Cesar v Kadgoni. Srca Sloveucem Ijutomerskega okraja so gorela hrepenenja, videti ljnbljeaega cesarja. Delali so priprav vredno Kpojeti ga, kedar stopi na zemljo slovensko. Maožica je hitela na predvečer v Radgono. Drugi dau 9. julija t. 1. od ranega jutra so bile vse ceste proti mestu žive ljudij; gnali so se kakor mravlje proti mravljišču. V marsikterem hramu je oatal za varuha le kak starček z otroci, vse drugo je šlo cesarja gledat. Ljutomerski trg je bil skoro prazen. Ob VslO- uri zaslišimo trobente glas priliajajočih banderašov iz ljutomerrskega okraja, ki so se zbrali na Melah. Jezdila sta dva po dva v domačem oblačili; ponosno je vsak sedel na bistrem konjiči. Na levi strani je nosil vsak visoko bandero avstrijanske barve. Naprej celej trumi je jahal vodja g. Jož. Sterniša, sedanji učitelj v Cezanjevcih. Postavili so se od mosta kraj ceste, kjer se je nameniL cesar peljati. Radgoaa je bila slovesuo oblecena, iz vsakega hrama je visela bandera. Na sramoto Radgončanom je bilo tudi 6 puntarskih, nemških. Ura bije 12 in kmalu so zvonovi iz farnega zvonika nazaanili, da se vladar bliža mestu. Pri vogerkem mostu ga mestni župan pozdravi, in potem se pripelja do glavarstva. Vojaška banda zasvira cesarsko pesem, gardisti iz Veržeja pod poveljništvom stotnika Pintariča prezentirajo in zastavnik zastavo do zemlje uagiie. Cesar bistro s kočije stopijo, nektere besede s svojim dvornikom pogovorijo in kmalu se podajo ogledat Veržensko gardo. Na čast se jim morareči, da so se sijajno vedli. Začelosejepredstavljanje. Prvi so prišli na vrsto dvorni častniki, potem duhovščina. Iz lavantiuske škofije jih je bilo 16 iz sckovske 7. Nekatere so prijazno nagovorili in trikrat hvalo izrekli rekoč *. ,,vese 1 i me, dase vas je tak obilno število zbralo, hvala vam. Za dnhovaiki so se predstavili c. kr. uradnlki, za lijimi druge deputacije. Cesar so se dalje podali ua ogled novega šolskega poslopja, potem k vojakom na vadišče. Kedar se pripeljajo po mostn čez ]\luro, Njili z burnim živij o-klicanjem pozdravi zbrano slovensko ljiulstvo; enako banderaši. Cesarju se je na obrazu poznalo, da Njih je ogromna vrsta banderašev do srca ganila. Neprenehoma so pozdravljali, jabaci pa visoko viktec klobuke živijo klicali. Vaja na vadišoi je bila kratka. Topovi se niso omolkirili, ko vskok prijaše cesarjev adjutant iu g. Sterniši naznani, da da cesar zapovedujejo, naj vsi jahači se lonalu podajo na vadišue. Kakor bi trenil. se počne cela vrsta gibati in nrno je šlo uaprej, da jo od gostega prahu komaj tovarš tovaršaopazil. Bilo se je bati kake nezgodc, ker so jaliači bili brez strenienov, veadar na veliko si'eeo je bilo vse v najboljšem redu izpeljano. Cesar sedeč na krasnem sivci jašejo banderaše ogledavat in g. Steraiša Njim naproti. Izprasevali so ga raznovrstne reči: ,,Od kod so jaliači: Kdo je vse to oskrbel?" Kje stauuje, kako se piše? in ker iau je na prsah visela raedalja, so ga vprašali, pri kterem oddelku je služil, kje je bil v bitvi? Slednjic mu izrečejo svoje pripoznanje in zalivalo, tcr mu podajo ljubezaji7O roko. Povabijo še ga, da jaše celo vrsto kraj Njili. Komu bi srce veselja ne zaigralo, ko vidi moža v belih bergušah in po domaoe oblečenega jaliati na straai močnega vlavladarja. V vrsti opazijo cesar kmeta Bežan iz Salovec z zlatim križcem na prsah. Pred njim se vstavijoin ga nemški nagovorijo , zaradi kake zasluge je dobil častno znamenje. Mož se vstraši in drugaiz ustne spravi, kakor rihtar — Blagi cesar zdaj zauuejo po slovenskem: ste bili župan ? Koliko let? To je lepo, so djali. Tukaj moram pohvalo izreči kmetom, ki so pustili oranje in žetvo na polji in šli v vročini skoro afrinkanski od doma, da pozdravijo svojega ljubeznjivega cesaija. Slava vam! Najlepaa čast in hvala pa gre g. Strni.ši za ves trud ia prizadevaaje! (Kouec prih.)