številka 16 december2010 Tema SamoTTior Sola Glbt-učitelji/ce Vojska Vprašaj in govori Na naslovnici je znamenita magično realistična slika »Biciklista« ameriškega gejevskega umetnika Paula Cadmusa. Slika je nastala leta 1933, Cadmusova dela pa so bila predstavljena v sklopu razstave »Here! Queer!: Umetnost in homoseksualnost«, ki je v novembru potekala v Kulturnem klubu Q na Metelkovi. Zadnje... Eltonu Johnu (62) in njegovemu možu Davidu Furnishu (48) se je za božič s pomočjo nadomestne matere rodil sin Zachary. V sporočilu za medije sta povedala, da je Zachary »zdrav in močan«, onadva pa srečna in vesela. Kaj si je ob tej novici mislil George Michael, ne vemo. Si pa mislimo. + Sodišče v Ugandi je odločilo, da ugandski mediji ne smejo objavljati seznamov domnevnih homoseksualcev, kot je to pred časom storil ugandski dnevnik Rolling Stones. Tega so tožili trije borci za pravice istospolno usmerjenih. Na sodišču so poročali, da so bili ljudje s seznama po objavi žrtve napadov, saj so k temu spodbujali sami mediji - eden od časopisov je, na primer, ta seznam naslovil s pozivom »Obesite jih!« Tožniki, ki jim mora Rolling Stones izplačati 500 eurov odškodnine, sodbo označujejo kot prelomno in menijo, da medijem postavlja nov standard: obravnavo homoseksualcev kot človeških bitij. + Hrvaška vlada je napovedala, da bo aprila opravila popis prebivalstva. Državljanom se na popisu ne bo potrebno izrekati o narodnosti in veroizpovedi, če tega ne bodo želeli, bodo pa zato državljane poleg vprašanja o zakonskem stanu spraševali o vrsti skupnosti, v kateri živijo. Na voljo pa bodo imeli naslednje odgovore: zakonska skupnost, izvenzakonska skupnost, istospolna skupnost ali nobena izmed teh. Odgovor na vprašanje je obvezen, da s tem posegajo v posameznikovo intimo pa očitno še nikomur ni prišlo na misel. Prav tako se jim ne zdi problematično takšno posredno povpraševanje po spolni usmerjenosti, ki je v homofobični državi, za kakršno velja Hrvaška, še toliko bolj vprašljivo.^ + Češka naj bi pri preverjanju prosilcev, ki za azil zaprosijo na osnovi svoje spolne usmerjenosti, uporabljala sporno metodo, imenovano »falometrično testiranje«. Prosilci si tako ogledajo pornografski film s prizori heteroseksualne spolnosti, nadzorniki pa preverjajo, ali se pri tem vzburijo ali ne in na ta način poskušajo ugotoviti, ali je nekdo res istospolno usmerjen. Evropska komisija je prakso označila za ponižujočo in Češko pozvala, naj z njo preneha. + Narobe. Revija, kjer je vse prav. Letnik IV, številka 16 December 2010 ISSN 1854-8474 Urednik: Roman Kuhar [narobe.urednik@gmail.com] Sodelovali so: Aleš Zobec, Ana Janjevak, Anamarija Šporčič - Janis, Andrej Zavrl, Hannes Dollinger, Helena Janečič, Irena Woelle, Jasna Magič, Katarina Majerhold, Ksenija Zubkovič, Lothar Orel, Luka Pieri, Mihael Topolovec, Mitja Blažič, Rok Podkrajšek, Suzana Tratnik, Viki Kern, Zala Hriberšek, Zoran Rodic [e-naslovi uredništva na www.narobe.si] Lektorica: Zala Hriberšek Urednica fotografije: Nada Žgank Slika na naslovnici: Paul Cadmus Oblikovanje: Irena Woelle m Izdaja: Društvo informacijski center Legebitra Trubarjeva 76/a, 1000 Ljubljana Vodja projekta: Simon Maljevac Tisk: Tiskarna Pleško Naklada: 800 izvodov mVjfc .Ws Revija je izšla ob finančni pomoči SOb (Študentska organizacija Univerze v Ljubljani), Urada RS za mladino in Urada za mladino MOL. ^creative ^commons --------Ilir [priznanje avtorstva + nekomercialno]. Za Narobe ni potrebno plačati. Naročite si Narobe na dom po pošti www.narobe.si [rubrika: naročanje] Narobe na www.facebook.com [išči: Revija Narobe] UVODNIK ZAMISLJ£N£ R£SNIC£ Sredi decembra je Ben Brown za BBC News intervjuval britanskega političnega aktivista in blogerja Jodyja McIntyreja. Jody je hendi-kepirana oseba - na vozičku je zaradi multiple skleroze. Po študentskih protestih v Londonu, ki so potekali zaradi napovedanih povišanj šolnin, se je na internetu pojavil posnetek, na katerem Jo-dyja med protesti štirje policisti brutalno potegnejo z vozička in ga - povsem nemočnega - zvleče-jo čez cesto na drugo stran. Novinar ga je na začetku intervjuja vprašal, če je res, da se je z vozičkom vozil proti policajem. McIntyre je odgovoril: »Mislim, da je opravičevanje tega, da je policija hendikepirano osebo potegnila z vozička in jo vlekla čez cesto na drugo stran, smešno, in presenečen sem, da ste pravkar želeli storiti prav to.« A novinar ni odnehal: »Torej ni res, niste se vozili proti policiji?« McIntyre mu je nato pojasnil, da vozička fizično ne more premikati sam. Porival ga je njegov brat. »S posnetka pa je povsem jasno, da nikogar nisem ogrožal,« je še dodal. Po vsem tem, ko smo gledalci izvedeli, da se McIntyre ne more premikati sam in da nima nikakršne fizične moči, ga je novinar še vedno vprašal: »Ste morda v policijo metali kakšne predmete?« McIntyre je mirno odgovoril, da v policijo ni metal ničesar. Ampak novinar še vedno ni odnehal: »Ali ste morda vpili kakšna žaljiva gesla?« McIn-tyre, ki zaradi multiple skleroze težko govori, je izgubil živce: »Ali res mislite, da človek z multiplo sklerozo na vozičku lahko kakorkoli ogrozi vojsko oboroženih policajev?« Na vprašanje ni dobil odgovora, novinar pa je še kar naprej želel dokazati resnico, ki si jo je zamislil v svoji glavi: »Ampak zase pravite, da ste revolucionar,« je zatrdil. McIntyre odgovo- ri: »To je beseda, to ni fizično dejanje, s katerim bi lahko napadel policijo.« Ves ta novinarski fiasko me je spomnil na baje paradno oddajo RTV »Pogledi Slovenije«, v kateri je novinar Bojan Traven s prižgano kamero vstopil v pisarno Urada za enake možnosti in trdil, da je njihova pisarna javni prostor in zato tam lahko nenapovedano snema. (Le zakaj je potem sprva snemal na skrivaj?) Ker direktorice ni bilo v pisarni, je svoj prispevek sklenil z namigom, da so prijetni pomladni sončni dnevni kot nalašč za sprehod po Ljubljani. Ni ga zanimalo, ali je direktorica morda na službenem sestanku izven hiše. Edino dokazilo, da nekdo dela, naj bi bilo dejstvo, da sedi v svoji pisarni. Podobno kot BBC-jev novinar je imel svojo zamišljeno resnico - ki jo je pač »dokazal« s populističnim paberkovanjem. Slednjega je v slovenskih medijih kolikor želite. Eden od novinarjev v desničarskem (oprostite: medij-sko-pluralizirano-uravnoteženem) mediju je reportažo z letošnje Parada ponosa sklenil z besedami: »Na paradi sem zdržal do začetka rajanja. S seboj sem imel listek z napisom »Tut jst sm lezbika«. A si ga nisem pripel na prsi, pa ne zato, ker bi se bal, da me bodo zaradi sovražnega govora prijeli policisti ali pretepli geji, pač pa zato, ker sem se bal, da bi me naskočile lezbijke. Pa med njimi ni bilo niti ene greha vredne.« Zaključek tega zapisa naj bi bil zabaven - in verjetno so se kakšni heteroseksistič-ni prasci ob tem celo nasmejali. Meni pa tovrstno pisanje in opisani novinarski fiaski sporočajo le eno: novinarstvo (v Sloveniji) je danes ^ u kurcu. Ostane nam samo še to, da beremo aktivistične bloge. In depeše, ki nam jih pošilja Julian Assange. ROMAN KUHAR, UREDNIK 2 Novice od tu 5 Novice od tam 7 Slovnica Intervju 8 Michael Stock: Razglednica očetu 11 Zgodilo se je pred ^ Tema 12 Skočil bom z mostu, oprosti Kolumna 16 Mitja Blažič: Dragi dedek Mraz! Woof! 17 Suzana Tratnik: O dvomu in dobrem filmu Šola 18 Oprostite, gospa učiteljica, ste lezbijka? 18 Neznosna lahkost molka Vojaščina 21 Homoseksualci v vojski - dosežek ali problem? 23 Slovenska vojska o homoseksualnosti Kamp(iranje) 24 Camp naš vsakdanji Knjiga 25 Lambda 1990 - 2010 27 Gaygogreen Plošča 28 The Toronto Drug Bust - znoj, bleščice in rockenrol Film 30 Festival lezbičnega in gejevskega filma 31 Dennis Todorovic: E, moj Saša Slika 35 Razstava avto/portretov sedmih aktivistk 36 Razstava »Here! Queer!« in Dare Zatler - Dan Teater 38 Pedri in transi, plesalci in prevajalci 39 Slovarček Intervju 40 Maja Pan: Iz dobre družine sem bila ^ Pet dobrih 43 Nataša Sukič priporoča ^ Historija 44 Lezbična ljubezen v Rimu 45 Adventures of Horny Dyke Manimanimani 46 Ljubezensko razmerje med trgom in glbt-skupnostjo MITJA BLAŽIČ Prvih deset let OIS ROGAMES V BLJANI? Po desetih letih delovanja, številnih planinskih izletih, kolesarskih podvigih in pohodih, letih organizirane redne rekreacijske vadbe badmintona, bovlinga, teka, plavanja, odbojke in plesa, po številnih uspešnih nastopih na mednarodnih športnih dogodkih, kot so EuroGames, Gay Games in Outgames, z več kot ducatom osvojenih odličij, potem ko so nekajkrat tudi sami v okviru Parade ponosa organizirali mednarodni turnir v bovlingu, je edina lgbt-športno-rekreacijska skupina letos svoj obstoj in delo formalizirala ter postala Športno društvo Out in Slovenija. Out in Slovenija je nastala skoraj naključno, leta 2000, na pobudo Ricka Goldberga iz ZDA, aktivnega člana tamkajšnje Out in Connecticut. »Pri vas ste tako 'outdoor', zakaj ne bi stopili skupaj in ustanovili neformalno lgbt-športno skupino?« je predlagal prijatelju, ustanovnemu očetu Out in Slovenija Bojanu. In tako je v nekaj mesecih nastala www.outinslovenija.com. Z mavričnim kozolcem, elektronskim poštnim seznamom in s prvimi planinskimi aktivnostmi. Glavni namen je bil druženje v varnem okolju, ki ni ne skupina za samopomoč ne gejevski lokal, ampak mesto, kjer se prvenstveno srečaš zaradi rekreacije, a se hkrati ni treba bati neprijetnih vprašanj in mučnih situacij, ko beseda nanese na homoseksualnost. Ravno nasprotno, vprašanja so dovoljena in zaželena, izkušnje soljudi pa mnogokrat pomagajo pri iskanju lastnih odgovorov. Nekaj sto članic in članov je v prvih letih prineslo vse več potreb, tudi takih zunaj športno-rekrea- tivnega področja. In tako je leta 2003 nastalo Društvo DIH, Out in Slovenija pa njegova športno-rekreativna sekcija. In medtem ko je Out in Connecticut že pred leti zaprl svoja vrata, je Out in Slovenija svoj obstoj septembra lani nadgradila, se osamosvojila od DIH-a in zaživela kot samostojno lgbt-športno društvo. Prvo pri nas. Zakaj samostojna pot, smo vprašali predsednika Out in Slovenija in zadnja štiri leta tudi člana izvršnega odbora Evropske gejevske in lezbične športne zveze - EGLSF Andreja Pišla. Polformalno delovanje v okviru sekcije nekega društva je sicer zelo privlačno, ker gre predvsem za druženje in zabavo, vendar to- vrstna organizacijska oblika ne nudi možnosti za nadgradnjo, za napredovanje. Na srečanju EGLSF leta 2006 v Madridu sem spoznal, kaj vse se da narediti, če deluješ formalno, organizirano, strukturi-rano in samostojno. Madžari so v tem smislu odličen zgled. Po udeležbi na EuroGames v Münchnu leta 2006 so se ob pomoči nemških in nizozemskih lgbt-športnih klubov uspeli tako dobro organizirati, da bodo leta 2012 gostitelji evropskih športnih iger EuroGames. Osamosvojitev nam bo torej omogočila bolj organizirano, sistematično in fokusirano delo na projektih in vsebinah, več pa bo tudi možnosti za pridobitev sredstev na javnih razpisih za šport. V ta namen se nameravamo letos včlaniti tudi v nekaj športnih or- Svetovni dan boja proti aidsu foto: Nada Zgank/Memento Prvi december so pri Društvu informacijski center Legebitra obeležili z oblikovanjem velike, žive rdeče pentlje na Prešernovem trgu v Ljubljani. Zaradi hladnega vremena in sneženja je 25-metrski rdeči trak razvila le peščica kavelj-cev in korenin, kljub temu pa so uspešno opozorili na problematiko širjenje virusa HIV. V zadnjih letih je tudi v Sloveniji naraslo število novo odkritih okužb z virusom HIV, kljub temu pa je število testiranj na HIV še vedno nizko. Pri Legebitri so z akcijo, ki je potekala v okviru nacionalne kampanje HIV/aids preventive »Prenašaj sporočilo, ne virusa«, želeli opozoriti tudi na to, da so osebe, ki živijo s HIV-om oz. z aidsom, pri nas še vedno pogosto stigmatizirane in diskriminirane. Pri Društvu za integracijo homoseksualnosti pa so prvi december obeležili z izdajo knjige Dihtivo, v kateri so objavljena dela z ljubezensko, erotično in seksualno LGBTIQ vsebino. Dela so prispela na literarni natečaj v okviru Diho-vega HIV/aids preventivnega projekta »Pamet v roke, kondom na glavo!«. + Literarni izvoz Brane Mozetič je bogatejši za dva nova prevoda. Pri hamburški geje-vski založbi Maennerschwarm je v prevodu Andreja Lebna izšla njegova pesniška zbirka Banalije. Avtor je jo v živo predstavil 19. novembra 2010 v berlinski glbt-knji-garni Eisenherz, v nemških glbt-medijih pa se je že pojavilo nekaj pozitivnih ocen. To je že četrta Mozetičeva knjiga v nemščini. Skoraj istočasno je v Trstu izšla njegova prav tako četrta knjiga v italijanščini, prevod romana Zgubljena zgodba. Delo je prevedel Daniele Furlan, tržaški dnevnik Il Piccolo pa se je o prevodu razpisal kar dvakrat. Predstavitev je potekala 12. decembra 2010 v tržaški knjigarni Minerva. + Plakat za vse družine Kampanja za vse družine je oktobra v podporo novemu Družinskemu zakoniku lansirala tritedensko plakatno akcijo, s katero so želeli sporočiti, da v Sloveniji danes, tukaj in zdaj, obstajajo različni tipi družin in partnerstev in da morajo biti vse družine, vsa partnerstva enako spoštovana, enako zaželena, predvsem pa jim mora država po ustavi zagotavljati enake pravice. Približno 70 plakatov je bilo postavljenih v osmih mestih po državi (Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Koper, Novo mesto, Nova ganizacij pri nas, denimo v Športno zvezo Ljubljana in Športno unijo Slovenije. Seveda pa je uspeh odvisen od odziva lgbt-skupnosti. Množičnejši bomo, več bo sredstev, pestrejša bo ponudba. In obratno. Out in Slovenija je že članica treh osrednjih mednarodnih Igbt-športnih organizacij: Evropske gejevske in lezbične športne zveze (EGLSF) od leta 2003, Mednarodne gejevske in lezbične športne zveze (GLISA) od leta 2006 in od lani tudi Federacije Gay Games (FGG). Kakšni so vaši načrti, zdaj ko ste samostojno društvo? Še vedno bo naš osrednji namen skrb za varno in zdravo okolje za šport in rekreacijo LGBT in naših prijateljic in prijateljev. Če so bile v začetku delovanja v prednosti predvsem aktivnosti v naravi, so kasneje postale priljubljene tudi redne vadbene dejavnosti v zaprtih prostorih. Zadnja leta smo jih veliko pripravljali v sodelovanju z DIH-om, Mavričnim forumom, DIC Legebitro in s HeteroHomo navezo in jih s pomočjo pridobljenih sredstev poskušali kar se da subvencionirati. Tudi v prihodnje nameravamo veliko delati na subvencionirani ponudbi športa in rekreacije in članstvu nuditi tudi druge ugodnosti. Še vedno je med cilji tudi redna udeležba na velikih mednarodnih LGBT-športnih prireditvah: EuroGames, Gay Games in Outgames, od koder vedno prinesemo kakšno medaljo. Kar pa zadeva dolgoročne načrte, naj razkrijem, da si želimo v dogle-dnem času, reciva, da je to manj kot deset let, v Ljubljano pripeljati eno od večjih mednarodnih špor-tno-rekreacijskih dogodkov. EuroGames so seveda najbolj realna možnost. Sredi decembra ste s športnim tednom Out in Slovenije obeležili svojo obletnico in naznanili novo sezono programov vadbe badmintona, bovlinga, crossfita, ženske košarke, odbojke, plavanja in plesa. Bi lahko rekli, da je eden vaših ciljev popularizacija športa in rekreacije znotraj lgbt-skupnosti? Je to sploh potrebno? Po mojem prepričanju imata šport in rekreacija, četudi sta v lgbt-skupnosti množično razširjena, žal še vedno negativno konotacijo. Dojeta sta ali preveč tehnično, v smislu telovadbe, ali pa preveč tekmovalno. Mislim, da ima za to zasluge tudi šolski sistem, kjer je telovadba mnogokrat predvsem tekmovanje sovrstnikov. Pri OIS na šport in rekreacijo gledamo drugače. Gre seveda za telesno vadbo, a pomemben segment je tudi druženje, socializacija v varnem okolju, kjer je mogoče sklepati nova poznanstva in prijateljstva in kjer se lahko ob pogovoru z vrstniki najde odgovor na kakšno zagonetno vprašanje. Gre tudi za to, da narediš nekaj dobrega zase, pri tem uživaš, tekmuješ pa predvsem s samim seboj. Tudi mednarodnih športnih prireditev se udeležujemo v duhu, da je pomembno sodelovati, ne zmagati. Na sliki: Paul Mart (92), najstarejši udeleženec Gay Games v Kölnu, častni član FGG, član prvega izvršnega odbora FGG in Andrej Pišl (31), predsednik Out in Slovenije in član izvršnega odbora EGLSF + Gorica in Murska Sobota). Plakatna akcija, ki jo je podprla Ambasada Kraljevine Nizozemske, medijski sponzor pa je bil TAM TAM, parlamentarcev ni kaj dosti ganila. Vse bolj se zdi, da je Družinski zakonik politično mrtev. + Slovenka leta žinskega zakonika in se odločno postavila za pravice in pravno zaščito istospolnih družin. Maja Lupša, kot so zapisali pri Jani, »nam s svojimi razumnimi besedami in zgledom dopoveduje, da ni normalnih in drugačnih družin, ampak da so samo srečne in nesrečne, ne glede na to, kako so sestavljene.« O tem je Maja Lupša pisala tudi v svojem gostujočem komentarju v Narobe 14 (junij 2010). Za Narobe je Maja Lupša mama leta! + I FotoJana.sl Pri reviji Jana so izbrali Slovenko leta 2010 Petro Majdič. Med kandidatkami za laskavi naslov je bila tudi Maja Lupša, Matjaževa mama in Danijelova tašča. Matjaž in Danijel sta gejevski par, ki se mu je s pomočjo nadomestne matere v ZDA septembra 2008 rodila Ana. Anina babica je nominirana za Slovenko leta, ker se je javno izpostavila ob razpravi okrog Dru- Krule Na spletnem socialnem omrežju Facebook se je pojavila skupina 24KRUL.si - Zavod za indoktri-nacijo in rekrutacijo. Kot so zapisali, gre za civilno iniciativo »RHC - Radikalne homoseksualne centrale, ki že tisočletja deluje na globalni ravni. Glavna namena organizacije sta indoktrinacija in rekrutacija slovenskega naroda v homoseksualizem s ciljem Velike homoseksualne diktature.« No, končno so karte postavljene na mizo - in je jasno, zakaj bomo v Sloveniji v letu 2011 imeli roza avtocestne vinjete. Več neverjetnih resnic si preberite na njihovem fejsiču. + Še ena plakatna Pri Dihu so konec novembra izvedli plakatno kampanjo proti ho-mofobiji na univerzah, ki so jo spremljale tudi diskusije o tem vprašanju in stojnice, na katerih so prostovoljci delili informacije, nalepke in zloženke. Plakati so obešeni na stenah fakultet, štu- dentskih domov in študentskih klubov. Kot je dejala avtorica plakatne akcije Angelique Marisein, ki je akcijo zasnovala po vzoru podobne francoske nacionalne kampanje, ki jo je lani izvajalo francosko ministrstvo za visoko šolstvo, glbt-študenti in študentke še vedno doživljajo nasilje in diskriminacijo zaradi svoje spolne usmerjenosti. »Homofobija preprosto ostaja 'tihi problem', nekaj, o čemer ne govorimo.« ^^ 'razne marnje Primc & company so novembra sprožili moralno paniko, češ da po slovenskih šolah Amnesty International in Legebitra otrokom spreminjata spol in spolno usmerjenost. Ker jih s tako absurdnimi trditvami nihče ne bi jemal resno, so nase opozorili z množičnostjo: na izbrane elektronske naslove so pošiljali na stotine enakih sporočil in pozvali Ministrstvo za šolstvo, da prepove razpravo o homoseksualnosti v šolah. Na »elektronski mobbing« so se odzvali nekateri univerzitetni profesorji in profesorice in v izjavo za javnost med drugim zapisali, da »organizatorji dopisovalne akcije ponovno manipulirajo z zlonamernimi interpretacijami - programe, katerih cilj je ustvarjanje varnih prostorov za vse, označujejo kot zlorabo otrok in napad na človekove pravice, s tem pa izpričujejo svoje nevarno ozko pojmovanje demokracije ter samovoljno pojmovanje človekovih pravic in dokazujejo, kako nujni so projekti, ki opozarjajo na neenakosti in krivice.« Na njihove napade, ki so jih sperver-tirano poimenovali »teden protesta za spoštovanje človekovih pravic v šoli«, se je odzvala tudi Gimnazija Ptuj, kjer so med drugim potekale delavnice o človekovih pravicah in homoseksualnosti. V svojem pismu so med drugim zapisali: »Šola mora razvijati razmi-šljujoče, kritične posameznike, kar počne v izobraževalnem procesu z vsem potrebnim strokovnim znanjem. K izobraževanju sodi tudi prepoznavanje predsodkov in ste-reotipov in ponujanje strategij za njihovo odpravo. Prav zato je dvom o primernosti sodelovanja z nevladnimi organizacijami pravzaprav vprašanje neke politične iniciative. S tem se v šolo vnaša politično agitacijo in to razumemo kot nelegitimni pritisk na naše delo. Vprašanja takšne narave razumemo kot iskanje konfliktov tam, kjer jih ni, torej za ustvarjanje konfliktov, kar je cenen populizem z dobičkonosnimi nameni.« Hkrati so poudarili, da tisti, ki svojih idej ne znajo uveljaviti drugače kot na račun drugih, vedno iščejo moteče druge. Na Gimnaziji Ptuj, še pišejo, dijake in dijakinje vzgajajo zoper tako logiko. Piko na i traparijam, ki jih Primče-va civilna iniciativa dela v imenu RKC (spletna stran iniciative je na RKC strežnikih), je zadal Minister za šolstvo Igor Lukšič, ki je v parlamentu povedal, da so preverili delovanje Legebitre in Amnesty International na šolah in da na teh delavnicah »nobena od spolnih praks ni bila posebej propagirana, torej ne gre za nobeno razširjanje ideologije katerekoli od spolnih praks«. Še več: izvajani program je »v skladu s cilji, je večkrat preverjen, ljudje, ki hodijo po šolah, imajo tudi ustrezno izobrazbo in so tudi preverjeni po kvaliteti, ne nazadnje so zraven tudi učitelji, ki preverjajo, kaj se tam dogaja.« Izpostavil je, da so k predložitvi dejstev pozvali tudi Civilno iniciativo za družino in pravice otrok, a » do danes niso odgovorili, nimajo dejstev. Tudi če ste bili pozorni, v vseh medijih niso postregli z dejstvi, kdo je bil tisti, oni samo govorijo, da se tu širi neka napačna ideologija.« Po ministrovem prepričanju so šole zaradi tovrstne kampanje začele ustavljati sodelovanje z nevladnimi organizacijami, in dodal, da je »s takšnimi akcijami šolskemu prostoru prizadejana škoda«. + Razkriti MSM bolj zadovoljni s spolnim življenjem Končana je Evropska spletna raziskava EMIS o moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), skupen projekt akademskih, vladnih in nevladnih partnerjev iz 38 držav v Evropi. V raziskavi, ki jo je v Sloveniji opravil Inštitut za varovanje zdravja, je sodelovalo več kot 180 000 MSM, od tega 1036 iz Slovenije. Rezultati zaradi priložnostnega vzorčenja sicer niso reprezentativni za vse MSM, vendar velik vzorec omogoča dobre ocene stanja. V Sloveniji je bila približno polovica sodelujočih mlajša od 30 let. Znanje o okužbi in o testiranju na okužbo s HIV je bilo med slovenskimi MSM dobro. 91 % sodelujočih je pravilno odgovorilo na vseh pet vprašanj v zvezi s HIV in o testiranju na okužbo s HIV. Če to primerjamo z MSM iz drugih držav, lahko ugotovimo, da so se slovenski MSM uvrstili malce pod evropsko povprečje (93 %) in pred nekatere države jugovzhodne in vzhodne Evrope (npr. Turčija 82 %, Litva 83 %, Ukrajina 84 %). 25 % sodelujočih MSM iz Slovenije je poročalo, da so se v preteklih 12 mesecih testirali na okužbo s HIV, kar je bilo občutno manj od evropskega povprečja (35 %). Državi z nižjo stopnjo testiranja med MSM sta bili le Litva (20 %) in Finska (24 %). Raziskava je pokazala tudi na velike regionalne razlike v razkrivanju istospolne usmerjenosti. 34 % slovenskih MSM je poročalo, da so outirani, kar je manj od evropskega povprečja (40 %) in podobno kot v nekaterih drugih srednjeevropskih državah (Madžarska 38 %, Slovaška 44 %, Italija 45 %). Razkritih je več kot dve tretjini MSM iz zahodnih in severozahodnih evropskih držav (npr. Nizozemska 81 %, Belgija 75 % in Norveška 73 %). 56 % slovenskih MSM je poročalo, da so zadovoljni s svojim spolnim življenjem. Raziskava je sicer pokazala, da je v državah z večjim deležem razkritih MSM pogosto tudi večji delež MSM, ki so zadovoljni s svojim spolnim življenjem. Ergo, takoj iz omare! Več o rezultatih: www.rki.de/EN/Content/ Prevention/EMIS/EMIS_node. htm/ Mavrični flash mob foto: Miha Zaplotnik Ob mednarodnem dnevu človekovih pravic je skupina študentk tretjega letnika socialne pedagogike s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani pripravila poseben »flash mob«, s katerim so, kot pravi Nika Bošnjak, ena od organizatoric akcije, javnost poskušale opozoriti na homofobijo v družbi. Kratke ulične akcije pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani se je udeležilo približno petdeset ljudi. S pomočjo barvnih balonov so sestavili mavrico, mimoidoče pa z glasnim sloganom »Pravice GLBT oseb so človekove pravice« opozorili na sistematično kršenje človekovih pravic gejev, lezbijk, biseksualih in transseksualnih oseb v Sloveniji. NOVICE OD TU STA PRIPRAVILA ANAMARIJA ŠPORČIČ IN ROMAN KUHAR. + Foto: Slobodna Evropa SUZANA TRATNIK Intervju z Lepo Mladenovic iz Beograda »O ČLOVEKOVIH PRAVICAH NE ODLOČA VEČINA« Lepa Mladenovic je dolgoletna aktivistka za pravice žensk in LGBTIQ-skupnosti v Srbiji. Je začetnica tovrstnih gibanj v Jugoslaviji in prejemnica številnih mednarodnih priznanj za človekove pravice žensk. Sodelovala je tudi pri organizaciji nasilno prekinjene beograjske Parade ponosa leta 2001. Letos se je končno zgodila beograjska Parada ponosa. Kakšen je tvoj občutek? Zaradi veliko neonacističnih groženj je policija popolnoma izpraznila javni prostor, da bi lahko lezbijke, geji, trans- in queerovske osebe dobili svoj javni prostor. Vendar to ni bila tista ulica, ki bi si jo želeli mi in na kateri bi lahko slavili ljubezen skupaj z meščani in meščankami. Beograjčani so lahko prišli na mesto parade samo, če so nosili ustrezno značko. Zato sem se veselila z zadržkom. Bili smo kot v zaprti ogradi, v javnem prostoru brez javnosti, na drugi strani pa so bili kordoni specialcev in prava mala vojna. Od kod tolikšno nasilje na Paradi v Beogradu? Menimo, da so nasilni izbruhi usmerjeni proti državi in strankam, ki podpirajo proces pridruževanja Evropi, vključno z lgbt-pravicami. Za nasiljem v zadnjih desetih letih so nedvomno nacionalistične stranke. Že na »masaker Paradi« 2001 sta bila v ozadju nasilja Koštunica in Srbska pravoslavna cerkev. Zdaj so tu še nacionalisti, ki ohranjajo vrednote Še-šlja in vojnih zločincev ter kosovski mit. V naši državi opozicija verjame, da je na oblast mogoče priti z nasiljem. Še vedno nam visi vojna na vratu - dobro, da smo v Evropi, sicer je še ne bi bilo konec. Beograjska parada 2001 se je za udeležence končala krvavo, ker niste imeli institucionalne podpore. Ali je bil 10. 10. 2010 primeren trenutek za parado? Srbija je na mednarodni ravni dobila plus, ker se je Parada zgodila, a tudi minus zaradi protidržavne-ga nasilja. Lezbijke in geji so dobili plus, ker je država le zaščitila njihove pravice, kar je velik napredek. Minus pa je ta, da se po nasilnem pohodu strah pred neonacisti ni zmanjšal, kvečjemu povečal. Sama pa mislim, da o človekovih pravicah odloča manjšina, ne večina. Človekove pravice v družbi in državi uveljavlja majhna skupina, ki ima entuziazem in vizijo ter ve, kaj dela. In parada je izid večletnega dela z institucijami. Lezbič-na skupina Labris, Gej Strejt Ali-jansa, Queerija, Gejten in NLO so se že lani dolgo pogajali za parado, vendar jo je slednjič policija odpovedala. Ker pa smo delali naprej z javnostjo in s strankami, zdaj državne institucije ne morejo več reči, da se jih lgbt-pravice ne tičejo. Zakaj je policija doslej tolerirala delovanje fašističnih organizacij in zborovanja? Policija dela to, kar ji ukaže država. Ta pa se ni odločila počistiti z dediščino srbskega fašizma devetdesetih. Ni bilo denacifikacije, ni bilo ne tranzicije ne reforme izobraževanja in sodstva, kar bi lahko pripeljalo do defašizacije in deko-rupcije institucij. Prav tako v družbi ni bilo vira za nov vrednostni sistem. Primanjkovalo je politične volje in razlogov za ukinitev neofašističnih organizacij. Zdaj je na Ustavnem sodišču tožba proti nekaterim organizacijam, pa bomo videli, kaj bo iz tega. Kako zdaj vidiš svoj dolgoletni feministični aktivizem? Konec sedemdesetih je bilo vznemirljivo obdobje, saj nismo imele modela, po katerem bi delovale. Decembra letos praznujemo tridesetletnico otvoritve prve varne hiše v Zagrebu. Takrat so feministke zaskvotale prazno stanovanje in ustanovile zavetišče za ženske, ki so doživele nasilje. Takrat je bila tema nasilja nad ženskami neznana. Ko smo na ulicah nosile transparent »Naredimo nasilje vidno«, ljudje niso vedeli, kaj to sploh pomeni. Najprej smo morale seznaniti javnost s termini in pojasniti, kaj je moško nasilje nad ženskami, in zakaj je nasilje družbeni problem. V tistih letih smo naredile velik preskok, ki se je zgodil na naših telesih; skvotale smo, demonstrirale, pisale in živele pod pritiskom javnih obtožb. Vedno pa smo vedele, da delamo prav in da patriarhat pravzaprav načenja mala skupina aktivistk. Danes v Srbiji obstajajo antifašist-ke, Žene u crnom, ANTIFA in svobodni antifašisti. Po nasilju na dan Parade 10. 10. je bilo več odličnih akcij in podpore z vseh strani. Za nas, lezbijke in feministke, je to velika razlika glede na obdobje pred dvajsetimi leti. Nismo več same. Civilna družba je napredovala, različne človekove pravice se prekrivajo. In imamo lgbt-skupnost, v kateri naše besede lahko živijo. Torej lahko pričakujemo tudi beograjsko Parado 2011? Eh - to je odvisno od tega, kako je kdo razumel Parado 2010. Ena ekipa meni, da takšne parade nočemo več, ker sprehajanje v obkoljenem in praznem javnem prostoru, ki to sploh ni, ni naš politični program. Druge menijo, da je pot do svobode vedno prav taka in da je tudi proces črnskega osvobajanja prešel dolgoletno fazo nasilja. Za nami je tri tisoč let sovraštva do lezbijk in gejev, zato ne moremo pričakovati, da bi se lahko svobodno poljubljali na ulicah, ne da bi naleteli na odpor. Tako del aktivistov že razmišlja o Paradi 2011. Kar se tiče politikov, je beograjski župan komentiral, da je od parade več škode kot koristi! Policijski minister pa je rekel, da je zaščita javnega zbiranja njegova dolžnost tako v letu 2010 kakor v 2011. + y O D T A M KSENIJA ZUBKOVIC omofobija pomendra a deset svečk na Lorini torti Reška lezbična organizacija LORI je letos praznovala deseto obletnico delovanja. Črto pod desetimi leti sta v kratkem pogovoru za Narobe potegnili Nataša Czerny in Danijela Almesberger, aktivistki iz LORI. Kako se je rodila LORI? Začelo se je tako, da so se punce, ki so se med seboj prijateljsko družile, odločile ustanoviti društvo. Potem se nam je pridružilo še nekaj deklet iz Reke in iz drugih mest, celo iz tujine in tako se je začelo ... Zagotoviti smo želele V_ varen prostor za lezbijke in bise-ksualke, ustanoviti Infocenter s knjigami in filmi z lgbt-tematiko, delati na opolnomočenju in podobno. Takrat je bila klima popolnoma drugačna, kot je danes. Vidnost lgbt-skupnosti je bila enaka nič, ni bilo dostopne literature in podobno. Potem smo osnovale prvo nacionalno kampanjo za pravice homoseksualno usmerjenih oseb »Ljubezen je ljubezen«, ker smo želele nekaj narediti tudi na vidnosti in senzibiliziranju javnosti za pravice glbt-oseb. Na začetku smo imele tudi veliko podporo aktivistk in aktivistov iz Slovenije. Na katere projekte ste najbolj ponosne? Težko je izpostaviti najpomembnejše projekte, saj menimo, da je bil vsak po svoje pomemben. Vsekakor je potrebno omeniti kampanjo »Ljubezen je ljubezen« (2002-2003), ki je med drugim prispevala k anitdiskriminacijski zakonodaji na Hrvaškem. Naredile smo tudi raziskavo o lgbtiq- populaciji na Hrvaškem (2006), leta 2007 smo začele s kampanjo »Družina brez predsodkov«, s katero smo opozorile na težave, ki jih imajo lgbt-posamezniki in posameznice v svojih družinah, leta 2008 pa smo to nadgradile tudi s projektom za izboljšanje dostopnosti in kvalitete uslug s področja psihosocialnega dela za spolne manjšine. Naredile smo bazo glb-tiq-osebam prijaznih psihologov in psihologinj, bazo literature za strokovno osebje in brezplačno psihološko in vrstniško svetovalnico. V zadnjem času smo se bolj ukvarjale tudi z opolnomočenjem transspolnih oseb. Za nas je izredno pomembno, da skoraj vsak dan od skupnosti dobivamo pozitivne povratne informacije. Številnim glbt-osebam smo pomagale na njihovi poti k sprejemanju in to je nekaj, na kar smo ponosne in kar nas motivira. Ponosne smo tudi na to, da smo kljub vsem težavam po desetih letih še vedno tu. Poljski Harvey Milk Ultrakonservativna in ultrakatoli-ška Poljska nas je presenetila z izvolitvijo mestnega svetnika, ki je kar dvakratni »manjšinec«. Dvaintridesetletni odvetnik in kandidat Zelenih Krystian Legierski je namreč sin temnopoltega Afričana in Poljakinje, hkrati pa je tudi dobro znan kot aktivist v varšavski geje-vski skupnosti. Njegova izvolitev je še toliko bolj izjemna, ker je moral Evropski parlament v Stras-bourgu še pred tremi leti ostro obsoditi rasizem, ksenofobijo in homofobijo, ki naj bi na Poljskem vztrajno naraščali. V času vladavine bratov Kaczynski so tako poskušali prepovedati zaposlovanje gejev in lezbijk v javnih šolah in člani kabineta so homoseksualnost glasno obsojali kot »nenaravno obnašanje«, pred katerim mora vlada svoje državljane zaščititi. Legierski je povedal, da se razmere pod novim premierom Tuskom niso veliko spremenile, le odkritega sovražnega govora je manj. Varšavski mestni svet, takrat v rokah zloglasnih dvojčkov, je leta 2006 poskušal zapreti Le Madame, nočni klub zdaj novega mestnega svetnika, v katerem so se poleg zabav odvijala tudi predavanja in aktivistične dejavnosti. Policija je med racijo vdrla v klub, več sto obiskovalcev pa se jim je uprlo in ni želelo oditi, kar je pomenilo mejnik v poljskem boju za pravice LGBT-jev. V Varšavi je sicer potekal tudi že Europride (brata Ka-czynski sta parade seveda prepovedala, vendar je njuno prepoved razveljavilo Evropsko sodišče za človekove pravice), obisk pa je bil v primerjavi s tem dogodkom v drugih mestih precej boren, saj Poljska še vedno velja za zelo ho-mofobično državo. Udeležence parade je moralo pred desničarski- mi katoliki ter neonacisti, ki so metali vse od jajc in kamenja ter petard, varovati kar 2000 policistov. Morda pa je izvolitev Legier-skega vendarle znak, da se tudi na Poljskem stvari premikajo na bolje. + Gra(v)žulisa nekaj žu Amnesty International je predstavnike v litvanskem parlamentu pozval, naj zavrnejo novi predlog zakona, ki bi omogočal izrekanje globe v primeru »promoviranja O V I C E O D T A M Za svoj deseti rojstni dan ste načrtovale veliko zabavo, ki pa ste jo zadnji dan odpovedale. Zakaj? Zabava bi morala biti dvajsetega novembra. Dogovorile smo se za nastop MZ Sunday Luv iz Berlina in pripravile veliko presenečenje. S klubom Palach, kjer bi morala potekati zabava, smo bile dogovorjene že septembra, vendar so klub na žalost zaprli zaradi pre-hrupnih koncertov. V tem terminu je bilo prosto le še v klubu Gruw. Z lastnikom smo se dogovorili za zabavo, ta pa nas je en dan pred zabavo, 19. novembra, ko je Sunday luv že potovala iz Berlina proti Zagrebu, poklical in povedal, da ni več lastnik kluba, da je klub dal v najem drugi osebi, ta pa da v klubu ne želi zabave s »takšno« tematiko. V telefonskem razgovoru z novim lastnikom nam je ta potrdil, da svoje kariere ne želi začeti s »takšno« vrsto zabave, ker naj bi to negativno vplivalo na njegov imidž. Kaj vas je pri vsem tem najbolj prizadelo? Grozno smo se počutile, ko smo ugotovile, da bomo morale vse odpovedati. Grozno nam je bilo predvsem zaradi ljudi, ki so nameravali priti, tudi iz drugih držav, pa seveda zaradi MZ Sunday, ki je medtem pristala na Hrvaškem ne vedoč, da je zabava odpovedana. Da o tem, kako smo bile razočarane, ker je homofobija spet zmagala, niti ne govorimo. V tolažbo nam je bila podpora drugih lgbt-društev. Hkrati so se nam začeli javljati lastnice in lastniki drugih lokalov in klubov in so nam ponudili sodelovanje v prihodnje. Zdaj vemo, da imamo veliko ljudi, ki nas podpirajo in bi radi sodelovali z nami. Prepričane smo, da bomo dvajseti rojstni dan praznovale brez kakršnihkoli težav! + L^i i homoseksualnih odnosov«. Kdor bi bil spoznan krivega tega »kaznivega dejanja«, bi moral plačati med 580 in 2900 evri kazni. Parlament je zakon v prvem branju potrdil, AI pa opozarja, da je takšen zakon očitno diskriminato-ren in nezakonito posega v pravico gejev, lezbijk, bi- in transseksu- alcev do svobode izražanja. Člen 214 omenjenega zakona je napisan zelo ohlapno in bi v primeru sprejetja zakona omogočal preganjanje skoraj vsakršne javne omembe homoseksualnosti, kot tudi kampanj za človekove pravice, povezanih s spolno usmerjenostjo. Največji zagovornik zakona, poslanec Petras Gražulis, je celo javno izjavil, da je eden izmed najpomembnejših ciljev predlaganega člena preprečevanje prireditev, kot so parade ponosa. NOVICE OD TAM PRIPRAVLJA ANAMARIJA ŠPORČIČ. + SLOVNICA ZALA HRIBERŠEK EZIKOVNI KEMP Raba prevzetih besed ni nikoli preprosta. Dolgo sem razmišljala, ali zapisati pridevnik strejt ali strejtovski, ali je pravilno strejt faza ali strejtovska faza. Podobne dileme so bile okrog zapisov queer/queerovski. Se pravilno glasi queer teorija ali queerovska teorija? Po objavi članka O črki Q Andreja Zavrla v Narobe 9 (marec 2009) dvomov o pridevniku queerovski ni več. Naj dodam še eno zanimivost: v katalogu 26. festivala gejevskega in lezbičnega filma so zapisali kvir, kvirovski! Čudno? Prav tako uporabimo domače obrazilo za pridevnik strejtovski, ne pa ničtega: se pravi, strejtovska faza, ne pa strejt faza, razen če ni beseda rabljena v povedkovem določilu: Ona je strejt. Seveda pa je strejt tudi samostalnik moškega spola: strejt, strejta, za ženski spol pa se uporabljata izraza strejtka, strejtica. Podobna je raba besede camp. Ponavadi se jo zapiše prav takole, citatno in v poševnem tisku. V pričujočem Narobe je članek Zorana Rodica Camp naš vsakdanji, v katerem vidimo, da lahko iz samostalnika camp tvorimo pridevnik campovski. To pomeni, da ne bomo zapisali camp obnašanje, temveč campovsko obnašanje. Posebej razburljivo v tej zgodbi o campu pa je, da se prevajalke lezbične teorije odločajo za zapis kemp, kempovski. Na primer v knjigi Andree Weiss Vampirkein vijolice prevajalka Nataša Velikonja različne oblike te besede zapisuje fonetično. Še nedavno se je takšen zapis zdel nemogoč, ker smo v jezikovnem okusu zelo odvisni od tega, ali smo na nekaj navajeni ali nismo. Na lgbt-sceni se je pojavila beseda: lgbt, lgbtji (za pripadnike in pripadnice lgbt-skupnosti). Beseda je slengovska, rabljena v želji po politični korektnosti in nezapleteni rabi jezika. To pa ni edina taka beseda. V Slovarčku je Anamarija Šporčič zapisala, da »v slovenskem pogovornem jeziku na lgbt-sceni tako govorimo o ftmjih in mtfjih«, kar pomeni ženske, ki postanejo moški (female to male) in moške, ki postanejo ženske (male to female), »pri čemer prve tri črke izgovorimo vsako posebej in ne kot soglasniški sklop«, tak izgovor velja tudi za lgbtje. Dodala bi, da bi bil smiseln zapis z vezajem (kadar uporabimo različne sklone ali števila): lgbt-ja, ftm-ji, mtf-jev ^ Morda ni odveč zaključek, da te nove besede predvidevajo tudi oblike za ženski spol: lgbt-jevka! + JASNA MAGIC NTERVJU Z MICHAELOM STOCKOM Razglednica očetu »Kot osemletnik o spolnosti ne moreš imeti razčiščenih moralnih vrednot in občutka, kaj je prav in kaj narobe. Razglednica očetu, zapisana z otroškimi spomini in odraslim razmišljanjem, se ne konča z lepimi pozdravi. Dokumentarni film Razglednica očetu namreč ni obujanje lepih spominov iz otroštva, temveč filmski zapis, ki v uri in pol neizprosno razgali realnost izkušenj dečka, Michaela Stocka, ki ga je skoraj osem let spolno zlorabljal njegov oče. S pomočjo družine in prijateljev je Razglednica očetu zapis potovanja Michaela Stocka, ki vodi k pomiritvi, razumevanju, soočanju z resnico in dogodki iz preteklosti. Hkrati je tudi ogledalo nekaterim segmentom družbene realnosti - tako družinskih kot tudi institucionalnih -, ki še vedno ostajajo skrita in prikrita, njihove posledice pa neizrečene. Dokumentarni film Razglednica očetu je bil predvajan na letošnjem lezbičnem in gejevskem filmskem festivalu v Ljubljani. Stock na žalost ni uspel priti na festival v Ljubljano, je pa v intervjuju za Narobe predstavil ozadje Razglednice očetu. Prihod v Slovenijo so vam preprečile vremenske razmere, deloma pa tudi zdravstvene težave. Kljub vsemu še vseeno zelo aktivno promovirate film po različnih festivalih v Evropi. Ste pričakovali tak uspeh filma? Ne, resnično ne. Presenetilo me je že to, da je bil film izbran za otvoritveni film letošnjega šestdesetega Berlinala, kjer je prejel tudi nagrado občinstva. V zadnjem tednu pa se mi je vendarle, kljub vsem težavam, uspelo udeležiti dveh festivalov, in sicer mednarodnega filmskega festivala »Human Rights in Film«, ki je potekal v Varšavi, in filmskega festivala »This Human World« na Dunaju. Moram reči, da se je moje zdravstveno stanje med vsemi festivali tako poslabšalo, da sem bil celo hospitaliziran, vendar pa me naprej žene predvsem odličen odziv občinstva ne glede na državo in družben kontekst, v katerem je film prikazovan. Film je bil do sedaj prikazan na Japonskem, v Kanadi, nekaterih državah Severne Amerike, po Evropi, nagrajen pa je bil z različnimi nagradami tako občinstev kot žirije. Kakšne so reakcije občinstva na vaš film? Uspeh filma je predvsem posledica vseh odzivov, ki jih prejemam tako osebno kot tudi preko elektronske pošte. Ljudje z menoj delijo včasih zelo podobne osebne izkušnje in zgodbe - in na to sem zelo ponosen. Del odzivov ni neposredno povezan s problematiko spolne zlorabe, pač pa posamezniki znotraj družine doživljajo druge neprijetne situacije, o katerih niso z nikomer razpravljali. To so stvari, ki so skrite, o katerih nihče ne govori in jih nihče ne izpostavi. Mnogo ljudi mi je omenilo, da jih je film prepričal, da morajo spregovoriti o lastni realnosti in situaciji ne glede na to, kaj se jim dogaja. V Nemčiji, na primer, se je ob izidu filma sprožila široka javna razprava o spolnih zlorabah dečkov, mogoče tudi zato, ker so bili takrat razkriti razni škandali, povezani s pedofilijo in cerkvenimi predstavniki. Vaš film sem si ogledala na festivalu in seveda me zanima, kaj se je zgodilo po koncu filma? Ko sva z očetom končala pogovor, sem film zmontiral in mu pokazal končni izdelek. Potem sva na novo odprla pogovor o tem, kaj se je zgodilo in moram priznati, da je bilo to soočenje bolj močno in pristno, kot so bili njegovi odgovori, prikazani v filmu. Oče je moral tudi podpisati izjavo o pravici do predvajanja, kar je pospremil z besedami: »Če ti bo to pomagalo, da boš našel svoj notranji mir, potem bom to storil.« Vse pa so nas presenetili odzivi na film. Potem ko je bil film predvajan na Berlinalu, je medijska pozornost res narasla. Sam sem bil gost na nekaj pogovornih oddajah, veliko se je začelo pisati v tiskanih medijih. Seveda so informacije o tem, kar se je dogajalo, dosegle tudi očetovo novo družino in sorodnike, ki so reagirali vsak po svoje. Nekateri so z njim prekinili stik, drugi pa začeli napadati mojo družino, ker so menili, da smo jih neupravičeno izpostavili. Z uspehom filma se je torej sprožil nepričakovan plaz dogodkov, ki so zagotovo vplivali tudi na očetovo življenje, saj je v nekem trenutku hotel celo preklicati do- voljenje za predvajanje filma, a to mu seveda ni uspelo. V filmu imajo pomembne vloge predvsem drugi družinski člani, mama, brat in sestra. Kako se oni soočajo z odzivi javnosti? Ko je film izšel, res ni bilo lahko za nikogar. Mislim, da nam je pomagalo to, da smo se pogovarjali in večino odločitev sprejemali skupaj. Kljub temu pa smo bili na nekaterih točkah zelo razdeljeni. Na višku vse pozornosti je bilo vse skupaj preveč za mojo mamo. Ni ji bilo všeč, da se zelo osebne družinske stvari vlečejo po rumenih medijih, brat pa je menil, da ta tema potrebuje vso pozornost, ki jo lahko dobi in zato sem tudi gostoval na vseh pogovornih oddajah. Prvi scenarij za igrani film, v katerem ste želeli izpostaviti problematiko spolne zlorabe, ste napisali pred dvajsetimi leti, vendar je bila tema za tiste čase preveč kontro-verzna, da bi za tovrsten projekt pridobili podporo. Se vam še vedno zdi, da bi z igranim filmom bolje prikazali vse, kar se je dogajalo? Menim, da je ta dokumentarec najbolje, kar se je lahko zgodilo iz vseh scenarijev, ki so bili napisani na to temo. Ker je zelo pristen, ni zaigran in je poln iskrenih izpovedi. Scenarij za igrani film ni bil niti pol tako pristen in k temu vprašanju sem takrat pristopil na drugačen način. Verjetno zato, ker se takrat še nisem bil sposoben soočiti z vsemi posledicami tega, kar se je zgodilo. Iz dokumentarnega filma lahko razberemo, da se je zloraba prenehala, ko ste bili stari šestnajst let, trajala pa je slabih 8 let. Kaj se je zgodilo, da se je zloraba prekinila? Zloraba se je prekinila s poskusom samomora. Mama me je našla in me takoj odpeljala v bolnišnico in tako sva se začela pogovarjati. Imel sem srečo, da mi je takoj verjela in se postavila na mojo stran. Pomembno je namreč vedeti, da pred dvajsetimi leti zloraba dečkov ni bila nekaj, o čemer bi se govorilo, in prej kot kaj drugega se je zgodilo to, da otroku niso verjeli. Ko je bila zgodba razkrita, mi je cela družina stala ob strani in mama je takoj začela raziskovati, kako mi lahko kar najbolje pomaga. Ena od možnosti je bila seveda, da bi očeta prijavili ustreznim organom, za kar pa se niste odločili. Vas je družina pri tem podprla? Res je, to je bila zelo osebna odločitev. Naslednji logičen korak bi seveda bila prijava na ustrezne organe in v večini primerov se žrtve oziroma družinski člani žrtev odločijo za prijavo. Sam sem bil preveč izčrpan po vsem tem, kar se je dogajalo, hotel sem le pobegniti čimbolj stran od vsega. Odšel sem v Berlin in za nekaj časa tudi v tujino, da se mi ne bi bilo potrebno soočati s celotno situacijo. Družina me je seveda skušala prepričati, da bi ga prijavil, so pa razumeli, da je to moja odločitev. Vloga žrtve pri spolni zlorabi je zelo kompleksna. Kdaj ste ugotovili, da to, kar se dogaja, ni prav, da to ni pozornost, ki bi jo morali dobivati kot otrok. Na začetku sem bil presenečen in celo radoveden. Kot osemletnik o spolnosti ne moreš imeti razčiščenih moralnih vrednot in občutka, kaj je prav in kaj narobe, zato nisem dojemal vsega skupaj kot nekaj, kar se ne bi smelo dogajati. Da nekaj ni v redu, sem dojel predvsem skozi očetove reakcije. Vsakič, ko se je končalo, je namreč odšel osramočen. Najprej nisem razumel, potem pa sem enostavno ponotranjil ta sram in krivdo in tako prepoznal, da on oziroma midva počneva nekaj groznega. S temi občutki sem odraščal in to ni bilo nekaj, kar bi pozitivno vplivalo na mojo samozavest in sa-mopodobo. In tudi sam sem se skozi te občutke sramu in krivde občutno spreminjal. Potem sem se začel soočati še z lastno spolno identiteto, in ko sem ugotovil, da me privlačijo fantje, sem se začel spraševati, ali morda čutim spolno privlačnost do lastnega očeta. Kot štirinajstletnik namreč ne moreš vedeti, da spolna zloraba ne more vplivati na posameznikovo spolno usmerjenost. Pri vsem tem pa je moj oče trdil, da ga pravzaprav jaz zapeljujem, da sem njegova Lolita. Kar je seveda absurd. Ampak takrat sem mu verjel in v procesu odkrivanja spolne identitete zopet krivil sebe za občutja, ki sem jih gojil do fantov. Ste se v času, ko je zgodba prišla v javnost, kdajkoli spopadali s stigmo, da ste gej ravno zato, ker ste bili spolno zlorabljeni? Večinoma sem se zaradi tega obremenjeval sam. Pravzaprav se do svojega petindvajsetega leta sploh nisem dojemal kot gej, pa tudi očitkov nisem bil deležen. Danes že v osnovi ne povezujem homoseksualnosti s pedofilijo oziroma spolno zlorabo. Ljudi je potrebno soočati s temi negativnimi predsodki in stereotipi in začeti prepoznavati znake zlorabe. Po podatkih, ki jih imam, se večina spolnih zlorab zgodi ravno v družini ali v institucionaliziranih okoljih. V filmu večkrat zasledimo vašo željo, da bi mama oziroma drugi družinski člani zaznali, kaj se je dogajalo, da bi morali opaziti znake, ki ste jih puščali. Da, sedaj ko gledam nazaj, se mi zdi, da sem iskal načine, kako povedati in hkrati to seveda skrival. Potrebno je vedeti, da razprava o spolni zlorabi, sploh dečkov, pred dvajsetimi leti ni obstajala in nikakor nisem mogel vedeti, kako bodo odreagirali preostali družinski člani. Po drugi strani pa se je odnos med mano in očetom spreminjal. Na neki točki sva skorajda razvila odnos zvodnika in prostitutke, saj sem ga začel izsiljevati za denar in stvari. Zaradi tega sem se seveda boril še z dodatnimi občutki krivde in deloma sem tudi zaradi tega naredil vse mogoče, da bi prikril, kaj se je dogajalo. Kot povem v filmu, naju je med samim dejanjem enkrat skoraj zalotila mati in namesto da bi takrat povedal, kaj se dogaja, sem se raje skril pod njuno posteljo in tako pomagal očetu izvleči se iz mučne situacije. Takih dogodkov je bilo še veliko. So spomini, ki jih iščete skozi film, vprašanja, ki jih postavljate, in ljudi, ki jih povežete v zgodbo, iskanje načina, kako odpustiti očetu? Iščete odpuščanje? Glavni razlog za ta dokumentarec je bil končno potegniti črto pod vsem, končno se pomiriti s tem, kar se je zgodilo. Ne vem, če se lahko zlorabo odpusti, vendar sem živel s takim sovraštvom do svojega otroštva, da sem želel izbrskati kakšne lepe spomine in stopiti ven iz tega pekla, ki me je obdajal, ko sem se spomnil na otroštvo in očeta. Predvsem pa sem želel, da mi oče pri tem pomaga, saj ni nikoli prevzel odgovornosti za to, kar se je dogajalo, vse do danes. Med tremi otroki ste bili vi edini, ki ga je zlorabljal. V filmu pravite, da zato, ker ste bili najmlajši in ste preživljali največ časa z očetom. Ste kdaj čutili zavist ali pa celo zamero do brata in sestre, ker njima ni bilo potrebno skozi to trpljenje? Ne. Tu bi mogoče izpostavil nekaj drugega, ki se mi zdi pomembno - reakcija javnosti se je predvsem osredotočala na mojo mamo, ker ni nič vedela o tem, kaj se je dogajalo. Sedaj, ko sem se soočil s toliko dejstvi, vem, da mama enostavno ni mogla ničesar opaziti in da glede tega ni kaj razčiščevati. Nihče od moje družine ni naredil ničesar narobe razen mojega očeta. Omenili ste, da ste film želeli narediti, da bi se lažje pomirili s tem, kar se je zgodilo. Bi lahko rekli, da se vam je končno uspelo pomiriti se z vsemi dogodki iz otroštva? Proces soočanja s tem, kar se je dogajalo, in sprejemanje vsega, kot tudi pomiritev, so potekali že od samega začetka, že od prvega scenarija naprej, je pa film vsekakor pomembno orodje v tem procesu, ki mi je pomagal pridobiti širšo sliko vsega, kar se je dogajalo, predvsem pa premostiti jezo in sovraštvo do očeta. Pred dvajsetimi leti vsekakor nisem bil zmožen soočenja z očetom na način, kot se zgodi v filmu. Mogoče sem tudi zato takrat bolj razmišljal o igranem filmu, saj bi se tako s temo spopadel na manj realen način in ne tako celovito, kot sem se. V filmu je ves čas prisoten nekakšen pozitiven podton. Film namreč ne izzveni depresivno ali žalostno, temveč nekako katarzično pomiri. Ko sem zapustila dvorano, sem si rekla: »Saj bo vse v redu«. Da, to sem že slišal. Film je na nek način ogledalo moje duše. Sem nekdo, ki se je izredno sovražil zaradi tega, kar se mu je zgodilo, ki je sovražil svojega očeta, sedaj pa sem se odvrnil od tega. Seveda ne bom nikoli pozabil, kar se je zgodilo, in ne vem, če bom lahko kdaj govoril o odpuščanju, ampak sedaj je res že skrajni čas, da neham biti žrtev. Je mogoče popolnoma stopiti iz vloge žrtve spolne zlorabe? To je res težko, ker je še posebej pri fantih ali moških potrebno ogromno časa, da si priznajo, kaj se jim je zgodilo oziroma se jim dogaja. V kolikor je to mogoče, je pomembno, da si poiščemo oporo v družini in pozitivnih stvareh, ki nas obkrožajo. Sam sem se začel na primer ukvarjati z ježo in glasbo in predvsem sem nehal krožiti okoli tega, da sem bil spolno zlorabljen in se začel soočati z dejstvi. To sicer zveni precej lahkotno, ampak ni tako lahko. Potrebno se je namreč zavedati, da ko si enkrat v taki situaciji, je nemogoče iz nje kar izstopiti in reči, dobro, konec je. Proces soočanja in sprejemanja je proces, ki traja leta in leta. Meni je izredno pomagala opora družine in dejstvo, da niso hoteli ničesar prikriti in skriti, ter da so bili o tem pripravljeni spregovoriti, tudi javno. Družina je bila v mojem primeru pomembna tudi zato, ker so me znali ustaviti, ko sem šel predaleč v svojih potrebah po sprejemanju in razumevanju. Na primer, ko smo snemali film, so sodelovali, ker so vedeli, da to potrebujem, in ker me podpirajo v mojih prizadevanjih, da temo spravim v javnost, hkrati pa so mi dali jasno vedeti, da bi tudi oni radi že počasi zaključili s tem poglavjem. In vem, da imajo prav. Spletna stran o vašem filmu (www.postcard-to-daddy. de) vsebuje ogromno informacij o podpori žrtvam spolnih zlorab. Ste tudi sami aktivni v kakšni od nevladnih organizacij, ki se ukvarja s tem? Ne, zaenkrat menim, da sta spletna stran in film dovolj. Tudi sam imam počasi dovolj identificiranja z žrtvijo spolne zlorabe. Menim, da je čas, da grem naprej, da se ozrem vase in poiščem tiste komponente sebe, ki jih še ne poznam. Rad bi zaprl to poglavje in se ozrl v prihodnost, ki ni zaznamovana s preteklostjo. Po drugi strani pa smo spletno stran dodelali ravno zato, ker se mi zdi pomembno, da se temo odpira. Pomembno je, da se o spolnih zlorabah otrok piše in govori na ves glas. + POMOČ Ste bili v otroštvu žrtev spolne zlorabe? Obrnite se na Združenje proti spolnemu zlorabljanju (www.spolna-zloraba.si) ali pokličite na brezplačni telefon za pomoč 080 2880. t (10. Zgodilo se je pred ... Januarja 2006 je bila v Muzeju . novejše zgodovine odprta razsta-I va Homol