani Izziv, No. 18, VREDNOTE IN VREDNOTENJE (december 1991 / December 1991), pp. 21-25 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180675 Accessed: 08-11-2018 09:11 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 08 Nov 2018 09:11:39 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV CLC1Ē3D Št. 18/1991 Boštjan M. ZUPANČIČ Etika in morata urbanističnega planiranja Mesto, za razliko ód podezelja in va- si, civilizira ljudi. Ker so prisiljeni živeti v neposrèdni bližini sočloveka, ker postane njihov "bližnji" toliko bližji, pridejo do izraza in učinka osebnostne po teze, ravnanja in sploh bbnašanje, ki v redko naselje- nem podeželju enostavno ne niotijo. Naj gre za vprašanje osebne higiene na ęni strani spektra ali za vpra- šanje, kakšen účinek ima na New York njegov grid, oziroma za vpra- šanje, kolikšna mora biti razdalja med cesto in enostanovanjsko hišo v suburbanem naselju - těsno soži- tje, ki ga zahteva bolj skupilo živ- ljenje v večjih in tesnejših aglo- meracijah urbanih in suburbanih naselij, aku trio, pa tudi vsak dan znova, kronično, brez besed, pa zato še toliko bolj boleče in zares se po- stavlja vprašanje, kakšna je in kak- šna naj bi bila etika tis tega, ki z eno črto na šeleshameiju odloča ne sa- mo o "kvaliteti življenjá" stotisočev ljudi, ampak povratno, kakšen vpliv bo to imelo na etiko, in inoralo teh ljudi, ki bodo svoj'bolj ali manj civilni in civiliziran odnos pretapljali v živ- ljenje konkretne človeške skupnosti. Zaradi tega je urbano planiranje eden od tistih pozitivnih feedback sistemov, ki odločilno prispevajo k etiki in morali družbě kot celóte. Vzemimo dva pilmera. Odločitev, da bo šla hitra cesta v Ljubíjani od Aškerčeve do Celovške ceste preko Tivolija, je uničila določenó vez med pretéklostjo in sedanjostjo za 111110- žico rojenih Ljubljančanov. Stara ljubljanska navada je bila, da je bil na začetku Tivolija, tanu kjer je sedaj Moderna galerija, fotograf, kije ljudi na promenadi "škljocnil" in jih opra- vil, postavil pred izvršeno dějstvo: "Slikani s te!" V albumih vseh rojenih Ljubljančanov se zato pojavljajo.sli- ke mam, starih mam, očetov, starili očetov, pražnje oblečenih in potiska- jočih elegán tne otroške vozičke, s slòvesnimi nasmeški - čeprav so se několiko "ženirali" - na obrazihi Ti ljudje ne bodo nikoli odpustili Kardelju, pa tudi urbanistoņi, ki so ga ubogali, ne, daje uničil Tivoli kot simbol Lj ubijane, daje škvařil sijaj- no perspektivo vzpenjajočih se luči od sedanje I^rešernove ceste do Ce- kinovega gradu. Tis ti, ki smo odra- ščali v peskovniku ob Jakopičevem paviljonu, smo bili zaradi tega ob del s voj ega otroštva in, kar je važnejše, ob del vrednot, ki so nas, kot vsaka traclicija, vezale ne šentimentalno, na nekakšnó idilično ljubljansko p re tekìost," ampak na kontinuiteto sožitja v določeni insani skupnosti., Presekanje te kontinuitete, brutalno po svoji naravi, je te ljudi odsekalo tudi ocl nečesa, kar jih je plemeni tilo. Določene viednote so tako enostav- no propadle in nadomestil jih je lah- ko samo cinizem kot obramlDni me- hanizem. Drugi tak primer, čeprav na manjši skali, pa zato nič manj nemoralen, je primer Zarnikove ulice. Ko so zgra- dili "blok" na Ambroževem trgu in z njiin zaprli Zamikovo iilico, na kateri so same vile - eden od lastnikov pa je imel v kíitičnem času odločilen vpliv 11a mestni svet -, se je ves pro- met preusmeril na Zrinjskega ulico, na kateri so bile tedaj tri bolnice: otroška na zgornjem zahodnem konců, porodnišnica na srednjem vzhodnem konců in dom za one- niogle na spodnej m vzhodnem koń- cu. Amçriske raziskave so pokazale, daje svinec v bencinu za otroke íako škodljiv, da so pri tistih, katerili šole so bile ob prometnih cestah, izmerili nizji inteligenčni kvocient. Hmp, ki ga preusmerjeni promet že desetletja povzroča ob treh lx>lnicah, je za- grenil življenje stotinam, morda ti- sočem tistih, ki so tam pričakovali ali življenje - ali svojo smrt. Med tem pa Zan ii ko va ulicà; učinkovito zava- rovana pred prometom, samo en blok proti vzhodu, sameva v svojem miru in nasadili, ki.so že tako ozkp ulico pqvseiiL zaprli. Kakšna je bila inorala tistega, kije tako zavaroval svoj interes, wed nost svoje vile in svoj mir? 21 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 08 Nov 2018 09:11:39 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 18/1991 Ne boni niti govoril o tem, kako je někdo uničil Ljubljanski grad s hitro cesto nanj, ki nima niti pločnika za pesce, ali o lem, kako zaradi po- manjkanja parkimih his ljudje z de- žele sedaj povsem brezobzirno par- kirajo po zelenicah, ki so mestnim ljudem tako dragocene, da so se pri- pravljeni tonti za vsako dřevo in za vsak grm. Kaksne posledice ima to na izselje- vanje iz inestnega jedra, ki seje zato demografsko postaralo, ce se že ni getoiziralo, na dinamiko družabnega življenja, na število, čisto enostavno, stikov med ljudmi ...? Urbanistom tega ne bi želel řazlagati. S temi stav- ■ki želin i samo prikazati, da se ljudje seveda zavedajo, kaj se dogaja in da to odločilno vpliva na njiliov odnos do družbě. Napačne in křivičné odlo- čitve u libali is tov ne povzročajo le stiske pri mnogih, ampak neposťed- no vplivajo na porast anomije, se pravi razpadanja družbě v přah po- saineznikov. Anomija, zunanja ali ponotranjena, je bolezen današnjega časa. Pojem je socioloski, izumil gaje. Emil Durk- heim, označuje pa stanje, v katerem ni nikakršnih vrednot več. Družba, pravi Durkheim, razpade v prah po- sai neznikov, ki to občutijo kot hro- meč narcisizem s š tirimi značilno- stmi: občutek notranje izvotljenosti in čustvenega vakuuma, nesposob- nost žalovanja za čemer koli ali ko- nier koli, občutek osamljenosti in stallia devaluacija objekta - podce- njevalni odnos do vsakogar. Kdor je kdaj videi obraze na newyorški pod- zemeljski železnici, obraze brez mi- mikę, kakor da bi bili plastični, bo hitro razumel, v čem je akutnost tega, kar se sicer strokovno imenuje anomija. To ima natanko toliko opraviti z ur- banizmom in z urbanim planira- njem, kolikor je po eni strani urba- nist, kot vsak ustvarjalen člověk, oropan svojega navdiha in potem to svojo nenavdahnjenost prenaša v svoje delo ter s tem pospešuje proces odtujevanja na veliki skali in soraz- merrio trajno - in po drugi strani, kolikor je to delo potem, za razliko od drugih oblik ustvaijalnosti, trajen in množičen izraz dekadence zahodne civilizacije. Ni namreč naključje, da ima rimski papež naslov pontifex maximus: od pons, pontis, lat 'mosť in facio, facere 'napravit!, graditi'. Vsak politik večjega formata ve, da bo za njim ostalo tis ta, kar je bilo zgrajeno. Toda ta kontinuiteta v času in prostoru, ki je specifično značilna prav za arhitekturo, je ob- enem zapis vrednot casa, v katerem je projekt nastal. Třeba se je na pri- mer zamisliti nad dejstvom, kako je avtomobil kot oblika ne učinkovitega prevoza, ampak kot oblika odtuje- nosti, uničil evropská mesta, tudi Lj ubijano, ki so se mu prilagodila na račun na primer otrok, ki zdaj ni- majo več prostega izhoda ria cesto. Cela ģenerācijā, ki je údraščala po šestdesetih letih pri nas, se je ne- zavedno prilagodila omenjenemu življenjskemu prostoru in pričela do- življati cesto kot nekaj, kar je za- pisano stroju, ne člověku. Če seje zaradi tega umaknila v stanovanja namesto na igrišča pred televizijo, mar lahko sploh kdo izračuna, kak- ána fenomenalna škoda je zaradi te- ga nastala prav v pospeševanju ano- mije in alienacije? Kdo bo strnil, v retrospektivi, vzročno verigo, ki se kasneje konča pri mamilih in kdo bo izračunal delež urbanistove krivde pri tem? Urbanist je bil politiku pri tem ude- leženec, komplic. V právu velja," da take vršte sodelovanje velja za kaz- nivo, čeje udeleženec sodeloval naj- manj s sprijaznjenjem in s tem, da se je "pomiril" (angl. acquiescence) z namenom glavnega storilca. Ka- pitalizem, v katerega se zdaj zelo anomalično vračamo, bo arhitektu in urbanisti! poskušal vsiliti interes povampirjene komercializacije. Za dokaž, kaj to pome ni, je třeba vpra- šati kakšnega ameriškega arhitekta ali prebrati kakšno knjigo liberalne avtorice Ayn Rand. Spominjam se jadikovanj nekega slovenskega ar- hitekta iz New Yorka, člověka, ki je emigriral takoj po vojni in ki je bil tako oddaljen od našega Plečnika, kakor je Amerika oddaljena od Ljub- ljane. In kakor so po drugi strani mnenja o Plečniku kot arhitektu lah- ko deījena, paje zelo poučná zgod- ba, ki sem jo o njem izvedel na Silbi od člověka, kije bil pred vojrio nata- kar v neki gostilni blizu Šempetra. Ta člověk mije pripovedoval, daje v njihovo gostilno vsako jutro zahajal 22 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 08 Nov 2018 09:11:39 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV C££]R3^> št. 18/1991 neki osamljen in zamišljen gospocl, ki si je naročil kozarec vina in kako uro sedel pred oknom ter zamišljeno zrl na cesto. Potem je odšel. Cela lela niso vedeli, kdo je ta gospod; sele kasneje se je izkazalo, da je bil to arhitekt Plečnik. TYdim, da je bil Plečnik sposobçn tega, kar je bil ustvaril, tudi zato, ker je vztrajal v določeni moralni drži. To je lahko storil, ker je na določeni točki svojega razvoja izbral med ustvaijalnostjo in nepoš tenostjo, torej tem, da b i se bil prodal za denar, slavo ali moč. Saino tako je mogoče doumeti, kako deluje člověk, ki se je scela in navzlic ved 110 prisotnim pritiskom okolja zapisał nepotvoijenemu štiku s sainim se- boj. Stvar pa gre globlje, ker je danes empirično dokázáno, daje notranja dosleclnost samemu sebi potrebni pogoj za ustvaijalnost: do samoak- tualizacije lahko pride, to je pač očitn , samo, če posaméznik sledi, kakopak ustvarjalno, svojim notran- jim vzgibom, ki pa ves čas prihaja v kolizijo'z okoljem. Ne gre torej samo zato, da bi bilo ."třeba" bi i "posten", ampak gre za to, da sia - proti samemu sebi in vis-à- vis ustvarjalnosti - poštenost in dos- lednost najboljša politika. Če ima taka poštenost neslutene makro- in mikrosocialne posledice, kakor to velja za urbanizem, potem je odveč abstraktno filozofiranje o vrednotah, eliki in morali. Tudi tu, kot vedno, gre za posameznika. Prof. dr. Bošljan M. Zupančič, dipi, prav nik, Pravna fakulteta v Ljubljani ic tV ☆ ☆ ir Článek je prirejen po posnetku z okrogle mize RTV Slovēnija Kako preusnieriti misel (Ljubljana. 30. 9. 1991) in ãaiika Toliko o vrednotah. objavljenem v Diievnika (5. 10. 1991). Priredbo je opravilo urecl- ništvo Urbanega izziva , ki je tadi dodalo naslov in podnaslove. O vrednotah Vrednote so malta družbě, so tista gravitacijska sila, ki drži skupaj vsako skupnost od intiinne pa cio globalne družbě. Ni mogoče govoriti na primer o svobodi mišljenja brez svobodě govora, tiská in združevan- ja: mentalni solipsizem v slono- koščenem stolpu osarne ne more biti odgovor, še za kakšnega Solžeņicina v Vermontu ne. Ravno tako pa je vrednota nekaj, kar si po naia vi stvari same ljudje delijo: če v nekaj veijamem, je to smiselno samo, če me v tem potijujejo, se mi v tem pridružijo tudi drugi. Vrednota, Id sem ji zapisań, se vedno pojavlja v sobesedilu mojega odnpsa z nekoní. Praktično se vsa morala in vse pravo nanašata na odnose z drugimi ļj ud- mi, toda medtem ko družba ne samo lahko prepove, ampak tudi uspe v preprečevanju tistega, kar je pre- povedano (in to je predmet kazno- vanja), ta is ta družba nima moči, da bi zapovedovala vero v Boga, v dobro, v dosleclnost. O pomenu vrednot in o njihovem spreminjanju Dějstvo, da ni vrednote, ki bi bila v vseh kulturah sprejeta kot vrednota, ne dokazuje moralnega relativizma v an tropology i, ampak nasprotno do- kazuje doživeto absolutnośt tistega, kai* je v daljši perspektivi ali primer- j al 110 videti kot relativno. Vrednote doži vijamo ljudje apriomo: prava lju- bezen ne ve sama zase in pravo po- štenje ne ve, da je dosledno. Toda ravno tako se ljudje ne zavedamo, kačku- ostanemo brez vrednot, brez cesa, za kar bi bili pripravljeni umreti in zato tudi živeti. Družbena struk- tura, se pi -avi pravo, institucije druž- bě in njena hierarhija, predstavljajo 23 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 08 Nov 2018 09:11:39 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 18/1991 stopnjo zainrznjenosti vrednot na dotočeni, přetekli, stopnjirazvoja. To sledi enostavno iz dějstva, daje po-* treben precejšen čas, da bi se na primer vrednote francoske revolucije arti kul irale v Napoleonovem záko- níku. Ko pa enkrat so artikulirane (in žal: bolje ko so artikulirane), po- tegnejo za se boj določeno struktu- riranje interesov in ljudi, ki so se v imeni! leh interesov, s voj ih seveda, pripravljeni borili za to, da bi se njihova vřed no ta izrazila v pravil in morali. Še več, tako institucionalizi- rano striiktiirò vrednot potem lahko opazujenio, kako se preko edipali- zacij skill inehanizmov prenaša v prilliamo družino in se v njej repro- ducirá psihološko tako, da si ustvar- ja nosilce vrednot, ki se bocio, ko enkrat odrastejo ' prejšnjo struk- turo vrednot in iz njih izvedenih interesov tucli institucionalno obno- vili. Ta pozitivní feedback sistem, ho- meostaza, spirala ali začaran krog, se potem vi ti, dokler se zunanje ok- oliščine, ki jih je prav ta vrednostni sistem inducimi in reproduciral, same - kot uspeh teh vrednot - ne spremeni. Ta sprememba, to dozoretje tistega, na kar je bila prej pravzaprav želja po spreinenibi in sedaj želja po ohra- njanjrt istega s tanja naravnana, po- tem terja določeno spremembo sa- mih vrednot, ki so morda postale brezpredmetne. Če so take, potem usahnejo, najveijetneje pa jih začne uveljavljati družbeni sloj, ki dotlej še ni přišel na svoj račun: koliko pri- padnikov bivse slovenske buržoazi- je, meščahstva, pa sedaj na primer najdemo med pobudniki vzpostavit- ve kapital izma? Tocia to je drugo vprašanje. To, kar nas tu zanima, je, kaj se zgodi - na Zahodu, ne pri nas -, ko so přetekle vrednote žele svoj uspeh, novih pa ni? Tu se kaze omejena možnost ustvar- jalnosti pri ustvarjanju novih vred- not. Meja sistema, na primer kapi- talizma, sama reproducirá sloj, razrecl, ki bo bránil sistem tudi po- tem, ko so se pripadniki prejšnjega razreda kot nosilca vrednot že umakniii s sociálně scene: kot pravi grški pesnik Kavalls, vsaka ģene- rācijā čaka na nov val barbarov oziroma, v Ameri ki, na nov val im- igrantov. Sistem je ujet sam vase tudi zato, ker je z močjo artikulacije svojih vrednot v právu in državi uspěl strukturirati družbeno moč ta- ko, da se ta reproducirá ńa vedno nižji ravni piramide toliko casa, do- kler stvar ne postane neznosna. V kapitalizmu je konkretno lastnina taka vredñota, ki se reproducirá kot motiv za pridobitništvo, medtem ko občutijivejši ļjudje v družbi ostajajo prikrajšani za smisel. Ta prikrajšanost potem privzema dve obliki. Po eni strani sistem po- zitivno onemogoča ustvarjanje takih vrednot, ki bi lahko ogrozile lastnino, po drugi strani pa ponotranjenje, integrācijā prejšnjih vrednot zastane spričo očitne nefunkcionalnosti in nezanimivosti tistega, kar insti- tucionalna družba ponuja kot smi- sel obstoja in strukturo življenjskih motivacij in vir smisel- nosti in energije. Vrednote se že po starih Durkhei- movih študijah integrirajo v družbo in se ponotranjijo v člověka, se intro- icirajo, intemalizirajo v glavnem gle- de na to, ali so funkcionálně ali pa ne. Paradoksalno pri tem je to, da vecina ljudi doživlja vrednote kot ne- k j apriornega, kar jemljejo za samo po sebi umevno, po cerner se rav- najo, kot nekaj, kar je več ali manj kategorično. V resnici pa so vrednote - kázeňsko pravo in kriminoloģija se s tem veliko ukvaijata - nekaj, kar se zelo menja. Mogoče je incest edino d janje, ki je bilo v vseh družbah prepovedano, pa še ta ni bil pre- povedan povsoçl. Vrednote so nekaj, kar družba locira spontāno glede tia svojo stopnjo raz- voja, in to potem je ali ni funkcional- no. Te vrednote se nato integrirajo v to, kar smo včasih imenovali druž- bena bit, in potem so v določenem zaos tanku za dogajanji. Večji koje ta zaostanek, večja koje tadiskrępan- ca med vredhotami in recimo teh- nologijo, lx)lj prihaja do tega, da se ljudje pod njih več ne podpisujejo (Angleži lepo pravijo subscribe), vrednote niso več funkcionálně, se ne integrirajo. Družba ni sestavljena iz posamez- nikov, malta, ki vežeposameznike v družbi, da to sploh je neka določena skupnost so deljene vrednote. In če 24 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 08 Nov 2018 09:11:39 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV C m^D št. 18/1991 te vrednote niso več funkcionálně, ce še ļjudje ne podpisujejo pod iste vrednote, potem družba tako rekoc ne obstaja. Izraz, ki se za to upo- rabļja v sociologiji, je anoniija ali brezzakonje. Boljši převod bi bil iiio- goče brezvrednotje. Stvar je seveda v tem, da če vrednote postanejo tako zelo nefunkcionalne, tako zelo ne- rabne, tako zelo nepospešujoče, kar se tiče dražbě, potem družba ni več družba, ampak postane, kot pravi Durkheim, navsezadnje prah posa- meznikov. In take družbě nič več ne veze, kri- minaliteta naraste, duševne bolezni rastejo, motnje rastejo - ker posá- meznik seveda iritegrira, ponotranji, internalizira ne samo družl^eno skladje, ampak tudi družbeno ne- skladje. O vrednotah v naši družbi Županov pravi, da so stiri kmečke vrednote, ki so bile značilne ludi za slovensko in sploh za jugoslovansko družbo: - pátriarhainost, - avtoritarnost, - inertnost in - insulamosL Te vrednote so se «krasno vezale s tem, kar smo imenovali socializem. Pravzaprav to ni bil socializem, ker se je ta militantní ègalitarizem, kije pravzapra dušil nadpovprečje (kar je bila pravzaprav tudi smrt socializ- ing ker je bila tu v veliki meri im- plicii"ana negativna selekcija), da se je to, ta hibrid, med temi sòrazmerno zaostalimi vrednotami in prokla- miranim socializmom izrodil v neko kvazisamoupravļjanje, kjer so se do- . ločeni sloji v sredi, v sredi te pite - od švercerjev do majhnih profltašev in obitnikov, ki so imeli ponaiavi stvaii monopol (pot v pekel je tlakovana z dobiinii nameni itd.), daje bilo v tej siluaciji zelo veliko anomaličnega in peiverznega. IVišloje namreč do pre- skoka v vrednotah, da so bile pro- klamirane vi*ednote mnogo predaleč, daje zato přišlo do te diskrepance in zato inverzije vrednot - ampak vred- note ne v čisto psihološkem smislu, apinak kot se ljudje dejansko obna- šajo. 25 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 08 Nov 2018 09:11:39 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms