ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 3 • 309-321 309 P e t e r Š t i h GORIŠKI GROFJE IN DEVINSKI GOSPODJE 1. septembra 1286 je bil na Gosposvetskem polju ustoličen po prastarem običaju dežele za novega koroškega vojvodo tirolsko — goriški grof Majnhard IV. Po pojedini, ki je sledila obredu na knežjem kamnu in maši pri Gospe Sveti, se je novi vojvoda odpravil k vojvodskemu stolu, kjer je podeljeval deželne fevde. Toda goriški grof Albert II., ki je bil koroški palatinski grof, se je branil, da bi pred svojim bratom Majnhardom upognil koleno, mu prisegel vazalno zvestobo in od njega prejel fevd. Zato je predlagal, naj fevd sprejme njegov sin Henrik. Majnhard pa se je čutil užaljenega in bi v tem primeru raje podelil fevd enemu od svojih štirih sinov, ki so bili prisotni. V tem trenutku sta intervenirala Hugo iz Devina v Istri in Julij an iz Seeburga na Koroškem in podučila Alberta, naj ne zavrne te časti (palatina), kajti nekoč je že »cesar« Ludvik podelil Arnulfu, Karlmanovemu sinu v fevd vojvodino Koroško z gradom Možberkom, ki spada vse do danes, skupaj z drugimi gradovi, po jurisdikcijo palatinskega grofa. In res je nato Albert prejel od brata fevd.1 Ne glede na to, koliko je ta opis Janeza Vetrinjskega resničen,2 se vendar postavlja vpra­ šanje, ne toliko, zakaj je Hugo iz Devina prisostvoval ustoličenju, saj bi pri tej ceremoniji pričakovali predvsem koroško plemstvo, Devinée pa je bil iz Istre (po besedah vetrinjskega opata), kolikor, kaj je Huga iz Devina kvalificiralo, da je posredoval pri preprečitvi škandala. V razliko od Julijana iz Seeburga (1267—1291), ki je bil že pod zadnjim Spanheimom in tudi pod Majnhardom koroški vicedom,3 ni imel Hugo iz Devina z deželo Koroško nobenega pra­ vega stičišča. Devinski gospodje, ki se imenujejo po gradu Devin med Trstom in Štivanom na skrajnem severnem robu Jadranskega morja, so namreč v zgodovinopisju4 poznani predvsem kot najmočnejši vazali oglejskega patriarhata na obsežnem teritoriju med Furlanijo in Kvar- nerjem. Od oglejske cerkve so na Krasu imeli v fevdu tri velika gospostva: Devin, po katerem 1 JOHANNIS VICTORIENSIS. Libercertarum historiarim, éd. F. Schneider, MG SS ad usum scholarum, 1909, 1910, 251 si., 290 si.; H. WIESFLECKER, Die Regesten der Grafen von Tirol und Cörz, Herzoge von Kärnten, Bd. II (= W II), Innsbruck 1952, st. 505. 2 Poudariti je treba, da Janez Vetrinjski zagotovo ni bil očividec omenjenim dogodkom in da je svoje delo začel pisati šele 1340 (prva redakcija). V tem pogledu njegovo poročilo ni povsem zanesljivo, niti točno (gl. B. GRAFENAUER. Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952. 92 si. in 292 si.). Tako naj bi ob priliki ustoličevanja Majnharda stala vojvodi ob strani goriški grof, ki ga je palatin dežele, in tirolski grof, ki ga je koroški deželni grof. Toda Majnhard, ke je bil tirolski grof in je bil ustoličen za koroškega vojvodo ni mogel stati sam sebi ob strani. Vendar kljub temu in dejstvu, da skoraj do srede 14. stol, ni nobenega sodobnega sporočila o goriških grofih kot palatinskih grofih na Koroškem, obstoj koroškega palatinata pred 1286 ni izključen. Na to je v zadnjem času z nekaj tehtnimi ugotovitvami opozoril zlasti H. DOPSCH, Gewaltbote un Pfalz­ graf in Kärnten, Carinthia I 165, 1975, 139 si. Tudi histeričnost Julijana iz Seeburga (1267-1291) in Huga iz Devina (1252-1308) govori v prid resničnosti opatovega opisa ustoličevanja 1286. Drugače pa je najstarejši dokument, ki nedvomno govori o koroškem palatinatu, listina z 11. decembra 1339, s katero je vojvoda Albert II. podelil goriškima grofoma Majnhardu in Albertu koroški palatinat v fevd als di von alter herchomen ist (H. WIESSNER, Monumenta historica ducatus Carinthìe (= MDC) X, št. 114). V sporazumu, s katerim so si goriški grofje 13. junija 1342 v Greifenburgu razdelili goriško posest, so nato regulirali to vprašanje znotraj dinastije: Ez ist auch getaidingt, daz der eltist under uns, die wird von der Pfalcz haben und tragen sol, die dartzu°gehoe rent, da man dem herezogen ze Tzol auf dem Stu°l seezt (MDC X, št. 161). V njihovi titulaeiji pa se naslov koroškega palatina pojavi šele v drugi polovici 14. stol.: 1356. I. 4. Lienz (Registraturbuch der Grafen von GÖTZ (= RB), Haus- Hof- und Staatsarchiv Wien (= HHStAW), sig. W 594, fol. 70'); 1364, VI. 6. Dunaj (HHStAW, splošna serija listin (= SSL); 1365, IV. 29. Metlika (E. SCHWIND - A. DOPSCH. Ausgewählte Urkunden zur Verfassungs-geschichte der deutsch-österreichischen Erblande im Mittel- alter, Innsbruck 1915, št. 120); 1365, IV. 30. Metlika (HHStAW, SSL); 1367. VI. 23. Gorica (RB fol. 116\ 117, tudi kot insert v P. KANDLER, Codice diplomatico Istriano (= CDI), 1367, X. 15.) itd. Gl. tudi M. WUTTE, Zur Geschichte der Edlinger. der Kärntner Pfalzgrafen und des Herzogssthules, Carinthia I 139, 1949, 33 sl. 3 A. JAKSCH. Geschichte Kärntens bis 1335. Bd. II. Klagenfurt 1929. 69. 103, 113. H. DOPSCH, Gewaltbote, 140 op. 67 meni, da sta bila Hugo in Julijan posrednika zaradi svoje visoke starosti. Toda Hugo iz Devina 1286 še ni mogel biti zelo star, saj je verjetno še kot mladoleten prišel 1252 v salzburško ujetništvo (gl. spodaj op. 13, 14) in je živel najmanj do 1308 in ne 1288, kot misli Dopsch. 4 C. v. CZOERNIG, Das Land Görz und Gradisca (mit Einschluss von Aquileja), Wien 1873. 640 sl.; R. PICHLER. II Castello di Duino, Trento 1882, 131 sl. (z geneaološko tabelo); F. KOS, Iz zgodovine devinskih gospodov. Razprave znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani I, 1923, 91 sl. (z geneaološko tabelo) ; L. HAUPTMANN, Krain, Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenänder 1/4, Wien 1929. 380. 438. 441 ; H. PIRCHEGGER, Überblick über die territo­ riale Entwicklung Istriens, prav tam. 494, 510; M. KOS, Urbarji slovenskega Primorja II, Viri za zgodovino Slovencev, knj. III, Ljubljana 1954. 46 si.: ISTI. Jedan urbar iz vremena oko 1400. o imanjima Devinskih i Walseeovaca na Kvarneru, Vjesnik držav­ nog arhiva u Rijeci 3, 1955/1956, 3 sl.; B. BENUSSI, Nel medio evo. Pagine di storia Istriana, 1897. 498 si.; S. VILFAN. Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961. 198; B. GRAFENAUER. Zgodovina slovenskega naroda II, Ljubljana I9655. 348. 389. 3 1 0 P STIH: GORIŠKI GROFJE IN DEVINSKI GOSPODJE so se imenovali, Senožeče in Prem5; v Istri Momjan6; v Kvarnerskem Primorju pa Reko, Kastav, Veprinac, Lovran, Mošćenice in Brseč7; bili pa so tudi (v 13. stol.) oglejski ministe­ riali.8 Leta 1366 so se z vsemi svojimi posestmi kot deželski gospodje podvrgli Habsburžanom, ki so tako prvič dosegli morje,9 1399 pa so s smrtjo Huga IX. izumrli v moški liniji in za njimi so dedovali gospodje iz Walseeja.10 Toda to je le ena, bolje poznana stran zgodovine devinskih gospodov, naše vprašanje pa bo razsvetlila - literaturi tako rekoč neraziskana in le sporadično ter brez pravih zaključkov11 omenjena - tesna povezanost gospodov iz Devina tudi z goriškimi grofi. Ti so v tistem času predstavljali nasproten pol oglejski politiki na Krasu, v Istri in Furlaniji. Velika naklonjenost in radodarnost oglejske cerkve nasproti svojim vazalom iz Devina je zaslepila pogled številnim zgodovinarjem, ki niso videli, da v povračilo Oglej ni dobilo nič, še najmanj pa zvestobo in zavezništvo. Sadove devinske moči so koristili goriški grofje, katerih politiko so Devinci - dokler je bila goriška dinastija v vzponu - zvesto sledili; tudi (in še zlasti) takrat, ko je bila ta naperjena proti oglejski cerkvi. In nenazadnje, če pogledamo listine, v katerih se pojavljajo devinski gospodje, vidimo, da gre predvsem za listine goriške provenience, v katerih nastopajo skupaj s številnimi goriškimi ministriali v spremstvu goriškega grofa, za katerega so opravljali mnoge pomembne naloge: gospodje z Devina so bili goriški ministeriali. Začnimo prav z našim Hugom II. 1 2 , ki se v virih pojavlja med.leti 1252, ko stopi pred nas kot talec, in 1308, ko odide kot spokorjenec. Poleti 1252 je namreč katastrofalno propadel poskus goriškega grofa Majnharda III. in njegovega tasta, tirolskega grofa Alberta IL, da bi zavzela salzburški Sachsenbrug, ki je ob sotočju Molla v Dravo zapiral pot v zgornjedravsko dolino, in spanheimski Greifenburg, edino vojvodsko posest v zgornji Koroški, s čimer bi se njun dominij tako rekoč nepretrgano raztezal od izvirov Adiže in Inna, preko Pustertala in doline Drave do osrednje Koroške in nato ob Soči in preko Krasa vse do centralne Istre in morja. Toda poskus je spodletel in Filip, sin koroškega vojvode ter izvoljeni salzburški nad- 5 J. BIANCHI. Thesaurus ccclesiae Aquitejensis, opus saeculi XIV (= Thesaurus). Utini 1847, št. 1246 (MCCCLXV1 die decima mensis Junu. Venerum ad presentiam nobilis militis D. Ugonis de Duyno Ambaxatores Reverendissimi d Patriarche Mar­ quait . . . et eidem Domino de Duyno exposuerunl pro parte ipsius d. Patriarche, quod ipse debebar tacere sicut sui antecessores videlicet reapere m feudum ab Ecclesia Aqulegensi Castrum Duyni. et Castrum Prem cum omnibus appendentiis eorum et totum quod habet m Meran. sive in Croatia, prout ibidem coram ipso Domino de Duyno praduxerunt quoddam Instrumentum publicum scriptum manu Conrad, Notaru de Civitate Austrie sub anno Domini MCCLVI. Indietione XIV. die XII. exeunte Junioì- Lucifer Aquilejensis (Appendix k J. BIANCHI, Thesaurus). 413 (Insuper ille Dominus de Duino deberet. et debet recognosce're more progenitorum suorum. Castra Duim, Prem, et Solosench cum eorum pertinentiis, juxta antiquarim Scripturarum tenorem quas ego 1-Odoricus de Susannis Civis Utinensis, cancellarius Marquardi Patriarchae Aquilegensis Ecclesiae- nota P Š I vidi et legi jure feudi Aquiìegensis Ecclesie prelibate; sed idem de Duino . . . hoc tacere non curavit. ; GÌ. P. STIH. K zgodovini nižjega plemstva na Krasu in v Istri. Zgodovinski časopis (= ZČ) 42. 1991. HHStAW. SSL, 1374, VI. 24. (oporoka Huga VIII. iz Devina: vonersf so han ich geschafft meinem lieben pru" der lorigen von Waizzenekke mein vesten Prem. Cu"tnekk, Sandveyt und Chestaw mit laewt und mit gu"t mit urbar und mit allen den nu'tzcn ern und rechten die darzu"gehorent. und schaff ouch demselben Jorigen meinem pru" der die chastell Velprintz und Moschenitz mit aller irer zu gehorung . . . so schaff ich denselben mainen swaegern [hern Ru"dolfen, op. P. Š.) von Waltse mein vest Tybeyn und Sanosetzach mit allen den gu°tern. nu" tzen, ern und rechtern die darzu'gehorent, und schaff in die Saettz. die ich von meinen herren den herlzogen von Österreich innehan. Karlsperch und Wynndischgretz und darzu" den satzze Vrownbu°rcb) in urbar za kvarnersko posest okrog 1400: M. KOS. Jedan urbar, 15 si. * Edina meni poznana in nesporna omemba: V. JOPPI, Documenti Goriziani (= DG). Archeografo Triestino N. S. (= AT N.S.)XI,st 19(- F., M. KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku ( = Gradivo) V, št. 685; 13281 13 Vipava) 13 junija 1277 (objava A. DOPSCH Ein antmabsburg/scner Fürstenbund im Jahre 1292. Mitteilungen des Institutes für österreichi­ sche Geschichtsforsshung (= MIÖG). 22. 1901. 635. z napačno datacijo v leto 1292; takrat je bil namreč Henrik iz Pazina ki se omenja v listin,, že mrtev, glej CD1 1282. XII. 8) se v listini oglejskega patriarha Raimunda med razsodniki v sporu z goriškim grotom Albertom glede vasi Barbana v Istri omenjata med ministeriales nostros tudi Henrik iz Pazina in Hugo iz Devina Po poro­ dni V , Д5 F o r o , u l e n s e s (Monumenta Germaniae historica, Scriptores XIX, 200) pa sta bila razsodnika goriškega grofa Alberta. Za Henrika iz Pazina zagotovo vemo, da ni bil oglejski, temveč goriški ministerial (CD! 1274. VIII. 18) kot bomo videli v nadaljevanju, pa to velja tudi za Huga iz Devina. 1366. II. 7.: Wir Albrecht und Lewpold gebru"der von gots gnadn hertzogen ze Österreich, ze Steyr. ze Hemden und ze Kram . . .tun kund . . .das sy [Hawg von Tybein und Wilhalm und Jocrg pru'der von Weissenekg. op. P. S.J. . sein su'llen unser lanndherren und das sy uns gehorsam und dienstlich sein su' lien als ander unser lanndherren mit all ircn vesten steten kastcllen un herschefften . . . und sucllen wir sew auch lassen beleiben bey iren rechten und ffreyhaiten die ir vordem und dew herbracht habend. Sy su4len sich auch in kayner lanndschrannen gen nymand verantwurten. wennallain vor unser; kot insert v listini za gospode .z Walseeja iz 1418, I. 27.. Wiener Neustadt (HHStAW. SSL); E. M. LICHNOWSKY. Geschichte des Hauses Habsbure Bd. VL Wien 1842, str. X. n. 712b (regest); R. PICHLER. // Castello. 195; L. HAUPTMANN. Kram. 438. h' h D 9 B L I ? J I G E R - D , e Her?" ">" VVafeee. Ein Beitrag zur österreichischen Adelsgeschichte. Archiv für österreichische 'tl C.CZOERNIG. Das Land. 639; R. PICHLER. Il Castello. 137. 144. 169: F. KOS. /z zgodovine. 91 si. Naše razpravljanje se bo izognilo genealoškim raziskavam, saj so bile te doslej že dvakrat opravljene- R PICHLER il Caste//o. Tavola 1 (str. 471); F. KOS. Iz zgodovine. 133; B. MARUSlC. Devinski gospodje. Enciklopedija Slovenije 7 Ljubljana 1987. 244 (geneaoloska tabela po F. Kosu). Priložena geneaološka tabela je narejena na podlagi Kosove, vendar z mestoma veli­ kimi popravki. Po Kosu je prevzeto tudi štetje istoimenskih pripadnikov devinskega rodu. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • з 311 škof, je ujel Alberta Tirolskega.13 Do pogajanj je prišlo okrog božiča v Gmündu, dokončni mirovni sporazum pa je bil sklenjen 27. decembra 1252 v Lieserhofnu, kraju severno od Spit­ tala, ki ga je imel v posesti briksenški škof. Cena za izpustitev Alberta je bila ogromna. Gori­ ško - tirolska zaveznika sta morala plačati tudi za današnji čas spoštljivih 4900 mark srebra, kar je pomenilo poldrugoletne prihodke vseh salzburških posesti. Predati iz zastaviti sta mora­ la več gradov, gospostev in dohodkov na Koroškem ter kot poroštvo predati salzburški nad­ škof ij i za talce sinova goriškega grofa, Majnharda IV. in Alberta II. (tista dva, ki sta se 1286 sprla ob vojvodskem stolu), in sinove več goriških ministerialov, med njimi tudi našega Huga, sina Rudolfa iz Devina.14 Zelo verjetno je Hugo prebil v salzburškem ujetništvu več let, morda je bil izpuščen šele hkrati z Albertom II., ki je bil do 1261 zaprt na salzburškem gradu Werfen nedaleč od Bischofshof na. 1 5 Temu mnenju v prid bi govorilo predvsem dejstvo, da se Hugo iz Devina ponovno pojavi v virih šele 1265, ko je 5. junija v Krminu sodeloval v sporazumu med oglejskim patriarhom in goriškima bratoma, kot eden izmed soprisežnikov na goriški strani.16 Ne gre tudi prezreti, da je njegov oče Rudolf, ki je bil ob priliki pogajanj v Gmündu konec decembra 1252 s še nekaterimi goriškimi ministeriali porok za goriške dolgove in je tudi finanč­ no pomagal svojemu gospodu,17 v naslednjih letih nastopal sam kot priča v listinah goriške provenience in tudi drugače se ni omenjal skupaj s sinom.18 Toda to je pravzaprav postransko vprašanje, bolj pomembno je, da lahko nesporno ugo­ tovimo, da je bil Hugo (in z njim devinski gospodje) ministerial goriških grofov. Čeprav sta o tem pisala že Czoernig in Pichler19, je to spoznanje v historiografiji20 ostalo nekako prezrto, večji vtis so pač naredili oglejski" fevdi. Goriško ministerialstvo Devinskih nam dokazuje več stvari. V listinah goriške provenience, pa tudi v tistih drugih izstaviteljev, v katerih nastopa goriški grof, se Hugo konstantno pojavlja v družbi goriških ministerialov in je torej bil v gro- fovem spremstvu.21 Za goriškega grofa Alberta II., katerega vladanje (1261-1304) se skorajda pokriva s časom Hugovega pojavljanja v virih (1251/65-1308), je Hugo očitno bil človek naj­ višjega zaupanja, saj je za goriško hišo opravljal pomembne naloge. V številnih sporazumih in pogodbah, ki sta jih sklenila oglejski patriarh in goriški grof v drugi polovici 13. stol., je Hugo večkrat nastopil na goriški strani kot soprisežnik (1265,1269, 1274),22 bil pa je tudi opolnomo- čeni zastopnik (nuntius) goriškega grofa v pogajanjih s patriarhom (1271, 1277), s pravico sam izbrati razsodnike na goriški strani.23 Srečamo pa ga tudi kot razsodnika. Tako je 1277 skupaj z Henrikom iz Pazina predstavljal goriško stran v razčiščevanju spora z oglejskim patriarhom " A. JAKSCH, Geschichte II. 13 si. ; H. WIESFLECKER. Die politische Entwicklung der Grafschaft GÖTZ und ihr EMail an Österreich. MIÖG 54, 1948, 339; A. VEIDER, Die politischen Beziehungen der Grafen von Görz zu den deutschen Herrschern und den Landesfürsten von Österreich, Prüfungsarbeit des Instituts für österr. Geschichtsforshung an der Universität Wien, 1940, tipkopis, 34 sl. Po A. JAKSCH, Geschichte 11.15 naj bi bil med drugimi skupaj z Albertom ujet tudi (Hugo) Devinski, vendar tega po meni poznanih virih ni mogoče potrditi, niti v tem smislu interpretirati diktata iz Lieserhofna. 14 MDC IV, št. 2529 (= H. WIESFLECKER, Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol, Pfalzgrafen in Kärnten Bd. I (= W I). Innsbruck 1949, št. 591). Kot talci so bili postavljeni tudi sinovi ministerialov iz Rihemberka, Krmina, Flojane in Falken- steina. Gl. tudi H. WIESFLECKER. Meinhard der Zweite. Tirol, Kärnten und ihre Nachbarländern am Ende des 13. Jahrhun­ derts, Schiern Schriften 124. Innsbruck 1955, 28. " Po C. CZORNIG. Das Land. 514 šele 1263 (enako A.Veider, Die Verwaltung der »Vorderen Grafschaft Görz« im Pustertal und Oberkärnten bis zum Ende des 14. Jahrhunderts, Phil. Diss. Wien 1939. tipkopis, 95) toda Albert je že poleti 1261 listinil skupaj z bratom Majnhardom, ki se je iz salzburškega ujetništva vrnil po očetovi smrti 1258: W I, št. 691. 692. , ! W I, št. 576. 581 (skupaj z Ulrikom in Hugom iz Rihemberka. Folkerjem iz Flaschberga in grajskim grofom iz Lienza), 586 (skupaj z Ulrikom in Hugom iz Rihemberka in Svarcmanom iz Krmina in sledečo koroboracijo: qu/a nos tres Hugo scilicet Rudolfus et Swarzmannus sigilla propria non habuimus ad manus. presentem cartam sigillo domini nostri Goricie comitis et mei Virici fecimus roborari: F.SCHUMI. Urkunden und Regestenbuch des Herzogthums Krain (= KUB) Bd. II, Laibach 1884/87, št. 197). , s 1253. III. 1. Lienz (W I. št. 594); 1254. XI10. Meran (W I. št. 620. delitev tirolske dediščine med goriške in hirschberške grofe!); 1254. XI. 27. Sterzing (W I, št. 622); 1256, II. 28. Lienz (W I. št. 633); 1257, III. 8. Devin (J. BIANCHI, Documenta histo- riae Forojuliensis saeculi XIII ab anno 1200 ad 1299 summatim regesta (= DHF). Archiv für Kunde österreichischer Geschichts- Quellen (= AKG) 21. 1859. št. 223); 1260, X. 26 Monumenta patriae Fori Julii (= MPF), fol. 46. Ta rokopis je bil nekdaj hranjen v HHStAW pod sig. R 80, danes v Državnem arhivu v Trstu, prva serija, rkp. 3. V zapuščini Franca Kosa. hranjeni v Zgodovins­ kem inštitutu Milka Kosa pri SAZU, je ohranjen prepis tega vira. ki ga je F. Kos naredil na Dunaju; za uporabo tega prepisa se zahvaljujem Zgodovinskemu inštitutu in še posebej dr. Božu Otorepcu, ki mi je poleg tega širokosrčno dovolil uporabo svojih pre­ pisov iz furlanskih arhivov). Gl. še F. KOS, Iz zgodovine. 95, 96. " C. CZOERNIG, Das Land. 640 si.; R. PICHLER, // Castello. 137. 144, 169. :" Npr. Erläuterungen 1/4, Wien 1929.510-511; M.KOS. Urbarji II, 46 si.; S.VILFAN, Pravna zgodovina, 198. : | DG, AT N. S. XII. št. 37 (1265, VI. 5.: skupaj z goriškimi ministeriali iz Rihemberka, Flaschberga, Krmina, Pazina, Cerovega, Gotnika): CDI 1274. VIII. 18.: Rihemberk. Pazin, Rašpor, Vikumberg, Kasperg, Pevma, Vogrsko, Gorica, Flaschberg, Ragonia, Grdo selo, Eberstein. Flojana. Krmin. Dormberk, Goldburg, Višnjevik); MDC V, št. 637 (1285, VI. 23.: Lienz. Gschiess. Rihemberk, Walchenstein): MDC VI. št. 76 (1288. IL 1.: Rihemberk, Gschiess); DG, AT N. S. XII. št. 51 (1286, V. 27.: Rihemberk, Gorica, Vogrsko. Eberstein. Cerovo); DG, AT N. S. XII. št. 55 (1292, XL 25.: Greifenstein, Eberstain, Rihem­ berk). " DG, AT N. S. XII. št. 37; W I. št. 842: CDI 1274, VIII. 18. -' MDC V. št. 75; DHF. AKG 24. št. 413. 312 P. STIH: GORIŠKI GROFJE IN DEVINSKI GOSPODJE glede Barbane v Istri,23a 1289 pa je v Lienzu razsojal v sporu med Ulrikom iz Rihemberka, consanguineum meum, in Elio iz Rodanka pri Briksnu, hčerko pokojne Ulrikove žene Matilde (Metza), glede nekaterih posesti in dohodkov.24 V zvezi z gradom v Krminu, ki je bil že precej časa jabolko spora med patriarhatom in goriškimi grofi,25 je bilo 1275 v Čedadu, v sporazumu med obema stranema dogovorjeno, da bosta grad do dokončne razsodbe čuvala Monflorit iz Pule kot predstavnik patriarha in Hugo iz Devina kot grofov zastopnik.26 Nič manj pomembna ni bila njegova vloga pri sklenitvi poročne pogodbe med Klaro Eufemijo, hčerko goriškega grofa Alberta II. in slavonskim voj­ vodom Andrejem, bodočim madžarskim kraljem Andrejem III., ki sta jo 1286 v Devinu oz. Štivanu (in ecclesia sancti Johannis de Duyno) z goriške strani potrdila Hugo iz Devina in Jakob iz Ragonie;27 vendar na koncu do poroke ni prišlo. Vse to Hugovo pojavljanje ob strani goriškega grofa Alberta II. in njegovo angažiranje v goriški službi že samo po sebi locira Huga iz Devina med goriške ministeriale, dokončno pa to potrjujejo tri omembe v listinah tistega časa. Tako je v mirovnem sporazumu med oglejskim patriarhom in goriškim grofom Albertom leta 1274 izrecno naštet med ministeriales domini comitis, ki so bili prisotni ob pogajanjih v Čedadu.28 1289, ko je bil razsodnik v zgoraj ome­ njenem sporu med Ulrikom iz Rihemberka in Elio iz Rodanka, ga goriški grof Albert v listini, s katero je potrdil razsodbo, imenuje ministerialis noster dilectus.29 Še posebej zanimiva pa je listina goriškega grofa Henrika II., izdana 20. maja 1308 v Podgradu na Krasu, v kateri se Hugo iz Devina zadnjič omenja med živimi. V njej je Hugo imenovan unser getrewer dienst- man in goriški grof ga ponovno sprejema v milost, katero je bil zaradi neznanih razlogov predtem izgubil.30 Pogoji, na katere je moral Hugo pristati, so bili izredno težki. Tako je moral ponovno priseči zvestobo, goriški grof mu je kot bivališče odredil Prem in okolico, ki je ni smel zapustiti, njegov sin Rudolf pa je bil zadolžen za preskrbo. Vsi njegovi podložniki so morali priseči, da bodo služili le njegovemu sinu Rudolfu. Prav tako Hugo ni smel brez sino­ vega dovoljenja in grofove vednosti zastaviti ali prodati nobenega gradu ali posestva, vendar tudi Rudolf tega ni smel storiti brez očetovega dovoljenja in njune morebitne spore bo reševal goriški grof. Hugo se je tudi odpovedal svojim alodom in fevdom, ki jih je goriški grof podelil v fevd njegovemu sinu Rudolfu, izvzeto je bilo le tisto, kar je pripadalo otrokom Rudolfovega brata Henrika in njegovi sestri Gerki. Na koncu se je moral odreči še vsem fevdom, ki jih je imel od drugih gospodov, ter le-te prositi, da jih podelijo njegovemu sinu Rudolfu.31 Tudi ta dokument dokazuje, da so goriškemu grofu v odnosu do Huga Devinskega pripadale pravice, "' A. DOPSCH. Ein antihabsburgischer Fürstenbund, 635 (gl. tudi op. 8); k temu še JULIANUS, Annales Foroiulienses, 200 in DHF, AKG 24, št. 413, 415. 24 Tiroler Landesarchiv Innsbruck (= TLA) listina sig. II 302 (1289, VII. 25). Hugo iz Devina lahko imenuje Ulrika iz Rihemberka consanguineus meus zato, ker je bila Ulrikova teta Gertruda poročena z Biakvinom iz Momjana, ki je bil bratranec Hugovega očeta Štefana. Ulrik in Kono iz tega zakona, sta bila Hugova bratranca v drugem kolenu. Gl. P. ŠTIH, K zgodovini, ter K. TROTTER, Die Herren von Reinfenberg, Adler (Monatsblatt der heraldischen gesellschaft Adler), št. 581-586, Bd. X, 1929, 493 in geneaološko tabelo, kjer ima Matildo (Meza) napačno za teto Ulrika II. iz Rihemberka, čeprav ima listina iz 1289, VII. 25. jasno: quondam domina Metza de Reyfenberch uxor dieti domini Wlrici de Reifenberch... Wlricus de Reifenberch... filius quon­ dam domini Chunradi de Reifenberch... nobila domina Ella de Rodnich... quondam domina Metza, mater prediete domine Elle. 23 Sredi 13. stol. je bil krminski grad že v posesti goriških grofov, vendar ga je 1257 patriarh Gregor de Montelongo zavzel in zaupal v varstvo Johannesu Longu iz Čedada (W l, št. 648, 649). Se 1260 prizna Majnhard IV. patrijarhu pravico do smrtne zasedbe Krmina (W I, št. 684), vendar ga v letih 1262/63 ponovno zavzame, pri čemer je bil grad vsaj delno porušen. V sporazumu v Buzetu 1264 se je namreč Majnhard obvezal, da za časa življenja patriarha Gregorja ne bo pozidal gradu v Krminu (W I, št. 702, 716). Spor se je nadaljeval še v naslednje desetletje. 1274 je ob sklenitvi miru med patriarhom in goriškim grofom, patriarh Rai­ mund della Torfé ponovno zahteval Krmin, nakar naj bi Albert II. zapustilpatriarhovo palačo in Čedad, analistpa dodaja: et facti sunt inimici utprius (JULIANUS, Annates Foroiulienses, 199). Šele 1281 je bil z razsodbo tirolsko-goriškega grofa Majnharda in Girardusa de Camino spor končan: patriarh ne sme nikoli več začeti spora glede Krmina. izročiti pa mora tudi vse listine, ki so nastale v tem sporu (W II, št. 304). 2" CDI 1275, II. 24. (Oui dominus Monfloritus a proximo mense munitam tenere debeat et facere custodiri unam turrim scilicet illam que est super portam Castri, et dominus Hugo de Duino tenere debeat et facere custodiri alìam turrim dicti Castri [i. e. Cormonis] et postea singulis sequentibus mensibus dicti domini Monfloritus et Hugo turres ipsas inter se permutare debeant, seu cambiare; et in toto dicto Castro stare non debeant alie persone nee habitare, nisi ille que de mandato dictorum dominorum Mon- fìoriti et Hugonis custodierint dictas turres): 27 V. JOPPI, AT N. S. XIX, št. 7 (1286, VI. 6.). № CDI 1274, VIII. 18. л TLA, listina sig. Il 302 (1289. VII. 25.). "' R. PICHLER, II Castello, 154 meni, da je Hugo morda padel v nemilost, ker ni hotel priznati goriških grofov za svoje gospode na svojih furlanskih posestih. Vsekakor ostaja to vprašanje odprto. Hugo se v listinah goriške provenience oz. skupaj z goriškim grofom zadnjič omenja leta 1301 (MDC VII, št. 101; DG, AT N. S. XII, št. 3, s. 282; P. S. LEICHT, Parlamento Friulano I. (1228-1420), Bologna 1917, št. XLV). nato pa se v bližini goriških nahaja le njegov sin Rudolf (JULIANUS, Annales Foroiu­ lienses 210, 212; MDC VIL št. 386. 394). To je tudi čas, po katerem je padel v nemilost. Glede na izgubo vsega premoženja bi bilo misliti na izdajo. 11 HHStAW, SSL, 1308, V. 20. Neuhaus (= priloga I.). Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • з 313 ki daleč presegajo tiste, ki gredo gospodu nad vazalom. Izguba goriških fevdov, lastnih posesti in celo odpoved fevdom drugih gospodov ter sodna podrejenost goriškemu grofu prepričljivo dokazujejo, da je bil Devinée v pravnem smislu osebno odvisen od goriškega grofa. Vsekakor bridek padec in konec. Po tem času Huga ne srečamo več v virih, pozabljen je verjetno umrl v svojem »hišnem priporu« v Premu. Devinske gospode pa srečamo v spremstvu goriških grofov že v 12. in prvi polovici 13. stoletja. V generaciji starega očeta Huga II. Devinskega je bilo pet bratov. Med njimi je bil Vošalk (1188-1249), ki se od 1234 imenuje tudi po Momjanu v severni Istri, oglejski ministe­ rial.32 Njegov sin Biakvin se je leta 1249 poročil z Gertrudo, hčerko goriškega ministeriala Ulrika iz Rihemberka.33 Ne moremo dvomiti, da je ta zveza zrasla iz dolgoletnega poznanstva Ulrika in Vošalka, ko sta skupaj spremljala goriškega grofa na njegovih potovanjih. Med drugim sta bila skupaj z grofom Majnhardom III. v Padovi, ko je ta spremljal cesarja Friderika H.34; oglejsko ministerialstvo očitno Vošalka ni oviralo, da se ne bi pretežno pojavljal v goriški bližini.35 Še toliko bolj, ker je bil njegov brat36 Štefan II. ministerial goriškega grofa v Castel- nuovu, severno od Spilimberga v Furlaniji. Leta 1240 se je namreč poročil z Ingelrado, hčerko Hermana iz sosednjega oglejskega Pinzana, goriški grof Majnhard III. in oglejski patriarh Bertold pa sta se dogovorila o delitvi otrok iz tega zakona, tako, da bo prvorojenec pripadal goriškemu grofu.37 Gospodje iz Devina so torej bili dvojni ministeriali. Od ostalih treh bratov, ki se tudi pojavljajo v spremstvu goriškega grofa, se je Henrik imenoval po Premu,38 Hugo, ki je verjetno nadaljeval glavno vejo družine, po Devinu39 in Kono po Novem gradu (na Krasu?).40 Toda največjo moč in vpliv si je v goriški službi pridobila generacija po strmoglavljenem Hugu II. v prvi polovici 14. stoletja. Že njegov najstarejši sin Rudolf II.4 1 se pojavlja izključno 3 2 DG, AT N. S. XI, št. 19 (= W I, št. 470). 3 5 Glej P. ŠTIH, Kzgodovini (objava listine). 3 4 W I, št. 470, 475, 507, 521, 537. Samo Vošalk iz Devina v spremstvu goriškega grofa: W I, št. 275, 305, 543. 35 Gl. F. KOS, Iz zgodovine, 92 si. ; R. PICHLER, Il Castello, 136 si. 3 6 Tako F. KOS kot R. PICHLER imata v svojih geneaoloških tabelah tega Štefana za Vošalkovega sina oz. nečaka, vendar je nedvomno bil njegov brat. Leta 1260 je v nekem slabo ohranjenem dokumentu Stephanus de Castronovo označen kot patruus (stric) Biakvina in Kona iz Momjana (CDI 1260 circa), ki sta bila Vošalkova sinova. 1234 pa se omenja d. Wosalcus de Mimilano pro se... et pro Stefano fratre suo... (A. S. MINOTTO, Acta et Ddplomata e regio tabulano Veneto usque ad saec. XV. summa- tim regesta, Vol. f., Sect. L: Documenta ad Forumjulii, patriarchatum Aquiìeiensem, tergestum, Istriam, Goritiam spectantia, Venetiis 1870, 19). 37 DG, AT N. S. XI, št. 20 (= W I, št. 484); gl. P. ŠTIH, K zgodovini. 38 Hainricus de Prem et frater suus Hugo de Tewino 1217 kot priči v listini goriškega grofa Engelberta III. (M. KOS, Doneski k historični topografiji Kranjske v srednjem veku, ZC 18/19, 1965/66, 146); Henricus de Primo v listini iz 1234, kjer je bil goriški grof Majnhard III. razsojevalec v nekem ozemeljskem sporu v Novem gradu v Istri (Gradivo V, št. 617 - W I, št. 457). * Hugo de Dewino kot priča skupaj s številnimi goriškimi ministeriali v listini goriškega grofa Majnharda III. s katero je podelil samostanu Sv. Marije v Ogleju neke kmetije (W I, št. 407, 408). Sorodstveno razmerje med to generacijo petih devinskih bratov in Rudolfom, očetom zgoraj omenjenega Huga II., in nadaljevalcem glavne veje Devincev, iz virov ni jasno. Glede na to, da se ime Hugo ponovi v rodu do izumrtja 1399 kar devetkrat, je upravičena misel, da je Hugo I. član glavne devinske veje in oče Rudolfa (to bi tudi pomenilo, da je Hugo II. dobil ime po svojem dedu, kar je bilo takrat zelo običajno; podobno je najstarejši sin Huga II., Rudolf II., ki je 1308 prevzel očetove alode in fevde, nosil ime po svojem dedu). 4 0 Cono de Duin, 1194 pri Sv. Petru u Šumi v Istri na placitu med poreškim škofom Petrom in njegovim odvetnikom goriš­ kim grofom Engelbertom III. naštet med de Foro-Julio milites comitis (CDI 1194, X. 5.). Chvno de Dewin, skupaj z goriškimi ministeriali priča v listini goriškega grofa Engelberta III. izdani v Strassburgu pri Št. Vidu na Koroškem 1206 (W I, št. 330). 1224 se v listini patrijarha Bertolda, s katero predaja samostanu Sv. Marije v Ogleju kmetije, ki jih je samostanu podaril goriški grof Majn­ hard III. omenja poleg Huga (I.) iz Devina tudi neki Kono von Neuhaus (W I, št. 408). Leto poprej (1223) pa se v listini Majnharda II. in Majnharda III. med pričami omenjata Cono de Castronovo, Hugo frater eius (W I, št. 404). Skoraj gotovo moramo pri Hugu misliti na prvega Devinca tega imena, ki se kot Konov brat omenja že 1188 (Gradivo IV, št. 754). To bi tudi pomenilo, da se je Kono v starejših letih začel imenovati po Novem gradu (podobno kot Vošalk po Momjanu), pri katerem najprej pomislimo na Novi grad pri Podgradu v Brkinih, ki je bil goriška posest in je bil tako rekoč južni sosed devinskemu Premu. Toda Novi grad naj bi bil zgrajen šele okrog 1270 namesto Karsperga pri Golcu v Ćićariji (DG, AT N. S. XII, št. 46; 1281, III. 24: Častnim novum apud Cerolach constructum sit loco Carsberch; gl. S. RUTAR, Newhaus-Castelnuovo am Karste, Mittheilungen des Musealvereins fur Krain 3, 1890, 192 si.; M. KOS, Urbarji II, 40); morda je mišljen Castelnuovo v Furlaniji, kjer je kasneje izpričan njegov brat Štefan. 41 Dejstvo, da so bili njemu leta 1308 predani očetovi fevdi, govori o tem, da je bil najstarejši sin Huga H. F. KOS, Iz zgodo­ vine, 102 si. in geneaološka tabela, meni, da se ta Rudolf ofnenja do 1359. Vendar gre verjetno za dve osebi, Rudolfa II. m Rudolfa III Rudolfa II. lahko sledimo od 1296 dalje. Že 1314 je kot miles napravil oporoko (CDI 1314, L), kar bi kazalo na to da ni bil več mlad. 1319 se omenja dominus Ugo miles, filius dieti domini Rudolfi de Duyno (HHStAW, SSL, 1319, II. 8. Gorica), nato sledi dvajsetletna praznina in šele 1339 se v dveh goriških dokumentih zopet omenja nek Rudolf iz Devina (F. KOS, Iz zgodovine, 104; DG, AT N. S. XIV, št. 149), ki je bil 1343 kot Rodulphus quondam domini Ugonis de Duyno investiran v fevde que domus de Duyno habebat ab ecclesia Aquileiensi (MPF fol. 47'). Bilo bi nekoliko nenavadno, da bi Oglej šele 1343 investiral Rudolfa II. v fevde, čeprav se je Hugo II. že 1308 obvezal, da bo izposloval investitura za svojega sina (gl. op. 31). Bolj verjetno gre tu za Rudolfa III., ki bi bil tako sin Huga III., goriškega glavarja in nečak Rudolfa II. Da je Rudolf II. umrl pred 1323 govori tudi to, da je bil njegov mlajši brat Hugo III. (in ne on, ki je bil po listini iz 1308 očitno glava rodu) postavljen za goriškega glavarja. Temu Rudolfu III. in njegovemu bratu Juriju ter sorodniku Hugolinu je 1342 oglejski patriarh podelil v fevd grad Kožljak v Istri (HHStAW, SSL, 1342, VI. 25, Čedad), 1351 pa se je obvezal goriškima grofoma Majnhardu in Henriku ze vnderten/gem dienst (M. KOS, )edan'urbar! listina št. 1). Zadnjič se omenja 1359 (DG, AT N. S. XIV, št. 244) 314 P. ŠTIH: GORIŠKI GROFJE IN DEVINSKI GOSPODJE v listinah goriške provenience (in v lastnih zadevah).4 2 Ta »pripadnost« goriški hiši pa je dose­ gla svoj vrh z Rudolfovim bratom Hugom III., ki je bil po smrti goriškega grofa Henrika II. (1323), v času skrbništva nad mladoletnim Ivanom Henrikom glavar goriške grofije ter mesta in distrikta Trevisa. Poleg tega je bil njun brat Ulrik II. iz Devina že leta 1300 kot odposlanec in zastopnik goriškega grofa Henrika II. v Saloni pri Splitu, ko je skupaj s Pankracijem iz Vipave v imenu goriškega grofa sklenil poročno pogodbo s hrvaškim banom Pavlom Šubaši- čem in njegovim bratom in sinom, po kateri naj bi v prihodnosti s poroko prišlo do povezave med obema rodbinama.4 3 Hugo III., sin goriškega ministeriala Huga II. iz Devina se prvič omenja 1297, ko je prodal Viljemu s Črnelega vas Vir pri Domžalah.4 4 Nato ga srečujemo kot pričo in soprisež- nika v goriških listinah, v katerih se omenja kot nobilis dominus (vir) in od 1321, ko je v poroč­ ni pogodbi goriškega grofa Henrika II. z Beatriks, hčerko bavarskega vojvode Štefana von Witteisbach, označen kot unser erber Dienstman und Ritter,4 5 tudi kot miles.461320 je sodelo­ val z velikim kontingentom (50 težkih konjenikov (čeladarjev), 50 lahkih konjenikov, 100 pešakov) v vojski, ki jo je goriški grof Henrik II. zbral v Trevisu proti Cangrandu.4 7 Spomladi 1323 je bil v spremstvu goriškega grofa Henrika II. v Trevisu, kjer je bil slednji 1319 postavljen s strani kralja Friderika (Lepega) za državnega namestnika (Reichsvikar). Še 21. aprila 1323 je Henrik II. normalno opravljal svoje posle in med drugim prodal tri vasi v Furlaniji, med pričami pa sta našteta tudi Hugo in njegov sin Hugo juvenis de Duyno.AS Toda 23. aprila je Henrik nenadoma in nepričakovano, na višku svoje politične moči, umrl. Da bi preprečil poli­ tično krizo in si še naprej zagotovil goriško vojaško zaščito, je trevisanski mestni svet takoj po Henrikovi smrti sprejel njegovega dvomesečnega sina Ivana Henrika za naslednika v vikariatu, kot njegov namestnik (vicarius) pa je bil postavljen Hugo III. iz Devina.4 9 Dejansko je to pomenilo, da je bil imenovan za generalnega glavarja mesta in distrikta Treviso, postavljen pa je moral biti tudi za glavarja goriške grofije.50 V virih se Hugo iz Devina namreč začne označe­ vati kot comitatus Goritiensis et terre Tarvisii capitaneus generalis, pa tudi capitaneus super totum comitatum Goricie oz. civitatis Tervisii et districtus capitaneus generalis.^1 Goriško in trevisansko glavarstvo sta bila dva ločena urada, ki ju je Hugo združeval v svoji osebi. To je 42 Gl. op. 30. K temu še 1309, VI. 20. (RB fol. 105. 105); 1311, VIII. 12. (DG AT N. S. ХШ./št. 44); 1312. IX. 10. Čedad (HHStAW. SSL; kot fidelis goriškega grofa); 1313. V. 10. (B. OTOREPEC. Izpiski iz furlanskih arhivov, tipkopis, Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri SAZU; 1313, V. 14. (CDI). 4 3 T. SMIČIKLAS, Codex diplomatica regni Croatìae. Dalmatiae et Stavoniae VII. Zagrabiae 1909, št. 349. Gl. M. KOS. Odnošaji među goriškim grofovima i hrvatskim plemstvom u srednjem vijeku, Vjesnik hrv. -slav. -datm. zemaljskoga arkiva 18, 1916, 1 si. 4 4 Arhiv Slovenije, Ljubljana (= AS), listina 1297, I. 5. 45 HHStAW, SSL, 1321. XI. 29. Beljak. V množini: unser erber Dienstleut und Ritter, med katerimi je na prvem mestu Hugo iz Devina, nato Colo iz Flaschberga, Konrad grajski grof v Lienzu, Henrik grajski grof v Gorici. Friderik [iz Ebersteina op. P. S.] maršal, Rauch iz Ebersteina dvorni mojster. Erhard iz Ebersteina, Ditmar iz St. Lamprechtsberga. Jakob iz St. Michaels- burga, Nikolaj iz Welsberga, Firderik iz Gschissa in Pilgrim [iz Dürensteina op. P. Š.[ komornik; vsi goriški ministrali oz. vitezi. Ä 1314, IV. 9. Gorica (DG, AT N. S. XIII. št. 58); 1319, VI. 13. Conegliano (G. BIANCHI. Documenti per la Storia del Friuli, voi. I. (dal 1317 al 1325). Udine 1844 (= BIANCHI I). 148; 1323. IV. 4. Gorica (HHStAW, SSL); 1323, IV. 21. Treviso (DG, AT N. S. XIII. št. 83); 1323. IV. 23. Treviso (DG. AT N. S. XIII. št. 84); 1323 X. 26. Rožac (BIANCHI 1/358); 1328. VIL 24. Trst (CDI). 4 7 DEGLI AZONI AVOGARI RAMBALDO, Memorie del beato Enrico morto in Trivigi Panno MCCXV. Venezia 1760. Liberalis de Levada, 198 (Dom. Ugo de Duyno de Sclavonia cum quinquaginta equitibus galcatis. et quinquaginta balestreriis. et cum centum peditibus). Podobno je 1324 sodeloval s kontingentoim 50 težkih konjenikov in 20 lokostrelcev v vojski majnhardinca Henrika proti istemu nasprotniku pred Padovo; gl. J. RIEDMANN. Die Beziehungen der Crafen und Landesfürsten von Tirol zu Italien bis zum Jahre 1335. ÖAW. phil.-hist. KÌ., Sitzungsberichte Bd. 307. Wien 1977. 356 sl. in priloga št 5 6 4,1 DG. ATN. S. XIII. št. 83. DG. AT N. S. XIII. št. 84 (In МСССХХП1 indict, sexta die dominice vigesimo tercio aprilis obiit nobillis comes dominus dominus Henricus Comes Goriciae et civitatis Tarvisi et districtus capitaneus generalis pro Regia majestate quasi post nonam. inter campanelam et nonam. et hora nona erat sanus, illeris et joeundus . . . et alia vero die sequenti confirmatus fuit eius Filius parvulus duorum mensium et pro eo dominus Vgo milles de Duino eius Vicarius). O rojstvu in starosti mladega Ivana Henrika tudi G. BIANCHI, Indice dei documenti per la Storia del Friuli dal 1200 al 1400. Udine 1877. št. 1669(1323. II. 9., Udine: Mancia data a chi porto l'annunzio della nascita del figlio del conte di Gorizia). GÌ. C. CZOERNIG. Das Land. 537; J. RIEDMANN. Die Bezie- hungen. 382 si. " Izraz Comitatus Goritiensis oz. Go'rcz deu grafschaft se začne redno pojavljati v začetku 14. stol. (npr. MDC VII. št. 438; BIANCHI 1/358. 379. 405), prvič pa že v delilni pogodbi iz 1271 : Comitatus et dominium Goricie ac Tvrolis (W I, št. 868). Omemba iz 1217 versus comitatum Gorilienscm (F. SCHUMI. KUB II. št. 33). ki jo je L. HAUPTMANN. Kram. 351. imel za resnično, je izpod peresa prepisovalca iz začetka 18. stoletja (gl. M. KOS. Doneski. 146 sl.). Vsebina tega izraza ni bila vedno ista. V našem primeru je pomenil goriško posest južno od Plòckenpassa: super totum comitatum Goricie. in contratis Forijulii. super Charstis et Istria (HHStAW. SSL. 1328. V. 18. Gries). Gl. H. WIESFLECKER. Die politische Entwicklung. 346. sl G. VERCI. Storia de//a Marca Trivignana e Veronese IX. Venezia 1788. doc. 969 (= G. BIANCHI 1/358). 1010. 1012; HHStAW. SSL, 1328. V. 18.. GRIES; CDI 1328, VII. 24.: MDC IX, št. 71. 215. J. RIEDMANN. Die Beziehungen. 387 ima, da je bil Hugo Devinski vicarius generalis civitatis Tervisii et districtus kar je pomota. To je bil mladoletni goriški grof Ivan Henrik in v njegovem imenu kot njegov skrbnik titularni češki kralj in koroški vojvoda Henrik: tutor patruelis (nostri) dileeti lohannis Hein- rici speetabilis comitis Goricie pro regia maiestate civitatis Tervisii et districtus vicariigeneralis (J. RIEDMANN, prav tam). ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 3 315 razvidno zlasti iz tega, da je-konec 1326 izgubil svoj urad v Trevisu, goriškega pa je obdržal. Januarja 1327 namreč naroča skrbnik mladoletnega goriškega grofa, naslovni češki kralj, koroški vojvoda in sin na začetku omenjenega Majnharda, Henrik, kaštelanu Henriku v Gorici, da izplača Arthesiusu de Rubeis iz Firenc, vojvodovem natesnejšemu sodelavcu v finančnih zadevah, ze den Zeiten, do der Deweiner hauptmann ze Terveis waz, 100 veronskih mark za plačo, ki mu jo dolguje, in škodo, ki mu je bila povzročena.52 Kot goriški glavar pa se Hugo nasprotno omenja do novembra 1328.53 Izgleda, da je k izgubi glavarstva v Trevisu pripomogla tudi krvava fajda med dvema trevisanskima družinama, v katero je bil z goriškimi vitezi vpleten tudi Hugo Devinski.54 Na vsak način pa je bil tudi interes majnhardinca Henrika, da si v svojem imenu in ne kot skrbnik mladoletnega goriškega grofa Ivana Henrika zagotovi oblast nad Trevisom. To mu je 1327 tudi uspelo in Treviso s svojim velikim distriktom je bil za goriško hišo izgubljen.55 Hugo Devinski se pojavlja kot prvi glavar za goriško posest južno od Karavank in Plöck- enpassa in očitno je bil ta urad formiran prav zaradi situacije, ki je nastopila z obdobjem skrbništva nad mladoletnim goriškim grofom. Ni bil pa to prvi goriški urad te vrste. Že 1294 se omenja glavarstvo v Pazinu56 in 1308 v Lienzu,57 urad glavarja, ki je bil zastopnik goriškega grofa, v vseh pomembnih zadevah,58 pa so praviloma zasedali goriški ministeriali.59 Pravica, postavljati glavarja, je seveda šla goriškemu grofu, v času mladoletnosti Ivana Henrika pa njegovemu skrbniku. Vprašanje skrbništva je bilo v Gorici dokončno regulirano šele 1325. Takrat je goriška grofica Beatriks zase in v imenu svojega mladoletnega sina prepustila majn- hardincu Henriku vso oblast nad goriškimi gospostvi za dobo osmih let, s pravico postavljati glavarje in kaštelane.60 Uporabo te pravice imamo kar dvakrat potrjeno. Tako je 1328 (ponovno ?) postavil za glavarja Huga iz Devina,61 naslednje leto pa goriškega grofa Alberta IV., bratranca mladoletnega Ivana Henrika,6 2 katerega oče Albert III. je v začetku, takoj po smrti svojega brata Henrika II., prevzel skrbništvo nad nečakom Ivanom Henrikom.6 3 Glede pravic, ki so pripadale Hugu Devinskemu kot goriškemu glavarju, nimamo natanč­ nih informacij. Čeprav je za goriško posest v Istri obstajal poseben glavar v Pazinu, se zdi, da je moral biti podrejen Hugu, katerega oblast se je raztezala tudi čez Istro,61 najvišjo pomemb­ nost goriškega glavarstva pa dokazuje tudi to, da je Hugu kot glavar sledil goriški grof Albert IV. Kaj vse pomeni in omnibus plenam habeat potestatem, je težko reči. Kot kaže listina za Henrika iz 1325,60 mu pravica postavljati kaštelane na goriške gradove npr. ni pripadala. V prvi vrsti je moral biti zadolžen za vojaške zadeve in skrbeti za varnost.- Na to kaže že določba ' 2 MDC IX, št. 74 in R. DAVIDSOHN, Beiträge zur Geschichte des Reiches und Oberitaliens aus der Tiroler Rechnungs­ bücher des Münchner Reichsarchivs {1311/12 — 1341)-. MIÖG 37, 1917, 396- Očitno kot lapsus calami je treba razumeti op. 2 na isti strani, po kateri naj bi Devinée izgubil svoj urad v Trevisu že pred 1326; glede Arthesiusa de Rubeis gl. J. RIEDMANN, Die Beziehungen, 487 si. (in registerr). " MDC IX, št. 215 * R. DAVIDSON, Beiträge, 396; G. VERCI, Storia /X. doc. 1019. "̂ J. RIEDMANN. Die Beziehungen, 386 sl. 28. marca 1327 je Henrik že pisal svetu in komuni mesta Trevisa. da mittimus ad vos fidelem nosrum dilectum Henricum de Rotemburch. magistrum curie nostre, quem vobis in capitaneum constituimus (G. VERCI, Storia IX. doc. 1041). 5 6 CDI 1294, I. 11. 1321 se omenja tudi poseben goriški kapitan v Završju v Istri, verjetno za goriško posest severno od Mirne (CDI 1321. die 14. ex. Julii). " A. VEIDER. Die Verwaltung. 87. •'* A. VEIDER, O. C.,86. "̂ V Pazinu istoimenski ministeriali, v Završju Hartvik iz St. Michaelsburga na Tirolskem, v Lienzu tamkajšnji grajski grofje in nato ministeriali iz Flaschberga, v Gorici v tem času Hugo Devinski. Nl HHStAW. SSL. 1325. IV. 3.. Tirol; vns [= Henriku] vollen ganezen und freyen gewalt geben hat über alle die herschaft cze Gocrcz vnd ze Terueys über land vnd uL'ber laeute, stete. puerge vnd veste . . .cze beseezen vnd cze entseezen, cze tu°nne vnd cze lazzen vnd cze niezzen nach vnser trewen vnd willen an aller geuaerd . . . ucber acht jar . . . Wir wellen auch, swelhe die sein oder werdent, den wir ze hauptmanne oder ze purchgrauen oder cze phleger über die herschaft seezen, daz die swern, ob wir nicht enwaezen, daz si danne dem vorgenanten chiude die herschaft widerantwurten . . . Wir gehaizzen auch, daz wir alle die. die zu° der herschaft gehocrent, bei den rechten beleiben lazzen wellen, die si mit recht her pracht habent bei weilend vnserm vettern grauen Heinrich von Gocrcz. Pred tem je v pravnih poslih nastopala Beatriks. ki je npr. oktobra Ì323 kot administratrix Comitatus Goritie et bonorum magnìfici viri domini Johannis Henrici Comitìs potrdila Fridericu iz Savorgiana prodajo treh kmetij, ki mu jih je malo pred svojo smrtjo prodal goriški grof Henrik (DG. AT N. S. XIII. št. 83). vendar z dodatkom, da mora to njeno odločitev laudabit, ratificabit et approbabit zgoraj imenovani Henrik, oz. quicunque fiet tutor, vel administrator dieti filii (G. VERCI. Storia IX. doc. 969). 6. junija 1324 se je to tudi zgodilo (DG, AT N. S. XIII, št. 86). Beatriks je tudi po predaji oblasti Henriku aprila 1325 imela v svoji titulaciji mater tutrix et légitima administratrix dilecti filii nostri (DG, AT N. S. XIII, št. 89). "\ HHStAW. SSL. 1328. V. 18.. Gries (= priloga II). ћ : HHStAW. SSL. 1329, VII. 4., Zenoberg: Wir Heinrich . . .den edeln graf Albrechten von Gocrtz ze haubtmane gesetzt vnd bestetigt haben ze Gocrtz. in Friaul. ze Isterreich vnd uf dem Charste mit vollem gewalte, als ein haubtman haben sol. als lange ez vnscr wille ist. mit sogetanem gedinge. daz man im ze dem jare zway tausent phunt perner geben sol. Z istega dne je tudi reverz grofa Alberta (HHStAW. SSL, 1329. VII. 4., Zenoberg). "' J. RIEDMANN, Die Beziehungen. 382. 316 P. STIH: GORIŠKI GROFJE IN DEVINSKI GOSPODJE listine iz 1328, s katero mu bodo vsi stroški in škoda, ki bi jo kot glavar goriške grofije imel v vojni, povrnjeni. Tako mu je npr. goriška grofica Beatriks januarja 1325 med drugim tudi fur schaden den er an rossen in vnserem dienst genomen hat zastavila grad Kožljak v Istri in vas Tomaj na Krasu,64 avgusta istega leta pa mu je umb sein Chost und Schadn, den er an Stuchkn vnd an der Pferdn vor Cordiuad in unserm dienst enphangen hat, zastavila vasi Rodik in Lokve na Krasu.65 1328 mu je koroški vojvoda nakazal za sodelovanje v pohodu nad Este in škodo, ki jo je pri tem utrpel, 1200 mark dohodkov iz sodišč in uradov na Kranjskem.66 V okvir vojaške oblasti je spadalo tudi varovanje ceste med Pušjo Vesjo in Latisano in trgovcev na njej.67 Od drugih pristojnosti vemo samo to, da je leta 1326 kot trevisanski glavar dovolil v imenu Henrika, skrbnika mladoletnega goriškega grofa, ki je bil državni namestnik v Tre- visu, podestaju v Trevisu izvrševati višje oz. krvno sodstv.68 Pripadala pa mu je tudi pravica, da je vice et nomine hominum et distrìctualium tocius Comitatus (Goricie) sklepal premirja, zavezništva in sporazume.69 Vemo tudi, da je bila služba glavarja posebej plačana iz dohodkov goriške grofije.61 Urad glavarja goriške grofije je torej vsekakor bila služba z najvišjimi poo­ blastili v strukturi goriške uprave in glavarju so bili z ukazom goriškega grofa, oziroma njego­ vega skrbnika, dolžni izkazovati poslušnost nobiles, cives arque singulis homines dieti comita­ tus.10 S to službo v svojih rokah je Hugo III. iz Devina stal po oblasti, ugledu in verjetno tudi finančno71 na prvem mestu med goriškimi ljudmi. Kot glavar se zadnjič omenja novembra 1328,67 julija 1329 pa je Henrik imenoval za novega glavarja že goriškega grofa Alberta IV. Tukaj ne bomo ugibali, zakaj je bilo temu tako. Dejstvo pa je, da je 1334 neka Stilihija iz Devina dobila od goriške grofice Beatriks v zastavo vasi Rodik in Lokve na Krasu.72 Prav tako je znano, da je natančno isto posest imel predtem v zastavi iz istega naslova Hugo III. iz Devina (gl. zgoraj). Tudi drugi viri nam potr­ jujejo domnevo, da je bila ta Stilihinja Hugova žena in da je to posest dobila po njegovi smrti.73 Kot capitaneus comitatus Goritiae se 1336 omenja sin Huga III., Jurij iz Devina, ki se v virih prvič pojavi leto poprej.74 Kljub temu, da je v uradu sledil sin, pa ne kakšne dedne pravice Devinskih do goriškega glavarstva ni misliti. Ne samo, da proti temu govorijo določbe sporazuma iz 1325, s katerim je Beatriks prepustila koroškemu vojvodi Henriku oblast nad vso goriško posestjo,60 ampak sta v času med obema Devincema službo glavarja goriške grofije opravljala goriški grof Albert IV. in nato Grajf (Grifo) iz Čreteža v Slovenski marki.75 M C de FRANCESCHI. I Castelli della val d'Arsa (Richerche slorice con documenti e alberi geneaologici), Parenzo 1900. 208, št. 2. 6 5 Diplomatar der Grafen von Görz (= Diplomatar), HHStAW, sig. 139 (fotokopija, original danes v Archivico di Stato di Trieste) fol. 22' (1325, VIII. 3.). Gl. s tem v zvezi tudi poročilo, ki sta ga o tem vojaškem pohodu proti Cordovadu Beatriksi poslala Hugo iz Devina in Henrik iz Pevme (nos omnes de partibus istis vestri fidèles et subditi hodierna die hospitabimus in Fara juxta Isoncium cum decenti sociorum equitum comitiva et crastina vesrus Cordevadum juxta Porutm Gruarii intendimus equitare): G. VERCI, Storia IX, doc. 985 = BIANCHI 1/405. Vasi Rodik in Lokve sta mu bili prvič zastavljeni že leta 1323 (Diplomatar fol 21, 21'). " B. OTOREPEC, Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku I, Ljubljana 1956, št. 34. Ze leta 1324 je Hugo sodelo­ val s kontingentom 50 težkih konjenikov in 20 lokostrelcev v vojski koroškega vojvode Henrika pred Padovo. Vendar je to moral biti njegov osebni kontingent in ne goriške grofije. V seznamu stroškov za ta pohod so namreč posebej navedeni Isti sunt de Goric: J. RIEDMANN, Die Beziehungen, priloga št. 5, 6. 6 7 MDC IX, št. 215. M G. VERCI, Storia IX, doc. 1012, (dercev/t et oridnavit, arque mandavit ex certa scientia . . .qoud . . .Pot(esta) Ter(visu) habeat. . .purum, merum et liberum arbitrum et potestatem inquirendi et procedendi super maleficio, rixa, excesa, seu delicto). Regest v MDC IX, št. 41 ima povsem napačno, da je bil Hugo iz Devina takrat imenovan za generalnega glavarja v Trevisu in da je njemu pripadlo višje sodstvo. " CDI 1328, VII. 24. Pogajanja o mirovnem sporazumu s tržaško komuno. 7 0 Gl. op. 61 in J. RIEDMANN, Die Beziehungen, 387 in op. 280 za poslušnost kastelanov trevisanskega distrikta. 71 Poleg oglejskih fevdov je 1324 dobil od goriške grofice Beatriks v zastavo Barbano (Chastell ze Barban . . .mit Gericht, mit Stewr, mit Czins, mit Herschaft und mit allen den Rechten die darezu geho'rent: RB fol. 53) in 1325 Kožljak v Istri (gl. op. 64). 72 HHStAW, SSL, 1334, IX. 21., Gorica. 7 3 1346 so bratje Nemškega viteškega reda v Ljubljani sklenili, da bodo vsako leto obhajali obletnico za Rudolfa in Huga iz Devina in Staelle die dybeinerin v zahvalo za letnih deset tovorov soli, ki so jim bili obljubljeni (Notizenblatt I, 1851, str. 343, št. 111). Stilihija in njen sin Rudolf sta nam znana še iz tega dokumenta iz okrog 1340 (DG, ATN. S. XV, št. 160). 1342 sta ta Rudolf in njegov brat Jurij označena kot sinova pokojnega Huga iz Devina (HHStAW, SSL, 1342, VI. 25., Čedad), Jurij sam pa se že 1335 in 1336 označuje kot sin pokojnega Huga iz Devina (V. JOPPI, Nuovi documenti sull'Istria (MCCLXXXIII—MCCCXX- XIX), Auspicatissime Nozze Candussi Giardo - Del Bello, Udine, 1878, IV.; DG, AT N. s! XIV, št. 128, 129). Gl. tudi F. KOS, Iz zgodovine, 108, 109. 7 4 HHStAW, Familien Urkunden No. 99, 1335, VI. 18., Ljubljana (kot soprisežnik v poročni pogodbi med goriškim grofom Ivanom Henrikom in Ano, hčerko pokojnega nemškega kralja Friderika (Lepega); V. JOPPI, Nuovi documenti, IV. (1335, Vili. 5.. Videm). 7 5 Grof Albert: HHStAW, SSL, 1329, VII. 4., Zenoberg; G. BIANCHI 11/593; DG, ATN. S. XHI, št. 91; HHStAW, SSL, 1331, IV. 2., Lienz; Grajf iz Creteža: DG, AT N. S. XIII, št. 94; G. BIANCHI 11/624, 631, 639; HHStAW, SSL, 1330 VIII. 16., Videm. ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 3 317 Februarja 1335 je koroški vojvoda Henrik prodal goriški hiši Pušjo Ves z okoliškim kašteli, ki jo je oglejski patriarh podelil v fevd njegovem očet Majnhardu tirolsko-goriškemu.76 To je pomenilo vojno napoved patriarhu, saj je ta menil, da mu po Henrikovi smrti 2. aprila 1335 pripada ta pomembni fevd nazaj. Pušja Ves, kjer je bila tudi mitnica, je namreč kontro­ lirala obe pomembni trgovski poti, ki sta iz Koroške vodila v Furlanijo - tisto preko Plöcken- passa in ono preko Pontebbe. Patriarh je zato poleti 1336 s svojo vojsko prodrl pred mesto, kateremu je iz Gorice hitela na pomoč vojska pod vodstvom goriškega glavarja Jurija iz Devina. Patriarhu je uspelo, da je pod Braulinsom, južno od Pušje Vesi na desnem bregu Tagliamenta, premagal goriško vojsko, katere del se je zatekel v tamkajšnji grad, ki ga je od 1321 imel v svojih rokah rod goriških militov in ministerialov iz Oberdrauburga na Koroš­ kem.77 Po obleganju so se grad in njegovi branitelji, med katerimi so bili ogriški ministeriali iz Rihemberka, Gorice, Vikumberga, Novega gradu na Krasu, Sovinjaka, Pazina, Krmina in seveda njihov poveljnik Jurij iz Devina, 27. avgusta 1336 predali.78 Še istega dne je bil in exercitu d. Patriarche iuxta Braulinum dosežen sporazum, da se nekateri goriški vitezi izpu­ stijo. Med njimi je bil tudi Jurij iz Devina in prisegli so, da se bodo, v kolikor v štirih mesecih ne pride do mirovnega sporazuma med sprtima stranema, vrnili v oglejsko ujetništvo.79 Izgleda, da je zaradi tega ponesrečenega pohoda Jurij izgubil tako urad goriškega glavarja kot tudi zaupanje v Gorici. To ga je približalo patriarhu, kateremu je konec leta 1337 obljubil, tudi v imenu svojih bratov, zvestobo.80 Kasneje ga sicer še parkrat srečamo kot pričo v goriških listinah,81 toda v začetku 1340 je prišlo celo do vojaškega napada goriškega grofa na Jurija in šele po posredovanju patriarha je bil sklenjen mir.82 To je nekako tudi že čas, ko so se začele goriške in devinske poti razhajati.83 Goriška moč je začela upadati in njihova politika je bila vedno bolj odvisna od Habsburžanov, h katerim so se začeli obračati tudi gospodje iz Devina. Kot je splošno znano, so se Devinci 1366 kot deželski gospodje podvrgli Habsburžanom, poleg oglejskih fevdov pa so s seboj odnesli tudi goriški Gotnik ob izviru notranjske Reke.84 1374 je s smrtjo Alberta IV. izumrla istrska veja goriških grofov in vso goriško posest v Istri, Slovenski marki in Beli krajini so dedovali Habsburžani, ki so nato konec leta 1379 zastavili Hugu VIII, unserm haubtman in Isterreich . . . das ege­ na л re land ze Isterreich mit der grafschaft ze Mitterburg.*5 To je prva omemba Pazinske gro­ fije s tem imenom, ki je seveda produkt več kot stopetdesetletnega razvoja goriških istrskih posesti v smeri posebne samostojne ustavno - upravne enote,86 v katerem so vidno sodelovali tudi gospodje iz Devina. 7 6 Glej W II, št. 567, 571, 681, 682; A. JAKSCH, Geschichte II, 117 si. " DG, ATN. S. XIII, št. 75. ™ Gl. P. PASCHINI, Storia del Friuli vol. II, Udine 1935, 250 si.; C. CZOERNIG, Das Land, 322, 545. 7 9 DG, AT N. S. XIV, št. 128, 129. 8 0 R. PICHLER, Il Castello, 181. 81 DG, ATN. S. XIV, št. 147 in F. KOS, Iz zgodovine, 111. 8 2 B. M. de RUBEIS, Monumenta Ecclesiae Aquilejensis, Argentinae 1769, 874, (Comes Gontiae . . .aggressus est de guerra fide/em nostrum et Ecclesiae Aquilejensis, Georium de Duino et fina/iter factis treguis inter eos).To se je zgodilo po pode­ litvi oglejskih fevdov goriškim grofom, ki je bila, kot vemo iz DG, AT N. S. XIV, št. 147, 25. februarja 1339. Očitno s temi sovraž- nostimi v zvezi je tudi določba v listini goriškega grofa Alberta iz 10. februarja 1340, s katero je zastavil bratoma Frideriku in Her­ manu grad in gospostvo Švarcenek, da morata omenjena brata v primeru vojne med goriškimi grofi in Devinci predati Svarcenek goriškim vitezom (HHStAW, SSL, 1340, II. 10., Gorica). 8 3 Gl. C. CZOERNIG, Das Land, 642. 8 4 Tako je v zaznamku goriških fevdov, ki je v rjetno nastal okrog 1368 tudi notica das Dybeiner meinem Herrn von Görcz vor hat Gu"tnekk dy Vest vnd alles das darczu gehört (RB fol. 126, 126'). 85 Listina iz 1379., XII. 30., Gradec: C. de FRANCESCHI, Storia documentata della Contea di Pisino, Venezia 1964, str. 391.doc. 8. 8 6 Gl. G. de VERGOTTINI, La costituzione provinziale dell'Istria nel tardo medio evo, Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 39, 1927, 31 si. 318 P. ŠTIH: GORIŠKI GROFJE IN DEVINSKI GOSPODJE PRILOGA I 1308, maj20.,Podgrad Goriško-tirolski grof Henrik je pod določenimi pogoji ponovno sprejel v milost svojega ministeriala Huga iz Devina. Po A. Orig. HHStAW, pergament, 34,0 x 21,5, trije viseči pečati (A); Diplomatar der Grafen von GÖTZ, Archivio di Stato di Trieste (fotokopija HHStAW. Cod. B 139), fol. 3, 3' (B); fol. 8, 8' (C); fol. 16', 17 (D); fol 28', 29 (E); Repertorium über das Archiv der alten Grafen von Görz, HHStAW, Archivbehelf 331, fol. 28' (regest) (F). Lit.: R. PICHLER, Il Castello, 155; F. KOS, Iz zgodovine, 101, 102. Wier graf Hainrich von Goercz unt von Tirol, vogt der gotsheuser von Aglay, Trienden unt ze Bri- schen, verichen an disem brief unt tuen chunt allen den, die nu sint oder noch chumftich werdent, swie so unt von welichn schulden her Hauch von Dewein unser getrewer dienstman in unser unge- nade gevallen waz also zv unseren hulden chomen ist unt im die genczlichn geben haben, daz er wider uns nimmer mer nicht tuen noch trachten sol mit rede noch mit werchen, daz uns zeschaden chomen mochte oder unsern erben, unt hat uns sein-trewe geben an aides stat, unt bei dem aide, als er uns emaln geswaren haett ze laisten unsern geböte unt behaltn festichlichn, daz er ze Prem seinen sol unt in ainer raste da auz nicht choemen schol, in dem selben pimerch paizzen, jagen, reuten, chuerzweiln sol nach seinem gelust, und sol Rudolf sein sun im die choste gebn unt schaffen gewant, pherde unt swés er zu seinem leib bedarf mit so vil chnechten, daz zeutlich unt fueglich sei, unt schol daz sein laidenthalben an geverde. Auch ensol mit den andern festen, chastelln, merchten unt mit den leuten, die da zu gehoerent, der vorgenant her Hauch nocht zeschaffen haben vil noch wenich an unser vrlabt uncz auf unser genade, unt dar über habent gelobt alle sein aigen leut unt sein dienet bei ieren trewen an aides stat zedinen unt zewarten Rudolfen seinem sun, als si im getan habent. Wer auer des got enwelle, daz ieman an disen Sachen diseu gelubde under in zebreche oder brechn wolte, der ist trewe los unt ist uns gevalln leibes unt guetes mit allem rechte. So ensol noch enmach der vorgenant her Hauch verseczen noch verchauffen dehaine fest, leut oder guet weder vremden ane seins sunes willen des vorgenanten Rudolfes oder an sein wizzen unt an unser hant. Dar über unt da wider ensol Rudolf nicht verchummeren noch verchauffen des selbn guctes an sie- nes vater rat unt willen, ez wer denne mit ier beder willn umb ier gult oder daz in unserm dienst geschehe, dar umb si uns dienten. Unt wurden si dar ubm ze chrige wider ain ander, den sulln si uns ane bringen unt schulin der zwischn in beschaiden unt zerfuern richtichlichen unt schulln si daz baidenthalbn stet habn. Dar über hat uns der vorgenant her Hauch in unser hende unt auf unser genade vreilich vnt ledichlich mit verdachtem willigm muet an alln twanchsail auf gegebn aigen unt lehen, leute unt guct, swie so ez genant ist gesuecht unt ungesucht, gepawen unt ungepawen, swa so ez gelegen ist, unt durch seiner bete willn haben wier die vorgenannte leute unt guet Rudolfen seinen sun und seinem erben gelihn zu rechtem lehn mit vollen recht, behaltent Heinreichs sienes prueder chinde recht, daz die da mit nicht enterbt schulln sein, swenne si zu ieren tagen chocment, behalten auch vrowen Gerken recht seiner zwester, daz si berichte werde, als ez ier emalen gelobt ist. So sol der vorgenant her Hauch auf geben unde senden mit seinen briefen den ander herren, swaz er von in zelehn hat, unde pitten daz selbe guct zeleichn ze rechtem lehn Rudolfen dem oftgenanten mit vollen recht. Auch schullen uns her Haug und Rudolf dienen unt warten mit leib unt mit gucte getreulich unt festichlih als dienstman durch recht ierem herren tuen sulln. Dar über daz diser gelubde gancz unt stete beleibn, so ist diseu hantfeste gevestent unt gestetigt mit unserm unt hern Haugen unt Rudolfes von Dewin hangendn insigem, zu uchunde der warhait, des sint gezuge Wul- finch, Gotfrid von Gu"tnek, Volker von Vlasperch, Gerolt unser hofmaister, Heinrich von Gocrcz die retter, Mainczil von Hophenbach, Nyclawe von Trevin, Friczl von Prem, Remcz, Swerczil, Lienhart der Schilcher, Doym hern Haugen chnecht des vorgenanten unt ander biderb leute. Der brief ist geben unt ist geschn in dem dorf zem Neunhauz, du nach Christes gepurde ergangen waren tausent iar dreuhundert iar unt in dem achtedem iar dar nach des zwelften tages auz gendes Mayen. PRILOGA II 1328, maj 18.,Gries Henrik, češki in poljski kralj, koroški vojvoda, tirolsko - goriški grof in skrbnik mladoletnega goriškega grofa Ivana Henrika je postavil Huga iz Devina za glavarja goriške grofije, za kar bo ta letno prejemal 200 mark denarjev. ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • з 319 Po A. Orig. HHStAW, pergament, 35,0 x 24,0 en viseč pečat (A); Registraturbuch der Grafen von GÖTZ, HHStAW, cod. W 594, fol. 53' (B); Rpertorium über das Archiv der alten Grafen von GÖTZ, HHStAW, Archivbehelf 331, fol. 155' (regest) (C). Tisk P. KANDLER, CDI1328, Maggio 18; regest MDCIX, št. 180. Lit.: F. KOS, Iz zgodovine, 108. Nos Heinricus dei gratia Boheimie et Polonie rex, Karinthie dux, Tirolis et Goricie comes, Aquilei- ensis, Tridentinesis et Brixinensis acclesiarum aduocatus, tenore presencium profitemur, quod nos tamquam tutor patruelis nostri dilecti Johannis Heinrici, spectabilis comitis Goricie, nobilem virum, fidelem nostrum Hugonem de Duyno fecimus et constituimus capitaneum super totum comitatum Goricie, in contratis Forijulii, super Charstis et Istria ita, quod ipse tamquam verus capitanus in omnibus plenam habeat potestatem. Et huius officii causa sibi annis singulis ducentas marcas soli- dorum Aquiligensis monete dare et soluere tenebimur de bonis comitatus predicti, mandantes uni- versis nobilibus, civibus atque singulis hominibus dicti comitatus firmiter et districte, quaetnus eidem Hugoni tamquam eorum captianeo omnimodam debeant obedienciam exhibere. Dampna etiam et expensas, quas dictus Hugo causa alicuius gwerre vel questionis dicti comitatus sustineret, sibi tenebimur resarcire de bonis comitatus predicti, sub harum testimonio litterarum nostri sigilli roborare signaturum. Datum in Griez anno domini M°. CCC°. vicesimo octauo, die XVIII". maii, indictione XIa. PRILOGA III Gospodje iz Devina: Diethalm 1139 1 1 Štefan I. 1166, 1188 1 Vošalk iz Devina/Momjana 1188, 1249 Kono v. Neuhaus 1188,1227 Hugo I. iz Devina 1188, 1224 Henrik I. iz Prema 1188, 1234 Štefan II. iz Castelnuova 1234, 1260 Kono I. 1247, 1275 Biakvin I. 1247, 1274 Rudolf I. 1252, 1263 Ulrik I. 1249 Ivan Vošalk II. 1274, 1276 I Biakvin III. iz Košljuna 1325, 1347 Biakvin II. 1274, 1290 ' 1 Kono II. Ulrik 1273, 1288 1273, 1295 Hugo II. 1252, 1308 I Rudolf II. 1296, 1319 Henrik II. 1274, H-1308 Hugo III. 1297, 1328 Ulrik II. 1300 —r~ Gerica 1308 Hugec IV. 1334, +1344 Franc Vošalk Hugo VI. Jurij Rudolf III. Ivan Hugo VII. Nassinguera Hugo V. 1344, +1358 1312 1334, 1343 1337, 1359 1337 1323, 1344 1312, 1314 1342, 1345 Hugo Vili. 1354, 1390 Rajhpreht 1390 Hugo IX. 1397, +1399 Katarina 1400, 1418 Ana 1404, +1406 320 P. STIH: GORIŠKI GROFJE IN DEVINSKI GOSPODJE Zusammenfassung DIE GRAFEN VON GÖRZ UND DIE HERREN VON DUINO Peter Štih Die Herren von Duino, die sich nach der Burg Duino zwischen Triest und S. Giovanni am äußersten nördlichen Rand der Adria nennen, sind in der Geschichtsschreibung vor allem bekannt als die mächtigsten Lehensmänner des Patriarchats von Aquileia auf dem ausgedehnten Territo­ rium zwischen Friaul und dem Quarner. Sie hatten auf dem Karst drei Grundherrschaften von Aquileia zum Lehen, nämlich Duino, Senožeče und Prem, in Istrien Momiano, im Küstenland des Quarner Rijeka, Kastav, Veprinac, Lovran, Mošćenice und Brseč5-7 (Die Zahlen beziehen sich auf die Anmerkungen unter dem Text der Abhandlung). 1366 unterwarfen sie sich als Landherren den Habsburgern,9 1399 starben sie aus und ihre Verwandten, die Herren von Walsee wurden ihre Erben. Andererseits waren die Duineser auch eng mit den Grafen von Görz verbunden, die zu jener Zeit den Gegenpol zur aquilejischen Politik bildeten. Das große Wohlwollen, das die aqui- lejische Kirche ihren Duineser Vasallen entgegenbrachte, trug keine rechten Früchte. Ihre Macht wurde von den Grafen von Görz genutzt, deren Politik von den Duineser Herren (so lange die Macht der Görzer im Wachsen war) treu befolgt wurde, auch wenn sich diese gegen die aquileji- sche Kirche richtete. Dieses Bild wird auch durch verschiedene Quellen unterstützt. Urkunden, in denen die Duineser Herren auftreten, sind fast ausschließlich Görzer Provenienz - sie verrichteten für die Görzer Grafen viele wichtige Aufgaben oder es geht aus den Urkunden (Zeugenreihen), hervor daß sie zusammen mit zahlreichen anderen Görzer Ministerialen zum gräflichen Gefolge gehörten: die Herren von Duino waren Ministerialen der Görzer Grafen. Aus der dritten Generation der Duineser Herren, die Ende des 12. und Anfang des 13. Jahr­ hunderts lebte, sind fünf Brüder bekannt. Hugo nannte sich nach Duino,39 Heinrich nach Prem,38 Kono nach Neuhaus40(welchem?), Woschalk zunächst nach Duino und dann nach Momiano in Istrien33 und Stefan nach Castelnuovo in Friaul.36 Woschalk war Ministerial von Aquileia32 und sein Sohn Biaquin vermählte sich 1249 mit Gertrud, der Tochter des Görzer Ministerialen Ulrich von Reifenberg (Rihemberk). Der aquilejische Dienst bildete kein Hindernis dafür, daß sich Ulrich vorwiegend im Gefolge des Görzer Grafen zeigte,34 noch weniger, da sein Bruder Stefan von Castelnuovo Ministeriale von Görz war.37 Die Herren von Duino waren also in der ersten Hälfte des dreizehnten Jahrhunderts zweifache Ministerialen. Ausdrücklich als Ministeriale des Görzer Grafen Albrecht II. (+ 1304) wurde der Enkel des oben erwähten Hugo (L), Hugo IL (1252-1308) erwähnt. So wird er 1274 bei den ministeriales domini corniti^ aufgezählt; 1289 wird er vom Görzer Grafen Albrecht IL ministerialis noster dilectus,29 genannt, sein Sohn Henrich IL spricht 1308 von ihm als unser getrewer d/ensfman.31 Für die Görzer Grafen versah er folgende Aufgaben: bei zahlreichen Verträgen zwischen den Patriarchen von Aquileia und den Grafen von Görz trat er auf der Görzer Seite als Eideshelfer auf (1265, 1269, 1274),22 er war nuntius des Gör­ zer Grafen bei Verhandlungen mit dem Patriarchen, mit dem Recht, selbst Schiedsrichter auf der Görzer Seite zu bestimmen (1271,1277),23'26 er vermittelte beim Abschluß des Heiratsvertrags zwi­ schen Klara Eufemia, Tochter des Görzer Grafen Albrecht IL, und des slawonischen Herzogs Andreas (des spätem ungarischen Königs Andreas III.) 128627 usw. Größte Macht und Einfluß im Dienst des Görzer Grafen erwarb sich der Sohn Hugos IL, Hugo III. (1297-1328). In den Görzer Urkunden ist er mehrfach als unser erber dienstman und ritter oder als miles*5 ** bezeichnet. Mit einem großen Kontingent (200 Mann) beteiligte er sich 1320 an einem Feldzug Heinrichs IL gegen Cangrande.47 Als 1323 der Görzer Graf Heinrich IL unerwartet verstarb und seinen kaum zwei Monate alten Sohn Johann Heinrich zurückließ, wurde Hugo III. zum Hauptmann von Stadt und Distrikt Treviso und zum Hauptmann der Grafschaft Görz ernannt.5' Als Hauptmann in Treviso wird er bis 1326 erwähnt52 und als Hauptmann von Görz bis 132853. Hugo von Duino war der erste Hauptmann für die Görzer Herrschaft südlich des Plöckenpasses und der Karawanken (capitaneus super totum comitatum Goricie, in contratis Fori- juiii, super Charstis et Istria)6' und dieses Amt wurde gerade infolge der Situation gegründet, die mit der Zeit der Vormundschaft über den minderjährigen Görzer Grafen entstanden war. Als dem Vertreter des Görzer Grafen in allen wichtigen Angelegenheiten war ihm auch der Hauptmann in Pazin für den Görzer Besitz in Istrien unterstellt. In erster Linie war er für militärische Angele­ genheiten zuständig und mußte für die Sicherheit sorgen. 6 1 ' 6 4- 6 5 6 7 Als Vertreter der Grafschaft Görz aber schloß er auch Waffenstillstände, Bündnisse und Verträge ab.6 9 Mit diesem Amt in sei­ nen Händen stand Hugo III. von Duino in Macht, Ansehen und auch finanziell (neben den oben aufgezählten Lehen (außer Momiano, das 1312 in Görzer Hand kam), verpfändete ihm die Görzer ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • з 321 Gräfin Beatrix 1324 die Herrschaft Barbana und 1325 die Herrschaft Kožljak in Istrien71) an erster Stelle unter den Görzer Herren. Als Hauptmann der Görzer Grafen wird 1336 auch sein Sohn Georg erwähnt, aber es scheint, daß er dieses Amt infolge der Niederlage bei Venzone gegen den Patriarchen einbüßte.78 Bald darauf begannen sich die Wege von Görz und Duino zu trennen. Die Görzer Macht begann zu schwinden, und ihre Politik wurde immer stärker abhängig von den Habsburgern, denen sich auch die Herren von Duino zuwandten. NARODNI MUZEJ, Ljubljana, Prešernova 20, tel.: (061) 218-876 Narodni muzej izdaja knjige s področja arheologije, zgodovine, umetnostne zgodo­ vine in muzeologije. V seriji Katalogi in monografije so obdelana posamezna slovenska arheološkanaj- dišča. Obsežne razprave, prav tako podkrepljene z gradivom so objavljene v Sitali. V tej seriji so izšU doslej tudi štirje zborniki (št. 13, 14/15 in 20/26). Revija Argo nadaljuje tradicijo publikacije izpred 1. svetovne vojne. Namenjena je predvsem popularizaciji muzeologije, spremlja novosti na tem področju v Sloveniji in izven nje. Je tudi osrednje glasilo muzealcev Slovenije, njen soizdajatelj je Društvo. Ob posameznih tematskih razstavah so bili objavljeni katalogi, v katerih so tudi tehtne razprave znanih slovenskih zgodovinarjev. Iz bogatega izbora tudi tehtne raz­ prave znanih slovenskih zgodovinarjev. Iz bogatega izbora del vam predstavljamo predvsem novejša in tista z zgodovinsko tematiko. Sitala: razprave Narodnega muzeja 2. Z. Vinski, Arheološki spomenici velike seobe naroda u Srijemu, Ljubljana 1957 10. I.Pirkovič, Cracium: rimska poštna postaja med Emono in Neviodunumom, Ljubljana 1968 13. Kmečki punti na Slovenskem, razprave in katalog dokumentov, 1973 14./15. Opuscula Iosepho Kastelic sexagenario dicata, 1974 16. M. Slabe, Dravlje: grobišče iz časov preseljevanja ljudstev, 1975 17. D.Svoljšak - T. Knific, Vipavska dolina: zgodnjesrednjeveška najdišča, 1976 18. P. Kos, Keltski novci Slovenije, 1977 19. A. in J. Šašel, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter annos MCMLX et MCMLXX repertae et editae sunt, 1978 20./21. Zbornik posvečen Stanetu Gabrovcu ob šestdesetletnici, 1980 22/1-2. D.Breščak - L. Plesničar, Antične bronaste posode Slovenije, 1982 23. A.Jeločnik - P.Kos, Zakladna najdba Čentur - C: folisi Maksencija in tetrarhije , 1993 25. A. in J. Šašel, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter annos MCMII et MCMXL repertae et editae sunt, 1986 26. Studia numismatica Labacensia Alexandre Jeločnik oblata, 1988 27. M.Žvanut, Knjige iz 16. stoletja v knjižnici Narodnega muzeja, 1988 28. P.Kos - A.Šemrov, Rimski republikanski novci, 1990 29. P. Kos, Ig: najdba antoninijanov tretjega stoletja, 1991