POGOVOR S PEPCO MOŠKRIČ
Življenje je dal za ideale
Naša šola nosi ime po narodnem heroju, pesniku in drama-tiku Jožetu Moškriču.
Večkrat se spomnimo in obfščemo njegovo ženo Pepco Mo-škrič, Id živi v Zadvoru. Med zadnjim obiskon smo zabeležili naslednji pogovor.
Tovarišica Moškrič, kako je potekalo vaše življenje ob, možu, ki je bil borec za pra-vice delavskega razreda, pe-snik, dramatik, pobudnik za ustanovitev Molniške čete?
Vedela sem, da je domo-Ijub. Bil je veliko zdoma. Ak-tiven je bil v dramski skupini in pri godbi. Tako sem bila večkrat sama z otroki. Razu-mela sem ga in mu tudi poma-gala.
Igre je pisal ob večerih. Na-vadno mi je tekste prebral in poslušal tudi moje ninenje. Pisal in bral je veiiko. Večkrat so v našo hišo prihajali tudi člani Svobode — Svobodaši.
Kako je vaš mož doživljal čas pred usodnimi trenutki NOB?
Večkrat je bil zaprt, nazad-nje leta 1940. V zaporu sem ga pogusto obiskala. To so bili za našo družino hudi časi. Ve-liko pa so pomagali Svoboda-ši, ki so nam dajali pomoč za najnujnejše stvari. Ko je prišel
izzapora, je bil nekaj mesecev v službi, potem pa je zaradi bližajoče se vojne nevarnosti šel v ilegalo, od tam pa v par-tizane.
Kako ste doživljali njegova partizanska Ieta?
Če je bilo le mogoče, če je bila dobra kurirska zveza, mi je pisal. Zanimalo ga je, kako je doma, kako je z otroki. Nas je seveda zelo skrbelo zanj. Nekaj dni pred njegovo smrtjo sva se videla. Preden sva se razšla, mi je še posebno poudaril: »Če me ne bo nazaj, bodi dobra z otroki, pazi nanje. Ko sem odhajala s tega srečanja, sem se obrnila in vi-dela, da mi še vedno maha v slovo. Nisem vedela, da je to poslednje slovo. Po novid o njegovi aretadji sem vedela, da je vsega konec. Bilo je grozno in tega ne morem po-vedati z besedami. Tudi otro-kom sem takrat dejala, da očeta ne bodo videli nikoli več.
Hči Marija pri svojih treh letih še ni mogla dojeti krute resnice, medtem ko sta sin Marjan in hči Zinka planila v jok.« V žalosti, ki jo je že pre-veval bes do sovražnikov. je hčerka dejala: Prekleti naj bodo vsi, ki so ubili našega ata.
Kako ste živeli po vojni sami z otroki?
Težko je bilo; ni bilu ne hrane ne obleke. Zaposlila sem se kot tajnica KO v Do-brunjah. Otrod so odšli v šole in se potem zaposlili. Ni mi žal, kar sem v fistih težkih časih storila za otroke. saj sem njihova mati. To je bila tudi edina dota, ki sem jim jo lahko dala.
Vedno sem bila ponosna. Nikoli nisem prosjačila zase, raje za druge.
Kaj pomeni biti žena na-rodnega heroja?
Na svojega moža sem po-nosna. Bil ie hraber. neuklon-\\i\, Življenje je dal za ideale, za katerc se je bojeval že pred vojno in med njo.
UČENCI NOVINARSKO-
LITERARNEGA
KROŽKA
OŠ JOŽETA MOŠKRIČA