PROZA (LITERATURA)
Jani Virk
Vrata
Seveda ni res, kar so mi takrat večkrat očitali, da na svetu nisem imel kaj za početi. Če ne drugega, sem se dvakrat na teden s prvim delavskim avtobusom, 5.05, odpeljal proti Ljubljani. Že to ni bilo lahko: danes česa takšnega verjetno sploh ne bi več zmogel. Obrazi sopotnikov so bili prazni in zdelani, njihova oblačila pa so me spominjala na zarjavele kletke v živalskem vrtu. Nobene solidarnosti nisem čutil z njimi. Čeprav mi je obleka večkrat smrdela po alkoholu ali bruhanju, čeprav so bile moje kavbojke na kolenih strgane, čeprav je imel moj vinsko rdeči suknjič iz gladkega žameta pokvarjeno zadrgo in mi je z leve superge že pred meseci odpadel jezik, z njimi nisem imel nič skupnega. Veste, jaz sem duhoven človek. In to je velika razlika. Ljudi z avtobusa sem sovražil bolj, kot sem si takrat hotel priznati. Če se ne bi bal samote, me občutek, da smo si blizu, ne bi mogel varati.
V Ljubljano sem ob takih dneh prihajal nekaj pred šesto. Sprehodil sem se po Miklošičevi do Tromostovja, potem pa pred trafiko na tržnici, v kateri pred pol sedmo nikoli ni bilo prodajalca, s kupa na sveže pripeljanih časopisov izmaknil en izvod in šel na jutranjo kavo k Albancu ob Ljubljanici. Petnajst čez sedmo sem časopis zvil, vtaknil pod pazduho in odšel proti teološki fakulteti.
To, da sem na teološko hodil poslušat predavanja iz kozmologije, moji punci ni bilo nič všeč. »Ta beseda mi je tuja,« je govorila. V resnici Pa sploh ni vedela, kaj pomeni. »Ni samo tebi, vsem je tuja,« sem ji odgovarjal. Nisem pa dodal, da obstajajo različne stopnje nevednosti in tujosti. So ljudje, ki jim je tujost lahko tudi domača. Nezadovoljna je postajala z mano. Prej ji je bilo vseeno, če ne hodim na predavanja na filozofsko fakulteto, sama me je navajala na to, da sem zanemarjal predavanja in hodil k njej v času, ko so imeli otroci v vrtcu, v katerem je delala, obvezno spanje. Nisem štel, kolikokrat sem jo v prostoru za otroške igračke položil čez plišaste medvedke in ji od zadaj dvignil haljo. Zdaj pa bi bilo naenkrat treba hoditi na predavanja, pri tem, da sem jih zanemarjal že vsaj dva meseca. Ali pa vsaj kje honorarno delati.
Ali kaj drugega. Naenkrat je imela vse polno dobrih idej, k^j bi lahko počel. Vse se ji je zdelo primerno zame, samo kozmologija ne. Ko sem jo potem nekoč na poti iz kina med prepirom kljub vsemu vprašal, kaj pravzaprav pomeni kozmologija, je nekaj sekund trdovratno molčala, potem pa meje, to je bil otipljiv dokaz njenega besa, popraskala po roki. V takih primerih nisem ne nežen ne uvideven. Med dobro namerjenimi zmerjavkami sem ji sredi ulice z enim samim potegom potrgal gumbe na njeni čipkasti srajci, pod katero ni imela modrca. (To sem ji, ko sva se odpravljala od doma, tudi poočital.) V trenutku je dober ducat pohotnih moških obrazov začelo bolščati v njeno golo oprsje. Šel sem stran, čez nekaj sekund je pritekla za mano. Z rokama je trdno držala srajco skupaj. Zarinila se je vame, moral sem jo objeti čez rame. Do njenega avta sva molčala. Ko pa sva se peljala proti njenemu podnajemniškemu kletnemu stanovanju, je zajokala in mi potem med hlipanjem rekla, da ona lahko sovraži stvari tudi, če ne ve, kaj pomenijo. Naiven, kot sem bil, sem šele takrat začutil, da se bova nekoč mogoče razšla. »Je možno, da se lahko zares ljubita moški, ki je duhoven, in ženska, ki to ni?« sem se spraševal in čutil veliko praznino, ker sem slutil odgovor.
»Kozmologija, kozmologija,« sem ji včasih potem zašepetal na uho med sopenjem na plišastih medvedkih in takrat se je ponavadi tako divje ljubila, da je slama v plišatih medvedkih neznosno škripala. »Je hudobija, ki ima svoj pozitivni cilj, lahko odraz duhovnosti?« se večkrat sprašujem. »Obstaja pozitiven cilj?« se večkrat sprašujem.
Vsak ponedeljek in vsako sredo sem pet pred pol osmo sedel v predavalnici teološke fakultete. Obrazi ljudi, ki so se posedli okrog mene, niso bili posebno poduhovljeni. Podobno sem se počutil med bledimi, mozoljavimi obrazi študentov strojne fakultete, ko sem nekajkrat presedel predavanja ob dobrem prijatelju. Tudi predavatelj bi bil po videzu sodeč navsezadnje lahko kondukter na medkrajevnem avtobusu. Govoril je o različnih teorijah o vesolju, o starogrških, srednjeveških in povsem sodobnih. Pripovedoval je o mejah vesolja, o atomih in praznini v njih, o razpadu vesolja, o središčni točki, o milijonih in milijardah let. Besede je vedno nizal neprizadeto, z veščo retoriko poznavalca, kije utrujen od pripovedovanja vedno istih stvari. Nekateri študentje so si v zvezke vneto zapisovali stavke: »Vesolje je bilo, kot pravijo, ustvarjeno pred toliko in toliko milijoni let«, »vesolje je, kot pravijo, dolgo toliko in široko toliko«, »nekaterih zvezd, kot pravijo, ni več, pa še vedno oddajajo svetlobo«, »vesolje, kot pravijo, je merjeno v milijonih let, zelo negotova stvar, in vprašanje je, kaj je za njegovim robom«, drugi so se pripravljali za naslednje predavanje, nekateri pa so pod klopjo listali revije. Predavatelj je vsake toliko zazehal. Seveda, merjeno v urah, bilo je še zelo zgodaj.
Tedne in tedne sem dvakrat na teden od pol osmih do devetih sedel v predavalnici teološke fakultete in z odprtimi možgani plaval po vesolju. Včasih se mi je dogajalo, da sem dneve in dneve obdržal v sebi ta
občutek, in sčasoma mi je zadoščalo, da sem šel na predavanje samo še enkrat na teden ali pa celo na štirinajst dni. Moja prijateljica mi je večkrat očitala, da sem vržen iz sveta. »Vržen si iz sveta,« je govorila, in ob teh besedah sem si vedno predstavljal, kako naju v njenem vrtcu nekoč starši spečih otrok odkrijejo na plišastih medvedkih in me, majhnega in neuglednega, vržejo skozi okno, jaz pa zaplavam po zraku in se ves lahek in komaj še fizičen dvigujem vedno više nad zemljo in potem odplavam v vesolje.
Med nama je prihajalo do vedno večjih nesporazumov in že sem premišljeval, če ne bi vseeno popustil, zaradi ljubega miru, še bolj pa zaradi tega, ker mi ni več hotela posojati denarja in avtomobila, ki sem ga, dečko s periferije, mnogokrat, kot se reče, krvavo potreboval. Takrat pa se je zgodilo nekaj, kar meje odvrnilo od moje namere.
Nekega dne se je v predavalnici teološke fakultete točno ob pol osmih pojavila ženska, ki je do takrat nikoli nisem videl, in se usedla v prvo klop ob oknu. Sonce seje dvignilo nad streho sosednje hiše in prav tja, kjer je sedela ona, vrglo snop svetlobe. Za nekaj trenutkov se mi je zdelo, da seje razpršila in da je ni več tam. Šele kasneje, ko sem več sekund nepremično in z vso ostrino pogleda prodiral skozi plasti razpršenega zraka, sem jo spet zagledal. Pogosto se dogaja, da opazujem žensko, ki mi je všeč. Vem, kaj je ugodje estetike in kaj je ugodje erotike. Toda tisto, kar seje takrat dogajalo v predavalnici teološke, ni imelo z ugodjem nobene zveze. Uro in pol sem z lepo bolečino v prsih nepremično strmel v hrbet in lase ženske, ki ji nisem poznal imena, ki je niti nisem videl v obraz. »Večnost, vesolje, črne luknje, eksplozije na soncu, trk kometov,« je govoril predavatelj in njegove besede so se odbijale od mojega pogleda in padale na žensko ob oknu. Po koncu predavanja sem se med zdolgočasenimi, mozoljavimi študenti prerinil proti izhodu in na stopnicah ujel žensko iz prve klopi. Ko sem zagledal njen obraz, sem se za hip zmedel. Vsekakor je bila starejša od mene, vendar nikakor nisem mogel razbrati, koliko je stara. Na njenem obrazu, kije bil še lepši, kot sem si ga predstavljanje bil nihaj, v katerem so se leta zabrisala. Jih je imela petindvajset, trideset ali petintrideset? Povabil sem jo na kavo in sprejela je. »Navsezadnje jo lahko spijeva pri meni doma,« je rekla. »Ne maram bifejev in hrupa v njih.« Ko sva hodila čez prazne ulice, mi je povedala za svojo bolezen, zaradi katere že nekaj mesecev ni mogla hoditi na predavanja. »In zakaj sploh hodiš na ta predavanja?« sem jo dvakrat vprašal. Ni mi odgovorila.
Stanovala je v tretjem nadstropju stare hiše. Stopila sva v veliko sobo, v kateri je bilo polno starih predmetov in pajčevin. Pod oknom je stala zložljiva postelja, na steni nasproti pa je viselo prašno zrcalo; ob njem so bila stara hrastova vrata z železnim zapahom, podobna vhodnim. Mislil sem, da vodij o v kopalnico ali stranišče, vendar je z lončkom za kavo odšla po vodo na hodnik. »Stranišče je zunaj,« je rekla med vrati. Kasneje sva se med pitjem kave pogovarjala o kozmologiji. Govorila je mehko in počasi in nasmeška na njenem obrazu nisem razumel. Gibala se
je, kot da ne bi bila telesna, ob tem pa v meni sprožila tako močno željo, da bi se dotaknil njenega telesa, da sem se komaj obrzdal. Opazila je mojo vznemirjenost in med nasmeškom je vprašala, če ne bi bilo bolje, da bi odšel. »Seveda,« sem rekel in pogledal na roko, na kateri nisem imel ure, »čas je že.«Vstal sem, pozdravil in odšel proti vratom. »Ne tukaj,«je rekla zaskrbljeno, in v prašnem zrcalu sem videl, kako se mi približuje. Prijela me je za roko in me odpeljala k pravim vhodnim vratom.
Od tistega dne sem spet redno hodil na predavanja kozmologije. Moja punca mi je neprestano grozila, da me bo dokončno odpisala. »Odtujen si, samo izkoriščaš me in niti v vrtec ne prihajaš več,« mi je govorila. In tega niti nisem zanikal. Še sam nisem vedel, zakaj pravzaprav vztraja pri meni. Če ne bi bilo njenega avtomobila, ki mi je lajšal življenje, ne bi bilo ničesar, kar bi mi zares lahko dala. Vse, kar me je zanimalo, je bila ženska iz predavalnice. Dvakrat na teden sem po predavanju hodil k njej na kavo in se z njo pogovarjal o kozmologiji. Govorila sva in govorila in nisem znal ločiti duševne in telesne privlačnosti. Nobenega namiga mi ni dala, da ju ona loči. In nobenega, da ju ne loči. In ko sem začel k njej hoditi tudi ob dneh, ko ni bilo predavanj iz kozmologije, je to sprejela povsem samoumevno. Vedno je bila doma in vedno je bilo, kot da meje pričakovala. In vedno znova je, preden meje odslovila, v najinih pogovorih izrekala stavek, ki mi je pomenil največ in ki ga nisem povsem razumel. »Telesno čutim večnost,« je govorila in se mi pri tem tako nasmehnila, da sem s težavo obsedel na stolu. »Veš, kaj to pomeni?« meje spraševala in se sklanjala k meni, da sem z njenega lepega obraza lahko s pogledom zdrsel za njeno srajčko skoraj do bradavičk.
Nekega dne se je najin pogovor zavlekel do večera. Ko se je potem spet tako priklonila, se nisem mogel več premagati. Objel sem jo in ji z roko počasi zdrsel za srajčko. Dotaknil sem se njene bradavičke, ki je bila trda in hrapava, da me je požgečkalo po prstu. Ni se branila, vstal sem in jo odnesel proti postelji. Potem sem jo počasi slekel in se z obrazom naslonil na njeno hladno kožo. Pobožala me je po obrazu in mi začela odpenjati gumbe. Ljubila sva se dolgo, pozno v noč. »Zdaj pojdi,« je rekla, ko sva končala. Oblekel sem se, prijela me je za roko in odpeljala proti vratom. Odprla jih je in me poljubila na lice. Ko sem stopal skoznje, sem v prašnem zrcalu ob vratih videl njen smehljaj. Potem sem stopil v prazno. In padel. Za seboj sem zaslišal mehak tlesk vrat. S hrbtom navzdol sem padal v globino in gledal v nebo, polno zvezd. Zaslišal sem pok, kot da bi se nekje v bližini zlomilo ptičje krilo. In v zraku sem za hip začutil občutek večnosti. In...