Avtorji  in  knjige
Križarski pohod skozi lastno življenje
Jože Snoj: Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena; Založba Obzorja, Maribor, 2000
»Enkrat se začneš in potem to ne teče naprej, ampak traja nazaj. Traja toliko dlje, kolikor iz dneva v naslednji dan, o katerem še nič ne veš, samo korak po korak odstopaš. Kot slikar od platna, kakopak nazaj. S pogledom nazaj. Naprej je, v resnici, torej nazaj. Na poti nazaj si, ko si, na videz, na poti naprej. V prihodu je že povrnitev. Nobenega časa ni med priti in oditi. Ti sam si ta čas, ki ga ni.«
Tako se tudi Snoj v romanu Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena kar naenkrat začne in potem brska po preteklosti daleč nazaj in potem spet naprej, korak po korak vse do dneva, ko je pri oseminpetdesetih nehal biti otrok. Snojev roman spominja na nekakšno družinsko kroniko, saj nas že na samem začetku seznani s »kažipotom po družini«, kjer zelo izvirno in predvsem zabavno okarakterizira vse pomembne like, tudi gospoda Pepija, kije, nikakor pa ne samo, Josip Reich. Že v samem naslovu nam torej Snoj namigne, da ta roman temelji predvsem na subjektu, ki pa je vendarle ujet v nekakšen čas, tisti prejšnji in zdajšnji; saj vendar roman eksplicitno posveča dvajsetemu stoletju, kije bilo menda lepo in strašno hkrati. Pripoved je napisana z izredno osebno noto, kot smo pri Snoju že vajeni. Izhaja iz sebe in skozi sebe, dokler po navadi ne priplava na površje in se na videz popolnoma osvobodi svoje lastne izpovedi in subjektivnosti. Vendar se
tokrat to ne zgodi. Snojev subjekt ostaja predvsem osebno in pa tudi du-hovnozgodovinsko zaznamovan, saj gre za avtorjev »križarski pohod« skozi svoje lastno življenje in čas, ki ga je zaznamoval.
Pepi, Jože ali Josip? Kdo je torej Pepi in kdaj Jože postane Pepi, in potem, zakaj Jože ni Anton, prav tako kot njegov oče? Gre za zgodnje iskanje imena ali lastne identitete avtorja Jožeta Snoja. Poigravanje z življenjem, ki traja iz dneva v naslednji dan, se začne z malim Uškom in njegovim »malim, malo trebuščkastim« očetom, kije imel vedno vse prav, in tako avtor pravi: »že navsezgodaj v otroštvu sem dobil od njega to pravico in da zato še danes ne bežim pred rajem, če se mi ponuja, in ga plačujem ... Ti Uško ti! Tako, ja, mi je rekel in mi jo podelil. Kakšna svoboda!« Tako se že na samem začetku kaže avtorjeva zazna-movanost z očetom, ki se mu na neki način pokloni s celotnim romanom. Oče je namreč tisti, ki je imel dar pripovedovanja neskončnih zgodb in avtorja zaznamuje kot avtentičnega individualista - podaril mu je namreč svobodo.
Vse iskateljstvo se začne pri rojstvu in še prej. Izmoljeni sin se vendarle mora imenovati po prvem svetniku in tako seveda ne more biti Anton, temveč Jožef in tako Jože. Tisti Jože, ki potem postane neugnani Pepi, ampak ne Gospod Pepi, več kot Pepi. Josip Reich kot negativni pol, ki pa vendar s svojo nedostopnostjo in individualnostjo očara že malega Uška in se potem z nekim delčkom naseli v Jožetu. Vedno znova se pojavlja in ostaja tista dvojnost med majhnim in velikim,
Sodobnost 2000 I 1614
Avtorji  in  knjige
revščino in bogastvom, občudovanjem in prezirom in ne nazadnje deček z naslovnice; sramežljiv otrok, napol v velikem, dragocenem, vendar praznem okviru. Tbliko metaforike je v tej neskončni dvojnosti, gospod Pepi kot vzor in negativec hkrati; na drugi strani pa gospod Pepi kot Josip Reich in na neki način morebiti tudi kot Jože Snoj.
Zanimiva je avtorjeva dodatna pre-dočitev gospoda Pepija z medbesedil-nim postopkom, ko citatno prenese označbo svojega junaka Gojka Mrča. Pri tem pa seveda ne moremo prezreti »kažipota po delih«, ki ga Snoj poda na samem začetku romana. Kažipot omenja štiri Snojeva dela - Negativ Gojka Mrča, Jožef ali zgodnje odkrivanje srčnega raka, Noetova bajta in Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena -, ki so povezana s puščicami. Iz te sheme je razvidna medbesedilna navezava med posameznimi besedili. V zadnjem delu torej najdemo že omenjeni citat iz Gojka Mrča in tudi Noe-tove bajte, medtem ko je Jožef prisoten le posredno, prek romana Noetova bajta. Omenjena štiri dela sestavljajo v Snojevem opusu nekakšno tetralogijo, saj so tematsko del iste problematike avtorjevega ukvarjanja s subjektom, medtem ko romani Hodnik, Gavžen hrib in Fuga v križu sestavljajo trilogijo, ki obravnava popolnoma drugačno tematiko. Zato se zdi, denimo, sodba Igorja Bratoža (v članku, objavljenem v Delu 29. 6. 2000) o tem, da gre za »logično nadaljevanje avtorjevih del iz sredine osemdesetih, torej Gavžen hriba in Fuge v križu«, vprašljiva. Romana, kiju Bratož omenja, obravnavata namreč vojno tematiko, to pa za zadnji Snojev roman ne
velja. Tu gre namreč za popolno osredotočenost na subjekt, ki pa seveda je ujet v določeni čas, vendar avtor že na samem začetku razvrednoti prevladujočo pomembnost časa, ko zapiše: »Ti sam si ta čas, ki ga ni,« in s tem ponovno izpostavi subjekt, ki zgolj potuje skozi takšne in drugačne čase. Tako tudi Bratoževa trditev, da »Gospod Pepi v imenu resnice in univerzalnih vrednot pristaja na vihanje zasebnosti, celo intimnega v javno ... zasebno porablja kot eksempel za veliko večjo tragiko ...«, ni povsem ustrezna, saj vendar avtor gradi celotno izpoved na subjektu in izhaja iz povsem subjektivnega časa, ki pa se seveda zliva z objektivnim časom.
Posebej zanimiv je zadnji del romana, ko se avtor v Epilogih pokloni kot prvemu seveda naslovnemu junaku Josipu Reichu, skozi katerega ves čas išče svojo lastno identiteto, ga spremlja vse do smrti in še naprej in se z njim na koncu tudi spravi. Kot zadnji se pokloni svoji materi, ženski, ki gaje izmolila in rodila in bila zanj vedno samo mama, ki je skrbela za golo preživetje in se ni nikoli mešala v »moške posle«. Ko je toliko let na njo gledal nekoliko vzvišeno, mu je na koncu vendarle postala enakovredna. Tukaj pa tudi najdemo že omenjeni citat iz Noe-tove bajte, kjer avtor govori o »rojstvu« naše Slovenije in ga potem nekako metaforično povezuje z materinim umiranjem. Posebnost so tudi živi opisi avtorjevega občutenja njene smrti in potem hudih notranjih bojev, ki so se pojavili po njej. Smrt matere je pomenila namreč resnični konec otroštva, pri oseminpetdesetih letih, pozno, pa vendar še vedno prezgodaj.
Sodobnost 2000 I 1615
Avtorji  in  knjige
Gre torej za avtobiografsko zgodbo, ki pristno in z veliko mero humorja zabava, razsvetljuje in osvetljuje tiste daljne in bližnje čase. Pri tem Snoj ostaja zvest svojemu igrivemu, z dialekti prežetemu jeziku. Omeniti velja tudi zanimivo slogovno zaznamova-nost besedila, saj vsaka pika, vejica, odstavek in velika začetnica nosijo svoj pomen. Pravzaprav bi lahko rekli, da je Snoj razvil prav poseben
sistem zapisovanja in označevanja preskokov misli, ki pripoved še dodatno razgiblje in zabava bralca tako, »da se enkrat začne in potem to teče naprej«, namreč branje; čas, jaz in ti. »Enkrat prideš in ujet v te sanje, dolgo misliš, da si. Temu se reče življenje. Pa nisi ti, ampak je večno. Pred teboj je za teboj. Za teboj je pred teboj.«
Karmen Švegl
Sodobnost 2000 I 1616