Prispevke je objavilo 14 em inentnih geografov, ki jih m oram o našteti kar po vrsti: Berry, Bartels, Anučin, H ägerstrand, Warntz, Dacey, Chorley, Hare, White, Haggett, Garrison, Gould, McNee in Bunge. Delo je razdeljeno na šest poglavij, ki govorijo o teoriji, prostoru, okolju, času, izobraževanju in etiki. Z nekaj stavki je praktično nemogoče predstaviti vsaj del misli iz teme­ ljitih in tehtnih prispevkov. Na drugi strani je tudi ocenjevanje skoraj ne­ mogoče zaradi velike pestrosti pogledov na geografijo ali njene dele. S takim na videz neopredeljenim odnosom pa še nismo zapadli »tuji ideologiji«. Dokler ne obvladamo tehnologije in metodologije, ki je predstavljena v zborniku, ne moremo suvereno govoriti o njenem pozitivnem ali negativnem učinku na razvoj geografije. Razvoj geografije v zadnjih dveh desetletjih je pokazal, da je »kvantifikacija« v geografiji nujnost časa, hkrati pa prispevki večine avtor­ jev kažejo, da s tem dobiva geografija nov obraz, ki pomeni pomladitev in olepšanje starega. Do take podobe geografije pa je možno le s poštenim in odgovornim delom. Iz prispevkov je razvidno, da »kvantitativci« niso kar po vrsti neresni »ekstravagantneži«, nasprotno, da čutijo veliko družbeno odgovornost za svoje delo, zato se močno zavzemajo za tako geografijo in take geografe, ki bi na kar najbolj pošten način proučevali geografske prob­ leme in nakazovali njihov razvoj v bodočnosti. M arijan Klemenčič P. Haggett, A. D. Cliff, A. Frey: Locational M odels/Locational Methods. Dva zvezka, skupaj strani 1210, London, 1977. Prvo izdajo lokacijskih analiz v društveni geografiji 1. 1965, ki jo je izdal eden najbolj aktivnih pobornikov uporabe kvantitativnih m etod v geografiji P. Haggett z bristolske univerze, je avtor opisal kot »poročilo z bojne črte«. Prav neverjetno je, kakšen razvoj je doživela geografija v tem kratkem času. Res gre v tem prim eru za razvoj metodologije, ki pa je hkrati že pokazala nekatere možnosti razvoja vsebinskih spoznanj. Metodologija, ki je predstavljena v obeh zvezkih, pomeni danes osnoven pripomoček pri iskanju najustreznejšega načina proučevanja geografskih problemov. Priročnik je zasnovan izrazito sistematično. Vsakemu poglavju je dodan seznam literature, na koncu je stvarni indeks. Prvi zvezek vsebuje lokacijske modele (poglavja: o geografiji, interakcija, omrežje, vozlišča, hierar­ hije, površine, difuzije), drugi pa lokacijske metode. Metody ilošciovve i m odele w geografii. Varšava, 1977, str. 232. Poznansko geografsko središče, v tem trenutku prav gotovo prvo na Poljskem v razvijanju in uvajanju sodobnih kvantitativnih metod v geo­ grafskih raziskavah, je 1. 1975 organiziralo simpozij o uporabi kvantitativnih metod v geografiji, referate pa objavilo v posebni publikaciji. Po besedah Z. Chojnickega naj bi sedanja faza uporabe kvantitativnih m etod in modelov v poljski geografiji pomenila prehod od eksperim entiranja k razreševanju problemov. Beseda eksperim entiranje je v tem prim eru um estna, saj verjetno v nobeni drugi državi kvantifikacija v geografiji ni dobila tako močnega pomena kot ravno na Poljskem. Seveda to ne velja za vso poljsko geografijo, niti za njen večji del ne. Poročila obravnavajo najrazličnejše metode in tehnike, tako regresijsko analizo, analizo površinskega razvoja, metode prostorske koncentracije, fak­ torsko analizo, metode in tehnike grafov, sim ulacijske modele, uporabo večraz- sežnostnih analiz te r modele difuzij in optimalizacije v ekonomsko-geografskih raziskavah. E. Söker: Das Regionalisierungskonzept. M itteilungen der Geogr. Gesell­ schaft in Hamburg, B. 67, 1977, str. 227. Avtor skuša na osnovi kritične ocene posamičnih načinov regionalizacije podati njihove prednosti in slabosti. Regionalizacija je pojm ovanje kot »ope­ racijski postopek om ejevanja in prim erjave prostora«. Potrebno je pri tem opozoriti, da na tem področju vlada še precejšen nered v izrazoslovju, saj