GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC (Napi, holcarji in jagri" i ZAZNAMOVALI ČRNO OZDARJI TEKMUJEJO gozdarskih disciplinah 1 Presekovanje debla je bilo treba hitro daviti. 2. Prerez stoječega debla. 3. Boris ■'Zgoršek pri prerezu debla. 4. Ob koncu krnovanja je nastal ta gasilski posnetek. tekmovanju • Ocenjevalna komisija je na l6la veliko dela. IsJfC Ml PIB! m 4. SKUPŠČINA DELNIČARJEV GOZDNEGA GOSPODARSTVA SLOVENJ GRADEC d.d. 4. skupščina delničarjev Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d. je bila 2. septembra 2002 v prostorih gostilne Murko v Slovenj Gradcu. Po dnevnem redu, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 67-69/2002, so delničarji sprejemali spremembe in dopolnitve statuta družbe GG, bili seznanjeni z letnim poročilom uprave za poslovno leto 2001, o uporabi bilančnega dobička, o poročilu o uporabi sklada lastnih delnic v letu 2001 ter imenovali revizorja . Skupščine se je udeležilo 63,54 % lastnikov kapitala in notarka Sonja Kralj. Skupščino je vodila Francka Merkač. Pri sprejemu spremeb in dopolnitev statuta družbe Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec d.d. je predstavnik Pokojninske in kapitalske družbe podal predlog, da se v točki 8 -9 črtata zadnji dve alineji, ki opredeljujeta uporabo bilančnega dobička. Bistvena spremeba statuta pa je zmanjašanje števila članov nadzornega sveta iz sedanjih pet na tri člane. Take spremebe je skupščina tudi sprejela. Z letnim poročilom uprave o poslovanju družbe v letu 2001 je skupščino seznanil direktor uprave Silvo Pritržnik. Značilnosti v poslovanju v lanskem letu so bile: obveznosti iz naslova prisilne poravnave, ki so v tem trenutku že poplačane, zaključen postopek tehnoloških viškov, poplačilo visokih odškodnin za delovne nezgode, dezinvestiranje (prodaja avtopralnice v Pamečah), podpis koncesijske pogodbe s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov, razširitev dejavnosti na področju primarne predelave (Mušenik), začetek uvajanja 20 ključev, metode za izboljšanje organizacije podjetja. Poslovno leto je družba zključila z dobičkom 25 mio sit. Skupščina je sklepala tudi o razporeditvi sredstev bilančnega dobička in sprejela sklep, da ostane do nadaljnjega nerazporejen in se vknjiži v preneseni dobiček družbe. Tak sklep je predlagala uprava in nadzorni svet, ker smo v letošnjem letu začeli z investicijo žagalnice in bomo denar potrebovali v ta namen. Za povečanje sklada lastnih delnic je skupščina izglasovala 9.985 delnic in sedaj predstavlja sklad 2,82% ter pooblastila upravo, da še naprej kupuje delnice za lastni sklad. Za revidiranje računovodskih izkazov družbe za leto 2002 je skupščina tudi letos imenovala ITEO - podjetje za revizi o Ljubljana. Ob zaključku so prisotni predlagali, da bi občasno objavlja i v Viharniku stanje delnic Gozdnega gospodarstva, možnosti nakupa in prodaje ter njihovo ceno. IDA ROBNIK *fefefil Plešivec dir Uršlja gora je kot slikovit ^ psamelec vzhodriega dela Karavank opazen z-mnogiji vrhov širom po Sloveniji. . ' Za Korošce je Uršlja gora, na kateri stoji jiOrvišja cerkev - Sv. Uršula - na Slovenskem, sveta gora. __L • ' !l_____ •____________________■„rl. ni ?• rtci pa jo poznajo po televizijskem pretvorniku Plešivec. nogi Slovel GOZDARSTVO tA GOZDNO TURISTIČNA POT PLEŠIVEC GORAZD MLINŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva, (?> Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Slikovita je naša Uršlja, od daleč daje videz lepo zaobljene 1700 m nad morjem visoke gozdnate gmote, od blizu pa se ob pogledu na skalnati vrh in prepadne stene Šmohorice in Kozjega hrbta lahko prepričamo, da je nekdaj popolnoma v vrhnjem delu, danes pa delno plešasta Uršlja gora (zaradi paše in golosečenj) tudi divja gora. Plešivec ali Uršlja gora skriva v pod varstvom gozdov številne manjše doline in soteske, katere so in še oblikujejo hudourniške vode. Skrivnostne so te ozke doline, po katerih je že pred štiristo leti človek iskal in si utiral pot proti vrhu Plešivca. Takšna divja soteska je tudi soteska Kaštev pod Plešivcem. Dobro jo poznajo domačini Suhega dola in Razbora, saj je bila že za časa grofa Thurna po njej speljana utrjena cesta iz Suhega dola mimo dvora Plešivec proti Križanu na Sleme ter v Črno na Koroškem. Po njej so furali hlodovino iz plešivških gozdov do žage v Suhem dolu. Cesta je bila prijetna za ljudi, za sotesko pa je umetna tvorba bila ovira in tujek, kateri je jemala vodi Suhodolnici prostor. Narava človeku za nje- .-"7 v; ' ' ’ \ I iiSISl Začetek poti plliMi Foto Tone Lesnik Otvoritve poti so se udeležili (od leve proti desni) kot častni gostje profesor Tone Turičnik, primarij Drago Plešivčnik in profesor Jože Potočnik. Foto Mirko Tovšak O sami poti je spregovoril Tone Leve, ata zanimive pohodniške poti na Plešivcu. Foto Mirko Tovšak ► gove pritiske na njen prostor vrača udarce. 9. avgusta 1995 se je nad Plešivcem utrgal oblak in skozi ozko sotesko si je voda z rušilno močjo utirala pot skozi s cesto utesnjeno sotesko proti Suhem Dolu. Nazaj si je izborila svoj prostor. Gozdno kamionske ceste z opornim zidom in mostom v nekaj minutah ni bilo več. Ostala je divja neprehodna soteska. Po neurju se je porajala med gozdarji javne gozdarske službe, predvsem pa v glavah gozdarjev Krajevne enote Slovenj Gradec ideja o gozdni učni poti skozi Kaštev na Plešivec. Gozdarji smo želeli šolski mladini in širši javnosti na enostaven način pokazati lepote Plešivca, predvsem pa jih opozoriti na moč narave. Ideja o gozdni učni poti je zorela pod vodstvom Toneta Levca, vodje KE Slovenj Gradec sedem let. Želeli smo približati lepote gozdnate krajine s samotnimi kmetijami in zaselki pod Plešivcem številnim pohodnikom. Nekaj let je nastajala pod vodstvom gozdarjev Zavoda za gozdove, katerim so se pridružili sodelavci Zavoda za spomeniško varstvo, Turističnega društva Slovenj Gradec, profesor zgodovine Jože Potočnik in slavist profesor Tone Turičnik in drugi. Veliko posluha za nastajajočo pot je imel tudi župan občine Slovenj Gradec Janez Komljanec. 10. avgusta smo se zbrali pri gostilni Balek v Suhem dolu na uradni otvoritvi Gozdno - turistične poti Plešivec številni pohodniki. Uživali smo ob poslušanju lepega kulturnega programa. Peli in recitirali so nam šolarji osnovne šole Razbor. Da okoli vrha Plešivca živijo z domačo pesmijo tudi nekoliko manj mladi, so nas prepričala Postavkova dekleta, ki so nam zapela nekaj domačih pesmi iz okolice Raz-bora in Plešivca. Ena izmed pevk se je ojunačila in nam povedala, kakšno je bilo življenje pod Uršljo goro, predvsem pa v Suhem dolu nekoč. Že leta 1921 naj bi podivjana hudourniška voda odnesla cesto v Suhem dolu. Zanimivo je bilo njeno pripovedovanje o prevozu lesa s sanmi na žago v Suhi dol, pa o kači kraljici in hlapcu, ki je bežal pred kačami in drugih suhodolških dogodkih. Seveda pa smo prisluhnili vsem slavnostnim govornikom. Ivan Bošnik, predsednik Turističnega društva Slovenj Gradec se je Gozdno turistično pot so pri Suhodolniku uradno odprli župan mestne občine Slovenj gradeč Janez Komljanec (s sekiro), predstavnik ZGS, KE Slovenj Gradec Tone Leve (na levi) in predstavnik Turističnega društva Slovenj Gradec Ivan Bošnik. Številni pohodniki so se podali na pot. Kako se striže ovce in prede volno so obskovalcem poti pokazale domačinke in domačini. Foto AT Mirko Tovšak zahvalil gozdarjem za nastalo gozdno - turistično pot, župan Slovenj Gradca je poudaril pomen poti kot nove turistične ponudbe. Pot naj povezuje prebivalce pod vrhom Uršlje gore z ostalimi ljubitelji narave in gora širom po Sloveniji. Vodja krajevne enote Slovenj Gradec gozdar Tone Leve je opisal sedemletno nastajanje poti. Zdaj imamo lepo učno pohodniško pot, katera naj bo polno obiskana in vzdrževana. Obvezo do poti moramo imeti tako Razbočani kot ostali Korošci. Pohodnike je pozdravil tudi Tone Lesnik, predstavnik Zavoda za gozdove Slovenije iz Ljubljane. Kot domačin - rojen v gozdarski bajti na Plešivcu- se je veselil sprehoda po na novo odprti gozdni poti. Na 10 kilometrov dolgi poti lahko spoznavaš umetniške in rušilne stvaritve hudourniške vode, hkrati si spočiješ živce ob nekdanjem vodnem zajetju Plešiv-škega mlina, se hladiš v senci v Sloveniji najvišje rastočih divjih kostanjev, se spočiješ pri Plešiv-škem dvoru, opazuješ lepote gorskega gozda. Če te zgrabi lakota ali te zvije v želodcu, ti lahko pomagajo pri Verneršku pod Plešivško kopo. Lahko ti jo bodo pregnali z dobro pečeno ovčetino, želodčne težave pa ti bodo odpravili z zdravilnim domačim žganjem. Z Vernerice, najvišje točke na poti (IlOOm), pa lahko temeljito razgibaš svoje spodnje okončine po strmi rebri navzdol mimo lovske koče LD Podgorje in ruševin domačije Potočnik do izhodiščne točke. Po poti te usmerjajo lepo izdelani leseni smerokazi, zanimivosti na poti pa so podane na obpotnih panojih, zaščitenih pred vremenskimi neprilikami z lesenimi kozolci, katere so izdelali učenci srednje lesarske šole iz Slovenj Gradca. V veliko pomoč vam bo na poti lepa slikovita barvna zgibanka s karto poti. Dobite jo pri gozdarjih javne gozdarske službe na Krajevni enoti Slovenj Gradec ali v prostorih Turističnega društva Slovenj Gradec. Mnogo truda je bilo vloženega, da se lahko danes sprehajamo po tej poti. Vsem sodelujočim hvala lepa za ves trud, še posebno pa Tonetu Levcu - atu te poti. Čimprej se podajte na Gozdno - turistično pot Plešivec. A DOBRE STVARI OSTAJAJO" MISEL MESECA - PRIJATELJSTVO LIDIJA JEROMEL ob smrti 5 resničnih prijateljev, potem si imel čudovito življenje«. Pravi prijatelji so torej tako redki, kot so redki dragulji. Prijatelji te pripravijo do nasme- V času, v katerem živimo, imamo skoraj vse. Privoščimo si to in ono. Kar je ta trenutek nedosegljivo, čez čas postane dosegljivo z željo, če si to res želimo in da je za nas dobro ter koristno. Po pripovedovanju starejših ljudi omenjenega ni bilo, saj ni bilo tako velikega blagostanja. Pa vendar so bili ljudje srečni, saj so se mnogo več družili, več sočustvovali za prijatelje ter najbližje. Imeli so velika in prava prijateljstva. Kaj pa mi danes razumemo ob besedi prijateljstvo? Kaj je sploh prijateljstvo v pravem pomenu besede? Ali nismo kar nekako izpustili pomembnost le-tega in ga nadomestili s »sodobnimi« tehničnimi sredstvi? Kar pogosto raje sedemo za računalnik, televizijo in se zapremo v svoj stalni prostor, kot pa da bi povabili svoje prijatelje in skupaj preživeli kakšen popoldan ali večer. Kaj smo res srečni v tem, kar počnemo oziroma kakšen odnos imamo do prijateljstva? Ob nekaj naslednjih mislih, kaj sploh je prijateljstvo pa ostanimo še v razmišljanju in poskušamo ovrednotiti svoj osebni odnos do njega. Prijateljstvo je ena misel v dveh srcih. Resnično prijateljstvo je kakor trdno zdravje, ne znamo ga ceniti dokler ga ne izgubimo. Resnični prijatelj je nekdo, ki prihaja, ko ostali odhajajo. Prijatelji poslušajo kar poveš. Najboljši prijatelji slišijo tudi, česar ne poveš. Pravega prijatelja drži z obema rokama. Prijatelji so način, kako Bog skrbi za nas. Starejši ljudje pravijo: »Če imaš ha, te poslušajo, te opogumljajo, ko ti gre slabo, imajo zate lepe in spodbudne besede in njihovo srce je tebi vedno odprto. Pokažimo svojim prijateljem, kako jih imamo radi in koliko nam pomenijo. ▲ >cn BORUT TASIČ, vodja PE Res je, mineva eno leto obratovanja žage Mušenik v okviru Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d.. V avgustu lanskega leta smo pričeli z sanacijo objekta in strojev in v septembru z obratovanjem na žagi. Do pomladi letošnjega leta je potekalo delo enoizmensko, zaradi povečanega zanimanja za naše trame , pa smo dodatno zaposlili še delavce za drugo izmeno. Proizvodnja na PE ŽAGA MUŠENIK je še vedno naročniška za znanega kupca in sicer predelamo 90 % lesa za strešne konstrukcije, (trami prežagano srce in izžagano srce). Količine predelave smo povečali in bomo v tem letu na lokaciji žage Mušenik razžagali 11000 m3 hlodovine. Zagotavljanje naročil kupcev, ki prihajajo večinoma iz evropske unije (Italija, Avstrija) je izjemno težko, saj se poleg zahtevanih hitrih dobavnih rokov, vse bolj zaostruje tudi zahtevana kvaliteta lesa. (ustrezna rast lesa ipd..) Veseli smo, da so kupci zadovoljni z našimi izdelki in da se obseg naročil povečuje iz meseca v mesec. Prepričani smo, da smo na pravi poti, ker samo dobre stvari ostajajo. ▲ 4. DRŽAVNO SEKAŠKO TEKMOVANJE LASTNIKOV GOZDOV V GORNJI RADGONI GORAZD MLINŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec V gozdu so poleg strokovno načrtovalnih del (urejanje, gojenje, sečnja,...) zelo pomembna tudi izvedbena dela, med katerimi je sečnja drevja najbolj nevarno delo. Da bi bilo pri sečnji in spravilu lesa v slovenskih gozdovih čimmanj nesreč, gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) s pomočjo poslovnih partnerjev (Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna, Gozdno gospodarstvo), organiziramo številna usposabljanja za lastnike gozdov. Med te oblike svetovanja za bolj varno delo spadajo tudi tekmovanja v sekaških disciplinah, kjer si na predhodnih izbirnih tekmah izpopolnjuje svoje znanje številni lastniki gozdov. Najboljši trije pa sestavljajo ekipo, kateri na državnih tekmah zastopajo svojo območno enoto. Že četrtič so se zbrali spretni lastniki gozdov v času delovanja javne gozdarske službe na državnem sekaškem tekmovanju - trikrat v Kranju in letos prvič v Gornji Radgoni. Letošnji Kmetijsko živilski sejem smo gozdarji poleg vsakoletnih rednih predstavitev našega dela, popestrili tudi s prikazom spretnosti in preciznosti pri delu z motorno žago na 4. državnem sekaškem tekmovanju lastnikov gozdov. 25. avgusta 2002 se je zbralo na radgonskem sejmišču štirinajst ekip iz vseh območnih enot. V ekipi so bili vodja ekipe in trije tekmovalci - lastniki gozda, ki se ne ukvarjajo s sečnjo poklicno. Tekmovanje je potekaio v štirih sekaških disciplinah: zasek in podžagovanje, kleščenje, kombinirano prežagovanje, podiranje na balon. Vsak tekmovalec je tekmoval v vseh disciplinah. Območno enoto Slovenj Gradec so zastopali tekmovalci: Štern Jože »Ober«, Štern Mirko »Jakše« (oba iz Plata nad Mežico), Pavle Mihev »Breznik« iz Zelenbrega nad Ravnami na Koroškem. Ekipo je vodil na tekmovanju vodja KE Prevalje Janko Mikeln. Z mislimi pa je bil v času tekmovanja močno prisoten z ekipo revirni gozdar Franc Hu- Ekipa OE Slovenj Gradec (od leve proti desni) - Janko Mikeln, vodja ekipe, Mirko Štern s Plata »Jakše«, Pavle Mihev z Zelenbrega, Jože Štern s Plata (»Aber«) Sekaško tekmovanje lastnikov gozdov je organiziral Zavod za gozdove Slovenije že četrtič. Najboljši med lastniki gozdov so preizkusili znanje v sekaških veščinah tudi na 4. državnem sekaškem tekmovanju v Gornji Radgoni. Foto AV Gorazd Mlinšek drap, ki je namakal od gojzarjev prepotene noge na obveznem dopustu na Jadranu. Franc Hu-drap je bil glavni organizator in duhovni vodja priprave naše ekipe. Mladi pobi so trenirali na kmetiji Breznik na Zelenbregu. Lastnik Breznik je odstopil prostor za poligon in hlodovino. Pri sojenju v disciplini podiranje na balon je imel med državnim tekmovanjem strogo odprte oči in napete mišice tudi izprašani sodnik Janez Švab (revirni gozdar iz KE Črna). Tekmovanje sta uradno odprla direktor ZGŠ Andrej Kermavnar in državni seketar za gozdarstvo Jože Sterle. Za gozdarje in lastnike gozdov si je vzel čas tudi direktor radgonskega sejma Janez Erjavec. Naši pobi so trenirali na čas, manjše nespretnosti so pripomogle, da so zasedli ekipno 9. mesto. Posamezno so se uvrstili na 21. mesjo Mihev Pavel, na 23. mesto Štern Jože in na 31. mesto. Prva tri mesta ekipno so si priborile ekipe: 1. mesto OE Postojna, 2. mesto OE Tolmin, 3. mesto OE Novo mesto. Najboljši pa so bili na tekmovanju: 1. mesto Marjan Meglič (OE Kranj), 2. mesto Kranjec Marko (OE Postojna), 3. mesto Alojz Debeljak (OE Kočevje). Ne glede na rezultate so bili vsi tekmovalci zmagovalci, ves dan so zdržali v zaščitnih oblekah in čeladah pod vročim pomurskim soncem, kjer so si iahko medsebojno izmenjali mnenja o delu v gozdu. Namen tekmovanja ni samo v tekmovanju ampak tudi v druženju. Hvala tako domačim kot drugim sponzorjem in sodelavcem javne gozdarske službe, ki so pripomogli, da je bilo tekmovanje kvalitetno in varno izvršeno! A INFORMATIVNI GOZDARSKI STORŽI V JULIJU IN AVGUSTU GORAZD MUNŠEK, univ.dipl.ini.gozdarstva, d Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Julij in avgust sta namenjena predvsem dopustovanju. Ljudje znamo temeljito in različno izkoristiti ta čas za počitek. Narava pa čez leto nima časa za počitek. V spomladanskem času nastajajoči in poletnem času razvijajoči se plodovi v jesenskem času dokončno dozorijo. Tako kot vpliva na razvoj rastlin vreme, smo vremenu podvrženi tudi ljudje. Malokdaj nam ustreza -ali je prevroče ali je prehladno ali je presuho ali premokro. Sušno obdobje v juniju in prvi olovici julija je zamenjalo nevi-tno obdobje v avgustu. Ogromne količine padavin so zalivale zemljo v lokalno in časovno različno razporejenih nevihtah -spremljanih z redkimi a močnimi strelami. Neurje ni prizaneslo 16. julija prebivalcem Strojne in Leš. Oblak je 9. avgusta izlil svoje težke dežne kaplje pomešane s točo na področju Javorja, Šentvida in Jazbine. Zasulo je cesto Črna - Sleme in močno razbrazdalo posamezne gozdne rpctp Kljub dopustovanju je bilo v naših gozdovih v poletnih mesecih zelo živahno. Dolgo pričakovani dež je delno namočil gozdna tla in vzpodbudil trose gliv. Gobe so predrle humusno plast, gozdovi pa so oživeli. Mnogo je bilo rekreativnih nabiralcev gob s pleteno košaro, nožem in enim kilogramom nabranih gob po osebi. Bili pa so tudi heroji, ki so svoje neznanje izražali z nasiljem nad glivami, katere živijo v sožitju s posameznimi grmovnimi in drevesnimi vrstami. Izruvane, zbrcane in pohojene gobe izražajo neznanje in nekulturno zabitost v kulturnem obnašanju posameznih gobarskih nasilnežev. V avgustu je in še bo izvajal kontrolo med nabiralci gob v koroških gozdovih ob spremstvu policije območni gozdarski inšpektor Drago Križan. Gozdarji javne gozdarske službe svetujemo vsem »ljubiteljem« gob, naj krotijo svojo pradavno strast nabiralništva, saj s prekomernim nabiranjem in uničevanjem teh povzročajo tudi škodo v gozdu. Ne pozabite, da je goba težko prebavljiva hrana z veliko celuloze in veliko količino težkih kovin. Z daljinskim transportom potujejo s težkimi kovinami in drugimi škodljivimi snovmi nabite dežne kapljice z industrijsko onesnaženih območij tudi na ekološko čista območja. Gobe (glive) potrebujejo veliko talne vlage, iz zemlje črpajo onesnaženo vodo, težke kovine pa se kopičijo v gobjem tkivu. Pa še to - želim vam strpnost pri nabiranju in uživanju gob. Nekatere gobe so užitne samo enkrat! Posamezni deževni dnevi in hladnejše avgustovske noči (pod + 16°C) so upočasnili nadaljnji razvoj podlubnikov, kateri so se v večjem številu razmnožili v sušnem toplem obdobju. Kljub sprotnim gozdarskim kontrolnim pregledom zdravstvenega stanja gozda in hitrim ukrepanjem, se je pojavilo v avgustu večje število žarišč lubadark (sušeče drevje, suhe veje, odpadanje lubja ...). Pravočasno odkritje in hitra sanacija žarišč po lubadarju napadenih dreves bo po navodilih revirnega gozdarja preprečilo preštevilno razmno-žitev malega in velikega smrekovega lubadarja. tAtAtAtAtAtAtA V Topli in Koprivni se nadaljuje sušenje vrhov na vitalnih nadstojnih smrekah. Sušijo se vrhovi posameznih najdebelejših smrek. Pojav sušenja vrhov je močnejši na grebenih kot na vznožju. Malo je suhih vrhov, katere je naknadno zavrtal mali smrekov lubadar, mnoge med njimi je drevo uspelo zaliti s smolo. Po predvidevanjih gozdarskih strokovnjakov in fitopa-tologov (strokovnjakov za rastlinske bolezni) naj bi bil vzrok za sušenje vrhov v suši. Zanimivo pa je, da sušenje vrhov smrek drugje v koroškem območju ni tako intenzivno kot v zgornjem delu Mežiške doline. 22. avgusta si je ogledal pod vodstvom domačih gozdarjev in centralnega vodje za varstvo gozdov ZGS Jošta Jakše magister Dušan Jurc. Fitopatolog Jurc (Gozdarski inštitut) je ponovno vzel vzorce sušečih se vrhov, da bo na osnovi analize trosišč ugotovil vrsto glive, ki verjetno povzroča opisan pojav. tAtAtAtAtAtAtA Porušeno ravnotežje med rastlinojedimi in mesojedimi živalskimi vrstami vpliva tudi na prenam-nožitev rastlinojedih živali. Če je v določenem gozdnem okolju, pa tudi na negozdnih površinah, divjad preštevilčna, povzroča ta poškodbe na mladem drevju. Gozdarji javne gozdarske službe že četrtič izvajamo na stalnih popisnih ploskvah popis obje-denosti gozdnega drevja (mladje, gošča) po srnjadi, jelenjadi in gamsu. Popis izvajamo vsaki dve leti. Primerjava prejšnjih popisov in letošnjega je dober biokazalec usklajenosti med gozdom in divjadjo. tAtAtAtAtAtAtA Koroška je gozdnata dežela, zato kljub težavam v gozdarstvu gozdarstvo daje pomemben pečat življenju v posameznih krajih. Gozd je dajal kruh številnim ljudem v regiji, danes pa gozdarji promoviramo pomen gozda in gozdarskega dela med širšo javnostjo tudi z najrazličnejšimi aktivnostmi. 27. julija sta Milan Golob, vodja KE Črna in kmet Končnik iz Tople v televizijski oddaji »Naš vrt« predstavila gorski javor in veliki jesen. Malokje lahko vidiš gorski javor in gorski jesen kot sestavni del drevoreda. Pri Končniku v Topli še rastejo debeli gorski javorji in jeseni, ki varujejo brežine ceste h kmetiji. O označbi drevja za osek se je razgovoril novinar-i Radia Slovenija Ivanki Polanec avtor tega prispevka, o izdelavi šintlov, študijskem krožku »Sin-tli«,o gospodarjenju na hribovski kmetiji pa Berta in/ranc Placet - gospodarja na Žmavcerjevi kmetiji na Primožu nad Muto. tAtAtAtAtAtAtA Počitniške dni smo koroški gozdarji popestrili z otvoritvijo Gozdne - turistične poti Plešivec (v KE Slovenj Gradec; 10.8. 2002), črnjanski gozdarji (KE Črna, GG - PE Črna) so organizirali v času 47. turističnega tedna v Črni tekmovanje sekačev, gozdarji KE Prevalje so na kmetiji Breznik na Zelenbregu pripravljali tročlansko ekipo lastnikov gozdov za gozdarsko tekmovanje na Kmetijsko živilskem sejmu v Gornji Radgoni (25.8. 2002), kjer so izdelavo šjntlov pod vodstvom Jerneje Čoderl predstavili člani študijskega krožka »Šintli«. tAtAtAtAtAtAtA Pod vodstvom profesor Dušana Mlinška so nas obiskali v avgustu gozdarski strokovnjaki iz zahodnega dela Nemčije (Spodnja Saška). Gozdarji KE Mislinja, KE Radlje in KE Črna so jim pripravili prijetno strokovno ekskurzijo. Naše goste je zanimalo predvsem sonaravno gospodarjenje z gozdovi in nega gozdne krajine. ▲ Le redki so med nami, ki ne poznajo lipovega drevesa, saj je lipa naše nacionalno drevo. Mnogo starih lip raste in krasi številna grajska dvorišča, trge ali kmečka dvorišča. Korošci se lahko pohvalimo z najdebelejšo lipo v Sloveniji. Pred strelami varuje Najevnikovo domačijo na Ludranskem vrhu nad Črno na Koroškem Nojevska lipa. Mnogo zgodb se je in se spleta pod krošnjo vpetih dvanajstih vrhov. Lipa pa ni samo simbol Slovenije, lipa je tudi Koroško drevo. Prav na Koroškem raste največ hišnih dreves. Skoraj je ni domačije na Koroškem, kjer ne bi imeli zasajene lipe kot hišno drevo. Najstarejše lipe so bile posajene že v času turških vpadov čez slovensko ozemlje. Lipa je tudi gozdno drevo. Lipovih sestojev na Koroškem ni, posamezna lipova drevesa pestrijo marsikateri gozdni rob. Lipe rastejo predvsem na svežih, srednje globokih do globokih tleh. Pri nas rasteta velikolistna lipa (Tilia platyphyllos) in lipovec (Tilia cordata). Že latinsko ime za velikolistno lipo nam pove, da ima ta lipa večje liste kot ostale lipe. Navadni ali velikolistni lipi pravimo kar lipa, lipovcu pa lipan. Velikolistna lipa in lipovec sta listopadni drevesni vrsti. Velikolistna lipa zraste tudi do 35 m visoko, lipovec pa od 25 m do 30 m visoko. Deblo navadne lipe doseže prsni premer 2 m in več. Veliko je pri nas lip, katere so zraščene iz večih debel v eno deblo. Lipovec ima ponavadi krajše deblo, krošnjo ima gosto, jajčasto oblikovano, navadna lipa pa ima gosto, zelo razvejano krošnjo z močnimi debelimi vejami. Listi navadne lipe so lahko veliki tudi do 10 cm, obe strani listne ploskve sta zeleni, na spodnji strani so nekoliko kosmati in imajo v žilnih kotih šopke belih dlačic. Spodnja stran lipovca je na spodnji strani svetlejše zelena, šopki dlačic pa so med glavno in stransko žilo rdečkasti. Navadna lipa in lipovec cvetita v mesecu juniju, lipovec zacveti 14 dni kasneje kot navadna lipa. Cvetovi navadne lipe so večji kot pri lipovcu. Razmnožujeta se s semeni - majhnimi dolgopecljatimi krilatimi oreščki in vegetalčno podtaknjena in stranskimi poganjki. Lipov les je bel in mehak. Lahko ga obdelujemo (kiparstvo). Navadna lipa je razširjena po vsej Evropi, zahodni Aziji, na Krimi in Kavkazu, lipovec pa po Evropi, v evropskem delu nekdanje SSSR, na Kavkazu, na Krimi. Zanimivi sta tudi Plešivčnikova lipa na robu Navrškega vrha nad Ravnami in Poharnikova lipa pri kapeli na Sv. Primožu na Pohorju. Njuno starost s pomočjo letnic težko določimo, saj sta že obe votli, pa kljub temu še zelo vitalni. Pod Plešivčnikovo lipo so se radi zbirali pastirji, saj se tudi danes pod njeno krošnjo rade zadržujejo Kogelnikove krave. Kogelnikovi imajo v najemu tudi pašnik, ob katerem raste lipa. Pri lipi na Primožu pa so radi postali pohorski furmani in samotni kmetje na poti iz Pohorja v dolino. Pravijo, da je pri tej lipi rado stresalo! A Foto Gorazd Mlinšek I IDA naš Ll rA NARAVNI PONOS GORAZD MLINŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva, #T& 1*4» 1*s» 1*4» 1*4» 1*4» 4f& #H» 4f& 1*4» 1**» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» ČEBELARSTVO janez bauer #l<» 1*« 1*'<» 1*4» 1*4» 1*4» #4 1*4» 1*4» 1*4» Jutranja megla nas opomni, da se nezadržno približujejo hladnejši dnevi. Po koledarju je še skoraj cel mesec poletje, pa tudi temperature se kak dan dvignejo precej visoko, vendar se v naše kraje nezadržno približuje jesen. Čebele se na to pripravljajo že od kresa. Ta mesec čebele nimajo več pravega dela. Dokrmili smo jim zimsko zalogo s sladkorno raztopino, le največji zamudniki krmijo še zadnje obroke. Letošnje medeno leto je bilo sicer obilno, a se je med, ki so ga čebele prinesle v juliju in avgustu strdil že v satju. Takemu medu pravimo tudi cementni med in vsekakor ni za prezimovanje čebelje družine. Za prehranjevanje s takim medom čebele porabijo veliko vode, ki pa je pozimi ni kje dobiti. Zato je najbolje, če nekaj takih satov izvlečemo iz panjev in jih shranimo za spomladi. Takrat jih bomo vstavili v panj in to bo delovalo na čebeljo družino izredno vzpodbudno. Matica prične obilno zalegati, čebele pa v par dneh izpraznejo poln sat kvalitetnega medu. Tako dražilno krmljenje se obnese veliko bolj, kot razne pogače, ali sladkorna raztopina. Zato je po moje veliko bolje, da polne sate cementnega medu shranimo, kot pa da ga namakamo in nato iz medene čorbe kuhamo medeno žganje. Prazen prostor v panju pa nadomestimo s praznimi lepo izdelanimi sati, v katerega bodo čebele nanosile zimsko zalogo. V same panje posegamo le izjemoma. Vsak poseg v panj pomeni za čebeljo družino velik šok in tudi razburjenje. Sedaj ko ni več pašnih virov je glavna naloga čebelje družine, da obvaruje svojo zimsko zalogo pred tujci. Čebele iz sosednjih čebelnjakov zaradi pomanjkanja pašnih virov stikajo okrog panjev, saj iz njih dišijo medene zaloge. Take čebele domače stražarke preženejo, kakor tudi vse nadležne ose. Čebelja družina, katero razburimo, ali je izgubila matico slabo varuje vhod v svoj panj in takrat kaj hitro lahko pride do ropa. Rop je naravno dejanje čebelje družine. Bolne in oslabele čebelje družine in družine brez matice imajo manjšo sposobnost in voljo braniti svojo medeno zalogo. Zato čebele kaj hitro najdejo tako družino in ji izropajo medene zaloge. Take oslabele čebele tudi nimajo kaj iskati v našem čebelnjaku. Vendar mora čebelar že sam prej odkriti tako družino in jo pridružiti močni čebelji družini, ne pa da čaka na čebelji rop. Takšen čebelji rop se kaj hitro lahko razširi še na druge čebelje družine in tako roparice izpraznejo cel čebelnjak. Ropa se najlaže ubranimo, če zazimimo same močne in zdrave čebelje družine, ki imajo mlade in kvalitetne matice. Ostale čebelje družine pa pridružimo močnim družinam. Nikdar ne združujemo več slabih čebeljih družin, da bi tako naredili močno. Iz takih slabičev še vedno dobimo slabiča, nikdar pa močno čebeljo družino, ki nam bo prinesla v prihodnjem letu veliko medu. Čebelarjevo glavno opravilo v tem mesecu pa je, da počisti čebelnjak in orodje in da se pripravi na prodajo medu in drugih medenih pridelkov. Prihajajoči jesenski meseci bodo močno povzdignili povpraševanje po medu in bodimo pripravljeni na to da bomo kupcu ponudili res kvaliteten domači med. ▲ 1*<» 1*4» ^4* 1*4» *** 4*44» 1*4» 4*14» «** 1*4» 4*44» 1*4» 4*44» *4<» 1*4» ^4» 4*44» 1*4» 1*4» 4*44» 1*4» 1*4» *S<» 1*4» *4<» 1*4» 1*4» 4*,<* 1*4» 4*44» 1*4» 1*4» 4*^4» 1*4» 1*<» 4*44» 1*4» 4*44* 4*4 *» 1*4» *4<» 1*4» ^44» 1*4» *44» 1*4» ^44» 1*4» 4*44» 1*4* 1*4» 4*44» 1*4» 4*44» 4*44* 1*4» *4* *4i» *44» *44* *4<* 1*4» ^44» *44» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*<» 4*44* 4*44» 1*4» 4*44» 1*4» ^44* ^44* 1*4» 4*44» 1*i» 1*4» 1*4* 4*44» 1*4» 1*4» 1*4» 1** 1*<» 1*4» 1*4» 1*4» 4*44» 4*44» 1*4» 1*4» 4*44» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 4*44» 1*4» 4*44» 1*4» 1*4» 4*44» 1*4» 4*44» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 1*4» 4*44» 1*4» 1*4» 4*44» 1*4» 1*4» 1*4» 4*44» 1*4» 4*44» 1*4» ^44* 4*44» 1*4» 1*4» 1*4» *4<» 1*4» 1*4» 4*44» *44» <*4i» 4*44* «*« 4*44» 4*44» ^44* 4*44* 4*44» 4*»^ 1*4» 4*44» 4*44» 4*44» -*44» H MEDENI PUNČ 200 g medu 6 dl sladke smetane 5 rumenjakov 2 dl konjaka Rumenjake in med zmešamo v mikserju, dokler se ne zapeni. Potem primešamo sladko smetano in konjak in mešamo še kakšno minuto. Postrežemo, ko se punč dobro ohladi. MEDICA ZA POLETNE DNI 150 g medu, sok ene limone, sok dveh pomaranč, 1 liter vode V hladno vodo damo med, sok ene limone in pomaranče. Mešamo tako dolgo, dolker se ne raztopi. Namesto pomaranče lahko uporabimo tudi sok kakega drugega sadja. Osvežilno pijačo naredimo dnevno, hranimo v hladilniku in postrežemo z kocko ledu. r///// ffmt MEDENI ŠAMPANJEC 200 g medu 2 I belega vina 2 žlici jajčnega likerja Vzamemo med in liker in mu dodamo belo vino. Vse zmešamo in vlijemo v večjo stekleno posodo in za štiri dni postavimo na hladno. Peti dan vsebino prelijemo v litrske steklenice, zamašimo z zamaškom prekrijemo s platneno krpo in povežemo s tanko žico, ki jo ovijemo okoli zamaška in vratu steklenice. Steklenice položimo za mesec dni v hladen, temen prostor, da šampanjec dozori. MEDICA ZA HLADNE DNI Potrebujemo 500 g medu, 1 /2 I vode, sok ene limone in 3 dl konjaka ali žganja. V vročo vodo vlijemo med da zavre in ga pustimo da se nekoliko ohladi. Dodamo mu limonin sok, konjak ali žganje in shranimo v ter-mos steklenici. Postrežemo čimbolj toplo. //■i/s/Ar/ /st r/s•/'/•/■ vmmn 11 Udeleženci četrtega občnega zbora Gorske straže pred kočo na Grohatu uudje ČETRTI OBČNI ZBOR GORSKE STRAŽE IN DOGODKI JANEZ JUVANČIČ Sicer je datum dogodka odmaknjen bolj na začetek poletja, vendar pa je delovanje članov in članic Gorske straže stalno, zato je tudi prav, da o njihovem četrtem občnem zboru zapišemo nekaj stavkov. Tudi letos se je meddruštveni odbor Gorske straže planinskih društev Koroške (MDO PD Koroške) zbral v koči na Grohotu pod Raduho, kjer je gostoljuben dom vseh naših srečanj. Privandralo nas je 32 članic in članov, vključno s povabljenimi prijatelji iz sosednjega MDO PD Mozirje. V pozdravu in uvodnem govoru je predsednik MDO PD Koroške, prijatelj Mirko Mlakar, poleg vseh toplih in prisrčnih besed navedel tudi misel gospoda Mitje Šipka, "da zakon ravnotežja drži svet pokonci". Resnično, vsi ljudje smo dolžni, da se to ravnotežje: človek - narava ne poruši, saj smo ljudje le del narave. Mi gorski stražarji smo si naložili to breme, da ljudi od časa do časa na to spomnimo. Naslednjo, poldrugo uro pa nam je kraljevsko bogato s svojim predavanjem zapolnil profesor dr. Dušan Mlinšek. Nekaj bogastva s tega čudovitega predavanja želim podariti tudi vam, cenjeni bralci. Pisal bom po spominu, zato bom profesorjeve trditve, ki jih zagotovo pomnim, zapisal z navednicami, drugo pa bo delno spomin, nekaj pa mojih misli. "Človek je vso svojo zgodovino delovai na naravo - uničujoče! Poglejte, če se z letalom eljete, na primer proti Maleziji, oste večino poti (8 ur leta, od skupno 11 ur) gledali pod seboj puščavo in golo kamenje. Nekdo je izjavil, da je to najbolj ogabna skulptura, ki jo je ustvaril človek. Tudi neki astronavt se je silno zgrozil, ko je iz vesolja videl na zemlji tu in tam nekaj zelenih krp, drugo pa morje in puščavo." Rekli boste, da je bilo vedno tako. Ne, ni bilo; Malo Azijo, območje Iraka, Irana, Afganistana in Indije so nekoč pokrivali gozdovi in travniki. Pa so se ljudje zaceli civilizirati , posekali so gozdove, ustvarili pašnike, zgradili mesta, zgradili namakalne sisteme in prostor intenzivno izkoriščali. Na pašnike so megalomansko napotili najbolj uničujoči "trio": kravo, ovco in kozo. Sicer pa si preberite v Svetem pismu, kakšne silne črede so nekoč pasli Abraham, Lot in drugi pastirji. "Kar se tiče mest, pa so tako že stari Grki poznali stopnjevanje: Polis, Makropolis, Megapolis, Nekropolis" (mesto, veliko mesto, velemesto, pokopališče). "Gozd pa je vrh naravne stvaritve, ki potem omogoča vse drugo življenje. Na leto posekamo po vsem svetu gozdov za površino 15 Slovenij. V Evropi je z gozdovi pokrite samo še 30% površine, nekdaj (pred 100 leti)je je bilo še 90%. Sedanja stopnja prizadetosti narave je le še nekaj minut pred dvanajsto." Zakaj pa je gozd tako pomemben? Gotovo vsi vemo, da imajo drevesa najmanj toliko korenin kot je vejevja. Koreninski sistem pa je v bistvu zadrževalnik; zadržuje prst, vodo in drugo. Tako omogoči življenje drugim rastlinam v svoji okolici. Zadrževati pomeni stvari upočasniti. "Zakon narave je počasnost. Albert Einstein je takole izjavil: Človek je v svojem razvoju zapravil največjo vrednoto - to je počasnost". Zaradi nenehnega stopnjevanja hitrosti (vsem se nekam silno mudi) je človekova psiha hudo prizadeta in niti ne vemo, kam to pelje. Izumili smo računalnik, uvedli internet, informacije silno hitro krožijo in vse to je še prepočasno, kam to pelje? V naravi potekajo informacije popolnoma drugače. Procesi v naravi so počasni, vendar temeljiti in zelo resnični. En primer je ameba. Kako se premika in kako se preoblikuje? Vedno v skladu z okolico! In oglejmo si obdelovalno površino neke hribovske kmetije v Sloveniji, ali spominja na obliko amebe? Gozd, njiva, gozd, travnik. Gozdna meja je prostor, kjer pašnik, travnik ali njiva mejijo z gozdom. Gozdni rob je najbolj bogat prostor. Mi gobarji to natanko vemo." "V Sloveniji je te gozdne meje 40.000 km - to je dolžina ekvatorja. To je velik kapital, ki ga ne smemo zapraviti. Človek si domišlja, da je center stvarstva in mu je vse podrejeno, pa se hudo moti. Piše se mu zelo neugodna prihodnost. Iščemo izhod in ga tudi moramo najti! Pomislite, vse tri glavne religije izvirajo iz Bližnjega vzhoda, tudi vse modrosti prihajajo od tam. Tudi deset zapovedi prihaja od tam. Zakaj? Odgovor je lahko preprost; tam si je človek najprej uničil naravno okolje in je vse našteto rezultat neke globoke življenjske krize." Poglejte v Sveto pismo, kjer Bog govori s človekom iz gorečega grma. Saj tudi ni mogoče drugače, če pa je vse izsušeno in ožgano. Pri starih Slovanih, ki svojega okolja še niso uničili, pa stvari gredo malo drugače: "Kar potegne piš, lipa zašumi, listje pa se ospe na oltar, na svečenike. Vojska se zgane in vztrepeta. Kakor da se je zveselila vsa dolina in da hoče zavriskati: zamolkel krik jekne iz ► množice. Svarim se veselo obrne proti vojski. Bogovi so nas culi!" Tako opiše dogajanje Franc Seliškar Finžgar v romanu "Pod svobodnim soncem". "Resnično se mora človek otresti verig, ki mu zategujejo ustvarjalnost in ga prisiljujejo hoditi po poti megalomanske potrošnje, ki jo narekuje brezobzirna ekonomija. Iščemo zelenega Cousteauja gozdnih globin. Iščemo sonaravno pot. Brezširno je treba povezati EKOLOGIJO z EKONOMIJO. Toda kako? Simbolično je to prikazal dr. Mobius s svojim trakom. Vzemite trak, na eno stran napišite EKOLOGIJA, na drugo pa EKONOMIJA, trak zlepite in ga zasučite v obliko 8. kaj boste videli? Da je to umetnost, ki jo mora človek razvijati. In gore so primer, ki nas lahko pripelje k zdravemu razumu. Katere so te silnice, ki držijo stvari skupaj? Trenje je alfa in omega vsega. V gorah se je lahko razvilo življenje le tam, kjer je prišlo do sozvočja med silnicami trenja in teže. Zopet drevesne korenine s svojim zadrževalnim mehanizmom držijo ravnotežje tudi v hudi strmini. Ko to popusti, zdrvi vse v dolino." Saj res, kjer smo prekinili to vez, se vsepovsod srečujemo s silnimi plazovi (Macesnikov plaz v Podolševi, Mangrtski plaz, Zadloški plaz,...). In še o energiji. Na predavanjih iz termodinamike nas je profesor dr. Miran Oprešnik sez- nanil z dejstvom, da Zemljo čaka entropijska smrt. Kaj je to? Gotovo vsi poznate osnovni zakon o energiji, ki pravi: "Energije ni mogoče ustvariti in tudi ne more izginiti." Samo pretvarjamo jo lahko iz ene oblike v drugo. Entropija pa je energija, ki je nikakor ne moremo več spreminjati, torej je odpad, ki nastane pri nespretnem pretvarjanju energij. Ko bomo izčrpali vse naravne vire in jih spremenili v entropijo, nas torej čaka entropijska smrt. Profesor Mlin-šek:"Narava opravlja procese s silno majhnimi dozami energije. Tu ni nobenega odpadka energije ali materije. In človek -pomislite; zato, da pridelamo 1 J energije v obliki junečjega mesa, potrošimo 80 do 90 J druge energije. V rastlinjakih (v zimskih razmerah) pa je to razmerje celo 1: 600. Človeška družba je resnično silno potratna. Pridelamo ogromne količine odpadne energije in materije. Kje pa je odpadek? To je materija ali energija, odložena na nepravem mestu. Kje pa je izhod? Gotovo se moramo nasloniti na znanost, vendar ne slepo, temveč z mnogimi pomisleki in globokim razumom. Tu nas spet lahko skoraj vse nauči narava, v kateri ima vsaka stvar svojo točno dločeno nalogo. Delovanje v naravi poteka po principu luč - ključ (ti meni luč, jaz tebi ključ, so dejali trdni kmečki očaki). Ko odmira neka stvar, se rojeva druga. In Sizifovo delo - kotaljenje skale proti vrhu hriba, pa mu malo pod vrhom skala vedno uide in se skotali v dolino, nakar Sizif ponovi proces, ki je lahko nesmiseln, lahko pa vidimo v tem veliko vztrajnost, morda pa mu bo le uspelo. In človeku mora uspeti sozvočje EKOLOGIJA -EKONOMIJA." Se mnogo več nam je povedal profesor Mlinšek, vendar se je v mojem spominu pojavila luknja. Spomnim se še to, da živi hribovski in planinski človek v mnogo boljšem sozvočju z naravo kot dolinski, pa ga vendar dolinski hodi učit in diktirat, kako naj kmetuje. Potem pa gredo stvari narobe. Po predavanju se ni razživela običajna debata. Bili smo res zaprepadeni in pravzaprav temu ni kaj dodati. Vsi se moramo zresniti, da nam čez nekaj časa ne bo potrebno komunicirati z Bogom preko gorečega grma! Na naslednjo točko dnevnega reda na temo : Mednarodno leto gora,kaj moramo storiti mi,da bo uspešno, je odgovarjal profesor dr. Milan Naprudnik, predsednik komisije za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije (kratica: KVGN PZS). Je naš velik prijatelj in obenem zviti diplomat. Ogovoril nas je takole: "Jaz pa pričakujem, da mi boste vi povedali, kaj ste storili in kaj še načrtujete." Seveda nam je za tem naštel številne aktivnosti, ki si jih je zadala KVGN PZS v letošnjem letu, to je od izvedbe seminarjev za usposabljanje varuhov narave, do izdaje zloženke ob letu gora, ki je že med nami in še bi lahko našteval. Sicer pa se vsem nam poraja vprašanje, kaj bomo storili oziroma čemu se bomo odpovedali. Zase lahko zagotovim, da se bom še naprej vozil v službo s kolesom in se bom do vznožij gora poskušal čimmanjkrat peljati z avtom. Med sprehodi po gozdovih in pri nabiranju gob pa bom pobral tudi kakšno plastenko, ki jih nevestni obiskovalci gozda puščajo po gozdovih. Na koncu smo se udeleženci skupaj fotografirali. Ob skupni malici, s katero nas je počastil cenjeni prijatelj Adi Vidmajer, podpredsednik Planinske zveze Slovenije, pa smo se še sproščeno pogovorili in si rekli nasvidenje prvo nedeljo v juniju 2003. Mimogrede, ob tej priložnosti mi je prijatelj Mirko Mlakar, predsednik MDO PD Koroške, svečano podaril kipec Kralja Matjaža, kjer piše na ploščici: Janezu Juvančiču, načelniku Koroške GS na srečanju 2002 v Grohotu, Koroški MDO PD. Hvala ti Mirko, še naprej se bom trudil! ▲ O GRBU MESTA SLOVENJ GRADEC MARLENA HUMEK Slovenj Gradec si je v obdobju župana Janeza Komljanca pridobil sloves urejenega in skrbno vzdrževanega mesta, ki ima posluh za preteklost in kulturno dediščino. Tako je bila obnovljena tudi mestna cerkev, ki je lep restavratorski projekt. Presenetilo pa me je, da je na fasadi cerkve v okrogli niši nad vhodom uporabljen nepravilen grb mesta. Oblika grba mesta Slovenj Gradec je točno definirana v Odloku o grbu, zastavi in pečatu občine in mesta Slovenj Gradec (ULRS št. 8/1991-str. 345). umetnik, ki je naredil sgrafitto v niši, je uporabil napačen grb. To je grb, ki ga je "posnel" in uporabil Foto Staut po knjigi, "Grbovi Jugoslavije" in se je pojavil na nekem turističnem posnetku. Ko se je oblikoval sedanji grb mesta Slovenj Gradec, je prof. Božo Otorepec, znani slovenski heraldik in raziskovalni svetnik pri SAZU napisal, da ta oblika grba "ne odgovarja zgodovinskemu staremu grbu mesta niti po podobi, še manj pa po barvah." Pravilna oblika grba je v mestu vidna na vsakem koraku, zato me še bolj preseneča, da napačni grb na cerkvi nikogar ne moti. Prav bi bilo, da bi umetnik ali naročnik te dekoracije popravil napako, da bo Slovenj Gradec res tako mesto, kot sem zapisala v uvodu. ▲ Grb na cerkvi Grb mesta Slovenj Gradec na zastavi MATAJUR - ROMARSKI HRIB OBSOŠKIH KRAJEV MILENA CIGLER GREGORIN Na vrhu. Pohodništvo je sicer zanimiva aktivnost v vsakem letnem času, avgust pa je mesec, za pohodnike še posebej privlačen, če so vremenski pogoji primerni. Tako sem se po krajšem "pohodniškem premoru" spet udeležila enega, ki ga je organiziralo PD Dravograd, vodila pa ga je Jožica Heber iz Dravograda. Pohod naj bi bil eden lažjih, je pa zato Jožica skreirala toliko obpotnih zanimivosti, da sem se zato prisilila k pisanju, da ne bi večina zanimivosti obledela ali pa bi jih pozabila. Jutro, sveže po nočnem dežju, je dalo slutiti lep dan in res, vročina, da bi se stopil, nam je prizanesla. Okrog 24 stopinj Celzija temperature in lahen vetrc sta bila poroka, da bo tisti dan vse, kar bomo planirali, uspelo. Mojca je namreč vse to že načrtovala v računalniku, zato se je moralo iziti. Vožnja mimo Loga pod Mangrtom je bila posebna, ker nas je razdejanje narave presunilo v živo veliko bolj kot takrat, ko smo gledali to katastrofo na televiziji. Masa zemlje se je odlepila od pobočja gore v obliki velikega deltoida in spolzela po hribu ter si utrla pot po kanjonu. Razširila ga je na območje, kjer stojijo hiše, zbrane v zaselek Log pod Mangartom. Tisti, ki so dremali, so se ob tej mogočni spremembi ali katastrofi ali posegu narave v prostor pre- budili. Kljub temu se nismo mogli načuditi ljubkosti vasice Log pod Mangartom. Ugotavljam sama pri sebi, da si je ta del naše deželice za vedno pridobil mojo naklonjenost in da bom še velikokrat poromala sem. Kaj smo videli na poti k vrhu? Cvetje, cvetje in spet cvetje. Seveda, z višino je bil tudi "značaj" cvetic vedno bolj višinski, toda apnenčast svet, kot da jim nudi dovolj in preveč hrane, kajti krnjske lilije, obilica šipkov, košeničice, zvončnice, grint, zlati klobuk, osat, naprstec, arnika, plahtice, timijan - materina dušica, janeži in kumine, zlatice, marjetice, dva šopa planik, gozdne jagode, ki jih je odkrila Elza, pohrustala pa so jih Janina nenasitna usta. Vsega tega rastlinstva se bom še dolgo spominjala. Na poti navzgor nas je zaposlovalo ugibanje, kako se imenuje posamezna cvetlica. Tako torej sploh nismo opazili, da smo že na vrhu. Tam nas je pričakala zidana kapela, ki pa je bila na žalost zaprta, le preddverje je bilo odprto, da smo lahko kukali v notranjost te mini cerkvice. Najbolj utrujeni popotniki so se vrgli v travo in najbolj lačni smo se "vrgli" na malico in v travo in potem je skupina pridno žvečila, dokler se ni Dušan odločil narediti skupinski posnetek, zato smo bolj počasni jedci pogoltnili zadnje grižljaje, da smo lahko pokazali zobe, ali pa našobili ustnice. Potem so jo nekateri mahnili na sosednji hrib, kjer je čemerno stala planinska koča, ki je bila tudi zaprta. Ali je tu vedno vse zaprto, smo se spraševali in se strmeč proti Italiji podal kar v smer, ki bi nas pripeljala v Beneško Slovenijo. Potem se je nekdo spomnil, da smo potne liste pustli v avtobusu in skupina je spremenila smer proti jugovzhodu. Na tej poti smo naleteli na zaplati planik, ki ju je odkrila , kdo drug kot Mojca. Seveda, klik od blizu je nujen; to je opravil doktor Franc in šli smo naprej med visokimi travami proti vasici Avse. Preden smo pridrveli v to vasico, ki je bolj podobna zaselku počitniških hiš, smo še občudovali senike, ki so jih pastirji sezidali za prenočevanje, kadar so bili odsotni oziroma v planini več dni zaradi košnje. V spodnjih prostorih, ki so skupaj nametani od kamenja, so spali, zgoraj pa je shramba za seno. Kaj smo še videli? Krasen razgled na nasproti ležeče gorovje - spodnje Julijce - Krn, Mangart, planino Kuhinja (iz vasi Kuhinja je pot na Krn, vendar je hoja zelo naporna, če se hrbet upre soncu, ker je pobočje gore strmo), vasi Drežnica, Krnska vas in druge, že prej omenjeni deltoid, ki priča o strašnem plazu zemlje nad Logom pod Mangartom, spet obilico šopkov Foto Milena Cigler Gregorin s cvetovi bele, rožnate, lila, rdeče, belo - rdeče, rdeče - roza in druge kombinacije barv. Midve z Elzo sva spet med travo pri gozdnih jagodah - velikankah, Mojca je pri janežu, od katerega naj bi bila po njenih navedbah celo odvisna (ha, ha), Heda je postala odvisna od plezanja po skalah za materino dušico, jaz sem odvisna od ideje, da moram posaditi šipek okrog hiše doma, zato vneto pulim mlade grmičke in ker se teh ne da izpuliti, zbiram poganjke, podtaknjence oziroma vršičke vej. Morda še o vračanju domov. Povem vam, da je bila pot domov tudi zanimiva, saj so bile točke, kjer je bil postanek: Planšarsko jezero s sprehodom in občudovanjem račje družine, ki je kot zanimivost veslala ob brežinah, Jezersko z znamenito "Cadco" - oledenel slap v obliki punčke v plenicah v skali, opazovanjem pliberške ravnine ter poslušanjem pedagoških prijemov Mojce, katera nas je zabavala doberšen del poti, dokler je niso zamenjale stare in nove Adijeve šale in anekdote, ki je vedno pripravljen zabavati potnike in je začuda tudi vedno uspešen pri tem. Tako se še nismo do konca nasmejali zadnji šali, ko je že šofer obračal avtobus pred občino in - adijo na naslednjem pohodul A ZDRAVO ŽIVETI LEGIONELOZA Po sledeh nedavne okužbe tujih turistov v našem Primorju... METKA HORVAT, dr. med., spec. higiene Legioneloza je oznaka za klinična simptoma, predvsem pljučnico (znano kot legionarska bolezen) in vročinsko stanje (znane kot pontiaška vročica), ki jih povzročajo bakterije iz rodu legionel. Povzročitelji Legionele so majhni bacili. V naravi se nahajajo v vodah, tako v gorskih jezerih kot v toplih vrelcih, v družbi alg, drugih bakterij in praživali. Najdemo jih v umetnih vodnih okoljih kot so vodovodni sistemi in kopalni bazeni, v usedlinah kotlov z vročo vodo, klimatskih napravah, pri zastajanju vode v slepih vodih vodovodne napeljave, na malokrat uporabljenih pipah, kjer se nabira vodni kamen, kot-lovec itd. Odporne so proti klori- ranju. Najugodnejša temperatura za razmnoževanje legionel je 25 - 42 °C. Posamezni primeri legioneloz se pojavljajo skozi vse leto, največkrat poleti in zgodaj jeseni. Manjše epidemije se iahko pojavijo po hotelih, bolnišnicah in domovih za nastanitev. Kako se okužimo? Okužimo se lahko z vdihovanjem vodnih hlapov med prhanjem, z vdihovanjem aerosolov iz klimatskih naprav in kopalnih bazenov. Za okužbo so najbolj občutljivi starejši ljudje, predvsem tisti, ki imajo kronične pljučne bolezni, kadilci, alkoholiki, bolniki z okvaro odpornosti, rakavi in sladkorni bolniki. Znaki bolezni Obolenje v obliki pljučnice lahko poteka brez simptomov, blago ali pa v zelo hudi obliki, s prizadetostjo drugih organov, predvsem jeter in ledvic. Obdobje od okužbe do pojava bolezni je 2 - 10 dni. Prvi in drugi dan ima bolnik neznačilne bolezenske znake, povišano telesno temperaturo, glavobol in bolečine v mišicah.Telesna temperatura naraste na 40° C in več in se je ne da znižati s sredstvi za zniževanje telesne temperature. Nastopijo lahko tudi znaki obolenja prebavil, kot so bruhanje, driska in bolečine v trebuhu. Kašelj je lahko prisoten v večji ali manjši meri, z izpljunkom, ki je lahko gnojen ali celo krvav. Zaradi prizadetosti pljučne mrene imajo bolniki običajno bolečine pri dihanju, nekateri pa tudi znake prizadetosti živčevja. Smrtnost je pri sicer prej zdravih ljudeh 10%, pri bolnikih s slabo in okvarjeno odpornostjo pa 30-50%. Okužba se dokaže z osamitvijo bakterije iz izpljunka, pljučnih tekočin, določitvijo antigena v urinu, krvnimi preiskavami. Tudi rentgenska slika pljuč je značilna, z zasenčenji pljuč, izlivom v pljučno mreno. Bolezen zdravimo z antibiotiki, 10-14 dni, ob zapletih je potrebna tudi podpora dihanju. Preprečevanje okužbe Naselitev legionel v vodnem sistemu preprečimo z naslednjimi ukrepi: • zagotavljamo primerno temperaturo tople in hladne vode (topla voda vsaj 50° C, hladna voda pod 20° C), • preprečimo zastajanje vode po vodovodnih ceveh (redno spiranje tušev in pip, ki se ne uporabljajo redno in to tedensko, po nekaj minut), • preprečimo rjavenje cevi in nabiranje kotlovca, • skratka, skrbimo za redno delovanje, čiščenje in vzdrževanje vodnega sistema. ▲ ^ ZVEZA HRANILNO KREDITNIH SLUŽB SLOVENIJE, p.o. LJUBLJANA W W POSLOVNA ['NOTA SLOVENJ GRADEC Telefon 02 883 93 00 Z blagajniškimi mesti: Slovenj Gradec, Celjska 7 Dravograd Prevalje Radlje ob Dravi Mislinja sr 02 883 93 13 sr 02 871 04 90 sr 02 881 78 10 sr 02 888 00 10 sr 02 885 70 50 VARČEVANJE Ponujamo ugodne obrestne mere za vse vrste vezanih tolarskih depozitov. NOVA PONUDBA: HRANILNA KNJIŽICA OBROČNEGA VARČEVANJA Prednosti: postopno varčevanje manjših zneskov višje obrestne mere za privarčevana sredstva pridobitev ugodnega kredita KREDITI Pri nas lahko dobite posojilo za različne namene: • investicijska posojila - za novogradnje, obnove, nakupe mehanizacije, • posojila za nakup kmetijskih zemljišč • gotovinska posojila - kratkoročna in dolgoročna • stanovanjska posojila DODATNA PONUDBA: • MAGNA KARTICA in EUROCARD KARTICA • PLAČILNA KARTICA »ACTIVA« - MOŽNOST DVIGA GOTOVINE NA BANČNEM AVTOMATU • INFORMACIJE IN VPLAČILNO MESTO ZA VZAJEMNE SKLADE KD • INVESTMENTS ( GALILEO, RASTKO, KD BOND) • ZAVAROVALNIŠKE STORITVE ZA »SLOVENICO« OHRANJAMO TRADICIJO IN SKRBIMO ZA RAZVOJ ! ZAVAROVALNICA MARIBOR PE Podružnica SLOVENJ GRADEC tel.: (02) 88 12 700, (02) 88 12 730, fax: (02) 88 12 737 IZBERITE MODRO SVOJO POT V 365 DNEH JE LAHKO SAMO EN DAN NESREČEN. NA PUSTITE SE PRESENETITI. PERO S PERNIC MILENA CIGLER GREGORIN Zadnjo nedeljo v juliju je bil v osnovni šoli Muta pomemben kulturni dogodek. Tu je Ludvik Mori predstavil svoje prvo samostojno knjižno delo z naslovom "Pero s Pernic" na svojstven način, tako da so mladi kulturniki igrali prizore iz njegovih zgodb iz kmečkega življenja, nekakšne "skeče" ali "slike". In, od kod naslov "Pero s Pernic"? Postavil ga je Igor Glasenčnik, župnik iz župnije Zgornja Kapla nad Ožbaltom, ki je tudi urednik knjige. Besede za naslov knjige je vzel iz četrte in pete vrstice Morijeve najbolj čutne pesmi "Moj svet tišine". Ludvika Morija bralci Viharnika gotovo dobro poznate. Že na začetku izdajanja Viharnika, to je skoraj pred 35 leti, je začel pošiljati svoje članke na njegovo uredništvo. Cisto prvi članek pa mu je objavil Kmečki glas. Kasneje je objavljal tudi v Prepihu, Koroškem tedniku, v Rodni grudi in še kje. Kaj je značilno za tega avtorja in njegovo knjigo? Da je kljub nenehnim zdravstvenim težavam uspel kontinuirano pisati. Vsebina njegovih člankov je vsa leta zajemala problematiko kmečkega življenja v okolju, v katerem je živel in ga je dobro poznal, največ pa je pisal o življenju ljudi v tem okolju, ko je opisoval razne dogodke kot so domača slavja ob visokih obletnicah življenja, porok in druge posebnosti. Tako je stkal vsebino načina življenja ljudi v okolju, ki ga je opisoval v zadnjih tridesetih in več letih in sedaj vse skupaj zvezal v knjigo, ki bo gotovo zanimivo branje še našim zanamcem, ko se bodo spraševali o svojih koreninah. K pisanju so ga vzpodbujali in ga podpirali med drugimi zanimivi pisci, s katerimi je sodeloval ali si dopisoval, kot na primer Ivan Sivec, Ivan Malavašič, dr. Marija Makarovič, s katero je ustvaril tudj nekaj skupnih projektov kot: Šege , plesi in običaji na Pernicah in Ojstrici, življenjepisi, nastaja pa tudi novi skupni projekt z dr. Makarovičevo, o katerem pa še ne govori. In še, prispeval je 17 zgodb h knjižni ediciji "Strah me je gratalo", strašljivke, ki jih je v knjigo zbral Igor Glasenčnik. Da pa je bil na uredništvu Viharnika s svojimi članki vedno dobrodošel, pa bralci tako ali tako vedo. Knjigo Pero s Pernic je uredil Igor Glasenčnik, spremno besedo sem napisala jaz, Milena Cigler Gregorin, lektorsko je besedila obdelala študentka Petra Maček, fotografije pa je prispeval avtor knjige sam. Knjiga ima lepo naslovnico in je dokaj zajetna, obsega čez 400 strani. Tudi naklada je 400 izvodov. Ludviku želim, da bi bil zdrav in bi nas v svojih opisih ljudi in dogodkov ter spominov še naprej seznanjal preko Viharnika in potem morda še v kakšni podobni knjigi, kot je Pero s Pernic. ▲ Ob izidu knjige je Ludviku čestitala tudi Milena Cigler Gregorin, ki je tudi napisala uvodno besedo. Z leve: Prof. Milka Zorko, dr. Marija Makarovič, Ludvik Mori, Igor Glasenčnik, Aleš Tacer. Kulturni program so popestrili godbeniki ansambla Diaton. Foto AV Franc Jurač DOMINIK IVARTNIKQ LET PAVŠERJEV MINI O V ROK GORENŠEK Letos, 17. julija je doživel 80 let. Učakal je častitljivo, metuza-lemsko starost! Metuzalem je bil po svetem pismu najstarejši človek - starejši od Abrahama! Živeti 80 let pa je dano le redkim. Z Minijem sva bila otroka prve svetovne vojne, rojena sva bila takoj po njej. Skupaj sva odraščala, preživela otroško in mladeniško obdobje najinega življenja. Bila sva resnično dobra prijatelja. Rada sva se imela in težko sva bila drug brez drugega. Mini je vseh 80 let živel delovno, pošteno, v prijateljskih in pristnih odnosih s svojimi sorodniki in prijatelji. Vsakemu, ki ga je kaj prosil, je rad, po svojih močeh pomagal. BIL JE DOBER KOT KRUH. Zgled, pojem poštenosti in pridnosti, vedno veselega, prijaznega in zgovornega človeka. Zadnjih nekaj let ga močno daje bolezen, ki mu onemogoča, da bi živel tako, kot je preživel večino življenja. Vendar pa svoje bolezenske težave prenaša s mmM:- pomočjo ljubeče žene Julke, s katero že 39 let živita v srečnem zakonu. In s pomočjo otrok: Ivana, Slavka, Marjana, Majde, Janje in snah, zetov, vnukov in pravnukov. Dragi prijatelj Mini! Vsi, ki smo se v nedeljo,4. avgusta 2002 zbrali pri tebi na praznovanju tvojega življenjskega praznika ter vsi ostali, ki te poznajo in imajo radi, ti srčno želimo še dolgo življenje, brez prehudega trpljenja. ▲ MARIJA PRAPERTNIK LET Marija Prapertnik 29. junija je praznovala 80 letnico Marija Prapertnik iz Hudega Kota 111. V Ribnici na Pohorju se je ob tej priliki zbrala vsa družina in proslavila ta častitljiv jubilej Marija Prapertnik, rojena Švajger, se je rodila leta 1922 v Mislinji, v koči po domače pri Miklavžu. Pred drugo svetovno vojno se je poročila z možem Andrejem iz Hudega Kota. V zakonu se jima je rodilo 14 otrok. Že v rani mladosti so za posledicami otroških bolezni umrli trije sinovi, dvojčici pa sta živeli le nekaj ur. Od te velike pohorske družine je ostalo še osem otrok, saj je najstarejši sin Jože umrl lani, moža pa je Marija izgubila že leta 1980. Na slavju, ki se ga je udeležil tudi edini še živeči in najmlajši brat Franc, so se zbrali vsi otroci, vnuki in pravnuki ter so želeli mami, babici in prababici še veliko zdravja in dolgih let, v imenu občine Ribnica na Pohorju pa je slavljenki čestitala tudi županja Marija Sgerm. Pesem " Kolkor kapljic tolko let" je ob dobri kapljici zvenela še dolgo v noč. ▲ JULIJANA PUSTINEK JE PRAZNOVALA LET Pustinek Julijana je v prvih mesecih letošnjega leta praznovala v krogu svojih najbližjih 70 let rojstva. Rodila se je 8.2. 1932 na kmetiji Breznik v Završah. Leta 1956 se je poročila na sosednji vrh v Senčne Završe na kmetijo Sp. Pustinek. Z možem Leopoldom nista dolgo uživala zakonske sreče, saj ji je že leta 1958 kruta usoda iztrgala moža. V zakonu sta se rodila hčerka Stanislava in sin Leopold. Do leta 1969 je kot vdova sama vzorno gospodarila in s pomočjo hčerke in sina opravljala težka kmečka dela. Omenjenega leta se je poročila s Sitar- jevim Francem in rodila se jima je hčerka Irena. Po nekaj letih so si otroci zgradili vsak svoj dom, na domačijj pa gospodari sin Leopold. Še danes Julijana priskoči na pomoč pri večjih kmečkih opravilih. Ob jubileju ji želimo vse najboljše in še na mnoga leta. Vsi njeni ▲ PRAZNUJEMO IVAN BOSNIK, LETNIK IVAN POTOČNIK, prof. Ivan Bošnik je pred časom v družinskem krogu praznoval rojstni dan. V sedmih desetletjih je opravljal več odgovornih funkcij, ki so bile ves čas povezane z ljudmi in njihovimi problemi. Kot kmetijski tehnik je začel delati v kmečkem zadružništvu. Po študiju na fakulteti za družbene vede je bil družbeno - politični delavec v občini in Koroški regiji, nato generalni direktor TUS, kot upokojenec pa tudi uspešno vodi Turistično društvo Slovenj Gradec. Ivan Bošnik je doma z Gmajne, kjer tudi v strmih pobočjih skrbno in zjjubeznijo obdeluje kmetijo. Čeprav z družino živi v Slovenj Gradcu, se vedno rad vrača na Gmajno, na lepo urejen majhen vikend, kjer si nabira nove psihofizične moči. Zanj je značilno, da je izredno navezan na zemljo, potrjuje veliko skrb za ohranitev zdravega naravnega okolja in želi, da ohrani Slovenj Gradec in Mislinjska dolina ter Koroška krajina gospodarsko, zgodovinsko in kulturno tradicijo. V petdesetih letih dvajsetega stoletja je delal v Kmetijsko -gozdarski zvezi v Dravogradu, vodil kmetijsko zadrugo na Selah, nato Kmetijsko gospodarstvo v Slovenj gradcu. Ivan Bošnik si je kot družbeno - politični delavec v občini in regiji prizadeval tudi za skladen in hitrejši gospodarski in družbeni razvoj v naših treh dolinah. V sedemdesetih letih je vodil komisijo za izvedbo referenduma za izenačitev zdravstvenega zavarovanja delavcev in kmetov (1972). To je bil tudi čas, ko so se prebivalci v občini Slovenj Gradec na referendumu odločili za samoprispevek, četrti se je iztekel leta 1992. V dvajsetih letih solidarnosti občanov je bil viden razvoj na vseh področjih družbenega življenja. V teh lefih so se v Slovenj Gradcu zvrstile številne mednarodne likovne razstave, tudi pod pokroviteljstvom OZN in tedaj so naše mesto obiskali številni državniki, med njimi tudi predsednik Tito in generalni sekretar ZN Perez de Cuellar. Več kot deset let je Ivan Bošnik uspešno vodil delovno organizacijo TUS. Tovarna usnja se je s svojimi temeljni organizacijami združenega dela uvrščala med tista podjetja, ki so odpirala nova delovna mesta in bila pomembna izvoznica na izredno zahtevnem zahodnem tržišču. Tovarna je v tistih letih podpirala rast družbenih dejavnosti in razvoj infrastrukture v Mislinjski dolini. Poudariti kaže, da je bil tedaj Bošnik med iniciatorji prve slovenske razstave domače in umetnostne obrti (1977), letošnja je bila že štirinajsta po vrsti. Bil je član upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije, več kot deset let je vodil občinski komunalno - cestni sklad, bil predsednik gradbenega odbora za prenovo poslopja TVD Partizan, v katerm je dobil prostore Kulturni dom (1983), prav tako je vodil odbor za gradnjo nove avtobusne postaje v Slovenj gradcu (1985) itd. Čas upokojitve potrjuje njegov delovni nemir. Že drugo mandatno obdobje je na čelu Turi- stičnega društva v mestu. Društvo je s svojimi komisijami eno izmed najaktivnejših v mestni občini Slovenj Gradec. Rad poudari, da je vsak človek gostitelj in turist hkrati v eni osebi. Njegova prizadevanja so usmerjena med drugim, da ohranimo lep, prijazen, čist in gostoljuben Slovenj Gradec in Mislinjsko dolino. Med številne prireditve, ki jih med letom izvede TD, je tudi tradicionalna prireditev Odprta vrata Slovenj Gradca, 22. maja, to je čas, ko je trg pridobil mestne pravice (1267). Ob letošnji 735 -letnici mesta je TD izvedlo več prireditev. Dr. Drago Plešivčnik, častni občan mestne občine Slovenj Gradec je v svečanem govoru orisal srednjeveško preteklost našega mesta in njegovo sedanjo podobo in vzpodbudno rast. V programu so sodelovali mladi iz glasbene šole, člani kulturnega društva Pemeče pa so uprizorili delo Marjana Pungartnika, Uršula, z angeli se boš ženila. Ob kraju naj dodam, da je zapisano le skica ob jubileju Ivana Bošnika. Za osebni praznik Ti čestitamo sodelavci in prijatelji, želimo obilo zdravja in ustvarjalnih moči pri delu tudi v prihodnje. ▲ MARIJA STRAVNIK QA SLAVILA W LET LUDVIK MORI Precej pozno sem izvedel, da je sredi januarja slavila visok jubilej Marija Stravnik iz Gortine. Marija vsa leta rada prebira Viharnik, zato je prav, da jo v njem tudi predsfavim. Povedala je: "Rodila sem se 19. januarja 1912 na Prevaljah. Mati in oče sta se razšla še pred mojim rojstvom. Mati me je dala v rejo babici ter si sama šla kot dekla služit svoj vsakdanji kruh. Otroška leta, ki sem jih preživljala v času prve svetovne vojne, so bila težka in trpka, a sem kljub temu uspešno končala osnovno šolo. Nato sem si za nekaj let našla službo pri uglednih ljudeh v domačem kraju." Potem pa jo je zamikalo, da bi poskusila kje v mestu, v Mariboru. Tako je pri zasebnikih opravljala bolj ali manj težka dela in ker je bila vestna in marljiva, so jo imeli povsod radi. Po osmih letih se je naveličala mestnega življenja in se je vrnila v svoj rodni kraj, kjer je spoznala bodočega moža Ožbeja ter se leta 1939 z njim poročila in leta 1942 se jima je rodil sin Mirko. Marija nadaljuje:" Do leta 1946 smo živeli na Prevaljah. Ker je bil mož cestar, smo se ► ◄ VILI VRAVNIK IN NJEGOVIH SEDEMDESET LET FERDO KNEZ morali seliti, kjer je on dobil delo. Tako smo leta 1946 vandrali na Gortino v kraj Jerebičje, ki je sedaj pod vodo. Zgradili so nam nadomestno hišo bliže središču Gortine. Komaj bi lahko lepše zaživeli, ko se je mož upokojil, pa se ga e lotila bolezen in je po 45 letih zakona umrl v 73. letu starosti. " Potem Marija še pove, da je sama vztrajala kar dolgo v tej hiški. Sreča je, da je dobil sin Mirko dobro ženo Petrovo Faniko iz Velške grape, s katero sta si v novem naselju zgradila skromen ter topel domek in sta onemoglo Marijo vzela k sebi. Tu so jo obiskovali vnuki Sandi, Petra in Mira, ki je prezgodaj umrla in jo je njena smrt močno prizadela. A čas celi rane. Zdaj jo že pridno obiskujejo pravnuki Teja, Maruša, Miha in Luka ter prabici lepšajo dneve življenja. Snaha Fanika še pove, da je babica pridno varovala njihove otroke, ko so si gradili domove. Babica Marija je kljub visokim letom še vedno vedra in nasmejana in rada bere časopise ter spremlja druge dogodke, le to jo teži, da so ji noge odpovedale pokornost. V imenu vseh, ki imajo Stravnikovo bico, ki je najstarejša Gortinčanka radi in jo poznajo, ji želim še veliko let lepega življenja. A VIHARNIK Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d.d. 2380 Slovenj Gradec, Vorančev trg 1 Telefon: 88/ 43-332, faks: 88/ 42-684 E-mail: viharnik@gg-sg.si Direktor: Silvo Pritržnik, univ.dipl.inž.gozd. Odgovorna in glavna urednica: Ida Robnik Uredniški odbor: Ida Robnik, Gorazd Mlinšek, Brane Širnik in Marlena Humek Likovna urednica in grafično oblikovanje: Marlena Humek Priprava za tisk: Forma Hutter, Maribor Tisk: ZIP CENTER, Ravne na Koroškem Vse pravice pridržane, © Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec 2002. Fotografije © avtorji Avtor fotografij na naslovnici Franc Jurač Vili se je rodil 30. junija 1932 na Ojstrici in je letos dopolnil sedemdeset let. Ko se je mama poročila h Medvedu na Goriški vrh je postal član porajajoče se družine, v kateri so bili sami "hol-carji". Gozdar je bil njegov očim in dva mlajša brata. Mlajši se je pozneje zaposlil v železarni Ravne, eden pa je nadaljeval šolanje in postal diplomirani gozdarski inženir. V gozdarstvu se je zaposlil tudi Vili, 4. januarja ieta 1950. Takrat so bile potrebe po delu v gozdu velike in delo je dobil vsak, ki je le hotel delati. Vili pripoveduje: " Takrat smo delali vse, od sečnje, obnove, nege in varstva gozda. Ko je bila v Dravogradu še gozdna drevesnica in sta v njej delali danes že pokojni Apolonija Ošlovnik in Ida Izak, sem pomagal v drevesnici in pripravljal zemljo za setev, pre-sajevanje ter pri drugih opravilih. Ker sem dobro poznal teren, sem pomagal pri razvozu sadik. Sadike smo prevažali s konji, pa tudi z volovsko vprego. Pri razvažanju sadik smo morali zelo paziti, da niso bile izpostavljene soncu, zato so morale biti pokrite. Na terenu smo jih takoj zakopali v zemljo in pokrili s steljo oziroma s smrekovimi vejami. Uspeh pri pogozdovanju je bil popoln, le malo sadik se je posušilo. Posek in izdelavo lesa smo izvajali z ročnim orodjem. Sekali smo v glavnem v poletnem času, pred zimo pa smo les spravili v drče, da je bil ob zapadlem snegu lažje dosegljiv. Sečnje smo vršili tudi na suš, kar pomeni, da je smreka padla, ampak se je morala na panju držati še za ščetino. Vrha nismo smeli odsekati, ker se je les tako bolj sušil. Ko je bila sečnja končana, smo razžagali debla, posekali posamezne grče ter hlodovino obrobili (špranc). Les so odvažali furmani pozimi z zato posebej prirejenimi sanmi. Kjer je bilo možno, so les odvažali tudi poleti. Delo v gozdu je trajalo večinoma 10 ur na dan, od sedme ure zjutraj do osemnajste ure zvečer z enournim počitkom za malico. Takrat še nismo poznali nobenih zaščitnih sredstev, ne prevozov na delo, ne plačanih malic. Dobili smo le težke karte za živila, kakršne so baje imeli tudi rudarji in smo na te karte dobili nekaj več živilskih artiklov. Na delo sem hodil peš, tudi uro in pol na eno stran. Nič-kolikokrat me je na poti na delo ali z dela domov ujela nevihta in sem bil premočen do kože. Pozimi smo gazili sneg do kolen in še čez. Čevlji se niso utegnili čez noč posušiti in sem zjutraj obul še vlažne in potem bil z njimi spet ves dan v snegu. Nič čudnega ni, da danes čutim posledice. Bolijo me noge, da zelo težko hodim, tudi zdravje na sploh mi ne služi več dobro. Spominjam se, ko smo pozimi v debelem snegu spravljali les v Breznikovem na Goriškem vrhu. Čeprav je bil les že v drčah, smo morali sneg odkidati, da smo prišli do lesa. Pozneje sem delel gojitvena dela, ker iz zdravstvenih razlogov nisem smel delati z motorno žago. Mislim, da v Dravogradu ni gozdnega pasu, kjer naša gojitvena skupina ni opravljala gojitveno varstvenih del. " Vili živi z ženo Anico v svojem domu. Imata hčerko in sina ter štiri vnuke, ki jima sedaj na starost pestrijo življenje in jima krajšajo čas. Vili živi za sedanjost in se s ponosom ozira nazaj na prehojeno pot. Pravi, da je bilo življenje polno, lepo, zanimivo in bi ga kljub vsemu ponovil. Prepričan je v to, kar govori in marsikdaj je vredno izkoristiti izkušnje iz preteklosti. Svoj življenjski jubilej je slavil v krogu svojih domačih, znancev in prijateljev. Čestitali so mu tudi gozdarji Krajevne enote Dravograd, Zavoda za gozdove Slovenije, s katerimi je v stiku in jim velikokrat nudi kakšne koristne napotke. Zahvaljuje se jim za čestitke, še posebej pa za darilo, ki ga je prejel od njih. Tudi upokojeni koroški gozdarji Viliju želimo vse najlepše za visok jubilej, predvsem pa zdravja, da bi mu še vsaj toliko služilo, kakor do sedaj. Vili, na zdravje! A Ipongrac KOVAČ A LUDVIK MORI O LETNIK §r\ ISi' Him* Pongrac Kovač ob 95. obletnici med svojin Dovolite, da s precejšnjo zamudo predstavim našega jubilanta, ki še v 97. letu brezočal rad prebere naše glasilo. Cesar lani zaradi bolezni in drugih ovir nisem mogel storiti, opravljam zdaj. Vsem se iskreno opravičujem. Je pa Pongrac letos bogatejši za kakšnega vnuka ali pravnuka. Sicer sem pred več kot desetimi leti opisal njegovo trdo otroštvo in mladost in njegovo zlato poroko, ki sta jo z ženo Julko obhajala 1994 leta. Z njo sta v težkih pogojih podarila življenje dvanajstim otrokom, od katerih je eden v otroških letih umrl, ostali pa še vsi živijo. Lani se je ob visokem jubileju zbralo poleg otrok še 37 vnukov in 34 pravnukov ter dva prapravnuka! Ko mu je pred štirimi leti umrla ljubljena žena, je Pongraca izguba zelo potrla. Le malo je še njegovih in pre- cej mlajših vrstnikov, s katerimi bi obujal spomine. Vendar mu je v tolažbo to, da hči Slavka, zet Tone in vnuki zanj lepo skrbijo ter pridno gospodarijo na majhni Kozjakovi kmetiji ob reki Bistrici. Tudi nekaj ostalih otrok si je ustvarilo domovanje v njegovi bližnji okolici. Večkrat ga katera cela družina obišče in mu polepša trenutke življenja v pozni jeseni. Kljub visokim letom gre Pongrac rad na kakšen izlet ali slavje in ob zvokih glasbe tudi zapleše. V svojem in imenu vseh, ki ga imamo radi, mu želim, da bi čil in zdrav dočakal sto leti Naj še dostavim, da je moral Pongrac kot otrok pri sedmih letih med tuje ljudi in si v trdih pogojih služiti svoj kos kruha. Njegovih spominov bi bilo kar za celo knjigo. ▲ ANTONIJA KOTNIK LUBASOVA TONČKA 70 LET ROK GORENSEK V soboto, 1. junija 2002, je bilo v prijazni, znani, hotuljski, koroški gostilni Duler veselo. Mnogo ljudi, mladih in starih se je zbralo. Prišli so na povabilo daleč okrog znane Antonije Kotnik, Lubasove Tončke, ki je praznovala svoj lepi, visoki jubilej - 70 let življenja! Praznovala je v krogu svojih najdražjih: moža, otrok, vnukov, sester, bratov in drugih sorodnikov, sosedov, znancev in dobrih prijateljev. Bilo je prijetno. Vsem, ki so se praznovanja udeležili, bo ostalo v najlepšem spominu. Slavljenka je bila rojen 15. junija 1932 v Ribnici na Pohorju. V Kotlje, v Podkraj je prišla iz Radelj. Zaposlila se je kot knjigo-vodkinja v takratnji kmetijsko obdelovalni zadrugi pri Lubasu. Bila je mlado, na videz krhko dekle, ki tedaj gotovo ni mislila, da bo tista velika hiša postala njen dom, da si bo tam našla svojega življenjskega sopotnika, s katerim si bo ustvarila družino, da bo knjigovodstvo zamenjala za gospodinjstvo. Tončka Kotnik Ko sta z možem prevzela kmetijo, se ni ustrašila obnove poslopij in cele kmetije. Ni se ustrašila trdega dela v hlevu, na polju in v kuhinji. Neizmerna volja in energija sta jo gnali naprej in jo ženeta naprej še zdaj, ob njenem častitljivem in življenskem prazniku - 70 letnici življenja. Tudi zdaj se njeno vsakodnevno delo prične zjutraj v hlevu, nadaljuje na polju in zaključi v kuhinji, kjer svojo družino in druge razvaja z dobro hrano in popolno postrežbo, ki zadovolji tudi najzahtevnejšega abonenta. Ko je Lubasova Tončka pred več kot 50 leti prišla k nam pod Uršljo goro, ni skoraj nihče pričakoval, da se v tem mladem, na videz krhkem dekletu, skrivajo takšna vitalnost, moč in energija, da bo kos vsem zahtevam, ki jih nalaga življenje. Tako mlada, tako neizkušena je bila, ko je prišla v povsem drug, tuj kraj, kjer ji je bilo vse novo, kjer se je morala sproti učiti, da je steklo najprej knjigovodstvo, potem gospodinjstvo in še gospodarstvo. Tončka je s svojim izrednim darom za prilagajanje, s tankim posluhom za ljudi in sredino v kateri se je znašla, premagala vse težave. Postala je Lubasinja. Ljudje od blizu in daleč so jo vzeli za svojo in jo ljubkovalno preimenovali Lubasova Tončka. Tako jo bomo klicali vsi, ki jo poznamo in jo radi imamo, dokler bo živela in še pozneje. Po njeni zaslugi slovi Lubasova hiša po vzorni čistoči, gostoljubnosti, dobrih prijateljskih in sosedskih odnosih, pripravljenosti pomagati, kjer je pomoč potrebna. Kaj vse je morala prestati, da se je izpopolnila, postala in ostala to, kar je: prijazna, poštena, naprednega mišljenja in svetovnega nazora, vedno nasmejana in dobre volje, zmeraj s prijazno besedo za vsakega domačega in tujega človekal To ve le sama. Kar je pri slavljenki najlepše, pa je, da ji uspehi nikoli niso stopili v glavo, pač pa so ostali vzrok njene priljubljenosti, prijaznosti, odprtosti in veselja, ki veje iz nje. Vse to se čuti v pogovoru z njo. Naši slavljenki, Lubasovi Tončki, želimo ob 70 letnici veliko zdravja, veselja in še dolga leta srečnega življenja med svojimi najdražjimi in med nami, njenimi iskrenimi prijatelji! Kolkor kapljic, tolko let... A PRGIŠČE TRNOVA pot slovenskega prisilno #|p> MOBILIZIRANEGA V NEMŠKO VOJSKO 1941-1945 ZGODOVINE RUDI REBERNIK Ko danes premišljujem o tistih časih, se mi zdi skoraj neverjetno, kaj lahko človek prenese, le da vidi pred seboj iskrico, ki mu daje moč in upanje, da za težkimi časi pridejo tudi boljši in lepši. Ta luč je spomin na domovino in rojstni kraj, na domače, ki so nas čakali. V mnogočem so bila tista leta podobna onim, ko se je začela prva svetovna vojna. Rane prve se še niso dobro zacelile, ko je pred vrati stala druga! V mnogih družinah so še žalovali za svojci, ko je njihovim sinovom in vnukom grozila ista usoda: morali so se boriti in umirati za tuje dežele, ki so jim bile sovražne! Dobro se še spominjam zime 1942/1943, s hudim mrazom in visokim snegom, ko smo kmalu po novem letu dobili pozive za nabor, ali kot so rekli Nemci: musterung. Jaz in moji vrstniki iz Razbora smo bili tisto leto zgodaj poklicani. Pozive smo dobili kmalu za tem, ko je padel Pohorski bataljon in so Nemci na široko razglašali, da so uničili zadnje partizane na Štajerskem. Posloviti smo se morali od doma. Nabor ali nekakšen zdravniški pregled je bil v takratni stari slovenjegraški šoli Rottenthurn. Nihče izmed nas ni bil nesposoben. 19. Februarja 1943 sem moral od doma. Še danes se spominjam tistega sončnega zimskega dne! Bilo je še mrzlo,a so se po sončnih robovih že pojavljale prve kopnjače. Prvi telohi so poganjali iz zemlje in vresje je pokazalo blede cvetove. Na železniško postajo v Slovenj Gradec me je spremljala sestra Angela. Pomagala mi je nositi preprost pleten kovček s stvarmi in nekaj hrane, ki mi jo je dala mati za popotnico. Na postaji je bilo že polno fantov in njihovih svojcev. Tako se je začelo moje vojaško življenje, ki se je končalo z vojnim ujetništvom decembra leta 1945. Vojno službo smo opravljali v manjšem kraju Peilstein blizu Linza v Avstriji, v malem taborišču. Navajeni smo bili trdega in skromnega življenja,pa nam ta služba kljub strogi disciplini in šikaniranju predstojnih ni povzročala prevelikih težav. Najbolj je vleklo domotožje! Po treh mesecih so nas, kljub obljubam, da bomo Rudi Rebernik Na železniški postaji v Slovenj Gradcu. Slika je bila posneta februarja leta 1944, ko sem se v spremstvu mame vračal z dopusta nazaj v Francijo. *v šli na dopust, poslali na vojaške vaje v Nemčijo, od tam pa v južno Francijo. Srečal sem prve znance iz Slovenj Gradca, tako mi je bilo tudi vojaško življenje znosnejše. V nenehnem urjenju so minili trije meseci in smo bili " baje" pripravljeni za fronto! Ta je takrat potekala nekje v Rusiji in Afriki in se po Italiji bližala srednji Evropi. Zgodnjega jesenskega jutra smo še v temi odkorakali na železniško postajo v Bourgh. Prepričani smo bili, da odhajamo na Rusko fronto. Oddahnili smo si, ko smo opazili, da vlak pelje proti jugu Francije. Kmalu smo prišli do morja, ki ga je takrat večina od nas prvič videla. Bili smo v mestu Saint Malo v Normandiji, pa pred nami Atlantski ocean. Takrat si pač nihče ni mislil, da bomo konec vojne dočakali na njegovih otokih. Vkrcali so nas na ladje in odpeljali na Kanalske otoke, ki so jih Nemci zasedali že od začetka vojne. Bili naj bi branik pred napadom zavzniške vojske. Kasneje je invazija potekala čisto drugače, kot so predvidevali Nemci. Končno je napočil tisti 6. Junij 1944, ko so zavezniki napadli nemške postojanke in predrli nemško črto. Takrat so za naše enote nastopili težki dnevi, ker nismo vedeli, kaj nameravajo zavezniki z nami. Mi jim pač nismo predstavljali nobene nevarnosti ali grožnje. Z lahkoto bi zavzeli tri otoke. Mi jih nismo zanimali in so nas pustili pri miru, blokirali pa so nam vso oskrbo iz Francije s pošto vred. Tisto zadnje leto vojne sta moja mama in sestra sami gospodarili na naši mali domačiji pri Kristavčniku. Starejši brat Franc je bil v partizanih nekje na Dolenjskem, brat Karel, na ruski fronti ranjen, je ležal v Lazaretu v Nemčiji, jaz pa na zahodni fronti; vsi trije brez možnosti, da bi se javili domačim. Moja mama je bila preprosta ženska. Vdova po grofovskem žagarju na suhodolski žagi. Ker je dobro govorila in razumela nemško, se je znala v tistih časih prav odločati, da nam je ohranila dom nepoškodovan. Proti koncu junija 1945 so prišle angleške enote in nas vkrcale ter odpeljale v ujetništvo v Anglijo. Moja vojna zgodba se je končala decembra 1945, ko sem se v predbožiču vrnil domov. A Ne bo se njegovim najdražjim več ogrela roka ob stisku njegovih toplih in žuljavih dlani. Noč je prišla - dopolnil je dan. Pokojni Kunejev oče je potoval po razgibani cesti življenja, ki je bila dolga kar 91 let, saj je nanjo stopil 15. januarja 1911 pri Kavniku v Razboru. Po tej cesti je hodil v osnovno šolo Razbor in preživljal z brati in sestrami ter vrstniki otroška in mladeniška leta, tako kot vsi kmečki otroci in mladeniči Razbora. Poleti je bil ob prvem svitu med kosci na travniku. Kar prvi je zarezoval s koso v sočno travo, saj je veljal za dobrega kosca. Znal je zapeti in zaigrati na harmoniko in to znanje je prenašal tudi na svoje otroke. Kar trije sinovi so bili vešči igranja nanjo, tudi klarinet in bariton so obvladali. Petje in glasba sta jim lepšala in lajšala delovni vsakdan. Franc je pridno opravljal dela čiščenje gozdov, občasno je pomagal na žagah v Črni in Javorju, zlasti po poroki 13. junija 1938 z Ladinekovo Ivano. Zaživel je družinsko življenje, sprva pri zgornji Kunijevi bajti. Pričeli so se rojevati otroci in z njihovimi rojstvi so prihajale skrbi za preživetje. Nobenega dela se ni ustrašil, znal je poiskati delo, ki jim je zagotavljalo vsakdanji kruh. Ob pridni in skrbni ženi je pričel snovati načrt za gradnjo nove hiše. Vso opeko so naredili doma, prav tako nažgali apno, kar je gradnjo precej pocenilo, gozd pa so posekali za 20 let vnaprej. Naredili so dom, v katerem je bilo mogoče živeti, se smejati in jokati, kjer so se vsi počutili dobro. Z močno voljo in samoodpovedovanjem so premagovali ovire in hodili od ene do druge postaje življenja. Ljubezen zori v vsakem letnem času in vsak si je natrga, kolikor hoče. Pri Kuniju je je bil vedno zajeten in dišeč šopek. Franc je moral okusiti tudi grozote druge svetovne vojne. Kunijeva družina je bila med tistimi zavednimi kmečkimi ljudmi, pri katerih so partizani brez skrbi ponoči potrkali na okno, poprosili zavetišča, puščali pošto, z njimi delili borni kos kruha in jim celili rane. In zato je moral Franc okušati grozote nemškega taborišča, žena in otroci pa so se prebijali skozi vojni čas kakor so vedeli in znali. Sreča mu je bila mila, da se je živ in zdrav vrnil med svoje. Ko je pred petimi letu umrla žena Ivana, je Francev vedri značaj prevlekla senca velike žalosti. Ni bil več tako živahen in družaben kot nekoč. Otroci, ki so že pred leti izleteli iz domačega gnezda, so se še vedno radi vračali v topel dom, tolažili oslabelega očeta, za katerega sta vzorno skrbela Tonč in Maks. Pozno jesen življenja sta očetu lepšala in lajšala z neštetimi drobnimi pozornostmi, ko ga je napadala že bolezen in te pozornosti so bolj učinkovale kot vsa zdravila. V slogi so vsi Kunijevi srečno živeli in prav radi so se imeli pod okriljem dobrih staršev, ki jim je bilo življenje osvetljeno s sončnimi žarki 11 otrok, 18 vnukov in 12 pravnukov. Anica Meh * 1953 + 2002 PETER MORI ML. Ko se je topel pomladanski mesec maj prevešal proti juniju, so urbanski in ojstriški zvonovi naznanili žalostno vest, da se je od nas poslovil naš krajan, sorodnik, sosed in znanec "Golarjev" Peter. Peter Mori mlajši se je rodil pozimi leta 1953 na Kozjem vrhu kot drugi otrok izmed štirih na Golarjevi kmetiji. Že v otroštvu je kazal nagnjenje in veselje do dela na kmetiji, zato je po končani osnovni šoli ostal doma, da bo nekega dne razbremenil utrujene roke staršev in prevzel kmetijo. Toda, kruta usoda je hotela drugače. Leta 1995 se mu je pripetila huda prometna nesreča in ga po enoletnem zdravljenju v bolnišnici priklenila na invalidski voziček. Spet so morali prevzeti skrb zanj starši, posebno mama, ki je noč in dan bdela nad njim ter ga negovala vse do pred približno mesecem dni , ko je moral še zaradi dodatne zahrbtne bolezni na ljubljansko kliniko. Ta bolezen aa je premagala in za vedno se je poslovil od svojih najdražjin staršev, brata Pavlija, sester Majde in Lojzke. Bilo je, kot bi nekdo začaral usodo človeka, ki je bil po srcu zelo dober, v življenju spreten in iznajdljiv za vsako delo in pripravljen pomagati vsakomur, ne glede na čas in razmere. Kadar so nastopile težave pa je vedno izrekel kratek stavek:"Bo pa nekako že šlo!" Po tem se ga bomo vedno spominjali! Svojci se zahvaljujejo vsem sosedom in prijateljem, ki so jim ob težkih trenutkih žalosti stali ob strani, pomagali in sočustvovali. Hvala pevskemu zboru za zapete pesmi in hvala gospodu župniku za organizacijo obiska bolnika v Ljubljani ter vsem ostalim, ki so kakorkoli pomagali pri pogrebnem obredu. * 1929 + 2002 Tvoje pridne roke, pošteno in dobro srce so naš ponos in lep spomin na te. FRANC ZORMAN Ob boleči in nenadomestljivi izgubi našega ljubega moža, skrbnega očeta, brata, dedka in strica. Rodil se je 15. januarja 1929 kot drugi izmed dveh otrok na Kavdiški kmetiji v Pamečah. S svojimi pridnimi rokami sta z ženo Tončko ustvarila topel dom in družino. Huda in dolgotrajna bolezen je načela njegovo življenje, vendar ni klonil. Z veliko energije in volje do življenja je upal, da jo bo premagal. Bolezen pa je bila močnejša in 17. julija 2002 nas je tiho zapustil. Prav lepa hvala vsem, ki ste ga imeli radi, ga negovali in bodrili v času bolezni. Hvala zdravstvenemu osebju za vso strokovno pomoč in požrtvovalnost. Iskrena hvala vsem, ki ste nam stali ob strani in nam kakorkoli pomagali v teh težkih trenutkih zadnjega slovesa. Lepi trenutki in male radosti, ki so nam skupaj z njim lepšali življenje, pa bodo vedno ostali v naših srcih. Žalujoči vsi njegovi! ki Ivan Tamše se je rodil 14. maja 1918 na Vrheh pri Slovenj gradcu, umrl pa po dolgi bolezni 23. julija 2002. Njegov očim je kupil Kumrovo v Podgori, po smrti pa je pustil posestvo Ivanu. Ivan se je izučil za krojača. Zelo lepe obleke je znal šivati. 16. junija 1940 se je poročil z Božankovo Jožico iz Podkraja, izučeno šiviljo. Pri Kumru sta šivala predvsem poročne in svatovske obleke po takratni, najnovejši modi. V Kotljah in daleč naokoli so bili poročni pari oblečeni v obleke, ki sta jih sešila Kumrova. Ivan je bil vesel, družaben in zgovoren človek, zelo priden in delaven. Mlada Kumra pa sta imela rada tudi veselo družbo, smeh in šale, zato smo mladi po večerih radi zahajali k njima, kjer smo se šalili in uganjali svoje mladostniške norčije. Ivan je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Na ruski fronti je bil leta 1944 ujet. Tam je vstopil v jugoslovansko brigado, s katero je peš prišel od Moskve na sremsko fronto v Jugoslaviji. V težkih bojih je bil dvakrat ranjen. Domov je prišel 27. julija 1945. Se po vojni je bil daleč naokrog poznan kot "Kumrov Žnidar" in slovel po odličnem in kvalitetnem delu. Potem so se razmere spremenile. Leta 1959 se je zaposlil v železarni Ravne. Doma je preurejal posestvo, gradil in obnavljal hišo in vse, kar spada zraven. Otroci, sinova Franc in Vanč ter hčerka Jožica so rasli in se razvijali. Dela je bilo dovolj, le življenje se je spremenilo, postalo je bolj enolično kot v obdobju, ko je šival. Ivana je leta 1989 prvič zadela kap in mu zapustila trajne posledice, s katerimi je živel vse do svoje smrti. Kadar je bil Ivan dobre volje, to pa je bilo pogosto, je rad zapel kakšno domačo. Takega, živahnega, dobrega in plemenitega bomo Ivana ohranili v trajnem spominu. Rok Gorenšek V SPOMIN 9. septembra letos bo minilo peto leto žalosti, od kar nas je tragično zapustil PAVLI DANIJEL, Pogačev z Dolge Brde pri Prevaljah Njegova nenadna, tragična smrt nas je najhuje prizadela. Nepopisno je bolelo in še boli. Hvala vsem, ki postojite ob njegovem mnogo preranem grobu, mu prinašate cvetje in prižigate sveče. Ata, mama in sestra z družino * 1918 + 2002 IVAN TAMSE, P.D. KUMER P - /iA • * 1924 + 2002 FRANC ROSER Vedno, kadar se zberemo na njivi večnega miru in počitka, nas spremlja misel, da je naše življenje kot sonce, majhno in svetlo. Ko je najvišje na nebu nas osreči s svojo toplino in se kot ogenj zapeče v človeško milino. Potem pa počasi zaide v goreči zarji večernega neba. Osatnejo temni oblaki žalosti iz katerega padajo kaplje dežja, ki so kot solze, ki tečejo po ožaloščenih obrazih njegovih najdražjih. Srce, v katerem je bilo veliko ljubezni je ugasnilo, v očeh, ki so utonile v večno temo pa je bilo preveč prijaznosti in topline, da bi jih mogli kdaj za večno pozabiti. Takšen je bil naš pokojni Franc Rošer iz Srednjega Doliča, Grabnarjev oče, kot smo ga poznali. Listi njegove življenske knjige so popisani s trdim in težkim življenjem. Petega februarja leta 1924 mu je stekla življenska zibel na Pačnikovi kmetiji na Tolstem vrhu, kjer je bilo deset otrok. Razvajeno otroštvo v tistih časih, so bile le redke sanje in večino kmečkih otrok je namesto šolske torbe čakala le pastirska šiba ali palica, pa trdo kmečko delo na strmine prislojenih pohorskih kmetijah. Šele potem, ko so otroci prišli v zrelejša leta so šli vsak po svoje. Ker je pokojni Franc spoznal, da kmetija ne daje odvolj za preživljanje, si je kupil konje in pričel s prevozi lesa iz pohorskih gozdov. Ni še bil star 18 let, ko ga je zatekla druga svetovna vojna. Leta 1941, je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in zajet ter odpeljan v Afriko. Leta 1943., ko so bili v Monte Casino hudi boji, je bil težko ranjen, zaradi posledic ran pa mu je bilo dopuščeno zdravljenje v domači oskrbi, od koder se je moral od časa do časa javljati na sedež svoje vojaške komande. Ko se mu je zdravje nekoliko izboljšalo, pa je leta 1944 dezertiral in se ni več vrnil med nemške vojake, ampak je odšel med partizane, kjer z njimi sodeloval vse do konca vojne. Leta 1951 se je poročil s sosedovo Marijo Kotnik, ki je živela s starši v Kanovski koči. V lepem družinskem ognjišču pa se jima je rodilo pet otrok sinovi Mirko, Franci in Adi ter hčerki Ema in Danica. Velika želja, da bi prišla na svoje pa se jima je uresničila leta 1955 ko sta kupila Grabnerjevo kmetijo, katero je bilo najprej potrebno urediti in jo usposobiti za kmetovanje. Ob pridnem in vztrajnem delu jima je to tudi uspelo. Pokojni Franc Rošer pa je bil nadvse vesel, ko sta z ženo Marijo lani 7. julija praznovala v krogu svojih otrok, vnukov, pravnukov in prijateljev zlato poroko. Franc Rošer pa je že vse od otroških let ljubil les. Ljubezen do lesa ga je pejala tako daleč, da je leta 1963 opravil izpit za tesarja. Začel je s tesarskim delom in postal pravi tesarski strokovnjak pri gradnji stanovanjskih hiš, gospodarskih poslopij in številnih vikendov, ne samo v domačem kraju ampak daleč naokoli, pa tudi izven slovenskih meja. Zahtevno delo na ostrešju doma Starostnikov je opravil v Črnejah, postavil je sušilnico za hmelj v Kotljah, na novo uredil in popravil ostrešja mnogih cerkva v Selnici, na Kozjaku, pa v Šentvidu ter v bližnji in daljni okolici. Med tesarskimi deli, ki jih je Franc opravil v domačem kraju, pa naj omenim domačo mrliško vežico katero so gradili v letu 1990 in 1991. in prav on je bil bil tisti, ki je vežico, katero je zasnoval in takšno tudi zgradil. Še bi lahko našteval njegova prizadevanja pri tesarskem delu, ki ga je opravil, vendar moramo pri tem omeniti, da je z velikim veseljem to obrt in delo prenesel na svoje sinove, ki bodo tradicijo tesarstva nadaljevali po svojem očetu. Čeprav je pokojni Franc s tesarskim delom in z delom na kmetiji imel več kot preveč dela, je vedno našel čas tudi za delo v takratni krajevni skupnosti Dolič. Kot delegat je delal v svetu krajevne skupnosti, bil dolga leta predsednik poravnalnega sveta, pa član odbora za gradnjo telefonskega omrežja, ki so ga v Doliču gradili leta 1987 in 1988. Aktivno in vsestransko pa je pomagal pri elektrifikacijskem odboru od leta 1954 pa vse do leta, ko je zadnja hiša v kraju dobila električno luč.Vse od svojih otroških let je ljubil naravo in vse kar je v naravi živelo. Bil je soustanovitelj Lovske družine Dolič, v kateri ga bodo kot lovca močno pogrešali. Pokojni Franc Rošer je bil človek, poln nenevadnih preobratov in zajedljivih domislic. Bil je poln neugnane radovednosti in želje po znanju, zanimal se je za veliko stvari, za svojo tesarsko delo razgledan in izobražen. Nikoli se ni postavljal pred drugimi, bil je skromen in samokritičen. Šele sedaj, ko ga ni več, vedo koga so imeli. S pokojnim Francem so izgubili dobrega prijatelja. V skoraj sedmih desetletjih svojega dela nam je nazorno pokazal, kakškno je polno življenje, to je življenje trdega dela in skrbi za svoje najdražje in za druge, ki so bili potrebni njegovih nasvetov in njegovega dela. Takšnega kot smo poznali Franca Rošerja ga bomo ohranili v lepem in trajnem spominu. Franc Jurač Kogar imaš rad, nikoli ne umre, le daleč je... DRAGI BIČI - MARIJI KREVH Bila je sreda, 10. april 2002. Na zemljo je padal mrak in v Trobeljski cerkvi so se oglasili zvonovi. V postelji na svojem domu je zaspala naša draga biča, obkrožena z vsemi, ki smo jo imeli radi. Pesem zvonov se je končala in s sabo Bogu in zasluženemu počitko ponesla dušo naše drage Marije po domače Bošlnove Micke iz Pameč 7 pri Slovenj Gradcu. Rodila se 23. Maja 1925 očetu Francu in materi Lojzki Breznik pri Vavkanu pod Sveto Ano, kjer je s svojimi brati Francetom, Lojzetom, Viktorjem in Tonetom ter sestro Anko preživljala mladost. V otroštvu je morala prijeti za marsikatero delo. Leta 1941 se je družina Breznik preselila v Troblje na Setlnovo domačijo. Kot njeni bratje in starša, je tudi sama v sebi začutila zavedno slovensko srce in se priključila narodnemu odporu. Bolečina, ko je padel brat Franc, ji ni zamajala želje po svobodi. Po vojni je spoznala svojega moža Dominika in leta 1955 sta ljubezen potrdila v zakonu. Rodili so se jima štirje otroci, vendar njuna sreča ni trajala dolgo. Kmalu po smrti dveh otrok je nenadoma umrl tudi mož. Z jekleno voljo je nadaljevala gradnjo toplega doma za svojo Marino in Jožeta. Zaposlena je bila v takratnji Kmetijski zadrugi v Pamečah, kjer je s svojim znanjem, organizacijskimi sposobnostmi in delavnostjo prispevala k razvoju kraja na katerega je bila vedno ponosna. Delovno pot je nadaljevala pri Lesni in na Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec, kjer je opravljala različna dela do upokojitve. Vrata njene hiše so bila široko odprta vsem ljudem, od blizu in daleč. Za vsakega je našla toplo besedo, nihče ni odšel od nje lačen ali žejen. Njen dom je bil urejen in čist, okolica pa polna rož, ki jih je imela zelo rada. V jeseni življenja jo je doletela zahrbtna bolezen, s katero se je do zadnjega dne junaško spopadala. Žalost zaradi smrti zeta Ferda in brata Viktorja pa ji je močno poslabšala njeno počutje. S svojo bolečino ni hotela obremenjevati nas domačih, zato ni nikoli tarnala. Vsi pa smo se po svojih najboljših močeh trudili, da smo ji ustregli, ji nudili, kar je želela in ji z besedo in dotikom lajšali bolečine. Se posebno sta jo razveselili majhni vnukinji Tadja in Suzana, ki sta bili zanjo pravi sončni žarek. Sama je dejala, da je v življenju dosegla vse, kar je želela. Zaslužila si je še veliko več. Vendar tega ni zahtevala. Saj je bila skromna in poštena vse svoje življenje. Vnukinja Manca Ob boleči izgubi dragega moža, očeta in dedka GAŠPERJA SEKOLOVNIKA Cičkovega Gašperja iz Mlak 10 se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in prijateljem, ki ste se mu v tako velikem številu poklonili v slovo, mu darovali cvetje, sveče svete maše ter nam izrekli sožalje. Hvala vsem sosedom in prijateljem, posebno družini Ravnikovih, Arlovih in družini Rudija Salcmana iz Pernic ter družini Skerlovnik in Horvat iz Radelj za nesebično in vsestransko pomoč v času bolezni in dneh slovesa. Iskreno se zahvaljujemo g. župniku za obiske na domu, pogrebni obred, za lepe spomine v govoru in tolažilne besede ter opravljeno sveto mašo. Posebna hvala kmečki godbi iz Pernic za odigrane žalostinke, cerkvenemu pevskemu zboru Pernice za odpete pesmi, rogistom LD Muta ter govornikom, ki so z lepimi mislimi v govoru počastili njegov spomin. Najlepša hvala lovcem LD Muta za sodelovanje na domu s častno stražo ter lepo opravljenim lovskim sprevodom in pogrebom. Vsem in vsakomur še enkrat iskrena hvala! Njegovi najdražji Čas mineva, mine vse, za sabo pušča rane nezaceljene. Spomini živijo, spomini na te, v novo žalost prebudijo, v oči privabijo solze. Kamor koli se ozremo, povsod praznina je, z roko solze si še otremo, vedi - pomenil si nam vse. Tiha, ostra bolečina ter neizmerna žalost spominjata na 21. julij, ko mineva leto dni, od kar nas je zapustil naš dragi mož, oče in dedek SIMON KNEZ, p.d. Kemikov oče iz Gradišča 1930 -2001 Že res, da čas celi rane, vendar bo bolečina zaradi njegovega odhoda vedno ostala. Vsem, ki se ga z naklonjenostjo spominjate, postojite ob njegovem grobu, mu prinašate cvetje ter prižigate sveče, iskrena hvala! Z mislijo vedno s tabo: žena Marija ter hčerka Anica z družino Mnogo prezgodaj in vse prehitro je posegla smrt na Trebušekovo kmetijo v Smiklavžu, kjer je zaradi neozdravljive bolezni umrla Marija Novak, Trebušekova mama iz Smiklavža. Vse prezgodnja smrt ni prizadela samo domače, boleča novica, da Trebušekove mame ni več, pa je potrla tudi sosede in številne prijatelje. Marija Novak se je rodila 2. junija leta 1930 kot osmi otrok na Trebušekovi kmetiji v Smiklavžu, na kateri so otroci že v mladih letih morali prijeti za delo. Tako je Marija že kot mlado dekle morala pasti živino na pašniku na Graški gori, veliko let pa je nosila tudi mleko v zbiralnico za kar je skoraj vsak dan porabila več kot uro in pol poti v obe smeri. Nekaj let je tudi gospodinjila župniku Josefu Stefanciosefu v šmiklavškem župnišču, potem pa si je leta 1957 našla delo v Velenju. Vsa leta je pridno skrbela za gospodarjenje na svoji kmetiji na kateri je bilo vedno vse lepo in vzorno urejeno. Skrbno pa je vzgajala nečaka Franca, ki je vse od otroških let živel pri njej. Leta 1959 je rodila hčerko Marjano, ki jo je določila tudi za naslednjico Trebušekove kmetije. Pokojna Trebušekova mama pa je veliko sodelovala v domačem kulturnem društvu, kjer je pomagala pri raznih kulturnih in drugih prireditvah kot so obujanje starih domačih običajev. Kot igralka je rada nastopala v raznih igrah in vedno sodelovala na grajskem pikniku v Vodrižu. Taka je bila Marija Novak. Vsi, ki smo jo poznali jo bomo ohranili v lepem in trajnem spominu. F. Jurač Dotrpela si a vendar boš z nami ostala z vsem, kar nam v življenju si dobrega dala. Za vse ti, mama, še enkrat hvala. ZAHVALA Ob boleči izgubi naše ljube mame, biče in sestre MARIJE NOVAK, Trebušekove mame iz Smiklavža se iskreno zahvaljujemo vsem sosrodnikom, sosedom, znancem in prijateljem, ki so jo spremljali na zadnji poti ter ji darovali cvetje, vence, sveče in za svete maše. Hvala tudi vsem, ki so nam kakorkoli pomagali v težkih trenutkih žalosti ter za izraze sožalja. Iskrena hvala dr. Ervinu Pečniku za večletno zdravljenje, dr. Silvi Čas ter zdravstvenemu in strežnemu osebju ginekološkega oddelka slovenjegraške bolnišnice, govorniku Mirku Rožancu za ganljivo izrečene besede slovesa, graškogorskim in cerkvenim pevcem za zapete žalostinke, g. župniku Leopoldu Koratu za pogrebni obred, godbeniku za odigrano Tišino ter pogrebni službi Jerneja Zaveršnika iz Šentilja pri Mislinji. Žalujoči: hčerka Marjana z družino, sestra Jožefa ter brata Jože in Maks z družinami. /O Mm Ni te na pragu več, ni te v hii, nihče več tvojega glasu ne slii, zato pot nas vodi tja, kjer rože cvetijo in sveče ti v spoomin gorijo. ZAHVALA Ob boleči izgubi naega dragega moža, očeta, dedeke in pradedeka ter brata FRANCA ROŠERJA, Grabnerjevega očeta iz Srednjega Doliča se vsem, ki so ga spremljali na zadnji poti, mu darovali vence, cvetje, sveče in za svete maš najlepše zahvaljujemo. Iskrena hvala vsem, ki so nam kakorkoli pomagali v najtežjih trenutkih in nam izrazili sožalje. Prav lepa hvala dr. Tilki Prevolnik in zdravstvenem osebju Zdravstvenega doma Mislinja ter zdravnikom in strežnemu osebju bolnišnice v Topolčici. Hvala lovcem Lovske družine Dolič za spremstvo na pogrebu, govornikom Angeli Ramak, Hermanu Klemencu, F. Juraču in Dušanu Mlineku za ganljivo izrečene besede slovesa, pevcem za zapete žalostinke ter cerkvenim pevcem za petje med mašo zadušnico, g. župniku Mirku Hrovatu za pogrebni obred ter Robertu Puru za zaigrano Tino ter Jerneju Zaverniku iz Šentilja pod Turjakom za pogrebni obred. Žalujoči: žena Marija, otroci Mirko, Adi in Franci ter hčerki Ema in Danica z družinami, brata Leopold in Jože ter sestre Slavka, Verona, Marija in Antonija. Za vse, ki ne brskate po internetu, je Lidija Jeromel našla naslednjo poučno zgodbo POUČNA ZGODBA ZA LEPŠE ŽIVLJENJE ŽEBUI V OGRAJI Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko polno žebljev ter mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije en žebelj v ograjo. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril, da je lažje obvladovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. Tako je to povedal očetu, in ta mu je rekel, da naj vsak dan, ko se ne bo razburil potegne en žebelj iz ograje. Dnevi so minevali, in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da ni več žebljev v ograji. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: »Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista.« Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Človeka lahko zabodeš z nožem, in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat poveš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno. Besedne rane še bolj bolijo kot fizične, zato poskušamo zdržati čimveč dni brez žebljev in lukenj. Odpustimo vsakemu, ki je kdaj napravil luknjo v Našo ograjo. KOROŠKI TURISTIČNI TEDEN JANEZ ŠVAB, inž. gozdarstva Devet dni, več skoraj šestdeset prireditev je zaznamovalo teden, ki mu v Črni pravimo »Koroški turistični teden« že kar debelih sedeminštiri-deset let. Lep številka, kajne? Seveda si morajo organizatorji, da je to tako dolgo zdržalo, vsako leto najti za ljudi privlačne nove prireditve, seveda pa morajo ostati tudi tiste tradicionalne. Kajpak, tudi za nekatere Črnjane so bili to dnevi brezskrbnosti, za druge dnevi obiskov prireditev, za tretje vsakdanji dnevi, nekateri ( približno 550 ) smo se pa poizkusili potruditi, da je bilo čimveč kvalitetnih prireditev po meri ljudi. Ljudje, pa kot ljudje; nekateri zelo zadovoljni, drugi malo manj, tretji pa so imeli to smolo, da v obilici prireditev niso našli kaj zase (po anketi na internetnih straneh je bilo s programom zadovoljnih več kottričetrt glasovalcev). Če še enkrat preletimo prireditve vidimo, da smo jih večino kljub spremenljivemu vremenu spravili »pod streho«. V članku bo manj govora o tradicionalnih prireditvah, ki jih bralci že poznajo, malo več bo predstavitve novih. Že kar prvi dan so prišle v goste maržoretke iz Logatca in po taktih Rudniške godbe iz Mežice se da baje »fajn« plesat. Za harmonikaše smo izbrali »N coj je an fajn večer« in polna dvorana kulturnega doma je bila navdušena nad njimi, kot nad plesalci folklornih skupin iz Podgorja in domačih iz KUD Gozdar. Isti izvajalec ognjemeta nas tudi letos ni razočaral, le redko se doživi, da gledalci ploskajo po zaključku ognjemeta. Vreme, ta neusmiljeni uravnalec obiska, jo je nam zagodlo v nedeljo, ko smo pričakovali velik obisk, ko se je pri nas predstavilo sedem rudarskih muzejev Alpe - Jadran. Tisti, ki pa smo to predstavitev videli, pa smo bili navdušeni nad muzeji, nad lepo pripravljeno rudarsko hrano (izkazale so se naše kmečke žene), razstavo slik Leandra Fužirja, marsikdo pa tudi nad zares čudovito razstavo naših upokojencev. Letošnje leto je posvečeno goram in pri sestaviprograma smo upoštevali tudi to. Že igra, ki so jo zaigrali člani KD Pameče - Troblje je' bila legenda o Uršlji gori, pa tudi dva potopisna predavanja z diapozitivi so bila z gora. Prav za priliko tega tedna so naši zelo delovni alpinisti postavili umetno steno pred hotelom in v celodnevnem tekmovanju so sodelovali tudi takšni plezalni asi, kot je na zadnji tekmi za svetovni pokal ena-jstouvrščeni Matej Sova. Gorski reševalci so si v Balosu (malo pred Črno) uredili čudovito vadbišče in ga s prikazom reševanja v gorah predali v uporabo. Na mlade tudi nismo pozabili, pravzaprav je naša mladina v teh dneh pokazala, da je delovna, iznajdljiva, morda nekoliko starejši včasih nanjo premalo računamo. Tudi meni je bilo težko, ko jim je zaradi vremena odpadla prireditev, v katero so vložili ogromno (denarja, še več pa volje, dela). O njihovi delavnosti se lahko prepričate, pri vhodu v Črno, ko na veliki betonski škarpi zagledate res lep grafit, ki so jim ga pomagali narediti »profesionalci iz Maribora« ali pa pred hotelom v Črni, katerega vrt krasi kar nekaj lesenih kipcev. Dediščina; tokrat smo Črnjani in gostje od drugod želeli nekaj zvedeti o župniku in skladatelju g. Ludviku Vitrniku. KUD Franc Piko je v goste povabil pevski zbor iz Strojanske reke, ki nosi njegovo ime, mlade pevce iz Javorje in za predstavitev zaprosil domačega župnika g. Vriska. Lep večer, nekoliko drugačen, kot smo jih vajeni. Verjamete ali ne, k nam je iz Ptuja prišel tudi pravi čarovnik; še odrasli smo nekatere trike kar požirali. No, otroci so imeli zase še nekaj, »gavdo z baloni«, temu sedaj moderno rečejo Balon party. Tudi Niko je bil s svojimi aforizmi, glosami. V Črni je doma kar precej odličnih nogometašev in le kako naj bi minil teden brez nogometa za pokal Turističnega društva Črna. Tokrat so bili boljši okrepljeni domačini. Med tednom sta bila tudi turnirja v odbojki in košarki. Prikazali so se tudi Koroški konjeniki, med seboj tekmovali in za v naslednji dan v goste priklicali stare avtomobile in motorje. Ti so najprej poželi obilo lepih pogledov, organizatorji pa so jim orga-nizjrali zanimivo tekmovanje. Šahovski turnir je v Črni vsa leta dobro obiskan. Tudi letos je bila tu množica šahistov, najboljši med njimi se bodo v kratkem srečali na šahovski olimpiadi na Bledu. Naši zaselki so se tudi letos predstavili. Nekateri med njimi z vozovi, drugi s pesmijo, pripovedjo, vsak pač tako, kot so si zamislili. Kljub zelo slabemu vremenu smo »trmasti Črnjani » zdržali in na koncu so se zaselki še med seboj pomerili v šaljivih disciplinah. Za korajžo pa so jim zapele Zbor kmečkih žena, Voler-jeva Nežka, hči in oče Zvonar iz »Helene« ter mladi iz Javorja, da pa je ostalo tudi kaj gledalcev pa so poskrbele čedne hostese, ki so zastonj delile »Laško pivo«. Črno zaznamujejo »knapi, hol-carji in jagri«. Tudi letos je bilo tako. O prvin je bilo že nekaj govora, gozdarji smo spet priredili lepo tekmovanje v gozdarskih disciplinah. Da ta prireditev pridobiva nazaj na veljavi je pokazala udeležba osmih ekip. Zmagali so že spet, se ve Šolarjevi iz Ljubnega. Lovci smo se srečali na Večeru lovske poezije, ko smo se lahko naužili lepih, toplih besed o naravi, o njeni lepoti in o naši radosti, ko smo z njo povezani. Te lepote so nam pričarali: Jože Libnik s svojimi verzi o naravi, ljubezni, Lovski oktet Lovske družine Peca, Mežica, Vera Roženičnik s svojo kitaro in na ustnih orglicah Alojz Pudgar. To je pravzaprav kratka predstavitev devetdnevnega dogajanja v Črni, vem, da sem še kakšno stvar izpustil, bralcem sem se odločil prikazati vsaj določene novosti. Sedaj organizatorji potrebujemo malo počitka; nekaj podobnega sedaj pripravljajo v Ravnah, čez dobrih štirinajst dni tudi v Prevaljah, Skratka za zabavo je na Koroškem kar dobro poskrbljeno - manjka nam le kaj drugega, za vsakdanje življenje še pomembnejšega. Pa o tem morda več drugič. Še en delovni uspeh koroških veteranov vojne za Slovenijo. Lep sobotni dan. Veterani vojne za Slovenijo Mežiške doline smo se ob velikem odrekanju, še večjemu zbiranju materiala in denarja in predvsem veliki volji in delavnosti njenega članstva zgradili svoj dom na Obretanovem. Nekaj kilometrov vožnje iz Raven na Koroškem je do te idilične točke, kraja, ki je že od nekdaj zaznamovan z vojaki. Prav tu se je usposobila množica »teritorialcev«, ki se je v enem od najtežjih časov naše zgodovine zoperstavila po vseh vojaških kriterijah mnogo močnejši vojski in v boju tudi zmagala. V boj in tudi v delo je potrebno vložiti ne le tehnike, še mnogo važnejše je za stvar pravo srce. Takšno pravo srce določi zmago- valca bodisi v boju z nasprotniku ali pri izgradnji objekta. Korošci smo še enkrat pokazali lik zmagovalca. Zgradili smo prečudovit objekt, ki bo služil predvsem veteranom in njihovim prijateljem. V njem se bo obudilo mnogo spominov, veselih druženj in načrtovanje novih podvigov. Na otvoritev smo povabili eminentne goste. Kar dva znana slavnostna govornika sta se zvrstila za govorniškim odrom. Prvi ie bil naš predsednik g. Srečko Lisjak, oris dogodkov od prvih pogovorov o osamosvojitvi in vse do danes pa je podal takratni obrambni minister g. Janez Janša. Še posebej je poudaril, da so prav dogodki na Koroškem in odločnost koroških ljudi pripomogla k marsikateremu bolj trdemu pogajalskemu izhodišču pri umiku JLA iz Slovenije. Za čar prireditve so poleg dobre voditeljice prireditve poskrbeli še Pihalni orkester iz Prevalj in predsednik Združenja veteranov vojne za Slovenijo Mežiške doline g. Branko Kaker in praporščak g. Praznik Stanko, ki sta lepo pripravila Svečano veteransko dejanje. Pozabili nismo tudi na prijatelje - veterane, ki so v tistih najtežjih dneh izgubili življenje. Vsi obiskovalci Obretanovega in doma veteranov »Pri mokrem jopiču« (tako se je nekoč imenovala tu stoječa partizanska javka) so bili deležni dobrega veteranskega pasulja in glasbe poznanih koroških muzikantov ansambla Fantov treh dolin in Kamnik Milana. Ne le veterane iz Mežiške doline, tudi vse druge vabimo medse. Tu se boste lahko ustavili na poti na Uršljo goro, še bolj vas bomo veseli, ko se boste odločili za samostojni obisk. Postojanka bo odprta za vsak konec tedna in veterani obljubljamo, da se boste pri nas prijetno počutili. Navsezadnje v naši bližini imajo svoj dom še eni ljubitelji narave - taborniki iz Raven na Koroškem. Za konec pa še to; dom je nad tisoč metri nadmorske višine in ker tu ni greha človek lahko navsezadnje naredi tudi kakšno neumnost. A Med ekipami je bila prva skupina gozdarjev iz Ljubnega, druga skupina Luč in tretja skupina Črnjanov. Med posamezniki so prva tri mesta dosegli: 1. Andrej Sovar -Ljubno, 2. Janez Sovar - Ljubno, 3. Peter Obretan - Črna. 26 viharnik Nadaljevanje iz prve strani. 1. Razstavljanje in sestavljanje žage. 2. Direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec Sivo Pritržnik izroča pokal Petru Obretanu. 3. Med čakanjem na polento s friko so se pomenkovali z leve Stefan Krenker, Gorazd Mlinšek, drago Križan in Marija Rožen. 4. Mesna rolada, ki jo vsako leto dobro speče Ivo Kljajič je dobro teknila. 5. Podiranje na balon. Foto Franc Jurač „KNAPI, HOLCARJI IN JAGRI" SO ZAZNAMOVALI ČRNO GOZDARJI TEKMUJEJO V GOZDARSKIH DISCIPLINAH TRGOVINA l-ISS SPECIALIZIRANA TRGOVINA ZA OSKRBO GOZDARSTVA V naši gozdarski trgovini LES v Slovenj Gradcu in Radljah vam nudimo vse, kar potrebujete za delo v gozdu: vso gozdarsko orodje in opremo za posek in spravilo lesa, kolesne verige za traktor ali tovornjak, zaščitna sredstva in oblačila za gozdarje, kosilnice in motorne kose, škarje za živo mejo, motokultivatorje in še vse ostalo za delo v gozdu in na vrtu, itd... Oglasite se pri nas. SLOVENJ GRADEC, Cesta na Stibuh 1 n 88/21 620, faks 88/42 684 RADLJE (Dvorec), Koroška cesta 68 ir 88/71 423, faks 88/71 239 SERVIS Če ste lastnik tovornega vozila, gradbenega ali kmetijskega stroja, potem prav gotovo potrebujete nekoga, ki vam bo pomagal skrbeti zanj. S svojimi dolgoletnimi izkušnjami in usposobljenimi delavci vam nudimo: • vzdrževanje vseh vrst tovornih vozil z nadgradnjami • montažo in vzdrževanje hidravličnih dvigal • merjenje tlakov in nastavitve varnostnih ventilov • avtooptiko za tovorna vozila -merjenje nastavitve stekanja koles in osi z lasersko optično merilno napravo • centriranje koles za tovorna vozila • demontažo in montažo avto- GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC Vorančev trg 1 2380 Slovenj Gradec Telefon, nc: 88 43 332, Faks: 88 42 684 E-mail: viharnik@gg-sg.si plaščev tovornih vozil, gradbenih strojev in traktorjev do velikosti 56" • prodajo vseh vrst avtoplaščev proizvajalcev Bandag, Sava, Sem-perit, Goodyear, Debica,... • po konkurenčnih cenah obnovo izrabljenih pnevmatik • pranje tovornih vozil z ročno eno-krtačno napravo • vzdrževanje in popravilo gradbene mehanizacije • vzdrževanje in popravilo kmetijske mehanizacije (smo pooblaščeni servis traktorjev UNI-VERSAL) • montažo in popravilo gozdarskih vitlov • varenje, struženje, rezkanje Obiščite nas ali pokličite za dodatne informacije! PE SERVISI Pameče 151, 2380 Slovenj Gradec ■a (02) 88 46 100 Telefax: (02) 88 46 109 (/O J koroška banka ------' Koroška banka d.d. Slovenj Gradec, bančna skupina Nove Ljubljanske banke NOVOSTI PRI UPORABI KARTIC BA/MAESTRO Dvig gotovine v tujini Z bančno kartico BA/Maestro lahko dvigate gotovino tudi na bančnih avtomatih v tujini; in sicer na bančnih avtomatih, ki so označeni z nalepkami Maestro in/ali Cirrus. Višina dnevnega limita na bančnem avtomatu je praviloma enaka doma in v tujini. Pri bančnem avtomatu boste lahko s svojo BA kartico vsak dan dvignili: do 50.000 tolarjev, če imate navaden tekoči račun, do 40.000 tolarjev, če imate kartico študentskega tekočega računa, do 30.000 tolarjev, za imetnike gotovinskih in prvih računov; enak dnevni limit dviga gotovine pa velja tudi za imetnike tekočih računov, katerih redni mesečni priliv na račun ne presega 70.000 tolarjev. Potrjevanje nakupov z vnosom osebne številke Tudi Koroška banka je uvedla novost pri plačevanju s plačilnimi karticami tekočega računa. Zamudno podpisovanje potrdila o nakupu, s katerim ste do sedaj potrjevali verodostojnost plačila, nadomeščamo s preprostim vnosom štirimestne osebne številke, prav tiste, ki jo uporabljate pri poslovanju z bančnim avtomatom. Z vnosom osebne številke v POS terminal oz. v posebej za to namenjeno napravo na prodajnem mestu, bo postalo plačevanje hitro in prijazno, poleg tega pa tak način povečuje varnost poslovanja z BA/Maestro kartico, saj to številko poznate le vi. Ce svoje osebne številke za uporabo na bančnem avtomatu še niste prevzeli, lahko to storite v svoji poslovalnici Koroške banke, kjer vodimo vaš tekoči račun.a Koroška banka d.d., Slovenj Gradec, Glavni trg 30 Bančna skupina NLB