Uiiteljskl pokret Naša vas in učiteljevo delo v šoli Referat tov. Miloša Verka, predsednika sreskega učiteljskega društva za Šmarje-Rogatec (Dalje.) Če že govorimo o kmetskem domu in gospodarstvu, lahko brez vsakega rizika opozarjamo na male napake, ki jih je odpraviti, in male reforme, ki se dajo izvršiti brez vseh posebnih gmotnih sredstev. Če sedanji posestniki tega ne izvršijo, naj nas ne moti. Pripravimo pa mladino, da jih bo izvršila. Mi res teh uspehov ne bomo videli, nič ne de, mi itak delamo za bodoča pokolcnja. Mogoče jc, da bo domovina čez pol stoletja še bolj rabila kmetski živelj. Naš kmet ima dovolj pohlepa po zemlji. Odpirajmo oči mladini in ji povejmo in dokažimo, da jc uspevanje rastlin odvisno od kubature zemlje, ne pa od njene kvadrature. Vsak otrok razume, da za njegov glad ni vsecno, ali dobi kos lepega kruha, ali pa kos krpice z isto osnovno ploskvijo. Naš kmct obdeluje zemljo povprečno 12 cm globoko in ima 2,50 ha njive 3000 kubičnih metrov živice, pri obdelovanju 35 cm globoko pa bi imela ta njiva 8750 kubičnih metrov žive zemlje. Za človeški pogled je to malenkostno, ne pa za rastlinske koreninice, ki morajo v zemlji iskati svojo hrano in je najti toliko, da je dajo svoji bilki v 4 mesecih dovolj za razvoj od početkov do zrelosti. Vrhu tega pa je globoka plast živice najsigurnejše sredstvo za obrambo v suši. Selekciji semen se pri nas nc poklanja nikaka pažnja. Treba je samo volje in razumevanja, brez stroškov se labko izvrši. Pri običajni kmetiji steče pri nas na leto 120 hl gnojnice na cesto ali v mlake in okužuje zrak. Pri enem kmetu pomeni to izgubo letnih 360 din. V naši občini, ki pa se še lahko šteje med naprednejše, imamo menda 35 gnojničnih jam, najmanj 700 jih manjka. Letna izguba na gnojnici znaša torej v občini 252.000 din, to je za 150 % vcč, kakor znaša državni zemljiški davek. Betoniranega gnojišča si ne more omisliti vsak, gnojnično jamo pa lahko skoplje in zavajuje vsak brez posebnih stroškov. Sadnega drevja bi lahko imeli trikrat več. Pa še to, kar ga imamo, je do 80 % skrajno zanemarjenega in je še čudež, da sploh rodi. Ne vdajajmo se pri tem sentimentalnosti, če bo- toliko sadja, kdo ga bo kupoval. Naše sadje bo šlo v denar, samo skrbimo, da ga bomo imeli mnogo in lepega. Sajenje in oskrbovanje sadnega drevja se lahko vrši brez stroškov in v času, ko ni drugega nujnega dela. V občini je nad 1000 krav, med njimi jih ni 10 %, ki bi bile čiste pasme. Res jc, da se 3, 4 litra mleka na dan več ali manj nc pozna. Ampak, če jc končni obračun kmetije na koncu leta za 2000 din ugodncjši, pa se že pozna. Kokoši - jajčarice so gospodinji tajni zaklad, iz katerega črpa v vsaki potrcbi. Navidezno je vseeno, če leže kokoš vsak tretji ali četrti dan. Letna diferenca pa je pri enem kljunu na leto 30 in pri 20 kljunih 600. Lahko rečemo, da polovica kmetov seka drva sproti in je mogoče videti, da se polena še drži zelena vejica, ko ga vržejo v peč. Ne glede na to, koliko jeze in nevolje povzročijo sveža drva, porabi se jih mnogo več in zopet je tukaj nepotrebna izguba. Vse to lahko služi kmetijskemu pouku v koncentraciji z računstvom, podajati pa se mora v taki obliki, da otroci nimajo občutka, da hoče učitclj njihove starše kritizirati. Vsak učitelj ima dovolj pedagoškega čuta, da bo našel primerno obliko podajanja, ker bi si sicer lahko nakopal besno sovraštvo staršev. Princip jc, da se naj otrok že v šoli seznani s številkami, ki so nekako merilo za kmetsko gospodarstvo, s pomočjo različnih cenitev in praktičnih računov si jih popolnorria osvoji, da mu bodo v življenju pobuda za primerno avtokritiko. Proučili smo podrobno tudi socialni položaj občinarjev. Pri tem pa seveda iz umljivih razlogov ni sodelovala deca, ampak učiteljstvo. Razmere, v katerih žive šolarji, smo grupirali v 5 skupin, in sicer: Skupina A.: Rodbine z nezadostn^ prehrano. Skupina B.: Rodbine z. zadostno, pa slabo prehrano. Skupina C: Rodbine s primerno prehrano, a slabim gmotnim stanjem. Skupina C: Rodbine kmetskega blagostanja. Skupina D.: Rodbine z meščanskim načinom življenja. Na osnovi te grupacije smo v 8 oddelkih pyi 359 otrocih izvršili statistični pregled in ugotovili: Ako bi ugotovitve pri otrocih, da jih spada 4,7 % v skupino A., 23,9 % v skupino B., 45,9 % v skupino C, 18,3 % v skupino Č. in 7,2% v skupino D., bi isto razmerje pokazalo, da je v občini 236 prebivalcev z nezadostno prehrano, 1199 prebivalcev s slabo prehrano (predvsem pomanjkanje zabele)" 2299 prebivalcev ima sicer dobro prehrano, so pa gmotno šibki, 918 prebivalcev živi v vaškem blagostanju, 360 prebivalcev pa ima meščanski način življenja. Ta račun bo precej točen, le število prebivalcev skupine D. je treba več kot podvojiti, ker je Rogaška Slatina sicer v občini, ni pa v šolskem okolišu. Iz vsega tega sledi, da imajo gospodarske prilike izreden vpliv na vse šolsko delo in da je vsako prizadevanje za povzdig vasi v gospodarskem oziru indirektno akcija za izboljšanje šolstva v vsakem oziru. Iz tega pa slcdi, da je delo, ki ga vrši učiteljstvo kmetom v prid, naposled tudi v prid učiteljstvu samemu. Pa še nekaj zanimivega: Leta 1840. so hodili v šolo pri Sv. Križu po takratnem običaju le otroci iz bližnje okolice. V teh vaseh je bilo takrat 140 obljudenih hiš, redno šolo je obiskovalo 110 otrok, ponavljalno 38 otrok, nedeljsko pa 31 otrok. S periferijc otroci aiso hodili v šolo. Tam je bilo takrat 257 hiš z 273 šolosposobnimi otroki. Ker se mi zdi, da se intcli^enca vendarle podeduje, sem sestavil tabclo otrok strogega ccntra in skrajne periferije, torej krajev, kjer so že pred 100 leti hodili otroci redno v šolo, i.n krajev, kjcr se še danes smatra šola za nekaj povsem nepotrebncga, in glejte razliko! Res je periferija revnejša, poti slabc, obisk še slabši, vendar je difercnca tako velika, da bi človek nehote prišel do zaključka, da ima stoletno šolanje prednikov velik vpliv na inteligenco naraščaja. Problem vasi, kmetije in občine še s tem zdavno ni izčrpan niti iz gospodarske strani. Manjka opis ž.emlje, geološki sestav, klima, promct, tujski promet, steklarna in premogovnik, uime in nesreče, dninarji, družina in užitkarji. Vse to spada v razpravo, ki bi se pa za eno predavanje preveč raztegnila. Predvscm pa bi še spadalo semkaj občinsko gospodarstvo, ne kritika, ampak načela. Le eno, bolj mimogrede. Naša občina izkazuje v tekočem proračunu izdatke za prosveto in kmctijstvo 47.000 din, za socialno skrbstvo pa 58.000 din, torej za stare grehe 11.000 din več kakor za bodoče upe. Ni to kritika, le opozorilo, kje drugje najdete morda še hujše razmerje. Pa vrnimo se zopet k šoli. Na kateri stopnji se naj v smislu teh izvajanj uči in vzgaja. Ako hočemo doseči res trajne uspehe, potcm na vseh istih stopnjah, kjer pišcmo, čitamo, računamo. Žc V prvem razredu lahko deca ugotavlja cene in uporablja pri računanju snope, polena, krompirjc, litre mlcka itd. mesto kock, kroglic, črt in pik. To se od razreda do razreda širi, dokler nima otrok pravega pojma o domu in občini. Morda bi se dalo osporavati, čcš da je toliko snovi za dečkc že potrebno, za deklice pa balast in ker imamo skoro samo mešane šolc, je z ozirom na dcklice snov krčiti. Tudi to ne! Ponoviti moram, da delamo za bodoče generacije. Prej ali slej dobe tudi pri nas ženske aktivno in pasivno volilno pravico in hvaležne bodo šoli, ako bodo stopile v javne korporacije s potrebnim pozitivnim znanjem. Da posnamem glavno: Konstruktivno delo je le ono, ki druži ljudi v večje edinice za skupno borbo proti zunanjim sovražnikom. Osnova vsega življenja človeštva jc kruh in kruh rastc iz zemlje. Zemlja brez gnoja nima redilnih snovi in je torej gnoj podlaga kmetovanju. Brez stroškov se lahko pri nas poglobi plast živice, napravijo gnojišča in gnojnične jame, izvrši selekcija domačih živali in scmenja, očisti sadno drevje in pomnoži njega število, kuri s suhimi drvmi, varujejo gozdovi in nasadijo drevoredi, osobito topoli, izvrši primerna štednja in poslušajo predavanja strokovnjakov. Ako vsako to izvršcno delo povzdigne blagostanje le za nekaj %, morajo skupaj vendar dvigniti kmctov standard na nivo obrtnika ali nižjega državnega uslužbenca. Čim dosežemo to, dosegli smo dvoje. Kmeta pritegnemo v celoti v krog kulturnih faktorjev, on sam postanc kultuini činitelj. Drugo in še važnejše pa je, da rešimo kmetsko gospodinjo in mater prenapornega manuelnega dela in jo postavimo v hišo, kjer naj vzgaja deco, skrbi za zdravje svojcev in udobnost doma ter vodi kuhinjo. Priznati moramo, da je danes kmetica s kopo otrok in prezadolženim posestvom v obupu. (Se nadaljuje.)