287
svojo eksistenco, ali mlada učiteljica, ki se odreka življenju in gre v pozabljeno kmečko vas na službo, ali mlad k 1 e r i k , ki se obupno bori za spoznanje pravega poklica, ali naposled umetnica-plesalka in umetni k-kipar, kojih notranje razboljeno umetniško snovanje nam podaja pesnik z razumevanjem, ki glasno kriči: »Matasovič je pravi pesnik!« Mnogo samolastnega študija o hrvatski prošlosti, predvsem o Dubrovniku, nam tolmači njegova »Koma«, ona mlada idealna učiteljica. Sploh imamo pretežno opravka z mladimi, ki še iščejo poti, ki sicer čutijo, kako bi bilo prav, pa ne vedo še prav prijeti za posel, ker jim še preveč zapoveduje toplo čuvsivo in mehko srce, medtem ko se hladni razum šele polagoma pomalja iz ozadja.
Zdi se mi, da je s »Susreti« prva doba Matasovičevega umetniškega razvoja končana in da gre pisatelj v drugo dobo, ki bo doba resnega, trdega dela teh njegovih mladih v boju s trdo neizprosno realnostjo hladne ljudske duše. Če bo Matasovič tudi glasnik te druge resne moške dobe, o čemer sem prepričan, potem ni dvoma, da si bo v književnosti bratskega nam naroda izvojeval zelo vidno mesto. Opozoril bi ga le na nekaj, na njegov boj z materijo, ki jo umetniško oblikuje, torej na jezik. Njegov jezik je v leksikalnem oziru zelo, zelo bogat, kar prepojen z vonjem domače grude, toda semintja vendar nekoliko zanemarjen. Slovničnih in par stilističnih napak ne bom našteval, ker sem prepričan, da bo pisatelj o prihodnji priliki skrbel v tiskarni za vestno korekturo; izražam le svoje trdno neomahljivo prepričanje, da se bo Mafa-soviču posrečilo odpraviti tudi te napake in pri bogastvu in lepoti jezikovnega materiala, ki z njim razpolaga, ustvariti nam prava mojstrska, nevenljiva dela. G. pisatelju kličem s prisrčnimi željami: »Per aspera ad astra!«              Ivgn Mazovec
Dr. Dominik S1 f i b r n y : Simon Gregorčič. Poslovenil dr. Joža Glonar. (Pota in cilji, 10. zv.) Tiskovna zadruga. Ljubljana, 1922.
- Stfibrnega monografijo o Gregorčiču je v Domu in svetu ocenil že dr. Debevec ti. 1919., str. 293 si.). Mladi češki slovstveni raziskovatelj in veliki oboževatelj našega slovstva je od tedaj že davno v grobu, tako da je Glonarjev prevod njegove študije gotovo hvalno pietetno delo. Pre-lagatelj je samo enkrat tstr. 45) glosirai vsebino monografije in se sicer odrekel vsaki kritični opombi, ki bi bila nekajkrat potrebna, tako n. pr. glede navedeb: »okr. glavarstvo Kobarid« t4), »mestece Kobarid« t5), »Grafenauer II. 10 4« t2), da je »potegnila duhovščina vseskozi z Mahničem« t6) in da je M a h n i č leta 18 8 2. napadel G. v »Slovencu«, kjer Stfibrnv tstr. 8) govori, da članki, tikajoči se Gregorčiča, niso sprejeti v »12 večerov«, pač zato ne, kakor bi potreben komentar povedal, ker jih niti v prvi izdaji ni bilo. Glede Mahniča bi bilo treba torej posebej poudariti, da je zdaj dognano njegovo razmerje do Gregorčiča. Kar se tiče monografije same, mi je popolnoma nemogoče potrditi »deskriptivno« IDebevec) metodo. Iz tretje knjige Poezij govoriti v prvo, je pogrešno. Tudi sicer kaže Stfibrny, da se je kot stilist šele razvijal. Priznati pa moram, da je naravnost ginljiva ljubezen, s katero je ta naš severni brat iskal pesniški izraz Gregorčičev. Pisec slovenske poetike in stilistike Stfibrnega ne bo smel prezreti. Slovenski slovstveni študij je za lep prinos bogatejši, slov. srednja šola bo imela v Glonarjevem prevodu knjigo, ki bo po nekaj stvarnih kritičnih opombah od strani učiteljeve zelo dobro in priporočljivo berilo.                                             Dr , p
Andrej Rape: Mladini. VII. zvezek, s 5 slikami. Ljubljana, 1922. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Notranji naslov knjige je »Ujedinjenje«. Vsebina je trodelna. a) Domorodne in časovno nacionalistične noivilete v verzu in prozi alegorične de-klamacije, kjer poleg Ljudevita Posavskega, V. Vodnika, Matije Gobca in Ilije Grego-riča govori še Napoleon in »slovanski« Otokar II. b) Deset otroških pripovesfi, deloma z dobrimi motivi ob stare in tuje klišeje. c) Otroške pesmi, boljše in slabše.
288
Moralne refleksije je v knjigi obilo, jezik je tradicija mladinskega slovstva, včasih sijajen bombast: »Vsakokrat prej so z žar-nimi lučmi porezali noči temne roke, ki jih je iztezala po vseh prostorih.« (Str. 30.)
Dr. I. Pregelj.
B. M a š i č : Deda Joksim. Narodni poslanik, lihvar i predsednik svakojakih dru-štava za pomoč i humanitarnost. Ilustrovao I. K 1 j a k o v i č. Zagreb, 1922. Novo izda-nje »Književnog Juga«.
Branko Mašič, eden med pokretaši »Književnega Juga«, snuje po okusu Zolajeve »družine Rougon« nekako realistično epo-. pejo srbskega sodobnega življenja. V tem okviru je napisal v Čatežu ob Savi 1.1921. svojega »Deda Joksima«. Čudno baročno delcfe, ki zna kot kulturni dokument svojčas mnogo pomeniti, ker je, kakor bi z nemškim terminom povedal »ključni roman«, satira. Umetniške zrelosti v kompoziciji ne kaže in živo spominja vzorcev in zgledov (Saltykov, Gospoda Golovljevi, Stan-kovič, Nečista krv). Prvih 18 poglavij podaje epsko razpad »zadruge« v tehniki, ki je že od pamtiveka v vzgojno ljudsko povest naših dni; drugi del se nato cepi v epizodalno prikazovanje dedi Joksimu sorodnih Saltykovskih tipov, Jurija Bige, Bla-goje Vesoviča in Nenada Jorgoviča. Izredno aktualno bi utegnilo vplivati XXII. pogl., ki »po živim modelima črtana« lica (Uvod) bolj odkriva, nego zakriva (prim. Svetozar Prekajac, ministar prosvete, Nikolaj Bego-vič, predsednik ministarstva i. p.). Po tem in še naslednjih poglavjih sem dobil vtis, da je Mašič svoj predmet občutil preživo iz svojega političnega nazora in da govori preveč kot človek in premalo kot umetnik, ki naj zlo razkriva, a ne individualnih zli-kovcev, četudi po zgledu velikih satirikov
v Rusih in Francozih (Rabelais). Okrutni realizem Kljakovičeve slike še živeje potrjuje, da je »Joksim« p a m f 1 e t. Če ni, nas Bog varuj, da bi kdaj to delo spoznali naši državni nasprotniki. Kazali bi s prstom za nami. Mašič naj se poglobi v tehniko ruskih realistov, predvsem v ob-jektivnomirni in dostojni orisni način njihov. Potem šele naj kot zapadnjak razkriva rane naše družbe. Potem šele bo naš SaIiykov, potem šele bo uresničil besede, ki jih je napisal v »Uvodu«. Seveda, I s t i n a še ni zadnje in edino.  Še eno je:   L j u b a v !
Dr. I. Pregelj.
llija Stanojevič-Čiča: Dorčolska posla. Šala u 4 čina i 5 slika s pevanjem. Muziku udesio P. I. Krstič. Beograd, 1922 Štampa Vreme.
Burka je izraz zelo omejenokrajevnega rodoljubja, obnoviti vonj stare Dorcole, »malega Carigrada«, naivno neznatna mo-tivnost v fabuli: dvakrat se proda polomljen »ringišpil«, osmeši na račun »dorčol-skega Figaroja« senex amator Papa Nasko in očetu in obrti vrne spokorjeni sin Djole. Iz lega in iz dolge vrste več ali manj tipiziranih statistov raste kaj pohlevno evolu-cionalno, s številnimi pevskimi vložki dra-pirano dejanje v razvlečenost pestrega ansambleja brez globine in umetniške str-njenosti v agiranju. Dovtip je predmestje in vonj cirkuške besednosti. Najmočnejše je drugo dejanje. Lokalizem izraza, ki je morda za rojenega Beligrajčana »cvet« te šale, je za Slovenca skoraj nepremostljiva globel, ki morda krije dobre besedne do-vtipe. Zdi se mi, da jih sicer ne. Pisatelj »Posle« je pač le rutiniran gledališki igralec in se je kot tak uveljavljal ob pisatelje (Veselinoviča), kar v polnem pomenu besede on sam ni.                            p.    ,  n