Hoteli- Sloven^ciup^i^i ; funkcionarjev in uradnikov, komunalnih strokovnjakov in novinarjev je čim hitrejša uveljavitev sistema sodobnega ravnanja s komunalnimi odpadki na Krasu in v tem smislu učinkovita sanacija komunalne deponije za odpadke Sežana. Hkrati pa bo omizje spregovorilo, kako uresničiti prepotrebno ozaveščanje in spodbujanje prebivalstva na Krasu za razumno ustvarjanje, odlaganje in izrabljanje odpadkov v gospodinjstvih. Udeleženci pogovora bodo predstavili potrebo po sanaciji komunalne deponije za odpadke v Sežani, ki je nadrobno začrtana v projektu “Programske zasnove za vzpostavitev sodobnega sistema ravnanja s komunalnimi odpadki - s prioriteto sanacije komunalne deponije Sežana”. V njem so določene prednostne naloge, nosilci, roki ter viri sredstev za sanacijo komunalne deponije za odpadke. Izdelal gaje leta 1997 Vodnogospodarski inštitut v Ljubljani. Organizatorji okrogle mize bodo predstavili tudi potrebno vsebino, metode, nosilce in vire sredstev za financiranje dolgoročnejšega ter poglobljenega ozaveščanja in spodbujanja prebivalcev na Krasu za ra- KAKO RAVNATI S KOMUNALNIMI IN GOSPODINJSKIMI ODPADKI Agencija Kras Revija Kras in Komunalno stanovanjsko podjetje Sežana pripravljata okroglo mizo o razumnem ravnanju s komunalnimi in z gospodinjskimi odpadki na Krasu. Pogovor za omizjem bo v petek, 26. maja letos v novi multimedijski dvorani Komunalnega stanovanjskega podjetja v botaničnem parku, Partizanska 2 v Sežani. zumno ravnanje odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvih. Cilj vseh prizadevanj je zmanjševanje količin odpadkov, ki nastajajo v gospodinjstvih, njihovo pravilno ločevanje in shranjevanje ter odlaganje za odvažanje na komunalno deponijo odpadkov. Poseben poudarek pa bo na koristnem izrabljanju organskih in neškodljivih razgradljivih odpadkov v gospodinjstvih. Predvideno je, da bodo v reviji Kras objavljena uvodna poročila in razprave okrogle mize. Zlasti na bi bili poudaijeni možni načini shranjevanja, odlaganja in uporabe organskih in razgradljivih odpadkov v gospodinjstvih, pa tudi gradnje ekološko neoporečnih greznic za gospodinjstva in kmečka gospodarstva ter rastlinskih čistilnih naprav za gospodinjstva in zaselke. Zato organizatoiji omizja predvidevajo, da bo izvod revije prejelo vsako gospodinjstvo na Krasu. Uredništvo revije Kras pripravlja za šolsko leto 2000-2001 tudi predlog ekoloških delavnic o ravnanju z odpadki v gospodinjstvih za učence osnovnih šol na Krasu ter razpis za posamične raziskovalne naloge osnovnošolcev z naslovom “Kako rav- namo z odpadki pri nas doma”, kar vse bi predstavljali v reviji Kras. Organizatorji okrogle mize pričakujejo, da bodo v njeni pripravi in za omizjem sodelovali predstavniki ministrstev za okolje in prostor, za znanost in tehnologijo, za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter za šolstvo in šport. Za sodelovanje se zanimajo tudi visokošolske in znanstvenoraziskovalne ustanove ter družbe, ki se ukvarjajo z vprašanji, kako razumno ravnati s komunalnimi in gospodinjskimi odpadki, da bo okolje čim manj prizadeto. 6 Pogled na komunalno deponijo za odpadke pri Sežani, ki jo bo treba čim prej sanirati. xl Nadaljevanje in konec pogovora s pisateljem in publicistom Borisom Pahorjem NESMISELNA JE OCENA, DA SEM NACIONALIST; MOJ KURIKULOM JE ŠOLA HUMANIZMA Marijan Zlobec Nadaljujemo in končujemo zelo dolg pogovor s tržaškim pisateljem Borisom Pahorjem. Pokazal se je kot nekakšen življenjski obračun ali kot celovit pogled na vse teme in problematike, ki so ga okupirale od otroštva do starosti, na vsa področja, v katerih je bil dejaven, in na vse izzive, na katere seje odzival brez strahu, z redko slovensko pokončnostjo, samozavestjo in prepričanostjo v svoje pravilne odločitve. Pahorje premočrten in jasen, tako v stališčih kot odgovorih na vsa zastavljena vprašanja, čeprav nekatera niso bila ravno lahka ali brez možnosti polemičnih osti. Pri njem bo marsikdo našel odgovore na vprašanje, ki si jih je morda tudi sam zastavljal, ob čisto literarnem delu pa spoznal ali pa razvozlal prenekatero skrivnost, za katero mu bo hvaležna zlasti kulturna in še posebej literarna zgodovina. Ker si kot intelektualec in kritični opazovalec polpretekle jugoslovanske in sedanje slovenske politike upa povedati, kar misli in kar je skozi desetletja spoznaval, pa bo morda dober njegov nasvet tudi za sodobno slovensko in zamejsko politično držo, čeprav je malo verjeti, da se bo slovenska politika ozirala prav na njegova stališča; saj je jasno povedal, kaj misli o njej. Boris Pahor nedvomno še ni rekel svoje zadnje besede; zlasti ne z odmevnostjo svojih del v mednarodnem literarnem proštom. To mu vliva novo ustvarjalno moč, pogum, voljo in samozavest. Novo tisočletje bo nov izziv tudi za Slovence v Italiji, pri čemer celovita ustvarjalna dediščina Borisa Pahorja ne bo med skromnimi, ampak bo med zelo dragocenimi. Začetek pogovora je objavljen v 36. številki revije Kras! Kakšen je sedaj položaj Mednarodnega združenja za obrambo ogroženih jezikov in kultur, kakšen je njegov pogled na etnični in kulturni genocid na Balkanu in v republikah nekdanje Sovjetske zveze, na krvavo problematiko Kurdov v Iraku, Siriji, Iranu, Turčiji, kakšna je vizija za nastajanje novih avtonomij v Zahodni Evropi, če že ne kar držav? Organizacija, kateri pripadam ■-sem eden izmed podpredsednikov - je Asso-ciation intemationale pour la defense des langues et cultnres menacees, Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kultni: Organizacija je nastala pred petimi desetletji na pobudo petdesetih skandinavskih univerzitetnih profesorjev, ki so se zavzeli za ekologijo jezikov. Odtlej deluje kot moralna spodbujevalka zavesti in hkrati kot opominje-valka vlad, kjer so pravice jezikovnih skupnosti kršene ali celo nepriznane. Kot nadpolitič-na organizacija deluje vseskozi samo s sredstvi članov in z morebitnimi prispevki simpatizerjev. Lani smo imeli XIX. kongres v kraju Morlabc v Bretanji, pred leti pa je bil tudi pri nas, tako v Beneški Sloveniji, v Celovcu (dvakrat) in v Sloveniji. Naša organizacija je mednarodna, vendar pretežno evropska, ker zaradi pomanjkanja sredstev ne more prispevati za udeležbo predstavnikov oddaljenih dežel; tako je dolga leta zvest organizaciji predvsem kurdski predstavnik. Razpravljate kdaj o Korziki, Baskiji, Sardiniji, Welsu, Okcitaniji, Aragoniji, Bretonji, Kataloniji, Galiciji, Provansi, Flandriji, Valoniji ... kot možnih novih avtonomijah ali celo državah, ali pa so te teme še vedno tabu? Seveda imajo skoraj vse omenjene skupnosti svoje predstavnike v naši organizaciji, nekatere tudi po več včlanjenih društev, tako valonska, katalonska, provansalska itn. Moram pa poudariti, da je - odkar so prišli v evropski palament tudi predstavniki raznih etničnih skupnosti - v samem parlamentu manjšinska skupina, ki podpira delovanje v korist manjšinskih skupnosti. Odtlej se je marsikaj spremenilo. S sredstvi, ki jih daje na razpolago evropski parlament, funkcionira »Evropski biro za manj razširjene jezike«, ki izdaja v raznih jezikih bilten Contact bulletin. Nedvomno pa je, da je poleg UFCE (Union federaliste des Commu-nautees etniques europeennes) naša organizacija bistveno prispevala tako k potrjevanju zavesti posameznih skupnosti kot k odločitvi, da je evropski parlament sprejel dve obvezujoči listini o manjšinskih jezikih in o manjšinskih skupnostih. V Italiji je menda kar enajst skupnosti, ki jim materni jezik ni italijanščina. Katere jezikovne skupnosti so v najslabšem položaju in kje? Italijanski senat je pred nedavnim odobril zakon o 12. jezikovnih skupnostih in o pravicah njihovih jezikov. Po enainpetdesetih letih! In tukaj bi, brez samohvale, ampak na podlagi dokaznega materiala, ponovil, da bi brez požrtvovalnega zavzemanja članov naše organizacije pred leti ne prišlo do predloga o omenjenem zakonu. Ogromno organizacijsko delovanje brez zunanje pomoči, za katero ima poglavitno zaslugo piemontski pesnik in organizator Tavo Burat (Gustavo Buratti), pa je danes, žal, pozabljeno, kot se to v zgodovini večkrat dogaja. Vi ste branili Edvarda Kocbeka in ste ga prav gotovo dobro poznali. Kakšen je pogled nanj sedaj, bolj z distance, zlasti z vidika njegovega odnosa do oblasti? Nekateri zgodovinarji in poznavalci povojnih razmer v Sloveniji namreč trdijo, da so vsi vedeli za poboje na Rogu, tudi Kocbek, a je bil tiho in je z oblastjo sodeloval, kolikor dolgo se je dalo, o čemer pričajo tudi njegovi dnevniki. Ste kdaj pomislili, da vendarle ni bil tako načelen, kot ga poskušajo prikazati nekateri razlagalci? Čeprav mu nisem sledil v njegovi krščanski duhovnosti, sem bil prepričan in sem še prepričan, da je pravilno čutil, kako Marxovo zavzemanje za delovnega človeka in odprto krščanstvo lahko sodelujeta pri ustvarjanju socialno pravičnejše družbe. To potrjuje tudi današnji razvoj. Žal je Kocbek preveč zaupal v evropski razvoj slovenskih komunistov, kot priča njegov govor v Jajcu. V tem je pogorel; tudi zato, ker se je slovenski komunizem začel ločevati od beograjske centrale zelo pozno, nekako in extremis. Glede Kocbekovega odnosa do oblasti bi rekel, da se je zelo dobro zavedal svojega abnormnega položaja, a je sodil, da bi bil, ko bi se umaknil, razvoj še slabši. O usodi vrnjenih domobrancev je Kocbek spregovoril na mojo pobudo v intervjuju 1975. leta. Tam pravi, da je 4. oktobra 1946. leta zahteval pojasnilo o koncu vrnjenih čet, a so mu zagotavljali, da so domobranci v prevzgajališčih. Seveda bi bil moral, potem ko se je zavedel resnice, odstopiti, a je zaradi nevarnega položaja, kr je nastal z izjavo Kominforma, sklep odložil, potem pa je Partija uporabila izid novel Strah in pogum, da ga je politično lik\’idirala in ga imela celo desetletje v karanteni. Tako je obsodba pokola čakala pravi trenutek, da bi prišla na dan, a je prijatelja Kocbeka pekla vest, kot Boris Pahor na kongresu AIDLCM (Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kultur) v Liegu, na njegovni desni dr. Franci Zwiter in ob njem Samo Pahor. dokazuje že dnevnik iz leta 1949, ki je izšel leta 1998. Na strani 389 se izpoveduje: »Na stotine življenj teži Kidričevo in Kardeljevo vest in ju ne vznemirja, mene pa tišči k tlom prav ta strahota, da sem zaslutil njune grehe in nisem nastopil zoper nje.« In tudi, ko se je pripravljal, da odgovori na moje vprašanje. mu ni bilo lahko, kot sem to navedel v knjigi Ta ocean. Bil je strašno odprt. Delajo pa Kocbeku veliko krivico vsi, ki so ga pustili samega, ko se je odločal za osvobodilno gibanje. Namesto, da bi vodst\’o večinske Ljudske stranke oklicalo upor proti okupatorju, se je poklonilo Mussoliniju in sprejelo vključitev Ljubljanske province v italijansko kraljestvo. Potem je zaradi protikomunizma ravnalo protizgodo-vinsko in protizavezniško. Danes imamo vatikanski dokument, v katerem je vprašanje ameriškega predsednika Roosevelta papežu Piju XII., kako naj ravna glede pomoči Sovjetski zvezi, ko pa enciklika Pija XI. obsoja komunizem. Odgovor se glasi, da je zgodovinski položaj drugačen in da je zato tista enciklika st\’ar preteklosti. Tisti odgovor bi lahko veljal tudi za slovensko katoliško vodstvo, ko bi se bilo zanj zanimalo ali vsaj imelo za zgled ravnanja drugih. In to takoj od začetka, ko bi jim narod v celoti sledil, če bi se uprli. Slovenska država premalo financira raziskovanje slovenske prisotnosti v Trstu in zamejstvu. Kateri problemi in teme se po vašem poznavanju zgodovine in dogajanja kažejo kot najbolj potrebni osvetlitve? Ne gre za finance, ampak gre za državniško razmerje, ki pa ga je za dolgo časa zamenjalo strankarsko. Kot sem večkrat poudaril, je izvor zla intemacionalistično gledanje na manjšino in njegove konsekvence, ki v veliki meri trajajo še danes, tako pri nas kot na Koroškem, kjer delu Slovencev ni primarna vrednota narod, ampak ideologija in so zato proti etnocentrizmu, kot naglaša- jo- Ob podelitvi Prešernove nagrade februarja 1992 ste na vprašanje, kateri sodobni slovenski politiki so najbolj \ašega profila ali tipa, odgovorili precej nedoločno: da se bodo prej ali slej uveljavile osebnosti evropskega formata. Upal sem, da bo slovenska politika nastopila kot zmagovalka v boju proti fašizmu in nacizmu, obsojala tako komunistično početje kot hkrati sodelovanje z okupatorjema. Namesto tega imamo na eni strani strankarski kaleidoskop, antikomunizem, ki malone zamolčuje osvobodilni boj, čeprav smo z njim spet dobili večino primorske zemlje. Vendar nimamo slovenskega Havla, ko v bistvu ni bilo slovenskega opozicional-ca. Lahko bi bil to postal Pučnik, a njega se je režim pravočasno rešil prav zato, da ne bi doma postal ujeti heroj. Kako gledate na deseto obletnico padca berlinskega zidu? V TV anketi smo, začu-da, videli izjave nekaterih zahodnih Nemcev, ki se še danes zmrdujejo nad vzhodnimi Nemci, češ da so krivi za padec njihovega standarda. Pa so isti narod! Bolj kot padec zidu se mi je zdela pomembna zrušitev režima, ki je imel za os- Boris Pahor na obisku v Buenos Airesu 26. septembra 1992 med radijsko oddajo Slovenski kotiček z Albertom Čukom in s pisateljem Tonetom Brulcem. novo dogmo o ekonomski podlagi življenja, pa ga je pokopala predvsem ekonomska neuspešnost. Glede Nemcev bi rekel, da je razumljivo stališče zahodnih državljanov, vendar pa je prav tako razumljivo tudi tisto stališče vzhodnih državljanov, ko ugotavljajo, da jim kapitalizem ne prinaša nebes na zemlji. Zgodovina ni nikoli »prava«; vedno jo je treba pisati na novo. A, kdo? Kako bi morali napisati zgodovino Trsta 20. stoletja? Zgodovina Trsta v preteklem stoletju je zgodovina nesvobode in smrti; o tem se bodo strinjali tudi italijanski meščani, čeprav se oni sklicujejo na fojbe in begunce, medtem ko je nas fašizem mrcvaril četrt stoletja. Arhivi še niso odprti, ne v Italiji ne v Nemčiji in Vatikanu. V Sloveniji so veliko stvari pred letom 1991 uničili, Moskva marsikaj skriva, zlasti arhiv Kominterne. Prav tako Beograd. Je Italija, zlasti v zgodovinopisnem smislu, obračunala s svojim fašizmom? Težko je pomisliti, da je, če so njihovi arhivi zaprti. Kar se Slovencev tiče, ni vprašanja arhivov, ampak je vprašanje političnih koristi. Dokumente imamo o tem, kar je počenjala črna diktatura na Primorskem, dokumente o zločinih v okupiranem delu Slovenije. To je vsem na razpolago. Vendar je po drugi svetovni vojni vse bilo pometeno pod preprogo, ker so se na ameriški strani bali, da bi objavljanje zločinov in procesi proti vojnim zločincem okrepili že tako zelo močno komunistično stranko v Italiji. Tudi o tem imamo že zdaj dokumentiran dokaz. Prejšnji jugoslovanski režim pa je imel potrebo po vsestranski ameriški pomoči, zato je »pozabil« na vojne zločince; to tudi takrat, ko je vprašanje hotela obravnavati angleška BBC. V Sloveniji vedno poudarjajo, kako malo imamo obale, pri tem pa pozabljajo, da sega slovenska pomorska tradicija čez mejo, vsaj do Sesljana, Devina, Tržiča in vse do izliva Soče. Slovenska pomorska pot v svet je tudi v Tržaškem zalivu stara več stoletij. Slovence kot morjeplovce najbrž ne moremo gledati zgolj z vidika Kopra, Izole in Pirana? O tem sem septembra lani govoril na Akademiji, a najbrž v prazno. Zaradi izhoda na morje, ki ga ima Slovenija po drugi svetovni vojni, nekako odpisuje vso svojo preteklost ob tržaško-devinski obali. In tako se, ko se govori o slovenskem mediterans-tvu, ves govor tiče Koprščine, kakor da so slovenska zgodovina, kultura in književnost na neki klavrn način datirani z letnico 1954. To vprašanje sem vam zastavil iz preprostega razloga, ker se ta dimenzija kaže tudi v vaših romanih; slovensko hrepenenje po svetu oziroma mediteranski utrip Trsta. Pišem kot predstavnik slovenskega tržaškega življa, ki je avtohton nekako od Karla Velikega dalje. Moji predniki so v mestu gradili, v njem trgovali, bili ribiči in ladjarji. Morje imamo v kivi, kot sem nekoč zapisal. Je bil, po vaših spoznanjih, Stalinov vpliv na medvojno revolucijo talo velik, da naj bi šlo najprej za sovjetizacijo Slovenije, ne pa za narodnoosvobodilni boj kot boj proti okupatorju? Pri slovenskih komunistih je treba, po mojem, razlikovati. Imamo fanatike, pa naj bodo stalinisti ali titoisti, in imamo zrele, trezne može, ki jim je do pravic delavskega razreda in ne hrepenijo po vodstvu in dominaciji. To na splošno! Glede na revolucijo in osvobodilni boj pa bi rekel, da je kljub vztrajnemu in doslednemu vzpostavljanju nove oblast, osvobodilni boj imel prvenstveno vlogo zaradi sočasnega prvinskega ob- Izročitev diplome Borisu Pohorju o njegovem članstvu v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti 29.11.1993. Ob Pahorju predsednik SAZU dr. France Bernik - Fotografija: C. Narobe. stoja narodne zavesti. Ta je bila gibalo množice bojevnikov in njihovega zaledja. Zato je bil v resnici revolucionarni cilj drugotnega pomena tudi za slovenske komuniste, medtem ko je Josip Broz videl Trst kot dosežek revolucje, kije prišla zmagovita na Jadransko morje. In tako so zadevo interpretirali zavezniki, ko je šlo za usodo Trsta. Kakšen se vam v tem kontekstu odnosa starih komunistov do Sovjetske zveze kaže organizacija TIGR na Primorskem? Zakaj so po vojni njeno vlogo in pomen zmanjševali, kolikor seje dalo? Razlog, da so komunisti odklanjali TIGR, je bila resnica: TIGR je bil pi-vo protifašistično gibanje v Evropi, ki ni imelo nikakršne ideološke podlage, najmanj komunistično. To je bil upor na čisti narodni podlagi; upor, ki je bil svet, kot pravi filozof Berdjajev o uporu proti okupatorju ter boju za svobodo. TIGR je zajemal vse sloje prebi-valst\’a. To je najbolj nazorno mogoče spoznati tako ob prvem kakor ob drugem tržaškem veleprocesu. V zadnjem času se pojavljajo nove teze o vzrokih za poboje vrnjenih domobrancev: Tito naj bi se skupaj z vojaškim vrhom zbal ponovitve grškega sindroma, to je tamkajšnje državljanske vojne in obračuna s komunisti ? Prav gotovo, da je ta element igral svojo vlogo, saj je domobransko vodstvo utopistično računalo, da jih bodo zavezniki uporabili za boj proti komunistom. A menim, da je prevladovala revolucionarna strast, maščevalnost zmagovalca, kot se to dogaja v vsaki revoluciji. Kakšna je bila slovenska politična misel v Trstu v zadnih sto letih ? Nesporno je bila zelo živahna. Navsezadnje je Ivan Cankar nekaj svojih najbojših političnih govorov imel prav v Trstu. Kaj pa je njena rdeča nit? Nacionalna identiteta? Je to sploh raziskano? V Trstu je prevladovalo liberalno Boris Pahor s hčerko Majo pred vzponom na Nanos, september 1999. mišljenje, ki pa je bilo odprtega tipa, tako da je modro sodelovalo v društvu Edinost in v njegovem dnevniku z vernimi meščani pri obrambi slovenstva. Isto je veljalo za levico, kije sicer sodelovala z italijanskimi tovariši, a je ob pretežno nacionalnem duhu le-teh tudi sama skrbela za interese slovenskega občestva. Kot zdaj so bili tudi v preteklosti slovenski levičarji v svoji notranjosti razklani. Bi Slovenci Trst obvladali in zadržali zase (pa tudi Gorico, Celovec,...), če bi nas bilo več, oziroma če ne bi šle tako velike množice s trebuhom za kruhom in spričo fašizma v tujino? Ali pa so bile politične odločitve nad tem poblemom ? Koroško smo izgubili zaradi omejenosti kranjske politike Ljubljane, deloma pa zaradi odpora Korošcev, tako vernih kot levičarjev, da bi pripadali pravoslavni balkanski monarhiji. Trst bi verjetno s težavo zahodnjaki vzeli Italiji, vendar pa je bil absurd zahtevati mesto za komunistično državo. Priznam, da sem bil za Svobodno tržaško ozemlje z italijanskim guvernerjem in s slovenskim podguvemerjem, z enakopra-vostjo jezikov in z odpiio mejo za trgovino in kulturo. Naša manjšina ni znala ohraniti elana izpred vojne. Zakaj Slovenci ne uvidijo potrebe po skupnem političnem jeziku in nastopanju? Je šlo in gre še danes za načrtno italijansko politiko; spomnimo se bombnega napada na šolo pri sv. Ivanu, kar dokazuje, da Italija Slovencev nikoli ni ščitila? Italijanska politika nam je škodila, ker je zavlačevala z zakonom o našem obstoju, tako da se moramo v glavnem zaliva- liti zaveznikom za šolski sistem od vrtca do liceja in učiteljišča. Prav tako nam je škodila načrtna gradnja vasi za begunce ob naših vaseh. A poglavitno zlo, pri tem vztrajam, je bilo in je politika levice, ki se razvija v italijanskih strankah po načrtu partijskega ljubljanskega vodstva od 1954. leta naprej. Res je, da bi slovenski ljudje volili levico tudi, ko ne bi bilo načrta iz Ljubljane, a to bi bil drugačen razvoj, medtem ko je Ljubljana diktirala in vodila, hkrati pa puščala ob strani ali napadala, kar se je upiralo njeni oblastnosti. Podoben je bil primer s Tržaško kreditno banko; najprej z revizijo v Gorici, nato pa skoraj njen propad v Trstu. Poznavalci govorijo o slovenski mafiji v Trstu, v povezavi z jugoslovansko in italijansko. Spet je šlo za izigranje slovenske sicer spretne in uspešne bančne politike? Tema je povezana s tem, kar sem Že povedal. Ljubljanska depandansa je imela uro oblast tudi v bančnih zavodih, ki jih omenjate. Če je šlo za slovensko mafijo, je vsekakor šlo za tako imenovano levičarsko, Zgubila pa je zaradi nje vsa skupnost in seveda tudi tisti podjetniki, ki niso bili levičarji, a so bili odvisni od centralne depandanse. Kako utripa italijanski zamejski (pa tudi regionalni) tisk, ko obravnava slovensko manjšino? Bili so že primeri bolj odprtih odgovornih urednikov Piccola, a sojih hitro zamenjali. Kako se kaže to v primeru odmevov na vaše literarno in siceršnje javno delovanje? Italijanski tisk (predvsem Piccolo) variira; nekako sledi splošnemu političnemu državnemu razpoloženju ter obenem ozračju v Sloveniji. Opazne spremembe je zaslediti v kulturi, a to bolj pri izrazitih predstavnikih kot v javnem mnenju, ki se sicer počasi razvija, a brez vidnega interesa. Kar se mene osebno tiče, ob javni predstavitvi ene v italijanščino prevedene knjige (Nekropole), ene v francoščino (Spopada s pomladjo) razen kratke notice o njiju v dnevniku ni bilo večjega odmeva. Neuspeli zaščitnega zakona je še en dokaz, da Italijani gojijo do Slovencev večvrednostni kompleks. Do nas se obnašajo drugače kot do Francozov v dolini Aoste in Nemcev na Južnem Tirolskem. Ali ne gre za premišljeno taktiko, po kateri do sprejetja zakona ne bi prišlo, potem pa bi se vlada zamenjala in bi vse začeli znova (a po možnosti s še slabših izhodišč) ? Boris Pohod z založnikom Pierrom-Guillaumom de Rouxom ob izidu prevoda Vile ob jezeru v Parizu oktobra 1997 - Fotografija: L. Monier/Gamma. Boris Pahor s tržaškimi dijaki na obisku v taborišču Natzv/eiler-Struthof leta 1997. Ne, sedanja vlada, levičarsko-sre-dinska, ima res namen spraviti zakon o zaščiti slovenske skupnosti pod streho. Slabo pri tem je, da slovenski pripadniki vladne stranke (levi demokrati, nekdanji komunisti) zagovarjajo predlog zakona, ki je bistveno pomanjkljiv predvsem v tem, da ne določa krajev, kjer naj bi zakon veljal, ampak prepušča določitev najprej vaškim odborom, potem višji instanci. Tako, da je vse skupaj odvisno od naklonjene ali nenaklonjene večine v - na primer - nekem pokrajinskem svetu. No, seveda je zakon, ki nam priznava obstoj, boljši kot nič, a hozane (hvalnice -op. uredništva) le ne bomo peli, če mu bo uspelo, da bo šel skozi težave v parlamentu. Slovenska zunanja politika na nesprejetje zaščitnega zakona ni reagirala, zamejci pa potujejo k predsedniku Kučanu bolj po tolažbo, ker jih je mama natepla? Slovenska zunanja politika je, kar se tiče sosedov, deficitarna. Sprejemu italijanskega protektorata bo, verjetno, sledil sprejem avstrijskega. Glede zaščitnega zakona je prišlo v Ljubljani do neke izjave na pobudo iz Trsta, a vlada rajši rimski sosedi ničesar ne očita,. V tem sledi Kardelju, ki je zagovarjal dobre sosedske odnose, tudi če Rim ne izpolnjuje, kar je podpisal. Zato se tudi prejšnji režim ni zavzemal za nas, medtem ko se je Avstrija za Južni Tirol obrnila Stfi 9 na Združene narode. Absurd je pričakovati, da bo Drnovšek sprožil pred Združenimi narodi vprašanje o naši zaščiti! Nenehno tarnamo o slabem položaju slovenske kulture in jezika v zamejstvu, po drugi strani pa dejstva kažejo, da se slovenščina uveljavlja na tujih univerzah, kjer naš jezik poučujejo že v skoraj štiridesetih mestih, in da zanimanje za slovenščino še narašča. Kakšno je zanimanje za slovenščino v Italiji med Italijani? Ne bi rekel, da je položaj slovenskega jezika in kulture pri nas slab. Res pa je, da se slovenščina ne uveljavlja, kot bi bilo želeti, pri someščanih. A to za nas ni neposreden minus. Posreden minus pa je toliko, kolikor smo odvisni od ugleda Slovenije in, z druge strani, od razmerja, ki ga ima do nas Rim. Boris Pahor v pogovoru s pesnikom Matjažem Kocbekom na Devinskem gradu, 1990 Fotografija: M. Zlobec. Z Edvardom Kardeljem ste imeli, vsaj slovenskega narodnega vprašanja), bi po-posredno, preko vaših zapisov v Zalivu, kazale, daje predvidel možnost slovenske vrsto polemik. Ste prepričani, da je kot odcepitve, če Jugoslavija ne bi več izpol-teoretik spoznal, da je narod kot entiteta njevala pogojev za slovenski razvoj. Je zapisan smrti, kot trdite? Analize njego- bila, po vašem, njegova vloga v povojni vih zadnjih spisov (tretja izdaja Razvoja jugoslovanski zgodovini res tako negativ- Rudi Šeligo, za njim Marko Kravos, dr. Andrej Capuder in Drago Jančar v sproščenem pogovoru v jamarski kamniti hiši pred Vilenico, 1990 - Fotografija: M. Zlobec. -MUL M na, kot ste jo izkusili vi? Srbi mu, na primer, očitajo, da je z ustavo 1974 razcepil republiko na tri dele, in kot vidimo, so posledice hude še danes. Moj odklon Kardeljevih trditev se je nanašal na drugo izdajo Razvoja slovenskega narodnega vprašanja, izdanega 1957. leta. Tam v uvodu pravi, da bo narod izginil in bo prišlo do spajanja narodov s spremembo družbenega sistema, to je v socializmu. Vem, da ob mojem odklonu Kardelj ni bil ravnodušen, vsaj tako je trdil Janko Messner, ki je imel stike z njim zaradi prevoda v nemščino. Kako je Kardelj pisal v tretji izdaji svojega dela, ne vem, priznati pa je treba, da je z ustavo 1974. leta dal Kosovu avtonomijo, kar ne moremo, kot Srbi, šteti za zgrešeno odločitev. Kardelj je pač ravnal na podlagi načela, da cilj posvečuje sredstva; posredno sam to priznava v omenjenem uvodu. To drži tudi, ko zagovarja vstop Kocbeka v vodstvo Osvobodilne Jronte zaradi ugleda, ki ga ima Kocbek v Franciji, po vojni pa, ko Kocbeka zavrže, pravi, da je »za nas v bistvu ničla« (Centralni komite KPS, 26.-27. januarja 1952). Svojo literarno pot ste nakazali s prispevki v ilegalnih ciklostiranih revijah pred vojnoo; v Brinjevkah, Malajdi in reviji brez naslova, ki je imela na naslovni strani stih iz Kocbekove pesmi. Kaj vam je ostalo v spominu, kdo vas je povabil k sodelovanju in kdo je vse te revije sploh urejal? V Brinjevke me je povabil Milko Matičetov; Malajdo sem uredil jaz s pomočjo Bernarda Šemerla, ki je revijo ilustriral; revijo, ki je imela za naslov Dvignjeni iz nedelje strnimo v zemeljski krog, pa sem uredil sam. Kako ste prišli k Dejanju, ki je tedaj veljalo za pogumno novo revijo in jo je ustanovil Kocbek po objavi svojega Premišljevanja o Španiji ? Zaradi izkustva iz časov fašizma, ko je Vatikan na Mussolinijevo zahtevo prisilil k odstopu nadškofa Sedeja v Gorici ter škofa Fogarja v Trstu, sem pritrdil Kocbekovemu gledanju v Premišljevanju v Španiji, potem pa sledil urednikovi misli v Dejanju. Ko sem Kocbeku poslal svoje prve književne poskuse, jih je takoj objavil in me sprejel kot prijatelja, čeprav sem bil pravi začemik v vsakem oziru. Po vojni je v Trstu izhajalo kar nekaj odmevnih revij, kot so Razgledi, Sidro, Tokovi, Most, Mladika in Zaliv, kije bil v celoti vaša revija, za katero ste največ pisali. Kakšne so bile vaše izkušnje - intelektualne, uredniške, vsebinske, organizacijske, distribucijske. Verjetno ste imeli več težav, kot si predstavljamo? Bil sem sodelavec Razgledov, sourednik Sidra in Tokovov. Zaliv je imel skozi za odgovornega urednika Milana Lipovca, ker je kot priznan časnikar lahko izdajal revijo, vendar je poglavitna skrb za revijo pripadla meni. Nekaj časa so pomagali mladi, potem se jim ni dalo biti pri publikaciji, ki Ljubljani ni bila všeč. Revija je izhajala z majhno pomočjo dežele Furlanije-Julijske krajine, prijateljev in bralcev, drugače pa sem jo prelamljal v tiskarni sam, žena pa imela skrb za administracijo in kolportažo. Ob izidu Odiseja ob jamboru seje z vami s podpisi solidariziralo kar precej znanih Slovencev. So imeli oni kake posledice s slovenske strani ? Tiste podpise je takrat zbral Alojz Rebula. Podpisnikov takrat niso šikanirali. To se je zgodilo ob izidu brošure o Kocbeku 1975. leta. Takrat pa je bilo res kot politični sodni dan. Polovico podpisnikov je Udba na razne načine »prepričala«, da so podpis preklicali. Predlani ste praznovali petdesetletnico od izida prve knjige Moj tržaški naslov (1948). Do danes ji je sledilo kar lepo število del: Vila ob jezeru in Mesto v zalivu (1955), Nomadi brez oaze (1956), Onkraj pekla šo ljudje (1958), Kres v pristanu (1959), Na sipini (1960), Parnik trobi nji (1964), Nekropola (1967), Odisej ob jamboru (1969,1971, 1993), Skarabej v srcu (1970), Grmada v pristanu (1972), Varno naročje (1974), Zatemnitev (1975, druga izdaja 1987), Ta ocean strašno odprt (1989), Napoved nove plovbe (1992),V vodoravni legi (1997), Spopad s pomladjo (1978,1998), Tržaški mozaik (1983), Slovenska svatba (1995), Ladja brez krmarja (1996), Žlahtne transverzale ... Katero svoje delo imate za najboljšo literaturo in katero za najboljšo esejistiko? Kot avtor se bolj težko odločam za eno knjigo namesto za drugo. V zvezi s Trstom dajem prednost Mestu v zalivu, glede taboriščne preizkušnje Nekropoli, glede ljubezenskega iskanja pa tako Spopadu s pomladjo kot Zatemnitvi. O esejistiki pa ne bi ve- del, kaj je bolj vredno. Vse sem pisal z enako zavzetostjo. Vaše srečevanje s Krasom je tako rekoč vsakodnevno, v bistvu pa poteka vse življenje. Kraševci smo trmasti in vztrajni, zlepa ne odstopamo od svojih spoznanj in prepričanja. A kako se kaže vaš odnos do Krasa in kraške pokrajine ter do njenih ljudi v literaturi? Nekateri kritiki so pripomnili, da ste v Kraševce preveč zaljubljeni in da niti niso taki, kot jih opisujete? Ne zavedam sem, da bi Kraševce poveličeval; v nekaterih delili so prišli do izraza v zvezi s takratnim dogajanjem in sem jih ujel takšne, kakršni so se mi prikazali. Tako ob priključitvi Primorske 1947. leta, tako v Mestu v zalivu ob nemški zasedbi. Mogoče imajo tudi kakšno slabo lastnost. A, če so zaprti vase, vejo, zakaj! Če so trmasti, jim je to treba šteti v dobro! Prav taki so kraško naravo ukrotili tako, kot je nihče drug ne bi znal. V zadnjih letih se močno povečujejo prizadevanja za ustanovitev regionalnega narodnega parka na območju Krasa in Notranjske, to je za zakonsko varstvo naravne dediščine, vključno s kraško arhitekturo. Po drugi strani pa smo priča megalomanskim apetitom posameznikov, ki predlagajo zgraditev dirkališča za avtomobilske dirke formule 1 na Krasu. Ta Rudi Šeligo (levo), Josip Vidmar in Niko Grafenauer v Štanjelu leta 1988 - Fotografija: M. Zlobec. protislovja so dokaz še vedno skromne ozaveščenosti ljudi, a tudi njihove ošabnosti. Vendar, če pogledamo vašo publicistiko, tema o varstvu kraške naravne in kulturne dediščine ni ravno pogosta. Zakaj? Odločno sem proti kazenju kraške izjemnosti! Ze tukaj, na tržaški strani, so nam vsilili porazne gradnje, ki banalizirajo in razvrednotijo okolje. Bilo bi monstruoz-no, ko bi isto počenjali na Krasit onkraj meje. Res je, sam se nisem potegoval za obrambo narave. Nekoč sem se zavzel za Sočo, kar nam je uspelo. Ko pa sem ugotovil, da je vse odvisno od skrivnih vplivov, proti katerim ne moreš nič, sem se zagrizel v svoje pripovedne načrte. Zadnji tak primer je bila cesta, ki bo kazila Vipavsko dolino. Kaj so pomagali vsi odkloni in upori ? V mnogih romanih, novelah, kratkih spisih in dnevniško-esejističnih knjigah je dogajalni ali refleksivni prostor Trst; na primer Mesto v zalivu, Kres v pristanu, Parnik trobi nji, Tržaški mozaik ... Kakšen pa je sprejem teh del med italijanskimi bralci, zlasti v Trstu? mk mm SSillllll m Niko Grafenauer in dr. Dimitrij Rupel ob Rilkejev! kamniti mizi na Devinskem gradu, 1990 Fotografija: M. Zlobec. Nobenega sprejema ni, ker ni bilo nobenega prevoda. Naša poprejšnja slovenska garnitura v Trstu - tista, ki je imela sredstva - se za taka kulturna dejanja ni zanimala. A tudi, ko bi se, bi bilo moje delo zadnje na lestvici, ko pa sem bil politično zaznamovan. V vaših knjigah je literarna zgodovina opazila problem tako imenovanega »širjenja« in predelav ter novih naslovov del. Mesto v zalivu je predelana izdaja Prevratne jeseni, Onkraj pekla so ljudje je izšla pozneje v spremenjenem ponatisu in še enkrat kot Spopad s pomladjo. Prav tako je bila predelana Zatemnitev. Bi lahko rekli, da je šlo za čisto literarno-estetske predelave, za kriterij jezika in stila, ali pa ste imeli drugačne namene, zlasti vsebinske oziroma oblikovanje fabule ? Vsaka sprememba je imela svoj razlog. Predvsem bi rekel, da je o prvih de- Češki predsednik Vaclav Havel z ženo Olgo na koncertu v Smetanovi dvorani v Pragi, 1991 Fotografija: M. Zlobec. I lih odločalo to, da me je Bevk kar naprej silil, naj mu dam nov tekst za Razglede in sem zato prehitro dal napisano iz rok. A tudi ne-glede na to sem se kdaj zavedel, kaj je boljše, in tako spremenil. Onkraj pekla so ljudje je bil roman, v katerem je bilo dosti preveč zapisov, ki niso bili neposredno povezani z bistvom zgodbe, zato sem jih v drugi izdaji izločil, ne da bi se dotikal glavnega motiva. Vilo ob jezeru sem za ponatis vzel v roke zaradi jezika, a sem potem marsikaj odvrgel ali dodal. Posebno usodo je doživela Zatemnitev, ker sem v prvi izdaji zaradi avtobiografskih elementov marsikaj spremenil, potem pa, ko mi je Slovenska matica omogočila natis, približal roman stvarnemu dogajanju in dodal epilog. Vaš literarni jezik je primorsko-kraški, ogromno je lokalnih izrazov, tudi iz tržaškega dialekta, sicer pa imate radi pogovorni jezik. Visok intelektualni jezik pri vas nastopa le v esejistiki. Bi iz tega sledilo, da v vaši literaturi intelektualci s svojimi refleksijami ne nastopajo, ampak ste to dimenzijo ohranili zgolj zase, ko nastopate kot prepoznavni avtobiografski lik? Lokalni izrazi so predvsem v Mestu v zalivu in v nekaterih novelah, potem sem to rabo opustil, ker je nisem več potre- boval, ko pa se tematika ni tikala lokalne posebnosti. Glede intelektualnega jezika drži, je zelo malo uporabljen, ker ne nastopa veliko intelektualcev v mojih delih, vendar so, tako V labirintu, na primer, ali tu in tam. Razlog je zelo preprost: življenje, ki ga opisujem, se razvija na območju množičnega nastopanja, kot je škofijski zavod, vojaški oddelki, taboriška množica, sanatorijsko okolje itn., kjer je na razpolago predvsem nepretenciozna človečnost. Drugače je seveda v Zatemnitvi ali v Zibelki sveta, ko pride do izraza tudi zahtevnejši jezik. A priznam, da sem se v pripovednih delih, kolikor ni bilo nujno, sam odrekel neki intelektualistični ravni zato, da bi bil čim bolj življenjski. Pri eseju je drugače, saj skoraj ni mogoče obravnavati pomembnih vprašanj brez uporabe posebnega slovarskega gradiva. No, prav dobro se zavedam, da je za marsikaterega ocenjevalca skromnost »visokega intelektualnega jezika«, kot ga definirate v mojih delih, nekakšen minus, a me to ne moti. Zmeraj sem težil za jasnim, preglednim pisanjem. To, da bi zase rezerviral bolj izbrano dimenzijo, ne bo držalo. Bilo je sad naključja, na primer, ko sem se na saharskem pesku pogovarjal s kmečkimi istrskimi fanti. To mi je nekdo očital ob izidu afiiške kronike Nomadi brez oaze, a je bilo krivično, kot je bila knjiga hkrati po krivici zanemarjena, ker sem v njej omenjal Kocbeka, ki je bil takrat na indeksu. V nekaterih vaših delih, kot na primer Tržaški mozaik, se celo zdi, kot da poskušate posnemati roman S poti Izidorja Cankarja, čeprav na vaš, individualni način? Pa nisem niti malo pomislil na Izidorja Cankarja! Slo je čisto preprosto za to, da sta mi Tone Pavček in Miloš Mikeln, po treh letih prepovedi vstopa v Slovenijo, ponujala objavo kakega mojega dela. In ker sem imel samo zapiske, sem jih ponudil ter tako zbral, kar se mi je zdelo bolj reprezentativno. Tako je nastal Tržaški mozaik. Na Izidorja Cankarja je pomislil prijatelj Kocbek, ko je prebral Skarabeja v srcu in takrat sodil, da je »prva svetovljanska knjiga, po Izidorju Cankarju morda prva«. To navajam, ker jo je, ob izidu, avantgardni ocenjevalec odrinil z levo roko. Jože Javoršek pa je v svoji oceni Tržaškega mozaika opazil, da ste v mestu pravzaprav velik tujec in da z italijanskimi razumniki tam stika sploh nimate ? Z Jožetom Javorškom sva dolgo let lepo prijateljevala in se obiskovala, dokler ga ni oblast vpletla v umazano diskvalifikacijo Kocbekove osebnosti. Žcd je bil Javoršek ujet v filigransko mrežo, iz ka tere se je poskušal reševati vsaj s svojim imenitnim slogom in domiselnimi variacijami tako, da je med številnimi izmišljijami kdaj zadel tudi v črno. Tako je sodba, da sem v Trstu tujec, takrat držala; to predvsem za tržaško depandanso, ki me zaradi izhajanja Zaliva ni mogla trpeti. Kar se je tikalo italijanskih kulturnikov, pa je tudi držalo, ko pa nisem imel ničesar prevedenega v italijanščino. Nekropola je izšla v italijanščini šele 1998. leta in to pri Kulturnem konzorciju na Tržiškem. S čim pa naj se slovenski avtor izkaže pred italijanskimi kulturniki, če ne z delil? Dobro, z letom 1990 so lahko pričali prevodi, in tako je prišlo do raznih stikov, a v resnici do teh zadnjih let ni bilo posebnega zanimanja za zahtevnejša srečanja. Vse to je še v razvoju in veliko bo odvisno od inteligentnega prevajalskega načrta. Literarna zgodovina sicer ne govori o kakih vaših literarnih vzorih in vplivih. V bistvu ste samouk z nenehnim širjenjem Branko Hofman (levo) in Kajetan Kovič v Štanjelu - Fotografija: M. Zlobec. m ‘V A Ki *ž; «5 obzorja. Vplivi ostajajo v esejistiki, a bolj filozofski, kot komentiranje prebranega, ne pa kot oblikovanje svetovnega ali življenjskega nazora? V Skarabeju v srcu ste zapisali, da ste tudi v razvoju svoje narodne biti iskalec samouk? Literarna zgodovina omenja imena, ki sem jih tu pa tam navedel: Vittorini, Saroyan, Hemingway itd., a v resnici, ko človek tako izreče nekaj imen, se kmalu zave, da dela krivico drugim, na primer Čehovu, Camusu in še marsikomu. A res je pri meni vse sad samouštva, po štirih razredih osnovne šole je bilo vse drugo italijansko do univerzitetne diplome v Padovi, tako da sem se spoprijel z zgodovino slovenske književnosti šele 1947. leta po vrnitvi iz Nemčije ali bolje iz sanatorija, kjer sem italijansko literaturo zamenjal s francosko. Zato sem bil Boris Pahor v Trstu - Fotografija: M. Zlobec. Pesnik Dane Zajc med branjem poezije v jami Vilenici, 1987 - Fotografija: M. Zlobec. potem v Trstu profesor italijanskega jezika in književnosti, da sem medtem lahko dopolnjeval praznino na slovenski strani - in hkrati pisal. In to je razumljivo, da je zavest o narodu rasla iz vsega doživetega. In zato je ne samo ponesrečena, ampak nesmiselna ocena, da sem nacionalist; moj kurikulum je šola humanizma, kamor pa narodna identiteta spada kot bistvena prvina. V treh knjigah Slovenska izseljenska književnost je v prvi knjigi obravnavana tudi zamejska književnost, a le tako imenovana »izseljenska«, kjer so kot »zdomski krog« predstavljeni Vinko Beličič, Stanko Janežič, Franc Jeza, Jože Peterlin, Martin Jevnikar in še Avguštin Žele ter Stefan Tonkli. Izpuščeni pa ste vsi »zamejci«, ki ste bili bolj povezani z matico. Vendar se zdi precej čudno, da je neki Tržačan proglašen za predstavnika »izseljenske književnosti«, npr. vi pa ne, čeprav bi lahko živela v isti ulici. Kako gledate na te delitve in opredelitve, zlasti z vidika literarne zgodovine kot znanosti? Priznam, da mi takšne opredelitve niso jasne. Izseljenec je pač, kdor je zapustil domači kraj, kot Jeza, na primer, vendar bi ga v zbornik slovenske književnosti tržaških avtorev dal mednje. Tako ravnajo tudi italijanski literarni zgodovinarji. Tisti, ki smo rojeni v Trstu ali Gorici, seveda ne moremo biti emigranti. Na svojem smo! Hišica, kjer sem se rodil, je na rebri, ki vodi na grič sv. Justa in ki jo opeva pesnik Saba zaradi opuščenega pokopališča, dragega mu zavoljo njegovih judovskh prednikov. Kako naj ob tem spadam med izseljence ? S prevodi v Franciji, Nemčiji, Španiji, Italiji, Ameriki postajate mednarodno odmeven avtor. Postajate prepoznavni ob sicer svetovno znanih nekaterih drugih tržaških pisateljskih imenih. Pričakujete, da se bo ta ugodna klima in recepcija vaših del še povečala; imate v tem smislu iz tujine veliko stikov, povabil in načrtov? Naj mi bo dovoljeno, da najpoprej povem: če se ne bi gospod Evgen Bavčar zavzel za prevod Nekropole, bi bil še zmeraj neznan na tujem. Njegova je torej piva zasluga, da slovenska tržaška književnost dobiva svoje mesto v evropski kulturni javnosti. Gre nameč za uveljavitev, ki se ne tiče samo Trsta kot nekakšnega mitsko literarnega mesta, ampak je tudi potrditev ravni slovenske identitete na splošno, saj je Milan Kundera ob zavzemanju za samostojno slovensko državo 1991. leta poudaril tudi pomen njene kulturne postojanke na Tržaškem. To omenjam v zvezi Z vprašanjem, na katero sem odgovoril, ko je šlo za pogled na morje in koprske perspektive. Naj mi bo dovoljena omemba, da je v poročilih o mojih novelah izpod peres pariških avtorjev v vsaj treh naslovih omemba slovenske usode na Primorskem. Kar zna biti za centralno kulturno javnost na Slovenskem, žal, malo upoštevanja vredno, a je v zadnji instanci vendar lahko jutri pomembno za bolj odprto in zrelo državniško zavest. Od dežel, ki ste jih navedli, je treba izključiti Španijo, kjer se šele pripravlja Pesnik Tomaž Šalamun v kraški jami Vilenica Fotografija: M. Zlobec. prevod Nekropole, dodajam pa, da je bila ta prevedena tudi v esperanto. V zvezi z razvojem v prihodnosti ne bi vedel dosti povedati poleg tega, da se francoski založnik, ki je izdal zbirko novel, zavzema za Zibelko sveta in za Zatemnitev, kar je vsekakor dobro znamenje. Jaz, seveda, upam, da bo prišlo do vsaj delne uresničitve njegovega načrta. Gre za majhno založbo, ki je izdala prevod Spopada s pomladjo in je zaradi njenega ugleda roinan doživel pri pomembni založbi nemško izdajo v Stuttgartu. Matična domovina vas je kljub posamičnim, zlasti političnim zadržkom, kot pisatelja vedno sprejemala in cenila. Koliko pa je dejansko vaše analize položaja Slovencev v zamejstvu upoštevala pri politični strategiji in zavzemanju stališč v odnosu do držav, v katerih živijo Slovenci? Predvsem moram poudariti, da so mi kljub težavam, ki so večkrat nastajale, založniki šli zmeraj na roko. V prvi vrsti prof. Jože Košar pri Zcdožbi Obzorja in njegov naslednik Andrej Brvar, pa Slovenska matica, Uroš Kraigher, Cankarjeva založba. Glede mojih stališč v zvezi s politiko Slovenije do ločenih delov pa nisem doživel nikakršnih uspehov, in moram reči, da jih tudi nisem pričakoval. Kot sem že kje poudaril, sem začel izdajati Zaliv zato, ker sem se zavedel, da se moram kot pisatelj zavzemati za svobodo in demokracijo, tudi brez upa zma- ge, na drugi strani pa sem želel poudarjati vrednost narodnega principa. K sreči je šla zgodovina dlje, kot sem upal, in Slovenija je postala država, ne da bi bila na to politično pripravljena. Odločila je zatajevana in zgoščena zavest, ki je planila na dan v pravem trenutku. A ker sva že začela ta pogovor z nepriznanimi skupnostmi, etnijami in večkat tudi narodi, bi rad dodal, da bo kjub mon-dializaciji ali kakor naj se ta uveljavitev univerzalnosti imenuje, narodna istovetnost ostala osnova skupnega življenja. To prepričanje, ki me ni nikdar zapustilo in ki prihaja zdaj zmeraj bolj vidno do ureničenja v z odporom imenovanih mikronacionalizmih, bo marsikje dalo pobudo za čisto nova razmerja tako v posameznih državah kakor pri ustvarjanju novih regij, novih federacij, izvirnih kulturnih zvez. Pomislite samo na vlogo, ki jo v ekonomiji Evrope igra že zdaj Katalonija, če vzamemo samo en primer! V takem kontekstu ima lahko Slovenija eno izmed prvih mest pri jutrišnjem razvoju; še posebno, ko ne bo več mej in bo s Krasom in Trstom povečan njen mediteranski značaj. Marijan Zlobec - novinar, komentator v kulturni redakciji časnika Delo, Dunajska 5, 1000 Ljubljana Pogovor z generalnim direktorjem BTC Terminal Sežana, d.d., ekonomistom Markom Lindičem KRAŠEVCI MORAMO TUDI SAMI STORITI VEČ ZASE Agencija Kras Med Sežano in mednarodnim mejnim prehodom Fernetiči je ob avtocesti Ljubljana-Trst in ob stari cesti Sežana-Trst edini slovenski blagovno transportni center na avtocestnem omrežju Evrope - BTC Terminal Sežana, d.d. Opravlja špediterske storitve pri uvozu, izvozu in transportu blaga v Sežani in v svojih poslovnih enotah v Ljubljani, Vrtojbi in Mariboru. V Sežani je logistični center z 20.000 kvadratnimi metri skladiščnih zmogljivosti ter z vso potrebno prekladalno mehanizacijo za tovorne mase do 30 ton. Nudi vse zunanjetrgovinske storitve pri uvozu in izvozu blaga, trguje na debelo, oskrbuje trgovske partnerje z blagom in blago tudi distribuira ter blago prodaja na drobno v lastnih prodajalnah. Na čelu vodstva BTC Terminal je generalni direktor Marko Lindič, univ. ekonomist. In z njim smo se pogovarjali o njegovem prihodu na Kras, o nastanku in razvoju blagovno transportnega centra Terminal, o pokrajini Kras, o njenih razvojnih možnostih pa tudi o tem, kaj bo Kras pridobil in izgubil s pridružitvijo Slovenije Evropski uniji... Kaj bi povedali o sebi, da Vas predstavimo bralcem revije Kras? Iz kakšne družine izhajate, kaj so Vaši starši in kaj so bili Vaši predniki? Kakšna so bila Vaša šolska in študijska leta? Kakšne so bile Vaše poklicne ambicije? Kaj ste po poklicu? In s kom v družini delite vse lepo in tudi manj lepo v življenju? Izhajam iz starega dela Pivke, ki se je med graditvijo Južne železnice začela širiti. Takrat je prišel za delom v ta kraj s Štajerskega eden izmed mojih prednikov s priimkom Lindič, sodeloval pri gradnji, spoznal dekle in se tam priženil ter ostal v Pivki. In v eni izmed takih hiš sem se rodil leta 1942 kot kmečki sin. Oče Anton je že umrl; mama Marija še živi. Kot otrok sem pomagal na kmetiji, saj so bile v drugi polovici šestdesetih let razmere za preživetje precej trde. To je bil čas obvezne oddaje, ko so prišli in tebi nič meni odpeljali tele iz hleva... V osnovno šolo sem hodil v Pivki, v gimnazijo pa sem se vozil v Postojno. Potem sem se vpisal na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, potem sem bil kakšno leto pri bratu v Franciji, kjer sem delal kot študent. Ko sem se vrnil, sem odšel v Maribor študirat na VEKŠ - Višjo ekonomsko komercialno šolo, ki se mi je zdela bolj uporabna od visoke znanosti in ekonomije. Ko sem doštudiral, sem se zaposlil v pivškem lesno predelovalnem podjetju Javor, kije bilo tiste čase zelo napredno in ekonomsko prodorno in je tudi zelo skrbelo za študente, saj je v nekem obdobju imel Javor kar 130 štipendistov najrazličnejših profilov. Kot pripravnik sem začel delati na žagi in sicer kot delavec najnižjega ranga. Potem sem počasi napredoval in prišel v računovodstvo pa v komercialo im. Medtem sem se priženil v Krajno vas na Krasu in se v službo vozil z vlakom, kar je pomenilo vstajati ob 4. uri zjutraj, peš do Dutovelj in z vlakom do Sežane ter presedati na vlak proti Pivki in popoldne to ponavljati v nasprotni smeri. Potem so me povabili v izvozno-uvozno podjetje Jadran v Sežano, ker sem imel opravljeno zunanjetrgovinsko registracijo. V kriznem Jadranovem času leta 1975 sva v podjetju ostala le dva podpisnika z zunanjetrgovinsko registracijo, delali pa smo po štirinajst do šestnajst ur na dan. Postal sem direktor zastopstev, pozneje direktor izvoza in končno uspel razmere v podjetju stabilizirati. Vse to pa me je tako izčrpalo, da sem si zaželel mirnejše in ne tako naporne službe... Z družino živim v Krajni vasi, odkoder se dnevno vozim v Sežano v službo in kamor se po njej vračam. Z ženo Svetko imava hčer Andrejo in sina Matjaža. Kako bi v kratkem predstavili blagovno transportni center Terminal v Sežani? KES Ki* F iifcv; 4, ■ prometa, so delali tudi po dvanajst ur dnevno. Pa tudi nič čudnega ni bilo, če so plače nas, ki smo delali v upravi oziroma v administraciji, za njihovimi krepko zaostajale. Po razpadu Jugoslavije smo izgubili velik del trga, saj seje prevoz na Bližnji vzhod čez Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo močno podaljšal pa tudi podražil. Zaradi embarga v trgovanju z Irakom se je naš promet še zmanjšal, za Iran pa velja še vedno nekakšen tihi ambargo. Tako se je pomemben del našega tržišča povsem zaprl. Zato smo se nekako preusmerili na promet s Sovjetsko zvezo oziroma z Rusijo, a se je pred letom tudi ta povsem zaustavil. Ker so se zaradi politične otoplitve odnosov med Vzhodom in Zahodom administrativne prepreke v njunem medsebojnem trgovanju močno omilile, mi pa smo v prometu in pretovoru blaga v času mnogih administrativnih preprek v prometu blaga uvoznikom in izvoznikom ter njihovim prevoznikom olajševali carinske postopke, je bilo takega dela sčasoma vse manj. Zato smo se odločili zaradi sproščenih skladiščnih površin poleg prvotnega skladiščenja in špedicije razvijati še grosistično dejavnost ter se poskusiti tudi v prodaji na drobno. Sedaj nas je v delniški družbi Terminal Sežana v Sežani ter v naših poslovalnicah v Mariboru, Ljubljani in Vrtojbi zaposlanih 86 ljudi. Skupaj s svojimi nekdaj v Terminalu zaposlenimi delavci smo 51-odstotni lastniki družbe in lahko dokaj suvereno odločamo o naši poslovni politiki. Pred tremi leti smo investirali v parkirišča poldrug milijon mark, lani smo zgradili skladišča za prehrano, hladilnice in sedaj vsako leto investiramo tako, da v naših poslovnih odločitvah ni vse samo dobiček, ampak mislimo tudi na to, kako bo jutri in kako bo, ko bo Slovenija članica Evropske unije. Zakaj prav Terminal in ne kaj drugega, kar je že imelo tradicijo v Sežani? Kako ste začeli in kaj ste vse razvili od takrat do sedaj? Ko sem razmišljal o kakšnem mirnejšem in manj napornem delu, so se pojavili moji kolegi iz Javorja, ki so v Sežani odprli temeljno organizacijo zdmženega dela za izvoz in uvoz. Povabili so me v službo in na povabilo sem pristal, a se že leta 1980 vrnil v Jadran in prevzel direktorsko delo v njegovi temeljni organizaciji združenega dela Terminal. Takrat je bil Jadran organizacija zdmženega dela sestavljene organizacije zdmženega dela Timav. V Terminalu smo začeli nagrajevati po delu; delavci so bili plačani od tone opravljenega pretovomega prometa. Postali so marljivi in odgovorni in postajali smo vse bolj uspešni. Naš letni rekord je bil pretovor 9000 kamionov za Bližnji vzhod, Iran in Irak. Z ustvarjenim čistim dohodkom smo najprej odplačali vse dolgove, potem smo se začeli strojno opremljati in zgradili skladišča. Od leta 1980 do leta 1982 smo bili kot podjetje s 35 zaposlenimi v jugoslovanskem vrhu po storilnosti pretovomega prometa. Do minute točno smo načrtovali odpremo pretovorjenega blaga. Narejenih urnikov smo se redno držali. To pa je bilo mogoče, ker smo v logistiki močno prednjačili pred konkurenco. In ker so bili delavci plačani od Zračni posnetek BTC Terminal, d.d. Sežana / Fotografija: J. Mahnič Dobro je, ker v vsem tem času tudi nismo odpustili niti enega delavca; iz podjetja so odšli le tisti, ki so se upokojili. Tistim, za katere dela ni bilo več, smo omogočili prekvalifikacijo in jih razporedili na nova delovna mesta. In ker je bilo treba veliko investirati, smo soglašali, da naše plače ne morejo biti po kolektivni pogodbi. Skupaj in v soglasju s sindikatom smo sproti odločali, kolikšne plače zmoremo, če naj se razvojno prilagajamo novim tržnim razmeram. Ker se pogovarjava za revijo Kras, osredotočam pozornost bralcev z Vašim poznavanjem Krasa na ta prostor... Kaj je bil Kras kot pokrajina in del Primorske po Vaših izkušjah v svoji gospopdarski, socialni in kulturni moči pred petnajstimi leti, v nekdanji SFRJ, in kaj je sedaj, v samostojni državi Sloveniji, ki se pridružuje Evropski uniji? V čem so razlike in zakaj? V zadnjih desetletjih seje Kras kot pokrajina močno spremenil. Postal je zelen, postal pa je tudi opuščen. Na nek način smo bili vsi zadovoljni, ker je spet ozelenel, počasi pa se tudi že zavedamo, da je to njegovo zaraščanje škodljivo. Spominjam se še časov, ko je moral kmet za vsak posekan borček, četudi je zaraščal kmetijsko zemljišče, k sodniku za prekrške. To je bil čas, ko se** vinogradov na Krasu še ni obnavljalo, ko se je prenehalo pasti živino in kositi travnike in ko smo bili nasploh vsi premalo poučeni, da zaraščanje Krasa,spreminja tudi njegovo kli- —--------- mo. Ker so Kras tudi ljudje in ne le njegovi onkraj meje. Slovenci smo vse knvice itali-naravni pojavi, soglašam s kmetijsko politi- janske okupacije n fašističnega nasilja ne- dim, da smo bili Kraševci neupravičeno precej zapostavljeni, čeprav smo veliko prispevali za razvoj drugih predelov Slovenije. Gradili smo Novo Gorico, gradili smo tudi Koper, ko pa naj bi se gradilo v Sežani, ni bilo več denaija. Res pa je tudi, da je nasploh vsa Primorska pričakovala od priključitve Sloveniji in k Jugoslaviji več, kot je potem dobila. Mislim, da smo bili Primorci vselej premalo glasni v skupščini, kakor smo sedaj premalo glasni v parlamentu. In trdim, da Kras tudi sedaj nima svojih pravih zastopnikov tam, kjer se dejansko odloča. Kraševci vsakega človeka trikrat premerimo in ter damo na najtanše sito in nadrobno presodimo, ali je pravi, pa vendarle potem spoznamo, da nismo izbrali pravega. Na Goriškem pa je drugače; tam je vsakdo dober, samo da je, kot se reče, naš. In v osemdesetih letih je bilo precej politikov v slovenskem vrhu prav iz Gorice. Nekaj podjetij je postalo zelo prodornih, ker so njihovi ljudje imeli informacije, imeli so pa tudi zaslombo v centru, medtem ko tu na Krasu tega ni bilo. A res je tudi, da je imela Nova Gorica vseskozi enakovrednega sobesednika v Gorici na italijanski strani, medtem ko Sežana v Trstu takšnega sogovornika ni imela, Ljubljana pa je bila in je še sedaj predaleč. Trst je zaradi izgube svojega zaledja tudi bolj in bolj ekonomsko stagniral, se uk-vatjal predvsem s samim seboj, medtem ko je Gorica znala zaradi novih razmer po priključitvi Primorske Sloveniji uveljaviti za svoje prebivalce določene bonitete. Zato me veselijo najnovejše pobude, ki prihajajo iz Trsta, in prvi dogovori o tesnejšem sodelovanju med Trstom in Sežano ter nasploh s Krasom. In, če se ne motim, se sedaj bolj Trst boji pridružitve Slovenije Evropski uniji, kot se tega koraka bojimo mi sami! Slovenija je sicer mlada država, s smo Slovenci kot narod že stari, imamo pa bistveno moč-nej^nabdjin več energije kot naši sosedi ko v tistem delu, v katerem spodbuja živinorejo in gojenje drobnice. V občinskem svetu sem predlagal, naj se v javna dela vključi tudi košnjo opuščenih travnikov za njihovo obnovo, saj je kraško krajino treba v čim večji meri ohraniti kot poseben naravni pojav. Če primerjam razvoj gospodarstva na Krasu v zadnjih petnajstih letih, moram spomniti na nekdaj uspešne tovarne Iskra, Krasmetal itn., ki so pozneje propadle. Tr- kako preboleli in preboleli smo prenekatere zamere; moj ded je služi v vojski avstroogr-ske monarhije, moj oče je služil v vojski Kraljevine Italije, jaz sem bil vojak Jugoslovanske armade, moj' sin pa je služil v Slovenski vojski. Mi smo bistveno manj obre-menejni z negativnimi prvinami zgodovinskega spomina, kot velja to za Italijane na Tržaškem. Mi smo nekako na stališču: Preteklosti nikakor ne pozabiti, s pogledom in dejanji pa biti usmerjen v prihodnost! Kar se Evrope in slovenskega pridruževanja Evropski uniji tiče, sodim, da nam kdo ve kako ni treba hiteti. V Evropsko unijo logično sodimo in vanjo bomo prej ali slej sprejeti. Na to se tudi v Terminalu pripravljamo organizacijsko, tržno in še drugače. Povezujemo se z Italijani, ki imajo v mnogočem več informacij, kot jih imamo mi. Tudi oni dobivajo sredstva Evropske unije za čezmejno sodelovanje s Slovenijo. Uporabijo nas lahko le kot podpisnika nekega čezmejnega sodelovanja, če o stvareh nismo poučeni, ali pa v resnici medsebojno sodelujemo in smo tudi deležni prestruktur-nih sredstev Evropske unije. Zato se trudimo biti kar se da aktivni. Tako smo bili pobudniki za ustanovitev Združenja špediterjev, ki zdmžuje samo v sežanskem terminalu zaposlenih 650 ljudi. Zanje se bo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo marsikaj spremenilo, saj bo špeditarskega dela potem tukaj, v Sežani, manj. In manj bo dela še za kakšnih 2000 ljudi, ki so poslovno povezani s špediterji. Zato tudi pospešeno preurejamo prometne poti skozi terminal v štiripasovnega, da prometa ne bi ovirali, ampak ga pospeševali. Hkrati bomo vse skupaj opremili tako, da se bodo vozniki najrajši ustavljali pri nas, ko se že bodo morali nekje ustavljati. Pri nas bodo imeli poleg gostinskih obratov, prenočišč, pralnic in drugih servisnih storitev na enem mestu še vse drugo, kar med potjo potrebujejo. Škoda je le, daje denar za naložbe vse dražji in da ga ne zberemo toliko, kolikor bi ga potrebovali, da bi pravočasno vse postorili. Se pa ob tej kamionski cesti povezujemo tudi s terminalom na italijanski strani. Z Italijani smo se dogovorili, da oni in mi razvijamo storitve tako, da se v obeh terminalih ne bodo podvajale. Vseskozi, odkar delate v Sežani, ste bili tudi politično angažirani. Ne pojmovano ozko, ampak širše. Sodelovali ste in spet sodelujete v upravljanju tega kraškega prostora. Bili ste že delegat v občinski skupščini nekdanje vsekraške Občine Sežana in bili tudi podpredsednik Občine Sežana, sedaj pa ste svetnik nove Občine Sežana... Kaj lahko poveste o tem? Politiko razumevam kot posebno obrt, do katere nisem imel nikdar nikakršne afinitete. V upravljanje tega prostora pa sem se vključeval, ker so vse dosedanje občinske uprave naš Terminal jemale kot nekaj svojega in vseskozi poskušale v njem tudi nimo nas nekaj odločati, komandirati in z nami tudi manipulirati. Kakor, da bi bila to njihova dolžnost. A zdi se mi, da bolj zato, da bi zavirali naš razvoj, saj smo zanje bili premočni. V prejšnjem sistemu, ko moč gospodarskega subjekta Partiji ni ustrezala, so nam zamerili, ker smo se kot tozd Terminal izločili iz ozda Jadran ter s tem tudi iz sozda Timav ter se osamosvojili. Politika nam je potem preprečila združitev z ljubljanskim BTC, ker bi bili potem še močnejši... Zato sem ocenil, da je “treba biti zraven”, kot se reče. In v skupščini občine ter pozneje v občinskem svetu sem poskušal in še poskušam vplivati na upravne odločitve, ki kakor koli zadevajo tudi Terminal. Če bi Vi sami lahko odločili, kaj naj bodo temelji razvojne strategije Krasa kot pokrajine, kako bi jih opisali? Kakšna proizvodnja ima bodočnost. Kakšen turizem pritiče Krasu? Kakšne storitve bi kraški prostor uspešno tržil potem, ko bo Slovenija enakopravna članica Evropske unije? Kakšna kmetijska pridelava bo še tržno zanimiva in zakaj? Kaj bi poleg naštetega še zagotavljalo delo, delovna mesta in primeren zaslužek ljudem, ki bivajo na Krasu? Kaj naj bodo torej temelji razvojne strategije Krasa? Kras ne bi prenesel kakšne večje industrije ali česar drugega, kar onesnažuje prostor. Je namreč preveč občutljiv ekološki sistem. Kaj takega tudi ne potrebuje! Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo bo Kras spet bolj izrazito naravno zaledje Trsta, delno tudi Gorice, kot je bil nekdaj. Kras je sedaj tudi mnogo bolj gospodarsko razvit in močan. Življenjski standard Kraševcev je bistveno boljši, kot je bil pred desetletji. Zato je gmotnih razlik med Tržačani in Kraševci vse manj. Škodljivo pa je še vedno preseljevanje Kraševcev iz vasi v večje centre. Tudi premajhen naravni prire-stek med Kraševci ne obeta nič dobrega. Zato mislim, da bi morala temeljiti razvojna strategija Krasa na majhnih družinskih podjetjih s z najrazličnejšimi terciarnimi dejavnostmi, ki ne zahtevajo velikih naložb, in še posebej z vsemi možnimi oblikami turistične ponudbe. Na Krasu se mora uveljaviti njegovi zemlji in naravi prilagojeno ekološko kmetijstvo s pridelki, ki naj bi nosili oznako “Pridelano na Krasu - pridelano doma”, vinogradništvo s ponudbo terana in izbranih sortnih vin kraškega vinorodnega okoliša in reja drobnice. Kraški prostor lahko zagotavlja pestro ponudbo zelo cenjene kraške kulinarike tako na turističnih kmetijah in kmetijah odprtih vrat kakor tudi v klasični gostinski in nastanitveni ponudbi. Seveda pa bo morala narediti svoje tudi država, če bo hotela ohraniti avtentičnost kraškega prostora ter njegovega prebivalstva spričo možnega in pričakovanega vpliva italijanskega prebivalstva in italijanske države, ki se svojim ambicijam po vplivu na ta prostor in po njegovem postopnem asimiliranju ne bosta kar tako odrekli. Z ustrezno ekonomsko razvojno politiko bo morala država zaradi nacionalnega intersa spodbujati razvoj in uveljavitev takih dejavnosti, ki bodo Kraševcem nudile za trdo in zavzeto delo obljubljen bel kruh ter jih spodbujale zaradi vse boljših življenjskih razmer ostajati v svojih domovih in na svojih domačijah ter rojevati več otrok. In še nekaj! Kraševci moramo tudi sami storiti več zase, kot smo storili do sedaj ! Organizirati se moramo v široko in prodorno ter razvojno naravnano koalicijo, ki si bo zagotavljala vse potrebne informacije -tako v parlamentu in v vladnih službah pa tudi povsod drugod, kjer se ve za razpoložljive razvojne resurse, kjer se načrtuje razvoj in kjer so finančna sredstva države in Evropske unije. Revijo Kras poznate od njenih začetkov in tudi po svojih močeh ste pomagali, da je obstala in se razvila do sedanje kakovostne ravni... Kaj najdete v njej, ko jo vzamete v roke in jo prelistate ter v njej tudi kaj preberete? Revija Kras je publikacija o Krasu in kraških značilnostih našega prostora. Nima bombastičnih naslovov in ni populistična. Zelo rad jo prelistam in v njej zlasti skrbno preberem, če piše o prenovi kraške stavbne dediščine, o ohranjanju naravne in kulturne dediščine in o varovanju kraškega prostora pred kakršno koli ekološko katastrofo. Je na visoki strokovni ravni, pa zato morebiti kdo misli, da v njej ni pravega branja zanj. Zato bi jo morebiti približali še večjemu številu ljudi na Krasu, če bi v njej pogosteje predstavili ljudi kakšne kraške vasi ali kakšnega zaselka, njihovo življenje in delo ter njihove navade. Tako bi tudi Kraševci, ki tod živijo, bolj v reviji videli tudi sebe in svoj prispevek k ohranjanju čarov Krasa. To se morda najbolj vidi pri njiho- vem dojemanju v javnosti objavljenih informacij o načrtovanem Kraškem regijskem parku. Pozorni so le na obetane jim omejitve, katerim naj bi bili prebivalci v parku podvrženi. Zato je prav, da v reviji Kras pišete tudi o tem in poudaijate, da park ne bo omejevalne narave, pač pa prostor, ki bo prebivalcem v njem nudil določene ugodnosti za razvoj in uveljavitev donosnih dejavnosti, povezanih z vzdrževanjem parka in s turizmom, ki ga bo omogočal. Navsezadnje park ne more zaživeti brez podpore in sodelovanja njegovih prebivalcev. Mislim, torej, da bi bilo dobro namenjati v reviji nekaj prostora vplivnim, bolj uglednim Kraševcem in prebivalcem Krasa v vaseh in zaselkih, in z njihovo besedo ter s prikazovanjem njihovega odnosa do kraških razvojnih dilem in rešitev zanje pridobivati širšo, javno podporo. In pri vsaki novi ideji, ki bi pomenila nekaj spodbudnega za Kras, bi kazalo bralcem predstaviti vse upoštevanja vredne razloge za in razloge proti.... Prav pa je, da občasno tudi predstavite kakšne tipične Kraševce, kraške originale, kakor ste pred leti objavili v lovskih zgodbah iz moje Krajne vasi Tolarje in njihove prigode in nezgode z domačini! Tudi to ljudje zelo radi in z zanimanjem berejo! Vas morebiti moti, ker revija Kras tehnično nastaja v Ljubljani, kjer se jo tudi tiska, in ne nekje na Krasu, čeprav smo njeni izdajatelji že večji del uredniškega dela zanjo prenesli v Sveto pri Komnu? Mene to sploh ne moti, kajti zame je pomemben izdelek - revija Kras - ki ga dobim v roke. Ni pomembno, kje nastaja. Podobno ne, kot je z avtomobili, ki nastajajo po vsem svetu. Pri nakupu se odločite za tistega, kije po vaši oceni najprimernejši. In ne vprašate, kje so ga naredili... Sploh pa v času vse bolj prevladujoče elektronike, računalništva in interneta vse bolj prihaja v ospredje tako imenovano delo na domu, ki bo konkuriralo zaposlitvam v velikih proizvodnih oziroma administrativnih centrih. sežana d.d. Prispevek k razvoju demokracije in lokalne samouprave Na Krasu so po uveljavitvi nove lokalne samouprave namesto prejšnje občine Sežana štiri občine in sicer: Divača, Hrpelje-Kozina, Komen in Sežana. Goriški Kras, tudi del matičnega krasa, pa spada v občino Miren-Kostanjevica. In v novih občinah so za kar najboljšo obveščenost svojih občanov občinske uprave ustanovile občinska glasila. Tako je dobil Kras ob nacionalnih in pokrajinskih elektronskih ter tiskanih medijih še pet občinskih glasil. To je za nadaljnji razvoj demokracije in lokalne samouprave tega prostora pomembna pridobitev. Tudi v komenski občini! Komenski župan Uroš Slamič je svojo predvolilno obljubo, da bo po izvolitvi za župana poleg drugega poskrbel za ustanovitev in izhajanje občinskega glasila, izpolnil. Zaveda se ustavne pravice občanov, po kateri imajo pravico vedeti, kaj in kako delajo njihovi izvoljeni predstavniki. Člani uredniškega odbora: Peter Černigoj, Anica Gornik. Katjuša Trampuž in Rok Ščuka in odgovorni urednik Uroš Slamič so poskrbeli, daje poštar na vsa gospodinjstva raznosil glasilo pred Novim letom. Cilji izdajateljev glasila so, da bodo občinska uprava z županom in občinski svetniki občane komenske občine in druge zainteresirane seznanjali, kako opravljajo svoje delo in kako upravljajo s pooblastilom volilcev javne zadeve v občini. To od pobud in predlogov do vprašanj in zahtev občanov, ki morajo doživeti svojo obravnavo ter potrebno odločitev v občinskem svetu ali pa mora o njih odločiti župan! Zato bodo izdajatelji glasila občane seznanjali z dnevnimi redi predvidenih sej občinskega sveta in s predlogi odločitev, ki so za občane pomembne. In seznanjati jih bodo tudi s sprejetimi odločitvami, z utemeljitvami sprejetih odločitev in z nosilci odločitev - kdo za uresničitev sprejete odločitve odgovaija. To pa tudi pomeni, da bodo občani na tej osnovi imeli pregled nad delom in ravnanjem izvoljenega župana in izvoljenih svetnikov, saj jim je javnost njihovega dela zagotovljena z ustavo! Takšen pregled nad delom župana in občinske uprave ter svetnikov v občinskem svetu, ki ga lahko zagotovi občinsko glasilo, opravičuje njegovo izhajanje pa tudi zanj potreben denar. In ko se v občinskem glasilu - če izhaja zadosti pogosto in pravočasno - objavlja objektivne, na osnovi zapisnikov in drugih uradnih listih preverjene informacije, se s takim medijem nadomesti, izpodrine in onemogoči govorice, polresnice, natolcevanja in laži. GLASILO OBČINE KOMEN Agencija Kras “Vtisi o glasilu bodo različni”, pravi v uredniškem uvodniku župan Uroš Slamič, “zagotavljam pa vam, da se bomo potrudili iz številke v številko napredovati in zadovoljiti vaša pričakovanja. Tega pa ne bomo zmogli brez vašega sodelovanja. Zato vas prosim za povratne informacije in poglede, mnenja ter zahteve. Tudi kritika je dobrodošla, samo da bo rasla kakovost glasila in da bo vaši pravici do obveščenosti vedno bolj zadoščeno...” Iz prve izdaje glasila občine Komen se po županovih zagotovilih v uvodniku in po imenih ljudi v uredniškem odboru obeta, da bo v naslednjih izdajah glasila veliko informacij, ki bodo občanom omogočale soupravljati o skupnih zadevah v občini! Glasilo občine hi Pobuda ALI BI PRIDELOVALI AJDO? Uredništvo Na Krasu je bilo še pred nekaj leti videti jeseni precej njiv posejanih z ajdo. Tega sedaj skoraj ni več, čeprav je povpraševanje po jedeh iz ajdove moke vse večje... Da bi na Krasu spodbudili ponovno pridelovanje ajde, smo državnega sekretarja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in za evropske zadeve mag. Franca Buta v uvodnem pogovoru za to izdajo revije Kras vprašali tudi o tem... Setev ajde v lončke, za kasnejše presajevanje Mag. Franc But je odgovoril: “Letos bodo lahko kmetje in drugi ljudje, ki se bodo odločili za sejanje in pridelavo ajde, prvič izkoristili pomoč države z nepovratnimi finančnimi sredstvi na hektar z ajdo zasejane površine... Če se bodo ti, deset ali dvajset po številu, odločili, da skupaj kupijo za žetev ajde kombajn in če bodo kandidirali na razpis države za prestruktuma sredstva in na razpis pomoči Evropske unije v okviru programa SAPARD, sem prepričan, da bodo dobili kakšnih 30 do 40 odstotkov potrebnega denarja za njegov nakup. Zato predlagam reviji Kras, da skupaj objavimo poziv ljudem, naj se začno odločati za sejanje in pridelovanje ajde. Ker bodo morali s požeto ajdo storiti nekaj uporabnega, jo torej porabiti ali prodati, jih je treba spodbuditi, da se ob podpori lokalne skupnosti medsebojno povežejo in organizirajo ter Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predložijo svoj predlog. Država bo pomagala z nepovratnim prispevkom po 56.000 tolaijev na hektar posejane ajde, naše ministrstvo pa lahko ponudi tudi sofinanciranje nakupa kombajna. Kmetje, pridelovalci ajde, pa naj predlagajo svojo zamisel in program, kaj bodo s pridelano ajdo naredili. Ali jo bodo porabili za domačo rabo, ali jo bodo vso skupaj prodali nemleto, ali pa jo bodo zmleli in si poiskali nekoga, ki jo bo zanje prodal. In ko bo taka ideja z na- drobnim programom prišla s terena na naše ministrstvo, bomo vse skupaj tudi mi podprli z ustreznim finančnim vložkom.” Da bi ugotovili, koliko je zares zanimanja med lastniki obdelovalnih površin na Krasu za ponovno pridelovanje ajde in da bi se o tem z njimi pogovorili predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predstavniki lokalnih skupnosti - to je občin, vabimo vse, ki vas to zanima, da nam sporočite svoje ime, priimek in naslov po telefonu na številki 067/766-02-90 ali 061/121-46-95! O dnevu in kraju pogovora bomo vse priglašene interesente pravočasno pisno obvestili! Fotografiji sta iz knjige dr. Ivana Krefta "Ajda", ki jo je leta 1995 izdalo CZD Kmečki glas KRAŠKI V luči geoloških raziskav... KAMNARSTVO JE DEL TRADICIJE V zadnjem času se v reviji Kras vse pogosteje pojavljajo zapisi o naravnem kamnu na Krasu in prav nič ni pretirano mnenje, da so kamnolomi na Krasu vir kraškega zlata, vendar le ob upoštevanju smotrnega in ekološko sprejemljivega pridobivanja in ob dosledni uporabi domačega naravnega kamna pri obnovi avtentične kraške arhitekture. Kamnolomi na Krasu so bili in morajo ostati, saj je kamnarstvo del tradicije in identitete te pokrajine. m ■ ,y aloge kakovostnega naravnega žf kamna na Krasu so velike, .{p vendar je njegova ponudba Jr . skromna, saj ta čas razen kam-noloma Lipica v Lipiški formaciji, ki ga upravlja Marmor, d.d., Sežana, obratuje le še Tavčarjev kamnolom pri Povirju v Repenski formaciji. Gre za dva strukturno in kakovostno sicer različna tipa apnencev, ki pa sta oba svetlo sive barve. Ob sedanjem stanju kamnarstva na Krasu, ki je sedaj po pestrosti različkov naravnega kamna le še senca nekoč cvetoče obrti, se soočimo s potrebami sodobne arhitekture! Ta zahteva poleg visoke kvalitete gradbenih materialov tudi različne strukturne in barvne variante naravnega kamna, predvsem temnejše tipe za kombinacijo v vzorcu s svetlimi variantami. Žal so na Krasu vsi kamnolomi temnejših različkov naravnega kamna že davno opuščeni. Arhitekti zato vse bolj posegajo po magmatskih in metamorfnih kamninah ter jih vnašajo v prostor, v katerem vsaj pri obnovi stare kraške arhitekture nimajo kaj iskati. Ob načrtovanju raziskav naravnega kamna na Krasu moramo upoštevati predvsem dejstvo, da avtentična kraška arhitektura izginja tudi zaradi pomanjkanja avtentičnih gradbenih materialov za obnovo. Kras je prostor, ki ga danes vrednotimo drugače, kot so ga vrednotili nekoč (novo = lepo), zato je pot v Evropo, ki se vse bolj nagiba k organiziranju regijskih parkov in k varovanju naravne ter kulturne krajine, pogojena tudi s smotrnim pridobivanjem in uporabo naravnega kamna v tej pokrajini. Glede na to, da predstavlja Kras enega iz- med najbolj občutljivih in ranljivih naravnih sistemov, morajo biti geološke raziskave danes usmerjene v študij vseh, tudi majhnih ležišč in v iskanje možnosti okoljevarstveno sprejemljivega pridobivanja predvsem tistih različkov naravnega kamna, ki so nujno po- trebni za vzdrževanje, obnovo in dopolnjevanje avtentične kraške arhitekture. Enega izmed bistvenih delov raziskav naravnega kamna na Krasu predstavlja študij stratigrafske lege plasti v Zemljini skorji ter geneze ali razvoja ležišč, kar po Kraška domačija v Kazljah, krita s ploščami tomajskega apnenca. Kraški kamen LIPICA FIORITO (rožasti) je dobil ime po značilnih presekih rudistnih školjk. med kratkoročnih ciljev geologov je postaviti nova izhodišča za nadaljnje raziskave Repenske formacije, ki je poleg Lipiške formacije nekoč predstavljala naj večji in najpomembnejši vir kvalitetnega naravnega kamna na Krasu. Raziskave formacij z ležišči naravnega kamna so torej le delček obsežnih regionalnih geoloških raziskav Krasa za potrebe Geološke karte Slovenije v merilu 1:50.000. V naslednjih letih lahko pričakujemo tudi novo geološko karto severnega dela Tržaško-komenske planote, ki bo zaradi podrobnejšega merila delovnih terenskih kart (1:5.000) nudila več informacij, kot jih nudijo dosedanje karte. domače pomeni, da je treba spoznati, kdaj, kje, kako in zakaj je nastal določen tip naravnega kamna in kakšna je njegova lega v odnosu do sosednjih, recimo jim ekonomsko manj zanimivih plasti. Stratigrafska lega in geneza ležišč naravnega kamna sta razmeroma dobro poznani na delu južnega Krasa, kjer so med leti 1989 in 1996 potekale obsežne raziskave za Geološko karto Slovenije v merilu 1:50.000. Nedvomno sta na tem delu Krasa za kam-narstvo najzanimivejši Repenska formacija s členoma Repen in Kopriva ter Lipiška formacija z rožastim (fiorito) in enotnim (uni-to) tipom apnenca. V prihodnosti bo prav gotovo treba razmisliti o omejenem izkoriščanju številnih drugih, predvsem temnejših apnencev Lipiške formacije, ki ležijo severno od Di vaškega preloma. Med naj lepše spada temno siv, skoraj črn rudistni apnenec, ki so ga pridobivali severozahodno od vasi Kazlje. Podobne tipe temnih rudistnih apnencev zasledimo tudi v nizu opuščenih manjših kamnolomov na ozemlju Nadraše v okolici Avbra in Ponikev. Glede na to, da so se karbonatne kamnine, ki tvorijo današnji Kras, odlagale v kredi in terciaiju v različih okoljih nekdanje Dinarske karbonatne plošče, je razumljiva tudi njihova raznolikost v barvi, strukturi in debelini plasti. Zato se poleg “kraškega marmoija” - ki po strokovni terminologiji ni marmor, ampak je apnenec, čeprav ga po lepoti lahko tudi prekaša - pojavljajo ploščasti in laminirani apnenci z rožencem. Geologi te plasti uvrščamo v člena komenski in to-majski apnenec, Kraševci pa jih poznajo predvsem po tem, da na njih uspeva terano- va trta. Oba tipa apnencev verjetno spadata med najstarejše gradbene materiale na Krasu. Se ob koncu 19. stoletja so obratovali številni majhni kamnolomi; ponavadi tam, kjer so izdanjali nekoliko debelejši sloji teh ploščastih in laminiranih kamnin. Uporabljali so jih za tlakovanje, tanke lepo oblikovane plošče pa za pokrivanje streh. Pridobivanje komenskega apnenca, predvsem na Komenskem Krasu, je dalo pomemben prispevek geološki znanosti. Domačini so v ploščasti kamnini pogosto našli fosile ali okamenine rib in plazilcev. Le-ti so potem v zameno za liter ali dva v bližnji krčmi menjali lastnika in nato končali v kateri od večjih muzejskih zbirk širom po Evropi. Danes na Krasu ni mogoče dobiti kvalitetnih apnenčevih plošč tomajskega ali komenskega apnenca niti za obnovo tistih nekaj redkih kamnitih streh, ki jih enačenje “novega z lepim” še ni izbrisalo, kaj šele za obogatitev sodobne kraške arhitekture. Kraševci morajo torej v bodoče razmisliti še o enem tipu naravnega kamna in skupaj z geologi poiskati vsaj eno lokacijo, ki bi bila primerna za pridobivanje apnenčevih plošč. Po izkušnjah sodeč tovrstne kamnarske dejavnosti ne bi bilo teško vključiti v turistično ponudbo Krasa. Sedaj potekajo geološke raziskave na osrednjem delu Krasa med Brestovico na zahodu in Štanjelom na vzhodu, deloma pa je bil z reambulacijo ali s ponovnimi obhodi terena zajet južneje ležeči pas karbonatov Repenske formacije med kamnolomi Konjske stope, Kopriva in Gabrovica. Eden iz- Pogled na enega izmed opuščenih kamnolomov na Krasu Poznavanje ležišča katerekoli mineralne surovine, med katere spada tudi naravni kamen, je mogoče le ob poznavanju geološke zgradbe širšega prostora in ob razumevanju globalnih in lokalnih geoloških dogodkov ter njihovih posledic v prostoru in času. Kljub zapisanemu pa je razvoj kamnarstva na Krasu odvisen ne le od geologov in kamnarjev, temveč predvsem od tistih vplivnih ljudi z modrostjo, močjo in denarjem, ki bodo v prihodnosti dali prednost domačemu naravnemu kamnu pred pisano druščino trdih magmatskih in metamorfnih kamnin (kakršne so, na primer: granit, keratofir, gabro, serpentinit, gnajs itn. - op.ur.), ki na Krasu delujejo hladno in groteskno; še posebej, če so v družbi plemenitega domačina - "kraškega marmorja", to je kraškega naravnega kamna! Dr. Bogdan Jurkovšek, univ.dipl.inž.geologijhe, doktor geoloških znanosti - Geološki zavod Slovenije, Dimičeva 14, 1000 Ljubljana PROJEKTI P Sanacija skupnega vaškega vodnega zbiralnika Na fontani v Podgorju VSI BI RADI, DA SE OBNOVA VODNJAKA ZAČNE ČIM PREJ Patricija Rojc Sedanji pogled na vodni zbiralnik - vodnjak Na fontani v Podgorju, jugovzhodni del. Predstavljamo pripravo na sanacijo ali prenovo skupnega vaškega vodnega zbiralnika na Fontani v Podgorju, ki jo je omogočilo Ministrstvo za okolje in prostor v letu 1998 v okviru osemnajstih malih Pharovih projektov čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo. O ciljih in namenih projekta ste lahko brali na straneh 28 in 29 v 25. številki revije Kras, v kateri so bili predstavljeni vsi projekti. Tokrat pa poročamo, kaj projekt pomeni za prenovo vodnega zbiralnika Na fontani. Nosilka projekta 036 je bila Krajevna skupnost Podgorje; vodja projekta je bil Jože Rojc; zunanja sodelavca sta bila Eda Ban-čič-Mohar iz Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran in Iztok Kleibencetl iz podjetja za gradnjo in vzdrževanje objektov ISAN 12 v Dekanih; projekt se je začel 1. junija 1998 in končal septembra istega leta; odobrena sredstva 3.000 ekujev. Oskrba z vodo v Podgorju, v majhni vasici pod Slavnikom, je bila v minulih stoletjih vseskozi vprašljiva. Vode je vseskozi primanjkovalo in podgorske žene so v sušnem času hodile ponjo v Podpeč ali na Brežeč, saj jo je bilo v mnogih vaških ka-lih za številne ljudi in živali premalo. V zimske času pa so v kalih sekali led in ga nosili domov. Prvi vaški vodnjak Na fontani so zgradili leta 1856. Okrog leta 1900 so zgradili vodnjak Na placu. Leta 1911 so zgradili še vodnjak Pod lipo, ki mu sedaj pravimo Poličev vodnjak. Med obema vojnama so začeli kopati vodnjak Na Brcah, a so ga dogradili šele leta 1947. Večji vodnjak je tudi na železniški postaji; zgradili so ga sočasno s poslopjem postaje. Služi predvsem potrebam železnice. Za številne kraške vasi je že preteklost, ko so bile življenjske potrebe vaščanov po vodi vezane le na vodnjake ali Štirne. Sedaj so priključene na vodovodno omrežje. Pri nas v Podgorju pa so vodnjaki in deževnica edini in glavni vir vode za pitje. In vsa- ko leto ugotavljamo, kako je voda na Krasu pravo bogastvo, saj nam jo kljub številnim zbiralnikom v sušnih obdobjih zmanjkuje. Zato nam jo morajo takrat dovažati s cisternami. Prav te okoliščine so nas spodbudile, da smo se v letu 1998 priglasili na Pha-rov razpis s projektom za pripravo tehnične dokumentacije, namenjene sanaciji ali prenovi vodnjaka Na fontani. Vodnjak Na fontani so zgradili severno od vasi na parceli s št. 1048/2, pod vznožjem Slavnika. Zgrajen je iz nenavadno velikih, pravilno sklesanih kamnitih blokov. Njegova notranja velikost je 10 x 4 metre. Vodno korito je vkopano v zemljo. Vhod v m Severovzhodni del vodnega zbiralnika Na fontani v Podgorju. Phare vodnjak je bil med dvema kamnitima stebroma, dohod do vode pa speljan po kamnitem stopnišču, ki je bilo zavarovano s kovano železno ograjo. Nadkrit je bil s kamnitim obokom ali velbom. Graditelji so s polkrožnimi kamnitimi oboki izkoristili tlačne sile kamna, tako da je objekt tudi dragocen primer ljudske arhitekture, ki jo odlikujeta spremo ravnanje z lokalnim materialom -apnencem - ter izjemen smisel za skladnost in lepoto. Zal pa se je mogočni obokani strop zaradi razmika obodnih sten zrušil. Med drugo svetovno vojno so vodnjak delno obnovili Nemci in mu vgradili železna vrata. Tip vodnjaka, kakršen je vodnjak Na fontani v Podgoiju, je bil nekdaj pogost objekt v vaseh Kraškega roba. Bil je najpomembnejša točka v naselju in pomenil je preživetje. Sedaj so taki vodnjaki velika redkost, zato je vodnjak Na fontani uvrščen med objekte kulturne dediščine. Posebnost vodnjaka Na fontani je tudi, daje povezan po lokalnem vaškem vodovodu z vsemi drugimi vaškimi vodnimi zbiralniki - Na Brcah, Na placu in Poličev. Se pred nekaj leti je bil ta sistem edini in glavni vir pitne vode v vasi. Zaradi pomanjkanja vode zlasti v sušnih obdobjih pa so si gospodinjstva v zadnjih letih zgradila lastne vodne zbiralnike, tako da ima sedaj večji del gospodinjstev v Podgoiju tudi svoje Štirne. A neglede na to svojo osnovno nalogo vodnjak Na fontani še vedno opravlja, čeprav je porušen in je čistost vode v njem vprašljiva. Na predlog Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran je vso potrebno tehnično dokumentacijo za prenovo vodnjaka Na fontani pripravilo podjetje IS AN 12. Dokumentacija upošteva sedanje razmere v zvezi z vodnjakom in pričevanja domačinov, kakšen je bil vodnjak nekdaj. Predvidena dela obsegajo utrditev razmaknjenih vodnjakovih sten, ponovno pozidavo kamnitega oboka nad njim ter obnovitev stopnišča in vhoda v vodnjak. Pred vodnjakom bo tudi tabla z opisom njegove zgodovine in gradbenih značilnosti. Vsa dela bo treba opraviti tako, da bo objekt ostal, kakršen je bil nekdaj, in da bo v celoti uporaben ter spet služil svojemu namenu. Med vaščani in okoličani ter obiskovalci Podgorja je novica, da je tehnična dokumentacija za prenovo vodnjaka Na fontani narejena, vzbudila veliko zanimanja in odobravanja. Vsi bi radi, da se obnova vodnjaka začne čim prej. Toliko bolj, ker so medtem vaščani že obnovili vodnjak Na Brcah. Krajevna skupnost Podgorje bo storila za to vse. Ker pa v vasi ni dovolj finančnih sredstev, išče dodatne vire za sofinanciranje prenove vodnjaka. Tudi iz novih razpisov pomoči Phare! Patricija Rojc, dijakinja -Podgorje 34/a, 6216 Podgorje Vodovod ob železniški progi Gornje Ležeče-Sežana-Nabrežina NAJSTAREJSI VODOVOD NA KRASU Andreja Rustja Vedno in povsod si je človek prizadeval preživeti in si ustvariti dovolj dobrin, da bi bilo njegovo življenje boljše, kot je bilo prej. Ena izmed osnovnih prvin in dobrin, ki jih nikoli ni bil sposoben ustvariti, je pa osnova vsega živega, je voda. To so morali upoštevati tudi graditelji železniških prog, saj so parne lokomnotive potrebovale razmeroma veliko vode, pa tudi stanovalci na železniških postajah in v čuvajnicah niso mogli brez nje. Pred štirinajstimi desetletji, ko je bila zgrajena železniška proga Ljubljana Trst - Južna železnica - je bila oskrba s pitno vodo na podeželju vezana na vodnjake in studence z vsemi njihovimi slabimi lastnosmi, ki njihovo uporabnost omejujejo: suša, zima, onesnaženost, oddaljenost itn. A železnica je takrat pomenila gibalo napredka. Tudi z oskrbljenostjo prostora ob njej z vodo, saj so bile vsem postajam in čuvajnicam ob progi zagotovljene zadostne količine pitne vode ne-glede na letni čas. Takoj, ko so v kakšnem kraju zgradili javni vodovod, je železnica nanj priklopila svoje objekte ter prispevala denar za gradnjo, saj je bilo vzdrževanje številnih posamičnih vodnih virov zelo drago. Ko so se pred 150 leti odločali za traso železniške proge Ljubljana-Trst, so izbirali med sedanjim potekom proge čez Kras in med drugo možnostjo, da bi se pro-gra Krasu izognila in potekala po dolinah Sore, Idrijce in Soče (dolinska varianta). Prav pomanjkanje vode na Krasu je poleg butje pripomoglo, da so za dokončno odločitev potrebovali kar nekaj let. Voda je bila na Krasu naj dragocenejša tekočina. Čeprav so pod kraškim površjem velike količine vode (hitri podzemeljski tokovi in podzemeljska voda - “jezera”), takrat o tem še niso vedeli dovolj, da bi jo mogli izkoriščati. Oskrbi z vodo so načrtovalci Južne železnice namenili vso potrebno skrb, zato oskrba z njo po zgraditvi železnice ni zatajila. Upoštevali so, daje voda vir življenja. Šef oskrbe železniške proge čez Kras z vodo je bil Carl Junker, dipl.inž. (1827-1882), ki je kot osebni arhitekt nadvojvode avstroogrske monarhije Maksimilijana naredil veliko načrtov za grad Miramare. Graditelji železnice Ljubljana-Trst so zgradili vodne naprave, ki še sedaj vzbujajo občudovanje. Med take objekte sodi zagotovo vodni rezervoar ali zbiralnik v Divači, ki je razglašem za tehniški spomenik. Pitna voda Vsa postajna poslopja in vse čuvajnice ob progi Ljubljana-Gomje Ležeče so imele svoje vodnjake ali svoj vodovod. Od Borovnice naprej so prevladovali zidani vodnjaki, v katerih se je zbirala kapnica. Če je v sušnem času v kakšnem vodnjaku zmanjkalo vode, so jo tja dovažali z vagon-skimi cisternami. Vodo iz vodnjakov so zajemali z vedri ali pa so jo dvigovali z ročnimi črpalkami, največ tipa Gravena. Vodne postaje za oskrbovanje parnih lokomotiv Za oskrbo parnih lokomotiv v prometu so morali na progi Ljubljana-Trst zagotavljati na vsaki vodni postaji dnevno več kot 300 kubičnih metrov vode. V času, ko javno vodovodno omrežje še ni bilo razvito, je bila to zahtevna naloga. Še zlasti na Krasu. In to predvsem poleti, ko je še zlasti primanjkovalo vode zaradi običajne suše. Bližje ko je bila proga moiju, težje je bilo zagotavljati vodo. V začetku obratovanja Južne železnice je bila vsaka postaja med Ljubljano in Trstom tudi vodna postaja (Borovnica, Logatec, Rakek, Postojna, Pivka, Gornje Ležeče, Divača, Sežana, Opčine in Nabrežina). Glavne sestavine vsake vodne postaje so bile: eden ali več visoko in blizu postavljenih rezervoaijev, od katerih so bile speljane cevi velikega premera (150 do 200 mm) do napajalnikov ob tirih, iz katerih so točili vodo v zalogovnike parnih lokomotiv. Cevi velikega premera so omogočale večji pretok vode in zato hitro polnjenje zalogovnikov, da se potovalni čas vlakov ni po nepotrebnem podaljševal. Vodni rezervoarje bil lesen, kovinski ali betonski in postavljen zve- čine na naj višjem delu postaje, če je bil teren ustrezno razgiban in je bila v bližini vzpetina, pa je bil rezervoar vzidan v zemljo (Postojna, Prestranek, Pivka). Velik je bil toliko, da tudi pri najbolj gostem prometu in temu primernim pogostim polnjenjem lokomotiv-skih zalogovnikov vode ni zmanjkovalo. Napajalniki so bili postavljeni ob tirih na obeh koncih postaje, tako da seje lokomotiva ustavila ob njem, ko je ves vlak uvozil na postajo. V rezervoarje vodnih postaj so dovajali oziroma prečrpavali vodo iz zajetij na potokih (Borovnica, Logatec), iz vodnjakov (Pivka), iz Cerkniškega jezera (Rakek) ali iz vodnega vira (Postojna). Vodo so prečrpavali iz nižje ležečih zajetij z okornimi in neekonomičnimi pulzometri, ki so jih pozneje zamenjali z batnimi črpalkami, z elektrifikacijo pa so uvedli centrifugalne črpalke. Pul-zometer je parna črpalka, ki nima razen ventilov nikakršnih gibljivih delov. Za pogon pulzometrov in batnih črpalk so v vodnih postajah uporabljali parne kotle, ponekod pa so njihov parni pogon nedomestili z diesel-skimi motorji. Na vodovodno omrežje železniških vodnih postaj je bilo priključenih tudi veliko gospodinjstev neželezničaijev. Veliki rezervoarji v vodnih postajah, napolnjeni s pitno vodo, so predstavljali tudi dragoceno zalogo protipožarne vode. Za napajanje parnih lokomotiv je bila zaželena čim bolj mehka voda, zato so lokomotivam dopolnjevali vodno zalogo predvsem tam, kjer je bila voda cenejša in mehkejša. In to je bil razlog, da so zgradili železniško postajo Gornje Ležeče. Na njej so se morali ustavljati za oskrbovanje lokomotiv z vodo vsi tovorni vlaki. Železniški vodovod Gornje Ležeče-Sežana-Nabrežina Za oskrbovanje vseh uporabnikov - lokomotiv in pitne vode za gospodinjstva -ob železniški progi od Gornjih Ležeč do Nabrežine je služila vodna postaja Gornje Ležeče. Po letu 1950 le do državne meje med takratno Jugoslavijo in Italijo pri Sežani. Njena trdotna stopnja je bila 9,3 nemške stopinje. Kraška proga prečka na svojem poteku v Košanski dolini med kilometroma 650 in 660, merjeno od Beograda, (od Ne-verk do Vremskega Britofa) tudi del nekraš-kega sveta (ki sodi v oligocen). Tod so tla sestavljena iz slabo nosilnih plasti laporja, gline, peščenjaka in konglomerata. Zato so pri kopanju predorov med gradnjo železnice naleteli na številne vodne žile in studence. To je omogočilo, da so pri Gornjih Ležečah zgradili dva velika vodna bazena ter vanju speljali zajete okolišne studence. Označujejo ju kot severni in južni bazen, čeprav bi bilo bolj točno, če bi se ju označevalo kot vzhodni (severni) in zahodni (južni). Ker pa takšno poimenovanje uporabljajo že več kot stoletje, je ohranjeno tudi v tem zapisu! Severni zbiralnik je 12 metrov nad ravnjo postaje Gornje Ležeče in od nje oddaljen 800 metrov. V njem je mogoče akumulirati ali zbrati 8500 kubičnih metrov vode. Južni zbiralnik je 22‘metrov nad po- ! SZS.-irovAv/ PODOBA KRASA stajo Gornje Ležeče in od nje oddaljen kakšnih 1100 metrov. Sprejme lahko 14.271 kubičnih metrov vode. Pri južnem zbiralniku sta v zemlji še dva rezervoarja z zmogljivostjo vsak po 529 kubičnih metrov vode. Polnih so ju po tlačnem cevovodu iz vodarne Draga. Ob rezervoarjih je bila nekdaj tudi naprava za kloriranje vode. Do leta 1958 je bila zelo preprosta, zato je bilo kloriranje vode neuspešno, voda pa oporečna za rabo v gospodinjstvih, a sojo vseeno uporabljali za pitje. Vode iz severnega zbiralnika niso klorirali, saj je služila predvsem za polnjenje rezervoarjev v vodnem stolpu postaje Gornje Ležeče, od koder se je nadaljeval še 1300 metrov dolg cevovod do spoja vodov pri južnem zbiralniku. Tod sta bila povezana severni in južni zbiralnik, rezervoarji in vodovod Gornje Ležeče-Sežana-Nabrežina. Pozneje so k temu spoju cevovodov priključili še cevovod iz vodarne Draga. Vodovod so imenovali Cesarska Štirna in je služil tudi za oskrbo številnih gospodinjstev z vodo. Vodne postaje Divača, Sežana in Nabrežina so bile v bistvu le priključki na železniški vodovod Gornje Ležeče-Sežana-Nabrežina. Vodni stolpi in rezervoarji v njih so bili nujni zaradi akumulacije potrebnih količin vode. Včasih, na primer pri križanju ali prehitevanju vlakov, je bilo treba v petih minutah napolniti zalogovnike dveh ali treh lokomotiv, kar pomeni, da je bilo treba tako hitro pretočiti do 70 kubičnih metrov vode. Večje lokomotive so namreč v svoje zalogovnike sprejemale tudi do 25 kubičnih metrov vode! Vodovod Gornje Ležeče-Sežana-Nabrežina je bil dolg 40,2 kilometra. Zaradi stalnega naraščanja potreb po vodi so morali celotno instalacijo večkrat povečati. Pred prvo svetovno vojno so nadomestili prvotne cevi s cevmi večjega premera: na odseku Gornje Ležeče-Divača so cevi z 132-mili-metrskim notranjim premerom nadomestili s 150-milimetrskimi cevmi, na odseku Di-vača-Sežana so cevi s 105-milimetrski notranjim premerom nadomestili s 132-mili-metrskimi cevmi in na odseku Sežana-Na-brežina so cevi z 79-milimertrskim notranjim premerom nadomestili s 105 milimetrskimi cevmi. Pogled v del črpalne postaje Draga. Pred železniško postajo Divača je ob cestnem nadvozu v gričku vodni rezervoar s prostornino 545 kubičnih metrov, ki je obzidan s klesanimi kamni in zelo lepo oblikovan. Razglašen je za tehniški spomenik. Običajno je bil prazen; napolnili so ga le, kadar so zaradi vzdrževalnih del predvidevan prekinitrev dotoka vode po glavnem cevovodu. Je pravokotnega tlorisa (7,58 m x 18,96 m), s polkrožnim stropnim obokom, ki je sredi rezervoaija visok 8,37 metra, rezervoar sedaj služi potrebam razdelilne transformatorske postaje v Divači. Med Divačo in Sežano sta rezervoar za zmanjševanje tlaka vode, ki zmore sprejeti 426 kubičnih metrov vode, in poljski rezervoar za 545 kubičnih metrov vode. Voda je iz Gornjih Ležeč proti Sežani in Nabrežini tekla gravitacijsko ali težnostno, saj se proga z nadmorske višine 503 metre v Gornjih Ležečah spusti do Sežane na 359,8 metra in do Nabrežine na 165,5 metra (podatki veljajo za zgornji rob tirnice na postajah). Vodovodne cevi so bile sprva litoželezne. V predorih so nameščene med tiroma, sicer pa so ob drogovih električnega voznega omrežja. V Merčah preide cev z desne strani na levo stran. Vodarna Draga Ko so se po prvi svetovni vojni politične razmere umirile, je železniški promet med Ljubljano in Trstom začel naraščati. Z njim so se povečevale tudi potrebe po vodi za parne lokomotive. Zajetja studencev okrog obeh zbiralnikov v Zgornjih Ležečah kmalu niso več zadoščala parni vleki vlakov in prebivalcem ob progi od Gornjih Ležeč do Nabrežine. Se zlasti ne v sušnih letih in posebno potem, ko so na Opčinah (Opicina Campagna - Opčine Polje) zgradili železniški odcep za postajo Villa Opicina in za progo Trst-sv. Andrej. Zato so Italijani začeli uporabljati dodamo vodo iz Reke z vodarno Draga. Reka je tipična reka robnega ali kontaktnega krasa, za kakršno so značilne velika razlika med njenim najmanjšim in največjim pretokom, poplave (marec, april, november) in skoraj suha struga (avgust). Zato vodama ni zmogla v celoti oskrbovati vodne postaje od Gornjih Ležeč do Nabrežine, ampak je le dopolnjevala sistem vodnih zbiralnikov. Voda iz vodarne Draga, stisnjena med Reko in cesto v bližini Cerkveniko-vega mlina in žage, je bila draga, saj so jo morali s črpalkami dvigovati v rezervoarje 165,5 metra visoko in 2098 metrov daleč. Pred strojnico je bila čistilna naprava z usedalnikom ter s peščenimi in z ogljenimi filtri. Visoka voda 4. aprila 1958 je del čistilne naprave porušila. Oprema strojnice je še ohranjena, čeprav že več let ne obratuje. Vodo sta iz vodarne v rezervoarje potiskali dve dvostopenjski centrifugalni črpalki. Ena je obratovala kakšnih dvajst ur dnevno, druga je bila zvečine v rezervi. Črpalki sta poganjala die-selska motorja. Ko so leta 1936 vodarno elektrificirali, sta dieselska tromotorja ostala za rezervo. Če je zmanjkalo elektrike ali je zatajil elektromotor, so ploščati prenosni jermen sneli ter namestili jermenico na rezervni dieselski motor. Vsaka črpalka, narejena 1917 v Milanu, je zmogla prečrpati 1150 litrov vode na minuto ali 69 kubičnih metrov na uro. Moč dieselskih motorjev s po dvema 86 vsadi valjema premera 310 mm, narejenih leta 1928 v tovarni Franko Rosi v Milanu, je bila 72 kW ali 85 KM. Za njun zagon je služil stisnjen zrak. Kompresor za polnjenje jeklenk s stisnjenim zrakom je bil priključen na dieselski motor. V strojnici sta bila še dva manjša dieselska motoija moči 7 kW, ki sta poganjala električni generator in kompresor. Med obratovanjem je vsak dieselski motor porabil kakšnih 19 kg dieselskega goriva na uro. V sušnih obdobjih, ko sta obe črpalki črpali vodo skoraj neprekinjeno, sta njuna pogonska motoija porabila do 900 kilogramov goriva dnevno. Zato so vodarno oskrbovali z gorivom po posebnem cevovodu z železniške postaje Gornje Ležeče, kjer so ga v cevovod pretakali neposredno iz železniških čistem. Verjento je bil to prvi “naftovod” pri nas!? Dodatni vodovod od Ajdovščine do Dornberka in na Kras ter izpod Nanosa do Križa na Krasu Pred prvo svetovno vojno je dosegala dnevna poraba vode v Divači 120 kubičnih metrov, v Sežani 110 kubičnih metrov, v Proseku 25 kubičnih metrov in v Nabrežini 345 kubičnih metrov. Ko je v vojni Kras dosegla fronta, se je vprašanje oskrbe tega prostora z vodo do skrajnosti zaostrilo. Za kapljicami vode so v vročem soncu in na segretem kamenju hlepeli žejni vojaki in živina, saj vodovod ob železniški progi Gornje Ležeče-Sežana-Nabrežina še zdaleč ni zagotavljal dovolj vode za parne lokomotive številnih vojaških transportov, za veliko število vojaških konj in armado vojakov. Zato so od izvira Hublja nad Ajdovščino nemudoma zgradili vodovod do Dornberka in od tod na Kras. Vodo so zejeli tudi v Stranjah in Razdrtem pod Nanosom in od tod zgradili vodovod do Križa, kjer so ga priključili na omrežje začasnih vodovodov. In ker so železniški vodovod iz Gornjih Ležeč do skrajnosti obremenjevali s porabo vode, da se je njena količina v gornjeležeških zbiralnikih hitro zmanjševala, so na postaji Gornje Ležeče vgradili dva velika rezervoarja za 300 in 450 kubičnih metrov vode ter ju povezali z vodovodom. Vanju so pretakali vodo, ki so jo posebne vlakovne kompozicije cistern dovažale od vodne postaje Logatec in od drugod. Tako so povečali količino vode, ki seje pretakala po ceveh proti fronti. Od Divače naprej so namreč položili začasen vodovod za oskrbovanje kraške planote. Celotno omrežje začasnih vodovodov je doseglo dolžino 80 kilometrov. Z elektrifikacijo železniške proge se je železniška poraba vode zmanjšala Ob pripravah na elektrifikacijo železniške proge Postojna-Sežana so Italijani leta 1935 vodovod ob progi obnovili in vgradili cevi iz etemitne mase (fibrona), ki so dopuščale vodni tlak 15 barov. Po elektrifikaciji proge se je poraba vode za železniške potrebe zmanjšala, saj so parne lokomotive zamenjali z električnimi. Vodovod je začel skrbeti za oskrbovanje prebivalstva ob progi s pitno vodo. Od Divače do Sežane so zgradili vodovodne priključke in sicer dve-colske za Divačo, Sežano in Orlek, eolske za Povh (dva), Zilje in Merče ter tričetrtcolske-ga za Gorenje. Vse čuvajnice ob progi pa so imele polcolske vodovodne priključke. Vodovod na železniški postaji Sežana so razširili leta 1948, ko so zgradili zvezno progo Sežana-Kreplje in so začeli v Sežano iz Gorice voziti vlaki s parno vleko. Malo pred državno mejo pri Sežani so 31. decembra 1950 zaprli pretok vode železniškega vodovoda Gornje Ležeče-Sežana-Nabrežina v Italijo in s tem prenehali napajati z vodo njene porabnike onstran meje. Veliko vode je porabljala Jugoslovanska ljudska armada v Gaberku - oktobra in novembra 1953 po 31 tisoč kubičnih metrov. Sicer pa seje poraba vode od leta 1953 O Črpalna postaja Draga ob Reki. do leta 1955 kar močno povečala: skupna letna poraba od 514.980 na 613.765 kubičnih metrov in povprečna dnevna poraba od 1410 na 1681 kubičnih metrov. Od tega so v vodami Draga načrpali v letu 1953 395.380 kubičnih metrov in v letu 1955 331.365 kubičnih metrov vode, iz zbiralnikov pa so je pridobili v letu 1953 119.600 kubičnih metrov in v letu 1955 282.400 kubičnih metrov. Ko so parno vleko na progah Di-vača-Pula in Gorica-Sežana popolnoma opustili ter jo nadomestili z motorno vleko, je bilo potrebe po vodi za parne lokomotive konec. Na osnovi pogodbe med Kraškim vodovodom in železniško upravo, podpisano 15. novembra 1969, je Kraški vodovod L januarja 1970 prevzel vodarno Draga in vse železniške vodovodne instalacije. Voda iz zajetja Draga je postala predraga Voda Reke je od Ilirska Bistrice postajala čedalje bolj onesnažena in kmalu ni bila več pitna. Zato je moral Kraški vodovod poiskati druge vodne vire. Od vodarne Draga so vodovod podaljšali za kakšnih 6 kilometrov proti Suhoiju do zajetja Padež in tam leta 1971 pognali novo črpališče z zmogljivostjo 12 litrov na sekundo. To vodo so prečrpavali v omrežje starega železniškega vodovoda, ki je v glavnem služil za oskrbo Sežane in Divače z vodo. Oskrbo z vodo so bistveno izboljšali, ko so vodovod leta 1979 v Divači priključili na vodovod Diva-ča-Lokev-Lipica in še zlasti leta 1984, ko so v Sežani priključili vodovodni sistem s črpališčem v Brestovici. Zaradi boljše in cenejše vode iz brestoviškega črpališča so zajetje na Padežu in vodarno Draga kmalu opustili. Z opustitvijo vodarne Draga je ostala brez kakovostne pitne vode železniška postaja Gornje Ležeče, saj je previsoko, da bi tja težnostno pritekala voda iz sistema Brestovica. Tako je začetna točka železniškega, 140 let starega vodovoda Gornje Ležeče-Sežana-Nabrežina ostala brez pitne vode. Voda iz zbiralnika nad postajo je namreč higiensko neprimerna in neuporabna za pitje! Andreja Rustja, študentka zgodovine -Zavrh 9/g, 1211 Ljubljana-Smartno Utrinek o življenju ob Reki nekoč... e BMbadŠ? KOTIČEK, POLN MIRU, TIŠINE IN LEPOTE Dajana Čok Bila je nedelja. Čudovito decembrsko jutro, primerno za sprehod. Napotila sem se k Reki, saj je to prostor, kamor najraje zahajam. V Betanji, pod Škocjanom, sem pustila avtomobil in se odpravila peš kar čez hrib, po bližnjici. Pot do reke je bila še zasnežena in neprevozna... Pogled, ki se mi je odprl, ko sem prišla do Reke, je presegel vsa moja pričakovanja. Reka je bil ob bregovih zamrznjena, ledene sveče vseh oblik so dajale vtis prave zimske idile. Vdihovala sem sveži zimski zrak in v mislih iskala dogodke, ki so mi jih o Reki pripovedovali sorodniki in vaščani vasi Naklo. Stala sem na bregu tistega dela reke, ki mu pravijo Perilo. Tod so moja pokojna nona, doma iz Naklega, in ženske iz okoliških vasi izpirale perilo. Doma so si pripravljale lug, to je zmes vode in pepela, ter v taki. z vodo razredčeni tekočini namakale in kuhale perilo, da so ga potem v košarah nosile izpirat v reko. Belo perilo, oprano na tak način, je bilo baje zelo čisto, tako da bi se takrat doma pripravljeni lug kosal z današnjimi pralnimi praški. Domačinke so v Reki izpirale perilo še nekaj časa po drugi svetovni vojni. Nadaljevala sem sprehod do ruševin starega mlina. Ob tem delu reke sta mlela Malnarjev mlin in Strmolinov mlin. Spomnila sem se pripovedi Lojzeta Kovačiča iz Naklega, ki je v v Malnatjevem mlinu služil v letih od 1938 do 1940. Ljudje so v mlin vozili žito, ječmen, ... s konjsko vprego, iz bližnjih vasi pa so “žakle” s pšenico v mlin nosili kar na ramenih. Preden je mlin nehal mleti, je gospodar sam s konjsko vprego pobiral žito po okoliških vaseh in namlelo moko tudi razvažal po domovih. Lojze mi je tudi povedal, da je bilo za delavce v mlinu najhujše, ko je Reka zaradi neurja ali deževja začela naraščati. Takrat so morali težke vreče z žitom in moko odnašati na varno višje v hrib. Med reševanjem živeža so morali včasih tudi do pasu v vodo. Z brega, kjer sem stala, sem imela tudi lep pogled na cerkvico v Škocjanu in levo od nje tudi na vas Naklo, kakšnih 65 metrov visoko. Domačini so mi povedali, da je Reka pred drugo svetovno vojno dvakrat zaradi neuija in močnega deževja na Bistriškem naplavila hlode, drevesa in dračje ter tako zamašila vhod v jamo. Močno je narasla in se dvignila do 30 metrov visoko. Ko sem tako opazovala reko in poslušala njeno žuborenje, si takšne igre narave skoraj nisem mogla predstavljati, čeprav vem, daje ta reka zelo nepredvidljiva. Pot me je vodila ob reki navzgor do rečnega kopališča, ki mu pravimo Vir. Tod je bilo pred drugo svetovno vojno, med njo in še nekaj časa po njej priljubljeno kopališče mladine iz okoliških vasi. Da Reka skriva tudi svoje pasti, pripoveduje zgodba, ki mi jo je povedal moj oče, ki je bil očividec dogodka. Med vojno so se v Matavunu pripravljali italijanski vojaki za odhod na rusko fronto. V poletnih mesecih so se hodili kopat v reko. Neko popoldne po kosilu so prišli v Vir. Prvi, ki seje želel osvežiti v vodi, je bil vojak s priimkom Buffa. Skočil je v reko, se potopil, še dvakrat prišel na površje, potem pa izginil. Tovariši so ga iskali, vendar zaman. Reka je tam nekje globoka tudi do sedem metrov. Iz Trsta je prihitela skupina reševalcev s potapljačem, kije imel še svinčene čevlje in podvodno čelado, zrak vanjo pa so mu dovajali po cevi z ročno pumpo. Potapljač je vojaka našel utopljenega na dnu reke. Pokopali so ga na pokopališču v Škocjanu. Njegove posmrtne ostanke pa so pozneje sorodniki prepeljali domov. Tudi domačinom reka ni prizanesla. Po vojni seje v njej utopil domačin Ludvik, ko seje z nogami zapletel v korenine na rečnem dnu. Kopanje v Reki pa je bilo sicer tudi zabavno, saj so se fantje včasih kopali goli, dekleta pa so se kopala v kombinežah brez spodnjega perila. Ko so zaplavala, so jim kombineže ostajale na površju. Lahko si predstavljate pogled, ki gaje videl tisti, ki se je potapljal..! Reka je bila tiste čase polna rib, rečnih rakov in tudi kakšna jegulja seje našla. S pogledom sem še enkrat zajela reko in se počasi odpravila nazaj. Vesela sem bila ob misli, da se življenje ob reki ponovno prebuja, saj je to kotiček poln miru, tišine in lepote za tistega, ki zna to opaziti in v tem tudi uživati. Reka skriva še veliko nenapisanih zgodb. Kar sem napisala, je le utrip o življenju ob njej in o njej -nekoč, ko nas še ni bilo... Dajana Čok, socialna delavka -Istrskega odreda 9, 6215 Divača Iz spominov naših non in nonotov... POVIRCI V SVETU PESMI, PLESOV IN PRIPOVEDK Gabrijela Rebec-Skrinjar Pogled v zgodovino domače vasi je bil človeku od nekdaj privlačen in zanimiv. In če o tem pripovedujejo naše none in naši nonoti, zgodbe iz preteklosti skoraj oživijo. Povir ima bogato kulturno tradicijo. Ljudsko izročilo, ki se je prenašalo iz roda v rod, pa se, žal, izgublja. Zato je prav, da vsaj najlepše zgodbe o Povirju in Povircih zapišemo in jih tako ohranimo za naše otroke. Povirci od nekdaj radi prepevajo Povirci so od nekdaj radi prepevali. Že pod avstrijsko oblastjo je imel Povir pevski zbor s pevovodjo. Vadili so pri Be-kaijevih, zvečer pa so se zbirali sredi vasi "Pri Štirni” in s petjem dolgo v noč kratkočasili vaščane. V času fašizma je bila slovenska beseda prepovedana, vendar so fantje vztrajali in vseeno prepevali. Zgodilo se je tudi, da so se nekoč ob prihodu italijanskih kara-binjeijev v strahu razbežali, ti pa sojih s klici: “Aspettate, aspettate,...!” (Počakajte, počakajte,.. !) priklicali nazaj in želeli, naj še kaj zapojejo. Leta 1940 je v Povirju nastopil službo župnik Jožef Milič, kije bil navdušen pevec in pevovodja. Okrog sebe je zbral kar štirideset pevcev, ki jih je z velikim veseljem učil cerkvenih, narodnih in partizanskih pesmi. Po drugi svetovni vojni je navdušenje za petje še naraslo, tako da so vadili dvakrat tedensko v stari kaplaniji. V letih takoj po vojni, ko je bil Povir pod Anglo-ameriško vojaško upravo in ko politični pritiski še niso bili tako močni, so cerkveni pevci peli še sredi vasi “Pri Štirni”, v gostilni, po skednjih, kjer so imeli pravcate javne nastope, ob godovih (na primer sv. Jožefa) pa so prepevali celo podoknice slavljencem, vendar je sčasoma njihovo petje ostalo omejeno na cerkev. Bal na flosu Povirci so radi tudi plesali - na bin-koštni ponedeljek, na dan svetega Stefana, ob vojaškem naboru in ob odhodu fantov k vojakom so plesali po vaških skednjih. Igrala je harmonika; včasih jo je dopolnjeval tudi boben. Na sv. Petra in sv. Pavla dan, ko je bilo vaško opasilo, so prirejali “bal” na “flosu”. Flos je bil plesni oder, ki so si ga sposojali v Trebčah in ga ponavadi postavljali na dvorišče Stampinove gostilne. Iz Trebč je Revirski pevski zbor leta 1946 prihajala tudi godba, ki je bila poznana daleč naokoli. Ples seje začel že ob treh popoldne. Plesalci in gledalci so ga pričakali z velikim navdušenjem. Oblekli so, kar so najlepšega imeli. Nekaj posebnega je bilo “iti v prvega” (zaplesati prvi ples). Prav ob tej priložnosti se je očem vaških radovednežev razkrila marsikatera nova ljubezen. Godci so tako veselo in poskočno igrali, da je plesalce kar same nosilo po flo-su. In ko je godec zaklical: “Damen bal”, so dekleta smela poiskati zaželenega fanta za ples. Ob večerih je bil čas za pripovedke Ob večerih, ko so z gospodinjskimi in kmečkimi opravili končali, je nastopil čas za pripovedke. Se najlepše je bilo, ko se je v hiši ob ognjišču zbralo več sosedov, ki so si s pripovedovanjem krajšali dolge večere. Otroke, ki so od vseh najraje prisluhnili, je večkrat kar spreletavalo od groze. Oživeli so strahovi, Turki, čmošolci, Šembilja, hudiči, coprnice, cestni razbojniki in še marsikaj. Povirci so od nekdaj pogumni ljudje. Ni jih bilo zlepa strah. Ob srečanjih z nenavadnimi ljudmi jih je včasih vseeno tudi neprijetno spreletelo. Povirski Šuštarji so hodili po usnje v Trst ponoči, da so ga čez dan že uporabljali. Blizu Sežane pri Skaramangovi ogradi, kjer so bili sami hrasti, je eden od njih videl žensko, ki je sedela na zidu. Ko je prišel blizu, jo je pozdravil: “Dobro jutro!” Ona pa ni odgovorila (kar je bilo za tedanji čas nenavadno - op. avtorice), le ozrla se je in ga nepremično gledala... V pripovedovanju so se velikokrat spominjali tudi turških vpadov. Povirci so se pred njimi skrivali na Taboru, kjer je bila zidana utrdba. Ostanki so vidni še danes. Ljudsko izročilo celo pravi, daje bil okrogli stolp na Taboru s podzemnim hodnikom povezan z utrdbo na Starem Taboru nad Lokvijo in da so v njem skriti zakladi. Ko so Turki nekoč pridrveli v Povir, so Povirci zbežali na Tabor. Neko dekle je neslo cucelj moke. Za njo je na konju pridrvel Turek. Ker ni mogla zbežati, je razvezala cucelj in vse skupaj zagnala proti divjaku. Razpršena moka je konja splašila, da je vrgel Turka s sebe, medtem pa je ona stekla k drugim in se rešila. Za Turki so ostale oropane, opustele kmetije in požgane vasi. Opustošena ali celo razmšena je bila tudi prvotna povir-ska cerkvica, posvečena sv. Jakobu. Po ustnem izročilu je omenjena cerkev tod stala že v 14. stoletju. Ni pa imela ne zvonika ne tera. Zvon je bil obešen na lipi pred cerkvijo. Okrog cerkve je bilo pokopališče. Pravijo, daje kokoš, kije stopila nanj, takoj oslepela. In, kot da turška nevarnost ni bila dovolj, je naše ljudi v istem času prizadela še kuga. Kuga je bila tudi v Brestovici, Gorenjah, Merčah, le v Povirju je ni bilo. Takrat so ljudje slišali na Taboru črno smrt vpiti: “Fabjan, Boštjan, kako si ti močan, da v povirsko vas mi prit’ ne daš!” Ljudsko izročilo pozna še eno različico: “Fabjan in Boštjan, kako si ti močan, da meni vas ne daš!”. Sv. Fabjan in sv. Boštjan sta namreč skupaj s sv. Jakobom naslikana na oltarni sliki cerkve sv. Jakoba. Pri tem velja omeniti, da sta po vsej Evropi veljala za najmočnejša zavetnika zoper kugo. Čmošolec je bil po ljudskem verovanju človek, kije obiskoval čme šole, listal po črnih bukvah, iskal zaklade, znal čarati in tako tudi ugonabljati ljudi... Pripovedovalka mi je eno izmed zgodb pripovedovala takole: Komarjev sin je pasel krave med Taborom in Stirnco. Pride k njemu črnošo-lec in reče “Glej, tu je veliko zlata. Kolikor si upaš nesti, lahko neseš domov!” Komarjev je zlato res videl in odgovoril: jtČe je tako, grem s kravicami domov in bom prišel z vozom”. Čmošolec je pokimal in sta se razšla. Ko je prišel Komar z vozom, ni bilo tam ne črnošolca ne zlata. I Pripovedovalka se v zvezi s čmo-šolcem spominja tudi.zgpdbe:.,. Ko je bil v Sežani sejem, so stale stojnice na levi iirdesni strani ceste. Nekoč' je čmošolec s trobento zahteval, naj se ljudje umaknejo s ceste. Nato so ljudje videli, kako je petelin po cesti vlekel poln voz sena. O Sembilji mi je uspelo izbrskati le, daje bil to voz, ki seje po stari cesti podil proti moiju in nazaj od morja proti Dunaju. Še sedaj so menda na povirski gmajni vidni sledovi njegovih koles. In še danes se v pogovorih med ljudmi včasih sliši izraz “gre hitro kot Sembilja Navade Povircev in še kaj... Povirci so znali tudi dobro opazovati. Na lastne in še bolj na tuje značilnosti ter napake so opozaijali s posmehljivkami in zmerljivkami, ki pa so se že skoraj pozabile. Tako so vaščane Brestovice pri Povirju zmerjali z “Brstovci - kouci” (slov.: kolči), Žirce z izrazom “Žerske pokelce” (slov.: prepirljivci; izhaja iz: spokati se, kar pomeni, skregati se, prepirati se; torej je pokelca tisti, ki se pogosto prepira, krega!), Merčan-ce pa z zbadljivko “Merčanske reve”. Vendar okoličani za zmerljivke niso ostali dolžni in Povirci so poštah “Plenjirci”. Povirski fantje so bili menda zelo bojeviti. Niso prenesti, če so fantje iz sosednjih vasi prihajali k Povirkam. Zato so se velikokrat Pri štimi ati v gostilni “zgrabiti”. Vrinjence so zmajali s “pokelcami” ali jim očitati, da so “sikelce” (sitneži) in spora ni bilo mogoče preprečiti brez poštenega tepeža. Povirce so tujci zmerjali (“špota-ti”) tudi: “P li, p li t’m la la, ruharja povir-skega”. “Ruhe”, ki sijih uporabljati in jih še uporabljamo za prenašanje listja in sena na voz ati kar domov, so kvadratni kosi žaklo-vine, ki imajo na vsakem vogalu prišit trak za zavezovanje. Poudariti pa moram, da se “ruhe” uporablja le v vaseh med Sežano in Divačo; drugod jih nadomeščajo koši, žbrin-ce. Šaljivaje zgodba, ki pripoveduje o Povirnih, kako so se vojskovati z Gorenjci... Narediti so top iz votlega češnjevega debla, da bi z njim streljati proti Gorenjam. Nabasati so ga s smodnikom in kamenjem ter ga prižgali. Eksplozija je top raznesla in trije okrog topa stoječi so padli v nezavest. Ostati prisotni pa so rekli: “Dovolj bo! Če je tukaj toliko škode, sl zamislite, kaj je šele v Gorenjah!” Zgodba ni pristna. Verjetno so jo Plešivci prenesti iz Izole ali Pirana in jo prikrojiti zoper Povirce. Čeprav so se naši predniki tudi sami večkrat “spopadati” z okoličani, so se radi norčevati iz sporov (“kreganja” med sosednjimi vasmi). Ob dolgotrajnem prepiru med Podbrežami, Žiijami in Merčami zaradi paše in pašnikov so Povirci pred kakšnimi sto leti sestaviti naslednjo pesem: Podbrežci sou se zbrali, so stou tisoč moui nabrali, da se buojo z Zerci vojskovali. Stric Miha vsemflinte gliha, kamione j majo iz lesa, vsak j ma uobruoča dva. Telefon iz srbouta, j m pridno uodmeva s kuota. Ta prvi buot ku suo ustrjili, so Kacjani usa uakna ubili. Bariton sz Merč ta bagati, so djali: Pejmo, pejmo pomagati, ker so naši brati. Če u dežjelo pridejo, n’s use pabijejo. Pesem bo še bolj razumljiva, če dodam, da so štele vse tri vasi takrat največ kakšnih petdeset prebivalcev. In v pesmi imenovani baron iz Merč je bil slaboumen in reven pastir, ki je zelo težko govoril. Kitica, ki omenja telefon, pa je poznejšega časa - iz prve svetovne vojne, ko so ljudje na vasi zvedeti, kako deluje telefon. Hvala vsem pripovedovalcem, ki so mi povedali zanimive zgodbe. Še posebej Ivanu Karižu in Olgi Žele! Gabrijela Rebec-Škrinjar, univ.dipl.prof. zgod. in soc. Povir 70, 6210 Sežana Vsak trenutek poti-minutcj popolnosti redstavm družino novih motornih oi) kkuiun. To so olja izrednih odlik in sposobnosti, ki jih uporabljajo številni proizvajalci avtomobilov. Po svojih sposobnostih se Protonova motorna olja uvrščajo v sam vrh najbolj uglednih svetovnih znamk. u Voda sestavlja dve tretjini zemeljske površine in je vitalen element vseh živih bitij. V RAZLIČNIH POJAVNIH OBLIKAH JE NAJPOMEMBNEJŠI OBLIKOVALEC PODOBE IN ŽIVLJENJA PLANETA. Na NJENI GLADINI SE ZRCALI OKOLJE V VSEJ SVOJI BARVITOSTI, NJENA PROSOJNOST IN ČISTOST ODSEVATA NAŠ ODNOS DO NARAVE. CISTO in naravno okolje je za ljudi življenjskega pomena. V Heliosu že nekaj let usmer- ------ jamo znanje in izkušnje v razvoj okolju prijaznih barv na vodni c® F. osnovi, za kar imamo več razlogov: • zavedamo se ranljivosti okolja, • zavedamo se pomena nadomeščanja neprimernih sestavin z okolju in ljudem bolj primernimi, • zavedamo se, da so barve, ki jih proizvajamo, prisotne na vsakem koraku našega življenja in dela, zavedamo se, da moramo upoštevati najzahtevnejša okoljevarstvena priporočila in standarde, ki veljajo v Evropi. DANES vam v Heliosu lahko ponudimo vodne barve za različne kvalitete podlage (les, parket in kovinej v sklopu uveljavljenih blagovnih skupin Bori, Ideal in Tessarol, ki ustrezajo najzahtevnejšim svetovnim standardom. Vizualno so ti izdelki prepoznavni po grafičnem simbolu ribice v soncu, ki se kot žig pojavlja na embalaži in jamči visoko kakovost in ekološko neoporečnost barv. V o T* O O P*/y 1&. • st Okolju prijazne barve. HELIOS s profesionalnim delom smo dosegli dobre poslovne rezultate, pridobili zaupanje evropskih sosedov ter obogatili tako Goriško kot državo. Prepričani smo, da mora imeti uspeh dobrih gospodarjev tudi človeški obraz, zato podpiramo tudi nekomercialna prizadevanja za lepše in duhovno bogatejše življenje. Verjamemo v uspeh slovenskega poslovnega optimizma, zaupamo ljudem, s katerimi sodelujemo, spoštujemo gosta - sodobnega človeka, obremenjenega z intenzivnim delom. K igri je več kot igra. nT Hoteli Igralnice Turizem 1 < LU Miha, fotoreporter eo* <* o e <• e o « a e o • • e c * »»o«* c c o «- r o • » Doma. V več kot 70 državah sveta. Mobitelovo gostovanje v tujih omrežjih. Gostovanje v tujih omrežjih, po tuje roaming, je nadvse priročna storitev. Omogoča vam, da ste tudi na tujem maksimalno mobilni, hkrati pa vedno na zvezi. Pogodbe imamo sklenjene s prek 140 operaterji GSM v več kot 70 državah po vsem svetu. mobitel SLOVENSKI OPERATER NMT K GSM svoboden kot ptica