38 ■ Proteus 85/1 • September 2022 39Iz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline • Medicina in botanika Unger je po dveh desetletjih priljubljenih predavanj odstopil s svoje katedre na dunaj- ski univerzi, domnevno zaradi zdravstvenih razlogov. Pravzaprav je bil pod pritiskom oblasti zaradi svobodomiselnega darvi- nizma, saj ga je posredno citiral celo sam Darwin (1809-1882) kot »slovitega paleon- tologa in botanika, ki verjame v razvoj in modifikacijo vrst«. Potovanja v tople južne kraje so Ungerju zagotovo poglobile ideje o globalnem segre- vanju, tako kot je na Josepha Fourierja vpli- vala toplota Egipta šest desetletij prej. Poleg rastlin je Unger raziskoval tudi arheološke, kulturne in etnografske okoliščine ter o njih predaval. Njegova navdušena numizmatična zanimanja je podedoval sin Theodor Un- ger (1840-1896), ki je neporočen poučeval na drugi gimnaziji v Gradcu. Vsekakor sta se gorenjski meteorolog Marian Wolfgang Koller in Franz Unger kot ustanovna člana Dunajske akademije trudila s pionirskimi prispevki k zgodnjim idejam globalnega se- grevanja. Mlajši brat Franza Ungerja je bil vojaški kirurg Ferdinand vitez Unger, ki je vodil Zavod za regeneracijo in cepljenje St. Florian in je veliko prispeval k sistemu ce- pljenja v Notranji Avstriji. Tako sta štajerska brata Unger prispevala k obema glavnima sodobnima problemoma: cepljenju in pod- nebnim spremembam. Zaključek Da bi dodobra utemeljil svoje pojasnjeva- nje podnebnih sprememb, je Franc Unger vestno sledil novim načinom merjenja tem- perature in toplotnega ravnovesja: enako sta počela njegova sočlana Dunajske akademije Jožef Stefan (1835-1893) in Marian Wol- gang Koller. Darvinistični raziskovalec celic in mikro- skopskega Brownovega gibanja Unger je odkril spreminjanje podnebja; s tem je po- stavil spomenik slovenskemu prispevku k ekologiji. Unger je bil po materini strani povsem slo- venskega rodu in je mladost preživel v slo- venskem okolju. Slovenski rod ga je zazna- moval vsaj toliko kot njegovega kolega na dunajski univerzi Jožefa Stefana. Seveda no- beden od njiju svojih tehnoloških in znan- stvenih dognanj ni objavljal v slovenskem jeziku, saj tedaj ni bilo primernih časopisov, izjema je bilo glasilo Jugoslovanske akade- mije znanosti v Zagrebu, tiskano pod ime- nom Rad. Slovenstvo morda ni imelo tako opazen vpliv na Ungerja v kasnejših življenj- skih obdobjih in se je le malo kazalo v nje- govem svetovljanskem delu, ki je bilo pove- zano predvsem s segrevanjem spremenljivega ozračja kot dela vsesplošnih darvinističnih evolucijskih sprememb v naravi. Morda se bo komu zdelo, da sta znanost in tehnika tako mednarodni reči, da njunega sloven- skega deleža ne kaže pretirano izpostavljati? Ne drži! Prav zasluge preteklih slovenskih učenjakov so tiste, ki na stežaj odpirajo ta velika vrata našemu sodobnemu dostopu do sredstev Evropske unije. Naša slavna znan- stvena preteklost je prava pot k dobičkono- sni prihodnosti. Kdor ne hvali svojih zaslug, postane podlaga tujčevi peti. Branje s spleta: https://www.lindahall.org/franz-unger/. https://woostergeologists.scotblogs.wooster. edu/2016/12/16/woosters-fossils-of-the-week-geological- magic-lantern-slides-from-the-19th-century-part-iii/. Rdeči naprstec Tristo let zdravilne rastline Jurij Kurillo V angleški ljudski medicini je bila že sto- letja v veljavi neka mešanica zdravilnih ra- stlin, ki so jo domači zdravilci uporabljali tudi pri pogosti »vodeničnosti«. Šele splošni zdravnik dr. William Withering je sredi 18. stoletja odkril, da je glavna učinkovina te mešanice rdeči naprstec. William Withering se je rodil leta 1741 v Welligtonu, mestecu v osrednjeangleški gro- fiji Shropshire. Svojo medicinsko izobrazbo je začel kot pomočnik pri očetu lekarnarju, po štirih letih pa se je vpisal na univerzo v Edinbourghu. Tu je bil leta 1766 promo- viran za doktorja medicine, nato pa je na- redil nekaj študijskih potovanj po zahodni Evropi. Kot zdravnik je začel delati najprej v mestu Stafford. Tu se je poročil s svojo bivšo bolnico Heleno Cookes, ki je bila nadarjena risarka, kar naj bi ga tudi spod- budilo k zanimanju za botaniko. To pa je bila zanj kar resna dejavnost, saj je kmalu objavil kompendij o britanskih rastlinah z naslovom A Botanical Arrangement of All the Vegetables Growing in Great Britain Accor- ding to the System of the Celebrated Linnaeus; with an easy Introduction to the Study of Bo- tany (Botanični razpored vseh rastlin, rastočih v Veliki Britaniji, po sistemu slovitega Lin- néja; s preprostim uvodom v študij botanike). Kot je videti iz naslova, je v svojem delu že upošteval takrat novo Linnéjevo sistemati- ko rastlin. Njegovo botanično znanje mu je pozneje zagotovo pomagalo pri raziskova- nju naprstca. Kot mnogi takratni zdravniki je bil sicer vsestranski naravoslovec, saj sta ga poleg botanike zanimali tudi kemija in geologija. Za analizo tamkajšnjih termalnih izvirov je Withering postal na Portugalskem član Kraljeve znanstvene akademije. Pri ge- ološkem raziskovanju je odkril doslej nezna- ni mineral, za katerega se je kasneje poka- zalo, da je barijev karbonat. Tega je nemški geolog Abraham Gottlob Werner pozneje krstil v njegovo čast kot witherit. Po posredovanju dr. Erasmusa Darwina, starega očeta pozneje znamenitega naravo- slovca Charlesa Darwina, se je Withering preselil v Birmingham, kjer mu je zdravni- ška praksa vscvetela. Postal je »najbolj pri- ljubljeni, najbolj poučeni in zaposleni zdrav- nik v podeželski Angliji«. Bil je tako znan, da je dobival pismena vprašanja o boleznih celo iz tujine in tako se je nekoč nanj obr- William Withering. Vir: Wikipedia. 40 ■ Proteus 85/1 • September 2022 41Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline • Medicina in botanikaMedicina in botanika • Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline nil zaradi ledvičnih kamnov tudi ameriški znanstvenik in politik Benjamin Franklin. V Birminghamu se je zbirala skupina svo- bodomiselnih izobražencev, ki je ustanovila svojo Lunar Society (Lunino družbo). Njihov član je bil poleg Witheringa tudi Erasmus Darwin (1731-1802), zelo cenjeni zdravnik, izumitelj, borec proti suženjstvu in pesnik, ki je v svojih pesmih prikazal svoje poglede na evolucijo. Družbi je pripadalo okrog de- set uglednih meščanov, kot sta bila izumi- telj parnega stroja James Watt ter odkritelj kisika in devetih drugih plinov Joseph Pri- stley. Člani so se sestajali v času polne lune vsakokrat v drugem zasebnem stanovanju, kjer so po večerji razpravljali o znanosti in različnih družbenih vprašanjih. William Withering se je v svoji praksi ze- lo pogosto srečeval z bolniki, ki so bolehali zaradi tako imenovane »vodeničnosti« (an- gleško dropsy), pa naj je šlo pri tem po nje- govih besedah za anasarko (otekanje nog in drugega podkožnega tkiva) ali ascites (vodo v trebušni votlini). Današnji zdravniki vedo, da je čezmerno nabiranje vode v telesu zgolj simptom določenega obolenja, recimo srca, ožilja, ledvic in tako naprej, za takratno medicino pa je to bila bolezen »sui generis« – tako tudi za doktorja Witheringa. Odkritje digitalisa Pa prisluhnimo njegovim lastnim besedam: »Leta 1775 so me vprašali za mnenje o ne- kem družinskem receptu za zdravljenje vo- deničnosti. Povedali so mi, da ga je dolgo časa uporabljala kot tajno sredstvo neka sta- ra ženska iz Shropshira, ki je včasih poz- dravila bolnika, ko so praktični zdravniki že odpovedali. Prav tako so mi povedali, da je zdravilo povzročilo močno bruhanje in drisko, povečalo pa se je izločanje seča. Ta zmes je bila sestavljena iz več kot dvajset različnih bilk, med katerimi pa je nekdo, ki se na to razume, lahko opazil, da delujoča rastlina na more biti drugega kot digitalis.« Withering se je v naslednjih letih popolno- ma posvetil tej zdravilni rastlini in njenim učinkom na bolnike z najrazličnejšimi obo- lenji. Sprva je uporabljal dekokt iz prekuha- nih listov, pozneje pa je te samo namakal v vodi ali pa uporabljal posušene kot prašek. Sčasoma je ugotovil, da je zdravilo zaradi njegovega diuretičnega delovanja, torej iz- ločanja seča, koristno predvsem vodeničnim bolnikom, kaj kmalu pa je odkril, da vpliva, tako kot nobena druga droga, tudi na srčni utrip. Tega lahko zmanjša od 120 udarcev na minuto do 75 ali 80. Ugotovil je, da je za varno uporabo droge zelo pomemben pravi odmerek. Šele po devetih letih sistematičnega zdra- vljenja z digitalisom se je odločil, da svoja spoznanja tudi objavi, in tako je leta 1785 izšlo njegovo delo An Account of the Foxglo- ve and Some of its Medical Uses: with Remarks on Dropsy, and other Diseases (Poročilo o digi- talisu in njegovi medicinski uporabi z opomba- mi o vodeničnosti in drugih boleznih). V knji- žici navaja poleg svojih 168 primerov tudi Izvirna risba rdečega naprstca iz Witheringovega dela An Account of Foxglove (Poročilo o digitalisu). Rdeči naprstec (Digitalis pupurea). Loch Earn na Škotskem. Foto: Jurij Kurillo. 40 ■ Proteus 85/1 • September 2022 41Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline • Medicina in botanikaMedicina in botanika • Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline nil zaradi ledvičnih kamnov tudi ameriški znanstvenik in politik Benjamin Franklin. V Birminghamu se je zbirala skupina svo- bodomiselnih izobražencev, ki je ustanovila svojo Lunar Society (Lunino družbo). Njihov član je bil poleg Witheringa tudi Erasmus Darwin (1731-1802), zelo cenjeni zdravnik, izumitelj, borec proti suženjstvu in pesnik, ki je v svojih pesmih prikazal svoje poglede na evolucijo. Družbi je pripadalo okrog de- set uglednih meščanov, kot sta bila izumi- telj parnega stroja James Watt ter odkritelj kisika in devetih drugih plinov Joseph Pri- stley. Člani so se sestajali v času polne lune vsakokrat v drugem zasebnem stanovanju, kjer so po večerji razpravljali o znanosti in različnih družbenih vprašanjih. William Withering se je v svoji praksi ze- lo pogosto srečeval z bolniki, ki so bolehali zaradi tako imenovane »vodeničnosti« (an- gleško dropsy), pa naj je šlo pri tem po nje- govih besedah za anasarko (otekanje nog in drugega podkožnega tkiva) ali ascites (vodo v trebušni votlini). Današnji zdravniki vedo, da je čezmerno nabiranje vode v telesu zgolj simptom določenega obolenja, recimo srca, ožilja, ledvic in tako naprej, za takratno medicino pa je to bila bolezen »sui generis« – tako tudi za doktorja Witheringa. Odkritje digitalisa Pa prisluhnimo njegovim lastnim besedam: »Leta 1775 so me vprašali za mnenje o ne- kem družinskem receptu za zdravljenje vo- deničnosti. Povedali so mi, da ga je dolgo časa uporabljala kot tajno sredstvo neka sta- ra ženska iz Shropshira, ki je včasih poz- dravila bolnika, ko so praktični zdravniki že odpovedali. Prav tako so mi povedali, da je zdravilo povzročilo močno bruhanje in drisko, povečalo pa se je izločanje seča. Ta zmes je bila sestavljena iz več kot dvajset različnih bilk, med katerimi pa je nekdo, ki se na to razume, lahko opazil, da delujoča rastlina na more biti drugega kot digitalis.« Withering se je v naslednjih letih popolno- ma posvetil tej zdravilni rastlini in njenim učinkom na bolnike z najrazličnejšimi obo- lenji. Sprva je uporabljal dekokt iz prekuha- nih listov, pozneje pa je te samo namakal v vodi ali pa uporabljal posušene kot prašek. Sčasoma je ugotovil, da je zdravilo zaradi njegovega diuretičnega delovanja, torej iz- ločanja seča, koristno predvsem vodeničnim bolnikom, kaj kmalu pa je odkril, da vpliva, tako kot nobena druga droga, tudi na srčni utrip. Tega lahko zmanjša od 120 udarcev na minuto do 75 ali 80. Ugotovil je, da je za varno uporabo droge zelo pomemben pravi odmerek. Šele po devetih letih sistematičnega zdra- vljenja z digitalisom se je odločil, da svoja spoznanja tudi objavi, in tako je leta 1785 izšlo njegovo delo An Account of the Foxglo- ve and Some of its Medical Uses: with Remarks on Dropsy, and other Diseases (Poročilo o digi- talisu in njegovi medicinski uporabi z opomba- mi o vodeničnosti in drugih boleznih). V knji- žici navaja poleg svojih 168 primerov tudi Izvirna risba rdečega naprstca iz Witheringovega dela An Account of Foxglove (Poročilo o digitalisu). Rdeči naprstec (Digitalis pupurea). Loch Earn na Škotskem. Foto: Jurij Kurillo. 42 ■ Proteus 85/1 • September 2022 43Medicina in botanika • Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline • Medicina in botanika več pismenih sporočil kolegov zdravnikov in kirurgov 1 o večinoma ugodnem delovanju preparatov digitalisa pri njihovih bolnikih. Ob koncu svojega dela pride do sledečih za- ključkov: Digitalis ni nikakršen univerzalni diuretik, čeprav deluje močneje od drugih zdravil. Ta vpliv ima, četudi je vsako dru- 1 Kirurgi so se v tistem času imenovali rano- celniki – ti so imeli v nasprotju z univerzitetno šolanimi zdravniki (fiziki) le nižjo medicinsko izobrazbo, mnogi pa so se svojega poklica zgolj izučili. go sredstvo odpovedalo, če pa zataji, je ma- lo verjetno, da bo pomagalo kakšno drugo zdravilo. Na delovanje srca ima tako močan učinek, kot še ni bil opažen pri nobenem drugem zdravilu. In ta učinek lahko izkori- stimo za rešitev (bolnika). Ob koncu svojega priročnika ponuja avtor zdravnikom nekaj praktičnih nasvetov za uporabo digitalisa pri različnih bolezenskih stanjih: od vodenično- sti do epilepsije in ftize (tuberkuloze). V naslednjem obdobju, v devetnajstem sto- letju, je medicina prezrla digitalis kot iz- ključno zdravilo za obolenja srca, pač pa so ga uporabljali še pri drugih boleznih, ki jih navaja Withering. Svoj pravi namen je dobil po zaslugi londonskih zdravnikov Jamesa Mackenzieja in Thomasa Lewisa šele pred prvo svetovno vojno. Sodobni pogledi na digitalis Danes vemo, da vsebuje rdeči naprstec (Di- gitalis pupurea), zlasti v listih in semenih, nekaj desetink odstotka kardiotoničnih glikozidov, od katerih prvotni razpadejo v drugotne takoj po nabiranju droge. Najpo- membnejši so digitoksin, gitoksin in gitalin. Natančne fiziološke raziskave so pokazale, da deluje digoksin tako, da zavira encim Na/K ATP-azo v membrani srčne celice, ki posega v izmenjavo ioniziranega natrija in kalcija. To povzroči več sprememb v de- lovanju srčne mišice – tako povečanje moči krčenja, zaviranje prevodnosti dražljajev in s tem zmanjšanje frekvence, pa tudi povečanje vzdražljivosti srčne mišice. Ti glikozidi so izredno močni, saj obsegajo zdravilne od- merke zgolj nekaj desetink miligrama. Je pa tudi njihova terapevtska širina zelo ozka, saj hitro dosežejo toksično raven. Rdeči naprstec. Cvetovi od blizu. Foto: Jurij Kurillo. Rdeči naprstec – beli fenotip. Loch Earn na Škotskem. Foto: Jurij Kurillo. 42 ■ Proteus 85/1 • September 2022 43Medicina in botanika • Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline • Medicina in botanika več pismenih sporočil kolegov zdravnikov in kirurgov 1 o večinoma ugodnem delovanju preparatov digitalisa pri njihovih bolnikih. Ob koncu svojega dela pride do sledečih za- ključkov: Digitalis ni nikakršen univerzalni diuretik, čeprav deluje močneje od drugih zdravil. Ta vpliv ima, četudi je vsako dru- 1 Kirurgi so se v tistem času imenovali rano- celniki – ti so imeli v nasprotju z univerzitetno šolanimi zdravniki (fiziki) le nižjo medicinsko izobrazbo, mnogi pa so se svojega poklica zgolj izučili. go sredstvo odpovedalo, če pa zataji, je ma- lo verjetno, da bo pomagalo kakšno drugo zdravilo. Na delovanje srca ima tako močan učinek, kot še ni bil opažen pri nobenem drugem zdravilu. In ta učinek lahko izkori- stimo za rešitev (bolnika). Ob koncu svojega priročnika ponuja avtor zdravnikom nekaj praktičnih nasvetov za uporabo digitalisa pri različnih bolezenskih stanjih: od vodenično- sti do epilepsije in ftize (tuberkuloze). V naslednjem obdobju, v devetnajstem sto- letju, je medicina prezrla digitalis kot iz- ključno zdravilo za obolenja srca, pač pa so ga uporabljali še pri drugih boleznih, ki jih navaja Withering. Svoj pravi namen je dobil po zaslugi londonskih zdravnikov Jamesa Mackenzieja in Thomasa Lewisa šele pred prvo svetovno vojno. Sodobni pogledi na digitalis Danes vemo, da vsebuje rdeči naprstec (Di- gitalis pupurea), zlasti v listih in semenih, nekaj desetink odstotka kardiotoničnih glikozidov, od katerih prvotni razpadejo v drugotne takoj po nabiranju droge. Najpo- membnejši so digitoksin, gitoksin in gitalin. Natančne fiziološke raziskave so pokazale, da deluje digoksin tako, da zavira encim Na/K ATP-azo v membrani srčne celice, ki posega v izmenjavo ioniziranega natrija in kalcija. To povzroči več sprememb v de- lovanju srčne mišice – tako povečanje moči krčenja, zaviranje prevodnosti dražljajev in s tem zmanjšanje frekvence, pa tudi povečanje vzdražljivosti srčne mišice. Ti glikozidi so izredno močni, saj obsegajo zdravilne od- merke zgolj nekaj desetink miligrama. Je pa tudi njihova terapevtska širina zelo ozka, saj hitro dosežejo toksično raven. Rdeči naprstec. Cvetovi od blizu. Foto: Jurij Kurillo. Rdeči naprstec – beli fenotip. Loch Earn na Škotskem. Foto: Jurij Kurillo. 44 ■ Proteus 85/1 • September 2022 45Medicina in botanika • Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline Nebesne smeti • Naše nebo Farmacevtski preparati rdečega naprstca so bili dolga desetletja glavno zdravilo pri po- puščanju srca, dobro pa so delovali tudi pri motnjah njegovega ritma. Izdelovale so jih mnoge tovarne po svetu, med drugimi tu- di naš Lek. Preparate rdečega naprstca smo zdravniki še pred nekaj desetletji na širo- ko predpisovali odraslim srčnim bolnikom, otroškim pa rajši preparate volnatoglavega naprstca (Digitalis lanata), ki so tudi nekoli- ko bolj varni pri odmerjanju. V zadnjih desetletjih je farmacevtska pro- izvodnja opustila naravne zdravilne izdel- ke iz rodu digitalisa in jih nadomestila z mnogimi sintetičnimi preparati, ki so bolj zanesljivi, pa tudi učinkovitejši od prvotnih zdravil, četudi so bila ta nenadomestljiva za srčne bolnike domala tristo let. V botaničnih knjigah lahko preberemo, da sodi rod naprstcev (Digitalis) v veliko dru- žino črnobinovk (Scrophulariaceae), ki jo sestavljajo predvsem zeli in nekaj grmov ter ovijalk zmerno toplega pasu. Sam rod naj bi zajemal približno dvajset vrst, ki rastejo v Evropi, zahodni Aziji in severozahodni Afriki. Pri nas, na slovenskih tleh, opisu- jejo botaniki zgolj dve vrsti: to sta velecve- tni naprstec (Digitalis grandiflora Mill.) in gladki naprstec (Digitalis laevigata Waldst. & Kit.). Medicinsko najbolj »slavnega«, kar je zagotovo rdeči naprstec (Digitalis purpurea L.), pa bomo iskali v naši naravi zaman – sem kajpak ne štejemo različnih vrtnarskih oblik. Zato je bilo toliko bolj razumljivo moje veselje, ko sem to dragoceno cveti- co odkril ob svojem potovanju po Škotski, kjer se je pred moj fotoobjektiv prikazala ob obali jezera Loch Earn slikovita skupi- na rdečih naprstcev, tudi z belo različico ... Rdeči naprstec je sicer do poldrugega metra visoka dvoletna rastlina s cvetovi, visečimi v enostranskem grozdu. Večji zvonasti cve- tovi so običajno vijoličasto rdeče obarvani z belo-temno pegasto notranjostjo. Po obar- vanosti cvetov ločijo botaniki štiri fenotipe, od vijoličastih do popolnoma belih. Stebelni listi so premenjalni, spodaj v rozeti. Raste po gozdnih jasah in drugod na dušičnatih tleh mnogokje po Evropi. Viri: Aichele, D., Golte-Bechtle, M., 2004: Kaj neki tu cveti? Kranj: Založba Narava. Hintermayer, F., 2011: Digoxin. NetDoktor. Internet. Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Pintar, L., Seliškar, A., 2015: Florula Slovenica. Cvetje slovenske dežele. Kranj: Založba Narava. Withering, W., 1966: O digitalisu. Hrvaški prevod: Ašperger, Z. Ljubljana: Lek. William Withering. Wikipedia. Porter, R., 2011: The Cambridge History of Medicine. Cambridge: Cambridge University Press. Nebesne smeti Mirko Kokole Živimo v času digitalnih informacij in si sveta brez njih ne znamo več predstavljati. Zelo pomemben del današnje komunikacij- ske in informacijske mreže so tudi sateliti, ki krožijo okoli Zemlje. Aktivnih satelitov je danes približno 4.550. Njihovo število strmo narašča, predvsem zaradi komunika- cijskih satelitov v nizki Zemljini orbiti, ki jih je že skoraj 3.800. Vesoljska tehnologi- ja nam prinaša že skorajda neverjetne mo- žnosti komunikacij, napredka znanosti ter poznavanja našega planeta in njegove oko- lice. Le malokrat pa pomislimo, kako ves ta tehnološki razvoj vpliva na nas in našo okolico. Vsaka izstrelitev v orbito pusti za seboj poleg satelita tudi številne smeti, kot je na primer zadnja stopnja pogonske rakete. Sateliti imajo tudi končno življenjsko dobo in po določenem času tudi sami postanejo del nebesnih smeti. Ker se število izstrelje- nih satelitov predvsem zaradi komercializa- cije vesolja strmo povečuje. je prav, da ob tem pomislimo tudi na vse smeti, ki ob tem nastajajo. Vprašanje nebesnih smeti je zelo zapleteno. Poleg tehnoloških izzivov pred- stavljajo predvsem geopolitični in pravni problem in prav ta je najtežje rešljiv. Ko govorimo o nebesnih smeteh, imamo v mislih vse predmete, ki jih v vesolju pusti človek. Med njih štejemo odslužene sateli- te in njihove dele ter dele pogonskih raket, ki so jih ponesle v orbito. Smeti so tudi ostanki vesoljskih postaj. Nekaj kosov, kot so zobna ščetka, rokavica ter nekaj ročnega orodja, so izgubili tudi astronavti. Najbolj pomembne in tudi najštevilnejše nebesne smeti pa so deli satelitov ter pogonskih ra- ket, ki so v orbiti razpadli, eksplodirali ali nastali ob trkih. Zavedati se moramo, da lahko že majhna milimetrska nebesna smet povzroči ogromno škodo, saj okoli Zemlje kroži z izjemno veliko hitrostjo in ima kljub majhni masi veliko kinetično energijo. Problema vesoljskih smeti so se zavedali že ob samem začetku pošiljanja satelitov v Ze- mljino orbito. Zato so že kmalu po izstreli- tvi Sputnika začeli slediti predmetom, ki jih je v vesolje poslal človek. Danes sledimo že več kot petindvajset tisoč predmetom, ki so večji od desetih centimetrov. V začetnih ob- dobjih osvajanja vesolja je predmetom sledila predvsem vojska, kasneje so to prevzele tudi civilne oblasti. Pomembnost sledenja pred- metov je pokazala tudi zelo vplivna študija, ki jo je leta 1978 opravil znanstvenik Do- nald J. Kessler. V njej opisuje scenarij, po katerem se število objektov (smeti) v vesolju začne hitro povečevati zaradi medsebojnih trkov. Ob takem scenariju bi lahko določeni deli vesolja okoli Zemlje postali popolnoma nedostopni satelitom. To bi povzročilo po- polni razpad satelitskih komunikacij. Študija je imela kasneje tudi pomembni vpliv pri iz- vajanju protisatelitskih poskusov. Pri teh so z Zemlje poskusili uničiti satelite. Poskuse so izvedle Združene države Amerike, Rusi- ja, Kitajska in Indija in s tem povzročile na tisoče novih vesoljskih smeti. Zelo kmalu so jih vse države opustile, saj so se zavedale, kako uničujoče posledice bi to lahko imelo. Smeti v vesolju Ob vedno večjem zavedanju problema, ki ga povzročajo vesoljske smeti, so se inženirji in znanstveniki začeli ukvarjati, kako njihovo število nadzorovati oziroma zmanjšati. Pri tem moramo ločiti dve območji, kjer se na- haja največje število satelitov. Prvo območje je območje geosinhronih orbit (GEO, tu- di GSO). V tem območju sateliti potujejo usklajeno z vrtenjem Zemlje. Posebna vrsta geosinhrone orbite je geostacionarna orbita, kjer satelit kroži tako, da je za opazovalca na Zemlji videti vedno na istem delu neba. Geosinhrone orbite se nahajajo na višini