Neda Brglez Poročamo — glosiramo O SOCIOLOGIJI KNJIŽEVNOSTI — OB L. GOLDMANNU Čeprav seveda vemo, da je umetnost del človekovega družbenega življenja, in čeprav vemo za Marxa, Taina in druge, in čeprav je J. Cassou na primer v »Situations de l'art moderne« napisal, da bi vsaka družba »v umetnosti rada videla svojo družbeno funkcijo«, se pravzaprav tisto področje preučevanja umetniškega dela, ki naj bi se ukvarjalo prav z družbenimi vidiki umetnosti, ne more prav razviti — pa naj mislimo na sociologijo umetnosti ali pa na marksistično estetiko. Razmišljanje o vzrokih za to ali pa naštevanje nekaterih primerov, ki vendarle so, presega okvire tega zapisa, ki se ukvarja samo z zapoznelim razmišljanjem o Lucienu Goldmannu in njegovi sociologiji književnosti oziroma o njegovi sociološki teoriji romana. V marksistični sociološki in filozofski misli je bil Goldmann nedvomno pomembna osebnost, deloval pa je prav na področju, kjer so največje vrzeli. Kljub mnogim tezam in mislim, ki jih ne moremo sprejeti, je njegova teorija v okvirih sociologije književnosti vendar toliko nova in izvirna, kljub tesni navezanosti na Lu-kacsa, zlasti na njegova zgodnja dela, da bi jo mogli v posameznih delih gotovo s pridom uporabiti. V naši kul-turno-teoretični misli pa Goldmann pravzaprav ni imel prave sreče — mlajši avtorji so ga pravkar spoznavali, ko je prišel val strukturalističnih teorij »čistejšega tipa«, in so tako Goldmanna ali preskočili ali nadomestili z njimi. Lucien Goldmann se je rodil leta 1913 v Bukarešti, na Sorboni je predaval sociologijo literature in filozofije. Najpomembnejša dela: Sciences humaines et philosophie (Družbene vede in filozofija) (1952), Le Dieu cache (Skriti bog) (1956), Recherches dialectique (Dialektična raziskovanja) (1958), Pour une sociologie du roman (Za sociologijo romana) (1964). Die Aufklarung und die moderne Gesellschaft (Razsvetljenstvo in sodobna družba) (1967). Goldmann je umrl pred nekaj meseci in dve novejši knjigi s področja sociologije literature sta še v tisku. V tem razmišljanju nas zanima predvsem to področje, zato obravnavamo predvsem dela Za sociologijo romana, Skriti bog in Dialektična raziskovanja. Svoje pojmovanje v zvezi z vprašanji sociologije literature je Goldmann najbolj eksplicitno razložil v delu Za sociologijo romana. Njegova opredelitev pomeni novost kot kulturna in literarno-kritična teorija — seveda ne zato, ker proučuje književnost iz socialnega vidika, takih poskusov je vse polno, tudi ne po posebni izvirnosti vsebinskih, izhodiščnih tez, saj Goldmann v marsičem izhaja in navezuje na Lukacsa in njegove znane teze o teoriji romana, temveč predvsem zaradi metodološkega prijema. Goldmann izhaja tudi od stališč Reneja Girarda (Mensonge roman-tique et verite romanesque); ugotavlja, da sta se oba znašla na isti poziciji, ko za svoje junake trdita, da na »degradiran način iščejo avtentične vrednote v nekem lažnem, neavtentičnem svetu« ter za oba tudi pravi, da je »roman hkrati biografija in družbena kritika«. Nato Goldmann opredeljuje temeljni problem sociologije romana kot vprašanje odnosa med obliko romana in 204 205 O strukturo družbene sredine, v kateri se je taka oblika razvila. Njegova hipoteza je, da je »roman transpozicija vsakdanjega življenja na področju književnosti v individualistični družbi, ki je nastala iz proizvodnje za tržišče«. Odnosi med ljudmi v družbi, kjer vlada blagovna proizvodnja, so v homologni romaneskni formi. Prometna vrednost nastopa v družbi kot prikriti posrednik med ljudmi in uporabno vrednostjo — kot tak, prikrit, pa je ta proces analogen delovanju avtentičnih vrednot v romanu. Tako Goldmann skupaj z Lukacsem ugotavlja, da je romaneskni svet v svojem temelju pravzaprav sestavljen iz problematičnih junakov, avtentičnih vrednot in degradiranih postulatov; temu svetu pa najde korelate v strukturi družbene blagovne proizvodnje: tudi tu je problematični junak, toda reificirani svet in uporabna vrednost. »Evolucijo romana, ki ustreza svetu reifikacije, je mogoče razumeti samo v zvezi s homo-logno zgodovino reifikacije same.« Gre torej za vzpostavitev zveze med ekonomsko strukturo in književnimi pojavi, kar je v načelu dovolj mehanici-stično zveneča naloga. Ko se Goldmann sprašuje po vzrokih za evolucijo romana (v zvezi z »novim romanom«), na primer misli, da jo je mogoče postaviti v direktno zvezo z razvojem kapitalizma. Le-tega deli na tri faze in v zvezi z vlogo posameznika v vsaki od njih pravi: konkurenčni, liberalni kapitalizem še vzdržuje bistveno funkcijo posameznika v ekonomskem in družbenem življenju — to je v literaturi »klasični roman« s problematičnim junakom, ki išče človeške vrednote (od Cervantesa do Flauberta). Prehod k imperializmu poskuša zatreti vsako temeljno pomembnost posameznika in individualnega življenja znotraj družbenih struktur in torej tudi znotraj družbenega življenja. Ta monopolni kapitalizem v literaturi pomeni zmago Kafke, Jovcea, Musila in tudi Sartra. Sodobni kapitalizem pa ustvarja družbe, kjer je človek izgubil bistveno res- sociologiji književnosti — Ob L. Goldmannu ničnost sebe kot posameznika in tudi kot skupine, kjer se uveljavlja »avtonomni svet stvari« — v njem pa se človeško težko izraža. Tako postavlja Goldmann dovolj samovoljno tezo, da mora evolucija romana kolikor mogoče dosledno ustrezati evoluciji »procesov reifikacije«, da je potreben »direkten odsev ekonomije na zavest in na literarno ustvarjanje«, da je romaneskna oblika med vsemi najbolj neposredno in tesno povezana z ekonomskimi strukturami, z menjavo in blagovno proizvodnjo. Goldmann je svojo metodo imenoval genetični strukturalizem. Po njegovem je najbolj uspešno sredstvo za proučevanje družbenih dejstev koncept pomenske strukture. Struktura književnega dela se kaže v njegovi notranji koherenci. Posamezni elementi, sestavni deli, so celota. V tem se kaže idejna sorodnost z Lukacsem — tudi pri njem je koncept dinamične pomenske strukture (zgodovina in razredna zavest). Goldmann pravi, da struktura književnega dela zelo koherentno izraža človekov globalni odnos do vseh problemov. Te globalne vizije imenuje vizije sveta, ki jih je tudi izpeljal iz del mladega Lukacsa in jih poimenoval v skladu s tradicionalističnimi oznakami teorije literarnih oblik. Tudi Goldmann poudarja, kot že Lukacs, da je število teh vizij omejeno, da ustvarjalci teh vizij niso posamezniki, ampak da določena vizija sveta izhaja iz konkretnega zgodovinskega in družbenega položaja določene družbene skupine. Individualna dejanja so s kolektivno zavestjo povezana na ravni strukture in ne ravni vsebine; v tem procesu strukturacije pa gre za dve komplementarni strani: za destrukturacijo stare strukture in za strukturacijo novega. Vsaka dinamična pomenska struktura vsebuje dva nivoja analize: razumevanje in pojasnjevanje. Potem si mora Goldmann nujno zastaviti vprašanje, kdo je v tem procesu nepretrgane strukturacije pravi subjekt mišljenja in akcije. Med več možnimi Neda Brglez odgovori se Goldmann odloči za he-glovski, marksistični odgovor: dopušča, da je pravi nosilec ustvarjanja kolektiv, skupnost, pri tem pa opozarja, da je skupnost samo sestavljena mreža iiiter-individualnih odnosov in da je zato treba raziskati strukturo te mreže in ugotoviti mesto, ki ga imajo posamezniki v njej. Če hočemo delo dojeti v tistem, v čemer je specifično kulturno (literarno), in ga pri tem vežemo samo na njegovega avtorja, kot delajo empi-risti, bomo v najboljšem primeru dojeli njegovo enotnost ter odnos med sestavnimi deli in celoto. Toda v tem primeru ni mogoče vzpostaviti zveze istega tipa med tem delom in njegovim avtorjem. Iz tega izhodišča — posameznik kot subjekt misli in akcije — bi sledilo, da je večji del književnosti obravnavan kot naključen, da ostaja refleksija. Zato je za znanstvene, analitične namene potrebna sociološka analiza, ki odkriva temeljne zveze in jih navezuje na skupine in njihove strukture, ki so bolj eksaktne. Francoski novi roman, zlasti A. Rob-bes-Grillet in N. Sarraute, je v Gold-mannu našel svojega sociologa, nekateri pravijo svojega marksističnega teoretika. Goldmann je bil resnično vedno občutljiv za nove kulturne in literarne pojave in ni zapadel apokaliptični paniki o koncu romana in »lepe književnosti«. Njegova začetna ugotovitev: živimo v svetu, ki ni svet Balzaca, Stend-hala in Flauberta. Individuum se je izgubil, tudi njegova psihologija in biografija sta izgubili vsakršen zares primaren pomen. Vzporedno s tem, misli Goldmann, poteka v sodobnem romanu večje ali manjše izginjanje oseb in dobivajo pomen avtonomne stvari. Na primeru analize Malrauxovih del lahko izluščimo konkreten način Gold-manovega dela. Za imanentno analizo je dovolj navesti elemente: okvir romana, elemente romana, vrednosti, ki strukturirajo svet romana ter elemente romana v akciji, torej v procesu struk- turacije. Avtor hoče pokazati »ali ho-mologijo ali možnost, da se odkrije obstoj nekega smiselnega razmerja med strukturo tega knjižnega sveta in določenim številom drugih struktur.« Goldmann, čeprav je sicer v Franciji veljal za Lukacsovega učenca, ni ostal zgolj pri kopiranju metode svojega učitelja. Pokazal je na nezadostnost tako imenovane »vsebinske sociologije literature«, ki je ugotavljala pasivno odvisnost romana od danih družbenih razmer. Upravičeno je tudi poudarjal prednosti strukturalistične metode, saj omogoča bolje spoznati medsebojno strukturo med ekonomskimi in družbenimi odnosi in individualnim ustvarjalcem. Goldmann v načelu ne reducira literature na druga družbena dejstva, zaradi njegove teorije o homologiji med obema strukturama pa bi moral biti mnogo jasnejši, kajti tako še vedno ne vemo, če njegova teorija ni prav to, kar noče biti — zavest — odsev, kot bi dejal Goldmann sam. Obe strukturi sta pri njem vzporedni, enotnost med njima se le redko vzpostavi. V naporu, da bi obe strukturi povezal, odkriva štiri elemente, ki naj bi pomenili izvor romana — zdrkne na pozicije tradicionalistične sociologije in išče zunaj literature družbena dejstva, katerih izraz je struktura romana. Goldmann ni nikoli načel analize, če, koliko in kako vpliva romaneskna struktura na razvoj in podobo ekonomije in družbe. Tudi si nikoli ne zastavlja problema o naravi literarnega ustvarjanja: »Vsako literarno delo je izraz neke vizije sveta. To je pojav kolektivne zavesti, ki doseže maksimalno pojmovno ali senzibilno jasnost v zavesti misleca ali pesnika.. .« Polemika med »staro in novo kritiko« je Goldmannu naprtila, da pojmuje umetnost kot imitacijo, da je zredu-ciral literarno delo na sociološko vsebino, potem pa je literarnost potisnjena v drugi plan. Čeprav gre v Goldman-novem primeru za imitacijo fenomena 206 207 O sociologiji književnosi — ob L. Goldmannu kolektivne zavesti, pravzaprav to res ni bistveno. Ne gre za to, če je kakšno zunanjo danost literature mogoče ali ne zreducirati na neko koncepcijo sveta, ampak gre za to, da ni zunanje danosti, ki bi bila neodvisna od dela. Teza, da zunanja danost pogojuje literaturo, pripada empirični koncepciji spoznavnosti. Umetniško spoznavanje pa je v osnovi vendarle kognitivni proces. V konkretnih primerih Goldmannu ni uspelo uveljaviti svojega modela. Osnovni koncept je sicer ohranil — homologija romaneskne strukture in strukture reificirane družbe, toda ni ju vključil v nobeno širšo družbeno strukturo. Za Goldmanna je ključni pojem teorija reifikacije, nastala iz Mancove koncepcije o fetišizmu blaga, na področju umetnosti pa pomeni, da se vse kvalitetne vrednosti spreminjajo v ustrezne kvantitativne vrednosti — taka teorija pa ne more obseči vsega fenomena literature. Teorija reifikacije v nekaterih primerih ne privede do konca, treba bi jo bilo dopolniti z drugimi elementi, česar pa Goldmann ni dovolj upošteval. Na prvi koncept reifikacije Goldmann tudi precej samovoljno navezuje izvedeni koncept »progresivne reifikacije«, ki v prehodni fazi od liberalnega kapitalizma k imperializmu doseže fazo tako imenovane »totalne reifikacije«, pred katero je kapituliral tudi proletariat. Največji kompliment, ki ga naredi Goldmann v konkretni analizi lahko naredi Robbeju Gril-letu, je, »da je do kraja pošten«, da je pisatelj, ki »registrira«, »ugotavlja«. Kljub mnogim slabostim svoje misli, ki se pokažejo zlasti v trenutku, ko hoče svoje teoretične načelne teze prenesti in uveljaviti v konkretnih analizah, ostaja Goldmann pomemben in ustvarjalen teoretik, ki ga je predvsem vodila želja, da bi presegel omejenost in dogmatičnost tradicionalnega načina v sociološkem proučevanju literature. Neda Brglez