Gerkvene zadeve. Zlata maša pri Sv. Magdaleni v Mariboru. Kakor smo zadnjič kratko omenili, peli so dne 12. decembra zlato sv. mašo preč. g. Tomaž Rožanc, častni kanonik, dekan in župnik Sv. Magdalene v Mariboru. Gospod zlatomašnik so bili rojeni v Celju dne 12. dec. 1822, v mašnika pa so bili posvečeni od takrat že na smrt bolnega knezoškofa Frančiška Kutnarja v Št. Andražu dne 12. dec. 1845. Bili so nato za kaplana v Vuzenici (1845 do 1847), v Velikovcu (1847), Žalcu (1847 do 1850), pri Sv. Duhu v Ločah (1850) in v Konjicah (1850 do 1852); nadalje provizor v Št. Ilju pod Turjakom (1852 do 1855) in župnik v Pamečah od 1. 1855. do 1871. Dne 6. oktobra 1871 so postali preč. g. Tomaž Rožanc predmestni župnik pri Sv. Magdaleni v Mariboru, dne 1. dec. 1875 pa dekan novoustanovljene dekanije Maribor desni breg. L. 1876. so bili imenovani knezoškofijskim duhovnim svetovalcem, 1. 1883. pa konzistorijalnim svetovalcem. Istega leta so jih odlikovali presvetli cesar z zlatim križcem s krono za zasluge, leto pozneje pa so jih imenovali častnim kanonikom lavantinskega stolnega kapiteljna. To je kratek živitopis našega g. zlatomašnika. Koliko pa so v petdesetih letih mašništva dobrega storili v čast božjo in zveličanje duš, tega nam ni mogoče natanko opisati; to je zaznamovano v bukvah večnega življenja. Kako so gospod zlatomašnik milostljivemu knezoškolu in duhovščini ljubi in dragi, kako jih spoštujejo njihovi verniki, to se je pokazalo najlepše na dan njihove zlate sv. maše. Že na predvečer jim je zapel moški zbor mariborske podružnice sv. Cirila in Metoda tri prelepe pesmi. V četrtek, dne 12. dec. ob 8. uri so se pripeljali milostljivi knezoškof k Sv. Magdaleni. Pri slavoloku so jih pričakovali preč. gg. stolni korarji, g. zlatomašnik in nad dvajsel duhovnikov ter velika množica vernega Ijudstva, tudi lepo število belooblečenih deklic. Ko so bili došli v cerkev, začela se je zlata sv. maša. G. zlatomašniku je streglo pet gg. duhovnikov, in po sv. maši so g. zlatomašnik zapeli zahvalno pesem, katero je pela vsa cerkev, kakor poprej tudi lepe pesmi pri sv. maši. Po sv. maši gredo mil. knezoškof z g. zlatomašnikom in vsemi duhovniki v župnišče. Mil. knezoškof povzamejo besedo ter častitajo g. zlatomašniku blizu s temi-le besedami: »Prečastiti gospod častni kanonik! Vaše današnje praznovanje petdesetletnice mašništva daje rai dobrodošlo priliko, da Vam izrečem zasluženo višjepastirsko priznanje za Vaše blagonosno, zares duhovniško delovanje. Gospod častni kanonik ste kot goreč kateket in navdušen pridigar sejali dobro seme besede božje v hvaležna srca kristijanov. Klicali ste na to setev z vrednim in spodbudnim opravljanjem svetih skrivnostij in pobožno molitvijo ter s pobožnim premišlievanjem božji blagoslov. Bili ste neutrudljiv delivec sv. zakramentov in ste mnogo storili za pravo srečo sebi izročene črede s pobožnimi družbami in bratovščinami, posebno z bratovščino sv. Rožnega venca. Pridobili ste si tudi neminliive zasluge a popravljanjem ali zidanjem cerkvenih stavb. Župnijsko cerkev v Pamečah, župnijsko pokopališče z lepo kapelo in župnišče pri Sv. Magdaleni v Mariboru ste Vi postavili, omislili dekanijski cerkvi pri Sv. Magdaleni zvonove in lepo prenovili podružnico sv. Jožeia. Vaše uradno poslovanje kot župnik in dekan je bilo vedno izgledno. Kot prisednik in poročevalec kn. šk. konzistorija ste meni in škofiji lavantinski storili velecenjene usluge. Zares, »Vi ste čuli, v vsem delovali, opravljali delo evangelista, svojo službo dokončali«. (II. Tim. 4, 5.) Zaradi tega Vam moram srečo voščiti, preč. g. častni kanonik in kn. šk. konzistorijalni svetovalec, da morete z veliko zadovoljnostjo gledati na svoje delovanje danes, na dan svoje zlate sv. maSe, katero praznujete hvala Bogu še prav močni pri splošni radostni udeležbi. S tem s svojim višjeparstirskim priznanjera za Vaše velezaslužno, mnogoletno delovanje v vinogradu škofije lavantinske sem sledil apostolski zapovedi, ki se glasi: »Kateri duhovniki so dobri predstojniki, so dvojne časti vredni, posebno ki delujejo v besedi in učenosti! (I. Tim. 5, 17). Samo jaz bi rekel, gospod kanonik, Vi ste trojne časti vredni: kot mašnik, kot čednosten mašnik, ki vedno gori in deluje za čast božjo in zveličanje duš. Naj Vara Gospod Bog vse trude in skrbi z najboljšim poplača, kar sploh more ljudem dodeliti. Zlati križec za zasluge s krono, ki diči VaSe prsi, naj se enkrat v krono večnega življenja spremeni!« — S solznimi očmi so se na te besede gospod slavljenec zahvalili mil. nadpastirju za nezasluženo počastitev, kakor so rekli, ter izročili zadnje dni življenia presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Nato jim je dekanijska duhovščina izroCila krasen brevir. Opoldne pa se je v župnišču zbralo okoli 35 gostov z mil. knezoškoiom, ki so prvi nazdravili g. zlatomašniku, svojemu krstitelju, in jim izročili pohvalno pismo. Tudi več drugih gospodov se je oglasilo, vsak je hvalil kako čednost gosp zlatomašnika. Vsi gostje, kakor gotovo tudi vsi zlatomašnikovi prijatelji in magdalenski župljani pa iz srca želijo, naj bi preč. g. zlatomašnik učakali še demantne sv. maše!