Slovenski narodni ponos. VII. Preidimo na drugo duševno zmožnost, na čustvo, ki domuje v srcu. Slovensko srce, oh zlato slovensko srce! Katero je pač tebi enako? Če se po srcu med vsemi narodi odlikuje Slovan, kar se ne da tajiti, zavzemamo zopet med rodnimi brati mi Slovenci menda prvo mesto. Slovensko srce je nežno, mehko in vendar pogumno, slovensko srce je pobožno, sočutno, ponižno, zvesto kakor nobeno drugo, slovensko srce je veselo, kakor nedolžna ptička, ki na veji brezskrbno skaklja in svojo radost izliva v zvonkih glasovih tje v božjo neskončnost, slovensko srce pa }e tudi globoko brez dna, neizmerno, kadar dušo objema tuga in žalost. Slovensko srce, katero drugo je tebi enako? Mehko si, skoro, bi rekli, premehko, ali bolje je mehko nego trdo; le mehko srce daje človeku že na tem svetu malce okušati veselja nebeSkega, in za tak blažen trenutek, ki se ž njim ne da nič primerjati, kar svet nudi, se raje trpi in laglje nosi gorje. — Kdo, ki mu je obljubljeno, da se mu bo v noči le za hipec odprlo nebo, ne bode uro za uro nepremakljivo zrl v brezdanjo tmino in teSil koprneče srce ? Slovensko srce, ti pa si tudi pogumno; slavijo te zato doraovine vojskovodje, in bojijo se te v boju trume sovražne. Toda eno si zapomni; mehko, ponižno si zares, a tudi do sovražnikov, ki ti strežejo po življenju; do njih bodi jekleno, neizprosno, in ne vse »zemlje moč in ne pekla ognjena sila« te smejo omajati, niti za las; krotko ko golobčica bodi le doma med svojci in v krogu rodnih bratov. Koliko škode, menda bi se smelo reči, največ vsega gorja, ki smo ga Slovenci doslej imeli trpeti in ki ga nosimo še danes, izvira iz prevelike mehkobe, krotkosti in ponižnosti našega srca. Vprašajmo se, ali bi se na pr. sovražni nam uradnik upal vpričo nas zasramovati naš jezik in rod, ako bi ne vedel, da bomo razžalitev pohlevno sprejeli in na njo, če tudi krvavečim srcem, molčali? Tudi vlada nas samo radi tega prezira, ker ve", da se prezirati damo; to nam je znano iz zanesljivih virov. Vlada dobro ve, da je ona za ljudstvo na svetu, ne pa naopak, in naisi ima tudi tako sovražne naklepe in se teh drži kakor klešč, ona se končno vendar mora udati, če smo mi v svojem zahtevanji trdi ko jeklo, neomajeni in vstrajni. Kaj bi se naj reklo o pobožnosti slovenskega srca? Nikier ne nahajaš toliko hramov božjih in tako lepo opravljenih, kakor med Slovenci tam, kjer je narod ostal tujega upliva, zlasti nemškega, obvarovan; in to v kljub veliki revščini, ki ga tare od dne do dne huje, dočim sosedni Nemec uživa razkošje. Kolikokrat nam je kak inorodec djal, da ga \e služba božja, ki se je je udeležil med slovenskim ljudstvom, ganila do dna srca, ter pristavil, da se kaj tacega more doživeti le na Slovenskem. Ljudstvo slovensko, ostani pobožno tudi v prihodnje, zvesto si neti plamen bogoljubja, in ne daj si ga dušiti ne po zunanjih, ne po domačih sovražnikih Boga. Žalostno, prežalostno, da moramo danes tudi o teh zadnjih govoriti; pred leti jih Se ni bilo. Premišljeno trdimo, da tedaj, dasi je narod samega sebe §e le malo se zavedal, za njega obstanek ni bilo tolike ne- varnosti kakor danes, in sicer zato ne, ker }e ona, v srcu narodovega telesa delajoča sila, ki Boga sovraži in si prizadeva strup brezverstva spraviti v vse žile in žilice, ostala v kljub vsemu naporu tako neznatna, da ni raogla škodovati; danes pa je žalibog toli mogočna, da največja nevarnost našemu narodu preti od nje. Zunanji sovražnik se že premaga, če je narod trden; ali kaj če narodno telo od srede ven gnije? Narod slovenski, če ti je mar, da se ohranis, brezverstvu in tistim, ki vse, kar je božjega, zasramujejo in preganjajo, oči in ušesa zapri, odločno je podi od sebe, sveto vero, tisto staro vero, ki si jo podedoval od starišev in dedov, pa si varuj skrbueje nego očesa in zenico; kajti šest tisoč let uči zgodovina, da se narod jame nagibati na pogin v tistem trenutku, ko v njem začne pešati vera. Djali pa smo tudi, da je slovensko srce po svojem značaju brezskrbno veselo kakor lahnokrila ptica, da mu pa zraven tega svoje in drugega gorje sega v brezmejno globino. Slovensko srce \e za najnežnejše utise veselja kakor žalosti tako občutljivo, da se ne razodeva v besedah, ampak da poje; če drugi narodi govore, izlivamo mi svoja čustva v gorko pesem. In ta pesem kaže naSe srce. Čehi, ki so v mnogojezični Avstriji na polju glasbe prvi narod, pravijo, da tako krasnih narodnih pesmi, kakoršne imamo mi, oni sami nimajo. Slovenska pesem je zdaj vesela, kakor bi prihajala iz ust nebeškega krilatca, in zopet brezkončno žalostna, kakor oni zategnjeni glasovi slavčevi, ki se izgubljajo v daljni samoti. Da je slovensko srce globokočutno, tega nimamo obžalovati; pač pa nam je njega brezskrbno veselost nekoliko omejevati. Veselo naj le je, to ne škodi nič, ali brezskrbno bi naj ne bilo v toliki meri, da se more reči, brezskrbnost mu je stalen znak. Spominjamo se, da ie že Slomšek, največji ljubitelj našega naroda, nam očital lahkomiselnost, in res po pravici. Slovenec je lahkomiseln, to vidimo v vsakem stanu; poglejmo le na pr. med dijake in med kmete; prvi zapravi vsled lahkomiselnosti svoj dragocen talent, drugi lep kos slovenske zemlje, in oba navadno Nemcu v prid. Oj ta slovenska lahkomiseloost! Reci kar hočeS, da je to in ono zakrivilo tvoj pad, tajiti pa se vendar ne da, da je Slovencu več ali manj lahkomiselnosti prirojene. Vrh tega še to ljubo vince, ki itak skrbi podi, Slovencu kaj rado vzame še zadnjo trohico brižnosti, ki bi ga držala na potu. Toda vincu se človek iahko izogne, če hoče, in tudi lahkomiselnost se da pregojiti v skrbnost, Se je komu do tega mar. Cehi so vzorno skrbni in zmerni, in to niso že od nekdaj, ampak vzgojili so se, deloma gotovo po razmerah, deloma pa tudi samovoljno. Naj so nam v posnemo! Slovensko srce! Imaš sicer hibice, toda te se dado odpraviti; mnogoveč pa imaS krasnih vrlin, da se svetiš kakor danica med zvezdami. Zato pa bom tudi jaz do konca življenja svojemu dobrotljivemu Stvarniku peval hvalo, da mi je dal slovensko srce.