PROBLEMI SODOBNE DRUŽBE TRI FAZE REŠEVANJA TRŽAŠKEGA VPRAŠANJA Priobčeni članek je fragmentarni povzetek nekaterih elementov in zaključkov (brez podrobnejšega kronoiloškega razpleta) iz obširnejše razprave.* ki podaja diplomatsko — zgodovinsko genezo povojnega reševanja tržaškega vprašanja. Razčlenjuje ga v tri faze: prvo — od jugoslovanske vojaške zasedbe Trsta do sklenitve mirovne pogodbe z Italijo oziroma ustanovitve Svobodnega tržaškega ozemlja; drugo — reševanje tržaškega vprašanja s podzkusi enostranskih solucij brez konsultaci|e in p-rivoOitve naše države; in tretjo fazo — spOTazumni način reševanja tržaškega vprašanja, kar je po parafiranju london-skeg'a Memoranduma o soglasju ustvarilo pogoje za postopno kvalitetno spremembo v celotnem kompleksu jugoslovansko-italijanskih odnosov. Predvsem zaradi Tista, tega pomembnega obmorsko-piometnega vozlišča Srednje Evrope, se je Italija udeležiila prvo svetovne vojne na strani Antante. Cena za prelom s starima zaveznicama v Trojni zvezi (Avstro-Ogrsko in Nemčijo) je bil Londonski pakt (26. aprila 1915), ki je Italiji razen Trsta obljubil Se Slovensko Frimorje, Istro, vse kvnrnerske in dalmatinske otoke ter centralno Dalmacijo. Italijanske zahteve po aneksiji Trsta zato niso posledica borbe za italijanske nacionalne meje, marveč je zgodovinsko splošno zapozneli italijanski im(!crializem vrednotil posest Trsta kot najpomembnejši element za rešitev jadranskega vprašanja v skladu z iredentistično-maksimalističiiimi pretenzi-jami in kot ključ, ki mu odpira široke možnosti vsestranske pcnetracije v Po-donavje in na Balkan. Dogovor o doslednem uveljavljanju narodnostnega načela (sporazum z Rusiijo leta 1909), s katerim se je Italija zavzela za rešitev spornih vprašanj na balkanskem področju, je torej doživel šest let kasneje z Londonskim paktom svojo drastično negacijo. Italijanski državniki, od Sonnijm, tvorca Londonskega pakta, pa do Sforzc, predstavnika tako imenovane Jiberalno usmerjene italijanske buržoazije, so se sicer razlikovali po svojih diplomatskih metodah pa tudi po svoji trenutni politični taktiki, vendar so vsi imeli isti cilj — zagotoviti italijansko supre-maeijo. »Prepričan sem bil,« pojasnjuje to svojo temeljno politično koncepcijo SfoTza (Neimari savremene Evrope, str. 249), »o premoči Italije in zato sem hotel, brž ko sem po Sonninu prišel na oblast, odpreti na stežaj vrata italijanskemu vplivu na vzhodu.« Rapallska pogodba (12. novembra 1920), izsiljena z ultimatdvnim pritiskom, ob polni podpori Francije in Velike Britanije, ki je določila mejo med Jugoslavijo in Italijo in ki pomeni sankcioniranje ene izmed * Janko Jeri, Tri faze reševanja tržaškega vprašanja. (Doktorska disertacija). Delo obsega 327 strani s 1088 opombami, pri čemer je avtor upošteval (h>inaia vse novejše slovstvo o tržaškem vprašanju, ki je izšlo pri nas in na tujem, razen tega pa se je tudi opiral na informacije iz strokovnih revij in časopisov, pa tudi na nepublicirano dokumentacijo. Spričo razsežnosti obravnavanega gradiva je tak povzetek poizkus, ki je neizbežno obremenjen z mnogimi pomanjkljivostmi. Ena izmed velikih je tudi v tem. da ni moč navajati dokumentacije in virov, ki jih razprava podrobno citira za sleherno dogajanje. 246 velikih ctničnili amputacij po prvi svetovni vojni (izven nacionalnih meja je pustila okoli 600 tisoč Jugoslovanov ob cinični Sforzovi ugotovitvi, da Italija ni kriva, ker so se znašli na njeni strani Alp), je pomenJla stvarno aplikacijo tega Sforzovega koncepta. Z razmejitvijo, ki je zagotovila Italiji v Julijski krajini precej več, kakor ji je obljubljal Londonski pakt, je Italija dosegla strateško-ofenzivno' vzhodno mejo, čeravno so tudi njeni predstavniki na pariški mirovni konferenci formalno sprejeli Wilsonovo zamisel, da bi morala temeljiti nova razmejitev v Evropi na narodnostnem načelu. Rapallska negacija tega koncepta je ena izmed značilnih ilustracij prepada med teorijo in prakso tako imenovane »realne politike« po prvi svetovni vojni. Italija s Trstom naj bi postala pO' Sforzovi zamisli vodilna sila v »proti-habsburški povezavi z državami naslednicami« in tako zapolnila praznino, ki je nastala po zlomu dualistične monarhije. Sforza (Jugoslavia, str. 198) zato zameri Mussoliniju, »da ni razumel prave vsebine rapallske pogodbe, ko jo je štel samo za ugodno pozicijo med premirjem in čakanjem (med katerim je sklenil celoi dva hipokrizijska pakta o prijateljstvu z Jugoslavijo — op. pisca), s katero bi lahko odskočil, kakor hitro bi se zdelo možno uničenje Jugoslavije.« Giolitti-Sforzova buržoazno-parlamentarna vilada si je prizadevala zagotoviti svoj »politični patronat« nad Jugoslavijo z diplomatsko-političnimi sredstvi, čeravno' ni izključevala tudi drugih metod (podpora italijanskega generalnega štaba hrvatskim in črnogorskim separatistom), medtem ko je Mussolini menil, da je nujno razbiti Jugoslavijo na majhne državice, ker bi lahko šele to omogočilo novi megalomanski militaristični sili, da spremeni Jadran v zaprto italijansko- morje in si s tem razširi zaledje za uresničenje svojih splošnih načrtov imperialistične ekspanzije. Asimilacijski pritisk (ki se je začel že za časa liberalno-meščanskega režima) proti naši narodnostni skupini v Julijski krajini je eden najbolj surovih aspektov tega osrednjega politično-strateškega načrta. Neenakopravnost med obema državama, ki jo je sankcionirala rapallska pogodba, je bila na tem torišču najbolj kričeča. »Deset tisoč Italijanov v Dalmaciji,« ugotavlja TayloT (Trieste, str. 19), je imelo več šol in časopisov kot vseh šest sto tisoč Jugoslovanov v Italiji skupaj.« Fašistična zakonodaja v skladu s svojim osnovnim načelom, »da v Italiji ni nobenega drugega naroda in nobenega drugega jezika razen italijanskega, sploh ni priznavala obstoja manjšin in je izvajala to načelo do skrajnosti na vseh področjih javnega življenja. Raznoterim manifestacijam tega genocidnega šovinizma, »ki pomeni,« kakor vrednoti E. Kardelj (Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. '572), »za nacionalno idejo in njeno demokratično formulo o enakopravnosti in svobodi narodov smrt,« je izpodrezala korenine splošna Ijudvska vstaja v Julijski krajini med drugo svetovno vojno, ki je plebiscitarno potrdila težnjo prebivalstva tega ])odročja po narodnostni samoodločbi in priključitvi k matični deželi. Dokazala je, da je imel prav Vivante (Irredentismo adriatico, str. 156), ko je, polemizirajoč s tržaškimi iredentisti, ugotovil, »da je utopistično pričakovati, da bi slovamstvo Julijske krajine izginilo, če pride do aneksije. V tem primeru bi se samo postavil ves prisilni aparat nove države v službo enega rodu proti drugemu, se pravi, začela bi se nova oblika boja, nov italijanski državni režim jožefinskega tipa, z verjetno nič ugodnejšim rezultatom.« Značilnost protifašističnega boja na tem področju je bila (kakor v Jugo-slaTiji) v ozki povezanosti pravilne rešitve nacionalnega vprašanja z izpolnit- 247 vijo elementarnih demokratičnih in socialnih zahtev. Boj za široko ljudsko demokracijo je bil ključni element, ki je pritegnil v protifašistično borbo tudi demokratično misleče italijanske množice, pri čemer so prav postavke jugoslovanske revolucije nirdile zanesljivoi jamstvo proti restavraciji preteklosti. Prva faza 1. Poraz naciistično-fašističnih sil v Julijski krajini in jugoslovanska zasedba Trsta (1. maja 1945) jo posledica dveh činiteljev: prvič, logični zaključek osvobodiilno-revolucionarne splošne vistaje, ki je na tem področju /ajela veliko večino slovenskega in velik del prebivalstva italijanske narodnosti in tako v skupni borbi položila temelje kvalitetno' novemu sožitju med obema narodnostima, in drugič, strateško učinkovito izvedene akcije enot Jugoslovanske armade, ki so ob podpori slovenskih in italijanskih antifašistov Trsta zlomile 1. maja glavni nemški odpor v mestu. Sicer pa je bil prispevek borcev narodno-osvobodilne vojske v Julijski krajini, na tem strateško pomembnem področju, preko katerega so speljane tri železniške proge, zlasti po zavezniškem izkrcanju v Italiji dragocena neposredna podpora zavezniškim vojaškim akcijam. Ko so prispele 2. maja v Trst anglo-ameriške čete, je bil nemški odpor, razen v nekaterih izoliranih oporiščih, že zlomljen, kar med drugim priznava tudi obveščevalni oficir novozelandske divizije Cox (The Road to Trieste, •str. 193—199). Dejstvo, da so enote Jugoslovanske armade v sodelovanjn z oboroženimi formacijami slovenskih in italijanskih antifašistov zavzele Trst že 1. mnja. strle glavni nemški odpor in da so se nemške posadke, razen na gradu sv. Justa, predale jugoslovanskim četam, je treba še posebej podčrtati SfpTičo potvarjanja poteka operacij tudi s strani najodgovornejših zavezniških državnikov. Tako celo Churchill v svojih spominih (The second WoTld War. Volnme VI, Triumiph and Tragedy, str. 482) piše, »da je vkoirakal v Trst 2. maja general Freyberg s svojimi Novozelandoi in sprejel kapitnlacijo nevn-škega garnizona.« Tudi kasneje se je namreč ta ponarejena verzija ohranjala med odgovornimi predstavniki zahodnih velesil, ki so n. pr. celo leta 1954 nved sklepnimi pogajanji za i'ešitev tržaškega vprašanja trdili, da so aiiglo-ameriške enote zavzele Trst. V obdobju po prvi svetovni vojni je bilo reševanje tržaškega vprašanja v glavnem spoirna točka med Italijo, ki je bila v taboru zmagovalcev in z Londonskim paktom v žepu, in pa komaj ustanovljeno jugoslovansko državo z mlado, še neizkušeno diplomacijo in z zaostrenimi notranjimi protislovji spričo centralistično-hegemonističnih pretenzij velikosrbske klike (sedem tednov po podpisu rapallske pogodbe, 29. decembra 1920, je prišlo do »Ol)-znane«, ki je prepovedala dejavnost Komunistične partije), razen tega pa je Italija uživala vso podporo Velike Britanije in Francije, ki sta zagrozili, da bosta v primeru jugoslovanske »nepopustljivosti« dovolili integralno aplikacijo Londonskega pakta. Po drugi svetovni vojni pa se je ravnovesje sil kvalitativno spremenilo. Italija, glavni Hitlerjev zaveznik, je bila prisiljena brezpogojno kapitulirati. Novo ustanovljeni buržoazno parlamentarni režim, ki je nastal na ruševinah fašističnega totalitarizma, pa je bil sorazmerno šibek. Nasprotno pa Jugoslavija kot članica zmagovite koalicije ni dosegla 248 samo neposrednega vojnega cilja— osvoboditve države, marveč je to pripeljalo tudi do zmage demokratičnih, sociaJističnih sil v notranjem življenju dežele. V osvobodilni vojni se je rodila drža,va novega tipa, z revolucionarno spremenjeno politično, gospodarsko in socialno strukturo, s pravilno rešenim nacionalnim vprašanjem, kur vse ji je zagotovilo notranjo homogenost in trdnost. Seveda so te nove sile bistveno spremenile koncepte in metode jugo-slovansike zunanje politike, kar je med drugim pomenilo predvseui prelom s pasivno zunanjepolitično prakso stare Jugoslavije, katere osnovna komponenta je bila nesamostojnost in domala popolna odvisnost zdaj od te, zdaj od one skupine velikih držav. 2. Tržaško vprašanje je dobilo že med drugo svetovno vojuo prvorazredni mednarodnopolitični pomen in je bila zato njegova povojna geneza tesuo povezana s celotnim razvojem mednarodnih odnosov. Britanski odločujoči činitelji so že pred koncem vojne (zlasti leta 1943, 1944) obravnavali vprašanje vojaške okupacije Trsta kot političen problem, ker so šteli nadzorstvo nad tem velikim jadranskim pristaniščem za položaj, od katerega ni bila odvisna v veliki meri le vnovična vzpostavitev nekdanjega britanskega vpliva v Srednji Evropi in na, Balkanu, tenrveč tudi novo povojno ravnovesje sil na tem področju. To je ozadje vztrajnih zavzemanj (več variant) predsednika britanske vlade Churchilla, ki so ga podprli britanski vojaški krogi, za močno vojaško akcijo v Italiji: napredovanje proti Padu, ki naj bi ga kombinirali z izkrcanjem v Istri, kar bi omogočilo zasedbo Trsta in prodor skozi ljubljanska vrata v Srednjo Evropo in na Balkan, da bi tako prehiteli z vzhoda prodirajočo sovjetsko armado. Ameriški politični in vojaški krogi so takrat to zamisel zavrnili, ker bi po njihovi sodbi taka vojaška akcija nesmotrno cepila sile in razvodenela že zasnovani glavni udarec preko Francije v osrčje Nemčije (načrt Overlord), razen tega pa so imeli v tem obdobju pridržke tudi glede političnih aspektov take strategije. Roosevelt in vplivni krogi njegove administracije (Hopkins) so si takrat še zamišljali, da bodo vodili po vojni politiko, ki bo omogočala široko sodelovanje med ZDA in SZ. Plima ameriško-sovjetskega prijateljstva, ki je dosegla nekakšen vrhunec na Jaltski konferenci (od 4. do 11. februarja 1945), ko so se tri velesile zavezale »ohraniti tudi v bodočnosti enotnost ciljev in akcije, ki jim je zagotovila zmago v vojni,« je začela, zlasti zaradi nesoglasij o zavezniški politiki v Vzhodni Evropi, naglo kopneti, kar se je občutno stopnjevalo po Rooseveltovi smrti (12. aprila 1945) in nastopu nove Trumanove uprave. Britanska diplomacija je z zadovoljstvom sprejela to splošno ohladitev, saj je bil eden izmed osrednjih elementov britanske politike strah, da bi utegnilo priti do širokega sov-jetsko-ameriškega sporazuma, ki bi lahko ogrozil britanske splošne, zlasti iniperijske interese. 5. Ob zlomu nacističnega vojaškega stroja si je zavezniško poveljstvo v Italiji, ki mu je nučeloval britanski maršal Alexander, prizadevalo, da bi njegove enote prve prodrle v Trst [»Kdor prvi pride, prvi melje,« je razilagal to politično strategijo Churchill v brzojavki Truraanu. Ko pa komentira navodila šefov združenih štabov Alexandru piše Churchill (Truman, Memoiren, str. 210 in 212), »da je treba ta načrt kot je Oe mogoče naglo in tajno izvesti ter da bodo predvsem poskušali zavzeti Trst pred Rusi ali Jugoslovani z morske strani.«], pri čemer je. sodeč po mnogih znamenjih, prišlo do dogovorov z nemškim \ojaškim poveljstvom, da se bodo enote Wehrmachta predajale le 249 Angiloameričanom. Za presojo o tem so med drugim značilna zagotovila britanskega predstavnika Mac Millana (26. marca 1945) takratnemu italijanskemu ministrskemu predsedniku Bonomiju, da boido, kakor piše De Castro (II problema di Trieste, str. 109), »izključno Angloameričani okupiralli Julijsko Krajino in da bodo imele nemške čete v trenutku zloma ukaz ostati na svojih mestih«. Potek operacije za zasedbO' Trsta (zagrizen nemški odpor na Reki), ko so se nemške enote do skrajnih možnosti boirile proti jugoslovanski armadi, to hipotezo potrjuje. Dejstvo je, da se je Wchrmacht krčevito borjla proti našim enotam v času, ko se je nemška vojska 29. aprila 1945 že predala zaveznikom. \aravnost zgodovinski monstrum so spričo tega trditve nekaterih italijanskih krogov, »da so se Nemci oprijeli taktike, ki ji je bilo bolj všeč napredovanje partizanske vojske kot zaveznikov«. Nekaj dni po jugoslovanski zasedbi Trsta je začel britanski iu ameriški tisk gonjo z zahtevno, naj jugoslovanske enote zapustijo mesto, pri čemer se je formalno skliceval na dogovore med maršalom Titom in feldmaršalom Alexandrom (na jezeru Bolscna od 11- do 13- avgusta 1944 in v Beogradu od 22. do 26. februarja 1945). Toda iz doslej znanih izjav in dokumentov je moč utemeljeno sklepati, da ni prišlo odročij in da je bila zasedba Julijske krajine prepuščena razvoju vojaške kampanje. Za splošno presojo je pomembno pismo (objavljeno med dokumenti ameriškega zunanjega ministrstva o konferencah na Malti in Jalti, The Conferences at Malta and Yalta 1945, str. 888, 889), ki ga je poslal med zasedanjem jaltske konference britanski zunanji minister Eden ameriškemu in sovjetskemu zuim-njeiuu ministrstvu. »Prvotno* smo nameravali,« piše Eden, »ustanoviti zavezniško vojaško upravo za vse področje, kolikor ga je v obsegu iz leta 1957 (verjetno gre za pomoto, ker se sicer navaja letnica 1959 — op. pisca), a sedaj dvomimo, če bi bila ta rešitev zadovoljiva, in to iz naslednjih razlogov. Tito še ni pismeno izrazil svojih nazorov, vendar je dal jasno razumeti, da se s takšnim predlogom ne bo strinjal. Gotovo namerava sam upravljati znatna področja, ki jih zahteva za Jugoslavijo in del katerih je že pod nadzorstvom njegovih partizanov. Zato hi prosil svoje kolege, naj privolijo v to, da ustanovimo neko telo z namenom, da izdela začasno dcmarkacijsko črto v Julijski krajini med področjem, ki Jmj bi ostailo pod Titovo upravo in med tistim, na katerem bi mi ustanovili za-\'ozniško vojaško upravo. Sami smo' že poizkusili potegniti tako' črto, sloneče predvsem im etničnili načelih. Očitno pa je, da se sedaj skupno ne moremo sporazumeti o tej črti in da ne moremo sitoriti drugega, kot da se v načelu sporazumemo, da je treba tako* črto potegniti in da določimo tehnični svet, ki naj to črto določi.« Posebno- je pomemben zadnji odstavek Edenovega pisma, v katerem pravi: »Slednjič bi žeilel opozoriti še na to, da bo- v vsakem primeru, tudi če dodelimo področje, ki leži zahodno od moje predlagane črte (dokument; ne navaja, kje je potekala črta, vendar je moč na osnovi poznejših izjav anglo-ameriških predstavnikov sklepati, da je potekala vzhodno od Trsta — op. pisca), Titu, potrebno vsaj v prvih obdobjih našemu vrhovnemu poveljniku uporabljati prometno zveze iz Trsta proti severu, pri čemer bi moral storiti vse potrebne ukrepe v ta namen. Kasneje bi bilo nemara mogoče, da bi vrhovni poveljnik uredil svoje zveze z Avstrijo tako, da bi potekaie zahodnejeda je Mussolini vodil defenzivno politiko v odnosu na vedno obstoječe slovenske pretcnzijc na Julijsko krajino, a ta politika je neizbežno vodila k temu, da bi razcepili v dve državi deželo, ki je bila nevarnejša takrat, ko je bila enotna«. Italijanska diplomacija je zelo enostransko ocenila spremembe, do katerih je prišlo med zadnjo vojno v Jugoslaviji, in je še vedno računala. da je njen vzhodni sosed notranje krhek, ne pa v revoluciji prekaljena hom(>-gena skupnost enakopravnih narodov. »Ni moč postavljati vprašanje vzhodne meje,«; je pisal vodja socialistične stranke Nenni (Avanti, 6. maja 1945), »kot da se ni nič zgodilo, kot da smo v novembru 1918, z zmago za seboj. Nasprotno, smo v maju 1945, a za seboj imamo poraz, čigar posledica ni samo, da smo' izgubili vojno iz leta 1940, nmrveč tudi tisto iz leta 1915.« Toda kljub tej ugotovitvi ni niti on sam, niti niso drugi italijanski politiki in diplomati izvajali ustreznih sklepov iz dejstev, da je bila Jugoslavija žrtev italijanske ug-resije, da je bila slovenska in hrvatska večina prebivalstva Julijske krajine objekt skrajno brutalnega raznarodovalnega pritiska in da si je prebivalstvo tega področja v oboroženi vstaji izbojevalo ipiravico do samoodločbe. Skala italijanskih razmejitvenih zahtev se je sicer pomaknila od prvotnega vztrajanja pri rapallski meji (Sforzovi poizkusi legalizacije te pogodbe, ko je v posebnem pismu 12. marca 1945 predsedniku britanske vlade in ameriškemu zunanjemu ministru zagotavljal (Jugoslavia, str. 170, 171), »da rapallska pogodba nikakor ni bila posledica Londonskega pakta, niti rezultat diktata, temveč resničen sporazum med dvema sosednjima narodoina«]* na Wilsonovo črto, kakor je to tudi uradno objavila italijanska vlada preko svojih predstavništev (17. avgusta 1945). Izhodiščna točka vseh teh predlogov je bila, da ostane Trst Italiji s tem, da je bila le-ta pripravljena privoliti v * Kako pa je bilo v resnici? »Z naše strani,« poroča Sforza ministrskejnti predsedniku Giolittiju (Rapallski ugovor. Zbirka dokumenata, str. 33), »so bile storjene jasne, čeprav diskretne aluzije na notranji in zunanji položaj, ki nas ne le obvezuje, marveč nam tudi omogoča, da v primeru neuspeha razgovorom' rešimo vprašanje z lastnimi sredstvi.« Jasneje je Sforza to aluzijo razložil italijanskemu časnikarju Ojettiju (17. oktobra 1921), ko mu je pripovedoval o okoliščinah podpisa rapallske pogodbe. »Če jugoslovanski delegati ne privolijo v italijanske zahteve,« tako je pritiskal na jugoslovansko delegacijo Sofrza (I tac-cuini 1914—1943. str. 82, 83). »je to znamenje, da se boje odpora doma in da 254 internacionalizacijo pristanišča. Kakor po prvi svetovni vojni so se italijanski uradni krogi sklicevali tudi zdaj, in to je bil eden izmed njihoivili osrednjih argumentov, na nevarnost levičarskega oziroma desničarskega ekstremizma, ki bi nastala v primeru, da njihovi razmejitveni predlogi ne bi bili sprejeti. Parri, ki je še konec leta 1944, kakor piše Tarchiani (op. cit., str. 52), »menil, da bo Italija srečna, če dobi mejo na Soči,« je na tiskoivni konferenci (18. avgusta 1945) kot predsednik vlade izjavil, »da bi sleherna ozemeljska amputacija onemogočila italijanski notranji prerod«. Povezovanje odprtih mednarodnih vprašanj, zlasti tržaškega, z notranjimi razmerami je bilo v vsem obdobju reševanja tržaškega vprašanja zelo poigostokrat uporabljena metoda italijanske diplomacije. (Se nadaljuje) Janko J e r i 255 347 PROBLEMI SODOBNE DRUŽBE TRI FAZE REŠEVANJA TRŽAŠKEGA VPRAŠANJA (Naidaljevanje) 7. Postdamska konferenoa (od 17. julija do 2. avgusta 1945), ki je bila zadnji (tretji) sestanek najvišjih predstavnikov ZDA, SZ in Velike Britanije, je sicer nekolikanj utrdila zrahOjano zavezništvo, zlasti, ker so' se sorazmerno popravili odnosi med SZ in ZDA, ki so si zelo prizadevale zagotoviti sodelovanje SZ v vojni proti Japonski. Takratni ameriški predsednik Truman piše (op. cit., str. 421), >da je bil s tem (ko^ je SZ obljubila, da bo začela vojno proti Japonski — op. pisca) najneposrednejši smoter njegovega potovanja v Potsdam izpolnjen.« Toda tisti del sporočila, ki govori o ravni sodelovanja med tremi zmagovitimi velesilami, je bil v primerjavi z ustreznim odstavkom jalltskega sporočila opazno manj optimističen. Ugotovitev o »enotnosti ciljev in akcije« (jaltska konferenca) je v potsdamskem sporočilu zamenjalo »pTcpričanje, da bodo tri velesile zagotovile skupno z ostalimi Združenimi narodi ustvaritev pravičnega in trajnega miru.« »Konferenca se je končala«, vrednoti takratni ameriški zunanji minister Bvrnes (Carte in tavola, str. 141), »v sapici prisrčnosti. Toda ameriška delegacija, ki se je vračala domov, je imola manj zaupanja kakor tista, ki je odpotovala iz Jalte.« Churchill je bil bolj kategoričen (op. cit., str. 578), zanj se je zadnja konferenca treh končala z velikim razočaranjem. Kasnejši mednarodni dogodki so potrdili, da je bila potsdamska razvedritev v odnosih med tremi velikimi zavezniki popolnoma prehodnega pomena, kratkotrajna delna ublažitev v pon-ojni fazi permanentnega zaostrovanja medsebojnih odnosov. Osrednja točka razprav v Potsdamu je bilo nemško vprašanje v vseh njegovih raznoterih aspektih, vendar so na tem sestanku položili tudi temelje za pripravo mirovnih pogodb z bivšimi nemškimi sateliti. Že na prvem plenarnem zasedanju je Truman, kakor piše Churchill (op. cit., str. 561), predložil. 3>da bi sprejeli Italijo v OZN in da bi zunanji ministri Velike Britanije, SZ, Kitajske, Francije in ZDA pripravili mirovne pogodbe in mejne popravke v Evroipi. Nobeden izmed teh dveh predlogov,« komentira Churchill, »se mi ni zded posebno srečen.« Sicer pa je prišla ameriška in britanska diplomacija večkrat v navzkrižje glede politike do Italije. Velika Britanija je namreč ocenjevala italijanski poraz v vojni kot edinstveno' priložnost, da izloči bivšega agresorja kot tekmeca na Sredozemlju in v Afriki (britansko ravnanje pri reševanju vprašanja italijanskih kolonij ne pušča o tem nikaikršnih dvomov!). Britanci in Američani pa niso izhajali le iz različnih nanienoiv za bodočnost, marveč tudi iz različnih ooen no-tranjega položaja v Italiji (tako je Churchill menil, da je monarhija edina učinkovita zapreka »boljševistični nevarnosti«, medtem ko- soi Američani podpirali sredinske buržoazne stranke CLN). Toda glede Trsta sta obe zahodni velesili enoglasno podprli italijansko stališče. Za Veliko Britanijo je to pomenilO' nadaljevanje predrapalllske politike. »Zdelo se mi je napačno, dovoliti Slovanom,« piše v svojem dnevniku sekretar britanske delegacije na pariški iniroA"ni konferenci po prvi svetovni vojni, ¦ Harold Ni-cholson (Peace making, povzeto pO' Dedijer, Jugoslavija od Versalja do Parizu, Trideset dana, novembar-decembar 1946. .str. 13), »da se preveč utrdijo na Balkanu. Kaj bi počeli z blokom Slovanov od Vladivostoka do Reke. od Gdanska do Samarkanda?« Toda tokrat ni šlo samo za Reko. o kateri piše Nicholson, marveč za Trst! ZDA so prav tako absolutno izključe\alc. da bi Jugoslaviji odstopili Trst. »Ameriška vlada,« piše Truman (op. cit., sir. 214), »ni niti trenutek misliia na to. da bi prepustila Trst Jugoslovanoni.« pri čemer dodaja, »da je to bilo Roosevelto-v-o in njegovo stališče« Splošni odnos ZDA in Velike Britanije do rešitve tržaškega vprašanja je prišdl neposredno do izraza na dveh tod.ščih: v diplomatskih akcijah in ravnanju Angloameriške vojaške uprave v Trstu, oziroma v coni A. Tri dni po podpisu Beograjskega sporazuma o razmejitvi okupacijskih področij je feld-maršal Alexander (12. junija 1945) izdal razglas št. 1, ki je uveljavil v coni A italijansko zakonodajo, kakršna je veljala pred 8. septembrom 1943. Isti dan fo ukinili razprave pred ljudskimi sodišči, ki so jim odslej dovolili samo še preiskave. Nova vojaška uprava je torej že od vsega začetka ignorirala obstoječe organe ljudske oblasti.* Polkornik Monfort, višji oficir za civilne zadeve, je izrazil nezadovoljstvo, »ker obstoječa civilna oblast ne ustreza institucijam kraljevine Italije in svetovali vrnitev k staremu sistemu prefektur, podestatov in giunt« (Jcan Martin-Chauffier, Trieste. str. 40). Sledi 22. junija razpust Narodne zaščite, na kar je progresivno prebivalstvo Trsta (24. junija 1945) odgovorilo z generalno stavko-, prvo po dveh polnih desetletjih. Splošni ukaz št. 6 z dne 12. julija 1945 je uvedel redna sodišča, kakršna so bila do 8. sep- * 2e 13. maja 1945 je namreč Jugoslovansko vojaško poveljstvo v Trstu predalo vso oblast začasnemu Mestnemu osvobodilnemu svetu, ki je potem sklical volilne zbore po tovarnah in delavnicah, po večjih uradih in mestnih rajonih ter organiziral volitve tako, da so vollili prebivalci slehernega izmed štirih mestnih rajonov svoje delegate. Pri teh volitvah je sodelovalo okoli 80 tisoč Tržačanov, izvoljenih pa je bilo 1384 delegatov. Zasedanje prve demokratične tržaške skupščine je bilo 17. maja 1945 v dvorani Rossetti ob prisotnosti predstavnikov JA, PNOO in sovjetske, ameriške in angleške vojaške misije. Osrednja točka dnevnega reda je bila izvolitev najvišjega organa te avtonomne oblasti — consulte mesta Trsta. Izmed 120 članov consulte je bilo 82 Italijanov in 3'?' Slovencev. V novoizvoljenem razširjenem Mestnem osvobodilnem svetu pa je bilo izmed 2T članov 18 Italijanov iu 9 Slovencev. 348 ienibra 1943. Slednjič je Splošni ukaz št. 11 z dne 11. avgusta 1945 odvzel oblastvene funkcije na demokratičen način izvoljeni lokalni samoupravi (ljudskim odborom) in na njihovo mesto postavil okrožne in občinske predsednike in pa okrožne in oibčinske svete. V Trstu in večjih mestih, kjer se je lahko ta politika opirala na javni aparat in elemente, ki jih je zapustil nemški okupator, se je to še dalo uveljaviti, na deželi, kjer o starem itallijanskem aparatu ni bilo več sledu in je bila oblast že dve leti v rokah ljudstva, pa je naletela anglo-anieriška vojaška uprava pri izvajanju tega ukaza na velike težave. To ravnanje je bilo A' nasprotju s cilji,* za katere so se bodrili zavezniki, kakor so sami razglasili, v minuli vojni. Tržaški Slovenci so upravičeno pričakovali, da bo Zavezniška vojaška uprava odpravila disikriminacije in posledice krivic fašističnega režima. Spilošni ukaz št. 3 z dne 3. julija 1945 je sicer razveljavil vse obstoječe protižido-vske zakone in določil, da se prizadetim vrnejo vse državljanske in politične pravice, vendar pa ta praksa ni veljala za Slovence. Razglas št. 6 z dne 18. avgusta 1945, ki je razpustil vse fašistične organizacije in preklical njihova pravila, je izrecno' določil, da bodo še objavili uredbe, »ki bodo spremenile oziroma razvefljavile zakone, kateri so predvidevali razlike v škodo kakršnih koli oseb zaradi rasnih ali verskih razmer«. Toda ZVU je, razen nekaterih izjem, pustila veljati vse protislovenske diskriminacijske zakone. Vse to je bil le značilni začetek pristranskega ravnanja angloameriških okupacijskih oblasti, ki so postopoma tudi vedno bolj odkrito in neposredno podpirale poizkuse pritiska iredentističnih krogov proti tistemu clelu prebivalstva, ki se je izreklo za priključitev Trsta k Jugoslaviji, razen tega pa s tem omogočale nadaljevanje diskriminacijske politike proti avtohtonemu slovenskemu prebivalstvu. 8. Ameriški predlog, da bi sprejeli Italijo v OZN,*" v Potsdamu ni prodr], ker je SZ zahtevala recipročne ugodnosti za vzhodne države, pa tudi Velika * lako poudarja izjava predsednika ZDA in predsednika britanske vlade (14. avgusta 1941), da bosta o-be vladi spoštovali pravicO' vseh narodov, da si izberejo obliko vladavine, pod katero žele živeti. Prav tako sta izrazili željo. da se suverene pravice kakor tudi pravica samostojnega odločanja vrnejo tistim, ki so jim bile s silo odvzete. Ta načela Atlantske listine je sprejela tudi Deklaracija Združenih narodov (1. januarja 1942) in izjava o »Osvobojeni Evropi«, ki so jo sprejeli na jaltski konferenci. Ustanovna listina Združenih narodov (26. julija 1945) se v prvem členu zavzema »za razvijanje prijateljskih odnosov med narodi, ki temeljijo na spoštovanju načela enakopravnosti in narodnostne samoodločbe«. Razen tega je ZVU s tem, ko ni priznala narodnoosvobodilnih odborov kot obstoječo organizirano civilno oblast, šla formalnopravno preko haaških dogovorov. ** italijanska diplomacija ni uspela v prizadevanjih, da bi zavezniki privolili v spremembo statusa sovojskujočega (cobeOigerante) v status zaveznika; pri teh prizadevanjih se je sklicevala na prispevek Italije v vojni proti Nemčiji, >kaT so zavezniški vojaški voditelji sicer cenili«, kakor piše Norman Kogan (Italv and the Allies, str. 132, 133), »medtem ko politični krogi, razen Amerike, niso delili tega mnenja«. Koi se je ta poizkus izjalovil, si je Italija prizadevala, da bi jo povabili v^saj kot opazovalca na ustano'vno zasedanje OZN v San Franciscu. Ameriška vlada je bila naklonjena italijanski prošnji, medtem ko so jo drugi zavrnili. V tem okviru je treba presojati tudi italijansko napoved vojne Japonski (15. julija 1945). Ta je bila zgolj formalno- moralnega značaja, saj Italija ni bila v stanju dejansko prispevati v vojnih naporih proti Japonski, vendar pa je italijanska diplomacija pričakovala, da ji bo to olajšalo njen položaj na mirovnih pogajanjih. »Ko je Italija zahtevala, da bi v preambuli mirovne pogodbe kot 349 Britanija je štdla ta poizkus italijanske mednarodne rehabilitacije za prenagljen. Sklepno poročilo našteva le sklenitev mirovne pogodbe z ItalijO' kot j^prvo izmed nujnih nalog« prav tako v Potsdamu ustanovljenega Sveta zunanjih ministrov (ZDA, Velike Britanije, Kitajske, SZ in Francije), čeprav kasneje praktično ta prednost ni prišla nikjer do izraza. Odnosi med ZDA in Veliko Britanijo na eni in SZ na drugi strani so se pred prvim sestankom Sveta zunanjih ministrov v Londonu (od H. septembra do 2. oktobra 1945) v mnogih ozirih poslabšali. Obe strani sta očitali druga drugi da ne izpolnjujeta obveznosti, o katerih so se sporazumeli v Jailti in v Potsdamu. ZDA so začele utrjevati svoje zveze z Veliko Britanijo in Francijo, kar so formalno imenovali j>politika kolektivne varnosti«, v bistvu pa je bil to zunanji izraz novega ravnovesja sil po drugi svetovni vojni, nekakšen formalni začetek blokovske politike, v katere okviru so potekala tudi vsa nadaljnja pogajanja za sklenitev mirovne pogodbe z Italijo. »Londonski sestanek,« ocenjuje takratni sveto-valec ameriške delegacije, Foster Dulles (Krieg oder Frieden, str. 37), »je bil konec epohe Teherana, Jalte in Potsdama.« Posest atomske bombe je nedvomno bistveno vplivala na ameriški sklep, da zavzame v odnosih s SZ nepopustljivo stališče, oziroma pokaže moč, kakor piše Byrnes (op. cit. str. 168). Splošno zaostreno vzdušje in blokovski okvir razpravljanj nista dajala nikakršnega upanja, da bi konferenca stvarno pretehtala argumente v zvezi s sklenitvijo mirovne pogodbe z Italijo, zlasti pa glede razmejitve z Jugoslavijo. Nasprotno, že uvodni razgovori so pokazalli, da se ob tem vprašanju, v katerem je zavzemala usoda Trsta osrednje mesto, absolutno križajo interesi velesil. Sicer pa je stališče Velike Britanije in ZDA med tako imenovano majsko krizo, ko je bila Jugoslavija prisiljena umakniti svoje čete iz Trsta, nudilo dovolj elementov za sklep, da se bosta zahodni velesili z isto odločenostjo uprlli tudi na diplomatskih pogajanjih jugoslovanski zahtevi po' priključitvi Trsta. SZ je na londonski konferenci podprla jugoslovansko stališče, »vendar pa je po drugi strani povezovala sovjetska delegacija ureditev tržaškega vprašanja z vprašanjem mirovnih pogodb z bivšimi nemškimi vzhodnimi sateliti,« ugotavlja Martin-Chauffier (op. cit., str. 48, 49), »in postavljala daljnosežne zahteve po italijanski kolonialni zapuščini, kar je dalo misliti na pripravljenost SZ, da svoje načelno stališče v tržaškem vprašanju zamenja za praktične koncesije na drugih področjih«. ZDA in Velika Britanija, pa tudi Italija (na ameriški predilog je Svet zunanjih ministrov zaslišal tudi italijanskega predstavnika) so se izrekle za priključitev Trsta k Italiji, medtem ko sta Jugoslavija in takrat tudi SZ zagovarjali stališče, da sodi Trst k neposrednemu zaledju. »Vsi člani sveta pa so se strinjali,« piše Bjrnes (op. cit., str. 153), »da mora postati Trst svobodno enega izmed njenih naslovov navedli tudi sodelovanje v vojni proti Japonski,« piše Tarchiani (op. cit., str. 78), »se je Molotov temu uprl in ironiziral naše zahteve.« Vsi načrti italijanske diplomacije glede mirovnih pogajanj so računali predvsem na ameriško podporo. Pred začetkom londonske konference (31. avgusta 1945) je imel Tarchiani razgovor s Trumanom, ki mu je med drugim, kakor navaja sam Tarchiani (op. cit., str. 90), »zagoto^vil, da se bo razgovarjal z državnim sekretarjem Byrnesom glede ozemeljskih vprašanj in izrazil mnenje, da Italija ne bo imela resnih težav s Francijo, vendar pa mnogo večje z Jugoslavijo, toda ZDA si bodo v Londonu prizadevale najti rešitev, ki bo ustrezala pravičnosti.« 350 pristanišče.« Nekakšen kompromisni izliod iz teh nasprotujočih si stališč je bila ustanovitev komisije izvedencev, ki naj bi in loco proučila etnični položaj na spornem področjvi Julijske krajine, pri čemer naj bi glede Trsta (točka 2 navodila zunanjih ministrov) »prO'UČila tako mednarodno ureditev, ki bi za-jamčila enakopravno uporabo tržaškega pristanišča in tranzitnih možnosti za vso mednarodno trgovino, zlasti pa za Jugoslavijo, Italijo- in države Srednje Evrope.« Ko Martin-Chauffier ocenjuje rezultate londonske konference, piše (op. cit., str. 52), »da gre predvsem za kupčijo, pri kateri sta bili neposredno prizadeti državi v podrejenem položaju. Če bi imeli Italija in Jugoslavija od začetka glavno vlogo, zavezniške sile pa vlogo razsodnika v sporu, bi bilo moč rešiti vprašanje dosti hitreje in verjetno v večjo korist Jugoslavije, katere argumenti se zdijo — bolj kot italijanski — podprti po točnih stvarnih dejstvih.« Sicer se je pa londonska konferenca končala s splošnim neuspehom. Zunanji ministri so se razšli, ne da bi podpisali celo zapisnik o sklepih, o katerih so se že sporazumeli. Razlog niso bila le zaostrena nesoglasja glede procedure,* marveč tudi položaj v vzhodnoevropskih državah (ZDA in Velika Britanija nista hoteli priznati vladi Romunije in Bolgarije) in nesoglasja glede rešitve daljnovzhodnih vprašanj, pri čemer je SZ vztrajala, naj bi čimprej ustano'vili skupni nadzorstveni svet za Japonsko. Šele na moskovski konferenci (od 16. do 26. decembra 1945) so se zunanji ministri ZDA, SZ in Velike Britanije sporazumeli o proceduri. Dogovorili so se (to je bila koncesija stališču SZ), da bo' Svet zunanjih ministrov pri izdelavi posameznih mirovnih pogodb sestavljen le iz tistih članic sveta, »ki so podpisale pogoje kapitulacije ali ki se štejejo kot take na temelju določb potsdam-skega sporazuma.« Razen tega je ta sporazum zagotovil odločilno vlogo Sveta zunanjih ministrov pri celotnem postopku za izdelavo mirovnih pogodb z Italijo in z vzhodnoevropskimi sateliti Osi, ker je bila njegova naloga pri-pTa'%iti posamezne mirovne pogodbe, po mirovni konferenci pa dokončno sklepati o njih. Za protiuslugo je SZ privolila, kakor piše Bvrnes, v ameriško listo držav, ki naj bi sodelovale na mirovni konferenci.** Sporazumno doseženi kriterij za sodelo-vanje na konferenci je bil, da so posamezne države »z znatnimi vojaškimi silami aktivno sodelovale v vojni proti sovražnim državam v Evropi«. Tri veBesile so se tudi sporazumele o ustanovitvi medzavezniške komisije za daljni Vzhod in Zavezniškega sveta za Japonsko, razen tega pa še o tem, da bodo priporočile Generalni skupščini OZN, da bi ustanovila ko-misijo za nadzorstvo nad atomsko energijo. 9. Moskovska konferenca je sicer odstranila okvire, ki so onemogočile delo londonskega zasedanja Sveta zunanjih ministroiv (med drugim sO' se spora- * ZDA in Velika Britanija sta zahtevali, naj vsi člani sveta sodelujejo v razpravi o vseh mirovnih pogodbah, kar pa se ni skladalo s potsdamskimi sklepi, ki so določali (Del H, točka b), da lao Svet zunanjih ministrov za pripravo posameznih miroivnih pogodb sestavljen iz predstavnikov tistih držaiv, ki so podpisale pogoje kapitulacije s posamezno so^vražno državo. Pri sklenitvi mirovne pogodbe z Italijo naj bi šteli Francijo kot podpisnika pogojev italijanske kapitulacije. ** Na mirovni konferenci naj bi sodelovalo 21 držav: SZ, Velika Britanija, ZDA, Kitajska, Francija, Avstralija. Belgija, Beloruska ZSR, Kanada. Češkoslovaška, Abesinija, Grčija, Indija, Holandija, Nova Zelandija, Norveška, Poljska, Južna Afrika, Jugoslavija in Ukrajinska ZSR. Konferenca naj bi se po tem sporazumu sestala najkasneje do 2. maja 1946. 351 zumeli, da bodo namestniki zunanjih ministrov nadaljevali takoj svoje delo v Londonu na temelju sporazuma, ki je bili dosežen glede vprašanj, katera so proučili na prvem zasedanju Sveta zunanjih ministrov), vendar je bilo to samo pozitivna oscilacija v fazi nenehnega poglabljanja razdora med SZ in g-lavnima zahodnima velesilama. Z moskovskim kompromisom pa se niso (z izjemo takratnega zunanjega ministra Byrnesa) strinjali Trnman in drugi odločilni činitelji ameriške politike. »Moskovski sporazumi,« piše Truman (op. cit., str. 599), »so bili vse prej kot pozitivni.« Na zasedanju Generalne skupščine OZN (januarja Jeta 1946 v Londonu) je prišlo do ostre polemike zaradi anglo-amcriškili zahtev, češ naj se sovjetske čete umaknejO' iz Perzije, in sovjetskih protiobtožb, ki so terjale umik britanskih čet iz Grčije in Indonezije, Kompromis v Moiskvi tudi ni zbližal stališč glede vzhodnoevropskih in daljnovzliod-nih vprašanj. Gofvor bivšega britanskega ministrskega predsednika Churchilla (5. marca 1946 v Fultonn — ZDA), v katerem se je ta zavzel »za zavezništvo angleško govorečih narodov proti SZ spričo žellezne zavese, ki se je,« kakor je izjavil, »spustila od Stettina do Trsta,« je samo še formalna potrditev že obstoječe blokovske razcepljenosti. Odnosi med Jugoslavijo in zahodnimi silami, zlasti ZDA in Veliko Britanijo, so bili slabi. Zahteve Jugoslavije za združitev vsega narodnostnega ozemlja niso našle pri bivših zaveznikih razumevanja in podpore. Večji del zahodnega tiska je poskušal prikazati Jugoslavijo kot najbolj trdovratnega sovjetskega satelita. »To. se je zgodilo v času,« piše Dedijer (Josip Broz-Tito, str. 553, 554), »ko smo se s svoje strani že hudo borili proti poizkusom sovjetske vlade, da bi podjarmila Jugoslavijo. Vse te svoje nesporazume in razprtije s SZ smo' morali potisniti v ozadje, ker jo bil v iprvih povojnih letih pritisk na nas z Zahoda čedalje hujši in kazno je bilo, da nam preti od tod večja nevarnost.« Vsakodnevne so bile kršitve našega zračnega prostora. »Od II. februarja do 26. marca 1946,« je izjavil 1. aprila 1946 maršal Tito (Graditev nove Jugoslavije, druga knjiga, str. 53), »je 235 zavezniških iletal kršilo' naš zračni prostor.« Ti poizkusi pritiska in zastraševanja so neposredno odmevali tudi v Julijski krajini. Dele enot armade poljskih emigrantov pod poveljstvoni generala Andersa so premestili v bližino jugoslovanske meje, proti čemur je naša vlada (14. februarja 1946) protestirala pri Varnostnem svetu OZN in jio-ndarila sovražnost teh enot do FLRJ. Nekakšen vrhunec je dosegla ta kampanja z izzivalnim sporočilom generailov Lca in Morgana, konec marca 1946, »da bi bilo sleherno prekoračenje Morganove črte z jugoslovanske strani odbito z ^<>jaško silo« (De Castro. op. cit., str. 230), kar so spremljale tendenčne vesti o zbiranju jugoslovanskih čet ob demarkacijski črti. Agencija Tanjug je uradno zanikala te vesti kot izmišljene, pri čemer je opozorila na namen, ki so ga hoteli doseči s temi alarmantnimi glasovi. Ustanovitev komisije izvedencev poaneni novo fazo pri reševanju razmejitvenega vprašanja. Komisija, ki je od 9. marca do 5. aprila 1946 proučevala položaj na terenu, je glede Trsta ugotovila »otoški značaj italijanskega mestnega središča,« pri čemer navaja, »da ima večina predmestij, ki so v neposredni zvezi z mestom, sllovensko večino z znatno italijansko manjšino. Naselja na periferiji pa so skoraj popolnoma slo'venska.« Glede gospodarskega položaja pa ugotavlja poročilo, »da je Trst pomembno pristanišče, preko katerega okoliška področja in dežele donavskega bazena in Srednje Evrope prihajajo v stik s sredozemskimi in drugimi oddaljenimi deželami.« Kljub tem 352 ugotovitvam pa so razmejitveni predlogi velesili (razen SZ) prisodili Trst Italiji. Načelo naiodnostne samoodločbe, gospodarski, zemljepisni in etnični činitelji so bili potisnjeni ob stran zaradi političnih interesov. Strateško-politični razlogi so bili očitno odločilni pri teh predlogih, saj sta ameriška in britanski predlog, kar je zlasti značilno, puščala važno pomorsko vojaško- oporišče Pulj Italiji. Na zadnjih tajnih sestankih tretjega zasedanja Sveta zunanjih ministrom-(od 25. aprila do 16. maja 1946 v Parizu) je franc»ska delegacija siprožila zamisel, da bi Trst internacionalizirali po vzorcu Gdanska izza prve svetovne vojne. Francoska diplomacija je štela to kot edino mogoč kompromisni izhod, ker sta ZDA in Velika Britanija absolutno nasprotovali zamisli, da bi prišhi to veliko jadransko pristanišče pod jugoslovansko suverenost. Na četrtem zasedanju Sveta zunanjih ministrov (od 15. junija do 12. julija 1946 prav tako v Parizu) je francoski zunanji minister Bidault (21. junija) na privatni seji predložil, »da bi Trst in njegovo neposredno- zaledje,« kakoi navaja Leprette [Le Statut international de Trieste, str. 42), »postavili za deset let pod nadzorstvo OZN«. »Bidault je to predlagal,« rekonstruira Bvrnes (op. cit., str. 216, 219). :>z mnogo opreznosti. Reševanje tržaškega vprašanja je prišlo s tem v odločilno fazo. Zamisel svobodnega ozemlja,« vrednoti takratni ameriški zunanji minister, »ni ugajala nikomur, vendar je to biti edini izhod«.* 29. junija 1946 je francoski zunanji minister predložil načrt sedmih točk,** ki naj bi bil nekakšen kompromis med stališčem ZDA in njihovo težnjo, da bi povečale pristojnost Varnostnega sveta pri upravljanju internacionaliziranega ozemlja, in stališčem SZ, ki je hotela okrepiti pristojnost štirih velesil, stalnih članic Varnostnega svota. 2. julija 1946 je Svet zunanjih ministrov sprejel modificirani kompromisni Bidaultov predlog,*** po katerem naj bi Jugoslavija dobila ozem- * >[su večer (21. junija 1946) je iiapravil Molotov,« kakor piše Byrnes (op. cit.. .str. 216, 217), »zadnji poizkus, da bi odstopili Trst Jugoslaviji, vendar je ameriška delegacija to zavrnila in izjavila, da je lahko edina rešitev v tem. če bi oboji upoštevali Bidaultov predlog.« 24. junija je imel Molotov drugi privatni razgovor z Byrnesom, med katerim je predlagal, »da bi proglasili Trst z zaledjem za av^tonomno državo pod jugoslovansko suverenostjo,« kai' pa je Byrnes zavrnil, ker je ameriška delegacija zavračala kakršno koli zamisel tesnejše povezave med Trstom in Jugoslavijo. Ameriški zunanji minister je vztrajal pri tem, da bi moral biti Trst pod nadzorstvom OZN ali pa naj o .spornem vprašanju odloči miirovna konferenca. Na seji 26. junija je IVfolotoN predložil, da bi Trst upravljala dvojna jugoslovansko-italijanska uprava z alternati\nima guvernerjema. »S tem je Molotov napravil prvi korak v našo korist,« ocenjuje ta predlog De Castro (op. cit.. str. 265), »v primerjavi s prejšnjim stališčem, da je treba odstopiti vsO' Julijsko krajino- Jugoslaviji«. ** Trst naj bi z bližnjo okolico tvoril za deset let avtonomno področje, ki bi ga upravljale štiri velesile, kakor tudi Jugoslavija in Italija. Integritet« tega ozemlja bi jamčil Varnostni svet OZN. Guvernerja bi imenovali po sporazumu med Jugoslavijo in Italijo. Predlog je predvideval tudi skupščino, ki bi jo izvolili na temelju splošnih in tajnih volitev. Štiri velesile, Jugoslavija in Italija bi imenovale vlado šestih članov, ki bi ji predsedoval guverner. Razen tega bi štiri velesile sestavile nadzorstveni svet, kateremu bi pošiljala vlada letna poročila. *** 1. julija 1946 je Molotov predlagal dva amandmaja, prvi je zahteva! odpravo limitacije trajanja internacionalizacije, drugi pa je predlagal, da bi vladni svet izvolila skupščina internaciomaliziranega področja. Razen tega je predlagal kompromisno linijo med francosko in sovjetsko razmejitveno črto, ki bi na severu puščala Jugoslaviji Gorico, razen tega pa bi omejevala internacio-nalizirano področje na samo mesto Trst, kar pa sta ameriški in britanski predstavnik zavrnila. 353 Ije vzhodno od mejne črte, ki jo je prodiagaJa francoska delegacija, ozemlje zahodno od nje pa naj bi razdelili na dva dela, ki bi ju ločila le nekoliko kilometrov dolga črta vzdolž ustja Tivame v morje. Severni deil, ki je obsegal Kanalsko dolino. Gorico in Tržič naj bi dobila Italija. Iz južnega dela, ki je zajemal ozek pas od Stivana proti Trstu, tržaško občino in del Istre do reke Mirne, pa naj bi ustanovili inteirnacionaliziranoi ozemlje. S privolitvijo SZ na internacionalizacijo Trsta in na francosko' razmejitveno črto, o čemer sovjetska delegacija ni obvestila jugoslovanskih predstavnikov, je izgubila borba jugoslovanske diplomacije praktično še zadnje upanje, da bi dosegla priključitev Trsta k jugoslovanskemu zaledju. V želji, da bi prispevala k sporazumni rešitvi, je naša delegacija (18. julija 1946) predlagala, naj bi mesto Trst s svojo- neposredno okolico tvorilo svobodno ozemlje pod nadzorstvom Varnostnega sveta OZN, a v realni uniji z Jugoslavijo, kar naj bi zagotovilo jugoslovanske interese na tem področju, vendar ta kompromisna sugestija ni našla razumevanja med zahodnimi velesilami. Italija, »ki je bila še pred letom dni pripravljena sprejeti kakršno koli rešitev, ki ne bi prisodila Trsta Jugoslaviji,« kakor med drugim navaja odgovor britanskega ambasadorja na promemorij italijanske vlade z dne 22. junija 1946 (De Castro, op. cit., str. 263), je računala, da lahko zdaj zahteva več in je sprožila široko akcijo proti Bidaultovi koncepciji. Italijanski ambasador v ZDA, Tarchiani, je poslal 22. junija 1946 osebni apel ameriškemu predsedniku Tru-manu, 29. junija pa je italijanska vlada s posebno brzojavko' pozvala Svet zunanjih ministrov, »naj ne sprejme odločitev, ki bi jih nova italijanska demokracija, osnovana v republiki (2. junija 1946 je bil v Italiji referendum, na katerem se je večina izrekla za republikansko ureditev, op. pisca), ne mogla sprejeti« (De Castro', op. cit., str. 265). Po sprejemu sklepa v Svetu zunanjih ministrov (3.julija 1946) pa si je italijanska diplomacija prizadevala doseči razširitev internacionalizaranega ozemlja proti Istri, da bi korigirali mejo v goriškem območju, razen tega pa postavili guvernerja z izjemnimi po-oblastili. Po sporazumu o jugoslovansko-italijanski razmejitvi je bilo najbolj težavno vprašanje dogovo(r o načinu kako bodo sprejemaili priporočila na mirovni konferenci. Po nekajdnevni razpravi so se zunanji ministri po posredovanju Bidaulta sporazumeli, da bodo sprejemali priporočila z dvetretjinsko večino. Toda ta kompromis, kakor tudi mnogi drugi, je bil kaj krhek, kar so pokazali že prvi dnevi zasedanja v luksemburški palači. 10. Razpravo na mirovni konferenci 21 držav (od 29. julija do 15. oktobra 1946 v Parizu) obeležuje predvsem diplomatska in politična bitka med ZDA in SZ. Odnosi med obema državama so bili v nenehni stagnaciji. Trumanova administracija se je dokončno odločila v odnosih do SZ za »politiko močne roke«. Zavzemanje bivšega ameriškega podpredsednika in takratnega trgovinskega ministra Wallacea, da bi bilo treba spremeniti to politiko, se je končalo z njegovim izstopom iz vlade. 30. junija 1946 so izvedle ZDA na Bikinih prvo povojno eksplozijo atomske bombe, kar ponazarja ameriško odločitev, da si ZDA zagotove prednost v atomski oborožitvi. Nasprotja med obema glavnima svetovnima velesilama o temeljnih mednarodnih vprašanjih: p-ovojni ureditvi Nemčije, razorožitvi, nadzorstvu nad atomsko energijo, daljnovzhodnih vprašanjih in drugem, so se poglabljala, kar je seveda vplivalo na delo pariške konference. »Prišli smo v Pariz,« povzema šef ameriške delegacije in zunanji minister Byrnes (op. cit., str. 227), »s stališčem, ki je bilo' popolnoma nasprotno 354 tistemu, ki ga je zagovarjalla sovjetska vlada, kar je izzvalo trenja od prvega dne.« Blokovska nestrpnost je vtisnila pečat vsemu delu konference, ki je bila pristojna za sprejemanje priporočil, o katerih je končno sklepal Svet zunanjih ministrov, kakor je to določal moskovski sporazum. Odločitve so zvečine diktirali subjektivni interesi velesili, ne pa objektivna merila oziroma nepristransko tehtanje argumentov s prizadevanjem, da bi našli rešitve, ki bi bile v največji , možni n.eri pravične do vseh. Predstavniki bivših sovražnih držav niso imeli le pravice razložiti svoje stališče med plenarno razpravo, marveč tudi v posameznih komisijah, razen tega pa so lahko predložili tudi pismene memorandume v zvezi z načrti mirovnih pogodb. Molk je bil odgovor na argumente, s katerimi je Jugoslavija skušala izpodbiti sklepe Sveta zunanjih ministrov glede Trsta, in na prizadevanja, da bi našli spoirazumne solucije, ki bi v maksimalno' možni meri upoštevale interese vseh prizadetih. »Čeprav se ne strinjam z vsemi njenimi zahtevami,« je ob zaključku komference, ocenjujoč jugoislovansko stališče, izjavil belgijski zunanji minister Spaak, >mi je bilo večkrat žal, da so bili njeni napori zaradi že v naprej določenega stališča nekaterih delegacij zaman.« Absurdnost raz-praviljanja o tržaškem vprašanju je bila v tem, »da so o njem razpravljali,« kakor je izjavil 16. septembra 1946 šef naše delegacije E. Kardelj (Govori na pariški konferenci, str. 71). »kot da gre za nekakšen otok sredi Oceana med dvema kontinentoma, otok, katerega razvojno pot lahko določajo v prvi vrsti neki daljni prekoimorski vplivi in katerega položaj nima pomena za druge države, to se pravi za države njegovega zaledja«. Glas najbolj prizadete Jugoslavije in neposredno prizadetih zalednih držav je veljal na mirovni konferenci pri obravnavanju tržaškega vprašanja prav toliko kakor stališče Južne Afrike ali Brazilije. Ozadje teh anahronistiCnih razmer so bili politični interesi. Glavni zahodni velesili sta menili, da bi okrepilo njun vpliv v Srednji Evropi in Podonavju, če bi ostal Trst Italiji. Ko pa to ni bilo moč doseči, sta vztrajali pri taki ureditvi intornacionaliziranega ozemlja (razprava o statutu internacionalizira-nega območja), ki bi čim radikalneje izključil jugoslovanski vpliv na tem področju. »Odločeni smo bili,« razlaga tO' osrednjo koncepcijo šef ameriške delegacije Byrnes (op. cit., str. 243), »storiti vse, da bi zavarovali področje pred sleherno infiltracijo in sleherno pobudo, ki bi (lahko ustvarila možnost nasilne priključitve Trsta k Jugoslaviji.« Razprava je bila spopad med dvema tezama: ali zagotoviti več pristojnosti na demokratični način izvoljeni skupščini in tako maksimalno zajamčiti samoupravo nevtraliziranega ozemlja ali pa neposredno osredotočiti vso oblast v rokah guvernerja. Večina je sprejela francoski predlog statuta, ki je sicer gilede nekaterih manj važnih vprašanj razširil pristojnost skupščine, vendar pa je ohranil vse bistvene pravice guvernerja, kakor so jih vsebovali predlogi ZDA in Velike Britanije. »Guverner je bil zares opremljen z diktatorskimi pooblastili,« sodi dunajski profesor dr. Tončič-Sorinj (Das Schicksal Triests, Europa Archiv, str. 7469), »da bi izvajal koncept Zahoda«. Politika ZDA in Velike Britanije do Jugoslavije je bila na mirovni konferenci skrajno pristanska. Odnosi med našo državo in ZDA so se v tem obdobju še poslabšali.* Ameriška podpora Italiji se je po De Gasperijevi zmagi * Naše ministrstvo za zunanje zadeve je izročilo več deset diplomatskih not ameriškemu ambasadorju v Beogradu, v katerih je protestiralo jiroti kršenju 23* 355 na volitvah (2. junija 1946) še okrepila, medtem ko je Velika Britanija, ki si je sicer prizadevala oslabiti italijanski položaj na Sredozemlju, brez pridržkov podprla italijansko stališče glede razmejitve z Jugoslavijo. Med zahodnimi velesilami je deilno le Francija (ki se je komaj v Londonu, septembra, 1945 vnovič pojavila kot enakopravna velesila) v prvem obdobju zagovarjala zmernejše stališče, ker je imela, prvič, sama nekaj odprtih (tudi ozemeljskih) vprašanj z Italijo, in drugič, ker v tem obdobju še ni hotela podreti vseh mostov v odnosih s SZ, ko se je še zdelo, da bi utcgnilo' priti do sklenitve mirovne pogodbe z Nemčijo. Toda z oddaljevanjem te možnosti je tudi Francija postopoma vse bolj vsklajala svoje stališče glede rešitve tržaškega vprašanja z ameriškim in britanskim. Med petimi britanskimi dominiomi, ki so sodelovali na mirovni konferenci, je bila najbolj nepristranska indija, nu^dtem ko sta bili Avstralija in zlasti Južna Afrika glavni zagovornici italijanskih zahtev. Izmed drugih držav je Brazilija predložila mirovni konferenci dva italijanska predloga kot svoja amandmaja, medtem ko je Holandska praviloma glasovala proti vsem predlogom v prid Jugoslavije. Etiopija, prva žrtev italijanske agresije, je bila sorazmerno objektivna. Belorusija dn Ukrajina in glede statuta Trsta tudi SZ so podprle jugoslovansko' stališče, vendar pa se je sovjetska delegacija glede jugoslovansko-italijanske razmejitve in internacionailizacije tržaškega območja striktno držala sporazuma, ki so ga dosegli v Svetu zunanjih ministrov. Posledica vsega tega je bila, da so bile domala vse jugoslovanske kompromisne sugestije zavrnjene in da je mirovna konferenca (na plenarnem zasedanju v noči od 9. na 10. oktober 1946) izglasovala vse določbe gOede razmejitve, kakor jih je sprejel Svet zunanjih ministrov. Naloga potega zaključnega zasedanja Sveta zunanjili ministrov v Ncw Torku (od 3. novembra do 12. decembra 1946) je bila po proučitvi priporočil, ki jih je sprejela mirovna konferenca, izdelati dokončna besedila mirovnih pogodb. Splošno mednarodno vzdušje se v primerjavi z obdobjem, ko je zasedala pariška konferenca 21 držav, ni izboljšalo. V OZN je prišlo do ostrih razprav v zvezi z vprašanjem razorožitve, položajem v .Grčiji in Perziji. V ZDA so na tako imenovanih vmesnih voHitvah zmagali republikanci, ki so si zagotovili večino v obeh domovih Kongresa, kar je prišlo delno do izraza v ameriški zunanji politiki, saj so republikanci zagovarjali še bolj nepopustljivo, ostrejšo politiko do SZ. Soivjetska delegacija je sicer v začetku razgovorov o Trstu, ki so bili prvi na dnevnem redu, predložila nekaj sugestij v korist Jugoslavije {sklenitev carinske unije med Trstom in Jugoslavijo), A'endar je kasneje postopoma odstopala od teh predlogov, pri čemer so bile odločilnega pomena, kakor vrednoti Martin Chauffier (op. cit., str. 111), tajne seje in privatni sestanki med zunanjimi ministri, med katerimi je bil najpomembnejši razgovor (23. novembra 1946) med Molotovom in ameriškim zunanjim ministrom Bvrnesom. 27. novembra so se sporazumeli skoraj o A'seh glavnih vprašanjih glede statuta inteniacionaliziranega ozemlja. Zahodne velesile sO' privolile v določitev roka za umaknitev čet, kar je postavljala sovjetska delegacija kot osrednji pogoj jugoslovanskega zračnega prostora, saj je med 16. julijem in 8. avgustom 1946 nedovoljeno preletelo jugoslovansko ozemlje 172 ameriških letal. Prišlo je tudi do prisilnega spuščanja enega ameriškega letala in nezaželene sestrelitve drugega nad našim ozemljem, Tendar so se preleti nadaljevali (Dedijer, op. cit., str. 533, 536). , 356 za popuščanje pri drugih vprašanjih. Problem guvernerjeve pristojnosti so rešili s koimpromisno formulo, ki je razdelila guvernerjevo dejavnost v dva dela: v normalnih razmerah in v obdobju kriz. Glede razmejitve med Jugoslavijo in Italijo ni Svet zunanjih ministrov sprejel nobenih sprememb, povečal pa je znesek reparacij, ki naj bi jih dobila Jugoslavija od Italije, od 100 na 125 milijonov dolarjev in določil, da bo dahko držala Jugoslavija na STO svojo vojaško posadko 5000 mož. 10. februarja 194? so predstavniki 21 držav podpisali mirovno pogodbo z Italijo. Ob podpisu je takratni jugoslovanski zunanji minister Simič podal v imenu vlade uradno izjavo, »da se narodi Jugoslavije s podpisom mirovne pogodbe ne odrekajo ozemljem, ki so< etnično- njihova, in da si še :iadalje lastijo pravico na ta ozemllja, ne glede na morebitne etnične spremembe, ki bi nastale v prihodnosti kot posledica tujega gospodarstva nad temi ozemlji« (Borba, 11. februarja 1947). Sklep. Osnovne značilnosti prve faze reševanja tržaškega vprašanja (od jugoslovanske zasedbe Trsta 1. maja 1945 do podpisa mirovne pogodbe) je moč razčleniti v naslednje elemente: Tržaško vprašanje je dobilo že med drugo svetovno vojno obeležje akutnega mednarodnega problema, ki je imel pomembno vOogo v splošnem procesu povojnega stopnjevanja nesoglasij med zmagovitimi zavezniki. ZDA in Velika Britanija sta sklenili za vsako ceno obdržati Trst v svojem interesnem področju, oairoina ga pustiti Italiji, ki je postopoma postajala pomemben činitelj \- njunih, zlasti ameriških, splošnih politično-stratcških načrtih. Stvarno je bilo v tej prvi fazi reševanja tržaškega vprašanja vojaško obdobje pomembnejše oid diplomatsko-političnega, ki je glede Trsta le sankcioniralo obstoječe stanje. Jugoslavija je bila v borbi za priključitev Trsta osamljena, ker so jo obravnavali kot državo pod neposrednim vplivom SZ, čeprav se je morala že takrat resno boriti proti hegemonistič-nemu pritisku Stalinove politike. Ker v razmerah, ko se je odločalo o jugo-slovansko-italijanski razmejitvi, ni bilo moč doseči priključitve Trsta k Italiji, je prišlo kot posledica politike recipročnih kompenzacij med velesilami do »kompromisne rešitve«, da bi Trst z najbližjim zaledjem tvoril nekakšno samostojno, nevtralizirano področje. ZDA in Velika Britanija sta vztrajali pri taki mednarodnopravni ureditvi na tem ozemlju, ki bi čim radikalneje izključila jugoslovanski vpliv. S privolitvijo SZ v to rešitev je izgubila borba jugoslovanske diplomacije še zadnje upanje, da bi dosegla priključitev ali pa vsaj kako drugo obliko organske povezanosti Trsta z jugoslovanskim zaledjem. Janko Jeri (Se nadaljuje) 357 443 TRI FAZE REŠEVANJA TRŽAŠKEGA VPRAŠANJA (Nadaljevanje) Druga faza 1. Ustanovitev STO* je bila po zadnji vojni edini poizkus, rešiti odprto ozemeljsko vprašanje s sporazumno nevtralizacijo spornega območja. Solucija se ni obnesla predvsem spričo latentnih nesoglasij med velesilami, kj so kot * Mirovna pogodba z Italijo je začela veljati 15. septembra 1947, ko so štiri velesile deponirale Tatifikaeijske listine pri francoski vladi. Z istim dnem je bilo ustanovljeno STO, kakor je to določal 21. člen (točka 2) mirovne pogodbe, ki pravi, da preneha italijanska suverenost nad STO z UTeljavitvijo pogodbe, nakar bodo upravljali internacionalizirano področje v skladu z do- stalne članice Varnostnega sveta OZN imele odločilno vlogo pri zagotovitvi obstoja in normalnega razvoja internacicMializiranega področja. Po naraščajoči napetosti v letu 1946 je prišlo leta 1947 do očitnega preloma v odnosih med SZ in ZDA. Januarja leta 194? je Byrnetsa, ki je veljal za zagovornika modusa vivendi s SZ, na položaju zunanjega ministra zamenjal bivši načelnik general-štaba, general Marshall. To imenovanje je ustrezalo koncepciji takratnega ameriškega predsednika Trumana, kakor ocenjuje Duro«elle (Histoire diplo-matique de 1919 a nos jours, str. 537), da uveljavi energičnejšo politiko do SZ. 12. marca 1947 je imel Truman pred obema domoma Kongresa govor, v katerem je zahteval 4O0 milijonov dolarjev pomoči za Grčijo in Turčijo, kar 0'značuje nastanek tako imenovane Trumanove doktrine, oziroma »intervcn-cionistične faze« v ameriški politiki. Razprave na zasedanju Sveta štirih zunanjih ministrov v Moskvi (od 10. marca do 24. aprila 1947) so polne direktnih in zelo ostrih medsebojnih obdolžitev. Sestanek je potrdil, da se nektianji zavezniki bistveno razhajajo glede ureditve iiemškega in drugih vprašanj. 5. junija 1947 je ameriški zunanji minister Marshall napovedal v svojem govoru na harvardski univerzi ameriški načrt »za gospodarsko obnovo evropskih dežel«, ki so ga sovjetski predstavniki označili kot »manifestacijo ameriškega imperializma za zagotovitev gospodarske in politične dominacije nad Evro])0« (Duroselle, op. cit., str. 542). Ta splošna napetost med zahodnimi velesilami in SZ je bistveno vplivala tudi na potek razgovorov o izbiri guvernerja (posebni protokol, o katerem so se 12. decembra 1946 sporazumele štiri velesile, je namreč določal, da bodo čimprej začele razgovore o imenovanju guvernerja). ZDA in Velika Britanija sta v prvem obdobju pogajanj izrazili pripravljenost privoliti le v imenovanje izrazito ])olitično prozahodno usmerjene osebnosti, medtem ko se je Francija ločbami Instrumenta o začasnem režimu (točka 3), ki ga je izdelal Svet zunanjih ministrov, a potrdil Varnostni svet OZN. Člen 1. tega Instrumenta je določal, da bo STO oistalo pod upravo zavezniških vojaških poveljstev, dokler guverner ne bo prevzel dolžnosti. 16. septembra 1947 je poveljnik angloameriškega področja STO, general Airev izdal proglais, ki se začenja s stavkom: »Glede na to, da je 21. člen mirovne pogodbe med zavezniškimi in pridruženimi silami na eni ter Italijo na drugi strani začel veljati, je STO ustanovljeno.« (Priloga A Poročila o u^pravi angloameriškega področja STO od 15. septembra do 51. decembra 1947). Začasno razmejitev STO so sprejele na kraju saniem tako britanskoameriške kakor tudi jugoslovanske oblasti na temelju Morganove črte v skladu « členom 1- Instrumenta o začaksnem režimu-Ozemeljsko nedotakljivost in neodvisnost STO je jamčil Varnostni svet OZN (člen 21, točka 1, in člen 2 Stalnega statuta). Člena 4 in 22 mirovne pogodbe (prvi je urejal mejo med STO in Italijo, drugi med STO in Jugoslavijo) sta določila obseg STO, ki je merilo 758 km^ od tega je odpadlo na angloameriško cono 222, na jugoslovansko pa 516 km*'. Za etnični sestav je značilno, da je italijanska večina prebivalstva živela izključno samo v mestih, ki etnično niso bila med seboj povezana, in močna slovensko-hrvatska manjšina, ki je predstavljala skoraj vse podeželsko prebivalstvo ozemlja, razen tega pa tudi znaten del prebivalstva Trsta. Profesor Zwitter (Julijska krajina po drugi svetovni vojni, str. 15) ugotavlja, da je bilo po štetju iz leta 1910 na področju STO 175.751 pripadnikov italijanskega ob-eevalnega jezika in 89.777 oseb s slovenskim in srbohrvatskim občevalnim jezikom. Mirovna pogodba je zagotovila euakopravnost vseh narodnosti na internacionaliziranem ozemlju, razen tega pa izrecno določila (člen 7 Stalnega statuta), da sta uradna jezika na STO italijanski in slovenski, ustava pa naj bi določila, pod kakimi okolnostmi bi lahko uporabljali hrvaščino kot tretji uradni jezik. 444 takiat še zavzemala za kompromisno »nevtralno osebnost«. V drugem obdobju pa «o zahodne sile enotno (pridružila «e jim je zdaj še Francija) sploh zavračale imenovanje guvernerja, ker so izhajale iz stališča, da je v takratnem splošnem mednarodnem položaju (nasprotja s SZ so že postopoma dobivala oblike hladne vojne) za njih edino sprejemljivo nadaljevanje vojaške okupacije tistega dela STO (cona A), ki je bil pod njihovim nadzorstvom. 18. decembra 1947 je Varnostni svet OZN pozval Jugoslavijo in Italijo, da .se sporazumeta o osebi guvernerja.* Naša država sicer ni idealizirala ustanovitve STO, vendar je bila, realistično presojajoč takratne mednarodne razmere, s svoje strani pripravljena prispevati, da bi se stanje z imenovanjem guvernerja normaliziralo, ker je to ocenjevala tudi kot možnost za vzpostavitev dobrega sosedstva z Italijo. Nujno pa se je pri tem omejiti od poznejšega razvoja, ko je prišlo zaradi enostranskih ukrepov angloameriške vojaške upi-ave do takih bistvenih sprememb v coni A STO, da uveljavitev določb mirovne pogodbe ne bi pomenila več ustvariti stanja, kakršno je bilo, ko je pogodba začela veljati (15. septembra 1947). Nasprotno pa je italijanska diplomacija štela ustanovitev STO za predhodno, provizorično rešitev, ker pač v razmerah, ko se je odločalo o novi jugoslovansko-italijanski razmejitvi, ni bilo moč prisoditi tega ozemlja Italiji. Drugi dan po podpisu mirovne pogodbe (11. februarja 1947) je takratni italijanski zunanji minister Slorza poslal noto vsem državam podpisnicam, v kateri opozarja, »da pogodba s svojimi ozemeljskimi, ekonomskimi, kolonialnimi in vojaškimi določbami slabša tisto vzdušje demografske dušitve ki je na tragičen način pritiskala italijanski narod,« pri čemer se sklicuje »na pravico Italije, da računa na radikalno revizijo pogodbe« (Sforza, Cinque ainni a pulazzo Chigi, str. 17). V svojem govoru (24. julija 1947) v ustavodajni skupščini pa je jasneje obrazložil to svojo politiko, ko je izjavil, ;>da bi z odklonitvijo podpisa in ratifikacijo mirovno pogodbe škodili le sami sebi. Stvari se je treba lotiti s širšo in inteligentnejšo vizijo. Najboljši način za modifikacijo pogodbe ni le v mirni reviziji,« je razlagal Sforza (prav tam, str- 34), »marveč si je treba izmisliti in uporabiti svežo in elastičnejšo politiko.« Ta »elastična metoda« pa je bila po mnenju italijanske diplomacije v tem, da .si je treba zagotoviti zaveznike, ki bi' s svojo močjo in avtoriteto dosegli za Italijo' spremembe v smislu njenih zahtev. »Italijansko-ameriško prijateljstvo,« so poudarjali politični krogi okoli De Gasperija (Adstans, Alcide de Gaisperi nella politica estera italiana, str. 100). »je temeljni predpogoj za ponovno vključitev Italije v povojni svet in za njeno ekonomsko obnovo.« Po De Gasperijevem obisku v ZDA (januarja 1947) so si ti krogi z vsemi silami prizadevali zagotoviti zaupanje Washingtona, kar med drugim ponazarja manever večinske demokristjanske stranke, ko je izločila iz vlade socialistične in komunistične predstavnike. Promemorij italijanske vlade 5. septembra 1947 ameriški in angleški ambasadi, ki se zavzema za imenovanje guvernerja, je bil zgolj taktična poteza, ker je sicer italijanska diplomacija zagovarjala stališče, »da je ustanovitev STO rešitev na papirju,« kakor jo vrednoti takratni italijanski zunanji minister Sforza (Cinque anni, str. 326), »ki je ni moč realizirati.« To stališče je prišlo tudi jasno do izraza * Po uradnem obvestilu generalnega sekretarja OZN (22. decembra 1947), naj Jugoslavija in Italija predložita do 5. januarja 1948 sporazumno določene kandidate za mesto guvernerja, je jugoslovanski poslanik v Rimu dr. Ivekovič 445 med razgovori Ivekovič-Fransoni o izbiri guvernerja, ko je italijanska vlada « predlaganj(;m kandidatov, za katere je že vnaprej vedela, da so za našo državo nesprejemljivi, skušala le zavlačevati. »Od vsega začetka nisem verjel,« piše Sforza (Cinque anni, str. 340), »da bi lahko imela sugestija Varnostnega sveta praktične posledice. Rekel bom več, da sem se določenega trenutka bal, da bo Beograd privolil v sprejem enega izmed naših kandidatov.« Sicer ,pa je bila v tem času že v teku akcija Sforze v zahodnih prestolnicah za priključitev Tržaškega ozemlja k Italiji, pri čemer se je skliceval na domnevo', »da bi imenovanje guvernerja povzročilo hudo reakcijo v Trstu« (De Castro, op. cit., str. 414). 2. 8. marca 1948 je poveljnik cone A STO general Airey podpisal z italijansko vlado tri gospodarske sporazume.* Po uradni obrazložitvi naj bi šlo za tehnične določbe, ki so bile v zvezi z začasno obveznostjo Italije, da bo oskrbovala STO z lirami in drugimi valutami, v resnici pa pomenijo marčni dogovori, zlasti še s kasnejšimi dodatnimi sporazumi (15. aprila in 22. septembra 1948) popolno vključitev Trsta v italijansko gospodarstvo. »S tem s-porn-zumom,« vrednoti dr. Tončič-Sorinj (op. cit., str. 7475), »je bil storjen prvi (23. decembra) prosil za sprejem pri zunanjem ministru Sforzi. Šele iri dni kasneje je prišlo di> razgovora med Ivekovičem in generalnim sekretarjem italijanskega zunanjega ministrstva Fransonijem. Naš poslanik je v imenu jugoslovanske vlade predložil za guvernerja Stanga, predsednika norveškega vrhovnega sodišča. Ečerja, češkoslovaškega sodnega generala in Brantinga, člana švedskega parlamenta. Na sestanku 31. decembra 1947 je Fransoni pojasnil stališče svoje vlade, da bi moral biti guverner iz nevtralne države, s katero Italija ni bila v vojnem stanju. Predložil je kot kandidata švicarskega generala Guizana in švicarskega diplomata Stuckija. Na naslednjem sestanku (3. januarja 1948) je jugoslovanski predstavnik zavrnil italijanski predlog in predložil kot kandidata Dejeana, francoskega poslanika v Pragi in Azcaraia. bivšega vicesckretarja Društva narodov in poslanika republikanske Španije v Londonu. 5. januarja 1948 je Fransoni obvestil Ivekoviča, da Italija odklanja tudi drugi jugoslovanski predlog in predložil za kandidata švicarskega diplomata Ruegerja in južnoafriškega diplomata Egelanda, ki pa ju je zavrnila Jugoslavija. 15. januarja 1948 je naša vlada obvestila s posebno noto Varnostni svet OZN o neuspehu razgovorom. * 2e med razpravljanjem o zamisli STO je bilo mnogo govora o tem, ali bo taka tvorba sposobna za samostojno gospodarsko življenje. Jugoslovanski predstavniki so pri tem opoizorili na težave, ki bodo posledica nenaravne meje med Trstom in njegovim neposrednim zaledjem, ki pa bi jih bilo moč bistveno olajšati z gospodarsko politiko, ki bi si prizadevala vzpostaviti čimbolj tesno gospodarsko kooperacijo med Trstom in njegovim zaledjem. V ekspozeju pred posebno komisijo Sveta zunanjih ministrov, ki naj bi in loco proučila finančni položaj STO, je šef jugoslovanske delegacije dr. Bartoš (26. januarja 1947) razložil široke možnosti trgovinske izmenjave med cono A in Jugoslavijo, ki bi lahko izvažala surovine, uvažala pa industrijske izdelke. Angloameriška vojaška uprava cone A je zavračala jugoslovanske ponudbe. Značilen primer metod, ki jih je pri tem uporabljala, so bila gospodarska pogajanja februarja leta 1948 med posebno jugoslovansko delegacijo in ZVU (med katerimi je Jugoslavija izrazila pripravljenost, kupovati pretežni del izdelkov tržaške industrije, zlasti ladjedelniške); ZVU je ta pogajanja 3. marca 1948 enostransko prekinila in pet dni pozneje sklenila znane gospodarske dogovore (8. marca) z italijansko vlado. Po uveljavitvi mirovne pogodbe se je znašel Trst v novem položaju, v katerem je politika odločala, ali se bo gospodarska stagnacija iz obdobja med dvema vojnama nadaljevala ali pa bo Trst v organski povezanosti s svojim zaledjem vnovič razvil svojo primarno prometno-posredovalno funkcijo. 446 konkretni korak v razvoju, ki je pripeljal do izjave 20. marcu. Italijanska vlada je dobila s temi razgovori odločilno besedo v vseh finančnih vprašanjih cone A, kar je bilo v skladu s celotno ipolitiko angloameriške vojaške uprave, ki je po neuspehu razgovorov o izbiri guvernerja vedno bolj odpirala vrata italijanskemu vplivu. Konec leta 1947, sodeč po doslej znanem gradivu, je italijanska diplomacija začela akcijo v zahodnih prestolnicah, zlasti v Washingtonu, da bi dosegla revizijo določb mirovne pogodbe glede STO, pri čemer se je sklicevala predvsem na italijanske notranjepolitične razmere. »Približevale so se parlamentarne volitve,« piše takratni italijanski ambasador v ZDA Tarchiani (op. cit., str. 143), »in potrebna je bila prijateljska gesta s strani Zahoda.« Volilna kampanja, je bila izredno ostra, ker so bile politične sile izenačene. Od izida teh volitev (18. aprila 1948) je bila odvisna zunanjepolitična usmeritev Italije in zahodne velesile, zlasti ZDA, so storile vse, da bi podprle italijanske meščanske stranke (med katerimi je bila najmočnejša Krščanska demokracija), ki So zagovarjale tesno zavezništvo z Zahodom. »Do tristranske izjave je prišlo,« piše Tasso (Adriatico, Balcania e Medio Oriente, str. 60), »v najtežjem trenutku volilne borbe.« Izjava je bila prvotno zamišljena kot dvostranska in so šele kasneje, da bi ji dali večjo »težo«, pritegnili še Francijo. To je bila kompenzacija za italijansko kooperacijo v zahodnih politično-strateških načrtih. Interes je bil recipročen, saj so italijanski uradni krogi presojali vključitev Italije v zahodne organizacije: prvič, kot osrednjo možnost mednarodno politične rehabilitacije in drugič, kot jamstvo za notranjo utrditev meščanskega režima, ki je bil resno omajan spričo številnih zaostrenih gospodarsko-socialnih vprašanj. Deklaracija treh zahodnih velesil 20. marca 1948 je bila torej docela političnega pomena, juridično je imela zgolj značaj navadnega predloga, ki ni mogel pravno ničesar spremeniti na STO, oziroma v coui A, kar med drugim potrjuje tudi izjava generala Aireya ob tem dogodku, »da bo ZVU, dokler ne bo prišlo do sporazunm o dodatnem protokolu, nadaljevala svojo funkcijo v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz določb mirovne pogodbe z Italijo.« Za splošno ilustracijo mednarodnih razmer pa je značilno dejstvo, da so zahodne velesile predlagale revizijo pogodbe, ki je začela veljati komaj pred pol leta, pri čemer gre za precedens. ki nima primerjave v novejši diplomatski zgodovini. 3. PoiStopna vključitev Italije najprej v zahodnoevropske gospodarske, kasneje politične in vojaške organizacije (v Atlantsko zvezo 4. aprila 1949), dokončen razdor med Vzhodom in Zahodom in prelom Jugoslavije s Komin-foirmom so osnovni elementi, ki so bistveno vplivali na drugo fazo reševanja tržaškega vprašanja. Bolj realistična politika, ki so jo začele uveljavljati zahodne velesile v odnosih do naše države (te spremembe so narekovale lastne koristi zahodnih velesil spričo odločnega odpora, Jugoslavije agresivnemu pritisku Sovjetske zveze in vzhodnih držav) po tem prepričljivem dokazu samostojnosti in neodvisnosti jugos^lovanske politike, je prišla z veliko zamudo dot izraza pri reševanju tržaškega vprašanja. Šele konec leta 1949 si je začelo postopoma utirati pot prepričanje, da ga ne bo moč rešiti z izključitvijo Jugoslavije. Toda izhodišče (kar ponazarja notranja protislovja politike zahodnih velesil) naj bi bila še vedno tristranska deklaracija, ki bi bila samo v minimalni meri modificirana v korist naše države. V odnosih angJoanieriške vojaške uprave v coni A do slovenskega prebivalstva pa ni 447 prišlo niti do teli mini\nalnih sprememb.* Občasno je sicer moč zabeležiti rahlo pozitivriojše oscilacije v njenem ravnanju, ki pa soi se vselej zaključevale z nadaljevanjem .stare politike, za katero so od leta 1945 naprej značilni permanentni poizkusi podcenjevanja Slovencev kot narodnostnega in političnega činitelja na Tržaškem. Namen le politike je bil prikaznti kot neutemeljene zahteve aTtohtonega slovenskega prebivalstva po. enakopravnosti, z druge strani pa poudariti »italijansko pretežnost Trsta«. »Italijanska diplomaicija je štela tristransko izjavo za vogelni kamen svoje politične rehabilitacije,« kakor piše takratni podtajnik v predsedstvu vlade Andreotti (De Gasperi e 11 suo tempo, str. 220) in izhodišče za rešitev tržaškega vprašanja. Kakor njega dni Sonnino glede Londonskega pakta tako je De Gasperi vztrajal pri integralni aplikaciji tega enostranskega predloga, pri čemer se je kot Sonnino in njegovi nasledniki skliceval na notranje razmere, ki so igrale prvorazredno vlogo v tej diplomatski strategiji permanentnega političnega pritiska. »Ko je prišlo do razcepa (med Jugoslavijo in SZ — op. pis.),« piše Tarchiani (op. cit., str. 199), »je bila moja osnovna skrb ohraniti v preciznem smislu obveznost, ki jo je sprejela ameriška vlada z izjavo 20. marca.« Italijanska diplomacija se je zavedala, da se vzporedno z normii-lizacijo in izboljšanjem odnosov med Jugoslavijo in zahodnimi državami zmanjšuje »vrednost« tristranske izjave in si je prizadevala zavleči praktične ukrepe v tej smeri. Takratni italijanski zunanji minister Sforza je, kakor piše Kosanovič (Medunarodna politika, št. 14—15, 1. avgusta 1953), »uporaliil v Washingtonu vse svoje zveze, vpliv in ugled kot strokovnjak za Evropo in Balkan, da bi prepričal Ameriko, da je lo najprimernejši trenutek, povezati nndene gospodarske pomoči Jugoslaviji s pogojem koncesij Italiji.« Z nenehnimi intervencijami v Washingtonu, na zasedanjih Atlantske zveze in drugod si je italijanska diplomacija prizadevala doseči vsaj delno realizacijo tristranskega predloga.** Italijanski uradni krogi so gradili namreč svojo politiko na hipotezi, da čas dela za njih in da jim bo vzporedno s krepitvijo italijanskega položaja v zahodnih vojaških in drugih organizacijah uspelo rešiti tudi tržaško vprašanje v smislu njihovih maksimalnih zahtev. 4. Eden izmed bistvenih elementov jugoslovanske politike pri reševanju tržaškega vprašanja je bil, da si je treba prizadevati predvsem za rešitev, ki bi jo dosegli z neposrednim sporazumom med obema sosednjima državama (do s.koraj \seh direktnih stikov je prišlo na jugoslovansko pobudo!), ker bi po mnenju naše države s tako metodo dosežena rešitev omogočila v bo-čnosti navezavo splošnega plodnega medsebojnega sodelovanja. Jugoslovan- (lO * Britanski general Airey, ki je bil poveljnik angloameriške cone STO od uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo 15. septembra 1947 do 15. marca 1951, je bil eden izmed najbolj vnetih zagovornikov tristranske deklaracije, kar ponazarjajo njegova poročila Varnostnemu svetu OZN, ki so razen sklepne ugotovitve, »da je treba vrniti STO Italiji,« značilna tudi zaradi tega, ker je Aireyevo izhodišče pri obravnavanju političnih vprašanj ločitev prebivalstva na »proitalijanski del in Sloveno-komuniste«, s čimer je umetno vzdrževal tezo o narodnostni in razredni napetosti na tem področju. ** Na te njene metode je med drugim vplivalo tudi dejstvo, da je izgubila kolonije (sklep Generalne skupščine OZN 21. novembra 1949 je prepustil Italiji samo desetletno zaupno upravo Somalije), in je tako po 70 letih prenehala biti kolonialna sila. Spričo tega je dobilo odprto tržaško vprašanje za italijansko diplomacijo še bolj poudarjen prestižni pomen. 448 ska diplomacija je predlagala metodo postopne poti, da bi s preliminarno rešitvijo tistih problemov, pri katerih so bila nasprotja najlaže premostljiva,* ustvarili potrebni minimum medsebojnega zaupanja, ko bi se bilo moč perspektivno lotiti tudi osrednjega spornega problema. Glede ozemeljske rešitve tržaškega vprašanja pa je ravnanje naše diplomacije temeljilo na stališču, »da izjava 20. marca 1948 ne more biti osnova za sporazum, kakor tudi ne jugoslovanska zahteva, da se priključi vse tržaško ozemlje Jugoslaviji in da je treba zato najti tretjo rešitev, ki bi temeljila na realistični oda bi bilo moč izvesti plebiscit na STO le pod pogojem, če bi pred tem popravili krivice, storjene jugoslovanskemu življu med italijansko upravo. To normalizacijo bi bilo moč doseči v obdobju petnajstili let, med katerimi bi bilo STO pod skupno upravo Italije in Jugoslavije«. Jugoslovanska vlada torej ni načelno zavrnila italijanskega predloga, a je postavila pogoj, da je treba pred izvedbo plebiscita ustvariti na spornem področju položaj, kakršen je bil leta 1918, se pravi pred začetkom italijanskega asimilacijskega pritiska nad našim življem. Zahtevati plebiscit v razmerah, ko so v coni A še vedno veljali diskriminacijski zakoni proti Slovencem in ukrepi, ki so zagotovili izključni politični in gospodarski vpliv Italije na tem območju, je pomenilo spremeniti to sicer demokratično metodo v njeno nasprotje. Italijanska vlada ni odgovorila na jugoslovanski predlog za izvedbo plebiscita po prejšnji pripravljalni dobi, iz poznejših izjav italijanskih uradnih predstavnikov pa je razvidno, da ga je absolutno zavračala. (Se nadaljuje) Janko J e r i 452 TRI F A Z E REŠEVANJA TRŽAŠKEGA VPRAŠANJA (KoiU'c) 6. Za drugo fazo reševanja tržaškega vprašanja je značilno omahovanje zahodnih velesil med tristransko obljubo (potrjevanje izjave 20. marca 1948 na pritisk italijanske vlade) in realističnejšo politiko, ki jo je terjal spremenjeni položaj. Britanska diplomacija je bila v primerjavi z ameriško sorazmerno prožnejša in je pokazala glede nekaterih vidikov več smisla za prilagajanje spremenjenim razmeram, medtem ko je ameriška diplomacija predvsem spričo poenostavljanja spora med Vzhodom in Zahodom (ZDA so tudi tržaško vprašanje obravnavale domala izključno z vojaškega stališča) pogostokrat zgubila smisel za realnost. Francoska diplomacija po letu 1948 (Bidault je razglasil 20. marca 1948 v Turinu tristransko deklaracijo) ni več neposredno sodelovala pri reševanju tržaškega vprašanja. Prizadevala si je sicer za dobre odnose z Italijo (kar je seveda vplivalo tudi na njeno stališče glede STO), saj je štela v tistem obdobju zavezništvo z Rimom med drugim za nekakšno protiutež favoriziranju nemškega soseda (odprto posarsko vprašanje) in skušala s tem tudi okrepiti svojo splošno vlogo v zahodni aliansi. Razlogi francoske odmaknjenosti pa so predvsein v tem, ker Francija ni imela neposrednih obveznosti na STO, in pa v njenih zaostrenih »kolonialnih« težavah (vojna v Vietnamu in stopnjevanje osvobodilnega vrenja arabskih narodov Severne Afrike). Čeprav je eden izmed bistvenih elementov druge faze, da se je reševanje tržaškega vprašanja vendarle premaknilo bolj na torišče stikov med neposredno prizadetinm državama, vendar je bil tudi v tem obdobju (sicer v manjši meri ka.kor v prvi fazi) pomemben širši, blokovski aspekt tržaškega vprašanja. SZ je formalno povezala (4. maja 1950) privolitev v sklenitev državne pogodbe z Avstrijo s poprejšnjo izpolnitvijo določb mirovne pogodbe z Italijo glede STO. Povezovanje avstrijskega s tržaškim vprašanjem ponazarja, da je sovjetska diplomacija štela v tem obdobju odprto tržaško vprašanje za eno izmed nevralgičnih točk hladne vojne, ki je dosegla kritični vrhunec ob izbruhu oboroženega spopada na Koreji. Za našo državo je bilo to »idealiziranje« mirovne pogodbe z Italijo glede STO s strani sovjetske diplomacije nesprejemljivo* predvsem zaradi dejstva, ker je medtem prišlo do takih bistvenih sprememb v coni A, da bi morebitna uveljavitev določb mirovne pogodbe nikakor ne pomenila ustvaritve stanja, kakršno je bilo ob njenem podpisu (10. februarja 1947), Nov moment v stališču SZ pomeni nota, ki jo je poslala sovjetska vlada 17. novembra 1951 vladam treh zahodnih velesil, v kateri jili obtožuje, »da skupaj z vladama Italije in Jugoslavije pripravljajo razdelitev STO in da onemogočajo imenovanje guvernerja« (Kee-sing's Archiv za leto 1951, str. 3205 A). V prejšnih akcijah glede tržaškega "•¦ Vztrajne zahteve sovjetske vlade, da je treba takoj izpolniti določbe mirovne pogodbe glede Trsta,« je izjavil 30. oktobra 1950 v političnem komiteju Generalne skupščine OZN šef jugoslovanske delegacije E. Kardelj (Problemi naše socialistične graditve III, str. 155), »imajo očitno v prvi vrsti zelo tesno zvezo s politično smerjo (agresivni pritisk proti naši državi s strani SZ in vzhodnih držav je dosegel v tem obdobju največji obseg — op. pisca), ki jo sovjetska vlada sedaj vodi proti Jugoslaviji. In prav zaradi tega ne more biti nobenega dvoma, da te sovjetske zahteve nimajo nikake zveze s skrbjo za interese miru v tem delu sveta.« 548 vprašanja je nastoipala sovjetska diplomacija posredno in je skušala s formalnim zagovarjanjem nujnosti spoštovanja določb mirovne pogodbe onemogočiti morebitni sporazum med Jugoslavijo in Italijo. Z noto 17. novembra pa je opustila to taktiko in se je direktno, odkrito izjavila proti sporazumni ureditvi tržaškega vprašanja med obema najbolj prizadetima državama, kar je bilo v očitnem nasprotju s stališčem, ki so ga zagovarjali sovjetski predstavniki med pripravljanjem mirovne pogodbe z Italijo (javno zadnjič na sklepnem zasedanju Sveta zunanjih ministrov decembra 1946 v New Torku). 7. Italija je vztrajala pri svojih maksimalnih zahtevah za rešitev tržaškega vprašanja. Neposrednih razgovorov italijanska diplomacija ni vrednotila kot poizkus, da bi z medsebojnim popuščanjem našli osnovo za realistično kompromisno rešitev, marveč za način, s katerim bi bilo nemara moč doseči (ob neposredni podpori ZDA in zahodnih velesil), da naša država privoli v minimalno modificiran tristranski predlog z dne 20. marca 1948. Italijanski uradni krogi so ustvarili iz tržaškega vprašanja ključni problem svoje notranje in zunanje politike. Izpolnitev tristranske deklaracije je bila cena, ki jo je terjala italijanska diplomacija za lojalno sodelovanje Italije v Atlantski zvezi in drugih zahodnih akcijah in načrtih. Posledica vsega tega je bila, da se reševanje tržaškega vprašanja, kakor je izjavil predsednik Tito (Borba za socialistično demokracijo VI, str. 15, 16) skupini ameriških novinarjev 11. marca 1952, »ni premaknilo niti za milimeter naprej in da so se odnosi med obema državama poslabšali.« Dne 20. marca 1952 (ob četrti obletnici tristranske deklaracije) je prišlo v Trstu do demonstracij, ki so jih organizirale tako imenovane proitalijanske. aneksionistične stranke ob polni podpori neofašističnih elementov. »Zaradi bojazni novih indipendentističnih poizkusov,« je pisala poluradna revija Rela-zioni internazionali (št. 13, 29. marca 1952), »je bilo umestno intervenirati z ljudsko manifestacijo.« Insceniranje teh demonstracij, ki naj bi drastično opozorile zahodne velesile na njihovo obljubo, je italijanska diplomacija nato vsestransko izkoristila za diplomatske intervencije v Washingtonu in Londonu, s katerimi naj bi dosegla ukrepe, ki bi popolnoma zagotovili italijanski vpliv v coni A STO. De Gasperi je zagrozil, kakor piše Andreotti (op. cit-, str. 521), »da se bo Italija umaknila iz razgovorov o enotni evropski vojski, kolikor ne bi ustregli njenim zahtevam.« Prva koncesija Italiji po dogodkih 20. marca v Trstu je bil ukaz št. 51 z dne 26. marca 1952, s katerim je ZVU raztegnila veljavnost predpisov za italijanske administrativne volitve na cono A in določila, da bodo volitve v Trstu 25. maja, to je isti dan kot v Italiji. Dne 27. marca so izdali v Washingtonu, Londonu in Rimu sporočilo, »da so tri vlade sklenile skupno proučiti aranžmaje v coni A STO s ciljem, da bi dosegli čim tesnejše sodelovanje med temi vladami in lokalnimi oblastmi.« Po sedemintrideset dni trajajočih pogajanjih so podpisali v Londonu 9. maja 1952 sporazum (memorandum o soudeležbi Italije pri upravi cone A STO), ki je zagotovil praktično Italiji popolno nadzorstvo nad cono,* »neke vrste * Iz sporazumov (9. maja 1952) je razvidno, da bodo vodili vse sektorje civilne uprave razen policije, uprave pristanišča, PTT službe, pravnega oddelka in oddelka za informacije italijanski uradniki, ki jih bo predlagala italijanska vlada, imenoval pa poveljnik angloameriške vojaške uprave (Re-lazioni internazionali, št. 20, 17. maja 1952). Pred uveljavitvijo londonskega memoranduma je bilo v ZVU 33 položajev direktorje, šefov oddelkov, oziroma 549 realno unijo tega ozemlja z Italijo,« kakor vrednoti ta ukrep Aide-memoire naše vlade z dne 15. maja 1952 (Borba, 19. maja 1932). Med drugimi sta bili na temelju omenjenega sporazuma ukinjeni mesti generalnega vice-direktorja za civilne zadeve in eksekutivnega direktorja, dodano pa je bilo mesto političnega svetovalca italijanske vlade, pri čemer je bila njegova pristojnost izenačena s položajem britanskega in ameriškega političnega svetovalca pri ZVU. 3. julija 1952 je italijanska vlada imenovala na to mesto profesorja De Castra (po rodu iz Pirana), ki je sodil med najbolj vnete zagovornike italijanskih maksimalnih zahtev v zvezi z rešitvijo tržaškega vprašanja. Britanski in ameriški ambasador, kakor piše Andreotti (op. cit., str, 321), sta uradno izrazila pomisleke glede politične umestnosti te izbire, vendar je De Gasperi zavrnil zahtevo, da bi vlada imenovala na ta položaj drugo osebo. Italijanska diplomacija in uradni krogi so, ocenjujoč londonske sklepe, zlasti poudarjali, da pomenijo smrtonosni udarec separatističnemu gibanju v coni A, vendar pti se ta pričakovanja niso izpolnila.* iu da trenutna rešitev ne izključuje nadaljnjih »italijanskih legitimnih revendikacij« (L'accordo per la zona A, Relazioni internazionali, št. 20, 17. maja 1932). Ministrski predsednik De Gasperi pa je 9. maja izjavil, »da pomeni londonski dogovor prvo praktično aplikacijo priznanja, ki ga vsebuje izjava iz leta 1948« (prav tam). Skratka, italijanski uradni krogi so šteli koncesije 9. maja za položaj, ki jim odpira perspektivo, da dosežejo v naslednji etapi rešitev celotnega vprašanja v smislu svojih maksimalnih zahtev. 8. Okrepitev protianeksionističnih političnih sil na administrativnih volitvah v coni A (25. maja 1952) je v veliki meri vplivala na ravnanje italijanske diplomacije, ki je spoznala, kakor piše Tarchiani (op. cit., str. 279), »da status quo spričo nagibanja javnosti k indipendentizmu povečuje nevarnost za njene zahteve,« da čas ni več njen zaveznik in da si je zaradi tega treba prizadevati za čimprejšnjo definitivno rešitev tržaškega vprašanja. Osrednji cilj te akcije je bil doseči zadovoljitev italijanskih aspiracij v coni B, kjer je Italija zahtevala skoraj ves obalni pas. Ko ministrski predsednik De Gasperi razlaga v pismu italijanskemu ambasadorju v Washingtonu (14. maja 1952), vladno stališče, »da nobena italijanska vlada ne bi mogla privoliti v razdelitev STO ob obstoječi demarkacijski črti, pri tem prvič omenja, da bo vlada prisiljena pokazati svojo moč« (Tarchiani, op. cit., str. 211). višjih uradnikov, ki jih je zavzemalo 15 Angležev, 15 Američanov in 5 Italijanov. Po sporazumu 9. maja pa je bilo na teh mestih 6 Angležev, 5 Američanov in 21 Italijanov. * Kljub hudemu pritisku aneksionističnih strank v volilni kampanji in pristranski politiki ZVU (med drugim preložitev volitev, uveljavitev italijanskega volilnega zakona) so se politične sile, ki so nasprotovale priključitvi cone A k Italiji, okrepile in dobile na volitvah 23. maja 1932 skvipno 40, 1 % glasov, oziroma 4 % glasov več kakor na prvih administrativnih volitvah leta 1949. Iz volilne analize je razvidno, da so na tej volilni preizkušnji dosegli največji napredek indipendentisti, ki so podvojili število svojih glasov (od 11476 na 22 413) kljub temu, da je bilo splošno vzdušje spričo italijanskega monopola v gospodarstvu in administraciji cone A (sklepi 9. maja o^soudeležbi Italije pri upravi) zanje skrajno neugodno. Porast indipendentističnih glasov je demantiral standardno tezo italijanske uradne propagande o »spontani želji Tržačanov za priključitev k Italiji«. 550 Italijanska diplomacija je razvila široko akcijo v prestolnicah podpisnic deklaracije 20. marca 1948, na zasedanjih Atlantske zveze in Evropskega sveta, pri čemer so se njeni predstavniki sklicevali predvsem na nujnost, da bi rešili tržaško vprašanje (seveda v skladu z njenimi maksimalnimi zahtevami) pred italijanskimi parlamentarnimi volitvami leta 1953. Središče te sinhronizirane politično-diplomatske akcije je bilo v Washingtonu, saj je ameriška diplomacija pokazala s svojimi predlogi in sugestijami za rešitev tržaškega vprašanja več naklonjenosti do italijanskih zahtev kakor pa britanska, ki je zavzemala sorazmerno bolj realistično stališče in je vsaj do neke mere upoštevala dejstvo, da sporazumne poravnave ni moč doseči s predlogi, ki praktično terjajo koncesije samo na eni strani. Nasprotno pa je naša država vztrajala pri svojem načelnem stališču, da bi bil najboljši izhod neposredni sporazum z Italijo, toda odločno je zavračala italijanske zahteve glede cone B. »Niti misliti ni,« je opozoril maršal Tito (Borba za socialistično demokracijo VI, str. 175) 27. julija 1952 v Glini, »da bi zdaj količkaj razpravljali o ozemlju, ki ga danes imamo in ki ga držimo.« V izjavi turškim novinarjem (20. avgusta 1952) pa je, pojasnjujoč jugoslovansko stališče, dejal, »da je še vedno za ureditev tržaškega vprašanja najboljši jugoslovanski predlog o kondominiju,« a je dodal, »da Jugoslavija ni apriori proti razdelitvi, ki ne bi oškodovala njenih nacionalnih in gospodarskih interesov« (prav tam, str. 201). Italijanska vlada je zavračala te pobude. De Gasperi se je v Strasbourgu izjavil za »rešitev na temelju tristranske deklaracije ali pa s takojšnim plebiscitom« (II nuovo Corriere della Sera, 17. septembra 1952). Obisk britanskega zunanjega ministra Edena v Jugoslaviji (od 18. do 23. septembra 1932) je bil povod za novo »tržaško kampanjo« v Italiji. Razgovori, ki jih je imel britanski državnik z maršalom Titom in drugimi visokimi jugoslovanskimi predstavniki, so pokazali, da bi bila v trenutnih razmerah edina realistična rešitev razdelitev STO po Morganovi črti.* Rimski uradni krogi so zavrnili to stališče kot popolnoma nesprejemljivo. Italijanski ambasador v Washingtonu pa je dobil navodilo, naj izvede na ameriško vlado maksimalni pritisk, da bi dosegli za Italijo sprejemljivo solucijo o coni B (gl. Tarchiani, op. cit., str. 216). Italijanska diplomacija je vnovič zahtevala, naj zahodne velesile, zlasti ZDA, povežejo pomoč Jugoslaviji z rešitvijo tržaškega vprašanja v smislu italijanskih zahtev. Italijanski predstavniki v Washingtonu, Londonu in Parizu so 10. oktobra 1952 predali tamkajšnjim vladam promemorije v tem smislu. V poslanski zbornici pa je De Gasperi 21. oktobra 1952 izjavil, »da predstavlja prizadevanje zahodnih vlad, rešiti tržaško vprašanje sporazumno z Jugoslavijo, negativno dejstvo« (Rela-zioni internacionali, št. 43, 25. oktobra 1952). Značilna je med drugim De Castrova razlaga teh koncepcij; De Castro namreč piše (op. cit., str. 636), »da bi bil v primeru, če zahodne velesile ne bi ustregle tej zahtevi (po pritisku na našo državo — op. pisca) italijansko-jugoslovanski sporazum mogoč samo. ¦ Ivakor navaja Tarchiani (op. cit., str. 215, 216), je Eden po vrnitvi iz Jugoslavije sporočil italijanskemu ambasadorju v Londonu, Brosiju, da so možne tri rešitve: 1. definitivna razdelitev STO po obstoječi demarkacijski črti, 2. status quo in 3. navezava pogajanj med Italijo in Jugoslavijo. 551 če bi se mednarodni položaj in stališče Jugoslavije nasproti satelitskim državam in Rusiji tako nevarno poslabšala, da bi jo prisilila k temu.« Zalileve po enostranski rešitvi tržaškega vprašanja s pritiskom (političnim in gospodarskim) na našo državo so konstanta italijanske politike v vsem obdobju, ko je po resoluciji Kominforma prišlo do normalizacije in postopnega izboljšanja odnosov med Jugoslavijo in zahodnimi velesilami. Posledica nenehnih italijanskih intervencij v Washingtonu je bil ameriški predlog (4. decembra 1952) o razdelitvi Tržaškega ozemlja med Jugoslavijo in Italijo, po katerem naj bi dobila Italija, kakor reproducira Tarchiani (op. cit., str. 222, 223), razen pretežnega dela cone A še občino Koper, Jugoslavija pa za kompenzacijo Rcpentabor in Bazovico in pa nekaj ekonomskih olajšav v tržaškem pristanišču. Sledilo je še nekaj variant,* vendar je Italija vztrajala pri rešitvi, ki naj bi ji zagotovila skoraj ves obalni pas (od Štivana do Umaga) v obeh conah. Zaradi tega njenega stališča niso uspeli tudi neposredni stiki, do katerih je prišlo maja 1953 v Rimu med jugoslovanskimi in italijanskimi predstavniki (gl. Giulio Betasa, Ultima fase della questione di Trieste, Rivista di studi politici internazionali, št. 1. 1953). Italijan-ska iicjjo-pustljivost (uradni krogi so se vnovič zabarikadirali za tristransko izjavo — gl. govor De Gasperija 24. maja 1953 v Vittorio Veneto, Relazioni internazionali, št. 22, 30. maja 1953) je onemogočila, da bi našli vsaj okvirno izhodišče za možne kompromisne rešitve. Nujne bi bile seveda obojestranske koncesije, na kar pa Italija ni bila pripravljena in je absolutno zavračala jugoslovansko zamisel, da bi rešili vprašanje z razdelitvijo, s kopromisom, ki bi enakopravno upošteval oba etnična elementa na spornem področju. Zaradi tega je naša država znova predlagala, naj bi se najprej lotili reševanja drugih odprtih vprašanj in tako ustvarili primerno vzdušje tudi za perspektivne razgovore o tržaškem problemu. " Dne 21. februarja 1953 je ameriški ambasador v Rimu. Bunker, kakor navaja Tarchiani (op. cit., str. 232, 233), sporočil De Gasperiju zamisel novega ameriškega predloga, ki naj bi zagotovil Italiji razen Kopra še Izolo in Piran, v zameno pa naj bi odstopil Jugoslaviji v coni A občini Zgonik in Dolino, razen tega pa dostop k morju s koridorjem pri Sv. Katarini (med sv. Nikolajem in sanatorijem v Ankaranu). Ta načrt naj bi predložili Jugoslaviji, kakor piše Tarchiani (prav tam, str. 238), z odločnim pritiskom. Za predlog pa je izvedel italijanski svetovalec v ZVU, De Castro, ki je italijansko vlado prepričal o nujnosti, da bi morala dobiti Italija tudi obalni pas do Savudrije. Za kompenzacijo pa je predložil, naj bi odstopili del tržaškega pristanišča Jugoslaviji za dobo 99 let (prav tam, str. 234). Še več pa je zahteval De Gasperi. Vztrajal je, da bi morala dobiti Italija vso obalo do Umaga. Tarchiani (prav tam, str. 260—273) poroča, da je bil predsednik italijanske vlade naravnost »obseden« od te zamisli. To povečevanje ozemeljskih zahtev pa je vznevojjilo Washington, k čemur je prispeval tudi slab vtis, ki ga je dobil Dullesov odposlanec Byington, ko je prvo polovico aprila 1953 .obiskal Rim in se tam razgovarjal tudi z De Castrom, ki je označil ameriški predlog za slabši od navadne razdelitve. Po razgovoru med Dullesom in De Gasperijem (24. aprila 1953) v Parizu so sicer ZDA privolile v italijanske zahteve, vendar so, kakor vrednoti Tarchiani (prav tam, str. 275, 276), izgubile prvotno zanimanje za predlagano rešitev in se je ameriška akcija po vsem tem omejila le na to, da je ameriški odpravnik poslov (7. maja 1953) izročil predlog državnemu sekretarju za zunanje zadeve Popoviču, pri čemer ga je slednji opozoril, da so že v teku neposredna pogajanja z Italijo. 552 9. Dne 7. junija 1955 so bile v Italiji parlamentarne volitve. Tako imenovane vladne stranke so po številu dobljenih glasov občutno nazadovale v primerjavi s splošnimi volitvami 18. aprila 1948.* Razlog toga nazadovanja je bila predvsem negativna politika na notranjem področju in izkoriščanje odprtega tržaškega vprašanja ni moglo bistveno spremeniti tega dejstva. Osma povojna vlada De Gasperija je ostala (28. julija 1955) v parlamentu v manjšini. Dne 15. avgusta je uspelo sestaviti novo vlado enemu izmed prvakov desnega krila Krščanske demokracije in bivšemu ministru gospodarskih resorjev v prejšni vladi, G. Pelli, ki se je v parlamentu oprl na desničarske stranke (podprli so ga monarhisti in z nekaterimi pridržki tudi neofašisti — MSI, ki so to ocenjevali kot možnost, da aktivneje posežejo v politično življenje). Temeljna koncepcija De Gasperijeve tržaške politike je bila enostranska rešitev v smislu tristranske deklaracije, kar naj bi da se ameriško zunanje ministrstvo vedno bolj nagiba k de facto prepustitvi cone A Italiji.« Z izjavami v poslanski zbornici (6. oktobra 1953) je italijanski ministrski predsednik Pella izvedel zadnji pritisk na zahodni velesili, poudarjajoč, >da bi preliminarna rešitev tržaškega vprašanja olajšala ratifikacijo o Evropski obrambni skupnosti v parlamentu« (Relazioni internazionali, št. 41, 10. ok- 554 tobra 1953). Italijanski uradni krogi so si prizadevali do skrajnosti izkoristiti priložnost, da bi spričo resnih francoskih pomislekov o tej pogodbi (slednjič jo je tudi francoski parlament zavrnil, 31. avgusta 1954), ki jo je forsirala ameriška diplomacija, dosegli koncesije v tržaškem vprašanju. Dne 8. oktobra 1953 sta ameriška in britanska vlada objavili uradno poročilo, »da nista več pripravljeni nositi odgovornosti za upravo v coni A in da sta zato odločili ukiniti britansko-anieriško vojaško upravo, umakniti svoje oborožene sile in prepustiti upravo v coni A italijanski vladi na dan, ki ga bodo še določili« (The Times, 9. oktobra 1953). Prepis tega sporočila so izročili še isti dan jugoslovanski in italijanski vladi. To odločitev sta ZDA in Velika Britanija sprejeli brez posvetovanja z Jugoslavijo, kar je neobičajno med članicami OZN, zlasti pa še med tistimi, ki so se bojevale skupaj kot zaveznice v zadnji vojni. ZDA in Velika Britanija, ki sta tudi v drugi fazi kljub nekaterim občasnim bolj realističnim pogledom obravnavali tržaško vprašanje predvsem »s stališča trenutne politične konstelacije in trenutnih, hkrati pa tudi neskončnih potreb italijanskega režima«, kakor vrednoti V. Vlahovic (Suvišna čutljivost. Borba 30. avgusta 1953), sta s sklepom 8. oktobra 1953 ob popolni prepustitvi cone A STO dosegli kulminacijo v svoji politiki enostranskega reševanja tržaškega vprašanja (po izjavi 20. marca 1948 in sklepu o soudeležbi Italije pri upravi cone A 9. maja 1952). Zahodni velesili sta s sklepom 8. oktobra grobo kršili mednarodno pravo in legitimne pravice in interese Jugoslavije, ki je bila neposredno prizadeta pri ureditvi vprašanja cone A, saj je bilo to področje na jugoslovanskem etničnem ozemlju, tržaško pristanišče pa je naraven izhod na morje za severozahodni del Jugoslavije, razen tega pa je jugoslovansko vojaško poveljstvo upravljalo drugi del STO (cono B). Na tiskovni konferenci (8. oktorba 1955) je podpredsednik Zveznega izvršnega sveta E. Kardelj izjavil, »da se jugoslovanska vlada ni pripravljena sprijazniti s stanjem, ki ga je ustvaril angloameriški sklep in da bo ukrenila vse, kar je v njeni moči, da bi zaščitila jugoslovanske interese v coni A« (Borba, 9. oktobra 1953). Istega dne (8. oktobra) so bile enote JA poslane kot okrepitev v jugoslovansko cono STO in na mejo med cono A in Jugoslavijo.* Italijanski uradni krogi so šteli angloameriški sklep za delno izpolnitev izjave z dne 20. marca 1948 in za bistveni korak naprej (gl. Tarchiani, op. cit., str. 289) pri reševanju tržaškega vprašanja v smislu italijanskih maksimalnih zahtev. »Zavezniška odločitev,« je pojasnjeval v poslanski zbornici ministrski predsednik Pella, »ni v nasprotju s tristransko izjavo, marveč se ob njej navdihuje in z njo povezuje« (Relazioni internazionali, št. 42, 17. oktobra 1952). Vprašanje cone B je torej ostalo za italijansko diplomacijo še naprej odprto. Sklep 8. oktobra je namreč vrednotila za osvojitev bistveno važnega položaja, ki naj bi ji olajšal akcijo, s katero bi zagotovila izpolnitev italijanskih zahtev glede cone B. " Protestna nota jugoslovanske vlade 9. oktobra vladama ZDA in Velike Britanije med drugim ugotavlja, da pomeni njun sklep enostransko kršitev mirovne pogodbe, da je enostranski akt v smislu delne izpolnitve tristranske izjave, da ne vsebuje nikakršnih jamstev za spoštovanje narodnostnih pravic Slovencev v coni A, pri čemer naša vlada opozarja, da se ni nikakor pripravljena odreči upravičenim jugoslovanskim interesom na tem ozemlju in zahteva, da se sklep ne izvede (Borba, 10. oktobra 1953). 555 v širšem okviru mednarodnih odnosov je pomenil angloamcriški sklep 8. oktobra 1955 oživitev negativne prakse reševanja spornih vprašanj z enostranskimi sklepi velesil brez posvetovanja in upoštevanja pravic in interesov neposredno prizadetih narodov. »Kirurški poseg«, kakor so označevali ta ukrep nekateri krogi v zahodnih prestolnicah, je bil nazoren primer take negativne prakse, drastična manifestacija zakulisne diplomacije, ki je povzročila najhujšo napetost v zvezi z reševanjem tržaškega vprašanja po maju mesecu leta 1945 ter resno ogrozila mir in varnost na tem področju. Odločenost naše države, da se z vsemi sredstvi upre metodi diktiranja, je bila zato pozitivna v globljem smislu, saj je s tem Jugoslavija branila splošna mednarodna načela miroljubnega sodelovanja, spoštovanja pogodbenih obveznosti in enakopravnosti vseh držav, kar vse je temelj mednarodnega miru in varnosti. Tretja faza 1. Ameriška in britanska diplomacija sta napačno računali, da se bo naša država z morebitnim formalnim protestom končno sprijaznila s stanjem, ki naj bi ga. ustvaril sklep 8. oktobra. Spontana in dinamična podpora naše javnosti, ki je prišla do izraza v velikih večdnevnih demonstracijah po vsej državi, je omogočila naši vladi sprejem najodločnejših ukrepov za zavarovanje svojih pravic. Predsednik Tito je v svojem govoru v Leskovcu (10. oktobra 1953) opozoril, »da bo Jugoslavija štela vkorakanje italijanskih čet v cono A za napadalno dejanje i)i poudaril, da ima naša država pravico uporabiti vsa sredstva, ki jih predvideva Ustanovna listina OZN. vključujoč tudi vojaško silo, ako bo to potrebno«, (Borba, 11. oktobra 1953). Uan pozneje (11. oktobra) je predsednik Tito v Skoplju preciziral, » da bo tisti trenutek, ko bo stopil prvi italijanski vojak v cono A, tja vkorakala tudi naša vojska« (prav tam, 12. oktobra 1953). Jugoslovanska vlada je štela uporabo vojaške «ile za zadnje sredstvo''', prizadevala si je, da bi po miroljubni poti, z razgovori našli izhod iz kritičnega položaja. Za začetek razgovorov je postavljala le en pogoj: da ne sme priti pred tem niti med pogajanji do dejanske izpolnitve sklepa 8.oktobra, saj bi v tem primeru izgubila konferenca sleherni smisel. Dejstvo, da se je mednarodni položaj Jugoslavije v obdobju 1951—l<)"i3 bistveno zboljšal, in odločenost naše vlade, da tudi z vojaško silo zaščiti ss^oje interese na STO, sta preprečila, da Jugoslavija ni bila z izpolnitvijo sklepa 8. oktobra 1953 postavljena pred izvršeno dejstvo tudi dejanske priključitve cone A k Italiji, ki je razen tega puščala odprta vrata za nadaljnje italijanske zahteve po coni B. Politika ZDA in Velike Britanije, ki jo je sklep 8. oktobra •¦¦ V memorandumu, ki ga je naša vlada poslala 12. oktobra 1953 generalnemu sekretarju OZN, poudarja, da šteje za svojo pravico in dolžnost, da se v duhu člena 31 Ustanovne listine upre z vsemi sredstvi izvedbi sklepa 8. oktobra, kakor tudi. da to vprašanje predloži ustreznemu organu OZN, vendar dodaja, da želi najprej ukreniti vse, da bi z neposrednimi razgovori v duhu člena 35 Ustanovne listine z vladami ZDA, Združenega kraljestva in Italije odstranili nastali nevarni položaj. Isti predlog vsebuje tirdi nota naše vlade (12.oktobra) vladam ZDA, Velike Britanije in Italije. Dne 12. in 13. oktobra 1955 je državni sekretar za zunanje zadeve K. Popovič imel v Washing-tonu razgovor z ameriškim zunanjim ministrom Dullesom, ki je zagotovil, da bodo jugoslovanski predlog o četverni konferenci proučili z največjo pozornostjo. 556 v očeh mednarodne javnosti močno kompromitiral, je bila pred razpotjem-ali s silo uveljaviti enostransko odločitev, pri čemer bi bila neizbežna zaostritev, ki bi bila kritičnejša, kakor je bila maja 1945; ali pa privoliti v enakopravne razgovore, na katerih bi si prizadevali najti rešitev, ki bi recipročno upoštevala interese obeh strani in s tem ustvariti pogoje za trajnejšo pomiritev na tem področju. Seveda je bila evolucija od enostranskega diktata do sprejema metode neposrednega sporazumevanja brez poprejšnjega prejudiciranja predmeta razgovorov težavna in postopna. Po odločnem jugoslovanskem protestu sta sicer ameriška in britanska diplomacija odstopili od zamisli, da bi takoj izvedli sklep 8. oktobra in sta zagovarjali stališče o postopni prepustitvi cone A Italiji. To naj bi bila nekaka »tiha aneksija«, ki naj bi jo izvedli tako, da bi za začetek izročili Italiji vso civilno upravo, medtem ko bi preložili italijansko vojaško zasedbo na poznejši čas. Za Jugoslavijo je bila ta koncepcija nesprejemljiva. Predsednik Tito je v intervjuju dopisniku AFP izjavil, »da ni bistveno vkorakanje italijanskih čet, marveč je bistvena izročitev tegn o/.em-Ija Italiji. Tudi v tem primeru se ne spremeni naša odločitev, da bi jugoslovanske čete vkorakale v cono A« (Borba, 24. oktobra t953). Italijanski uradni krogi so vnovič povezali rešitev tržaškega vprašanja z ratifikacijo pogodbe o evropski obrambni skupnosti (gl. intervju ministrskega predsednika Pelle 31. oktobra uredniku Le Monde, Relazioni internazi-onali, št. 45, 7. novembra 1953). Italijanski ambasador v Wasliingtonu, Tarclii-ani, pa je 5. novembra izročil zunanjemu ministru Dullesu poslanico italijanske vlade, ki je zahtevala izpolnitev »dane besede« in absolutno zavračala predlog o sklicanju kakršne koli konference pred izvedbo sklepa o prepustitvi cone A Italiji (gl. Tarchiani, op. cit., st. 292). Italijanska diplomacija je pri tem uporabila znane metode pritiska: od sklicevanja na notranje razmere pa do namiga, da bi utegnilo nerazumevanje s strani zaveznikov povzročiti celo spremembo italijanske zunanje politike. Trdo in nervozno stališče italijanske vlade, kakor ga komentira Tarchiani (op. cit., str. 295), ni povzročilo učinka, kakršnega so pričakovali rimski uradni krogi. Ko akcija, da bi z diplomatskim pritiskom dosegli izpolnitev enostranskega sklepa 8. oktobra, ni uspela, je prišlo v Trstu v dneh od 4. do 6. novembra 1953 do neredov (v glavnem organiziranih izven cone A),* na katere se je nato italijanska diplomacija sklicevala, ko je zahtevala takojšnjo prepustitev Trsta Italiji. Dne 15. novembra 1953 so vlade ZDA, Velike Britanije in Francije (po oktobrski krizi so vnovič tudi Francijo neposredno pritegnili k reševanju tržaškega vprašanja) tajno predložile sklicanje petorne konference, vendar je ta pobuda med drugim vsebovala pogoj, da bi pred začetkom in med traja- * Demonstracije (med katerimi je bilo šest oseb ubitih in 162 ranjenih) so imele, zlasti 5. in 6. novembra, v glavnem protibritanski značaj. Glede italijanske zahteve, da bi odstavili poveljnika cone A britanskega generala AVintertona, je ameriški zunanji minister Dulles na tiskovni konferenci 9. novembra izjavil, »da ima ameriška vlada v generala Wintertona polno zaupanje in da je po njenem mnenju ravnal korektno« (New York Times, 10. novembra 1953). Britanski zunanji minister Eden pa je istega dne v Spodnjem domu o izvoru teh neredov izjavil, »da so bili provocirani in delno organizirani izven cone A ter da so organi ZVU 3. in 4. novembra zavrnili tri tisoč oseb v organiziranih skupinah iz Italije, ki so zahtevale vstop v cono« (Times, 10. novembra 1953). 557 njem konference zamenjali del osebja z italijanskimi uradniki.* Za našo državo je bil ta predlog nesprejemljiv, ker je bil v nasprotju z njenim načelnim stališčem, da so možna le pogajanja na enakopravni podlagi, brez kakršnih koli poprejšnjih koncesij enemu izmed udeležencev. V svojem govoru v Beogradu (15. novembra 1953) je predsednik Tito predložil tudi konkretno rešitev, ko je izjavil, »da bi prišla po njegovem mnenju v poštev edino pravilna razdelitev, pravilna, kolikor je to najbolj mogoče, da bi tako ustvarili znosne odnose med našo državo in Italijo« (Borba za mir i medjunarodnn saradnju Vil, str. 366). Dne 5. decembra 1953 je italijanska vlada sprejela jugoslovanski predlog o obojestranskem umiku čet z meje; ta umik se je začel takoj, končal pa v 15 dneh. Sporazumeli so se tudi o ukinitvi omejitve izvoza nekaterih predmetov v Jugoslavijo, ki jih je uvedlo 29.oktobra 1953 italijansko ministrstvo za zunanjo trgovino. Ti ukrepi so bistveno olajšali normalizacijo odnosov in ustvarili znosnejše vzdušje med obema državama. Umaknitev čet pomeni tudi formalni zaključek dramatične zaostritve, ki je meseca oktobra grozila, da se utegne spremeniti v oborožen spopad. Velika Britanija in ZDA sta v tem obdobju začeli upoštevati, da pri odločitvi 8. oktobra ni bila zgrešena le oblika, marveč tudi njeno bistvo. To spremembo njunega stališča ponazarja govor predsednika britanske vlade Churchilla, ki je 18. decembra 1953 v Spodnjem domu zagotovil, da si bo Velika Britanija prizadevala pripeljati Jugoslavijo in Italijo za konferenčno mizo na vzajemno sprejemljivi osnovi. Ta kvalitetna sprememba v stališču zahodnih velesil je ustvarila stvarno podlago za prizadevanje, da bi našli kompromisno rešitev. Januarja leta 1954 so se predstavniki Jugoslavije, ZDA in Velike Britanijo sporazumeli o metodi razgovorov (odločilnega pomena je bil pri tem sestanek ameriškega ambasadorja Riddelbcrgerja z državnim sekretarjem za zunanje zadeve Popovičem 8. januarja 1954), po katerem naj bi bila najprej pogajanja med Jugoslavijo in zahodnima velesilama, čemur bi sledili podobni razgovori z Italijo. ZDA in Velika Britanija, ki sta izvajali začasno upravo cone A, sta s tem prevzeli vlogo posredovalca med obema neposredno prizadetima državama. 2. Namen pogajanj, ki so začela 2. februarja 1954 v Londonu med jugoslovanskimi, britanskimi in ameriškimi predstavniki, je bil preučiti celotni položaj v zvezi s tržaškim vprašanjem in na temelju tega ustvariti osnovo za sporazumno rešitev. Ker ti razgovori niso bili povezani z nikakršnim poizkusom, vnaprej prejudicirati rešitev, je naša država vanje privolila, saj je bilo to v skladu z njeno celotno politiko po 8. oktobru 1953. Vodja jugoslovanske delegacije na teh razgovorih, ambasador dr. Velebit,** je, pojasnjujoč jugoslovansko stališče (3. februar ja 1954), med drugim izjavil, da je razdelitev mogoča le ob dosegi tako imenovanega etničnega ravnovesja, razen tega pa mora upoštevati jugoslovanske gospodarske interese na tem območju in konkretno * Dne 15. oktobra 1955 je Varnostni svet OZN razpravljal o sovjetski resoluciji (predloženi 12.oktobra), ki je spet zahtevala uveljavitev določb mirovne pogodbe z Italijo glede STO in predlflgala za guvernerja švicarskega polkovnika Fliickingerja. Po kratki izmenjavi mnenj so preložili razpravo na 20. oktober, kar se je pozneje še trikrat ponovilo: 2. novembra, 23. novembra in 16. decembra, ko so sklenili preložiti tržaško A-prašanje z dnevnega reda Varnostnega sveta za nedoločen čas. "* Ameriško delegacijo na razgovorih je vodil LIewe!lyn E. Thompson,, britansko pa Geoffrev W. Harrison. 558 zagotoviti spoštovanje narodnostnih pravic jugoslovanskega življa na ozemlju, ki bi pripadlo Italiji- V izjavah dopisniku Timesa (3. marca 1954) je predsednik Tito opozoril, da je za Jugoslavijo nesprejemljiva kakršna koli rešitev, ki bi spremenila obstoječi status quo v njeno škodo. Med napornimi razgovori sta se izoblikovali dve možnosti rešitve: prva, razdelitev STO ob manjši modifikaciji tedanje demarkacijske črte med obema državama v korist Jugoslavije in z jamstvom obeh velesil, da ne bosta podpirali nadaljnjih pretenzij nobene izmed neposredno prizadetih strani (gl. odgovore predsednika Tita 7. maja 1954 direktorju časopisa New Tork Timesa za Evropo Sulzbergerju, Borba za mir i medjunarodnu saradnju VIII, str. 136—158) in druga {to je bilo ključno vprašanje prve faze razgovorov), ki naj bi Jugoslaviji zagotovila izhodišče na morje v samem Trstu, oziroma v njeg»vi neposredni bližini, medtem ko naj bi Italiji pripadli nekateri etnični italijanski otoki v coni B.* Po skoraj štirimesečnih razgovorih (od 2. februarja do 31. maja 1934) so se v drugi fazi sporazumeli o prvi alternativi. Kakor rekonstruira Tarchiani (op- cit., str. 503. 304). je bila londonska kompromisna rešitev v naslednjem: raztegnitev jugo-slovatiske civilne uprave na cono B. oziroma italijanske na cono A, premaknitev demarkacijske črte od Debelega na Tenki rtič v korist Jugoslavije, recipročni statut za zaščito manjšin, prepoved preganjanja zaradi politične aktivnosti v zvezi z reševanjem tržaškega vprašanja, ureditev visečih finančnih vprašanj med obema državama in ukrepi, ki naj bi olajšali sodelovanje. 3. Zlom politike italijanskega ministrskega predsednika Pelle, da s silo (vojaška demonstracija na naši meji, permanentni diplomatskopolitični pritisk pri zahodnih zaveznikih, zlasti v ZDA) reši tržaško vprašanje, je postopoma povzročil revizijo dosedanjega italijanskega stališča, ki je bilo zgrajeno predvsem na hipotezi, da bo Italiji uspelo vzporedno s krepitvijo njenega položaja v zahodnih vojaških in drugih organizacijah rešiti tudi tržaško vprašanje v skladu z njenimi maksimalnimi zahtevami. Po odstopu Pellove vlade (5. junija 1934) je 11. februarja 1954 sestavil novo vlado predstavnik centra v večinski stranki, Mario Scelba.** Njegova vlada je zavzela bolj zmerno in '' Jugoslovanski predstavniki so zahtevali izhod na morje na področju Skednja in Zavel j ter so bili v tem primeru pripravljeni razpravljati o usodi nekaterih etnično italijanskih otokov v coni B. Britansko-ameriške variante, ki so upoštevale to možnost, čeravno skrajno omejeno, glede izhoda na morje v Tržaškem zalivu, so izpolnitev sleherne jugoslovanske zahteve povezovale z obsežnimi kompenzacijami v korist Italije v coni B. O ozemeljskih določbah je bilo največ govora, kakor navaja takratni predsednik zunanjepolitičnega odbora Zvezne ljudske skupščine, V. Popovič (Borba, 6. oktobra 1934), pri čemer so zahtevali od Jugoslavije posamezne dele cone B za minimalne koncesije v zaledju mesta Trsta. Vztrajali so pri zamenjavi obalnega pasu v coni B za nekatere vasi v zaledju mesta Trsta, toda zavračali so kot nemogoče. da bi dobila Jugoslavija širši izhod na morje v Tržaškem zalivu. Zato je naša država vztrajala pri stališču, da za take koncesije ni vredno deliti cone B Italija je namreč kategorično zavračala možnost jugoslovanskega izhoda na morje na tem področju. Rimski uradni krogi so celo nasprotovali, da bi dobila naša država v uporabo, ki bi bila zajamčena z mednarodnim sporazumom, kak del tržaškega pristanišča, »ker bi bila taka rešitev«, kakor je pisal takratni predsednik italijanske republike Einaudi (Lo scrittoio del presidente, str. 92 in naprej), »mnogo slabša kot graditev novega jugoslovanskega pristanišča v Kopru ali drugod«. ** To je bila koalicijska vlada, ki se je opirala v parlamentu na obnovljeno zavezništvo strank tako imenovanega meščanskega centra: Krščanske demokracije, socialnodemokratske, republikanske in liberalne stranke. 559 realistično stališče do rešitve tržaškega vprašanja (gl. govor predsednika vlade Scelbe v senatu 18. februarja, Relazioni internazionali, št. 9, 27. februarja 1954). »Čas je še nadalje«, kakor ugotavlja takratni italijanski ambasador v Wasliingtonu, Tarchiani (op. cit., str. 505), »slabšal italijanske pozicije.« Zahodne velesile pač niso več kot poprej aprioristično favorizirale italijanskega stališča. 5. aprila 1954 je odstopil politični svetovalec italijanske vlade pri ZVU, De Castro, zaradi nesoglasij z vlado in italijanskimi funkcionarji, ki so prevzeli vodstvo posameznih resorjev ZVU na podlagi sporazuma 9. maja 1952 (gl. Giorgio Cesare, Gli otto predecessori di Confalonieri, revija Trieste, št. 29, 1959). De Castro je zagovarjal italijansko maksimalno tezo, ki naj bi zagotovila Italiji razen pretežnega dela cone A še skoraj ves obalni pas v coni B (do Savudrije). Dne (.junija 1954 se je začel drugi del tristranskih razgovorov (med angloameriškimi in italijanskimi predstavniki). Na sestanku kolegija v palači Chigi (9. junija), ki mu je predsedoval zunanji minister Piccioni, so sklenili poslati ambasadorju v London, Brosiju (vodji italijanske delegacije), navodila, po katerih naj bi si prizadeval ohraniti status quo glede demar-kacijske črte in da so enakovredne koncesije, ki pa izključujejo področje med Debelim in Tenkim rtičem, največ, v kar lahko privoli (Tarchiani, op-cit., str. 304). Med pogajanji (od 16, junija do 9. julija) o sleherni točki dosežene kompromisne rešitve v prvi fazi tristranskih razgovorov (med Jugoslavijo in zahodnima velesilama) je bil najtrši oreh ozemeljsko vprašanje. Italijanski uradni krogi so zavračali spremembo demarkacijske črte v prid Jugoslaviji, zlasti še na obalnem področju. Italijanska diplomacija se je pri tem spet predvsem zanašala na ameriško podporo. Med vsem trajanjem razgovorov v Londonu, piše Tarchiani (op. cit., str. 502), je tekla živali:;i korespondenca med Rimom in Washingtononi. Italijanski uradni krogi so še zdaj, čeravno ne več v tako drastični obliki, opozarjali, da sta tržaško vprašanje in vprašanje Evropske obrambne skupnosti »psihološko povezani-;. Razen o ozemeljskem vprašanju je bilo' dosti polemike tudi o načinu, kako zagotoviti narodnostne pravice jugoslovanskega življa na področju, ki bi pripadlo Italiji. Naša država je vztrajala pri stališču, da je treba določiti stvarna in podrobna jamstva spričo trpkih izkušenj z ravnanjem italijanskih oblasti med obema vojnama. Tudi pravna oblika sporazuma je bila predmet dolgotrajnih pogajanj (gl. Basilio Cialdea, L'alleanza balcanica e il compro-niesso per il Territorio Libero di Trieste, La Comunita internazionale, št. 4, 1954). Šele med obiskom namestnika stalnega podsekretarja v ameriškem zunanjem ministrstvu, R. Murpliyja (od 14. do 19. septembra 1954), ki je ob tej priložnosti izročil predsedniku Titu poslanico predsednika ZDA Einsen-howerja, »katera je,« kakor ugotavlja predsednik Tito (gl. poslanico predsednika Tita Einsenhowerju 6. oktobra, Borba, 7. oktobra 1954), »v veliki meri omogočila, da so bile premagane zadnje ovire«, je prišlo do kompromisnih sklepov, zlasti glede osrednjega spornega vprašanja — določitve demarkacijske črte. S tem je bila pot za dosego končne rešitve odprta. 4. Za vse povojno reševanje tržaškega vprašanja je kot osnovna zakonitost značilen spopad dveh elementov: poizkusov diktiranja in enostranskega reševanja (pr\a in druga faza) in elementov enakopravnega sporazumevanja (tretja faza). Naša država je odločilno prispevala k uveljavitvi te druge, pozitivne koncepcije s svojo originalno, dosledno miroljubno politiko, ki 560 temelji na notranje demokratični, socialistični ureditvi naše države, saj so zunanjepolitične akcije odsev notranjepolitičnih procesov in razmer. Parafiranje londonskega memoranduma o soglasju 5. oktobra 1954 pomeni praktično priznanje učinkovitosti metode enakopravnega, sporazumnega reševanja spornih vprašanj. Bistveni pomen te solucije za Jugoslavijo je v tem, da so vse prizadete strani stvarno priznale, da brez upoštevanja interesov in privolitve naše države ni mogoča rešitev tržaškega vprašanja, da je kompromis možen le z dosego ravnovesja med jugoslovanskimi in italijanskimi zahtevami. Memorandum o soglasju je tipična taka rešitev, ki je terjala popuščanje in zmernost na obeh straneh. To je bilo največ, kar je lahko Jugoslavija v danem položaju dosegla.* Čeravno ta' sporazum ni popolnoma zadovoljil naših nacionalnih interesov, vendar je zmanjšal ozemlje, na katerem prebiva naš živelj in ki je ostalo izven naših meja (z memorandumom 5. oktobra 1954 sta obe strani sprejeli obstoječo ozemeljsko razdelitev: jugoslovanska uprava se je raztegnila na cono B, italijanska pa na cono A, razen tega so se v nasprotju z dvostransko izjavo 8. oktobra 1953 zdaj zahodne velesile izrecno izjavile o coni B, da ne bodo nudile nikakršne podpore niti zahtevam Jugoslavije niti Italije glede ozemlja, ki je pod suverenostjo ali upravo ene izmed njih). Trst je sicer ostal Italiji, vendar so Slo-vejici prvič v svoji zgodovini dobili izhod na morje ob mednarodnem priznanju in privolitvi Italiije, razen tega pa so bile podrobno zagotovljene narodnostne pravice Slovencev na področju, ki je prišlo pod italijansiko upravo •'Posebni statut, priloga II memoranduma). To je prvi mednarodni instrument, ki je sicer na omejenem področju kompaktno uredil zaščito jugoslovanske etnične skupine v drugi državi. Recipročnost, ki se nanaša na italijansko manjšino v Jugoslaviji, je pri tem pomenila samo preciziranje že v praksi (pozitivni predpisi naše zakonodaje, participacija državljanov italijanske narodnosti tudi v najvišjih organih ljudske oblasti) uveljavljenih načel. Kompromisna ureditev enega izmed najbolj kompliciranih povojnih evropskih problemov, za katerega rešitev so nekateri menili, da bo potrebno obdobje vsaj ene generacije in ki je nenehno grozilo, da se spremeni v neposredno grožnjo miru, je bila stvaren dokaz o možnosti miroljubne poravnave tudi najbolj kompliciranih spornih vprašanj s pogajanji ob obojestranski pripravljenosti na žrtve. Nedvomno je pozitivna rešitev tržaškega vprašanja (12. oktobra 1954 je tudi predstavnik SZ sporočil predsedniku Varnostnega sveta OZN, »da je njegova vlada sprejela na znanje doseženi sporazum«) neposredno prispevala k splošnemu zboljšanju vzdušja v med- * »Mi smo začeli,« je izjavil takratni državni podsekretar za zunanje zadeve dr. Bebler (Borba, 9. oktobra 1954) na seji odbora za zunanje zadeve Zvezne ljudske skupščine 8. oktobra, »s STO, se pravi z obstojem ozemlja, ki je zajemalo obe coni, ozemlja, ki je bilo izven meja Jugoslavije in katerega usoda ni bila zagotovljena. Nenehno je obstajala nevarnost, da se cona A postopoma priključi k Italiji in da se ves spor prenese na cono B. Mi bi zaradi tega prišli v položaj, da se ozemeljski spor rešuje na ta način, da se razpravlja le o coni B in da bi bilo treba njo deliti. Da je bila ta nevarnost resna, je pokazala izjava 8. oktobra, ko smo sicer cono B ohranili, vendar se je želel ves spor prenesti na to cono in ustvariti .gotovo dejstvo', po katerem ne bi imeli možnosti dobiti mednarodno priznanje za svojo posest cone B.« "i6 Naša sodobno?^! 561 narodnih odnosih tega obdobja in tudi olajšala sklenitev državne pogodbe z Avstrijo (15. maja 1955), saj je SZ povezovala ureditev tega vprašanja s poprejšnjo rešitvijo tržaškega problema. Razen tega je sporazumna solucija tržaškega spora odstranila hipoteko, ki je prej v veliki meri hromila sposobnost zunanjepolitične akcije obeh najbolj neposredno prizadetih držav. Pozitivna bilanca jugoslovansko-italijanskih odnosov po rešitvi tržaškega vprašanja (to sodelovanje se je zlasti razvilo na gospodarskem področju, kjer je spričo medsebojne komplementarnosti nacionalnih ekonomik in vzajemnih koristi že ustvarjena podlaga za višjo oJjliko gospodarske kooperacije med obema državama) potrjuje, da je bila kompromisna solucija v trajnem interesu obeh neposredno prizadetih strani. Tržaški sporazum je pomenil prelomnico v povojnih jugoslovansko-italijanskih odnosih, začetek pozitivne revizije starih negativnih stališč, pri čemer proces medsebojnega zbliževanja pospešuje nastanek novih elementov, ki postoipoma ustvarjajo kvalitetne spremembe v celotni dosedanji nadstavbi jugoslovansko-italijanskih stikov. V sodobnem blokovsko razcepljenem svetu pa je to stvaren dokaz možnosti konstruktivnega sodelovanja (mali obmejni promet je spremenil jugoslovan-sko-italijansko mejo v eno izmed najbolj odprtili v Evropi) med državami z različnimi politično-ideoloskimi koncepcijami in tlružbenimi ureditvami. Novi odnosi tudi na obmejnem področju ustvarjajo novo, bolj zdravo splošno vzdušje, ki vedno bolj postaja politični činitelj trajnega pomena, katerega morata upoštevati obe državi pri svojih diplomatskih in političnih sklepih v okviru medsebojnih odnosov. Razen tega pa to prispeva k razbijanju kon-formistične sheme o funkciji manjšin, preživelih nazorov in koncepcij. »Načelo samoopredelitve in enakopravnosti narodov ne more biti nekaka prehodna politika,« resumira E. Kardelj (Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ob drugi izdaji, str. LXXIV), »marveč nujen subjektivni in objektivni pogoj, brez katerega se ne morejo normalno razvijati objektivni procesi zbliževanja narodov-« Geneza celotnega povojnega (vseh treh faz) reševanja tržaškega vprašanja v vsem potrjuje nunjost, da je treba v odnosih med obema sosednjima državama radikalno zavreči stare koncepcije in nekdaj dominirajoče predsodke, da mora biti osnovna gibalna sila medsebojnih stikov — prizadevati si z lastnimi močmi rešiti odprta vprašanja, pri čemer obe državi izhajata le iz vzajemnih trajnih koristi, ne pa s stališč, ki bi bila povezana s politično etrategijo tega ali onega bloka, te ali one skupine držav (odprto' tržaško vprašanje je bilo, zlasti v prvi fazi, ena izmed značilnih pojavnih oblik splošne mednarodne napetosti, primer, na katerem se je drastično zrcalila vsa absurdnost in brezizhodnost blokovske politike). To pa praktično pomeni, da je politika aktivne koeksistence, kar pomeni usmeritev k trajni kooperaciji v mednarodnih odnosih ob doslednem upoštevanju načel enakopravnosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih, edino mogoča alternativa, ki lahko pospeši proces jugoslovansko-italijanskega zbližanja. Trst ima lahko v sedanjih razmerah (njegova vloga je bistvenega pomena za praktično izvajanje politike sporazumevanja in sodelovanja) dvoje funkcij: prvič, pozitivno funkcijo spone spričo tragičnih izkušenj v polpreteklem razdobju in ob spozna- 562 njii, da je moč vskladiti interese obeh strani; ali pa. drugič, negativno funkcijo, ki je bila zanj značilna v bližnji preteklosti, ko je bil mostišče za poizkuse imperialistične penetracije in ekspanzije. Zagotovitev prve fnukcije je nedvomno v trajnem interesu obeh držav, pri čemer pa je nujno dosledno upoštevati dva elementa: prvič, z italijanske strani priznanje sprememb, ki jih je zadnja vojna in revolucija vnesla v državno in družbeno življenje Jugoslavije in drugič, zaupanje jugoslovanske javnosti v demokratične sile sodobne italijanske republike, v njihovo zrelost in sposobnost, da onemogočijo morebitne spletke ekstremističnih reakcionarnih sil, ki bi si prizadevale za restavracijo droge negativne funkcije Trsta. J a n k o J e r i 563