CIRIL ZUPANC Antonova kapela v Železnikih Uvod Resnično je to Antonova kapela: kip je kupil Anion in poskrbel za gradnjo kapele. stoji na Antonovem travniku in kip predstavlja sv. Antona Puščavnika. Treba je bilo o tem nekaj napisati, saj se je / obujanjem spomina na ta objekt pojavila eela vrsta oseb in ob njih dogodkov, ki so važni za krajevno kroniko. Deset let staro obljubo izpolnjujem, ko to pišem, in srečen sem. da sploh še zmorem to narediti. Po veliki noči leta 1872 so podrli staro farno cerkev v Železnikih. Podjetni župnik je kipe in slike razprodal, da je t Lici i na ta način dobil kakšno krono za gradnjo nove cerkve. Potem so ti kipi in slike odšli med ljudi in doživljali različne usode. Zanimivo je spremljanje njih usode in v tem zapisu sem to želel potegniti iz pozabe. Naj zapišem, da sem marsikaj zvedel od Antonije Ramovš-Tonike. Hvaležen sem ji za vse. kar mi je za mojo radoved nost povedala. Ker je odšla v naš spomin, sem se potrudil, da se ji s tem spisom nekoliko oddolžim, da na ta način poča stim njen spomin. Sedaj, ko je ni med nami, se nam utrinjajo misli, kaj bi jo še morali vprašati in bi dobili pričakovan odgovor. Resnično je bila nam vsem kustodinja. Spoštujmo jo in bodimo ji hvaležni! Kapele v naši dolini na svoj način krasi jo pokrajino in ji dajejo svojsko vsebino. Iz raznih pobud in potreb so nastale. Naši predniki so jih zgradili, čeprav so tedaj živeli v skromnih in revnih razme rah. Dve vojni smo z njimi doživeli in preživeli. Upam. da ne bo poteklo na slednjih SO ali kar Ion let. ko jih bodo Antonova kapela v Železnikih, fotografiral zanamci spet obnavljali. Jure Likar, maja 2001 169 LOSKt RAZGUUn 48 Kako in kdaj je nastala kapela ? V letih 1872—74 je bila v Železnikih zgrajena nova župna cerkev, posvečena sv. Antonu Puščavniku. Tedanji župnik Jakob Mrak, ki je to gradnjo vodil, je vedel, da bo za novo večjo cerkev neba nabavili nove slike in kipe. Razprodal je torej kipe in .slike, ki so bili dotlej v bivši cerkvi. S tem je dobil nekaj denarja, ki ga je porabil pri gradnji nove cerkve. Gradnikarjeva Tonika (1905-2000) se je takole spominjala te razprodaje. Seveda je to vedela po pripovedovanju staršev.1 Kip Antona Puščavnika je kupil kovač Anton Primožič-Matijevec, kip Marije Pomočnice so kupili starši Škarpetove Micke, Jožefov kip pa sta kupila brata Franc in Jožef Šraj. Frane (1851-190(1) je bil krojač in od L874—1905 cerkovnik. Stanoval je na Trnju pri cerkvi. Jožef je bil samostojen obrtnik in je stanoval v lastni hiši na Racovniku št. L0.Jožefov kip je prevzel brat Jožef in ga namestil v kotu dnevne sobe v pritličju. Zavaroval ga je s posebnim steklenim cilindrom. Okrog leta 1990 je Konrad Triler (1929) kupil to propadajočo hišo od Srajevega pravnuka in tako je di »bil tudi ta kip. V tedniku Zgodnja Danica št. 2S leta 18 je v rubriki Dopisi i/ raznih krajev«, tudi dopis iz Železnikov. Jožef Levičnik tu poroča o neki cerkveni slovesnosti. Med drugim je zapisano: A 'zgornjih Železnikih je bilo zlasti na prostornem trgu pod spod njo lipo posebno lepa. Lepa je bilo razsvetljeno tam tudi novo zidano Marijino zna menje, v katerem se je letos prvič opravljal pri procesiji drugi blagoslov.« To je bila tradicionalna procesija na telovo, torej v juniju. O tem znamenju - kapeli je Gradnikarjeva Tonika marsikaj vedela. V kapeli je leseni del starega stranskega oltarja. Po njem si moremo predstavljali, kako majh na je bila prejšnja župna cerkev. V začetku so v ta oltar umestili sliko brezjanske Marije Pomočnice. Slika je bila seveda brez. krone. Marijin kip. ki je sedaj v zna menju, je po smrti Marije Mlakar - Škarpetove Micke (1863-1923) kupila Alojzija Dermota od Mickinega nečaka, soboslikarja Ignaca Mlakarja. Okoli leta lOiS so Dermotovi v kapelo postavili ta kip in od tedaj pravimo, da je to Dermotovo zna menje. Prej se je imenovalo Kovačevo, po imenu vogalne hiše. kjer je tedaj bila kovačnica. Tonika je tudi povedala, da je prav enak Marijin kip v cerkvi na Rakovniku. Dobro bi bilo to ugotoviti. Tako bi morda izvedeli, kdo in kdaj je ta kipa naredil. Eno leto ali dve po postavitvi Marijinega znamenja na Logu so tudi na zgornjem koncu Železnikov zgradili kapelo za kip sv. Antona Puščavnika. Za to se je zavzel in izpeljal kovač Anton Primožič. Kot samostojen kovač, lakozvani pošterovec. je imel nekoliko boljši življenjski standard od fužinarskih kovačev, ki so kovali v vigenjcih svojih gospodarjev. Ko so čez. nekaj let za novo župno cerkev nabavili nove orgle, je Primožič tudi zanje prispeval znaten delež. Torej, kje postaviti novo kapelo? Vnuk Tone (1934), upokojeni učitelj, ki sedaj stanuje v domači hiši. se spominja, da se je ded v začetku zavzemal za to. da bi kapelo zgradili pod Lomskim slapom. lam bi zgradili primerno votlino za pu- ščavniškega Antona. Hudournik Lom pred Jesenovcem priteka v Soro. Slap na tem hudourniku, ki je nekoliko pomaknjen v breg. je naravna znamenitost. Žal je 170 .VOO.SVVA K.vr.iA \ /iII/MKIII I.I predel večini Železnikarjev malo znan. Gozdna učna pot, speljana od Loma \ Mlake ali na Skovine, bi mnogim omogočila dostop v ta zanimivi in lepi gozdni predel. Zaradi odmaknjenosti iz naselja in tudi zaradi vlage je bilo treba najti primeren prostor v bližini hiš. Idealna lokacija je bila tam. kjer kapela sedaj stoji. Ker je bil ta travnik lasi posestnika in fužinarja Antona Globočnika (1829-1886). se je kovač Primožič obrnil nanj s prošnjo in predlogom, naj dovoli, da tu postavijo kapelo. Mož je privolil in Matijevec je /. denarno in materialno pomočjo razumevajočih krajanov m zgradil kapelo. Recimo, da se je to /godilo \ letih 1878 ali 1879. Opis kapele Kapela je zaprte oblike. Stoji na travniku med glavno cesto in Soro, odmaknjena kakih 150 metrov zahodno od plavža. Mož na fotografiji, ki stoji ob njej. je visok 1.80 metra. Tako lahko izmerimo, da je kapela visoka dobrih sedem metrov. \aj\ečja odprtina so vhodna lesena in zastekljena vrata. Nad njimi zastekljen polkrožni arhivoltni zaključek. V stranskih stenah sta zastekljeni okni s polkrožnim zaključkom. Robovi kapele so pobarvani kol šivan rob. Posebnost je skrilasta streha, ki se dviga kot manjši zvonik. Nad zidom so na vseh .štirih straneh narejene trikotniške niše-, ki se ponovijo, le da so manjše, nad zvoni kom. Vse to je prav mojstrsko pokrito s skriljem.-2 V kapeli na oltarni mizi stoji 1 m visok lesen Antonov kip. Ob desni nogi je lesen manjši prašiček, na vsaki strani kipa, na mi/i, sta kipa angelčkov, ki držita po en svečnik. Nekoliko nad kipom sta na steno pritrjena dva krilatca, manjša od tistih, ki držita svečnika. Za vrati na steni je obešen manjši zvonec - zvonček želja. Kil pa je tu še večji zvon. Obešen je bil v stolpiču na strehi. Zvonil je tako. da je kdo pote goval /a vrv. ki je skozi odprtino v stropu visela v notranjost kapele. Po letu 1945 je ta zvon izginil. Na desni strani vrat je bila ročka za potegovanje zvončka želja. Tu je bila na /id pritrjena kovinska ploščica z naslednjim besedilom: Sv. Anton, miloclar ti podarim, Tebi v časi tud'pozvonim, Ti pa izprosi mi zalo Tukaj blagor, lam nebo! Pod to ploščico je bila v zidu manjša reža za pušico, v katero so ljudje spuščali milodare - denar za izpolnitev svojih želja. Po letu 1945 ni več ne ploščice ne pu.šice. Vnuk Tone se spominja, da so njegovi starši večkrat rekli, da se tega denarja komaj toliko nabere, da imajo za petrolej za večno luč in kdaj za kakšno rožo. Sv. Anton Pu.ščavnik goduje 1~'. januarja. Po starem izročilu je zavetnik domačih živali in posrednik za dobrega zakonskega tovariša. Njegova spremljevalca sta prašiček in zvonček, katerih pomen ljudje različno razumejo. Tedaj novi kapeli, Marijina na Logu in Antonova pri plavžu, sta pri pogrebnih obredih dobili svojo vlogo. Župnik je s svojim spremstvom pri kapeli na Logu 171 I.OSK1 RAZGLEDI /.s' pričakal sprevod / mrličem, ki so ga na vozu pripeljali po Smolevski grapi skozi Ovčjo vas. oziroma pri Antonovi kapeli je pričakal pokojnika, ki so ga pripeljali zjesenovca. Pogrebni sprevod se je potem slovesno pomikal na pokopališče. Pri kapelah, tisti pod Rudnim in Čočovi pred Češnjico, so se vaščani v večjem številu poslovili od pokojnega sovaščana. ki so ga naprej na pokopališče v Selcih pospremili sorodniki in manj številni sokrajani. Z motorizacijo in novim načinom pokopavanja so nekdanji pogrebni sprevodi odpadli. Vzdrževanje kapele Od vsega začetka za Antonovo kapelo skrbijo Matijevčevi. Tako sta za časa svo jega življenja zanjo skrbela kovač Anton Primožič in njegova žena Jerica (roj. Prevc). Nasledil ga je najmlajši sin Jakob (1887—1952), čevljar in njegova žena Ana (roj. Gro šelj). Sedaj za kapelo skrbita Jakobova otroka - hči Minka (r. 192S) in sin Tone (r. 1934), ki stanujeta v domači hiši. Okrog leta [950 je po župnikovem naročilu kapelo od zunaj in znotraj prebarval soboslikar Franc Benedičič (1905-1975) s Češnjice. V letih 1988 in 1989 sta se temeljite obnove kapel v Železnikih lotila tedanji kaplan Jože Pav lakov ič in mizar Anton Demšar-Kaiiinc (r. 1920). V Karlinčev i mizarski delavnici sta naredila, kar je bilo potrebno. Tako sta vrata, okna in strehe obnovila in popravila pri kapelah: ob mostu pod Grivo, na Klovžah. na Logu in to pri plavžu. To delo je pa naročila Krajevna skupnost Železniki. Potrebni les so poklonili posamezniki, ki stanujejo v bližini teh kapel. Tako sla les za obnovo Matijevčcve kapele dala domačin Tone Primožič in sosed Gabrijel Kristan. Na strešnem tramu sta mizarja našla vpisano letnico 1910. Po tem sklepamo, cla je bila ta streha tedaj popravljena. To potrjujejo tudi žeblji - žičniki, ki so jih tedaj že rabili. Na strehi kapelice pri mostu pod Grivo sta mizarja dobila samo kovane žeblje, domač izdelek, kar pomeni, da ta streha vse od začetka ni bila obnovljena. Po opravljenih mizarsko-tesarskih delih se je kritine lotil krovec Jože Benedičič (r. 1928) z Zalega Loga. Kakor je bilo že prej, tako je tudi sedaj s skrilčicami prekril strehe kapel. Strehe na drugih kapelah so dokaj enostavne, kritina na Matijevčevi kapeli pa je zelo zahtevna. Krovec se je potrudil, cla je to delo lepo opravil.*Leta 1990. se je te kapele lotil še soboslikar Tone Kalan (r. 1930). Najprej je prebarval notranjost kapele, takoj zatem pa še kipe. Pošterovec Kovač Anton Primožič-Matijev ec je bil pošterovec. to je samostojen obrtnik, ki je koval po naročilu. Imel je svoj vigenjc. v katerem je izdeloval različne kovinske izdelke, npr. ograje, okenske križe ali mreže, polkna, itd.1 Z ženo Jerico sla imela tri hčere in tri sinove. Peter je poslal trgovec in je odšel iz Selške doline. Najmlajši Jakob je postal čevljar in je z družino ostal doma. Josip (1880-19-n) je bil učitelj in je bil v letih 1900-24 na osnovni šoli v Sorici. Iz njegovih letnih šolskih kronik zvemo marsikaj zanimivega za zgodovino te vasi. Tako je tudi 172 A.\TO.\()\A KAPELA VZELEZSIKIH zapisal, da so Italijani zasedli Sorico 29. novembra 1918. in odšli i/ nje 2. junija 1921. Umaknili so se le na Petrovo Brdo in na Hoč. Potem, ko je S. septembra 1943 Italija kapitulirala, je septembra in oktobra tistega leta 31. divizija (brigade: Gradnikova, Prešernova, Vojkova) odpravila mejne ovire na odseku bivše meje od Davče do Žirov. Leta 1942 sta Nemčija in Italija, namreč vsaka na svoji strani, to mejo z žico močno prepletli in minirali. S temi minami in bombami so se tedaj opremili parti zani/kot upravitelj osnovne šole Železniki je Primožič napisal daljši članek o Že leznikih. Sorici in Davči in ga 1931- objavil v publikaciji Gorenjska - letoviška, industrijska, trgovska in obrtna. To publikacijo je izdal »Progres«, Zavod za pospeše vanje mednarodnih trgovskih zvez v Novem mestu. Naj omenim vsaj tri pošterovce v Železnikih, ki so bili sodobniki starega Matijevca. PeterJerala (1791-18 I je bil kovač - žebljar. V letih 1834-187 i je bil cerkovnik. Matija Žumer (18W>-192_) je bil kovač in podkovač. Znani so njegovi sinovi Matija, Srečko in Lojze, ki so šli po svetu, doma pa je ostal najmlajši Niko (1905—1989), ki se je izučil očetove obiti. Bili pa sta še dve hčeri, in sicer Ivanka in Lucija, ki sla se poročili iz Selške doline. Matija Žumer je prišel iz Dolenje vasi. Tam je Žumrova hiša na levem bregu Sore ob mostu. Njeno staro hišno ime je Kovač. Franc Benedik I 1872—1955) je bil kovač - ključavničar. Svojo hišo in v pritličju delavnico je imel nasproti gasilskega doma. Na stara leta je še največ popravljal bicikle. Zapustil pa nam je lep spomenik. Avgust Novak. Johanov naslednik, je v letih 1903-1904 uredil znameniti vil pred svojo hišo na Racovniku. Za zid ob vrtu Matiferčer vigenjc v Železnikih, porušen in odstranjen pred I. svetovno vojno 173 LOŠKI RAZGLEDI 48 Ker že nekaj let niso rabili vode za ohlajevanje plavža, so decembra 1961 visok klanec odstranili in uredili normalno cesto. Na sliki vidimo: divji kostanj pred Matijevčevo hišo. Majdnikovo in Tohakarjevo hišo. streho Martinhove hiše. del Plavčeve in Boncljeve hiše. Na desnem robu slike je videti streho Jurčikove hiše. Na sredini stoji plavž in ob njem urejena cesta. in škarpo ob Sori je porabil kamenje in pesek opuščenega plavža in fužine, ki sta stala za Mlečjem. Plavž je ugasnil leta 1898. Lepo železno ograjo ob vrtu pred hišo in nad škarpo ob Sori je tedaj izdelal mojster Franc Benedik. Še posebno lepa so dvokrilna železna vrata, ki jih je treba ohraniti. Vigenjc Tu je delček starih Železnikov. V ospredju Fotografije vidimo staro pritlično stavbo. To je Matijevčev vigenjc. Vidimo leseno podlivno vodno kolo. ki je z obračanjem go nilo meh v vigenjcu. Ta vigenjc so okrog leta 1912 podrli in na istem mestu uredili zelenjavni vrt, ki je tam še danes. Hiša na desni strani, z dimnikom, je Majdnikova hiša, za njo pa se vidi strešni del Pečnikove hiše. Na levi strani, nad ograjo, je Vancarjeva hiša. Ker ima Vancarjevi tudi hlev z živino, imajo pred hlevom večjo gnojno jamo. Ta jama je v nekdanji strugi bajerja. Ob tej jami, ko je bila še vodna struga, so bile tako imenovane prazne vehe. Vodna struga se je nadaljevala proti plavžu. Ob teh praznih vehah je voda tekla pod kolo Matijevčevega vigenjca, naprej je tekla po strugi pod cesto, pod kolo Antonove žage in na mlin, od tam v Dermotovo elektrarno in v Soro. To je bil dobro izkoriščen vodni tok. 174 A\TO.X0VA KAPELA V ZELEZS1K1H Podlivna vodna kolesa so imeli vigenjci na Racovniku, Nadlivno vodno kolo je poganjalo težko kladivo - norca pri fužini za Mlečjem. Nadlivno vodno kolo je imel tudijohanov mlin pod Racovnikom. Nadlivno vodno kolo je bilo tudi pri Matevževi žagi v Smolevski grapi ter pri Thalerjev i in Johanovi žagi na Skarjevcu. Mimo obeh plavžev v Železnikih je bil speljan močan vodni tok po umetni strugi. To je bilo potrebno zaradi hlajenja plavžev. Po vsaki izpraznitvi peči, ko so odstranili staljeno železo, je bilo peč treba kar najhitreje ohladiti in jo pripraviti za nov vsad. Posebno usposobljena skupina petih ali šestih mož je s primernim doziranjem vode kakih pet ur hladila peč. Visok cestni klanec med Majdnikovo hišo in plavžem so odstranili jeseni 1961 in tam uredili cesto. Nekaj dogodkov na telovo V nedeljo. 9. junija 1917, je bil praznik sv. Kešnjega Telesa - telovo. Bila je pro cesija s Trnja v Gorenji konec Železnikov. Rili so postanki pri kapelicah, le pri Plavčev i in Tinkovi hiši so po običaju postavili improviziran oltarček z Marijino ale gorično podobo. Ker je bila vojna in je bila večina fantov in mož pri vojakih, so oltarček postavili starejši možje, med njimi tudi Anton Primožič-Matijcvec. ki je bil tedaj star okrog 65 let. Po opravljeni slovesnosti so oltarček podrli in predmete pospravili. Pri tem je nesrečni Matijevee vznak padel z mize in se ubil. Marijino sliko je imel stari Mažica, ki je stanoval v Gorenjem koncu. Podedoval jo je njegov sin Janez Koblar (1897—1970), mizar. Ni bilo bolj primernega moža za postavljanje im proviziranega oltarčka. Po letu P) n. še preden so se Mažicevi preselili na Racovnik, te slike ni bilo več. Ob praznični procesiji skozi Racovnik so bili postanki: pri Logarjevi kapelici ob Sori. pri Marijini kapelici ob mostu pod Grivo, pri improvizirani kapelici pod Jozefovo lipo. pri Levičnikovi kapelici in pri kapelici na Klovžah. Logarjeva kapelica (sv. Peter in Pavel) je bila na koncu Žumrovega vrta. pri stopnicah k Logarjevi hiši. Njen poseb ni pomen je bil v tem. ker je stala na meji katastrskih občin sv. Križ in Železniki. Odstranjena je bila okrog leta 1975, ko so na tem odseku širili cesto. Kipca so vzeli Logarjevi, ki žive v Ljubljani. Nekaj posebnega je bil improviziran oltarček pod Jozefovo lipo. TLI je bila postavl jena oljnata slika sv. Antona Puščavnika. V stari farni cerkvi je bila nad glavnim oltar jem nekakšna omara, v kateri je bil kip sv. Antona, tistega, ki je sedaj v Matijevčevi kapeli. Kip je bil zaprt v tej omari, ki je bila odprta le ob nedeljah in praznikih. Na zunanji strani vrat te omare je bila oljnata slika sv. Antona. Ob razprodaji kipov iz stare cerkve, je organist in učitelj Jožef Levičnik kupil ta vrata z Antonovo sliko. Imel jo je doma na Racovniku, in ko je ta Levičnikova hiša postala Debevčeva, je slika še vedno ostala v hiši. ki stoji na Racovniku št. 34. Pred današnjo Oličevo hišo. Racovnik 50a, je do 1983 stala Levičnikova kapela. Zgraditi jo je dal učitelj Jožef Levičnik (1826-1909). Leta 1905 je dobil najvišje živl jenjsko odlikovanje, saj je imel že blizu