Naš naslov: O c FRANQUEO PAGADO AVALOS 250 — BUENOS AIRES W £ ti - ° S o ATtR Sveta družina PRAVILA bratovščine živega rožnega venca za slovenske izseljence v Južni Ameriki § 3. Člani bratovščine: Brat ali sestra bratovščine je lahko vsak, možki ali ženska, ki je dopolnil 14 let, se prijavi duhovnemu vodju ali kateremu odborniku in ga odbor ali duhovni vodja ne odkloni. Za mlajše si more osnovati bratovščina tudi poseben naraščaj. C 4. Pravice bratov in sestra: 1) . Bratje in sestre imajo pravico voliti in voljeni biti. 2) . Pravico imajo posluževati se bratom in sestram namenjenih naprav in prireditev, zlasti knjižnjice. 3) . Na občnem zborovanju imajo pravico zahtevati besedo, da izrazijo svoje mnenje. Besedo jim predsednik mora dati, izvzemši če je večina zborovalcev drugače sklenila. § 5. Dolžnosti članov: 1). S svojim vstopom v bratovščino se vsak še posebej obveže vedno in povsod se dostojno obnašati in tako skrbeti za ugled bratovščine in slovenskih izseljencev. 2). Razmeram in stanu primerno tudi znanstveno proučavati svojo vero, zlasti potom či-tanja katoliških knjig in časopisov, da jo bodo poznali in si jo lažje ohranili. 3) . Zasebno živeti in javno nastopati po svojem spoznanem verskem prepričanju. 4) . Posebej se varovati kletvine in pijančevanja. 5) . Pokoriti se odredbam predsedstva. 6) . Bistvena dolžnost vseh bratov in sestra je, da razdeljeni v skupine po 15 članov zmolijo vsak dan po en očenaš, 10 zdravamarij s pristavkom skrivnosti, ki je vsakemu posebej za vsak mesec določena, in en častbodi. Cela skupina zmoli tako vsak dan vseh petnajst skrivnosti svetega rožnega venca, — Je pa ta dolžnost samo častna in ne veže pod grehom. 7) . Članarine ne plačajo bratje in sestre nobene. Pisarniške stroške in vse druge izdatke bo krila bratovščina s prostovoljnimi darovi in z dohodki iz svojih ustanov in prireditev. § 6. član bratovščine preneha biti: 1) . Kdor je prostovoljno izstopil in je to javil tajniku ali voditelju skupine. 2) . Kogar je izključil duhovni vodja ali odbor soglasno. § 7. Vodstvo: Bratovščina ima po splošnih cerkvenih predpisih svojega duhovnega vodja, ki je vsakokratni slovenski izseljeniški duhovnik v Buenos Airesu, ki si mora od pristojnili «erkvenih oblasti vsakokrat sam preskrbeti zadevne pravice. Duhovnemu vodju stoji ob strani ožji in širši odbor. Ožji odbor tvorijo: predsednik, podpredsednik, tajnik, blagajnik, knjižnjičar, in za eno leto bivši predsednik kot svetovalec. Širši odbor tvorijo poleg ožjega še vsi načelniki posameznih skupin, ki si jih izvolijo skupine izmed sebe tekom meseca decembra. Seje sklicunje predsednik po potrebi. Sklepčne so, če so bili povabljeni nanje vsi upravičenci in se jih je seje vsaj polovica tudi udeležilo.. Sklepajo z večino glasov. Sejo širšega odbora mora predsednik vendar sklicati vsaj enkrat na leto in sicer meseca januarja. Na tej seji se izvoli za novo poslovno leto ožji odbor. Če med poslovnim letom kakšen odbornik odstopi ali se izseli, si na njegovo mesto izbere odbor za tekoče poslovno leto drugega. Občni zbor vseh bratov in sestra more sklicati duhovni vodja ali odbor bratovščine kadarkoli. Priporoča se, da se vrši vsaj enkrat na leto. To zborovanje je vrhovna oblast bratovščine in ima vse pravice. Veljavno ne more skleniti samo tega, kar bi bilo nasprotno cerkvenim kanonom, posebej tudi ne razpusta bratovščine. Da to zborovanje veljavno sklepa morajo biti, bodisi z razpisom v “Našem duhovnem življenju”, bodisi osebno potom načelnikov, vsaj štirinajst dni preje povabljeni nanj vsi bratje in sestre. § 8. Pregledniki: Januarska seja širšega odbora izvoli tudi dvoje preglednikov in dvoje preglednic, ki imajo vsak čas pravico pregledati odborovo poslovanje, zlasti še blagajno in blagajniški zapisnik, kakor tudi poslovanje voditeljev in voditeljic posameznih skupin. O uspehu svojih revizij poročajo na občnem zboru in na januarski seji širšega odbora. Kadar bi doznali za kako večjo nepravilnost, so dolžni nemudoma obvestiti o tem duhovnega vodja in predsednika. Pregledniki se morejo, ne pa morajo, udeležiti katerekoli seje in se oglasiti h besedi, nasvetovati, pohvaliti, grajati, kakor se jim zdi primerno. Nimajo pa glasovalne pravice. § 9. Sprememba pravil: Ta pravila more spremeniti občni zbor ali tudi januarska seja širšega odbora, toda vsakokrat samo z dvotretjinsko večino. § 10. Razpust: Bratovščina se razide, če tako odredi cerkvena oblast. Njena lastnina pripade v vsakem slučaju škofijskemu ordinarijatu v Ljubljani, ki razpolaga z njo v korist izseljencev. P. Bernard Ambrožič, Severna Amerika. FATHER COLCHI IA Mislim, da bo zanimalo naše bravce, ako napišem nekaj malega o slavnem katoliškem duhovniku, ki tu pri nas, v Združenih Državah severne Amerike že več let vsako nedeljo mnogim milijonom svojih poslušavcev govori na radio. Gotovo dosedaj še noben katoliški duhovnik ali škof ni bil po vsej Ameriki tako znan kot je ravno ta duhovnik iz Detroita, Pather Coughlin (izgovori: Kaglin). Pather Coughlin je bil rojen v kanadski provinciji Ontario leta 1891. To je bilo prav tisto leto, ko je izšla velika enciklika papeža Leona XIII, pod imenom “Rerum novarum” in ji pravimo navadno kar “delavska enciklika”. To slučajnost omenjamo zato, ker se dolga vrsta Coughlinovih govorov na radio opira ravno na to encikliko. Deček je prejel dobro vzgojo pod vodstvom starišev. Pobožni starši irske narodnosti, ki so gojili tiho željo, da bi deček kdaj postal duhovnik so vzgojili svojega sinčka z vso skrbjo. Kmalu se je pokazalo, da se z željo in voljo staršev ujema tudi božja volja. Že v prvih šolskih razredih se je zbudila v malem dečku želja, da bi postal duhovnik. Ko je bil enajst let star, je vstopil v kolegij svetega Mihaela v Toronto, ki ga je po prepisanih letih dobro dovršil. Nato je šel v novicijat bazilijancev v istem mestu in potem dalje v filozofijo in bogoslovje. V maš-nika je bil posvečen leta 1916. Prvo duhovniško službo je dobil v Kanadi, kjer je bil nekaj časa za profesorja. Po sedmih letih je pa vstopil v detroitsko škofijo in je deloval na raznih župnijah. Takrat se je razvil njegov talent. Postal je velik govornik in navdušen reformator. Zopet in zopet je bral enciklike papežev Leona XIII. in Pija XI. Prav tako Tomaža Kempčana knjigo “Hojo za Kristusom”. Tako se je nevedoma pripravljal za svoje poznejše govore po radiju. Leta 1925 je prišla ponovna izprememba. Fhater Coughlin je dobil novo mesto, ki mu je dalo priliko, da se je povzpel na tako visoko stopnjo kakor je je danes malokdo deležen, bodisi v Ameriki, bidisi izven nje. Škof mu je poveril nalogo, naj ustanovi novo župnijo v majhnem mestecu Royal Oak, tik velikega Detroita. Ni bila lahka naloga. Samo 34 družin se je priglasilo za članstvo pri novi fari. Ostali prebivalci so bili večinoma zagrizeni nasprotniki katoliškega prepričanja, takozvani Ku Kluks Klani. Ni bilo upanja, da bi se tako majhna fara vzdrževala z lastno močjo. Kljub temu je že naslednje leto začela rasti iz tal skromna cerkev Male Cvetke. Komaj je cerkev stala kake tri tedne, se je pripetil prvi sovražni napad Ku Kluks Klanov. Ponoči so prav blizu nove cerkve zažga- _ li ognjen križ, znak zaničevanja katoličanov in simbol njihove organizacije. Father Coughlin takrat še ni imel svojega župnišča, temveč je stanoval pri enem svojih faranov. Ko je zapazil sovražni nastop nasprotnikov, je hitro tekel k cerkvi. Z veliko skrbjo je gledal, kaj se utegne zgoditi. Toda hitro je videl, da je sovražni ogenj dovolj daleč od cerkve in se ni bati škode. Zrl je v goreči križ in tuhtal. Naenkrat se obrne proti Iju- Ta pravila je dne 24. decembra 1933 soglasno sprejel, odobril in potrdil ustanovni občni zbor bratovščine živega rožnega venca za slovenske izseljence v Južni Ameriki, in so obvezna za vse članice in člane. Buenos Aires, dne 3. januarja 1934. Franc Lakner, tajnik. Andrej Čebokli, predsednik. Prancelj se zahvaljuje za božična dari la. Vsi dobro vedimo, da je hvaležnost prelepa čednost in da je neh valežnost ena najgrših reči. storžek: Po LORENZINI — LOVRENČIČU dem, ki so se nabrali okrog njeg-a, in jim preroško napove: “Nekoč bomo sezidali tu drugo cerkev in dvignili njen križ tako visoko, da ga ne bosta požgala ne človek ne žival!” In res. Ravno čez tri leta je zraslo prav na tistem mestu veličastno svetišče — toda o tem pozneje. Father Coughlin je pričel resno misliti, kako bi si preskrbel denarnih sredstev za vdrževanje svoje siromašne župnije. Treba je bilo najti pomoči od drugod. Njegovi,,fa-. rani so imeli sicer veliko dobre volje in so storili, kar se je dalo storiti, vendar sami ne bi zmogli dolga, ki ga je zahtevala nova cerkev. Toda pogumni župnik je videl sonce, kjer je bilo po mnenju drugih le oblačno nebo. Prišlo mu je na misel, da bi se potom radia obrnil na javnost za pomoč. Dober prijatelj ga je predstavil ravnatelju neke ra-dio-postaje v Detroitu. Dobil je dovoljenje in pričel. Tako se je Father Coughlin prvič predstavil svoji radijski javnosti dne 17. oktobra 1926. Ni govoril v radijski postaji, temveč v svoji lastni cerkvi, kjer so pred velikim al-tarjem pritrdili mikrofon. V svojem prvem govoru je omenjal težave, ki jih ima s cerkvijo, ni pa rekel ničesar o denarju. Odziv na njegov prvi govor je bilo — pet pisem iz vrst poslušavcev. (Danes jih prejema teden za tednom od tri do šest sto tisoč!) V januarju naslednjega leta je prišel na novo misel. Pričel je z devetdnevnico na čast svete Terezije po radiju in je tako napravil iz svoje male cerkve v Royal Oaku ameriško narodno svetišče. Tisoči so ga z veseljem poslušali. Premnogim je zbudil v srcu nežno pobožnost do te velike svetnice, premnoge je obvaroval verske in moralne pogube, premnoge je privedel nazaj na pravo pot vere m čednostnega življenja. Kmalu so se njegovi poslušavci začeli organizirati v “Ligo Male Cvetke”, in vsak član je obljubil prispevati en dolar v pomoč novi cerkvi. Father Coughlin je nazval svojo radijsko uro “Zlato uro”. Ta Zlata ura je postajala od tedna do tedna bolj privlačna, nedeljsko zavetišče tisočev in tisočev. Ko je bila končana prva sezija, ni bilo odločeno, kako bo nadalje. Toda od vseh strani so se oglasili neštevilni glasovi: Father Coughlin mora priti nazaj na radio! In župnik je prišel nazaj. Pričel je z dolgo vrsto onih znanih govorov, v katerih je brez ozira na levo in desno razkrival zlo vsake vrste, politično in moralno. Napadel je moderni barbarizem, ki ga uganjajo odvajalci in grabeži, napadal moderne rokovnjače a-meriških mest, verske fanatike in podobne grdobije. Poudarjal je, kakšne so razlike med katoličani, protestanti in Judi — mnogi verniki vseh teh treli ver in Cerkva so bili namreč že takrat navdušeni poslušavci Fathra Coughlina. Goreče je zagovarjal vse zapostavljane in vse, ki trpe po krivičnosti drugih. Vsi tlačeni in ubogi so našli v njem toplega zagovornika. Tak se je leto za letom vračal nazaj na svoj radio. Dve leti po prvem nastopu v radiju se je začela dvigati iz tal tista napovedana cerkev, katere “ne človek ne žival ne bosta požgala”. (Nadaljevanje) Tako računajoč je prišel v bližino polja in se je ustavil, da bi pogledal, če bi mogel že opaziti kako drevo, katerega veje bi bile obložene z grozdi svetlih zlatnikov, a ni videl še nič. Šel je sto korakov dalje — nič; prišel je ma polje... šel prav do one male luknje, v katero je zagrebel svoje zlate — in nič. Postal je zamišljen in pozabivši na pravila Knjige o lepem vedenju, ki jo je spisal Urbanus, je potegnil eno roko iz žepa in se je začel ko za stavo praskati po glavi. Medtem je zaslišal, kako mu zvoni v ušesu kot porogljiv smeh, in ozrl se je navzgor in opazil na drevesu velikega papagaja, ki si je trebil redka peresa, katera je imel še na sebi. “Zakaj se smeješ?” ga je vprašal Storžek z začudenim glasom. “Smejem se, ker me trebljenje ščegeta pod perotmi.” Dondek ni odgovoril. Šel je k jarku in zajel spet vode in se vrnil, da zalije znova prst, ki je pokrivala zlate novce. Tedaj je počil drug meh smeha, bolj izzivajoč ko prvi, in se hrohotal čez tiho planjavo polja. “Konec koncev,” je zavpil Storžek razdraženo, “papagaj neotesani, ali bi človek ne mogel zvedeti, zakaj se spet smeješ?” “Smejem se nad takimi čuki, ki verujejo v vse gluposti in se pustijo ofernažiti od drugih, ki so bolj brihtni.” “Misliš mogoče mene?” “Da, tebe mislim, ubogi Storžek, ki te je sama sladkoba in nič soli, in si predstavljaš, da se more denar sejati in trgati na polju, kakor se sadijo fižol in buče. Tudi jaz sem nekoč verjel to, a danes sem gol. Danes (malo prepozno!) vem in bridko čutim, da je treba, če hoče človek priti pošteno do majhnega kupčka, znati si ga pridobiti ali z delom svojih rok ali z razumom svoje gla- ve.” “Ne razumem te,” je rekel dondek, ki se je začel že tresti od strahu in skrbi. “Počakaj, jasneje se izrazim!” je nadaljeval papagaj. “Vedi tedaj: medtem, ko si bil ti v mestu, sta se vrnila Lisica in Maček na polje, pobrala sta zakopane zlatnike in jo popihala potem ko veter. In zdaj — kdor jih doteče, jih dobi!” Storžek je obstal z odprtimi usti in ker ni hotel verjeti papagajevim besedam, je začel z rokami in nohti grebsti prst, ki jo je bil zalil. In grebel, grebel, grebel je in izgrebel je tako globoko jamo, da bi stal lahko snopek pokonci v nji —- a novcev ni bilo več. Obupan je stekel v mesto naravnost k sodniji, da bi ovadil sodniku oba tolovaja, ki sta ga oropala. Sodnik je bil gospod Šimpans Gorilovič, star merkovec, častitljiva prikazen; klonil je pod težo let in imel belo brado in vzbujal posebno pozornost z zlatimi očali brez stekla: prisiljen jih je bil nositi noč in dan radi večne lijevice iz oči, ki ga je trapila že nekaj let sem. Storžek je ob sodnikovi navzočnosti kratko in gladko ko po niti razkril hudobno prevaro, katere žrtev je postal, navedel ime in priimek tolovajev, podal njihov opis in končno zahteval pravice Našim cenjenim čitateljem in čitateljicam, ki naš listič vsi brez izjeme hvalijo, moremo sporočiti veselo vest,