LETNA POROČILA ETNOLOŠKIH USTANOV ZA LETO 1985
AVDIOV1ZUALNI LABORATORIJ ZNANSTVENORAZISKOVALNEGA CENTRA SAZU
Avdiovizualni laboratorij je bil ustanovljen leta 19B3 kot skupna dejavnost Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in same SAZU, na pobudo etnologov, delujočih v Sekciji za glasbeno narodopisje. Pri ustanovitvi je aktivno sodeloval tudi Programski svet URP Etnologija. AVL začasno deluje v okviru Instituta za slovensko narodopisje, s sedežem na Wolfovi £1.	_
Glavna naloga AVL je pospeševanje uporabe avdiovizualnih sredstev in dokumentacije pri znanstvenoraziskovalnem delu inštitutov ZRC SAZU, v okviru usmerjenega raziskovalnega programa Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda. Na tem področju so slovenske humanistične in naravoslovne vede v velikem zaostanku za razvojem v svetu. Zato je tudi AVL pri svojih prizadevanjih začel iz nič. Največji problem je bilo pomanjkanje ustreznih aparatur, takoj na dru geni pa pomanjkanje zavesti v naravi in pomenu AV dokumentacije pri znanstvenoraziskovalnem delu, AVL se zavzema za dve komponenti AV dokumentacije. Na eni strani za AV dokumentacijo kot tehnični pripomoček raziskovanja, na drugi strani pa (pri nekaterih znanstvenih vedah) za razvoj avtonomnih vizualnih raziskav, temelječih na globljih zakonitostih filmskega in video medija. Gre za specialno znanstvenoraziskovalno usmeritev, ki se v vseh fazah, od raziskave do prezentacije, poslužuje AV medijev.
Po dveh letih delovanja ima videoteka AVL 48 enot: 2 filma dokončana (ko-produkcija z RTV Ljubljana); 4 filmi v delu (sofinanciranje KSS in Občin-6 2 skih RS); 31 video enot samostojne
proizvodnje; 5 filmov na 8 mm traku; 2 podarjena filma; 4 presnete TV oddaje.
Zaradi pomanjkanja ustrezne tehnične opreme je AVL sodeloval z RTV Ljubljana pri dveh projektih. Tudi projekt nujne dokumentacije slovenske naravne in kulturne dediščine na filmskem traku poteka z denarno podporo Kulturne skupnosti Slovenije, s pomočjo Viba filma. Na področju filma se bo AVL tudi v prihodnje posluževal uslug drugih producentov. 2e ob ustanovitvi je bilo namreč odločeno, da bo osnovna tehnična baza AVL video sistem U-m a ti c S. Hitachijevo sponzorstvo, darilo VHS kompleta v januarju 1985, je razširilo tehnične zmogljivosti tudi na ta video format.
Težavne denarne razmere in zapleteni uvozni postopki so krivi, da AVL danes še nima vse načrtovane opreme, da bi lahko začel lastno proizvodnjo v izbrani tehniki (U-maticS) in da bi lahko zaokrožil svojo ponudbo na avdio področje.
Kakšno je področje delovanja AVL? Največ dela je bilo opravljenega za inštitute ZRC SAZU (raziskovalna dokumentacija, portreti znanstvenikov) in za samo SAZU (avdio in video dokumentacija simpozijev in slovesnosti). V letu 1985 je teklo tudi sodelovanje 7. Oddelkom za etnologijo FF in z nekaterimi regionalnimi institucijami.
Naško Križnar
BELOKRANJSKI MUZEJ METLIKA
Etnološko delo Belokranjskega muzeja v Metliki je bilo v letu 1985 usmerjeno v nadaljnje zbiranje gradiva za etnološko topografijo občine Črnomelj. Terensko delo je potekalo v izbranih krajih Adlešiči, Krupa in Semič, kjer je etnolog zbiral podatke o demografiji, družheni in poklicni sestavi pre-
bivalstva in o posamičnih gospodarskih panogah. Hkrati s terenskim delom je teklo tudi zbiranje etnološke bibliografije o Beli krajini. Poleti leta 1985 je bilo topografsko terensko delo zaključeno in 2fi. oktobra je bila v Ganglovem razstavišču v Metliki odprta razstava Etnološka topografija — občina Črnomelj. Razstavo so si ogledali tudi Študentje etnologije iz Ljubljane, njihovi profesorji in muzejski etnologi. Kakor preteklo leto je etnolog v okviru muzejskega terenskega dela organiziral od 1. do 8. julija mladinski raziskovalni tabor {ti tabori delujejo v okviru gibanja Znanost mladini pri ZOTKS v Ljubljani). Na taboru v Podzemlju, ki je bil za razloček od prejšnih večdiseiplinarnih samo etnološki, so dijaki pod mentorstvom etnologov zbirali gradivo o ljudskem pesništvu, prehrani, ženitovanjskih običajih, ljudskem stavbarstvu in mednacionalnih odnosih. Obiskali so več vasi okrog Podzemlja in tudi vasi ob Kolpi vse do Vinice. Izsledki tabora v Podzemlju bodo objavljeni v posebni brošuri.
Oktobra se je etnolog udeležil posvetovanja jugoslovanskih etnologov na Cetinju, za decembrske vzporednice hrvaške in slovenske etnologije v Kar-lovcu pa je pripravil referata o prehrani med NOB v Metliki in o etnološki preučenosti Bele krajine. Interno muzejsko etnološko delo je hilo usmerjeno predvsem v dopolnjevanje kartotek za tekoče leto, urejanje hemeroteke, čiščenje, prepariranje in inventariziranjc pridobljenih predmetov, urejanje depojev, izdelovanje fotografij ipd. Etnolog je sodeloval pri realizaciji drugih muzejskih razstav (organizacijsko in tehnično), Se naprej pa je skrbel za kulturnozgodovinski oddelek in njegovo dokumentacijo.
Andrej Dular
ČEBELARSKI MUZEJ RADOVLJICA
Čebelarski muzej v Radovljici sodi k Muzejem radovljiške občine. Kustoso-sovo delovno področje je dokumenta-ristika in preučevanje čebelarstva (brez biologije). Muzej evidentira, zbira, preučuje, hrani in razstavlja gradivo, vezano na čebelarstvo na Slovenskem. V tem letu bo delo posvečeno
zlasti raziskavi in predstavitvi starih in sodobnih čebelnjakov. Predstavljeni bodo v fotografiji in z akvareli, nastalimi na terenu. Razstava bo skušala zajeti celotno območje, kjer se pojavlja takSna »arhitektura«. Spremljal jo bo katalog z uvodnim besedilom in približno 20 reprodukcijami najznačilnejših čebelnjakov. Čebelarski muzej bo sodeloval v etnološki skupini čebelarskega raziskovalnega tabora, ki ga organizira gibanje Znanost mladini. Terensko delo je omejeno zaradi pomanjkanja kadra in obširnega pedagoškega dela. Za določene naloge poiščemo sodelavce pri sorodnih oziroma drugih ustanovah. Pri terenskem delu in tudi sicer je občutno pomanjkljiva tehnična oprema.
Dokumentacijo vodita ločeno Čebelarski muzej in Kovaški muzej v Kropi. Leta 1984 je bila pri Čebelarskem muzeju začeta fototeka, ki zajema pod» ročje obrti, kulture, urbanizma, športa in turizma mesta Radovljica za čas od 1900 do 2. svetovne vojne in od 1984 naprej.
Novo pridobljeno gradivo inventarizi-ramo sproti, negative in diapozitive knjižimo; fotografije na fototečnih listih so knjižene skupaj z negativi. Depojskih prostorov muzeju primanjkuje, prav tako muzej pogreša prostor, kjer bi obdelali nov predmet, preden ga da v zbirko ali deponira. Poleg stalne razstave ima Čebelarski muzej pripravljeno potujočo razstavo originalnih panjskih končnic (114 komadov). Kot potujoča bo pripravljena tudi razstava slovenskih čebelnjakov. Muzej sodeluje z Zvezo čebelarskih družin Slovenije, z Medexom iz Ljubljane, v tujini z Revue d'Apiculture iz Pariza in z International Bee Research Association iz Velike Britanije.
Ida Gnilšak
DELAVSKI MUZEJ RAVNE NA KOROŠKEM
Delavski muzej Ravne na Koroškem je notranja organizacijska enota Koroške osrednje knjižnice »Dr. Franc Sušnik«. Razstavne prostore in depoje ima v nekdanji grajski konjušnici, neposredno na zahodni strani gradu. Leta 1950 se je pojavila težnja po ustanovitvi tehničnega muzeja in pričeli so zbirati gradivo na področju vseh treh dolin. Leta 1953 se je muzej prvič predstavil javnosti. Potem
so postopno nastajale zbirke in danes imamo železarsko, rudarsko, gozdarsko zbirko, dimnico, kaščo na prostem in zbirko o delavskem gibanju v Mežiški dolini.
Stalna etnološka zbirka »dimnica«, stene in zid s pečjo, je posnetek originalne dimnice v neposredni bližini Kaven. Tudi notranja oprema je približana izvirni podobi, le da so predmeti iz cele Mežiške doline. Kes je, da za postavitev ni narejenih posebnih raziskav, vendar je postavitev primerna, Postavljalcev razstave pri delu ni vodil samo estetski vidik, marveč tudi želja, da bi predstavili obiskovalcem čim več predmetov, ki so jih uporabljali na kmetijah (tudi navadne klopi, ki nimajo estetske vrednosti). Za sodobnejšo postavitev zbirke še nekaj časa ni možnosti, ker za to nimamo ne prostora ne denarja.
Področje, ki ga s svojim delom pokrivamo, je v glavnem občina Ravne na Koroškem in le delno druge tri občine Koroške regije. Vzrok so denarne težave, predvsem pa kadrovska šibkost. V letu 1985 sta bila v muzeju zaposlena dva strokovna delavca — zgodovinar in etnologinja.
Terensko delo, ki poteka že od leta 1980, smo tudi v preteklem letu opravili samo na področju Mežiške doline, nanaša pa se na dokumentiranje starih kmečkih stavb. Gre za objekte, ki so bili večinoma zgrajeni v 18. in 19. stoletju in delno v začetku 20. sto-lteja. Novogradnje v dokumentacijo niso vključene. Delo na terenu obsega: skiciranje tloristov, narisov in zanimivih detajlov, izmero objektov in fotografiranje. Pozorni smo tudi na gradivo, s katerim je stavba zgrajena, na strešno konstrukcijo, na okrasne in tehnične posamičnosti, na napise in letnice, le deloma pa na stavbno pohištvo in notranjo opremo. Ob tem se zanimamo tudi za druge zanimive predmete, jih fotografiramo in skiciramo. Med delom poskušamo dobiti tudi čim več podatkov od stanovalcev.
Pri obravnavi upoštevamo domačijo kot ccloto, vse njene stavbe, njihov razpored in vključenost v pokrajino. Ukvarjamo pa se le s tistimi objekti, ki imajo določeno etnološko, tehnično ali estetsko vrednost. Do zdaj imamo v kartoteki že 150 obdelanih kmetij.
V letu 1985 je bila na terenu 3-Član-siia ekipa. V 10 delovnih dneh smo
obdelali 10 kmetij. Najpomembnejši tehnični pripomoček je fotoaparat, drugih pripomočkov ne uporabljamo.
Notranje delo etnologa je obsegalo urejanje terenskega in fotografskega gradiva, urejanje depojev in kartoteke predmetov. Vpisanih je bilo 1300 fotografij, Id v glavnem predstavljajo železarno Ravne, njene obrate, naprave in izdelke. Druga zvrst fotografij se nanaša na naselja v Mežiški dolini in v Koroški regiji. Uredili smo tudi fotografije s področja Strojne in Črne, ki jih je na terenu zbrala dr. Marija MakaroviČ in nam odstopila reprodukcije.
Urejanje kartoteke predmetov je obsegalo dovršitev začetnega dela, na novo pa smo vpisali 68 predmetov. Vseh inventariziranih je zdaj 752. V depojih jih je še okrog 25 neurejenih. Za predmete imamo katalog, urejen po stvarnem kazalu. Uporabili pa smo etnološko sistem a ti ko.
Ob terenskem in notranjem delu je etnologinja lani tudi vodila po razstavnih zbirkah. Prccej obiskov je bilo v maju in juniju, nekoliko manj čez poletje in več spet septembra in oktobra. Večina skupin želi vodstvo, predvsem šolske, ki so tudi najštevilnejše. Vseh obiskovalcev v muzeju je bilo lani 6.175. V delovno področje naše ustanove sodi tudi skrb za Pre-žihovo bajto, ki ni samo pisateljev spominski muzej, temveč je tudi etnološki, saj njegova notranjost in zunanjost predstavljata obiskovalcu čas pred prvo svetovno vojno. Prežihovo bajto je lani obiskalo 12.600 ljudi.
V letu 1986 bo naše notranje delo še naprej vezano na urejanje fotografskega in terenskega gradiva, na inven-tariziranje predmetov in ureditev depojev. Tudi delo na terenu bo še naprej obsegalo dokumentiranje kmečkih stavb. Vključili pa bomo raziskovanje načina življenja delavcev v Mežiški dolini. Težišče raziskovanja bo na rudarskem zaselku Leše, sondažne raziskave pa bodo narejene še v drugih zaselkih, ki so nastali s koncentracijo te socialno-profesionalne plasti prebivalstva. Časovno se omejujemo na čas, ko je tovrstna populacija nastala (19. stoletje) in do leta 1941. Raziskava naj bi pokazala položaj delavca glede na materialno osnovo (stanovanje, obleka, brana, plače) in njegovo vlogo v političnem in kulturnem življenju.
Karla Proje-OdeT
GOR/SKI MUZEJ NOVA GORICA
V Goriškem muzeju sva bili v letu 1985 zaposleni dve kustosinji etnologinji. Etnološki oddelek Goriškega muzeja je usmerjen v preučevanje etnološke podobe in zbiranje materialnih pričevanj ljudske kulture — premične kulturne dediščine območja severne Primorske, in sicer občin Nova Gorica, Tolmin, Ajdovščina in severni del občine Sežana. R<i2tskai>e
Vse raziskave, načrtovane za leto 1985 oziroma srednjeročno obdobje, še vedno tečejo: tako raziskava etnološke podobe Šentviške planote (občina Tolmin), ki jo nameravamo v letu 1986 zaključiti z razstavo; raziskava govejih planin na Tolminskem, ki bi jo radi v letu 1986 pripravili za objavo v tisku; raziskave etnološke podobe Goriških Brd in raziskave obrtnih dejavnosti na Goriškem. V okviru raziskovalne naloge je etnologinja Katja Kogej raziskovala vremenske šege in pripravila več člankov in prispevek za kongres ZEDJ v Cetinju, oktobra 1985, ki se ga je tudi udeležila. Raziskava obrtnih dejavnosti je nekoliko zastala, na Šentviški planoti pa smo v septembru raziskovali vzgojo otrok, demografsko podobo vasi Pečine, zdravilstvo in iskali predmete na terenu. Za raziskavo planin sem v štirih terenskih dneh topografsko obdelala planine na Kobariškem in Tolminskem, tako da je zdaj topografska obdelava planin dokončna. Potrebno je še urediti dokumentacijo. Sodelovanje na I. Alpskem mladinskem taboru v okviru gibanja Znanost mladini sicer ni bilo v načrtu, je pa bilo delovno izredno zanimivo in koristno — tako zaradi skušenj pri delu z mladinci kakor zaradi pridobivanja podatkov o etnološki podobi Bovca in okolice. Tabor je trajal od 18. do 28. avgusta, sodelovala pa sem kot mentorica etnološke skupine.
Poleg tega smo v okviru rednega dela občasno spremljali ljudske običaje in dejavnosti na Primorskem: pustova-nje v Drežnici, pisanje pirhov v Po-ljubinju, prejo v Kal-Koritnici pri Bovcu.
Notranje delo
Urejanje dokumentacije in urejanje depojev poteka tekoče kot redna dejavnost etnološkega oddelka. V
letu 1985 sta bili urejeni diateka in filmoteka, nadaljujemo pa tudi z urejanjem fotodok umen taci je, ki se je nabrala v prejšnjih letih. Nepretrgano teče urejevanje etnološke kartoteke, ki pa je zaenkrat še nimamo kam shranjevati — etnološki oddelek nujno potrebuje nekaj železnih omaric za primerno ureditev in shranjevanje dokumentacije.
Prav tako nadaljujemo s sicer počasnim urejevanjem depoja etnoloških predmetov v gradu Vipoiže, čeprav zaradi tehničnih ovir v letu 1985 nismo izpolnili načrta. Pač pa smo v avgustu s pomočjo študentov etnologije uredili etnološki depo v stavbi muzeja.
Aprila 1985 smo pridobili zapuščino Marčeline Arčon iz Volčje Drage — vaške zbiralke starih predmetov. Predmeti so popisani v knjigi prihodov in deponirani v gradu Vipoiže.
V	letu 1985 Je potekala tudi preureditev in inventarizacija Trentarske zbirke Goriškega muzeja in deloma Kraške hiše v Štanjelu.
Bedno nadaljujemo tudi akcije popisovanja premične kulturne dediščine, za katero je muzej zadolžen po novem zakonu o naravni in kulturni dediSči-nl.
Razstave
Etnološki oddelek je v začetku leta 1985 sodeloval pri razstavi »-Goriška pričevanja*, ki jo je pripravil Goriški muzej v Cankarjevem domu v Ljubljani z izborom etnoloških predmetov in prispevkov za katalog.
V	maju je bilo potrebno zaradi retrospektivne razstave Vladimirja Ma-kuca podreti sicer občasno razstavo »Solkanski mizarji*. Pri tem smo za muzej pridobili nekaj mizarskih predmetov.
Od konca novembra v etnoloških prostorih Goriškega muzeja gostuje potujoča razstava Slovenskega etnografskega muzeja »Čipke na Slovenskem-.
Razno
Veliko časa in poti je v letu 1985 zahtevala dejavnost v IO SED, kjer vodim muzejsko sekcijo, in tako tudi članstvo v predsedstvu Skupnosti muzejev Siovenije. Poleg rednih sestankov je namreč muzejska sekcija pripravila izredni občni zbor SED o etnološki muzejski dejavnosti in problematiki Slovenskega etnografskega muzeja, ki mu stiska s prostorom onemogoča ustrezen prikaz njegove dejavnosti. Na izrednem občnem zboru sem sodelovala s pregledom etnološke muzejske dejavnosti v pokrajinskih muzejih Slovenije.
Etnologi nji sva se udeleževali etnoloških in drugih posvetovanj in prireditev: Katja Kogej kongresa ZEDJ v Cctinju, posvetovanja o pedagoški dejavnosti v muzejih in galerijah, ki ga je pripravila Skupnost muzejev v Ljubljani, srečanja muzealcev in konservatorjev meseca maja v Piranu; sama pa sem se v oktobru udeležila Festivala etnološkega in ekološkega filma v Kranju, ogleda razstave »Etnološka topografija občine Črnomelj« in posvetovanja ob razstavi, decembra pa delovnega sestanka etnolog o v-konservatorjev v Rogaški Slatini in ogleda spominskega muzeja na prostem v Rogatcu.
V decembru sva se etnologinji pripravljali na strokovni izpit in ga 19. 12. uspešno opravili. Program v letu 1985 Poleg že navedenih načrtov pri raziskovanju dejavnosti nameravamo v letu 1986 pripraviti tudi manjšo stalno razstavo etnoloških predmetov, ki so že zginili iz vsakdanje rabe, sodelovati pri razstavi ob desetletnici potresa na Tolminskem, ki jo homo pripravili skupaj z Zavodom za spomeniško varstvo v Gorici, ob koncu leta pripraviti razstavo o SentivŠki planoti, urediti depo v Vipolžah z zaplinje-vanjem predmetov in ureditvijo depoja za čiste predmete. V načrtu je tudi ureditev dokumentacije etnološkega oddelka in nadaljevanje (pospešeno upajmo) inventarizacije predmetov.
Ing a Brezigar, Katja Kogej
KULTURNI CENTER MIŠKO KRANJEC MURSKA SOBOTA DE 1'OKRAJINSKI MUZEJ
Pošiljamo vam podatke za GLASNIK SED o etnološkem delovanju v delovni enoti Pokrajinski muzej v Murski Soboti.
1.	Ime in naslov ustanove: Kulturni center »Miško Kranjec« Murska Sobota, DE Pokrajinski muzej v Murski Soboti.
2.	Število zaposlenih etnologov: 1.
3.	Splošna usmeritev ustanove in etnološkega delovanja v njej: Pokrajinski muzej,
4.	Območje delovanja: Etnologinja soboškega muzeja deluje na območju štirih občin v Pomurju — Murska Sobota, Lendava, Ljutomer, Radgona — pri raziskavah za objave regijskega pomena. Sicer pa raziskuje
66 na območju murskosoboške občine.
5.	Raziskave, projekti, prevladujoče delovno področje v letu 1985: Projekt v letih 1984—1985: Etnološka topografija občine Murska Sobota. Projekt v letu 1984:
Register etnoloških spomenikov v so-boš k i občini.
6.	Terensko delo:
Raziskave so individualne, opravlja jih kustosinja sama. Naloge v zvezi s tem: Zbiranje podatkov, fotografiranje, prostoročno risanje, meritve, prostoročne risbe je zrisala akademska slikarka Suzana Kiraly, drugo kustosinja sama, V letu 1985 je kustosinja v glavnem delala za Register etnoloških spomenikov v soboški občini.
7.	Notranje delovanje:
V	letu 1985 so tekla predvsem naslednja dela: inventarizacija muzealij, vpisi v kartoteko muzealij, fototeko terenskih posnetkov, diateko terenskih posnetkov.,,, selitev: preselitev depoja lončenine, Čiščenje lončenine, pospravljanje, nameščanje lončenine v novem depoju, pospravljanje predmetov iz notranje opreme na dve novi polici v depoju, priprava za strokovne objave...
8.	Pedagoško delo:
Vodstva skupin po stalnih muzejskih zbirkah.
9.	Razstave: —
10.	Objave:
V	pripravi je Vodič po stalni etnološki zbirki našega muzeja.
11.	Kongresi, simpiziji, predavanja: Udeležba na posvetu »-Vloga avdio-vizualne dokumentacije pri etnološkem terenskem delu«.
12.	Strokovne povezave:
S sosednjimi muzeji v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in na Madžarskem.
V Z as i a Koren
MEDOBČINSKI ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE PIRAN
1.	Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran, Piran.
2.	Zaposlena ena etnologinja.
3.	Varstvo kulturne dediščine.
4.	Občine Koper, Izola in Piran.
5.	Glavne naloge v letu 1985: prostorski načrti občin Koper, Izola, Piran; priprava gradiva za razglasitev spomenikov v občini Koper; elaborat Ocena stanja naravne in kulturne dediščine Sečoveljskih solin na območju
Podlaga za terensko delo v koprski občini je bil elaborat Ivana Sedeja, Kmečka arhitektura v Slovenski Istri, MZSV Piran, tipkopis, Koprska občina ima od vseh občin, ki jih zajema piranski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, naj obS i mej še zaledje, ki je bilo s spomeniško varstvenega stališča tudi praktično neraziskano in nedokumentirano. Terensko delo za izdelavo prostorskega načrta je bilo tako tudi priložnost za prvo dokumentiranje terena. V elaborat za družbeni plan občine Koper smo uvrstili 07 naselbinskih območij, izbrane med njimi pa bomo v naslednjem letu predlagali za razglasitve spomenikov.
Posebno pozornost smo v letu 1985 posvetili tudi obdelavi etnološke dediščine Sečoveljskih solin oziroma zagotavljanju njenega varovanja. V prejšni urbanistični dokumentaciji občine Piran je bila etnološka dediščina le sestavina kulturnih vrednot krajinskega parka, ni pa bila podrobneje obdelana. Posebno mesto je dobila šele v Družbenem planu občine Piran, ki smo ga izdelali lani, ko je vprašanje ne samo etnološke in druge kulturne, ampak tudi naravne dediščine solin, postalo ponovno pereče zaradi namere DO Droga Portorož, TOZD Soline, da zgradi tovarno soli. Za zazidalni načrt smo izdelali elaborat s podrobnim prikazom stanja etnološke dediščine jn z njeno oceno, kar je bil rezultat sodelovanja pri topografiji ostankov materialne kulture v Sečoveljskih solinah — to je bila raziskovalna akcija, ki jo je vodila Zora ?.agar, Pomorski muzej Sergej Mašera Piran. V letu 1984 in 1985 smo pregledali vse objekte na področju solin v Sečovljah in izdelali pregledno karto z vrisanimi objekti in oceno njihove ohranjenosti. V elaborat smo vnesli tudi predlog, kateri del solin naj se ohrani pred kakršnimi koli nivelizaeijskimi posegi, določili pa smo tudi objekte in solne fonde kot rezervat za solinarski muzej na prostem.
Mojca Ravnik
MESTNI MUZEJ IDRIJA
predvidene obrtne cone; elaborat Pogoji za izdelavo zazidalnega načrta »Tovarna morske soli — Sečoveljske soline«; sodelovanje pri projektu filmske dokumentacije Sečoveljskih solin, s Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran in z Avdiovizualnim laboratorijem ZRC SAZU; priprava akcije obnove t. i, »Benkove hiše« v vasi Podpeč; sodelovanje pri določitvi spomeniškovarstvenih pogojev za projekt adaptacije hiše v Vinici št. 25 in zbiranje dokumentacije o tem objektu; zbiranje dokumentacije o zaselku Goreli, vas Raven, v sodelovanju s študentom etnologije Igorjem Preslom; zbiranje dokumentacije (terenski zapisi. foto- in diateka) o etnološki dediščini na območju treh občin; sodelovanje pri izdajanju soglasij za adaptacije in novogradnje; raziskovalna naloga Tipologija naselij in stavbarstva v Slovenski Istri (raziskava objektov v vaseh Smokvica in Gračišče).
6. Največ dela smo posvetili izdelavi prostorskih načrtov. V skladu z zakonom o naravni in kulturni dediščini varujemo kulturno dediščino in spomenike na dva načina — v planskih aktih (dediščino) in i akti o razglasitvi (spomenike). Na območju piranskega zavoda so bili doslej že razglašeni spomeniki v občinah Piran (leta 1983) in Izola (leta 1985}, Leta 1985 smo torej poleg dela za prostorske načrte tudi zbirali gradivo za razglasitev spomenikov v občini Koper. Za občini Piran in Izola, kjer so spomeniki že bili razglašeni, smo dodali še dediščino, v občini Koper pa smo morali pregledati celoten teren in določiti varstvene režime z razvojnimi usmeritvami. Izdelali smo tudi metodologijo, ki ustreza stopnji raziskanosti kulturne dediščine in njenim prostorskim vrednotam, pri čemer smo želeli zagotoviti varovanje tako objektov, am-bientov in naselij samih kakor tudi njihovega prostorskega okvira. Etnološka dediščina ima v elaboratih za prostorske načrte pomembno mesto, čeprav bo bralec našel le malo poglavij, ki so zgolj etnološka. Etnološko vrednotenje se namreč vključuje v utemeljitve in opise naselbinskih območij, etnološka dediščina in etnološki spomeniki pa so posebej navedeni le tedaj, ko se nahajajo zunaj teh. Tako npr, dejstvo, da v elaboratu za družbeni načrt občine Piran ni naveden noben etnološki spomenik, ne pomeni, da takih spomenikov ni, ampak le, da so v okvirih širših naselbinskih območij.
Naš muzej pokriva področje občine Idrija, To je muzej splošnega značaja, čeprav je bil leta 1953 ustanovljen kot tehniški muzej (rudarstvo). Vse do leta 1980 je bil takorekoč brez
kustosov, ampak je imel samo zunanje sodelavce, ki so zbirali gradivo, postavljali razstave itd.
Trenutno je v muzeju zaposlena kustosinja etnologinja (poleg kustosa dokumentarista in kustosa za zgodovino NOB), in sicer od avgusta 1984. Delo etnologinje v preteklem letu je bilo naravnano v dve smeri:
notranje urejanje (dokumentacija, de-poji) in dokončanje raziskovalne naloge Cerkno in Cerkljani 1900—1945 (topografski oris).
V	letu 1985 je bila etnologinja vključena v akcijo za prenovo Bevkove domačije (rojstna hiša pisatelja Franceta Bevka v Zakojci pri Cerknem). Glavna naloga v zvezi s hišo se začenja letos (1986), zato se na Zakojco navezuje tudi terensko delo. Tudi letos se bo etnologinja vključila v akcijo Znanost mladini, ki bo potekala predvidoma na Vojskem. Obravnavali bomo posamezna vprašanja za ETSEO — Občina Idrija.
V	letu 1985 ni bila odprta v idrijskem muzeju nobena razstava. Začelo se je s postavitvijo razstave Življenje idrijskega rudarja, za katero je bila raziskava že narejena in gradivo zbrano. Dokončno bo postavljena spomladi 1936 (v dokaj neprimernih prostorih). Precej obsežno in raznovrstno je tudi pedagoško delo. Poleg lega, da je v Času najštevilnejših obiskov muzeja (od maja do septembra) ludi etnologinja zaposlena z vodenjem po zbirkah in spomenikih, s katerimi muzej upravlja, pa sodeluje z osnovno Šolo, zlasti OS Spomenik NOB Cerkno. Kot strokovna sodelavka pomaga pri izdelovanju nalog zgodovinskega krožka in Pionirskega odreda. (V letu 1984/85 smo imeli v Muzejskem oddelku NOB Cerkno postavljeno nijhovo razstavo ZAKR12 NEK O C IN DANES — nekakšna etnološka topografija.) Skupaj s kustosom za zgodovino NOB pa etnologinja vodi krožek turističnih vodičev na isti Šoli.
Objave:
Franc Peternelj, podobar, pozlatar in fotograf. Objavljeno v: Primorski slovenski biografski leksikon, Gorica 1985,
Bo padel še en spomenik (stara osnovna šola v Cerknem). Primorske novice, št. 90, 12, november 1985.
68	Ivana Bizjak-Leskovcc
POKRAJINSKI MUZEJ CELJE
V	Pokrajinskem muzeju v Celju je zaposlen en etnolog. Delovno območje našega muzeja obsega sedem občin celjske regije, kar je zelo veliko, ker pokrivamo skoraj celotno osrednjo Slovenijo. Etnološki oddelek zbira predmete in podatke o materialni, duhovni in socialni kulturi v naši regi-
V	preteklem letu smo nadaljevali z zbiranjem podatkov o arhitekturi, ljudski obrti in vinogradništvu v različnih delih naše regije (Savinjska dolina in Dravinjska dolina s Pohorjem) in dokumentacijo običajev — cvetno-nedeljske butarice v okolici Luč v Savinjski dolini.
Notranje delo obsega sprotno urejanje fototeke, diateke, negativoteke in kartoteke podatkov. Poleg tega večkrat letno preverjamo stanje predmetov v depojih.
V	tekočem letu je oddelek pripravil razstavo z naslovom »Kašče na Celjskem«. Na razstavi smo s pomočjo 26 fotopovečav, 25 predmetov in pojasnil skušali prikazati kašče na našem območju.
V	Celjskem zborniku je izšel članek z naslovom »Prispevek k raziskovanju zidanic v okolici Sladke gore«, ki je rezultat raziskovanja kašč na omenjenem območju.
Skupaj z oddelkom za etnologijo na FF v Ljubljani in v organizaciji DPM Slovenske Konjice smo tudi letos nadaljevali z raziskovanjem ljudske obrti v občini Slovenske Konjice, tokrat v Jerneju pri Ločah, Rezultate triletnih raziskav bomo strnili v letu 1986 na posebni razstavi in s posebnim katalogom.
Poleg tega smo sodelovali tudi pri notranjem opremljanju hiše v Rogatcu, ki jo ureja ZVNKD Celje.
Vladimir Šlibar
POKRAJINSKI MUZEJ KOPER
V Etnološkem oddelku Pokrajinskega muzeja Koper je še vedno zaposlena lc ena etnologinja, kar je vsekakor premalo. Namreč: etnološka zbirka je v samostojni stavbi, torej močno razšir-
jena, vprašanje novih namestitev pa Še vedno ostaja odprto. Muzejska et-nologinja tako poleg rednega dela — od vodenja dokumentacije, terenskega dela do vodstev — opravlja tudi obsežno pedagoško delo za vse šolske stopnje, vključno z vzgojno varstvenimi ustanovami.
V prejšnjem letu se je razširilo območje delovanja, tako da poleg treh občin ob morju — Kopra, Izole in Pirana — pokriva naša ustanova še področje Ilirske Bistrice, skupaj z Brkini,
Težišče etnološkega raziskovanja je usmerjeno v natančnejše preučevanje obrti v istrskem in brkinskem prostoru. Večletna naloga je del interdisciplinarnega projekta ^Specifičnosti istrske kulture«, ki je prijavljena pri Raziskovalni skupnosti in obenem vključena v dopolnjevanje oziroma spreminjanje etnološke zbirke na Gramscijevem trgu. Lani je bil v zvezi s projektom opravljen predvsem pregled arhivskega in periodičnega gradiva iz Pokrajinskega arhiva Koper, SAZU, knjižnice v Trstu, Kopru in NUK v Ljubljani. Terenskega dela je bilo manj, kakor smo načrtovali. Osredotočeno je bilo na zbiranje podatkov o še »živih-« obrteh, na dokumentiranje in odkupe. V povezavi s terenskim delom in raziskavo o obrteh je bila izvršena tudi razglasitev kulturnega spomenika kovaško-kolarske delavnice v Istri. Na osnovi »-terenskih odkritij« je v tem letu v pripravi še več razglasitev. Ker je etnološki oddelek edina odprta muzejska ustanova v koprski občini (centralni muzej je namreč zaradi preurejanja zbirk Še vedno zaprt), je obiskovalcev razmeroma veliko, in to organiziranih šolskih skupin, ki za ogled zbirke želijo razlago. Torej je na področju etnološkega delovanja prav zaradi pomanjkanja kadrov trenutno v ospredju pedagoško delo, ki je vezano na vodstva po zbirki, mestu in okolici, na predavanja v šolah in mentorstvo (tudi v zamejstvu). Glede na velik šolski ohisk in zastavljen pedagoški program, smo spoznali, da so ob muzealijah nujno potrebna ¡sodobna avdlovizualna sredstva. S sočasno dokumentacijo video trakov bi dosegli neposredno kulturno primerjavo z razstavljenimi etnološkimi ambienti oziroma vzporejanje s sodobnostjo. Povečali bi tudi obseg dejavnosti. zbirka bi postala sodobnejša m za obiskovalce zanimivejša. Poleg stalne zbirke je bila na ogled razstava arabske kaligrafije, kot sinteze arabskega teksta in likovnih
arhetipov. S to predstavitvijo pričenjamo ciklus razstav tujih narodov, ki jih bomo v naslednjih letih predstavili javnosti,
V prejšnjem letu je bila za zbornik napisana etnološka študija o vasi Soče rb. Raziskava je osvetljena predvsem iz pravno-gospodarskega stališča, še iz časa soeerbskcga gospostva do današnjih dni in opremljena s fotografijami.
Etnologinja je sodelovala na simpoziju »Muzeji, galerije in izobraževanje« t referatom o načinu predstavitve muzejskega gradiva, prilagojenega različnim šolskim stopnjam, in o viziji m uze j sko- p cd a g ošk ega delovanja.
Zvona Ciglič
POMORSKI MUZEJ SERGEJ MASERA PIRAN
Pomorski muzej Sergej Mašera Piran je v svoji stroki osrednji muzejski zavod v Sloveniji. Sistematično zbira, ureja, hrani, vzdržuje, evidentira, razstavlja, strokovno in znanstveno raziskuje muzejsko gradivo, predvsem slovenske preteklosti na slovenskem etničnem ozemlju, pa tudi na ozemlju jugoslovanskih pokrajin, kjer živijo slovenski pomorščaki in kjer je ohranjeno gradivo, pomebno za slovensko pomorsko preteklost. Etnološka stroka v muzeju je bila od leta 1978 usmerjena predvsem v raziskovanje in prikazovanje solinarstva na slovenski obali, zasebnega in druž-benega-industrijskega morskega ribištva, pomorske trgovine in transporta ter oljarstva. Vsekakor pa so predmet njenega muzejskega strokovnega dela vsa področja človekovega udejstvova-nja, vezana izključno na morje. V letu I9U5 so bila poleg rednega mu-zejsko-kabinetnega dela opravljena terenska dela v strunjanskih in sečo-veljskih solinah, bližnjem zaledju in v obmorskih mestih. Ustni viri so bili prepisani na etnološke kartone in urejeni po etnoloških klasifikacijah. Dopolnjevali smo etnološko fototeko in diateko, iz lokalnega Časopisja pa je bilo zbranih veliko novih člankov o solinarstvu in industrijskem morskem ribištvu. Obogatili smo tudi fond muzejskih predmetov Iz oljarstva in industrijskega morskega ribištva. Z raziskovalno nalogo »Etnološke raziskave solinarstva v sečoveljskih in strunjanskih solinah«, ki sodi v obalni raziskovalni načrt Specifičnosti istrske
kulturne dediščine in s katero je et-nologinja pričela v letu 1984, je nadaljevala tudi v letu 1985. Poudarek je bil tokrat na raziskovanju inovacij v tehnološkem postopku pridobivanja soli in v raziskovanju letnih praznovanj solinarjev nekdaj in danes. V ta namen je bilo pregledano arhivsko gradivo DO Droga Portorož, TOZD Soline, ki zajema obdobje od konca preteklega stoletja do danes.
V	omenjeni raziskovalni načrt je bila vključena tudi izdelava filmske dokumentacije z delovnim naslovom Sečovlje—Strunjan. Delo je steklo spomladi leta 1985. Strokovno ga vodijo Avdiovizualni laboratorij ZRC SAZU, sodelavci Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo iz Pirana in Pomorski muzej Sergej Mniera Piran. Do konca leta 1985 so bili posneti panoramski posnetki sečoveljskih in nekdanjih lucijskih solin, pogovori s solinarji, ki so nekdaj pridelovali sol po starem postopku v bazenu Fonta-nigge v Sečovljah, priprava značilnih solinarskih jedi itn.
V	letu 1985 je etnologinja zaključila dveletno nalogo z naslovom Topografija stavbarstva v solinah na slovenski obali. Sodelovala je z arhitektko. V dveh letih je bilo izrisanih na topografske kartone za arhitekturo IG solinarskih objektov. Izdelani sta bili obsežna fototeka in diateka.
V	mesecu decembru je pripravila etnologinja razstavo o Industrijskem morskem ribištvu na slovenski obali, ki je bila v Kulturnem domu v Izoli. Razstava je nastala na pobudo Delamari-sa iz Izole in SZDL i?. Izole. Posvečena je bila 105-letnici razvoja ribje predelovalne industrije na obali. Ob tej priložnosti je bilo zbrano novo gradivo, ki je deponirano v muzeju. Lani so stekle priprave za solinarski muzej na prostem. V sodelovanju z Medobčinskim zavodom za varovanje naravne in kulturne dediščine iz Pirana je bila izbrana lokacija za omenjeni muzej v bazenu Fontanigge v sečoveljskih solinah.
Da bi se muzej vključil v usmerjeno izobraževalni program, so kustosi pripravili in ponudili srednjim šolam 5 strokovnih predavanj, ki pa žal niso bila sprejeta. S štirimi predavanji o muzejskih zhirkah pa smo kustosi ob slovenskem kulturnem prazniku seznanili učence osnovne šole iz Pirana z delom in vsebino Pomorskega muzeja. Strokovna vodstva domačih in tujih obiskovalcev so bila vezana na matični muzej v Piranu, pa tudi na dislocirano etnološko zbirko v Ravnu.
Zora Žagar
ZAVOD SR SLOVENIJE ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE
Temeljne naloge Zavoda po Ustavi SRS, Zakonu o naravni in kulturni dediščini in specifičnih sistemskih zakonih, ostalih predpisih, konvencijah, sklepih, analizah in smernicah so; vodenje zbirnega registra spomenikov in znamenitosti; vodenje INDOK centra; organiziranje in vodenje usklajevanja metod in postopkov za delo pri varstvu naravne in kulturne dediščine; razvijanje in usmerjanje raziskovalnega dela v zvezi z varstvom naravne in kulturne dediščine; popularizacija. Zavod je osrednja ter v določenih zadevah najpristojnejša in povezovalna ustanova za varstvo naravne in kulturne dediščine, njegov strokovni svet pa je najvišje strokovno posvetovalno telo v SR Sloveniji v zvezi s to dejavnostjo. V Zavodu delujejo tri strokovne službe: skupina za varstvo naravne dediščine, kulturne dediščine in INDOK center.
Specifika našega dela, temelječa in izhajajoča iz poglavitnih nalog Zavoda, opira se na bazične stroke, nam narekuje poglobljeno interdisciplinarno delo, celostno obravnavanje vseh programskih in dodatnih nalog za daljše ali krajše obdobje.
Ob kratki predstavitvi naše dejavnosti moram omeniti tudi razvojne usmeritve naše dejavnosti (1986—1990), katere bistvene naloge, deloma že naštete, so: postavitev informacijskega sistema, usklajevanje metod in postopkov za delo pri varstvu naravne in kulturne dediščine, raziskovalna, po-pularizacijska dejavnost, sodelovanje s strokovnimi organizacijami za varstvo naravne in kulturne dediščine, z drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, upravnimi organi, odbori in komisijami, načrtovanje dediščine, medrepubliško in mednarodno sodelovanje.
Pri poročilu bom na kratko nanizala bistvene »redne« in »-izredne« naloge, ki sem jih opravljala kot samostojna svetovalka za etnološko dediščino v letu 1985:
Vprašanje metodologije varstva: Ena pomembnejših nalog v preteklem letu je bilo sodelovanje pri analizi kompleksa valorizacije, prednosti in nevarnosti razglašanja spomenikov velikega ali izjemnega pomena za SR Slovenijo in pripravi kratkih definicij kriterijev izbora. Predlagan seznam
objektov in območij je pripravljen za prvo razpravo.
V	preteklem letu je po moji vrnitvi na delo zopet steklo srečanje etnologov konservatorjev, ki se srečujejo ob tekočih akcijah in sestankih v našem Zavodu. V drugi polovici preteklega leta smo poiskali tudi trajnejše stike z muzejci, katerih sestankov se redno udeležujem. Vse to ni le službeno naložena obveza, ampak tudi korak naprej v našem strokovnem sodelovanju, snovanju, ki naj bi predvsem rodilo skupne in pa tudi kvalitetnejše sadove (npr. osnovanje osrednjega muzeja na prostem ob novi muzejski stavbi!).
Metode praktičnih posegov: Oblikovala sem teze na temo kreativnost tako pri ljudskem stavbarstvu, kot pri »avtorski« arhitekturi; estet-skost, dokumentarnost. Obravnavala sem problematiko zemljiških zložb kot problem varstva kulturne dediščine. Začela sem pripravljati seznam obrtnikov, ki kakovostno opravljajo posege na spomeniških objektih. Sodelovala sem pri »Krajinski analizi in sintezi ter opredelitvi rabe prostora na Sorškem polju« {s tov, Vardjanom z Restavratorskega centra SR Slovenije). Dokumentacija:
V	zvezi z že začeto široko, dolgotrajno zasnovano nalogo v okviru skupine etnologov konservatorjev in v okviru prioritetnih nalog Zavoda, v poskusu za standardizacijo etnološke dokumentacije, se bom ukvarjala z etnološko terminologijo in preučevanjem korela-cije med zvrstmi kulturne dediščine, kar je neposredno zvezano z etnološko dokumentacijo.
Družbeno načrtovanje: Sodelovala sem pri pripravi dopolnitev, informaciji o kriterijih za načrtovanje varstva v okviru Kulturne skupnosti Slovenije, za Zavod za družbeno planiranje sem sodelovala pri lociranju naše kulturne dediščine na karto v merilu 1 :2S0.000, omenjene oziroma obdelane v Varstvu spomenikov. Medrepubliško, meddržavno sodelovanje je potekalo predvsem v obliki izmenjave podatkov o zakonodaji, literaturi, podatkov o konkretnih objektih oziroma njihovih stavbnih Členih. Popularizacija: Pripravila sem več člankov (glej bibliografijo za Varstvo spomenikov, Glasnik in sestanek ob Posvetu o prostorski preobrazbi obmestnih vasi v Tuheljskih Toplicah), ^odatne nenačrtovane naloge: Mednje lahko štejemo v strokovnih osnovah neupoštevano, izpadlo obravnavo kulturne dediščine v Notranjskem kraškem parku za njegovo raz-
glasitev. Prav tako nepotrebno opravljeno delo je potekalo ob neizdelanem projektu »Možnosti za interpretacijo kulturne dediščine na področju Spominskega parka Trebče kot stimulansa za nadaljnji razvoj področja«. Podobne smernice smo pričeli obravnavati za slovensko obalo, vendar je nerazumevanje zavrlo vse nadaljevanje del. Sodelovala sem pri zbiranju gradiva za Analizo premične dediščine, ki jo je pripravil Republiški komite za kulturo. Fizično sem pomagala pri postavljanju razstave "-Kraška hiša«. Pripravila sem tudi poročilo o izrednem občnem zboru Slovenskega kon-servatorskega društva na temo -Smernice za razvoj kulturnih dejavnosti«, ki so jo obravnavali na seji CK ZKS o kulturi. Bibliografija:
Koželj, Curk, Bizjak: Za varstvo In obnovo planin, VS, XXVII, Lj„ 1985, str. 31—34.
Koželj: Prostorska in vsebinska preobrazba Ljubljanskih Dravelj, Zbornik posvetovanja »-Prostorska preobrazba obmestnih naselij«, Zavod za tehnično izobraževanje, Ljubljana 1985, str. 231—236.
Prenova Liznjekove domačije v Kranjski gori; Glasnik SED, 1-4, 1985, str, 24-27.
V tisku za GSED: Kratko, predvsem pa stvarno razmišljanje o skupnih problemih, vlogi in nalogah etnologov konservatorjev in muzealcev;
Informacija o knjigi dr. Ivana Sedeja »Ljudska umetnost na Slovenskem-". Pripravljeno za tisk: Stavbni predpisi na Slovenskem za VS XXVIII;
Muzej na prostem kot skupni konservatorski in muzealski problem (za zbornik »Starine Kosova« VIII—IX in XXVIII;
Srednjeročni program etnologov konservatorjev v GSED.
Zvezdana Koželj
ZAVOD ZA SPOMENISKO VARSTVO CELJE
Zavod za spomeniško varstvo Celje deluje na območju enajstih občin: Celje, Laško, Hrastnik, Trbovlje, Sevnica, Šmarje pri Jelšah, Šentjur pri Celju, Slovenske Konjice, Žalec, Velenje in Mozirje. Zaposlenega ima enega etnologa, ki mu je dodeljena skrb za t. i. etnološke spomenike, ali, če ta pojem vsebinsko razčlenimo, za Ijud-
78
sko stavbarstvo in nekatere delavske stanovanjske stavbe (kolonije). Lani je etnolog sodeloval pri pripravi akta za razglasitev kulturnih spomenikov v občini Mozirje. Med obsežnejše naloge je sodila tudi izdelava Ocene kvalitete bivanja v starem mestnem jedru in možnosti za ohranjevanje kulturne dediščine za izdelavo Spomeniškovarstvenih izhodišč za prenovo Šoštanja. Samostojne naloge so bile dokumentacija Juneževe domačije v Rogaški Slatini (Krpanova 11), Kramaričeve domačije v Kun-šperku (h. št, 14) in pregled krušnih peči v trboveljskih kolonijah. Naloge so bile vezane na izdelovanje planski)! dokumentov in s tem predlogov za ohranjanje obravnavane kulturne dediščine.
V drugi polovici leta je etnolog sodeloval v pripravah za razglasitev kulturnih spomenikov v občini Trbovlje (zaključna faza) in Hrastnik (terensko delo). Nalogi se bosta nadaljevali in zaključili v letu 1986, Značilnost spomeniškega varstva so akcije obnavljanja kulturnih spomenikov in s tem izrazita usmerjenost v terensko delo. Etnolog je vodil obnovo Kavčnikove dimnice na Zavodnjah nad Šoštanjem, Atelškove koče v Savinjskem gaju v Mozirju, Aškerčeve domačije na Senožetih nad Rimskimi Toplicami in izgradnjo Spominskega muzeja Rogatec (lokalni muzej na prostem). Za posamezne akcije so bili izdelani programi dela, za Rogatec pa elaborat za prestavitev kozolca v muzej.
Ob tem pa je etnolog (tako kakor tudi drugi kolegi konservatorji) opravljal vrsto administrativnih nalog, npr. izdajanje soglasij in mnenj, sodeloval je na številnih sejah občinskih kulturnih skupnosti, odborov za varstvo naravne in kulturne dediSCine, raznih ljubiteljskih društev, kjer je po službeni dolžnosti propagiral pomen naravne in kulturne dediščine in upra-vičeval vlogo dela zavoda v posameznih občinah. S tem v zvezi je bil posredno in neposredno udeležen v pri-dohivanju denarja za redno dejavnost zavoda. Za nameček še opomba: ZSV Celje je financiran iz dvaindvajsetih virov (kulturne skupnosti in občinski proračuni) in to delo (beri: prosjače-njc) odvzame delavcem zavoda, zlasti pa njegovemu ravnatelju, veliko dragocenega časa. Zato tudi primerjava dela etnologa konservatorja, zlasti pa rezultatov njegovega dela z rezultati dela etnologov v drugih ustanovah (med drugim je cilj trinajstih točk -vodila za 'kompozicijo' poročila- prav
to), po mnenju pisca tega poročila ni možna. Razlike v delu in pogojih dela med spomeniškovarstvenimi zavodi in npr. muzejskimi ustanovami so precejšnje.	Vito Hazler
ZAVOD ZA SPOMENIŠKO VARSTVO KRANJ
Konservator etnolog je na Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju zaposlen od 1. 12. 1979, in sicer za območje od Trojan do Vršiča (občine Domžale, Tržič, Kamnik, Kranj, Radovljica, Jesenice).
Vsakoletna informativna konservator-ska poročila o delu so objavljena v reviji Varstvo spomenikov in sicer o opravljenih arhitekturnih izmerah, o spomeniškovarstvenih akcijah na etnoloških spomenikih in o strokovnih mnenjih za upravne postopke lokacijske in gradbene dokumentacije. V prihodnjem petletnem obdobju (1986 do 1990) so predvidene naslednje etnološke spomeniškovarstvene akcije; Sporne niš kova rs t vena ureditev in muzejska oprema stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja Liznjekove domačije v Kranjski gori; Spomeniško-varstvena ureditev in muzejska oprema doma stegnjenega tipa, Studor 16 v Bohinju; Dokumentacija in revitali-zaeijska izhodišča za stavbe v vasi Studor in pripadajočih pašnih objektov na planinah; Obnova stolpa Stro-jeve kovačnice v Grabčah; Dokumentacija in sanacija stanovanjskega delavskega objekta Stara Sava v Železarni na Jesenicah; Obnova Primožko-ve zidane kašče na Pristavi; Obnova in prezentacija doma stegnjenega tipa Zgornja Bela 35; Obnova posameznih fresk na kmečkih stavbah (intervencijski posegi); Topografska dokumentacija in priprava gradiva za razglasitev etnoloških kulturnih spomenikov v občini Kranj, Radovljica, Jesenice, Tržič.
Vladimir Kniftc, konservator Olga Zupan, ravnateljica
ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE NOVA GORICA
NA ZVNKD Nova Gorica sta za obsežno se ver n opri morsko področje etnološke kulturne dediščine zaposlena dva etnologa, ki sta si delo po dogovoru "■geografsko* razdelila. Tako eden deluje na območju severnih ob-
čin {Nova Gorica, Ajdovščina, Idrija, Tolmin), drugi pa na območju južnih občin {Sežana, Postojna, Ilirska Bistrica). Tako se na terenu srečujemo z alpskim stavbnim tipom na severu du sredozemskega na jugu in z njihovimi različicami, s pisano paleto lesenih, kamnitih in zidanih znamenj in kapelic, z {v glavnem) ostanki nekoč bogate tehnične kulture, z raztresenimi samotnimi hribovskimi domačijami in s stisnjenimi sredozemskimi vasmi. Delo je strogo omejeno na nepremično stavbno dediščino. Temeljni cilj, ki smo si ga zadali že pred leti, je bil izdelava osnovne topografije za vse občine, ki jih zavod pokriva, V zvezi s tem smo v letu 19S5 zaključili s topografijo in tako tudi z evidentiranjem etnološke stavbne dediščine v občini Ajdovščina in začeli s terenskim delom v občini Ilirska Bistrica. Etnološka topografija sodi v okvir evidentiranja naravne in kulturne dediščine za prostorski del družbenega načrta posameznih občin. Delo je individualno. Na podlagi zbranega gradiva na terenu se izpolnijo evidenčni listi, ki zajemajo temeljne podatke o zavarovanem objektu (vrsta spomenika, lastnik, katastrska občina in parcelna številka, datacija, ohranjenost, namembnost, utemeljitev in oznaka, varstveni režim, način varovanja, nujnost zaščite in opis). Evidenčni listi se skupaj s fotografijami, mapnimi kopijami in drugimi podatki (npr. časopisni članki, načrti, stare fotografije...) vložijo v dosje. Dokumentacija je urejena po občinah in po naseljih v določeni občini).
V	bistvu sta topografija in evidenca etnološke dediščine temelj in izhodišče za vse naše delo. Na tej podlagi smo izdelali tudi strokovne osnove za razglasitev posameznih objektov in območij etnološke dediščine za spomenik. 2 odlokom občinske skupščine so že Razglašeni spomeniki v občinah Nova Gorica in Postojna, v pripravi pa je tudi sprejem odlokov v drugih občinah.
V	okviru redne dejavnosti smo sodelovali z občinskimi upravnimi organi pn izdaji lokacijskih in gradbenih dojenj, Ce je šlo za posege na objektih oziroma območjih, ki so spomeniško zavarovani, smo podali mnenje in Pogoje, pod katerimi bi bila adaptacija ali gradnja možna.
v Preteklem letu so bile po posameznih občinah izvedene Še naslednje ''""servatorske akcije: AjdovSčina; izdelovanje barvnih Stu-J za fasade v zaščitenem historičnem
jedru Ajdovščine, izdelava idejnih študij sanacij stavb v Vipavskem Križu, sodelovanje pri izdelavi programa prenove in zazidalnega načrta GoČ, tehnična dokumentacija domačije Kovk 29.
Idrija: Akcija obnove fresk v sodelovanju z Restavratorskim centrom, v teku je akcija obnovitve rudarske hiše v Bazoviški 4 v Idriji in kmečke domačije v Ravnah pri Cerknem, tehnična dokumentacija rudarske hiše v ul. V. Mohoriča v Idriji. Ilirska Bistrica; izdelovanje barvnih študij za fasade v zaščitenem mestnem jedru, sodelovanje pri prenovi in gradnji poslovne stavbe PTT. Nova Gorica.: izdelava strokovnih smernic za izdelavo urbanističnih zasnov naselij, v izdelavi je elaborat strokovnih podlag za izdelavo prostorskih ureditvenih pogojev na območju občine. Začeli smo z obnovo domačije Šmartno 32 (z inkorporiranim obzidjem naselja) in v Kanalu, Pionirske 8 {gotska hiša, prav tako i, inkorpori-nim obzidjem).
Postojna: v teku je obnova Tišlerje-vega mlina v Žejah, kot priprava akcije je bila izvedena tehnična dokumentacija dveh kompleksov žag in mlinov na reki Reki in tehnična dokumentacija domačije v Planini in mostu v Drskovčah. Sežana: sodelovanje v izgradnji infrastrukture v naselju, utrditev zidov »Organistove hiše«, sodelovanje pri načrtovanju sprejemnega centra v Škocjanskih Jamah. Tolmin..' restavriranje in p reze utiran je kmečkih fresk, priprava konservator-skega programa za obnovo pajštva na Šentviški gori, tehnična dokumentacija domačije v Podbrdu, župnišča v Kanalskem lomu in kašče — brunarice iz 18. stoletja v Cadrgu. Glede seznanjanja ln predstavitve dela etnologa v spomeniški službi je bilo bolj malo narejeno. Spomladi je bila v Sežani in Novi Gorici postavljena manjša razstava arh. gumijeve o stavbni kulturi na Krasu, ob otvoritvi sabotinske ceste pa je bila v Šmartnem v Brdih razstavljen elaborat kulturne dediščine ln prenove Srna rt nega.
Za druge možnosti udejstvovanja (pe-dogoško delo, objave, aktivno sodelovanje na simpozijih ...) pa moramo priznati, da jih ne uresničujemo. Izjema so le poročila v akcijah v Varstvu spomenikov. Zaželjcno bi bilo tudi večje sodelovanje z goriškim in idrijskim muzejem, ki pa tudi nikakor noče steči.	Zdenka Zigon-Lulik,
Bojan Klemenčil