VI. TEČAJ IZDALO IN ZALOŽILO PEDAGOGIŠKO DRUŠTVO V KRŠKEM. V LJUBLJANI 1896 NATISNILA „NARODNA TISKARNA' VSEBINA Na strani I. I. Lapajrie — I. Matko: Frančišek Ser. Jamšek . . 1— 46 II. J. Ravnikar: Važni spisi „Jana Amosa Komenskega" 47 — 75 III. J.Bezlaj. Situvacijski črteži in risanje zemljevidov 76— 83 IV. Dr. T. Romili: Dopisovanje v meničnih zadevah . . 84—100 V. J. B.: Pogled v kemijo in alkemijo.......101—114 VI. J. Rupnik: 0 lepopisji v ljudski šoli......IIB—120 VII. Fl. Rozman: So li deška ročna dela potrebna ali ne in kako jih je gojiti'?...........121—132 VIII. Fr. Ivane: Kolegijalnost itd..........133—143 IX. I. L.: Ozir po pedagogiškem polji na Slovenskem (1892-1896)............................144-207 X. Fl. Rozman: Nova šolska klop in tabla..........208—214 XI. —a—: Donesek k strokovni terminologiji ... 215—217 XII. I. L.: Zgodovinska črtica o hrvatskem šolstvu . . 218—222 XIII. Zaznamek priporočljivih šolarskih knjižic ... 223—226 XIV. Zbirka gospodarskih, obrtnih in gospodinjskih ra- čunskiji in merstvenih nalog . . ■ . . . . 227—245 XV. J. Bezlaj: Poročilo o delovanji „Pedagogiškega dru- štva" od 1. 1892—1896......................246—252 XVI. Poziv..................................253 VI. TEČAJ. 1896. S PODOBAMI IN PRILOGO. IZDALO IN ZALOŽILO „PEDAGOGIŠKO DRUŠTVO" V KRŠKEM. V LJUBLJANI 1896. NATISNILA „NARODNA TISKARNA". 33371 A te,-J* It O l Ö 011 2JLS VSBBINA. Na strani I. I. Lapajne — I. Matko: Frančišek Ser. Jamšek 1—46 II. J. Ravnikar: Važni spisi „Jana Amosa Komenskega" 47 — 75 III. J. Bezlaj. Situvacijski črteži in risanje zemljevidov 76— 83 IV. Dr. T. Romih: Dopisovanje v meničnih zadevah . . 84—100 V. J. B.: Pogled v kemijo in alkemijo.......101—114 VI. J. Rupiiik: O lepopisji v ljudski šoli......115—120 VII. Fl. Rozman: So li deška ročna dela potrebna ali ne in kako jih je gojiti?...........121—132 VIII. Fr. Ivane: Kolegijalnost itd..........133—143 IX. I. L.: Ozir po pedagogiškem polji na Slovenskem (1892—1896)............................144—207 X. Fl. Rozman: Nova šolska klop in tahla..........208—214 XI. —a—: Donesek k strokovni terminologiji .... 215—217 XII. 1. L.: Zgodovinska črtica o hrvatskem šolstvu . . 218—222 XIII. Zaznamek priporočljivih šolarskih knjižic .... 223—226 XIV. Zbirka gospodarskih, obrtnih in gospodinjskih ra- čunskih in merstvenih nalog................227—245 XV. J. Bezlaj: Poročilo o delovanji „Pedagogiškega dru- štva" od 1. 1892—1896......................246—252 XVI. Poziv........ ..................253 r\ Frančišek Ser. Jamšek. (S sliko.) akor kaže krstni list (nemški) z dne 7. marca 1857, izdan po takratnem župniku v Žalcu Jakobu Duller-ju, je bil Frančišek Jamšek (ime je tako pisano) rojen v Žalcu dne 17. julija 1840. Njegovi stariši so bili: oče Josip Jamschek, posestnik hiše št. 59 v Žalcu, ob enem tudi godec, sobni slikar in cerkveni ključar (cekmešter), mati Tereza, rojena Krušič (Kruschitz). Krstil ga je kaplan Martin Mirhelin, kuma sta bila France Zottel, kovač, in Lucija Mernik, kmetica. Deček je bil gotovo dobro vzgojen v domači hiši; kajti njegov oče je moral biti za tiste čase dobro olikan in pri domači duhovščini kot cerkveni ključar zelo priljubljen, kot godec pa tudi pri učitelju, ker je bil ob enem cerkveni orgljavec in pevec. Bil je pa takrat izvrsten učitelj v Žalcu, namreč Frančišek Kovač, 'ki je bil že pred 1. 1857. odlikovan od svojih šolskih predstojnikov kot »v zgled ni« učitelj. K temu šolniku so skrbni stariši poslali svojega Franceka najbrže že prav zgodaj v šolo, morebiti že s 6. ali 7. letom. Deček se je pri tem možu, ki je umrl1) še le za svojim učencem kot vpokojeni nadučitelj žalski in kot bivši ») Meseca februvarja 1896.1. okrajni šolski nadzornik, gotovo pridno učil in veliko naučil. Hodil je pa v šolo k temu svojemu prvemu dobrotniku, katerega se je vedno hvaležno spominjal, kacih 7 ali 8 let in se toliko na tej vzgledni šoli naučil, da si je upal delati 1. 1854. izpit za 3. razred na c. kr. glavni šoli v Celji. 3. razred teb učilnic, ki so bile skoro več, kakor denašnje vadnice, imel je 2 tečaja. Mladi Jamšek se je bil toliko naučil doma v Žalcu, da je prestal preskušnjo za 1. (= 3. razred) in 2. tečaj (=4. razrecl), in to z odliko. Ali se je to v enem ali v dveh obrokih zgodilo, tega ne pove njegovo prvo šolsko spričevalo z dne 29. julija 1854, na katerem ima večinoma prav dobre rede iz 14 predmetov. 15. (zadnji) predmet na tem spričevalu je »die slovenische Sprache« — pa iz tega predmeta ga v tej absolutni nemškutarski dobi niti izprašali niso. Taka je bila takrat ta c. kr. šola, ki je sredi Slovencev in največ za Slovence delovala. Na spričevalu so podpisani: France Lipoid kot ravnatelj, Viktor Pucher kot katehet in Oswald Schellander kot učitelj (njegov sin živi v Celji v pokoji). Šole, na katerih so delovali »vzorni« učitelji, so se imenovale »vzorne učilnice«. Takošna je bila tudi šola v Žalcu. Na njej so smeli v tistih časih, ko je naš Jamšek mladenič bil, ki je z odliko dovršil glavno šolo, sposobne mladenče pripravljati za učiteljski stan. Te prilike se jo poslužil Jamšek ter se pripravljal doma v Žalcu za učiteljski, t. j. pripravniški (zrelostni) izpit. Kakor kaže drugo spričevalo našega ljubljenca z dne 5. aprila 1857, je šestnajstletni France po svedočbi svojega izglednega učitelja Kovača bil že sposoben za tak izpit, kajti porabljal je fanta že pri šolski in cerkveni službi, ker je kazal že takrat veliko »veselje za učiteljski stan in dajal najboljše upanje.« Na podlagi tega spričevala mu je dovolilo mi-nisterstvo, da se sme oglasiti za podučiteljski izpit (za podučitelja na trivijalnih [ljudskih] šolah) na domači šoli, pri domačem učitelji. To preskušnjo je tudi prav dobro prestal, kakor kaže tretje Jamšekovo spričevalo, ki ga imamo v rokah; ima datum 17. okt. 1857. 1. V njem ima iz 15 predmetov dobre in prav dobro rede; tudi iz slovenščine prav dobro. Namen cele te svedočbe je, da se ga dobro (wohl) priporočuje za podučitelja na kateri koli trivijalni šoli. To spričevalo je za 171etnega Jamšeka res častno bilo. Na njem je podpisan poleg vzornega žalskega učitelja tudi Matija Vodušek (Voduschek), takratni opat in distriktni šolski nadzornik v Celji. Prodno je to spričevalo dobil, oglasil se jo bil tudi v Celji na ondotni c. kr. pre-parandiji, ki je bila z nižjo realko in glavno šolo v zvezi, k učiteljskemu (privatnemu) izpitu dne 10. avg. istega leta. To si moramo tako razlagati, da Jamšek ni mogel pričakati ministerskega dovoljenja za izpraševanje pri domačem učitelji in je torej v bližnje Celje hitel. Tukaj je bil izprašan iz 14 predmetov in dobil skozi in skozi dobre in prav dobre rede. Med tem je pa došlo dovoljenje z Dunaja, ki je najbrž romalo čez Gradec in Št. Andrej na Koroškem, kjer je bil takrat sedež lavan-tinskega škofa in šolskih gosposk. .Jamšeku torej ni bilo treba delati še enkrat zrelostnega izpita (Lehramtskandidatenprüfung), pa se je vendar še v drugič izprašati dal. In tako je imel Jamšek dve enaki se glaseči spričevali iz enega leta o svoji učiteljski zrelosti. S tema spričevaloma mu ni bilo težko dobiti službe, čeravno je bil še le 17 let star; kajti tudi takrat je bilo že pomanjkanje na izprašanih učiteljih. S prvim službenim dekretom je bil Jamšek imenovan za podučitelja v Konjicah; nastavil gaje bil knezo-školijski lavantinski konsistorij v Št. Andreju dne 30. okt, 1857, št. 323. Na dekretu je podpisan poleg stolnega prosta Fr. Fridrika še Jos. Rosman, takratni začasni višji šolski nadzornik, ki je bil pozneje dekan v Konjicah in tudi urednik nekaterih letnikov Slomšekovih »Drobtinic«. Zanimiv je dekret njegovega prvega imenovanja, ki se med drugim glasi: Man verhofft sich von Ihnen, dass Sie Ihren Verpflichtungen und Obliegenheiten mit Treue, Eifer und Gewissenhaftigkeit nachkommen, die Ihrer Obsorge anvertraute Schule bestens besorgen, an Ihrer eigenen Ausbildung und Vervollkommnung unablässig und unverdrossen fortarbeiten, Ihren Vorgesetzten immerdar willige Folge leisten, und sowohl der Schuljugend als auch der übrigen Pfarrgemeinde mit einem auferbaulichen Beispiele und einem unbescholtenen, wahrhaft sittlichen — o — und religiösen Lebenswandel voranleuchten werden.« če je kdo vreden bil zaupanja, ki se je vanj stavilo pri oddajanji službe, če je kdo izpolnoval, kar je pri nastopu službe prisegel, oziroma obljubil, tedaj je bil to gotovo storil v prvi vrsti naš Jamšek. Da je že v svoji prvi službi bil pravi učitelj svoje mladine, to se razume. V Konjicah je hodil takrat v šolo sedanji knezoškof mariborski, pre-milostni gosp. dr. Mihael Napotnik, ki je bil takrat komaj 7 ali Sletni deček, doma iz Tepine vasi pri Konjicah. Ranjki tovariš je bil njegov prvi učitelj, torej učitelj 1. razreda; dobro se je spominjal brihtnega, uljudnega in marljivega fantička, ko je slišal in bral o njem, kako se je odlikoval v svojem mladem življenji, kako seje dvigal od stopinje do stopinje in pospel celo do knezoškofijske časti. Pripovedal je tudi večkrat neki dogodek v šoli, ki ga je živo na Napotnika spominjal. Dozdeva se nam, da je bil opozoril fantič svojega učitelja posebno z nekim vprašanjem, v katerem se je pokazala skrb in bistroumnost ob enem.1) Pa učenec se je še v večji meri in z veliko hvaležnostjo spominjal svojega dobrega prvega učitelja. Ko je kot višji pastir prvič birmoval v Rajhenburgu, obiskal je visoki gospod Jamšeka in njegovo rodbino ter se mu presrčno zahvaljeval za prve nauke. Kakor dandanes niso z zrelostnim izpitom še vse preizkušnje mladega učitelja opravljene, baš tako je bilo pred 30. in 40. leti. Jamšek je moral po preteku treh let, kot konjiški podučitelj, oglasiti se pri svoji višji šolski gosposki, ki se je bila s škofom Slomšekom vred baš iz Št. Andreja v Maribor preselila, za sposobnostni izpit, ki se je pa takrat zval »Adjustirungs-Prüfung«. Da je tudi ') Učenci so se med potjo tepli; zato so morali po šoli ostati. Med njimi je bil tudi Napotnik, ki je bil nedolžen. Zato skrbno vpraša učitelja, ali je tudi on kaznovan. Toda učitelj ga potolaži, rekoč, da bode on samo kot priča poklican, da bode resnico povedal. ta izpit dobro rlostal, umevno je samo ob sebi. Spričevalo, ki g'a je dobil dne 9. oktobra 1860 od »knezoškofijstva lavant. šolskega višjega nadzorstva« pravi na kratko, da se ga zdaj more predlagati za učitelja na »trivijalnih šolah«. In res bi človek pričakoval, da bode Jamšek zdaj dobil kje stalno službo. Toda v tistih časih niso dali učiteljem, če tudi so imeli vse potrebne svedočbe, niti stalnih plač niti stalnih dohodkov. Dobivali so učitelji takrat tudi dekret za novo službo, a v njem ni nikoli stalo, koliko je tudi dohodkov združenih ž njo. Tako je tudi pri Jamšeku bilo. Prestavili so ga brez vzroka, kakor je takrat sploh navada bila, še večja kakor dandanes pri kaplanih, z dekretom od 15. oktobra 1860 kot podučitelja k sv. Križu pri Slatini. Ko je dostal izpit, moral je torej na lastne stroške na boljšo ali slabšo službo, kar niti sam naprej ni mogel vedeti, moral je iti »s trebuhom za kruhom« na farno šolo, kjer je bil najbrže učitelj in mežnar, t. j. pomočnik učitelju, orgljavcu in mežnarju, kar je bilo vse v eni osebi združeno. Dekret je tako pisan kakor prvi; podpisan je pa v njem že drug višji šolski nadzornik, namreč dr. Iv. Vošnjak (Voschnak), ki je bil pozneje prošt v Ptuj i. Za odhodnico je pač dobil prav dobro izpričevalo od takratnega dekana in distriktnega šolskega nadzornika Jos. Rozmana; v njem se pravi, da je zadostil svojim mnogostranskim dolžnostim z veliko marljivostjo, da je imel prav dobro metodo, da so ga otroci pazljivo poslušali, da je petje pridno gojil in da si je bil pridobil v obče in v vsaki stroki posebej dekanovo zadovoljnost«. — Od sv. Križa je bil premeščen k sv. Roku ob Sotli, kjer je bil »privatni učitelj«, t. j. šola tu še ni bila sistemisirana ali postavno otvorjena, bil je torej tu le nekaki »učitelj za silo«, najbrže s silno slabimi dohodki. Tukaj je pa ostal dve leti. To je prav za prav še dosti; kajti v tistih časih so podučitelje in take nestalno nastavljene učitelje skoro vsako leto prestavljali. Morebiti so Jamšeka radi tega dve leti na enem mestu pustili, ker so se župniki, kot takratni šolski voditelji, zanj potegovali, ko je bil mladi šolnik tako ljubezniv in miroljuben, dober pevec in orgljavec. V jeseni meseca oktobra 1. 1863., t. j. ravno pred novim šolskim letom, ki se je takrat povsod i šele o Vseh svetih začenjalo, namenjen je že bil za drugo službo, namreč za sv. Jurij pri Rifniku (zdaj sv. Jurij na južni žel.). Vendar so se pri konsistoriju v Mariboru hitro premislili in ga z dekretom z dne 20. oktobra 1863 odločili za Mozirje. kjer so mu še vedno le podučiteljsko mesto odkazali. Za svoje službovanje na obeh šolah rogaškega okraja je dobil od duhovščine, ki je takrat posamezne in skupne šole vodila, prav pohvalne dekrete, v katerih se poudarja, da je Jamšek v šoli in cerkvi, pri petju in orgljanju, v moralnem in religijoznem obziru popolnoma zadostoval in čez vse zvesto svoje dolžnosti izpolnoval. V Mozirju je bil le eno leto pod učitelj. Ali je bil šolnik mozirski 1. 1864. od tu premeščen ali v pokoj djan ali se je bil v večnost preselil, tega ne vemo, kajti z dekretom od 27. aprila istega leta je bil Jamšek nastavljen kot šolski provizor v Mozirju, kar bi mi dandanes rekli kot začasni šolski voditelj. V dekretu ni zopet nič povedanega o dohodkih (ki so bili menda: bira, štola, šolnina, kakošne nagrade itd.), podpisan je pa na njem zopet drug višji cerkveni šolski nadzornik, namreč dr. L. Vogrin. Ni bil Jamšek še dve leti v Mozirji, že se je tako odlikoval, da je veselje brati. Pa vsaj ni. čuda! V Mozirji je bil njegov predstojnik, in seveda tudi prijatelj ob enem, župnik Ignacij Orožen, znani zgodovinar in domoljub slovenski, ki še zdaj živi v visoki starosti v Mariboru kot prošt v pokoji. Ta mu je že 1. 1865. dal izvrstno službeno spričevalo, katerega je menda pri kakošni kompetenciji potreboval. V njem hvali Jamšekovo delovanje z izbornimi izrazi. Enako izvrstno svedočbo mu je dal tri leta pozneje župnik Ivan Kalin v Mozirji, ki je bil že pri sv. Križu poleg Slatine njegov nadžupnik in šolski nadzornik. To spričevalo je Jamšek potreboval, ko je 1. 1868. prosil za izprazneno učiteljsko službo na glavni šoli v Celji. Predno je dobil to službo, poklican je bil z drugimi odličnimi učitelji v prvi kmetijski tečaj 1. 1868. na Dunaji, kjer ga je bilo samo kmetijsko ministerstvo priredilo. Koliko je to potovanje, bivanje in učenje na Dunaji Jamšeku koristilo, o tem bomo govorili pozneje, ko bomo omenjali njegovo literarno delovanje. V dokaz poslušanja tega velikega kmetijskega učiteljskega tečaja dobil je Jamšek tiskano svedočbo od poljedelskega ministerstva. Ko se je naš tovariš radovoljno in na duhu dokaj bogatejši povrnil z Dunaja v ljubljeno svojo domovino, šel je le za kratek čas nazaj v Mozirje, kajti Ig. Orožen, njegov bivši župnik v Mozirji, postal je škofijski šolski nadzornik, in ko je Jamšek prosil na glavno šolo v Celje, je škofijski konsistorij na njegov predlog podelil mu službo nadomestujočega učitelja 2. razreda na glavni šoli v Celji (dekret z dne 30. novembra 1868, v katerem pa vendar nič o kakošni plači govora ni, čeravno je bila šola c. k r.), kjer je pa — čujte! že prej nego v dveh mesecih kot učitelj istega razreda napredoval od »supplir. Lehrer zum pro vi s. L ehr er «. Dekret pravi: »ernannt und als solcher bestellt« — in modro molči o dohodkih. — Dohodki že niso mogli biti veliki, ker bi se sicer Jamšek iz Celja, iz bližine svojega rojstnega kraja ne bi bil želel zopet na kmete. Edino to ga je bilo menda napotilo — ker stalnost bi bil gotovo v Celji dosegel — da je prosil za izpraznjeno učiteljsko mesto v Loki pri Zidanem mostu že na spomlad 1. 1869. V ta namen, da je rabil namreč kot prilogo k prošnji, mu je bilo izdalo ravnateljstvo c. kr. nižje realke in glavne šole v Celji dne 20. marca 1869 izvrstno službeno spričevalo, na katerem je kot začasni ravnatelj podpisan Jos. Skerta. V njem se naš Jamšek najboljše priporočuje in imenuje »ein geschickter, seinem Fache ausgezeichnet gewach- sen er Schulmann«. (Spričevala in dekreti, katerih je blizo 100, nam na razpolaganje od gospe vdove danih, so vsa — n e m š k a). Zaprošeno učiteljsko, cerkovniško in orgljavsko službo v Loki mu je tudi z dekretom z dne 1. maja 1869. 1. podelil konsistorij. (Ta dekret je bil med zadnjimi, od cerkvene šolske gosposke izdanimi, kajti potlej je državna šolska oblast prevzela [c. kr. deželni šolski svet] pravice prejšnjih škofijskih šolskih gosposk — na podlagi postav in naredeb z dne 25. maja 1868, 10. februvarja 1869, 26. marca 1869, 14. maja 1869, 18. maja 1869, 8. februvarja 18 69.) V dekretu se zopet hvali Jamšek, rekoč: Hicbei wird erwartet, dass Sie auch künftighin bestens bestrebt sein werden, allen ihren Obliegenheiten in der Kirche und Schule nachzukommen itd.« Komaj je bil Jamšek nekaj mesecev v Loki, že ga je čakalo najlepše odlikovanje, katero mu je nova šolska doba prinesla. Bil je namreč zvest služabnik šole in cerkve v stari, za šolo »mali« dobi, zato je bil pohvaljen v novi, za šolstvo »veliki« dobi, po pregovoru pač: Kdor je v malem zvest, Njemu se da veliko v pest. Naučno ministerstvo gaje na podlagi novih šolskih postav z dekretom c. kr. deželnega šolskega sveta v Gradci dne 4. septembra 1869 imenovalo c. kr. okrajnim šolskim nadzornikom za šolske okraje: Brežica, Sevnica, Kozje z letnim pavšalom 300 gld. in mu kot prvo nalogo naložilo voditi volitve učiteljskih zastopnikov v nove okrajne šolske svete. Z imenovanjem za okrajnega šolskega nadzornika se je odprlo Jamšeku novo plodovito polje. Dočim je do zdaj skrbel le za lastno šolo in za lastno osebo, le za to, da so njegovi učenci napredovali, da seje on izobraževal; prevzel je zdaj radostnega in ponosnega srca še skrb za napredek svojih tovarišev in sosednih, njemu v varstvo izročenih šol. Toda takoj je videl, da mu delovanje kot šolskemu nadzorniku ne bode tako lehko, če ne stanuje sredi svojega okrajnega glavarstva; kajti Loka pri Zidanem mostu ne spada pod brežko glavarstvo. Sicer se mu je pa tudi takoj ugodna prilika ponudila, da je prišel čez dobrega pol leta v sredino omenjenega šolskega obsega, toda že na — zadnjo postajo v svojem življenji. V prijaznem, romantičnem Rajhenburgu je bila izpraznena učiteljska, cerkovniška in orgljavska služba. Prej je tu deloval skozi 20 let vrl učitelj Jos. Kovač, ki je bil sestavil kaj obširno in temeljito spisano kroniko rajhenburške fare. Stopil je bil ta šolnik menda v pokoj, in Jamšek je prosil na njegovo mesto. Takrat so bile nove šolske gosposke, krajni, okrajni in deželni šolski svet, komaj ustanovljene. Krajni šolski sveti so celo imeli nekaj časa pravico učitelje imenovati. Seveda so Rajhenburžani z veseljem imenovali Jamšeka, kateremu je deželni šolski svet dne 24. febru-varja 1870 poslal dekret, da sme v drugem tečaju omenjenega leta že nastopiti to službo, t. j. z učiteljskim stanom združeno cerkovniško in orgljavsko službo, ker knezoškof. ordinarijat v Mariboru je pritrdil temu, da prevzame tudi cerkvena opravila. V Rajhenburgu se je Jamšeku dobro godilo. Prišel je bil v novo, za tiste čase dokaj veliko šolo v razširjeni fari z mnogobrojnim številom šolskih otrok; šola je imela sicer najprvo le en razred, pa je dobila kmalu dva razreda, on sam je postal v smislu postave od 4. 1'ebruvarja 1870 nadučitelj najprvo z dohodki letnih 500 gkl. in pozneje (po zvišanih plačah) 600 gld., imel izvrstne pod-učitelje za pomočnike, razširil je šolo kmalu na tri razrede, kajti njemu kot šolskemu nadzorniku v pomoč danega učitelja je porabil za tretji razred. Samec še, imel je prostorno stanovanje v šoli, dokler ni prostovoljno eno svojih sob odstopil tretjemu razredu. Jamšek je bil sicer idealen človek, vendar tudi v nekem obziru realen, da se namreč ni zapustil glede novcev. Bil je ranjki dokaj varčen. Čeravno ni imel veliko dohodkov na raznih svojih službah, vendar je gledal na lepo zunanjost, na čedno obleko. Ko sem ga 1. 1871., potovavši k prvi hrvatski učiteljski skupščini, obiskal v Rajhenburgu, kjer sem pri njem našel kot njegove tovariše sedanja nad učitelja .Tarča (Braslovče) in Podobnika (na Ilajdini), videl sem nekako meščansko (ne šolmeštersko) blagostanje pri njem. On sam, čeden v obleki, dostojen v vedenji, imel je že dokaj po gosposki svoje stanovanje urejeno. Domači njegov komfort je bil pa Jamšek 1. 1872. povzdignil. Izbral si je bil zdaj, ko je bil že 32 let star, ko je bil glede službe popolnoma na konju, tovarišico za življenje za lepo, a vendar prekratko dobo 20 let. 4 febr. 1872 je postala v Vitanji njegova zakonska družica gospica Amalija Jak lin, sestra trgovca Jaklina na Vidmu. S to ženitvijo si je bil utemeljil Jamšek svojo družinsko srečo, postavil dobro podlago dokaj srečnemu poznejšemu življenju v mičnern Rajhenburgu. Predno še kaj več o njegovih privatnih razmerah govorimo, prečitajmo še kopo raznih njegovih dekretov. Kvinkvenije so bile Jamšeku štiri pripoznane (po 60 gld.), z dekreti od 8. julija 1875, 23. junija 1880, 4. avgusta 1885 in 26. avgusta 1890. Med njegovo literarno zapuščino našel sem še koncept (seveda nemški) za prvo kvinkvenijo — in glej natančnost in red Jamšeka — na isto polo je še pisal koncept prošnje za drugo, tretjo in četrto starostno doklado. Jamšek je bil jako vesten učitelj in šolski voditelj, pa tudi natančen šolski nadzornik, kar bodemo še vse v tem spisu obširno razložili. Že njegova skrita in plemenita častiželjnost, njegov lep ponos nista pustila mu, da bi se mu bila kakošna sramota zgodila. In vendar se je bilo to prigodilo. Jamšek je bil namreč le za prvo šestletno dobo šolski nadzornik. Ko je bilo 1.1875. novo imenovanje, prezrli so ga. Vzroka si je iskal v tem, ker je bil narodnjak. A narodnjak ni bil kot šolski voditelj, še manj pa kot nadzornik, kajti v tej lastnosti je dosledno le nemščino rabil, kar nikakor ne odobrujemo. Kot privatni človek, posebno kot predsednik po njem osnovanega učiteljskega društva bil je pa odločen Slovenec. To je zadostovalo, da se je zameril vladnim in nevladnim nem-škutarjem, da je bil prišel v nemilost pri samem c. kr. deželnem šolskem nadzorniku Rožeku. Dokler sta bila njegova predstojnika dr. Močnik (do 1. 1872.) in Klodič (do 1. 1873.), tega ni bilo mogoče, ali Rožek je bil skrite strune napel. Dasi je bil Jamšek marljiv kakor čebela, vesten kakor svetniki v nebesih v vsaki mali ali veliki reči; vendar mu je Rožek v nekem privatnem pismu očital, česar ni zaslužil. Kako je to bodlo Jamšeka, lehko si mislite. Se bolje ga je nemilo dirnilo, da 1. 1875. ni bilo več njega med novo imenovanimi nadzorniki. Kakor močnega moža ne potlači noben mrzel veter, tako se tudi Jamšek ni dal upogniti. Neumorno je deloval naprej, deloval za dom in šolo, za narod in — Avstrijo. On je rad vstregel ljudem na vse strani. Zato si niso mogle razne šolske gosposke kaj, da ga ne bi bile za njegov trud, za njegovo bistroumnost odlikovale. Veliko pohvalnih spričeval, ki jih je bil že od cerkvenih šolskih gosposk dobil, smo že omenjali. A pred nami jih leži še dokaj, ki morajo tudi na dan. L. 1865. ga je nadzoroval c. kr. šolski nadzornik dr. Močnik v Mozirji, pohvalil ga • pri konsistoriju v Mariboru, in ta mu je poslal pohvalnico. L. 1866. je dobil iz istega vzroka mesto pohvale malo remuneracijo, kar je nekaj izvenrednega bilo, ker jo je bil dobil iz normalnega šolskega zaklada. Iz istega nagiba je dobil 1. 1873. nagrado, ne da bi bil prosil za-njo. L. 1875. je prosil za novo ustanovljeno nadučiteljsko službo v Celjski okolici; pri tej priliki mu je dal okrajni šolski svet sevniški, recte okrajni glavar v Brežicah tako laskavo spričevalo, kakoršno človek malo kdaj bere. Ko se mu je naznanilo, daje njegova doba kot šolski nadzornik potekla, došla mu je sicer tudi pohvala, vendar le bolj »suha«. L. 1876. ga je pohvalil okrajni šolski svet na predlog takratnega nadzornika Končnika, da je po zimi sam dajal drva za šolo in sam dal stanovanje učiteljici Mar. Vidic, ker tega krajni šolski svet ni storil. L. 1878. je dobil zopet od iste korporacije splošno pohvalo za svoje delovanje. Enako pohvalo mu je poslal zopet 1. 1879. z ozirom na nadzornikovo poročilo, čeravno ni bil več sam nadzornik, kar ga je morebiti peklo posebno takrat, ko so bile okrajne učiteljske kon-ferencije, vendar ga to ni motilo, da ne bi se bil z veseljem udeleževal vseh teh skupščin. Nasprotno, tudi kot priprosti član konferencije je imel vsled svoje izvedenosti in pridnosti prvo besedo. Izdelal je vselej temeljito vsa vprašanja ali v slovenskem ali nemškem jeziku in je prednašal s svojo prikupljivo besedo in mičnim kretanjem. Zato je pa tudi dobil menda vselej pohvalna pisma za svoje elaborate: štiri od teh pohvalnic je nam v svoji dragoceni ostalini zapustil. Največje in zadnje odlikovanje je dobil Jamšek v dekretu c. kr. dež. šolskega sveta z dne 22. aprila 1888 — dobil je »v priznanje svojega marljivega in vspešnega delovanja v učni stroki naslov ravnatelja.« Tega res zasluženega odlikovanja je bil lahko v resnici vesel, to pa zato, ker ni prišlo od kakega hinavskega prijatelja ali lisičje prijateljice, marveč v prvi vrsti od strani narodnega moža. Pri okrajnem šolskem svetu v Sevnici je to naj-prvo predlagal okrajni načelnik Lenček. V Gradci so temu pritrdili in minister mu je seveda tudi to rad priznal.1) ») Da je bil Jamšek tudi skromen, to kažejo besede, s katerimi je bil pri domači učiteljski konferenciji svojemu učiteljstvu naznanil to odlikovanje, namreč: „Ta čast pa prehaja posredno tudi na vso učiteljstvo in na narod sam. Smemo biti tedaj ponosni, da je naša čveterorazrednica v tem oziru edina v celem glavarstvu". (Njegov dnevnik.) In naslov »ravnatelj« je bilo od strani vlade edino odlikovanje za tega prezaslužnega šolnika. Predno začnemo opisovati Jamšekovo delovanja v šoli, naj še omenimo, da se je ranjki rad podajal tudi v široki svet in to ne za kratek čas, marveč radi izobraževanja. Ni se udeleževal samo malih učiteljskih uradnih in neuradnih skupščin, ampak tudi velikih zborov, osobito shodov štajerske učiteljske zveze, potem velikih avstrijskih zborov na Dunaji, v Gradci, Linci in v Ljubnem. Obiskal je tudi obrtne razstave v Zagrebu, Mariboru in Gradci ter svetovno razstavo 1. 1873. na Dunaji, za katero slednjo je bil dobil od deželnega zbora 60 gld. podpore.1) Kakošno je neki bilo njegovo delovanje v šoli? Čudno vprašanje! Jamšek je bil ustvarjen za šolo; kakor ne more riba brez vode živeti, tako ne bi bil mogel Jamšek brez šole shajati. V šolo in mladino je bil blagi mož zaljubljen; otroke je v resnici ljubil in rad imel. V šolo je stopal z veselim srcem; po šoli je kar hrepenel. Vsaj je neprenehoma na šolo mislil, za šolo se pripravljal, za šolo nabiral razno tvarino, kakor bodemo videli, ko bodemo razpravljali njegove slovstvene izdelke. Lep glas, prijazna zunanjost, miroljubnost njegova — vse to je storilo, da so mu bili otroci popolnoma udani. Dobra metoda jo bila njemu že prirojena, če bi se je tudi ne bil učil. Otrokom je znal olajšati težko tvarino, kolikor je le mogel. Vaj jim je veliko dajal, pa vendar le v majhnih porcijah. Da je imel blagi ranjki dobro disciplino, o tem ni dvombe, če tudi je vse skušal le z besedo doseči. On je skozi in skozi le na srce uplival. Ukazovati, žugati in pretiti ter rotiti se, to ni bilo v njegovi naravi, če tudi je bil dosleden. Kar je veleval, to se je moralo vendar le zgoditi. V šoli je gledal posebno na snago; zlasti pri straniščih je pazil na pedantno ') Ko je bil na Dunaji, je govoril z uradnikom v naučnem ministerstvu, kateremu je priporočal takratni šolski list, „Slovenski učitelj", na katerega se je bilo ministerstvo tudi naročilo. snažnost. Otrokom je rad prigovarjal in jih napotoval, da so se vadili v kakošnem ročnem delu. Večkrat mi je kazal razna kmetijska orodja »v miniaturi«, katera so bili njegovi učenci tako rekoč za kratek čas naredili. Nikoli nisem bil sicer prisoten pri njegovem pouku, vendar smelo trdim, da bi se bil dokaj od njega naučil, ako bi ga bil le eno uro poslušal. Dokaz njegove spretnosti so že njegovi uspehi pri učencih v lepopisji. Vsi učenci, če so le 1 ali 2 leti v njegov razred hodili, prisvojili so si bili njegov rokopis in vsi v kratkem času tako lepo pisali, kakor on, tako, da je bilo težko razločevati njih pisma. Njegovi učenci so povsodi dobro napredovali; mnogo jih je doseglo pozneje lepe stopinje v družabnem življenji kot duhovniki, učitelji itd. Njegova poznejša tovariša v Rajhenburgu n. pr. g. Matko in g. Eksel bila sta njegova učenca v ljudski šoli, prvi v Mozirji, drugi v R. Ako bi bil on ž njima grdo ravnal, gotovo bi se bil jima tako pristudil, da ne bi bila šla zopet pod njegovo oblast. Iz R. je pošiljal Jamšek najboljše učence v Krško meščansko šolo, kjer so bili vedno odlikovani, skoro kar po vrsti. Ni čuda! Vsaj ni popred svetoval svojim učencem, da bi bili šli v druge šole, dokler jih sam ni dobro izuril, dokler niso pri njem celih sedem ali celo osem let v šolo hodili. Potlej so seveda drugod dobro izhajali, sebi in njemu čast delali. Več takih učencev je že sedaj učiteljski kruh in se hvaležno spominja njega in njegovega soseda in prijatelja. Kako je šolsko poučevanje, šolsko gradivo in metodo ranjki Jamšek vedno premišljeval, o tem nam svedočijo tudi njegovi dnevniki (notice), osobito »Popotnikov koledar«, kamor je zvesto vse zapisoval, kar se je važnega zgodilo, in kjer se je on pripravljal na domače in okrajne učiteljske zbore in tudi na šolo. Na mnogih straneh njegovih dnevnikov so zapiski o tem, kako je nameraval v šoli to in ono izvesti. Zdaj se je prepariral iz enega, zdaj iz druzega predmeta. Posebno veliko preparacij je za slo- venske slovniške, pravopisne in spisne vaje. Vsaj jo dobro popiljene te vaje priobčil potem. Dobro je vedel naš tovariš, da ni samo v državi pravica temelj, na katerega naj se zida; ampak tudi v šoli je pravica prvi pogoj dobremu sporazumljenju med učenci in učiteljem. Pravica se pa največ razodeva pri klasifikaciji. Zato pa beremo v njegovem dnevniku sledeče lepe misli in navode njegove o klasifikaciji. »Ce je sploh dolžnost učiteljeva, biti vsikdar vesten in nepri-stransk, tedaj se mu je zlasti pri klasifikaciji šolarjev spominjati, da se kateremu kaka krivica ne zgodi, kajti »žaljenje časti hudo boli«. »Vestni in nepristranski učitelj bo dal že med letom svoje učence večkrat na tehtnico, primerjal jih med seboj in še le potem zapisal s svinčnikom v ročni zapisnik rede s številkami: 1, 2, 3, 4, 5. Pri tem se bode oziral na individualnost šolarjevo in druge okolnosti. Temperament, dušne zmožnosti, fizična jakost, stariši in rodovina, gmotne razmere, hrana, obleka, pridnost, oddaljenost od šole, šolsko obiskovanje in dr. so momenti, kateri vsi vplivajo na napredek učencev; kajti od živahnega, nadarjenega, zdravega in krepkega, pametno odgojenega, malokdaj lačnega in blizu šole stanujočega dečka se sme več zahtevati, nego od mrtve, manj zmožne, bolehave, od doma duševno in fizično zanemarjene, večkrat pomanjkanje trpeče in morebiti še daleč od šole stanujoče deklice. Pred klasifikacijo ali ob enem naj učitelj pregleduje še pisanke, risanke, naloge itd. ter se trudi dobiti pravo prepričanje o napredku, pridnosti in vedenji učencev«. Kako dober metodik je bil, naj priča sledeči zaznamek iz njegovega dnevnika, ko je enkrat v 2. razredu v pričo nadzornika izpraševal oddelek iz nazornega nauka, namreč prvotne pojme iz zemljepisa z ozirom na Rajhenburg in okolico. »Na šolsko tablo risal je 4 strani sveta — okrajno cesto — železnico, Savo. Od katere strani sveta priteka S.'? Proti kateri strani teče? Kje je levi, kje desni breg? Na- dalje je risal: Dolški potok, Brestanico, Lambršico, Mo-horsko goro s cerkvijo, grajski hrib s samostanom, vasi: Anže, Rožno, Armeško, Lokvo, Senovo, Dolsko. Omenjal pripovedko o sovražnih bratih, lastnikih gornjega in dol-njega grada«. Kako zanimivo je razlagal prirodopisni oddelek nazornega nauka, to naj kaže odlomek »hrast«, ki je bil s sledečimi potezami v njegovem dnevniku obrisan: »Na tabli je bil narisan želod s šiško in ježico. Kje se nahaja to? — Kaj je treba vsaditi, da izraste hrast, ali ž., š. — j.? Čemu je še želod? — žir? Hrast daje svinjam mast. Vsem svojim sinovom je priskrbel oče kapice, sam je pa nema. Kaj je to? (Uganka). Čemu so šiške? — čemu ježice? — čemu je hrastov les? — skorja? —• odpadki in korenine? Se bolje bodemo Jamšeka cenili, ako ga bodemo opazovali kot nadučitelja, kot šolskega voditelja. V tej svojej lastnosti je pokazal prvič, kakošen je on sam v svojem razredu, in drugič je razodeval pri vsaki priliki, posebno pri domačih učiteljskih konferencijah toplo željo na tako prijazen način, da bi bili vsi njegovi tovariši enako vneti in delavni, kakor je on sam. Kot šolskega voditelja, osobito kot voditelja teh domačih zborovanj ga nam ni težko slikati; kajti vse domače učiteljske konfe-rencije ima on v svojih dnevnikih tako zvesto opisane, kakor bi bili to dogodki svetovne važnosti, kakor bi bile to seje državnega zbora. On se je namreč tako zvesto pripravljal na te domače pogovore, da je vse poprej natanko v svoje notice zapisal, prodno je stopil pred in med svoje domače učiteljstvo. Noben predsednik kakošnega velikega zbora se ne pripravi z večjo natančnostjo na svoja naznanila, kakor je to Jamšeh storil. Zakaj neki? Ali so mu bili učitelji natakneni? Kaj še! Ali so ga mar duševno nad-krilili? Tudi ne. Jamšek je to storil zgolj iz neprecenljive vestnosti in iz želje, da bi bila njegova učilnica uzorna, da bi bili njegovi sodelavci tako vrli učitelji in odgoji- telji, kakor je bil on sam. Da se mu je to v veliki meri posrečilo, to smo že večkrat v tem spisu omenjali. Blagi ranjki je bil poln takta in miroljubnosti. Zato je vladala med njim in njegovim učiteljstvom, od katerega so bili nekateri še njegovi učenci, vedno najlepša sloga. Ce je kdaj prišla mala disharmonija, bila je kriva tega morebiti le izven učiteljskega zbora stoječa oseba. Jamšek je vendar znal vse lepo poravnati; kajti bilje neizrečeno miroljuben in ljubezniv, posebno v zadnjih letih. Le v začetku je porabljal tudi svojo avtoriteto na dostojen način, da se je storilo, kar je postava velevala. Kakošen je bil mož kot šolski voditelj, spoznali bomo najbolj, ako priobčimo nekatere odlomke iz njegovih zapiskov o domačih učiteljskih konferencijah. To so sicer le fragmenti, le poglavitne besede — Schlagwörter — toda praktičnemu šolniku bodo zadostovale, da bode iz njih posnel, koliko je bil naš prijatelj delaven, n. pr. Domača konferenca. IV. = 27. januvarja 1887. 1. »Razglas okrajnega šolskega sveta od 10. decembra 1886, št. 493, s katerim se detinitivno potrjuje nadrobni načrt za realije, (za četverorazrednice nič spremenjen), kakor je došel šolskemu vodstvu 1. 1885. pod št. 488. 2. Gospod M. je po šolskem vodju okrajnemu šolskemu svetu naznanil, da bo dne 31. t. m. zopet podučevati začel. Dne 31. januvarja in 1. februvarja namestoval bo on gospodičino Š., katerej sem dovolil dvadnevni dopust povodom poroke njene gospodičine sestre na Rečici; za 2. razred bo se dal znabiti naprositi gospod katehet vsaj za torek. 3. Potrudimo se biti vsikdar 1/i ure pred začetkom pouka v svojem razredu, da bodemo čakali mi na šolarje, ne pa šolarji na nas. Ko ura udari, naj se odmoli, in to tudi takrat, če je jutro kratko in vreme neugodno. Ce se čaka kako minuto na prihajajoče še otroke, naj se to po molitvi zgodi. Poznič naj potem, ko je odmolil, počaka, in sicer fant na fantovski, dekle na dekliški strani, dokler ga učitelj ne vpraša po vzroku zamude. Tudi tisti otroci, katerih prejšnji šolski dan ni v šoli bilo, naj stoje (glava za glavo) do svojega opravičenja zvunaj. Sedaj je to toliko bolj potrebno, ker se imajo tudi vzroki zamud v razred-nico zaznamovati. 4. Šolniku je tudi paziti na to, da se izgovarjajo besede pravilno ne samo pri pouku, ampak tudi pri molitvi in pri petji; tedaj Gospod je s teboj, ne Gpspod je s teboj, —- Svetlo solnce se je skrilo, vse na nebu potihnilo, ne potehnilo«. 5. Odsvetoval bi, postavljati v mrzlih dneh šolarje za kazen pred vrata. X. dne 7. julija 1887. Poročila: 1. Razglas slavnega okrajnega šolskega sveta od 26. junija t. 1. št. 336, da bo specijalna razstava svežih pridelkov šolskih vrtov dne 15. in 16. oktobra t. 1. v Gradci. Ob jednem se opozarja na ilustrovani časnik «Der Schulgarten« na Dunaji. 2. Dne 17. t. m. je tukaj okrajna učiteljska konfe-rencija; po razredih naj bode vse v redu. 4. Dne 18. avgusta je rojstni dan našega presvetlega cesarja, tedaj prosto. Vsa šolska mladež se bode udeležila pod vodstvom svojega učiteljstva določene službe božje. Po vrnitvi nazaj v šolo v 2. razred razložil se jej bode pomen dneva. Konečno se bode zapela cesarska pesem. 4. Šolsko leto se bode sklenilo bržkone v sredo, dne 31. t. m. Učencem, ki so, ali ki bodo spolnili 14. leto svoje starosti še pred novim šolskim letom, naj se pove, da se oglasijo za odpustna oziroma odhodna spričevala. 5. Dan odhoda učiteljstva ima se naznaniti šolskemu vodstvu, pa tudi kraj, kam da se misli iti na počitnice. 2* 6. Prihodnja (zadnja) domača konferenca bo v nedeljo, dne 28. t. m. v tej učnej sobi ob 9. uri zjutraj. Na dnevni red naj pride: Razvrstitev šolarjev v posameznih razredih, oziroma oddelkih a) v vrlo sposobne (le-ti pridejo v zlato knjigo), b) v sposobne, c) v manj sposobne in č) v nesposobne. Tu je omeniti, da slab red iz religije pridrži šolarja v istem oddelku (razredu). Vrlo sposobni so oni šolarji, ki kažejo poleg nadarjenosti tudi marljivost. K vsakemu šolarju naj se pristavi tudi njega starost, na katero se je ozirati pri pomikanji na višjo stopinjo. V obče se pa prepušča tehtanje posameznih učencev nepri-stranosti in vestnosti dotičnega učitelja. Novo šolsko leto se prične v pondeljek 17. oktobra. Nadalje poročata gg. E. in S. o nazornem pouku, tako, da je tudi ta točka dobro rešena«. Kakor sem imel priliko opazovati, Jamšek kot šolski voditelj nikakor ni ukazoval imperativno svojim učiteljem; on je le željo izražal ali v podobi prošnje ali je pa govoril: «Storimo tako«, »dobro bi bilo, ako bi mogoče bilo«. Sploh je bil mož poln prijaznosti, olikanosti; na njem ni bilo pač nič, čisto nič robatega. Kakor za druge reči, tako je tudi skrbel za zdravje šolskih otrok. To si je štel posebno v dolžnost, ker je menil, da je že rajhenburška šola sama gnezdo za razne bolezni, ker leži za njo pokopališče. Zato je učiteljstvu pri konferencijah večkrat priporočal, kako naj šolske sobe ventilujejo, da se po zimi sobe preveč ne izhlade, in da po letu niso ne šolarji in ne učitelji na prepihu. O snažnosti stranišč je pa itak vedno govoril, to je bilo — kakor Nemci reko: konjiček, ki ga je vedno jahal, in prav je imel. Ni pa iskal reda in zaslug ranjki naš sobrat le po kotičkih šolskega poslopja. On je marveč svojo glavo tudi kvišku dvigal, pokazal se je večkrat med svet, hodil marljivo k svojim šolskim predstojnikom in bil večkrat ž njimi v uljudni dotiki. Pri krajnem šolskem svetu je interese šole energično zastopal, baš tako tudi pri okrajnem šolskem svetu. Zato se mu je posrečilo, da se je bila šola v Rajhenburgu v teku 20 let razširila iz enorazrednice v štirirazrednico. Zanimati utegne še načrt sledečega domačega učiteljskega zbora: I. Poročilo. 1. C. kr. glavar g. Jožef Rupnik podal se je v pokoj dne 31. oktobra. Novi glavar je g. dr. Wagner iz Gradca. 2. Tukajšnje učiteljstvo predstavilo se je novemu gospodu okrajnemu glavarju v nedeljo dne 27. novembra, bilo je prav prijazno sprejeto. 3. Uloga šolskega vodstva na okrajni šolski svet zastran pomanjkljivosti pri šoli. 4. Proračunska seja krajnega šolskega sveta je bila dne 16. oktobra. Za učila dovolilo se je na krepko prigovarjanje šolskega vodje 10 gld. 5. Šolskih zamud se je v preteklem letu izkazalo opravičenih 18.068, nepravičenih 6.825 = 24.353. II. Nadučitelj obhajal je dne 15. decembra bolj na tihem svojo tridesetletnico kot učitelj. III. Učila so se ta mesec pomnožila za 1 zbirko mi-neralij in 1 vagico. IV. Načelnik okrajnega šolskega sveta vrnil je vse izkaze šolskih zamud, naj se v smislu dosedanjih naredeb dopolnijo. V. Tukaj so golice za šolska naznanila, katera imajo biti izgotovljena do 15. januvarja, 1. aprila, 15. junija in do konca šolskega leta, da se razdele 18. januvarja, 7. aprila, 16. junija in konec leta.« Da je Jamšek skrbno in natančno vodil uradne šolske knjige in pisma, kdo bi o tem dvomil. Misliti si celo moramo, da je vse uzorno bilo do zadnje pičice. Pri njem najbrže niti pike pri nobenem i ni manjkalo. Kako je previdno n. pr. gospodaril z ubožnimi knjigami, to nam kažejo dvojni zapisniki, katere je vodil o njih oddaji. V smislu obstoječih postav je Jamšek tudi večkrat stopil v razrede svojih součiteljev, pri katerih je poslušal kratek čas, kako uče in izprašujejo. Dan in razred te inšpekcije si je zapisal v svoj dnevnik, kjer je tudi večkrat obrisal na kratko tvarino, katero je učitelj v njegovi navzočnosti obravnaval. Kar je opazil več ali manj hvalevrednega ali pomanjkljivega pri svojem nadzorstvu, o tem je bil potlej govor pri domačem učiteljskem zboru. Da pa je bil včasih ranjki Jamšek skoro prepedan-tičen ali po lastni naturi ali vsled višjih ukazov, to kaže prva točka njegovega poročila pri učiteljski konferenci 1. 1889. nekaj dni pred pustom:« 1. Pustne dni ima učitelj baš tako vestno poučevati, kakor druge šolske dneve. Pustni torek, dne 5. marca, naj se posebej zaznamova število šolarjev dopoludne in popoludne v vseh razredih.1) 2. Dopis slavnega c. kr. okrajnega glavarstva od 20. t. m. štev. 21 Praes. kot odgovor na izraženo soža-ljenje povodom smrti cesarjeviča Rudolfa, kateremu dopisu je pridjan ogovor cesarjev »Svojim narodom« od 5. k m. 3. Naredba slavnega okrajnega šolskega sveta od 9. decembra 1888 štev. 444, vsled katere ima učitelj ka-tehetovo uro izpolniti, ako je ta zadržan priti ob določeni uri v šolo, pa mu na željo prepustiti drugo uro. 4. Naredba slavnega c. kr. okrajnega glavarstva od 21. t. m. štev. 2903 zastran omejitve razširjenja nalezljivih koz. Dotični zvezek postav se nam pošlje«. Nekateri šolski voditelji ne vedo, o čem bi se pogovarjali pri domačih zborih. Jamšek pa ni prišel pri tej točki nikoli v zadrego; vselej je našel primerna temata, pa ne »s trte zvite« ali kakošno, »posiljeno zelje«. Dnevni red njegovih domačih učiteljskih konferencij je bil vedno v zvezi z dnevnimi, v življenje segajočimi vprašanji. Naj- ') To se je res zgodilo; kajti pri naslednji konferenciji je poročal, koliko učencev je bilo v vseh razredih pustni dan v šoli. bolje zanimiva so bila seveda njegova poročila. Lepa navada je pa tudi ta bila, da so se vselej pretresovala vprašanja, ki so bila predložena okrajni učiteljski skupščini. Kako vestno so se pod njegovim vodstvom ona reševala, to naj kaže sledeči posnetek iz njegovih zlata vrednih notic. Odgovor na konferenčno vprašanje a). Da si učitelj pridobi zaupanje in veljavo v svoji občini, treba je pred vsem paziti na 3 točke: I. Bodi celi mož, t. j. vesten odgojitelj in učitelj v šoli. II. Bodi poštenjak in značajnik zvunaj šole. III. Bodi skrben oče in varčen gospodar na svojem domu. Odgovor na ono vprašanje deliti mi bo na tri dele: a) Učitelj v šoli. b) Učitelj zvunaj šole. c) Učitelj na domu. A d I. V šoli bodi celi mož, t. j. krščanski in vestni odgojitelj in učitelj, kateri odgojuje v vednostih vrle državljane. Ad II. Zvunaj šole, t. j. v družbi, v občini bodi vzgledni poštenjak in značajnik, pa tudi prijeten družabnik, a previden. Ad III. Doma bodi dober in skrben oče in gospodar, ki skrbi, da se za stare dni kaj prihrani«. Iz raznih Jamšekovih notic smo izvedeli marsikaj iz notranjega štajerskega šolskega življenja. Štajersko šolstvo se je vsled velike skrbnosti mnogobrojnih šolskih uradov in učiteljev samih kaj lepo razvilo in v marsičem napredovalo. K napredku je veliko pripomoglo vse polno ukazov in naredeb deželnega šolskega sveta. Vse te naredbe z novimi postavami in ministerijalnimi ukazi vred so se redoma priobčevale in se še priobčujejo v posebni zbirki, ki izhaja v zalogi knjigarne Leuschner in Lubensky v Gradci. Dolga vrsta teh naredeb priča, kako razvito je štajersko šolstvo, in kako smo n. pr. na Kranjskem v tej zadevi zaostali. Po vsem pa tudi teh naredeb ne hvalimo, ker si včasih v več ali manj bistvenih ali nebistvenih rečeh nasprotujejo in ker kažejo, da se je že nekoliko preveč birokratizma vtihotapilo v štajersko šolstvo. Pa deželni šolski svet se toliko ne pregreši zoper to, kakor včasih kakošno okrajno šolsko svetovalstvo. Mi namreč take in enake reči za birokratizem imamo, kakor je sledeča naredba, katere omenja Jamšek z besedami: »Naredba okrajnega šolskega sveta od 20. oktobra št. 767 veleva, da se učitelj ne sme časnikov posluževati, če nastanejo diferencije med njim in njegovimi sotrudniki, oziroma organi šolskega nadzorstva«. — Da more tudi odločni privrženec novih šolskih postav, kakor je Jamšek bil, dober kristijan biti; to je pričalo sicer celo njegovo življenje doma, v šoli in cerkvi, to je pričalo njegovo dobro sporazumevanje z domačo in sosedno duhovščino, pa tudi to, kako je skrbel, da se je mladina k pobožnosti napeljevala. Vedno je povdarjal pri domačih učiteljskih zborih, da se učitelji vestno udeležujejo z otroci vred vseh predpisanih verskih vaj. Tako beremo v njegovih zapiskih na mnogih mestih, n. pr. dne 23. marcija 1890: »Kakor običajno udeležila se bo tudi letos šolska mladina »vstajenja« velike sobote večer. Učitelji, ki ne gredo na počitnice, povabljeni so, spremljati šolarje pri sprevodu«. Kako je Jamšek za vse skrbel, kaže zopet sledeča notica, prebrana pri šolski konferenciji v poletnem času: 1. »Sedaj se bo že smelo šolarjem dovoliti kopati se, vendar v Savi nikdar. V Savi je že mnogo ljudi utonilo. Tudi kmalu po dežju ne! Za kopanje se izberejo tihi kraji ob potokih, kateri niso preočitni in kjer ni kač. Fantje naj se kopajo posebej, dekleta posebej. Vsak mora biti vsaj toliko oblečen, da ne daje pohujšanja. Nesram-neža, nesramnežko angelj varuh zapusti! Le dobrega otroka je rado sram. Kdor bi se kopal nag, bo v šoli kaznovan! — Ce si razgret, ne hodi precej v vodo, da ne zboliš; zmoči si poprej roke do komolca in prsa, da se ti kri počasi shladi. Ne kopaj se predolgo in le enkrat na dan«. Še bi lahko na dolgo in široko opisovali ranjkega Jamšeka kot šolskega voditelja v Rajhenburgu, kajti to nam ne bi čisto nič truda prizadevalo, mi bi samo njegov dnevnik prepisovali in se pri tem le zabavali in učili. Toda prostor, ki je temu spisu odmerjen, ne bi zadostoval za tako obširen životopis. Morebiti bi se kje drugod sčasoma priobčil njegov dnevnik, o katerem se pač po pravici lahko reče: »Nulla diea sine linea«. — Zdaj pa nam je začeti opisovati našega šolskega junaka v njegovi lastnosti kot okrajni šolski nadzornik. Ce je kdo dandanes odlikovan s tem imenovanjem, je to radi tega velika čast zanj, ker je mnogo sposobnih učiteljev za ta posel. Toraj smemo misliti, da spada imenovani med najsposobnejše. — Pred 24 leti, ko je bil Jamšek imenovan, ni bilo toliko izobraženih učiteljev, ker tudi prilike niso imeli, izobraževati se, razen tistih, ki so se sami — kakor baš Jamšek — omikali. čast pa je bila radi tega tudi, ker so prej samo duhovniki in to le dekani bili okrajni (distriktni) šolski nadzorniki. Da je Jamšeka ta čast doletela, izvira najbrže od tod, ker ga je takratni deželni šolski nadzornik dr. Močnik osebno poznal pri priliki nadzorovanja v Mozirji in menda tudi v Celji. Že zna biti, da seje Jamšek, takrat šele 29 let star, tudi drugače odlikoval. Jamšek je bil kos novi šolski dobi, ki je bila z 1. 1868. in 1869. nastopila. Vsaj se je za vse dogodke na šolskem polji, za novo šolsko literaturo, in za vsako šolsko in javno gibanje zanimal. S tem imenovanjem se je Jamšeku nekako tako zgodilo, kakor ribi, ki jo vržeš v njen element. Lehko si mislimo, kako se je čvrsto lotil dela. Prva njegova naloga je bila, da pospešuje ustanov-ljenje okrajnih šolskih svetov s tem, da vodi volitve uči- teljskih zastopnikov v te korporacije. Kako je izpeljeval težko svojo nalogo v veliko zadovoljnost vseh predstojnikov, vsega podložnega učiteljstva, o tem svedoči že natančno njegovo zapisovanje v dnevnik, v njegov »vade-mecum«, brez katerega ni mogel živeti. Komaj je bil meseca septembra 1. 1869. imenovan, je že 1. oktobra vodil volitev učiteljskega zastopnika v Kozjem (izvoljen Strmšek v Kozjem) in 2. oktobra pa enako volitev v Brežicah (izvoljen Juri). 31. oktobra je bil pozval dr. Močnik spodnje-štajerske nadzornike k pogovoru, kako začeti šolstvo preosnovati na podlagi že proglašenih državnih postav in z ozirom na deželne zakone, ki se šele snujejo. Pri tem posvetovanji, ki je bilo menda v Celji, so bili sloveči pedagogi: dr. Lind ner (takrat profesor v Celji), Halner in Kapun. Veliko lepih naukov jim je Močnik dajal z ozirom na šolo, na metodo, šolske knjige, seje okrajnih šolskih svetov itd. Ker je bil takrat boj za šolo že skoro dokončan, ko je bila šola vzeta cerkvi in duhovščini; bil je gotovo jako času primeren nauk, ki ga je dal deželni šolski nadzornik okrajnim glede takta nasproti duhovščini. Jamšek si je ta migljej v svoj dnevnik takole zapisal: »Der betreffende Inspector möge gegen die Besiegten (die Geistlichkeit) zuvorkommend sein und trachten mit ihnen im guten Einvernehmen zu verbleiben«. (Kot šolski nadzornik sije Jamšek vse le po nemški zapisoval, sicer pa skoro vse po slovenski). Sploh je bil Jamšek kot nadzornik zelo previden. V politiko se v obče ni vtikal, razen, kar je v zvezi bilo s šolstvom in narodnostjo slovensko. Ko govorimo o previdnosti njegovi, naj povemo še to, da se je pri prvi štajerski deželni učiteljski skupščini modro ogibal prepira, ki je bil nastal med deželnim šolskim nadzornikom Rožekom in med slovenskimi učitelji pri tisti točki dnevnega reda, ko je šlo za to, koliko prostora se odmeri nemščini na slovenski šoli. (Jamšek ni hotel potegniti z Rožekom, ki je preveč nemščine terjal, ki je hotel nem- ščino celö kot učni jezik vpeljati; zameriti se mu pa tudi ni hotel, ker »kruh in čast« ste pač dve dobri in lepi stvari.) Koliko dela je imel Jamšek kot nadzornik, lehko ume le tisti, kdor je v tisti dobi začel na šolskem polji delovati, ko se je on začel z nadzorništvom pečati. Takrat je bilo treba učitelje privajati šele na novo dobo, seznanjati jih z novimi državnimi in deželnimi postavami, z novimi ministerskimi in drugimi naredbami, osobito s šolskim in učnim redom (20. avgusta 1870); treba je bilo vpeljati učne načrte, učiti učitelje, sestavljati urnike z ozirom na učne načrte itd. Nadzornik je moral tudi na to nekoliko gledati, da so se krajni šolski sveti ustanovili in svoje delo pričeli. Učitelje na večrazrednicah je bilo treba napeljevati, da so začeli imeti domače učiteljske konferencije. Vse to težavno delo je Jamšek kaj spretno izvrševal. Da je bil takorekoč »rojen nadzornik«, to posnamem iz njegovega dnevnika. Čeravno ni vodil konfe-rencij, vendar je takoj potem, ko je v prvič nadzoroval edino štirirazrednico svojega okraja, sklical dotične učitelje v posvetovanje ter jim tako dobre navode dajal, kakor bi bil že pet let nadzornik in ne samo pet mesecev. Da so šolski nadzorniki ložje svoje delo opravljali, dan jim je bil takoj v pomoč suplent, ki jih je v šoli nadomestoval. (Jamšek je imel n. pr. 1. 1871. sedanjega nadučitelja Podobnika v Hajdini za suplenta.) Pri sejah treh okrajnih šolskih svetov, ki so bili v njegovem delokrogu, je bil seveda duša in vedno tudi energičen. Na ta način je veliko dosegel. Kakor je videti iz njegovega dnevnika, se je vedno skrbno na te seje pripravljal in prišel že s spisanimi svojimi predlogi na dan. Da so njegovi predlogi tudi obveljali, razumno je; vsaj so bili vsi udje z glavarjem vred prepričani, da želi le najboljše učiteljem in šoli, da torej nima nikakoršnih skritih slabih namenov, kakor so jih imeli včasih njegovi nasledniki, ki so zmerom »z roko drugam merili«, nego so s prstom kazali.1) Na Štajerskem so že zgodaj deželni šolski nadzorniki okrajne v posvetovanje vabili. Tako jih je bil n. pr. Ant. Klodič 1. 1873. v Gradec povabil v pretresovanje učnih načrtov. Pri njih izdelovanji je pomagal tudi Jamšek, ki je bil sploh pri vseh nadzornikih priljubljen in si je večkrat dopisoval s takimi velemoži, kakoršni so bili: -j- dr. Močnik, Klodič, (Rožek). Tudi s pokojnim slovenskim učenjakom Miklošičem sta si nekaj dopisovala. O svojem nadzorovanji mi je Jamšek marsikaj pripovedoval. Iz njegovih besed sem pač toliko posnel, da je z učitelji posebno lepo ravnal, kakor tovariš s tovariši, prijatelj s prijatelji, vendar pa pri tem ni pozabil na svojo uradno dolžnost in dostojanstvo. Dasi sem dobro poznal več ali manj vse učitelje, katerim je bil on predstojnik, vendar nisem čul menda nikoli tožbe o njegovem postopanji. Lehko bi se bilo pripetilo, da bi se mu bila v kakošni reči »pedantarija« očitala; da se to ni zgodilo, pisati je le njegovi ljubeznivosti na rovaš. V marsikateri reči je morebiti vendar-le bil pre-natančen, ako se ne motimo. Tako je večkrat pripovedoval: «Ko sem šole nadzoroval, gledal sem posebno na snažnost, osobito na to, da so bila stranišča snažna. Zato je bila moja prva pot, ko sem prišel v šolo, da sem šel gledat, kakošno je stranišče. Iz tega sem že sklepal, kakošna utegne biti šola — glede snage.« Ce pa morebiti Jamšek kot nadzornik ni mogel popolnoma pokazati, kakošno srce ima; pokazal je pa to gotovo kot predsednik učiteljskega društva. Zato hočemo zdaj priljubljeno to osebo opazovati, kako se je ') Gospa vdova nam je pripovedovala, da mu posebno šolski nadzornik A. ni bil nič naklonjen. Jamšek je izdelal urnik, v katerem ni sebi največ ur naložil, ker je bil že bolehen. Ali A. je ukazal, da mora imeti največ ur tisti, kateri je najbolje plačan. Zoper to se je Jamšek pritožil, in nadzornikova ni obveljala. vedel in gibal v učiteljskem društvu brežkega okrajnega glavarstva. Posebno potrebno je bilo v prvi dobi novega šolskega življenja učiteljska društva snovati. Zavedni učitelji so jih tudi skoro v vsakem okraji osnovali, če so njih predstojniki pomagali ali ne pri tem. Jamšek si je pa sam to za načelo postavil; iz njegove inicijative se je 1. 1872. osnovalo učiteljsko društvo za okraje: Brežice, Kozje in Sevnica. Jamšek je imel seveda — kakor vsaka blaga duša v tem položaju — najboljše namene. Mislil si je: Pri nadzorovanji dajem sicer učiteljem navodila in napotila, pri okrajni učiteljski konferenciji tudi; toda to je vse premalo. Da bodo postale nove šolske postave meso in kri, treba je še večjega napora, treba je še več medsebojnega pouka. Pa še nekaj je imel pred očmi, kakor se dozdeva nam, ki smo ga dobro poznali. Pri inšpekcijah posameznih šol in pri okrajni konferenciji se ni mogel kazati odločnega Slovenca, kar je sicer v istini in posebno v srcu bil. Pri privatni učiteljski skupščini je pa to veliko ložje storil. Pri teh shodih ni bilo nobenega uradnika; da bi pa bil med učiteljstvom kakošen vohun, kakošen Judež Iškarijot, tega ta blaga duša niti mislila ni. Zato se je pri učiteljskem društvu Jamšek kazal, kakoršen je v resnici bil: odkritosrčni slovenski učitelj, ki svoje slovenske narodnosti ni zatajeval. Da so učitelji njega za predsednika v društvu volili, to je naravno. Te časti mu niso izkazovali mar zato, ker je nadzornik bil, kaj še! Vsaj so ga tudi od l. 1875. naprej volili še, ko ni bil več nadzornik. Navadno je tudi sprejel predsedništvo, večkrat pa tega ni hotel, nekoliko radi bolehnosti ne, nekoliko pa radi tega ne, ker je v resnici dobro, da to kolegijalno zaupanje in malo odlikovanje tudi na druge količkaj sposobne osebe preide. Bil je itak skoro v vseh dobah zastopnik učiteljstva v sevniškem okrajnem šolskem svetu, kjer je imel priliko za šolstvo in učiteljstvo to in ono storiti. Malokatero učiteljsko društvo je tako pogostoma zborovalo — vsaj še dandenašnji isto stori — kakor omenjeno društvo. Kar je veliko vredno bilo, je tudi to, da je semtertje zborovalo skoro vselej na drugi šoli brežkega političnega okraja. Da je bilo mikavno pri teh zborih, spoznamo iz mikavnega dnevnega reda, za katerega je znal predsednik skrbeti. Skoro vselej je bilo več govornikov. Pa če tudi jih ne bi bilo; vsaj je sam Jamšek znal veliko povedati, prvič že iz izkušnje kot šolski nadzornik in okrajni šolski svetovalec, drugič je poročal iz svoje bogate torbe, v kateri je imel vse polno novosti s šolskega polja. Nabral jih je iz šolskih in politiških listov in iz knjig, s katerimi je bil tako založen, kakor skoro nobeden učitelj njegovih okrajev ne. Tretjič so njemu pošiljali slovenski in drugi pisatelji razne knjige, da je on pri razpečavanji posredoval in da jih je priporočal. Na ta način je 011 in njegovo učiteljstvo vedno v duhu časa napredovalo. Da je tudi daljni svet izvedel in tisti domači učitelji, kateri se niso zborovanj udeležiti mogli, kaj se je pri skupščinah obravnavalo in vršilo, skrbel je Jamšek, da so zapisnikarji (sedanji nadučitelji Jarc, Matko), Kunstič in drugi pridno poročali v časopise, osobito v šolske, n. pr. v »Slov. učitelja« (temu listu je bil Jamšek kaj naklonjen), v »Päd. Zeitschrift« in tudi v politiške časnike, pozneje pa v »Popotnika«. Ko se je bilo osnovalo »Učiteljsko društvo za slovenski Štajer« največ v ta namen, da bi bilo 1. 1873. za nekaj mesecev prenehanega in 1. 1874. zopet v življenje obujenega »Slov. učitelja« vzdržavalo, priporočalo je zlasti brežko učiteljsko društvo namene onega večjega društva in njegovega organa. Ker se je menda pri okrajni učiteljski konferenciji tudi pod Jamšekovim vodstvom premalo slovensko govorilo, skrbel je on, da se je pri shodih učiteljskega društva bolje na slovensko oziralo. On sam je dal najboljši vzgled. Tako n. pr. sta 1. 1873. na Vidmu dva učitelja iz Brežic, pokojni P. (Slovenec) in O. nemško govorila, Jamšek je pa o zemljepisji slovensko govoril. Dotični dopis v »Slov. učitelju pravi: »Jegovi tehtni izrazi v čisti slovenščini doneli so nam kot lira sijonska po naših ušesih. Govoril je res tako, kakor bi rožice sadil«. To društvo je prirejalo tudi večkrat izlete, zlasti meseca majnika. Najlepši izlet je bil 1. 1874. v Zagreb. O njem je poročal Jamšek v seji meseca junija istega leta tako-le: »Izleta se radi slabega vremena ni ravno veliko učiteljev udeležilo. Kar mojo osobo zadeva, se ne kesam tega izleta, kajti dovolj sem odškodovan za res male stroške. Na kolodvoru smo bili od mestnega učitelja prijateljsko sprejeti, (g. Tomšič je bil takrat bolan), kateri nas je povsodi prijazno spremljal. Ogledali smo si najprej muzej, v katerem se nahajajo res zanimive stvari iz vseh dob. — Tukaj nas je radovoljno spremljal znani zgodovino-pisec g. Tkalčic, ter nam razlagal ter razjasnjeval manj znane predmete. — Ogledali smo si dalje: Stolno cerkev in njene paramente, judovski tempel itd. Učitelj g. Šuler, rojen Kapelčan nas je na kolodvoru kratkočasil«. V isti seji je Jamšek priporočal »Narodno šolo« v Ljubljani rekoč: »Izvrstni zavod je »Narodna šola« v Ljubljani. Njen predsednik je znani učitelj Stegnar, blagajnik pa učitelj Matej Močnik. Naši revni šolarji so jej že veliko hvale dolžni. Podpirajmo to društvo«. Zadovoljen je bil 1. 1874. Jamšek z izletom v Zagreb. V jeseni 1. 1875. pa menda ne, kajti razlagal si je, da mu je ta izlet društva utegnil škodovati, da ni bil več za nadzornika imenovan. Naključje, ali tudi kaj druzega je hotelo, da se je isti četrtek (prosti dan) bil g. Rožek napovedal (menda posredno), da pride v Rajhenburg. Jamšek bi ga bil rad doma počakal, ako ga ne bi bila mož-beseda zadržavala, da pelje svoje učiteljsko društvo v Zagreb. Kot mož značajnik je šel v Zagreb, (ne radi politike, radi izobraževanja in izvedrila) — g. Rožek je pa res prišel, in .Tamšeka ni bilo doma. Ranjkega Jamšeka ne bi »v deveta nebesa povzdigovali«, ako ne bi bil on tudi slovenski književnik, kajti tudi drugi učitelji in šolski nadzorniki so bili vrli ljudje, pa se jim niso obširni životopisi pisali. Zato pa hočemo Jamšeka še od te strani opazovati. Jamšek je moral biti velik talent, ker se je le kot samouk — edini njegov pravi učitelj je bil Kovač — povzdignil do precejšnje stopinje omike. Pismeni slovenščini in nemščini je bil popolnoma kos; v pismu in govoru sta mu oba jezika enako gladko tekla. Kdaj je začel v javnost stopati s svojim peresom, ne vemo. Morebiti je že v cerkveni dobi, v 1. 1860—1870, pisal kaj v naše slovenske liste, kolikor jih je takrat izhajalo; toda za gotovo ne vemo; njegova blaga gospa vdova nam je zatrjevala, da je bil to gotovo storil. Ko je postal šolski nadzornik, prvi dve leti ali tri, tega še utegnil ni. Najbrže je bil prvi njegov slovenski spis priobčen 1. 1873. v »Slovenskem učitelju«, namreč govor o zemljepisu, ki ga je imel pri raznih učiteljskih zborih okrajnega učiteljskega društva. Potlej je pa le doma držal in pilil, kar je sestavljal. Morebiti tudi ni hotel nekaj let pošiljati, kar je imel spisanega; znabiti mu v tistih letih (1873—1878) pisava slovenskih šolskih listov ni ugajala. »Slovenski učitelj« mu je znabiti preostro poudarjal narodno stališče, »Učiteljski Tovariš« seje pa pod M. Močnika uredništvom preveč upiral novim šolskim postavam. Ko je pa začel »Popotnik« v Celji in potem v Mariboru izhajati, ugajal mu je ta list popolnoma. Zato mu je tudi Jamšek marsikak spis poslal. (Vseh njegovih spisov v raznih listih nismo mogli zaslediti, ker ni dal morebiti vselej svojega imena. Večkrat se pa je podpisal »Žalski« ali »Zalčan«), Vendar smo pa zasledili v »Popotniku« sledeče članke iz njegovega peresa: N. pr. 1. 1883. »Beseda slovenskim učiteljem« (?) (Žalčan), »Avancement ljudskih učiteljev«, 1. 1884. »Zakaj ne dosežejo poedini, duševno normalno nadarjeni otroci predpisanega učnega smotra? Kako je pospeševati enakomerno napredovanje razreda?« V letniku od 1886. je skoro v vseh številkah opisoval »Slomšeka«; o izviru tega spisa bomo še govorili; 1. 1889. »o regulovanji učiteljskih plač na Štajerskem«. (Ko bi imel »Pop.« pri svojem indeksu, kjer navaja spise, še ime pisatelja, bilo bi nam delo olajšano — in gotovo ne bi ni jed nega njegovih člankov izpustili). »Učiteljski Tovariš« je prinesel pod naslovom »Iz šole za šolo« nekatere izvirne in temeljito spisane slovenske pravopisne vaje (1. 1886. in 1887.). Te vaje so se takratnemu uredniku Praprotniku tako dopadle, da se je Jamšeku v posebnem pismu za-nje zahvalil. V tem listu je skoro gotovo še kaj druzega priobčil, ne da bi bil to s svojim pravim ali vsaj s svojim pisateljskim imenom (»Žalski«) na »veliki zvon« obesil. Včasih je pisal Jamšek tudi v »Narod«, ali o uredbi učiteljskih plač ali kaj druzega. Ker je bil njegov zvesti naročnik, zato mu je tudi kakošen dopis privoščil, osobito o lokalnih dogodkih v Rajhenburgu, o šolskih sklepih in veselicah ali kaj sličnega. Neki dopis mi je še živo v spominu. Pobila je nekega leta toča prav močno v Rajhenburgu. Blagi Jamšek se je zanimal, če ni toča tudi ptičjih gnjezd poškodovala. In res našel je v gnjezdih več ubitih pevk — kar je njegovo nežno srce tako pretreslo, da mu je v lepem dopisu dal duška in hladila. Da bi bil še pri drugih slovenskih listih Jamšek sodeloval, nam ni znano. Kaj čvrsto se je pa Jamšek oklenil »Pedagogiškega društva« v Krškem, kateremu je bil takoj s početka pristopil, ker ga je veselilo, da hoče ono literarno delovati, in ker je zlasti hvalil, da je bilo osnovalo prvo »stalno izložbo učil na Slovenskem«. Ker se je Jamšek tako zelo zanimal za društvo in ker je sploh kot dobri sosed prijazno občeval s krškimi učitelji, zato se ni branil, da ga je ono v odbor volilo in celo postavilo za sourednika »Pedagogiškega letnika«. V petih letnikih je prinesla ta perijodična knjiga iz Jamšekovega peresa: 1.) »Vzroki za-surovelosti mladine, šoli odrasle, in sredstva, kako pomoči tej žalostni prikazni«. (1. letnik), 2.) »S p o m i ni n a D u n a j« (3. L). Oba spisa sta dokaj obširna. Posebno zanimiv je drugi, ki obsega precej drobtinic iz Jamšekovega življenja in dokaj podatkov, kako se je šolstvo štajersko in avstrijsko razvijalo — okoli 1. 1867.—1870. Poglavitno, kar je v njem, je pa to, kako se je Jamšek v kmetijskem tečaji na Dunaji pridno učil, koliko je ondi videl in slišal. Vse to je iz svojega dnevnika tako ljubko popisal, daje kar veselje brati. Kdor je bil tako iskren domoljub in pri vsej prijaznosti precej častiželjen, kar je v pravi meri hvalevredno, kakor Jamšek; od njega se je smelo pričakovati, da bode tudi večje delo, samostojno delo na svetlo spravil. Na to je Jamšek gotovo večkrat mislil. Prilika se mu je kmalu ponudila. »Ptujsko učiteljsko društvo« je razpisalo nagrado za 2 najboljša životopisa velikega Slomšeka. Jamšek (in pisec teh vrst) se je takoj dela lotil. Došla sta samo dva spisa. Učiteljsko društvo ni bilo sicer nobenega obdarilo, a došla spisa sta bila oba objavljena, Jamšekov v »Popotniku«, drugi v »Tovarišu«. Iz »Popotnika« je prišel spis v prvo Jamšekovo knjigo, o kateri moramo obširneje govoriti. Imenuje se: Šolske drobtinice. V petindvajsetletni spomin smrti A. M. Slomšeka. Učiteljem, odgojiteljem in prijateljem šole spisal Franc S. Jamšek, nadučitelj in bivši c. kr. okrajni šolski nadzornik v Rajhenburgu. V Ljubljani. Natisnil in založil J. R. Milic. Cena 1 gld. V knjigi vidimo na čelu sliko Slomšekovo, v 215 strani debeli knjigi navadne osmerke pa vse polno lepe šolske tvarine, in sicer pred vsem Slomška opisanega kot pedagoga, domoljuba in rodoljuba slovenskega. Ta spis, ki je pisan prav temetjitö, pa tudi zelo ljubko v jako umevni in pravilni slovenščini, ima na 97 straneh sledečo tvarino: »Slomšek od svoje zibeli do svojega groba, Slomšek o domači odgoji otrok, Slomšek o šoli, Slomšek o učiteljih, Slomšek kot praktični šolnik, Slomšek o do-moljubji in o rodoljubji, Slomšek o materinem jeziku, Slomšek o petju«. — Ta životopis naj učitelj prebira z duhom in srcem, pa se bode napojil prave ljubezni do otrok in do šole ter bode tudi v jedru pedagogije bolj poučen, kakor če prebere kopo bombastično pisanih nemških knjig te vrste. Ob jednem pa mu bode živo pred oči stopila blaga podoba slavnega slovenskega pedagoga. — Razen tega načelnega in glavnega spisa imajo Jam-šekove »Šolske Drobtinice« še to-le vsebino: »Učitelj začetnik. —- Za koliko podpira šolska ustrahovalnost ali disciplina poučevanje neposredno. — Avancement ljudskih učiteljev. Pospešujmo branje dobrih bukev med Slovenci. Učitelji slovenski, zjedinimo se tesneje. — Iz šole za šolo. (Naloge v izobražbo prostih stavkov. Slovenski pravopis).« — Drobtinice so knjiga stalne vrednosti, ki bodo čez 50 in 100 let imele še zmirom svojo zlato vrednost, kakor so tudi Slomšekove »Drobtinice« še zmirom prav primerno berilo. Knjiga je pa tudi praktične vrednosti, ker ima poleg Slomšekovega životopisa še dva važna spisa; namreč »izobrazbo prostih stavkov« in »slovenski pravopis«. V obeh se je g. Jamšek skazal temeljitega, praktičnega in pridnega šolnika. Stavki, katerih je tu toliko nabral, so izvrstni; nabral jih je veliko iz ust prostega naroda; kar jih je posnel po nemškem, ti so tudi dobro poslovenjeni. Drugi so pa sploh vzorni krepki izreki. S tako tvarino si učenci res množe jezikovni zaklad, taka tvarina je tudi primerna, da bi še ž njimi popravili in pomnožili slovenski slovnici pri 2. in 3. berilu, ki niste še čisto dovršeni in brez pomot. Druga lepa knjižica ranjkega Jamšeka se zove: »Napake pri vzgoji otrok v zverižo-steznem v rtu. Kratek in umeven navod, kako ravnati, da se ti otroci razvadijo in spridijo. Poleg- nemškega: »der Irrgarten der Erziehung«. Ta knjiga je taka kakor ona nemškega pred 100 leti živečega pedagoga Salzmana »Krebsbüchlein«. V teh knjižicah se veleva to starišem, kar oni ne bi smeli storiti, tedaj se napake prav očitno razkazujejo. Vse kar je negativno v knjižici, moralo bi biti pozitivno. Enako knjižico je bil izdal v hrvatskem jeziku hrvatski pedagogijski književni zbor v Zagrebu že pred 20. leti pod naslovom »Zablude vzgoje« (spisal -j- šolski nadzornik Stojanovič, jako ljubezniva, vrla duša hrvatska). Jamšek (in ž njim vred vsi prijatelji vzgoje) je želel, da bi bila družba sv. Mohorja tako knjižico izdala. Ker pa tega ni hotela, ponudil je rokopis Jamšek, ker kot varčen človek ni hotel sam veliko denarja vtakniti v knjige slovenske, ki se težko razpečajo, »Popotniku«, kjer je izhajal kot posebna priloga in kjer se zdaj dobiva kot samostalna knjižica. Potrebo njeno Jamšek kaj lepo in z izdatnimi razlogi opravičuje v predgovoru in uvodu, kjer tudi trdo besedo »z ve r i ž o s t e z n i« (veriga, steza) vrt razlaga z »vrtoglavi vrt«, vrt z zveriženimi in zavitimi stezami, t. j. gaji s takimi stezami so bili baje v navadi pri gosposkih parkih v starih časih. Po tako zamotanih in zakrivljenih potih hodijo tucli stariši, kateri svoje otroke napačno izrejajo. Ako bi stariši tako brali to knjižico, kakor bero radi kakošne časnike; koliko bi svoje otroke bolje izrejali. Razen navedenega nam ni znano, kaj bi bil Jamšek še spisal. Literarne zapuščine je nekaj. Največ se najde v njegovih dnevnikih; tukaj je še nekaj neobjavljenih spisov. Večji spisek je o »geometriji«. Sicer je pa ves njegov dnevnik vreden, da bi se priobčil, ker bi se zlasti mladi učitelji iz njega veliko naučili. Slovenska učiteljska lista naj bi se vsekako te tvarine polastila. Jamšek je pisal lep, pravilen, gladek, lehko umljiv jezik. Le malokje je bil zavit po nemškem slogu. Odličen poznavalec slo- venskega jezika, g. dr. Mencinger v Krškem, mi je kaj hvalil pri neki priliki Jamšekov književni jezik. Jamšek ni bil samo na šolskem polji narodnjak, to je marveč kazal tudi na drugem polji. Bil je dolgoleten ud družbe sv. Mohorja, katero je posebno čislal in podpiral. Po njegovem trudu se je okrajna učiteljska knjižnica vpisala kot dosmrtni ud »Slovenske Matice«; podpiral je tudi druga društva, ali gmotno ali s sodelovanjem, n. pr. pevska društva, kajti bil je dober pevec. Bilje tudi eden najdelavnejših soustanovnikov in odbornikov čitalnice v Rajhenburgu. Ker je bil ranjki varčen (v njegovem dnevniku berem na prvi strani: »Kaufe nicht, was du brauchst, sondern was du nicht entbehren kannst«, zato si je bil že kot samec nekaj novcev prištedil. Ker je bil še nekaj priženil, zato sta lahko s soprogo razpolagala z nekaterimi lepimi novci. Velik del tega svojega imetja je hotel naložiti pri banki »Sloveniji« (dokaz njegovega narodnjaštva), toda soproga se je upirala, rekoč: »Es ist nicht gut alles auf einen Nagel zu hängen.« V tem slučaji je prav imela, in posebno še potem, ko je nasvetovala, da je delnice, katere je imel vendar pri »Sloveniji«, pravočasno odpovedal. Na ta način je bil tej nesrečni banki brez velike izgube odnesel pete. Zato je sklenil, tu srečno rešeni denar drugam vtakniti — v zemljo. Kupil je v Trški gori nad Krškim lep vinograd, katerega je začel skrbno in umno obdelovati, s katerim je imel tudi veliko veselja, dokler ni začela trtna uš v njem gospodariti. Ker je imel vinograd, začel se je tudi teoretično za umno vinorejo zanimati. Dokaz je njegova obširna razprava o vinarstvu, v Končnikovem četrtem berilu. (Tudi v tretjem berilu je nekaj vaj iz njegovega peresa). Zanimal se je pa tudi za druge stroke kmetijstva; zato je marljivo sodeloval pri zborih kmetijske podružnice v Sevnici, kjerkoli je zborovala, navadno doma ali v Rajhenburgu. Naš pokojni France je bil kot tovariš jako ljubezniv. Zato so ga radi vsi tovariši, osobito slovenski, obiskovali; posebno so marljivo k njemu zahajali učitelji iz Sevnice, Brežic itd. Tako so bili tudi učitelji iz Krškega pogostoma njegovi gostje, katerim je po3tregeI s kapljico iz svojega vinograda. Večje število učiteljev je bil zbral v svoji gostoljubni hiši, ko je praznoval meseca novembra 1887. 1. tridesetletnico svojega učiteljevanja. Kot soprog in oče je kazal svojo ljubeznivost še v večji meri. Kakor sploh, tako je tudi v rodbini hotel doseči vse le po dobri poti, po dobroti svojega srca in po pametnem preudarku. On ni nikdar ukazoval, komandoval ali rentačil; grda, neolikana beseda ni šla iz njegovih ust. Ce mu le ni bilo kaj po volji, molčal je. Na tem ga je bilo spoznati v rodbini, da je nevoljen. On se je menda v vseh slučajih ravnal po Gellertovem, 100 let in več starem izreku, ki se začenja z besedami: »Wenn dich die Lästerzunge sticht etc«. Njegova najlepša lastnost, rekel mi je njegov učenec, 20letni tovariš in naslednik Matko, je bila — zatajevanje v veliki meri. V rodbini je bil še dokaj srečen. Dva fantka, čisto očetove natore, in ena deklica, bili so mu darovani za kratek čas. Lepo jih je odgojeval od mladih nog. Fantka sta n. pr. že igrala na klavir, ko sta komaj po konci na stolu sedeti mogla. Okoli leta 1882., ko bi on moral zadovoljno praznovati svojo 251etnico, nastopili so bili pa zanj in za celo njegovo rodbino slabi časi.- V šolsko poslopje, katero vsled bližnjega pokopališča sploh ni zdravo, je prišlo vse polno nalezljivih in drugih boleznij, daje bilo treba šolo zapreti, in da so mu vsi v rodbini več ali manj nevarno zboleli, ter da mu je bela smrt celö odnesla hčerko edi-nico. — Da je bila kupa grenkosti polna, zbolel je še Jamšek sam nevarno v sapniku. Ta bolezen, katero je dobil morebiti v šoli od obilega govorjenja in petja, (v šoli si on pač ni privoščil počitka), mučila ga je več kakor tri leta. Ker je pa iskal pri mnogih izkušenih zdravnikih v domačih krajih in v Gradci pomoči, ker seje sam vestno ravnal po zdravnikovih naročilih (n. pr. med boleznijo vina pokusil ni), premagal jo je bil popolnoma in nekaj let pred smrtjo ni o tej bolezni nič več tožil. Zato sm'o pa kar ostrmeli, ko smo bili izvedeli novico o njegovi nagli smrti. Cisto zdrav je bil še, ko zadene 521etnega moža, 22. julija 1892. 1. kap na možgane, ki mu je takoj zavest in drugo jutro (23.) še blago življenje vzela. Pogreb njegov v Rajhenburgu je bil velik in lep, kakor-šnega je blagi ranjki zaslužil. Vdeležilo se ga je 35 učiteljev in mnogo občinstva, vmes veliko najbolj odličnega. Pri pogrebu se je vse jokalo ; otroci in prijatelji ranjkega so kar ihteli. Pevci so mu peli žalostinke ; njegov nekdanji učenec in sedanji nadučitelj Mešiček v Sevnici je imel jedrnat in tako resnično-žalosten govor, da je vse globoko v srce presunilo. Lepe životopise so prinesli o ranjkem takoj slovenski časopisi: »Popotnik« (Matko), »Tovariš« (Eksel), »Slovenski Narod« in »Domovina« (Lapajne). Gospod Eksel ga je tudi kratko, a dobro opisal v Popotnikovem koledarji 1. 1893., kjer vidimo to našo dobro zadeto sliko. Ivan Lapajne. Sedanji rajhenburški nadučitelj g. I. Matko dodal je temu životopisu še nastopne vrstice o blagem ranjkem: Prva skrb mu js bila šola, kjer se je kazal pravega mojstra ; seveda se je vestno pripravljal na posamezne učne ure. V prvej vrsti si je pouk uredil za praktične potrebe, vrh tega ga je znal zanimivo soliti. V računstvu obravnaval je prav, prav malo, a temeljito ; učenec, ki ni zamogel dohajati njegovega pouka, moral je biti že jako slabo nadarjen. Posluževal seje vseh kazalnih sredstev, učenec je zamogel številne razmere takorekoč otipati. Jezikovni pouk si je mojstersko uredil; njegovi učenci so se znali zlasti ustmenega jezika gladko in pravilno posluževati, ter so imeli dokaj lepih izrazov na razpolago. To je lahko umevno, ker Jamšek je imel jezik v popolnej oblasti; govor mu je tekel, da ga je bilo prijetno poslušati. V realijah je rad izbiral zanimive predmete in pa take, ki se dado kazati. Ves njegov pouk je bil kazalen pouk. V šoli govoril je mnogo, pozabil včasih na uro, ter prišel po končanem pouku očividno telesno upehan in duševno utrujen iz šolsko izbe. Takrat vzel je časopis v roke, pri katerem se je zopet razvedril. Pisava njegova je bila povsod lepopis ; umevno je tedaj, da je svoje učence privedel do jako okusne pisave. Do petja in godbe je imel veliko veselje. Nekdo se je izrazil, da Jamšek orglja kakor, da oblaki po nebu plavajo. V Mozirji, kjer je bil pomočnik pod »starim« Braunseis-om (pozneje provizor), je kot orgljavec tudi zastarele cerkvene pesmi popravljal, vmes pa tudi katero novo zložil. Z ukom ni prenasitil učencev, vse je šlo igraje ; zato so mu bili učenci čilega, elastičnega duha, postali so uka-željni. Pred vsem pa je budil v svojih gojencih častiželjnost; odlične vspehe pri pouku je največ s tem dosegel. Njegovi učenci so tekmovali zlasti v prostovoljnih domačih nalogah, bodisi v obširnih, večkrat trudapolnih pismenih izdelkih, bodisi v učenji na pamet jako dolgih berilnih vaj, kakor n. pr. ber. 45. v III. čit. »Martin Krpan« itd. — V obilni meri gojil je domišljivost (fantazijo). Pri tako zanimivem pouku bila je tudi disciplina vzorna, kaznovati mu je bilo le redkokedaj. Ako je zapazil, da so učenci raztrešeni, vprašal je n. pr.: »kos platna meri 10 metrov, kako daleč je tedaj iz Reichenburga do Vidma?« Ali: »Kaj je težje, 1 klg. volne ali 1 klg. svinca? Stavil je rad uganke, povedal kako zanimivo notico iz časopisa itd. Se večo pozornost, kakor na pouk, obračal je na odgojo. Neumorno je likal in gladil, ter v prvi vrsti z lastnim vzgledom, s poučevanjem in resnim opominje-vanjem napeljeval svoje gojence do dobrega in lepega. Pred vsem je vplival na srce, obujal vest in gojil voljo; vzrejal je značaje. Le redkokedaj se mu je kateri gojenec spačil. Njegovo načelo je bilo, privesti gojenca do te uda ravnateljstva. F. Gončnik I. r. J J 19. Pošiljatev druge menice v razbremenitev računa. Slavni posojilnici v Celji. V Soštanji, dne 5. februvarja 1891. 1. V razbremenitev našega računa pri Vas pošljemo Vam priloženo 250 gld. v potezki M. Pavliniča na F. Vaniča v Celji in prosimo, da zapišete menično vsoto po odštetem diskontu nam na korist. Posojilnica v Soštanji: J. Govedič 1. r. i . .. ., , / uda ravnatehstva. F. Gončnik 1. r. J J 20. Odgovor prejšnjemu pismu. Slavni posojilnici » v Šoštanji. V Celji, dne 6. februvarja 1891. 1. M. Pavliničevo potezko za 250 gld. na F. Vaniča v Celji v dan 1. maja t. 1. smo prejeli z Vašim cenjenim pismom z dne 5. t. m. ter smo Vam zapisali na korist menično vsoto............ 250-— gld. po odštetem SVaVo diskontu za 84 dni . . 3-22 » ostane . ............, . 246-78 gld. Posojilnica v Celji: Dr. J. Dečko 1. r. I Dr. J. Sernec 1. r. I uc^a ravnateljstva. K obrazcu 22. obrtnega knjigovodstva, str. 30. Obrazec 22. V Ptuji, dne 1. februvarja 1891. L Za 250 gld. Dne 1. maja 1891. 1. plačajte za to prvo menico po naredbi J. Vohijaka vsoto od dvestopetdeset goldinarjev vrednost od M. P. in postavite jo na račun po poročilu Slavni posojilnici v Šoštanji. Hranilno in posojilno društvo v Ptuji: Dr. F. Jurtela ) j pi0j j ravnateljstva. 21. Pošiljatev kupljene menice. Gospodu J. Vošnjaku » v Sostanji. V Ptuji, dne 1. februvarja 1891. 1. V poravnavo mojega računa z dne 20. januvarja t. 1. pošljem Vam tukaj 250 gld. v potezki Hranilnega in posojilnega društva v Ptuji na posojilnico v Šoštanji vdan 1. maja 1.1. S poštovanjem Priloženo: Marko Pavlinič 1. r. 1 menica. 22. Odgovor prejšnjemu pismu. Gospodu M. Pavliniču v Ptuji. V Soštanji, dne 3. februvarja 1891. 1. Potrjujem, da sem prejel z Vašim cenjenim pismom z dne 1.1, m. 250 gld. v potezki Hranilnega in posojilnega društva v Ptuji na posojilnico v Soštanji v dan 1. maja t. 1.; s to rimeso je poravnan Vaš račun z dne 20. februvarja t. 1. Z odličnim spoštovanjem Josip Vošnjak 1. r. 23. Trasant naznani trasatu, da je trasiral na njega. Slavni »Posojilnici« v Soštanji. V Ptuji, dne 1. februvarja 1891. 1. Uljudno Vam naznanimo, da smo potegnili na Vas 250 gld. po naredbi J. Vošnjaka v dan 1. maja t. 1. Hranilno in posojilno društvo v Ptuji: Dr. F. Jurtela ) Dr T Ploi I uc*a ravnateljstva. K obrazcu 23. obrtnega knjigovodstva, str. 31. Obrazec 23. Naročena rimesa. V Ptuji, dne 1. februvarja 1891. 1. Za 250 gld. Dne 1. maja 1891. 1. plačajte za to prvo menico po naredbi J. Vošnjaka vsoto od dvestopetdeset goldinarjev; vrednost v računu g. M. P. in postavite jo na račun po poročilu. Slavni posojilnici v Soštanji. Hranilno in posojilno društvo v Ptuji-. A. Jurca I ,, „ ... \ uda ravnateljstva. M. Brencic | 24. Naročba rimese. Slavnemu hranilnemu in posojilnemu društvu tukaj. V Ptuji, dne 1. februvarja 1891. 1. Vljudno prosim, da pošljete gospodu Josipu Vošnjaku v Šoštanji rimeso za 250 gld. v dan 1. maja t. 1. ter da zapišete njeno vrednost meni v dolg. Z odličnim spoštovanjem Marko Pavlinič 1. r. 25. Odgovor prejšnjemu pismu. Gospodu Marku Pavliniču tukaj. V Ptuji, dne 2. februvarja 1891. 1. Vljudno Vam javimo, da smo danes poslali gospodu Josipu Vošnjaku 250 gld. v naši potezki na posojilnico v Šoštanji v dan 1. maja t. 1. ter da smo Vam zapisali v dolg: menično vsoto............ 250-— gld. po odštetem 4% diskontu za 88 dni . . . 2-44 » 247-56 gld. in prišteti 1l2°jQ opravnini....... 1-25 » __248-81 gld~ Hranilno in posojilno društvo v Ptuji: Dr. F. Jurtela 1. r. I A Jurca 1 r j uc'a ravnateljstva. 26. Naznanilo rimese. Gospodu J. Vošnjaku v Šoštanji. V Ptuji, dne 1. februvarja 1891. 1. Vljudno Vam javim, da sem naročil hranilnemu in posojilnemu društvu v Ptuji poslati Vam v poravnavo mojega računa z dne 20. januvarja t. 1. rimeso za 250 gld. v dan 1. maja t. 1. Z odličnim spoštovanjem Marko Pavlinič 1. r. 7 27. Pošiljatev rimese. Gospodu Josipu Vošnjaku v Šoštanj i. V Ptuji, 2. februvarja 1891. 1. Vsled naročbe Marka Pavliniča pošljemo Vam tukaj priloženo 250 gld. v naši potezki na posojilnico v Šoštanji v dan 1. maja t. 1., katero vsoto blagovolite Marku Pavli-niču zapisati na korist. Hranilno in posojilno društvo v Ptuji: Priloženo: Dr. F. Jurtela ) 1 - \ t } uda ravnatelistva. 1 menica. A. Jurca ] J 28. Odgovor na št. 26. in 27. Gospodu Marku Pavliniču v Ptuji. Potrjujem, da sem prejel s pismom hranilnega in posojilnega društva v Ptuji z dne 2. februvarja 1.1. 250 gld. v njeni potezki na posojilnico v Šoštanji v dan 1. maja t. 1.; s to vsoto je poravnan Vaš račun z dne 20. januvarja t. 1. Spoštovanjem Josip Vošnjak 1. r. 29. Obvestitev trasata o izdani menici. Slavni posojilnici v Šoštanji. V Ptuji, dne 1. februvarja 1891. I. S tem pismom Vam vljudno javimo, da smo izdali na Vas menico za 250 gld. v dan 1. maja t. 1. po narerlbi J. Vošnjaka. Prosimo Vas, da čuvate čast našega podpisa in vsprejmete, oziroma plačate, menično vsoto in jo zapišete našemu računu v dolg. Hranilno in posojilno društvo v Ptuji: A. Jurca 1. r. I M. Brenčič 1. r. uda ravnateljstva. K obrazcu 24. obrtnega knjigovodstva, str. 32. Obrazec 24. Naročena potezka. V Soštanji, dne 1. februvarja 1891. 1. Za 250 gld Dne 1. maja 1891. 1. plačajte za to prvo menico po navedbi „Posojilnice v Soštanji'' vsoto od dvestopetdeset goldinarjev vrednost prejel in -postavite jo na račun M. P. po poročilu. Slavnemu „Hranilnemu in posojilnemu društvu'1 v Ptuji. J. Vošnjak l. r. 30. Obvestitev trasata o naročeni potezki. Slavnemu »Hranilnemu in posojilnemu društvu« tukaj. V Ptuji, dne 24. januvarja 1891. 1. Vljudno Vam javim, da sem naročil J. Vošnjaku v Soštanji potegniti na Vas 250 gld. v dan 1. maja t. I. Prosim Vas, da sprejmete, oziroma plačate menično vsoto in jo zapišete mojemu računu v dolg. Z odličnim spoštovanjem Marko Pavlinič 1. r. 31. Naročba potezke. Gospodu J. Vošnjaku v Soštanji. V Ptuji, dne 24. januvarja 1896. I. V pokritje Vaše terjatve pri meni v iznosu 250 gld. v dan 1. maja t. 1. potegnite za moj račun menico na hranilno in posojilno društvo v Ptuji; bodite prepričani, da se bo menica vzprejela, oziroma plačala, brez zadržka. Z odličnim spoštovanjem Marko Pavlinič 1. r. 7* 32. Obvestitev trasata o izdani potezki. Slavnemu »Hranilnemu in posojilnemu društvu« v Ptuj i. V Šoštanji, dne 1. 1'ebruvarja 1891. 1. Vsled naročbe Marka Pavliniča v Ptuji sem si dovolil potegniti za njegov račun na Vas menico za 250 gld. v dan 1. maja t. 1. po naredbi posojilnice v Šoštanji; prosim Vas, da vzprejmete, oziroma plačate, menično vsoto in jo zapišete Marku Pavliniču v dolg. Z odličnim spoštovanjem Josip Vošnjak 1. r. Pogled v kemijo in alkemijo. Opisal J. B. 1. judje opazujejo že od nekdaj prirodo in iz tega opazovanja razvila se je znanost, ki ji pravimo prirodoznanstvo. Prirodo-znanstvo pa delimo na tri dele, namreč pri-rodopis, fiziko in kemijo. Ako si natančneje ogledamo navaden kamen z ime- . nom apnenec, katerega je pri nas povsod največ ter opišemo njegovo zunanjost in omenimo tudi še njegovo trdost, gostost in težo, pečali smo se s prirodopisom. Ce pa zdrobimo s kladvom tak kamen na male kosce, razločijo se ti kosci od celote le po velikosti. Tako delitev imenujemo mehanično. Mehanične moči se nam natančneje razlagajo v fiziki. Ako pa apnenec vržemo v razbeljeno peč ter ga žgemo več dni, kakor se to v apnenici godi, — spremeni se popolnoma. Postane meh-keji in lažji in če vlijemo mrzle vode nanj, začne šumeti in se kaditi iz njega ter razpade v prah. Tako spremembo imenujemo kemično. Kemično se tudi spremeni les v pepel in oglje, kadar zgori, — ali pa železo, če se rja ž njega naredi. Ako potisnemo prazno povezneno kupico v vodo, vidimo da se kupica ne napolni z vodo, ker se zrak v njej temu upira. Zaradi te lastnosti prištevamo tudi zrak — telesom. Kakor vsako drugo telo, tako tudi zrak ne pripušča svoj prostor kakemu drugemu telesu brez upora. Smo li postavili pod povezneno čašo plavajočo luč, tedaj luč nekaj časa gori, potem pa ugasne in med tem stopila je tudi voda nekoliko višje v kupici. Iz tega spoznamo, da sta v zraku dva plina in sicer jeden, v katerem luč gori, drugi v katerem vgasne ; prvega imenujemo kisik, drugega dušik. Kemiki pa poznajo še mnogo drugih plinov, kakor vodik, klor i. t. d. Ti plini pa se ne dajo več razkrojiti v druge, imenujejo jih zaradi tega elemente ali prvine. Nerazkrojljive so pa tudi nekatere druge tvarine, kakor žveplo, oglje in vse kovine. Tudi te imenujemo elemente. Vseh elementov je dandanes nad 60, mogoče je pa, da se s časoma pokaže kateri teh elementov še kakor sestavljeno telo. V starih časih so poznali le 4 elemente, namreč zrak, vodo, zemljo in ogenj, ali dandanes dobro vemo, da od teh ni nobeden element, ampak da so prvi trije sestavljena telesa, ogenj pa je le kemična prikazen. Jednaka kemična prikazen je tudi vrenje žganih pijač in dihanje. Za dihanje imajo ljudje in živali pluča, katere lahko primerjamo s kemičnim aparatom, v katerem se s pomočjo kisika spremeni slaba, izrabljena kri v dobro. Naš želodec je pa že cel kemičen laboratorij, v katerem se izpreminjajo jedila v soke, iz katerih se na-reja kri in meso. Znano je, da ljudje in živali za dihanje potrebujejo zrak in posebno kisik, ki se pa vsled upliva krvi v plučah spremeni v ogljikovo kislino, katero potem izsopejo. O ogljikovi kislini pa tudi vemo, da se v njej ljudje in živali zaduše. Na ta način bi se sčasoma ves kisik iz zraka porabil ter nadomestil s škodljivo ogljikovo kislino; toda modri stvarnik je tudi skrbel v tem obziru. Ogljikovo kislino namreč posrkajo rastline po listih vase, iz sebe pa izhlape kisik, ki je zopet živalstvu in človeštvu v prid. Ta sprememba se v svetovnem ko- lobaru vrši v jed 110 mer. Njeno resničnost pa tudi lahko dokažemo s poskusi. Ogljikova kislina ima to lastnost, da skali apneno vodo in to se tudi zgodi, ako po cevi so-pemo v apneno vodo. Ako pa denemo v posodo, z vodo napolnjeno zelene rastlinske liste ter jih pokrijemo tesno z livom (lijavnikom) zgoraj dobro zamašenim in postavimo na solnčni kraj, nabere se v nekaterih dneh v li-javniku mnogo kisika. Svetloba pogostoma pospešuje kemične spremembe, tako n. pr. se razkroji (razpade) na solncu solitarna kislina (ki jo narejajo iz solitarja); nasprotno pa se spoji klor (t. j. plin, ki se nahaja v navadni kuhinjski soli in tudi iz nje dela) z vodikom (t. j. plin, ki se nahaja v vodi) na svetlobi s tako silo, da razžene steklenico, v kateri sta prej plina v temi popolnoma mirovala, z močnim pokom na drobne kosce, in iz klora in vodika nastala je solna kislina. Najlepši dokaz kemičnega delovanja svetlobe je pa fotografija. Toda ne le svetloba ampak tudi toplota, elektrika ali pa tudi že sama kemična sorodnost povzročuje razkroj in spojitev tvarin. Ako napeljemo električni tok v vodo, razkroji jo v vodik in kisik, električna iskra pa spoji zopet ta plina. Večkrat se pa tvarine tudi spajajo, ako pridejo le v dotiko. Košček natrijuma, ki ga vržemo v vodo, se vžge ter spoji s kisikom. Ako polijemo kredo s hudim oljem (vitrijolom, žvepleno kislino), se spremeni v gips. V solitarni kislini se stopi košček železa, svinca, bakra, cina, srebra, sploh vsaka kovina razen zlata ter napravi solitarni kovinski okis (kovinski nitrat). Vse to nas uči kemija, to je torej znanost, ki nam razlaga, kako se tvarine spoje in razkroje. Število kemičnih spojin je ogromno, kajti razen 60 elementov so vse druge tvarine spojene. Najnavadnejše so voda, rude, prst, les, večina kamenja, rastlinska in .živalska trupla i. t. d Kemija je dandanes v praktičnem življenji jako velikega pomena. Mnogo obrtnikov pripada iz znanstvenega stališča kemikom. Usnjar (strojar), ki nareja iz kož usnje, je kemik, če tudi on o kemiji nič ne ve. Celo peka, ki iz testa speče kruh, lahko štejemo med kemike; da je pa lekarničar izurjen kemik, je" obče znano. Tvarine, kakor cuker, lim, barve, sveče, milo, opeka, steklo, porcelan, papir, soda, žganje, pivo, jesih, svetilni plin, žve-plenke, smodnik i. t. d. se izdelujejo kemično v tovarnah (fabrikah). Kemija je sploh dandanes podstava obrtniji, kakor tudi modernemu poljedelstvu in zdravilstvu. Vsled tega upeljana je ta vednost že povsod v srednje šole kot učni predmet. Ali kot znanost razvila se je največ še le v tem in preteklem stoletji. Pečali so se sicer že tudi prej in celo v starodavnih časih posamezni učenjaki s tem predmetom, ki so ga pa »alkemijo« imenovali. Beseda »alkemija« izvira iz arabskega »al kimia« in zaznamuje posebno umetnost, s katero so se menda že pečali stari Egipčani, pozneje lotili so se je Arabci in ti so jo prinesli v Evropo, kjer se je v srednjem veku razširila skoraj po vseh državah ter ohranila do 19. stoletja. Alke-misti skušali so na vse mogoče načine spremeniti ne-žlahtne kovine v žlahtne, posebno v zlato. Na to misel napeljala jih je ločitev kovin iz mineralij. Bili so namreč mnenja, da se mineralije spremene v kovine in sklepali so dalje, da bi se na ta način dale tudi navadne kovine v zlato spremeniti. Ta prizadevanja spozna današnja vednost za bedarijo, kajti mi vemo, da je zlato element, ki se more le iz zlate rude dobiti, kajti kemiki pač znajo elemente spajati, nikakor pa jih spreminjati. Vendar brez vsega pomena tudi ti napori niso bili, kajti z raznimi poskušnjami našli so marsikaj koristnega, kakor fosfor, porcelan, smodnik in iz »alkemije« razvila se je polagoma sedanja kemična znanost. Dandanes se tudi noben kemik ne peča z iznajdbo zlata, vendar nemogoče ni, da se to kdaj komu slučajno posreči; kajti popolnoma dognano še ni, ali so res sedanji elementi prvotna nerazkrojljiva telesa, marveč verjetno je, da je še marsikateri sedanji element kemična spojina, vsaj so tudi zmotnjave človeška lastnost. Alkemisti pa niso skušali samo zlato narediti, ampak kasneje tudi tako zdravilo, da bi ozdravilo vse bolezni, pomladilo starost in podaljšalo življenje. Alkemisti sami so svojo vednost imenovali »lapis philosophorum« (kamen modrijanov) tisti pa, ki so ga našli, zvali so se adepti. Adepte imeli so navadno za copernike, nekateri tudi za svete in jako učene može, pogostoma tudi za sleparje in goljufe. O tem poročamo pa še nastopno. 2. »Kamen modrijanov« je dandanes le še govorica, podobna kaki pravljici, ali ne še pred sto leti so imele te besede za učenjake in neučenjake ves drug pomen. Takrat je bil »kamen modrijanov« nekaj, kar se le more dobiti s trudapolnim premišljevanjem in delom, s potrpljenjem in žrtvami. Iskali so ga z resnobo in vnetostjo, da, moglo se ga je najti, in našli so ga. Globoko misleči možje, najtemeljitejši prirodoznanci, domišljajoči si, da stoje visoko nad predsodki in zmotami svojega časa, sodili so takrat o tistih, ki so dvomili o »kamnu modrijanov« ravno tako, kakor bi dandanes sodili možje-strokovnjaki o tistem, kateri bi hotel dvomiti o prikaznih spektralne analize. Luther, Baco Verulamski, Spinoza, Leibnitz in mnogi drugi misleci verovali so na »lapis philosophorum«. Pravicoljubni in spoštovani možje trudili so se z nikoli naveličano pridnostjo, ga najti in zastavili so svojo besedo za njegovo eksistenco in moč. Poldrugi vek so se pečali mnogi resni, nadarjeni in za resnico vneti možje, del >ma pa tudi malopridneži, s pojmom, kateremu se sedaj smeja srednješolski dijak, ki se je učil le polleta kemije in prepričan je, da sme al-kemijo in njen »kamen modrijanov« imenovati največjo neumnost. Vendar smemo »alkemijo« le smatrati kot zmoto-Prava cenitev »alkemije« v literaturi je tudi težavna in sicer zaradi njenih težko umljivih in okornih izrazov. Zadnja oporoka in skrivnostna knjiga »IJazilija Valentinusa« res ni lahko umljivo berilo. Alkemija je tudi nalašč iz verskih vzrokov V temnem, nerazumljivem jeziku pisana, kajti bila je le" za posebno »izbrane« razodeta, in to se je moralo nevrednim skrivati, da se po njih ne oskruni. Začetek »alkemije« je mističen (skrivnosten) ter sega v starodavne čase. Se le iz 4. stoletja imamo zgodovinske črtice od Novoplatonikov iz Aleksandrije. Ivo so Arabci v 7. stoletji si prisvojili Egipt, požgali so jako bogato knjižnico v Aleksandriji, ali vse kaže, da so alkemistični spisi poleg korana odšli plamenom, ker kmalu so jih začeli novi gospodarji dežele prebirati in tudi uporabljati. Na svojem daljnem bojevanji proti zahodu vzeli so Arabi mnogo obetajočo umetnost seboj, in v lepi Španiji so jo dalje gojili. V 11. stoletji je potem od tod prišla na Francosko, Nemško in Angleško. Njena glavna naloga je bila — spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro. S to neizvršljivo nalogo so se takrat lahko pečali, ker še niso vedli, da sta srebro in zlato prvotni tvarini — elementa. Ako bi pa bile pokazale poznejše iznajdbe, da so žlahtne kovine tudi sestavljene tvarine, nadaljevali bi gotovo še sedaj izdelovanje zlata. Tega mnenja je tudi Heferich, novejši prirodoznanec. Napredujočemu človeškemu duhu se morebiti še posreči to, kar je hotela otročja fantazija in pohlepnost poprejšnjih prirodoznancev doseči z odločno gotovostjo že pred 100 leti. V 4. stoletji p. Kr. je učil Egipčan Zosinus: »Nebeška bitja znajo narejati zlato in srebro in te so pokazale to iz ljubezni ljudem.« Vsled tega in pa ker so se večinoma duhovni pečali z alkemijo, imenovali so jo sveto umetnost. Toda egiptovski duhovni so raji sebi pripisovali to čast, kakor pa bogovom in tako je postal med njimi »Hermes Trismegistos« praoče alkemiji. On je baje zapustil 20.000 spisov o svoji umetnosti in »Aleksander Veliki« je našel na svojem potovanji skoz Egipt v njegovem grobu imenitno delo »tabula smaragdina«. Ta se nahaja v vseh alkemističnih knjigah srednjega veka kot najstarejši kodeks alkemije ter se glasi: »Loči zemljo od ognja, drobno od debelega in z velikim razumom mehko ; potem se vzdiguje od zemlje proti nebu in zopet nazaj na zemljo ter dobi moč gornjih in doljnih reči. Vsled tega bo tudi bežala od tebe tema. To je pa vseh moči najkrepkejša moč zaradi tega, ker bo prekosila vse tanke reči in prodrla vsa trupla. Imenovan sem Hermes Tris-megistos, ker imam tri dele modrosti celega sveta.« Kaj se je s tem stavki mislilo, je dandanes težko uganiti. Slaven alkemist »Bazilij Valentinus« sam pravi : Tabula smaragdina je zelo temna ali umni alkemisti jo znajo razložiti. V vseh časih je bilo pomanjkanje v življenji, — in bogastvo, zdravje ter dolgo življenje spozna množica vedno še za največo srečo. To srečo so mislili doseči z čezna-turno močjo, in tako nezmotljivo sredstvo je bil »kamen modrijanov«. Rabili so ga do 12. stoletja za izdelovanje zlata, potem pa v zdravilstvu. Kaj pa je bilo vender to »kamen modrijanov«, ki so ga čislali kot dušo ali seme zlata? Paracelsus ga opisuje kot stalno tvarino, rdečo kakor rubin, prozorno kakor kristal, mehko kakor smolo in vender krhko kot steklo. Kakor kamen je bil le malo znan, ali iz njega narejena štupa je rdeča in žafranasta ter zelo težka. Ta dragocena, čudovita tvarina se je tudi imenovala veliki eleksir, veliki magisterij, rdeča tinktura. Na dvojni način je bilo mogoče narejati čudoviti kamen. Alkemist najde vodilo in k temu je treba prede-stinacije, na katero mora vsak najprvo sam verovati; nauči se pa tudi lahko od drugih, v tej reči posvečenih. Ali to je bilo jako težavno, ker velik greh je bil, z božjo pomočjo pridobljeno umetnost očitno učiti in jo tako mogoče celo izročati nevrednim. Sedanje in večne kazni so strašile tega. ki je znal sveto umetnost; grozne prisege so zavezale adeptu jezik in nihče ni narejal copernije v ječi ali drugače prisiljen. S premišljevanjem in s pazljivostjo, s postom in molitvijo, s kabalističnimi in magičnimi sredstvi, z zvezo hudih duhov, z uporabo astrologije se je mislilo visoki skrivnosti priti na sled. To hrepenenje in trpljenje za izmišljeno stvai'jo je imelo nekaj neprijetnega in bojazljivega, ali tudi nekaj globoko čutečega in žalost obud-ljivega v sebi. Tam so sedeli stari možje z upadlimi lici, tresočimi udi, z zbodljivimi skoraj zmešanimi pogledi. Sedeli so samotno v svoji stanici, obdajalo jih je raznovrstno čudno in pomanjkljivo orodje. Strupeni sopari so jim kvarili čute. Poskus je sledil za poskusom ter se opazoval z največo nestrpnostjo. Nove misli so prepodile stare in s tresočo roko se je predrugačilo staro pravilo. Najdejo se čudovita sredstva. Od dela utrujen in zopet od upanja okrepčan, je čakal večkrat učenjak lačen in premrazen, kaj se bo zvarilo v njegovi ponvici. Ali bo žel slavo svojega truda? Ali se bo omotljen zrušil na tla? Kdor se je kdaj poganjal za ideje, brez da bi imel trdno stališče pod seboj, ali kdor je mislil, da stoji na njem, pozneje pa spoznal, da se je le trudil s praznimi špekulacijami in pri svojem dušnem delu zabredel v predsodke svojega časa; ta gotovo tem možem ne bo odrekel sočutja. Le poglejmo, kako so hoteli najti »kamen modrijanov«. Glavna podstavaje »materia prima«. To so iskali v kovinah, posebno v živem srebru, v soli, v zraku (v tem slučaji tako imenovanem »spiritus mundi«), v rosi, v zemlji, v vseh vegetabiličnih in animaličnih sestavinah. V zadnjih posrečilo se jim je najti fosfor. Sploh je ta-časno sledenje in hrepenenje po tvarinah koristilo poznejšim vedam, če tudi so iskali najplemenitejšo in življenje krepčalno. Slavni stari magik Bazilij Valentinus se je izrazil: »Prava »materia prima«, prvo seme kovin in rudnin, katero z vulkanovo umetnostjo v pluskvamper-fekciji naredi stalno zdravilo, iz katerega se rodi pravi »lapis philosophorum« ter se more in tudi mora roditi!« Ko se je mislilo, da se to doseže po trudapolnem in brezumnem eksperimentiranji in da tudi nebeška moč pripomore, mučili so se s temnimi in pamet zmešajočimi recepti. Vodilne teorije, naslonjene na znane zakone se ne dajo pri iskanji najti iz »materie prime«, in visoko skrivnost — nevrednim izdati — bilje greh in pri temnih, nejasnih naznanilih in popisih celo nemogoče, ker kaj hoče dobri ali hudobni, neumni ali pametni začeti s smešnim receptom: »Priroda prenovlja prirodo, priroda premaga prirodo.« Tako imenovana memfitiška tabela gotovo ni bolj jasna, če uči: »Nebo zgoraj, nebo spodaj« i. t. d. Imenovanega Bazilija odhodni opomin je vzgled, kako je sebe in druge mučil z nerazumljivimi procesi: »To Vam povem resnično, išči materijo v kovinskem bitju, naredi iz tega merkurij, potem naj vre z merku-rijem žveplo, ta naj zopet vre z lastnim žveplom in s soljo, postavi sedaj vse v red in zveži po svoji teži, potem postane iz prejšnjega nekaj, kar združi s trajajočo toploto, potem povekšaj to še enkrat v tretje po naukih mojih zadnjih ključev in dobil si ter imaš zaželjeno.« Komu ne pride tu na misel zagovor stare coprnice v Faustu ? Jednako nerazumljive so sestave, ki se priporočajo v rabo adeptu. Tu je govor v prvotnem zlatu, prvotnem ognju, o vkoreninjeni mokroti, o balzamu pri-rode, o solncu, chambrinu, azothu, kadmični zemlji, beli ženski, saracenskem psu, zelenem levu, rdečem volku. — Mnogopriporočani merkur je po sedanjem razlaganji — kisli, presunljivi špirit, — s katerim se pridobi hrana, čut, premikanje, moč, barva in podaljšanje življenja. Rekli so tedaj: »Žveplo je debeli, sladki, oljnati balzam, kateri daje živim prirodno toploto; ono je sredstvo vse rasti in spremembe ter ima moč — pomiriti in nasprotno vezati.« Ti poskusi morajo nam pač vzbujati misel, da je morala organizacija možgan teh mož biti prav posebna. Vedno so premišljevali in koprneli, mešali, kuhali in varili ter upali »materio primo« tako dalječ spremeniti, da postane »caput corvi«, t. j. krokarjeva glava. Zopetna uporaba mrzlote in toplote in primerni traktament je dal belega labuda, zadnji akt alhemistične delavnosti je napravil »kamen madrijanov«. To pa je najvišje, kar more človek doseči. Temu, ki ga najde, podeli dolgo, bolezni prosto življenje in več zlata ter srebra, kakor ga imajo vsi knezi na zemlji skupaj, tudi prepodi bojazljivost in potrebo (silo). Majhen del tega spremeni nežlahtne kovine v žlahtne in se ne pomanjša, ampak postane veliko večji. Kapljica eleksira spremeni tisoč kapljic merkura v zdravilo, ki ozdravi vse bolezni, tudi vodenico, sušic-o in raka. Kdor ima »kamen«, vidi vse v svetlobi, kar je v nebesih, na zemlji in pod zemljo; on pozna imena in lastnosti vseh zvezd, zelišč in kamnov ter more z duhovi govoriti in od njih vse zvedeti. Z njegovo pomočjo dobe rastline visoko rast in rodovitnost, živali pridejo kamor jih pokliče, hudi duhovi zbeže in noben razbojnik se ne more približati posestniku te čudovite substance. S »kamnom« izvrši se tudi sprememba kovin. Čuditi se je, da prazni empirizem ni uničil vstrajnosti acleptov, ker vedno so se sukali v tistem krogu. — Celo nasprotno^ pogrezali so se vedno bolj v nemogočnost in k alkemističnim čudežem pridružil se je še mistični element. Medtem, ko so poskušali materijalisti 14 in 15. stoletja izpremembo nežlahtnih kovin, trudili so se mistiki z organičnim tvorenjem zlata. Pogostoma so se preiska-vanja vršila na verski podlagi. Tako čitamo: »Mi revni ljudje bomo zaradi greha umrli, kar smo tudi zaslužili. V zemlji bomo nasoljeni tako dolgo, da bomo segnili in da bomo počasi očiščeni, potem pa po nebeškem ognji in toploti prebujeni, klarificirani in povzdigneni k nebeški subli- maciji, tako bodo ločeni vsi grehi in nečistosti.« Ko še niso imeli ur, določevale so molitve očenašov — čas operacijam; tako n. pr. se je reklo: »To tvarino kuhaj 6 oče-našev dolgo.« Mislili so pa tudi, da ima molitev večji upliv na delo, tako so si domnevali dvojno korist, posebno v samostanih, kjer so se pogostoma bavili z alke-mističnim poslom, ker imeli so tudi tam čas in sredstva za to. Prazna vera je tudi blagoslavljala alkemijo ter stavila zaupanje na njen uspeh. Alkemija dajala je verskim nazorom mnogo pripodob, katerih seje pozneje tudi Luther posluževal in katere najdemo v teozofičnih spisih Jakoba Bohasa na vsaki strani. Konečno nastane vender tudi vprašanje, ali so našli to, kar so iskali skozi stoletja z neizmernim trudom. Vsaj moralo bi se narediti to, drugače bi ne bili toliko časa eksperimentirali. In res najdli so zlato. Po tiskanih pismih tudi zvemo, da se je večkrat iz tega koval denar, od katerega se pa ni nič ohranilo do današnjega skeptičnega veka. Leta 1648. spreminili so v Pragi 21/'a funta živega srebra v zlato in iz tega so kovali medalje, na katerih se bere napis, da se je pokazala »Božja metamorfoza« vpričo cesarja Ferdinanda III. Ta medalja se je baje še hranila do 1. 1797. v dunajski zakladnici. Cesarji in kralji so umetnost, katera je mnogo obetala, zelo podpirali. Henrik VI. je opozoril 1. 1423. zopet s posebnim dekretom vse plemenitaše, profesorje in duhovne, naj obrnejo vse svoje moči za znajdbo čudovitega kamna. Povod temu je pa bil, da je hotel omenjeni cesar s tem vse državne dolgove poplačati, kar bi bilo gotovo prijetno. Nemški cesar Rudolf II., kralj Avgust močni, volilni knez Viljem Brandenburški in mnogo druzih se je pečalo osebno z izdelovanjem zlata in knezi so večkrat tudi poskušali z obljubami, zvijačami ali celo s silo pridobiti adepta v svojo službo, posebno če si je le ta že na bližnjih dvorih pridobil kako slavo. Toda slabo se je godilo temu, ki ni dosegel namena, če so od njega mislili, da je trdovraten, primorali so ga k nadaljevanji dela z ječo in natveznico ; ako so jih pa spoznali za goljufe, obesili so jih pozlačene. Friderik Veliki je razglasil izdelavanje zlata za sleparijo, ker je pri tem sam zapravil 10.000 tolarjev; toda nikakor ni bil preverjen, da kaj takega ni nemogoče stvoriti; jezilo ga je pa še najbolj to, da je poskušal v Potsdamski gar-niziji vsak zastavnik delati zlato z namenom, da bi se rešil svojih dolgov. Tudi v pravdah je imelo znajdeno zlato svojo ulogo. L. 1725. se je od juridične fakultete v Lipskem zahteval odgovor v zadevi neke grofinje Erbahske proti njenemu soprogu. Groiinja je namreč dala v svojem gradu varstvo nekemu adeptu, katerega so zasledovali kot divjega lovca. Ta je potem iz hvaležnosti spremenil grolinji srebrno posodo v zlato. Grof je potem zahteval polovico vrednosti, ker se je to izvršilo na njegovem posestvu in v zakonu. Previdna fakulteta je pa razsodila proti grofu za to, ker je bila. posoda lastnina grofinje. Dogodba je tudi dokazala eksistenco »kamena modrijanov« in s tem mogočnost, narejati zlato. Znajdli so vsekakor zlato, t. j. nekaj, kar so imeli za zlato, kar pa v sedanjem času vsak kemik spozna kot pobarvano kovino. Znajdli so in rabili samo umetnost barvanja kovin ter motili se, ker niso znali kemično razkrojiti (analizirati) in tudi ne ločili specifične teže, ampak le sodili po navideznih barvah kovine. Tu in tam se je res pripetilo, da je bilo v spremenjeni tvarini nekaj zlata, toda to je bilo še pred operacijo v kovinah t. k. n. pr. v srebru in solnograškem arzeniku je pogostoma nekoliko zlata. Mnogokrat so pa najdli zlato na tisti način kakor 1. 1887. pri prof. Salom. Semmlerji. Ta je kupil od nekega potujočega avtorja zračno sol, ki je takrat veljala kot občno zdravilo. Obrajtal je pa to sol še bolj ter priredil mnogo poskusov in naposled našel, da se dobi zlato v zračni soli, ako se namoči v nekem posebnem špiritu in postavi na toplo. Veselo iznenaden je poslal učeni profesor precej to sol v Berolin, tam so jo preiskavah drugi učenjaki ter ločili vse tvarine posamezno, pa tudi uradno določili, da je nekaj zlata. Ali daljni poskusi se niso obnesli. Nova naročba iz Ilaila je pokazala, da se je tam poslabšala zračna sol, ker v njej so našli vse prejšnje tvarine, le zlata ne, namesto tega pa tombak. Ali sedaj se je razjasnilo tudi to. Semmlerjev sluga je namreč tudi pomagal pri delu ter vmes deval zlate pene, da bi napravil svojemu gospodu veselje. Ko pa je služabnik odpotoval za nekaj dni, je Semmlerjeva soproga opravljala ta posel, zlate pene pa zamenjala s tombakom. Toda ne samo zlato so dobivali od preslavnega »kamna modrijanov«, ampak 011 je tudi dajal medicinične in moralične moči. Ozdravljal, krepčal in omladil je človeško telo, zato imenovali so ga »veliki panaeee«. Pha-lain zvali so ga, če so ga rabili za notranje bolezni, »asa« so pa rabili za zunanje bolečine. Od obeh se je govorilo: »To zdravilo čisti človeku kri, osnaži vse zlo, — krepča možgane, srce, želodec in spomin ter je pristni ključ, pred katerim beže vse bolezni«. Rajmund Lullus, imeniten alkemističen modrijan 13. stoletja poroča, da je rabil »panaeee« v visoki starosti ter postal zopet mlad. Salomon Trismasin, ki je živel v 16. stoletji, hotel se je s panaeee ohraniti do sodnjega dne in to so mu verjeli takrat. Bazilij Valentinius pravi v svojem traktatu o na-turnih in čeznaturtiih stvareh: »Posestnik »kamna modrijanov« ne bo trpel revščine, doteknila se ga ne bo nobena bolezen in nobena stvar mu ne bo škodovala do namenjene smrti.« Ker so rabili pri pripravljanji »panaeee« tudi alkohol, morala je ta res nekoliko poživljati in okrepčevati, ali s tem je pa tudi končana zdravilna moč »panaeee«, kajti v naj več i h slučajih je pomagala sama priroda. Kadar pa ni pomagalo čudežno sredstvo, 8 je rasti a trava čez grob, toda velemoč svete »panacee« ostala je nedotakljiva. Mnogo skušenj ostane neporabnih, posebno, ako jo treba za uporabo resnega premišljevanja. Ako v našem znanstvenem stoletji rabijo Daubijev »Kräuterliquer«, Ilof-ferjev »Malzextract« kot zdravilo za znane in neznane bolezni, potem se ne moremo nikakor čuditi veljavi »panacee« v prejšnjih stoletjih. »Kamen modrijanov« dajal je tudi moralne moči njegovim izdelovalcem. Skrivnostno opravilo v zvezi z vero dajalo je alkemistom pred navadnimi ljudmi veliko slavo. Alkemiste imeli so sploh za bolj svete in Bogu podobne ljudi. Vse te zmote so pa imele dober nasledek, kajti do-vedle so do prave znanosti — sedanje kemije. I O lepopisji v ljudski šoli. Spisal J. Rupnik. čni smoter lepopisnemu pouku v ljudski šoli je: »Učenci naj se privadijo razločne in čedne pisave.« Da bode mogoče učni smoter v resnici doseči, treba je v ljudski šoli gojiti lepo-pisje metodično, t. j. učitelj se mora potruditi tudi pri tem predmetu doseči, kar se največ da. Lepopisje je dandanes vsakemu človeku neobhodno potrebno. Tisti časi, ko je oni, ki je le nekoliko pisati, ali vsaj svoje ime za silo podčrkati znal, veljal za učenjaka, so davno minoli. Sedaj je tak človek, kateri ne zna brati in pisati naj že pride kamor hoče, naj si izvoli ta ali oni poklic, prava uboga božja para na svetu. Naloga ljudski šoli je tedaj priučiti učence razločne in čedne pisave. V I. razredu, oziroma v nižji skupini ali oddelku se goji lepopisje skupno z jezikovnim poukom, ker tukaj ni določeno temu predmetu posebnih ur. Tu pišejo otroci navadno na ploščice. Učitelj hoče na priliko otrokom pokazati črko i. To naj bi se storilo n. pr. tako le: Otroci, pisala v roke! Vsaki naj drži svoje pisalo na lahko s tremi stegnjenimi prsti, s palcem, kazalcem in sredincem. — Učitelj naj se prepriča ali vsi otroci pisala 8* pravilno drže. Sključen kazalec preveč pritiska na pisalo in stori pisanje pretežko. Potem učitelj napove: 1. Vajo v zraku. Desna roka na klop. Vzdignite roko od leve proti desni navzgor, vlecite proti levi navzdol za-krožite in potegnite zopet proti desni navzgor. Naredite še pičico na vrhu. Vadimo: »Od leve proti desni navzgor, proti levi navzdol, zakrožiti, proti desni navzgor, piko na vrhu.« To kaže učitelj v zraku in učenci vadijo tako dolgo, da se jim privadi roka na podobo popolnoma. Nato narekuje učitelj in naredi na tabli črko i v veliki obliki, da jo vidijo vsi učenci dobro. Sedaj se prične vaja na tablicah in sicer početkoma na neizčrtani strani tablice. Otroci delajo velike črke in vselej le po napovedi učiteljevi. Nobeden ne sme narediti več črk, ne manj, kakor je narekoval učitelj. Da je pri tej vaji paziti na pravilno sedenje, pravilno držanje telesa, tablice in pisala ume se samo ob sebi. Dobro je tudi, da pokliče učitelj učence po vrsti k šolski tabli in ukaže vsakemu napisati i na šolsko tablo. Osobito pa je to vselej storiti z učencem, kateri morda pri tej vaji ni bil v šoli navzoč, ker dostikrat se pripeti, da učenec črko prav lepo napravi, a če ga gledaš, vidiš, da jo je pričel ravno iz napačne strani. Kadar se prepriča učitelj, da so učenci to vajo razumeli in da je tudi oblika črke i že povoljna naj se obrne tablica na drugo sčrtano stran in piše naj se i v vrsto, pa zopet po nareku. Vsi učenci morajo ravno to delati, kar narekuje učitelj. O tem naj se prepriča učitelj tudi večkrat. Poneha naj v sredi črke in naj pregleda so li vsi učenci res napisali le toliko, kar je narekoval. Pri tem pisanji paziti je na to, da pišejo učenci natanko od vrste do vrste; da stavijo črke enakomerno drugo od druge in pazijo tudi na enako ležo. Piše naj se ne preveč, temveč učitelj hodi od učenca do učenca in pregleduj ter popravljaj napake, kajti napako je odstraniti precej v po-četku veliko ložje, kakor pozneje, ko se ji je učenec že privadil. Vse pa, kar je napisano naj bo kolikor mogoče pravilno in lično, če se je učitelj prepričal, da učenci že večinoma delajo podobo črke i pravilno, naj jim naroči, da je napišejo dve ali tri vrste kot domačo nalogo. Dokler pa učenci vsaj večinoma ne delajo podobe pravilno, ni dajati domačih nalog, kajti to bi se reklo ravno toliko kakor izračuni nalogo, katere., še ne umeš. Učenec bi se privadil z domačo nalogo nerodne oblike, katero je potem zboljšati teško. Kakor že povedano, pišejo otroci v nižjih razredih ali skupinah na tablice ali ploščice. Kakošne naj bodo tablice? Tablica za začetnike naj ne bode prevelika pa tudi ne premajhna, na eni strani nič, na drugi strani pa precej široko v štiri vrste sčrtana. Večina učiteljev trdi, da je prvi pouk v pisanji veliko ložji na tablicah nego na papirji. Tudi jaz nočem tega popolnoma odbiti, a vender ima tablica tudi svoje slabe strani. Otrok piše na tablico s trdim pisalom, čuda ni, da dobi nekako trdo roko in le težko ga je pozneje privaditi pisati z lahkim šilastim peresom. Otrok piše na tablico, pa se zmoti, ali črko slabo naredi, hitro vtakne prst v usta in zbriše napako. Temu se pa lahko privadi, da hoče tudi pozneje na pisanki ravno tako storiti, in pisanke začetnikov so vse polne pacek. Ali bi ne bilo morda bolje ko bi se precej početkoma začelo z mehkimi svinčniki pisati na pisanke? Videl sem take poskuse in moram reči, da so se obnesli. Na enaki način naj učitelj obravnava vsako posamezno črko, kakor slede iste v abecedniku. Kadar znajo otroci že več črk, zvezati je iste v primerne zloge in besede. Kadar je učitelj na ta način obdelal celo malo abecedo, prične naj se pisanje s peresi na pisanke, kajti tem prej, ko se otrok loči od tablice tem bolje je. Tu pa se ni več držati na abecednik marveč spravijo naj se vse črke v skupine in vadijo, n. pr. v tej le vrsti: c a - »Učiteljski tovariš« je — rekli bi — Praprotnikov dušni sin, kateremu je odslej posvetil vse svoje duševne sile. Največ je za svoj list pisal šam — koliko in kaj vse, tega ni moči-tu našteti. Prvih 12 let mu je bil sam urednik in poleg truda, ki ga je imel pri urejevanji in spisovanji, moral se je boriti proti mnogim in premnogim sovražnikom, ki so mu delali zapreke in so skušali otroka pri krstu umoriti. Vsekdar se je odločno potegoval za svojo in svojega lista čast. . Pogumno je odgovarjal »Tagblattu«, ki ga je nesramno napadal. V isti dobi se je naše šolstvo bistveno izpremenilo. Državni zakoni so ljudsko šolo iztrgali iz cerkvenega varstva in jo podredili državnemu nadzorstvu. Neka čudna sapa je zavela mej našim učiteljstvom. Čim bolj je klical »Tovariš« k zložnemu delovanju po geslu, ki si ga je postavil kot glavno vodilo — vse za vero, dom, cesarja — tem bolj se je kazal razdor mej učiteljstvom, kateremu je pomagal dO viška spis viteza Ga-riboldija: »Zur Lehrerfortbildung in Krain«. Kdo bi po- navijal vsa ta očitanja nasproti slovenskemu šolstvu, učiteljstvu in »Učiteljskemu Tovarišu«! Odločni, narodni in značajni učitelji so v posebni knjižici odgovorili tem napadom, a vendar se je takrat ustanovil »Krainischer Lehrerverein« in pod uredništvom J. Zime nov šolski list »Laibacher Schulzeitung«. Take neprijetne okolnosti, skrb za šolo in dom so prisilile Praprotnika, da je izročil »Tovariševo« uredništvo Mateju Močniku, kije ta posel opravljal do 1882. L, potem ga pa zopet Praprotniku izročil. Za blagega in značajnega Praprotnika je bila nova šolska doba, ki je nastopila z letom 1868., najtežavnejša. Na eni strani bi bil moral Praprotnik- zvest ostati prijateljem stare šolske dobe, privržencem cerkvenega šolskega nad-zorništva, ker je on vsled lastne pridnosti in baš s pomočjo cerkvenih šolskih nadzornikov z vspehom se trudil za šolstvo že v stari dobi; na drugi strani pa je previdel, da bode v novi dobi le tedaj mogel kaj za šolstvo storiti, ako se bode novih načel in novih šolskih postav oklenil. Teško je bilo blagi duši, da se njegov najboljši prijatelj, Matej Močnik, ki je vedno mu pomagal pri vseh društvih in pri literarnem delu, ni mogel z novimi šolskimi zakoni sprijazniti. Praprotnik pa je imel te dobre lastnosti, da so se okolo njega radi zbirali in mu pomagali privrženci novih in starih šolskih zakonov; tudi duhovniki so ga vedno visoko čislali, osobito, sta si bila z blagim gosp. Marnom do konca življenja zvesta prijatelja. Na tak način je bilo Praprotniku mogoče, ker ga nobena slovenska stranka —- dve slovenski politični stranki imamo Slovenci žalibog že 25 let — ni napadala, da je bil sklical že leta 1868. (no takrat še ni bilo razprtije) prvi zbor kranjskih učiteljev in ustanovil najprvo »kranjsko«, potem pa »Slovensko učiteljsko društvo«. To društvo je vodil kacih 15 let in več. Le v dobi Pirkerjevega pritiskovanja, v dobi, ko je »krainischer Schulverein« snoval nemške »Zweigvereine«, ni se upal, ker ni bil še definitivni nad-učitelj, voditi imenoma svojega društva, za katero je ipak vedno skrbel. Takrat mu je bil skozi 2—4 leta predsednik nadučitelj Govekar na Igu. Poprej pa, namreč v letih 1869—1872,3 (do Auerspergove dobe na Dunaji in v Ljubljani) so bili pa občni zbori »Slovenskega učiteljskega društva« v Ljubljani tako veličastni, kakor so zdaj glavni zbori »Zaveze slovenskih učiteljskih društev«. Tudi sedaj, ko ni bil več urednik, ni počival. Poleg drugih manjših spisov je sestavljal v Letopisih »Matice Slovenske« poročila o njenem delovanji, spisal knjigi: »dr. Lovro Toman« in »Slovenski spisovnik«, katerega je izdala družba sv. Mohorja. Za svojega poznejšega urejevanja »Učit. Tovariša« se je moral boriti proti starim sovražnikom, a krepko se je držal do svojega umirovljenja, ko je vodstvo I. mestne petrazredne deške ljudske šole in uredništvo »Tovariševo« izročil gosp. Andreju Zumru. Da bode pregled njegovega književnega delovanja popolnejši, naj omenimo še nekatere njegovih spisov, zlasti šolske knjige. Tedanji šolski nadzornik dr. Fr. Močnik je bil Praprotniku zelö naklonjen, in po njegovem načrtu je spisal 1856. 1. »Slovenski abecednik«, «Slovensko-nemški abecednik« in leto pozneje »Prvo in drugo berilo za slo-' venske šole«. L. 1858. je izdal »Koledar Slovenski«, leta 1861. do 1864. »Darek slovenski mladosti« (3 zvezki), 1. 1866. »Palček« (koledar), 1. 1869. »Slovensko slovnico za prvence«, 1. 1871. »Učiteljski Koledar«, 1. 1888. je pomagal A. Zumru in A. Razingerju sestavljati »Prvo nemško slovnico in prvo nemško berilo za slovenske ljudske šole« itd. itd. To vse nam zadostuje, da lahko rečemo z mirno vestjo in s popolnim prepričanjem, da je Praprotnik posvetil vse svoje življenje povzdigi in napredku ljudske šole in blaginji svoje domovine. To njegovo neumorno, njegovemu zdravju izvestno kvarno delavnost je odlikoval cesar sam, ko mu je 1. 1883. podelil zlati križec s krono za zasluge, če kdo, gotovo je Praprotnik zaslužil to najvišje odlikovanje. Zal samo, da je začel Praprotnik takoj po svojem umirovljenji bolehati. Vkljub temu pa je vedno ohranil svojo navdušenost za učiteljski stan, vedro in bistro glavo. Živel je do zadnjega udan Bogu, domu in cesarju. To trojno svojo ljubezen je očitno kazal v svojih pesmih in spisih ter s svojim delovanjem v šoli in zunaj šole. Telesno bolan je bil zdrav na duhu —- mož, kateri bodi vzor slovenskemu učitelju. Po „Popotniku" z dodatkom. Vojteh. Ribnikar. In zdaj še ti! — Stritar. Kruta, neizprosna smrt iztrgala nam je zopet moža v najlepši, najkrepkejši moški dobi, moža, kojega izguba ni le nenadomestljiva zapuščeni vdovi in nepreskrbljeni deci, katera tudi občutljivo zadene narod slovenski, posebno pa slovensko učiteljstvo. Nehalo je biti ono blago srce, ki je toliko hrepenelo po vresničenji mnogih blagih idej. Pokojnik seje rodil v Tržiči, na divnem Gorenjskem, 23. aprila leta 1857. Tu je pohajal tudi ljudsko šolo, pozneje pa v Kranji dovršil štiri gimnazijske razrede, v Ljubljani pa učiteljišče. — Prva njegova služba je bila v Šmartnem pri Litiji od 1. nov. 1876. do 28. sept. 1877. Leto pozneje je prišel za učitelja-voditelja v Ilotedršico, kjer je pa ostal tudi samo jedno leto. 2. septembra 1. 1878. je prišel v Logatec. Šola bila je tedaj še jednorazrednica, a vsled njegovega neumornega, napornega truda in prizadevanja je dobil Dol. Logatec do 1. 1892 štirirazrednico. Palači podobno šolsko poslopje sredi vzorno urejenega vrta bode pričalo še poznim rodovom, da je tu deloval mož blagega, a neupogljivega značaja. — Z Ribnikarjem in njegovo šolo je moral imeti veliko veselje sleharni šolski nadzornik, in kdor je obiskal njegovo lepo šolo v Dol. Logatci. Bil sem — piše odbornik »Fedag. društva« — v tej šoli, ko je bilo minulo že štiri leta, če ne več, ko je bila šola porabi izročena, a vse je bilo še kakor novo, nič pokvarjeno, nič zamazano, vse v uzornem redu. Kaj je bil pokojni Ribnikar šolski mladini, tega navajati ni treba. Ako rečemo, drugi oče, zadostuje popol- V____J noma. Ne samo šolska, temveč tudi šoli že odrastla mladina, ljubila in spoštovala ga je z ono ljubeznijo, ki je lastna jedino le nežni mladini; najboljši dokaz temu je bilo pač ono britko, iz dna srca izvirajoče dušljivo ihtenje, ki se je čulo mej potjo pogreba in ob grobu. In še sedaj se pozna na obrazih premogih šolskih otrok, da pogrešajo nekaj jim dragega, da žele videti vsaj še jeden-krat prijazni obraz pokojnika. Pokojni Ribnikar pa ni bil samo šolski mladini dober vzgojitelj, vzgled pridnosti in delavnosti, temveč bil je pravi narodni vzgojitelj. Že od nekdaj je imel posebno veselje do sadjarstva in s poučevanjem umnega sadjarstva je hotel zbuditi v narodu ljubezen do dela in ga privesti do blagostanja. V ta namen se je udeležil kmetijskega tečaja na Slapu 1. 1884. Trud njegov ni bil zastonj. Uzorno obdelovani šolski vrt je bil priča in vzgled, kako se mora obdelovati in gojiti sadjarstvo. C. kr. kmetijska družba za Kranjsko mu je podelila v priznanje zaslug za sadjarstvo in kmetijstvo sploh 26. maja 1887. 1. častno diplomo. Za pravilno ureditev šolskega vrta je prejel dve pohvalni pismi, jedno od c. kr. dež. šolskega sveta, a drugo od okrajnega šolskega sveta v Logatci. Za razstavljeni načrt — plastični model, kojega je sam izgotovil, — je dobil na dež. razstavi v Ljubljani 1. 1888. prvo odlikovanje, i. s. častno diplomo, veliko srebrno svetinjo in darilo v denarjih. Za razstavljeno sadje iz šolskega vrta je dobil na dveh sadjarskih razstavah na Dunaji leta 1888. in 1890. priznalno diplomo in državno bronasto svetinjo. In še lansko leto je dobil pohvalno pismo za razstavljeni plastični načrt šole in šolskega vrta dolenje-Iogaškega na zdravstveni razstavi na Dunaji. A tudi drugače je hotel vspodbuditi narod, pospe-ševavši delavnost. Ustanovil je leta 1889. šolarsko delarno, kjer je poučeval mizarstvo, rezbarstvo in strugarstvo. S tem je ob kratkem očrtano njegovo delovanje kot učitelj. A isto tako mnogostransko, vspešno je bilo njegovo delovanje kot občan dolenjelogaški. Pokojnik je užival pa tudi radi tega popolno odkritosrčno ljubezen in spoštovanje vseh občanov v vsej meri. Vsaj je pa tudi vsak dobil pri njem modrega sveta, če že druzega ne. Skoro ves čas tamošnjega bivanja je bil pokojni občinski svetovalec, ki je dosti modrega nasvetoval. Dolgo vrsto let je bil tudi predsednik krajnega šolskega sveta. Ko je on došel v Dol. Logatec, spal je še narod, ni se še zavedal. Z njegovo pomočjo sta se ustanovila bralno društvo in požarna bramba, kojej je bil tudi nekaj let načelnik. Vsled njegovega prigovarjanja se je ustanovila kmetijska podružnica, kateri je bil pokojnik duša, in njegova misel je bila, da naj podružnica priredi letošnjo jesen krajevno kmetijsko razstavo. Pri odboru za prireditev velikanske veselice Jurčičeve in cesarske slavnosti je bil pokojnik najmarljivejši ud, in skoro jedino njegovi neutrudljivi delavnosti se je zahvaliti, da sta se obe veselici tako izborno obnesli. Da si ljudstvo tudi gmotno opomore, pomagal je ustanoviti posojilnico, kateri je bil nekaj let tudi tajnik. Dolgo vrsto let je bil poverjenik »Slovenske Matice« ter vedno navduševal izobražence z besedo in dejanjem k pristopu k temu prevažnemu društvu. Ribnikar se je tudi drugače jako živo zanimal za javno življenje in marsikje je bilo čuti njegovo krepko besedo; vsaj je imel pa rajni tudi nekak poseben dar zgovornosti. Pokojnik je opravljal tudi službo organista, in ljudje so takoj poznali, kdaj ni bil on sam pri orgijah. Ribnikar je imel lep, zvoneč tenor, in ljudstvo je njegovo petje kaj rado poslušalo. Ker so pa sedanje orgije v dolenje-logaški cerkvi že stare in vsled tega skoro nerabljive, pričel je blagi ranjki pobirati prostovoljne darove za nove orgije, hodeč od hiše do hiše, in res, nabral je lepo vsoto. Kako se je veselil novih orgelj in vedno pravil znancem, kako pesem bode takrat igral, ko bodo orgije postavljali. A revež jih ni dočakal, Bog gaje poklical mej nebeške pevce. Smrt Ribnikarjeva pa je nenadomestljiva izguba tudi za slovensko učitelj stvo, (posebno pa za ono v logaškem okraji). Kajti s pokojnim smo izgubili nevstrašljivega zagovornika naših teženj, naših pravic. On nam je bil takorekoč zvezda-voditeljica. Uči-teljstvu logaškega okraja je bil vodnik in svetovalec v vseh stvareh, kajti bil je nekak »unikum«, ki je znal vsakemu svetovati, vsakega poučiti. Predsedoval je ves čas od njegovega obstanka logaškemu učiteljskemu društvu. In s kakim veseljem so se člani zbirali, kader je sklical Vojteh občni zbor društva. Vsaj so pa tudi znali, da se bodo v skupnem sestanku bratovsko dogovorili o tej ali oni stvari in da bode Ribnikar s svojim treznomislečim razumom svetoval vedno najbolje. Da je nepozabni ranjki užival brezmejno zaupanje svojih tovarišev logaškega okraja, priča najbolj to, da so ga bili odposlali kot svojega delegata k zadnji dež. učiteljski konferenciji, letos pa ga izbrali svojim zastopnikom v okrajni šolski svet. Pokojnik je pa bil tudi priljubljen vsemu slovenskemu učiteljstvu. To nam priča, da je že tretje leto opravljal posel predsednika »Zaveze slov. učit. društev«. Pač velika čast in zaupanje! Mnogokrat je razvijal svoje zdrave nazore o slov. učiteljstvu, in če se slovensko učiteljstvo ravna po teh nazorih, doseglo bode še mnogo koristnega. A žal, da je marsikako uho ostalo gluho napram tem nazorom. Veliko zaslugo ima on posebno pri zasnovanji in nadaljevanji »Knjižnice za mladino«, tega prevažnega vzgojnega sredstva naše mladine. In še zadnje dneve svojega življenja je priporočal, d a naj se sporoči vsem slovenskim tovarišem, naj se k r e p k o. o k 1 e n e j o tega podjetja, da bode napredovalo in cvetelo, kakor zasluži. In sredi tega, tako mnogovrstnega delovanja napadla ga je neozdravljiva bolezen. Zdravniki so mu svetovali to in ono, a zastonj. Nobeno zdravilo mu ni pomagalo. Moško je prenašal bolezen, tožil ni nikomur o svojih neznosnih bolečinah, niti najboljšim prijateljem ne. Vestno je opravljal še mnogo lahkih poslov do zadnjega časa. Veliki četrtek 1895. 1. je legel v posteljo, iz katere ni več vstal. Popolno v božjo voljo udan je pričakoval smrti, tolažeč svojo ženko in deco, da že okreva. Pravi kristijan, — prejel je nenavadno pobožno zadnjo sv. popotnico. Dne 26. aprila ob pol jednih ponoči je zatisnil za večno oči. Ko se je drugo jutro raznesla vest, daje gosp. Ribnikar umrl, zaplakala je cela občina. In ljudje so kar trumoma prihajali dragega kropit. Jokalo je vse, nihče ni odšel suhih očij, in videl si še daleč v vasi odhajajoče kropilce —jokati se. Da celo milostno nebo se je zjokalo. Ivakoršno spoštovanje je užival ranjki v življenji, tako je užival tudi v smrti. Krasni venci od raznih društev kakor: »Zaveza slov. učiteljskih društev«, »Društvo učiteljev logaškega okraja«, «Uredništvo ,Popotnika'«, »Dolenje-logaška občina«, »Posojilnica«, »Lovski klub dolenjelo-gaški«, »Krajni šolski svet v Dol. Logatcu« so pričali, kje je pokojnik deloval. Isto tako so položili na rakev dragega ranjkega vence še »Šolska mladina«, »Dolenjelo-gaško učiteljstvo« in mnoge odlične rodovine. Pogreb je bil veličasten. Od blizu in daleč so prihiteli znanci, da ga spremijo k zadnjemu počitku. Britka je bila ta pot, kajti jokalo je vse, posebno pa šolska mladina je bila neutolažljiva. Tovariši so mu zapeli tri žalo-stinke, pred hišo, v cerkvi, na grobu. Nagrobnico mu je govoril gosp. Stegnar. In prav je imel gospod govornik, ko je poudarjal v svojem govoru, da je že videl mnogo pogrebov raznih učenjakov in bogatinov, a nikjer še ni videl toliko solz prave ljubezni, kakor tu. Dragi Vojteh! Neozdravljiv je udarec, ki nam ga je zavdala kruta osoda, ker Te je iztrgala iz naše sredine. A tolaži nas zavest, da je tako hotel Vsegamogočni, brez katerega vednosti ne pade las z glave. Nisi še prejel od pozemskega prebivalstva onega plačila, ki si ga zaslužil, prejel si ga pa gotovo od nebeškga Očeta. Tvoj spomin nam ostane neizbrisljiv, tvoji nazori bodo naši voditelji po tej trnjevej zemski poti, dokler se ne združimo v večno-mladem nebeškem raji. J. Šega — „Popotnik". Matej Močnik. Opisal Gašperetov Jernej. »Svet veliko obeta, pa malo da. Danes ti kliče, »ho-sana«, jutri pa »križaj ga«, ako se podstopiš samostojno misliti. Te besede je bil pokojni učitelj Močnik postavil na čelo nekrologu dr. Jakoba Razlaga v »Učiteljskem Tovarišu« pred petnajstimi leti. Ker je baš Močnik kot učitelj —■ ter kasneje kot urednik »Tovarišev« skusil obilo resnico teh besedij, postavimo tudi temu životopisu njegove lastne besede na čelo. Kakor po navadi, tako sem v adventu 1. 1892., predno sem se selil na svojo novo sedanjo službo, pomudil se nekaj ur pri svojem nekdanjem učitelju, prijatelju in najboljšem svetovalcu, pri dobrem in blagem Močniku v Ljubljani. Takrat je stanoval v Pirnatovi hiši nasproti sv. Jakoba; pozneje pa se je preselil v Rožne ulice št. 11, kjer je tudi umrl. — Hvaležnost do svojega bivšega uči-telja-dobrotnika me je gnala vedno k njemu, vsled tega tudi nisem zamudil nikdar prilike, poleg svojih opravkov v prestolnici, obiskati ga. *— Večkrat popred že mi je tožil, da vsled »srčne hibe« boleha, da ga tudi vid čedalje bolj zapušča itd. Tako mi je pravil tudi pri zadnjem obisku, da se nič kaj dobro ne počuti; toda temu je takoj dostavil: »Pri meni je po zimi vedno slabše, na pomlad pa sem zopet boljši.« — Od tega časa dalje ga nisem videl nič več; pač pa sva bila vedno v zvezi z dopisovanjem. Ko sem ga bil povabil na Dolenjsko, izgovarjal se je vedno, da ne vtegne in ne more, da je za daljše potovanje radi starosti in bo-lehnosti preslab — in da njega čaka samo še jedna pot, in sicer: »ločitev iz tega sveta v večnost!« In res, blagi mož se ni motil, takorekoč v duhu je že slutil, da ne bode dolgo več živel. — Ko je lanski »Tovariš« v svoji 7. številki prinesel žalostno poročilo, da je Močnik že od meseca vinotoka 1894. 1. bolan, smo prijatelji njegovi na deželi precej slutili, da bode težko okreval; posebno jaz sem se tega prestrašil, ker sem vedel dobro, da boleha že več let. — Največ pa je k Močnikovi rani smrti pripomogla lanska velikonočna katastrofa, ki ga je baje tako pretresla, da je bilo po njem; kajti naslednji dan že po potresu, t. j. 15. malega travna m. 1. položila ga je bleda smrt na mrtvaški oder . . . Truplo tega vzornega in plemenitega, »za vse dobro, lepo, blago in koristno« vnetega učitelja, pedagoga in pisatelja slovenskega, počiva sedaj v hladni zemlji na ljubljanskem pokopališči pri sv. Krištofu; o njem pa bodejo potomci — vzlasti slovenski učitelji — sodili bolj objektivno, kakor sodi sedanji vek. Matej Močnik seje porodil dne 13. kimovca 1827. 1. v vasi Zalogu pri Komendi, župnije Cerkljanske na Gorenjskem. Mlajši njegov brat, če se ne motim, še sedaj gospodari na očetovem domu pri Jurčkovih, tako se pravi pri hiši; sestra Mica pa je bila od njega starejša, je nekaj let živela pri njem v Ljubljani, umrla pa je že par let pred njim. Od tega časa dalje tudi ni imel prave postrežbe, kakor se je bil včasih sam izrazil ... Po dokončani tedanji ljudski šoli je Močnik dovršil šest latinskih šol v Ljubljani z najboljšim vspehom. Mej drugimi mu je bil na gimnaziji sošolec tudi pokojni deželni šolski nadzornik R. P., kateri pa mu ni bil kasneje posebno — naklonjen; večkrat mi je Močnik rekel: »Součenci so, kader prilezejo po lestvici kvišku, malokdaj dobri in udani svojim bivšim součencem.« — Mož se ni motil, kajti o istinitosti teh besedij se je prepričal že marsikdo — z menoj vred! — Nato se Močnik poda k Jezuvitom, kjer pa ni ostal dolgo; bolezen ga je primorala red Jezu-vitov zapustiti. Iz samostana je prišel v Zalog na očetov dom, kjer pa je ostal le toliko časa, daje nekoliko okreval. Kmalu potem je stopil v službo dacarja, in sicer ga je do-tični zakupnik užitninskega davka poslal na Vače — menda okoli 1. 1853., kjer je stanoval pri mojih stariših; od tod tudi izvira najino poznejše znanje in prijateljstvo; 12* on je tudi največ vplival na mojo ranjo mater, da so me poslali v ljubljanske šole. L. 1854. pride Močnik najbrže v jednaki službi v Kamnik. Tukaj se seznani s pokojnim dekanom Janezom Finkom, koji spozna kmalu veliko naobraženost, obširno znanje v raznih vedah in nadarjenost Močnikovo; ta mu je tudi pripomogel, daje 1. 1855. postal učitelj kamniški dekliški šoli. V tej službi je deloval izvrstno in v popolno zadovoljnost svojih predstojnikov in vsega prebivalstva v Kamniku do 1. 1864.; tega leta namreč ga pokličejo k prvi mestni deški šoli v Ljubljano, kjer je bil do 1. 1870. podučitelj; to leto še-le so ga imenovali učiteljem. Od 1. 1870. do 1. 1873. bil je Močnik tudi c. kr. okrajni šolski nadzornik za kamniški okraj in ud c. kr. izpraševalne komisije za ljudske in meščanske šole. L. 1873. prevzame od Praprotnika uredništvo »Učiteljskega Tovariša«, ki ga je urejeval posebno spretno do 1. 1882. Močnik je bil urednik slovenskemu učiteljskemu listu v najhujših časih, kajti večina kranjskih učiteljev je pod tedanjimi neznosnimi in žalostnimi razmerami postala malomarna; marsikdo je jel omahovati ter je radi »svojega ljubega kruhka« obračal svoj plašč po vetru. Močnik pa je stal trden kot skala v sredi mej majhnim krdelcem svojih nevstrašenih sobojevnikov, borivši se ves čas dosledno in pošteno za svoja načela. Zato ga je vsakdo, kdor ga je poznal, čislal in spoštoval kot jednega najbolj značajnih slovenskih učiteljev. Od 1. 1874. do 1. 1882. je bil Močnik odbornik pri »Slovenski Matici«; bil je tudi tajnik in kasneje blagajnik »Društvu na pomoč učiteljskim vdovam in sirotam«; sodeloval je jako pridno pri društvih: »Slovensko učiteljsko društvo«, »Narodna šola«, »Katoliška besednica«, »Katoliška družba na Kranjskem«, Vincencijeva družba«, »Družba sv. Cirila in Metoda« itd. Svojemu neznatnemu imetju je za dediča postavil »Marijanišče«. — Zaradi bolehnosti je bil na lastno prošnjo 1. 1882. umirovljen. — Močnik je bil skoro do zadnjega mož čvrstega duha ter je, dasi v pokoji živeč, v raznih domoljubnih odborih neumorno deloval. * * * Pokojni gospod profesor Marn piše v svoji »Knjigi slovenski« 1. 1891., da se je M. Močnik prvikrat oglasil kot petošolec ljubljanski v »Vedežu« 1. 1850. i. 47. in sicer v pesmi »Jesenska pesem«, katero urednik J. Navratil spremlja z opazko: »Že spet nov mlad pesnik. Nas veseli, da se zbujajo. — Za prvič dobro; le tako nadalje«. — Močnik pa očitno ni nadaljeval pesnikovanja, kar je sam pripoznal v Tovarišu 1. 1862., str. 74, češ: »Pegaza jezdariti ne znam! V svojih mladih letih sem se pač vsedel nanj, ali ubežal mi je in me še dobro obrcal; gospod profesor namreč mi je na mojo neumrljivo pesem nekaj takega načrtal, kar je konjski podkvi zelo podobno, in odsihdob še nisem poskušal kljuse jezdariti itd.« V »Novice« pa je poročal »Jurčkov Matevž« večkrat o raznih dogodkih iz Kamnika, tudi o volitvah; stanovitno pa je hkrati jel dopisovati 1. 1861. »Tovarišu«, in »Danici«, ter potem do 1. 1890. ni ga letnika, da bi ne bil priobčil v njem nobenega svojega umotvora. Koncem leta 1861. je iz Kamnika pisal »Tovarišu«: »Moje misli so, da naj »Tovariš« po vsaki ceni dvakrat na mesec izhaja, ker je enkrat na mesec premalo za namen, katerega si je ta list postavil. Tudi se čuti, da kak daljši sestavek takorekoč izgubi mikavnost in veljavo, če ga bralec bere, pa zopet dolgo ne vidi . . . Kar mene zadene, si bom, ako Bog da, prizadeval »Tovarišu« večkrat kaj dopisovati; ali kaj pomaga, ker je moja vednost preplitva. Po mojih mislih bi bilo tudi treba, da bi »Tovariš« prinašal kaj podučnega iz slovenske slovnice in sploh iz slovenskega lepoglasja in spisja . . . Ako bo Bog hotel in sreča učiteljska, bo naš mladi »Tovariš« postal sčasoma vrli mož in čvrst odgojitelj na slavo božjo in na srečo milega naroda itd. (str. 205).« — V tem tečaji je spisoval sestavke: »Lepa odreja« (str. 8—58) in poslovenil razpravo »Koliko računskih načinov naj se pri za- četnem nauku v računanju ali raj tan ju razločuje in vadi« (str. 125—177). —- V »Danici« pa je v spisku »Škof J. M. Vittmann« svojim tovarišem mnogo poročal o šoli, o šolski učenosti in pobožnosti, o šolarski maši itd. (str. 12). L. 1862. ima »Tovariš« sledeče njegove spise: »Zakaj pesmi niso za narekovanje pripravne in zakaj se ž njimi ne smejo jezikoslovne vaje zedinovati.« »Krščanska odreja« (81—133). »Telesno kaznovanje«. »Jeklena peresa niso pripravna za pisanje v ljudski šoli«. »Nauk v branji v srednjem in višjem razredu ljudskih šol« (str. 18—303). »Resnica in laž«. »Potovanje za Savo — o smrti Slom-šekovi«. »Podučevanje v ljudski šoli naj bo v krščanskem duhu«. »Iz zgodovine krščanske ljudske šole« (str. 21—333.) »Danica« pak je prinašala: »Odprto pisemce gospodu profesorju žl. Radiču« o češčenju preblažene Bogorodnice in prečiste Device Marije nasproti njegovemu napačnemu spisku »Blaetter aus Krain« 15. januvarja, kjer pravi naposled: »Žalostno znamenje našega časa je, da učeniki katoliških šol vernim za kratek čas take napčnosti ponujajo« (str. 27)! — »Ali je tako imenovana verska prenaredba (reformacija) v 16. stoletji kaj svet zboljšala« (str. 52—60) ? »Kam merijo sovražniki katoliške cerkve«? Pessimis dis-plicere est optimis placere — o Jezuvitih, njihovem vnanjem in notranjem redu« — spisal (str. 85—119) Laicus catholicus«. »Glasi iz Tirol« zoper Mühlfeldov »Religions-Edikt«. Katolišk neduhoven. »Italijo politiško zediniti, je-li mogoče?« »Avstrija in katoličanstvo«. »Pijeva družba na Švicarskem« po Wien. Kztg. Iz leta 1863. je prinašal »Tovariš«: »Iz zgodovine krščanske ljudske šole« (str. 9—374). »Koliko moč do mladosti ima zgodnje soznanje lepoznanstva in kakšne dolžnosti izvirajo iz tega za odgojitelja in jezikoslovnega učenika« (str. 19—103). »Praktična slovensko-nemška gramatika« (str. 55—376). »Krščanska odreja« (str. 242—356). — »Danica« pak: »Mnogo poročil iz deželnih zborov«. Posebej: »Govor kurata Auerja v tirolskem deželnem zboru — za versko edinost« itd. L. 1864. ima »Tovariš« nastopne članke: »Iz zgodovine krščanske ljudske šole« (str. 20—167). »Praktična slovensko-nemška gramatika« (str. 21—213). »Krščanska odreja«. »Laž«. »Obnaša v cerkvi in božja služba«. »Pisma dveh slovenskih učiteljev — Švetoslav in Tugoslav«. »Pogovor o šoli — Anžek mlajši in Anže starejši učitelj«. »Učiteljevo premišljevanje v začetku šolskega leta«. »Ne-prijatelj šol«. »Pedagogična pisma — Barovič in Govorič«. — »Dan ica« pa: »Nekoliko o Bosni in Hercegovini«, spisal M. Močnik (str. 230-292). V »Tovarišu« 1. 1865. najdemo naslednje Močnikove spise: »Obrazi iz odgojilne povestnice pri poganih« (stran 50—214). »Pogovor — Vedež in Klatež«. »Pašnik«. »Lepo cvetje, koristen sad«. »Kaj si učitelja dopisujeta—■ Švetoslav in Tugoslav«. »Izreki in pregovori«. »Odkritosrčne misli o sedanjih glavnih in srednjih šolah«. »O materinskem jeziku«. »Odkritosrčnost««. »Tudi od otrok se učitelj more učiti«. »Slomšek, prvi pedagog v novejših časih« (stran 305—360). »Pogovor dveh učiteljev — Vohne in Rohne«. L. 1866. ima »Tovariš«: »Ali res šola ljudstvo kazi?« »Sirovost«. »Krščanska odreja«. »Šolska postava v deželnem zboru«. »Odgoja v molitev«. »Ljubezen do poklica«. »Kaj si učitelja dopisujeta — Radoslav in Švetoslav.« »Odgovor na poslednja tri pisma »Tovariševa« (str. 320 359). »Isti-novič, učitelj«. — »Danica« pa: »Nekatere proste misli o poslednjem deželnem zboru«. »Tepeži po Kranjskem, zlasti Gorenjskem«. »Katoliška cerkev na Jutrovem in katoliške družbe v Avstriji«. »Nada katoliške cerkve v 1. 1866. (Sendbote)«. »Katoliška cerkev — skala Kristusova«. »Ljudska šola — narodno vseučilišče«. »Iz zgornjega Tuhinja o misijonu«. »Katoliško slovstvo pa časnikarstvo podpirati je slehernega katoličana sveta dolžnost«. »Kje je prava ljubezen do bližnjega doma (v katol. cerkvi)«. »Posebno apostolstvo v malih šolah — pobožnost do presv. Srca Jezusovega«. »Krivica se sama tepe« — po Wien. Ktzg. »Sveto detinstvo in njegova čuda na otoku Tsov-Mingu«. L. 1867.je priobčil v »Tovarišu«: »Tovariš tovarišu na deželi — o dr. Orlovi svečanosti v čitalnici itd.« »Učitelj in sveto pismo«. »Kako list »Freie paedagogische Blaetter« sodi tudi o Slovencih« (str. 63). »Nekaj starega v novi obliki — lepo in koristno — v prevdarek« (po Schul-freund-u«). »O slovenščini v šoli in uradu« —■ nasproti »Laibacherici«; »Tagespošti«. »Izpod Grintovca«. »O poba-linih na ulicah«. »O cerkvi in šoli« (Po Vaterlandu posnel M.). — V »Danici« pa: »Učiteljski zbor na Dunaju«, kjer pravi proti koncu: »Modri ne gleda, kaj ljudje govore, ampak prevdarja njih dejanja in potem jih sodi, sedanjost primerja s preteklim časom, in tako presojuje sedanjost in se odločuje za prihodnjost. Tako delajmo tudi mi, in ne bomo tako brezmiselno trdili, kar bomo druge slišali trditi in sladkim besedam se ne bomo dali premotiti. — Učiteljski zbor bo javalne kaj zboljšal ali v šoli prena-redil, zanimiv pa je kakor znamenje časa in glasno bučeča tromba za državo in cerkev« (str. 223). Močnik priobčuje 1. 1868. v »Tovarišu«: »Procesije in šolska mladost v nižjih ljudskih šolah«. »Izobraženost«. »Odgoj za Boga; odgoj za ta svet«. »Kako pomagamo učitelju do sreče«. »Zgodovina v ljudski šoli«. »O novi šolski postavi«. »Beseda, katero je govoril v štirskem deželnem zboru poslanec gospod Buol-Bernburg o šolski postavi«. Po Vaterlandu prosto poslovenil M. Močnik. »Zemljepisje v ljudski šoli«. —V »Danici« pa: »Država in cerkev«. »Katoličani in liberalizem« (po Hist. polit. Blaetter str. 55). L. 1869. najdemo v »Tovarišu« iz Močnikovega peresa: »Zemljepisje v ljudski šoli« (str. 4—364). »Dva prijatelja si pišeta, Vedrilec in Cmernilec«. »Pastirski list knezoškofa lavantinskega — Jak. Maksimilijana — zlasti šoli«. »Potrpežljivost«. —V »Danici« pa: »Razprave in odprave — za kat. politično društvo nasproti »Slovenskemu Narodu« po geslu: Inimici hominis domestici ejus« (str. 15). »Pogovor mej Šego in Pravdo« — za veselico v Katoliški družbi (str. 147). Leta 1870. ima »Tovariš« te-le Močnikove spise: »Zemljepisje v ljudski šoli« (str. 3—284). »Slovnica v ljudski šoli«. »Pedagogika in verozakon». »Značajnost«. »Zoprnosti so človeku koristne«. »Prva nemška slovnica za slovenske ljudske šole« itd. L. 1871. imamo od Močnika v »Tovarišu: »Šolsko in ljudsko izobraženje«. »Druga nemška slovnica za-slovenske ljudske šole« itd. — V »Danici pa: »O liberalizmu in liberalnih društvih — v izgled katoliškim« — govoril v katoliški Besednici (str. 191—201). »Delavci in sedanji čas« (str. 232—241) itd. V »Tovariševem« letniku 1. 1874. je Močnik pisal: »Iz šole za šolo«. »Pregovori in izreki«. »Jezikov poduk in vernost v šoli«. »Iz zemljepisja«. »Šolski postavi v kranjskem deželnem zboru« itd. — V »Daničinem« letniku pa: »O spomenici katol. škofov v Fuldi« govoril v katol. Besednici. »O slovečem Bizmarku in drugih — tudi domačih zadevah«, o katerih piše n. pr.: »Kako pa pri nas na Slovenskem? Mi še do abecede v politiki nismo prišli, ker ne poznamo potrebne edinosti. — Mladi, ne-skušeni ljudje starejim pravila dajejo, kako naj govore in pišejo, kako naj se vedejo in obnašajo; stari jim pa pridno na vse to odgovarjajo in s tem mladim neznansko veselje napravljajo. Človek bi mislil, da smo prišli v tiste čase nazaj, ko so bili trdovratni boji mej — fgarji in — igarji. — Kakšni časi so bili takrat, in kakšni so sedaj! Neprijatelji se nam po pravici smejajo in nas imajo v takih slučajih za politične otročaje. Eneržije in poguma nam ne manjka — v domačih prepirih; Bog nam je dal um in pamet, pa jo obračamo narodu v kvar, neprijatelju v korist. — Doma smo levi, neprijatelju v očigled pa po otročje priprosti; zato pa še vsak dan prosimo za toliko Nemcev v deželo, da bi nam gospodarili. —- Ako si nočejo naši časnikarji »Danice« v izgled vzeti, naj se pa ravnajo po »Tagblattu«; nikdar in nikoli ta list svoje stranke ne napada, dasiravno tudi tam ne gre vse gladko. — Ko bi politika ne bila še iznajdena, bi jo bili gotovo iznašli Nemci na Kranjskem«, (str. 410). — Tako je tudi leta 1873. modro govoril v katol. Besednici, n. pr. »O Napoleonu III. po zgodovini, o liberalni, tudi mladoslovenski trditvi: Vera ni v nevarnosti, in o papeževi okrožnici z dne 21. nov. t. 1. (Glej »Zg. Danico« str. 61., 258., 410.) itd. M. Močnik je v letnem poročilu I. mestne deške šole pri sv. Jakobu 1. 1865. spisal času primerno razpravo: »Odgojevanje nekdaj in sedaj« (Tovariš str. 288); leta 1868.: »Zanemarjeni atroci v našem mestu« (Tovariš str. 251). Leta 1869. je prišla posebej na svetlo njegova »Zemljepisna začetnica«, ponatis iz »Učiteljskega Tovariša« 1. 1868—69. V Ljubljani. 8. Str. 194. (Glej Tovariša 1. 1879. str. 96). Leta 1869. je pomagal Praprotniku sestaviti nemški del v Abecedniku slovensko-nemškem; 1. 1874. je sestavil »Imenik šolskih oblastnij, šol in učiteljev po Slovenskem.« Teč. II. 8. str. 143. Natisnil Milic. (Tovariš 1872. str. 351. 1874. str. III.) »Z blagom — piše pokojni Marn v svojem »Jezič-niku« — »kolikor ga je priobčil dotlej Močnik v »Tovarišu« in »Danici«, napolnjene bi bile dokaj čvrste knjige. Vzlasti pa je deloval v društvih prej imenovanih, marljivo vso to dobo. Kader so se za nemškimi tudi slovenski učitelji jeli ločiti od cerkve in duhovnikov, svaril jih je modro in resno, poprijemal nemčurje in liberaluhe.« Ni še vseh dnij konec in še so učitelji, kateri se ne sramujejo biti katoličanje; tudi ni povsod tako, kakor pri nas v Avstriji, ko dunajski židje in neverci, krščeni ali nekrščeni, od »lehrertaga« do »lehrertaga«, od Dunaja do Celovca in tako naprej svoje že obrabljeno blago na prodaj nosijo; krščanski učitelji pa strme slabo blago za dobro kupujejo in je po ožjih krajih raznašajo . . . Brez vere je vse domo- ljub je, vsa še tako navdušena narodnost le zgolj koristolovje, katero se zaganja iz kota v kot, iz prenapetnosti v pre-napetnost ... Prazna je govorica: Naroden sera, ali cerkven nisem. Tako se izgovarja vsak vetrogončič . . . Skrajni čas je tedaj, da se učitelji odločijo, in tisti, ki še niso svojega prepričanja spremenili, kakor ponošene obleke, zbirajo se okoli znamenja, na katerem so zapisane pomenljive besede: Vse za vero in narod! —Prihodnjost je tem zagotovljena, katerih škit je poštenost in značajnost, in ki se bojujejo z orožjem pravice in resnice« (»Tovariš« 1872. leta stran 368). »Kakojevobeh obrambnih spisih zoper napad »Zur Lehrerfortbildung in Krain« duhovito sodeloval, je znano.«. —■ Tedanji burni in hudi časi za slovenske učitelje so nam še prav dobro v spominu. Pomišljeval se je celo pokojni Praprotnik sam, še dalje »Tovariša« urejevati. Na to pak prevzame uredništvo »Tovariša« neustrašeni M. Močnik, učenik v I. mestni šoli v Ljubljani ter mu je dal po razpravi »Jezičnikovi« (IV, 2.) v naslovu obliko »Učiteljski Tovariš« in 1.1880. v št. 12. seje iz vrednika prelevil v urednika. Koliko vzgojeslovnih člankov in katere poučne stvari je v tej dobi spisal urednik sam, to se pač povedati ne da. Njegovi utegnejo biti n. pr.: »Otročji vrti«, »Ljudska šola —• narodna šola« in »Narodna šola«. »Otroci, roke na klop!« »O šolskih slovenskih knjigah in o razmeri mej duhovnikom in učiteljem«. »Mrtvo morje«. » O dekliških samostanskih šolah«. Ženska vzgoja«. »O nadzorovanji pri cerkvenih opravilih«. »O nagibih nravnega življenja« (1873). »Šola«. »Kar se Anžek ni učil, tudi Anže ne zna«. »Poduk«. »Zavdanje«. »Učiteljeva modrost«. »Vera in izobraženost«. »Moč v veri«. »Resnoba in ljubezen« (1875). »O spridenji šolske mladine«. »Katoliški shod na Dunaji«. »Pokorščina«. »Bosna in Hercegovina«. »O nesnagi pri šolarjih«. »O učenji tujih jezikov«. »Ljudstvo v Bosni«. »O žalostnem stanu ljudskih šol na Koroškem«. »Šolski deček po ljudskih zastopih in parlamentih«. »Narava, vodnica učitelju«. »Ze-mljepisje in zgodovina v ljudski šoli«. »Ljubezen do domovine«. »Narodnostno vprašanje«. »Sokrat pedagog«. »Zabava in pouk«. »Palestina« (1. 1881. str. 344—379) itd. Koliko člankov o raznih predmetih ljudske šole je Močnik spisal za časa svojega uredovanja v »Učiteljskem Tovarišu« — in tudi še kasnejo, nam ni moč natančno določiti. Kaderkoli si prišel v njegovo priprosto stanovanje, našel si ga pri delu. Velike vrednosti je tudi to, da sije Močnik umel za svoj list vrlih sotrudnikov pridobiti — duhovnikov in posvetnjakov, ki so zakladali »Tovariša« z izvrstnimi spisi, n. pr.: »Spomini na Dunaj in okolico« 1. 1874—75. in »Spominske slike« 1876—77 (Jožef Devičnik); »Pedagogični pogovori« 1. 1877—79. »Prva odgoja otrokova« 1. 1881. (Jožef Ciperle). »Nekaj o načrtu za prirodo-slovje na srednjej stopnji ljudske šole« leta 1880. (Luka Lavtar). »Učitelj Ljudomil v nadaljevalni šoli« leta 1875. (Janez Flis). »Dobri sveti» (1879.) »Corrigenda v pedagogični zgodovini Boebmovi« (1880). »Vem in morem« (1881) spisal Stric (Anton Ivržič). »Jezičnik«, vsako leto (Jožef Marn) in drugi. Polno gradiva najdeš v razdelku o slovstvu in učilih, ki se je vekšal od leta do leta. Dopisi iz raznih krajev so se množili vedno bolj in bolj, sosebno obravnave iz društev in zborovanj učiteljskih. Močnik je navadno sam poročal obširno iz deželnega in državnega zbora, tičoč se šole, učiteljstva in novih zakonov; lepo je tudi pisal o umrlih možeh, ki so imeli zasluge za narod, vzlasti pa za šolo, kakor o dr. Orlu, Costi, Razlagu, Bleiweisu, kanoniku Zavašniku, Legatu, učitelju Ivanetiču, So tu, Boštjančiču, Adamiču itd. Kakor sem bil že omenil, prevzel je Močnik ure-dovanje »Učiteljskega Tovariša« za časa, ko so se učitelji razcepili v dva tabora; boriti seje moral ne samo z nemškimi in nemškutarskimi, temveč tudi s slovenskimi so-trudniki v domačem taboru. »Kako se je branil in bojeval« — piše Marn —• »mora se le brati; tu naj omenim le nekatere točke, da se spozna orožje in način njegovega vojskovanja«. »Nekaj za predpust je to, kadar pravi učitelj: Jaz sem neodvisen; ali — kader učitelj iz Kodärjev poli-tikuje: Temu služim, temu strežem, kateri me plačuje, od katerega kaj pričakujem . . . plašč po vetru!« — Prisiljen odgovor na dopis iz Ljubljane v »Napredku«, češ, »Učiteljski Tovariš« je kot tihotapec prešel k duhovnom, razlaga, kako se je »Učiteljski Tovariš« pričel, po katerih načelih se je vredoval in se še vreduje, ter pravi: »Kdor hoče zajemati čiste vode in nasrkati se pravega liberalizma, naj bere »Laibacher Schulzeitung«; kdor hoče vedeti, kakšni so slovenski liberalni učitelji, naj bere »Slovenskega Učitelja«. Kdor pa ni še plašča po vetru zasukal in ima pravi pojem krščanske ljudske šole, naj pa bere »ostarelega Tovariša« (1873, str. 74). Najhujšo borbo pa je imel posebno proti »Laibacher Schulzeitung«, katera je tudi — njemu bila najbolj gorka, češ, edini ta ne utihne; napadala je zdaj učitelje I. mestne šole, da so preveč narodni, in da »Krain. Landes-Lehrerverein« novim šolskim zakonom hoče veljavo pridobiti brez ozira vere in narodnosti; zdaj »Narodno šolo«, da premalo koristi; zdaj »Učiteljsko slovensko društvo«, kake ude ima, pa jih je vendar vabila k sebi; zdaj »Tovariša«, da je »ein Messnerblaettchen«, »ein Blatt mit urklerikaler Tendenz« in vrednik njegov »ein hartgesottener Messner, ein Generalministrant« itd. »Ako je vrednik tisti Jona, ki je vzrokoval tak vihar, (svetuje Močnik sam), vrzite ga v morje, in postala bo tihota, t. j. ne berite več mežnar-skega lista (str. 351, 334, 1. 1873)«. »Vpitje, katero vzro-kujejo nekateri listi, zdi se mi prav primerno tistemu izreku ošabne muhe: Konji so dirjali, vozovi so drdrali, na kolih pa je sedela muha, ki zavpije: Oj, koliko prahu sem naredila (1. 1874. str. 356)! — Seveda, gospod Sima, ki gleda naprej in nazaj in se uklanja na desno in na levo in s cepcem piše le takrat, kader ve, da bo za to dobil cukerčka in putra na učiteljski ovsenjak, ne more drugače pisati (str. 382).« Svojim tovarišem učiteljem je koncem starega leta povedal celo prestaro basen o kralju, katerega je Jupiter naposled žabam dal na njihovo zahtevo! — Jako dovtipno je popravljal razpravo, katero je o šolstvu na Kranjskem od 1. 1850. imel profesor Linhart pred konstitucijonelnim zborom, kjer govori o razmeri mej cerkvijo in .šolo, o šolskih nadzornikih, ali naj občina ali država plačuje učitelje, kdo naj jih imenuje, o zanemarjanji nemščine, o verskem nauku, je-li domača družinska zadeva ali tudi šolska itd. (1. 1875. str. 142—172)«. O šolskih skušnjah in veselicah je pisal: »Ako so javne skušnje, bi morala biti javna darila in odlikovanja. Brez tega javna preskušnja nima pravega pomena. Solnce in dež, plačilo in kazen mora pri odgoji biti o svojem času; naši otroci niso modrijani, da bi se učili samo zaradi tega, ker je njim na korist. A tudi šolskih veselic ne zametujemo, javnih preskušenj pa vendar ne dosežejo. Stariši hočejo vedeti, ali so se njih otroci kaj naučili, pa tudi radi vidijo, da se to javno pokaže. Sicer bi se o marsičem lahko reklo, kakor o črni maši: Ni slavospeva, ni veroizpovedanja, dolge molitve, dolgo branje, na konci pa še blagoslova ne itd. (str. 234). — O nasvetih, kako bi se opomoglo vedno večjemu s p r i de n j u šolske mladine (po Oesterr. Schulbote), piše: To so besede, je rekla lisica, ko je jagode na molku prebirala! — Resnica je vendar tako blizo, da jo vsak lahko razume, a le učeni svet jo išče tam, kjer je ni, in hodi okoli pravega vzroka, kakor mačka okoli vrele kaše. »Brez krščanstva ni prave kreposti, pravični moj iz vere živi.« Dokler se bodo toliko bali cerkve po šolah, kakor se je dosihmal boje, ne bode bolje, ne, marveč čedalje slabeje (str. 208 1. 1876.) — Skoro vse stareje slovstvo naše je merilo na to, in tudi naša družba sv. Mohorja, domači časniki itd. učijo in učijo, kako naj se vzreja mladina, kako odgoja človeštvo. Klicati je treba sedanjemu veku le: Prav si odgovoril, veš že vse, ali stori tudi tako in boš živel — boš dosegel časno in večno srečo (str. 55, 1. 1877.). — Kader so mu oponašali, da je preklerikalen, premalo izbirčen v spisih, nikakor všeč slovenskim učiteljem itd., odgovarjal je kratko in krepko:. Resnica oči kolje. Oblak brez dežja, pa list brez barve, sta si zelo podobna. Več ko je liberalizma, manj je svobode. Kjer ni zaupanja, je vse prigovarjanje brezvspešno (str. 188). — Magnetična igla ne miruje prej, dokler ne kaže na sever; konservativna stranka ne more hvaliti šolske postave prej, dokler se v obče ne prizna načelo: Sola mora imeti cerkveno podlago ali mora biti verska (1879, str. 196). V tem smislu odgovarja L.—u pri občnem zboru zaradi »Tovariša« (str. 319). Od tega časa pa, kar mu slovenski listi niso več na razpolaganje in tudi »Schulzeitung« ne prinaša več takih zabavljic na slovenske učitelje, kakor nekdaj, pošilja pa ta naš prijatelj svoje spise drugam, in tam udriha po »Učiteljskem Tovarišu« in njega uredniku. Dobri Bog! varuj me mojih prijateljev, neprijateljev se bom že sam branil (31). — Narodni učitelji pozor! Slovanstvo dobiva tal; mar hočemo čakati postave, katera bo ukazala učiteljem pobrinuti se za narod, pristopati narodnim učiteljskim društvom, delavnim biti na polji narodne prosvete ... I kaj pa ti je naredil Aristid, da ga sovražiš? človeka ne poznam, a meni dopada, da ga zovejo pravičnega (1881, str. 47), odgovoril je Atenec Ari-stidu, ki je moral v pregnanstvo! — Metelko G er matt i cu s alias »deutscher Schulverein« obeta v »Laibacher Schulzeitung« 300 gld. nagrade učiteljem, ki se bodo odlikovali v nemščini, češ, učitelji ali tudi občine se vabijo, naj se same ponujajo za ponemčevanje, za orodje germa-nizatorjem v deželi. Te nagrade so kakor nalašč zato, da nastane še večji razpor in razkol mej kranjskimi učitelji, t. j. kar mora vsakemu oči odpreti (str. 127). Močnik je imel ljut boj proti listom: »Laibacher Schul-zeituns«, »Laibacher Tagblatt«, »Laibacher Zeitung«, »Oesterreichischer Schulbote«; poleg teh so mu tudi slo- venski nasprotovali, kakor: »Slovenski Učitelj«, pozneje »Popotnik« na Štajerskem, »Šola« na Goriškem. Modro jim je odgovarjal Močnik, češ, »Tovariš« drži se že 21 let, na razpolaganje je kranjskim, a tudi štajerskim, goriškim učiteljem, čemu ga žrtvovati neznanim nasprotnikom na ljubo (str. 319) itd.! Sploh se more reči, da navdušenje mej učitelji, ki so novodobno šolstvo že okusili, zelo ponehuje, pisal je (str. 382) v razpravi o deželnem zboru tirolskem. V jedni stvari pa so bili vsi učitelji zložni, da so nove plače hvaležno sprejeli, a sedaj, ko vidijo, da se plače več ne zboljšujejo, tekmujejo še za petletne do-klade, ker te se brezpogojno ne dele. Sploh je pa vse pri vladi in pri nje izvršujočih organih; kakoršni so ti, tako pa ravnajo z učitelji nji podložni, tu bolje — tam slabeje; učitelj pa svoboden ni bil prej in tudi sedaj ni, ker drugi sodijo o njem, njegovem stanu in njegovi delavnosti. — To so besede moža, ki je videl malo dalje v prihodnjost nego vsi njegovi nasprotniki. Koliko svobode smo imeli in je še imamo baš učitelji, skusili smo in skušamo še prav dobro po »Vestenekovi šolski noveli«, ko je marsikak narodni učitelj moral brez pravega vzroka romati »aus Dienstesrücksichten« na drugo mesto, da je na ta način naredil prostor kacemu privržencu nam nasprotne stranke. Tudi v najnovejšem času odločno narodni slovenski učitelji pri najvišji šolski oblasti na Kranjskem nimajo dosti za-slombe . . . Kako plemenitega značaja je bil pokojni učitelj M. Močnik kot odgovorni urednik »Učiteljskega Tovariša«, razvidimo zlasti vvabilih na njegovo naročevanje. V prvem listu že pove, katera je »Naša pot«: Tovariš živi narodni šoli na verski podlagi, in meni, da se ne moti, ker to je ravna pot proti vrhuncu šolskim namenom. Lepe so fraze od človekoljubnosti, od humanizma, od napredka, svobodnega duha in kakor se že vse zovejo, toda v viharnih časih razkade se kakor prah na vetru, in zopet se vidi jasno, da druge poti do dobre izreje ni, kakor je ta na verski podlagi. Za metlo »Tovariš« nikomur ne bode; odvisen bode pa tudi v prihodnje kakor do sedaj — od svojega prepričanja in od svoje vesti (1873, str. 2). — Kar smo bili dosihmal, to hočemo ostati tudi v novem letu, kliče v vabilu na naročbo za 1. 1874. Svobode in prostomiselnosti ne bomo iskali s tem, da bi napadali vero in stan svečeniški in drugo, kar je našemu krščansko-slovenskemu ljudstvu ljubo in drago. Ker »Tovariš« piše slovenskim starišem, šolam in učiteljem, tedaj bo pred vsem varoval domače svetinje, oziral se na potrebe domačih ljudskih šol, narodnih učiteljev, v domači besedi, ,z domačim blagom. »Tovariš« ostane katoličan in Slovenec, kakoršni so menda tudi učitelji in šole, za katere piše . . . Svojemu uredniku doslej ni drugega koristil, nego da mu je pridobil veliko »pridevkov«, kar pa podpisanega ne plaši (str. 371) itd. »Tovariš« se dosihmal še ni nič poboljšal; ravno tisti je, kakor je bil že leta in leta, katoličan po vero-izpovedanji in Slovenec po rodu. Kdor bere ta »mežnarski« list, naj za kazen ga tudi plača. Naročnikov si s tem ne bomo iskali, da bi druge obirali (1874, str. 192). Kakor doslej, bode tudi odslej »Tovariš« pisal nekaterim v spod-tiko in posmeh, nekaterim pa v zabavo in poduk. Boj za blago najvišje, za resnico in pravico, bil je vsaki čas težaven, a vreden vsega človeškega truda; le v vročini rumeni zlata pšenica in dozoreva sladki grozd. Nadejaje se pomoči od zgoraj, od koder prihajajo vsi darovi, in pričakovaje prijazne podpore od starih znancev in prijateljev, hoče tudi »Tovariš« po svoje pomoči, da se izvršuje staro naše geslo: Za vero in omiko . . . Take zmedenosti, take zmešnjave v načelih ni še bilp nikdar, kakoršna je ravno sedaj, kakor drugod, tako tudi pri učiteljih; in v takih okoliščinah je dober svet še posebno drag. Sedaj vlada, kakor pravijo nekateri, tvarinarstvo; toda temu ne bodemo služili. Vera nam bo zmirom zvezda, katera kaže pot v življenji, in katera nam bode svetila tudi unkraj 13 groba. Vera tudi pri podučevanji in odgojevanji nič ne pokaži, nič ne pokvari, marveč blaži in boljša vse dejanje učiteljevo (str. 362). Odvisni smo od Boga in od svoje vesti; ako se tema ne zamerimo, nas pa drugo ne stara tolikanj. Naročevanje domačih listov je rodoljubu naroden davek, kateremu se ne odteguje (1875, str. 16). Prihajal bode »Tovariš« k vam v stari kranjski noši, prinašal blaga na izbero . . . Hodil bode naprej svojo pot, oziraje se nazaj v preteklost, po kateri bode presojeval sedanjost in gledal v prihodnjost. »Tovariš« misli, da nekako pozna sedanjost, tedaj ne živi v domišljiji, ker on ve, da ima malo prijateljev, a zvestih in stanovitnih, na te se obrača in jih prosi duševne in materijelne podpore (str. 192). List ne prinaša ne založništvu, ne vredništvu vrednega plačila, nikar že dobička. Vredništvo ne želi ne hvale, ne plače, pa so tudi ne boji ne truda ne graje, dokler je marljivo delovanje na slovenskem šolskem in učiteljskem polji živa potreba. Prav sedanji čas pravi domoljub ne sme omahovati in po vetru se obračati, ker je že tako preveč vrtačnikov na svetu. Drevo se po sadu spozna, tako se kaže in spoznava že tudi sedanje šolstvo po svojem sadu. »Tovariš« je spravil že marsikaj na svetlo, česar bi brez njega ne bilo. Prinašal, razkladal, pripovedoval bo to in to; slovenske učitelje pa bode budil k marljivemu delovanju ter vnemal v njih ljubezen do njihovega svetega poklica, do cerkve in naroda, z glasilko vedno gotovo: Vse za vero, dom in carja! Zvesto prebirajte »Tovariša« pripravniki učiteljski, kajti tudi po njem se lahko pripravljate na svoj stan. Z dostojnim naročevanjem pomagajte »Učiteljskem Tovarišu« nositi tovor tudi v prihodnjem letu (str. 354)! Resnica in pravica ima še zmirom svoje prijatelje mej ubogim človeškim rodom, in mi, ki stojimo na razpotji dveh šolskih dob, smo moralno prisiljeni list tako vredo-vati, kakor se je začelo. Vsak, ki se briga za javnost, nas pozna, pa tudi ve, da nismo uporniki postavam; pa saj tega tudi tisti ne verjamejo, ki nas s takimi pridevki obkladajo (1876, str. 16). Vem sicer, da ste eni in isti, ki podpirate tudi druge slovenske liste, in da marsikateremu izmej nas »Tovariša« treba ni, a nikarte, da bi se zastonj zanašal na vaše rodoljubje »znani mežnarski list«, pošljite torej tudi zanj kak forint našemu založniku, kajti ne more se tirjati, da bi kdo v svojo škodo Slovencem zalagal liste (193). Da se po »Učiteljskem Tovarišu« bolj pogosto povprašuje, to nam je v tolažbo in spodbudo, delati še v prihodnje — modro napredovaje po staroslavnem geslu: Vse za vero, dom in cesarja! Ker smo katoliški Slovenci, je in ostane nam vera luč, slovenska materina beseda pa ključ do prave omike. Vzor nam je krščanska ljudska šola (369). Mnogim ne vstrezamo, pa saj tega tudi nismo pričakovali; da pa nekaterim vstrezamo, kaže nam to, da nas podpirajo duševno in dejansko, tako da »Tovariš« že izhaja, ker se ne vozi v kočiji, marveč le peš potuje od kraja do kraja (192). Boj za vzore, za resnico in pravico je bil vsikdar težaven; brezvspešen in brez-koristen pa nikdar ne. Od leta do leta pridobiva naš list več duševne podpore. Slovenskim novinarjem sploh, tako tudi nam pot ni s cvetlicami potresena; a dolžnost je vsakemu šolniku in mladine vzgojevatelju, da dela po svoji moči za duševni napredek svojega rodu, kajti stvar naša bila bi izgubljena le tedaj, kedar bi se mi sami odtegnili delu, česar pa nas Bog varuj (369)! Politika naša, ako se sme v šolskem listu kaj tega omeniti, ne more drugačna biti, kakoršna je večine našega naroda; vsak list, bodisi še tako skromen, brez barve ne more biti, in list z jasnim programom najde vže kolikor toliko podpore (1878, str. 192). Modri se ravna po okoliščinah, ter se v nebistvenih rečeh obrača po kraju in času. Tega načela smo se držali pri svojem vredovanji kolikor toliko tudi mi, da vstrežemo čitateljem in svojim tovarišem, za katere list pišemo. Tovariši naši še sedaj % 13* vedö iz lastne skušnje, da — konju, dokler ga love, ovsa mole; ko ga pa v voz vpregajo, mu z bičem pomagajo. Vsak človek, tembolj učitelj, ki hoče biti voditelj drugim, imeti mora svoje stalne nazore, da se ne bode sukal po vetru, kakor petelin na strehi. »Tovariš« je doslej, ne da bi se hvalili, več donašal kot obetal. Vsaj odlični narodnjaki nam pravijo tako. Slava — seve — bodi zato našim dopisnikom! Razdelimo breme in tako je bodemo nosili lažje (370)! Stranka, ki jo zastopa naš list, mnogobrojna ni, a živi pa še, ker ima svojo podlago v zdravem jedru narodnega učiteljstva in sploh slovenskega občinstva. Priča tega nam je, da se list še zmirom vzdržuje, ter je podoben drevesu, ki zmirom poganja nove mladike; ako nekdanji prijatelji odstopijo, pridejo drugi na njihovo mesto. Čast in poštenje veleva vsakemu plačati list, ki ga je prejemal celo leto, založniku takemu, kateri že toliko let zalaga list le učiteljem na korist (1879, str. 16). Namen in obseg lista ostane kakor dosihmal; toliko manj nam je sedaj treba spreminjati svojih načel, sedaj, ko čas in okoliščine najbolje za nas delajo, in ker to, kar smo dosihmal zagovarjali, polagoma v javnem mnenju prodira. Slovani in posebej Slovenci nismo več tako javno nevarni, kakor so nas pred nekaj časom nekateri sumničili, in kdor nas sedaj k steni pritiska, dela to iz svoje zasebne samoprid-nosti, a tudi na svojo odgovornost. Sedaj je pa tudi čas, da se gibljemo; vsak se le toliko ceni, kolikor je vreden; ako hočemo slovenski učitelji kaj veljati, zaslužiti si moramo to sami (192). »Učiteljski Tovariš« se je že precej postaral. Sedaj dobimo novih, celo slovenskih listov šolskih na izbiranje. »Tovariš« hoče tudi v prihodnje pisati, kakor je dosihmal. Klic na boj za krščansko šolo zoper pogansko razlega se po vseh zgodbah svetovnih, pojmi in nazori so se zbistrili, bojevniki že uvrstili, in nihče ne more sedaj reči, da ne ve, komu bi v tem boju, v tem prepiru pritrdil, v katero vrsto, na katero stran bi se vstopil (374). Mož beseda velja; kdor je vsa leta list prejemal, veleva mu čast in poštenje, da plača, kar je dolžan; o samem rodoljubji obrtniki ne morejo živeti (1880, str. 16), Mili tovariši, zakliče Vam »Tovariš«, bratje, čas je, da od spanja vstanete, dan se zaznava, danica prihaja, vrhovi gora se iz megle vzdigujejo, tedaj povzdignite svoje glave in poglejte, da Vas solnce ne prehiti (191). Program naš ostane nespremenjen. Dalje ko list uredujemo, bolje čutimo težo in odgovornost uredovanja šolskega lista, ki bi imel biti u č i t e 1 j e m kažipot v šoli in v j a v n e m življenji. Videti je, da nas stari sodelavci nočejo zapustiti, tedaj hočemo delati tudi mi dotlej, da nam kdo breme odvzame in na svoja ramena naloži (374). Ako se list iz rodoljubja ureduje, vendar nihče ne more tirjati, da bi ga založnik sam plačeval, kajti tudi on nima pri listu drugega, nego skrbi in sitnosti, toliko prijateljem in neprijateljem v porazumljenje (1881, str. 16). Vse na svetu je izpremenljivo, tudi postave se izpremi-njajo po okoliščinah časa in po ljudeh, ki imajo pri tem prvo besedo; le eno pa ostane n e i z p r e m e n lj i v o — to je resnica in pravica, ki ima svoj izvor v večni resnici in neizpremenljivosti. Kdor se je drži, ni mu treba plašča po vetru obračati in preklicevati danes tega, kar je včeraj trdil. Koliko se je teh načel držal »Učiteljski Tovariš«, naj blagovolijo razsoditi njegovi prijatelji, ki so ga duševno in dejansko podpirali, a tudi njegovi neprijatelji, ki se niso zlagali z njegovimi načeli. »Tovariš« bode v novem letu izhajal z istimi poglavitnimi načeli, kakor do sedaj. Podpisani zaradi boleh-nosti »Tovariševo« uredništvo izročam zopet temu, od kogar sem ga prevzel, to je njegovemu ustanovniku gosp. Andreju Praprotniku, ter se ob enem lepo zahvaljujem VS6TC1 svojim častitim o^g*. prijateljem za prijazno pomoč pri svojem večletnem prizadevanji. Naj mi blago- vole odpustiti, ako nisem bolje zvrševal naloge, ki sem jo prevzel z uredništvom ... Z Bogom! Matej Močnik. S tem pa ni odrekel svoje podpore »Tovarišu« temuč ostal mu je še dalje v r 1 s o t r u d n i k in vesten poročevalec iz raznih učiteljskih društev. Pisal je tudi več razprav n. pr. »o šolskem začetku na Slovenskem« (str. 116), »Verske, državljanske in domače zadeve pri Judih« (cf Palestina 1881), »Značaj«. »O ovirah šolskega napredka« (1882 str. 2), kjer na konci pravi: »Napis tem vrsticam je »pelin in svedrec«, to je dvoje grenkih, a zdravilnih cvetic. Taki so tudi nasveti, ki merijo na zboljšanje šolstva, zoprni slišati takim, ki niso vajeni drugega slišati, nego hvalo novi šolski ustrojbi; a hvalimo to, kar je hvale vredno, kažimo pomanjkljivosti tam, kjer so faktično, in nič ne pomaga zakrivati jih; šolska postava namerava ljudem preskrbeti učilnic; osnovajmo jih tako, da ne bode vse gladko in lepo le na papirji in po statističnih datah, ampak v ljudski učilnici; prvo, kar je najbolj potrebno so verske šole, to je alpha et ornega vsega šolskega napredka«. Morebiti kdo poreče: Cerau toliko vpletati iz njegovih spisov v životopis! Storili pa smo to radi tega, da čita-telji spoznajo do dobrega glavo in srce pokojnega Močnika, kajti vsaka beseda, sleharni stavek, ki ga je zapisal, ima polno jedra v sebi. Vsi njegovi spisi so pomenljivi in vredni zlata, koji bodejo še v poznih letih — osobito učiteljem slovenskim — kazali pravo pot, po kateri imajo hoditi, ako hočejo sploh doseči svoj namen v ljudski šoli, ki mora biti prava izobraževalnica in vzgoje-valnica naroda. Poleg »Tovariša« je pokojni Močnik pogosto dopisoval »Slovencu«. V letniku 1882. 1. je priobčil: »Froebel in njegovo delo«. Leta 1885. je od št. 197. do št. 250. vodil celo uredništvo pri »Slovencu«. Spisal je takrat poleg navadnih poročil več raznih sestavkov n. pr. »Angleži in Rusi«. »Razne nade nemško - liberalcev«. »Vzroki cerkveno-bolgarskega prepira«. »Mir pa zopet mir«. »Boj pa zopet boj«. »Na tlaki pri Židih«. »Katoliška zavest v naši domovini«. »Najnovejše nakane naših Talmi-Nemcev«. »Iz življenja grofa Henrika Chambord-skega«. »Znamenje našega časa« itd. Ko je katoliško-po-litična »Besednica« prenehala, govoril je Močnik pozneje večkrat v »Katoliški družbi«; njegove govore sta prinašala včasih »Danica«, včasih pa »Slovenec« n. pr. 1. 1886.: »Od propada bolgarskega naroda pod turškim jarmom od 1. 1391. do 1. 1877.« »Igla in vol; mušice precejajo in velbljode požirajo« itd. Oglasil se je v »Slovencu« še 1. 1888. ter je mlajšim učiteljem in naslednikom v spomin klical nekdanjo dobo slovenske vzajemnostti, dokler je vladala lepa sloga mej duhovščino in učiteljstvom itd. — Poslovenil je tudi knjižico: »Molitev velik pripomoček k zveličanju«. Spisal , sv. Alf. Liguori. Slovenski izdal dr. Anton Jarc. V Ljubljani 1888. 16. str. 174. (Marnov Jezičnik). Močnik je bil v zasebnem življenju jako priprost; za vnanjo bliščobo in za kako hvalo ni maral. Kako so o njem govorili in sodili njegovi nasprotniki, za to se je malo brigal, ter hodil je svoja pota do zadnjega. Kedar mu je dopuščal čas, je šel rad na sprehod, kjer sem ga večkrat popred še kot dijak — in kasneje kot učitelj tudi jaz spremljeval. Pogovarjala sva se najrajše o slovenskem slovstvu, šoli in učiteljstvu. Ce je nanesla govorica tudi na njegove neprijatelje, rekel je navadno: »Bog me varuj mojih prijateljev, sovražnikov se bom že sam varoval«. Sicer pa ni nikdar izustil kake trde besede do tega ali onega nasprotnika. — Njegovi pogovori so bili zelo duhoviti, kajti bil je doma v vseh strokah vede. Ne pretiravam preveč, ako trdim, da je bil Močnik jeden najbolj naobraženih slovenskih učiteljev. Razumel je več slovanskih jezikov, kakor: hrvatski, češki in poljski; prav dobro je tudi znal latinščino; v nemškem slovstvu, zgodovini in zemljepisji bil je podkovan tako, kakor malokdo. Bil je tudi dober govornik in kot tak vedno pripravljen vsakemu odgovoriti. — Močnik je bil ves čas svojega življenja dosleden in neupogljiv v svojih nazorih, jeklen in kremenit značaj, kakeršnih bi vzlasti v sedanjih burnih časih potrebovali. V življenji je bil silno skromen, za se je potreboval prav malo; od svojih pičlih dohodkov razdelil je skoraj vse med uboge — posebno dijakom je rad pomagal. Prve dni sleharnega meseca je imel vedno mnogo obiskovalcev — beračev raznih stanov; vsacemu je kaj podaril; kedar pa ni imel denarja, dal je tudi kako obleko, ako je videl, da je prosilec v resnici potreben. — Nekoč mi reče njegova sestra Mica: »Matevž je pa le predober; vse razda, kar ima, še celo obleko, ne vem, kaj misli? In poglej, Jerni, taki pridejo nadlegovat ga, ki so lepše oblečeni, kakor on sam!« Na to sem jej rekel: »Ej, Mica, vse to mu bode že povrnil ljubi Bog v nebesih!«, na kar se mi je nasmejala in rekla dobra sestra njegova: »Jerni, vsaj imaš prav!« —V šoli je bil s svojimi učenci jako dober in ljubeznjiv. V »reduti«, kjer je bila popred I. mestna deška šola, je imel navadno I. razred; ker pa je bil bolj slabega pogleda, so to njegovi učenci zlorabljali in mu tudi radi nagajali, kar pa je dobrega moža le redko spravilo v jezo in nevoljo. Sicer pa je bil v vsakem oziru vrl učitelj in pedagog. Sploh je bil pokojni Močnik delaven kot bučela, dober in ljubezniv kakor ljubeč oče, a trd, neizprosen, kedar je branil čast slovenskega naroda in koristi slovenske ljudske šole. Tak vrl možje bil Močnik, katerega naj bi posnemali slovenski učitelji. Njegovo delovanje, njegov vzgled naj nas vse spodbuja k posnemanju. Spomin njegov bo pa živel vedno med slovenskim narodom — sosebno pa še med slovenskim učiteljstvom. — O tem blagem in značajnem slovenskem učitelju, pisatelju in pedagogu veljajo pač besede, ki se berejo na »Pestalozzi- jevem« nagrobnem spomeniku: . . . »Erzieher der Menschheit, Mensch, Christ, Bürger. — Alles für Andere, für sich nichts« . . . Životopis tega zaslužnega slovenskega moža pa zaključimo z besedami, ki jih je pisal o njem pokojni profesor Jožef Marn v »Jezičniku«: »Kar je srednji vek v zgodovini — jako grajan, a tudi jako hvaljen, to je primeroma — se ve — Močnikov »Učiteljski Tovariš« 1. 1873—1881 mej dosedanjimi letniki. Nova in novejša doba se glede vede in umetnije rada povrača nazaj v srednji vek; tako bode i bodoči učiteljski naraščaj kedaj spridoma prebiral opisani šolski list. Kar je Matej Močnik veroval, to je tudi upal in ljubil in v dejanju spolnoval, in zato so ga naposled spoštovali in ga vsaj v srcu spoštovati morajo prijatelji in neprijatelji. Čast, komur čast«! •— Josip Freuensfeld.2) Rojen je bil dne 19. sušca 1861. 1. pri Kapeli blizu Radgone in sicer v Radinskem vrhu, kjer so imeli njegovi stariši posestvo. Mati mu je bila sestra znanega ljutomerskega župnika dr. Ivlemenčiča, oče njegov pa je bil takrat učitelj pri Kapeli. Od Radinskega vrha vzel si je pozneje pisatelj Freuensfeld svoje izmišljeno ime »Radinski«. Ko je še bil Josip majhen fantič, preselil se je oče Freuensfeld s svojo obiteljo v Veržej; tukaj je užival mladi, nadarjeni in jako živahni dečko dobre in slabe čase svojih mladostnih dnij, dokler ni prišel v daljne šole v Ljutomer, kjer sta mu bila učitelja gg. Kryl in ') Hvalevredno bi bilo, ako bi odbor „Vdovskega učiteljskega društva" po možnosti skrbel za to, da se pokojnemu Močniku postavi primeren in dostojen nagrobni spomenik. 2) Ker je životopis tega odličnega šolnika že prinesel koledar družbe sv. Mohorja 1. 1895. v 70.000 izvodih, hočemo tu le nekatere črtice iz njegovega životopisa na kratko omeniti. Lapajne, in naposled v učiteljišče v Maribor. Tam je 1. 1880. dokončal z dobrim uspehom učiteljske nauke. Poldrugo leto je poučeval v Svetinjah, potem pa prišel v Ljutomer, kjer je postal 1. 1883. stalen poclučitelj. Tukaj je bilo ognjišče njegovega plodonosnega delovanja. Začel je najprej sam pri sebi. Dobro vedoč, da je učitelju potreba temeljitega raznovrstnega znanja, trudil se je vestno vsak dan od jutra do večera, da popolni to, kar je še pomanjkljivega. V to svrho izprosil si je dvakrat dopusta, da bi mogel na dunajskem višjem izobraževališču za učitelje ali pedagogiju popolniti svoje nauke. Prvokrat je dobil dopust za leto 1887,88., drugokrat pa za leto 1890,91., pa le s pogojem, da mora vsakokrat sam plačati namestnika. Z bornim preostankom od svoje .podučiteljske plače šel je na Dunaj poslušat predavanje v slovenskem in nemškem jeziku zraven pedagogike in zgodovine. Levstik mu je bil vzoren poznavalec slovenskega jezika, pa tudi njegov izrek v »Krpanu«: »Kdor če iti na Dunaj — mora pustiti trebuh zunaj« — našel je v Freuensfeldu živahen odmev. Mogoče je, da bi bil že takrat obnemogel, ko bi mu ne bili na pomoč priskočili darežljivi narodni Ljutomerčani z znatnimi doneski, katere so pobirali mej seboj ter mu jih pošiljali na Dunaj. Freuenšfeld jim je bil do zadnjega diha za to hvaležen. Dokončavši nauke na Dunaju, napravil je v Mariboru izpit za meščanske šole. Mej tem časom je postalo prazno mesto učitelja na ljutomerski deški šoli. Le vsled posebnega prizadevanja ljutomerskih odločilnih narodnjakov dobil je. Josip Freuenšfeld 1. 1892. to mesto, zakaj njegovi politični nasprotniki so bili zagnali silen krik ter napenjali vse sile, da preprečijo njegovo imenovanje stalnim učiteljem. Kar se jim pa ni bilo posrečilo takrat, zgodilo seje leto pozneje. O tistem času se je imelo popolniti nad-učiteljsko mesto na zgoraj imenovani šoli. Freuenšfeld ni mogel biti za nadučitelja imenovan, ker se mu je reklo da je »premlad«. Vsled pomanjkanja in silnega duševnega napora nakopal si je že na Dunaju kal bolezni, katera ga je pozneje strla v najlepši dobi. Od časa svoje vrnitve z Dunaja bolehal je za kroničnim želodčnim katarom, za boleznijo, katera mu je zagrenila njegovo mlado življenje. S svojim že po naravi slabim životom je junaško skušal pretrpeti vse muke ter je v napornem duševnem delu iskal tešila svojemu žalostnemu stanju. Da bi malo okreval, potoval je skozi Koroško na Goriško in Trst; pa nič boljši, ampak mnogo slabši se je vrnil na svoje mesto v Ljutomer. Zdravniki so mu svetovali, naj gre v Karlove Vare na češko. Šel je in zvedel tam, da bi mu le srečna operacija mogla še podaljšati življenje. Peljal se je nazaj v Prago, kjer ga je prof. Gussen-bauer sprejel na svojo kirurgično kliniko, da bi ga operiral na želodcu. Ta operacija pa gre na življenje in smrt. V pismu, ki ga je dne 16. grudna 1893. 1. pisal svojemu prijatelju Josipu Ivančiču v Ljutomer, pripoveduje, kako ga pripravljajo za operacijo ter omenja tudi trpljenja, ki mu ga je bilo prestati na potovanju. Trpel pa ni samo na telesu, nego tudi na duhu, kajti, oddaljen od domačih ljudij, ni imel žive duše, ki bi mu bila dala tolažilno besedo. Potem končuje mej drugim doslovno: »A jaz sem miren. Zgodi se volja Gospodova, s katerim sem se že spravil za vse slučaje . . . Ne pustite mojega trupla tukaj razrezati; dajte ga v domačo zemljo, ako je mogoče. Morda — na čemer pa res dvomim — da se posreči operacija — molite zame! Bog vas vse živi! Ne zabite naše domovine! Na svi- . danje tu ali ondi! Jos. F r e u e n sf e ld!« V pismu še stoji, da ima na črni tabli nad posteljo zapisano: »Freuensfeld Josef — Ca. ventr,« ter prosi gosp. dr. Rakeža, naj pove, kakšna bolezen je to, in ali naj zaupa roki dr. Gussenbauerja. Ca.. ventr. je po izpovedbi zdravnikovi želodčni rak. Operacijo je dne 21. decembra Freuensfeld srečno prestal, a dva dni pozneje je vsled slabosti srca izdihnil svojo blago dušo. Pokopan je na občnem pokopališču v Pragi v posebnem grobu. Ivan Tomšič. Ivan Tomšič je zagledal luč sveta 4. grudna 1. 1838. v Vinici na Dolenjskem. Njegov oče Emanuel je bil ondi ■učitelj in slovenski pisatelj. Njegov brat Ljudovit, šolski ravnatelj v Zagrebu, je slovenski in hrvatski pisatelj. Mirno in srečno so mu tekla mladostna leta pri dragih roditeljih, saj se mu je še pozneje tožilo po onih lepih, neskrbnih dneh. Toda prekmalu mu je minul »čas mladosti, čas radosti« in le prezgodaj mu je bilo treba zapustiti rojstno vas. Ko je dovršil domače viniške šole pri svojem očetu Bernardu, ki je bil učitelj na Vinici, odrinil je v Ljubljano ter se tu šolal nadalje. L. 1860. pa se je že poslovil od mestnega zidovja ter šel kot dvaindvajsetleten mladenič za učitelja na Gorenjsko v Tržič. Tu je navdušeno in pridno deloval osem let, potem pa se vrnil v Ljubljano, kjer je vzgledno in neumorno učiteljeva! kot vadniški učitelj do prerane svoje smrti. Pokojnik je bil učitelj samo v dveh službah, vendar ga pozna ne samo ljubljanska in tržiška, temveč vsa slovenska mladina in ves slovenski svet. Tomšičevo ime izgovarja spoštljivo deca zelene Stirske, otroci goratega Korotana in sosedne Kranjske, na obalih jadranskega morja, ali recimo s pesnikom: „Kjer izvira bistra Sava, Teče Soča, Krka, Drava" — povsodi vedo otroci, da je bival v Ljubljani mož, ki je živel in delal le za-nje. Da je to resnica, priča najbolje obče priljubljeni »Vrtec«, časopis s podobami za slovensko mladino, ki je jel izhajati 1. prosinca 1871., časnik, s katerim si je Tomšič pridobil veliko zaslug za slovenstvo. Tomšič, ki je živel, dejal bi, neprenehoma mej otroci, ki se je trudil v šoli, da je naučil mlado ljudstvo citanja in drugih znanosti in mu vcepil veselje do knjige, spoznal ---A v___J je živo potrebo mladinskega lista. Kaj namreč koristi otroku, če zna brati, a nima pripravnega berila? In berila, mladini primernega, takrat ni bilo. Po šoli si želi učitelj in si je želel tudi ranji Tomšič, ki je kot vestni in izvrstni šolnik zahajal v šolo dan za dnevom, odpočitka. Toda marsikatero prosto urico si je utrgal za »Vrtec«, (kilo počitnice si je krajšal zaradi »Vrtca«. Zadnja leta je bival o počitnicah kaj rad na kmetih, a vselej se je vrnil konec meseca v Ljubljano, da pripravi in napiše za »Vrtec«. Vsega sicer ni sam spisal, kajti pomagali so mu tudi mnogi drugi možje. A, za dobro in lepo berilo v »Vrtci« je skrbel največ sam pokojnik! Vse življenje si je prizadeval, da bi bili vsi otroci po širnem Slovenskem dobri otroci, ljubi Bogu in ljudem. Toda naj govori sam, kako mu je gorelo srce za slovensko mladino: „Pozdravljam te, mladina mila! Pozdravljam te iz celega srca, Na vek naj bi Boga ljubila, To prva želja je moja. Za tem želim, naj bi ljubila Predobre si roditelje, Na starost jim v podporo bila, Ki toliko za-te skrbe. In tretja moja želja vroča — Zapomni si jo mlada kri — Ti domovino priporoča, Da ljubiš jo do konca dni!" Ta pesmica, s katero je voščil 1. 1874. slovenski mladini novo leto, bilo je njegovo vodilo, katerega se je držal vedno. Ogreval je mlada srčeca za Boga, za vse lepo, blago, dobro in pravo. Naročal je iskreno, da se je mladini okleniti v gorki ljubezni lepe slovenske domovine, vnemal je v srcih ljubezen za starodavno, mogočno Avstrijo in svetlega cesarja. Skratka, Tomšič je bil prijatelj, da, še več, bil je najboljši oče slovenski deci. Tomšiču pa ni bilo zadosti, da bi se zabavala mladina le z njegovim »Vrtcem«, dal ji je v roko še lepo število drugih koristnih in zabavnih knjižic. Oj, kdo še ni bral »Zlatih orehov«, »Petra Rokodelčiča«, »Drago-ljubcev«, potem »Krištofa Smida sto malih pripovedek za mladost« itd.? Izdal je »Gledališke igre za slovensko mladino«, knjižico »Cesar Franc Jožef I.«, »Cesarjevič Rudolf« in »Habsburški rod«.1) Tomšič je sukal pero od svojega petnajstega leta, dokler mu ga ni vzela smrt iz rok, torej nad štirideset let. Vendar večina njegovih spisov je namenjena mladini, bodisi v šoli, bodisi doma. Poleg tega je deloval veliko tudi drugodi, bil je odbornik »Slov. Matice«, odbornik stolnega mesta Ljubljane, c. kr. okr. šolski nadzornik itd. Kaj čuda, če so mu poslali sam cesar 1. 1883. zlat križec za zasluge? Dobrih devet let ga je nosil na svojih prsih zaslužni mož, a sedaj: „Nesla je božja dekla Te v lepši, boljši kraj!" Nad pol leta je bil priklenjen pokojnik na posteljo, trpel je neznansko veliko, vendar je še vedno izdajal »Vrtec«, dasi je prebiral in pripravljal spise — na postelji. Umrl je namreč na hudi vodenici 17. aprila 1894. 1. ____________Po „ Vrtcu". '} O njegovem literarnem delovanji je pisal prof. J. Marn obširno v „Učit. Tovarišu'1 1. 1891. Nova šolska klop in tabla. Izumil in opisal Flor. Rozman. omanjkanje dobre, našim razmeram primerne šolske klopi in obisk razstav, kjer je bilo videti mnogovrstno šolsko opravo, napotilo me je pogledati tudi nekoliko v zdravniške in tehniške knjige, seveda le v toliko, da se poučim o zahtevah, ki se tirjajo od dobre šolske klopi, in se morem lotiti potem sestave nove klopi, ki bi ustrezala tako v hygieničnem, kakor pedago-gičnem oziru — ter bi bila našim razmeram primerna. Na razstavah, kakor tudi v knjigah našel sem mnogo prav dobrih, da smelo rečem izvrstnih šolskih klopi; a kaj, ker niso našim razmeram primerne, — navadno zahtevajo velike sobane in teško mošnjo, kar pa ni za nas. Prepričal sem se pa tudi, da klopi z izvlačljivo mizo ne funkcijonirajo tiho in da izvlačljivi del navadno ne stoji mirno. Zato izvolil sem novi klopi razširjavo mize z zloženo mizno pločo na najpriprostejši način, ki funkcijonira tiho in stoji mirno. Veliko preglavice delala mi je naprava sedeža; kako ga napraviti, da bo tekel tiho in stal zadosti trdno, to bilo je temeljno vprašanje. Napravim ga na železnih tečajih, vzdigovale bi ga svinčene krogle, a nisem mogel dobiti ne kovača — ne ključarja, ki bi mi jih bil izdeloval tako, da bi bili zadosti trdni in ne predragi; tedaj napravim to na drugi način. Naredim jih na protiutež, ki bi se vlival v livarni iz mehkega železa, naredim kalup ter poprašam livarno, a bilo je tako drago, da zopet ni bilo mogoče izvršiti. Konečno v dunajski operi, pregleduje napravo ondotnih sedežev, pridem na zlato misel, da bi se dal napraviti na podoben način sedež tudi šolski klopi. Premišljujem, in, domu pridši, skušam izpeljati svojo nakano in — posrečilo se mi je, uspeh je bil prav povoljen. Klop, kakor jo kaže podoba, stoji na 6 cm debelih in 12 cm visokih pragih; na nje so pribite 3 cm debele letve in med njimi napušene 11/2cm široke špranje, da pade skoz nje prah in blato od obuvala in se ga ne vzdigne ne z nogami — ne z obleko. Izdeljuje se v 9tih velikostih, dvo- ali mnogosedežna, za ves zavod — ali vsaj za nižje razrede v jednaki dolgosti (50—60 cm na sedež) in po zakonitih določilih troje velikosti za jeden razred. Najmanjši velikosti ste namenjeni zabaviščem, velikost 2, 3 in 4 prvemu, 3, 4 in 5 drugemu, 4, 5 in 6 tretjemu, 5, 6 in 7 pa četrtemu razredu ljudskih štiri-razrednic. Jednorazrednicam ugaja 2, 3, 4, 5 in 6 vrsta, prav te velikosti so tudi za dvo- in trirazrednice, le da se jim lahko privzame še 7ma velikost. Srednjim šolam ugaja 5, 6, 7, 8 in 9 velikost primerno razdeljena po razredih. Pult, naslonjalo in sedež so iz 4—5 cm debelih desek, poslednja sta primerno izbočena. Pult in naslonjalo sta 10° pošev. Skončniče so 2-5—3 an močne; letve v znožji tudi 3 cm, te so iz hrastovega ali mecesnovega lesa. Tudi pragi so hrastovi ali mecesnovi, debeli 6 ci», visoki pa 12 cm. Sedež se suče na 17 mm debeli štirioglati železni osi, dviže ga 1—-l1^ teška utež litega železa. Da ne udarja na naslonjalo ga lovi ali pero, napravljeno v tečajih, ali pa tečaji sami. V zadnjem slučaji so tečaji iz litega železa, pritrjeni na naslonjalo; sedež ne sloni potem na uporah, in metla lahko prosto plava od ene skončnice do druge, kar snaženje jako olajša. Priprsni del pulta se prekucuje na tintnikov pokrovček, mehko s plišem prevlečen. Taka klop funkcijonira popolnoma tiho in daje učencu najprimernejši prostor, glej slika pod. 1. Tu slede še dimenzije posameznim velikostim; pomniti je, da so višine vzete od podnožnih letvic kviško, vznožje 15 cm ne računi se torej k njim. < < < < K - Številka I—1 od 1—» I—1 <31 h-1- C" h-- OS tO h-1 I-1 Srednja visokost učenčeva v metrih <; m< <31 tO Ol tf* O os -a Ol OS Ol Os to to CO LO LO «i Ci višina 5C a 3 ® t» OS oo os Ol os n^ os to os o to -J to LO LO h— CO Ci s širina do najvišega dela a N< S» 3 re i-S tO rfs-o o» os o Cn os OS Oi os t-— Ol LO CD to -o tO rf*- Oi LO t—' 3 Višina naslonjala O o o- oo t—1 Ü1 -a DO 05 Ol OS os Oi CO Ol Ol CO Ol Ti g višina pri prsnem robu T3 O a-3 OJ INS CO tO oo to LO to OS to 1—' h-» C5 CS g stalnega 22* 5' 5' f» 43 C o j» tO bO CO t\5 1—» 0C -o o b-* Ol J—' OS rs 5 dviglji-vega a, S, p e* P ® o a- 1—L O O O O O h-* o t—1 O t—» H- O Cn poševnost r*- 95 h-1 O I—1 O h-1 O h-» O O o I—1 O h^ O h—1 O C/3 <=3 Poševnost naslonjala to rfs-o OS 00 os Ol OS os OS to os to os LO us- S Širina skončnice en Oi os os to ta « g Minus-distanca Naprava teh klopi ne stane prav nič več, kakor do sedaj navadnih; sedež stane le 3 gld., večjih vrst nekaj krajcarjev več, nižjih nekaj manj. Prednosti: 1.) V moji klopi je otrok prisiljen sedeti pokonci, mora sloneti na naslonjalu in se ne more naslanjati na prsa; roke mu leže nehote lahko na mizi, oči so mu pri- • merno oddaljene bodi-si pri pisanji, bodi-si pri branji. 2.) Ko se vzdigne, vzame knjižico ali zvezek v levo roko, z desno pa prekucne obprsni del mize na predno Pod. 1. polovico, tako dobi 14 cm prostora, plusdistance, za njim pa se vzdigne sedež, kar mu prostor poveča za 27 cm, (sedežno širokost) ter stoji tako v prostoru 41 cm širokem. 3.) Prekucnjena polovica mize zviša klop toliko, da ima začetnik, — ko položi bukvice na njo, vsloči nekoliko hrbtišče, se vstopi malo nazaj in vklone,— bukvice v ravno pravi oddaljenosti ter lahkotno brez vsacega napora bere. 4.) V klopi stoječi otrok ima dovolj prostora za proste telesne vaje, dovolj tudi za ročna dela, tudi mu prekuc-nena polovica mize dobro služi za delarni stol, na katerem brezskrbno lahko reže in lepi, brez da bi mogel najmanjši kvar storiti. 5.) Pri premenjavi samoučila prekucne otrok obprsno polovico mize, potegne torbico s police ter jo postavi na kolena, poišče potrebne reči in jo potisne zopet nazaj; ne stavi jo ne za hrbet —- ne zraven sebe, se ne vrti in ne obrača. 6.) Otroci sede v nji vedno v vrstah po konci in na mestu, da se jih posebno lahko pregleda. 7.) Klop je za prag od tal vzdignjena, učitelj ima tedaj učence bolj pri rokah lažje jim pomaga pri pisanji, lažje pazi pri branji, če prav kažejo, ni se mu treba pri-pogibati, ne oči natezati. 8.) Klop zavzame za plusdistanco manj prostora ko stara, učenci so torej bolj skupaj in se jih lože pregleda; veliko je pa vredno to tudi pri majhni sobi, ker se spravi več učencev v njo, kar je pri nas še pogosto potrebno. 9.) Izdelovala se bo vedno le v hygienično določenih dimenzijah, otročjemu telesu primernih, kar najbolj prilično, oziraje se na predpise in na navodila hygienikov. 10.) Ima klop lepo obliko in bo vsaki šolski sobi v ozalšek. 11.) Je tako proste sestave, da jo more izdelati tudi vsak kmečki mizar, da celo količkaj natančen tesar, tudi samouk; delo in zaslužek torej ostane doma, kar tudi nekaj velja. Potrebovali smo tudi šolske table, na katero bi izdelovali šolske naloge istočasno z učenci. (Prav tako tablo kaže tu pod. 2.) Stojalo sta ji 2 stebra s potrebnima nogama vezana s prečnicama, med njima so napete žice za ruski računski stroj, med nju vpahnjena je tudi bela deska, ki služi kot ozadje belim kroglicam; v dnu pa se nahaja predalnica za šestero nazoril, ki se jih rabi prav dobro pri računanji. Vrhu stebrov napravljena sta škripca, črez katera teče vrvica, ki nosi tabli, stavljeni v okvirja, v katerih se su-četa krog pokončne osi. Lahkotno se dvižete ob stebrih in obračate med njima v nadčloveški visokosti — v tem ko se v nižini naslanjata na nju. Pod. 2. Prednosti: 1.) Štiri strani zadostujejo popolnoma bodi-si pri nalogah, pri pisanji, risanji, računanji ali petji — pri starih imamo navadno le dve. 2.) Strani predne table se rabite pri razlaganji, pisanji, risanji in petji, zadnje pa pri računanji in pri nalogah, ko nočemo, da bi učenci videli kako se izdeljuje in ne maramo, da bi prepisovali, ampak jim izdelek pokažemo še le, ko so ga že sami izvršili v zvezke. 3.) Ni treba table vzdihovati in obračati v rokah, ker se lahkotno, samo prijemši za gumb dvigne ali zniža in s pritiskom enega prsta obrne. 4.) Ruski računski stroj, ki ji je pridelan, je jako velik, a ne dela nobenega napotja; kroglice pred črno tablo se jako razločno vidijo, in se lahko stavijo v najrazličnejše podobe, tudi lahko otrok sklepa iz pred belo pločo ostalih kroglic — na število izvlečenib. 5.) Nazorila v predalnici služijo zlasti prvencem dobro, prav lahko jih je pa pomnožiti tudi do 50 in več, če treba. Temne obeša se pred belo pločo, blede pa pred črno tablo, tako se vse prav določno vidi. 6.) Na okvirju prednje table napravljeno je vešalo za stenske table in zemljevide s palicami in brez palic. 7.) Računskemu stroju dodamo tudi še lahko Lav-tarjevo računsko vrsto, ki predstavlja celo stotico na eni žici in ravnilo, ki se obesi na prečnična čepa in - tabla pod njim dviže črto za črto, ravno kolikor široko se jo hoče načrtati. Tudi tabla s stojalom vred ni draga, narejena iz najboljšega lipovega, topolovega, vrbovega ali jelševega lesa; (stojalo iz jelovine, le nogi iz bukovine), stane samo 20 gld., — seveda računski stroj in nazorila, kakor tudi vezala tu niso vračunjena; te stanejo tudi še nekaj, a ne toliko, kakor če se jih da posebej narediti, ali se jih naroči. Tudi jih ni treba po vsili razredih; vsaj računskega stroja in nazoril ne rabimo v višjih razredih. Gotovo sta klop in tabla našim šolam primerna in se bota prej ali slej splošno vpeljali. Donesek k strokovni terminologiji1' nabran v knjigi: »Deutsch-russisches Taschenwörterbuch für Techniker zum Gebrauche für Architecten, Ingenieuere, Maschineningenieure und Studirende dertechnischen Curse zusammengestellt v. II. Hilbig, Docent am Polytechnicum zu Riga. Ausmessung, izmerenje. Austapezieren, obivati z oboji. Badehaus, kopalna. Beisszange, ostrogobci. Biegungsfeder, prožina. Bleiloth, odves. Blitzableiter, gromoodvod. Bogenfenster, polokroglo okno, okno s svodom. Bogenlehre, kružalo. Bohle, polovica. Bracken, odbirati. Brechstange, lom. Brenner, gorilka. Brüstung (des Fensters), podoknik. Bühne, podmostki. Colorit, kraška. Conicität, koničnost. Darre, sušilna. Deich, plotina, Dichte, gostota. ») Obširna terminologija, zajeta večinoma iz češkega in hrvatskega znanstvenega slovstva, natisnena je v V. Pedagogiškem letniku na str. 147—184. Abfeilspähne, opilki. Abfluss, stok, stečenje. Abformen, odlivati v forme. Abfuhr, odvoz, izvoz. Abguss, odlivek. Abgleichung (einer Schicht), vrav- nivanje. Abgraben, odkopati. Ablieferung, dostavljenje, do- stavka. Abschätzen, ocenivati. Abschlagzahlung, začetna uplača. Absteckpfahl, kol. Abzugsgraben, odvodni rov, kanal. Angebot, prva podača. Angelband, durna petlja. Anker, zvez. Ansatzrohr, nasadka. Auflager, opora. Augenpunkt, točka zrenja. Auskehlen, želoditi. Differenz, raznost. Distanzmesser, dalnomer. Drahtlehre, žični šablon. Drechsler, tokar. Dreifuss, trinožnik. Dreschtenne, gumno. Druckhöhe, napor. Durchbiegung, pregib. Durchschnitt, zarez. Durchstich, prekop. Ebene, ploskost. Einweichen, namočivanje. Eisbrecher, ledorez Endpunkt, krajna točka. Erdarbeiter, zemljekop. Fensterbank, podoknik. Fensterbekleidung, naličnik. Fensterbrüstung, okenski parapet. Fensterkreuz, srednik. Fensterladen, okenski zatvor. Fensterwirbel, okenska zavrtka. Festigkeit, krepost. Feuchtigkeit, vlažnost. Fläche, povrhnost. Frettbohrer, navrtka. Fuss (einer Säule), podnožje. Gehämmert, kovano. Gehärtet, kaleno. Geschwindigkeit, skorost. Giebel, ščipec. Gitter, rešetka. Giattbein, gladilo. Gleichgewicht, ravnovesje. Grabgewölbe, sklep. Grundsteinlegung, zakladka. Hängesäule, babka. Heizkanal, dimohod. Kachel, izrazec. Kehlhammer, gladilka. Kehlhobel, paznik. Keil, klin. Klammer, skoba. Kneifzange, klešče ostrogobci. Kornspeicher, žitnica Kranz (eines Rades), obod. Kranzleiste, kapelnik. Kreisumfang, okrožnost. Lager, podšipnik. Lagerbaum (Unterbalken), pod- kladina. Langbeil, teslo. Läufer, ložek. Laufwagen (beim Krahn), teležka. Lehrbogen, kružalo. Lehre (Schablone), obrazec. Leistenhobel, paznik. Liegamboss, nakovalenka Loth, odves. Löthhammer, spajalnik. Messerklinge, noževišče. Mörtel, rastvor. Mörteltrager, nošak. Motor, dvigatelj. Mühleisen, vreteno. Mulde, korito. Mundstück, nakonečnik. Nabe, vtulka. Neigung, sklon. Niete, zaklepka. Niethammer, zaklepnik. Nuthobel, paznik. Oberaufseher, glavni nadziratelj. Obergurt, vrhni pojas. Ofensetzer, pecnik. Ofenthiir, zaslonka. Pendel, majatnik. Pergel, lučina. Pfahlwerk, palisadnik. Pinsel, kist. Planzeichner, črtežnik. Planirhammer, gladilnik. Polygon, mnogoogelnik. Probearbeit, obrazöek. Probekörper, obrazec. Quadermauerwerk, kladka iz te-sanega kamna. Queraxt, teslica. Querbalken, prekladina. Querschwelle, poprečina. Rammbär, baba. Reibung, trenje. Richtscheit, pravilo. Riegel, zapor. Säge, pila. Sandstein, peščenik. Säulenbasis, podnožje. Säulenweite, medstolbje. Sehaalung, podšivka, obšivka. Schafstall, ovčarna. Schaufel (eines Rades), gredlo. Schieber, zaslonka. Schieferstein, slanec. Scheune (Tenne) gumno. Schlossblech, naličnik. Schlussstein, zamok. Schmiedeesse, gornilo. Schreiner, stolar. Schub, sdvig.' Schub eines Gewölbes, napor svoda. Schubkarren, tačka. Schweifsäge, ročna ozka pila. Schwinden (Mauerwerk), usadka. Schwindemass, usuška. Schwungrieroen, podvezni jermen. Situationsplan, plan razpoloženja. Sohlbank, podoknik. Spannriegel, razporka. Spiegel, zrcalo. Spundhobel, Spuntovnik. Spur (Rad-), kolesovina. Staakung, nabor. Staket, tičina, palisadnik. Ständer, stojka. Stangenlager, podšipnik. Stativ, podstavka. Stauung, podpor. Stehlager, podšipnik. Steinbrecher, drobilna mašina. Stichel, rezec. Stopfbüchse, salnik. Stoss, udar. Stossplatte, nakladka. Strebepfeiler, podpora. Stütze, podporka. Symetrie, sorazmernost. Thürband, durna petlja. Thürflügel, durna polovica. Todtlage, mrtvo položenje. Tragirleinen, pričalka. Transformation, preobrazovanje. Traufkante, odlivina. Treiblade, jazpora. Umriss, očrk. Untergiessen, podlivka. Unterlegsplatte, podkladka. Verband, zvez. Ventilator, dušnik. Verkuppelungsbolzen, škoren. Verlöthung, zapajka. Vorstecker, zatička. Wasserführende Schicht, vodo- nosni sloj. Wasserrad oberschlächtig, vrhnje nalivno kolo. Wasserrad mittelschlächtig, srednje nalivno kolo. Wasserrad niederschlächtig, pod- livno kolo. Wehrdamm, odvodna plotina. Weife, motovilo. Weite, razstojanje. Widerlager, opora. Winkel eiserner, železni ogelnik. Zahnkranz, obod. Ziehklinge, gladilka (stolarska). Zinne (an der Mauer), zobec. Zuganker, Zugband, skoba. Zugloch, dušnik. Zwirnhaspel, motovilo. — a— Zgodovinska črtica o hrvatskem šolstvu. Spisal I. L. ^ red 120 leti se še ni moglo dosti govoriti o hrvatskem šolstvu. Za ljudske šole se ondi skoraj še nihče brigal ni, ravno tako malo, kakor za šolstvo družili narodov. Marija Terezija je storila prvi korak za ustanovo ljudskega šolstva pri vseh avstrijskih narodih, po vseh avstrijskih deželah. Tudi Hrvatske ni pozabila. Zato se je bila 1. 1776. ustanovila v Zagrebu normalna šola, torej v tisti dobi, kakor v glavnih mestih drugih avstrijskih dežel. S to šolo je bil tu kakor drugod položen temelj drugim ljudskim šolam, za katere so se učitelji izobraževali na tej normalni šoli, ki se sme primerjati z učiteljskimi vadnicami, katere so dandanes z vsakim učiteljiščem združene. Na normalnih šolali in ž njimi združenih preparandijskih tečajih, najprvo enoletnih in pozneje dvoletnih, izobraževalo se je vse ljudsko učiteljstvo do 1. 1870. Dober temelj je bil sicer narodnemu šolstvu položen v dobi cesarice Marije Terezije in njenega sina Jožefa, zlasti če se ne spodtikamo nad edino zveličavno nemščino, ki naj bi bila služila kot učni jezik in učni predmet pri normalnih in deloma tudi pri druzih šolah vseh narodov, nemških, slovanskih in romanskih. Ko so pa nastopile bile francoske vojske in francoska okupacija, potihnilo je bilo razvijanje šolstva v prejšnjem nemško - avstrijskem duhu, in tudi po prestanih francoskih homatijah bila je reakcija ne samo v bojnem orožji, ampak tudi na duševnem polju avstrijskih narodov. Se le v letu »preporoda«, to je 1. 1848., začelo se je novo gibanje, in to ne samo na političnem polji, ampak tudi na polji narodne preobrazbe, katero sta bila že 10 in več let poprej začela na Hrvatskem književna prvoboritelja Ljudevit Gaj in naš Stanko Vraz. Zato se je po 1. 1848. začelo po Slovenskem in po Hrvatskem snovati več narodnih šol, za katere so se hrvatski učitelji izobraževali na normalni šoli in preparandiji v Zagrebu, ki je dobila omenjeno leto že 2. tečaj. Kakor pa je ljudsko šolstvo v drugih krono-vinah le polagoma korakalo do 1. 1860., baš tako je bilo v Hrvatski. Leta 1860. je napočila pa vendar ustavna doba v Avstriji, Hrvati so se ločili in oddaljili od Dunaja, od koder jim je le mrzla nemška sapa pihala in od koder so jim le nemčevalne šolske nadzornike pošiljali, in začeli so za-se delati na narodnem slovstvenem polji in narodnem ljudskem in srednjem šolstvu. L. 1860. je zagledal tudi beli dan prvi in najboljši hrvatski šolski list »Napredak«, ki od takrat neprenehoma izhaja, list, ki ima za napredek hrvatskega šolstva neprecenljive zasluge. V dobi od 1. 1866. naprej lotilo se je živahno gibanje vseh avstrijskih učiteljev, ki so prirejali enako nemškim učiteljem v nemških državah skoro vsako leto splošne avstrijske učiteljske zbore. Napore inostranskih učiteljev so hrvatski učitelji marljivo zasledovali in sami hodili k njihovim velikim zborom na Dunaj, v Gradec, Celovec itd. Zato so po vzgledu druzih zborov, osobito po vzgledu čeških učiteljev, kamor so pogostoma v vas hodili, — sami prirejali velike hrvatske učiteljske skupščine. Prva je bila 1. 1871. v Zagrebu, s katero so bili združili prvo učilsko razstavo, druga v Petrinji, tretja v Oseku. Te skupščine, mnogo- stropjih z visokim pritličjem. Da je postavljeno po najnovejših stavbenih zakonih, tega ni treba omenjati. Prostorov, in to velikanskih — ima na izbiro. Čeravno so imeli Hrvati komaj leta 1891. dostojno gospodarsko razstavo, katero ogledati si ni zamudil skoro nobeden olikan Hrvat in skoro noben učitelj, in čeravno so se posebno učitelji še na gospodarski in gozdarski razstavi odlikovali, vendar to ni plašilo zagrebških učiteljev, da ne bi bili v proslavo novega poslopja učitelji-ščinega priredili veliko učilsko izložbo 1. 1892. Sestavil se je v ta namen odbor iz najboljših učnih sil glavnega mesta; predsednik mu je bil gimnazijski ravnatelj Grškovič, podpredsednika pa znani slovstveni in učiteljski starinar Filipovič (umrl 1. 1895.) in bivši ravnatelj učiteljske šole Amol d. Temu odboru je vlada sama na pomoč priskočila, ne samo s tem, da je podjetje pohvalila in da sta duševno podporo mu naklonila ban grof Khuen-Hedervary in bivši predstojnik naučnega oddelka deželne vlade dr. J. Kršnjavi, ampak da je vlada dala odboru celo 2000 gld. denarne podpore. S tako krepko duševno in materijelno podporo je šel lahko odbor z veseljem na delo. In delo njegovo se mu je tudi lepo posrečilo in dobro obneslo. Ta velikanska izložba je bila v velikem poslopju obrtne šole, poleg vseučilišča. O tej razstavi so poročali prilično tudi naši šolski listi. Zaznamek priporočljivih knjižic za šolarske knjižnice.1) Ljubezen do mamice, izdala družba sv. Cirila in Metoda, cena 25 kr. Junaki, II. del, izdala družba sv. Cirila in Metoda, cena 30 kr. Ciglar Janez, slov. pisatelj, izdala družba sv. Cirila in Metoda, cena 30 kr. Cesar F ranč. Jožef (1848—1888). Spisal Iv. Tomšič, Izdal Rauch na Dunaji. Cena 12 kr. (Knjižic te vrste je več.) P o m 1 a d n i g 1 a s i, 2. in 3. snopič, Katoliška tiskarna, cena 65 kr. Iskrice, J. Leban, II. del. Milic — Ljubljana, cena 15 kr. Venček pripovedek in pr a v Ij i c, Freuensfeld, Ljutomer, cena 35 kr. Kar Bog stori, prav stori. J. Giontini, cena 40 kr. Kako v z g aj a usoda. J. Giontini, cena 40 kr. Zabavna knjižica. III. Izdal A. Kosi. Življenja srečen pot. Spisal A. M. Slomšek. Zabavnik (Zbirka iger). Spisal A. Brezovnik. Igre in pesni za otroške zabavnice. Spisal I. Mercina. ') Ta zaznamek je sestavljen po litijskih uradnih konferenčnih razpravah iz 1. 1892., 1893. in 1894. Novejše šolarske knjižice so ocenjene v naših šolskih in leposlovnih listih. Fe ld mar šal grof li ad eck i. Založil J. Giontini, cena 15 kr. Ven če k pravljic in pri po ve de k. Založil J. Giontini. Koledarji družbe sv. Mohorja leta 1864,-65,-66, -69,-71,- 73,- 74,- 77,- 78,- 79,- 81,- 82,- 87,- 88, 1890. Večernice družbe sv. Mohorja razun 4., 5., 14., 21., 28., 29., 32., 40., 42. in 45. zvezka so vse neprimerne. Vrtec, časopis, vsi letniki. Gofine, družba sv. Mohorja. Robinzon starši, Parapat, družba sv. Mohorja. Prihajač, Dolinar, —- Matica Slovenska. Erazem Predjamski. Malavašič. Setev in žetev. J. Ogrinec. Car in tesar. Podkrajšek. Andrej Hof er, izdal Türk. Habsburški rod. Spisal Iv. Tomšič. Izdal Rauch na Dunaji. Cena 10 kr. Ravnikar Matej, škof itd. Izdala družba sv. Cirila in Metoda. Blaže in Nežica. Spisal A. M. Slomšek. Pesmi, A. M. Slomšek. Ponovilo potrebnih naukov. A. M. Slomšek. V o š i 1 n a knjižica. Iv. Tomšič. J. Giontini. — 20 kr. Slovstvenazgodovinavljudskišoli. J. Leban. Milic. — 30. kr. Miklova Zala. — Dr. Sket. — Družba sv. Mohorja. Sv. Genovefa. Filotea. — Družba sv. Mohorja. Perpetua. — Družba sv. Mohorja. Križana neusmiljenost. — Družba sv. Mohorja. Življenje svetnikov. — Družba sv.. Mohorja. Življenje preblažene device Marije. Družba sv. Mohorja. Življenje in smrt Kristusa. —Družba svetega Mohorja. Nikolaj Z r i n j s k i. Hedvika, banditova nevesta. O k a m 11 j e n c i na Blanskem g r a d u. Repoštev. —- Musäus. L a ž n j i v i K lj u k e c. Stric Tomova koč a. Slovenska vila. — Stritar-Jurčič. Peter K r u n o v. Močni baron Ravbar. Z e m lj e p i sj e za mešč. šole. I., II. Spisal Fr. Orožen. Kranjska mesta. Fl. p. Hrovat, J. Krajec. Novo-mesto. Cena 60 kr. Potovanje okoli sveta. — Matica Slovenska. Zgodovinske povesti I., II. Spisal I. Vrhovec. Blasnik, ä 60 kr. Cerkvena zgodovina. Dr. Križanič. Občna zgodovina. — J. Stare. Družba sv. Mohorja. Jeruzalemski romar. Družba sv. Mohorja. Zgodbe sv. pisma. J. Skuhala, cena 20 kr. Kitajci in Japonci. Izdala družba sv. Mohorja. Varujte naše koristne ptice! Spisal F. Vabič. Prirodopis za meščanske šole. I. in II. del. J. Ilubad. P r i r o d o s 1 o vj e za meščanske šole. I. in II. del. A. Senekovič. Umni gospodar. Jančar. Umni živinorejec. Govekar. Poboljšani sosedje ali sadjereja v pogovorih. Družba sv. Mohorja. Cena 30 kr. Poučilo o nalezljivih bolezhih pri živini. Dr. Röll. Domače in tuje živali. Fr. Erjavec. Družba sv. Mohorja. Naše škodljive živali. — Družba sv. Mohorja. Naše škodljive rastline. Družba sv. Mohorja. Kmetijsko gospodarstvo. Rohrman, Hribar v Celji. Cena 55 kr. Nauk, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami. U. Dolenc. Cena 10 kr. Kmetijsko berilo. Dr. E. Kramar. V. Dolenec v Trstu. Cena 50 kr. K n j i ž i c a z a k m e t a. Sadjereja. Dr. Ripšl. Cena 15 kr. Umni kmetovalec. Fr. Povše. Družba sv. Mohorja. Zbirka gospodarskih, obrtnih in gospodinjskih računskih in meterstvenih nalog s posebnim ozirom na ponavljalne in nadaljevalne šole. I. 1. Gospodar pelje na žitni trg- 156% pšenice, 214% rži, 96% ječmena in 305% ovsa; koliko žita skupaj? 2. Posestnik proda zemljišče za 1240 gld. ter ima 135 gld. izgube. Koliko je njega veljalo zemljišče? 3. Voz naložen s senom tehta 13q 64%, voz sam tehta 3q 25%; koliko seno? (q - 100 %). 4. Nekdo plača 312 gld. davka na leto, koliko pride na pol leta, na četrt leta in na jeden mesec? 5. Ako kmet 2hI in 351 rži poseje, koliko jo nažanje, ako mu 14krat obrodi? 6. Voznina za 3 metre drva velja 1'8 gld., koliko za 1 meter? 7. Kmet pridela na jedni njivi bhl žita, na drugi 4'5 hI, na tretji 32 hI, na četrti 6 4hI in na peti 2S hI, koliko skupaj ? 8. A ima 2438 gld. premoženja in 356 gld. dolga, koliko mu še ostane, ako ves dolg poplača? 9. Mlinar najme mlin za 10 let, koliko časa bo še na njem gospodaril, ako ga ima že 6 let, 7 mesecev in 10 dnij? 10. Nekdo kupi 100 hl rži, hl po 518 gld.; čez nekaj mesecev jo mora prodati za 580 gld.; ali je imel pri tej kupčiji zgubo ali dobiček? 11. 24'5<£ blaga velja s stroški vred 1534 gld.;'koliko je dobička ali zgube, ako kg po 65 kr. proda? 12. Poljedelcu ponudi za oves nekdo na trgu 6'8 gld., drugi mu pa ponudi 725 gld. s pristavkom, da mu oves na dom zapelje. Ako naloži na voz 10q ter potrebuje za vožnjo 2 dni ter vsak dan za-se in za konje potrosi 3 gld., katera kupčija je bolja in za koliko? 13. Branjevec kupi 60^ krompirja, kg po 2 kr.; prodal bi ga lahko precej po 3 kr.; ali pusti ga štiri mesece ležati. Potem ga pa proda po 35 kr. kg; ali mej tenl časom mu ga 3q 45kg zgnije; koliko dobi za krompir, in koliko bi bil dobil, ako bi ga bil prej prodal? 14. Nekdo kupi vinograd spomladi za 850 gld.; v jeseni ima od njega 86 gld. čistega dohodka. Koliko odstotkov mu je donesel kapital, ki ga je vtaknil v vinograd? 15. Da se gnoj zboljša, primešajo mu mavec (gips); ako goved da na leto 156^ gnoja, koliko mavca se potrebuje, ako računijo na 100kg gnoja 1 -6kg mavca? Koliko velja mavcanje, ako stane 1 kg mavca 12 kr. ? 16. Jedna krava napravi na leto 44 12VJ 40. 100m3 bukovih drv izda pri kurjavi toliko, kolikor 118 m3 brezovih ali 152 m3 jelševih ali 128 m8 smrekovih ali 114m3 borovih ali 147 m3 lipovih ali 143 m3 jelovih; a) koliko kubičnih metrov vsacih teh drv pri jednako dobrih polenih bi nadomestovalo 35 m3 bukovih drv? b) koliko ceno pri jednako dobrih polenih bi imel m3 vsacih teh drv, ako stoji lm3 bukovih drv 1 gld. 80 kr.? 41. Gospodar proda na žitnem trgu 36 q pšenice po 7-6 gld. (q)i 28q rži po 6'75 gld., in 32 q ječmena po 6 5 gld.; z iztrženimi novci plača 234 gld. davka, kovaču plača 36-4 gld. dolga in kolarju 58'2 gld.; koliko mu še ostane? 42. Hektoliter rži tehta 71% in velja 5'3 gld.; 100% rži da 80% moke; iz 3kg moke se pa naredi 4kg kruha. Po čem pride kg rženega kruha, ako se za kurjavo računi 10°/0 cene? 43. Koliko je vredno zemljišče, Id ima 34x/iha njiv, 123/4 ha travnikov, 25Vb ha gozdov in 38 ha pašnikov, ako se cenijo vsakoletni čisti pridelki na 1 ha njiv na 41'2 gld., 1 ha travnikov na 28~75 gld., 1 ha gozdov na 195 ü'ld., in 1 ha pašnikov na 34 gld.? 44. Redilnost (tečnost) živinske piče v primeri z re-dilnostjo sena (mrve) je različna; preračunjeno je namreč, da 100^ dobrega sena toliko zaleže, kolikor: 150kg grahove slame, 200kg ječmenove ali ovsene slame, 250 » pšenične » 250 » pšenične slame, 300 » ržene » 90 » deteljnega sena, 40kg ovsa, 200 » krompirja 300 » pese, 450kg repe, ali 450 » zelene klaje. — Kolika je redilna vrednost vsake tu imenovane piče nasproti senu? 45. Goveja živina potrebuje vsak dan toliko sena, kolikor znaša 1/30 njene teže, torej na vsakih 100^ žive teže 3 33kg sena; koliko klaje je potrebno na leto za 5 krav in 3 vole, ako tehta vsaka krava poprečno 400% jeden vol pa 500 kg't 46. Živini jako hasne sol in sicer se daje konju 7 dkg na teden, govedi 12 c% in ovci 3 dkg, koliko soli je treba na leto za 10 konj, 15 goved in 120 ovac? 47. Gospodar ima 5 konj, s katerimi zasluži vsak dan 25 K; klaja ga stane na dan 8 K hlapec in stroški pri vožnji mu vzamejo Vb zaslužka, koliko čistega dobička ima na teden? 48. Spitani prešič 50 kg težak, je dobival vsaki dan po 8 kg kuhanega krompirja in po 15 kg zmletega žita; ako v petih dneh dobi 1 kg prirastka na mesu v vrednosti 56 kr., a) koliko tehta živi prešič po trimesečnem pitanji, b) koliko je prešič vreden ? 49. Živ prešič je tehtal 130 leg in je dal 96 kg mesa in masti; ako se za kg živega prešiča zahteva 35 kr., za kg zaklanega in osnaženega pa 56 kr., katera kupčija je boljša? 50. Pri dobro spitanem prešiči tehtate obe plečeti navadno »/s mesarske teže in če da 10 kg žive teže 7-5 kg mesarske teže, a) koliko tehtati obe plečeti pri 105 kg težkem prešiču in b) koliko ste vredni, ako je kg po 58 kr. 51. Posestnik pognoji dve jednako dobri njivi po 25 arov, prvo z 40 centi gnoja po 20 kr., drugo z 12 centi gnojnice po 50 kr. Na prvi nažanje 5 25 q rži in 12 q slame, na drugi 6 75 q rži in 15 q slame; ako računijo 100 kg rži po 6-2 gld. in 100 kg slame po 1 gld. 60 kr., kolik je pridelek na 1 aru prve in druge njive'? 52. Z mavcem (gipsern) potresena detelja raste veliko lepše, mavca pa je treba na ar zemlje 3'/4 kg a) koliko stane mavcanje polja 3 ha velikega, ako velja 100 kg mavca 1 gld. 20 kr. in se k temu delu potrebuje delavec 4 dni ä 70 kr. dnine; koliko detelje se pridela, ako mavcanje pridelek povekša za in se brez mavcanja računi pridelek na 9000 kg! 53. Kmet pridela na 10 ha 190 hI ječmena, in pusti zrnje 6 mesecev ležati; kolika je izguba na teži, ako ječmen v tem času Vso na teži izgubi in 1 hI ječmena prej 64 kg tehta? 54. Koliko čistega dohodka donaša travnik, ki meri 3s/6 ha, ako se na jednem ha nakosi 360 kg sena po 2'6 gld. (100 %), za košnjo in spravljanje sena izda 11-9 gld., za iztrebljenje jarkov plača 145 gld. in če se odšteje Vso 800 gld. glavnice kot obrest od travnikove vrednosti? 55. Za, 1 ha s pšenico obsejane zemlje so naslednji stroški: 2l/s hI semena po 9 gld. 20 kr., 22 dni dlea vprežne živine po 25 gld. in 60 dni ročnega dela po 60 kr. Kolik je čisti dohodek, ako se pridela 15 hI zrnja po 6-5 gld. in 14 q slame po P8 gld., in če se 1/2o zemljiške vrednosti odšteje kot obrest od 800 gld. glavnice? 56. Koliko arov meri pravokotni travnik, ki je 134 m dolg in 76 v> širok'?1) 57. Kmet da v najem kos njive, ki je 94 m dolg in 52 m širok, ar po 2 gld. 12 kr„ koliko dobi najemščine? 58. Sosed ima dve jednako veliki njivi, vsaka je 68 m dolga in 15 m široka; jedno njivo obseje s pšenico, drugo z ovsom; koliko mu je treba od vsakega žita v posetev, ako poseje na 1 ha 2l/2 hI pšenice ali 3Vb hI ovsa? 59. Gospodar ima dva jednako velika vrta, prvi ima podobo kvadrata 35 m dolzega, drugi pa ima podobo pra-vokotnika 28 ni širokega; ako napravi okoli teh vrtov ograjo (plot), za koliko metrov bo ograja okoli pravokot-nikovega vrta daljša kakor okoli kvadratnega? 60. Njiva ima obliko paralelograma ter je na jedni strani 18 m dolga, dotična višina pa znaša 8 m, kolika je nje ploščina? 61. Koliko sena da 65-4 m dolg in 38"6 m širok, travnik ako se računa na 1 ar poprek 28 kg sena? 62. Njiva ima obliko trikotnika, čegar osnovnica meri 86 m, višina pa 54 m, koliko je njiva vredna, ako se računa ar po 11 gld.? 63. Njivo, katera ima obliko trapeca, je 105 m dolga, • na jednem koncu 42'6 m in na druzem 31*8 m široka, treba z ržjo obsejati; koliko treba za njo rži, ako se računa na 32 arov 1 hektoliter? 64. Senožet ima obliko trapecoida, čegar diagonala meri 324 m, na njo potegnjeni pravokotnici pa 78 in 64 metrov, koliko znaša ploščina? 65. Vrt ima obliko peterokotnika in se da na te-le trikotnike razstaviti: V trikotniku A meri osnovnica 24-6 j», višina 8-2 r«, » » B n » 35-4 » » 16 » » » C » » 35'4 » » 21 » koliko arov ploščine ima ta vrt? ') Pravila za zmeritev ploskev in teles nahajajo se tudi v knjižici: Navod k početnemu risanju in oblikoslovju. Izdalo „Pedag. društvo" 1. 1890 (IV. letnik). 66. Okrogli ribnik meri v premeru 10 metrov, koli-košen je njegov obseg in njegova ploščina? 67. Koliko hektolitrov žita drži žitna pregrada (kašča), ki je 4-2 m dolga, 25 m široka in 14 m globoka? 68. Kubikmeter bukovih drv za kurjavo ima 75 cm dolge polena, «) koliko kubikdecimetrov obsega, b) koliko tehta, ako se za prazne prostore */« odšteje in 1 dm3 bukovega lesa tehta aji kgLt 69. Iz 29 m3 žganega apna dobimo 100 m3 gašenega apna; koliko m3 žganega apna je treba, da z gašenim apnom napolnimo jamo, ki je 35 m dolga, 26 m široka in 14 m globoka? 70. Podstrešje skednja ima podobo tristranske prizme, katere osnovna ploskev ima 65 m dolgo osnovnico in 5'2 m dolgo višino, ako strešna dolgost znaša 9"4 m; koliko kg sena se spravi v ta prostor, če tehta 1 m8 sena 114 kg ? 71. 6 dm globok vodnjak (studenec) ima obliko pravokotnega paralelepipeda; a) koliko je njega dno in koliko obstranska površina ako je njega osnovna ploskev 7 dm dolg kvadrat, b) koliko litrov vode je v njem, kadar je napolnjen ? 72. Koliko m3 drv za kurjavo po 80 cm polenove dolgosti dobiš od 6-4 m dolzega debla, čegar obod meri 2-4 m, ako da 7 m3 deblovega lesa 10 m3 v skladovnico zloženih polen? 73. Na štiri robove obtesano 7 m dolgo deblo je na spodnjem koncu 26 cm široko in 20 cm visoko, na gorenjem koncu pa je 22 cm široko in 18 cm visoko; koliko kubikmetrov lesa meri ? 74. Koliko je vredna 15 m visoka jelka, ki ima pri tleh 2-5 m v obsegu, ako se za 1 m3 lesa plača 6 gld. 40 kr? 75. Deblo ima na jednem koncvi 94 cm, na drugem 76 cm v obsegu, dolgost znaša 10 m; koliko ima lesa v sebi? O p om n j a: Varčnost je podloga blagostanja. Ako mlad človek vsako leto 20 gld. po 4 od sto v hranilnici naloži, dobi v 20. letih 61948 gld. Ako pa te uloge po 20 gld. nadaljuje 35 let, potem dobi čez 35 let 1531 gld. Uloge same brez obresti znašajo 700 gld.; obresti pa 831 gld. Gotovo lepi dohodki in z varčnostjo lahko pridobljeni. 1. Koliko obresti daje 960 kron po 6% v 5 letih? G x % x Č Pravilo: O —-j-—- ako so 0 obresti, G glavnica, C čas in % odstotki. 2. Koliko glavnice je treba, da se dobi v 3 letih po 5% 78 kron obresti? 100. O Pravilo: G = C. °/c 3. Na koliko odstotkov je treba 720 kron naložiti, da dobimo v 4 letih 65 kron obresti? 100. O Pravilo: °/0 = Q ^ 4. Koliko časa mora biti 654 kron naloženih, da se po 4°/0 nabere 48 kron obresti? 100. O Pravilo: Č=———;— G. % 5. Gospodar dobiva od hiše 345 gld. najemščine, koliko mu je treba od te svote plačati davka, ako se ta računi po 30% od najemnine? 6. Cena od pšenice se je za 6°/0 znižala, po čim pride hektoliter, ako je poprej veljal 74 gld.? 7. Po čem je treba prodajati kilogram, da se dobi a) pri 32 kronah kupne cene 10°/0 dobička? b) » 4-5 » » » 15% » c) » 5-6 » » » 20°/0 » 8. Posestnikovo premoženje je vredno 4500 gld. Koliko obresti donaša po 5°/0 ? 9. Nekdo kupi travnik za 186 gld., koliko mora z 4% obrestmi plačati, ako to stori še le čez dve leti? 10. Vinograd, ki je veljal 400 gld., da 16 vedrov vina, katero se proda po 12 gld. Stroški za obdelovanje vinograda znašajo 25 gld., koliko °/0 čistega dohodka do-naša vinograd? 11. V koliko letih prinaša 1000 gld. po 6»/„ 100 gld. obresti? 12. Gospodar proda njivo za 96 gld., ako se znesek v jednem letu plača ter 5°/n obresti računi. Koliko bi bilo takoj plačati? 13. Nekdo je 1500 K izposodil 10. svečana do 5. listopada s öVa'Voi koliko dobi 5, listopada z obrestmi vred ? 14. Njiva donaša na leto 15°/0 čistega dohodka, koliko je vredna, ako se računijo 5% dohodki? 15. V koliko letih donaša glavnica 125 gld. obresti, ako da taista glavnica v jednem letu 14 gld. obresti? II. 1. Obrtnik zasluži na dan 2 gld. 15 kr., koliko na teden ? 2. Koliko potrebuje krojač blaga za celo obleko, ako je treba za suknjo 1'8 m, za hlače 1-2 m in za ži-votnik 0-3 »»? Koliko velja to blago, če je meter po 8 K 50 h? 3. Čevlj ar A. Razpotnik je naredil za g. J. Vrstovška sledeče obuvalo: Nove škornje iz teletine za 8 gld., podšiv otročjih čevljev za 1 gld. 50 kr., ženske čevlje za 4 gld. in nove podplate na čižme 1 gld. 10 kr. Koliko znaša čevljarjev račun? 4. 27 ky svinjskega mesa zgubi pri sušenji v dimu 16'5°/0 svoje teže. Koliko velja kilogram prekajene svinjine, ako velja kilogram sveže svinjine 64 kr. in če znašajo stroški pri kajenji 25% cene surovega mesa? 5. Mizarski mojster F. Lipovšek naredil je v 1. 1895. za gospoda M. O. sledeče pohišje: ™ 238 -Dne 14. svečana, politirano mizo iz orehovega lesa za............gld. 1650 » 21. velikega travna razna popravila pri pohištvu......................» 8-40 » 30. kimovca, kuhinjsko mizo iz mehkega lesa z miznico za................» 4-80 » 6. vinotoka, visoko omaro za obleko (obešalnik) za......, ... . » 21"_ » 12. listopada, predalnik (kosten) za obleko za............................,, 18-— » 8. grud na, obešalo za..............» 3'60 Koliko znaša svota in koliko ima M. O. še plačati, ako je med letom odrajtal na račun: Dne 25. malega travna.........<>id. 15-_ » 1. malega srpana..................» 20-___ » 20. listopada......................„ g-_ 6. Pek kupi tri vrste moke in sicer: 320 kg št. 2 po gld. 19-20 za 100 kg 450 » » 6 » » 15-10 » 100 » 630 » » 9 » » 9-50 » 100 » koliko velja raznovrstna moka posamezno in koliko skupno? 7. Mesar kupi pitanega vola 725 kg težkega za 210 gld., koliko velja 1 kg in koliko 100 kg? 8. Klobučar potrebuje pri izdelovanji klobuka 8-5 dkg zajčje dlake; koliko velja taista za ducat klobukov, ako stane 50 kg zajčje dlake 1700 K? 9. Ključavničar naroči od trgovca F. N. 8"5 kg železnega laka ä 2 K in 14 kg asfaltnega laka a 7 K, potem « 345 kg štajerskega železa (100 kg po 22 K) in 120 kg pocinkane železne pločevine (100 kg za 60\5 K) Koliko znaša njegov račun? 10. Kolar kupi v gozdu 28 debel za lestve po 1-75 K, voznina velja 2% K in zamuda časa stane 4 K Koliko zasluži pri tej kupčiji, ako droge za 122 K proda? 11. Spremeni v decimalna števila: l/a> s/4, «/6, '/8, n/.„ '»/ 17/ is/ '-M/ an /12) /16) /13) /20) O /4) O / 6- 12. Mizar si naroči 145 kubičnih metrov smrekovega lesa po 17 K in 12'4 m3 hrastovega lesa po 49 K koliko znašajo izdatki posamezno in koliko skupno? 13. Rokovičar naredi poprečno iz jednega kosa glase-usnja 3 pare rokovic. Koliko velja usnje za par rokovic, ako 100 kosov glase-usnja 270 K stane? 14. Strojar potrebuje za ustrojo kože od 1 % 35 kg čresla; koliko velja čreslo za strojenje 65*25 kg kož, ako 100 kg čresla 18VS K. stane ? 15. Koliko velja 56-5 kg slanine (špeha), ako se plača za 24% 144 gld.? 16. Nekdo zasluži na teden 7 gld. 50 kr., koliko v petih dneh ? 17. Strojar kupi 30 suhih kravjih kož, ki tehtajo po 9VS % — za 280 K 100 kg. Koliko mora za nje plačati? 18. Ako iz 1-68 kg moke dobimo 2-24 % kruha, koliko kilogramov kruha dobimo iz 27-304 % moke? 19. Ako velja 50 % usnja 140 K, velja usnje za par škorenj 7 K, koliko pa velja, ako se za 50 % usnja 160 K računi? 20. Ako zaklana goved 230 % tehta, dobimo 124 % mesa in 28 % kože. Koliko mesa in kože dobimo od govede, ki 564 kg tehta ? 21. Koliko velja 85 % kovanega železa, ako 50t kg 12 K stane? 22. Ako 18 delavcev v 10 dneh delo dokonča, v katerem času zamore to izvršiti 12 delavcev? 23. Ako po 2 m širokega blaga 6 metrov potrebujemo, koliko je treba blaga, ki je l1/« »» široko? 24. Ako kdo letne najemščine plača 192 K, koliko mora plačati za 5 mesecev in 14 dni ? 25. Vrvar kupi na dunajskem semnju 260 % ko-nopljevega prediva ter ga plača po 77 K za 100 kg. Koliko izda? 26. Ako plačamo za 724-5 kg cementa 54 K, koliko velja 100%? 27. Koliko velja 65 kg moke, ako 28 kg 386 gld. velja ? 28. Koliko bode zaslužil mizar za pokrivanje pravokotnega poda s trdimi deščicami, ki je 8-4 m dolg in 56 m širok; ako za 1 m3 8 K zahteva? 29. Koliko velj a 14 kvadratastih steklenih plošč, ako meri stranica vsake plošče 3 5 dm, in se računa m2 po 6 K? 30. Sobni slikar slika sobo 8'6 m dolgo, 6:4 m široko in 35 m visoko; koliko m2 znaša slikana površina sobe? 31. Koliko velja 14 kosov furnirjev po 75 dm dolgih in 30 cm širokih, ako se za m2 plača 7 K ? 32. Mizna ploča 10 dm dolga in 6 dm široka ima v sredi zaradi lepšega romb, čegar diagonali ste 3 dm in 2 cm dolgi, za koliko je mizna ploča večja kakor površina romba ? 33. Koliko bode zahteval krovec za pokritev kačke (trioglate strešne strani) s škrli, ki ima 124 m dolgo osnovnico in 9'5 m veliko višino, ako za m2 računi 4 K 50 h? 34. Koliko velja tlak trapecu podobnega dvorišča, čegar vzporedni strani ste 25 2 m in 18 6 m dolgi ter stojite 9-8 m narazen, ako se za m2 tlaka računi 4 K 20 h? 35. «Koliko oseb ima prostora okoli okrogle mize, katera ima 18 m v premeru, ako se na vsako osebo računi 8 dm obsega? Kako veliko mora biti platno, da pokrije celo mizno površje? 36. Koliko 29 cm dolge, 14 cm široke, 6-5 cm debele opeke se potrebuje za zid, ki je 12'5 m dolg, 5 2 m visok in 0'4 m debel ? 37. Tesar kupi 75 desk, od katerih je vsaka 62 cm dolga, 30 cm široka in 28 mm debela. Koliko bodo veljale, ako se m3 lesa računi 20 K ? 38. Koliko dm2 trdega popirja potrebuje bukvovez, da naredi škatlo, ki bo 8 dm dolga, 4-5 dm široka in 36 dm visoka? 39. Koliko dm* vlitega železa se potrebuje za 35 m dolgo votlo cev, ki je 14 mm debela in premer votline 04 m meri ? 40. Ako hoče klepar narediti valjasto posodo, ki drži 1 liter, kako visoka mora biti, ako je nje premer 0 4 dm ? 41. Streha cerkvenega zvonika ima podobo navpične štiristranske piramide, katere osnovna ploskev meri 84 m v obsegu, višina obstranskih trikotnikov znaša 9-5 m\ koliko m2 pločevine se potrebuje, da se pokrije streha^ ako se računi na odrezke in gube (falce) 5% ? 42. Koliko velja delo pri napravi okroglega 25 m globokega ribnjaka s premerom 34 m, ako se potrebuje 28 delavcev z dnevno plačo po 90 kr., in 1 delavec na dan po 3 m3 zemlje izkoplje? 43. Kovač naredi na vozna kolesa nove šine (železne obroče) po 5 mm debele in 9 cm široke, prednji kolesi imate 1 m, zadnji pa 1-2 m v premeru; koliko velja oko-vanje voznih koles, ako ms kovanega železa tehta 7"8 kg in se za kilogram plača 0-75 K? 44. Ključavničar napravi omrežje na okno iz 7 min debelih železnih šibek (palčic), omrežje ima 6 navpičnih po 2-4 m dolgih palčic in 10 po 1-2 m dolgih poprečnih šibek; koliko velja celo omrežje, ako dm3 železa tehta 7-8 kg in se za kilogram plača 28 kr. ? 45. Zlatar pozlati jabolko na cerkvenem zvoniku; koliko velja pozlačenje, ako ima jabolko 1 m v premeru in se za m2 plača 30 gld. 50 kr. ? 46. Koliko stane pobarvanje 5 m visokega navpičnega stebra, čegar osnovna ploskev je pravilen šestero-kotnik z 06 m dolgo stranjo, ako se plača za m2 72 kr.? 47. V 4 dm dolgo in 3 dm široko posodo, ki je deloma z vodo napolnjena, položiš kamen nepravilne oblike in voda v posodi se vzdigne za 0-8 dm, kolika je teles-nina kamna? 48. Kos jekla tehta 62*56 kg, koliko znaša njegova telesnina, ako je specifična teža jekla 7"82 kg, t. j. 1 dms tehta 7-82 kg ? 49. Koliko opek je treba za zid, ki je 12 m dolg, 2-4 m visok in 8 dm debel, ako je opeka 3 dm dolga, 1-4 dm široka in 06 dm debela in se z ozirom na malto 20% prostora odšteje? Koliko velja vsa opeka, ako se za 1000 računi 38 K? 50. Koliko m3 rahle prsti se dobi pri izkopanji prostora za klet, ki bode 8"6 m dolga, 7'2 m široka in 2'5 m globoka, ako da 10 m3 trde zemlje 18 ms rahle prsti? 51. Koliko opek je treba, da se zazidajo vrata, katera omejuje zgoraj poln lok, ako imajo v svetlobi 25 m širine, do zagozdnega kamna 4 m višine in 0-6 m globine in se računa na w(3 zidu 264 opek? III. 1. Gospodinja ima 20 kur, od katerih vsaka na leto nese 100 jajc. Ako jih gospodinja za dom 996 potrebuje, drugo pa proda in sicer 5 za 10 kr., a) koliko jajc je v letu prodala, b) koliko je zanje dobila? 2. Koliko velja 36v« sukna, ako se za meter 6'5 K plača ? 3. Ducat srajc velja 60 K, koliko jedna? 4. V gospodinjstvu se potrebuje na leto 115kg sladkorja. Ako se ga skupno kupi, velja 40 gld.; ako se pa vsak kg posebej po 42 kr. plača, koliko se v letu več izda za sladkor? 5. Ako se krava trikrat na dan pomolze, dobi se »/„ več mleka, kakor če se dvakrat pomolze; mleko pa tudi pri trikratni molži da '/a0/0 več surovega masla, kakor pri dvakratni; koliko se pri trikratni molži pridobi mleka in surovega masla, ako se pri dvakratni dobi 81 mleka? 6. Koliko velja IS&kg svinjske masti, ako 100 kg 58 gld. stane? 7. Za sprejo 35kg ovčje volne se plača 225 gld.; koliko za kg'? 8. Za tkanje 18 kg volnenega prediva se plača 234 gld.; koliko za kg'< 9. Gospa kupi 2 kosa platna; prvi irna 28drugi 24/«; koliko imata obadva? Koliko veljata, ako se za meter 60 kr. plača? 10. Po čem pride ducat srajc, ako se potrebuje za srajco 3V2platna po 0-85 gld. in šivilja od dela zahteva s/'io cene od platna? 11. Deža surovega masla tehta 388/4 kg in velja 28'4 gld.; po čem pride kg surovega masla, če tehta prazna deža 7 '/4kg ? 12. Gospodinja potrebuje za 5 clni 18/ mleka; koliko za 30 dni? 13. Gospodinji kupite skupaj 52m platna po 75 kr.; A ga vzame 25 m in plača 32-76 K; koliko mora doplačati B za ostanek? 14. Gospa potrebuje v obleko 12lj2m tkanine po lVs'« široke; koliko metrov tkanine potrebuje l1/*m široke ? 15. Gospodinja je dolžna trgovcu za sladkor 5'4 gld.; za kavo in za druge manjše potrebščine 46 gld.; koliko ostane še dolžna, ako je na račun plačala 8 gld.? 16. Ako se računi, da 3kg moke dajo 4kg kruha, koliko kg moke je treba gospodinji, da izpeče 27 kg kruha? 17. Gospodinja izhaja 3 tedne s štokom (krhetom) sladkorja, ki tehta 3liBkg v ceni po 52 kr.; a) koliko sladkorja porabi vsak dan, b) koliko izda za sladkor vsak teden? 18. Gospodinja proda vsak dan poprečno 31 mleka po 8 kr.; ako s temi dohodki poplačuje troške za sladkor in kavo ter vsak mesec potrosi 31jikg sladkorja po 40 kr. in 11/ikg kave po 1'6 gld.; koliko jej ostane na leto od dohodkov za mleko? 19. Gospodinja kupi po leti 36kg surovega masla (putra) in sicer s/6 0C1 tega po 65 kr., 3/6 pa po 70 kr. kg, ter naredi iz njega raztopljeno maslo za zimo, ko je maslo 16* mnogo dražje; koliko pridobi, ako 5 kg putra (surovega masla) da ±kg masla, in po zimi 1 kg masla velja 95 kr.V 20. Za vkuho grozdjiča se vzame na 10 kg grozdjiča 9kg sladkorja;' po čem pride kg vkuhanega grozdjiča, ako velja 1 kg grozdjiča 18 kr., in 1 kg sladkorja 44 kr., in se za vsak kg vkuhanja računi za 2 kr. drv V 21. Gospodinja izpeče 50 krofov, ter za to potrebuje 4/6 litra najlepše moke po 22 kr., 1[likg putra po 75 kr. kg, 5 jajc po 2 kr., za 5 kr. kvasu, za 10 kr. vkuhe, 1fikg masla po 90 kr., 1i10kg sladkorja po 40 kr.; po čem pride krof, ako se za drva računi 20 kr. V 22. Mati potrebujejo vsak teden po 3/10% kave po 1-6 gld., in po 11jikg sladkorja po 40 kr.; za naprej pa hočejo pri teh troških nekaj prihraniti in sicer sklenejo v ta namen celo leto le 45 gld. in sicer 3/'1() tega zneska za kavo, 7/10 pa za sladkor; a) koliko prihranijo v jednem letu, b) koliko sladkorja in koliko kave smejo porabiti vsak teden? 23. Neka družina potrebuje vsak dan 5dkg prežgane kave, kg po 196 gld.; kg surove kave pa velja 1'4 gld.; koliko bi ta družina na leto prihranila, ako bi kavo doma žgali in kava pri prežganji 1/5 teže izgubi? 24. Mati kupi svojima hčerama novo obleko in sicer za vsako 14m tkanine; za starejšo hčer plača meter po 80 kr., za mlajšo po 60 kr.; podvleka k vsakemu oblačilu velja 15 gld.; a) koliko izda mati za vsako hčer; b) koliko za obe? 25. Deklica potrebuje v predpasnik (zastor) 1 l/sm blaga; meter platna velja 50 kr.; a) koliko prihrani dekle na novcih, ako si naredi namesto platnenega predpasnika takega od pamukove (pavolnate) tkanine, ki se dobi po 24 kr.; b) kakšen je pa dobiček, ako se prevdari, da platnen predpasnik izdrži 3 pamukove? 26. Gospodinja bi pekarju rada dala rži, da bi za-njo kruha dobila; ako 100kg rži da 80% moke, 3kg moke hkg testa in testo v peči izgubi 1IB svoje prvotne teže; koliko kg kruha dobi gospodinja za 75% rži, ako pekar sebi pridrži za svoj trud in troške 5°/0 kruha? 27. Gospodinja da v mlin 1 hI rži, ki tehta 70% in velja 72 ghl.; iz mlina dobi moke 4/B prvotne teže ter plača 45 kr. mletvine; otrobi so vredne 50 kr. Moko pošlje potem pekarju; ako 3kg moke dajo 4% kruha, in je od peke treba plačati 60 kr., po čem ji pride l%rženega kruha ? 28. V neki hiši pazijo na to, da se luč zvečer poprej ne prižge, predno se delo ne prične. Ako računimo, da je vsled te navade od 1. oktobra do 31. marca luč vsaki dan za pol ure manj gorela, koliko se je prihranilo na novcih, ako je luč vsaki dan gorela po 4 ure in se je na teden 8/4kg petroleja po 25 kr. požgalo? 29. V neki hiši potrebujejo čez zimo 30% petroleja; ako se ta kupuje na drobno, velja % 25 kr.; ako se ga pa več skupaj kupi, dobi se 93/8% za 2 gld.; koliko se prihrani v drugem slučaji? "K i Poročilo o delovanji „Pedagogiškega društva" 1. 1892. do 1896. Sestavil J. Bezlaj. ne 5. maja 1892. leta v Kostanjevici nameravano društveno zborovanje v proslavo tristoletnice Jana Amosa Komenskega je moralo zaradi tamošnje epidemije izostati. V odborovi seji dne 26. maja so se izvolili društveni delegatje za zborovanje »Zaveze učiteljskih društev«. V odborovi seji dne 12. julija se je sklenilo, slovenskemu učiteljstvu poslati »poziv s cheki« za pristop k društvu. V ta namen se je vzelo 100 gld. posojila od tukajšnje okrajne posojilnice. Dne 27. julija je imelo društvo svoj občni zbor, katerega se je udeležilo kakih 50 udov in več gostov. Pri tej priliki se je razdelil V. pedagogiški letnik navzočim udom. Predsednik je poživljal društvenike, naj delajo na to, da se bodo društvene knjige tudi razpečavale in ne ležale v zabojih. Dohodkov je imelo društvo to leto 459-89 gld., stroškov pa 454-30 gld.; torej 5 gld. 59 kr. prebitka. Pregledovalci računov, gg. Grčar, Lunder in Pavčič, so našli vse v redu. V odbor so se izvolili J. Bezlaj, Fr. Gabršek, I. Lapajne, M. Michel, dr. Romih, Fl. Rozman in I. Rupnik. — Gosp. Lapajne se s toplimi besedami spominja pred kratkim umrlega odbornika Fr. Jamska in obljubi, da bode v prihodnjem letniku natančneje opisal njegovo neumorno in prezasluženo delovanje ter pozivlje zbor, da mu zakliče: »Večna mu slava in blag sgomin!« V odborovi seji dne 6. septembra se je sklenilo, prositi družbo sv. Cirila in Metoda za ustanovitev privatnega slovenskega učiteljišča, na deželni zbor pa uložiti prošnjo za prenaredbo določil o meščanskih šolah na Kranjskem. Dne 8. septembra se zahvali predsednik pismeno prevzvišenemu gospodu knezoškofu ljubljanskemu za poslanih 10 gld. v društvene namene. Dne 3. novembra naznani si. družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, da pri sedanjem gmotnem stanji družba nikakor ne more ustanavljati slovenskega učiteljišča. Pri odborovi seji dne 10. novembra se je sklenilo po nasvetu gosp. nadučitelja P. Medveščeka, (ki je v svojem okraju na Goriškem sam pridobil društvu blizo 50 udov), nastaviti v raznih okrajih društvene poverjenike. V ta namen sestavile so se posebne nabiralne pole in poslale 57 poverjenikom, katere so deloma nasvetovala posamezna društva. Z dopisom dne 30. novembra je si. deželni odbor kranjski za 100 gld. naročil društvenih knjig in sicer: 25 iztisov »Občno vzgojeslovje«, 30 iztisov »Občno uko-slovje«, 25 iztisov »Izkustveno dušeslovje«, 50 iztisov »Jezikovni pouk« in 30 iztisov »Navod k početnemu risanju«. Te knjige so se pozneje razdelile ljudskim šolam. Dne 12. januvarja 1893. leta je nakazal si. deželni odbor kranjski 100 gld. podpore društvu. Dne 30. marca je vis. c. kr. deželni šolski svet kranjski s posebnim odlokom šolam priporočil knjižici »Jezikovni pouk« in »Navocl k početnemu risanju«. Pri odborovi seji dne 15. junija so se določile nagrade dosedanjim sodelovalcem »Ped. letnika« v skupnem znesku 100 gld. ter sodelovanju primerno razdelile. Dne 19. julija seje vršil VIII. občni zbor. Društvene račune so pregledali gg. Lavrič, Pavčič in Saje ter našli vse v redu. Pri tej priliki se je tudi sklenilo, poslati nekaterim posebno marljivim poverjenikom pismeno zahvalo. Isti dan konstituiral se je tudi novo izvoljpni odbor tako-le: Fr. Gabršek, predsednik; J. Bezlaj, namestnik in tajnik; Fl. Rozman, blagajnik; dr. T. Romih, pevovodja; I. Lapajne, J. Ravnikar in I. Rupnik, odborniki. Dne 17. oktobra se je zahvalila »Narodna šola« za poslane knjige. Dne 16. novembra zborovalo je društvo v Krškem. Tu je razkazoval in razlagal odbornik Fl. Rozman svojo novo šolsko klop in tablo. Navzoči so se izrekli jako pohvalno o teh izumih. Dne 23. novembra se je poslal »Narodni tiskarni« v Ljubljano rokopis »Nazorni nauk«, ki se je tiskal v 1000 izvodih. Nekoliko kasneje prevzela je D. Hribarjeva tiskarna v Celji tisk knjižice »Pouk o črtežih« v drugi pomnoženi izdaji in 600 izvodih. Dne 21. februvarja 1894. leta je z odlokom, št. 68, vis. c. kr. deželni šolski svet v Ljubljani naznanil »Peda-gogiškemu društvu«, da sta se knjigi »Občno vzgojeslovje« in »Občno ukoslovje« priporočili učiteljstvu in učiteljskim knjižnicam kot navod k pripravljanji za učiteljsko preskušnjo, — kot učni knjigi pa se ne moreta na učiteljišču rabiti, ker je za te predmete predpisan nemški učni jezik. Dne 10. maja je zborovalo društvo v Kostanjevici, kjer je odbornik Fl. Rozman razlagal prednosti in pomanjkljivosti šolske klopi bratov Schlimp in Königove šolske table. Dne 31. julija se je vršil občni zbor v Krškem ter so se razdelile društvene knjige navzočim. Pedagogiško društvo je štelo nad 600 udov, od katerih je skoraj 400 že plačalo letnino. Račune so pregledali in potrdili gg. Bo-hinec, Leveč in Pavčič. Izvolilo se je 10 delegatov za zborovanje »Zaveze« in nabralo 14 gld. 35 kr. za učiteljski konvikt v Ljubljani. Odbor se je konstituiral kakor prejšnje leto. Dne 24. novembra poslal je goriški razstavni odbor pohvalne diplome društvu in odbornikom J. Bezlaju, Fr. Gabršku in I. Lapajnetu za razstavljene knjige na učni izložbi v Gorici. _ Dne 6. januvarja 1895. 1. odposlala se je si. deželnemu zboru kranjskemu prošnja za podporo. Dne 10. januvarja je poslala »Zaveza učiteljskih društev« 25 knjižic za mladino v primerno razdelitev, kar se je tudi zgodilo. Dne 9. marca je nakazal si. deželni odbor kranjski »Pedagogiškemu društvu« 150 gld. podpore. V odborovi seji dne 28. marca je prevzel poverje-ništvo »društva za zgradbo učiteljskega konvikta v Ljubljani« odbornik Fl. Rozman. Določile so se nagrade in sicer 100 gld. sodelovalcem petih letnikov, 150 gld. pa pisateljem knjig »Nazorni pouk v ljudski šoli« in »Pouk o črtežih«. Sklenilo seje tudi pisateljem nadalje plačevati 10—15 gld. za tiskano polo, ako bodo dopuščale društvene gmotne razmere. »Zavezi« se je plačalo 5 gld. v denarjih, za 5 gld. pa se obljubi poslati novih društvenih knjig. Dne 23. junija določil je odbor dnevni red za občni zbor ter sklenil izdati v kratkem knjigo razne vsebine z društvenim poročilom od zadnjih let. Dne 31. julija je imelo društvo svoj občni zbor v Krškem. Sklenilo seje — zborovati letos skupno z »Zavezo slovenskih učiteljskih društev« v Novem mestu ter določil dnevni red za to zborovanje. Račune pregledali in odobrili so gg. Gantar, Gebauer in Ivanec. Volil se je odbor in tako-le sestavil: Fr. Gabršek, predsednik; J. Bezlaj, namestnik in tajnik, Fl. Rozman, blagajnik, dr. T. Romih, pevovodja, I. Lapajne, J. Ravnikar in I. Rupnik, odborniki. Izvolili so se tudi delegatje za zborovanje »Zaveze« v Novem mestu. Dne 5. septembra je zborovalo društvo v Novem mestu. To zborovanje je učiteljstvu še v živem spominu. Slovensko učiteljstvo se je pozivalo k slovstvenemu delovanju v prid društva; »Pedagogiškemu društvu« pa se je svetovalo, pridobiti za društvo posebno še slovenske profesorje in duhovnike ter postaviti delovanje na širšo pod-stavo — takö, da bode »Pedag. društvo« služilo ljudskemu in srednjemu šolstvu. Važen je tudi predlog gosp. Štuklja, ki se je glasil: »Vsako slovensko učiteljsko društvo naj pristopi »Pedag. društvu« 7; vsemi svojimi udi ter v ta namen poviša svojo letnino (udnino).« Pri odborovi seji 21. oktobra je vsled predsednikovega odhoda v Ljubljano v smislu § 17. društvenih pravil prevzel društveno vodstvo tajnik kot predsednikov namestnik. Določili so se spisi in slike za društveno knjigo. Dne 29. oktobra je poslalo društvo sožalnico uredniku »Napredka« v Zagreb povodom smrti odličnega šolnika Ivana Filipoviča. Dne 12. novembra se je poslal rokopis »Narodni tiskarni« v tisk. Dne 4. decembra je obljubil gosp. ravnatelj Schreiner društvu rokopis knjige »O risanji po amerikanski metodi« (prevod iz angleščine). Dne 7. decembra je poslala ljubljanska trgovska-obrtniška zbornica »Vabilo za udeležitev razstave za telesno vzgojo, negovanje zdravja, šport« itd., ki bode 1. 1896. v Inomostu. Koncem leta imenovali so se trije poverjeniki za Trst in okolico, odbor je izrekel zahvalo poverjeniku gosp. Kosovelu v Sežani za poslano letnino od 31 udov. Z novim letom (1896) naročilo si je društvo šolska lista »Popotnik« in »Učit. Tovariš«. Vsled razglasila nekaterih ljubljanskih udov v 7. štv. letošnjega »Učit. Tovariša« zaradi preosnove in preme-ščenja »Pedagogiškega društva« je poslal odbor 6. aprila t. 1. posebno izjavo »Popotniku«, »Učit. Tovarišu« in »Slov. Narodu«, katero sta prvi in zadnji list tudi objavila in sicer »Popotnik« v št. 7. Ko se je potem nameraval sklicati občni zbor »Pedagogiškega društva« o binkoštih v Ljubljano, je pojasnil društveni odbor svoje stališče v »Popotniku« (št. 8) in »Slov. Narodu« dne 21. aprila. Dne 7. maja se je vršil občni zbor v Krškem po sledečem vsporedu: 1. Nagovor v spomin 150-letnice slov. pedagoga Pestalozzija. 2. Odborovo poročilo in volitev v smislu §-a 27. društvenih pravil. 3. »Proste misli o vzgoji«. Poročevalec gospod Fl. Rozman. 4. Ogledovanje relief-zemljevida krške okolice. 5. Predlogi. Točno ob 1. uri popoludne otvori predsednikov namestnik zborovanje ter pozdravi navzoče, posebej še zastopnika duhovskega stanu in gg. tovariše iz zelene Štajerske. — Nadalje omeni v kratkih potezah glavne zasluge Pestalozzijeve za vzgojo in šolstvo. Pestalozziju v hvaležen spomin zakliče zbor — slavo! Tajnik prečita poročilo o društvenem delovanji od zadnjega občnega zbora ter še posebno omeni poslednje društveno zborovanje v Novem mestu. Nadalje naznani vsebino letošnje društvene knjige ter pojasni zgoraj omenjene odborove izjave v časopisih. Zbor tem izjavam popolnoma pritrdi in izreče odboru zahvalo za vrlo delovanje. Blagajnik je poročal o gmotnem stanju društva ter naznanil, da je v blagajnici sedaj gotovine 87 gld., poleg tega ima društvo še mnogo knjig v svoji zalogi. Pregledovalci računov gg. Adlešič, Lunder in Saje so našli vse v redu ter odobrili račune. Rešitev »Zavezine« prošnje za Ribnikarjev spomenik se je priporočilno prepustila odboru, lstotako izvršitev točk e, f in g §-a 27. društvenih pravil. Volitev novega odbora se je tako-le izvršila: J. Bezlaj, predsednik; I. Rupik, tajnik; Fl. Rozman, blagajnik; dr. T. Romih, pevovodja; I. Lapajne, .1. Ravnikar in A. Šest, pa odborniki. Letnina za ude ostane prejšnja (1 gld.) oziroma 1 gld. 10 kr. za tistega, ki dobi knjigo po pošti. Temu je sledilo jako zanimivo in obširno predavanje gosp. Fl. Rozmana »o vzgoji«, vzlasti domači in o otroških igrah. Razprava o tem se je preložila na prihodnje zborovanje, poročevalca pa naprosilo, naj sestavi kratek pregled glavnih misli (teze). Zborovalcem se je tudi zelo dopadel razstavljeni plastični zemljevid krško-videmske okolice, katerega je izdelal ter navzočim tudi pojasnil gosp. I. Ivane. Ta zemljevid smo omenili tudi že prej v tej knjigi. Novoizvoljeni predsednik gosp. J. Bezlaj potem zaključi občni zbor, omenivši vspešno desetletno društveno delovanje in zahvaljevaje se navzočim za obilno in živahno udeležbo — ter konča s slavo-klici presvitlemu cesarju! Poziv! »Pedagogiško društvo« je z izdajo te knjige dopolnilo 10. leto svojega obstanka. Slovensko učiteljstvo se ozre lahko z zadovoljstvom na prvo desetletje tega društva, kajti društveno delovanje niso pohvalno priznale samo višje šolske gosposke, ampak društvene knjige so bile tudi pri predlanski učni'razstavi v Gorici odlikovane. Pri ti priliki izreka odbor vsem dosedanjim podpornikom in sodelovalcem svojo najtoplejšo zahvalo ter jih prosi še daljne naklonjenosti. Odbor ima sicer že nekaj gradiva nabranega za prihodno knjigo, ki izide po novem letu, vendar se mu bode jako vstreglo z novimi spisi pedagogiško-didaktiške vsebine. Društvo pa potrebuje tudi še obilne gmotne podpore, da bode moglo poravnati vse tiskovne stroške ter založiti kako novo knjigo. Najbolje nam bi se vstreglo z obilnim naročevanjem do sedaj še ne razpečanih, na drugi strani navedenih društvenih knjig. Zato vljudno vabimo slov. učiteljstvo in razum-ništvo, naj seže po teh knjigah ter društvu pripomore do boljšega gmotnega stanja, ki je potrebno k daljnemu vspešnemu delovanju. Ob jed nem pa prosimo, naj ostanejo tudi vsi dosedanji člani društvu zvesti; naše gg. profesorje in č. duhovščino pa še posebej najvljudneje vabimo, naj pripomorejo društvu s pristopom in sodelovanjem do tega, da bode »Pedagogiško društvo« ustrezalo popolnoma ljudskemu in srednjemu šolstvu slovenskega naroda! V Krškem, meseca julija 1896. Odbor. Nerazprodane društvene knjige so: III. Pedagogiški letnik, cena gld. 140. Vsebina: Izkustveno dušeslovje. Nekaj odlomkov iz Jana Amosa Komenskega »Didaktike«. V šolski delarni. Spomini na Dunaj. Pogled na pedagogiško polje 1. 1888. Poročilo o »Prvi stalni učilski razstavi« na Slovenskem. Poročilo o društvenem delovanji. IV. Pedagogiški letnik, cena gld. 1-40. Vsebina: Jezikovni pouk v ljudski šoli, I. del. Navod k početnemu risanju in oblikoslovju. V šolski delarni II. Iz risarske izložbe v Norimberku. Vpliv prirode in hrane na zdravje človeško. Pogled na pedagogiško polje 1. 1889. in 1890. Poročilo o prvi stalni učilski razstavi na Slovenskem. Poročilo o društvenem delovanji. V. Pedagogiški letnik, cena gld. 140. Vsebina: Jana Amosa Komenskega I. Sola v igri, II. Kako pregnati lenobo iz šol. Simon Rudmaš, koroški šolnik in domoljub. Jednostavni predmeti iz stavbarstva in strojstva. Koto-merstvo. Iz norimberške risarske izložbe II. Pogled na pedagogiško polje 1. 1891. Statistiški pregled ljudskega šolstva v Avstriji 1. 1890. Poročilo o prvi stalni učilski razstavi na Slovenskem. Poročilo o društvenem delovanji. VI. Pedagogiški letnik z znano vsebino. Cena zb neude gld. 1"50. Občno vzgojeslovje po 80 kr. Občno ukoslovje po 80 kr. Izkustveno dušeslovje po 80 kr. Jezikovni pouk v ljudski šoli I. del po 80 kr. Nazorni pouk v ljudski šoli po 1 gld. 50 kr. Navod k početnemu risanju in oblikoslovju po 40 kr. Pouk o črtežih po 50 kr. Pri cenah vračunjena je tudi že poštnina. Vse te knjige se lahko naroče v vsaki knjigarni ali pa naravnost pri odboru »Pedagogiškega društva« v Krškem. I. in II. Pedagogiški letnik sta razprodana. Ivan Lapajne, ravnatelj meščanske šole v Krškem, priporoča sledeče knjige: 1.) Zgodovino štajerskih Slovencev. Cena 1 gld. 20 kr. 2.) Kratko zgodovino pedagogije. — Cena 50 kr. 3.) Navod o snovanji in poslovanji slovenskih posojilnic. — Cena 1 gld. 4.) Krško in Krčani. — Cena 1 gld.