»Imela sva boben in lajno«
Kdo bi preštel vse pare ti-stih svetlih očk, ki so pobli-skavale v prenapolnjeni dvorani Doma španskih bor-cev in pričakovale pravo, či-sto zaresno, poskočno in na-gajivo Žogico Marogico, skupaj z vztrajnima dedkom in babico, ki jo s pomočjo najmlajših rešita ujetništva v zmajevem gnezdu. Pravo, zaresno in ne le s kasete, iz pripovedovanja mamice, ne le iz pogovorov v vrtcu.
In kdo bi znal opisati ob-čutke, preprosta razmišlja-nja, vprašanja, izgovorjena ali ne, karso otroclpo koncu predstave odnesli s seboj spet na cesto, domov, večer-nim razmišljanjem naproti.
t
Saj ne tnorem, saj nisem mogel doživeti tako kot oni, preveč sem že velik, da bi lahko čutilpo njihovih meri-lih, razmišljal po njihovih sledeh. Kot velik pa vem eno. Naj bo kulturna priredi-tev te ali one vrste, glasbena, gledališka, tudi cirkuška, dogajanje na odru mora biti močnejše kot zvok dogaja-nja v dvorani. Tudi tišina z odra mora v dvorani odzva-njati. Stik med igralcem in gledalcem, med besedo in ušesom začutiš, ali pa ga ne.
Če ste bili v soboto, 17. aprila popoldne v Domu španskih borčev, boste goto-vo vedeli, o čem razmišljam, če vas tam ni bilo, pa naj povem še nekaj. Predstava Žogice Marogice pred nekaj-stoglavo množico otrok -dvorana je bila nabito polna, prinesli so dodatne stole, mnogi pa so tudi stali - je izzvenela podobno kot če bi manjšo, komorno uglašeno igro postavili v največjo •dvorano Cankarjevega do-ma, pred živahno, nepri-pravljeno srednješolsko pu-bliko. Povezovalke zgodbice
o Zogici se ni slišalo niti do tretje vrste, prevladujoč zvok v dvorani je bil »pssssst« v svojih neštetih tišjih in glasnih, mlajših in starejših odtenkih, o takšni ali drugačni zbranosti pa bi lahko govorili le v tistih mi-
la njihove predstave tudi v večjem številu, res ni bilo za-dreg, vendar lutkarjev to ne bi smelo zanesti.
Ne iščem možnih rešitev v svojem imenu in v imenu vseh tistih »velikih«, ki svo-
nutah, ko se babica in dedek napotita naprej in si spoto-ma prepevata tisto znano »Imela sva boben in laj-no...« -kotpo nekem zako-nu masovnih srečanj sojima otroci dajali takt s ploska-njem.
Seveda, niso krivi otroci, ti svojega navdušenja in pri-čakovanja ne morejo šepeta-ti, požreti svojega smeha ali celo joka. Pogrešili so tisti, ki bi lahko pričakovali, da predstava - po zvočni in scenski strani, primerna biv-ši dvoranici marionetnega gledališča - za največ 50 otrok, ne more niti podobno učinkovati v dvorani za več-stoglavo publiko. Morda pri kitajski publiki, ki je na go-stovanju Ijubljanskih lutkar-jev čisto normalno spremlja-
je otroke peljemo gledat Žo-gico Marogico zato, ker še vedno nosimo v spominu draguljček svojega prvega srečanja z Žogico. Iščem jih zaradi tistih malčkov, ki so jo s takim veseljem odšli spoznat, prvlč... in ugotovi-li - po svoje, otroško, pa zato nič manj zagotovo, da je Žo-gica, da so lutke en velik otroški živ žav, z veliko pssssstin hrupa, kjerse vsa-ke toliko časa zasliši tista pe-smica, ki jo že tako ali tako znamo, saj imamo doma ka-seto.
To pa ni tisto najzgodnej-še, najdragocenejše, vzgojno najpomembnejše doživetje gledališča in njegove čarov-nije.