študentski list
Ljubljana, 9. marca 1966
Letnik XIV.
Številka 16
tribuna
RAVNI KMETIJSKIH DILEM
Končno lahko v dnevnem in revijalnem tisku zasledujemo števi]ne razprave o aktual-nih in perspektivnih vprašanjih našega kmetijstva. Posebno zgoščene so te razprave okrog priprav stališč in tez za VII. kongres SZDL Slovenije. Odmev te situacije sta bili tudi tribuni na ekonomski in biotehniški fakulteti.
Namen pričujočega sestavka ni sumirati zaključke in stališča v dosedanjih diskusijah, ampak opozoriti na nekatere izvime grehe mlade razprave in opredeliti nekatera vprašanja, ki so v celokupnem obsegu agrarnopolitičnih dilem prisotna.
V uvodnih besedah na razširjeni seji glavnega odbora SZDL Slovenije 1. marca letos je tovariš Zoran Polič ugotovil, da »problem ni v tem, da bi morali najti nove poti za razvoj kmetijstva, temveč nasprotno, naš uspeh je odvisen od doslednega izvajanja vseh tistih načel, ki so bila tako ob priliki, ko smo z revolucionarnimi posegi utrjevali osnove za razvoj vsega našega gospodarstva, kakor tudi v kasnejših posebnih razpravah o kmetijstvu, postavljena tudi za kmetijsko proizvodnjo. V osnovi naših razglabljanj mora zato biti vse bolj vprasanje, zakaj so se nam nekatera teh načel v praksi izmaličila. Zakaj jih nismo dosledno izvajali in zakaj nekaterjh sploh nismo izvedli, četudi so za to obsta-jali vsi pogoji. To je za našo nadaljnjo usmeritev v delu na kmetijskem področju važnejše, kot pa iskanje novih poti, kar bi samo oddaljevalo čas, ko se bo tudi kmetijstvo z vsemi svojimi uspehi po normalni logiki gospodarskih zakonitosti in podprto z zavestnim plan-skim usmerjanjem vseh njegovih dejavnosti vključilo v intenzivnejši proizvodni proces vsega našega gospodarstva« (citirano po prilogi Dela, 3. marca).
Na isti seji je tov. Andrej Marinc pričel svojo diskusijo s sledečo mislijo: »Nakopičene nejasnosti, mnoge objektivne in subjektivne težave preteklega razvoja, še vedno prisotne težnje po političnern usmerjanju konkretnega, različna subjektivistična tolmačenja razvoja, vse to ustvarja videz, kot da smo v slepi ulici in da je potrebna korekcija v osnovah naše agrarne politike. To pa ni res, spreminjamo in spremeniti moramo prakso, ki ni bila v skladu z osnovnimi izhodišči (Delo, 3. marca). Stališči v citiranih ugotovitvah predstav-ljata določeno bazo za nadaljnjo razpravo, obenem ji določata dimenzije in nivo. Kakšne so stvarne dimenzije naših agrarno političnih temeljev? Avtor pričujočega sestavka nima namena niti  objektivnih možnosti za natančnejšo opredelitev teh dimenzij, saj  bi  le-ta
morala izhajati iz stopnje razvitosti teoretične agrarno politične misli v naši družbi. Na zahodu in vzhodu pjredstavlja agrarna politika vedo — najširšo in najbolj poglobljeno znanost. Pri nas? Na prste bi lahko prešteli dela, ki predstavljajo teoretične osnove nase izvirne družbene koncepcije reševanja kmetijskega vprašanja. V okoliščinah kritično raz-vite znanstvene misli so se lahko uveljavljale neštete koncepcije in interpretacije našega »jasnega in opredeljenega« agrarno političnega koncepta.
Pristali smo na nivo, ki je od udeležencev agrarno političnega klopciča zahteval opredeljevanj, ne pa tudj razumevanja. Enačili smo in enačimo še danes družbene ternelje kmetijske proizvodnje s tehnološkimi in organizacijskimi prijemi. Razpravljamo o vsebini zajeti v okvirlh, ne utemeljujemo pa okvirjev samih.
Tone Fajfar — Delo, 3. marca se je v omenjeni razpravi dotaknil kmetijskega vpraša; nja širšega aspekta »Vprašanje kmetijske proizvodnje ni toliko tehnološko. Glede tega lahko zaupamo znanosti in tehniki pri nas in v svetu ter številntm dobrim in slabim izkušnjam. Tu gre za odprta, sociološka in ekonomska vprašanja, ki jih doslej nismo zadosti resno upoštevali ali pa smo stvari poenostavljali«.
Na tribuni na Biotehniški fakulteti smo ugotovili, da agrarno politične dileme nt Prisotni so le znova in znova organizacijski projekti. Cilj je jasen, zato se lahko zartf mirno opredelimo. Ekonomska reforma je pred kmetijstvo postavila kot primarno nalogo večjo produktivnost. Zahteval je (Jasno vendar, toda od kdaj, izhajajoč iz katere znanstve-no in teoretično formulirane koncepcije?) mogoče realizirati le ob jpolni udeležbi celo-kupnega delovnega potenciala, na celokupnem enotnem jugoslovanskem kmetijskeni prostoru.
Uspeh kooperacije ne zavisi od politične afinitete in rešitev, ampak od ekonomskega interesa udeležencev.
Na Danskem imajo idealno razvit sistem zadružništva. Sistem temelji na medsebojnem zaupanju, poštenju, tradicijah ... Etika, morala, poštenje, zaupanje.
Ali imamo dve vrsti socializma? Enega tehnokratskega, nemara »teoretičnega« ia drugega »praktičnega«? Ali obstaja socializem brez morale, etike, poštenja?
Ali smo lahko pošteni in pri tem izbiramd med znanstveno materialistično raetodo in »operativno-politično«?
Ali bomo družbeni sistem našega kmetijstva snovali na morali, etiki, poštenju? Mehanizacija, kemizacija in planiranje proizvodnje — rajonizacija, specializacija, integracija (tista horizontalna in druga vertikalna). Nekdo je zatrdil, da lahko že opažamo prve rezultate novega odnosa naše družbe do zasebnega proizvajalca. Kmetje v Prekmurju kupujejo traktorje v Avstriji. Kupujejo ga z denarjem, ki ga prislužijo s sezonsklm delom v tujini. Kako prikupna družbena špekulacija, če pristanemo na to interpretacijo).
Od Kautskega naprej pristajamo na nujnost ekonomskega propada majhnih kmeckih gospodarstev. Toda — že spet smo si dovolili preinterpretacijo. Malo — posest se namrefc ne more uveljaviti v pogojih visoko razvitega gospodarstva. Tega pa pri nas ni. Ne bo ga niti v naslednjih nekaj letih. Ekonomska zagata nas je prisilila v iskanje ekonomskih optimalnih oblik. Toda, iz česa (ia katere oprijemljive družbene koncesije situaoiji) bo sledila uspešnost teh novih oblik?
Ali hočemo, da se zasebni sektor uveljavi kot pomemben tržni proizvajalec? Ali bodo možnosti, ki mu jih bomo nudili optimalne, maksimalne ali omejene? Na 6em bomo gra. dili zaupanje zasebnega proizvajalca v nešpekulativne namene družbe?
Zasebnega kmetijskega proizvajalca smo »trikrat obesili in trikrat sneli.«
O dnevni politiki naše družbe do zasebnega proizvajalca so v preteklosti odiočaH »sektaši«.
Zasebni kmetijski proizvajalec je polnopravni član naše družbe, družba ima možnosti in pravico za preprečitev »kapitalizacije« zasebnih kmetijskih proizvajalcev.
Kmetijsko proizvodnjo bi bilo treba planirati, ugotoviti komparativne prednosti v okvirih mednarodne delitve dela in v akvirth delitve jugoslovanskega kmetiijskega prostora.
»Alma mater« nas obvezuje za nivo razprav o specialnih področjih. Komu mora bitt v interesu vloga in naloga univerze v formiranju aktualne družbene politike? Naštete dileme nas obvezujejo. So vprašanja in obveza. Avtorju in bralcu.
Ivo Vajgl
Foto Stane Bernik
ODPRTO PISMO VAM. NAŠIOČETJE
Objavljamo pismo kolega, ki želi ostati neznan. Berite pismo kot to, kar je: preprosta izpoved mladega človeka. Tako se vam ne bo težko znajti v svetu, ki vam ga skuša odkriti enostavna govorica tistih redkih in izbranih trenutkov našega življenja, Naj bo to pis-mo eden teh pogovorov, ko si morda z negotovim, pa odkritim glasom drug drugemu pripovedujemo svojo in skupno resnico.
Vseeno, če je beseda včasih preprosta, morda okorna: čim preprostejša je, tem bolj fe odkrita, tem bolj neposredna. — Vseeno, če se beseda včasih trga, stavek lomi: težko in boleče je pripovedovati svojo stisko, čim bolj se beseda trga, tem jasneje govori stiska ie nje.
Pismo našega neznanega kolega ni samo preprosta izpoved: to je pričevanje o veliki stiski, o dramatičnem trenutku življenja. Zato je še tem bolj dragoceno. Tisti, ki doživljajo podobno, tisti, ki so to že preživeli, pa tudi tisti, ki še niso, bodo morda začutili, da morajo odgovoriti svojemu kolegu: Tribuna bo objavila vse iskrene in poštene prispevke.
Berite to pismo kot to, kar je; videli boste, da nam neznani kolega n\ tujec; vsak d&n ga srečujemo na predavanjih, v menzi nam sedi nasproti — in ko se nam pred spanjem že na pol motne misli podijo po glavi, morda spregovori iz nas samih.
Pismo je naslovljeno na naše očete: verjetno to sledi iz same narave piščeve stiske. Ampak berimo ga, kot da je naslovljeno nam, kolegom. Saj smo se že tudi sami obračali k očetom v svojih težavah: večinoma nismo dobili tistega, kar smo pričakovali. Pa saj tudi dobiti nismo mogli: vsakdo mora najprej sam opraviti s sabo in s svojim svetom; pomoč te lahko samo podpira v teh odločitvah, ki pa zmerom ostajajo tvoje in samo tvoje. Prav v tem je njihova veličina — in tudi tvoja.
Berite to pismo kot to, kar je in berite ga, kot da se obrača na vsakogar med nami. Tribuna pa bo po svojih moznostih pomagala, da se bomo kolikor mogoče iskreno in temeljito pogovorili.
Za uredništvo: Rastko Močnik
Pišem v trenutku razdvojenosti in obu-pa. Nekdaj sem bil mladinski funkcionar z vso vero v dobrost svojih dejanj. Mno-go ur sem prečepel po sestankih, ostali čas sem študiral, kajti šole nisem zmago-val brez vsakega napora, tako da sem bil na pol izoliran od sošolcev in sošolk. Vse odmore sem bil zaposlen ali pa se pogovarjal z ravnateljico ali profesorji. Danes se mi zdi celo, da so me sošolci odklanjali, vendar takrat tega nisem opa-zil: moja mladost je bila posvečena višjim ciljem — vrednejšim principom.
Danes sem študent. Mnogo več razmiš-ljam in mnogo več sem med ljudmi. Imam vrsto kolegov, kolegic, vedno zno-va se vračam v vas med vaščane ali de-lavce. Vendar nečesa nimam več: zaupa-Dja.
Nezaupanje, to je čudna beseda. To je nekaka oznaka za celo vrsto drobnih ra-zočaranj, ze celo vrsto stvari, v katere ne verjamem več, za dolge dneve raz-glabljanj in pogovorov. To je oznaka za razpoloženje skoraj vseh izmed nas ...
Poskušal sem in še poskušam, kakor je nekoč zapisala Tribuna, »biti prisoten v našem družbenem prostoru.« To pa pome-ni, da ne zapiram oči pred stvarmi, ki bi jih rad spregledal, in ne zatiskam ušes besedam, ki bd jih rad preslišal. Toda teh besed rn stvari je bilo vedno več in ved-no teže sem jih vsklajeval s svojo vero in s svojim zanosom. Vedno teže, dokler na-zadnje nisem zmogel več ... vendar nisem obupal, nisem, enostavno nisem mogel ver-jeti, da se vse tisto, za kar sem žrtvoval polovico in več svojih dni ruši in izginja. Nisem hotel verjeti vsem tem stvarem in besedam, ki so se mi zdele kakor pomota, kakor zabloda, kakor zlagana in pretirana in umazana neresnica ...
Tu gre za celo vrsto stvari. Morda me danes, ko sem študent, najbolj boli prav
TRIBUNO UREJAJO:
FRANCE ANŽEL (TEHNICNI UREDNIK), NADEŽDA ČACINO VIC, SPOMENKA HRIBAR, RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-NI UREDNIK), VILIBALD NO-VAK (SEKRETAR), MILAN PIN-TAR, FRANCI PIVEC, DIMI-TRIJ RUPEL, VLADIMIR VID-MAR.
TRIBUNA   —   IZDAJA   UO   ZŠJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II      — TELEFON    21-280    —    TEKOCI RAČUN    503-608-72     —     LETNA NAROCNINA    DESET    DINAR-JEV   (TISOC   STARIH   DINAR-JEV)   —   POSAMEZEN   IZVOD 40   PAR    (40    STARIH    DINAR-JEV) — ROKOPISOV IN FOTO-GRAFIJ  NE   VRACAMO   —   TI-SKA   CP    D-ELO,    LJUBLJANA, TOMŠICEVA 1, TELEFON 23-522
—  POŠTNINA PLAČANA V GO-TOVINI.
to, kar me tudi najbolj neposredno za-deva. Spomnim se, kako sem nekoč poslu-šal enega najvišjih slovenskih družbenih delavcev, ko je govoril tik pred reformo. Reforma ne sme in ne bo nikogar pri-zadela. Z zanosom sem ga poslušal in verjel, da je reforma zdravilo za mnoge čudne stvari, ki so se mi že takrat razo-devale. Vendar se mi danes te besede zdi-jo zlagane, neresnične. Včasih pomislim, če ne celo namenoma neresnične. Zlaga-ne se mi ne zde zato, ker imam 20.000 din štipendije, za sobo pa s kolegom plačuje-va vsak 13 tisočakov (pred reformo 10.000) in še vodo in elektriko posebej; ker se je hrana znatno podražila, da o vseh osta-lih stvareh ne govorim, štipendije pa mi kljub prošnji niso zvišali; temveč zato, ker vidim, da v prav takem položaju živi še cela vrsta mojih kolegov. V položaju torej, ko se je poslabšal vsaj za 30%. Vendar to ni bistveno, najbolj boleče je to, da tega ne upamo zapisati, da si tega ne upamo povedati na glas. Vse to le še-petamo, kakor tist-o o avtomobilih, ki smo jih uvozili namesto zdravil, nato pa so jih odkupili nekateri najvidnejši funkcionarji pod posebnimi ugodnimi pogoji. Prav ta-ko samo šepetamo o bajnih dohodkih ne-katerih, ki presegajo sedemmestno število mesečno, ki pa so skriti pod žiro računi in zato privatna tajnost, skratka nekaj, ka-mor družba, ki jo imenujemo socialistič-na, nima vpogleda kakor pred vilo z živo mejo in žično ograjo in napisom na njej: Pozor, hud pes!
Tega, o čemer samo šepetamo, je vse preveč in vsak dan več. Z reformo smo na široko odprli vrata Evropi in svetu in Ev-ropa prihaja z vsem dobrim in slabim. Zlasti slabim; toda čudno, kakor hitro se tisto, kar smo še pred letom žigosali kot najtemnejše podobe napol degradiranih kapitalističnih družb pojavi pri nas, nam
postane mnogo bolj domače, mnogo bliž-je in manj strašno. Zatisnemo si nosove, sprijaznimo se s tem in previdno molči-mo. še pred dvema letoma smo odhaja-nje v tujino izmenovali za izrodek in nujno konsekvenco kapitalizma, ki izko-rišča proletariat ob pritisku armade ne-zaposlenih, danes pa odhajanje v tujino naravnost pozdravljamo in javno prokla-miramo. In nezaposlenost bomo vsak čas sprejemali kot rešitev, ker nam bo poma-gala »organizirati proizvodni proces in dvigniti produktivnost, saj bo ločila dob-rega delavca od slabega. dobrega inženir-ja od šarlatana«. In še in še: vsak dan znova spreminjamo naše sodbe, včasih mnogo hitreje kakor se spreminjajo stvari same. Vse tisto, za kar smo se še včeraj borili, danes proglašamo za zmoto. Ali pa previdno molčimo in raje govorimo o na-ših lovorikah, ki jih v vsakem govoru na-novo pozlatimo in vpletemo mednje sve-že cvetove, tako da slava naših preteklih del raste v nesorazmerje, ob katerem se mladi počutimo ničeve in dokler navadno ne odkrijemo, da je ta z lovorjem zasipa-na slava samo fasada za naše sedanje sla-bosti. In to spoznanje je za nas mlade najbolj boleče, saj pade na nas vselej nepričakovano in nas najde nepripravlje-ne: ni res! ni res! (pa vendarle je precej tega, na žalost, res!)
In tako sem ob razmišljanju in posku-siii »biti prisoten« počasi z grozo spozna-val, da tistega zanosa in zaupanja ni več. In z njim je izginjal tudi smisel mojega delovanja, saj vendar nisem mogel po-čenjal stvari, v katere nis^n verjel. Vi-del sem mnogo preveč slabega, da bi ver-jel nekomu, ki govori o jutrišnjem dnevu v samih superlativih. Morda se vam zdim kot tisti, ki ga je pičila kača in se zdaj boji vsake vrvi. Morda sem res tak. Ne vem; vem le. da tak, kakršen sem, nisem sam.
Zdaj sem sam na drugačen način. Gle-dam ljudi, kako se včasih razžive, n. pr. na nogometnih tekmah, ko za trenutek pozabijo na vse, na svoje delo in na pla-čo in na žene in na otroke kako se spto-ste in podivjajo. Gledam jih pa premi-šljujem, če je to vse: da plačaš tisočaka, da se izkričiš na tekmi. In če ni vse, mar ljudje ravno ob tem ne pozabljajo na tisto drugo, mar niso vse te tekme s polnimi tribunami pa vsa ta poplava teh X-100 in kriminalk samo ventil, v katerem lju-dje sproščajo vse tisto, kar jim ostane v njihovem boju za kruh. Kakor tista pra-stara zgodba, saj jo poznate: Panem et cir-censes. Seveda, danes v novi obliki — več kruha in več iger.
In tako sem izgubljal v sebi eno opor-no točko za drugo, se umikal z ene bari-kade na drugo. Zadnjo sem izgubil takrat, ko sem v nekem javnem lokalu slučajno naletel na širšo družbo mladih ljudi, spro-ščenih in razigranih. Ne da bi jih hotel poslušati, sem mehanično razpoznaval be-sede, ki so mi udarjale na ušesa. Ne spom-nim se jih in nočem se jih spomniti, toda
tudi zamolčatl jih ne morem. Mladi fant-je, med njimi tudi troje deklet, so govo-rili o čudovitdh poletnih. počitnicah nekje na morju. O čudovifci vili, ki je last Izvrš-nega sveta in o še čudovitejših zabavah, ki so jih prirejali v njej. O več vilah in še več zabavah.
Pogovor se je zaključeval v načrtih za zimske počitnice. Nekje, kjer bodo do-stopna smučišča. V vili, ki je, vsaj kolikor sem jdh razumel, last Izvršnega sveta. Mi-slim, da posameznih besed, ki so mi udar-jale na ušesa, nisem povsem dobro razu-mel, zato sem jih tudi pozabil, čeprav sem vedel, da je to pravzaprav izdajstvo sa- I tnega sebe.
Toda zadnja bariera je padla in tu se problem šele začne. Ostalega vam ne bom opisoval. Mogoče je že kdo od vas kdaj občutil popolno praznoto in odsotnost vse-ga tistega, kar bi lahko spraševal. Kar bi ljubil, ali v kar bi veroval. Verjetno se je kdo od vas že kdaj počutil tako tujega sebi, tako lažnega in zlaganega, da je vse, kar se je dogajalo okrog njega in kar je sprejemal njegov drugi jaz, poskušal do-jemati kakor igro, kot nekaj, kar se je do-gajalo na odru in je laž in bo minilo in s tem bo prešla praznota in utrujenost in nesmiselnost.
Toda nesmiselnost ni minevala, tem-več se je je porajalo vedno. več. Nepra-vilnosti, zmote, zlorabe, izdajstva, veze in poznanstva, blišč in beda naših lastnih misli, hotenj, obljub, dejanj in ciljev. Ro-ko na srce — kdo od vas ne pozna vsaj petih ljudl na odgovornih družbenih po-ložajih, v katerih brezmadežnost močno (in v štirih primerih upravičeno) dvomi?
V boga nisem nikdar verjel, čeprav za-vidam tistim, ki vanj lahko verjamejo. Moja edina vera je bila povsem drugačna. Verjel sem v tisto, kar smo takrat ime-novali »naša slavna preteklost«. Verjel sem v tisto, kar smo imenovali »iskanje« ali sedanjost in v tisto, kar smo imenovali »naša bodočnost«.
Danes v to ne verjamem več. Ne verja-mem v družbo, ki jo po vsej sili hočemo imenovati socialistično. Na svoja vpraša-nja ne zahtevam več vaših odgovorov, temveč zahtevam pravico, da si jih sam poiščem in da mi jih. pustite. To je vse.
P. S. Pisma verjetno ne boste objavili, čeprav sem prepričan, da s svojimi teža-vami nisem edini izmed tistih, ki so bili rojeni prve dni po vojni. Naša generacija je verjetno res generacija jezniih mladeni-čev, huliganov, beatnikov in obupancev. Verjetno tudi takih, ki so sprijaznjeni s tem, kar je. Jaz nisem. Mogoče sem ego-ist, ker vas postavljam pred odločitev, da me sprejmete ali zavmete, da moje pismo vržete v koš ali objavite — da z za-mahom roke odpravite človeka ali tvegate, da se nad uredništvom in listom izvajajo sankcije, ker objavljate članke, ki v list ne spadajo, kakor verjetno ne spada to odprto pismo.
brez podpisa
LJUBUANSKA RAZGLEDNICA
v
Univerza bd morala biti s svojo dolgoletno trada-cijo akademske samouprave tudi trajen zgled družbi z ustreznim nivojem iastne prakse. Vedno znova bi morala dokazovati, da se na tem področju lahko uveljavijo res le najboljši znanstveno-pedagoški kadri.
»Afera Kresnik« (in ne samo ta) pa nas ob pri-merjanju z zgornjimi zahtevami hitro ohladi, ter po-stavi na tla realitet obstoječega. O nekaterih dejstvih ta »afere« je Tribuna, kasneje pa tudi »Borba« že razpravljala.
Brez dvoma lahko zaključimo, da je obračun, ki je v teku, globlji in pomembnejši kot bi utegnila biti zgolj zavrnjena reelekcija docenta.
Strokovnim zahtevam dr. Kresnik popolnoma us-treza (doktorat znanosti, tiskan uobenik, vrsta publi-ciranih žnanstvenih del; zgledne ter splošne priznane pedagoške sposobnosti itd.) Ob tem je bil tudi vrsto let aktiven družbeno političen delavec v kliničnih bol-nicah, sindikatih; pisal članke itd.
Zakaj odganjajo strokovno najsposobnejšega človeka svoje stroke od dela? še ni tako dolgo ko so mu enoglasno dajali tudi priznanja za vsestransko družbeno politično delovanje. Skušajmo razmišljati za kaj prav za prav pri celi stvari gre. Družbena praksa nas uči, da so taki konflikti, posebno kadar prevladajo že skoraj nekantrolirane strasti, le zuna-nja oblika spopada globljih, da, temeljnih interesov sredine. Ilustrativen primer takega konflikta je npr. tudi »afera Križaj« v Iskri.
Po vsem tem lahko zaključimo, da je bdlole tež-ko odpravljati ga, ker bi bilo zato težko najti kritje. Zato so odlašali z reelekcijo (nezakonito seveda; pa kaj bi taka malenkost) dobri dve letl. Med tem so zakulisja intenzivno delala. Treba je bilo pripraviti teren, ustvariti atmosfero, vzduišje sovraštva in ne-strpnosti. Vse to je bilo potrebno, da bi kadrovska komisija fakultetne uprave lahko -formulirala približ-no takole mnenje: strokovno zgleden, tudi družbeno politieno je mnogo delal, vendar so njegove karak-teme lastnosti take, da ne more biti fakultetni učitelj.
Njegovo večletno družbeno-politično delo (pred-sednik sindikalne podružnice kliničnih bolnic) negi-rajo ali pa izjavljajo, da je bilo negativno. Ugleden profesor je pa celo dejal, da je Kresnik med tem časom postal zaradi družbeno-politične angažiranosti v stro-kovnem pogledu »živ mrtvec«. To je trdil (ta profe-sor namreč) kljub temu, da sam nima podobnih jav-nih dokazil o svoji »živi strokovnosti« kot jih ima dr. Kresnik.
Njegova prizadevanja za uveljavljanje samoupra-ve v kliničnih bolnicah so kratkomalo zavrnili češ, da je s tem hoteil uveljaviti le svoje ozke osebne in-terese. Ustreznejšo samoupravno organiziranje insti-tutov (po delovnem principu; torej tudi s samostoj-nim obračunom) so označili kot razbijanje fakultete.
Upiral se je, čeprav brez uspeha »kaplarskim me-todam« (izraz je uporabljala neka strokovna sode-lavka) predstojnika instituta. Pismeno pritožbo tne-rodajnim predpostavljenim so kratkomalo označili kot denunciacijo. Merodajni predpostavljeni pa jo je nato izročil osnovni organizaciji ZK, ki naj v sporu odigra vlogo disciplinskega sodišča.
Obračun kaže, da »volilno telo« fakultete smatra, da mora kandidat v prvi vrsti ugajati njemu. Merila, ki naj bi jih zagotavljala raven, pa tej sredini ne kon-venirajo, zato jih statut kratkomalo ne postavlja.
Postavlja se zato vprašanje, kako naj se mi »po-tencialni pacienti« postavimo v lastnem interesu za trajen dvig medicinske stroke. Edina pot je v smeri ostre borbe za sistem nagrajevanja po delu v zdrav-stvu. Le-ta pa bo izvedljiva šele s svobodno izbiro zdravnika itd. Kljub mnogiin očitkom temu sistemu verjetno ta edini zagotavlja permanentno uveljavlja-nje najsposobnejših.
Odnos, ki naj bi bil na fakulteti odločujoč, bi mo-ral biti odnos do študentov in preko njih tudi do vseh nas: potencialnih pacientov. Pri tem je seveda mišljen odnos v smislu optimalndh pedagoških in znanstveno  raziskovalnih sposobnosti učitelja. Med-
ZAČETEK KONCA
sebojni odnosi fak. učiteljev so tedaj terciarnega po-mena.
Potrebno pa je ob tem primeru spomniti na to, da na medicinski fakulteti niso bili vedno pristaši »ijioralno-političnih« kriterijev.
Spominjam se, kako je pred leti leporečno pisalo v nekrologu za dr. Derčem: »Prezgodaj so Vas upo-kojiili, mojster.« Upokojili »&o ga« iz moralno-poli-tičnih razlogov.
(Staroverski pediater ni podpisoval kakšnih proti-komiinističnih spomenic. Menda je le zaničljivo go-voril o otroških varstvenih ustanovah. Verjetno se je bal, da bodo otroke materam kar pobrali. če bi še živel, bi lahko videl, da se danes z otroci ndma prak-tično nihče časa baviti. Matere delajo, otroških var-stvenih ustanov pa skoraj da ni).
Iz nekrologa ni razvidno, kaj so poklicni kolegi praktičnega ukrenili, da bi mojstra obranili.
Ne vem, če se ti isti zavedajo, da so danes sami na čelu takega početja. Drugače si ne moremo raz-lagati naporov, da skušajo sami z vsemi silami do-kazati vsem, kako nevzdržne so »moralnopolitične kvalitete« dr. Kresnika.
Postavlja se dalje vprašanje, zakaj so ideologi po-litike »aktivnega čakanja« po več kot dvoletnem pro-tizakonitem odlašanju reelekcije postali naeoikrat ta-ko umi in ekspeditivni?
Podrobnejša analiza stanja bi pokazala, da so med tem iispeli vzdržati fronto, ki je pretila razkro-jiti hierarhično piramido v jedru zdravstvenih delav-cev. Samoupravljanje namreč v hierarhični strukturi ni mogoče.
Da je bitka izgubiljeina (vsaj začasno), so opazili tudi mnogi, ki so se do takrat za ta razkroj ak-tivno borili. Prav temu dejstvu gre pripisati za-slugo, da so pričeli zapuščati »potapljajočo ladjo«. Nikar pa, da so kar naenkrat (po razsvetljenju sve-tega duha) spoznali nemogoč karakter in metode dr. Kresnika. Prevladalo je geslo: »Reši se, kdor se more!«
Ko so torej potem prešteli glasove in verificirali svojo večino, je bilo politike »aktivnega čakanja« na enkrat konec. Tipična pozicija sile ( ki v življenju vedno »prevaga«).
Sile, ki uresničujejo tako prakso, po pravilu ved-no mnogo govore in pišejo o morali. Da bi svoje po četje zakrivali, je nujno, da razpravljajo o morali kot kodeksu; bognedaj, da bi si prizadevali moralo realizirati.
Moralni kodeksi naj bodo tisto, kar bo napravilo prakso moralno (pri tem ni slučajno, da je pokoršči-na predpostavljenim o&noven element te morale). Ta-ka stališča so idealistična in nemarksistična (spada-jo v sistem krščanske moralke). Izgleda, da tega nihče ne zna ali noče ugotoviti. Posebno še, ker ta-ke poglede razširjajo nadvse ugledni in spoštovani »naši ljudje«. Pa tudi zelo lepo se take molitvice berejo in po pravilu bravca ganejo.
Konflikt pa je prerasel vse meje potem, ko se je dr. Kresnik obrnil na javnost. Njegov intervju s Tri-buno in pisanje »Borbe« o »njegovem primeru« je izbilo sodu dno. Izgleda, da je največji zločin v ne-katerih sredinah danes prt nas to, da si drzneš javno zaklicati na pomoč.
To prakso je opazil tudi tov. Tito, ko je na zad-njem plenumu dejal, da tiste, ki javno kritizirajo celo izključujejo iz ZK.
Ne vem, če se ti&ti, kl to delajo, vidijo v tei kri-tiki. Izgleda, da ne. Saj je OO ZK teoretičnih inštitu-tov kljub drugačnemiu sklepu kontrolne komisije ZKS ponovno izključila dr. Kresnika iz članstva (to početje je namreč kljub svoji abstirdnosti nujno, ker sicer pade celotna zgradba trditev o njegovi »mo-ralnopolitični« nevzdržnosti).
Naenkrat namreč vsi prejšnji »grehi« niso več pomembni. Sedaj je glavni greh to, da je bila v jav-
nosti sramotena falkulteta in to še celo v jugoslovan-ski javnosti.
Ni več važno, kaj so trdili in ali je to res (sicer pa njegove trditve zanikajo brez argumentov) narobe je, da so naše »slovenske zadeve« iznašali na dan. Zvalovali so vsi mogoči »krogi« in pričeli ugotavljati neverjetno nacionalno škodo, ki da je bila baje povzročena s tem, da so v Borbi pisali o razmerah na medicinski fakulteti. Tisti, ki so pričeli obrekova-ti novinarja Borbe, češ da je bil zlonameren itd. po-zabljajo, da smo tudi Slovenci »odprta družbena skupnost«. Kolikor pa nismo za to (v grenkejših primerih), potem je treba — tabu področja — dolo-čiti; občanom v ustrezno ravnanje. Ali pa naj pri&toj-ni sprožijo npr. vprašanje ukinitve tega časopisa, ali pa naj se vsaj prepove njega razpečavanje na Slo-venskem.
' Prav ob tem primeru bi bilo bolje sprožiti vpra-šanje vloge našega edinega osrednjega dnevnika — Dela. Zakaj pa ni ta načel teh problemov (ne glede na dr. Kresnika), saj so tudi njihovi novinarji po znali to problematiko. Vse kaže, da je po sredi ali ne^iposobnost njihovih novinarjev aili pa »namig«.
Monolitno disciplinirani interesni grupi tako us-peva ustvarjati videz popolne soglasnosti in trdne odločenosti. Glavni argument na vsako vprašanje je: mi tako mislimo, mi vsi smo tega in takšnega mišljenja; ali se mi vsi motimo? itd. V takšnem vzdušju seveda ni slučajnost, da se nekateri ne ženirajo tolči po pp-sih in javno izjavljati, da tudi oni ne ustrezajo zait tevam, ki bi jim glede na strokovnost morali.
V pogojih, ko je pripadnost k večini odločilnejša kot pa strokovne zahteve, je tako govorjenje brez nar daljnega možno in brez konsakvenc.       7
Zanimivo pri vsem tem je tudi, da nekateri Meo-logi lepe, vzvišene morale in vita privata izjavljajos tudi mi imamo briljantne zveze. Morda pa je to pra-va osnova te »lepe morale«!
Tisti pa, ki so iz preteklih družbenih formacij oh* ranili zase ustanovo domačega zdravnika, se žal ne zavedajo, da so eo ipso podvrženi trajni interesno orietirani indoktrinaciji.
Torej bi z vso pravico lahko damnevali, da »trd-nost stališč večine« izvira iz predhodnega uspešnega sondiranja.
To je tem verjetneje, ker se slišijo glasovi, da ima dr. Kresnik sicer mogoče prav, vendar ne moremo riskirati, da bd bili vsi ostaili »proti nam«.
»Fiat iustitia pereat mundus« (zgodi se pravica, pa naj se svet podere), je bil izrek državotvornih Rimljanov, ki jih je kljub vsemu odlikoval presenefc-ljiv pravni čut.
Danes pa kot da nismo zmožni realizacije moral-ne pozicije. Poniglavo računamo ter tehtamo »s%-le« ter se pred njimi umikamo. Ob tem pa pozablja-mo, da s tem v nedogled odlagamo rešitev stanja v smislu poraza nestrokovnosti. Strokovnjakov ne od-bija samo operativa, ampak po novem — sramota brez precedensa — tudi nekatere fakultete.
Novi univerzitetni zakon daje fakultetnim učate-ljem v roke »škarje in vatel« v kadrovski politiM. Po svoji presoji in podobi sedaj lahko izbirajo nove fa-kultetne učitelje. članek v zadnji števllki »Tribune« — Agonija Italijanskih univerz« — me navaja na zlo-misel, da utegnemo tudi pri nas priti do podobnega stanja.
Videli smo, da vpdiv javnega mnenja pri tem prak-tično nič ne zaleže, ker tisti, ki so v večini, ukrepajo v smislu svojiii interesov, sicer pa modro molče. AW pa, kar je še uspešnejše, vplivajo na javna občdla, da tudi ta modro molče.
Zato se nam bo lahko zastavilo vprašanje, kaJco zagotoviti, da univerza kot najvišja znanstv^ia-pedar goška ustanova, ki je posebnega družbenega pomena, ne bo (namesto, da bi kontinuirano preraščala samo sebe) — strokovno stagnirala. Ali bomo doživeli, da naši najbolj izobraženi ljudje ne bodo položili izpita iz družbene zrelosti?
Ako se bodo procesi v tej smeri nadaljevali, bo potrebno razmisliti o učinikovitejših zakooslkih iar tervencijah v smeri njih zaustavitve.
M. N.    A
VISOKOŠOLSKI ZAVODI - TOVARNE ^STROKOVNJAKOV"?
Danes in jutri bolj kot včeraj in predvčerajšnjim je strokovno moralna in družbeno-politična dilema vsake univerze (še posebej tiste v samoupravni druž-bi), ki želi biti aktiven in integralni del naroda, zajeta v vprašanju:
Ali univerza kot znanstvena in pedagoška ustano-va pomaga diplomantu, da se formira v osebnost, ki bo sposobna ustvarjalno zasledovati, uporabljati in razvijati znanstvene dosežke svoje stroke, in ali je ta diplomant obenem primerno kulturno, socialno, mo-ralno, etično itn. razgledan; sposoben dajati in spre-jemati svoj delež za odgovorno razreševanje družbe-nih vprašanj.
To pomeni za naš čas in prostor pe^manentno raz-mišljanje in predmetno valoriziranje humanistične komponente izobraževanja glede na vpliv teh znanj na formiranje osebnosti in s tem delovni^ ter »druž-benih sposobnosti«, kar pa je seveda istočasno tesno povezano z oceno negativnih aspektov ozke speciali-zacije pri strokovni komponenti izobraževanja.
Smo del civiliziranega sveta, ki se s temi proble-mi že dalj časa ukvarja, in ker spoznane jutrišnje na-loge izvirajo iz današnjega stanja, se mi zdi, da ne bo odveč, osvetliti ta problem z nekoliko širšega zornega kota.
Znanstveniki na Zapadu vse več razmišljajo o problemu specializacije — tako s strokovnega kot z družbenega vidika. Ugotavljajo, da je značilna za da-našnjo dobo »znanstvene revolucije« ^pecialistična iz-obrazba — ozek profil kadrov. Bolj ko se je človek poglabljal v analizo »drevesa«, bolj je izgubljal izpred oči »gozd«. Nujni ekstremi specializacije vse bolj onemogočajo človeku vpogled v življenje kot celoto.
Tak položaj pa ima vsak dan bolj daljnosežne po-sledice na ljudi, tudi tiste z univerzitetno izobrazbo. »Utrujen, vse bolj atomiziran in prepuščen oblasti stroja ima sodobni človek vse manj časa in moči za premišljevanje o lastni eksistenci, o svojih kulturnih ter intelektualnih težnjah. Mnogi iščejo v ozki stro-
kovnosti izgovor za umik od odgovornosti — odbija-joč odgovornost za karkoli izven svojega ozkega pod-dročja.« (Gropius) »Ozko in fragmentirano življenje je naravna posledica splošnega razsula vsake logične celote; popolnost sredstev, toda konfuznost ciljev — so karakteristike naše dobe.« (Albert Einstein)
Del svetovne javnosti se je morda najbolj dra-stično (in za prihodnost grozljivo) zavedel pojava ato-miziranega človeka ob primeru Clauda Eatherleya, hi-rošimskega pilota. Zavest krivde, ki jo je občutil sa-mo on, in ki so mu jo priznali le redki, medtem ko mu je »pravico« do nje odrekala vsa okolica, je po-ganjala tega moža iz ene bolnice za duševne bolnike v drugo. Njegov primer je pokazal, da je v današnjem tehniziranem svetu zavest krivde za sprožitev družbe-nih katastrof pravzaprav le »nenormalno stanje« po-sameznika. Reagiranje večjega dela ameriške javno-sti je jasno pokazalo, da atomiziran človek, človek, ki je »del stroja«, ne čuti dmžbene, človeške odgovor-nosti — ne čuti krivde —, ker je le delček delujočega mehanizma. Posledic svojih postopkov dandanes mar-sikdaj niti v domišljiji ne more dojeti. Smrt enega človeka ga še pretrese, deset si jih še lahko pred-stavlja, smrt stotisočev (Hirošima, itd.) pa ga pusti neprizadetega.
V enem izmed svojih znamenitih pisem piše Gunt-her Anders, filozof z Dunaja, hirošimskemu pilotu Claudu Eatherleyu: »Tehniziranost našega obstanka: dejstvo, da se lahko brez naše vednosti in posredno, recimo kakor vijaki v stroju zapletemo v dejanja, ki jim ne moremo predvideti učinka, ali, ki jim, če bi ga lahko predvideli, ne bi mogli dati svojega pritrdila, ta tehniziranost je spremenila nravni položaj nas vseh. Tehnika nam je prinesla, da lahko postanemo »brez krivde krivi«.
Danes živi in dela 90 odstotkov od celotnega šte-vila znanstvenikov in raziskovalcev od začetka člove-ške zgodovine. Znanstvena aktivnost se podvoji vsa-kih 10 let, medtem ko se ostale aktivnosti podvojijo
šele v ciklusih 40-tih let. Celokupna vrednost svetov-ne proizvodnje je bila v začetku stoletja 100 milijard dolarjev letno, danes dosega 1500 milijard dolarjev letno!! Pri tem pa vsako uro porabijo velesile 100 mi-lijonov dolarjev za oborožitev!!! To je čez 800 mjli-jard dolarjev letno. Očitna je vse večja militarizacija vseh področij človeške dejavnosti in še posebej zna-nosti. Voditelji korporacij in vojaški klani v lastnem eksistenčnem interesu inscenirajo svetovno razpolo-ženje: razpoloženje »nabite pištole«.
Ob vsem navedenem se nam nujno postavljajo nekatera vprašanja:
Komu in čemu služi silna ekspanzija znanosti zadnjih sto let? človeku, njegovemu lepšemu jutriš-njemu dnevu, njegovi sreči? Ali se istočasno z »znan-stveno revolucijo« razvija ČLOVEK, ki bo znal to bo-gastvo znanja uporabljati in razvijati v človečanske namene? In za naše področje: Kakšna je in kakšna naj bo vloga Univerze pri tem?
Zato ni čudno, da se kljub slepoti in zaverovano-sti v tehniziranost naše dobe vendar že pojavljajo močni glasovi, ki sicer ne nasprotujejo tehniki, ven-dar vidijo preseganje te dobe predvsem v pravilnem vrednotenju sredstev tehnike za človeštvo in njegovo bodočnost. Znani arhitekt Gropius pravi o tem neka-ko takole: »Ljubljenci naše dobe — stroji — so nas do te mere hipnotizirali, da smo izgubili naravno mero vrednosti. V gigantskem boju za reintegracijo človeka in sintezo »sveta« morajo biti predvsem inte-lektualci šolani tako, da nikoli ne izgubijo celoviti vi-zije, ne glede na neizmerne količine specializiranega znanja, ki ga morajo absorbirati in integrirati. Zajeti morajo zemljo, prirodo, človeka in njegovo umet-nost kot veliko celoto.«
In kako je pri nas?
(Nadaljevanje v prihodnji številki: Gordijskega vozla alienacije nista presekala ne družbena lastnina, ne samoupravni sistein — potrebno ga je razvozljati.)
KrešovPetrovič
\
VPRAŠUIVOST
Kaj je umetništvo? Ce pri občin&tvu uživa ugled, če sproža aplavz? Se morda meri po količini vlože-nega napora? Ali je njegova skrivnost v tem, da išoe skupni imenova.lec vseh ljudi? Ali v tem, da izpoveduje individualno usodo umetnika, v tem, da lajša umetnikovo stisko? Aii je prava umetnina tista, ki jo uživajo Ijudje najrazličnejših slojev in starosti, ali ti^ta, ki jo more do kraja užiti le skupina umet-niikc  izobraženih ljubiteljev?
Vprašanja, ki smo jih postavili, dokazujejo, da nainje vseh odgovorov v zvezi z bitjo umetnosti še nismo dobili, da je torej umetnost vprašljiva, da nam njen obstoj ni umljiv sam po sebi. Tudi pogo-ste smatramo, da je potrebno pojmovno interpre-tirati in pojasnjevati umetniška dela, vprašujemo se o pomembnosti umetnosti nasproti filozofiji in zna-nostim. In dejansko teh vprašanj nismo razrešili. Raarešili jih nismo niti v okviru metafizičnega nači-na mišljenja, ki jih sproža. Tudi način, ki ga obi-ča.no uporabljamo pri razpravljanju o umetnosti, je del takšnega mišljenja. »Težava je v govoru. Naši za >adni govori so vsak na svoj način govori metafi-ziinega miš.ljenja ... Ali ti govori dovoljujejo tudi drugačne možnosti izrekanja, t. j. hkratnega izreka-jočega ne-izrekanja, mora ostati odprto vprašanje.« (Heddegger, Identitat und Differenz) Očitno se ne moreino odreči metafizionemu rilišljenju, saj je le-to pogojeno z našim razdvojenim m odtujenim biva-njenn, še manj pa se moremo odreči metafizični izre-ki. Ob dokazih, ki pripovedujejo o dejstvu, da pri-sotnost umetnosti ni sama ob sebi umljiva, se mora-mo o umetnosti še celo spraševati. Na vprašanje ne bomo dali končnih odgovorov, tudi bi se najbrž pre-kršili ravno proti tistim ravnanjem, ki jih hočemo kritizirati — če bi jih dali. Opazovali bomo in se spraševali.
Taine pravi: »Umetnost je hkrati vzvišena in ljud-ska.« In ta izrek je zelo podoben tistim zapovedim v kodeksu soc-realizma, ki pravijo, naj umetnina spodbuja produktivnost delavoev, naj jasno in pre-prosto pove, kako se je treba spopadati s težavami, naj umetnina ilustrira ideologijo. Končmo takšna trditev tudi ni daleč od tistdh teorij, ki jih razlagajo cinični apologeti masovne kulture — tLnamreč pri-por/edujejo, kako se najuspešneje pridobi utruje-nega človeka, odtujenega v procesu dela, praznega od enoličnostd delovnega procesa — za vero v mite, kako se jih najlaže omarni, da pozabijo na grdo »stvarnost« in se preselijo v čudovito, osvobojeno in nazkošno ne-stvamost. Kaj ta Tainov izrek v bistvu pomeni? Vzvišena brez dvoma razodeva, da gre za omikan krog konsumentov, ljudska pa ustreza tista masi, ki ostane, če od celote odštejemo prve. Kaj je zdaj to, zaradi česar je umetnost bkrati vzvišena in ljudska? Nekaj od umetnosti različnega, brez dvo-ma. Publika. Publika, ki je od umetnosta različna, je od nje nekaj drugega, se protd njej postavlja v od-nos. In kakšen je ta odnos? Priče smo mu lahko dan na dan v kinematografih, kjer vrtijo zahtcvnejše filme, v knjižnicah, kjer bralci odrivajo zahtevnejše knjige, v koncertnih dvoranah, ki so malo zasedene. Ko smo rekli zahtevnejše, smo značaj razkola v bd-stAai že opredelili/ Da se lahko nekaterim predsta-vam, knjigam posebne vrste lahko približajo in jih do-umejo le ljudje, ki so na nek način bogatejši od ostalih Ijudd; od le-teh lahko več zahtevamo. Katera pa je zdaj tista vrednost, za katero so prikrajšani astali Ijudje? To vpTašanje pustimo zaenkrat odprto.
V splošni rabi je reklo, da je za knjigo oas po opravljenem obveznem delu, da gremo v kino, kadar knamo pač čas, da gremo v gledališče v soboto, ko nam ni treba naslednje jutro zgodaj v službo itd. Umetnost nain je drugotna skrb, nd eksistenčna po-trefoa. Eksistenčna potreba je urad ali tovarna, po-slovni sestanek, nato šele pride umetnost, če imamo čas. To neiavomo pojmovanje umetnosti se močno bliža tisiti opredelitvi, s katero smo označild nezah-tevno-potrošništki odnos, mitično pojmovanje umet-nine tistih, ki jim je namenjen Tadnov vzdevek Mljudski«. Izvorno pojmovanje umetnine mora biti po takšni logiki nekaj eksistenčno pomembnega, ne-kaj, kar je na prvem mestu, nekaj, kar ni potrošni-ški odnos, ni mitdčaio pojinovanje. Izvomi odnos mora bitd nekaj, kar nas silovito žene k umetnosti, nekaj, k»T nas obvezuje, da se predajamo umetano-sti popolnoma, brez zadržkov, nekaj, brez česar nam ni mogoče živeti, brez česar ne moremo izgorevatd k» vtislkovati sebe v svet. Izvorni odnos mora biti nekaj, kar nas brez vprtašanj o 6asu in denarju po-tisfca v gledališče, h knjigam. Umetnini moramo v fcem primeru pripisati pomen drzne razkrivalke biti. Umetnost nam mora razsvetljevati bisto, kar je v na-žih mislah in v naših besedah komaj posredno pri-sotno, tisto, česar niti ne 2snamo racionalno oprede-litd, ainpak je neprestano nekje na dnu naših raz-mlšljanj in čustvovanj. Umetnina nam mora tedaj odkrivati resnico biti. Stanujoč v najbližjem sosed-stvu znotraj govora, v isti »hiši biti« pesništvo in bitno mišljenje (filozofija — op. D. R ) govorita isto Resnico biti, toda ne na enak način . . .« (Danilo Pe-jovic, Martin Heidegger in vprašanje o biti umetno-sti.)
Bržkome ne bi boJo težko dokazati, da je bakšno iavoonno pojmovanje umetnine v odtujenih odnosih denarno-blagovne menjave, če ne nemogoče, vsaj zelo ovirano. Največja ovira je splošna naravnanost v »funkcionalnost« umetnost, naravnanost utrujene-ga delavca, ki hoče pozabljatd. Pri našem prvem vprašanju o ločenih pojmovanjih urnetnostd, bomo morali vednast, ki smo jo prej predvideli kot argu-ment ločitve, preimenovati v naravnanost. Vpraša-nje torej konstituiramo kot vprašanje o različnih naravnanostih ljudi k umetninani.
Vprašati se bomo morali seveda tudi o vednostih, ki so vzrok razlikam v dojemanju in interpretaciji posamezne umetnine. Najpavšatoejši odgovor, ki ga izgovarja že vsaka srednješolska glava, je: izobrazba. Predstavljajmo si Robinzona, ki bi zašel v moderno evropsko mesto: pri vsaki telinični napravi bi se ustavil, jo otipal, vtis pa, ki bi ga dobil, bi bil vtis o snovi, o tvari tistega predmeta. Prav tako se godi malo izobraženemu gledalcu »zahtevnejšega« filma aJi nekomu, ki si ogleduje knjige na pultu v knjiž-
nlcl. Kar se bo dogajaJo na pJatnu, bo zanj pote-kanje prizotrov brez smisla. Vživeti se v dogajanje zaradi ne-vednostd ne more, zato mu bodo igralci samo Ijudje z več ali manj zanimivimi obrazi, hiše pač biše, kjer ti ljudje stanujejo in pokrajina nekaj podobnega tdstemu razgledu, ki ga gleda s svojega domačega okna. Pri knjigi bo doumel komaj kaj več kot dejstvo, da je sestavljena iz papirnatih strani in kartonastih platnic, če zvez v stavku ne bo razbral, jih. bo gledal kot črke, kot odtise črnila na papir, vedel se bo skoraj kot analfabet. Prepričanje po ka-terem umetinost raaodeva osnovne vzroke in zakone nazorno, dostoipno množici, obračajoč se ne samo na razum, ampak tudi na čute in srce najpreprostejšega človeka, se na ta način pokaže zmotno. In razlike, kd jih obsojarno v obliki takšnih ali drugačnih do-gem, se nam pokažejo zakonite in spodbujajo k te-meljnemu spraševanju o umetnasti.
Poleg navedenih nastopa še ©no vprašanje, ki pa ne zadeva toliko socialno diferencijo, temveč pove-zano z zgodovino evropskega mišljenjskega sisteona in kot tako nastopa nadvse usodno in konstantno. To je vprašanje splošnega olovekovega odnosa do umetnosti, vprašanje tradicionalnega umevanja umet-nine kot nepremakljivega objekta, ki vsebuje resnico v celoti. Gre za tradicionalni odnos, ki od umetnine nekaj zatrdno, a v pasivni drži, pričakuje, obenem pa ne vsebuje pripravljenosti za lastni poseg in enakopravno interakcijo. Tak odnos se kaže v vseh zgodovinskih formah vrednotenja in izrekanja sodb in se še dandanašnji pojavlja kot trdni temelj-pod-porniik konstrukcije končnega smisla. Takšen odnos se praviloma uveljavlja pri kontaktu z umetninami tradicionalne realistione, fabulativiie strukture, vpra-šljiv (in očitno neustrezen) pa postaja pri kontaktu z gibanjem nove »objektalne« praze in kinematogra-fije. V mislih imam predvsem Nouveau roman, ki poskuša s povrhnostjo sivojega sveta porušitd tradi-cionalni most med videzom tn bistvom. Problem nastopa, ko se hoče olavek tej novo rojeni umetnini približati s tradicionalnimi merili, ko se neki (vsaj po intenciji) nemetafizični strukturi poskuša pribli-žati z metafizično uado. Razlika se pokaže med tisti-mi, ki to novo umetnino osvajajo v njenem okviru in drugimi, ki jo hočejo osmišljati in stlačdti v ka-lupe. Prepričan sem, da pri takšni (objektalni) umet-nosti ni treba nikakršnega osmišljanja, saj zadošda sama stvarnost nastopajočih oseb in sbvari.
Na raapotju časa se križajo najrazličnejše smeri umetnosti, sreoujejo se najrazllčnejši odnosi do teh umejtnosti. In po vprašanjih, ki &mo jih zastavili, se zdi, kakor da umetnina prejema svoj smisel iz teh odnosov. Ves čas smo se spraševali po faktorjih, zaradi katerih je umetnina takšna ali drugačna, vrtali smo v breg, kd je umetnini nasproten, je od nje raz-ličen. Ves čas smo opazovali umetnino z gledišča zunaj umetnine same in tehtali izrek, da je umetnina hkrati vzvišena ^n ljudstva. Primerjali smo različna gledišča, odnose, naravnanosti in ugotavljali nevzdrž-nost takšnega izreka v diferencirani in strukturirani družbi. Vendar — ostajali smo na nivoju izreka, spra-ševali smo se v njegovem dometu. In menda je prav, da smo se tako spraševali, kajti nismo sami v tem svojem spraševanju. DandanaŠnji se marsikdo spra-šuje na tak način ali pa celo pristaja na izrek sam.
Poskusimo se vprašati all umefaiost je in kako je. Heidegger pravi, da umetnost odkriva bit, jo razsvet-ljuje tako tudi lahko trdi, da je um&tiniška resnica »resničnejša« od resničnosti stvarno obstoječega. Umetnost je tosta, ki prodira prek vseh telesnih za-prek k biti. Ali umetnost zares zmore razsvetljevati noč sveta? Ali zares labko kot Sveto koraka po brez-dnu in kot plamen oblizuje bit? Ali lahko pesniki iščejo sledove pobeglih bogov? Zdi se mi, da so to vprašanja, ki niso pojasnjena, vprašanja, na katera je možno odgovoriti na sto načinov. Recirno, da kdo odgovori, da si je danes umetnost urnazala roke z utilitarizmom, da postaja okras, sredstvo propagan-de. Dafci mu bomo morali prav, res je tako. In tre-nutek nato se znova znajdemo na dveh tirih — eden je tir »prave« umetnosti, drugi pa tir izrabljanja za pridobitne račune. Očitno umetnost je na dva načina, na več načinov. In tako je in nd — v smislu enega odgovora ni in je — v smislu drugega odgovora.
Naš razkroj gre dalje, pred njim nobeno področje ne ostane neprizadeto, nič nam ni več nevprašljivo, vse je dostbpno z najrazličnejših gledišč. Mislim, da je tak razkroj potreben in na današnji stopnjd od-tujenosti in splošnega razkroja ter vsestranske vpra-šljivosti tudi razumljiv. Zakaj se ne bi vprašali o pe-snikih, čemu so potrebni? Zakaj se ne bi vprašali o tem vprašanju? Zdi se celo, da je takšno spraše-vanje popolnoma v kontekstu tiste Heddeggerjeve misli, ki pravi, da je naloga pesnika v bornem času, da se sprašuje o sebi in tudl v kontekstu tistega pre-pričanja, ki se zavzema za kritiko vsega obstoječega.
Dimitrij Rupel
BORIS PAŠ: VERA
Kako naj pozabiš, kar te je polnilo z ob-čudovanjem in hvaležnostjo in te vsakokrat, kadar si uzrl, pretreslo do mozga? To bi ven-dar pomenilo zavreči se. Kako naj ne bi, spodbujen od izkustva, začel iskati, kar se ti je odkrilo za dar, ki te bogati? Kako naj ne bi vpijal kretenj, hoje, odzivov ljudi okoli sebe; se spominjal vsah trenutek, da žive — žive žrtve in da so žive žive, ki so pokopane, ne mrtev poraz? Kako naj te ne bi bolelo srce pod težo neskončnosti — neujetnljivosti barvnega odtenka, neobsegljivosti obzorja, ne-zadržljivosti trenutka, neobcutljivosti Ijudi — neskončnosti, ki je fizično ne prenesemo, da jo moramo prenesti? Kako naj potem še ver-jaineš v kakšnega Boga aJi pamet? — Katero oblast imaš tedaj nad sabo razen življenja?
Saj pdšeš iz sle po svobodi: zato — četudi bi te prisilili, da ju sprejmeš — ne pristajaš na sovraštvo, naj se imenuje narodno, rasno ali razredno, in ne na ideologijo, s katero naj se koga dotolče. Zato ne, ker sta laž.
m
Dominik Smole, Veseloigra v temnem  (posnetek s skušnje) Inšpektor (Branko Ivanc), Gluhonemi slepec  (Boris Cavazzaj Andrej Inkret, scena Damjan Gale, Jože
.„ (Sonja Blaževa), Gospodar (Silvo Brglez), Tujec iboris Juh), , ektorica (Majda Kohkova). Režija Dušan Jovanovič, dramaturg er, Marjan Cimolini,  kostumi  Anja  Dolenčeva
DOMINIK SMOLE, VIELOIGRA V TEAANEM
Svet, ki ga odpira novi dramski tekst Dominika Smoleta, pravzaprav v temelju ponazarja že prva replika. Na začetku te poetične groteske stoje nam-reč  naslednje  Duhovnikove   besede:
»Naš kraj je miren kraj, naš kraj je pnjazen kraj. Tuintam kakšen vrabček in nič hujšega. Ter nefeaj kokošjih tatov .. . Ampak kokoši, hvala bogu, ni . .. Ni, kokoši ni. Tih, prijazen kraj.«
Svet je, kakršen pač je, sam sebi povsem za-dosten, v njem n.j nobene nevarnosti več, da bi se moglo kaj usodnega zgoditi; celo morilci so samo njegova dekoracija in so se samo zato postreljali, da bojo lahko prišli polioaji, »tatoi fanbje, mladi in podjetni« in da bojo lahko delali red in s tem obnavljali »običajnost« in »pravilnost« sveta. Ljutije so uresničili tiste vizije, ki so jih imeli spočetka v mislih, in žive v popolnem soglasju s tem, kar imajo, in tistim, kar so, še več, postali so si tudi kar podobni med seboj, tako da je mogoče govoriti samo o enem, torej o skupnem razmerju do sveta. Ljudje so se zenačili s svetom, tako da manjka le malo, pa »bi bil tukaj okoli, kot temu rečemo, raj na zemlji«. Govoriti je mogoče tudi o eni sami, torej resnično skupni stiski, ko se zazdi, da bi se vendarle in kljub vsemu utegnila v Gospodarjevem lokalu naseliti »posebnost« ali »nepravilnost« in s tem ogroziti red in mir v njem. Stiska, ki jo med ljudi zanese Tujec in ki jo drug za drugim dovolj podobno izpovejo, je v celoti samo obramba nji-hovega domovanja v svetu, in razlika med posa meznimi izpovedi ecUnole v jeziku in v funkcijah, ki jih posamezniki opravljajo v skupnem, mirnem in prijaznem  svetu.
Tujec pa pride s »čudnim predmetom, ki pa ni kovček« in ki je po logiki normalne, s svetom iz-merjene pameti sploh neuporaben. Kljub temu rw njegov namen, da bi karkoli spreminjal in niti v tem ne, da bi vzbujal pretirano pozornost, Rad fc>i se le, ker je že »humanistični intelektualec, da bi si ga bolj človek ne želel« in ker se po tem ne more zenačiti  z  nobeno od funkcij,  ki  sestavljajo
svet in je zato tudi 1 navsezadnje samo dodo-bra naselil in udonul konkretnem in funkcio-nalnem svetu. Ljudjeljpak sodijo po predmetu, ki ga ne more, nočeldi ne sme zavreči, zakaj nejasno se spominja, o matere in očetje mar. sikdaj še živi ijudje«. iva in svoja pretekiost ga tedaj toliko zavezuje, mu neprenehoma spremi-nja v najvišje merili snja. Stvarni in funkcio-nalni svet se kajpa ] :e oairati na njegova ce-lostna merila in na fe sentimentalne in pri-vzdignjene obveznost » vodila tega sveta upo-rabni predmeti in u potrošnja, ki si iz pre-teklostd ne more k nobenih iluzij in mitov. Upokojeni policijski lektor prenaša s seboj mačka in ta maček preteklost zadostno na-domestilo.
Tujec mora stran ?)Odarjevega lokala, ven-dar pa je po njegovi fznemirljivem in samopo-sebj umevnem odhol i »običajnim . . . obtičala rahla nelagodnost ii t neoprijemljivega ogor-čenja.« Za hip je sv irjenih in docela udoma-čenih ljudi iz tira, i pa je treba njegovo ne-lagodnost samo izpoi in zanesljivost in dokonč-nost starih meril bo la spet tu; dejstvo je na-mreč. da so Tujc^ t m in prijaznem kraju« lahko samo odveč, ¦tošajo s seboj zmedo in »nepredvideno« in pAustaljeni red stvari. Lo-gika stvari in običaj«ih človek jma, in funKcij, ki jih opravlja, je nai logi^ gotove sreče in ne-preklicne stalnosta: rmik ima svojega boga, gospodar ima svoj K nosvoj red in svoj dnev-ni red«, Izletnik img !, Gospodarica ima bežave z Gospodarjem, Inšj je končno dobil macka v sjameno za vse tisi ir nekoč ni imel, ker so mu že morilci neprei nhajali, Inšpektorica ima svojega moža, Dekl« i pomaga vsakomur, ki je potreben pomoči. naoin ima sleherni svoj neodtujljivi kos svet( sherni skoz ta kos sveta tudd je. Res, da so t^ave, ampak le za to, da se ukinjajo in d aore red kar naprej na novo vzpostavljati. S]  »itemi posameznimi sve-
tovi, ki jih Dominik Smole odkrdva z dobroclušno in duhovito ironijo, seveda ni mogioč, posamezni svetovi se med seboj prepletajo, se drug v drugega zlivajo in formirajo tisto dokončno resnico svoje danosti, ki je v prijaznem scžitju vseh z vsemi in vsem, v skupnem pa samoumevnem staranju; in pravico do vsega tega je treba braniti pred Tujcd, ki bi s svojo nefunkcionalno prisotnostjo le ogrožali njen mir in red.
V Inšpekfcorjevem mačku najde svojo eksisten-cialno odrešitev tudi Tujec: »Navsezadnje pa se ie vse srečno izteče. Našel si mucka, majhno, ljube-znivo živo živalco, ki ji nobeden nič noče in jo prijazno gledaš. In te prijazno gleda. Premišijaš in se spomniš. Tu in tam, na tujem in doma, so take majhne, brezskrbne živalce. One kar so, hoceš ali nočeš, one kar so. In to je prav, da so, zakaj včasih se lahko človeku, temu ali onemu, domačinu ali tujcu, kaj pripefci. Hočeš ali nočeš, nesreča je doma povsod — kakor nebo. Pa ti pricaplja od bog-veodkod takle muc, spodbudno te gleda, vsaj zdi se ti tako, in tudi ti ga vzpodbudno gJedaš in sl misliš razposajeno: tudj prijazne re^i te še dolete, kaj te ne bi! Tudi sreča je doma povsod — kakor nebo.« In čeprav mora pred streli morilcev slej ko prej spet in dokončno ven iz sveta, bo nikakcr ne more biti tragično, — saj se je Tujec po logiici svoje pretoklosti in sentimenta že od vsega zacetka s čisto napačnih, abstraktnih in nekoristnih poti bližal svetu. V njem pa se je mogx3če udomačito samo tako, da se človek vključi v njegov stvarni, se pravi edino resničnd red funkcij in zmerne po-trošnje kakor ga na koncu razumno vzarae nase npr. Gluhonemi slepec in s tem svoje tujstvo tudi premaga.
Na koncu se ttorej svet, ki ga odpira Smoletova »Veseloigra v temnem« spet pomiri in uredi, Tujec odide, policaji pridejo, ter je spet »majhen, neza-hteven kraj.« »Tako kot zmeraj. Zmeraj tako kot zmeraj.«
Andrej Inkret
ŠALAMUN, POKER
Vsi se bomo avtomatično in brez premisle-ka strinjali, da obstaja v Ljubljani neka ulica, ki se imenuje Gradišče, v tej ulici hiša, ki ima bidermajer portal in v tej hiši soba, poslika-na z rdečimi rožami, kjer je med drugim tudi velik nered in majhen pisalni stroj. Strinjali se bomo tudi, da je čisto možno, da v tej sobi prebiva Tomaž šalamun, čeprav je možno, da prebiva tudi v Kopru. Prav gotovo bomo tudi verjeli, da obstaja nekje okrog Šalamuna tudi stric Gvido in neka siora Pesaro, da ob-staja v šalamunovi okolici neka žaluzija, ki jo je treba spu^titi in dvigniti, za lajštico ali dve iri nezakurjena peč in je februar. Vse to pisano šalamunovo spremstvo skoz čas bo-mo proglasili kot avtentično podobo nekega sveta, nasmihali se bomo včasih, ko se nam bo zdelo, da je tega sveta preveč za dojema-nje, ki smo ga običajno vajeni, nasmihali se bomo iz zadrege, ker bo skok iz naše običaj-ne naravnanosti (v poezijo) veliko botj nena-den, kot smo ga pričakovali. Konec koncev bomo pripravljeni priznati, da šalamun odkri-va resnico o svetu. Svet pač je in ne moremo ga vsi enako razumeti. Morda je šalamun s svojo odkritostjo in tenkočutnostjo odkril no-vo dirnenzijo sveta, nam tako rekoč podaril nekaj neznanih ulic, nas obogatil za to dimen-zijo in skratka storil neko pomembno in druž-beno koristno dejanje.
Do tod seže naša pripravljenost. O možno-sti, da je situacija obrnjena, najbrž ne razmiš-ljamo. Da je šalamunov svet — svet, v kate-rem dejansko živimo, da je morda to pozabljena prapodoba sveta, da je začudenja in primerja-nja potreben naš dejanski svet, tega ne bomo nikdar priznali.
še manj pa bomo priznali, da je oboje: šalamunov pesniški svet, in svet, v katerem živimo mi-en in isti svet in da nam ni treba primerjanja, ni treba sujeta in slike, narave in pesmi o naravi, dogodka in pripovednika, Da je šalamunova zbirka moja in tvoja zbir-ka, nekaj kar je v nas, nekaj, kar živimo, te-ga nekako nočemo priznati. Ne gre nam iz ust. Navajeni smo, da je pesem pesem o ...
Trdim, da Šalamunove pesmi niso »pesmi o«, ampak so preprosto pesmi, življenje in tudi moje življenje. Ker se torej s šalamunom (pesnikom) identificiram, ne morem napisati o njem ocene, lahko samo govorim o našem, svojem. Šalamunovem bivanju obenem. šala-munove pesmi namreč o svetu govore, obe-nem pa ga konstituirajo, s tem pa se vključu-jejo v tisto evropsko gibanje, ki ukinja meta-fizično strukturo mišljenja, ki hoče s svojo objektalnostjo presekati metafizični odnos. Nemogoče bi bilo seveda primerjati Šalamu-nove pesmi s sodobno prozo Robbe-Grilleta ali Sarrautove, ki jo odlikuje naša prejšnja ugo-tovitev — namreč razbijanje metafizične struk-turiranosti sveta, vendar je mogoče zatrditi, kai* smo zatrdili, da se namreč vključujejo v ta proces razbijanja. Da so poskus takšiiega razbijanja, torej naš vsakdanji poskus, kako se izmotati iz relacionizma v totalni svet, kjer nam je gugalni stol, bog, Hegel, Pierova bar-ka, igranje pokra in pisanje pesmi vse eno in lsto življenje. V tem svetu ni več in manj vred-nih stvari, hierarhija je porušena, bog je sto-pil na zemljo, v tisto sobo z rdečimi rožami ali na ulico. po kateri hiti, da bi prišel točno ob pol treh In končno — znivelirana je tudi poezija kot sakrosanktno početje čistega duha, duh se preseli na balkon in si namaka noge v čebru vode.
Ce iskreno in kritično ocenjujemo svoje živ-ljenje, nikdar ne bomo mogli zatrditi, da je v njem vse urejeno in razumljivo. čisto nič ni res. da vsaka stvar izhaja logično iz svoje pred-hodnice in se nadalju.ie v svojo naslednico. So stvari, ki se dogajajo brez reda in smisla, ob-dajajo nas, a nočemo jih priznati, zamahnemo z roko in rečemo, da so prazne prikazni. šala-mun je odkrit. priznal je temeljno neurejenost in nesmiselnost življenja, v njegovih pesmih največkrat ni logične zveze med posameznimi verzi, povezuje jib neka popolnoma neobvezna logika asociacije, logika, da je vse, kar je, en in isti svet. Pesrai Tomaža šalamuna so raz-kritje, bolje razkrivanje poglavitnih dilem so-dobnega sveta: življenje ali igra. človek ali bog, predmeti kot človekova posest in kot za-snžnievalci človeka.
življenje ali igra. Poker. Nič več se ne do-
gaja zares in nepreklicno, vse je kot v prav-ljici, v tej pravljici nastopajo aige, ki jim je mogoče pripovedovati o valovih in soncu, v tej pravljici ni čisto nič važno, če so nekje pe-sniki, zdaj jem solato, nič ni važno, kdo pri-de, dokler spim, nima vstopa, važno je vzeti karte, this is the question. Važen je čarovnik, pa še ta ni čisto zaresen, ker pozablja, zato tudi jaz igram poker. Ne verjamem, da vzhaja sonce, laž je, da teče reka v morje. Zgoraj na gmajni stal si (vrtel med prsti gore ceste in nebo)... človek je lahko žongler s cestami in gorami in življenje se nam pokaže smešno. Ska-že se, da mu ni verjeti, treba je vzeti karte in se igrati brez pravil. Kajti šalamunova igra ni-ma pravil in nima poante, je igra v čistem, neosmišljenem pomenu besede. In neosmišlje-nost je temeljna resnica sveta. Ne smemo ga osmišljati, kajti v trenutku, ko ga začnemo osmišljati, se pogreznemo v zbirko pajčevin in vezi, kjer ni svobode in predaha, kjer se vse nerešljivo zaplete v odnosnosti.
prerok sveta otekli jezik večnosti do popka mu visi
utripa kot nihalo ur                          (Poker, X)
In bog je razvrednoten, nič več sijaja ni na njem, banalen je postal, človeški. V skladu s prejšnjo ugotovitvijo, da je življenje igra, je tudi ugotovitev, da je bog človek. človek ali bog. Sveti Frančišek s ptički se prikaže iz kon-zerve Simmenthal, ta poslednji konstruktivni tip v evropski zgodovini. Da postane človek bog, mora najprej pahniti boga z neba. In nato postane človek bog:
odstranili bomo čevlje z gumo
zakaj takih se več ne nosi...
odstranili bomo nekatera neumna števila
tako da bomo končno lahko zadihali
in svobodno šteli
ena dva tri sedemnajst...
odstranili bomo krog...
odstranili bomo vranico ...
odstranili boino nebo
in vodo ker se začne na V ...
in nazadnje čas
in sploh čistočo ...                        (Gobice, III.)
In dejansko se človek obnaša kot bog, po-čenja čudeže, neverjetna dejanja, razbija mite in svet, gristi začne in ne neha, dokler vsega do kraja ne zgrize Vsega do kraja? To vpra-šanje nam ostane za pozneje. In potem se zgo-di, da je človek naenkrat nič, popolnoma zrav-nan z zemljo, kot mravlja je, ki se preriva po prahu in ničesar ne ve. človek se zave, kaj je ostuda, muči se:
Bog se spomni kako sem se namučil da sem naredil iz kruha tetraeder ga besno metal v zid ...
(Mir ljudem na zemlji)
In svobode je konec, začne se uklenjenost, začne se dolga pot za milost in odpuščanje, povsod je nemoč, nikjer prejšnje slave z ve-liko začetnico.
Predmcti kot človekova posest in kot zasuž-njevalci človeka. Bilo je tako, da je bil človek gospodar, absolutni despot nad stvarmi. Po-stal je celo gospodar svoje občutljivosti. Zabi-jal si je žebljev v telo, se tapeciral vsak dan, kakih deset centimetrov. Odstranil je vranico, konopljo in vodo. Potem postane suženj. Su-ženj črke P, suženj roke in njene ročnosti (nisi ti ampak sem roka), suženj srajce in gugalne-ga stola. »Nedoumljive so stvari v svoji pre-kanjenosti, nedosegljive besu živih, neranljive v nenehnem odtekanju, ne dohitiš jih, ne za-grabiš jih, nepremične v strmenju« (Stvari VII).
Zdaj se moramo vprašati, ali smo zgrizli vse do kraja? Nismo, kajti bog, ki smo ga pah-nili, se zopet zravna, stvari, ki smo jih poni-žali, nas zopet zasužnjijo. In vse se nadaljuje v neustavljivem ping-pongu, jalov je naš upor, svet je še vedno razdvojen, uklepa nas v svo-je spone dvojnosti, nuje in nesvobode. In to občutimo na lastni koži: iz naše začetne narav-nanosti v totalni, neosmišljeni svet se je izcirai-lo vsakdanje, racionalistično osmišljanje, svet nam je razpadel na pole, dvojice in posamez-ne kose. In četudi nehote, se borao še naprej spraševaii o šalamunu kot pesniku, ki nam je nekako tuj, ki z nami nima prave zveze. De-lali mu bomo krivico, vendar bomo počeli to v okviru njega samega
D. R
DIDEROT, RAMEAUJEV ICAK
Stiska, s katero je, mislim, v temelju za-znamovana pričujoča postavitev znanega Dide-rotovega dialoga, je v celoti gledališke, to-rej interpretativne narave, in jo je tedaj raz-členjevati predvsem z vidika režije (Miran Her-zog), manj pa s samega stališča obeh igrav-skih prispevkov, saj je tako za Aleksandra Va-liča, ki je igral naslovno, kot za Borisa Kralja, ki mu je kot »Diderot« sekundiral, treba reči, da sta svoje delo opravila povsem v skladu z osnovno režijsko zamislijo in da sta pri tem pokazala lepo mero podoživljajskih in memoar-nih sposobnosti, kakor je napisal tudi že neki drugi poročevalec.
Isto velja na nek poseben način tudi za re-žiserja in tu se začenja problem. Miran Her-zog je Rameaujevega nečaka namreč režiral s prevladujočimi površno poustvarjalnimi inten-cijami, izhajajoč iz tistega izhodišča, kjer je vse vnaprej jasno in kjer so vrednote sveta vnaprej lepo in v skladu s praktično pamet-jo smotrno razporejene: »Diderot« je v tekstu zastopnik zmernpga in predvsern moralnega družbenega uma, ki si za svojo maksimo po-
stavlja  srečo  le seveda spet po lja obče socialno ra, Rameaujev n( resne napol  zmeJ čemu socialnemu stvarnimi   dejanji reprezentančno    d« morale in splošne za. Pri tem je p] po  izhodiščih  tegt če bohema slejkoj sno jemati, in da z  zmerno  meščai nem kot naključj« na gesta, pomeni seboj,   samo   rahl« bo njegov sogovoi gnal  iz  spomina. pretresljivega in preti  katero  novo vsem svetu, ki ga nu katerega je bil čak tudi postavjeni
ištenje in  pravičnost, kakor mu jih postav-v katerem prosperi-je nosivec tiste napol lemiade, ki temu ob-tako z besedo kot s |glazirano  in  prirejeno tivno   naličje    splošne iosti z njegovega obra-pomembno to, da je ;ega koncepta  mogo-srom samo napol re-tudi njegovo srečanje letjo izzveni  v  glav-»sem poljubna zabav-tistem, kar prinaša s 10 avanturico,  ki   jo povsem zlahka pre-se tedaj  nič posebno i, kar bi moglo od-;ijo   »tudi«   in   pred-tu in zdaj, in v ime-idnje ^ameaujev ne-Dramo,
Na vse to nas dovolj razločno opozarja že sama igravska zasedba: jasno je, da igravec iz neke sv-oje temeljne fakture ne more, in povsem razvidno je tudi, da je Aleksander Va-lič tip imenitnega komičnega igravca, nag-njenega predvsem v grotesko in karikaturo, in da ta njegov igravski svet izredno težko pri-de v idejno retoriko tako močnih in tako re-snih akcentov, da bi odtehtal, recimo, salon-sko bleščavo brezhibne in reprezentativno le-pe dikcije in pojave, npr. kakšnega Borisa Kra-lja, ter da bi njegovi vsebini, ki je po tej vlo-gi spet izrazito braniteljska in repre^entativna, postavil vsaj formalno in kultivotativno ena-kovreden, če ne celo močnejši in resničnejši pendant po robu, kakor bi bilo pričakovati, da bi mogli skoz njun dialog sklenjeno zasle-dovati srečanje in spopad dveh enakovrednih naziranj in eksistencialnih pozicij v svetu in šele takšno srečanje ter takšen spopad bi, mi-slim, mogel ta svet tudi odpirati. Zgodilo pa se je, da je Rameaujev nečak od vsega začet-ka zelo avtentično in tudi zanesljivo koncepi-rana figura, ampak skoz in skoz samo šema-sta in samo duhovita eksistencialna kuriozi-teta, »Diderot« (v mislih imam pač — kot zgo-raj — vlogo, ne avtorja dialoga) pa nepremag-Ijivo lep in moralno toliko neoporečen lik, da
je s cele interpretacije nerazumljivo, kaj ima Rameaujev nečak zoper njo, nikakor pa ni iz njunega odnosa izhajalo tisto spoznanje, ki sto-ji v ospredju te problematike, da so namreč tisti, ki vzdržujejo ob sebi dvorne norce, prav-zaprav sami le norci svojih norcev in da tedaj usoda Rameaujevega nečaka nikakor ne te-melji v kurioziteti ali naključju. ampak raste in neresničnosti ali vsaj nezadostnosti tiste po-ze, ki jo v našem tekstu predstavlja »Diderot« in njegove socialije.
Na to nas — poleg igralske zasedbe opozar-ja tudi režiserjevo pojmovanje mizascenske dinamike in odrske ilustracije dialoga, v kate-rem je ravno tako poudarjal Rameaujevo še-mavost in skoz nekatere njegove pretirano afek-tirane položaje (ko se zlekne v kanape —, ko s papirjem maši luknje v čevljih itn.) daje nje-govi vlogi nekakšen zabavno kabaretni pod-ton. Ravno tako niso smiselni obrati k občin-stvu, ki dezorientirajo Rameaujevo temeljno smer, saj gre ta poleg satiričnega razkrivanja moralnega videza predvsem v utemeljevanje nujnosti takšnega in ne drugačnega njegovega vedenja v svetu, kar pomeni hkrati, da je v zasnovi uravnan — ne kot »Diderot«, — v obrambo legaliziranega, splošnega sveta, am-pak v odkrivanje nekaterih novih dimenzij v
njem, ki jih kajpak ni mogoče iskati le v posameznih poantah, ampak v celostni in pred-vsem hudo resnobni usodi, ki je in ki traja z ravno tako trdnimi in ne samo estetskimi raz-logi kot druge, samo navidez in samo po ne-ki konvenciji bolj prave.
Resničen, se pravi stvarjalski odnos do pre-teklosti ,ne more biti, mislim, v neobvezni in kuriozitetni igri, in v porazdeljevanju vrednot in v estetičnem urejanju sveta, kakor ga je iz-pričala pričujoča predstava, pač pa le v prizna-vanju različnih eksistencialij ter v njihovem ce-lostnem soočanju in razumevanju. To pomeni, da je svet,-v katerega smo postavljeni enkrat za vselej, in iz katerega ni mogoče zbežati, tre-ba odpirati, ne pa omejevati z nekakšnimi apri-ornimi ter absolutnimi vrednotami. Vendar na-ša predstava spet priča o nekem notranjem in samozaverovanem miru, ter varnem esteticistič-nem zavetju, v katerem se temu gledališču ne more nič zgoditi, saj njegovo delo dovolj do-ločno razkriva prepričanje, da je treba pozici-jo, ki jo ima, samo in za vsako ceno ohranjati, ne pa lastno situacijo tudi širiti, pri tem pa se-veda tvegati. Danost pa je mogoče najuspešne-je koservirati z absolutnimi vrednotami Ift skoz neizostreno kofliktiranje.
A.L
franci zagoričnik
zapozneli praznik
1) besedilo za pesem kakor sledi
ki se že od prvega pesnika sem ne poje
več
je samo ime nečesa od česar je ostalo samo ime ki je kvečjemu zakoreninjeno
sprenevedanje narcisov in drugih zavrženih devic
čeprav se pomen očitno skali in nobeden več ne naseda obljubi siren še kar nasedamo nasedamo malodušni medlenozeleni pisanokrotki
beseda je meso postala
omamnosladki vonj resnice
in prst nas ne bo skrunila
ne bo se nas dotaknila
ne bo nam segla do kolen do popka
ne bo nam zasula grla
pesem ostane
ali to čemur naj bi služila beseda
imena preostanejo
imena za stvari ki jih nič več ne poznamo
2)  znova zastavljeno vprašanje
z ostrino privlečeno iz uspavanih piščali kakor da ga že toliko glav razrešenih ali še nasajenih ne bi razrešilo
z metaforo kleno in ubijajočo
potlej padajo ptice ali karsibodi samo da se uveljavi bori pomen in zabobna zemlja pod udarci pike na i ali na koncu kletve
3)  provokacija
kako me bo doletela smrt kako me bo doletela pesem kako me bo doletela ljubezen kako me bo doletelo nadaljevanje
na vratu snob
banalen kakor atentat na noja
4)  skupni jezik
ljudem ali pticam ob uri usode
stiska zapira dohode in
nebo
ob južnih predelih golta
tlak
ravni
se spuščajo
tako v središčih dogajanja tako na mejah
ujetosti
ne moreš biti več
kakor določa ime gladke površine
ali limanice tvojega sluha
prazna čeljust
le tu in tam
med zobmi
spomin na kakšno besedo
razpada
nekoliko zaudarja
a kaj zato
da se le zavedajo svojega pomena za
5) modro je biti pesnik
za tabo njiva bogato obložena jesen dozorela kmetje se klanjajo pesi
6)  Mina S-IT-8078 sobotna noč pravzaprav
v katerem koli trenutku vržem
črno palačinko tvojega glasu
v slečen želodec
ljubim te
Ijubim te
to se res lahko razdaja ljubim te
ampak zares to pot
pri vsakem trčenju z žalostnim dejstvom
kako zacveti osiroteli letni čas
drugače kakor šipe
kadar iih poljublja zagonetka
v otroških očeh nerazrešena
enako bogata obira ravnodušnost kadar obtežijo leta ljubezen do razdejanja
7) sedmič pa te zakolje
praznik
tebi nič meni nič
prestopiš še ta prestopni mesec
za njim je dolina smrti
da umolkneš prst
nič več se ne upogneš pred besedo
ne potegneš njenih zavojev
ne krikneš je
ne zamolčiš je
enostavno prestopiš v praznino
meglica
ki se polagoma izgubi
nekje se zopet zbere
prebrisanka
prevaja se
iz jezika smrti
v jezik norega kam
i. (j. plamen
usvajanje pošte
Na hrbtu ima cel grm las
na riti ima alge
kot da bi bilo to komu dopadljivo
in venec smrti
gledaš me kot utopljenec
Gospod se je ustavil in opazoval njeno
trupljj:
gdo bo sekal les poleti kdo daroval solzo ne močvirje, gorske vode ne svetilnik, črta v očesu
Ampak to je pesem
nočem pesmi
hočem levovo telo, ki stoji na štirih
nogah
ki oživlja smrt in paragrafe Ste me vi prosili za vodo mene, ki sem vedel za vodo in si dal odrezati uho o, oljna repica in kaj je rekla tvoja žena mimoidoča s češnjami za ušesi in katerih hčerke jokajo za Guti opomba moja in klofuta
Začetek vseh začetkov
ker vem, da je to bogu dopadljivo
ne moreš reči: tukaj je tvoj prostor
hvala Tomaž
hvala Babilonija
oprosti Eliot oprosti
Franci
moj mrtvi brat leži na glavni pošti
situacija za pat
Pegam je pegast
se spominjaš
majhne vojne magari
in si zaudajal in nisi imel kaj povedati
praviš, da si šel za vetrom ljubezni iskat
ampak imel si smolo
veter se je zvil v korenino
ampak hruške
pomislil sem hruške kakor se pojavijo
nenadoma so vseeno padle Zato: Priposestvovanje je čas. živali se pod mizo obnašajo po vremenu in kažejo nekakšen nemir. Garcon, Garcon, sem veielin me ni slišal vem, to je od tistega dne ko sem šel k frizerju in ga vprašal
Kaj je to: epigonstvo brez pleše to je od tistega dne in sem pustil drobiž in izgnanstvo javor
Šop močno kostanjevih las
je ostal in se spraševal
le katero neki je tisto nebesno znamenje
ki moji duši
kadar je moja duša na paši
spati ne pusti.
Bereš misterioznosti utopičnega človeka
je trdil nasprotnik
in je rekel pat.
In še dolgo bingljal
s kraljem
in kramljanje s kraljico se je čudno
zavleklo
Kot na semenji dan so dejanja prosta v odločitvi in ne tudi v izvršitvi Sem prihajajo muha Vse je tu izposojeno Tudi pečka
tone kuntner
doma na obisku
(Mimogrede: zdaj je državno.) Pozdravljam te, hiša moja, pozdravljam te, zemlja moja, jaz sem, tvoj nezvesti gospodar, ljubim te, hiša moja, ljubim te, zemlja moja...
Ampak, moj bog, kaj je z nama?
Kje so najine mlade jablane?
Moja zemlja je imela jablane.
Kje so orehi, orehi nad hišo?
Moja zemlja je imela orehe,
trde in velike, da je bila za Božič potica.
Kje so trsi, ki sem jih sadil?
Moja zemlja je imela trse,
moja zemlja je rodila vino.
Kje so njive, hudiča, kje pšenica?
Moja zemlja ni nikoli rodila plevela.
Z mojo zemljo delajo greh,
z mojo zemljo delajo greh.
proletarska
Oj, da sem gospod,
bi ne hodil tod
okrog tako neopazen.
In ne bi nosil
zakrpane suknje.
Oj, bil bi sit
in čedno obrit
bi zgledal pošten
in plemenit.
Oj, da sem gospod,
bi ženki za god
kupil pisano ruto,
otrokom pa bi prinesel
žemelj
in medenjakov.
Po Gubčevi smrti se ni spremenilo. Gospoda je zopet ležala v pernicah, kmetje pa so bili že»navajeni slame, je rekla učiteljica.
Po Gubčevi smrti se ni spremenilo ..., sem pravil oeetu. In oče je rekel: Le pridno se uči!
novo leto
ali žaiostna pesem
Zdravljice ste pili: staro je slabo. Staro je mimo. Novo je novo, novo je boljše. Nimamo čevljev, nimamo kruha.
KAKO PRIHAJA SREČA
Zato bi ti danes rad povedal, da prihajajo v tisti rdeči hiši iz neometene opeke na svet ljudje. Morali bi jo belo ometati — Ijudem v čast in slavo.
Ludvik Aškenazy
Ljubljanska porodnišnica združuje kliniko in fa-kultetni oddelek za ginekologijo ter porodništvo. Od tod splošno zaupanje vanjo in toliko večje razočara-nje. V dvajsetih letih te države nam je uspelo zgraditi iz vseh poklicev sinekure in iz ljudi, ki jih opravljajo, stroje, kajti živali bi bile boljše. Toliko v opravičilo, da sem mogel ne oziraje se na novinarski in zdravniški kodeks pozabiti veselje ob sinovem roj-stvu.
Zeno sem peljal v porodnišnico, ko ji je pričela odtekati plodova voda. Najprej je morala v nočnem zimskem mrazu čakati vratarico, nato prestati vse obrede ob predaji in prevzemu, za kar zahteva hišni red, da se opravi v sobi. Na srečo še ni imela popad-kov in vratarica, ki je obenem kurirka, telefonLstka in administratorka, ne slučajnega drugega opravka, sicer bi bilo vse še bolj mučno. Iz pripravljalnega tečaja odnesejo nosečnice zgolj strah pred porodom in vtis,
da morajo biti po britju in klistirju (oboje brutalna civilizacijska komodnost) na toplem. Po stavbi vlada prepih, najbolj boleče se čuti po prepotenem telesu na vozičku pred porodno sobo. Po koših za odpadke so ogorki cigaret, skozi okna gledajo Sophie Loren in njene tovarišice — človek se sprašuje, zakaj odpor proti rojevanju na domu. Tuljenje je porodnici edino sredstvo za piitegnitev pozornosti, razen če nima znancev med osebjem.
Žena je na popadke čakala 12 ur; čeprav bi jih lahko pospešili, so jih nasprotno blažili po naslednjih dvajsetih urah. Skratka — po šestintridesetih urah se je rodil otrok z zlomljeno ključnico in s plodovo vodo v pljučih, iz česar se je razvila pljučnica. S skrbno nego so mu navrgli še bronhitis. V džungli bi bilo bo-lje. Materi tega niti niso hoteli povedati. K njemu naj hodi čimmanj, ker so zdravi in bolni otroci v isti sobi.
Ni ne prva ne zadnja. Porodov s komplikacijami je v ljubljanski porodnišnici toliko, da mora težka srč-na bolnica brez pomoči dvakrat dnevno dojiti po stop-nicah, ker v spodnjih prostorih ni proste postelje. Končno je to njihov kruh — plačani so sicer po učin-ku, a ne za zdravje, marveč za bolezen. Episeotomija se
splošno uporablja, ker se nikomur nc ljubi asistirati do konca poroda, rane pa šivajo sctiiMUiajstleiiu.- pn-pravnice. Huje je labko samo, ko pridejo proiesorji preizkušat znanje bodočih babic in porodnici med popadki po šestkrat tipljejo za materničnim ustjem. Pri izpiranju šivov prepovedujejo vsako nežnost, po-sipljejo jih sploh ne. Otročnicam svetujejo telovadbo, ko bi smele po hišnem redu šele četrti dan od poroda sprejemati obiske v čakalnici.
Prav gotovo so med zdravstvenim osebjem glo-boko čuteči ijudje. Primer je strežnica, ki je splavila med prenašanjem porodnice, potem ko se je štiri leta usposabljala za zanosit&v. Druga bolnica na Studencu kjer dajo bivšemu bolniku posel strežnika, čemur ni vsakdo kos, vendar podjetje pač ne sprejme nazaj v službo človeka, ki so ga morali miličniki odgnati v blaznico, ko je zahteval stanovanje za družino. Povrhu ljudi oblikujejo razmere. Vendar tistih, ki jih je do-volj, pa niso zmožni nadomestiti nevzdržne opreme z obzirnostjo, ne bi pustil v morebitno novo bolnišnico. Sedaj lahko po njej vizitira vsak z belo haljo. Žal ni-smo več v času četudi gogoljih revizorjev in so nam ostale le še posebne bolnice in posebne sobe s poseb-nimi pladnji. Vsekakor bo manj težav, ko bomo mo-rali zdravstvene usluge spet plačevati.
Lahko bi napisal obsežnejši opus, kajti v polemi-ko ne verjamem, ko vedno manj ljudi bere časnike, ki to objavljajo. Sam bom najbrž kmalu med njimi.
Arko Marko
Tišina, foto Marko Valentinčič
NAPREDEK IN PROSVETA, TO NAŠA BO OSVETA!
Nazadnje, toda prav nazadnje so se stvari ven-darle pričele urejati. Saj pa je bil tudi že skrajni čas! Kdo bi še vnaprej mogel prenašati to neorgani-ziranost, da, to zmedo, v kateri se je bohotno raz-cvetalo šarlatanstvo in v kateri je vsakdo počenjal, kar je hotel.
Zdaj je tega konec. Konec, enkrat za zmerom: raznim šarlatanom z bradami, ki se gredo filozofe, je odklenkalo. Raznim poetom in prozaistom, drama-tikom in vsakovrstnim raznim slikarjem in kipar-jem itd. Kaj so pa tudi delali:
Nekateri so svojo nergaško nrav skrivali pod sila učene in zamotane besede. Svoje negodovanje, nezadovoljstvo, da, svoje nasprotovanje in REVOL-TIZEM so odevali v plašč kvazi-znanosti in povsem samovoljne, lažnive, prazne, na videz nedoločne, toda z eno besedo, nerazumljive parade besed in konstruk-cije, ki so imele en sam namen: da rušijo mir in zdravo in obilno prebavo tistih, ki po svoji službeni dolžnosti morajo brati njihovo pisanje.
Pa še to jim ni bilo dovolj, tem onetom, ki imajo ko-maj vsak dan kaj za pod zob, pa se vseeno vzvišeno imenujejo Filozofi in Poeti in Umetniki, kot nekoč ne-ki Platon ali naš Prešeren: s svojimi besedami jim je uspelo celo zepeljevati nekatere nedoletnike, ki so jih organizirali v nekakšne politične klike, ki so jim nadevali mistične, preroške in lažen optimizem vzbujajoče nazive. Svoj odpor in sovražnost proti LJUDSKI oblasti in socializmu sploh so skrivali v nekakšno teoretiziranje, v katerih so posploševali nekatere dejanske naše napake, se pri tem nepre-stano hvalili, kako so pogumni. Najbolj predrzno pa je, da so to svoje pisanje celo imenovali filozofijo.
Ali pa le-oni poetje, ki so pisali razne čira-čare od nekakšnih vprašajev, klicajev pa do izrazov, ki bi se jih sramoval vsak pošten človek, ki spoštuje našo ljudsko oblast. Ali pa so se zelo nespodobno izražali o stvareh, za katere vendar ni, da bi jih človek javno prinašal na dan, ali celo pri svetlem dnevu počenjal. Ali pa so se izražali bogokletno, kakor da bi že po-vsem pozabili: Bogu kar je božjega, cesarju kar je cesarjevega. Taki izgredi zoper moralo in boga so se zlasti pojavljali vsake vigredi in to najbolj v študent-skem listu Tribuni, zoper katerega naj tu iznesem javno ogorčenje. Tudi je ta list večkrat objavljal nemoralne stvari sploh, kot eno pisanje od nekega Jovanoviča, ki je dosti pisal nespodobnega pa vse skupaj pod naslov v franooščini ali španščini vtaknil, kar je bilo celo prav, saj bi slovenske besede mo-ralo biti sram, da stoje nad tako pisarijo.
Vendar je zdaj takim pisarijam enkrat za vselej odzvonilo. Tisti, ki nimajo posluha za lepo slovensko besedo, naj tudi grde ne uporabljajo. Z lepim pri-merom nekega takega poeta, ko smo mu dokazali, da to sploh ni poezija, ampak nekak dindl-dandl, je bil dosežen velik napredek v boju za čisto sloven-sko besedo in za urejene razmere, v katerih se naj le-ta uporablja. Nikake protiljudske gonje več, skrite za nelepimi pisarijami, pa se naj te imenujejo filo-
zoiija, poezija ali kakorkoli. Mislim, da morajo pri-stojni, ki so močni stebri naše ljudske oblasti, garanti naše svobode in plevci plevela našega deja-nja in nehanja to sveto vojno zoper naše zopernike nadaljevati. Naša narodna dolžnost je, da se dvig-nemo kot en mož zoper krativce naše svobode in jih uničimo. Prav tako moramo presejati vse naše knjižnice, kajti v njih je zasajeno zmajevo seme. Mislim, da bi predvsem načitani možje tu morali imeti glavno besedo, in ker sem tudi sam eden iz-med njih, predlagam za začetek, da se naslednje knjige zbere in po nekem modrem sklepu ali zažge ali pa zapečati in zopet vrne na svetlo šele, ko bo naše ljudstvo že dovolj prosvetljeno, da ga prazne besede ne bodo več mogle zapeljevati. Predlagam torej naslednje knjige:
Od nekega inozemca, Alberta Moravie, najprej knjigo Rimljanka, saj v njej piše takele pregrešne stvari: »Z Ginom sva se srečavala vsak dan in se ljubila, kjer in kadar je bilo mogoče: na zadnjih sedežih v avtu, ali stoje na vogalu kake samotne ulice, ali zunaj mesta na kakem travniku, ali tudi vili, v Ginovi sobi. Neke noči, ko me je pospremil domov, sva se ljubila na stopnišču pred vrati v sta-novanje, v temi, ležeča na tleh. Drugič spet sva se ljubila y kinu, sključena v zadnji vrsti, prav pod projekcijsko kabino.« Kaj takega, da se spečata v kinu! Mislim, da bi knjigo bilo treba sežgati, kot tudi ostale knjige prav istega inozemca.
Prav tako nemoralna knjiga je nekega drugega inozemca> nekega Chevaliera, z naslovom: Cloche-merle. V njej piše takele stvari: »Clochmerlski fant-je... so vprav tekmovali, kateri bo curil višje in dalje. Prilagajoč osnovne fizikalne zakone naravi, so s stiskanjem svojih tičev zadrževali izhod ter tako dosegali zelo krepke in naravnost zabavne curke, pred katerimi so se morali celo umikati, če se niso hoteli zmočiti.«
Mislim, da je še zelo veliko prav tako nevarnih knjig, od katerih bi namignil samo na nekakega Bal-zaca Okrogle povesti, ki zelo žalijo nežno nežno uho pobožnega kristjana. Taknjiga je ena zelo velika blas-femija in je naravnost žaljivo, da kdo upa širiti take neresnične zgodbice. Ali pa Decamerone, tudi od ne-kega inozemca. Še hujša so nekakšna Pisma mrač-njakov, ki govore o nekem župniku ali prelatu, kako je neko ženšče že kar v veži za vrati dvakrat.
Vendar mislim, da je problem žaljenja časti huj-ši od problema nemorale, kajti če je človek moralen, mu zlagane zgodbice škoditi ne morejo.
Vendar na žalost opažam, da danes natiskujemo v materinščini Trubarja in Prešerna čudne stvari, v katerih so cele strani povsem osebnih napadov in žalitev. Nekoč mi je slučajno zašla v roke neka knjiga, ki pa je bila na žalost že precej strgana, in je manjkalo ime avtorja in pol naslova, ostali pa se je gHasil... RIALIZEM IN EMPIRIOKRITICIZEM. V tej knjigi, ki je jaz sicer ne razumem zelo dobro, je vse $olno vzklikov, ki bi se v domačem prevodu
morali glasiti: Ti si osel! Ti si butelj! itd., zato pred-lagam, da se poišče avtprja te knjige, prav tako pa tudi tovariše, proti katerim avtor tako udeluje. Nje-ga je treba primerno podučiti, s knjigo pa nekaj ukreniti, saj je očitno, da naši mladoletniki svoj sramoten repertoar izrazov prav od tu črpajo.
Zdaj pa prehajam na nekatere zelo delikatne stvari, zato prosim vzvišene bralce, da prisluhnejo in šele po napetem premisleku sodijo. Zdi se mi, da tudi v knjigah našega učitelja Marxa najdemo neka-tere stvari, ki so morda sodile v tiste divje, nebrz-dane in zato tudi nemoralne čase, ki pa danes v našo omikano dobo več ne sodijo. Sic ir moram priznati vso hvalo našim izdajateljem, ki nekaterih najbolj neprimernih stvari niso hoteli niti na slovensko pre-staviti. Pač pa so te stvari izdali v bratskem hrvat-skem jeziku, ki se na našem duhovnem in komer-cialnem trgu že močno uveljavlja in skozi ta jezik nam dotekajo tudi te stvari. Ena taka knjiga se imenuje PREPISKA. V drugi, ki se imenuje Šveta porodica, je krivoverski že naslov, ki bi ga bilo treba brezpogojno spremeniti, ker razpihuje religiozno ne-strpnost. Tudi vsebino knjige bi mogoče kazalo po praviti, saj je očitno, da je le-oni poet prav v takih knjigah svoje misli nabiral. Tudi naslov je enostavno od tam prepisal!
Prav tako je tudi Engels izdal eno knjigo, ki bi jo bilo treba danes malce popraviti. Mislim na tisto, z inozemskim naslovom:   ANTIDUHRING.
To je samo nekaj cvetk plevela iz naše slovenske literature, ob kateri bi kazalo, če že ne rigorozno ukrepati v smislu že prej iznesenih predlogov, pa vsaj še enkrat premisliti. Isto bi kazalo storiti ob nekaterih slikarijah, ki se bogokletno pojavljajo kot umetnine, ob katerih pa moški kar pihajo, tako jim razdražujejo pohotnost. Prav tako bi bilo treba pre-povedati nekatere stvari, ki jih predvajajo v gleda-liščih: v mislih imam predvsem enega Sartra, ki govori o hudiču, pa tudi našega Cankarja, ki ni do-sti boljši. Ali pa tistega Mikelna, ki bi ga bilo treba zapreti in njemu napraviti eno dobro inventuro.
Zato predlagam, da se ustanovi ena posebna ko-misija, ki bi jo sestavljali eni kompetentni ljudje in bi vse te knjige in slike in filme (morda bom o teh pisal drugič) in drame pregledala in neprimerne zapečatila. Njihove snovatelje pa se naj v imenu ljudstva primerno pouči v smislu že stare slovenske tradicije, ki jo zelo uspešno nadaljujemo, kar naj bo svetel zgled za našo bodočnost. Zdaj vemo, kako bomo razčistili spore, ki se vlečejo že od črkarske pravde sem. Od veselja, ki se mi poraja, ko gledam v našo svetlo bodočnost, kamor morajo biti uprte vse oči našega ljudstva, mi prihajajo solze.
To je pot! To je rešitev! Ne vem, kdo jo je najprej začrtal, zdi se mi pa, da je mož prišel iz cerkvenih krogov in da je bil udaren in se je pisal Mahnič. Kdorkoli je že to storil, moder je bil in da-leč je gledal!
Johan Repencclj
BOB DYLAN
Ljudje, ki še vedno mislijo, da so razkuštrani Beatlesi glavna privlačnost glasbenega življenja Lon-dona. se brez dvoma motijo. Res je sicer, da približ-no vsak tretji mladi Londončan nosi dolge Beatles-lase in celo do ramen, da čevljarna na Charing-Crossu, kjer so Beatlesi naročili svoje škornje, odlično zaslu-ži. Toda še manj lahko dvomimo v to, da je Bob Dylan tisti, ki navdušuje mladino Londona, predvsem pa mlade intelektualce. Kljub svoji melodiozni in prijet-ni glasbi in ogromnemu uspehu so Beatlesi vedno bolj zabava za otroke in starejše. Mali, svetlolasi Ameri-čan je dolžan zahvalo za dobršen del svoje popular-nosti Beatlesom, saj so ga nekajkrat omenjali v svo-jih intervjujih. Toda kaj je pravzaprav omogočilo te-mu mladeniču uspeh Londona, ki je po mnenju mno-gih trenutno center evropske glasbe, tako zabavne kot resne, kjer je glasbena tradicija izredno močna in konkurenca ogromna? Kako mu je uspelo, da je ne-kajkrat napolnil ogromno viktorijansko stavbo Al-bert-halla? Za kaj se zadržani skeptični Angleži naše generacije navdušujejo? Kdo je Bob Dylan?
Pevec ali pesnik? Komponist ali reproduktivni umetnik? Avtostopar? Mladi jezni mož? Vse to. Opremljen s svojo kitaro in ustno harmoniko, pritr-jena je na ročaj kitare, se Bob Dylan razburja, na-vdušuje in grozi... Način njegovega eksponiranja je brez dvoma sodoben, v tem času, ko je kitara postala način, da se živi človeško. Toda tisto, zaradi česar je Bob Dylan izgrajeno osebno stališče.
Naših let rojen 1941 se Bob Dylan sooča s istimi problemi kot njegova generacija po vsem svetu, ki so jo po vojnih letih hranili večinoma z lepimi upi za bodočnost. če je njegov upor v nekaterih odzivih anahronističen, je to predvsem zaradi pogojev, v ka-terih je živel, zaradi okolja, v katerem je zrasel, deže-le »v kateri so tisti, ki niso zaposleni z dolgočasenjem, zaposleni z umiranjem«. Proti vojni, proti socialnim krivicam, proti podivjanim rasističnim izpadom za-stopnik nekega novega senzibiliteta, ki je blizu mla-dim po vsem svetu in ga tolmači s svojim »govorim blues«. Spremlja se na kitari in potem z divjim piha-njem v svojo ustno harmoniko, katere zvoki so slišati kakor vzdihovanje. Verjetno so fantje, ki bolje igrajo kitaro kot Bob Dylan pa tudi fantje, ki igrajo bolje na ustno harmoniko. Toda njegovo združevanje raz-ličnih lastnosti je zares nedosegljivo. Združujoč ame-riško folkloro z zelo ameriško obdelavo glasbenega motiva Bob Dylan vzklika svoje stihe — parole nežno, drzno in uporniško. Greenwich Village je edini kraj v Ameriki na meji z zatočiščem za upornike (zbi-rališče velikega števila ameriških mladih pesnikov zadnjih desetletij) in prav Greenwich ga je podprl in opredelil njegov prvi uspeh.
V svojih boljših tekstih je Bob Dylan nadaljeva-lec tiste linije, ki se v ameriški poeziji vleče od Walta Whitmana do nervoznega iz izpretrganega beatnika Allena Ginsberga — po svoji zgradbi humanistično angažirana, vedno v žarišcu dogodkov, vedno aktual-no. Kakor za njih, tako tudi za Boba Dylana ni snovi, ki je ni mogoče pesniti: ničesar človeškega ni, česar ne bi bilo mogoče oblikovati. — »Mala umazana voj-na« v Vietnamu, neprepričljiva politika Bele hiše, so-cialne krivice pretepanje črncev, in krvava borba za državljanske pravice; črno obličje Amerike ...
Njegove balade, njegova prestavljena interpunk-cija — vse to je upor in izzivanje. Bob Dylan je mladi Američan, ki se ne strinja z ideali debelega in sivola-sega očeta businessmana. Njegovo stališče je »klo-futa družbenemu okusu« toda klofuta nad in izven šokirajočih seks-izzivanj. Njegovi kriki so glasnejši od strojev, ki poskušajo uničiti človeško osebnost. Ritem njegovih balad je izpretrgan, nevrotičen, iskren njegov uspeh pa ustreza ogromnemu interesu mladih lju-di, ki še želijo videti nekaj, povedati nekaj, slišati ne-kaj.
A propos, spomnimo se velike revije, ki jo v naj-večji dvorani našega največjega mesta prireja naša skoraj največja novinarska hiša. Ne vemo, ali ste obiskali revijo »električarjev«. Po prvih akordih se navdušenje (?) dvorane spreminja v histerično kriča-nje, oglušujoče jakosti. Trga se obleka in pulijo se las-je. V tem nadnaravnem kultu ni mogoče ničesar raz-brati in nastop izvajalcev je videti kot nemi film.
Ali nam je to potrebno? Mogoče je zares prišel čas za kriganje, toda naj to kričarrje nekaj pomeni.
po M. Milišič (Vidici)
NOV! MIR ALI PO SLEDEH SINJAVSKEGA
Slovenski center, PEN-klubov je poslal zvezi so-vjetskih pisateljev brzojavko z izrazi zaskrbljenosti zaradi stroge obsodbe pisateljev Sinjavskega in Dani-ela. »Zaskrbljenost« je sploh najustreznejši izraz za pisanje naših časopisov. Kljub nekatčrim razlikam je potem vedno sledilo posredovanje reakcije drugth. Razlogov je sicer dovolj, od preproste neseznanjeno-sti do želje poudqriti in raziskati »razkrivajoče« učin-ke procesa, kaj pomeni takšna obsodba. Aragonova iz-java v Humanite je za nas brez dvoma izredno po-membna, toda kljub temu ni mogoče prezreti, kako so se ob tej aferi ponovno pokazale značilnosti našega obravnavanja sovjetskih kulturnih oziroma dogajanj v sovjetski družbi nasploh. Videti je, da je mihajlov-Ijevska varianta že dalj časa edino, kar imamo v nači-nu neposrednega presojanja o tako imenovani »kul-turni politiki« SZ, če seveda odmislimo vse tisto, kjer se tudi, se pravi deloma, oziroma obrobno govori o teh problemih, upoštevajoč pri tevi vsa tista (vedno manj opredeljena) pravila. kako se to lahko dela ozi-roma ne.
Moje pisanje seveda ni na nivoju raziskovanja, še manj pa razreševanja teh problemov. Gre za zapis o tem, kako se lahko izkoriščajo čitalnice in knjižnice s tujim časopisjem, kaj vse se lahko ugotovi, s čim vse si lahko seznanjen, sproti ali pa pq sledeh Sinjav-skega. In preden si ogledamo Novi mir, liberalno so-vjetsko revijo, kakor jo običajno označujejo, v Novem miru,v zvezi z vsem drugim kritične prispevke Andre-ja Sinjavskega, si lahko ogledamo sliko Sinjavskega, kako nosi Pasternakovo krsto, in preberemo vso re-portažo o njenij njegovi ženi, o štiridesetih letih nje-govega življenja, o pnzorih, pred sodiščem (V PARIS MATCHU, 26. II. na primerj. če pa tega ne sprejme-mo kot upoštevanja vreden prispevek k zgodovini na-ših dni, imamo še vrsto drugih virov, do pisma profe-sorjev in predavateljev filološke fakultete moskovske univerze v časopisu Literaturnaja gazeta; razmišljanja v večini časopisov in revij, ki se držijo naslednjega načina — deset let je preteklo od XX. kongresa in tu-di ta proces ne pomeni izničenja vsega, kar se je te-daj in od tedaj naprej zgodilo, če pomislimo na na-čin, kako sta obtožena zanikala svojo krivdo v zvezi s paragrafom 70 kazenskega zakonika Ruske sovjetske republike (protisovjetska propaganda in agitacija) in s tem obenem zanikala sojenje na političnem nivoju in zahtevala priznavanje obstoja avtonomnih podro-čij, umetnosti, znanosti in podobno, mimo absolutno obvladujoče vloge partije (naprimer DeiZeit, 25. II.); vse to lahko torej preberemo pa še nekaj tekstov Tertza-Sinjavskega in Arshaka-Daniela, ceprav so tek-sti, objavljeni ob procesu videti precej tendenciozno izbrani in bi objektivna sodba zahtevala poznavanje večjega š$evila tekstov. Tako pa poznamo večinoma samo citate, zelo osebne, grenke in nesorazmerne, ka-kor »vse moje življenje je mešanica strahopetnosti in rotečih molitev« in o pijanstvu kot idee fixe ruskega naroda, ne vemo pa ničesar o njihovih daljših delih, novelah, romanu in esejih, o vsem, kar so objavili na Zahodu.
Pa prav zaradi tako grenkih izjav je neizogibno poznati njihovo sovjetsko eksistenco, oziroma, kolikor je pač mogoče za Sinjavskega, njegove prispevke v okviru celote Novega mira. Mogoče je obžalovanja vredno, da predstavljamo tako  pomembno   revijo  v
senzacionalistični povezavi, toda te povezave pač ne moremo odmisliti, saj je afera Sinjavski pomembna predvsem takrat, če ugotovimo, da njene razsežnosti vključujejo tudi vlogo revije Novi mir. Kakor koli že, začnimo torej z uvodnikom Aleksandra Tvardovskega ob štiridesetletnici izhajanja mesečnika, ki je organ zveze pisateljev SZ in ima dvojm podnaslov, Novi mir je namreč »literarno-umetniška in družbeno-politič-na« revija. Ne moremo, da ne bi kar takoj citirali ne-kaj imen, citirali to, kako Tvardovski označuje okvire »od šolohova do Pasternaka, od A. Tolstoja do Solže-nicina, od Maršaka do Gamzatova«, da o štiridese-tih letih sodelovanja K. Fedina in Ilje Ehrenburga sploh ne govorimo. Citiramo lahko dalje, da »idejno-politično pozicijo revije seveda opredeljuje politika naše partije in naloge, ki jih je postavilo literaturi veliko obdobje graditve komunizma« in to, »da ne smemo pozabiti, da so bili iz vrst sovjetske literature bili moralno in fizično iztrgani mnogi njeni talentira-ni predstavniki, ki so njihova značilna, žareča dela bila organsko vključena v njeno raznoliko izkustvo« pa še tisto, kjer pravi, da »danes po širini idejno-estetskega diapazona, po izražanju svojih literarnih individualnosti, mlada kritika uspešno tekmuje z mla-do poezijo in prozo, ki je deležna nesorazmerno več-jega priznanja«, kjer potem imenuje med drugimi tu-di Andreja Sinjavskega. Ti citati vzbujajo sicer precej zanimiv učinek, toda učinek, ki je lahko tudi izred-no površen. Osnovno značilnost uvodnika lahko ustrez-nejše poudarimo, če govorimo o tem, da je Tvardov-ski hotel predvsem poudariti prisotnost zgodovine, poudariti pot naprej, ki se ji Novi mir pridružuje z osvetljevanjem mnogih strani sodobnega življenja, da govori o neprecenljive vrednosti memoarov in oseb-nih pričevanj, vseh razkrivajočih resnic, vrednost tudi takšnih tekstov, ki ne vključujejo neposredno vseob-segajočo perspektivo izgraduje komunizma — in to, da odločno odklanja tezo o resnicah, ki jih lahko iz-koristijo sovražniki SZ. Govori tudi o tem, da se Novi mir trudi seznanjati bralce z dogajanjem po vsem sve-tu, s prevodi ali pa posredno, s potopisi, ki niso več tiste vrste, pri katerih se je že vnaprej vedelo, kaj kdo lahko vidi v tujini.
Kako, koliko ustreza vsebina Novega mira temu uvodniku. Opravimo najprej s prevodi, kar je pač naj-značilnejših, kakor 1964 Sartrove besede in Bollov Ir-landski dnetmik, lani pa še neka Bollova novela, Ja-mes Baldzvin, najnovejšega J. D. Salingera (ki so ga objavljali tudi že prej), potem Roberta Frosta in En-zensbergerja, pa tudi drugo, Williama Blakea na pru raer. In če že govorim o vrstnem redu, je treba po lo-giki, ki jo vsiljuje naslov, slediti Andreju Sinjav-skemu, ki je marca 1962 ocenil takrat novo izdajo Pasternakovih pesmi (najnovejšo je oskrbel sam), po-sebno pomembni pa so njegovi zapisi o dveh novej-ših sovjetskih knjigah, decembra 1964 prikaz »Listne uši« I. ševcova in marca lani prikaz pesniške zbirke Jevgenija Dolmatovskega »Stihi o nas«, saj ga njego-vo pisanje kar precej osvobaja očitka moskovskih profesorjev pa tudi sodišča o tem, da je dvoličen, da je doma hvalil, kar je drugje obsojal, kai* bi lahko verjeli tudi na osnovi prej citiranega stavka o stra-hopetnosti.
(se nadaljuje)
N. Čačinovič
OB OBISKU UGI
Obisk tržaških predstavnikov Zveze italijanskih vseučilišč (Unione Goliardica Italiana — UGI) Zvezi študentov v Ljubljani, predstavlja prvo konkretno realizacijo načel mednarodnega študentovskega so-delovanja, ki se vrši preko Mednarodnega odbora pri UO ZŠJ. Stiki z UGI doslej niso temeljili v nekih tradicionalnih elementih izmenjave, temveč so se vzpostavljali le takrat, kadar je bila na obeh straneh izražena želja in potreba po sodelovanju. Takšno sodelovanje negira zgolj turistično kurtoazen značaj sodelovanja in ga postavlja na nivd delovne in pro-blemske vsebine.
Vsako sodelovanje je povezano z določeno ko-ristnostjof V tej zvezi pojem koristnosti ne zajema vsakodnevne — ekonomsko politične vsebine odno-sov, temveč ima svoj konkretni rezultat: soočenje jugoslovanske stvarnosti in njenih najprogresivnej-ših tendenc s svetovnimi procesi nasploh. Obisk UGI je pomenil konkretno delovno akcijo, ki v skladu z internacipnalističnim zavedanjem ne domišlja inter-nacionalizma zgolj kot politično, temveč predvsem kot družbeno vrednoto. Ustvarjalna zasnova inter-nacionalizma, z razliko od toge, ki mehanično vzpo stavlja odnos notranjega z zunanjim in vzpodbuja zavedanje o celovitosti in prepletanju sveta ter idej, usmerja nosilce družbenih procesov v spreminjanje obstoječih miselnih in materialnih razmerij. Končni cilj takšne dejavnosti je v sintetičnem miselnem in materialnem povezovanju, ki pridobi y neposredni akciji (primer z UGI) nujno svoj analitičen smisel, notranjo in zunanjepolitično opredelitev.
UGI združuje študente, ki pripadajo štirim, levo usmerjenim političnim strankam v sodobni organi-zacijsko politični strukturi italijanske družbe: komu-nistične partije Italije (PCI), socialistične stranke (PSI), socialistične stranke proletarske enotnosti (PSIUP) in socialdemokratske stranke. Zaradi rela-tivno močne akcijske enotnosti in ustvarjalne vloge, ki jo igrajo omenjene stranke v političnem življenju, ima UGI določen vpliv na italijansko visokošolsko življenje. Seveda je vpliv objektivno omejen zaradi strogo razrednega pečata, ki ga daje univerzi pre-vladujoča buržoazna hierarhija sistemskih odnosov. Omejenost vpliva je določena tudi z reprezentativno socialno strukturo študentov, tedaj strukturo, ki ni realen odraz poklicne in socialne diferenciacije, tem-več privilegiranosti višjih, srednjih, višjih in visokih slojev. V nekem smislu je UGI nadomestek tistssa, česar pripadnost oziroma politični maneverski pro-
stor v strankah ne omogoča: enotno študentovsko akcijo, množično organiziranje študentov in njihovo opredeljevanje. Videti je, da gre v odnosu partij (e) do UGI za tvorno dopolnjevanje in enega izmed šte-vilnih perspektivnih elementov enotnosti levice. Za-nimivo: ko pride y UGI do krize in razcepitve pri razreševanju določenih vprašanj se vzpostavi nov nivo opredeljevanja v okviru partij. Partijski sklepi niso obvezni za člane UGI, ker se nadaljnja borba mnenj znova razvija v študentski organizaciji, ki se dokončno opredeli.
Kratkoročnejša politična akcija UGI je orien-tirana predvsem na krepitev državnega vpliva pri dodeljevanju štipendij. Prav individualni in privatni distribuciji štipendij očitajo italijanski študenti (kot konsekvenco) popačeno socialno strukturo študira-jočih na univerzi. Trenutno rešitev vidi torej v državi, ki v mnogo večji meri zastopa družbene in-terese, kot pa privatne institucije. Vendar se obenem zavedajo, da pomeni država kratkoročno rešitev, ki jo je treba vskladiti z možnostmi in vplivom, ki ga imajo leve politične sile. Ena izmed možnih priza-devanj in akcijska platforma levice, in tu gre za dolgoročnejšo politično aktivnost UGI, je v zavze-manju za to, da italijanska družba prizna intelek-^tualno študijsko delo kot družbeno priznano in potrebno delo. Ob tem vprašanju je UGI razvila široko polemiko z nekaterimi študentskimi združenji (krščansko demokratsko usmerjenimi), ki so, na-sprotno, absolutizirali in branili sedanje stanje, češ da je vse ostalo stvar daljne prihodnosti. Pri tem so namigovali na marksistično idejno — platformo UGI in na njihove »prerane želje po komunizmu«.
Razumljivo je, da se italijanski študentje mnogo bolj kot mi zoperstavljajo mehaničnemu podrejanju univerze in študija praksi. Bistvena vloga univerze je, da revolucionira družbeno prakso in s tem druž-bene odnose nasploh. Seveda je vprašanje, koliko je mogoče uspešno revolucionirati družbeno prakso samo skozi univerzitetni aspekt. To pa je tudi mejni akcijski radij UGI, ki se tukaj prekine in se znova vzpostavi v okviru štirih delavskih partij. Obisk trža-ških študentov nam je dal priložnost, da smo ob nji-hovih problemih, od katerih so mnogi podobni na-šim, razvijali in problemsko nakazovali možnost razreševanja v samoupTavni družbi. čeprav daje samoupravno konstituirana družba poseben znača.j visokošolskemu študiju in možnost, da so subjekti študija tudi politični subjekti, pa se določeni kon-flikti na italijanski vmiverzi včasih manj boleče raz-rešijo zaradi neprimerno višje družbeno ekonomske osnove italijanske družbe.
Rudi lium<ui