In vendar...
Oblaki so sivi raztiii nebo,
dež lije na zemljo v potoeili ;
v meglo sta zavila se brdo in log,
sneg mete ])o liril)ili visocili . . .
Pri oknu zaprtem sanjavo stojim   '
in motrim [irevrat ta v naravi :
za ćasek i meni se  v  tlusi stemni
in solza v očesu se javi.. .
I )j toliko cvetja, oj toliko nad f
In vse bo zdaj vnićeno, strto. ..
Kdo čakal naj bi dozoreli se plod,,
ko v cvetji že upanje zdrto?
In vendar ... li   z  mano   drugače;'^
je mar !        j
kako naj v Ijodočnost bi zrla :        ;
ko trnja rodila minulf)St dovolj
in upe sedanjost že stria?
Mokriška.