Jože Tomažič
V azurni votlini na Capriju
Potopis.
Kraljevsko mesto Ne-apelj (Napoli) leži v Ne-apeljskem zalivu z Vezu-vom v ozadju tako lepo. da je nastal pregovor: Kdor ga je videl, lahko umre! Trdijo tudi, da ni nikjer na svetu morje ta-ko jasnomodro kakor tu-kaj: obrežje z belimi na-selbinami nikjer tako sli-kovito s svojimi oljčnimi gaji, oranžnimi nasadi ter gozdovi pinij in ciprqs. Tu   cveto   in   rumene   ci-
Neapelj - luka, nekoč ognjeniški krater           trone,   in   kras,n(?   oranže,
ki jih na neapeljskui tr-
gih in ulicah lahko kupiš cele veje, kakor dobiš pri nas na kmetih češnjevo vejo s češnjami, ali pa jeseni odrezano trto, polno grozdja.
Glavne ulice so velemestne, lepe in čiste. Obzidane so z dvo- do sedemnadstropnimi hišatni in palačami. Zato se ti zdi, da so ulice še ožje. Ves dan so ulice izredno živahne. Posebno se pa napolnijo zvečer ob razkošnem blesku uličnih in cestnih luči. Polno udobnih avtobusov in kočij šviga med sprehajalci. Še bolj zanimive so pa ozke stranske ulice, ki so le nekaj metrov široke. Zaradi visokih hiš so precej temne, le med strehami vidiš moder pas južnega neba. Med hišami čez ulice in ceste ter raed posameznimi številnimi balončki ter okenskimi kamni so napete šte-vilne vrvi, kjer se suši sveže oprano perilo.
V mestu si številni tujci ogledujejo mogočna stebrasta pročelja ali fasade marmornatili palač in stavb, kupolaste cerkve in srednjeveške kra-ljevske trdnjave, v okolici pa tudi skromne in revne ribiške kočice, zidane iz rezanega kamna z nizkimi strehami. Bežečim slikam krasnih prirodnih lepot se pridružujejo številni in čudoviti umotvori italijanskih slikarjev, kiparjev in stavbarjev v narodnih muzejih, kjer najdeš najlepše in tudi najdragocenejše marmornate in bronaste rimske cesarje poleg starorimskih b6gov in svetovnoznanth izkopanin iz Pompejev in drugih mest. Poleg izleta na delujoči ognjenik Vezuv ter ogleda izkopanih starorimskili mest se pač vsak tujec napoti še na skalnati otok Capri, ki skriva v sebi čudovito dvo-rano, prav kakor iz pravljic. Tja smo šli tudi mi.
Izletniški parnik je zasidran precej proč od zelenomodre obale. Zato se je treba do njega pripeljati s čolnom. Številnih čolnarjev, ki ti ponu-jajo svoj najboljši in najcenejši čoln, se ubraniš takoj, ko sedeš v enega izmed čolnov. Šele sedaj uzreš vso prelepo obalo. Kmalu nas pri-pelje veslač do broda, ki je že ves poln Ijudi različnih narodnosti. Vsi imajo isto željo: ujeti in videti čim več južnega sonca, modrega morja, prirodnih čudes in lepot. S tem edinim ciljem so vsi ena družina. Na krovu igra razveseljujoča godba. Veseljaki plešejo, a ljubitelji narave pa slone
posamezno ali v malih skupinah ob ladijski ograji ter zro na rajsko obalo. Povsod so na očeh daljnogledi, barvasti naočniki, v rokah številni fotoaparati vseh znamk^in firm.
Tedaj ožive ljudje ob ladijski ograji in se nagnejo nad morje. da vidijo redek prizor. Ob boku ladje je pristal čolniček z dečkom v kopalnih hlačah. Ves je rjav kot bronasti kipi v muzejih! Na ladjo vpije: »Una lira, una lira!« ter kaže z roko, da naj jo vržejo v morje. Številne roke bogatih izletnikov so se ločile od ograje in srebrn drobiž je lesketaje padal na modro gladino in globlje ... Deček se je iz čolna urno pognal s skokom na glavo v morje, se potapljal, dokler ga ni ulovil. Priplaval je na površje težko dihajoč in. kažoč srebrn drobiž: »Una lira!« Še nekolikokrat se je potopil za eno liro ter jo vsakikrat prinesel na gladino.
Izletniški brod je krenil po modri gladini iz Neapeljskega zaliva proti skalnatemu otoku. Za ladijskim vijakom sta se belo kodrala dva velikanska valova, izhajajoča izpod broda, ter se vedno bolj širila. Beli galebi so s krikom obletavali brod ter sedali na razpenjene valove, kakor bi nekaj
iskali.
Skalnati otok Capri je pred nami. Prav za prav dve visoki skalnati gori, katerih stene padajo z višine več sto metrov v temnomodro morje. Ob steni ni nobene vasice ali ribiških hišic, le na gorskem sedlu na vrhu otoka leži me-sto Capri. Ves otok je gorat, prepleten z gorskiini stezami, po katerih se poganjajo šte-vilne koze, saj je dobil od njih otok celo svoje ime. Za-
Otok Capri z otočki Faraglioni                ratii izrediio milega morskega
in   gorskega   podnebja   slovi
Capri za najpripravnejše letovišče vseh severnjakov. Na otoku je več raz-valin in vrtov nekdanjih rimskih cesarjev, ki so tod končavali svoja življenja.
Naš brod se ustavi pred otokom, ker popolnoma k strmim stenam ne more in ne sme. Okrog njega mrgoli vse polno čolničkov, kakor prej belih galebov. Drug za drugim se spuščamo po stopnicah v čolne, ki nas nosijo po morju, o katerem pravijo, da je tu najbolj modro in najlepše na vsem svetu. Čolni izginjajo v nizki morski votlini, skozi katero ne smeš in ne moreš niti sedeč v čolnu, tako je nizka, Kadar morje naraste. tedaj je obisk votline sploh nemogoč! »Sklonite se, ali pa lezite Ha dno čolna!« velijo kaprijski čolnarji popotnikom. Čohiar spretno stopi ob stran skal-nate stene, da naravna čez prekop razpeto železno verigo tako, da čolnič gladko smukne čez njo, kajti plačati je treba voznino in oglednino v Modro špiljo. V tej azurni votlini je sprva tema, šele čez nekaj hipov se oko privadi, da uzre pravljično lepoto te svetovnoznane morske votline. Je to velika otoška jama, ki ima namesto trdnih tal morsko gladino. Vsa votlina je čudežno razsvetljena, čeravno ne vidiš nikjer nobene skalne odprtine, skozi katero bi prihajala dnevna svetloba. Tedaj sem se spomnil druge take MoJre špilje na dalmatinskem otoku Biševo, ki ima v skalni otoški steni nekaj metrov pod morsko gladino okno, skozi katero prenaša morska voda vpite sončne žarke in svetlobo v notranjost špilje, kjer jih razdeli v  mavrične  barve:  modro, belo,  rumeno, zeleno,  rdečo in  še  nekaj   živo-
260
srebrnih odtenkov je. Slično je v
tej kaprijski modri votlini, ki je
vsa   razsvetljena   s   srebrno  mo-
drino. Sončna luč se v votlini v
vodi  tako  lomi,  da se  razkraja
v njene sestavne mavrične barve.
Vozili  srao se kot meglene sen-
ce po tej votlini, naši obrazi pa
so bili  sedaj  rumeni, sedaj mo-
dri   ali  zeleni.  Ribiški  dečki  so
goli poskakali v vodo in plavali
med čolni: njihova telesa so bila
vsa v barvah in kot s srebrnimi
biseri   posuta.   Pomočiš   v   vodo
roko  ali  veslo in  se  ti  zdi  kot                  Modra votlina na Capriju
srebro:   ju  dvigneš   in   od   njih
padajo kapljice  živega  srebra.  Taki  sta  Kaprijska azurna votlina in  Bi-
ševska modra špilja, dvoje edinstvenih otoških dvoran, kakor dvoje  kra-
Ijevskih soban iz pravljic!
Zopet smo na našem brodu, ki je čolnarjem vrgel dve dolgi in močni vrvi, da so se nanje privezali. Pod razvalinami starih obmorskih vil i z balkoni in okni v kamnitnih okvirih pa poganja skalna rastlina agava svoj prvi in zadnji cvet. Desetletja je srkala med skalami sokove za svoj smrtni cvet, sedaj je pognal viSoko v modro mesečino in pod okni poje svojo prvo in zadnjo pesem.                        »
V temno morje je na zapadu padalo rdece sonce ter se razlilo po modri gladini, kot bi položil nanjo veliko in zlato preprogo. Nebesna in morska modrina se je spojila v mehko in sanjavo noč pod južnim nebom. Gledaš v prelivajoče se temne modrine, v mlečno belino morskih pen, ki so še za svoje bisere ujele večerno zarjo in nekdo pripoveduje čudovito prav-ljico o kraljični in o ribiču. Na morski skali čaka mlada kraljična, da ji ribič prinese z dna morja školjkin biser. Ribič se je potopil na morsko clno, da najde školjko z biserom. Že se dviga z njo na morsko gladino. Kraljična mu veli, naj živo školjko odpre. Ribič ji s silo odpre oklep in za enim je zasijal moder biser. Podal je umirajočo školjko z biserom kra-ljični v roko. Kraljična je školjki biser iztrgala. Tedaj pa je školjka zadnjič poslala biseru žarek, ki je segel kraljični do srca in ga ji prebodel. Kraljična se je zgrudila mrtva na tla, biser pa se je zakotalil v morje. Na  obali  pa je  pel  agavin  cvet svojo  smrtno  pesem sebi  in  kraljični ...