Iz zgodovine Ljutomera Uredil Miha Preinfalk Kronika 2022, letnik 70, številka 3 – Iz zgodovine Ljutomera Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Katarina Keber (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič ( Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta) in dr. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 20. oktobra 2022 Naslednja številka izide/ Next issue: februar/ February 2023 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Manca Gašperšič - angleščina (English) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič, Jasmina Muhič UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Cena te številke v prosti prodaji/ Single issue 20,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI–1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research Agency ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Izid te številke so finančno podprli tudi: Občina Ljutomer, Cleangrad, Krim, Filipič Srečko Transport, Teleing gradnje, Avto Rajh, Makoter d. o. o. in M-Energetika. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Ljutomer)(082) IZ zgodovine Ljutomera / uredil Miha Preinfalk ; [prevodi povzetkov Manca Gašperšič - angleščina]. - Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2022. - (Kronika, ISSN 0023-4923 ; letn. 70, št. 3) ISBN 978-961-6777-30-8 COBISS.SI-ID 127614979 Računalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 420 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani/ Front cover: Vladimir Potočnik: Ljutomer, olje na platno (oil painting), 2011, 100 x 150 cm (RKD 264, inv. št. 193) Na zadnji strani/ Back cover: Grb Ljutomera / Coat of Arms of Ljutomer (RKD Občine Ljutomer, evid. list 251). 40. zborovanje Zveze zgodovinskih društev Slovenije Izzivi slovenskega zgodovinopisja v 21. stoletju Vljudno vabljeni na 40. zborovanje slovenskih zgodovinark_zgodovinarjev, ki bo potekalo 19. in 20. aprila 2023, v Novi Gorici. Glede na to, da gre za jubilejno zborovanje, smo z organizacijo počakali na čas, ko močno upamo, da nam epidemija ne bo preprečila izvedbe dogodka v živo. Poleg sodelujočih, ki se boste zborovanja udeležili s prispevki, prijazno vabljeni tudi vsi, ki bi se zbo- rovanja želeli udeležiti le kot poslušalci in sodelujoči v diskusijah, ki bodo sledile posameznim prispev- kom. V slednjem primeru se prijavite z e-pošto na info.zzds@gmail.com, do 20. februarja 2023. Veselimo se vsebinsko in metodološko bogatega jubilejnega zborovanja, ki bo, tako si želimo, obrav- navalo vsa zgodovinska obdobja! Kotizacija za zborovanje znaša 60 evrov, v zadnjem mesecu pred zborovanjem pa 70 evrov; vključevala bo tudi osvežitev med odmori. Plačilo kotizacije bo mogoče od 30. januarja 2023 dalje. O tehničnih podrob- nostih glede plačila vas bomo pravočasno obvestili na spletni strani Zveze zgodovinskih društev Slovenije (https://zzds.si/) in prek zgo-liste. Vodstvo ZZDS Razprave Martin Bele: Ljutomer v srednjem veku ...........................................499 Andrej Hozjan: Posestne razmere na Ljutomerskem do razpusta zemljiških gospostev (1848) .........................................511 Tomaž Markovič: Delitev zemljiške posesti Tomaža Ignaca barona Mauerburga v okolici Ljutomera .................................549 Boris Golec: Hišna posest v trgu Ljutomer od njegovih začetkov do franciscejskega katastra ...........................................561 Igor Sapač: Grad (Gornji) Ljutomer. Arhitekturnozgodovinski oris ......................................611 Igor Sapač: Grad Branek. Arhitekturnozgodovinski oris ......................................659 Mojca Horvat: Arhivski fond Magistrat Ljutomer (1535–1914) .........739 Boris Golec: Ne Murat in ne Pašič, pokristjanjeni Turki so bili drugi Lotmeržani ........................................................757 Metoda Kemperl: Župnijska cerkev v Ljutomeru in zgodnjebaročna sakralna arhitektura v Prlekiji ......................................765 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar: Baročna oprema ljutomerske cerkve sv. Janeza Krstnika .......................................................783 Lilijana Urlep: Slomšek Ljutomera ni obiskal samo enkrat, ampak dvakrat .............................................................797 Nina Ditmajer: Franc Cvetko – slovenski Cicero .................................809 Tomaž Markovič: Obrt v Ljutomeru skozi čas .........................................819 Miha Šimac: Ljutomerska fara v veliki vojni: paberki iz Nadškofijskega arhiva Maribor in časopisnih notic ...........................................................839 Branko Vnuk: Opus ljutomerskega slikarja Romana Fekonje (1868–1910) v luči časopisnih in drugih virov .............857 Klemen Kocjančič: »Najhujše zlo v Prlekiji«: Polizei-Reiter-Abteilung Serbien v Ljutomeru in okolici .....................................895 Bogdan Kolar: Ljutomerčan Jakob Kolarič – organizator in povezovalec Slovencev v Torontu .................................909 Matija Zorn, Peter Mikša: Mejniki na štajersko-ogrski meji – nekaj primerov iz Občine Ljutomer in okolice .....................................921 Klemen Kocjančič: Ljutomer med slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991 ......................................................................933 Srečko Pavličič: Ali ste vedeli, da … .....................................................947 Miha Preinfalk: Ljutomer – majhna, a samozavestna prestolnica Prlekije .........................................................................495 Ljutomer – a small yet confident capital of Prlekija ....................................................................497 Gradivo Domoznanska dejavnost Splošne knjižnice Ljutomer ( Jasna Branka Staman) .................................961 Po razstavah Splošna muzejska zbirka Ljutomer in Galerija Ante Trstenjak (Tomaž Markovič) ...............................955 Ivan Rihtarič: Okraj Ljutomer 1945–1950. Upravno-politična in gospodarska skica (Boštjan Zajšek) ............................................................967 Ocene in poro~ila 495 2022 Ljutomer se večini Slovenije zdi strašno daleč, tam nekje na daljnem severovzhodu države. Verjetno temu občutku botruje tudi dejstvo, da se Ljutome- ru ogne večina pomembnih cest in ga zato popotnik ne obišče kar tako spotoma, mimogrede. Tamkajšnji prebivalci imajo zato dostikrat občutek, da so pozab­ ljeni in odrinjeni na rob. Kar glede na to, da v nepo- sredni bližini Ljutomera vse od srednjeveški časov poteka meja s Hrvaško oziroma nekdaj Ogrsko, niti ni tako daleč od resnice. Čeprav se Ljutomer že sorazmerno zgodaj ome- nja kot trg, je moral na mestni status čakati zelo dolgo, vse do leta 1927. Tudi zato je bil morda v senci drugih bližnjih štajerskih krajev, kot so Mari- bor, Ptuj, Radgona in tudi Ormož, ki so naziv mesta pridobili že v srednjem veku. Kljub temu prav Lju- tomer od nekdaj velja za osrčje Prlekije in mu zaradi veljave, ki jo ima v slovenski zgodovini, ne manjka samozavesti. Nenazadnje se je leta 1868 prav v Lju- tomeru odvijal prvi slovenski tabor. Ta samozavest se kaže tudi v publicistični dejav- nosti. Prvi pregledni zgodovinopisni deli je Ljuto- mer dobil že pred stoletjem in več po zaslugi Mateja Slekovca in Frana Kovačiča, v zadnjih desetletjih pa ljutomersko zgodovino vztrajno raziskujejo Zgo- dovinski listi, ki v Ljutomeru izhajajo od leta 1992. Zdaj pa se je odkrivanju ljutomerske zgodovine pri- družila tudi Kronika z 20 prispevki z različnih razi- skovalnih področij. Zdi se, da je o srednjeveških začetkih prvotno salzburškega Ljutomera težko povedati kaj novega. Pa vendar se že znana zgodba pokaže v novi luči, ko vanjo pritegnemo vse znane vire in jih pogledamo skozi drugačno perspektivo. Zanimiva je ugotovitev, da je najzgodnejša zgodovina Ljutomera tesno pove- zana z vinogradništvom, dejavnostjo, ki to območje opredeljuje še danes. (Martin Bele) Tudi pozneje, ko se je obsežna posest ljutomerskega zemljiškega go- spostva začela drobiti in so novi lastniki ustvarjali vedno nove obdelovalne, predvsem vinogradniške površine, se je ta posest imenovala po Ljutomeru, ne glede na njeno dejansko lego oziroma oddaljenost od kraja. To pomeni, da je že samo poimenovanje po Ljutomeru vinu prinašalo določen ugled in prestiž. (Andrej Hozjan) Če postavljamo prava vprašanja, postanejo zelo zgovorni tudi novoveški viri, ki predstavljajo struk- turo ljutomerskega trga in njegove prebivalce. Lju- tomer izstopa po tem, da je eno maloštevilnih ur- banih naselij na Slovenskem, za katera imamo kak Ljutomer – majhna, a samozavestna prestolnica Prlekije podatek o številu domov oziroma posestnih enot še iz srednjega veka. A prav tu se skriva zanimiva po- drobnost: izkazalo se je namreč, da je podatek o 150 posestnih enotah sredi 13. stoletja napaka, ki se v literaturi ponavlja desetletja. (Boris Golec) Za Lju- tomer so bile, tako kot za druga mesta in trge, značil- ne številne obrti, od katerih so se nekatere obdržale do današnjih dni. (Tomaž Markovič) Iz novoveškega obdobja se je ohranil podatek, da so tudi v Ljutome- ru krstili nekaj Turkov, vendar njihova usoda ostaja za zdaj neznana. (Boris Golec) Zgodovina Ljutomera ne bi bila popolna brez prikaza obeh grajskih stavb na tem območju, (Gor- njega) Ljutomera in Braneka, ki imata med seboj prepleteno zgodovino. Od nekdaj mogočnih gradov je prvi do danes popolnoma izginil, drugi pa je le še bleda senca nekdanje gosposke veljave. Kljub temu so viri o njiju sorazmerno zgovorni in razkrivajo njuno zanimivo zgodovino, zlasti če ju primerjamo z drugimi grajskimi stavbami v širši okolici. (Igor Sapač) Oba gradova sta seveda neločljivo povezana s plemiškimi rodbinami, med katerimi so sorazmer- no največ sledi (četudi ne nujno pozitivnih) pustili baroni Mauerburgi, ki so sicer v Ljutomeru gospo- darili le dobro stoletje. Njihova posest se je leta 1686 zaradi delitve med dva brata nekoliko razdrobila, a je večina še vedno ostala v rokah ene rodbinske veje. (Tomaž Markovič) Z baroni Mauerburgi je povezana tudi ljutomer- ska župnijska cerkev, saj se ima za svoj baročni vi- dez v veliki meri zahvaliti prav njim. Cerkev je ar- hitekturno sicer ena najbolj kompleksnih sakralnih stavb v Prlekiji. (Metoda Kemperl) Cerkvena opre- ma je nastajala skozi daljše časovno obdobje in je povezana z mnogimi mojstri, ki so delovali na Šta- jerskem v 17. in 18. stoletju. Glede na kakovost pa večina opreme ne sodi med kvalitetnejša baročna ki- parska dela na slovenskem Štajerskem, ampak je na ravni provincialnega kiparstva. (Simona Kostanjšek Brglez in Boštjan Roškar) Pri obravnavi nekega območja so seveda po- membni tudi ljudje, ki so se tu bodisi rodili in odra- ščali bodisi so prišli kot odrasli in tu pustili pečat s svojim delovanjem. Tokrat prevladujejo osebnosti s cerkvenega področja. Prvi med njimi je vzhodnošta- jerski duhovnik Franc Cvetko, ki je sredi 19. stoletja župnikoval tudi v Ljutomeru. Slovel je po svojih pri- digah, s katerimi si je prislužil naziv slovenski Cice- ro. (Nina Ditmajer) V istem času je živel in deloval tudi sloviti lavantinski škof Anton Martin Slomšek, 496 IZ ZGODOVINE LJUTOMERA, 495–498 2022 ki je Ljutomer obiskal kar dvakrat. Njegov prvi obisk leta 1837 je bil neformalne narave, drugi leta 1861 pa je bil uraden in služben. Iz njegovih zapi- skov razberemo, da mu je bil Ljutomer zelo pri srcu. (Lilijana Urlep) Tretja osebnost je Jakob Kolarič, ki se je rodil in prva leta preživel v Ljutomeru, pozneje pa je kot duhovnik večino časa preživel v Kanadi in po vrnitvi v Evropo napisal biografijo ljubljanskega škofa Rožmana. (Bogdan Kolar) Prav posebno mesto pa nedvomno zasluži poza- bljeni ljutomerski slikar Roman Fekonja z izredno zanimivo in tragično življenjsko zgodbo, ki sega tudi v ZDA. Tokrat je prvič predstavljen njegov slikarski opus, nadgrajen z nekaterimi izvirnimi pismi, ki do- datno osvetljujejo njegovo življenje. (Branko Vnuk) 20. stoletje so zaznamovale vojne in tudi Lju- tomer se jim ni mogel izogniti. Med prvo svetovno vojno so za cesarja darovali življenje mnogi Ljuto- merčani, ljutomerske matične knjige pa razkrivajo tudi porast nezakonskih rojstev, za kar je tamkajšnji župnik krivil tam nastanjeno vojaštvo tržaškega pe- hotnega polka. (Miha Šimac) Drugo svetovno vojno je v Ljutomeru zaznamovalo predvsem delovanje policijskega konjeniškega diviziona Srbija, ki je na območje Prlekije prišel šele jeseni 1944 in tu zagrešil številne zločine nad domačini. (Klemen Kocjančič) Strateška pomembnost obravnavanega dela Prlekije oziroma Pomurja pa se je pokazala tudi med sloven- sko osamosvojitveno vojno, saj so bili pripadniki te- ritorialne obrambe in milice iz Ljutomera vpleteni v več spopadov z Jugoslovansko ljudsko armado. (Klemen Kocjančič) Za Ljutomer kot obmejni kraj je značilno tudi veliko število mejnih kamnov, ki so do konca prve svetovne vojne označevali »slovenski« del meje med Štajersko in Ogrsko. Ohranjeni mej- niki danes ne služijo več prvotnemu namenu, kljub temu pa ponekod sovpadajo z občinskimi in katastr- skimi mejami. (Matija Zorn in Peter Mikša) Pričujoča tematska številka Kronike seveda ni zaokrožen pregled ljutomerske zgodovine, temveč je mozaik nekaterih manj znanih ali do sedaj manj ob- delanih tem. Tematik za nadaljnje raziskave je še ve- liko, kar navsezadnje potrjuje tudi obsežno arhivsko gradivo, ki ga v fondu Magistrat Ljutomer hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor. (Mojca Horvat) Osrednji del ljutomerske Kronike zaključuje pri- spevek, sicer nekoliko neobičajen za format revije, ki na hudomušen, a hkrati zelo informativen način v obliki vprašanja »Ali ste vedeli, da…« pred bralca razgrne pisano paleto prleških in ljutomerskih zna- čilnosti in posebnosti. (Srečko Pavličič) Podobno kot pri prejšnjih tematskih, tudi tokrat predstavljamo osrednje kulturne institucije obrav- navanega območja – muzej in galerijo (Tomaž Mar- kovič) ter knjižnico oziroma njeno domoznansko dejavnost (Jasna Branka Staman). Ljutomerska Kronika se zaključi s predstavitvijo knjige Ivana Rihtariča o upravno­politični in gospodarski podobi Okraja Ljutomer v prvih letih po drugi svetovni voj- ni. (Boštjan Zajšek) Ljutomerska Kronika ni le rezultat raziskoval- nega dela, temveč se mora za svoj nastanek, obseg in videz zahvaliti tudi nesebični pomoči nekaterih Ljutomerčanov. Med njimi je treba izpostaviti zlasti Srečka Pavličiča in Vesno Laissani, ki sta Kroniko po Ljutomeru usmerjala s svojim znanjem in nasveti. Zahvala velja tudi vsem, ki so poleg ARRS izid lju- tomerske Kronike podprli finančno: Občini Ljutomer ter ljutomerskim podjetjem Cleangrad, Krim, Filipič Srečko Transport, Teleing gradnje, Avto Rajh, Ma- koter d. o. o. in M­Energetika. Miha Preinfalk odgovorni urednik Kronike 497 IZ ZGODOVINE LJUTOMERA, 495–4982022 To a majority of Slovenians, Ljutomer seems aw- fully remote, tucked away somewhere in the far-away north-east of the country. In part, such an impres- sion is also due to the fact that most important roads bypass Ljutomer, so that it only rarely receives any haphazard visitors on their way to other destinations. This often leaves its inhabitants feeling forgotten and marginalized–and perhaps quite justifiably so, con- sidering the border with the Republic of Croatia and before that with the Kingdom of Hungary, which has run in Ljutomer’s immediate vicinity ever since the Middle Ages. Although Ljutomer appeared as a market town at a relatively early stage, it did not obtain town privi- leges for a very long time, all until 1927. It is perhaps also for this reason that it remained in the shadow of other nearby Styrian places, such as Maribor, Ptuj, Radgona as well as Ormož, all of which were grant- ed township status in the Middle Ages. Neverthe- less, Ljutomer has always been viewed as the heart of Prlekija, not lacking in confidence it derives from its standing in Slovenian history. Not least, Ljutomer hosted the first Slovenian political gathering in 1868. The same confidence is also displayed in the pub- lishing activity. Thanks to Matej Slekovec and Fran Kovačič, Ljutomer already obtained its first historio- graphical overviews more than a century ago, where- as in the recent decades the town’s history has been consistently studied by the local historical periodi- cal Zgodovinski listi in circulation since 1992. Now Kronika is adding to the explorations of Ljutomer’s history with twenty contributions covering a variety of research fields. After it seemed that hardly anything new could be said about the medieval beginnings of Ljutomer, the known story was put into a completely new light once all available sources were examined from a dif- ferent perspective. Thus, it was interesting to find that the earliest history of Ljutomer was closely linked to viticulture, an activity that still defines this area today. (Martin Bele) Regardless of its actual geo- graphic position and distance from the settlement, it was also later on, when the vast Ljutomer seigniory began to undergo fragmentation and its new own- ers created ever-new plots of arable land, especially vineyards, that the estate continued to be named after Ljutomer, signifying that its designation alone earned the wine a certain reputation and prestige. (Andrej Hozjan) By asking the right questions we could also derive Ljutomer – a small yet confident capital of Prlekija more information from early modern sources pre- senting the structure of the market town of Ljutomer and its inhabitants. Ljutomer holds the distinction of being one of few urban settlements in Slovenia for which there are some data available on the number of homes or property units from as early as the Mid- dle Ages. And here lies an interesting detail: the data on 150 property units in the mid-thirteenth century have turned out to be an error that has long persisted in literature. (Boris Golec) As in other towns and mar- ket towns, many handicrafts also developed in Lju- tomer, some having remained in existence to present day. (Tomaž Markovič) According to a piece of in- formation preserved from the Early Modern Period, a few Turks were baptized in Ljutomer, but nothing is still known of what became of them. (Boris Golec) The presentation of Ljutomer’s past would not be complete without presenting both castles in the area– (Upper) Ljutomer and Branek–as well as their close- ly intertwined history. The former of what were once majestic buildings has disappeared without a trace and the latter has been reduced to a pale shadow of its former grandeur. Nonetheless, sources provide a relatively fair amount of information about them and their fascinating history, especially when compared to other castle buildings in the wider surroundings. (Igor Sapač) Both castles are, of course, inseparably linked to noble families, of which the Barons of Mauerburg, who only ruled Ljutomer for a little over a century, left the strongest (albeit not necessarily a positive) mark on the area. Although their estate was somewhat fragmented in 1686 by being divided be- tween two brothers, most of it still remained in the possession of one family branch. (Tomaž Markovič) The Barons of Mauerburg were also connected with the Ljutomer parish church and its Baroque appearance. Architecturally, the church represents one of the most complex sacral buildings in Prlekija. (Metoda Kemperl) Developed over a long period of time, its furnishings are linked to many masters that operated in Styria in the seventeenth and eighteenth centuries. However, most of these do not belong among the high-quality Baroque artworks of Slo- venian Styria and remain at the level of provincial sculpture. (Simona Kostanjšek Brglez and Boštjan Roškar) An important role in discussing a certain area is ascribed to people who were born and spent their childhood there or who arrived there as adults and left their mark on the locality through their work. 498 IZ ZGODOVINE LJUTOMERA, 495–498 2022 In the case of Ljutomer, the most noteworthy role was played by ecclesiastic figures, starting with the eastern Styrian priest Franc Cvetko, who served as a parish priest in Ljutomer in the mid-nineteenth century. Cvetko was famous for his sermons, which earned him the title Slovenian Cicero. (Nina Ditma- jer) The same period was also marked by the life and work of Anton Martin Slomšek, the famous Bishop of Lavant, who visited Ljutomer not once but twice. Whereas his first visit in 1837 was informal in na- ture, the second visit, which took place in 1861, was an official one. As his notes reveal, Slomšek was very fond of Ljutomer. (Lilijana Urlep) The third no- table figure was Jakob Kolarič. Born and raised in Ljutomer, he then spent most of his life serving as a priest in Canada. On returning to Europe, Kolarič wrote the biography of Gregorij Rožman, Bishop of Ljubljana. (Bogdan Kolar) A very special place is reserved for the forgotten Ljutomer-native painter Roman Fekonja, whose in- teresting and tragic life story in part also unfolded in the United States of America. The current issue of Kronika brings forth the first ever presentation of Fe- konja’s painting opus, accompanied by a few original letters that shed additional light on his life. (Branko Vnuk) The twentieth century was punctuated by world conflicts, which also affected Ljutomer. During the First World War, many of its inhabitants sacrificed their lives for the emperor, and the town’s civil reg- isters also reveal an increase in the number of ille- gitimate births, which the local parish priest blamed on the soldiers of the Trieste Infantry Regiment sta- tioned in the town. (Miha Šimac) The Second World War in Ljutomer was above all marked by the opera- tions of the mounted police division Serbia, which arrived in Prlekija no earlier than the autumn 1944 and committed many crimes against its local popu- lation. (Klemen Kocjančič) The strategic importance of the part of Prlekija or Pomurje under discussion was demonstrated in the War of Slovenia’s Inde- pendence, during which members of the territorial defence and militsiya from Ljutomer engaged in a number of skirmishes with the Yugoslav People’s Army. (Klemen Kocjančič) Another characteristic of Ljutomer as a border town is a considerable number of boundary stones that once marked the “Slovenian” section of the border between the Duchy of Styria and the Kingdom of Hungary. Although the pre- served boundary stones no longer serve their original purpose, in some areas they still coincide with mu- nicipal and cadastral boundaries. (Matija Zorn and Peter Mikša) Rather than a well-rounded overview of the his- tory of Ljutomer, the current thematic issue of Kro- nika brings forth a mosaic of some lesser known or hitherto under-researched topics. There is still plenty of subject matter to explore, which is, not least, also confirmed by voluminous archival materials kept by the Regional Museum Maribor in its archival collec- tion Magistrat Ljutomer. (Mojca Horvat) The central part of the Ljutomer Kronika con- cludes with a contribution somewhat uncommon for the review’s format which provides the reader with a witty yet highly informative kaleidoscopic presenta- tion of typical features and peculiarities of Prlekija and Ljutomer in the form of the question: “Did you know…” (Srečko Pavličič) Like the previous thematic issues, the current one also presents the central cultural institutions in the area under discussion–the museum and the gal- lery (Tomaž Markovič) as well as the library with its section dedicated to local studies. (Jasna Branka Sta- man). The Ljutomer Kronika ends with the presenta- tion of Ivan Rihtarič’s volume on the political-ad- ministrative and economic situation in the district of Ljutomer immediately after the Second World War. (Boštjan Zajšek) Constituting far more than a result of research work, the Ljutomer Kronika owes its release, scope, and appearance to the selfless assistance provided by some inhabitants of Ljutomer, most notably Srečko Pavličič and Vesna Laissani, who steered our research work with their knowledge and advice. Our gratitude also goes out to the Slovenian Research Agency and others that provided financial support for the pub- lication of the Ljutomer Kronika–the Municipal- ity of Ljutomer and the Ljutomer-based companies Cleangrad, Krim, Filipič Srečko Transport, Teleing gradnje, Avto Rajh, Makoter d. o. o. and M-Ener- getika. Miha Preinfalk, Managing Editor 499 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 711.435(497.412Ljutomer)"653" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.01 Prejeto: 17. 1. 2022 Martin Bele doc. dr., Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor E-pošta: martin.bele@gmail.com Ljutomer v srednjem veku* IZVLEČEK Prispevek obravnava srednjeveške začetke naselbine in gradu Ljutomer ter plemičev, ki so v tem času na njem živeli. Nastal je na podlagi analiziranih virov ter že obstoječe slovenske in avstrijske literature. Začetki (prvotno očitno salzburškega) Ljutomera segajo v 13. stoletje, ko se pojavijo podatki tako o trgu kot o gradu. Trg najdemo v urbarju češkega kralja Otokarja II. Přemysla – tedanjega štajerskega vojvode – že leta 1265. V kasnejših desetletjih je bil Ljutomer v rokah različnih štajerskih vojvod iz dinastije Habsburžanov. Prebivalci gradu v štajerski deželni politiki očitno niso igrali vidnejše vloge. V okolici Ljutomera so že od 13. stoletja dalje ležali številni vinogradi raz- ličnih lastnikov. KLJUČNE BESEDE Ljutomer, trg, grad, ljutomerski ministeriali, Otokar II. Přemysl, Habsburžani, vinogradi, pozni srednji vek ABSTRACT LJUTOMER IN THE MIDDLE AGES The contribution discusses the medieval beginnings of the settlement and castle of Ljutomer as well as of the noble families that resided in it during that period. The article draws on analysed sources and the existing Slovenian and Austrian literature. The beginnings of (originally Salzburg-owned) Ljutomer date to the thirteenth century, when the first data emerge regarding both the market town and the castle. The market town first appears in the land regis- ter of the Bohemian king Ottokar II Přemysl (the then Styrian duke) as early as 1265. Over the following decades, Ljutomer passed through the hands of various Styrian dukes from the Habsburg dynasty. The residents of the castle apparently played no notable part in the Styrian provincial politics. From the thirteenth century onwards, many vineyards of various owners dotted the hills around Ljutomer. KEY WORDS Ljutomer, market town, castle, Ljutomer ministeriales, Ottokar II Přemysl, Habsburgs, vineyards, Late Middle Ages * Članek je nastal v okviru programske skupine Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom, ki ga finan- cira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). 500 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 Uvod Tema pričujočega besedila so srednjeveški začet- ki gradu in trga Ljutomer (Luttenberg oziroma Lut- tenwerde). Prvotna plemiška rodbina je tam živela do konca prve četrtine 14. stoletja, kasnejši prebivalci gradu pa očitno niso bili iz iste rodbine. Pri pisanju je bila uporabljena že obstoječa slovenska in avstrijska literatura ter primarni viri. Na prvem mestu je treba omeniti listinsko gradivo, nanašajoče se na zgodovino nekdanje vojvodine Štajerske, ki so ga konec 19. in v 20. stoletju zbrali Joseph von Zahn, Heinrich Appelt, Gerhard Pferschy, Reinhard Härtl, Hermann Wies- flecker in Annelies Redik.1 Poleg tega je bilo uporab- ljeno listinsko gradivo srednjeveške Koroške, ki sta ga zbrala August von Jaksch in Hermann Wiessner,2 ter salzburško listinsko gradivo, ki ga je zbral Franz Martin.3 Od slovenskih zbirk srednjeveškega listin- skega gradiva so prišli v poštev Gradivo za zgodovi- no Slovencev Franca in Milka Kosa ter (na podlagi gradiva Boža Otorepca) Franceta Barage,4 del Gra- diva za zgodovino Maribora Jožeta Mlinariča5 ter Celjska knjiga listin,6 ki jo je uredil Dušan Kos. V najpomembnejšem viru za zgodovino vzhodnoalp- skega prostora druge polovice 13. stoletja, Otokarjevi Avstrijski rimani kroniki (Ottokars Österreichische Reimchronik), Ljutomer ni omenjen. Po drugi strani nekaj podatkov o njem najdemo v besedilu urbarjev, ki jih je leta 1910 izdal Alfons Dopsch.7 Raziskovanje srednjeveške zgodovine Ljutome- ra sega že več kot stoletje v preteklost. Že leta 1904 je posthumno izšlo besedilo Mateja Slekovca o lju- tomerskem gradu.8 O Ljutomeru je (med drugim) že leta 1919 pisal Fran Kovačič, in sicer v besedi- lu Doneski k starejši zgodovini Murskega polja.9 Leta 1922 se je z zgodovino in izvorom imena Ljutomer ukvarjal Fran Ilešič, v srednjeveško zgodovino kraja samega pa se ni spuščal.10 Nekaj let zatem (1926) je zgodovino Ljutomera in okolice ponovno obravnaval Kovačič (in na nekaj mestih, kot kaže, povzemal po Slekovcu). V delu Ljutomer: zgodovina trga in sreza je opisoval zgodovino širšega območja in v daljšem časovnem obdobju – pripoved je zaključil šele v zgo- dnjem 20. stoletju.11 Naslednje mesto na našem se- znamu pripada Hansu Pircheggerju. Ta je leta 1962 izdal monografijo Untersteiermark, v kateri je na sla- bih štirih straneh napravil kratek pregled srednjeve- 1 UBSt I–IV; RHSt I–II. 2 MDC V; MDC VII, MDC X. 3 SUB IV. 4 Gradivo IV–VI. 5 GZM II. 6 CKL. 7 Gesamturbare. 8 Slekovec, Grad in graščina ljutomerska, str. 159–184. 9 Kovačič, Doneski, str. 63–71. 10 Ilešič, Maribor in Ljutomer, str. 86–89. 11 Kovačič, Ljutomer, str. 1–374. ške in zgodnjenovoveške zgodovine Ljutomera.12 V Pokrajinskem arhivu Maribor najdemo (kot katalog k razstavi) kratko delo Trg Ljutomer (1986) Jožeta Mlinariča in Mirana Novaka.13 Besedilo prav tako na kratko obravnava ljutomersko zgodovino med 13. in 19. stoletjem. Nekaj kratkih odstavkov o srednjeve- škem Ljutomeru najdemo v monografiji Boža Oto- repca o srednjeveških pečatih in grbih iz leta 1988.14 Ljutomerskemu gradu je leta 1991 v knjigi o graj- skih stavbah v vzhodni Sloveniji dve strani namenil Ivan Stopar.15 Kratko knjižico Ob 750. obletnici prve omembe kraja je leta 1999 izdala ljutomerska obči- na. V njej je zgodovinsko dogajanje v teh stoletjih orisal Anton Ratiznojnik.16 Nekaj odstavkov dolgo obravnavo (tako trga kot gradu) slednjič najdemo v monografiji Vitez in grad Dušana Kosa, ki je izšla leta 2005.17 V nadaljevanju pričujočega besedila se bomo skušali čim bolj celovito posvetiti tako srednjeveške- mu trgu kot gradu ter tamkaj živeči plemiški rodbini. Pomembnejši politični dogodki med 13. in 15. stoletjem Od leta 1192 je vojvodini Štajerski vladala voj- vodska dinastija Babenberžanov, ki je v rokah imela tudi vojvodino Avstrijo. V prvih desetletjih 13. sto- letja je obema vojvodinama vladal vojvoda Leopold VI., uspešen vojak ter mednarodno priznan politik in diplomat.18 Babenberška dinastija je z njim dose- gla politični vrh.19 Po Leopoldovi smrti (leta 1230) je tako Avstriji kot Štajerski zavladal njegov sin Fri- derik II., ki je bil sicer neverjetno vztrajen, a obe- nem nagle jeze in prepirljiv. Do smrti leta 1246 se je zapletal v hude politične spore ter nazadnje umrl v bitki, ki je bila posledica enega izmed teh sporov.20 Avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik II. je bil brez otrok, po njegovi smrti pa se je za njegove nekdanje dežele začela prepirati kopica srednjeevropskih dina- stov. Najuspešnejša sta bila ogrski kralj Bela IV. ter češki kralj Otokar II. Přemysl. Leta 1254 je Bela IV. pridobil oblast nad Štajersko, tamkajšnje plemstvo pa se mu je nekaj let zatem začelo upirati. Leta 1260 je Otokar II., ki je pred tem že vladal Avstriji, zavladal še na Štajerskem.21 Svojo oblast v Vzhodnih Alpah je v naslednjih letih širil še naprej. Leta 1273 je bil za vladarja v Svetem rimskem cesarstvu izvoljen grof Rudolf Habsburški, ki se je v naslednjih letih z Oto- karjem II. zapletal v vedno večje spore. Otokar se je 12 Pirchegger, Untersteiermark, str. 52–55. 13 Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, 12 neoštevilčenih strani. 14 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 144–145. 15 Stopar, Grajske stavbe, str. 71–73. 16 Ratiznojnik et al., Ljutomer, str. 2–8. 17 Kos, Vitez in grad, str. 318–319. 18 Ravnikar, Maribor v 13. stoletju, str. 48–51, 55. 19 Dopsch, Länder und Reich, str. 190–194. 20 Lechner, Die Babenberger, str. 35–80. 21 Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 100–107. 501 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 že leta 1276 moral (med drugim) odpovedati tako Avstriji kot Štajerski. Odnosi med vladarjema pa se še vedno niso izboljšali. Do končnega spopada med njima je prišlo konec poletja 1278 na Moravskem polju (severovzhodno od Dunaja). Otokar II. je iz- gubil tako bitko kot življenje.22 Decembra 1282 je kralj Rudolf Avstrijo in Štajer- sko podelil sinovoma Albrehtu in Rudolfu II. (slednji se je moral kasneje oblasti odpovedati). Ko je kralj Rudolf poleti 1291 umrl, ga Albreht kot državni po- glavar v cesarstvu ni takoj nasledil.23 V prvih letih po očetovi smrti se je ukvarjal z upori Štajercev in Koro- šcev, do kraljevske funkcije pa se je po številnih bojih dokopal šele leta 1298. Po Albrehtovi nenadni smrti leta 130824 so habsburškim deželam vladali njegovi sinovi Friderik Lepi, Albreht II. in Oton. Leta 1311 je bila Štajerski priključena Savnija, ki so jo do tedaj v zastavi od Habsburžanov imeli Goriško-Tirolski. Habsburžani so leta 1335 neposredno zavladali še Koroški in Kranjski.25 Dvajset let kasneje, ko sta bila tako Friderik Lepi kot Oton že pokojna, je Albreht II. sinovom Rudolfu IV., Frideriku, Albrehtu III. in Leopoldu III. ukazal, naj vsem habsburškim deželam vladajo skupno in v slogi. Albreht III. in Leopold III. sta po smrti drugih dveh bratov sklenila sporazum v Neuburgu (leta 1379) ter si tedanje habsburške dedne dežele razdelila med seboj. Novonastala al- bertinska veja je zatem obdržala oblast nad Avstrijo, leopoldinska pa nad Štajersko, Koroško, Kranjsko s Slovensko marko ter Tirolsko.26 Leopold III. je že leta 1386 padel v boju s švicar- skimi kantoni. Tako je Albreht slabo desetletje (kot varuh Leopoldovih otrok) načeloval celotni habsbur- ški dinastiji. Zatem je vodilno vlogo v leopoldinski veji prevzel Viljem, najstarejši izmed Leopoldovih štirih sinov. A Viljem je sredi leta 1406 nenadoma umrl brez potomcev, za oblast pa sta se začela silovito prepirati srednja sinova, Leopold IV. in Ernest Že- lezni. Oblast nad Štajersko je slednjič dobil Ernest, Leopold pa je vladal na Koroškem in Kranjskem. Za- dnji sin po imenu Friderik, ki je v tistem trenutku že vladal t. i. Avstrijskim prednjim deželam, je v upravo dobil še Tirolsko.27 Leta 1411 je umrl tudi Leopold IV., tako da sta Koroška in Kranjska pripadli Erne- stu. Friderik je medtem ostal gospodar Tirolske in Prednje Avstrije.28 Ernest Železni je imel iz drugega zakona dva preživela sinova, Friderika V. in Albrehta VI. Ko je leta 1424 umrl, sta bila dečka še mladoletna, tako da 22 UBSt IV, št. 605; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 81–84. 23 Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 100–107. 24 Reifenscheid, König Albrecht I., str. 384, 386–387. 25 Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 542–544. 26 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 144–145, 168, 178– 180. 27 Niederstätter, Jahrhundert der Mitte, str. 140–142. 28 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 144–145, 168, 194– 200. je bil nekaj časa njun skrbnik stric Friderik Tirolski. Friderik V. je bil od leta 1435 vladar na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Pet let zatem je bil izvo- ljen še za kralja, medtem ko je Albrehtu VI. šele leta 1446 uspelo pridobiti oblast v Prednji Avstriji. V na- slednjih letih je bil v težkih sporih s starejšim bratom Friderikom, ki je bil marca 1452 v Rimu kronan še za cesarja (kot Friderik III.). Albreht je konec leta 1463 nepričakovano umrl, Friderik pa je zatem neovirano vladal tako na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem kakor v Avstriji, saj je albertinska veja dinastije leta 1457 izumrla. Umrl je leta 1493, nasledil pa ga je sin Maksimilijan.29 Izvor in prve omembe Pojav imena Ljutomer lahko prvič nesporno po- stavimo v čas na prelomu med letoma 1221 in 1222. Iz tedanje listine izvemo,30 da je vojvoda Leopold VI. potrdil razne posesti šentpavelskemu samostanu, v zameno pa je dobil (med drugim) samostansko la- stnino v bližini Ljutomera, ki so jo njegovi ljudje prej imeli v fevdu.31 Za katera posestva je šlo, ni mogoče razbrati, prav tako ni nič rečenega o lastništvu Ljuto- mera samega. Pomaga nam šele podatek iz leta 1242. Tedaj je novi vojvoda Friderik II. našteval posesti in pravice, ki jih je od Salzburga dobil v fevd. Tu med drugim najdemo otok Ljutomer z gradom ter vsem, kar je spadalo zraven (insulam etiam que Lůtenwer- de dictur, cum castro et attinenciis eiusdem).32 Treba je torej zaključiti, da je Ljutomer verjetno nastal na po- budo salzburške nadškofije, čeprav sta bila tako na- selbina kot grad po letu 1242 v rokah vsakokratnega štajerskega vojvode. Kdaj si je Salzburg pridobil ozemlje kasnejšega Ljutomera, je težko reči, v virih pa nedvoumnih po- datkov ne najdemo. Pri pretresu problema nam naj- prej pride na misel Friderik III. Ptujski, ki je okoli leta 1199 (s pomočjo Nemškega viteškega reda) pre- magal ogrsko vojsko ter ogrski strani iztrgal prazno in neobljudeno zemljo.33 Nekaj osvojenega ozemlja je zatem podaril Nemškemu viteškemu redu (oziro- ma Križnikom), drugi del pa obdržal kot salzburški fevd.34 Na prvi pogled se nam zdi, da Ljutomer ni spadal k okrog leta 1199 osvojenemu območju. Ležal je severno od Velike Nedelje, Ormoža in Središča,35 29 Niederstätter, Jahrhundert der Mitte, str. 143–149. 30 Gre za nepristno listino, nastalo po nekdanjem originalu, a se nepristna mesta očitno ne nanašajo na Ljutomer (Gradivo V, št. 349). 31 MDC IV/1, št. 1834 (… proprietates quoque predii vestri iuxta Lvtenwerde, quas nostri ministeriales fevdali tytulo prius a vobis et vestris predecessoribus possedebant). 32 UBSt II, št. 402; Gradivo V, št. 787. 33 UBSt II, št. 203; Gradivo V, št. 370; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 18. 34 Kos, Vitez in grad, str. 355, 374. 35 Kosi, Visoki in pozni srednji vek, str. 68–69 (Posestna po- razdelitev na jugovzhodu Sv. rimskega cesarstva med letoma 1209 in 1228). 502 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 prav tako nad njim oblasti niso imeli ne Ptujski ne Nemški viteški red. Nejasnim okoliščinam navkljub se vendarle zdi verjetno, da je nadškofija to območje pridobila rav- no v času Friderika III. (oziroma po njegovi zaslu- gi). Nekje po sklenitvi salzburško-ogrskega miru leta 1131 je bila vojaška pobuda na salzburški (oziroma ptujski) strani.36 Možno bi bilo celo, da je širše ljuto- mersko ozemlje prišlo pod Salzburg že v času Fride- rika II. (Ptujskega), ki je že okoli leta 1161 ropal (ali pa morda tudi trajno osvajal) po ogrskem ozemlju.37 Morda je enako počel tudi njegov oče Friderik I.38 Za konkretnejše trditve oziroma podrobnejši opis (mor- da dlje časa trajajočega) ptujskega osvajanja v drugi polovici 12. stoletja v virih nimamo opore. Velik del osvojenega so, kot rečeno, kot salzburški fevd obdr- žali Ptujski, drugi del križniki. Hkrati se zdi možno, da je del osvojenega, Ogrom iztrganega ozemlja ostal neposredno Salzburgu in da je na tem ozemlju nastal Ljutomer. Kot je bilo že rečeno zgoraj, imata ljutomerski grad in trg zelo verjetno »salzburški« izvor.39 Biograf salzburškega nadškofa Konrada I. (1106–1147), ki je o Konradovih dosežkih pisal v sedemdesetih letih 12. stoletja,40 je med drugim omenjal, da se je pokrajina – po nadškofovi zaslugi – napolnila z vasmi, gradovi in obdelovalci.41 V času nastanka omenjenega zapisa je bil zgoraj omenjeni mir med nadškofom in ogr- skim kraljem Belo II. torej star že nekaj desetletij.42 Ozemlje na zahodni strani meje je očitno ves ta čas uživalo mir, medtem ko so Ptujski morda počasi po- tiskali mejo proti vzhodu. Če je ta misel pravilna in je meja v času, ko je pisal Konradov biograf, že ležala vzhodno od današnjega Ljutomera, bi bilo možno, da sta bila ljutomerski grad in vas (oziroma kasnejši trg) ena izmed tistih, o katerih je govora v besedilu nadškofovega življenjepisca. Po drugi strani bi bilo možno, da sta vas in grad stala že pred premaknitvi- jo meje s strani Ptujskih (morda celo že pred letom 1131) in so ju posledično postavili že Ogri. Slednjič si lahko pri reševanju problema poma- gamo z urbarji. Res je, da Babenberški deželnoknežji urbar, nastal med letoma 1220 in 1230, ne omenja še nobene vasi, ki bi ležala vzhodno od Negove (od črte Radgona–Ptuj),43 to pa ne pomeni, da vzhodno od te črte ni imel posesti Salzburg. Tudi z najstarejšimi salzburškimi urbarji iz let 1309 in 1322 si na vpraša- 36 Štih, Salzburg, Ptuj, str. 536, 541; Štih, Salzburg na spodnje- štajerski Dravi, str. 186–188. 37 UBSt I, št. 466; Gradivo IV, št. 439. 38 Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 6–7 (Rodovnik gospodov Ptujskih). 39 Takega mnenja je tudi Stopar, Grajske stavbe, str. 71. 40 Podrobneje o nadškofu Konradu in njegovih odnosih z ogr- sko stranjo tudi Hajdinjak, Rajhenburški, str. 719–721. 41 Vita Chunradi, str. 74 (… verum etiam totam marchiam villis, castris et cultoribus ita repletam…); Gradivo IV, št. 105. 42 Štih, Salzburg, Ptuj, str. 536. 43 Prav tam, str. 542. nja o pomiku meje in nastanku Ljutomera ne more- mo odgovoriti.44 Nazadnje bi lahko odgovore našli v etimološkem izvoru imena kraja in gradu. Današnja standardizirana oblika Ljutomer (prvič zapisana šele februarja 1838) je prevladala okrog leta 1858. Nem- ško ime Luttenberg je izvornejše, vendar ni dokončno pojasnjeno, ali je slovanskega (iz imena Lutomer) ali germanskega (iz imena Ludewic oziroma Hlôd–wig, ki pomeni »slaven vojščak«) izvora.45 Na podlagi pravkar povedanega bi lahko sklepali, da naselje in grad očitno nista obstajala že pred letom 1131, razen če je bil njun ustanovitelj (morebitni Lutmer) iz hr- vaškega dela tedanjih dežel sv. Štefana. Medtem od- govorov na vprašanja o pomiku meje še vedno nima- mo. Spričo pomanjkanja virov morajo zgornje misli slednjič ostati le hipoteze, ki jih s popolno gotovostjo ni mogoče potrditi ali zavreči. Kakorkoli se je proces ustanavljanja Ljutomera in vzpostavljanja ogrsko-cesarske meje že zgodil, lah- ko z gotovostjo trdimo, da sta bila po letu 1242 tako naselbina kot grad v rokah štajerskih vojvod. Tako je ostalo nekaj časa. V urbarju Otokarja II. Přemysla iz leta 1265 je trg Ljutomer, kot rečeno, omenjen, hkrati pa v njem ni nobenega namiga o odvisnosti od Salzburga.46 Več o salzburških oziroma vojvodskih pravicah nad Ljutomerom bomo povedali v nadalje- vanju. Prvotno ljutomersko naselje je bilo – v času češke vlade na Štajerskem – stisnjeno pod grajski grič in je premoglo 50 (oziroma 52) parcel. Velik del njegovih prebivalcev se je očitno že tedaj ukvarjal z vinogradniško dejavnostjo.47 Nemirna leta po izumrtju Babenberžanov Plemiče, ki so se imenovali po ljutomerskem gra- du, prvič srečamo leta 1249, in sicer v osebi nekega Konrada Ljutomerskega, pri katerem je očitno šlo za deželnoknežjega ministeriala.48 Njegovo ime (ter ime Valter) se kot vodilno v rodbini pojavlja tudi v nasle- dnjih generacijah. Domnevamo lahko, da je Konrad na ljutomerski grad prišel v zadnjih letih babenber- ške vlade na Štajerskem oziroma kmalu po letu 1242. Leta 1249 ga v listini tedanjega štajerskega deželne- ga glavarja sicer najdemo omenjenega kot kaščarja 44 Urbarji salzburške nadškofije, str. 61–64, 67. 45 Snoj, Etimološki slovar, str. 242, geslo: Ljutomer. 46 Pirchegger, Untersteiermark, str. 52. 47 Iz samega zapisa ni popolnoma jasno, za koliko zemljišč je dejansko šlo. Mlinarič navaja, da je bilo »okoli sto petdeset parcel«, Kovačič pa omenja »152 ljutomerskih posestev«. Ge- samturbare, str. 82, št. 41 (Item in Lutenberch in foro sunt 150 aree preter 2 et quelibet solvit 40 den. Item iudicium ibidem solvit annuatim 24 mr., quas tollit etiam officialis. Summa huius 37 mr.); Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, poglavje I., stran brez številčne oznake; Kovačič, Ljutomer, str. 116. Pravzaprav pa gre, kot je ugotovil Boris Golec, za napako v zapisu - pravilna številka je 50 oziroma 52. Gl. članek B. Golca v tej številki Kronike. 48 Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, poglavje I., stran brez šte- vilčne oznake. 503 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 oz. kletarskega mojstra.49 Domnevno istega Konrada srečamo tudi osem let kasneje in sicer brez ome- njene funkcije.50 Pirchegger glede Konrada navaja (po njem povzema tudi Kos), da je šlo pri njem za človeka, poročenega s Kunigundo iz Plankenwartha (zahodno od Gradca), ki se je imenoval tudi po svo- ji trdnjavi Hannau pri Voitsbergu.51 To bi načeloma bilo možno. Konrad iz Hannaua je v približno istem časovnem obdobju resnično obstajal.52 Neposrednih dokazov, da je šlo pri obeh Konradih za isto osebo, ne najdemo, kljub temu pa se zdi Pircheggerjeva trditev zelo mogoča. Leta 1243 srečamo Konrada iz Han- naua ter njegova brata Valterja in Vulfinga.53 12 let kasneje v neki drugi listini srečamo moža, označe- nega kot Chunradus chellermaeister, poleg katerega je frater suus Waltherus.54 Zelo verjetno je šlo za ene in iste posameznike. Posledično je treba pritrditi Pir- cheggerju in trenutek, ko se je Konrad prvič poja- vil v virih (in imenoval po Hannau), prestaviti v leto 1243.55 Tudi poroka med Konradom in Kunigundo iz Plankenwartha, se je očitno res zgodila, tako da se Pirchegger ni zmotil tudi glede vezi med Ljuto- merskimi in Plankenwartskimi. A Kunigunda, žena Konrada iz Ljutomera in sestra Rudlina iz Planken- wartha, je bila omenjena šele leta 1269.56 Zdi se torej zelo verjetno, da sta z možem spadala že v naslednjo generacijo oziroma da je pri Kunigundinem možu šlo za sina in soimenjaka zgoraj omenjenega Kon- rada iz Hannaua. Trdnih dokazov, ki bi domnevo potrdili ali ovrgli, v virih ni mogoče najti. Rodbina Plankenwarthskih je najbrž izvirala iz Pittenske gro- fije, njeni člani pa so pred letom 1228 nosili naslov štajerskih maršalov.57 O političnih potezah, ki so jih Ljutomerski vle- kli tik po izumrtju babenberške dinastije, je težko reči kaj konkretnega, saj nam viri tega ne dopuščajo. Vodilnih vlog očitno ni igral nobeden izmed njih. Komu so se priključili v prvih letih po smrti vojvode Friderika Babenberškega, ne vemo. Prav tako nima- mo podatkov, da bi – tako kot mnogi drugi tedanji plemiči – napadali samostanske posesti in morali ka- sneje za to plačevati odškodnino.58 Po letu 1260 so se očitno (radi ali neradi) sprijaznili z oblastjo Oto- karja II. Přemysla. Konrada II. Ljutomerskega tako 49 Gradivo VI, št. 93 (… dominus Chunradus magister cellerarius de Lutenberch …). 50 UBSt, št. 229; GZM I, št. 97. 51 Pirchegger, Untersteiermark, str. 53; Kos, Vitez in grad, str. 318. 52 UBSt II, št. 415, 426, 444; UBSt III, št. 6. 53 UBSt II, št. 426 (… dominus Chunradus de Hannowe et fratres sui dominus Waltherus et dominus Wulfingus …). 54 UBSt III, št. 160. 55 UBSt II, št. 415, 426; UBSt III, št. 6, 54, 160. 56 UBSt IV, št. 325 (Ego Rudlinus de Planchenwart … a domina Chunegundi sorore mea uxore domini Conradi de Lutenberg …). 57 Podrobneje o Plankenwarthskih gl. Bele, Štajerske dvorne službe, str. 19–21. 58 Dopsch, Länder und Reich, str. 453. leta 1269 srečamo kot pričo pri štajerskem deželnem glavarju (ter olomuškem škofu) Brunu, sicer preka- ljenem politiku in tesnem sodelavcu češkega kralja. Med trinajstimi poimensko omenjenimi pričami je naveden na sedmem mestu.59 Po drugi strani so se Ljutomerski češke oblasti na Štajerskem sčasoma očitno naveličali. Poleti 1274 se je v gornještajerskem Gössu namreč zbralo številno štajersko plemstvo, najverjetneje zato, da bi razpravljalo o tem, kako se znebiti češke nadvlade. Med 51 tam zbranimi plemi- či sta bila tudi Albertus et Otto fratres de Lvttenberch,60 pri katerih je morda šlo za Konradova brata. Štajersko dobijo Habsburžani Prvi korak na poti do habsburške pridobitve Lju- tomera je bil storjen že poleti 1277, čeprav Otokar II. Přemysl tedaj še ni bil dokončno premagan, kralj Rudolf pa vojvodin Avstrije in Štajerske še ni podelil svojima sinovoma. Tedanji salzburški nadškof Fri- derik II. je Rudolfovim sinovom Albrehtu, Rudolfu II. in (v tistem trenutku še živečemu) Hartmannu podelil posesti, ki so jih od Salzburga nekoč imeli avstrijski, štajerski in koroški vojvode.61 Dve deset- letji kasneje je vojvoda Albreht med drugim dobil v fevd še 264 hub pri Ljutomeru, ki so bile do te- daj še vedno v salzburških rokah.62 Od tedaj naprej je bila nekdanja salzburška oblast nad Ljutomerom očitno hitro pozabljena, tamkajšnji grad s trgom pa so Habsburžani v naslednjih desetletjih in stoletjih trdno držali v rokah. V istem časovnem obdobju ponovno naletimo na ljutomerske ministeriale. Poleti 1283 v listini mari- borskega mestnega sodnika Markvarda tako priča dominus Walterus de Lotenberg.63 Pri le-tem je najbrž šlo za sina Konrada II., vsekakor pa je bil Valter član rodbine, saj je svoje osebno ime delil s svojim soro- dnikom iz Hannaua (dve generaciji nazaj). Tri leta 59 UBSt IV, št. 346. 60 UBSt IV, št. 518; Muchar, Geschichte des Herzogthums Steier- mark V, str. 361. 61 SUB IV, št. 91; MDC V, št. 288–289; Kovačič, Ljutomer, str. 184. 62 Kar se tiče političnih okoliščin omenjenih dogodkov, so Ru- dolfovi sinovi poleti 1277 dobili salzburške posesti tik zatem, ko je bil iz vzhodnoalpskega prostora izrinjen Otokar II. Pře- mysl in so Habsburžani postali zelo verjetni bodoči imetniki vojvodskih naslovov v Avstriji in na Štajerskem. Leta 1297 so dogodki v zvezi z Ljutomerom sovpadali s pomiritvijo Albrehta I. Habsburškega s salzburškim nadškofom Konra- dom IV., ki je bil pred tem dolgoletni nasprotnik Habsbur- žanov, oziroma zaveznik nasprotnikov Albrehta I. V letih, ki so sledila, se je prelevil v Albrehtovega zaveznika. UBSt IV, št. 605; SUB IV, št. 198 (… uns und unsern erben unser herre van Saltzburch zwai hundert hueb und vier und sehtzich hueb zu Luetenwerd …); Pirchegger, Untersteiermark, str. 52; Nie- derstätter, Herrschaft Österreich, str. 100–102; Konrad IV. von Fohnsdorf-Praitenfurt (https://www.deutsche-biographie.de/ gnd119444453.html#ndbcontent, 9. 6. 2021). 63 GZM II, št. 55; Muchar, Geschichte des Herzogthums Steier- mark VI, str. 7. 504 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 kasneje je Valter s svojo ženo Gertrudo (sestro Al- berta Viltuškega)64 Ofonu Emmerberškemu prodal 52 kmetij.65 V listini vovbrškega grofa Ulrika II. je spomladi 1278 pričal Konrad (III.) Ljutomerski,66 kot kaže iz iste generacije kot Valter in najbrž njegov brat.67 V naslednji generaciji se je kot mož z dobrimi političnimi zvezami izkazal Konrad IV., ki se je (v začetku 14. stoletja) nekaj časa pojavljal v zvezi s tedanjim štajerskim političnim vrhom. V admontski listini iz leta 1300 se je imenoval deželnoknežji gor- ski mojster.68 Bil je vpleten v fajdo (med Eberhar- dom s Prežina ter Konradom in Ulrikom s Safna) zaradi gradu Prežin.69 V družbi štajerskega deželne- ga glavarja je pričal pri vojvodi Frideriku Lepem,70 pa tudi pri svojih sorodnikih Plankenwarthskih71 in v listini radgonskega sodnika,72 najdemo pa ga tudi (ponovno skupaj s štajerskim deželnim glavarjem) med razsodniki družinskega spora med Wildonski- mi in Bistriškimi.73 Prav tako se pojavlja kot priča pri prodajah raznih kmetijskih površin.74 Kot za- dnjega izmed dokazov Konradovega pomembnega položaja v štajerski deželni politiki je treba navesti tudi dejstvo, da je bil maja 1313 med najpomemb- nejšimi štajerskimi plemiči (barones), ki so se zbrali v Klosterneuburgu ter prisegli zvestobo Frideriku Lepemu in njegovim potomcem.75 Konrad je bil 64 Pri Gertrudi je šlo morda za eno izmed hčera Henrika II. Viltuškega in Gertrude Rogaške ter sestro Alberta II., Hen- rika III., Diemute in Kunigunde. V času obravnave rodbine Viltuških mi še ni bila znana in je posledično nisem vključil v viltuško genealoško preglednico (Bele, Viltuška veja, str. 15). 65 GZM II, št. 60 (Jch Gedrot vnd ich Walther von Lvetenberch … mit meines Wirtes insigel, hern Walthers von lvetenberch, mit meines prueders insigel Albrechtz von Wilthavsen …); Pirche- gger, Untersteiermark, str. 213. 66 MDC V, št. 342 (… dominus Chvnradus de Lutenberch …). 67 Kovačič v zvezi z Valterjem in Konradom (III.) omenja tudi »strica Rudolfa«, o katerem pa v virih ne najdem sledi. Po Kovačiču povzema tudi Kos, Pirchegger pa Rudolfa ne ome- nja (Kovačič, Ljutomer, str. 185; Kos, Vitez in grad, str. 319; Pirchegger, Untersteiermark, str. 53). 68 Pirchegger, Untersteiermark, str. 53; Kovačič, Ljutomer, str. 185. 69 CKL, št. 91–92; RHSt I, št. 311. 70 RHSt I, št. 191. 71 RHSt I, št. 708. 72 RHSt I, št. 900. 73 V tem primeru gre za Feistritz an der Ilz, dobrih 40 kilome- trov vzhodno od Gradca. RHSt I, št. 925. 74 RHSt II, št. 1349, 1360; Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark VI, str. 211. 75 Konec januarja 1314 se je vojvoda Friderik poročil s trinajst- letno Izabelo (v Avstriji imenovano Elizabeta), hčerjo ara- gonskega kralja Jakoba II. Kralj Jakob si je želel, da bi bil nje- gov zet sam imetnik habsburških dežel, kar pa Friderik ni bil. Zato je moral od svojih mlajših bratov doseči odpoved tem deželam, pa tudi privolitev avstrijskih in štajerskih stanov, da bodo samo njega in njegove potomce sprejeli kot deželne go- spode. Šlo je pač bolj za zadovoljitev aragonskega kralja in ne toliko za dejansko spremembo stanja v habsburških deželah. Že nekaj mesecev pred poroko so se v Dunajskem Novem mestu, kot kaže iz zgoraj omenjenega razloga, zbrali poobla- ščenci raznih štajerskih mest in prisegli, da bodo v prihodno- sti privrženi vojvodi Frideriku in njegovim potomcem, ki jih sicer zadnji med 12 naštetimi, a kot kaže, eden naj- vplivnejših. Aprila 1326 je bil Konrad IV. že pokojni (kasneje izvemo, da so ga pokopali v Reinu), saj je njegova žena Margareta omenjenemu samostanu za njegov dušni blagor darovala dve maki denarja.76 Podobno je storila dobra tri leta kasneje.77 V mesecih po mo- ževi smrti Margareta ljutomerskega gradu najbrž ni hotela dati iz rok, saj je (tedaj že kralj) Friderik Lepi (v daljšem, očitno oporočnem besedilu) med drugim naročal, da je treba glede gradu doseči dogovor (ozi- roma poravnavo) »z Ljutomersko« (… mit der Luten- bergerinne umb das haus ze Lutenberg …).78 Tudi Konrad (IV.) je morda imel brata Valterja (II.), a se v ohranjenih virih skoraj ne pojavlja. Zasle- dimo ga na kratko omenjenega le enkrat, leta 1307, ko sta se Ulrik (Emmerberški) z Marenberga in (nje- gov stric) Ulrik II. Žovneški poravnala glede gradu Lemberg pri Poljčanah (in drugih »ljudi in posesti, ki so spadale zraven«). Emmerberški je, kot je vide- ti iz besedila, od strica dobil odškodnino tudi za to, kar je bilo s strani njegovega očeta kupljeno von hern Walther von Luetenperch.79 Iz te omembe je danes ne- mogoče ugotoviti, kdaj je Valter Ljutomerski Ulriko- vemu očetu (neimenovane) posesti prodal. Možno bi torej bilo, da se je to zgodilo mnogo let pred izdajo listine, da je šlo pri prodajalcu za Valterja I. (eno ge- neracijo nazaj) in da Valter II. nikoli ni obstajal. Gle- de na majhno izpovedno vrednost dostopnih virov je slednjič nemogoče z gotovostjo zatrditi, za katerega Valterja gre. V času po smrti Konrada IV. položaj prvotne ljutomerske ministerialne rodbine ni več popolno- ma jasen. Kos ima najbrž prav, ko domneva, da je bil omenjeni Konrad zadnji svojega rodu, oziroma da so štajerski vojvode po njegovi smrti na grad naselili dru- ge gradiščane.80 Pirchegger se v sorodstvena razmerja med Konradom in njegovimi nasledniki ne spušča.81 Glavno besedo je že v začetku leta 1328, kot kaže, imel mož po imenu Hartnid Majšperški, ki očitno ni bil Konradov potomec. Hartnida prvič srečamo v listini nekega Elbla (Albrehta) iz Ljutomera, ki je reinskemu samostanu prodajal vinograd na ljutomer- skem grajskem hribu. Ker izstavitelj ni imel pečata, je (med drugim) pečatil her Hertneyd von Mansperch bo imel s svojo špansko nevesto. Prav tako so obljubili, da bodo to prisego ponovili v dveh mesecih po njenem priho- du. Podobno listino so v istem času izdali tudi pomembnejši štajerski plemiči (in med njimi Konrad Ljutomerski), le da se je to zgodilo v Klosterneuburgu (RHSt I, št. 524, 527; Nie- derstätter, Herrschaft Österreich, str. 118; Kovačič, Ljutomer, str. 123). 76 RHSt II, št. 1708; Mlinarič, Cistercijanska opatija Rein, str. 169, 232; Pirchegger, Untersteiermark, str. 53. 77 RHSt II, št. 2090. 78 RHSt II, št. 1835. 79 CKL, št. 76; GZM II, št. 116; Krones, Die Freien von Saneck, str. 51. 80 Kos, Vitez in grad, str. 319. 81 Pirchegger, Untersteiermark, str. 53. 505 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 … ze Lutenberch purgraf.82 Z istim naslovom najdemo Hartnida tudi naslednji mesec.83 Zadnjič se v virih pojavi jeseni 1329, in sicer kot priča v listini (že zgo- raj omenjene Konradove vdove Margarete) za rein- ski samostan.84 Zatem je bil Hartnid kot ljutomerski gradiščan morda zamenjan. Njegova zamenjava je bil morda neki Jorg von Luettenwerg, ki ga (brez naziva gradiščana) srečamo še isto leto. Tudi o njem ni mo- goče reči nič natančnejšega.85 Kako se je Hartnidova zgodba v Ljutomeru zaključila, iz virov ne izvemo. Tudi ljutomerski gradiščani iz kasnejših deset- letij si najbrž niso bili v sorodu. Kot gradiščana in gorskega mojstra najdemo leta 1343 označenega nekega Eberharda Winterja.86 Leta 1348 se omenja ljutomerski gorski mojster Volfharda iz Hannaua, ki je sedem let zatem označen kot vojvodski dvor- ni mojster.87 Ugibamo lahko, da je Volfhard do svoje funkcije v zvezi z Ljutomerom prišel zaradi daljnih sorodstvenih vezi s prvotno ljutomersko ministerial- no rodbino, a jasnih povezav v virih ponovno ni. Trške pravice in okoliški vinogradi Ljutomerskemu trgu so razni pripadniki habs- burške dinastije v 14. stoletju (pa tudi kasneje) več- krat potrdili pravice. Leta 1342 je vojvoda Albreht II. »Ljutomerčanom podelil iste pravice, kot so jih imeli Radgončani«.88 Čeprav je bila Radgona v tistem tre- nutku že mesto, Ljutomer mestnega statusa očitno ni dobil. V 14. in 15. stoletju se je namreč še vedno ome- njal le kot trg. Prav tako je vprašljivo, ali so Ljutomer- čani že leta 1342 dobili pravico voliti trškega sodnika in svet.89 Pravice so Ljutomeru po Albrehtu potrjevali tudi njegovi nasledniki Rudolf IV. (leta 1360),90 Al- 82 RHSt II, št. 1886; Mlinarič, Cistercijanska opatija Rein, str. 169, 232. 83 RHSt II, št. 1902 (… her Hertneid von Mansperch cze den sel- ben czeiten purchgraf cze Luetenberch auf dem hau s…). 84 Naj opozorimo, da je listina v drugem zvezku štajerskih rege- stov datirana v leto 1329. Mlinarič jo po drugi strani datira v leto 1331. Iz besed (in dem ains myn dreyzikistem jar) je mo- goče zaključiti, da gre za eno leto pred tridesetim, tako da je prava letnica očitno res 1329. Gerhard Köbler, Mittelhochdeu- tsches Wörterbuch (https://www.koeblergerhard.de/mhdwb- hin.html, 21. 5. 2021); RHSt II, št. 2090 (… von Lutenberch der purkgraf her Hertneyd der Mansperger …); Mlinarič, Ci- stercijanska opatija Rein, str. 169, 232. 85 RHSt II, št. 2028. 86 Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark VI, str. 298. 87 Prav tam, str. 313 (…der Bergmeister in Luttenberg Ritter Wolfhart Haunauer…) in 332 (…der herzogliche Hofmeister, Wolf von Hanau…); Pirchegger, Untersteiermark, str. 53. 88 Steiermärkische Geschichtsblätter 2, str. 178, št. 39/1 – Lut- tenberg (Wir Albrecht von gotes gnden hertzog … ze Steyr … wir vnsern purgern ze Lutenberch die gnad getan haben und tun auch, daz sie alle die recht haben sullen, die vnser burger ze Rad- kerspurch habent …). 89 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 144. 90 Steiermärkische Geschichtsblätter 3, str. 109–110, št. 58/2 – Luttenberg; Kovačič, Ljutomer, str. 229 (Wir Rudolph von Gottes Gnaden Herzog … zu Steye r… die Purgern von Luetten- berg fur Vnnss khomen vnnd zaigten Vnss Vnnsers Lieben Herrn vnd Vatters sellig. Handtuest vmb Ihre Recht vnnd batten Vnnss breht III. (1367),91 Viljem in Albreht IV. (1396), kralj (in kasnejši cesar) Friderik III. (1443) ter njegov sin Maksimilijan (1498), v novem veku pa vedno znova tudi njihovi številni nasledniki.92 Konec aprila 1362 je nadvojvoda Rudolf IV. v Ljutomeru potrdil zvezo z bamberškim škofom Leopoldom, ki je bila nekaj dni pred tem že sklenje- na v Radgoni.93 Kontekst njene sklenitve je očitno treba iskati v Rudolfovih preteklih političnih pote- mit Vleiss ds Wier in die geruehten zu bestetten, vnnd zu Verne- uern, alss haben Wier gethan …). 91 Steiermärkische Geschichtsblätter 5, str. 182, št. 86/3 – Lut- tenberg (Wir Albercht von gotes gnaden herczog … ze Steyr … daz vnser getrewn die Burger ze Luetenberg fuer vns chamen, vnd zaigten vns vnsers lieben brueders herczog Ruedolfs seligen hantuest, da mit er in ir reht bestett hett, die ir vnser lieber herr vnd vatter seliger, herczog Albrecht, geben hat, vnd paten vns vleizzigklich, daz wir in die geruechten ze bestetten vnd zeuer- newen. Das haben wir getan …). 92 Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, Vitrine (1–3), stran brez številčne oznake; Ratiznojnik et al., Ljutomer, str. 3. 93 MDC X, št. 597, 598 (Wir Rudolff der Vierd, von gots gnaden erczherczog … ze Steyr … mit unserem insigel, der geben ist ze Lutemberg …). Portret Rudolfa IV. s strani neznanega praškega ali Dunajskega mojstra. Danes ga hrani dunajski Dom Museum (Wikimedia Commons). 506 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 zah. Nadvojvoda se je v preteklosti zapletal v spore z oglejskim patriarhom (po imenu Ludovico della Torre). Habsburške čete so julija 1361 vdrle v Fur- lanijo, Rudolf pa je mesec dni kasneje osebno vodil naslednji vojni pohod. Patriarh je moral kot ujetnik na Dunaj, kjer naj bi mu Rudolf IV. grozil in ga silil v priznanje raznih koncesij.94 Po številnih zapletih je bil Rudolf – s strani trierskega nadškofa Boemunda, a očitno na pobudo cesarja Karla IV. – celo pozvan na zagovor v Nürnberg. V istem času je v odgovor na vse to dogajanje na vse strani sklepal zveze, med drugim z ogrskim kraljem Ludvikom I. Anžujskim, poljskim kraljem Kazimirjem III. ter škofoma v Passauu in Bambergu. V času sklenitve sporazuma z bamber- škim škofom je bil Rudolf v Ljutomeru očitno ravno na poti k Ludviku.95 Spor med Rudolfom in oglej- skim patriarhom se je vlekel tudi v naslednjih letih, oba moža pa sta slednjič umrla konec julija 1365 – le nekaj dni narazen. Nov patriarh je konec maja 1366 z Rudolfovima bratoma sklenil premirje.96 Kot smo nakazali že zgoraj, je bil velik del ljuto- merskih prebivalcev poleg obrti in tovorništva – vsaj sodeč po virih – vpleten v pridelavo in prodajo vina. V okolici trga je bilo očitno več vinogradov visoke kakovosti.97 Reinski samostan je, na primer, imel malo pred letom 1400 v Ljutomeru dve hiši, eno z zemljo, drugo pa s kletjo in prešo. Zunaj kraja je bilo v tistem trenutku reinskih tudi šest vinogradov, ki so bili očitno predvsem darovi ljutomerskih prebivalcev ali pa jih je samostan pridobil z nakupom.98 V istem času (kakor tudi že dolgo pred tem) so vino iz ljuto- merske okolice pili tudi na Koroškem. Celovški in velikovški sodnik (Oswald ter Hanns der Heinwur- ger) sta v prvi polovici leta 1391 namreč pisala, da so prebivalci njunih mest od nekdaj kupovali vino v okolici Radgone in Ljutomera oziroma »tam, kjer je bilo zanje najbolj primerno«. Prav tako so, kolikor so se spominjali, delali tudi njihovi predniki.99 Tudi grajski grič je moral biti zasajen z vinogradi. Kot je bilo že omenjeno, je neki Elbl iz Ljutome- ra (morda tamkajšnji tržan) reinski cisterci prodajal vinograd na ljutomerskem grajskem hribu.100 Iz leta 1363 se je ohranila darovnica ljutomerskega kramarja 94 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 158–159. 95 Baum, Rudolf IV. der Stifter, str. 280–287, 381–382, 284, 392; Kovačič, Ljutomer, str. 122; Muchar, Geschichte des Herzog- thums Steiermark VI, str. 359–360. 96 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 169, 173. 97 Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, poglavje I., stran brez šte- vilčne oznake. 98 Mlinarič, Cistercijanska opatija Rein, str. 169–170. 99 MDC X, št. 970, 971 (… daz wir und alle unser vorfordern gedenchenn und auch von alter herchomen ist, daz wir wein ge- fuert haben … und haben die auch chaufft ze Luttenberg oder Rakaspurch oder wa uns daz allerfugleichist gewesen ist …); DWDS Der deutsche Wortschatz von 1600 bis heute (https:// www.dwds.de/, 17. 6. 2021); Gerhard Köbler, Mittelhochdeu- tsches Wörterbuch (https://www.koeblergerhard.de/mhdwb- hin.html, 16. 6. 2021). 100 RHSt II, št. 1886 (… an dem Havsperch …). Volfharda, ki je skupaj z ženo menihom poklonil dva vinograda. Medtem ko je bil eden v Nunski Grabi (dobre tri kilometre jugovzhodno od Ljutomera), je drugi (imenovan der Saefnaer) ležal na ljutomerskem grajskem hribu (an dem Hausperg dacz Luetenberch). Vinski pridelek sta dosmrtno sicer smela uživati da- rovalca.101 Zaključek Ko se je v šestdesetih letih 14. stoletja – spričo boja za Tirolsko – finančno stanje habsburške dina- stije začelo slabšati, je začela ta svoje težave reševati s podeljevanjem gradov in gospostev v zastavo. Tik pred smrtjo nadvojvode Rudolfa IV. tako zasledimo podatek,102 da je svojemu komorniku po imenu Janez von Lozberg (verjetno Lasberg v današnji Gornji Av- striji) zastavil ljutomerski grad.103 Pred tem je Rudolf Janezu sicer podelil trdnjavo Trušnje, a jo je moral ta vrniti. V zameno je dobil ljutomerski grad.104 Po Lasbergerjevi smrti (tik pred letom 1414) je vojvoda Ernest svojemu dvornemu maršalu Janezu Schwein- pecku (in njegovim moškim potomcem) podelil grad in gospostvo Ljutomer. To darovnico je (leta 1419) potrdil tudi njegov brat, vojvoda Friderik Tirolski. V posesti gradu je rodbina Schweinpeck ostala vse do leta 1498.105 Po Janezovi smrti (okrog leta 1425) je tega na- sledil sin Jurij. Ta se je v naslednjih letih z vojvodo Friderikom prepiral glede pobiranja gornine v Lju- tomerskih goricah. Spor se je očitno vlekel vse do leta 1437, ko je bilo Juriju odkazanih 279 sodov vina letno, vse do njegove smrti.106 Jurija (ki je umrl leta 1449) je nasledil sin soimenjak, v naslednjih letih ak- tiven v boju proti Turkom. Umrl je kmalu po juliju 1478. Njegov edini sin Silvester je imel tri hčere. Po njegovi smrti je kralj Maksimilijan (sin zgoraj ome- njenega cesarja Friderika III.) januarja 1498 grad po- delil Jerneju Perneškemu.107 Izvorna ljutomerska ministerialna rodbina se v slovenski zgodovinski spomin ni zapisala s kakim iz- jemnim dosežkom. Ostala je v povprečju in očitno le občasno sodelovala pri lokalnem političnem dogaja- nju. V začetku 14. stoletja se je z dobrimi političnimi zvezami in očitno večjo močjo sicer izkazal Konrad IV.,108 a se je rod (nekje ob koncu prve četrtine sto- 101 Mlinarič, Cistercijanska opatija Rein, str. 169, 233 (Wolfhart der chramer datz Luetenberch …). 102 Kos, Vitez in grad, str. 319. 103 Lackner, Hof und Herrschaft, str. 83, 344. 104 MDC X, št. 663. 105 Pirchegger, Untersteiermark, str. 54. 106 Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark VII, str. 154, 216, 265. 107 Omenjeni Jernej je bil iz zgornještajerskega kraja Pernegg an der Mur oziroma istoimenskega gradu. Pernegg (Stmk) – Burgruine (http://www.burgen-austria.com/archive.php?id= 1527, 1. 6. 2021); Kovačič, Ljutomer, str. 187–188; Stopar, Grajske stavbe, str. 71. 108 CKL, št. 91–92; RHSt I, št. 311, 524. 507 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 PO SK U S R E K O N ST R U K C IJ E D R U Ž IN SK E G A D R E V E SA P R V O T N E R O D BI N E L JU T O M E R SK IH V ul n g iz H an na ua V alt er iz H an na ua K on ra d (I .) iz H an na ua in L ju to m er a m ag ist er ce lle ra riu s 1 24 3– 12 61 12 55 1 24 3– 12 57 A lb er t O to n K on ra d (I I.) ∞ K un ig un da iz P lan ke nw ar th a R ud ol f (? ) 1 27 4 1 27 4 12 69 12 69 K on ra d (I II .) V alt er (I .) ∞ G er tru da V ilt uš ka 1 27 8 12 83 –1 28 6 1 28 6 K on ra d (I V .) ∞ M ar ga re ta V alt er (I I.) (? ) 1 29 6– 13 22 13 26 –1 32 9 p re d jan ua rje m 1 30 7 † p re d ap ril om 1 32 6 H ar tn id iz M ajš pe rk a pu rch gr af cz e L ue ten be rch Jo rg v on L ue tte nw er g 13 28 -1 32 9 1 32 9 Eb er ha rd W in ter W olf v on H an au 1 34 3 1 34 8– 13 55 508 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 letja) z njim najbrž končal. V kasnejših desetletjih razni ljutomerski gradiščani nekaj časa niso osnova- li trajnejše rodbine, medtem ko je v večjem delu 15. stoletja tam stolovala rodbina Schweinpeck.109 Ljutomerski trg z okolico je imel vsaj v 14. sto- letju sloves območja, od koder je izhajalo kvalitetno vino. Sicer ga niso izvažali v daljne kraje, očitno pa so ga poznali v širšem vzhodnoalpskem prostoru.110 V pridelavo in trgovino z vinom je bil očitno vključen precejšen del trškega prebivalstva. Kot tak je bil trg dovolj pomemben, da je že pred sredino 14. stoletja dobil potrjene pravice, kot jih je tedaj imela Radgona. Te so bile kasneje večkrat potrjene, do statusa mesta pa se Ljutomer v srednjem veku kljub vsemu nikoli ni dokopal.111 VIRI IN LITERATURA OBJAVLJENI VIRI CKL – Celjska knjiga listin I: listine svobodnih gospo- dov Žovneških do leta 1341. Ur. Dušan Kos. Ljub- ljana, Celje: Znanstvenoraziskovalni center Slo- venske akademije znanosti in umetnosti, Muzej novejše zgodovine, 1996. Gesamturbare – Die Landesfürstlichen Gesamturba- re der Steiermark aus dem Mittelalter. Ur. Alfons Dopsch. Wien, Leipzig: W. Braumüller, 1910. Gradivo IV – Gradivo za zgodovino Slovencev v sre- dnjem veku IV. Ur. Franc Kos. Ljubljana: Leonova Družba, 1915. Gradivo V – Gradivo za zgodovino Slovencev v sre- dnjem veku V. Ur. Franc in Milko Kos. Ljubljana: Leonova Družba, 1928. Gradivo VI – Gradivo za slovensko zgodovino v sre- dnjem veku 6/1. Ur. France Baraga na podlagi gradiva Boža Otorepca. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2002. GZM II – Gradivo za zgodovino Maribora II. Ur. Jože Mlinarič. Maribor: Pokrajinski arhiv Mari- bor, 1976. MDC V – Monumenta historica ducatus Carinthiae V. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1956. MDC VII – Monumenta historica ducatus Carin- thiae VII. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1961. MDC X – Monumenta historica ducatus Carinthiae X. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1968. RHSt I – Regesten des Herzogtums Steiermark, Erster Band, Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde 109 Kovačič, Ljutomer, str. 187–188. 110 MDC X, št. 970–971. 111 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 144; Mlinarič in Novak, Trg Ljutomer, Vitrine (1–7), stran brez številčne oznake. der Steiermark, 1308–1319. Ur. Hermann Wies- flecker, Annelies Redik. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, 1976. RHSt II – Regesten des Herzogtums Steiermark, Zwei- ter Band, Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 1320–1330. Ur. Reinhard Härtel, Annelies Redik. Graz: Historische Landeskom- mission für Steiermark, 2008. Steiermärkische Geschichtsblätter 2 – Steiermär- kische Geschichtsblätter, II. Jahrgang, 3. Heft. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Druck und Verlag von Leykam-Josefsthal, 1881. Steiermärkische Geschichtsblätter 3 – Steiermär- kische Geschichtsblätter, III. Jahrgang, 2. Heft. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Druck und Verlag von Leykam, 1882. Steiermärkische Geschichtsblätter 5 – Steiermär- kische Geschichtsblätter, V. Jahrgang, 3. Heft. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Druck und Verlag von Leykam-Josefsthal, 1884. SUB IV – Salzburger Urkundenbuch. Bd. 4, Heft 1. Ur. Franz Martin. Salzburg: Gesellschaft für Landes- kunde, 1933. UBSt I – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histori- schen Vereines, 1875. UBSt II – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark II. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histo- rischen Vereines, 1879. UBSt III – Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark III. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Historischen Vereines, 1903. UBSt IV – Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Vierter Band: 1260–1276. Ur. Heinrich Appelt, Gerhard Pferschy. Wien: Verlag Adolf Holzhau- sens Nachfolger, 1975. Urbarji salzburške nadškofije – Srednjeveški urbar- ji za Slovenijo. Urbarji salzburške nadškofije. Ur. Milko Kos. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1939. Vita Chunradi – Vita Chunradi Archiepiscopi, Mo- numenta Germaniae Historica, Scriptores 11. Ur. Georg Heinrich Pertz. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1854. LITERATURA Baum, Wilhelm: Rudolf IV. der Stifter: seine Welt und seine Zeit. Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1996. Bele, Martin: Štajerske dvorne službe do leta 1311. Studia Historica Slovenica 21, 2021, št. 1, str. 11– 39. DOI: https://doi.org/10.32874/shs.2021-01. Bele, Martin: Viltuška veja gospodov Mariborskih. Kronika 68, 2020, št. 1, str. 5–18. Dopsch, Heinz et al.: Die Länder und das Reich; Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Wien: Ueber- reuter, 1999. 509 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–5102022 Golec, Boris: Hišna posest v trgu Ljutomer od nje- govih začetkov do franciscejskega katastra. Kro- nika 70, 2022, št. 1 (Iz zgodovine Ljutomera), str. 561–610. Hajdinjak, Boris in Vidmar, Polona: Gospodje Ptuj- ski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2009. Hajdinjak, Boris: Rajhenburški do začetka 15. sto- letja. Kronika 61, 2013, št. 3 (Iz zgodovine gradu Rajhenburg), str. 713–750. Ilešič, Fran: Maribor in Ljutomer. Časopis za zgodo- vino in narodopisje 17, 1922, št. 2, str. 76–89. Kos, Dušan: Vitez in grad; vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: https://doi.org/10.3986/9616500821 Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Studia Historica Slovenica 8, 2008, št. 2–3, str. 527–546. Kosi, Miha: Visoki in pozni srednji vek (10.–15. sto- letje). Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011, str. 59–103. Kovačič, Fran: Doneski k starejši zgodovini Murske- ga polja. Časopis za zgodovino in narodopisje 15, 1919, št. 1/4, str. 23–85. Kovačič, Fran: Ljutomer: zgodovina trga in sreza. Ma- ribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chro- nik als Grafen von Cilli. Graz: Leuschner & Lu- bensky, 1883. Lackner, Christian: Hof und Herrschaft: Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzoge (1365– 1406). Wien: Oldenburg, 2002. Lechner, Karl: Die Babenberger; Markgrafen und Her- zoge von Österreich. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 1994. Mlinarič, Jože in Novak, Miran: Trg Ljutomer. Mari- bor: Pokrajinski arhiv, 1986. Mlinarič, Jože: Cistercijanska opatija Rein in njena po- vezanost s slovensko zemljo: (13.–18. stoletje). Ma- ribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, 2011. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil V. Grätz: Damian und Sorge, 1850. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil VI. Grätz: Damian und Sorge, 1859. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil VII. Grätz: Damian und Sorge, 1864. Niederstätter, Alois: Das Jahrhundert der Mitte: an der Wende vom Mittelalter zur Neuzeit. Wien: Ue- berreuter, 1996. Niederstätter, Alois: Die Herrschaft Österreich; Fürst und Land im Spätmittelalter. Wien: Ueberreuter, 2001. Obersteiner, Jakob: Die Bischöfe von Gurk: 1072– 1822. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1969. Otorepec, Božo: Srednjeveški pečati in grbi mest in tr- gov na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1988. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Oldenbourg, 1962. Ratiznojnik, Anton et al.: Ljutomer: 750 let prve omembe kraja: 1249–1999. Ljutomer: Občina, 1999. Ravnikar, Tone: Maribor v 13. stoletju. 1. del: Plem- stvo v Mariboru in njegovi okolici na prelomu 12. v 13. stoletje. Studia Historica Slovenica 20, 2020, št. 1, str. 41–66. DOI: https://doi.org/10.32874/ shs.2020-02. Slekovec, Matej: Grad in graščina ljutomerska. Ča- sopis za zgodovino in narodopisje 1, 1904, št. 2, str. 159–184. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan; Založba ZRC, 2009. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: druga knjiga: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ob- čine: Gornja Radgona, Lenart, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota, Ormož, Slovenska Bistrica, Sloven- ske Konjice. Ljubljana: Založba Park, Znanstveni tisk Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1991. Štih, Peter: Salzburg na spodnještajerski Dravi in Savi v srednjem veku. Varia, Razprave, Razred za zgodovinske in družbene vede (ur. Peter Štih). Ljub- ljana: Slovenska akademija znanosti in umet- nosti, 2014, str. 175–205. Štih, Peter: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-ma- džarske meje v današnji Sloveniji. Zgodovinski ča- sopis 50, 1996, št. 4, str. 535–544. SPLETNE STRANI DWDS Der deutsche Wortschatz von 1600 bis heute: https://www.dwds.de/ Gerhard Köbler, Mittelhochdeutsches Wörterbuch: https://www.koeblergerhard.de/mhdwbhin.html Konrad IV. von Fohnsdorf-Praitenfurt: https://www.deutsche-biographie.de/ gnd119444453.html#ndbcontent Pernegg (Stmk) – Burgruine http://www.burgen-austria.com/archive. php?id=1527 510 MARTIN BELE: LJUTOMER V SREDNJEM VEKU, 499–510 2022 S U M M A R Y Ljutomer in the Middle Ages In 1242, the Archbishop of Salzburg enfeoffed Frederick II, Duke of Styria, with the settlement and the castle of Ljutomer. Whereas it is impossible to infer from sources when exactly the town and the castle passed into the possession of the Archdiocese of Salzburg, it seems safe to assume that it happened following the conclusion of peace between Salzburg and Hungary in 1131. After 1242, the authority over the settlement and the castle was wielded by respec- tive Styrian dukes and the memory of the original Salzburg ownership seems to have completely faded in the fourteenth century. In the second half of the thirteenth century, the castle already served as the seat of the provincial princely ministeriales family, with its most prominent names Konrad and Walter. Because the family realized no notable political or military accomplishments for several decades, it is not included in Ottokar’s Austrian Rhyme Chroni- cle (Ottokars Österreichische Reimchronik), the most important source for studying the history of the territory of the Eastern Alps in the second half of the thirteenth century. In the first quarter of the fourteenth century, Konrad IV of Ljutomer became the first member of the family who rose to a high rank among members of the Styrian nobility. However, by April 1326, he had already been dead and buried in the Rein mon- astery, and the family seems to have become extinct. The castellans mentioned in connection with the Ljutomer Castle later in the fourteenth century were apparently not members of the same family, nor did they establish a solid family line. During a substantial part of the fifteenth century, the castle served as the seat of the Schweinpeck family, which lost control over Ljutomer shortly before the end of the century. While enjoying market-town privileges at least from the 1260s onwards, the settlement of Ljutomer endeavoured unsuccessfully in the Middle Ages to also obtain town privileges. In 1342, it obtained the same privileges as Radgona. Over the following dec- ades, the privileges were confirmed and extended by each successive Styrian duke. Archduke Rudolf IV made a short visit to Ljutomer in 1362. Already in the Middle Ages, a substantial part of the market- town economy rested on viticulture and wine trade in the nearby wine-growing hills, where monasteries, too, had their vineyards. The locally produced wine seems to have been highly valued and “since time immemorial”, according to the data from the late fourteenth century, even exported to towns in the present-day Austrian Carinthia. 511 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 332.21:929.7(497.412Ljutomer)"14/18" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.02 Prejeto: 13. 9. 2022 Andrej Hozjan izr. prof. dr., Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor E-pošta: andrej.hozjan@um.si Posestne razmere na Ljutomerskem do razpusta zemljiških gospostev (1848)* IZVLEČEK Članek podaja pregled razvojne poti zemljiškega gospostva Gornji Ljutomer od izteka srednjega veka do leta 1848, ko je bilo ukinjeno. Njegov prvotni prostorski obseg je neznan; ugibanje o njem je možno le na osnovi obse- ga tamkajšnjega deželskega sodišča in obeh tamkajšnjih vikariatnih župnij s sedežema v Ljutomeru in Sv. Križu (Križevci). Na prehodu iz srednjega v zgodnji novi vek ga je takratni lastnik, deželni knez, izročil v last rodbini Schweinb(p)eck, tako da je postalo dedna zasebna last. V prispevku so opisane poglavitne faze prehajanja posameznih delov nekdaj enovitega gospostva v roke posameznikov, članov plemiških rodbin, ki so jih imele skozi generacije. KLJUČNE BESEDE novi vek, gospostvo Gornji Ljutomer, gospostvo Branek, štajerske plemiške rodbine, zemljiška posest ABSTRACT LANDED PROPERTY CONDITIONS IN THE LJUTOMER AREA UNTIL THE ABOLITION OF SEIGNIORIES (1848) The article presents an overview of the development path of the Upper Ljutomer seigniory between the end of the Middle Ages and its abolition in 1848. The original size of the seigniory remains unknown and can only be speculated on based on the scope of the provincial court Ljutomer and those of both local vicariate parishes seated in Ljutomer and Sv. Križ (Križevci), respectively. During the transition between the Middle Ages and the Early Modern Period, the then owner, provincial prince, granted the Ljutomer seigniory to the Schweinbeck (Schweinpeck) family and thus turned it into a private hereditary property. The article describes the main phases that individual parts of what was once a territorially uniform seigniory underwent, passing into the hands of individual members of noble families which then held them for generations. KEY WORDS Early Modern Period, Upper Ljutomer seigniory, Branek seigniory, Styrian noble families, landed property * Objava je del raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom, št. P6 – 0138 (A). Financira ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 512 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 Uvod Celovita predstavitev posestnih razmer na Lju- tomerskem skozi stoletja je prej nehvaležno kot priporočljivo delo. Problematični so viri in njihove interpretacije v člankih in objavah iz 19. stoletja, na katerih je temeljilo delo dveh slovenskih raziskoval- cev te tematike, Mateja Slekovca in Frana Kovačiča. Številne posestnike po nastanku starejšega gospostva Gornji Ljutomer (Ober Luettenberg, t. i. Dolnji grad) je mogoče na osnovi dosedanjih raziskav precej na- tančno opredeliti od druge tretjine 16. stoletja. Prav zavoljo njih in posledično izginulega – pravilneje od lastnikov na več strani raznesenega – gospoščinskega arhiva pa je količina informacij o zemljiški posesti, pripadajoči prvotnemu gospostvu, izjemno skromna. Ugotavljamo jo lahko le na osnovi poznosrednjeve- škega obsega obeh vikariatnih župnij in z retrogra- dnimi posegi, na primer s pomočjo poteka meja go- spostvu pripadajočega deželskosodnega okraja iz 18. stoletja ter z drugimi takratnimi viri. Enako velja za elemente razvojne poti mlajše- ga bližnjega gospostva Branek (Mallegg, t. i. Gornji grad): posestnikom je mogoče z nekaj časovnimi lu- knjami slediti od 15. stoletja, medtem ko kaže z vé- denjem o sami posesti bolj slabo. Njegov gospoščin- ski arhiv je najverjetneje vsaj delno odšel z odselitvijo lastnikov grofov Codroipo, kot je zapisal Kovačič, preostanek pa so ugonobili večkratni požari, ki dvor- cu Branek niso prizanesli. I. poglavje tvori obsežnejša analiza obdobja do prve polovice 16. stoletja, ki želi opozoriti na več vsebinskih slabosti v objavah obeh zgoraj omenjenih piscev predvsem o imetnikih oziroma lastnikih pose- sti. Sledita krajši pregledni oris novoveških lastnikov in razdelava posesti omenjenih gospostev oziroma imenj do leta 1848, urejena s pomočjo najnovejših dognanj in razdelave nekaj virov (to se nadaljuje tudi v II. in III. poglavju). Korak naprej v osvetlitvi naslov- ne teme je obsežneje zastavljena predstavitev vseh pomembnejših zemljiških posestnikov na širšem ob- močju Ljutomera oziroma na Ljutomerskem, vendar ne le na območju nekdanjega enovitega gospostva, temveč na nekaj večjem. V IV. poglavju je tako zaob- jeta vsa tista majhna in večja zemljiška posest, ki so jo zgodnjenovoveški posestniki na tem delčku dežele Štajerske hoteli imeti, jo zato kupovali in največkrat uredili v smislu gorskopravne posesti (vinogradov) v obliki posebnega/ih urada/ov z zanje zelo privlačnim označevalnikom »pri Ljutomeru« (bei Luttenberg). Dodano karto deželskosodnih okrajev Štajerske v dobi Marije Terezije je najverjetneje izdelal Hans Pirchegger, medtem ko je karto z vrisanim območ- jem deželskosodnega okraja Branek–Gornji Ljuto- mer iz druge polovice 18. stoletja prispeval avtor s pomočjo geografa prof. dr. Igorja Žiberne, kateremu se za to pomoč iskreno zahvaljuje. Šele ob tem, doslej še neraziskanem dodatku se bo bralec zavedel, kako dragoceno je bilo (je postalo!) tamkajšnje vinorodno področje za zgodnjenovoveške bogataše. Lokacijska oznaka »pri Ljutomeru« je bila magično privlačna, le izreči jo je bilo treba na pravem mestu. Tako je nastalo na desetine enot novoveške drobnejše in obsežnejše posesti v obliki uradov, gor- skopravnih prihodkov iz gorninskih vinogradov in vinske desetine, vse vključeno v celo vrsto zemljiških gospostev s sedeži na Srednje-, Vzhodno- oziroma Gornještajerskem. Skozi stoletja je od tod prihajalo znamenito ljutomersko vino. Z njim so se posestniki postavljali pred gosti oziroma si poskušali izboljševa- ti osebni ugled in družbeni prestiž. Kdo ga je pridelal, jih običajno ni zanimalo. Naj bo ta razprava hkrati svojevrsten spomenik genera- cijam tamkajšnjih anonimnih, z vinogradniško tlako obremenjenih podložnih kmetov, vinogradniških te- žakov dninarjev, kajžarjev in viničarjev. Njihovi žu- lji, vzdihi, solze, zgarana telesa, kri in sla po golem preživetju so bili nujna osnova kvalitetnega pridelka. Do danes velja, da je najobsežnejši opis razvoj- ne poti obeh največjih posestev prispeval Kovačič v svojem slabo stoletje starem obsežnem delu o Ljuto- meru in okolici.1 V njem je – v precejšnji meri dobe- sedno povzemajoč starejšo Slekovčevo objavo2 in do- datno z neumornim brskanjem po takratni literaturi in njemu razpoložljivih virih predvsem v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu – podal veliko informa- cij. Nesmiselno jih je ponavljati v nedogled. Njihovo dejansko vrednost merimo s stopnjo zanesljivosti v dotakratnih objavah oziroma njegove interpretacije virov. Ob njegovih podatkih moramo biti pazljivi; že površno branje razkrije marsikak nenameren zdrs oziroma netočnost.3 Pregled skozi stoletja razvojne poti vsakega od gospostev si je Kovačič omislil z na- vajanjem vseh lastnikov posesti. Na osnovi Slekovec- -Kovačičevega dela so nato nastajali in nastajajo krajši in daljši povzemovalni pregledi preteklosti tako kraja Ljutomer kot tudi obeh gospostev v obliki krajših in daljših objav ter zaključnih del študentov.4 Bistveno 1 Kovačič, Ljutomer, str. 184 in naprej. 2 Slekovec, Grad in graščina, str. 159–184. Tozadevno zgodo- vinopisno delo obeh avtorjev je odlično opisal Viktor Vrb- njak, prim. Vrbnjak, Prispevek, str. 196–199. 3 Primeri Kovačičevih očitnih in manj očitnih genealoških zdr- sov: str. 206: Tomaž Ignacij st. baron Mauerburg naj bi leta 1686 tik pred smrtjo še odkupil in pridobil obe polovici po- sesti Cven. Že v naslednjem stavku pa sledi: »Umrl je v drugi polovici l. 1683 …«. Na str. 189 je zapisal: »S svojo prvo so- progo Saro, roj. Petthe, sestro ormoškega graščaka Ladislava Petthe … Ko je Sara dne 4. oktobra 1582 v Ljutomeru umrla …« Na str. 193 pa: »Oženil se je z bogato hčerjo barona Lu- keža Szekelya, graščaka ormoškega, …«. Dejansko je bila po Naschenwengu ta Sara, roj. Pethe ali Pethő pl. Hetes (in ne »de Gerse«, kot pravilno opozori omenjeni), sestra Emerika Pethő, Ladislavovega očeta, in torej Ladislavova (László, roj. 1564) teta. Ladislav Pethő pl. Hetes je resda postal ormoški graščak, a šele leta 1606 po izumrtju moških članov rodbine Székelyjev/Zeklov pl. Ormoških. 4 Skupna značilnost objavljenih razprav je objava v Zgodovin- skih listih, ki izhajajo v Ljutomeru, in v drugih zbornikih. 513 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 krajši, a natančnejši pregled je prispeval Hans Pir- chegger.5 Tudi o posameznih krajih širše okolice so razen običajnih kratkih pregledov nastali obsežnejši teksti, od katerih so nekateri vredni vse pozornosti.6 Od novejših publikacij je dragocen doslej najpopol- nejši arhivski inventar urbarialnih in drugih zemlji- škoposestnih virov, hranjenih v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu.7 Med najnovejšimi objavami raziskav je treba omeniti vsaj eno. Avstrijski genealog Hannes Peter Naschenweng je pred kratkim objavil »kompendij«, temeljno genealoško delo o štajerskih deželanskih plemiških rodbinah, ki pa je v knjižni izdaji v Slo- veniji zelo težko dostopno.8 Dostopnejša je njegova elektronska izdaja na spletu, vendar ta vsakemu upo- rabniku sproža vprašanje, kako jo – oziroma množi- no tamkajšnjih informacij – ustrezno citirati. Izdaji namreč nista enakovredni: elektronska je bistveno obsežnejša, saj je bila oblikovno drugače postavljena in ima kljub odsotnosti številnih rodbinskih grbov kar 1667 »strani«, medtem ko knjižna izdaja obsega dva obširna zvezka na vsega 1051 straneh, tiskanih z drobno pisavo. Avtor se je odločil za navajanje obeh: po skrajšanem naslovu dela in zvezka (1–2) sledi na- vedba strani v knjigi, zatem pa v oglatem oklepaju še »strani« v elektronski izdaji. Tako bo tu obsežneje predstavljen le razvojni lok lastnikov posesti do trenutka izumrtja rodbine Schweinpeck, za poznejšo dobo pa bodo povzeti le najpomembnejši elementi lastništva vseh omenjenih posesti in posebej prelomni trenutki sprememb ozi- roma zamenjav lastnikov. Razprava se izogne mno- gim, v literaturi že obdelanim tako trajnejšim proce- som kot tudi posameznim dogodkom v zvezi s temi posestmi, raznim lokalno pogojenim nesrečam, kata- strofam oziroma nasilnim dejanjem, kot je bilo do- gajanje okrog mejnih sporov tik ob Muri na štajerski strani s svojevoljnimi spremembami rečne struge, po- sledičnih poplav, ki so sprožile izginotje celih krajev, in končno nasilja v prvi tretjini 16. stoletja.9 Izogne se tudi vsem že znanim zgodnjenovoveškim vlogam in širšim družbenim funkcijam obeh posestnih sede- žev, ki jih ni bilo malo. Kot primer lahko navedemo njuno funkcijo točk oziroma kresišč v obrambnem in Prim.: Janežič, Dolnji grad; Janežič, Grad Branek; Donša, Dvorec Branek; Novak, Ljutomer; Novak, Elementi. 5 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 52–55 – tudi za nadaljnje navajanje iz tega vsebinskega razdelka. 6 Primer nove študije o Bučečovcih: Promitzer, »Bučečovci krüh iz kajera jejo«. Primer najnovejšega članka o novoosno- vani novoveški zemljiški posesti na obravnavanem območju – na Kogu: Luskovič, Zemljiško imenje. 7 Die Urbare, urbarialen Aufzeichnungen und Grundbücher der Steiermark. Gesamtverzeichnis. Mit Ausschluß der Herrschaften und Gülten der ehemaligen Untersteiermark, zv. 3/I: A–J, 3/II: K–R in 3/III: S–Z; Namen– und Sachregister zu den Bänden 3/I–III (Die Urbare, zv. I., II., III., Namen– und Sachregister). 8 Naschenweng, Der landständische Adel im Herzogtum Steier- mark. Ein genealogisches Kompendium. 9 Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 251–255. posebej alarmnem sistemu protiosmanske obrambe ob Muri v 16. stoletju, ki jo je opredelil V. Simoniti.10 I. Gospostvo Gornji Ljutomer do združitve z Branekom v rokah edinega lastnika Obdobje do razdelitve prvotne posesti na tri dele (prva polovica 16. stoletja) Zgodnja doba matičnega ljutomerskega gospo- stva je podobna razvojni poti desetin spodnještajer- skih zemljišč, ki so iz cerkvenih rok, v tem primeru salzburške nadškofije, v 13. in 14. stoletju prišla spr- va v zajem ali zastavo in nato v trajno last vladarja, pozneje deželnega kneza Štajerske. Sledimo ji lahko, kot priča razprava Martina Beleta v tej publikaciji, od prve polovice 13. stoletja oziroma od prvih omemb tamkajšnjega gradu, sedeža poznejše osamosvojene posesti. Kolonizacija je tekla nemoteno, celo pospe- šeno, o čemer pričata podatka iz let 1277 in 1297 o takratnem obstoju vsaj 264 hub »na Ljutomerskem« (in Lvtenwerde).11 Do konca 13. stoletja je ljutomer- ski grad s širšo okolico prešel v vladarjeve roke in po- stal del njegovega večjega urada Radgona. Poimeno- vanje te okolice po osrednjem objektu je bilo logično in v tem času utečeno tudi drugod. Grad je upravljala v njem živeča in po njem poimenovana ministerial- na rodbina, ki je v prvi polovici naslednjega stoletja izginila iz virov. Že na tem mestu je treba vsaj približno definirati prvoten obseg ljutomerskega gospostva. Pri tem je lahko v pomoč poznani prvotni obseg vikariatnih du- hovnij oziroma poznejših župnij sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru in sv. Križa v Križevcih (kraj nekdaj Sv. Križ), osnovanih v okviru pražupnije Radgona, kate- re najstarejše omembe so iz poznega 12. stoletja. Ko- vačič poroča o njunem natančnem ozemeljskem ob- segu iz leta 1445, medtem ko Höfler tega ne omenja, navaja pa popis salzburških prebend iz let 1455/56. Za ljutomerski vikariat je prvi navajal, da je vklju- čeval takratna večja naselja Ljutomer, Radomerje, Radomerščak, Vogričevce, Branoslavce, Cezanjevce, Noršince, Babince, Gornje in Spodnje Krapje, Cven, Pristavo ter Stročjo vas. Leta 1782 pa so v župnijo ob že omenjenih krajih spadali Grad (zaselek tik pod gradom Gornji Ljutomer), Presika, Rinčetova graba, Nunska graba, Podgradje, Slamnjak, Gresovščak, Že- lezne dveri, Cuber, Žerovinščak, Desnjak, Kozarščak, Stara Cesta, Mekotnjak, Vidanovci in Spodnji Ka- menščak z okolicami. To ozemlje je župnija ohranila neokrnjeno več stoletij, kar je pomenilo, da so bila tudi območja manjših krajev že v poznem srednjem veku vključena vanjo.12 10 Karta Seznam izstrelišč in kresišč po navedbah v tekstu na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem ter pripadajoči tekst v: Simoniti, Vojaška organizacija, str. 173–174. 11 Blaznik, Historična topografija I, str. 439. 12 Kovačič, Ljutomer, str. 36–38; Höfler, O prvih cerkvah, str. 84. 514 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 Svetokriževski vikariat pa je po Kovačiču takrat obsegal 21 krajev: Banovci, Boreci, Bučečovci, Bun- čani, Gajševci, Grabe pri Ljutomeru, Grlava, Hrastje, Iljaševci, Ključarovci pri Ljutomeru, Kokoriči, Kri- štanci, Sv. Križ (Križevci), Logarovci, Lukavci, Mota, Nova ves, Stara ves, Šalinci, Veržej in Vučja vas. Tudi ta obseg se do ustanovitve jožefinskega vikariata Ver- žej ni spreminjal.13 Nedvomno je bil opisan skupni obseg obeh vika- riatov praktično enak celoti obsega prvotnega gospo- stva. Avtor tu ugiba, ali je bil ta obseg določen vsaj 13 Kovačič, Ljutomer, str. 251–258. Opisanemu obsegu v celoti odgovarjajo izrisi območja gospostva Ljutomer v zadnjih sto- letjih srednjega veka, kot jih podajajo najnovejše historične situacijske karte, prim. Slovenski zgodovinski atlas, str. 74–75 in 88–89. do zgodnjega 14. stoletja, če ne že bistveno prej, med drugim zavoljo naraščajočih apetitov po manjših de- lih posesti, v tem primeru po tamkajšnjih potencial- no vinorodnih legah. Ti apetiti so bili takrat že jasno razvidni, a jih je vladar še mogel nadzirati in zadovo- ljevati. Argumentov za takšno ugibanje sicer ni, lah- ko pa opozorimo na skorajda popolno ujemanje tega ozemlja z obsegom deželskosodnega okraja Gornji Ljutomer. Izkaže se, da se – razen na skrajnem ju- govzhodu (Sv. Bolfenk na Kogu, Jastrebci) – opisani obseg obeh vikariatov in potemtakem tudi prvoten obseg gospostva v največji meri ujema s prvotnimi deželskosodnimi mejami. O tamkajšnjem deželskosodnem okraju in sploh pravosodju je iz poznosrednjeveške dobe na razpo- lago le malo res zanesljivega. Celotno Ljutomersko Gospostva in imenja na Ljutomerskem na prelomu iz srednjega v zgodnji novi vek (Pirchegger, Die Untersteiermark, karta v prilogi v zavihku na zadnji platnici − izsek: del karte s stanjem na območju med Muro in Dravo; https://de.wikipedia.org/wiki/Datei:Untersteiermark_Schema_der_Grenzen_und_Besitze.jpg). 515 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 je sprva deželskosodno spadalo pod vladarjev urad v Radgoni. Kovačič je posebej opozoril na bojda staro- davno pravico trga do samostojnega višjega – krvnega – sodstva v samem trgu po vzoru sodnih pravic mesta Radgona, ki naj bi jo dobil z znanim privilegijem voj- voda Albrehta II. 12. julija 1342. Vendar kljub tem Kovačičevim navedbam ni nikakršnih konkretnih dokazov, da so to krvno sodstvo v trgu res izvajali.15 Primeri, da so trgi ali mesta na Slovenskem že v 14. stoletju imeli lastno visoko sodstvo, so avtorju nezna- ni. Ne gre pa dvomiti v takratno pridobitev nižjega trškega sodstva z nekaj dodatnimi posebnimi pravi- cami. Vladarji so jim ga na osnovi listine vojvoda Al- brehta II. dosledno potrjevali do poznega 18. stoletja, tržani pa so se ga v teh stoletjih krčevito oklepali.16 V 16. stoletju, morda že leta 1524, je bil trg deželskoso- dno nedvomno podrejen prav tedaj prvič konkretno omenjenemu gospoščinskemu deželskemu sodišču. 14 https://de.wikipedia.org/wiki/Datei: Landgerichte_Burgfri- ede_Steiermark_18_Jhdt.jpg, karta deželskosodnih okrajev Štajerske v dobi Marije Terezije, prirejena na osnovi karte, izdelane za delo v naslednji op. – prim. prav tam, karta v pri- logi/zavihku na notranji strani zadnje platnice. 15 Prav tam, str. 122–123 in 156–161. 16 Številnih sporov in sodnih pravd med trgom in gospostvom o sodnih ter drugih pristojnostih trga iz 17. in 18. stoletja, ki jih opisujeta Slekovec in Kovačič, tu ni smiselno ponavljati. Starost obstoja trškega sodišča so tržani nenehno poudarjali ob objezdah trškosodnega ozemlja. Tako je tudi v uvodnih besedah zapisa objezde leta 1690: Verzaichnus des gemainen markts Luettenberg vor uralters hero gehörigen purkfrids-juris- dictionsconfinen … Vprašanje nastanka tamkajšnjega deželskosodnega okraja bo treba šele raziskati. Hans Pirchegger je kot doslej edini dodal kon- kretno omembo obstoja tamkajšnjega gospoščinske- ga deželskega sodišča leta 1524: »… erhielt 1524 das Landgericht über die Güter (Haus Unter-Luttenberg und Herrschaft Ober-Luttenberg) ... .«17 Navedba pa ne pomeni, da tega sodišča dotlej ni bilo. O smisel- nosti pojma »Haus Unter-Luttenberg« se je razpisal I. Sapač v pričujoči publikaciji. S pojmom »Herr- schaft Ober-Luttenberg« pa je nujno mišljeno samo gospostvo Gornji Ljutomer s sedežem na Dolnjem gradu na hribu pod trgom, katerega začetke je treba iskati v visokem srednjem veku. Ta objekt je nezna- nokdaj, vendar očitno pred letom 1500, morda pa še pred 1400, postal tudi sedež deželskosodnega okraja, vezanega na gospostvo. Trditev, da sta na Ljutomer- skem takrat vzporedno delovali dve višji oziroma krvni sodišči – za pravosodno izločen trg Ljutomer v kraju, za celotno gospostvu podložno prebivalstvo pa njegov vsakokratni sedež –, pa bi bila brez trdnih dokazov skrajno neumestna. Obsega poznosrednjeveškega deželskosodnega okraja Gornji Ljutomer se iz razpoložljivih virov ne da razbrati drugače kakor z izrisom njegovih meja, sicer zapisanih stoletja pozneje, ter ga primerjati s skupnim obsegom obeh vikariatov, zapisanim v 15. stoletju. Ohranjeni in objavljeni izpis deželskosodnih 17 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 54, brez navedbe virov. Deželskosodni okraji (deželska sodišča) in grajska pomirja Štajerske v dobi Marije Terezije (priredil H. Pirchegger). Izsek karte s stanjem na območju med Muro in Dravo.14 516 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 meja je namreč nastal šele v drugi polovici 18. stole- tja, ko so to deželsko sodišče še imenovali gornjelju- tomersko, čeprav je bil njegov dejanski sedež takrat že lep čas preseljen na grad Branek. Karta deželsko- sodnih okrajev sredi tega stoletja jasno kaže, da sta takrat v tem okraju hkrati obstajala dva deželskoso- dna sedeža, znak zanju je izrisan ob obeh imenova- nih gradovih. Vendar je ta izris meje okraja nenatančen glede na konkretno zapisano razmejitveno črto.18 Risar jo je 18 Mell in Pirchegger, Steirische Gerichtsbeschreibungen, str. 330: Landgericht Ober-Luttenberg, opis datiran z 20. julijem 1771. Navedba objave v celoti (avtorjev prevod z razlagalnimi do- datki): »Razmejitev deželskosodnega okraja gospoščine Gor- nji Ljutomer v Mariborski kresiji se pričenja pri Vučji vasi vključno s krajem, gre 'proti sončnemu vzhodu' (proti Muri) mimo Bunčanov in trga Veržej (ju ne vključuje), nato se spu- sti prav do Mure in teče po njej do 'otočne meje' (Insulaner- gränitz), ki jo označujejo (državni) mejni kamni (v izvirniku die marchsteine) in nato potok Presika, ter mu sledi vse tja do Sv. Bolfenka (na Kogu); tu pa se obrne 'proti sončnemu zaho- du' (na zahod), začenši pri (vključenih) Jastrebcih (pod kra- jem!), gre prek Vodranskega vrha (med Jastrebci in Vodranci) in Velikega Koga do vključno Hermancev in prek (tamkaj okoliških) vrhov (točk) Ilovski vrh (Ilovščak, Tettenhengst), Stara gora (Altberg, tik ob Hermancih), Strmec (Stermitz- berg), Kumerska graba (del Slamnjaka), Schwornitzberg (?), Žerovinščak/Žerovinski vrh in pod Staro Cesto do in mimo (nevključenega) 'Starega Sv. Tomaža' (naselje pri znani cer- kvi); od tod pa (zavije navzgor proti severu) nad (vključenimi) Radoslavci in (v dolgi ravni črti) do in mimo (vključenih) Kokoričev in (vključenih) Bučečovcev znova na Vučjo vas. Tako ta okraj vključuje kraje: trg Ljutomer, Cezanjevci, Gra- be pri Ljutomeru, Branoslavci, Radomerje in Radomerščak, Križevci, Ključarovci pri Ljutomeru, Cven, Mota, Stročja vas, Pristava, Banovci, Podgradje, Krištanci, Grlava, Babinci in Spodnje Krapje kot pripadajoče gospostvu Branek; Noršin- ci kot del gospostva Gornja Radgona grofa Stadla; Boreci/ Woretzendorf pod gospodom Andrejem Praščičem; Iljaševci kot del gospostva Negova; Stara vas pod grofom Kolonićem; Izris meja deželskosodnega okraja Branek – Gornji Ljutomer, kot so bile zapisane leta 1771, na sodobni karti (priredila I. Žiberna in A. Hozjan). 517 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 vsaj na njegovem južnem robu poenostavil in izrisal severneje, kot pravi opis, in tudi nenatančno. Šlo je za dokaj obsežno površino nad in pod spodnjim to- kom reke Ščavnice, prostorsko umeščeno med enako obsežni oziroma še večji gospostvi Gornja Radgona in Ormož, ki je v visokem srednjem veku z najjužnej- šim robom občutno segala čez nekdanjo razmejitev vladarjeve in še zmeraj salzburške posesti. Zelo ver- jetno je opisan obseg deželskosodnega okraja verno ustrezal prvotnemu obsegu gospostva in skratka od- seval še poznosrednjeveško stanje. Vključeval je tudi celotno posest Branek, ki je vsaj do prve polovice 15. stoletja še niso dokončno izločili iz gospoščinskega okvira. Prav za čas nastanka navaja tudi posamezne kraje znotraj tega obsega, ki so takrat posestno že bili v okviru drugih gospoščin/imenj, v poznem srednjem veku pa so gotovo še pripadali Gornjemu Ljutomeru. Če ne že prej, je bilo zgodnje 14. stoletje skraj- ni mejnik popolne in dokončne osamosvojitve go- spostva od vladarjevega radgonskega urada. Grad Gornji Ljutomer se je hkrati že uvrstil med najpo- membnejše grajske objekte na območju med Muro in Dravo. Vse stoletje so se informacije o tamkajšnjih posestnih spremembah množile, o čemer priča več strani navedb v Historični topografiji.19 V naslednjem stoletju jih je bilo še več. Poimenovanje oziroma lo- kalizacija posameznih drobnih posesti po Ljutome- ru, »pri Ljutomeru« ali že omenjeno »na Ljutomer- skem«, običajno vinogradov, ležečih tudi precej daleč od trga, je do konca 15. stoletja postalo že udomače- no, na kar sta Pirchegger in za njim Blaznik posebej opozorila.20 Vse to kaže, kako intenzivno je lastnik – vladar – takrat že oddajal posamezne dele tamkajšnjega ozemlja, predvsem strelske dvorce, pa tudi druge po- sesti, v začasno oziroma dosmrtno imetništvo, kar je pozneje nemalokrat privedlo do spremembe lastni- štva in trajne izločitve iz gospostva. Vendar je treba pri vsaki takratni oddaji oziroma podelitvi upošte- vati, kdo jo je opravil. Kaže, da so si člani vladarske rodbine Habsburžanov v 15. stoletju razdelili večje Nova vas graških dominikancev; Bučečovci kot del gospo- stva Schachenthurn; Gornje Krapje pod grofom Ernovškim; Spodnje Krapje, polovica kraja pod grofom Purgstallom; Lu- kavci, Logarovci in Radoslavci v okviru imenja Lukavci kot deli gospostva Špilje (Spielfeld); in Vogričevci v okviru usta- nove Neuberg [cistercijanski samostan Neuberg a. d. Mürz na Gornjem Štajerskem].« Prim. tudi Kovačič, Ljutomer, str. 209–210. 19 Blaznik, Historična topografija I, str. 439 in naprej. 20 Prav tam, str. 440–443. Opozorilo govori o udomačenosti dveh prostorskih pojmov različnega pomena – Luten(m)berg izključno le za trško naselje in Luten(m)werd(e) za ozemlje tako gradu kot širše okolice na dolnjem Murskem polju z dodatnim pojasnilom, da je bilo sprva mišljeno celotno Mur- sko polje, od začetka 15. stoletja pa le še njegov dolnji, rav- ninski del. V virih sta nastopala ločeno ali skupaj. Primer iz leta 1422: »… güter und gült in dem Lutemberde bey Lutemberg …«. K temu je treba prišteti še naknadne popravke oziroma dodatke k I. zvezku glede obeh pojmov, prim. Blaznik, Histo- rična topografija II, str. 575. kose zemlje in z njimi prosto razpolagali. Če sta na primer leta 1419 več podelitev listinsko skupaj potr- dila avstrijska nadvojvoda brata Ernest in Friderik, je cela vrsta podelitev v naslednjih desetletjih prišla iz ločenih pisarn nadvojvodskih bratov – (kralja) Fri- derika in Albrehta –, ki nista bila v dobrih odnosih. Špekulativno bi bilo možno celo, da sta si z neustre- znimi podelitvami namerno prizadevala drug druge- mu oslabiti položaj. Tamkajšnja zemljišča in vinograde so pričele do- bivati tudi takrat že uglednejše deželne posestne rod- bine. Pred koncem 14. stoletja je imel tako Jurij pl. Herberstein v lasti med drugim vinograde pri Lju- tomeru; Jakobu pl. Stubenbergu je bilo ob pogostih internih delitvah družinske posesti leta 1419 vnovič dodeljeno gospostvo s sedežem na gradu Gutenberg (nad Gradcem, občina Gutenberg-Stenzengreith), v njegovem okviru pa tudi nekaj vinogradov na Kogu in trije pri Ljutomeru. Leta 1443 je kralj Friderik bratoma Frideriku in Juriju Reisacherjema podelil v fevd grad Lichtenegg na Gornještajerskem (nad kra- jem St. Barbara im Mürztal) z gospostvom in vsemi pripadajočimi zemljišči ter prihodki. Med njimi je bila tudi posest pri Ljutomeru – najverjetneje strel- skih dvorcev – v Noršincih in Stari Novi vasi. Hkrati jima je prav tisto leto dodelil v zajem še več tamkaj- šnjih posesti, na primer strelski dvor in osem hub v Šalincih, čeprav je prav to posest – med drugimi – le 13 let poprej dodelil članom rodbine Lukavških. Po izumrtju Reisacherjev in dednih sporih so gospostvo Lichtenegg in s tem omenjeno posest na Ljutomer- skem prevzeli njihovi dediči, bratje Stadlerji.21 Prav tako leta 1443 je bila s celo vrsto fevdnih dodelitev opravljena ena najobsežnejših vladarjevih izločitev zemljiške posesti iz okvira prvotnega obse- ga ljutomerske gospoščine.22 Kovačič je kot fevdne prejemnike posesti oziroma tamkajšnjih strelskih dvorcev (s pripadajočo posestjo vred) navedel me- ščane Brucka na Muri in Gradca.23 Enako velja za Pircheggerja. V šestdesetih letih 14. stoletja je vladar prvič za- 21 Pirchegger, Landesfürst und Adel, str. 18, 75–76, 155 in 178; Kovačič, Doneski, str. 34; Kovačič, Ljutomer, str. 186. O la- stnikih omenjenega gradu Lichtenegg in pripadajoči tamkaj- šnji posesti še to: že leta 1320, veliko pred letom 1443, je dokazljivo imetništvo (ali že kar lastništvo?) petih hub v že omenjenih Jastrebcih in sedmih hub v Vodrancih (oba kraja danes ob državni meji severovzhodno od Ormoža), ki so jih takrat imeli Nicolaus et alii pueri Vlrici de Liehtnekk …. Prim. Blaznik, Historična topografija I, str. 479. Jastrebci so, kot pri- ča zapisana razmejitev deželskosodnega okraja iz 18. stoletja, morda spadali že v prvoten obseg gospostva Gornji Ljutomer ali pa so bili v deželsko sodišče dodani pozneje. Še sredi 15. stoletja je namreč imela v tem kraju posest tudi salzburška nadškofija. Prim. Kovačič, Ljutomer, prav tam. Omenja jih tudi pogodba o odstopu posesti med bratoma dvojčkoma Mauerburgoma iz leta 1686, o kateri v pričujoči publikaciji piše T. Markovič. 22 Izdanih vsaj osem le z letnico prepoznavnih podelitvenih li- stin. Blaznik, Historična topografija I, str. 441–443. 23 Kovačič, Ljutomer, str. 186 in naprej. 518 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 stavil grad in gospostvo. V zgodnjem 15. stoletju (leta 1415 oziroma po drugih navedbah leta 1419) pa naj bi ga kot nagrado za zasluge daroval oziroma »iz- ročil« ali »podelil« plemiču Janezu Schweinbecku,24 svojemu zvestemu dvornemu maršalu, ki je najver- jetneje izviral iz Zgornje Avstrije. Vendar pa se zdi ta Slekovec-Kovačičeva trditev o spremembi lastnine in torej o novem lastniku močno dvomljiva. Pircheg- ger je za isto dejanje zapisal izraz »… belehnte … (1419)« in v pripadajočem citatu kot dokaz podal starejšo Hofrichterjevo objavo o vladarjevi podelitvi (Belehnung) baje že leta 1414, ki naj bi ji že naslednje leto sledila prodaja (Verkauf).25 Da je to »podelitev« mogoče razumeti različno – drugače, kot jo je razu- mel Kovačič –, kaže primer zapisa I. Stoparja, ki je to dejanje označil kot »zajem«.26 Dvom v gotovost glede spremembe lastništva oziroma razpolaganja z gospostvom avtor opira na več dejstev in ugotovitev: Prvič: po pregledu zapisov pod lokacijo »Ljuto- mer« v Historični topografiji I ter po primerjavi s teks- ti Slekovca, Kovačiča in Pircheggerja je takoj opazno, da nekaterih virov oziroma listin v zvezi z gospo- stvom Ljutomer iz let 1414, 1415, 1419 (sicer ne z datumom 17. maj 1419 (!)), pa 1429, 1437 in drugih, še posebej vira, datiranega z 8. januarjem 1498, tu ni. Je za to morda krivo uničenje okrog 8000 listin iz Štajerskega deželnega arhiva, do poznega leta 1944 hranjenih v kleteh gradu Straden na vzhodu dežele, ki jih je zalila poplava? Avtor teh virov ni osebno pre- delal, zato ne more podati dokončne jasne podobe o lastništvu gospostva do poznega 15. stoletja. Nedvo- mno pa je bilo gospostvo dobro stoletje navezano na rodbino Schweinbeck. 24 Tako – o darovanju Ljutomera leta 1415 – vsaj trdi Kovačič, Ljutomer, str. 185 ter na več mestih, na podlagi Slekovčeve trditve in glede na zapise v starejših objavah. V resnici pa Kovačič ni vedel, kam naj uvrsti tega prvega »ljutomerskega« Schweinbecka. Že na str. 145 ga je namreč razglasil kar za takratnega trškega sodnika (»sodnik v Ljutomeru«). Ta ozna- ka pa bi bolj ustrezala statusu nosilca tamkajšnje krvnosodne pravice. V naslednjih vrsticah mu je dodal še »podelitev« gra- du in gospostva leta 1419 iz rok nadvojvod bratov Ernesta in Friderika. Izpis rodbinskega priimka prevladuje v zgodnjeno- voveških virih; zgodnejši zapisni obliki sta bili Schweinpeck in Schweinpöck – obe se pojavljata tudi pozneje. S prepoznava- njem posamičnih članov štajerskega dela rodbine so še danes težave, saj spada med najmanj raziskane plemiške rodove na Štajerskem. Prim. Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 851 [1345], ki predvideva njihovo poreklo iz nekega dru- gega gornjeavstrijskega rodu (»Angeblich vom Stammhaus Schweinbach, Pfarre Gallneukirchen (OÖ), stammend«) in nadaljuje, da so »Besaßen in der Stmk. Luttenberg / Lju- tomer. Erloschen in der 1. Hälfte des 17. J. (?)«. Janez st. († 1425) in sin Jurij sta bila štajerska deželana, medtem ko je imel Peter Schweinbeck leta 1446 priznano deželanstvo na Kranjskem. 25 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 54. Skliceval se je na delo J. C. Hofrichterja Luttenberg in Untersteier. 26 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71: »Po Lasbergovi smrti sta 1415 avstrijska vojvoda Ernest in Friderik podelila grad in gospoščino Ljutomer v zajem Ernestovemu dvornemu mar- šalu …«. Drugič: kako je bilo z lastništvom in podelje- vanjem večjega števila t. i. strelskih dvorcev vzdolž Mure s pripadajočo posestjo in raznih manjših po- sesti? Strelski dvorci so, kot mnogokje drugje, nastali tudi na ozemlju vikariatnih župnij sv. Križ (Križevci) in Ljutomer, oziroma tudi na prostoru pozneje za- snovanega prvotnega ljutomerskega gospostva, pa tudi zunaj okvira gospoščinske zemlje, in bili, ena- ko kot celoten radgonski urad, ki je segal skorajda do Ščavnice, izvorno vladarjeva last. Ta jih je po do- končni opustitvi njihove primarne naloge pričel de- liti sprva v zajem ali dedni fevd, nato pa že v last oziroma odkup. Kot prvi med slovenskimi pisci jim je večjo pozornost namenil Kovačič.27 Nedvomno je roko tako nad njimi kot nad množino druge v virih omenjene drobne hubne ali vinogradniške posesti vseskozi držal in obdržal vladar. Na istočasne podeli- tve s strani več Habsburžanov je že bilo opozorjeno. Take in drugačne podelitve so se vrstile ves čas – do leta 1500 (in še pozneje) –, saj jim lahko sledimo v Historični topografiji I. To je lahko pomenilo le, da so bile številne te in druge oblike posesti ob strelskih dvorcih – enako kot ti sami – časovno že prej oziro- ma že dlje v preteklosti izločene iz gospostva. Ali pa je možno, da vladar gospostva v prvi polovici 15. sto- letja ni podaril, temveč ga je dal Schweinbecku sprva v dosmrtni in nato dedni fevd ter si hkrati pridržal pravico do prostega razpolaganja z deli gospostva glede na specifiko predvsem vinogradniških zemljišč (njihov pridelek)? Ta misel bi pač logično izključe- vala darovnico. Le tako si lahko pojasnimo nenehno naraščajočo količino tamkajšnjih vinogradniških in drugih zemljišč v rokah drugih trenutnih imetnikov ter že zgodnjenovoveških lastnikov. In tretjič: Kovačič je tudi v nadaljevanju pred- stavil po Slekovcu praktično dobesedno prepisano verzijo razvoja situacije z »lastništvom« gospostva v 15. in v prvi tretjini 16. stoletja – z dodanim novim zaključkom o Janezu Schweinbecku –, medtem ko je Pirchegger to kar izpustil. Takole pravita Sleko- vec in Kovačič, kar so povzeli tudi nekateri mlajši avtorji: Po dolgoletnih sporih Janezovega sina Jurija Schweinbecka z vladarjem je ta gospostvo prepu- stil Juriju v last. Po Jurijevi smrti in smrti njegovega istoimenskega sina Jurija je v Ljutomeru nastopil sin mlajšega Jurija Silvester Schweinbeck, poročen z Apolonijo Woytin z Ogrskega, ki je umrl leta 1497. Takrat so upravo gospostva prevzeli njegovi zeti, možje njegovih treh hčera. Kralj Maksimilijan pa jim je 8. januarja 1498 naznanil, da je grad, ki je po Silvestrovi smrti spet pripadel njemu, podelil »nove- mu oskrbniku« Jerneju Perneškemu. Ta se je takoj po podelitvi preselil na grad in tam v začetku 16. stole- tja umrl brez moških potomcev. Za njim je grad za kratek čas upravljal neki Lamberg. Zaradi vztrajne- 27 Kovačič, Doneski, str. 45–63; Kovačič, Ljutomer, str. 10–13 in na več mestih. 519 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 ga posredovanja nekaj vplivnih ljudi je novi deželni knez nadvojvoda Ferdinand leta 1521 grad dodelil Schweinbeckovim naslednikom oziroma Silvestro- vim hčeram in njihovim soprogom. Silvestrov sin (!) Janez Schweinbeck je nato 5. februarja 1524 dobil Ljutomer in druge zajme svojih prednikov od vladar- ja Ferdinanda, česar pa njegov oče Silvester ni dobil; vendar je kmalu umrl brez potomcev, saj že kmalu zasledimo nove lastnike gradu.28 Taka verzija je obveljala do nedavnega, saj je kljub kar nekaj očitnim nedoslednostim in luknjam nihče ni preverjal. Piscem v bran je treba dodati, da niso imeli na voljo več možnosti preveriti genealoških povezav omenjenih oseb. Avtor je trdno prepričan, da ne prvi ne drugi tamkajšnji Schweinbeck – Janez in Jurij st. – nista bila lastnika gospostva. Kovačič bi lahko to razbral iz izpisanega nagrobnega napisa sle- dnjega, v katerem vitez Jurij nima nikakršne tovrstne oznake, ki bi jo v primeru lastništva imel.29 Kritična točka celotne zgodbe o tej rodbini na Ljutomerskem in o vzpostavitvi na tri dele raz- deljenega gospostva je tako čas od smrti Jurija st. Schweinbecka leta 1459 oziroma po Kovačiču in Na- schenwengu že 1449. V tem času – nastop Jurija ml.30 ter za njim njegovega sina in naslednika Silvestra – bi lahko vsaj zaslutili, da je gospostvo postalo njuna dedna last. Hkrati se takoj nujno zastavi vprašanje: Če je res tako, kaj je bilo potemtakem od prvotne- ga obsega gospostva sploh podarjeno? Že do srede 15. stoletja je vladar iz njega – ob mnogih podelitvah drobne posesti – fevdno in pozneje lastniško izločil vse zgodnjenovoveške, poleg Ljutomera večje znane okoliške posesti: Babinci, Branek, Cven, Lukavci in Noršinci. Kovačič še opozarja, da si je gospostvo ne- kaj od njih, delno vsaj v Babincih in Cvenu, do srede 16. stoletja ponovno pridobilo.31 Vendar se je vmes, v razdobju od začetka osemde- setih let do leta 1497, tu moralo nekaj zgoditi, o če- mer pa dosegljivi viri za Ljutomersko molče. Kako bi lahko razjasnili tako vladarjev prevzem gospostva po Silvestrovi – ne smrti, temveč prej začasnem odhodu oziroma umiku, v deželnoknežjo last (ali pravilneje varstvo) ter podelitev v upravo Perneškemu in za njim Lambergu, kot tudi poznejši oziroma zakasneli 28 Slekovec, Grad in graščina; Kovačič, Ljutomer, str. 187–188; Janežič, Dolnji grad. 29 Kovačič, Ljutomer, str. 186–187. Še kurioziteta: Slekovcu je Kovačič, ob dobesednem prepisu iz njegove razprave, očital »krivo« branje letnice smrti Jurija st. iz tega zapisa (1459) in jo popravil v 1449, tudi na podlagi hkrati citiranega vira o ta- krat že umrlem očetu Janezu. Iz zapisa, ki ga je osebno preve- ril – to je očitno že iz drugačnega izpisa rimskih številk (!) –, pa je jasno razvidna letnica 1458 (?). Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 162. Tudi Naschenweng kot letnico smrti navaja 1449, prim. Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 370 [579]. 30 Jurij ml. naj bi bil po Schmutzu leta 1465 naveden kot »pl. Luttenberg« (!). Prim. Schmutz, Historisch-topographisches Lexicon 3, str. 540. Po Slekovcu naj bi umrl okrog leta 1480. 31 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 212. pojav Silvestrovih zetov, naslednikov na posesti, pa še morebitna prizadevanja druge linije Schweinbeckov za njeno pridobitev? Ponuja se namreč še ena verzija zgodbe, ki pa je trenutno ne moremo opreti na konkretne listinske dokaze. Je le plod znanih posrednih dokazov, ugibanj in primerjave s hkratnimi dogajanji v širši ljutomer- ski okolici. Potrditev te verzije bi/bo razvojni lok za- stavila v novi luči. Kot je znano, je prav tam in prav takrat vojaško deloval Jakob Székely (ponemčeno v Zekel) pl. Kövend, vojskovodja kralja Matije Korvi- na v času njegovih vojn s cesarjem Friderikom III. Zanj je osvojil vse tamkajšnje pomembnejše gradove in njim pripadajoče posesti: Gornjo Radgono, Ne- govo, Ljutomer, Ormož, Borl in Ptuj, torej pretežni del območja med Muro in Dravo razen Hrastovca in Maribora. Njegova vojska je semkaj zanesljivo vdrla prek Mure, verjetno tudi iz smeri gradu Dolnja Len- dava, na katerem je nekaj let poprej kratek čas bival kralj osebno in je položaj na desnem bregu verjetno dodobra spoznal. Hkrati se je Korvin s tem poho- dom hotel cesarju maščevati za nenaden uničevalni vdor in plenjenje cesarskih najemnikov prek Mure na območju dolnjega Prekmurja leta 1480. Madžari so se kmalu nato nedvomno polastili tudi najbližje Muri ležečega Gornjega Ljutomera in na njem za- gospodarili.32 To dejstvo, ki ga doslej v tem kontekstu ni bilo mogoče zaznati, sta posredno v zgodbo vpletla že Slekovec in po njem dobesedno Kovačič v opisu ose- be in vloge Jerneja Perneškega.33 Oba sta očitno ve- dela za madžarsko zavzetje, vendar ga nista zmogla projicirati v konkretno situacijo. In naprej: Historična topografija I kljub kar precej navedbam iz druge polo- vice 15. stoletja ne navaja nobenega vira za toponim Luttenberg med letoma 1490 in 1493 ter le en zapis za območje Lutenwerd med letoma 1469 in 1493.34 Skratka: skoraj gotovo je, da so se bili takratni ne- znani posestniki oziroma lastniki gradu – najverjet- nejši je takrat morda še nedoletni Silvester Schwein- beck s skrbniki – ob madžarskem vdoru in zasedbi prisiljeni umakniti na varno, verjetno k sorodnikom. Kmalu po Korvinovi smrti pa je madžarska zasedba opisanega območja doživela nepričakovan zasuk.35 Jakob Székely (Zekel), takratni vojaški poveljnik in hkrati gospodar območja, ga je v celoti izročil cesarju in bil za to bogato nagrajen. S tem je v Friderikove roke prišel tudi Ljutomer. Od tu pa je dogajanje v ob- 32 Več o tem dogajanju prim. Hozjan, Zgodnjenovoveško Prek- murje, str. 19–20, in o Jakobu Székelyju (Zeklu) str. 32–33, op. 42. O nedvomni zasedbi gradu Gornji Ljutomer prim. karto Vojne kralja Matije Korvina s cesarjem Friderikom III. 1477–90 v Slovenski zgodovinski atlas, str. 97. 33 Slekovec je v op. zapisal: »… Oženjen je bil … ter je bival mnogo let v Negovi, dokler ga ni leta 1487. iz tega mirnega zavetja pregnala ogrska sila. Prim. Slekovec, prav tam, str. 163 – op. na dnu strani, in Kovačič, Ljutomer, str. 188. 34 Blaznik, Historična topografija I, str. 442, in II, str. 575. 35 Prim. Hozjan, Vojak na krajini, str. 227–229. 520 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 stoječih virih zelo zamegljeno. Neznano je na primer, kdaj se je deželni knez Maksimilijan I. odločil gospo- stvo vnovič predati v roke Silvestru, ki pa še ni dopol- nil ustrezne polnoletnosti (dopolnjeno 24. leto), prav tako ni jasno, ali je to res storil. Zato je tu po Zeklovi predaji vseh osvojenih posesti logično nastavil ome- njena upravnika. Zdi se, da je po vladarjevi volji kot lastnik zanesljivo nastopil prav Silvester. Neovrgljiv dokaz za to so poroke njegovih hčera z ugledneži, ki jih brez ustrezne količine njegove zemljiške posesti za njihove dote ne bi bilo. Najprej poglejmo vse znano o Silvestru Schwein- becku in njegovem potomstvu. Schmutz o njem zapiše, da naj bi živel še leta 1507. Slekovec ga je označil za edinega Jurijevega sina in zadnjega živeče- ga Schweinbecka. To pa je Kovačič zavrgel, saj bi se mu sicer na tej točki nadaljevanje zgodbe z Janezom Schweinbeckom dokončno zamajalo. Kot kaže, se je Silvester rodil precej pred letom 1480 in je gotovo živel še v prvem desetletju 16. stoletja, kot je trdil Schmutz, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel biti oče hčerke, rojene leta 1502. Že s tem preverjenim podatkom Slekovčeva in Kovačičeva verzija o Sil- vestrovi smrti pred januarjem 1498 pade. Gotovo je živel še nekaj let zatem, najverjetneje vsaj do leta 1521 ali še kako leto dlje. O njegovem razmerju do gospostva Ljutomer je znana le še Naschenwengova predikatna oznaka zanj: »zu Luttenberg«, ki pa mu jo je dodal na podlagi že znanih starejših objav. Isti predikat Naschenweng pripisuje tudi njegovim hčer- kam ob njihovih porokah oziroma porokah njihovih otrok. Številni Naschenwengovi podatki o članicah nje- gove ožje družine so ob možni novi razlagi rodbinskih razmer sprožili resen dvom v vse tovrstne Slekovčeve in Kovačičeve navedbe, hkrati pa tudi veliko zmedo. Kot prva je tu informacija o Silvestrovi sorodnici (teti ali morda starejši sestri Marjeti) in Magdaleni, rojeni okrog 1460–1465, ki je v zakonu z Wolfgangom Ap- faltrerjem rodila hčer Amalijo. To so leta 1482 prvič poročili s Hartmannom pl. Holleneškim, gospodar- jem Slovenskih Konjic in Majšperka, ter po njegovi smrti (1508) v drugo z Janezom pl. Helfenbergom, s katerim sta umrla istega dne, 28. novembra 1535, in so ju skupaj z njenim prvim možem pokopali pri ptujskih minoritih.36 Novi so podatki o še več doslej neznanih Silvestrovih ženah, o verjetni drugi Uršuli in morda še tretji Evi Vogt pl. Wierand37 (?) – ome- njena Apolonija torej zagotovo ni bila edina. Na- schenweng namreč ob prvi poroki Silvestrove hčerke Uršule (1502–1549) kot njeno mater navaja Uršulo, roj. Alapić (Allapy), kar je pomenilo, da se je že sam 36 Prim. Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 503 [794] in 551 [873]. 37 Prim. prav tam, str. 380 [595]. Ta Eva je močno dvomljiva, saj jo Naschenweng navaja kot Silvestrovo ženo in mater Marje- te Schweinbeck, žene Jurija Frankopana Tržačkega, zato več o tem pri Frankopanih. povezal s to rodbino in ne šele s poroko hčerke, ver- jetno poimenovane po materi.38 Slednjo so okrog leta 1520 oziroma najpozneje do leta 1525 prvič poročili s Štajercem Krištofom Breunerjem pl. Stübingom (1495–1531). V drugo se je poročila v Straßgangu pri Gradcu pred 22. marcem 1534, in sicer prav tako s Štajercem Andrejem Rindscheitom pl. Friedbergom. Z obema je imela več otrok. Silvester je po sorodnici Marjeti (ali Magdale- ni) najverjetneje poimenoval svojo najstarejšo hčer Marjeto (verjetno med 1490 in 1500–1538) in jo ne- znanokdaj poročil z veljakom iz znamenite hrvaške knežje rodbine, najverjetneje grofom Krištofom II. Frankopanom Tržačkim.39 Slednji je s sinom Niko- lajem in njegovimi potomci nadaljeval tržačko linijo Frankopanov – neznano pa ostaja, ali je bil ta Nikolaj iz zakona z Marjeto Schweinbeck oziroma ali je bila ta edina Krištofova žena. Ime tretje Silvestrove hčerke Kovačiču ni bilo znano, Pircheggerju in drugim mlajšim piscem pa že: Barbara (pred 1500–med 1515 in 1520), ki so jo poročili s slavonskim plemičem madžarskega pore- kla Baltazarjem Alapićem pl. Velikokalniškim (med 1455 in 1465–1524).40 Tudi pri tej Barbari pri Na- schenwengu vlada zmeda – on je ne pozna in na nje- nem mestu večkrat navaja Evo (?). Dve Silvestrovi soprogi – upoštevajoč ne prav ve- liko verjetnost Kovačičevega podatka o Apoloniji – sta prišli onstran državnih meja; dvomu o tretji ženi pa nujno sledi vprašanje o le treh odraslih hčerkah iz treh zakonov. Če sta bili poroki hčerk s štajerskimi plemiči običajni, sta poroki z ženinoma iz hrvaške soseščine nakazovali željo Silvestrovega povezovanja z velikaši onstran državne meje. Pri tem je sledil ten- dencam čezmejnega poročanja, ki so se pojavile že v 14. stoletju in so bile tudi v širši soseščini Ljutomera še kako prisotne. Opisani primeri ženitnih zvez ta- kratnega novega gospodarja Ormoža in Borla Jakoba Székelyja in njegovih otrok so dovolj zgovorni. Poro- ke Silvestrovih hčera so v veliki meri narekovale pri- hodnje lastništvo oziroma končno stopnjo posestne razgradnje gospostva Ljutomer. 38 Prim. Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 772 [1214]. 39 Kovačič, Ljutomer, str. 188–189. Najnovejši hrvaški rodov- nik rodbine ga navaja kot Krištof II. Tržački – predikat po utrdbi Tržac pri Cazinu v današnji BiH (oče Ivan/Anž VIII. Frankopan Tržački – Brinjski), roj. med 1460 in 1476, u. 1530. Tu je nujno dodati, da je Naschenweng njegovo rojstvo zmotno postavil šele v leto 1499 (?), prim. v nadaljnjem teks- tu o Frankopanih. Hkrati ne sestavljavec tega rodovnika ne Naschenweng ne poznata Marjetinega rodbinskega izvora. Prim. še https://hr.wikipedia.org/wiki/Obiteljsko_stablo_ knezova_Frankopana. 40 Kovačič, Ljutomer, str. 188; Janežič, Dolnji grad, str. 5–6; Bla- gec, Baltazar Alapić, str. 66. Tudi tu, kot v še nekaj najnovej- ših objavah, je izpis priimka Schweinbeck zgrešen: »Po drugi puta se oženio s Barbarom Swampek, porijeklom iz Ljuto- mera u Sloveniji …«. 521 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 Zdaj v zgodbi nastopi še nedvomno zadnji z go- spostvom neposredno povezani član rodbine, Janez. Bil je potomec bodisi Silvestra, kot sta trdila Kovačič in Pirchegger, bodisi nekoga od Silvestrovih predni- kov oziroma katerega od sorodnikov iz druge rod- binske veje, kar ostaja neznano. Kovačič je Janeza že vključil, saj ga je spričo novih spoznanj moral. Pirch- egger pa ga je v stavku z že citirano trditvijo o njegovi pridobitvi deželskosodne pravice zmotno označil za vnuka (»Enkel«) prvega prejemnika gospostva Jane- za Schweinbecka – dejansko je bil oziroma bi lahko bil le njegov prapravnuk, vendar tega ne argumen- tira. Ta stavek pove vse o njegovem nadaljnjem la- stniškem statusu do gospostva. Če ne vemo, čigav sin je bil, je nedvoumno, da je do lastništva Ljutomera prišel po sorodstveni zvezi s Silvestrom. Avtor se tu omejuje na to zvezo in mora hkrati nujno dopustiti možnost, da je bil Janez Schweinbeck Silvestrov sin, rojen najpozneje pred letom 1500. Jasno je vsaj to, da bo izvor tega drugega Janeza Schweinbecka in po- sledično njegovih zvez z Ljutomerom brez dodatnih genealoških raziskav težko razkriti – če bo to sploh mogoče. Kot takemu ali kot članu druge rodbinske linije mu je vladar po Silvestrovi smrti, leta 1521 ali malo pozneje, priznal pravico do pridobitve posesti v last. To je lahko Janez osebno prevzel šele okrog leta 1524, morda ob takrat ustrezni polnoletnosti, tj. ob dopolnjenem 24. letu. Za vmesni čas je treba računati še na prizadevanja Silvestrovih hčerk oziroma zetov za izročitev po oče- tu dodeljenih dot v obliki posestnih deležev. V tem smislu bi bil delno logičen in razumljiv korak novega vladarja Štajerske, nadvojvode Ferdinanda, ki je ozi- roma naj bi takoj ob nastopu leta 1521, morda celo ob Uršulini poroki – medtem ko sta bili obe starejši sestri že poročeni –, in ne glede na lastniško pravi- co Janeza Schweinbecka takrat razdelil gospostvo na tretjine v smislu pripadajočih dot ter jih podelil v dedno last uglednim zetom Alapiću, Frankopanu in Rindscheitu. Ta Slekovčeva in Kovačičeva trditev pa stoji na zelo trhlih nogah že zavoljo neustreznih zetov: Rindscheit vsaj do leta 1533 ni bil poročen z Uršulo, zato bi na njegovem mestu moral biti Breu- ner. Morda je šlo le za zapis vladarjeve dobre volje o dodelitvi dot takoj po novici o morebitni Silvestrovi takratni smrti, ne pa že za njegovo konkretno odloči- tev. Razdelitev se ni udejanjila oziroma vsaj ne takoj; razlogi za tak razplet zaenkrat ostajajo neznani. Leta 1524 je – kar je zatrdil že Kovačič – prišlo do vladarjeve izročitve tako gospostva kot tudi pripada- jočega, vsaj pri Pircheggerju takrat prvič omenjenega deželskega sodišča Ljutomer Janezu Schweinbecku. Ta pa je kmalu zatem umrl, verjetno brez ustreznega dediča. O točnejšem času njegove smrti je morebiti pravo informacijo podal šele Naschenweng: 15. no- vembra 1527 je v Székesfehérvárju deželni knez Šta- jerske, kralj dežel svetovaclavske krone in pravkar tam novookronani svetoštefanski kralj Ferdinand svojemu zvestemu deželanu, takrat že tudi svetovalcu, kredi- torju in pozneje nedvomno najbogatejšemu Štajercu tistega časa Hansu Hoffmanu podelil v fevd gornin- ske prihodke (gornine) in desetine »pri Ljutomeru«, ki so »po izumrtju [ljutomerskih] Schweinbeckov znova pripadli« vladarju. Podelitev je nedvoumna, saj jo je kralj čez štiri leta z listino, izdano 18. junija 1531 v Pragi, obnovil oziroma še izboljšal v Hoffma- novo korist: že podeljene gorskopravne prihodke in desetino »pri Ljutomeru« mu je izročil v dedni de- želnoknežji fevd, kar izpričuje še drug sočasen vir.41 Šlo je za prihodke v goricah Stročja vas in Nunska graba, kar je Hoffman upravno vključil v gospostvo Grünbüchl. V njem so ostali še v naslednjih generaci- jah in so jih temu ustrezno vnašali v tamkajšnje vire.42 Potemtakem je Janez Schweinbeck umrl najpo- zneje do oktobra 1527 in ne šele, kot piše Pirchegger, »kurz vor 1540«. A tudi ta Pircheggerjeva trditev bi lahko bila pravilna! Po spisku »živečega plemstva dežele Štajerske« iz okoli 1540, ki ga je v poznem 19. stoletju objavil J. Zahn in ga je v svoj kompendij dodal Naschenweng, sta bila takrat navzoča kar dva Schweinbecka, Janez in Jurij, vendar je neznano, iz ka- tere rodbinske linije.43 Konkretnih podatkov o njem oziroma o njegovem družinskem stanju (poroka/e, otroci) pa tudi on ne navaja. Janezova dejanska smrt bo ostala uganka, pa tudi to, ali je bil poročen in imel otroke ali ne, saj bo v nadaljevanju opisana tudi ta možnost. Šele njegova smrt, kadar koli je že do nje prišlo, je omogočila omenjeno dokončno razdelitev gospostva Silvestrovim hčerkam in zetom. Neznan pa ostaja zadnji Schweinbeck, omenjen v zgodbi rodbine v Ljutomeru – Adam. Ta naj bi po Schmutzu umrl leta 1555 in bil pokopan prav tu,44 a je to ustrezno zanikal že Slekovec. Rodbina pa z Janezom ni izumr- la v celoti; vsaj ena (ali več) sorodna linija je živela še celotno 16. stoletje z vsaj dvema Krištofoma.45 41 Naschenweng, Wann erlosch das Geschlecht, str. 147: »Le- hensbrief … über Bergrechte u. Zehente zu Luttenberg, die nach dem Aussterben der Schweinpeck zurückgefallen sind.«, in prav tam, str. 149: »… K.(önig) Ferdinand I. wandelt Hans Hoffman die ihm ddo. 1527 XI 15 Stuhlweißenburg verlie- henen Lehenstücke in Erblehen um«. Prim. tudi Zadravec, Zastave in prodaje, str. 116. Kot zanimivost naj dodamo, da slednji vir – kot običajno pri vseh drugih zapisih o vladarjevih podelitvah v tamkajšnjih krajih, gradovih itd. – v tem primeru ne navaja, na katerem konkretnem prostoru so oboje pobirali: na gospostvu, deželskem sodišču ali uradu Ljutomer, kot je drugod navedeno za sosednjo Gornjo Radgono: Rakherspurg schlos sambt dem ambt vnnd lanndgericht, gl. prav tam, str. 114. 42 Prim. Die Urbare, zv. 3/I, št. 417, str. 463–464: Grünbüchl, Herrschaft – o podelitvi v dedni fevd leta 1531. 43 Prim. Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 1028 [1626]: Schweinpeck/Schweinböck, Hans, Jörg. 44 Schmutz, Historisch-topographisches Lexicon 3, str. 541. Ta Adam pa kljub svoji vsaj posmrtni prisotnosti nima nikakr- šne vloge pri lastnini oziroma posesti gospostva – kot takega ga ne omenja nihče. 45 Prim. imenska gesla o Schweinb(p)eckih v Die Urbare, Na- men- und Sachregister zu den Bänden 3/I–III, str. 358: Schwein- peckh, in drugod, kot tudi pri Naschenwengu na več mestih z imenom Krištof Schweinbeck. 522 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 Še nadaljevanje v zvezi s Hoffmanom: ta si je ne- odvisno od dobljenih deželnoknežjih ljutomerskih fevdnih koristi znal pridobiti še več prihodkov v širši ljutomersko-radgonski okolici. Po hčerkah Matije Perneškega, ki je leta 1507 od salzburške nadškofije fevdno pridobil pravico do vinske in žitne desetine na zemljiščih gospostev Radgona in Lipnica, je lahko po volji nadškofa Mihaela leta 1557 prevzel prav te. V letih 1562, 1565 in 1598 so nadškofje to pravico potrdili še njegovim dedičem in naslednikom (baroni Janez Friderik, Adam, Ferdinand ter njegovi nečaki Janez Friderik, Bolfenk Boštjan in Ferdinand).46 Lastniki delov gospostva od leta 1528 do nastopa rodbine Codroipo v 18. stoletju Predhodna razprava je na podlagi dosedanjih ob- jav lastništvo Dolnjega ljutomerskega gradu osvetlila do leta 1527. Osnovni pregled zgodnjenovoveških lastnikov se zato pričenja na tej točki. Vnovič pa se zastavlja vprašanje: Kaj konkretno so Silvestrovi zeti oziroma njihovi dediči še dobili? Kot zapisano, so bili iz prvotne posesti dotlej že izločeni manjši posestni sedeži Babinci, Branek, Cven, Lukavci in Noršinci, katerih prvotni obseg lahko le slutimo. Pirchegger je zapisal, da so si upravičenci do dote najpozneje do leta 1540 že razdelili ljutomersko po- sest: to so bili Marjeta, vdova po Krištofu Frankopa- nu, ki je umrla že leta 1538, sestra Uršula, takrat že poročena Rindscheit, in Janez (Ivan) Alapić. Podal je tudi podatek o višini leta 1542 dobljene skupne vsote njihovih prijav v okviru prvotne imenjske ceni- tve: 4462 funtov. Vsota je obsegala grad s 500 funti in gotovo še druge večje nepremičnine, deželsko so- dišče in celoten trg s prebivalci, medtem ko je bilo podložno prebivalstvo popisano na 196 kmetijah v 15 krajih. Za zaključno fazo razdelitve pa je bistvena listina z dne 28. julija 1546, s katero je deželni knez in kralj Ferdinand I. po letih prepirov med dediči in zavlačevanj potrdil obseg oziroma višino posestnih dot vsem takratnim upravičencem, razen že prej potrjene in dobljene Uršuline dote za prvo poroko z Breunerjem. Omenjena listina je pomembna tudi zato, ker so z njo Rindscheiti in Alapići ter njihovi dediči oziroma nasledniki med drugim pridobili pra- vico do plemiškega predikata »pl. Ljutomerski«, kar je nedvoumno pričalo o njihovih posestnih oziroma solastniških pravicah. Oboji so dobili skupno največji del »kolača«. Breunerji Kovačič te rodbine sploh ne omenja razen na enem samem mestu, pri Uršulini prvi poroki. Kot časovno prvo znano dokončno posestno odtujitev v smislu Schweinbeckove dote avtor označuje prav 46 Prim. Naschenweng, Wann erlosch das Geschlecht, str. 154– 155 in 159. Uršulino doto na osnovi poroke s štajerskim deže- lanom Krištofom Breunerjem (Breiner, Breunner, tudi Preiner, Prewner, Preuner), ki je poleg Stübinga imel v lasti gospostvo Fladnitz. Bil je sin prvorojenec Friderika I. Breunerja (pred 1465–1510), gospodar- ja Stübinga (danes Kleinstübing), ustanovitelja šta- jerske linije Breunerjev. Leta 1476 so si bratje Jurij, Bernard in Friderik Breuner po desetletnih razpr- tijah le razdelili dediščino po umrlem očetu Janezu (1425–1466). Friderik je v zakonu z Marjeto Rauber imel ob Krištofu še sina Filipa, oba začetnika odtlej dveh rodbinskih linij – avstrijske (Filip) in štajer- ske (Krištof ).47 Krištof je razmeroma zgodaj umrl (1531), pa vendar imel z Uršulo več otrok: sinove Karla Gašperja, Filipa, Jurija in Baltazarja – vsi so bili leta 1550 povzdignjeni v baronski stan – in vsaj še hčerko Ano.48 Rodbina pred poroko Krištofa in Uršule na Lju- tomerskem posestno ni bila prisotna. Krištofu oziro- ma, bolje, skrbnikom njegovih še nedoletnih sinov je uspelo celotno ljutomersko doto upravno vključiti v matično gospostvo Stübing. Po očetovi smrti so po- dedovali tudi to zemljiško posest in jo v imenjski ce- nitvi leta 1542 ter v popravkih leta 1543 že podrobno napovedali kot samostojen delež »gradu in gospostva Ljutomer«. Kot tako so jo navedli tudi v napovedi dimnine v letih 1572/1573. Šlo je za hubno oziroma urbarialno posest na območju prvotnega gospostva in raztreseno še drugod ter za gorskopravno posest med Veliko Nedeljo in Ljutomerom (Libanjski vrh, Slančja ves in do Gornjega Brebrovnika) v skupni vrednosti 60 imenjskih funtov (im. f.) 7 šilingov 25 denaričev. Zanjo so dali izpisati poseben register. Vprašljivo je, ali so ohranjeni vsi drobni zvežčiči z napovedmi, zato so tu predstavljeni podatki edini iz dosegljivih virov. Napoved dedičev Friderika Breunerja leta 1542 v okviru gospostva Stübing je obsegala naslednjo hub- no posest: podložnike v Ključarovcih nad Ormožem (Zw Khellerstarff vnnder frÿdaw gelegen) – 23 kmetij, ob Dravi v Obrežu, Šalovcih in v Selleniz Darff (?) – 17 kmetij, v krajih Formin, Dornava, Spuhlja – tu »dvori« (dvojna vrednost cele kmetije) in oštati, takrat že v zakupu več ptujskih meščanov; in gorskopravno 47 Novejša nemška genealoška preglednica zvezo Krištofa in Uršule navaja kot: prvorojenec Krištof Breuner pl. Stübing, poročen z Uršulo pl. Schweinbeck-Luttenberg (1502–1549). Prim.: https://de.wikipedia.org/wiki/Breuner. Druga pre- glednica pa izpostavlja druge podatke oziroma omenja še enega istočasno živečega Breunerja (!): Christoph Breuner (1495–1559), sin Friedricha B. (1460–?). Prim.: https://ka- iserhof.geschichte.lmu.de/10442. Naschenweng pa ne navaja njihovih genealoških podatkov, temveč ponudi le ustrezno literaturo, prim. Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 115–116 [172–173]. Nikjer v virih oziroma razpoložljivi li- teraturi ni mogoče zaslediti njihovega plemiškega predikata »pl. Ljutomer«. Sklep: niso ga pridobili ne leta 1546 ne po- zneje. 48 Za to Ano, poročeno leta 1544 s Krištofom pl. Kainachom, prim. Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 139 [206]. 523 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 posest: 31 vinogradov, ki so jih Breunerji imeli med (Veliko) »Sveto« Nedeljo in Ljutomerom na »vrho- vih« (vinogradniških legah): Libanja (7 vinogradov), Žerovinščak oziroma Žerovinski vrh (Khraunaw Berg) (15), Lunovec (5) in Gornji Brebrovnik (4), ter še sedem »dninarjev«. Napoved Jurija Breunerja: podložniki v kra- jih Ključarovci pri Ljutomeru (11 kmetij), Spodnje Krapje (10), Cven (vsaj 1); za celo vrsto nadaljnjih kmetij pa krajevnih oznak ni (!). Hkrati je bilo nje- govih še okoli 75 gorskopravnih sogornikov, znova nelociranih. Vladarjevi uradniki po pregledu dobljenih najav tisto leto niso bili zadovoljni z rezultati, zato je bilo treba leto zatem oddati dodatno napoved. Napoved dedičev Friderika Breunerja leta 1543: natančno so morali navesti gorskopravne prihodke »pri Ljutomeru« na Žerovinščaku, Libanjskem vrhu, Lunovcu in Gornjem Brebrovniku v obsegu 60 ve- der. Činžni mošt so pobirali v Zg. in Sp. Ključarovcih »blizu Ormoža« v obsegu 42 štrtinov. Dva domini- kalna vinograda pa so imeli pri Ključarovcih pri Lju- tomeru.49 Krištofov prvorojenec Karel Gašper baron Breu- ner, gospodar Stübinga in Fladnitza (1530–1570), poročen z Eleonoro pl. Villingen-Schoenenberg- -Seifriedsberg (1540–1603), je podedoval največji del ljutomerske dote. Pircheggerjeva trditev, da mu je deželni knez prav tisto leto (morda tik pred smrt- jo) podelil gospostvo Ljutomer hkrati z deželskim sodiščem, ni logična.50 Njegovi dediči so v dimnini 1572/1573 med drugim zajeli njegov delež gradu in gospostva Ljutomer. V zvežčičih z napovedmi dimnine Breunerjev so bile informacije in številčni kazalci njihove tamkajšnje posesti še konkretnejši.51 Napoved dimnine dedičev Karla Gašperja in Friderika Breunerja 1572: očitno so si prejemniki Schweinbeckovih dot razdelili celo sam objekt grad Gornji Ljutomer, saj so mu pripadali obdavčeni »trije dimniki«. Prijava je navajala še davek za dve viničar- ski hišici in eno kajžo ter za hubne podložnike: 51 celih kmetij, pet polkmetij in 15 kajž, vendar vse ne- lokalizirano. Posebej je napoved oddal tudi Friderik Breuner za svoje urade – med njimi urad Šalovci: za tamkaj- šnjih 20 celih kmetij, dve polkmetiji in eno kajžo, ter urad Ključarovci nad Ormožem: za tri dvore, 21 celih kmetij in kajžo, ter še za osem gorskopravnih vino- gradov brez lokacij. Skupni obseg posesti Breunerjev se je v primerjavi z imenjsko cenitvijo povečal. Številke so bile visoke, vendar brez konkretnih lokacij. Tudi to napoved di- mnine je bilo treba popraviti. Vdova Karla Gašperja 49 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1176: Stübing, Herrschaft, str. 1510– 1513; StLA, Laa. A., Gültschätzung 1542: 4/29 – Stübing. 50 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 54, brez navedbe vira. 51 StLA, Laa. A., Rauchgeld 1572/73, Nr. 7 − Stübing. Eleonora je v imenu njegovih nedoletnih dedičev za njegov del gospostva Ljutomer 22. aprila 1573 potr- dila in pečatila popravke dimnine: v trgu Ljutomer – 24 plačnikov; 66 polkmetij v krajih Ottendorf (?) osem, Sv. Križ (Križevci) ena, Ključarovci pri Ljuto- meru (Schliesseldorff) šest, Lukavci in Grlava po ena, Babinci (Wanzendorff) šest, Krištanci (Cristndorff) tri, Cven (Wiendorff) osem, Mota šest, »ovčarski dvorec« (Schafferey Maierhöffl ?) šest, Stročja vas devet, Vnder hauser52 štiri, Radomerje (Pücheldorff) tri in Jastrebci štiri; za urad Šalovci pa še dodatno: tri cele kmetije, tri polkmetije; v krajih Žerovinci (Granaudorf), Bre- znica, Selleyzdorf (?) in Brebrovnik skupaj pet kmetij; za urad Ključarovci nad Ormožem pa kar 20 celih kmetij. Te navedbe Breunerjevih najav predstavljajo za- enkrat najstarejše zanesljive podatke o obsegu kakega od posestnih delov gospostva Ljutomer, ki so bili kot poročne dote dodeljeni dvema od Schweinbeckovih hčera. Razen krajev, ki so spadali v ugotovljeni prvot- ni obseg gospostva, so razvidne tudi druge, celo dokaj oddaljene lokacije. To priča o tem, kako raztresena je bila posest gospostva do zgodnjega 16. stoletja. Leta 1577 je vdova Eleonora Breuner kot skrb- nica otrok, ki jih je imela s Karlom Gašperjem, od Gotfrida Breunerja dobila v razpolaganje celotno go- spostvo Stübing. Leto zatem (1578) je prav to posest v njihovem imenu prodala Janezu Krištofu Rind- scheitu st. S preostalo posestjo rodbine na širšem območju med Ptujem in Ljutomerom, še naprej v upravnem okviru Stübinga, pa tudi z novopridoblje- no, je nato gospodaril odrasli sin baron Jakob Breu- ner. Kovačič po Slekovcu navaja, da je bil ta – morda pa kdo od Breunerjev že pred njim (?) – hkrati lastnik gospostva Sv. Marko pod Ptujem (danes Markovci), ki ga je leta 1605 v celoti prodal Ivanu Draškoviću.53 Kot bomo videli v IV. poglavju, je ta posest še mnogo pozneje vključevala tudi obsežne dele območja Lju- tomerskega. Zato je zanimivo vprašanje, kdaj in kako so jo Breunerji pridobili. Jakobu je sledil njegov sin Maksimilijan Breuner, ki je 1. januarja 1630 celotno gospostvo Stübing prodal baronu Amelreichu pl. Iv- niškemu (Eibiswald), ta pa že 9. julija 1632 naprej knezu Janezu Antonu Eggenbergu. Knez je malo pred tem pridobil gospostvo Waldstein, h kateremu je takrat pripojil Stübing v upravno celoto. Združe- 52 Morda zaselek med današnjimi Lokavci in Radvenci ter pod Radvenskim vrhom, malce nad gradom Negova (verjetno zato ta toponim (!)), ki ima na jožefinski karti identičen to- ponim Podrenczi Vel Unterhaus, tudi Podrenzi oder Unterhaus. Ob tem je zanimivo, da ta karta sploh ne označuje takratnega kraja Lokavci, temveč je toponim izpisan kot »Lokavski vrh« (Lokauczen/Lokavzn B.(erg)); tako bi zaselek Vnder hauser / Unterhaus Podrenczi lahko bil celo zasnova današnjega kraja Lokavci. Prim. Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, 6: Opisi, str. 70, 250 in 348, in Karte, sekcija 144 A 2. Pro- blem oziroma vprašljivost te lokacije je njena oddaljenost in zato izstopanje glede na druge naštete kraje. 53 Kovačič, Ljutomer, str. 194. 524 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 na posest Waldstein-Stübing je z izumrtjem moške linije prešla na kneginjo Jožefo Marijo Eggenberg in njenega moža, grofa Viljema Sinzendorfa.54 Frankopani Sklenitev zakona Silvestrove prve hčerke Marjete pl. Schweinbeck s Krištofom Frankopanom († 1530) je bila glede na ženinov rodbinski ugled prej nenava- dna kot običajna. Obema naj bi bila ta zakonska zve- za edina, njuni otroci pa naj bi bili po Naschenwen- gu vsaj štirje.55 Glede dote in njegovega posestnega nastopa na Ljutomerskem sta Slekovec in Kovačič trdila, da je Krištof »postal solastnik dolnjegrajske gospoščine« in da se je po smrti Baltazarja Alapića »zelo potegoval za Dolnji grad«, kar pa je nedokaz- ljivo in hkrati glede na takratne razmere te rodbine dvomljivo. Prav leta 1527 se je namreč del rodbine Frankopanov odločil podpreti protikralja Madžarske Ivana Zapoljo in se zoperstaviti še ne docela potrje- nemu kralju Ferdinandu Habsburškemu. Član rod- bine Krištof I. Brinjski (tudi Ozaljski) je septembra oblegal strateško pomemben grad Varaždin, kjer pa je nenadejano umrl in od obleganja ni bilo nič. Kralj Ferdinand je to potezo rodbini zelo zameril; najver- jetneje zato je njegova takratna potrditev izročitve dote Marjeti in Krištofu izostala. Težko je drugače logično razložiti, zakaj je vse do smrti ni dobila ne ona ne njeni otroci. Tega Krištofa je Kovačič56 očitno zamenjal z dru- gim članom rodbine, v prvi polovici 16. stoletja ži- večim »Krištofom«, pravilno Volkom (Vuk) I. Fran- kopanom Tržačkim (tudi Brinjskim). Ta naj bi se po Marjetini smrti in »pomiritvi« rodbine s kraljem leta 1546, ko je umrl, potegoval tudi za to doto oziroma posest. Gotovo je le to, da je zaprosil zanjo v obsegu dobrih 25 im. f. Vendar razvoj lastniških razmerij v 16. stoletju jasno priča o tem, da jim kralj ni odobril ničesar. Odtlej namreč o Frankopanih na Ljutomer- skem ni več govora. Dejstvo pa je, da so v širši okolici neznanokdaj gotovo pridobili posest s sedežem na gradiču zahodno od Središča ob Dravi, kjer je jo- žefinska vojaška karta iz druge polovice 18. stoletja označila ostanke oziroma ruševine Frankopanovega »gradu« (Merkmahl eines Schlosses von Frangepani).57 Naschenweng je na istem mestu zabeležil tudi poznejšo poroko Elizabete, starejše sestre Marjetine- ga moža Krištofa, z Janezom Alapićem († 1567). 54 Prim. spletno stran: https://www.stuebinghistory.at/Die- -Breuner-und-andere-Herren-in-und-um-Stuebing/; https://www.stuebinghistory.at/Eggenberger-Dietrichstein- -in-Stuebing/. 55 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 380 [595], kjer, kot že zapisano, pisec ne pozna Marjetine rodbinske pripad- nosti. V oba nadaljnja podatka ter v vse naslednje avtor izraža vsaj malce dvoma. 56 Kovačič, Ljutomer, str. 188–189. 57 Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, 6, Opisi, str. 224 in 301, in Karte, sekcija 198 A2. Nekaj pred koncem 16. stoletja je domnevno pri- šlo celo do vnovične poroke Frankopana in Schwein- beckove, kar priča o tem, da sta rodbini ohranili stike. Jurij III. Frankopan Tržački († 1608), vnuk prav tega Krištofa in Marjete, je poročil Marjeto, hčerko Silve- stra Schweinbecka »pl. Luttenberg« in njegove tretje soproge Eve Vogt pl. Wierand (!?).58 Vendar to skoraj gotovo ne drži. To bi namreč pomenilo preobrat v podatkih o rodbini od dolžine Silvestrovega življenja naprej, kot tudi v imenu njegove že tretje žene (po- roka je v hrvaškem rodovniku zavedena z nevestinim priimkom Schweinpöck). Tako lahko Naschenwen- gu verjamemo le pri slednjem: potemtakem bi ta, že tretja Marjeta – ki jo poznamo le na osnovi tega po- ročnega vpisa – lahko bila iz druge, še živeče linije rodbine ali morda celo hči samega Janeza Schwein- becka. Vendar je slednje zgolj ugibanje. Rindscheiti Leto ali največ dve po smrti moža Krištofa Breu- nerja se je še razmeroma mlada Uršula Schweinbeck poročila z vojnokrajiškim poveljnikom Andrejem Rindscheitom (med 1485 in 1495–1569). Ta ni bil sin tistih staršev, ki jih navaja Kovačič, temveč je bil sedmi otrok Dietmarja Rindscheita pl. Rabenstein in Schielleiten ter Rozine, roj. Windischgräz.59 Rodbi- na se je zelo zgodaj posestno zasidrala na vzhodnem Gornještajerskem; baronat so pridobili leta 1607, nato pa tri desetletja pozneje kljub številnim otrokom izumrli. Toponimični spomin nanje se je na Ljuto- merskem vse do danes ohranil v toponimu Rinčetova graba vzhodno od Dolnjega gradu. Zanimiv je tudi podatek, da so Rindscheiti po dokončnem izumrtju vseh Schweinbeckov lahko prevzeli njihov rodbinski grb (merjasec). Uršula in Andrej, za katerega je bila to prva poroka (drugič poročen takoj po njeni smrti leta 1549), sta imela pet sinov: leta 1534 trojčke Pan- kracija, Jurija in Silvestra (ta bi ime lahko dobil po dedku) – vsi so umrli v prvih petih letih življenja –, Janeza Krištofa st. in Ferdinanda. Andrej je s takoj- šnjo drugo poroko z Regino pl. Windischgräz dobil še pet otrok, med njimi Žigo in mlajšega Sajfrida (ta je odšel na Dansko). Hkrati si je močno prizadeval za pridobitev deleža Uršuline dote: v listini iz leta 1546 naj bi njemu potrjena ljutomerska posest obsegala dobrih 72 im. f. – to posest je tudi dobil. To imenje je bilo po imenjski vrednosti kar slabih trikrat večje od omenjene Marjetine dote in malce večje od Uršuline dote za prvo poroko. Z njegovo smrtjo se je ta nujno razdelila med vse dediče. Tudi Andrejevega sina in naslednika, krajiškega poveljnika v Bajcsi (Weitschawar) in Zagrebu, Ja- neza Krištofa st. Rindscheita (med 1535 in 1540– 58 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 380 [595]. 59 Za vse genealoške in druge podatke o Rindscheitih prim. Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 771–773 [1213– 1216] in 851 [1345], in v Kovačič, Ljutomer, str. 191–193. 525 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 28. 10. 1586) Naschenweng označi kot »pl. Fried- berg in Ljutomer«. Po starših je bil dedič večjega dela njune ljutomerske posesti. Kot zapisano, je leta 1578 od dedičev Karla Gašperja Breunerja kupil še lep del tamkajšnje zemlje in jo vključil v svoj delež. Nekaj od dediščine po Andreju sta dedovala tudi njegova pol- brata Žiga in mlajši Sajfrid, pa tudi drugi – namreč otroci Janeza Krištofa, med njimi sin Andrej. Z njim, Andrejem Rindscheitom († 1611), je veja rodbine, ki je izšla od njegovega deda Andreja, dokončno izumr- la. To posest so najverjetneje dotlej že razprodali in je postala eden od temeljev poznejših posesti, opisanih v IV. poglavju. Alapići (Allapy) in Draškovići O obeh rodbinah je v zvezi z Ljutomerom na- pisanega dovolj, da ju ni treba posebej predstavljati. Slekovčevi in Kovačičevi genealoški in drugi podat- ki o njunih članih v zvezi z ljutomersko posestjo, ki jih novejši slovenski pisci nekritično povzemajo, so v več primerih neustrezni. Avtorju so bili na voljo Na- schenweng in novejše hrvaške objave ter še neobjav- ljena disertacija Mandušićeve.60 Poroka Baltazarja Alapića s hčerko Silvestra Schweinbecka najverjetneje ni bila prva zveza obeh rodbin. Baltazar je bil vojak z več kot tridesetletno kariero protiosmanskega borca, tipično za pripadnike srednjega in višjega slavonskega plemstva. Bil je gra- diščan in poveljnik številnih utrdb v Slavoniji, zatem pa je postal (v časovnih razmikih) trikratni podban Kraljevine Slavonije in ban v Jajcu. Zahvaljujoč tem funkcijam si je v obliki darovnic ali z nakupi prido- bil mnoge posesti v Križevski in Zagrebški županiji, hkrati z njimi pa še funkciji župana obeh županij. Najpomembnejša posest je bil grad Veliki Kalnik, po katerem so on in njegovi nasledniki smeli nositi plemiški predikatni naziv pl. Velikokalniški (Veliko- kalnički). Poročil se je vsaj trikrat. Barbara ali Eva – ali morda ista ženska z dvema imenoma (?) – Schwein- beck je bila njegova druga soproga. Glede njenih imen je tako: Slekovčevim in Kovačičevim navedbam o Barbari se na osnovi nove madžarske raziskave o slavonskem plemstvu v 16. stoletju pridružuje Bla- gec. Naschenweng sicer nima genealogije Alapićev; kot starše pri porokah hčerke Katarine pa kar trikrat navaja Baltazarja in Evo. Poglejmo: prvič so jo že po očetovi smrti poročili z Boštjanom pl. Weisseneck- om s Kapfensteina, a je ta umrl pri osmanskem oble- ganju in zavzetju Osijeka leta 1536. Mlado vdovo s sinčkom Baltazarjem, imenovanim po dedku, so nato 29. januarja 1542 poročili z Gandolfom pl. Kaina- chom (21. 5. 1518–Ljutomer 14. 4. 1551, pokopan pri ptujskih dominikancih), (so)lastnikom gospostev Pichlern in Ljutomer (sic!), s katerim sta živela v 60 Prim. že citirano Blagec, Baltazar Alapić, in dodatno za Dra- škoviće Mandušić, Povijest obitelji Drašković. Ljutomeru. V tretje se je 24. septembra 1553 prav tu poročila z Janezom st. Helfenberškim.61 Drugi Naschenwengovi podatki pa prav na tem mestu vodijo v čisto spekulacijo: če kot dejstvo vza- memo zakonsko zvezo Silvestra Schweinbecka in Uršule Alapić, se Baltazar ni oženil z njuno hčerko, ki bi tako bila njegova krvna sorodnica. Skorajda go- tovo je bila njegova soproga hči Apolonije ali morda celo tretje – Eve. V primeru slednje matere pa bi bilo hčerkino ime Eva seveda bolj logično kot Barbara. O tem, ali bi lahko šlo celo za dve Silvestrovi hčerki raz- ličnih mater – sestri Barbaro in Evo – ter za kar dve Baltazarjevi poroki z njima, pa lahko samo ugibamo. Imenovana tako ali drugače, Baltazarju je ta soproga rodila le sina Janeza in hčerko Katarino, ki sta postala dediča njene ljutomerske dote. Katarinino bivanje na Gornjem Ljutomeru je bilo najverjetneje povezano z že pri Breunerjih omenjeno solastniško delitvijo grajskega poslopja, in sicer v dogovoru z bratom. De- lež posesti Alapićev in za njimi Draškovićev je bil nedvomno obsežnejši kot Breunerjev. Baltazar do smrti ni postal solastnik Dolnjega gradu. To je postal sin Janez (okrog 1515–9. 9. 1567), ki mu je uspelo, da se je rodbina na temelju očetovega pridobljenega ugleda do srede 16. stoletja povzpela med magnatski sloj na Hrvaškem, tudi z njegovimi porokami: z že omenjeno Elizabeto Frankopan in z Marjeto Zrinski.62 Mednje so takrat ob Alapićih (ba- roni od 1555) spadale le še rodbine Zrinski (grofje od 1554), Erdődy (grofje od 1565), Frankopani, Bla- gajski, Táhy in Kaštelanovići (Kastellánfy, grofje od 1569). Janez je imel ob predikatu »pl. Velikokalnički« tudi že predikat »pl. Ljutomer«.63 Iz teh zakonov je dobil sinova Nikolaja in Gašperja ter hčer Barbaro – njeno ime bi lahko kazalo na konkretno ime njene matere. Prvorojenec, krajiški poveljnik Nikolaj baron Alapić († Ljutomer 1585, tu tudi pokopan), je med drugim podedoval ljutomersko doto. Zakonsko se je zvezal vsaj dvakrat: prvič s Saro Pethő pl. He- tes († Ljutomer 4. 10. 1582, tu pokopana skupaj z možem) iz rodbine, ki si je v zgodnjem 17. stoletju pridobila grad in gospostvo Ormož, ter v drugo 27. oktobra 1585 z Elizabeto Rothal pl. Thalberg († 6. 4. 1602), desetletje po njegovi smrti v drugo omoženo z Wolfom pl. Pranckhom Riegersdorfskim.64 Podat- ki omogočajo trditev, da je bil Nikolajev rodbinski sedež prav Gornji Ljutomer. V obeh zakonih se mu je rodila in ga tudi preživela le hči in edina dedinja Marija Ana (1578–Ljutomer 24. 11. 1629, pokopa- na tam 14. 1. 1630). Nikolajev brat Gašper († 1584), 61 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. [206] in [795], in 2, str. 943 [1496]. 62 Za slednjo Marjeto prav tam, 2, str. 1003 [1587]. 63 Prav tam, 1, str. 346 [539]. Tu ga tako označi v podatku o poroki Janezove hčerke Barbare z banom Petrom Erdődyjem. 64 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 49 [63] in 104 [153], in 2, str. 782 [1230]. 526 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 kot hrvaško-slavonski podban najpomembnejši član rodbine, z Ljutomerom ni imel nič. Alapići so z obe- ma bratoma dokončno izumrli. Dedinja vseh Nikolajevih posesti, tudi ljutomer- ske dote Schweinbeckov, je tako postala Nikolajeva edinka. V oporoki ji je oče določil zahtevo za izplači- lo njegove tete Barbare, žene velikaša Petra Erdődyja – visoko vsoto od dediščine 36.000 goldinarjev, kar se je z letnimi prihodki iz Ljutomera začelo odplače- vati takoj po njegovi smrti. Najpozneje leta 1595 so jo omožili s Petrom Draškovićem. To je bila njegova edina poroka, kar je bilo v tistih časih prej nenavadno kot običajno. Odtlej je bila ljutomerska posest malo manj kot osem desetletij povezana z eno v 17. stoletju naju- glednejših visokoplemiških rodbin v hrvaškem so- sedstvu. Peter Drašković († 17. 2. 1616), poleg brata Ivana (ki je kupil posest Sv. Marko – danes Markov- ci pri Ptuju) in Jurija najmlajši sin barona Gašperja Trakošćanskega, ugleden vojaški poveljnik in poznej- ši hrvaško-slavonski ban, je bil v mladosti v nenehnih denarnih zagatah, ki mu jih je povzročil nerazumno zadolženi oče. Ženitev mu je hkrati prinesla olajša- nje: leta 1595, verjetno takoj po poroki, mu je sopro- ga Marija Ana zastavila svojo ljutomersko dediščino v ocenjeni vrednosti 122 im. f. (!), kar je nenavadno, saj je z njenimi prihodki razpolagala še živeča Bar- bara, vdova Alapić. S pridobljeno ustrezno dobro materialno podlago je utemeljil posebno rodbinsko vejo, ki se je po svojem sedežu poimenovala »ljuto- merska«. Oba sta tu nedvomno tudi živela in imela osem otrok: sinova Gašperja in Franca ter hčerke Saro, Katarino, Barbaro, Evo, Suzano in Uršulo (kot redovnica s. Cecilija). Dedič Ljutomera je bil prvorojeni sin Gašper (18. 4. 1605–22. 5. 1662 oziroma 1668 (?)), baron Tra- košćanski in Ljutomerski, gospod Klenovnika, Bra- neka, Vukovine in Velikega Kalnika. 9. junija 1630 se je poročil z Ano Veroniko pl. Eibiswald (Ivnik) (1611/12–2. 4. 1654) in leto zatem od Mailgräberjev kupil – po Mandušićevi pa nasledil (morda po malo prej umrli materi) – sosednje gospostvo Branek z gradičem, ki je bil udobnejši za bivanje, in ga pridru- žil Ljutomeru, kar pa je trajalo le do odkupa Brane- ka s strani Tomaža Ignaca Maurerja/Mauerburga.65 Hkrati je celotna takratna rodbina Drašković isto leto (1631) prejela podelitev grofovske časti, s katero je dosegla karierni vrhunec. Svetoštefanski kralj Fer- dinand II. je njene pripadnike v okviru Madžarskega kraljestva povzdignil v grofe Ljutomera s potrjenimi ostalimi predikati. 14. septembra 1635 jim je čast po- trdil in dodal trajnost naziva za vse njihove potomce obeh spolov. Tamkajšnje gospostvo je tako postalo edini temelj grofovskega predikata rodbine, ki ga je treba po Naschenwengu dodajati njihovim potom- 65 Prav tam, str. 340 [530] in celoten sestavek o Draškovićih str. 307–309 [478–482]. cem do 19. stoletja in še naprej, saj do danes niso izumrli. Vladarjeva poznejša potrditev časti v okviru cesarstva pa ni znana. Že jeseni 1631 naj bi Gašper svoj delež Ljutome- ra razdelil med več članov rodbine, med njimi tudi starejši sestri Sari († 1673), poročeni v rodbino gro- fov Rima-Seči.66 Gašper Drašković ob štirih hčerkah ni imel sinov ter je bil zadnji moški solastnik ljutomerskega gradu in posesti iz te rodbine. Živel je izrazito prek svojih realnih materialnih zmožnosti, saj je kot mecen veli- ke vsote vlagal v gradbeno-arhitekturne in umetno- stne projekte, za katere se je kar naprej zadolževal in odprodajal lastno posest. Hkrati je imel mnoge druge izdatke, ki so bili običajni za takratni magnatski sloj. Posledično je reševal denarne stiske, kot je vedel in znal. V ta namen je izkoristil tudi prvo hčerko Ma- rijo Evzebijo (9. 1. 1632–24. 9. 1650): zaročil jo je z Jurijem Frankopanom, nato pa zaroko razdrl in se o poroki pogodil s pozneje znamenitim Nikolajem Zrinskim, ki mu je obljubil polog velike količine go- tovine, Gašper pa za doto celotno posest Branek in dele dveh poglavitnih rodbinskih posesti Trakošćana in Klenovnika. Ko so tik pred poroko za to izvedeli njegovi sorodniki, je nastal škandal, ki se ni polegel niti po poroki (ta je bila na Braneku 11. februarja 1646).67 Še hujši škandal pa je izbruhnil po hitri smrti Ma- rije Evzebije (1650), ko bi Gašper moral Zrinskim izpolniti obveze iz pogodbe, pa jih ni zmogel. Ti so nasilno vdrli na območje posesti in si prilastili devet krajev. Spor je rešil šele kralj Ferdinand III. Pri tem pa lahko omenimo tudi kurioziteto: razen denarja je Zrinski zahteval in tudi dobil 20 sodov vina, od tega deset iz Ljutomera (!). Že vmes in nato do smrti je Gašper v skrajni denarni stiski razprodajal manjše in večje dele tamkajšnje posesti, ki jih je nesmiselno vnovič naštevati.68 Kupce je našel tako med Štajerci kot med hrvaškim in madžarskim plemstvom. Poroke Gašperjevih sester, njegovih hčera in nji- hovih potomcev so z delitvenimi dotami dokončno zapečatile nadaljnjo usodo nekdaj ogromnega lju- tomerskega gospostva. Z Gašperjevo smrtjo je la- stništvo postalo težko pregledno: ob že dotedanjih so se pojavili štirje novi solastniki Dolnjega gradu in neznane pripadajoče posesti: sestra Sara, poročena z grofom Dionizijem pl. Rima-Sečijem,69 lastnikom Gornje Lendave in Murske Sobote, ter člani z grofi- cami Drašković poročenih rodbin Rattkay, Svetonič in Prankh. Te deleže sta nato že kot nova lastnika Braneka postopoma odkupovala dr. Tomaž Ignac 66 Mandušić, Povijest obitelji Drašković, str. 150 in op. 709. Av- torica pri tem citira Slekovčevo razpravo Grad in graščina, str. 181, kjer pa tega ni (!), kot tudi pri Kovačiču ne. 67 Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 1004 [1588]. 68 Kovačič, Ljutomer, str. 194–199. 69 Več o tej rodbini Hozjan, Zgodnjenovoveško Prekmurje, str. 23–25 in 33–39. 527 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 Maurer baron Mauerburg in njegov istoimenski sin Tomaž Ignac ml., sin slednjega oziroma vnuk prvega Maurerja Jurij Anton Ignac pa je odkupil še objekt Dolnji grad. S tem se dokupi in priključitve nekdaj ljutomerske posesti očitno niso zaključili. Za njimi je celotno združeno posest s poroko pred sredo 18. stoletja podedovala rodbina Codroipo in jo imela v lasti do razpustitve gospostev, v močno zmanjšani in lastniško spremenjeni obliki pa še naprej. Jurij Anton Ignac baron Mauerburg je leta 1719 poravnal še zadnje dolgove Rattkayev in tako postal edini lastnik Dolnjega gradu, ki ga je nato pridružil Braneku, Cvenu in dvoru Babinci. Z dvema žena- ma je imel skupaj enajst otrok, vendar sta predpisano polnoletnost za dedovanje posesti (dopolnjenih 24 let) dočakali le dve hčeri, Ana Eleonora Šarlota (20. 1. 1722–Branek 7. 1. 1765) in Ana Jožefa Konstanci- ja.70 Njun skrbnik je postal Karel Leopold baron Ga- belkhofen, ki je s posestjo gospodaril polnih 14 let. Za glavno dedinjo je bila določena starejša od njiju – Ana Eleonora. Skrbnik jo je dal v zakon furlanske- mu plemiču Francu Ksaverju grofu Codroipo († 15. 4. 1779), kar ni bilo nič nenavadnega oziroma je bilo v skladu z družinsko tradicijo iskanja partnerjev na skrajnem zahodu notranjeavstrijskih dežel: že njen dedek se je poročil z Ano Marijo grofico Coronini pl. Cronberg. Ana Jožefa je postala nuna (sestra Ksa- verija), pristopila k dominikankam v Gradcu in se odpovedala svojemu delu dediščine v korist svojega reda. Tako je Ana Eleonora s soprogom 20. februarja 1746 postala prava in edina lastnica Braneka, Dol- njega gradu, Cvena, Babincev in drugih zemljišč.71 Rodbina Codroipo Iz Furlanije izvirajoči Codroipi so s poroko Fran- ca Ksaverja in Ane Eleonore, roj. baronice Mauer- burg (4. 11. 1744), prišli do priložnosti dedovanja celotne združene posesti. Njun univerzalni dedič je postal nečak Hieronim († 1840) grof Codroipo, nato štajerski deželan. Enako kot njegov stric je tudi on vso tamkajšnjo posest prepustil v oskrbo upravnikom ter do smrti živel v Italiji. Po njem so jo podedovali sin Franc grof Codroipo, njegova sin in vnuk Hiero- nima ter sestra slednjega Lucija. Po prezgodnji smrti brata Hieronima se je ta s pogodbo z nečakom Hie- ronimom grofom Codroipom leta 1891 dogovorila o delitvi posesti: Hieronim je dobil Branek, Lucija pa Dolnji grad.72 70 Za vse genealoške podatke o Mauerburgih – tudi v nadalje- vanju – prim. Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 662–664 [1039–1041]. 71 Janežič, Dolnji grad, str. 7–8. 72 Prav tam. II. Gospostvo Branek ter imenja Cven, Babinci, Noršinci in Lukavci Gospostvo Branek (»Gornji grad«; Mallegg) V zadnjih dobrih dvajsetih letih sta o tej posesti pisala M. Janežič in J. Donša, oba na osnovi Slekov- čeve in Kovačičeve objave. Tako bom na tem mestu opozoril le na nove podatke, s katerimi lahko dopol- nim že znane. Za poznosrednjeveško dobo je o posestnem sede- žu na hribu nad krajem Branoslavci zelo malo podat- kov. Janežičeva v celoti povzema Kovačiča,73 Donša pa je pravilno opozoril na Kovačičevo zgrešeno trdi- tev o rodbinskem imenu Perneških, ki naj bi izviralo iz kastelonima oziroma toponima Brunigl (Branek?). Hkrati je zastavil »privlačnejše« vprašanje, ali ni bilo prav obratno. V resnici so Perneški dobili ime po nekdanjem gradu (zdaj razvalina) Pernegg južno od Brucka na Muri.74 V Historični topografiji I se izpis predstavlja le kot toponimični pojem – to pomeni, da omemb objekta, razen tamkajšnje kurije iz poznega 13. stoletja, v dosegljivih virih do začetka 16. stoletja ni.75 Kraj Brunigl so Perneški dobili v fevd v prvi po- lovici 15. stoletja skupaj z drugimi okoliškimi posest- mi in prihodki. Vendar je bil njihov spodnještajerski posestni in lastniški sedež grad Negova, ki so ga imeli v lasti do izumrtja rodbine (1532). Nihče od članov rodbine Braneka ni navajal v svojem plemiškem pre- dikatu. Očitno so ga kot že dokončno osamosvoje- no posest prodali Herbersdorfom že nekaj prej, saj o pridobitvi v obliki dote ne more biti govora – porok med člani teh rodbin ni bilo. S Francem pl. Herbersdorfom (okrog 1490– 1566), »gospodom Herbersdorfa in Praunegga (Bra- neka) v Slovenskih goricah«, je slika lastništva in že tudi posesti Braneka od leta 1527 jasnejša, saj so ga ti znani Štajerci nedvomno pridobili v dedno last. Franc je za braneško glavarino leta 1527 prijavil vsaj 60 družin (celotno število kmetij ni znano), kar je Pir- chegger označil z besedami »mit einer kleinen Gült« (!), 15 oziroma 16 let pozneje pa v imenjski cenitvi za Branek kar 93 kmetij in 87 gorninskih vinogradov. Vsaj za ta obseg je Pircheggerjeva oznaka prav sme- šna. Njegovi dediči, v istem stoletju pobaronjeni in nato grofje, se do srede 17. stoletja nazivajo »gospodje St. Ulricha in Praunecka (Branek)«, med njimi tudi Karel baron Herbersdorf, gospodar Halbenraina nad Radgono, pokopan leta 1606 v prekmurski Tišini.76 Očitno je Franc svoje celotno tamkajšnje ozemlje upravno takoj priključil gospostvu Herbersdorf s se- dežem Allerheiligen pri Wildonu, lastil pa si je še 73 Prav tam; Kovačič, Ljutomer, str. 201–203. 74 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 55–57 [73–76]. 75 Blaznik, Historična topografija I, str. 55. 76 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 524–526 [830– 834]. 528 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 Kalsdorf. Podatki v virih, prvi znani za braneško po- sest sploh, so bili konkretni. Te podatke iz virov je treba primerjati z navedba- mi v inventarju urbarialnih virov v IV. poglavju, saj so tam vidne drobne razlike v posesti tako v glavarini kot v imenjski cenitvi. Nekje pred koncem 16. ali na prelomu 16. v 17. stoletje so novi lastniki z nakupom od prejšnjih vsaj za tretjino stoletja postali Meylgrab(n)erji, statusno hitro vzpenjajoča se rodbina. Silvester Meylgraber, poplemeniten leta 1592, je imel sinove Janeza Franca, Jeremijo, Salomona, Karla in Emerika, ki so s cesar- jevim izboljšanjem plemstva leta 1609 dobili pravico do predikata »pl. Braneški« (von Meileck). Janez Franc Meylgrab(n)er (tudi Mellgruber), od leta 1618 vitez Meylegg, nosilec lastniške pravice do posestno že po- večanega gospostva, je bil leta 1621 povzdignjen v barona s predikatom von und zu Maylegg ter ga za- 77 Prav tam: Schatzung meiner Guetter zu Luettenberg wie her- nach volgt. 78 Cenitev gorskopravnih prihodkov od sogornikov v njegovih vinogradih »pri Ljutomeru« (zu Lutennperg). 79 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe VI, Herrschaft Herbers- dorf, najava Franca pl. Herbersdorfa za posest v Negovi, Obrežu, Predaw (?) in »pri Ljutomeru«: A.5. a Leibsteuer 1527, fol. 11v in naprej ter fol. 15–16; A.1. a Gültschätzung 1542, 14/186: Anlage des Wertes 1542, Neue Einlage 1543, fol. 45r−60v in 62–67v. pustil sinu Salomonu, vnovič pobaronjenemu leta 1625.80 Nadaljevanje lastništva je že znano, saj ga je ta devet let pozneje prodal Gašperju Draškoviću. Ta- kratni obseg braneške posesti je bil ovrednoten z že 205 im. f., kar je bilo že občutno več kot na primer nekaj poznejši ljutomerski gospoščinski delež Dra- škovićev (122 im. f.). Natančno leto Draškovićeve prodaje Braneka – in ne dedovanja, kot se je ugibalo – Tomažu Ignacu Maurerju (Fehring (slov. Borinje) okrog 1615–Gra- dec 8. 12. 1686) ni znano. Najverjetneje tudi ni mo- goče govoriti o enovitem nakupu, temveč je ta pote- kal v vsaj dveh (ali več) fazah – od prvotnega zakupa posesti Cezanjevci in Grabe še pred letom 1660 do konca leta 1670. Opustitev dotakratnega rodbinskega imena in izboljšani plemiški predikat v »pl. Mauerburg na Braneku (Meilegg)« je novi lastnik namreč dobil 2. ja- nuarja 1671. Zato S. Pavličič upravičeno trdi, da je postal edini lastnik gospostva že pred tem.81 Malo pred smrtjo je bil s svojimi potomci povzdignjen v baronski stan kot baron Mauerburg gospod Braneka (Mallegg, Maillegg), St. Josepha (pri Gradcu), »Dol- njega Ljutomera« in Cvena. 80 O Meylgrab(n)erjih Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 669 [1049–1051]. 81 Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 57–59. Napoved glavarine (1527) Franca Herbersdorfa za imenje »pri Ljutomeru« (Branek)77 lokacija/kraj število družin lokacija/kraj število družin lokacija/kraj število družin na Kogu ? Trnovci (Ternaz) 5 Branoslavci (Prawnekh dorff) 7 Cezanjevci (Czesarnn) 10 Radomerje (Puchlarnn) 7 Brezje (Brezovec?) (Pirckh) 2 Jamna (Am Jam) 13 tik ob gradu Branek (Prawneckh Schloß) 2 Radoslavci (Radislawzenn) 14 Napoved imenjske cenitve (1542/1543) Franca Herbersdorfa za posest »pri Ljutomeru« (Branek)78 – hubna posest lokacija/kraj število kmetij lokacija/kraj število kmetij lokacija/kraj število kmetij na Kogu (Am Khag dorff) 9 Trnovci (Ternautzndorff) 5 Branoslavci (Praunegkh; tudi Malleggendorf) 8 Cezanjevci (Cessarn Darff) 8 Radomerje (Piheldorff) 9 Brezje (Brezovec?) Pigdorff Beÿ der pössenitz) 3 Jamna (Dorff Am Jam) + mlin + 2 gostača 12 Vodranci (Adriantzn) 4 Radoslavci (Vratislautz Darff) 15 Obrež (Obresdorff) 20 Ormož ? SKUPAJ: + mlin, dva gostača 93 Napoved imenjske cenitve (1542/1543) Franca Herbersdorfa za posest »pri Ljutomeru« (Branek)79 – gorskopravni vinogradi: lokacija/gorice število vinogradov lokacija/gorice število vinogradov na Kogu 18 Majcenski vrh 8 Cezanjevci (Zessarperg) 12 Strmec pri Hermancih 13 Vodranski vrh (Odrianntzn perg) 9 Kamenščak (del) (Der clain Stainperg/) 11 Radomerščak (Puehler perg) 16 SKUPAJ: (ocenjena vrednost posameznega vinograda od 3 do največ 30 im. f.) 87 529 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 Kot vrhunski pravnik in iznajdljiv uradnik, pre- dan katoliški veri, je doktor obojega prava Tomaž Ignac, preporoditelj in vnovični združevalec zemlji- ške posesti na Ljutomerskem, začenši z letom 1647, doživel strmo se vzpenjajočo uradniško ter odvetni- ško kariero in hkraten izjemen, skorajda pravljični družbenostatusni dvig.82 Medtem se je njegov drugi zakon z več kot tri desetletja mlajšo soprogo končal s katastrofo. Naj v zvezi z njim omenimo nekaj dejstev in zastavimo konkretna vprašanja: Sprva delo v deželni upravi Štajerske in hkratna specializacija za odvetnika v dednopravnih zadevah, nato od leta 1661 dolgoletno vodenje notranjeavstrij- ske vlade na položaju vladnega kanclerja in končno leta 1680 mesto dvornega podkanclerja na graškem dvoru, leto zatem pa kot karierni vrhunec članstvo v graškem dvornem tajnem uradu so mu omogočili, da je bil na tekočem z vsemi zanj življenjsko pomemb- nimi informacijami o ljudeh, njihovih težavah, sploh dedno-posestnih zapletih itd. Tako je (s)poznal vse količkaj pomembne osebnosti Notranje Avstrije in obratno, vsi so poznali njega. Postal je klasični pro- totip zgodnjenovoveškega uradniškega vplivneža, za katerega je obveljala oznaka v znanem temeljnem priročniku o razvoju uprave v notranjeavstrijskem prostoru: »Teža osebnosti pogosto pretehta njen for- malni položaj.«83 S svojo vlogo v sodnem procesu proti zarotniku grofu Tattenbachu se je izjemno priljubil deželnemu knezu in cesarju Leopoldu I. in se odtlej sončil v nje- govi milosti. Od tod njegov nenaden družbeni vzpon do baronskega naziva ter druženje z najvplivnejšimi in najbogatejšimi ljudmi Notranje Avstrije in cesar- skega dvora, na primer s člani rodbine Eggenberg, kar se pokaže med drugim v porokah nekaterih nje- govih potomcev. Oborožen s pravimi informacijami je v soraz- merno kratkem času pomnožil svojo zemljiško po- sest, pri čemer pa se je dobro vprašati: Zakaj se je posestno ugnezdil prav na Ljutomerskem? To je bila nedvomno izjemno strateško premišljena poteza, saj je vedel tako za denarne stiske Gašperja Draškovića kot za lakomnost trenutnih lastnikov drugih delov ljutomerske posesti, ki jih je s primerno »predpripra- vo« odkupoval po zanj idealni ceni. Ker je bil po rodu iz Fehringa ali najbližje okolice, je gotovo vsaj za silo razumel (morda celo govoril) slovensko. Katera ideja ga je vodila pri tem, če sploh? Ali je morda imel celo jasno vizijo obnove velikosti in »slave« ljutomerskega gospostva kot osnove za mo- rebitno kandidaturo za grofovski predikat na podlagi »ljutomerskih« Draškovićev? Ali jo je usodno vce- pil v zavest svojim potomcem? Zelo verjetno je šlo vse njegovo ravnanje v tej smeri, saj so bili karierni »čudeži« v obliki izjemnega družbenega vzpona iste 82 Valentinitsch, Eine Juristenkarriere, str. 103–126. 83 Spreitzhofer, Notranjeavstrijska centralna oblastva, str. 66. osebe (na primer od prodajalca v trgovini na Ptuju do državnega grofa) v Notranji Avstriji v 17. stoletju resnično možni. Valentinitsch piše, da je v oporoki malo pred smrtjo – ko je že vedel, da mu je naziv grofa nedosegljiv – svoje zemljiško imetje razdelil v obliki ustanovljenega fidejkomisa iz spodnještajer- skih posesti, kar jasno nakazuje željo po dinastičnem dvigu potomcev v višave. Sicer je šele njegovemu vnuku uspelo zaključiti konsolidacijo te posesti. Za kaj več pa je zmanjkalo časa in ustrezno sposobnih moških potomcev. Mauerburgi so posest z nenehnimi nakupi po- sameznih delov nekoč ljutomerske zemlje in drugih zemljišč, tudi čez današnjo državno mejo, močno po- večali. Upravni okvir gospostva Branek je vključeval tudi posestni urad Labuttendorf vzhodno od Lipni- ce (Leibnitz) z osem podložniki, ocenjenimi na 9 im. f. Urad je Tomaž Ignac Mauerburg leta 1680 za- kupil od Ota Viljema Rainerja pl. Hohenraina, ga pet let pozneje (1685) v celoti prepisal nase ter vključil v Branek.84 Hkrati je pričel gospostvo deliti za dote, saj je doživel poroki dveh hčera, Rozine Barbare leta 1684 z vojakom iz Španije Francem Krištofom pl. Amenzaga (tudi Amazaga, Ame(n)zaga)85 in Ma- rije Klare Katarine leta 1686 s kranjskim baronom Janezom Viljemom Kuschlan(d)om. Neustrezna in nepravilna pa je Naschenwengova razvrstitev obeh njegovih sinov dvojčkov v družinski genealogiji, saj je kot starejšega po rojstvu in zato začetnika starejše rodbinske veje Mauerburgov opredelil Janeza Jože- fa Zajfrida in nato Tomaža Ignaca ml. († 1693) kot mlajšega in tako začetnika mlajše veje. Njun enoviti krstni vpis jasno priča o tem, da je bil kot prvi krščen slednji, in to kar z očetovima imenoma. Oče ga je določil za univerzalnega dediča, medtem ko je Janez Jožef na temelju očetove oporoke in hitrega tozadev- nega dogovora z bratom dvojčkom dobil denarno odškodnino ter majhen del zemljiške posesti.86 Ena- ko sta bili dedno odpravljeni obe hčerki. Očetov ugled je vejo Tomaža Ignaca ml. izredno dvignil, saj se je lahko poročil z grofico Ano Marijo Coronini pl. Cronberg. Naschenweng je zapisal, da je bila njuna poročna pogodba potrjena 6. februarja 1686, kar pa se je – ob verodostojnosti podatka (!?) – očitno zgodilo leta po poroki, saj je kot njun prvo- rojeni otrok navedena že leta 1682 (po Kovačiču pa šele 1691 (!)) rojena Frančiška Antonija Ana Ama- lija, nato poročena s plemičem iz ugledne rodbine Maksimilijanom Antonom grofom Thurn-Valsassina – rodbine, katere član, grof Karel, je njenemu dedu 84 Die Urbare, zv. 3/II, št. 721: Mallegg, Herrschaft, str. 824. 85 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 21 [19]. 86 Pfarrarchiv Graz-Hl. Blut, Taufbuch VI 1651−1659, str. 474, vpis krsta: 27. maj 1658: Thomas Ignati [et] Iohannes Iosephus Gemini, v rubriki Botri (Patrini) za botre Janeza Jožefa pred njihovimi imeni zapisano Zu dem andern. Omenjeni dogovor in po njem izpisan urbar izročene posesti slednjemu sta vse- bina tukajšnjega naslednjega sestavka.. 530 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 Tomažu Ignacu st. pred leti speljal drugo ženo Ano Marijo. Do te poroke gotovo ni prišlo slučajno, saj so za to nedvomno vedeli vsi živeči Mauerburgi. Je morda šlo za svojevrstno pomiritev med rodbinama? Dedič Tomaža Ignaca ml. je postal njegov sin Jurij Ignacij Anton baron Mauerburg (11. 6. 1688– Branek 6./7. 5. 1730), gospod Braneka, St. Josepha, Gornjega in Dolnjega Ljutomera, Cvena in Babin- cev, kar pove, kako se je množila rodbinska posest in dosegla največji obseg prvotne ljutomerske gospo- ščine. Nadaljevanje z njegovo hčerko in univerzalno dedinjo Ano Eleonoro Šarloto pa je že opisano. Z datumom vpisa 4. avgusta 1705 je ob skorajda povsem odsotnih virih za to posest ohranjen povzetek popisa ognjiščnega davka (Herdsteuer).87 Karel Ferdi- nand baron Schaffman, takratni upravnik zemljiške posesti Mauerburgov in skrbnik nedoletnih otrok pokojnega barona Tomaža Ignaca ml., je na zahte- vo oblasti v Gradec dostavil vsoto preštetih podlo- žnih hiš gospostva Branek – torej brez podložnikov Dolnjega gradu in drugih posesti. Naštel je 67 celih kmetij, 32 polkmetij, 53 kajž in 36 vinogradniških kajžarjev,88 skupno 188 hiš. Popisali so le obdavčlji- ve urbarialne podložnike, medtem ko takrat gotovo že obstoječih viničarjev tu ni. Podatek je dragocen, saj bo zelo dobrodošla primerjava obsega te posesti z obsegom združenega gospostva natanko pol stoletja pozneje v terezijanskem popisu hiš. Babinci Na zemljišču oziroma v okolici tamkajšnjih kar dveh strelskih dvorcev (v 15. stoletju in naprej: Wa- genhof) že v 13. stoletju zaznamo pestro posestno dogajanje, kar se je nadaljevalo še vse 15. stoletje. Omenjeni Janez Schweinbeck st. je pred smrtjo tu pridobil sedem kmetij, kar so v hasnovanje (ali že v last (?)) dedovali njegovi potomci. Istoimenski kraj (Wagendorf) je že malo pred sredo 15. stoletja štel 22 kmetij. Po izumrtju ljutomerskih Schweinbeckov je posest – takrat že znova kot sestavni del Dolnjega gradu – šla v delitveni proces, medtem ko so Breu- nerji svoj del tamkajšnjih kmetij za doto dobili že 87 Luknjar, »Perkhrechts Einlaag«, str. 31. 88 Izraz »vinogradniški kajžar« (Berghold) oziroma »vinogradni- ška kajža« (v konkretnem viru: Rucksäsßiger Bergholden Haus oziroma Häußer) je v zgodnjenovoveških virih za gospoščine na spodnještajerskih, delno vinogradniških območjih običa- jen vsaj od druge polovice 17. stoletja; enačen je z narečnim izrazom želár. V slovenskojezični strokovni terminologiji pa je nov in ga avtor uvaja kot del kajžarskega sloja, o katerem se je doslej manj pisalo, nekaj pa le. Izraz izpostavlja določe- no stopnjo neujemanja s položajem običajnega kajžarja, saj – prav tako bodisi podložen gospostvu ali osebno svoboden – »drži vinograd/gorico« (nem. Berg holden). Živi v kraju ali ob vinogradu ter poseduje vinograd in ga obdeluje kot podložni imetnik ali v izjemnih primerih kot njegov lastnik. Nikakor pa s tem ne more preživeti družine ter je prisiljen v še druga najemna dela. Na dlani je primerjava tega statusa s podob- nim z oznako Wald-Keusche oziroma -hütte, ki je v virih iz 18. stoletja že udomačena na gospostvih z večjimi gozdnimi površinami. prej. Zapisano je že bilo, da je Eleonora, vdova Karla Gašperja Breunerja, leta 1573 za dimnino prijavila šest njegovih polkmetij v Babincih. V 17. stoletju jo je z nakupom pridobil Tomaž Ignac st. Mauerburg in jo kot odtlej osamosvoje- no imenje izročil za doto hčerki Rozini Barbari ter soprogu Francu Krištofu pl. Amenzaga. Leta 1725 je tamkajšnjih 28 podložnikov hkrati z vsemi priti- klinami in pripadajočim od takratne lastnice grofice Marije Terezije Zehentner odkupil Jurij Ignac Anton Mauerburg ter vse to takoj vključil v združeno posest Branek-Ljutomer.89 Cven Razvojna pot te obmurske posesti (v 15. stoletju: Wyenn; Wienn)90 je bila podobna mnogim tamkaj- šnjim poznosrednjeveškim drobnim posestnim eno- tam – delom prvotnega ljutomerskega gospostva.91 Lastnik, deželni knez, jih je dajal v dosmrtni fevd ali daroval v last. Cven ni imel tradicije strelskih dvor- cev. Proces osamosvajanja imenja v smislu izločitve iz gospoščinskega okvira se je pričel že v 14. stoletju. Is- toimenski kraj je malo pred sredo 15. stoletja štel 20 kmetij in je bil takrat že več desetletij last bližnjega trga. Rudolf Lasberški, dolgoletni ljutomerski gra- dnik in že nedvoumni lastnik te posesti, jo je namreč leta 1410 podaril trgu kot vir za gotovino 10 funtov, ki jih je moral trg vsako leto izročiti tamkajšnji žup- niji v smislu njegove (Rudolfove) mašne ustanove (beneficija). Na posesti se je število kmečkih enot povečevalo. Do konca 15. stoletja si jo je prilastilo gospostvo ter jo vključilo med gospoščinske urade. S tem je beneficij ugasnil, saj gospostvo oziroma nje- govi lastniki gotovo niso upoštevali denarne obveze gospostva do župnije. Zanimivo je, da je ta zgodba po Kovačiču svojevrsten epilog doživela šele v drugi polovici 19. stoletja, ko si je župnija s pomočjo oblasti kot enkratno povrnitveno odškodnino izborila vsoto 300 gld in vsakoletno rento 13 gld, od katere je orga- nist dobival 42 kr letno. Prvo občutnejšo posestno delitev tega imenja je prinesla izročitev dote ob poroki Uršule Schwein- beck s Krištofom Breunerjem: kot zapisano, so njuni potomci v drugi polovici 16. stoletja tam imeli osem kmetij. Preostali urad Cven in tamkajšnji »kastel«92 so nato ob dedni delitvi gospostva pridobili Alapići. Njihovi dediči Draškovići so ga ob hudi zadolženosti prodajali po kosih. Še pred sredo 17. stoletja pa je po večletnih prepirih zavoljo te posesti njegova lastnica, skupaj s solastništvom dela Dolnjega gradu, naposled postala Gašperjeva sestra Sara. Pirchegger trdi, da je takratni urad obsegal bergfrid, ribiško pravo v Muri 89 Blaznik, Historična topografija I, str. 35; Kovačič, Ljutomer, str. 220–211; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55. 90 Blaznik, Historična topografija I, str. 118. 91 Kovačič, Ljutomer, str. 88 in 212–214. 92 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55. 531 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 in potokih ter mitnico v Moti, od hubne posesti pa 56 podložnikov v šestih krajih; hkrati naj bi podložniki sosednjih Zrinskih prav tu odtujili za sto dninarskih dni zemljišč. V zakonu z grofom Dionizijem Rima- -Seči je Sara imela pet otrok. Tamkajšnjo posest je zapisala hčerkama Julijani in Mariji Marjeti, ki sta si jo takoj po njeni smrti razdelili na pol. V letih pred povzdigom v baronski stan je Tomaž Ignac Mauer- burg že zmogel od njiju odkupiti oba deleža in Cven lastniško znova združiti v svojih rokah, o čemer priča njegov baronski predikat. Zadnja faza samostojnosti posesti se je zaključila z naknadno upravno pripoji- tvijo Braneku.94 Lukavci s trgom Veržej O tej posesti in posebej o njej pripadajočem trgu Veržej obstajata diplomsko in magistrsko delo.95 Pred koncem 13. stoletja sta tam zabeležena kar dva strelska dvorca, katerih razvojna pot se je očitno lo- čila najpozneje v 15. stoletju. Enega so sredi stoletja v fevd prejeli Schweinbecki in ga obdržali do deli- tvenih procesov v prvi polovici 16. stoletja, ko nje- gova posest preide v roke Alapićev in za njimi Dra- škovićev. Vmes se je očitno zmanjšala. Gašper grof Drašković je leta 1648 baronici Siguni Khevenhüller prodal le še pripadajočih šest in pol hub z burgfridom in desetino. Posest drugega strelskega dvorca skupaj z ohranjenim grajskim objektom, ki pa je že vključe- vala nekoč deželnoknežji fevd trg Veržej, je isti Dra- šković leta 1632 prodal Juriju pl. Stübichu, lastniku gospostva Špilje (Spielfeld). Ta jo je hitro upravno vključil v to gospostvo, kjer je pod drugimi lastniki – tako med letoma 1730 in 1791 grofi Kacijaner – z nazivom imenje Lukavci ostala do leta 1848.96 Zapi- sano je že, da je deželskosodni okraj Ljutomer v dru- 93 StLA, Laa. Archiv Antiquum, Gruppe I – Häuserzählung 1754, Marburger Kreis: K. 16, H. 62, št. 182: Lukauzen (Lu- kavci), in K. 17, H. 66, št. 203: Wernsee Nach der Herrschafft Lukauffzen (trg Veržej) v okviru imenja Lukavci. 94 Prim. Radovanovič, Dvorec Cven, str. 5–10. 95 O Lukavcih: Dreven, Imenje Lukavci; o istem imenju in trgu Veržej: Jergovič, Trga Veržej in Ljutomer. 96 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 46 in 56–57. gi polovici 18. stoletja vključeval tudi kraje Lukavci, Logarovci in Radoslavci, in sicer v okviru imenja Lukavci kot del gospostva Špilje. Takrat je točnejša posestna slika imenja obsegala urbarialna zemljišča in urbarialne ter gorskopravne vinograde ter v terezi- janskem popisu ločeno popisan trg Veržej. Upoštevanja vreden posestni obseg skupno 158 hiš oziroma kajž brez posebej popisanega trga Veržej je takrat predstavljal dobro tretjino hiš (362) celot- nega popisanega gospostva Špilje. Glede na število in velikost kmetij kot pokazatelja premožnosti so bili takratni Lukavci solidno gospodarstvo. Imeli so štiri cele, tri tričetrtinske, 17 polovičnih in precej če- trtinskih kmetij (61). Največ jih je bilo na področju Lukavcev z bližnjo okolico. Tudi običajnih kajžarjev je bilo precej, največ v Radoslavcih (22), k tem pa je treba prišteti še 31 vinogradniških kajžarjev. Lukavci so pred letom 1848 postali sedež okraj- ne gosposke. Graščina je takrat obsegala eno trško in 15 vaških občin: trg Veržej, Stara Nova vas, Gra- be, Grlava, Iljaševci, Kokoriči, Sv. Križ (Križevci), Krištanci, Logarovci, Lukavci, Ključarovci pri Lju- tomeru, Banovci, Bunčani, Vučja vas, Boreci in Bu- čečovci. Okraj je imel 577 hiš, 630 družin in 3261 duš, graščina pa vinogradniške podložne kajžarje in gotovo tudi viničarje v goricah na/v Jeruzalemu, Kogu, Križanjščaku, Pavlovskem vrhu, Podgorcih, Radoslavcih, Žvabu, Seniku, Kamenščaku, Trnovcih, Vičancih, Vogričevcih, Vinskem vrhu, Berkovcih, Bodislavcih, Brebrovniku in Cvetkovskem vrhu.97 Po odpravi zemljiških gospostev leta 1848 je ocenitve- na vrednost imenja, seveda brez trga Veržej, znašala malce več kot 35.155 gld. Noršinci Strelski dvorec v Noršincih (kraj v 15. stoletju: Narschen; Arschen; Orschen; nato Urschendorf;98 sam dvorec v 18. stoletju morda Pranckher hoff (?) – glej III. poglavje) je znan od 13. stoletja. Posest je imela podobno usodo kot Babinci. Po delitvenih procesih 97 Dreven, Imenje Lukavci, str. 34. 98 Blaznik, Historična topografija II, str. 15. Terezijansko štetje hiš 1754: imenje Lukavci93 urad kmetije/kajže urad kmetije/kajže urad kmetije/kajže Logarovci 19 Lukavci 31 Radoslavci 47 Gajševci 11 Bodislavci 11 Sellerdorff (Selišči ?) 8 SKUPAJ: kmetije, kajže 127 gorice/ 'vrhovi' vinograd. kajže gorice/ 'vrhovi' vinograd. kajže gorice/ 'vrhovi' vinograd. kajže 'Mali Brebrovnik' 2 Spodnji Brebrovnik 10 Pavlovci 5 Podgorci 3 Žvab 3 Senik 2 Zbigovske gorice (Weixelberg) 5 SKUPAJ: vinogradniški kajžarji 31 SKUPAJ: vse popisane hiše 158 trg Veržej popisanih 76 trškemu davku zavezanih hiš 532 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 v zgodnjem 16. stoletju je prišla v upravni okvir go- spostva Lichtenegg pri Wartbergu v dolini Murice, katerega lastniki so bili po Reisacherjih bratje Sta- dlerji in njihovi dediči. V imenjski cenitvi leta 1542 so nekdanjo posest strelskega dvorca spremenili v del svojega posestnega urada Ljutomer in v samem kraju prijavili 16 podložnikov, v treh okoliških krajih pa še 19.99 Okrog leta 1600 so celoten urad prodali Silve- stru Mailgräberju, čigar sin Janez ga je pridružil go- spostvu Branek, v katerem je ostalo nadaljnja stoletja. III. Obdobje po združitvi obeh večjih gospostev pod edinim lastnikom (od 1719) Z letom 1719, ko baron Mauerburg nastopi kot edini lastnik že lepo zaokrožene združene oziroma odtlej enovite posesti Branek in Gornji Ljutomer, je napočila nova doba posestnega razvoja Ljutomer- skega. Združena posest je še naprej vključevala tako dominikalno kot tudi rustikalno oziroma urbarialno zemljo ter urbarialne in gorskopravne vinograde. Poseben poudarek lastnika je bil na vinogradniških zemljiščih po gorskem pravu. Tudi ta posest – kot vse manjše in večje posesti v vzhodnih Slovenskih in Ljutomersko-Ormoških goricah – je bila ne le zemljiško gospostvo (Grundobrigkeit), marveč tudi 99 Prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 56, in sledeče, IV. poglavje. t. i. gorsko gospostvo (Bergobrigkeit) v smislu odnosa lastnika do zakupnikov teh vinogradov, imenovanih sogorniki. Lastniki goric so načrtno množili število gorskopravnih zemljišč, kar je bila splošna tendenca v gospodarjenju s tamkajšnjo zemljo. Skoraj odveč je dodati, da je brez izjeme v vseh primerih šlo za go- spostva z raztreseno ležečimi kmečkimi in nekmeč- kimi ter vinogradniškimi zemljišči, se pravi z le ne- kaj kmetijami, kajžami in vinogradi v posameznem naselju ali v goricah oziroma »vrhovih«. V vsakem takratnem kraju oziroma goricah sta imeli posest vsaj dve ali več gospostev. V širši ljutomerski okolici sta kar obsežno, pa vendar hkrati raztreseno ležečo ur- barialno in gorskopravno posest imela še gospostvo Gornja Radgona in imenje Lukavci v sklopu gospo- stva Špilje, ob njiju pa še cela vrsta, katerih pregled tamkajšnjih posesti sledi v naslednjem poglavju. Le dve leti po nastopu edinega lastnika združene posesti je nastal register gorskopravnih oziroma gor- ninskih vinogradov in upravičencev (in ne le »gorski vložek«, kot trdi Luknjar), njihovih hasnovalcev v la- sti združene posesti Branek in Gornji Ljutomer. Ti vinogradi niso bili del gospoščinske urbarialne pose- sti in so jih hasnovalcem le delno obdelovali viničar- ski podložniki, zajeti v urbarialnih popisih, običajno oziroma večji del pa so si jih obdelovali sami. Zavoljo 100 Luknjar, »Perkhrechts Einlaag«, str. 18–29 in 31. Gorskopravni vinogradi združene zemljiške posesti po gorninskem registru iz leta 1721:100 - v okviru gospostva Branek: lokacija (gorice) število vinogradov lokacija (gorice) število vinogradov Hueberberg/Hujbar 1 Stermizberg/Strmec 6 Summarumberg ? 5 Tettenhengstberg/del Ilovščaka 7 Groß Dessnegsberg/ Veliki Desnjak 1 Illauez od(er) Kummerssberg/ Ilovci ali Kumerska graba – del Slamnjaka 4 Klein Dessnegsberg/Mali Desnjak 11 Kaysersperg/Kajžar 2 Samblbergs (?) 5 Großweinberg/Veliki Vinski vrh 15 Ostrogher od(er) Lachenberg/ Ostroški vrh ali Lahonščak 30 Rebreeberg/ del Slamnjaka 13 Gruschofzenberg (?) 8 Pihlberg/Radomerščak 15 Mekhottnigsberg/Mekotnjak 12 Mitter Berbronigh/Srednji Brebrovnik 8 Unter Steinberg/Sp. Kamenščak 2 Lannerstorf/Slanča ves 5 Klein Libonerwaldt/ pri Libanji 4 Libonen od(er) Paullusberg/ Libanja ali Pavlovski vrh 1 Khaysser Creuz od(er) Püs Mantorf (?) 3 Sparberspachberg/pri Jastrebcih 5 Gomillaberg/Gomila 18 Michallozenberg/pri Mihalovcih 24 Schüzenberg/pri Stročji vasi Nunska graba 1 - v okviru gospostva Gornji Ljutomer: lokacija (gorice) število vinogradov lokacija (gorice) število vinogradov Mekhottnagh und Stainberg/ Mekotnjak in Kamenščak 27 (?)torzberg (?) 17 533 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 kratkega razdobja od nastopa edinega lastnika so bile vinogradniške gorice v registru še ločene na vsako od obeh posesti. Register je podal natančno sliko šte- vilčnega stanja sogornikov na vsaki gorici in njihove gorninske obveze v vedrih gorninskega mošta. Register je navedel skupno število 250 gornin- skih vinogradov in 241 sogornikov, kar je razumljivo: podroben pregled imen pokaže, da so posamezniki hasnovali po dva vinograda. Na Mihalovskem vrhu sta vsak svoj vinograd hasnovala mož in žena. Loka- cije goric – ob štirih neprepoznanih – pričajo o tem, da jih je konkreten del ležal zunaj obsega prvotnega gospostva Ljutomer, kar je pomenilo, da so jih dota- kratni lastniki Braneka nakupili priložnostno in ne na osnovi nekdanje pripadnosti gospostvu. V veliko- sti posameznih vinogradov so bile občutne oziroma kar ogromne razlike, ki jih prepoznamo po količinah gorninskih obvez iz enega vinograda. Segale so od najmanj pol vedra (čeprav ni nikjer navedeno, naj- verjetneje radgonsko vedro – dobrih 25 l) do celo 23 veder mošta. Med sogorniki najdemo kar nekaj po položaju zanimivejših oziroma uglednejših, recimo prelata ustanove v St. Lambrechtu na Gornjem Šta- jerskem in graške avguštince s po dvema vinogrado- ma ter prelata iz Admonta z enim. Kakršna koli primerjava registra z omenjenim su- maričnim popisom ognjiščnega davka za gospostvo Branek izpred 16 let je neumestna. Terezijanski popis hišnih gospodarjev in hiš 1754 Najzgodnejši danes znani in ohranjeni popis združene gospoščinske posesti Gornjega Ljutomera, Braneka ter imenj Babinci in Cven – tako kmečkih kot nekmečkih, predvsem vinogradniških podložni- kov – je nastal na ukaz države. Terezijanska oblast je z izvedbo dvojnega – cerkvenega in posvetnega – popisa »duš« po župnijah in hišnih gospodarjev ter hiš v letih 1754 in 1755 pridobila prve vsaj približne podatke o številčnosti nižjih, obdavčenih slojev pre- bivalstva v habsburških dednih deželah. Za slovenski etnični prostor je cerkveni popis »duš« ohranjen le za takratne župnije ljubljanske škofije. Nasprotno je posvetni popis hišnih imetnikov in hiš ohranjen za celotno ozemlje dežele Štajerske, medtem ko je za druge dežele izgubljen. V osnovnih elementih ga je – posplošeno in s po njegovem dokončnimi, absolut- nimi številkami (?) – predstavil J. Curk.101 Ta popis je prvi od v osnovi nedavčnih popisov, ki je »pod isto streho« združil veliko večino takratnega deželnega prebivalstva. Poglejmo si podrobneje popisno enoto 103 v okviru mariborskega okrožja (kresije), posest takrat- ne lastnice Ane Eleonore Šarlote grofice Codroipo, roj. baronice Mauerburg. V istem popisu oziroma popisni enoti so združili podložnike vseh štirih ome- 101 Curk, Slovenska Štajerska, str. 4–8. njenih posestnih enot, tako da je nastal ustrezno ob- sežen spisek s 504 podložnimi hišami.102 Izdelal ter 15. maja 1754 podpisal in pečatil ga je takratni uprav- nik gospostva Branek Kajetan Jožef Langenmantl. Osebno ga je prinesel na mariborski okrožni urad in ga 7. junija uradno predal, upravnik urada Maksimi- lijan Sigmund pl. Bendel pa ga je hkrati zaprisegel, s čimer je prvi jamčil za verodostojnost podatkov.103 Pregled vsebine popisne enote je ločen na kraje in vinogradniške lokacije s številom hiš in statusi podložnih gospodarjev v posameznem kraju oziroma goricah (»vrhu«). Za lažjo preglednost so razdeljeni v več tabel. Iz popisa podložnih hiš združenega gospostva Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci iz leta 1754 je razvidna cela vrsta dejstev o njegovi takratni posestni strukturi oziroma slojevitosti podložnikov. Od 504 podložnih hišnih gospodarjev – in dveh go- stačev brez obstoječega samostojnega bivališča – sta bili med kmetijami celi le dve – obe v Labuttendor- fu. Tako je bilo največ četrtinskih kmetij – 90 hiš –, skupno pa jih je gospostvo premoglo 134. Sploh največ po posamezni popisni kategoriji je bilo obi- čajnih kajžarjev v 235 hišah, kar slaba polovica vseh hiš. Nekmečki sloji na gospostvu – običajni in vino- gradniški kajžarji, viničarji ter gostači (berghold/berg- holdt; weinzerl; einwohner) – so skupno tvorili dober dvainpolkratnik števila kmečkih posesti (370). Popis nadalje pove, da je gospostvo imelo vsaj 75 – morda še več – urbarialnih vinogradov v samostojni obdelavi vinogradniških kajžarjev in 54 viničarjev, od katerih jih je le sedem obdelovalo dominikalne vinograde, vsi drugi (47) pa potemtakem gorskopravne. Takratna posestna oziroma socialna razslojenost je bila očitna in zelo močna. Manfred Straka je na podlagi celovite analize tega popisa hiš rekonstruiral stanje podložnih gospodarskih enot na Štajerskem sredi 18. stoletja in ugotovil, da so cele kmetije pred- stavljale le še zelo majhen delež vseh gospodarskih enot: v mariborskem okrožju (hkrati z delom nad da- našnjo državno mejo) 4,2 %, v celjskem pa še manj, le 3,4 %. Polovične kmetije so bile tri- do petkrat številčnejše, kar znaša od 12 do 15 %. Povsod pa so prevladovale kajže, ki so v celotnem mariborskem okrožju predstavljale 62,4 %, v celjskem pa 47,7 % vseh enot.104 Glede na te podatke je na dlani, da je bila socialna struktura združenega gospostva sredi 18. stoletja v tovrstnih merilih primerjalno še slabša kot na celotnem območju Spodnje Štajerske, saj sta 102 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 16, Marburger Kreis, Nr. 103: Marburger Creÿs. Faßsions Tabella. Herrschafft Mallegg, Ober Luettenberg, Zwenn, und Wagenhoff. Deren unter obigen Herrschafften Unterthänig, auch andern mit oder ochne Ackher, oder grundtstückhern, befindlichen Samentlichen Bewonten Haußern. 103 Popis enote 103 je bil obdelan v javnosti fizično nedostopni seminarski zaključni nalogi, prim. Filipič, Ljutomer z okolico. 104 Straka, Verwaltungsgrenzen, str. 42–43. 534 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 105 Izpisi izvirnih toponimov so iz popisa in končne sumarične tabele. Slovenski toponimi so po toponimih, najdenih oziro- ma lociranih, kolikor je bilo mogoče, v Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, 6. 106 Neznan dvor(ec?), saj ga s tem kastelonimom ni mogoče identificirati. Naziv ima morda po prejšnjih lastnikih tamkaj- šnjega urada oziroma dvorca grofih Prankh, ki so ga najver- jetneje prezidali. Gotovo pa to ni ne grad Branek ne dvor v Babincih, imenovan v glavi popisa. Možna lokacija dvorca so Mihalovci, ki jih je od Gašperja grofa Draškovića leta 1650 odkupil Janez Friderik Prankh s soprogo, v imenjski vrednosti 22 im. f. Prankhi so bili več desetletij solastniki gradu Gor- nji Ljutomer in delov posesti, skupaj z Mihalovci v vrednosti skoraj 41 im. f., kar pa je od leta 1674 pričel kupovati Tomaž Ignac st. Maurer. V poštev bi prišli še Noršinci in Stara Nova vas. Lahko pa gre celo za ime katere od takratnih pristav, raz- vidnih na jožefinskih kartah. 107 Neznan dvor(ec?), saj ga s tem kastelonimom ni mogoče identificirati. Velja podobno kot v prvem delu prejšnje opom- be. 108 Kraj Labuttendorf vzhodno od Lipnice (Avstrija), sestavni del gospostva Branek. Tam tudi dva podložna gmain Keusch- ler s hišo, v tabeli všteta med običajne kajžarje. 109 Tu popisana tudi dva podložna »skupna kajžarja« (ein gemain Keuschler / ein gemein keuschlerin), vendar brez lastne hiše in celo brez izpisov priimkov. Le kje sta/naj bi živela kot kaj- žarja? Zanimivo je, da popisovalec – morda prav zavoljo teh dveh (?) – ni zapisal obvezne Summe hiš v kraju. Nato pa je v zaključnem sumaričnem zapisu števila hiš v vseh naseljih in goricah (Summarium …) za Banovce zapisal številko 14 (!). Torej ju je tam, očitno v nasprotju z resničnimi podatki, prištel k popisanim 12 kajžam, kar pa se je odrazilo v končni vsoti hiš popisne enote. Terezijanski popis hiš združenega gospostva Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci 1754: kmetje in običajni kajžarji kraji/uradi105 cele kmetije tričetrt kmetije polkmetije četrtkmetije običajni kajžarji vsota hiš Zeßendorff/Cezanjevci 6 24 30 Prauneckhendorff Praunneggendorf/Branoslavci 14 14 Podgoritschen/Vogričevci 3 3 Grabendorff/Grabe pri Ljutomeru 7 13 20 Ober Pichldorff/Radomerščak 4 2 6 Pranckher hoff 106 4 4 Schoff hoff 107 3 3 Mihaloffzen/Mihalovci 1 3 3 7 dorff H.(eillig) Creuz/Križevci 8 1 12 21 Schlißldorff/Ključarovci pri Ljutomeru 2 10 9 21 Labuttendorff 108 2 1 1 2 6 Mietstorff, Müettstorff/Stogovci 1 1 2 Terezijanski popis hiš združenega gospostva Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci 1754: pol- in četrtkmetje, običajni kajžarji in gostači kraji/uradi polkmetije četrtkmetije običajni kajžarji gostači vsota hiš Wohlstorff/Vučja vas 12 32 44 Zwenndorff/Cven 11 19 2 33 Mauthdorff/Mota 6 19 25 Schizendorff/Stročja vas 3 10 9 1 23 Pristoua/Pristava 3 15 18 Vnter schloß/Podgradje 11 3 14 Wannoffzen/Banovci 12109 14 (!) Waagendorff/Babinci 1 13 14 28 Cristanzen/Krištanci 6 1 2 9 Unter Cräping/Spodnje Krapje 3 5 8 Pichldorff/Radomerje 4 4 8 Gerlouä/Grlava 7 7 14 Terezijanski popis hiš združenega gospostva Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci 1754: vinogradniške lokacije (gorice), vinogradniški kajžarji in viničarji vinogradniške lokacije (gorice) vinogradn. kajžarji (Bergholdt) viničarji (Weinzerl) vinogradniške lokacije, status vinogradn. kajžarji (Bergholdt) viničarji (Weinzerl) Wolffstorffbergg/pri Vučji vasi 5 2 St. Wolffgang/ pri Sv. Bolfenku na Kogu - 4 Michaloffzenberg/pri Mihalovcih 5 6 Presikhaberg/pri Presiki 5 2 535 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 bili za razliko od njega v skupnem številu 504 gospo- darskih enot le dve (0,39 %) celi kmetiji, deset triče- trtinskih (1,98 %) in 32 polovičnih (6,35 %). Levji delež kmetij so tako tvorile polovične in posebej če- trtinske (17,86 %), skupno 122. Deleži nekmečkih slojev pa so že opisani. Primerjava podatkov iz popisa hiš za ognjiščni davek gospostva Branek iz leta 1705 in terezijanske- ga popisa hiš združene posesti leta 1754 pokaže strm vzpon števila podložnih gospodarskih enot v rokah lastnikov Braneka. Če je prvi popis navedel 188 hiš, je popis pol stoletja pozneje bistveno obsežnejši – izkazal je kar dober dvainpolkratnik prvega števila, ob upoštevanju dejstva, da je število podložnih hiš drugih Braneku takrat že pridruženih posesti iz leta 1705 neznano. Kljub temu moramo glede povečeva- nja posesti oziroma števila podložnikov sklepati na premočrtno politiko lastnikov in njihovih upravni- kov v smislu zgodbe o uspehu. Na prelomu 18. v 19. stoletje je imelo združeno gospostvo Branek podložnike v smislu razpršene po- sesti v 33 takratnih katastrskih občinah (po abece- 110 Najverjetneje Brezje tik pod Blaguškim jezerom zahodno od Sv. Jurija ob Ščavnici. Ker jezera v 18. stoletju ni bilo, je to na jožefinski karti sekcija 167 (gl. op. 104) izrisano kot neime- novano naselje vzdolž Blaguškega potoka. 111 Neznana lokacija – na jožefinskih kartah je ni. 112 Tu so prišteti še štirje »skupni kajžarji« (gmain keuschler), en brezimni berač s hišo (petler) – vsi spadajo med običajne kaj- žarje –, in trije gostači v mlinih (mühler einwohner). Na mestu skupnega seštevka je sprva zapisano število 500 prečrtano in pod njim napisano število 504 (po vsej verjetnosti kasneje ob kontroli popisa), kar pa je posledica tega, da v skupni sešte- vek sprva niso všteli tu omenjenih štirih »skupnih kajžarjev«. Pisar popisa v skupni seštevek sploh ni prištel dveh »skupnih gostačev« (gmain einwohner), saj nista imela pripisane hiše in ju najverjetneje ni bilo mogoče obdavčiti. dnem redu): Babinci, Bodislavci, Bučkovci, Cerovec, Cezanjevci, Cuber, Desnjak, Drakovci, Godemarci, Gresovščak, Kamenščak, Kozarščak, Krapje, Kuršin- ci, Ljutomer, Mekotnjak, Moravci, Mota, Noršinci, Podgradje, Precetinci, Presika, Pristava, Radoslavci, Radomerje, Rinčetova graba, Sitarovci, Slamnjak, Stara Cesta, Stročja vas, Vidanovci, Vogričevci in Železne dveri. Kovačič še natančneje navaja lokacije podložni- kov po krajih v okviru javnoupravnih okrajev s se- deži na gradovih in dvorcih Branek, Lukavci, Nego- va, Ormož, Schachenthurn in Velika Nedelja v prvi polovici 19. stoletja: Babinci, Branoslavci, Cezanjev- ci, Cven, Desnjak, Gomila, Grabe pri Ljutomeru, H(G!)rabonoš, Grezovščak, Grlava, Grünauerberg (Žerovinščak/Žerovinski vrh), Hermanci, Hrastje- -Mota, Hujbar, Jastrebci, Ivanjkovci, Kamenščak, Kozarščak, Krapje, Krištanci, Križevci, Kumerščak, Lahonci, Ljutomer, Logarovci, Mota, Mekotnjak, Mietsdorf (najverjetneje Grabe nad Zg. Ščavnico), Podgradje, Presika, Precetinci, Plešivica (nad Jeru- zalemom), Pristava, Radomerje, Rinčet, Ključarovci pri Ljutomeru, Stara Cesta, Stročji vrh in Stročja vas, Veličane, Vitan, Vitanovci, Zasadi, Žerovinci in Ži- ce.113 Tudi ta seznam priča o takrat že resnično moč- no raztreseni posesti gospoščine na precej obsežnem prostoru osrednjih in vzhodnih Slovenskih goric, Ljutomersko-Ormoških goric in Murskega polja. Gospostvo je prejemalo davek od kar 617 hiš, razvrščenih v 26 »županij« – gotovo pravilneje ura- 113 Kovačič, Ljutomer, str. 210. Nekaj naštetih krajev danes ni več mogoče lokalizirati, saj so jih vsrkali oziroma priključili sose- dnji kraji. Enako velja za naštete kraje s končnico -ščak, kar v tamkajšnji ljudski govorici še danes pomeni »vrh« oziroma gorice pri bližnjem vaškem naselju oziroma nad njim. Stainbergg/pri Zg. in Spodnjem Kamenščaku 10 - Schizenberg/ gorice pri Stročji vasi 1 2 Griennauerberg/Žerovinščak 6 - Runtschenberg/na Runeču 3 2 Mekhotniag bergg/pri Mekotnjaku 6 3 Wreßiaberg/pri Brezju110 6 1 Groß Deßniakh berg/ Veliki Desnjak 2 - Klein Kummersperg/ Kumerska graba, del Slamnjaka 2 6 Klein Deßniakh berg/ Mali Desnjak - 1 Grosß Kummersperg/ Kumerska graba, del Slamnjaka 1 1 Lachenberg/ Lahonščak, pri Lahoncih 1 - Rebreeberg111 1 3 Podgoritschenberg/ pri Vogričevcih 1 - Katschiagraben/ Kačja graba, del Slamnjaka 5 - Gommillaberg/Gomilski vrh 10 4 Hueberberg/Hujbar - 4 Groß Weinberg/Vinski vrh 5 5 Hersch: weinnzerl/dominikalni viničarji - 7 Klein Weinberg/Mali vrh - 1 SKUPAJ 49 22 24 32 SKUPAJ112 združeno gospostvo Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci cele kmetije tričetrtkmetije polkmetije četrtkmetije običajni kajžarji vinogradniški kajžarji viničarji gostači vsota hiš 2 10 32 90 235 (!) 75 54 6 504 536 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 dov. Skupni letni dohodki od posesti so po zapisu deželne knjige znašali 5473 gld in 12 kr dominikalne ter 205 gld in 11 kr rustikalne dajatve. K temu pa je treba prišteti še druge dajatve, kot sta bili desetina in gornina.114 Še naprej pa je bila aktualna porazdelitev pose- stne pripadnosti na posamezne dele združenega go- spostva. V mesecih po odpravi podložništva tik pred sredo 19. stoletja je oblast z mehanizmom natančne katastrske ocenitve prišla do denarne vrednosti zdru- ženega gospostva, ki je bila hkrati najboljši pokaza- telj razlik med takratnim obsegom posesti Braneka in Dolnjega gradu: za Branek je znašala kar 157.582 gld 15 kr, medtem ko je za Dolnji grad navedena vsota vsega 8023 gld 45 kr.115 Vrednost prve je kar osemnajstkratno presegala vrednost druge in lepo ponazarja zaključno fazo stoletnega razvoja nekdaj enovitega ljutomerskega gospostva. IV. Novoveška posest drugih zemljiških gospostev in imenj na Ljutomerskem Če vnovič pogledamo opis meja deželskega sodi- šča Gornji Ljutomer iz leta 1771, so tam navedena vsa takrat na Ljutomerskem posestno prisotna ve- čja gospostva in zemljiški gospodje: Branek, Gornja Radgona, Andrej Praščič, Negova, grof Kolonić, gra- ški dominikanci, Schachenthurn, grof Ernovški, grof Purgstall, Lukavci kot del gospostva Špilje in cisterca Neuberg. Pregled tamkajšnjih številnih manjših in obsežnej- ših posesti je tu predstavljen s pomočjo treh osnovnih verodostojnih elementov. To so najprej z razdelkom Viri vsakič označeni obdelani nekateri neobjavljeni viri iz sklopa imenjske cenitve leta 1542 in dodatne najave leta 1543, dimnina iz let 1572/1573, terezijan- ski kataster in predvsem obsežen terezijanski popis hiš oziroma hišnih gospodarjev iz leta 1754. Izpisi iz slednjega vira so običajno podani v besedilni obliki, nekajkrat pa tudi v preglednici. Podatke o skupinah ohranjenih virov za določeno posest je avtor iskal v doslej najpopolnejšem arhivskem inventarju urba- rialnih oziroma posestnih virov v Štajerskem dežel- nem arhivu v Gradcu – vsakič so navedeni v razdelku Inventar urbarialnih virov in so zavoljo količine po- dani v obliki urejenega običajnega teksta z alinejami ali v preglednicah. Številnih lokacij vinogradniških »vrhov« (goric) ni več mogoče identificirati. Navedbe iz inventarja so citirane po skupnem toponimičnem oziroma rodbinsko-imenskem registru za 1354 za- porednih številk zemljiških posesti v deželi Štajerski pod toponimičnim geslom Luttenberg/Ljutomer in v njegovem okviru s podgesli: Herrschaft (gospo- stvo Ljutomer), Amt (Urad Ljutomer), Bergamt (Gorninski urad Ljutomer), Bergrecht (Gorninsko 114 Janežič, Grad Branek, str. 8. 115 Kovačič, Ljutomer, str. 27. pravo), Bergholden (Vinogradniški kajžarji), Gülten (Imenja) in Weingärten (Vinogradi).116 Tako bo konkretno razvidno, kaj vse oziroma katere posestne urade s hkratno hubno posestjo in vinogradniškimi lokacijami so njihovi lastniki (pose- stniki) – v navedbah posesti marsikje sploh ne bodo omenjeni – poimenovali po Ljutomeru. Videli bomo, da je to poimenovanje, kot je izpostavljeno v uvodu razprave, imelo prav magično moč, izraženo v želji pridobiti si tamkajšnje vino. V zadnjem delu poglavja bodo predstavljene samo navedbe posestnih uradov in za njimi še tamkajšnje gorskopravne posesti, naj- dene v inventarju urbarialnih virov. V vseh primerih pa bodo navedeni bodisi posestni uradi oziroma vi- nogradniške površine (na primer na zgornjem delu Ljutomersko-Ormoških goric) v celotnem obsegu ali le iz krajev z območja opisanega deželskega sodišča gornji Ljutomer, se pravi z območja najverjetnejše- ga obsega prvotnega gospostva Gornji Ljutomer. Tudi zato bodo povsod, v vseh primerih navajanja, kot izhodiščna točka navedene konkretne zemljiške posesti. Za vrstni red oziroma zaporedje je določen čas pridobitve dela ljutomerske zemlje. Ni treba po- sebej poudarjati, da se bodo navedbe v posameznih elementih razlikovale – nekje bodo popolnejše kot drugod ali jih sploh ne bo. Po potrebi so vmes doda- ni sprotni komentarji in dodatne informacije o kon- kretni posesti oziroma specifičnih zadevah, poveza- nih z njo. Gospostva ali imenja s hubno in vinogradniško posestjo na Ljutomerskem na osnovi enega oziroma več verodostojnih elementov Kot prva sta na vrsti sklopa posesti že predstavlje- nih Herbersdorfov in Stadlerjev, prvih znanih lastni- kov izločenih delov gospostva Ljutomer do zgodnje- ga 16. stoletja. Gospostvo Herbersdorf (sedež Allerheiligen pri Wil- donu) Viri: že predstavljeni (glej začetek III. poglavja: Branek) Inventar urbarialnih virov:117 116 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1102: Luttenberg, str. 1298, in Na- men– und Sachregister zu den Bänden 3/I–III, str. 227 in 522. Tu je treba dodati, da v celotni publikaciji – predvsem pa v imenskem in stvarnem kazalu (!) – ni mogoče najti povsem samostojnega gesla Herrschaft oziroma Gült Luttenberg (gospostvo oziroma imenje Ljutomer), saj ohranjenega arhiv- skega materiala prav v okviru tega ni, temveč je raztresen po mnogih drugih, v nadaljevanju predstavljenih posestnih eno- tah. Zato ga avtorji kazala niso ustvarili. Posredna izjema je na str. 227 kazala izpisano podgeslo »Herrschaft« pod topo- nimom Ljutomer, saj kot lastnika delov ljutomerskega gospo- stva navaja dve posesti – proštijo Sv. Martina v Admontu in gospostvo Stübing. Obe posesti nastopata bodisi v doseda- njem tekstu bodisi v nadaljevanju tega članka. 117 Die Urbare, zv. 3/I, št. 475: Herbersdorf OG Allerheiligen bei Wildon, Herrschaft, str. 535–541. 537 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 Že omenjeni Franc pl. Herbersdorf je leta 1542 in ponovno leto zatem oddal imenjsko cenitev za go- spostvi Herbersdorf in Kalsdorf ter posebej za svoje imenje pri Ljutomeru (Branek). Tako je od virov tu ohranjena glavarina iz leta 1527 za Branek – prim. zgoraj. Tu je dodana še številčno neznana posest v Mučni (Mueschen, Mutschen). Ohranjena je tudi imenjska cenitev iz leta 1542 za posesti »pri Ljuto- meru« – prim. z že predstavljenim virom v pregledni- cah pri Braneku: Hubna posest v krajih: Obrež, Kog, Trnovci, Ja- mna, Radoslavci, Branek (Praunegg (Prawneckh)): grad, od 17. stoletja naprej imenovan Mallegg, in kraj Branoslavci (Malleggendorf), posest v krajih Ra- domerje, Cezanjevci, Vodranci, Ormož in Brezovec ob Pesnici. Vinogradniška posest – »gorsko pravo pri Lju- tomeru«: neznano število vinogradov v goricah Kog, Vodranski in Majcenski vrh, Strmec pri Hermancih, Kajžar, Kamenščak in Radomerščak. Tu je za razliko od samega vira dodano še njihovo neznano število na Kajžarju (Kaisersberg). Gorsko- pravno posest so nato očitno prenesli v sklop gospo- stva Kalsdorf, njeni kasnejši lastniki pa so jo nato iz generacije v generacijo izjemno razširili. Gospostvo Kalsdorf pri Ilzu Viri: Terezijanski popis hiš 1754: V njem so tamkaj- šnje vinogradniške gorice gospostva imenovane Gor- skopravna posest gospostva Kalsdorf v ljutomerskih in »Svetoandrejskih« goricah.118 Popisali so skupno 177 hiš podložnih vinogradniških kajžarjev in vini- čarjev na 17 goricah (»vrhovih«): Stara Cesta (Alt- straßenberg) deset hiš, Ivanovski vrh šest, Lešnica 14, Runeč pet, Strmec sedem, »onkraj (izven) Strmca« štiri, Veličane osem, St. Ändre-berg (?)119 13, Ivanj- kovski vrh ena hiša, Pavlovski vrh 12, Šardinje devet, Stanovno 21, Vidanovci šest, Desnjak sedem, Gorca (Kulmberg) 37 (!), Plešivica sedem in Schwa(o)rniz- berg (?) 13 hiš. Terezijanski kataster:120 Za gorninske vinograde tega gospostva na Ljutomerskem je iz časa tik pred koncem 18. stoletja ohranjen debelejši zvezek s kar 167 gosto popisanimi dvojnimi stranmi s precejšnjim številom vpisov podložniških enot (prim. z nasle- dnjim zapisom). Inventar urbarialnih virov:121 Eden od najobšir- 118 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I, K. 16, Marburger Kreis, H. 62, Nr. 78. »Izdelal« Janez Jožef Žižek (Schischekh), in- špektor gospoščinske kalsdorfske posesti. 119 Možni dve lokaciji: verjetnejša Vitomarci (nekdaj Sv. Andraž v Slovenskih goricah z vikariatno cerkvijo sv. Andreja) ali pri Andrencih pod Cerkvenjakom: okrog 1500: Sannd Andre- tzenperg, Blaznik, Historična topografija I, str. 28. 120 StLA, Theresianischer Kataster (MTK): GH 129 1/2 (Kals- dorf ). 121 Die Urbare, zv. 3/II, št. 558: Kalsdorf bei Ilz, Herrschaft, str. 641–643. nejših sklopov gospostva je bil »gorninski urad Lju- tomer«, po virih sodeč del gospostva od srede tride- setih let 17. stoletja. Tik pred koncem 18. stoletja je obsegal že kar izjemnih 764 podložnikov v treh delih: 1. Humski, Pavlovski in Libanjski vrh 2. Strezetinski, Lešnički, Grajski, Strmečki (Str- mec – del), Šardinjski, Podgorski, Velikorunečki, Malorunečki, Ivanovski, Ivanjkovski, Veličanski in Plešivički vrh 3. Žerovinski vrh – Stara Cesta, drugi del Strmeč- kega vrha, Hujbarjev, Lahonski, Stanetinski, Ostro- ški (Ostroga) vrh in Radomerščak; in še v Slovenskih goricah: Sv. Lovrenc, Sv. Andraž, Bišečki, Trnovski in Selški (Selca) vrh. Naslednji je sklop ljutomerske posesti Stadlerjev, dedičev po Reisacherjih, in njihovih naslednikov ozi- roma kupcev te posesti. V osnovi je bila iz prvotnega gospostva Ljutomer pridobljena oziroma izločena že pred koncem 15. stoletja. Odtlej je njena razvojna pot povezana s Stadlerji in gospostvom Lichtenegg ter imenjem Oberkrottendorf (pri Kapfenbergu, sedež gradič Krottenhof ), z gospostvom Stadl in drugimi. Najprej poglejmo, kako je Pirchegger obelodanil naj- starejši ohranjeni vir za tamkajšnjo posest Stadlerjev in bratov Radmannsdorf, imenjsko cenitev iz leta 1542, v izvlečkih: Stadlerji so že pred koncem 15. stoletja, še pred dedovanjem po Reisacherjih, imeli v lasti med dru- gim Radence in vsaj enega ali dva vinograda blizu Ljutomera. V sklopu imenja Oberkrottendorf je njegov la- stnik, eden od bratov dedičev Erazem Stadler, go- spodar Krottenhofa, v imenjski cenitvi prijavil tudi posesti »v Ljutomeru« (in Luttenberg): 40 podložni- kov in 58 vinogradov pri Ljutomeru, Radgoni in Or- možu. Malo zatem je navedena še točnejša prijava: 13 podložnikov v Stari (Novi) vasi, devet v Obrežu, šest v Braneku, osem na Kogu in štiri v Brengovi »pri Ljutomeru« ter vinogradi v okolici Ljutomera, Rad- gone in Ormoža. Očitno je Erazem svoj delež lju- tomerske posesti vključil v sklop Oberkrottendorfa. Njegovi bratje Stadlerji so v cenitvi leta 1542 pri- javili: Krištof Stadler enega podložnika pri Ljutomeru in sogornike na Kogu; Andrej Stadler med drugim več sogornikov (»Berggenossen«) na Ivanjskem vrhu in Trsteniku; Melhior Stadler je (1543) spisal zelo malomarno prijavo – 42 hubnih podložnikov brez kraja in nato še dodatnih 34 podložnih slovanskih imen vnovič brez kraja; Jurij Stadler med drugim 13 kmečkih podložni- kov v Šalincih, 16 v Noršincih, pet na Gornjem Bre- brovniku ter enega v Babincih, pa še več vinogradov na Kogu; Krištof pl. Ratmannsdorf je v imenjski cenitvi leta 1542 zase in za otroke pokojnega brata Erazma med 538 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 drugim prijavil več vinogradov v okolici Ljutome- ra.122 Vse to so obdržale še generacije njihovih potom- cev. Pregled vira – najave imenjske cenitve 1542 in izpopolnjene najave leto zatem – je precej izpove- dnejši. Gospostvo Lichtenegg pri Wartbergu (sprva dolgotrajno v rokah rodbine Stadler, nato Saurau) Viri:123 Prijavljena posest Stadlerjev 1542: hubna posest in gorskopravni vinogradi Prijava Jurija Stadlerja – njegov »urad Ljutomer«: Hubna posest: Šalinci 13 kmetij in gostač, Noršinci 16 kme- tij, Babinci cela kmetija in gostač, Pušenci dve kmetiji, Pa- vlovci ena, pri Ormožu 11, Lešnica šest, Gornji Brebrovnik dve, Kog tri in Čagona dve kmetiji ter še večja njiva. Gorskopravni vinogradi na Kogu, vrednost vsakega do naj- več 30 im. f. (!): naštetih je 45 sogornikov in še sedem na gorici Trstenik (druxsennperg). Prijava Erazma Stadlerja – njegov »urad Ljutomer«: Hubna posest: Stara (Nova) vas 13 kmetij in gostač, Obrež devet kmetij, Branek šest, Kog osem, Brengova (Prannga, Pranngaw) štiri kmetije; Gorskopravni vinogradi: na Kogu sedem, na Malem Kogu (?) 26 in nato še na gorici penentxperg, Zagajskem vrhu (Za- gauerperg, schagauerperg), Desnjaku (desenperg) in Trsteniku – skupno 25 vinogradov; vrednost vsakega od 7 do največ 30 im. f. Prijava Krištofa Stadlerja (pisala druga roka kot prvi dve na- javi): Popis ni bil izpisan niti po krajih niti po imenih podlo- žnikov, le našteti posamezni prihodki, na primer činžni mošt »pod Radgono«. Nemogoče je razbrati kaj konkretnega. Prijava Andreja Stadlerja: znova po krajih in vinogradniških goricah, a ne na Ljutomerskem. Hubna posest: podložnike je imel med drugim v Radencih pod Radgono ob Muri. Vinogradniška posest: več vinogradniških kajžarjev (Berck- holden) in viničarjev je imel v goricah okrog Radgone in Ra- dencev, na Ivanjskem vrhu (Ibbanzer perg), na Kapeli in Zw driez (?). Oblasti, nezadovoljne s prijavami iz leta 1542, so naslednje leto od Stadlerjev zahtevale novo, pravil- nejšo najavo. 122 Pirchegger, Landesfürst und Adel, str. 60, 76, 280, 288 in pose- bej za im. cenitev 1542 str. 290–291. Prim. tamkajšnje naved- be posesti posameznih lastnikov s tistimi v konkretnem viru, kar sledi. 123 Laa. A., Antiquum, Gruppe VI, Herrschaft Lichtenegg bei Wartberg, A.1. a Gültschätzung 1542, 36/523, več drobnih zvežčičev prijav na ime vsakega od solastnikov: Jurij Stadler, fol. 15r–27r in 30r–33r; Erazem Stadler, fol. 13r–21r in 22r– –25v; Krištof Stadler; Andrej Stadler, in Neue Gültschätzung 1543; A.3. b Rauchgeld 1572 (Einlage aus 1573) bei Nr. 215. Prim. še: https://de.wikipedia.org/wiki/Burgruine_Lichte- negg_(Wartberg). Izpopolnjena prijava posesti Stadlerjev iz leta 1543: hubna posest in gorskopravni vinogradi Erazem Stadler: prihodki iz vinogradov »pri Ljutomeru« – činžni mošt v obsegu štiri štrtine oziroma 40 avstrijskih veder; v najavi tudi večji vinograd na Gornjem Kogu (?) in eden na Dolnjem Kogu, vsak v vrednosti 100 im. f., od kate- rih je bil davčni prihodek 1 im. f. Jurij Stadler: prihodki iz vinogradov »pri Ljutomeru« (Zu Luetenwergkh) – činžni mošt v obsegu pet štrtinov oziroma 50 avstrijskih veder; v najavi še vinograd »pri Ljutomeru« v vrednosti 100 im. f. (prihodek 1 im. f.) in malo manjši pri Ormožu. Krištof Stadler: Hubna posest: dva hubna podložnika pri Ormožu in Lju- tomeru, od teh eden na Srednjem Brebrovniku. Nekje na »Slovenskem« (v Resthnitz (?)) še dva. Vinogradniška posest: 11 gorskopravnih vinogradov, na No- ričkem vrhu »pri Radgoni« pa še štiri, in sedem vinogradni- ških kajžarjev na Kogu. Melhior Stadler (njegove najave leto poprej sploh ni bilo): Hubna posest: natančno poimensko je naštel kopico podlo- žnikov z njihovo posestjo in živino s slovenskimi priimki, a brez krajev (lokacij). Vinogradniška posest: enako velja za številne prijavljene gorskopravne vinograde, le tu in tam je kateri lociran, vendar nad Muro. Najavil je tudi vinograd pri Radencih (Zw Ra- dein) v vrednosti 80 im. f. Očitno je imel kar lepe vinograde okrog Radgone. Prijavil je kar šest štrtinov gorskopravnega vina in dva štrtina činžnega mošta. V njihovi napovedi dimnine iz leta 1572 (1573) ni krajevno opredeljenih podložnikov (!). Le nekateri imajo krajevnolokacijske zaznamke, vendar ne z ob- močja današnje Slovenije. Inventar urbarialnih virov:124 Navedbe o posesti Stadlerjev ter njenem prehajanju pod druge lastnike dela ljutomerske posesti (imenje Oberkrottendorf, posest ustanove Seckau, gospostvo Stadl). V sklopu gospostva Lichtenegg je bil v 16. stoletju tudi »urad Ljutomer« s hubno posestjo v krajih Šalinci, Noršin- ci, Babinci, Pušenci, Pavlovci, Ormož, Lešnica, Gor- nji Brebrovnik, Kog in Čagona. Imenjska cenitev iz leta 1542 ( Jurij Stadler), nova ocenitev iz leta 1543. Nekaj gorskopravnih vinogradov na Kogu. Oboje je bilo pozneje v sklopu gospostva Stadl. Seckau, ustanova Viri: Terezijanski popis hiš 1754: Kot »Škofijska sekovska posest pri Radgoni in Ljutomeru«125 je tu popisan posestni kompleks, ki 124 Die Urbare, zv. 3/II, št. 693: Herrschaft Lichtenegg bei Wart- berg, str. 783–785. 125 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 17, H. 65, Nr. 179. 539 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 sta ga sestavljali: hubna posest s 14 hišami v uradu Lunovec, enako število hiš v uradu Zagorci in sedem hiš urada Lahonci, ter vinogradniška posest podlo- žnih vinogradniških kajžarjev in viničarjev na štirih goricah (»vrhovih«): Litmerski vrh z desetimi hišami, Pršetinski in Plešivički vrh s petimi, Runečki vrh s šestimi in Trnovci (pod Bodislavci) z 19 hišami. Sku- paj je škofija prijavila tamkajšnjih 75 podložnih hiš. Inventar urbarialnih virov:126 Posamezne posesti s prihodki: - točka 5. Imenje Veliki Kog (Großkaag) pod Ljutomerom (»na Velikem in Visokem Kogu«): Jurij Leopold pl. Stadl ga je leta 1642 prodal škofiji. Naj- starejši popis tamkajšnjih vinogradniških kajžarjev je nastal leto pozneje (1643). - točka 9. Urad in gorskopravni uradi »pri Lju- tomeru«: od srede 17. stoletja do začetka 18. stoletja. I: »Urad Ljutomer«: viri od leta 1653 (urbar prodanih pose- sti). Do takrat ga je Wolf pl. Stubenberg v sklopu več posesti, imenj in gorskopravnih vinogradov prodal ustanovi. Posest v krajih Trgovišče, Vičanci, Lasigovci, Brezovci, Pršetinci, Srednji in Gornji Brebrovnik. II: »gorsko pravo pri Ljutomeru« na Runeču: Žvab, Stanov- no, Runečki, Šardinjski, Lunovski, Podgorski, Zagorski (Za- gorci) in Preradski vrh, Khöstenperg. III: »gorsko pravo pri Ljutomeru« na Libanjskem vrhu: prav tako kot vse drugo zajeto že v urbarju iz leta 1653: Libanj- ski (tu tudi činžni mošt), Vičanski, Veličanski, Slančaveški in Pavlovski vrh, Dolnji, Srednji in Gornji Brebrovnik in Pršetinci. IV: obe ljutomerski gorskopravni posesti na Runeču in Li- banjskem vrhu je škofija v zgodnjem 18. stoletju prodala: Libanjski vrh leta 1708 Mariji Tereziji Rainer, roj. Reinzer, na ime njenega sina Karla Jožefa Rainerja in ljutomerske vinograde leta 1711 samostanu Admont. Celoten sekovski »urad Ljutomer« je popisan tudi v registru glavarine iz leta 1691. Gospostvo Stadl Viri: Terezijanski popis hiš 1754: »Gorskopravna po- sest dedičev Rudolfa barona Stadla na Kogu«127 je obsegala 41 hiš podložnih vinogradniških kajžarjev in viničarjev na štirih goricah (»vrhovih«): Adrijanci ena hiša, Veliki Kog 19, Mali Kog 13 in kraj Kog osem hiš ter gostača. Inventar urbarialnih virov:128 Janez Ludvik Zoll- ner je pred oktobrom 1662 zakupil podložnike tudi v uradih Šalinci, Noršinci in Gornji Brebrovnik, med 126 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1105 B: Seckau, Stift, str. 1317–1322. Prim. tamkajšnjo točko 9 Urad in gorskopravni uradi »pri Ljutomeru« s posestjo gospostva Freiberg v op. 164. 127 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 17, H. 65, Nr. 184. 128 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1135: Herrschaft Stadl, str. 1381, 1383, 1385 in 1394. drugim gorskopravno posest v Ljutomeru, goricah nad Slančjo vesjo in na Vinskem vrhu – oktobra je zanje izpisal urbar. Leta 1666 je bilo vse našteto pre- dano v posest Erazmu Freundorferju. Do 19. stoletja so tej posesti pridružili novine na Kajžarju in Veli- kem Vinskem vrhu. Ob tem so v gorskopravnih regi- strih še dominikalni gorskopravni podložniki urada Šalinci, skupaj 16. V popisu gospoščinskih uradov v mariborskem okrožju do leta 1841 je bil tudi tamkajšnji urad Ša- linci z 29 podložniki. Nad njimi je gospostvo imelo tudi patrimonialno oblast. Gospostvo Hornegg (dolgotrajno v rokah rodbine Saurau) Viri: Urbar Hornegg 1603, »Urad Ljutomer« (Ambt Lüettenberg) Urad je bil tu vpisan kot deželnoknežji fevd, za katerega so redno poravnavali obveze. Imel je pet hubnih podložnikov – štiri na celi in enega na tre- tjinski hubi. Celi hubniki so oddajali letno vsak po 10 veder činžnega oziroma hubnega mošta, po korec ovsa, štiri kokoši, 10 jajc, po 200 vinogradniških koli- čev in 10 tovorov (vozov) gnoja; tretjinski hubnik pa je oddajal le tri vedra in nekaj mošta. Prav tako kot deželnoknežji fevd je gospostvo imelo vinograde na Velikem in Malem Kogu, ki jih je obdelovalo 40 podložnih vinogradniških kajžarjev (Perckholden vnnder Lüettenberg, am Groß vnd khlain- en Khagperg). Tudi ti so oddajali vsak od 1,5 do naj- več 7 veder mošta in od 1,5 do največ 7 denaričev. Celoten urad je skupaj z gorskopravnimi vinogra- di oddajal činžni in gorskopravni mošt v skupni ko- ličini devet štrtinov. V urad je spadal še velik domi- nikalni vinograd »pri Ljutomeru« (zu Luettenberg), prav tako kot deželnoknežji fevd, ki so ga morali kmetje obdelovati in mošt pripeljati v gospoščinsko klet, česar pa gospostvo kot njihovo dolžnost ni pri- znavalo. Zato je bil ta vinograd brez gorskopravnih obvez in desetine. Ob tem je v ta urad spadal še en vi- nograd nekje v Slovenskih goricah (in Pühel, genandt der Grußgaperg).129 Terezijanski popis hiš 1754: Takrat že združeno gospostvo Hornegg in St. Joseph je v okviru Hor- negga med drugim prijavilo gorskopravno posest v »gorskem uradu Ljutomer«.130 Njenih vsaj 21 hiš podložnih vinogradniških kajžarjev in viničarjev je stalo na štirih goricah (»vrhovih«): Adrijanci šest hiš, Veliki Kog (brez vpisanega števila podložnih hiš (!)), Mali Vinski vrh osem in Žerovinščak sedem hiš. Inventar urbarialnih virov: Hubna posest je v ce- loti enaka kot v viru, razen v razdelku Gorsko pra- 129 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe VI, Archiv Herrschaft Hornegg, K. 1, H. 1, Urbar Hornegg 1603, fol. 59r–60v in fol. 118v. 130 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 16, H. 61, Nr. 71. 540 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 vo: pod točko 11. Posamezni registri h gospostvu Hornegg pripadajočih gorskopravnih vinogradov pri Ljutomeru (»urad Ljutomer«): urbar 1603, »urad Ljutomer«, … vinogradniški kajžarji – »podložniki pod Ljutomerom« (deželnoknežji fevd): podložni- ki (Berg-Untertanen − BU) pod zap. št. 622–694, torej kar 73. Od leta 1689 so posebej navajali nji- hove lokacije: Mali Vinski vrh, Vodranski vrh, Mali in Veliki Kog. Ob tem so v uradu dobivali še činžni mošt in malo pravdo na Kogu ter gorske in malo- pravdne služnosti na Žerovinskem vrhu/Stari Cesti (Grünauerberg).131 Lastnik gospostva se je v prvi polovici 18. sto- letja očitno odločil prav te vinogradniške površine s podložniki vred prodati in jih obdržati le še manjše število. Tako je odtlej v 18. stoletju po terezijanskem katastru v gospostvo Freisburg spadalo več imenj ob Muri, med njimi imenje »Ščavnica/Ščavniško ime- nje« v okolici Ljutomera, s prej gospostvu Hornegg služnimi gorskopravnimi prihodki v obsegu 73 gor- ninskih podložnikov in nekaj vinogradov v okviru imenja Rothenturn v goricah Presika, Rinčetova in Kumerska graba ter Slančja ves.132 Gospostvo Hor- negg je tako leta 1754 imelo znatno manj teh pod- ložnikov. Gospostva/imenja s hubno in/ali le vinogradniško posestjo na Ljutomerskem na osnovi le enega verodostojnega elementa Terezijanski popis hiš 1754 Gorskopravna posest Jakoba Ernesta pl. Cerronija133 V sklopu te posesti so bili med drugim popisani trije vinogradniški kajžarji v goricah na Kamenščaku (Kämenschäggberg). Gospostvo Ernovž/Ehrenhausen134 V sklopu tega gospostva je bil popisan tudi urad Krapje (Amt Cräpping) s 15 hišami – 13 četrtkmeti- jami in dvema kajžarjema. Gospostvo Ormož135 V okviru ogromne posesti tega gospostva so bili popisani tudi vinogradi na goricah (»vrhovih«): Go- 131 Die Urbare, zv. 3/I, št. 502: Herrschaft Hornegg, str. 578 in 582–583. 132 Die Urbare, zv. 3/I, št. 227: Freisburg, Herrschaft, str. 231– 232. 133 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 16, H. 60, Nr. 16. Na jožefinski karti je med Negovskim in Trsteniškim vrhom – pri Trsteniku malce nad gradom Ne- gova – lokaliziran tudi Cerronijev gradič – Czeroni Schlösl/ Zeroni Schlossel. Prim. Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zem- ljevidu, 6, Opisi, str. 69 in 250, in Karte, sekcija 144 A 2. 134 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 16, H. 60, Nr. 24. 135 Prav tam, H. 61, Nr. 37. mila pri Kogu, Lahonščak, Neÿsidelberg (?), Jastrebci, Vrablovščak in Veličane. Imenje Gornja Gomilica (Ober Gambliz)136 V sklopu tega imenja je bil popisan tudi »gor- skopravni urad Ljutomer« (Luettenberg) na srednjem Brebrovniku (In Mitern Wrebronigg) s petimi vino- gradniškimi kajžarji. Gorskopravna posest Johana Jožefa Göpleißa pl. Eggenwolfa137 Popisan je bil tudi en viničar pri njegovem vino- gradu »na Ljutomerskem« – na Velikem Kogu pri sv. Bolfenku. Samostan benediktink Göss138 Urad »Gorskopravna posest v Slovenskih gori- cah«: v okviru urada popisane tudi gorice Stročja vas/ Nunska graba (Schizenberg) s 17 hišami – 16 vini- čarjev (med njimi ena viničarka) in en vinogradniški kajžar. Imenje dominikanskega samostana v Gradcu139 Njihov takratni hubno-posestni urad (Stara) Nova vas pod Radgono (Neüdorff unter Rackherspurg, kraj omenjen tudi v opisu obsega deželskega sodišča Gornji Ljutomer) je obsegal popisanih 27 hiš – 19 četrtkmetij in osem »kajžarjev brez vsakršne zemlje in živijo kot dninarji«. Samostan eremitskih avguštincev Sv. Pavla v Grad- cu140 V popisu je navedel tudi vinograde v goricah Slavšina (Schläffniz) v obsegu 31 hiš – 29 vinogradni- ških kajžarjev in dva viničarja. Samostan uršulink v Gradcu141 Prijavile so svoj gorskopravni vinograd »na stari cesti med Sv. Križem (Križevci) in Branekom« (zwi- schen Heilligen Creuz und Maillegg), ki ga je obdeloval viničar Jurij Muršič. Komenda Velika Nedelja142 V sklopu vinogradniških posesti je bil v goricah Žerovinščak prijavljen tudi en vinogradniški kajžar in na Lahonščaku štirje viničarji. Gorskopravna posest Terezije pl. Hochenrain143 Med 47 hišami v goricah »v okolici Ljutomera« 136 Prav tam, Nr. 41. 137 Prav tam, Nr. 49. 138 Prav tam, Nr. 52. 139 Prav tam, Nr. 53. 140 Prav tam, Nr. 56. 141 Prav tam, Nr. 57. 142 Prav tam, Nr. 59. 143 Prav tam, Nr. 63. Datirano trg Ljutomer 16. 4. 1754, Maksi- milijan Ksaver Stremizer qua Confector. 541 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 prijavljeno tudi: Gomilski vrh en vinogradniški kaj- žar, pet viničarjev; Kog en viničar; Scherhoffberg (?) en vinogradniški kajžar, pet viničarjev; na Jastrebskem vrhu 15 hiš – pet vinogradniških kajžarjev, deset vi- ničarjev, na Wißmanstorffbergu (?) pa pet viničarjev. Gospostvo Kainach144 V okviru tega gospostva je bil prijavljen tudi urad Branek (Mällegg) s petimi kmetijami: dve celi, dve tričetrtinski in ena polovična. Gospostvo Freiberg pri Ludersdorfu – Wilfersdorfu (zahodno od Gleisdorfa)145 V sklopu tega gospostva je bila prijavljena posest grofa Kolonića »pri Ljutomeru« v obsegu 42 hiš, med njimi kot hubna posest 24 hiš v Stari Novi vasi – štiri polkmetije, osem četrtkmetij, enajst kajžarjev in en »kovač«, v goricah pa po en vinogradniški kajžar na Steinoffzenbergu (?), Linoffzenbergu (?), v Presiki in Stročji vasi. Župnija Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah146 Župnija je med drugim prijavila dva vinogradni- ška kajžarja v goricah nad Gomilo. Gospostvo Sv. Marko niže Ptuja (Markovci)147 Za terezijanski popis so kot hubno posest med drugim prijavili pet kmetij, štiri kajže in mlinarja v Jastrebcih – skupaj deset hiš –, v Ključarovcih pri Ljutomeru 12 kmetij, dve kajži in mlinarja ter še eno hišo brez statusa (?) – skupaj 16 hiš –, v Koračicah kmetijo in tri kajžarje – skupaj štiri hiše –, v Lahon- cih šest kmetij, štiri kajže in viničarja – skupaj 11 hiš –, v Stari Cesti dve kmetiji – skupaj dve hiši – ter v Žerovincih tri kmetije in devet kajž – skupaj 12 hiš. Vinogradniških podložnikov v statusu vinogradni- ških kajžarjev in viničarjev je gospostvo imelo obču- tno več, tudi v/na teh goricah: Cerovec Stanka Vraza 12 hiš, Desnjak in Hujbar po štiri hiše, Irchen berg (?) 16, Ivanjkovski vrh dve hiši, Gorca (Kulm Waldt) 39, Lahonščak 19, Schworniz (?) pet hiš, Stara Cesta dve, Plešivica vrh 16 in Žerovinščak 15 hiš, skupaj kar 186 hiš. Viteška komenda Muretinci148 V sklopu vinogradniških površin je komenda med drugim prijavila 13 njej podložnih vinogradniških kajžarjev in viničarjev na Velikem in Malem Kogu. 144 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 16, H. 62, Nr. 76. 145 Prav tam, Nr. 81. Datirano na gospostvu Branek. Inšpektor Kajetan Jožef Langenmantl. 146 Prav tam, Nr. 98. 147 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 17, H. 63, Nr. 120. 148 Prav tam, Nr. 123. Gospostvo Negova149 Od hubne posesti je gospostvo popisalo 46 hiš v Iljaševcih (Igelstorff) in 20 v Koračicah, kot vinogra- dniško posest pa na Kamenščaku tri hiše, v Korači- cah štiri in Stročji vasi sedem, skupaj torej 80 hiš. Gospostvo Ottersbach150 V okviru tega gospostva je imenje »Stara murska posest« (Alt Muhrisches Gült zu) med drugim prija- vilo tamkajšnjo hubno posest – v Borecih 24 hiš in v Pršetincih (med Koračicami in Desnjakom) deset, skupaj 34 hiš. Imenje Placarski dvor (Placar, takrat last družine barona Hinggenaua)151 Imenje je prijavilo tamkajšnjo hubno posest – tri kmetije v Babincih. Gospostvo Gornja Radgona152 Kot tamkajšnjo podložno hubno posest je gospo- stvo prijavilo šest hiš v Kokoričih, 22 v Ključarovcih pri Ljutomeru, 13 v Noršincih, 29 v Berkovcih, 34 v Bunčanih in deset hiš v uradu »Libanja in Ljutomer« (Lübon und Luettenberg). Vinogradniški del slednjega urada pa je tvorilo 51 hiš podložnih vinogradniških kajžarjev in viničarjev v tamkajšnjih goricah, skupaj kar 165 hiš hubne in vinogradniške posesti. Gospostvo Šahenturn (Schachenthurn, pod Radgo- no)153 Gospoščinski sedež v neposredni bližini gornje- radgonskega gradu je prav tako imel obsežno tam- kajšnjo hubno posest – v Bučkovcih (Lindtdorff) 36 hiš, Moti 31 in Bučečovcih (Wudischoffzendorff) 36 hiš ter gostača. Podložne vinogradniške kajžarje in viničarje je imel v/na goricah Stročja vas/Nunska graba (Klein-, Groß Schizenberg) sedem hiš, Veliki Kumer vrh (Großkumbersperg, Kumerska graba) 22, Mali Kumer vrh (Kumerska graba) 14 in na Kamen- ščaku 16 hiš, skupno kar 162 hiš. Gorskopravna posest dedičev Rudolfa barona Stadla (Kog)154 Posest je ležala v/na goricah: Adrijanci ena hiša, Veliki Kog 19 hiš, Mali Kog 13 hiš, vas Kog osem hiš in en gostač. 149 Prav tam, Nr. 132. 150 Prav tam, Nr. 138. 151 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 17, H. 64, Nr. 156. Datirano: Sv. Tomaž v Ljutomeru (!), Janez Bolfenk Wöhr, inšpektor posesti barona Hinggenaua. 152 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 17, H. 64, Nr. 163. 153 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, K. 17, H. 65, Nr. 173. 154 Prav tam, Nr. 184. 542 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 Gorskopravna posest grofa Karla Jožefa Trauttmans- dorffa »v okolici Ljutomera«155 Posest je bila v/na goricah Kierchstorffberg (?) pet hiš, ena hiša v Kumerski grabi, Züneßdorfferberg (?) 15 hiš in Zünzerberg (?) osem hiš. Inventar urbarialnih virov Gospostvo Brunnsee (dolgotrajni lastniki Khuenbur- gi), z gospostvom Rabenhof156 V okviru gospostva so bili kot »urad Ljutomer« zajeti posest in gorice v bližnji in širši okolici Ljuto- mera (Luttenberger Gebürge) z obstoječimi viri: Glavarina 1527, Bodengeld 1571, dimnina 1572. Posamezni urbarji: Gradec, 23. 5. 1624: Rajnpreht Mavricij pl. Khuenburg proda Krištofu pl. Ivniškemu na Burg- stallu ljutomersko posest v Podgorcih, Zbigovcih, Ključarovcih nad Ormožem (Kellersdorf), na Žvabu in Runeču. Med letoma 1527 in 1572: gospoščinska posest v okviru »urada pri Ljutomeru« v krajih Boreci, Prše- tinci, Trnovci, Ključarovci pri Ljutomeru, Zbigovci, Žepovci, Pristava, Podgorci, Dolnji Brebrovnik in Sodinci. Med letoma 1542 in 1572: gorskopravna posest v goricah: Pršetinci, Lahonci, Trnovski, Mezgovski, Runečki, Gradiški, Podgorski, Ključarovski in Pav- lovski vrh, Spodnji in Gornji Brebrovnik, Žvab, Zbi- govci. Med letoma 1720 in 1755: gorskopravna posest v okviru gospostva Rabenhof: Brebrovnik ali ljutomer- ska gorskopravna posest v obsegu 60 podložnikov. Leta 1755 pripisano: prodano Matiji Poschu. Imenje Oberkrottendorf (sprva v rokah Stadlerjev)157 V imenjski cenitvi iz leta 1542 in novi najavi iz leta 1543 je bil v okviru imenja prijavljen tudi »urad Ljutomer« (Luettennberg): Stara Nova vas – pozne- je (v 18. stoletju) v okviru gospostev oziroma imenj Freiberg, Obrež, Branek, Kog in Brengova; gorsko- pravni vinogradi na Malem Kogu, Čagoni in Trsteni- škem vrhu (ni podatka o številu viničarjev). Imenja pl. Ivniških158 Posest Krištofa pl. Ivniškega: Našteto v prijavi imenjske cenitve iz leta 1542 in nove lastne ocenitve iz leta 1544: tu tudi vinogradi pri Ljutomeru, ob Pesnici idr. Posest Rozine roj. Herberstein, vdove po Janezu pl. Ivniškemu, in njunih otrok: 155 Prav tam, Nr. 189. Datiral v Ljutomeru Maksimilijan Ksaver Stremizer. 156 Die Urbare, zv. 3/I, št. 93: Brunnsee, Herrschaft. Mit Herr- schaft Rabenhof, str. 99–101 (»urad Ljutomer«). 157 Die Urbare, zv. 3/II, št. 855: Gült Oberkrottendorf, str. 979. 158 Die Urbare, zv. 3/I, št. 152-B: Eibiswaldische Gülten, str. 159–161. Posamezni urbarji: a) okrog 1625: Urbar strelskega dvorca Pavlovci pri Ormožu s pripadajočimi posestmi in pritiklina- mi. Tu tudi kupna pogodba, s katero ga je Janez pl. Braneški 10. februarja 1623 prodal Pavlu Ivniškemu. b) 1632: urbar uradov in gorskopravnih dohod- kov, med drugim pri Ljutomeru, ki jih je leta 1629 Pavel Ivniški prodal Juriju Stubenbergu. Zanje je bil okrog leta 1625 že spisan gornji urbar. Leta 1653 so jih prodali naprej ustanovi v Seckauu. c) 19. 4. 1636, Gradec: urbar gorskopravnih vino- gradov na Preradu pri Ljutomeru, ki jih je Jurij Stu- benberg iz tega sklopa od Pavla Ivniškega pridob- ljenih imenj prodal Nikolaju Draškoviću. Šlo je za posesti: V 16. stoletju: urad Ljutomer – gorice Slanča ves, kjer so v 16. stoletju pobirali in popisali činžno, vin- sko in malo pravdo ter posebej činž. Leta 1632: »urad Ljutomer«: hubna posest v na- seljih Trgovišče, Savci, Vičanci, Lasigovci, Brezovci, Gajovci, Pršetinci, Srednji in Gornji Brebrovnik. Nadalje gorskopravni in dominikalni vinogradi pri Ljutomeru v goricah Lahonščak, Sentsch oder Lärot- schberg (?), Pavlovski vrh, Prerad, Öt Offenberg (?), Vičanski vrh, Gornji, Srednji in Spodnji Brebrovnik, Veličanšak in Slanča ves. Gospostvo Schwanberg (dolgotrajna last rodbine Galler)159 V imenjski cenitvi gospostva iz leta 1542, ki jo je v imenu lastnikov, dedičev Andreja pl. Spangsteina, prijavil takratni zakupnik Žiga Galler, in v dimnini iz let 1572/1573 – oddal Andrej Spangstein – je bil tudi hubni »urad Ljutomer«: Hubna posest v krajih: Godeninci, Vodranci, Ja- strebci in Neusidl (»Novo naselje«, »Novine«). Vse to je bilo od leta 1601 v virih označeno kot »Urad v Slovenskih goricah« (Amt In Windischen Bücheln). Takrat so bili v sklopu tega tudi gorsko- pravni prihodki v Jastrebcih in Neusidlu. Gospostvo Weißenegg (dolgotrajna last rodbine pl. Weißenegg)160 V najavi imenjske cenitve iz leta 1542 dedičev Janeza pl. Weißenegga in v novi oceni iz leta 1543 v sklopu gospostva nastopa tudi »urad Ljutomer« (Luetenberg): Hubna posest: Gorllitschein (?) in Radomerški vrh (Radomerščak). Gorskopravni urad Ljutomer na Gorllitscheinper- gu (?) in Radomerščaku – nastopa tako v imenjski cenitvi kot v popisu zemljiščnega davka (Bodengeld) iz leta 1571. 159 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1094: Schwanberg, Herrschaft, str. 1286–1289. 160 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1280: Weißenegg, Herrschaft, str. 1707 in 1711. 543 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 Imenje samostana dominikank v Gradcu161 V točki 3 b) Posamezni urbarji: 1656/1660: urba- rialni register podložnikov pri Sv. Juriju ob Ščavnici in v Koračicah – posest identična z njihovim »ura- dom Ljutomer«, ki so ga graške dominikanke leta 1609 pridobile z darovnico Ane Veronike pl. Sau- rau, roj. Pottendorfer. Vseboval je podložnike, činžni mošt, vinogradniško in vozno tlako, gorskopravne dajatve ter žitno in proseno desetino celotnega urada. Leta 1632 je bil urad dokončno vzpostavljen kot hubno-posestni urad (12 podložnikov) in gorninski »urad Ljutomer« (24 podložnikov). Oboje – urad in gorninski urad Ljutomer – v opisanem obsegu so nune 4. januarja 1762 prodale Maksimilijanu Ksaverju Stremizerju, takratnemu za- kupnemu imetniku gospostva Branek. Gospostvo Weitersfeld162 Spodnji – Zgornji Kamenščak: v okviru tega je bila do poznega 16. stoletja tudi posest uradov Ceza- njevci in Mihalovci s pripadajočimi gorskopravnimi prihodki še na Kamenščaku, kar pa je deželni knez leta 1590 prodal Janezu Ambrožu grofu Thurnu. Gospostva/imenja z le vinogradniško posestjo na Ljutomerskem po inventarju urbarialnih virov Naštete bodo v različnih obdobjih obstoječe vinogradniške posesti, ki jih je mogoče najti v in- ventarju urbarialnih virov pod že omenjenimi gesli »Urad Ljutomer«, »Gorninski urad Ljutomer« in »Gorskopravni prihodki v/pri Ljutomeru«. Mar- sikatera tu navedena lokacija je zunaj območja pr- votnega gospostva Gornji Ljutomer. Vendar je bila bistvena vrednost informacije v smislu poimenovanja po Ljutomeru. Posamezni vinogradi, razen enega v lasti proštije sv. Martina v Admontu, niso zabeleženi. Edini kriterij navajanja sledečih posesti je bil vrstni red v vseh treh zvezkih inventarja. Imenje Alt-Ottersbach,163 »Hochenrainova posest v Ljutomeru« Po terezijanskem katastru (174 podložnikov): Mali + Veliki Vinski vrh, Jastrebci, Veliki in Mali Kog, Scherhofberg (?), Gomila, Vuzmetinci in Kajžar. Gospostvo Freiberg (lastnik pl. Schärffenberg),164 »gorninska urada Runeč in Ljutomer« Leta 1713 je škofijska stolnica v Seckauu pro- 161 Die Urbare, zv. 3/I, št. 346: Graz, Gült der Dominikanerin- nen, str. 384–387. 162 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1287: Weitersfeld, Herrschaft, str. 1719–1727: Amt Steinberg. 163 Die Urbare, zv. 3/I, št. 26: Alt-Ottersbach, Gült, str. 58–59. Ne smemo ga zamenjati z gospostvom Ottersbach, prim. op. 150 (!). 164 Die Urbare, zv. 3/I, št. 222: Freiberg, Herrschaft, str. 218. Prim. tamkajšnje navedbe z navedbami v op. 126. dala svoje gorskopravne prihodke »pri Ljutomeru« na Runeču, ki so bili nato vključeni v to gospostvo. Od takrat naprej je ta posest zajeta v gospoščinskih urbarjih. Leta 1719 je že nastal prvi posebni urbar tamkajšnjih vinogradniških kajžarjev, njihov imetnik je bil zakupnik Franc Ksaver Kalhammer. V letih 1725/1727 nastane nov urbar za novega imetnika Jošta Gašperja Lierwalda. Činžni urad Stara Nova vas (pod Gornjo Rad- gono) Gorninski urad Runeč. Ta je bil od leta 1824 la- stniško v okviru gospostva Dornhofen. V sklop tega je po prvi jožefinski zemljiški knjigi spadalo 96 pod- ložnikov v goricah: Žvab, Stanovno (Steinlugerberg), Ozmec, Šardinje, Lunovec, Podgorci, Kollikenberg/ Kossickenberg (?), Prerad in »gorskopravne novine«. In še »gorninski urad Ljutomer« z 11 podložniki. Samostan benediktink Göß165 Samostan je imel »gorice pri Ljutomeru«: Stro- čja vas in Nunska graba, Aženci pri Gornji Radgoni in Rinčetova graba. Prodal jim jih je Janez Jakob pl. Stainach 6. januarja 1605, vse je bilo v deželnemu knezu gorskopravno fevdno podložnem odnosu. V drugi polovici 18. stoletja so manjši del teh vinogra- dov prodali. Imenje Leuzendorf Gradec166 Imenje je dobivalo gorskopravne prihodke »v Ljutomeru«: Mihalovski in Pavlovski vrh in Srednji Brebrovnik. Vse je Jožef Karel Haratinger pred sredo 18. stoletja prepisal na hčerko Marijo Ano Sirkho, roj. Haratinger. Gospostvo Grottenhofen167 Gospostvo je imelo glede na zapis v zemljiški knjigi 80 podložnikov v/na: Vinerzenberg/Vinarzen- berg (?), Kleining-, Klainingberg (?), Mali Litmerk in Litmerk, Runečki vrh, Zablenšak, Pršetinski in Plešivički vrh, Lunovec. Ta vinogradniška posest je v sklop tega gospostva prišla po Khünburgovi prodaji v 18. stoletju. Gospostvo Lannach168 (dolgotrajno v rokah rodbine Galler) Gospostvo je od konca 17. stoletja dobivalo tudi gorskopravne prihodke iz goric »pri Ljutomeru«: Ce- rovski, Veličanski, Plešivički, Mihalovski, Trsteniški, Žerovinski/Stara Cesta vrh, Seittenberg (?), Ostroški 165 Die Urbare, zv. 3/I, št. 301: Göß, Benediktinerinnenkloster, str. 312–320. Prim. z navedbami v terezijanskem popisu hiš pri op. 138. 166 Die Urbare, zv. 3/I, št. 371: Graz, Gült Leuzendorf, str. 404– 405. 167 Die Urbare, zv. 3/I, št. 412: Grottenhofen, Herrschaft, str. 453–457. 168 Die Urbare, zv. 3/II, št. 650: Lannach, Herrschaft, str. 754– 758. 544 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 vrh (Ostraberg), Veliki Desnjak (Groß Deßnovitz- berg), Gruschkovitzberg (? – v Halozah (?)) in Deme- roffskiberg (?). Proštija samostana Sv. Martin v Admontu169 Proštija je imela v okviru svojega posestnega ura- da Stanetinci pri Radgoni med drugim večji hubni vinograd, očitno dobljen iz sklopa nekdanjega go- spostva Ljutomer. Gospostvo Massenberg,170 »urad Ljutomer« Gospostvo je imelo v sklopu lastnega »urada Ljutomer« predvsem vinogradniško oziroma gor- skopravno, v nekaj primerih pa tudi hubno posest v najbližji in širši okolici Ljutomera v večjem obsegu. Pridobilo jo je pred koncem 17. stoletja in jo v tem sklopu obdržalo do zgodnjega 19. stoletja. Šlo je za 66 vinogradniških kajžarjev pri Ljutomeru: Slanča ves, Vinski vrh in »novine« (Neusetzen) na Kajžarju. Gospostvo Neuweinsberg171 Po terezijanskem katastru je gospostvo na Ljuto- merskem imelo (sledi kot v inventarju): b) dediči barona Rudolfa Stadla: gorskopravni prihodki in imenje »v Ljutomeru«: imenje Veliki Kog (prim. v popisu hiš 1754 pri op. 154): Veliki in Mali Kog, Vodranski vrh, urad kraj Kog s krajem Vitan, skupaj 123 gorskopravnih podložnikov in 11 »obi- čajnih«. c) Reichard Seebacher z gorskopravnimi prihod- ki v Ljutomeru, kupljenimi od nunskega samostana Göß: 26 gorskopravnih podložnikov v Nunski grabi in 17 v Rinčetovi grabi. d) Vinogradi s poljedelsko zemljo in vrtom »v Ljutomeru«, prej v lasti nunskega samostana Göß (oboje prim. z zapisom pri op. 165). Tu tudi od gospostva Ernovž (Ehrenhausen) od- kupljeni posestni urad Krapje (prim. tudi v popisu hiš 1754 pri op. 134) z 18 podložniki. Uradi po zemljiški knjigi gospostva Radgona: Turjanci sedem hiš, Sitarovci deset hiš, Spodnje Krapje devet hiš in v Gornjem Krapju 22 hiš, od teh štirje »občinski« (gemain) kajžarji. Sledili so še gor- skopravni prihodki: na Turjanskem vrhu od 34 hiš in Ivanjševskem vrhu od osmih. Samostan Rein172 Deželsko sodišče samostanske gospoščine Rein je imelo zapisane gorskopravne prihodke od samo- 169 Die Urbare, zv. 3/II, št. 746: St. Martin, Propstei des Stiftes Admont, A, D, str. 840−859; prim. še Namen– und Sachregi- ster, str. 372: Stanetintzen / Stanetinci (bei Radkersburg). 170 Die Urbare, zv. 3/II, št. 748: Massenberg, Herrschaft, str. 861–863. 171 Die Urbare, zv. 3/II, št. 838: Neuweinsberg, Herrschaft, str. 961–963. 172 Die Urbare, zv. 3/II, št. 1010: Rein, Stift, str. 1145–1147. stanskih vinogradov »pri Ljutomeru«, služnostnih deželnemu knezu. Gospostvo Špilje (Spielfeld) in posest Lukavci173 Posest Lukavci je bila ves novi vek konkretno navzoča v neposredni soseščini posesti gospostev Ljutomer in Branek, predvsem z mnogimi gorsko- pravnimi prihodki (prim. navedbe posesti v tekstu in preglednicah pri op. 93 in 96). Imenje, poznejše gospostvo Štajnov pri Gornji Rad- goni174 Imenje je imelo od poznega 17. stoletja nekaj vi- nogradniških kajžarjev »pri Ljutomeru«. Gospostvo Trautenfels175 Gospostvo je imelo že pred letom 1700 gorsko- pravne posesti »v Ljutomeru«, konkretno v/na gori- cah: Ritmerk, Zinzerberg, Küerstorfberg, Mayerstorf- berg, Seniški, Podgorski, Slančjaveški, Sejanski vrh in Kumerska graba. Imenja Janeza Krištofa pl. Webersberga176 Ta je leta 1709 po očetu Zahariji Gotfridu pl. Webersbergu med drugim podedoval »ljutomerska imenja« v imenjski vrednosti 20 im. funtov 1 šiling in jih leta 1725 prepisal sinu Francu Ferdinandu pl. Webersbergu. Manj znana in neznana novoveška imenja na Ljutomerskem Razprava o novoveški zemljiški posesti na Lju- tomerskem oziroma na širšem območju med Ljuto- merom in Ormožem ne bi bila povsem verodostojna brez vsaj bežnega opozorila na tamkajšnja novona- stala manj znana in neznana novoveška imenja ozi- roma drobne posesti. O enem takih, Veliki Kog, je pred nekaj leti krajši, a dragocen in verodostojen pri- spevek objavil A. Luskovič in dokazal njegov obstoj od zgodnjega 18. do zgodnjega 19. stoletja.177 Še en primer doslej neznanega (ali znanega pod drugim nazivom/toponimom (?)) imenja najdemo v Na- schenwengovem kompendiju v okviru podatkov o rodbini Prankh. Član te rodbine baron Janez Friderik († Gradec 13. 12. 1666), štajerski deželni blagajnik, vladarjev vojaški poveljnik in dvorni svetnik, je leta 1650 postal lastnik Mihalovcev (prim. op. 106). Na- schenweng ga predstavi s plemiškim predikatom »auf Poppendorf, Reinthal u.(nd) dem Supanitzischen Hof 173 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1129: Spielfeld, Herrschaft und Gut Lukaufzen (Lukavci), str. 1370→. 174 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1157: Steinhof/Štanov, Herrschaft, str. 1439→. 175 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1206: Trautenfels, Herrschaft, str. 1565–1567. 176 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1275: Webersberg, Gülten des Jo- hann Christoph von, str. 1698–1699. 177 Luskovič, Zemljiško imenje. 545 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 zu Luttenberg«.178 Morda si je z nakupom Mihalov- cev »izboljšal« naziv še s to dodano posestjo, ki pa se je dotlej že imenovala po nekem neznanem Zupani- ču. Druga možnost je pač njegov nakup neznanega imenja v bližini Ljutomera. Nastanek in sploh obstoj takih imenj oziroma posesti bo mogoče argumentirati šele z natančnim študijem posestnih in drugih virov. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz Landschaftliches Archiv (Laa. A.): Theresianischer Kataster (MTK) Pfarrarchiv Graz – Hl. Blut (https://data.matricula- -online.eu/sl/oesterreich/graz-seckau/graz-hl- -blut/) Taufbuch VI 1651–1659 LITERATURA Blagec, Ozren: Baltazar Alapić – slavonski podban i gospodar Velikog Kalnika. Cris 19, 2017, št. 1, str. 65–72. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajer- ske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. 1. zv. A–M, 2. zv. N–Ž, Seznam oblik krajevnih imen v srednjeveških virih (ur. Darja Mihelič). Maribor: Založba Obzorja, 1986–1989. Curk, Jože: Slovenska Štajerska v popisu iz leta 1754. Kronika 35, 1987, št. 1–2, str. 4–8. Die Urbare, urbarialen Aufzeichnungen und Grund- bücher der Steiermark. Gesamtverzeichnis. Mit Aus- schluß der Herrschaften und Gülten der ehemaligen Untersteiermark. Zv. 3/I A–J, 1967, zv. 3/II K–R, 1967, zv. 3/III S–Z, 1985 (ur. Franz Pichler). Namen– und Sachregister zu den Bänden 3/I–III (ur. Franz Pichler in Walther Reithoffer). Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 1995. Donša, Jure: Dvorec Branek in njegovi lastniki. Štu- dentski zgodovinski časopis 2021/2022, št. 1, str. 1–9. Dreven, Alan: Imenje Lukavci v obdobju od leta 1600 do 1750. Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška fa- kulteta, Univerza v Mariboru 2005. Filipič, Nataša: Ljutomer z okolico v zgodnjem novem veku. Zaključna seminarska naloga. Maribor: Fi- lozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, 2013. Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Sloven- skem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. 2., revidirana in 178 Naschenweng, Der Landständische Adel 1, str. [158]. dopolnjena izdaja. Elektronska knjiga. Ljubljana: Viharnik, 2016. Hofrichter, Josef Carl: Luttenberg in Untersteier, sei- ne Umgebungen, Bewohner und Geschichte, mit Urkunden-Regesten, auch Friedau, Polsterau und Wernsee betreffend. Graz, 1850. Hozjan, Andrej: Vojak na krajini. Prispevek k bio- grafiji Luke Kövendi Székelyja/Zekela, barona ormoškega (1500–1574). Ormož skozi stoletja V., zv. 1 (ur. Marija Hernja-Masten, Nevenka Kor- pič, Zdenka Kresnik). Ormož: Občina Ormož, 2005, str. 226–245. Hozjan, Andrej: Zgodnjenovoveško Prekmurje. V čast stoletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom (2019). Studia Historica Slo- venica 19, 2019, št. 1, str. 11–70. Janežič, Maja: Dolnji grad. Zgodovinski listi 11, 2002, št. 1, str. 5–8. Janežič, Maja: Grad Branek na Zgornjem Kamen- ščaku. Zgodovinski listi 10, 2001, št. 1, str. 5–9. Jergovič, Nino: Trga Veržej in Ljutomer, imenje Lukav- ci in del gospostva Gornja Radgona v zgodnjem no- vem veku. Zaključna seminarska naloga. Maribor: Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, 2015. Kovačič, Fran: Doneski k starejši zgodovini Murske- ga polja. Časopis za zgodovino in narodopisje 15, 1919, snopič 1–4, str. 23–85. Kovačič, Fran: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo Maribor, 1926. Kovačič, Fran: Slovenska Štajerska in Prekmurje. Zgo- dovinski opis. Ljubljana: Matica Slovenska, 1926. Luknjar, Peter: »Perkrechts Einlaag«. Gorski register za gospoščino Branek in Ljutomer. Zgodovinski listi 18, 2010, št. 1, str. 17–32. Luskovič, Anton: Zemljiško imenje (dominij) Veliki Kog (Gült Gross Kaag 1710–1816). Zgodovinski zapisi 11, 2014, str. 59–64. Mandušić, Iva: Povijest obitelji Drašković u 16. i prvoj polovici 17. stoljeća. Disertacija. Zagreb: Sveučili- šte u Zagrebu, Filozofski fakultet, 2020. Mell, Anton in Pirchegger, Hans: Steirische Gerichts- beschreibungen als Quellen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 1914 (Quel- len zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, Bd. 1). Naschenweng, Hannes Peter: Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium. Band I: Abele bis Juritsch. Band II: Lachawitz bis Zwickl. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020 (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/1). Naschenweng, Hannes Peter: Wann erlosch das Ge- schlecht der Freiherren Hoffman von Grünbühel und Strechau? Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 88, 1997, str. 101–171. Novak, Miroslav: Elementi oblikovanja ljutomerske kulturne pokrajine do sredine 20. stoletja. Časopis 546 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 za zgodovino in narodopisje 79, n. v. 44, 2008, št. 1–2, str. 10–27. Novak, Miroslav: Ljutomer in njegova okolica do leta 1850. Ljutomer, osrčje Prlekije. Ljutomer: Prleška razvojna agencija, 2006. Pavličič, Srečko: Dr. Tomaž Ignacij Maurer, pl. Mauerburg baron Braneški. Zgodovinski listi 17, 2009, str. 57–68. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: R. Oldenbourg, 1962. Pirchegger, Hans: Landesfürst und Adel in der Steier- mark während des Mittelalters, 2. Teil. Graz: Im Selbstverlag der Historischen Landeskommissi- on für Steiermark, 1955 (Forschungen zur Ver- fassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steier- mark, 13). Promitzer, Christian: »Bučečovci krüh iz kajera jejo«. Prispevek k zgodovini vasi na spodnjem Mur- skem polju do 1918. »S kajera vün potegjeno«. Oblačilna in plesna dediščina križevske fare z okolico (ur. Christian Promitzer, Marija Makarovič, Mir- ko Ramovš). Bučečovci: Kulturno društvo Kajer, 2010, str. 9–44. Radovanovič, Sašo: Dvorec Cven v drugi polovici 17. stoletja. Zgodovinski listi 12, 2003, št. 1, str. 5–10. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi – Karte / Josephinische Landes- aufnahme 1763–1787 für das Gebiet der Republik Slowenien, Landesbeschreibung − Karten, zv./Bd. 6. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Slovenije, 2000. Schmutz, Carl: Historisch-topographisches Lexicon von Steyermark, 3. Teil. Graz, 1822. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Slekovec, Matej: Grad in graščina ljutomerska. Ča- sopis za zgodovino in narodopisje 1, 1904, str. 159– 184. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Nova revija. Ljubljana 2011. Spreitzhofer, Karl: Notranjeavstrijska centralna ob- lastva in uprava notranjeavstrijskih dežel do sre- de 18. stoletja. Handbücher und Karten zur Ver- waltungsstruktur in den Ländern Kärnten, Krain, Küstenland und Steiermark bis zum Jahre 1918. Ein historisch-biographischer Führer. Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918. Zgo- dovinsko biografski vodnik. Manuali e carte sulle strutture amministrative nelle province di Carinzia, Carniola, Litorale e Stiria fino al 1918. Guida sto- rico-bibliografica (ur. Jože Žontar) Graz, Klagen- furt, Ljubljana, Gorizia, Trieste: Steiermärkisches Landesarchiv, Kärntner Landesarchiv, Zgodovin- ski arhiv Ljubljana, Arhiv SR Slovenije, Archivio di Stato di Gorizia, Archivio di Stato di Trieste, 1988 (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchives, Band 15), str. 64–75. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, 2. knjiga: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Založba Park, Znanstveni tisk – Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1991. Straka, Manfred: Verwaltungsgrenzen und Bevölke- rungsentwicklung in der Steiermark 1770–1850. Erläuterungen zur ersten Lieferung des Historischen Atlasses der Steiermark. Graz: Im Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, 1978. Valentinitsch, Helfried: Eine Juristenkarriere in der Steiermark zur Zeit der großen Hexenverfol- gung. Der innerösterreichische Hofvizekanzler Thomas Ignatius Freiherr von Mauerburg (gest. 1686). Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 84, 1993, str. 103–126. Vrbnjak, Viktor: Prispevek k zgodovinopisju na slo- venskem Štajerskem do 1941. Studia Historica Slovenica 3 (Maribor skozi čas II), 2003, št. 2–3, str. 185–209. Zadravec, Dejan: Zastave in prodaje deželnoknežjih posesti in prihodkov v spodnjeavstrijskih deželah v prvi polovici 16. stoletja. Ljubljana: Arhivsko dru- štvo Slovenije, 2012 (Viri, 35). SPLETNI VIRI Naschenweng, Hannes Peter, Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Version 1, Stand 1. Ok- tober 2020 https://t.ly/X7JW. https://archive.ph/wX3s https://de.wikipedia.org/wiki/Breuner https://de.wikipedia.org/wiki/Datei:Landgerichte_ Burgfriede_Steiermark_18_Jhdt.jpg https://de.wikipedia.org/wiki/ Datei:Untersteiermark_Schema_der_Grenzen_ und_Besitze.jpg https://hr.wikipedia.org/wiki/Obiteljsko_stablo_ knezova_Frankopana https://kaiserhof.geschichte.lmu.de/10442. https://www.stuebinghistory.at/Die-Breuner-und- -andere-Herren-in-und-um-Stuebing/. https://www.stuebinghistory.at/Eggenberger-Die- trichstein-in-Stuebing/. https://www.yumpu.com/xx/document/ view/6893784/of-5800-places-in-lower-styria- -with-markus-jerko 547 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022 S U M M A R Y Landed property conditions in the Ljutomer area until the abolition of seigniories (1848) An overview of the development path of the Up- per Ljutomer seigniory presented in this article cov- ers the period between the end of the Middle Ages and its abolition in 1848. Although the seigniory has already been discussed in literature, the latter is out- dated, and no further research (except for a few mi- nor studies) has been conducted. The seigniory was founded at the behest of the Styrian provincial prince no later than the fourteenth century from his territo- rially even more expansive office of Radgona. There, the ruler also had a considerable number of so-called shooting courts with the surrounding land, which he continued to give (Schützenhöfe) as a lifelong fief to individuals until the end of the Middle Ages. The original size of the seigniory remains unknown and can only be speculated on based on the scope of the provincial court of Ljutomer and those of both local vicariate parishes seated in Ljutomer and Sv. Križ (Križevci), respectively. In the period starting in the late fourteenth century, the ruler excluded indi- vidual parts from the seigniory by granting them in perpetuity and thus giving rise to the emergence of new small seigniories, most notably Babinci, Branek, Cven, Lukavci, and Noršinci. During the transition between the Middle Ages and the Early Modern Period, the provincial prince granted the Ljutomer seigniory to the Schweinbeck (Schweinpeck) family and thus turned it into a private hereditary property. A turning point for the seigniory came in the late 1510s, when the Schweinbecks started to partition a considerable portion of the estate as their daugh- ters’ dowries; the last male descendant died heirless in 1527. The article describes the main phases that indi- vidual parts of what was once a territorially uniform seigniory underwent, passing into the hands of in- dividual members of noble families which then held them for generations. From the early seventeenth century onwards, parts of the estate, especially those in the area between Ljutomer and Ormož (the wine- growing hills of Ljutomer–Ormož) attracted many noblemen as well as religious institutions (monas- teries, the Diocese of Seckau) in Styria. Their main interest was in the wine-growing areas (vineyards), producing the famous Ljutomer wine. Among the most notable noblemen was Thomas Ignaz, Sr., Bar- on of Mauerburg, a doctor of law and high official at the imperial court in Graz, who in the second half of the seventeenth century bought a small estate in the Ljutomer area and embarked on reunifying the seigniory. Until his death, he bought off the more recent seigniory of Branek in its entirety and instilled the vision of reunification in his male descendants. In 1719, his grandson Georg Ignaz Anton, Baron of Mauerburg, became the sole owner of the reunified seigniory, now named after the new seat at Branek Castle. In the mid-eighteenth century, the seigniory counted 504 serf houses, a considerable number of vineyards subject to the Bergrecht (vineyard tax), and no less than 617 houses in the first half of the nine- teenth century. In its final chapter, the article provides a host of information regarding the early modern landed property in Ljutomer’s wider surroundings—includ- ing areas beyond the scope of the former and reuni- fied seigniory. The estate passed into the possession of many, also newly emerging seigniories, institu- tions, individual noblemen, and noble families which all used it, and primarily its hills, for creating new, es- pecially wine-growing areas or leased them en masse to be cultivated in accordance with the Bergrecht. Given the desire to name this estate after Ljutomer, regardless of its actual geographic position or, better, distance from the said town, it seems safe to assume that this decision in itself was considered as an as- surance of the quality of the produce—wine—which the owners proudly presented to their guests or with which they aimed to improve their personal reputa- tion and social prestige. 548 ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022 Slovenska prisega ljutomerskih tržanov (SI PAM/0004/001/007_00017, Knjiga z zapisniki ljutomerskega trškega sveta za sveta 1717-1725, škatla 25, ovoj 2). 549 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.52Mauerburg 332.21(497.412Ljutomer)"16" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.03 Prejeto: 22. 7. 2022 Tomaž Markovič mag., prof. geo. in zgod., muzejski sodelavec, Splošna knjižnica Ljutomer OE Muzej, Glavni trg 2, SI–9240 Ljutomer E-pošta: muzej@lju.sik.si Delitev zemljiške posesti Tomaža Ignaca barona Mauerburga v okolici Ljutomera IZVLEČEK Rodbina Mauerburg se je pojavila na območju Ljutomera v drugi polovici 17. stoletja s prihodom dr. Tomaža Ignaca († 1688), ki se je sprva pisal Maurer. Ta je poleg številnih posesti kupil tudi grad Branek, ki je pod novo rodbino doživel pravi razcvet. Tomaž Ignac je svojim potomcem zapustil ogromno imetje, ki je bilo takrat ocenjeno na 230.000 gld. Njegov naslednik je imel s podedovanim bogastvom tlakovano pot, da postane ne le gospod Braneka, temveč celotnega ljutomerskega gospostva vključno s trgom Ljutomer. O tem priča tudi Urbar zemljiške posesti in gornine v Ljutomersko-Ormoških goricah, ki je nastal tik po smrti barona Tomaža Ignaca Mauerburga leta 1688 in je odličen vir za razumevanje delitve ogromne dediščine med njegovimi potomci. KLJUČNE BESEDE trg Ljutomer, grad Branek, rodbina Mauerburg, Tomaž Ignac Maurer pl. Mauerburg, urbar ABSTRACT THE DIVISION OF THOMAS IGNAZ BARON MAUERBURG’S ESTATE AROUND LJUTOMER IN 1688 The Mauerburg family appeared in the Ljutomer area in the second half of the seventeenth century with the ar- rival of Dr Thomas Ignaz († 1688), who initially bore the family name Maurer. Apart from numerous estates, he also bought Branek Castle, which flourished under the new family. Thomas Ignaz bequeathed to his descendants a tremendous estate with a value estimated at 230,000 gulden at that time. The inherited property paved his successor’s way to becoming the lord of not only Branek Castle but also of the entire Ljutomer seigniory, including the market town of Ljutomer. This is also confirmed by The Land Register of Estates and Vineyard Taxes in the Wine-Growing Hills of Ormož–Ljutomer, which was compiled on the death of Baron Thomas Ignaz Mauerburg in 1688 and serves as an excellent source for understanding the division of immense inheritance between his descendants. KEY WORDS market town of Ljutomer, Branek Castle, Mauerburg family, Thomas Ignaz Maurer von Mauerburg, land register 550 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–560 2022 Rodbina Mauerburg se je pojavila na območju Ljutomera v drugi polovici 17. stoletja s prihodom dr. Tomaža Ignaca Maurerja. Ta je poleg številnih posesti kupil tudi grad Branek, ki je pod novo rod- bino doživel pravi razcvet. Tomaž Ignac je svojim potomcem zapustil ogromno imetje, ki je bilo takrat ocenjeno na skupno denarno vrednost 230.000 gld.1 Njegov naslednik je razen pravega bogastva imel tla- kovano pot, da postane ne le gospod Braneka, tem- več tudi celotne ljutomerske gospoščine vključno s trgom Ljutomer. Prav v tem času je nastal tudi Urbar zemljiške posesti in gornine v Ljutomersko-Ormoških goricah. Nastal je tik po smrti barona Tomaža Ignaca Mauerburga leta 1688 in je odličen vir za razumeva- nje delitve tamkajšnje posestne dediščine med njego- vimi potomci. Urbar, ki je v članku podrobneje pred- stavljen in razčlenjen, ponuja vpogled v velikost ter vrednost majhnega dela braneškega gospostva. Urbar se nanaša na območje današnjega Koga z okolico, južno od Ljutomera. To območje je po smrti barona Tomaža Ignaca st. Mauerburga pripadlo enemu od njegovih sinov in tako izginilo z zemljevida posesti gospoščine Branek.2 Grad Branek Središče gospostva »Gornji grad« ali Branek je bil enako imenovani grad, ki je stal na severu majhne vasi Zgornji Kamenščak, šest kilometrov zahodno od Ljutomera. Na tem mestu je imel vsakokratni la- stnik gradu odličen razgled nad Murskim poljem in Ščavniško dolino. Branek naj bi dobil svoje ime po močnem stolpu »braniku«, kamor so se okoliški pre- bivalci zatekali ob številnih sovražnih vpadih. V virih so grad zapisovali s kastelonimi Maylegg, Maleck in Malleg. Po nekaterih navedbah naj bi omenjeni stolp »branik« konec 13. stoletja zgradil vitez Bertold. Grad Branek je veljal v srednjem veku za varno in utrjeno zavetje. Po njem je dobila ime tudi bližnja vas, v virih zapisana Brunigl, Prueniggen in Brunigh, kar je bilo v nemščino preoblikovano ime za Branek in Branoslavce.3 Grad Branek je bil skozi zgodovino večkrat uni- čen. Sredi 17. stoletja je bil iz neznanih razlogov hudo poškodovan in takrat je razdrti grad brez vrat in oken dobil v last Tomaž Ignac Maurer. Pod njego- vim okriljem je začela grajska stavba dobivati novo podobo, saj so jo obnovili in konkretno povečali. Leta 1681 je na Vischerjevi upodobitvi prikazana kot mo- gočen grad z dobro utrjenim obzidjem.4 1 Denarne enote v preglednicah, v grafih in v tekstu: goldinar (gld), šiling (š), krajcar (kr), denarič (d). 2 Članek je del moje magistrske naloge z naslovom Zemljiška posest rodbine Mauerburg v ormoško–ljutomerski okolici ter gori- cah po urbarju 1688, ki sem jo leta 2020 napisal pod mentor- stvom prof. dr. Andreja Hozjana. 3 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 955. 4 Kovačič, Ljutomer, str. 201–203. Konec 17. stoletja je imela zgradba štiri etaže, velik stolp s čebulasto streho in več velikih gospo- darskih poslopij. Obdajalo ga je tudi visoko obzidje, ki je imelo na vogalih štirioglate bastije. Leta 1693 je grad močno uničil požar. Mauerburgi so obnovili celotno poslopje razen obrambnega stolpa, saj tega na kasnejših upodobitvah gradu ni več.5 Na začetku 18. stoletja je bil Branek verjetno več let ponovno na udaru, saj so se v njegovi bližini utaborili kruci, ki so pustošili po Pomurju v več valovih. Leta 1703 so si na širšem območju Ljutomera utrdili več taborov, iz katerih so jezdili na roparske pohode v bližnje vasi. Eden od teh taborov je bil prav na očitno osvojenem gradu Branek, zato je velika verjetnost, da je v tem letu utrpel večjo škodo. Sredi 19. stoletja je sledil napad s strani nezadovoljnih osvobojenih okoliških podložnikov, ki niso zmogli poravnavati težkih bre- men, ki jim jih je naložil braneški gospod. Napad na gradu ni pustil večje škode ali trajnih posledic.6 Branek je bil v rokah Tomaža Ignaca Maurerja st. Mauerburga in njegovih naslednikov do leta 1732. Z možitvijo z edino dedinjo jih je nasledila rodbina Codroipo, ki je imela grad v lasti vse do leta 1903. Objekt je v lasti nove rodbine močno pridobil ugled, saj je sredi 19. stoletja veljal za enega najimenitnejših gradov v deželi. Ob 65 sobah je imel celo gledali- šče in kapelo z zvonikom. Po nekaj desetletjih miru je grad leta 1870 zajela nova katastrofa. Zaradi lege delno na strmem pobočju in obilice dežja je prišlo do udora zemlje, ki je s seboj odnesel celotno sever- no stran grajske stavbe. Iz varnostnih razlogov so to stran povsem porušili, ostale nedotaknjene prostore pa so podprli z močnim zidovjem. Po tej naravni ka- tastrofi je bilo uporabnih le še okrog deset sob za la- stnika, kapela ter obširno gospodarsko poslopje. Leta 1925 je Braneku dokončni udarec zadal požar, ki ga je domnevno namerno podtaknil tedanji lastnik Bra- tuša, ki se je tako želel polastiti zavarovalnine. Po tem dogodku si grad ni več opomogel, saj so se njegovi lastniki zavestno odpovedovali obnovi zaradi visokih vzdrževalnih stroškov in davkov. Tako je danes Bra- nek le še majhna pravokotna enonadstropna stavba, zidana iz opeke, ki ne daje nikakršnega občutka, da je tukaj nekoč stal mogočen grad.7 Rodbina Mauerburg in grad Branek Rodbina Mauerburg se je na Braneku uveljavila po sredi 17. stoletja. Dr. Tomaž Ignac Maurer je za- kupil in nato od grofa Gašperja Draškovića odkupil nekaj braneške posesti v okolici Ljutomera skupaj z gradom, ki je bil do leta 1630 v lasti družine Mail- 5 Janežič, Grad Branek, str. 5. 6 Prav tam; Pintarič, Odnosi med trgom, str. 55–56. 7 Janežič, Grad Branek, str. 5. O novih dognanjih glede gradu Branek gl. prispevek Igorja Sapača v tej publikaciji. 551 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–5602022 gräber, nato pa večinsko Draškovićev in še drugih so- lastnikov. Več zgodovinarjev umešča rojstvo Tomaža Ignaca med leti 1615 in 1625 v trgu Fehring oziroma v njegovi bližnji okolici. Njegov stan je neznan, saj je lahko prihajal iz kmečke ali pa trške katoliške dru- žine. Že v zgodnjih letih, okoli leta 1630, je Tomaž Ignac študiral pri graških jezuitih. Deset let pozneje si je pridobil akademsko stopnjo magistra filozofije. Vzporedno s filozofijo je v Gradcu študiral še teolo- gijo in študij nato nadaljeval v Sieni, kjer je leta 1644 tudi doktoriral. Kmalu si je pridobil visoko službo v deželni upravi Štajerske, kar ga je pripeljalo v krog pomembnih ljudi. Leta 1666 je že kot cesarski dvorni tajni svètnik dobil položaj dvornega tajnika. Iz leta v leto je na podlagi dobrega dela rastel njegov ugled in s tem tudi njegovo imetje, kar je opazil tudi cesar Leopold I., ki mu je leta 1671 na njegovo prošnjo podelil plemiški viteški stan s predikatom »plemeniti Mauerburg Braneški«. Tako je hkrati postal deželan notranjeavstrijskih dežel oziroma konkretno Štajer- ske. Desetletje pozneje, leta 1681, je Tomaž Ignac Maurer pl. Mauerburg doživel vrhunec svoje boga- te kariere, saj je pridobil baronski stan s predikatom »visokorodni gospod Braneški, na sv. Jožefu in Spo- dnjem Ljutomeru«.8 Hkrati s plemiškimi nazivi si je Tomaž Ignac skozi desetletja večal tudi premoženje. To se je pri- čelo že leta 1655, ko se je poročil z z Rozino Hille- prandt, vdovo po zdravniku Tobiji Reissnerju. V za- konu je povila sedem otrok, in sicer pet hčera ter si- nova dvojčka, Tomaža Ignaca ml. in Janeza Jožefa, ki sta pozneje od očeta v glavnem podedovala največji del premoženja. Tomaž Ignac st. je postopoma ves čas kupoval posesti v Prlekiji. Tako je postal lastnik več nepremičnin v okolici Ljutomera in Ormoža. Grad Branek je kupil najpozneje do leta 1670. Zato- rej je velika verjetnost, da je bil njegov lastnik že pred letom 1671, saj je ob prvi nobilitaciji že imel predikat »Braneški«, česar kot nelastnik ne bi mogel dobiti. Tomaž Ignac je med drugim izkoristil tudi propa- danje gospostva Dolnji grad v Ljutomeru. Pokupil je njegov večinski del posesti tako, da je dotedanjim lastnikom odplačal večinski delež njihovih dolgov. Skozi desetletja so si Tomaž Ignac Mauerburg in na- sledniki na Braneku ustvarili veličastno graščino, ki je imela vedno močnejši vpliv na širše območje Ljuto- mera. S tem se je kmalu uvrstil med večje posestnike svoje dobe. Poleg obsežne posesti si je ugled še doda- tno povečal s službami na notranjeavstrijskem in tudi cesarskem dvoru in tako prišel v krog najimenitnej- šega plemstva na skrajnem jugu cesarstva.9 Po smrti prve žene leta 1668 se je v drugo kmalu poročil s skoraj 30 let mlajšo vdovo Ano Marijo pl. Zauchenberg, rojeno pl. Grössing. Na njuni poroki v Gradcu se je zvrstilo veliko imenitnih osebnosti, kar priča o njegovem pomembnem položaju in prepo- znavnosti že v tistih letih. Njuno skupno življenje pa ni trajalo dolgo, saj je Ana Marija pobegnila h gori- škemu plemiču Karlu grofu Thurn-Valsassina. Po vr- nitvi v Notranjo Avstrijo je želela obnoviti razmerje s Tomažem Ignacem, vendar se ta, kljub posredova- nju vplivnih ljudi, ni več zmenil zanjo. Tako je Ana Marija ostala brez moža in brez slehernega deleža njegovega premoženja.10 Mauerburgova prisotnost na Braneku je bila le občasna, saj je uradoval na graškem dvoru. Kljub temu se je na območju Ljutomera takrat zgodilo veliko sprememb. Ravno v njegovem času je bilo v Ljutomeru in okolici največ čarovniških procesov. Nedvomno je bil sam baron kot tukajšnji zemljiški gospod in lastnik trga posredno ali celo neposredno povezan s tem. Obtoževanje in obsodbe Ljutomer- čank/ov kot »čarovnic/kov« je povzročilo njihov pro- pad, njihova posest pa je bila zaplenjena in je tako samodejno postala last gospoščine, ki je tudi na tak način širila svojo posest. V ozadju teh dejanj je bil tudi močno prisoten Mauerburgov katolicizem. Ba- 8 Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 58–60. 9 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 956–958. 10 Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 62. Grb rodbine Mauerburg (Slekovec, Trg in župnija Ljutomer). 552 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–560 2022 ron je svoj vpliv skušal prenesti tudi na sam ljuto- merski trg, kar mu je v veliki meri tudi uspelo. Zaradi tega se je s trškim svetom in tržani večkrat znašel na sodišču. Najbolj odmevna in dolgotrajna tožba je bila glede trških svoboščin in pravic, ki jih je trg pridobil na pošten način s poplačilom preostalega deleža dol- gov bivšega lastnika Dolnjega gradu in hkrati trškega gospoda grofa Draškovića. Tožbo je kljub temu dobil Mauerburg z utemeljitvijo, da pridobljeni privilegiji trga niso bili pravočasno zabeleženi pri deželni obla- sti. Razlog, zakaj tega ni nihče pravočasno zabele- žil, ostaja skrivnost. Brezkompromisnost in oholost novega lastnika se je prenesla na njegove dediče in potomce. Zato je bil to šele začetek večdesetletnih sporov med tržani in gospostvom na območju Lju- tomera. Tomaž Ignac baron Mauerburg je kmalu za- tem, decembra 1686, umrl v Gradcu. Pokopan je v tamkajšnji frančiškanski cerkvi, v kapeli Naše ljube gospe.11 Svojim otrokom je zapustil ogromno imetje, ki je bilo takrat uradno ocenjeno na 230.000 gld. Ena od hčera je umrla že kot otrok, dve hčeri sta v dekli- ških letih odšli v samostan, ostali dve hčeri pa sta se obe poročili v plemiške družine in ju je lahko od- pravil z ustrezno denarno doto. Tako se je bogato zemljiško imetje razdelilo med oba sinova. Večinski delež – gospostvo Branek ter večina druge posesti in še gotovinski denar – je pripadel očitno v očeto- vi oporoki določenemu sinu Tomažu Ignacu ml., ki se je zato leto pred očetovo smrtjo na njegovo željo preselil na grad. Tukaj je zaživel kot novi zemljiški gospod in prevzel dediščino z dolžnostjo, da bratu in eni od sester preda manjši del posesti ter izplača določen znesek odpravnine.12 Po navedbi Kovačiča13 naj bi Tomaž Ignac s 15. decembrom 1686 podedoval 20.000 gld, s čimer je dobro leto pozneje, 14. januarja 1688, od svojega brata odkupil posesti v vrednosti 29 imenskih funtov in 4 šilinge gosposkih davščin.14 Z analizo besedila v obdelanem viru in z drugimi že dostopnimi viri bom dokazal, da ni bilo tako, kot je zapisal Kovačič, temveč drugače. Tomaž Ignac ml. je sledil stopinjam očeta, saj se je hitro znašel v sporih s tržani Ljutomera. Iz leta v leto se je tožil s posameznimi prebivalci in tako povzročil veliko razburjenosti. S soprogo Ano Marijo, rojeno grofico Coronini, je imel tri otroke: Jurija Ignaca Antona, rojenega in krščenega v Ljutomeru 1690, 11 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 957–959. Za genealo- gijo baronov Mauerburgov gl. Naschenweng, Der landstän- dische Adel des Herzogtums Steiermark (https://www.lande- sarchiv.steiermark.at/cms/dokumente/12799919_77967720/ a7a9fa8a/NASCHENWENG%20Webseite%20Versi- on%20Oktober%202020.pdf ). 12 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 957–959. 13 Kovačič, Ljutomer, str. 206–207. 14 Potrditev o predaji posesti Tomaža Ignaca ml. bratu dvojč- ku Janezu Jožefu je zapisana na prvi strani transkribiranega vira – urbarja (SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Ormoško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 1). Frančiško Antonijo in Rozino. Umrl je precej mlad, in sicer leta 1693. Z oporoko je zapustil vse imetje edinemu sinu. V imenu mladoletnega sina je njegovo dediščino kot skrbnik upravljal Karel Ferdinand ba- ron Schaffman, bližnji sorodnik njegove tete, ki je bil takrat prisednik deželnega sodišča. Tudi v njegovem času so Ljutomerčani precej trpeli, saj je znova pri- hajalo do številnih sporov in celo krvavih spopadov. Leta 1704 so po Ljutomeru in njegovi okolici pu- stošili tudi kruci. Baron Schaffman tržanov ni branil, ampak so se ti morali znajti po svoje.15 Po Schaffmanovi smrti leta 1710 je bil Jurij Ignac Anton baron Mauerburg predčasno razglašen za pol- noletnega. S tem je lahko uradno prevzel grad Bra- nek z vsemi pripadajočimi zemljišči. Na slovesni seji je tržanom Ljutomera obljubil, da bo dober in skrben gospodar, oni pa, da mu bodo podložni in spoštljivi. Vendar je že po nekaj mesecih z dejanji sledil svojima predhodnikoma in tako je vnovič prišlo do razkola. Za razliko od očeta in deda je bil Jurij Ignac Anton ob prevzemu gospoščinske oblasti dokaj mlad, zato je ta spor trajal več kot dvajset let. Zgodovinarji nje- govo obdobje navajajo kot žalostno in najmračnejše v zgodovini trga.16 Jurij Ignac Anton je še naprej širil svoje posesti. Do leta 1719 je poravnal več dolgov grofov Rattka- yev − hrvaških solastnikov dela Dolnjega gradu, sede- ža gospostva Gornji Ljutomer, in tako postal njegov edini lastnik. Leta 1725 je od grofice Marije Terezije Zehentner odkupil bližnje manjše imenje Babin- ci. S soprogo Jožefo Katarino, roj. pl. Ruess, vdovo Teuffenbach, sta dobila med drugim dve hčerki, Ano Marijo Eleonoro in Marijo Jožefo. Jurij Ignac Anton je umrl leta 1732 še razmeroma mlad, v 42. letu sta- rosti, v Ljutomeru, kjer je bil tudi pokopan. Dedinja celotne posesti je takoj po očetovi smrti postala sta- rejša hčerka Ana Marija Eleonora. V času njene mla- doletnosti je posest upravljal Karel Leopold baron Gabelkhoven, ki je bil mož njene tete oziroma ma- terine sestre. V primerjavi z Mauerburgi je bil slednji kot gospodar bolj popustljiv do tržanov Ljutomera. Leta 1736 je z Ljutomerčani podpisal novo pogodbo, s katero so se poravnale dolgoletne pravde med trža- ni in graščino. Po smrti matere Jožefe Katarine je vso dediščino prevzela že polnoletna Ana Marija Eleo- nora baronica Mauerburg s soprogom Francem Ksa- verjem grofom Codroipom. Njena mlajša sestra je že zgodaj odšla v samostan dominikank in se odpove- dala svojemu deležu dediščine. Tako je Ana Eleonora Marija postala edina lastnica Braneka, Dolnjega gra- du, Cvena in drugih zemljišč. Hkrati so Mauerburge na Braneku nasledili Codroipi, s katerimi se je začel postopni zaton gradu.17 15 Janežič, Grad Branek, str. 7; Pintarič, Odnosi med trgom, str. 62. 16 Janežič, Grad Branek, str. 7. 17 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 963–965. 553 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–5602022 Zemljiška posest rodbine Mauerburg v Ormoško- Ljutomerskih goricah Urbar zemljiške posesti, obvez, služnosti in gor- nine v Ormoško-Ljutomerskih goricah se nanaša na dogajanje v rodbini Mauerburg konec leta 1686. Takrat je Tomaž Ignac baron Mauerburg st. umrl, njegovo ogromno imetje, ki so ga popisali in ocenili na 230.000 gld, pa se je v glavnem razdelilo med si- nova – dvojčka Tomaža Ignaca ml. in Janeza Jožefa. Pred smrtjo je oče v testamentu določil, naj Tomaž Ignac ml. ob izpolnitvi obveznosti do brata in sester postane dedič polovice vsega imetja. Zato se je ta s svojo soprogo preselil na Branek, kjer je odtlej živel kot zemljiški gospod. Nekaj dni po očetovi smrti sta brata sklenila dogovor, po katerem je Janezu Jožefu pripadla določena vsota denarja in del braneških po- sesti. Na podlagi tega je nastal tudi omenjeni urbar za zemljiško in vinogradniško posest, činž, služnosti, gornino, žitno desetino in polovico vinske desetine. Na naslovni strani urbarja je natančno zapisana pogodba oziroma izpolnitev dogovora, iz katerega je možno razbrati vrednost in obseg novo pridobljenih posesti z vsemi dajatvami in prihodki Janeza Jožefa Mauerburga. Pogodba med bratoma je bila sklenje- na nekaj dni po očetovi smrti, in sicer 15. decembra 1686. Na osnovi izpisane in podpisane pogodbe je Janez Jožef prejel 20.800 gld gotovine in posesti z vsemi dajatvami ter drugimi prihodki, ki so zapisani na naslednjih folijih urbarja. Pogodba razkriva tudi, da je bil Tomaž Ignac takrat deželni svetnik ter pri- sednik v deželnem in dvornem sodišču dežele Šta- jerske, brat Janez Jožef pa je bil stotnik, torej vojak.18 18 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 1. Naslovnica urbarja (SI ZAP 70 R – 20, fol. 1). 554 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–560 2022 Tomaž Ignac Mauerburg je s podpisom in peča- tom na koncu urbarja izjavil in se zaobljubil v svojem imenu ter imenu svojih naslednikov, da se predane posesti, gorskopravni prihodki, desetina in vinogradi na Malem Vinskem Vrhu zapišejo v imenjsko knji- go dežele Štajerske na ime njegovega brata. To se je zavedlo v knjigo na osnovi Mauerburgovega pravno- močnega potrdila z ocenjeno imenjsko vrednostjo 29 funtov in štiri šilinge imenjske rente gosposke po- sesti, skupaj z 12 gld letnega davka, ki so ga morali podložniki plačevati državi. V oceno te vrednosti je bila zajeta odškodnina in zemljiška posest z vsemi prihodki. Urbar kot tak je bil spisan šele ob ureditvi vpisa izročene zemljiške lastnine in pravic v deželno imenjsko knjigo 14. januarja 1688. Ureditev vpisa se je torej zavlekla.19 Lociranje vasi Janez Jožef baron Mauerburg je s pogodbo pri- dobil v last vinograde na Malem Viničkem Vrhu in posestni urad v Šalovcih. V goricah Mali Vinski Vrh, Jastrebci in Veliki Vinski Vrh so mu sogorniki kot novemu lastniku gorninskih vinogradov mora- li oddajati letno gornino, v vaseh oziroma goricah Zgornji Šalovci, Hudošan (Hudoschänn, neznana lo- kacija), gorice na Kogu, vas Kog, Vuzmetinci, Am- berg (neznana lokacija) in Mali Vinički Vrh, pa so mu podložniki dajali vsakoletno žitno desetino. Med omenjenimi vasmi še danes obstajajo Kog, Jastrebci, Vuzmetinci, Vinski Vrh ter Šalovci, ki ležijo na vzho- dnem robu Slovenskih goric južno od Ljutomera, tik ob meji s Hrvaško.20 Pokrajina je precej razgibana s številnimi vinogradi na prisojnih legah. Na osojnih legah prevladujejo gozdovi ter posamezne poljedel- ske obdelovalne površine. Vse omenjene vasi z iz- jemo Šalovcev ter južnim delom Jastrebcev spadajo pod območje Vzhodnih Ljutomersko-Ormoških go- ric. V Šalovcih pa prevladuje ravninski relief s števil- nimi poljedelskimi površinami in gozdom. Tak geo- grafski oris vasi je bilo možno predvidevati iz samega urbarja, saj so podložniki v uradu Šalovci ter deloma v uradu Jastrebci oddajali le činž ter žito in druge na- turalne dajatve. V Šalovcih podložniki niso oddajali vina oziroma mošta.21 Na vojaških zemljevidih, ki so nastali dobrih 90 let po izdaji urbarja, je lepo raz- vidno, da tudi takrat, stoletje pozneje, v Šalovcih ni bilo nobenega vinograda. Največ vinogradov je ozna- čenih na območju Jastrebcev, Koga in Vuzmetincev. Na podlagi tega lahko sklepamo, da so te vasi spadale pod urad Jastrebci, kjer je zapisanih tudi daleč največ sogornikov (pregledinca 4). Iz jožefinskega vojaške- ga zemljevida je tudi razvidno, da so bili vinogradi v 19 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 32, 32'. 20 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 2–30. 21 Belec, Ljutomersko-Ormoške gorice. tem času praktično po celotnem območju Malega in Velikega Viničkega Vrha.22 Denarne in naturalne obveze v viru Naslovna stran urbarja je zapis o sklenitvi dogo- vora med bratoma Tomažem Ignacem in Janezom Jožefom baronoma Mauerburgoma, s katerim je prvi drugemu predal 20.800 gld gotovine in določeno ze- mljiško in vinogradniško posest, činž, služnosti, gor- skopravne dajatve/gornine, žitno in polovico vinske desetine (… der Gülten, zinß, dienst, Perkhrechter, auch Traidt, vnd den halben wein Zechendt) v določenih krajih oziroma goricah. Nadalje je natančno zapisa- no, kaj vse je s pogodbo pridobil Janez Jožef Mau- erburg. Vsebino, ki je razdeljena na tri točke, lahko najdemo na drugi strani preučevanega urbarja. V prvi točki je zapisano, da je Janez Jožef dobil v last vino- grade na Malem Viničkem Vrhu, kjer sogornikom ni bilo potrebno oddajati/plačevati gornine, oddajati pa so morali polovico vinske desetine. V drugi točki je zapisano, da mu je pripadla vsakoletna žitna deseti- na v vaseh oziroma goricah, kar je prej smel pobira- ti gospod Prankh v okviru svojega deleža gospostva Branek. To žitno desetino je že nekaj časa pred skle- nitvijo pogodbe med bratoma odkupil od Prankha že njun, takrat še živeči oče, dr. Tomaž Ignac Mauer- burg, in jo priključil svojim služnostim, izvirajočim iz lastnine nad gospostvom.23 V tretji točki pa je navedena pridobitev pose- stnega urada Šalovci: našteti so podložniki s svojimi vsakoletnimi naturalnimi in denarnimi obveznostmi. Prav tako so bili njegovi novi podložniki v uradu Jastrebci ob drugih naturalnih in denarnih obvezah dolžni oddajati še činžni mošt. V goricah Mali Vin- ski Vrh, Jastrebci in Veliki Vinski Vrh so sogorniki Janezu Jožefu kot novemu lastniku gorninskih vino- gradov morali oddajati letno gornino v denarju, gor- ninsko vino ali še mošt, po enega kopuna ter plačilo za sklenitev in izdajo gorninske pogodbe. Nekateri med njimi so hkrati s tem morali oddajati še glavari- no oziroma plačati denarno nadomestilo za večdnev- no tlako.24 Podložniki, ki so imeli denarno obvezo že prej zapisano v urbarju gospostva Branek/Mällegg, so bili: Mathekho Stermizer, Gregor Iuänuschä, Stephänn Khobätsch, Jürÿ Hertschkho, Mäthe Roikho, Andräsch Chrischäniz, Iuän Iuänuschä. Kmetije v sklopu urada Šalovci so bile izključno ravninska posest, saj so vsi podložniki ob vsakoletni osnovni denarni obvezi – činžu – oddajali še naturalne dajatve in živali. V ve- čini primerov so to bili jajca, kopuni in žito. Nobena od kmetij pa ni hasnovala urbarialnih vinogradov. Iz 22 Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, 6, sek. 169, 198. 23 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 1, 2. 24 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 2–30. 555 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–5602022 preglednice 1 je razvidno, da je en podložnik moral oddati nekaj manj kot 5 š, dva sta morala oddati po dobrih 7 š, kar sedem pa jih je oddajalo po gld in par d. Zanimivo je, da je kar pet podložnikov oddajalo popolnoma enako vsoto, in sicer gld in 21 d.25 Podložnik z obvezami, že zapisanimi v urbarju gospostva Branek/Mällegg, je bil Iuän Khoroschinez. Precej drugače kot za Šalovce je veljalo za podložni- ke v sklopu urada Jastrebci, saj so ti ob vsakoletnem činžu in naturalnih dajatvah ter živalih (oves, kokoši) morali redno izročati še predivo in vedra činžnega mošta. V primerjavi z uradom Šalovci je bila zato denarna obveza podložnih kmetij v Jastrebcih precej nižja. Iz preglednice 2 je razvidno, da je šest pod- ložnikov moralo oddajati po 24 d, štirje pa po 25 d činža. Izstopal je le en podložnik, ki je moral oddajati 24 kr.26 V urbar vključenih goricah na Malem Viničkem Vrhu je skupaj 21 obdelovalnih enot/gorninskih vi- nogradov hasnovalo 16, saj sta dva sogornika oddaja- la obveze za dva vinograda. V preglednici 3 so sogor- niki glede na višino svoje gornine razdeljeni na štiri razrede. Največ sogornikov je uvrščenih v 2. razred, kjer so plačevali od 2 do 4 gld. Najmanj, zgolj en, pa v 4. razred − ta je moral za sicer po znesku gornine naj- 25 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 2'–5. 26 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 5–7' . večji vinograd plačevati skorajda 10 gld. Sogorniki so ob gornini morali oddajati še vino oziroma mošt in nekatere naturalne ali malopravdne obveze − v večini primerov so bili to kopuni. Razen tega pa so nekateri hasnovalci morali plačevati še telesni davek. Ta je v večini primerov znašal po 7 kr in 2 d. Iz seznama sogornikov na Malem Viničkem Vrhu in seznama posestnega urada Šalovci je razvi- dno, da je bil Mihael Sever podložnik v šalovskem uradu in hkrati še trikratni sogornik na Malem Vin- skem Vrhu. Tu je skupaj z Luko Kovačičem hasnoval dva po višini gornine najmanjša vinograda, skupaj sta dajala za vsakega po 1 gld 22 kr 2 d; sam pa je užival še enega malo večjega. Tudi Kovačič je izstopal po številu vinogradov na Malem Vinskem Vrhu, saj je razen omenjenih dveh sam hasnoval še en, po gornini najmanjši vinograd. Ob obeh so na Malem Vinskem Vrhu uživali po dva vinograda še: Marko Peserl/Pe- serle enega deljeno in drugega sam, Matej Habjanič, Jurij Keček in Ivan Debelec; med njimi je Habjanič izstopal po skupni višini svoje gornine, saj je moral plačevati kar 12 gld 40 kr 2 d.27 V Jastrebcih je bilo 82 vinogradniških enot in ne- kaj manj hasnovalcev, saj so nekateri hasnovali dva oziroma celo tri vinograde. Iz tega lahko sklepamo, da je gorninski urad Jastrebci vključeval daleč največ sogornikov od uradov v preučevanem urbarju. Naj- 27 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 8–12'. Preglednica 1: Činž podložnikov v uradu Šalovci (po ustvarjenih skupinah). Skupina glede na višino obveze Podložniki (izvirni zapis) Vsota 1. razred: 0–5 š Michäel Seuer – gld 4 š 7 d 2. razred: 5 š–1 gld Mäthe Welluschä – gld 7 š 27 d Iuän Testernäkh – gld 7 š 28 d 3. razred: nad 1 gld Petter Morkhouitsch 1 gld – š 7 d Wäläsch Vnuschä 1 gld – š 21 d Mäthe Hertschkho 1 gld – š 21 d Iuän Mäzl 1 gld – š 21 d Jacob Paullitschkä 1 gld – š 21 d Lorenz Hertschko 1 gld – š 21 d Stephän Workho 1 gld 1 š 13 d Preglednica 2: Činž podložnikov v uradu Jastrebci (po ustvarjenih skupinah). Skupina glede na višino obveze Podložniki (izvirni zapis) Vsota 1. razred: 0–24 d Jäcob Esich – gld – š 24 d Petter Osnutekh – gld – š 24 d Mäthiäs Esich – gld – š 24 d Wenkho Khollschiz – gld – š 24 d Wlasÿ Hernia – gld – š 24 d 2. razred: nad 24 d Michaell Pugläuez – gld – š 25 d Oswoldt Pugläuez – gld – š 25 d Vrbän Morkhouitsch – gld – š 25 d Gregor Sädrouez – gld – š 25 d Hanns Puglinäkh – gld – š 24 kr 556 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–560 2022 Preglednica 3: Gornina sogornikov v goricah na Malem Viničkem Vrhu (po ustvarjenih skupinah). Skupina glede na višino obveze Sogorniki (izvirni zapis) Vsota 1. razred: 0–2 gld Stephan Pesserl 1 gld 48 kr – d Lucäs Khouätschitsch Dienndt mit den Michaell Seuer 1 gld 22 kr 2 d Michäell Seuer Dienndt mit Lücäs Khouätschitsch 1 gld 22 kr 2 d Lucäs Khouätschitsch 1 gld 15 kr 3 d 2. razred: 2–4 gld Ändräsch Posauez 2 gld 30 kr – d Mathekho Häbiänitsch 2 gld 45 kr – d Michael Seüer 2 gld 45 kr – d Iuän Meÿuschä dienndt mit den Märkho Pesserl 2 gld 52 kr – d Andreäsch Pugläuez 3 gld 3 kr – d Michäell Plebez 3 gld 3 kr – d Mäthekho Lesiäkh 3 gld 7 kr 2 d Franz Nägi 3 gld 37 kr 2 d Märthin Pollänez 3 gld 39 kr – d 3. razred: 4–6 gld Michaell Khauthschouitsch 4 gld 30 kr – d Michael Schärthin 5 gld 1 kr 2 d Jürÿ Khettschekh 3 gld 7 kr 2 d 2 gld 15 kr – d Iuän Debellez Von zwaÿ Thaill weing:(arten) 5 gld 25 kr 2 d Märkho Peserle 5 gld 51 kr 2 d 4. razred: nad 6 gld Mathekho Häbiänitsch 9 gld 55 kr 2 d Preglednica 4: Gornina sogornikov v goricah Jastrebci (po ustvarjenih skupinah). Skupina glede na višino obveze Sogorniki (izvirni zapis) Vsota 1. razred: 0–1 gld Andreäsch Horbäth – gld 52 kr – d Iuän Kherentschiz – gld 52 kr 2 d Dorothea Märinzin – gld 52 kr 2 d Jurÿ Pünteritsch – gld 52 kr 2 d 2. razred: 1–2 gld Jurÿ Fräschiz 1 gld 40 kr – d Thamäsch Hertschkho 1 gld 42 kr – d Lorenz Horbäth 1 gld 42 kr – d Jurÿ Hernia 1 gld 42 kr – d Mathias Perpetitsch 1 gld 42 kr – d Andreäsch Perpetitsch 1 gld 42 kr – d Thomäsch Bästun 1 gld 42 kr – d Nicläs Läch 1 gld 42 kr – d Khürchen St: Wollffgängi 1 gld 42 kr – d Andre Khlemenschiz 1 gld 42 kr – d Märkho Schweiz 1 gld 42 kr – d Mäthkho Khosez 1 gld 42 kr – d Iuän Kherentschiz 1 gld 42 kr – d Mäthekho Kerentschiz 1 gld 42 kr – d Eua Khautschouitschin 1 gld 42 kr – d Petter Leuäkh 1 gld 42 kr – d Andre Khlemenschiz 1 gld 42 kr – d Stephan Fleiß 1 gld 42 kr – d Petter Perpetitsch 1 gld 42 kr – d Adam Repuschä 1 gld 42 kr – d Märgethä Lebezin 1 gld 42 kr – d Jacob Testernäkh 1 gld 42 kr 2 d Märthin Sägorez mit den Jurÿ Gerlezä 1 gld 45 kr – d Andreäsch Wedä mit den Michaell Wedä 1 gld 45 kr – d Jurÿ Fräschiz 1 gld 52 kr 2 d 557 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–5602022 več, nekaj več kot 30, jih je glede na višino njihove gornine uvrščenih v 3. razred, kjer so plačevali od 2 do 4 gld. Nekaj več kot 20 jih je razvrščenih v 2. ra- zred, kjer je njihova obveza znašala od 1 do 2 gld. Zelo malo sogornikov je uvrščenih v 1. razred – do 1 gld –, kjer so vsi štirje plačevali le 52 kr. Najmanj- še število sogornikov, in sicer trije, so razvrščeni v 5. razred, saj so plačevali od 8 pa vse do dobrih 14 gld. Največ, skoraj 16 gld, je moral plačevati sogornik, ki je obdeloval kar tri vinograde. To je tudi najvišja omenjena vsakoletna gornina v celotnem urbarju. Iz tabele je razvidna tudi zanimivost, da je več sogorni- kov plačevalo enako vsoto, na primer: devetnajst jih je plačevalo gld in 42 kr, deset jih je plačevalo 2 gld 3. razred: 2–4 gld Phillip Schinkho 2 gld 27 kr – d Niclas Sumschiz 2 gld 27 kr – d Dorotheä Iüänitschin 2 gld 27 kr – d Gregor Gotscheuer 2 gld 27 kr – d Margareta Podgerlärizin 2 gld 27 kr – d Mäthe Creiniz 2 gld 27 kr – d Stephän Goritschän 2 gld 27 kr – d Iuän Khoroschinez 2 gld 27 kr – d Caspar Esich 2 gld 27 kr – d Jurÿ Fräffchiz 2 gld 27 kr – d Petter Wutter 2 gld 27 kr – d Mäthe Schurbä 2 gld 31 kr 2 d Iuän Workho 2 gld 36 kr – d Märkho und Jurÿ Läcusch 2 gld 47 kr – d Steinkho vnd Cathärinä Wäroschiz 2 gld 54 kr – d Dorothea 3 gld 12 kr – d Andreäsch Khollär 3 gld 12 kr – d Jurÿ Khouätschiz 3 gld 12 kr – d Märthin Dobrothä 3 gld 12 kr – d Jürÿ Gollowiz 3 gld 12 kr – d Jürÿ Gollobitsch 3 gld 12 kr – d Nicläs Khosakh 3 gld 21 kr – d Stephan Simaneritsch 3 gld 21 kr – d Iuän Fräffschiz 3 gld 21 kr – d Hellennä Plewezin 3 gld 21 kr – d Michaell Workho 3 gld 21 kr – d Jurÿ Herneä 3 gld 21 kr – d Jurÿ Khärär 3 gld 21 kr – d Petter Khosäkh 3 gld 21 kr – d Ändre Wäsden 3 gld 21 kr – d Märthin Sebernär 1 gld 42 kr – d 2 gld 15 kr – d 4. razred: 4–7 gld Wälläsch Tscherentschiz 4 gld 13 kr 2 d Märthin Temschäkh 4 gld 18 kr – d Andräsch Vokh 4 gld 22 kr 2 d Petter Gollekh 4 gld 42 kr – d Petter Schosteritsch 4 gld 42 kr – d Märkho Tschikouez 4 gld 42 kr – d Märkho Landtschäritsch 4 gld 51 kr – d Märthin Stibler 4 gld 55 kr – d Ändre Khutnitsch 4 gld 58 kr 2 d Wälläsch Webetsch 6 gld 21 kr – d Jurÿ Schedtchen 6 gld 30 kr – d 5. razred: nad 7 gld Iuän Iuänuschä 7 gld 6 kr – d Hellenna Sämätä die helffte, die andere helffte Jacob Tschibekh 8 gld – kr – d Wälläsch Stebitsch Von 3 Thail weing:[arten] 14 gld 6 kr – d Gottfridt Ernnst Von 3 Thaill weing:[arten] 11 gld 36 kr – d2 gld 39 kr – d 1 gld 42 kr – d 558 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–560 2022 in 27 kr, devet pa jih je moralo plačevati 3 gld in 21 kr. Tako kot na Malem Viničkem Vrhu so hasnovalci ob gornini oddajali še kopuna in gorninsko vino ozi- roma morda še mošt. V goricah v bližnji okolici Jastrebcev so bili šte- vilni sogorniki z večjim številom vinogradov. Med njimi je najbolj izstopal Gottfridt Ernnst Thraitten- stainer s tremi, med njimi po gornini največjim – zanj je plačeval kar 11 gld 36 kr. Tri vinograde na tem območju sta uživala tudi Blaž Štebič, ki je ob »svo- jem« vinogradu hasnoval še vinograda prejšnjih ha- snovalcev Jurija Praščiča in Nikolaja Lažeja, in pa že omenjeni Jurij Praščič. Thraittenstainer in Štebič sta v primerjavi z ostalimi sogorniki oddajala tudi precej višjo gornino od ostalih, med 14 in 16 gld. Tu lahko nadalje zasledimo, da so Ivan Kerenčič, Jurij Golo- bič, Martin Sebernar in Stanko ter Katarina Varošic hasnovali po dva vinograda; Helena Samata in Jakob Čibek pa sta si delila en vinograd na polovico. Dajati sta morala skupaj 8 gld gornine, kar pomeni, da sta imela res velik vinograd. Svoje posesti na preučeva- nem območju je imela tudi cerkev sv. Bolfenka.28 V urbarju zaobjetih goricah na Velikem Vinskem Vrhu je bilo številčno najmanj − le osem enot in prav toliko sogornikov. V 1. razred, kjer so plačevali gor- nine od 1 do 4 gld, je uvrščenih pet. V 2. razredu pa so trije sogorniki plačali od 4 do skorajda 6 gld. Kot posebnost lahko omenimo, da eni sogornici ni bilo potrebno plačevati niti denariča. Izročiti je morala le določeno mero vina ali mošta. V eni od enot je pisar verjetno pozabil zapisati ime in priimek enega sogor- nika, saj so navedene le njegove denarne obveze. Tu našteti sogorniki so, prav tako kot v ostalih prime- 28 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 12'–30. Dajatve Adama Repuše in Andreja Vašdena v Jastrebcih (SI ZAP 70 R – 20, fol. 22'). 559 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–5602022 rih, ob gornini imeli še druge denarne in naturalne obveze/dajatve: gorninsko vino ali mošt, nekateri še glavarino, eden pa ob vsem tem še denarno nadome- stilo za tlako.29 Sklep Z analizo urbarja in literature je moč ugotoviti, da je bil razlog za nastanek urbarja smrt Tomaža Ignaca barona Mauerburga oziroma delitev dediščine med njegovima sinovoma leta 1686. Tomaž Ignac ml. in Janez Jožef sta bila dvojčka, zato lahko sklepamo, da je oče še pred smrtjo določil, da bo njegov glavni dedič Tomaž Ignac ml. Slednji je tako postal lastnik Braneka in vseh pripadajočih posesti. Po smrti očeta bi bratu moral izplačati točno določeno vsoto de- narja, 20.800 gld, in mu izročiti še majhen del dotlej braneške posesti. Na podlagi tega pogoja v očetovi oporoki je takoj nastala pogodba v smislu izpolnitve dogovora med bratoma. Vse podrobnosti dogovora so zapisane v proučevanem urbarju. Na prvi strani urbarja piše, da je Tomaž Ignac ml. Janezu Jožefu denar izplačal nekaj dni po očeto- vi smrti 15. decembra 1686. Zraven denarja je bratu predal še posest s pripadajočimi prihodki, kar se je zgodilo 14. januarja 1688 z vpisom v deželno imenj- sko knjigo v Gradcu. Takrat je Janez Jožef postal tudi uradni lastnik popisanih posesti v urbarju. O delitvi premoženja barona Tomaža Ignaca Mauerburga je v svojem znanem delu Ljutomer – Zgodovina trga in sreza pisal tudi Franc Kovačič. Zapisal je, da je Janez Jožef na podlagi pogodbe 15. decembra 1686 podedoval po očetu 20.000 gld. Za to vsoto naj bi 14. januarja 1688 od braneške gospo- ščine odkupil določeno posest in prihodke, vrednost katerih je bila ocenjena na 29 funtov in 4 šilinge gosposkih davščin. Tako naj bi Tomaž Ignac dobi- val dajatve iz uradov Šalovci in Jastrebci ter desetino in gornino v Šalovcih, Hudošanu, Kogu, Ambergu, Vuzmetincih in Vinskem Vrhu. Iz zapisa na naslov- nici urbarja in literature je moč ugotoviti, da ta zapis Franca Kovačiča ni povsem natančen. Janez Jožef je na podlagi dogovora konec leta 1686 res dobil denar 29 SI ZAP 70 R – 20, Urbar zemljiške posesti in gornine v Or- moško-Ljutomerskih goricah / 1688, fol. 30'–32. v vrednosti 20.800 gld, vendar s tem denarjem ni ku- pil navedenih posesti, temveč jih je na začetku leta 1688 dobil od brata kot drugi del odpravnine. Torej je Janez Jožef dobil denar in dobro leto pozneje še navedene posesti in pripadajoče prihodke. Na pod- lagi očetove oporoke iz leta 1686 je Tomaž Ignac ml. na začetku leta 1688 v celoti izpolnil dogovor med bratoma. Vsebina urbarja je sestavljena iz treh točk, kjer so zapisane posesti novega lastnika, obveznosti tamkaj- šnjih podložnikov in sogornikov na tem območju ter še nekateri prihodki v naturalijah. Gledano v celoti so bili v pričujoč urbar zajeti tako zemljiški podložniki novega gospoda Janeza Jožefa Mauerburga kot tudi sogorniki v odtlej njegovih gorninskih vinogradih. V uradu Šalovci je bilo zapisanih 7 hasnovalcev, ki so bili zemljiški podložniki gospostva Branek. V uradu Jastrebci pa je bil zgolj zemljiški podložnik brane- škega gospostva Ivan Korošec. V urbarju je večkrat tudi zapisano, kdo so bili prejšnji sogorniki – uživalci vinogradniške posesti. V nekaterih primerih so sino- vi nasledili očete, npr. Jurij Hernja je nasledil Blaža Hernjo (fol. 18). V večini primerov pa so sogorniki prevzeli posesti od prejšnjih sogornikov, npr. Jakob Trstenjak je nasledil Matijo Rojka (fol. 17). Devet sogornikov je ob rednih dajatvah moralo odslužiti ali plačati še večdnevno tlako. Martin Polanec (fol. 8') je moral odslužiti dvanajstdnevno tlako ali pa v zame- no plačati 1 gld in 48 kr. Kar nekaj je tudi primerov, kjer en vinograd skupaj hasnujeta dva sogornika, npr. Luka Kovačič hasnuje vinograd skupaj z Mihaelom Severjem (fol. 10). V enem primeru pa si Helena Samata in Jakob Čibek delita vinograd na polovico. Skupaj morata zanj plačevati kar 8 gld. V urbarju je zapisanih tudi kar nekaj sogornikov, ki so živeli v drugem kraju in so posledično imeli drugega zemljiškega gospoda. Med njimi so bili kri- ževski podložniki (Creüzherrischer Vnterthan) Miha- el Borko, Andrej Vašden iz Lancove vasi (Lanzen- dorff) in Matej Kerenčič iz Adrijancev (Adriänzen). Podložniki gospoda Pethőja (Peteischer Vnterthan) so bili Ivan Frašic, Peter Šoštarič, Doroteja iz Jastreb- cev (SParbersPach), Marjeta iz Adrijancev (Adriän- zen) in Hans Glavnik iz Šalovcev (Schälloffzen). Veliko podložnikov je prihajalo tudi iz Središča ob Dravi (Polsterau), in sicer Doroteja Marinz, Marko Preglednica 5: Gornina sogornikov v goricah na Velikem Viničkem Vrhu (po ustvarjenih skupinah). Skupina glede na višino obveze Sogorniki (izvirni zapis) Vsota 1. razred: 1–4 gld Catharinä Khouätschin / Mäthe Tschaumitscher 1 gld 39 kr – d Hannß Glaunikh 2 gld 54 kr – d Jurÿ Dominkhusch 3 gld 3 kr – d brez imena 3 gld 48 kr 2 d 2. razred: nad 4 gld Iuän Schudäkh 4 gld 7 kr 2 d Mäthe Tschollegg 5 gld 7 kr 2 d Petter Lukhätschitsch 5 gld 57 kr – d 560 TOMAŽ MARKOVIČ: DELITEV ZEMLJIŠKE POSESTI TOMAŽA IGNACA BARONA MAUERBURGA V OKOLICI LJUTOMERA, 549–560 2022 in Jurij Lacuš, Matko Kosec in Peter Lukačič. Ma- tej Čoleg in Jurij Dominkuš sta bila podložnika go- spoda Schaffmana (Schoffmanischer Vnterthann), oba sta prihajala iz Šalovcev (Schälloffzen). Za vse ostale hasnovalce ni natančno znano, če so bili podložniki Janeza Jožefa Mauerburga ali katerega drugega zem- ljiškega gospoda. Preučevani urbar je dokončno nastal januarja leta 1688 z uradnim vpisom v štajersko imenjsko knjigo. Takrat je bila pogodba med bratoma tudi formalno izpolnjena. Lastnik omenjenih posesti na širšem ob- močju Koga je postal Janez Jožef Mauerburg. Od 14. januarja 1688 naprej omenjeni uradi oziroma vasi v urbarju niso nikoli več bile sestavni del gospostva Branek. V terezijanskem popisu hiš združenega go- spostva Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci iz leta 1754 pa velika večina krajev, omenjenih v urbar- ju, ni bila (več) del združene gospoščine. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI ZAP – Zgodovinski arhiv na Ptuju ZAP 70 R – 20, Rokopisna zbirka, Urbar zemlji- ške posesti in gornine v Ormoško-Ljutomerskih goricah / 1688. Arhiv Župnije Ljutomer Slekovec, Matej: Trg in župnija Ljutomer, rokopi- sna kronika, 1896. LITERATURA Belec, Borut: Ljutomersko-Ormoške gorice. Agrarna geografija. Maribor: Obzorja, 1968. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajer- ske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1. zv.: A–M, (1986), 2. zv.: N–Ž. Maribor: Obzorja, 1988–1989. Janežič, Maja: Grad Branek na Zgornjem Kamen- ščaku. Zgodovinski listi 10, 2001, št. 1, str. 5–9. Kovačič, Fran: Ljutomer − zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo Maribor, 1926. Pavličič, Srečko: Dr. Tomaž Ignac Maurer, pl. Mauer- burg baron Braneški. Zgodovinski listi 17, 2009, št. 1, str. 57–68. Pintarič, Katja: Odnosi med trgom Ljutomer in njegovim lastnikom ob koncu 17. stoletja. Maribor: Filozofska fakulteta UM, 2011 (tipkopis diplomskega dela). Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevi- du 1763–1787, 6. zvezek, Karte. Ljubljana: ZRC SAZU, 1995. S U M M A R Y The division of Thomas Ignaz Baron Mauer- burg’s estate around Ljutomer in 1688 The Mauerburg family occupied Upper Castle or Branek Castle in Ljutomer between the seventeenth and eighteenth centuries. The period, during which they wielded authority over the wider Ljutomer area, coincided with one of the darkest and most turbu- lent periods in the area when Ljutomer and its sur- roundings were affected by frequent incursions of the Ottoman Turks and the so-called kuruces, anti- Habsburg Hungarian insurgents, who often looted and burned the market town and nearby villages and killed the local population. Moreover, the said period was also punctuated by plagues and fires as well as floods and droughts that spread famine in their wake. The arrival of the baronial Mauerburg family also coincided with mass witch trials in Styria, most of which took place in Ljutomer. The dire living con- ditions were further exacerbated by the Mauerburgs’ intransigence and aggressiveness, which was also at the root of many disputes and grievances between the Branek seigniory and the market town of Lju- tomer. Most of these were settled in favour of the Mauerburgs as the feudal lords. During this tumultuous period (or, more accu- rately, in 1688), The Land Register of Estates and Vine- yard Taxes in the Wine-Growing Hills of Ormož–Lju- tomer was compiled as a consequence of the division of inheritance between Thomas Ignaz, Jr., Mauer- burg and his brother Johann Josef Mauerburg. The land register conveys the fulfilment of an arrange- ment reached between the brothers two years earlier and provides details regarding the amount of mon- ey and landed estates that the new lord of Branek, Thomas Ignaz, Jr., was to cede to his brother Johann Josef. The land register also brings forth details about the total estimated value of Johann Josef ’s property as well as about the places/estate offices and wine- growing hills that thenceforth no longer formed part of the Branek estate. 561 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 911.375.1(497.412Ljutomer)"12/18" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.04 Prejeto: 14. 9. 2022 Boris Golec prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Hišna posest v trgu Ljutomer od njegovih začetkov do franciscejskega katastra* IZVLEČEK Prispevek obravnava hišno posest slovenskoštajerskega trga Ljutomer od začetkov trške naselbine v 13. stoletju do franciscejskega katastra iz leta 1824 s prvim natančnim talnim načrtom naselja. Hiše spremlja v luči razpoložljivih virov, kot so različni davčni registri in popisi, zemljiška knjiga in kataster. Celoviteje in natančneje je predstavljen izbor za obravnavano problematiko najpomembnejših oziroma najzgovornejših virov. Namen prispevka je tudi predstaviti možnosti in metode dela za nadaljnje raziskave. Glede na razmeroma dobro ohranjenost in pestrost virov bi bilo mogoče izdelati historiat vseh ljutomerskih hiš skozi stoletja do danes. KLJUČNE BESEDE Ljutomer, trg, hišna posest, davčni registri, zemljiška knjiga, franciscejski kataster ABSTRACT HOUSE PROPERTY IN THE MARKET TOWN OF LJUTOMER FROM ITS BEGINNINGS TO THE CREATION OF THE FRANCISCEAN CADASTRE The contribution discusses house property in the Slovenian Styrian market town of Ljutomer from its beginnings in the thirteenth century to the creation of the Franciscean Cadastre in 1824, which featured the first detailed layout of the settlement. Houses are discussed in the light of sources available, such as various tax registers and surveys, the land register, and the cadastre. A more integral and detailed selection is provided of sources that are the most relevant or the most informative for understanding the problem under discussion. Another aim of the contribution is to present the possibilities and work methods for conducting further research. Given the relatively well-preserved status and diversity of sources, a historical outline of all houses in Ljutomer can be produced for the period spanning centuries to present day. KEY WORDS Ljutomer, market town, house property, tax registers, land register, Franciscean Cadastre * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ga iz javnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. – Na tem mestu se za sodelovanje iskreno zahva- ljujem knjižničarju, domoznancu in rodoslovcu g. Srečku Pavličiču, posebej za pomoč pri zapisovanju sodobnih oblik ljutomerskih priimkov. 562 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 Ljutomer, katerega današnje ime naj bi ustvaril in leta 1838 prvi zapisal Stanko Vraz,1 so v stoletjih, ki jih obravnava pričujoči prispevek, slovensko ime- novali Lotmerk,2 kar je še danes živa ljudska oblika krajevnega imena. Kraj je kot tipična srednjeveška kolonizacijska naselbina z nemškim imenom Lut- tenberg vzniknil med kolonizacijo opustelega Mur- skega polja v prvi polovici 13. stoletja in se kmalu dvignil nad sočasno nastala nova ruralna naselja. Kot deželnoknežji trg in sploh prvič se omenja v letih 1265–1267, potem ko četrt stoletja prej v virih sreča- mo ljutomerski grad (1242),3 dobrega pol stoletja za trgom pa je prek omembe župnika potrjen še obstoj župnije (1328), ki se je sicer šele postopoma osamo- svojila od radgonske.4 Ljutomer se je razvil ob tranzi- tni cesti, ki je po umiku Madžarov na levi breg Mure (okoli 1200) povezala Radgono s Podgradjem, kjer se je stikala s cesto iz Ptuja proti Razkrižju. Nad vasjo Podgradje je zrasel grad (Gornji) Ljutomer, severno od stičišča cest pa ob vznožju Kamenščaka naselbina in cerkev. Zaradi precejšnje oddaljenosti od gradu so na slemenu nad njima zgradili strelski dvorec, po- znejši gradič na Vahtarnici. Naselbina, pozneje po- imenovana Stari trg, je ustvarila lijakast, pravokotno na cesto postavljen tržni prostor, cerkev pa obsežen cerkveni kompleks, ki sta se postopoma zlila v celoto in ustvarila osnovo za njen nadaljnji razvoj v smeri mokrotne ravnice na severu. Tam je – po Curku v 14. stoletju – zrasel novi del okoli Glavnega trga, ki kaže vse lastnosti načrtnega nastanka. Stopnje nasel- binskega razvoja jasno ponazarja franciscejska kata- strska mapa, prvi natančni talni prikaz Ljutomera iz leta 1824, vir, s katerim bomo našo obravnavo skleni- li. Za razliko od okoliša župnijske cerkve z ovalno in neurejeno parcelacijo je imel Stari trg vrstno in pre- cej urejeno, trapezasti Novi trg pa skoraj zgledno, a je bil le deloma sklenjeno pozidan, z mnogimi čelno 1 Vraz je leta 1838 v pismu Jožefu Muršcu zapisal »do Ljutme- ra«, današnja standardizirana oblika, ki jo srečamo leta 1845 pri Antonu Kremplu, pa se je uveljavila v drugi polovici 19. stoletja (Ilešič, Maribor in Ljutomer, str. 87–88). 2 Kolikor je znano, se Ljutomer s prejšnjim slovenskim ime- nom Lotmerk prvič omenja v prisežnem obrazcu za novo- sprejete tržane, ki je po zadnjih ugotovitvah nastal med leto- ma 1717 in 1724: »vu o[vem Lotm]erkom varaſso«; v objavi F. Kovačiča iz leta 1926 je napaka: »Lotmerſskom« (Golec, Slovenska prisežna besedila, s. p., Ljutomer – LJT-1; Kovačič, Ljutomer, str. 229). Na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz let 1784–1787 beremo: »Vend: Lutmerka« (slovensko: Lut- merka) (Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu. Karte, sekcija 169), Schmutzov štajerski historično-topografski le- ksikon iz leta 1822 pa ima dve omembi slovenskega imena trga: najprej v kazalki na nemško krajevno ime »Lottmerk, siehe Luttenberg« in nato v naslovu gesla o Ljutomeru »Lut- tenberg windisch Lotmerk« (Schmutz, Historisch Topographi- sches Lexicon, str. 464 in 471). Vraz piše Jožefu Muršcu leta 1833: »Lotmeržanski, vu Lotmergi, lotmerski« (Ilešič, Mari- bor in Ljutomer, str. 86). 3 Gl. članek I. Sapača o gradu Ljutomer v tej številki Kronike. 4 Blaznik, Slovenska Štajerska, str. 439. Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 36–39. postavljenimi hišami in dvoriščnimi vhodi. Današnja podoba starega Ljutomera je zaradi številnih poža- rov sicer predvsem klasicistična in postklasicistična, vendar trg ob Ščavnici po svoji zasnovi in parcelaciji spada med najlepše in največje srednjeveške naselbi- ne na Slovenskem.5 Ena glavnih značilnosti ljutomerskega trga je od- maknjenost od sedeža gospostva, pod katero je spa- dal. Ljutomer tako za razliko od večine starejših slo- venskih trgov ni bil suburbialna trška naselbina. Po združitvi gospostva Ljutomer z Branekom in opusti- tvi gospoščinske uprave na ljutomerskem gradu v 18. stoletju je gospoščinsko središče ležalo še precej bolj stran od trga, v smeri proti zahodu.6 Ni še raziskano, kdaj in kako je trg z lastno upravo, ki jo je vodilo trško predstojništvo (trški sodnik in svet, nato pa do 1850 trški magistrat),7 izgubil status deželnoknežje- ga trga in postal patrimonialni oziroma municipalni. Ljutomerskemu gospostvu se je dokončno podredil leta 1684 po kratkotrajnem poskusu osamosvojitve.8 Predmet pričujočega prispevka je ljutomerska hišna posest od začetkov trške naselbine do fran- ciscejskega katastra leta 1824. Spremljali jo bomo v luči razpoložljivih virov, ne da bi se sistematično lotevali vprašanj, kot so urbanistični razvoj, lociranje posameznih domov in njihov historiat. Tudi agrarni posesti hišnih lastnikov in njihovi poklicni struktu- ri bomo nekaj več pozornosti namenili samo pri ti- stih virih, ki so v tem pogledu najzgovornejši. Sicer pa bo izbor najpomembnejših virov o hišni posesti predstavljen s celovitejšim prikazom. Med njimi so takšni, katerih predmet niso hiše kot take, vendar za obravnavano problematiko v obdobju njihovega nastanka nimamo boljših virov. Namen obravnave je tudi predstaviti možnosti in metode dela za nadaljnje raziskave. Glede na razmeroma dobro ohranjenost in pestrost virov bi bilo mogoče raziskati historiat vseh trških hiš skozi stoletja do danes. Ljutomer izstopa po tem, da je eno maloštevilnih urbanih naselij na Slovenskem, za katera imamo kak podatek o številu domov oziroma posestnih enot še iz srednjega veka. Še več, kolikor vemo, je edino, pri katerem je tak numerični podatek izpričan že v 13. stoletju in sočasno s prvo pojavitvijo trga v virih. T. i. Otokarjev deželnoknežji urbar iz let 1265–67 v trgu Ljutomer – po objavi A. Dopscha (1910) – na- 5 Curk, Trgi in mesta, str. 96–97. 6 O gospostvih in gradovih (Gornji) Ljutomer in Branek gl. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 52–56; Hozjan, Pose- stne razmere; Sapač, Grad (Gornji) Ljutomer; Sapač, Grad Branek. 7 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 143–165. – Izraz magistrat so v Ljutomeru uporabljali že v 17. stoletju (prav tam, str. 62, 97, 103–104, 129, 153), uradno pa so bili magistrati na čelu trgov z avtonomno upravo šele od jožefinske dobe (Žontar, Struktura uprave, str. 112–113; Žontar, Uprava Štajerske, str. 89). O ohranjenem arhivskem gradivu ljutomerskega trga gl. Horvat, Arhivski fond. 8 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 126–127. 563 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 vaja nič manj kot 152 oštatov (in Lůtenberch in foro sunt 150 aree preter 2)!9 Zgodovinarji izjemno viso- ke številke niso problematizirali, ampak so jo od F. Kovačiča dalje (1919)10 v glavnem le povzemali. Ko- vačič je besedno zvezo preter 2 razlagal drugače kot H. Pirchegger (1962), ki je razumel, da je treba dve enoti odšteti, ne prišteti, izraz area pa je prevedel kot Hofstatt, oštat, kar je bila običajna posestna enota v mestih in trgih. Ob visoki številki je še zapisal, da je bil trg s svojimi 148 oštati potemtakem zelo obsežen (mit 148 Hofstätten war demnach sehr stattlich).11 J. Curk je najprej, nedvomno po Dopschu, povzel po- datek o trgu »s 152 domačijami« (1968),12 nato pa navajal številko 150 (1990, 1991). Pri tem je visoko število, ker se mu ni zdelo logično, relativiziral tako, da ga je raztegnil na širše območje: »trg, ki je z oko- 9 Dopsch, Die Landesfürstlichen Gesamturbare, str. 82. 10 Kovačič, Doneski k starejši zgodovini, str. 63: »Otokarjev ur- bar omenja Ljutomer že kot trg ter nam poroča vsaj nekaj o njegovem obsegu. V trgu (in foro) je bilo takrat 150 posestnih enot (aree) in povrh še 2 in vsaka je plačevala po 40 denarjev. […] 'Aree' so bile manjše gospodarske enote kakor kmeti- je po vaseh. Ljutomersko občinsko zemljišče obsega 807 ha, dočim n. pr. Vučja vas, ki je v 13. stoletju imela 26 posestev, obsega 472 ha. Vštevši skupno občinsko zemljišče, bi od 152 ljutomerskih posestev prišlo na vsako poprečno po 5.30 ha, torej zelo majhne količine, in vendar so plačevale enak davek kakor vaške kmetije po 40 denarjev.« Identično besedilo tudi v: Kovačič, Ljutomer, str. 116. 11 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55. 12 Curk, Urbanistično-gradbene zasnove, str. 304. lico štel 150 ohišij (area)«.13 Na okroglo številko 150 ga je gotovo navedla historična topografija P. Bla- znika (1988), v kateri je informacija o številu ošta- tov pomotoma okleščena na prvi del: »in foro sunt 150 aree«,14 izpuščeno pa je nadaljevanje »preter 2«. Curkova interpretacija, da se toliko »ohišij« nanaša na Ljutomer skupaj z okolico, je hkrati edini poskus razlage, od kod v viru iz let 1265–67 tako neverjetno visoka številka. Vendar je takšna razlaga zgrešena, saj urbar izrecno govori samo o trgu Ljutomer. Če bi šlo tudi za oštate po okoliških vaseh, bi bile te navedene, kot so sicer v urbarju. Število 152 je občutno previsoko, saj bi pomeni- lo, da bi se Ljutomer, kakršen je bil v svoji zgodnji dobi, lahko meril s Ptujem četrt tisočletja pozneje, na pragu novega veka (1513), ko je drugo največje spo- dnještajersko mesto štelo nekaj manj kot 200 hiš.15 Ljutomerski trg v drugi polovici 13. stoletja nikakor ni mogel imeti niti približno toliko oštatov oziroma domov, kot mu jih pripisujejo. Ob koncu obravna- vane dobe (1824) je premogel le nekaj več kot sto domov, število 150 hiš pa dosegel šele okoli leta 1900, potem ko se je v preteklih desetletjih tudi prostorsko močno povečal.16 13 Curk, Ljutomer, str. 6; Curk, Trgi in mesta, str. 96. 14 Blaznik, Slovenska Štajerska, str. 438. 15 StLA, A. Pettau, Stadt, K 1, Heft 2, Der Stadt Pettau Frei- heitsschrift, pag. 69–81. 16 Curk, Trgi in mesta, str. 96. Prva samostojna upodobitev Ljutomera je bakrorez v Vischerjevi Topografiji Štajerske iz okoli leta 1681, izdani v začetku 18. stoletja (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, sl. 58). 564 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 Ni dvoma, da gre pri številki 152, ki naj bi jo v letih 1265–67 izkazoval Otokarjev urbar, za prepiso- valsko napako, najsi bo v izvirniku ali v objavi urbar- ja. Do takšnega sklepa pripelje razmeroma preprosta matematična formula, ki jo ponuja sam urbar.17 Gle- de na to, da je bila skupna obveznost ljutomerskega trga 37 mark, od tega pa je 24 mark odpadlo na da- jatev od sodišča, ostane 13 mark. In če te delimo s 40 pfenigi (denariči), kolikor je plačeval vsak oštat (area), dobimo število 52, kar je natanko sto manj od Kova- čičevega števila 152. Prepisovalski spodrsljaj je torej številka 100, v izvirniku vsekakor zapisana kot rimska C, besedno zvezo »preter 2« (»preter II«) pa je treba razumeti kot dve več, kakor navaja Kovačič (152), in ne dve manj, kot beremo pri Pircheggerju (148).18 Število ljutomerskih oštatov ali domcev je torej v času Otokarjevega urbarja znašalo 52. Pri tem se postavlja še vprašanje, kje so se nahajali. Zlasti glede 17 »Item in Lůtenberch in foro sunt 150 aree preter 2 et quelibet solvit 40 den. Item iudicium ibidem solvit annuatim 24 mr quas tollit etiam officialis. – Summa huius 37 mr.« (Dopsch, Die Landesfürstlichen Gesamturbare, str. 82). 18 Kovačič, Ljutomer, str. 116; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55. – Za dodatno pojasnilo o možnih pomenih besede preter se iskreno zahvaljujem latinistu dr. Mateju Hriberšku. na število hiš, kot mu je mogoče slediti od prve po- lovice 16. stoletja, je zelo verjetno že v drugi polovici 13. stoletja obstajal Glavni trg kot novi del naselbine z vsemi lastnostmi načrtnega nastanka. Kot rečeno, je Curk njegov nastanek postavljal v 14. stoletje.19 Drugih numeričnih podatkov iz srednjega veka ne poznamo, zato pa je s konca 15. stoletja na voljo najzgodnejši seznam ljutomerskih posestnikov, in si- cer v registru vinske desetine gospostva Ormož iz leta 1482. Seznam se sicer ne nanaša na domove in zaje- ma le zelo majhen del Ljutomerčanov, šest plačnikov desetine, od katerih so trije imeli obrtniški priimek oziroma poklicno oznako, edini brez priimka pa je označen kot gospod in je bil najverjetneje duhovnik.20 Najzgodnejši popis ljutomerskih trških posestni- kov in podatke o številu hiš vsebuje šest desetletij mlajša imenjska cenitev gospostva Ljutomer iz leta 19 Curk, Ljutomer, str. 9; Curk, Trgi in mesta, str. 96. 20 Imena plačnikov iz Ljutomera (Luetnberg) so naslednja: Paul Schuester, Her Simon, Steff[an] Griuetz, Steff[an] Okresch, Andre Padar in Lienhart Schneider (StLA, A. Schaunberg, S–Sch., Urbar 1482, fol. 11v). Od obeh priimkov, ki nista po- klicna, Grivec in Okrež, v šestdeset let mlajši imenjski cenitvi iz leta 1542 najdemo Grivca (StLA, Laa. A., Antiquum I, Gültschätzungen 1542, 34/509, fol. 8v). Dve strani imenjske cenitve iz leta 1542 (StLA, Laa. A., Antiquum I, Gültschätzungen 1542, 34/509). 565 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 1542; gospostvo je bilo tedaj v rokah treh dedičev Hansa ( Janeza) Schweinpecka, in sicer Marjete, vdo- ve grofa Krištofa Brundla (Frankopana-Brinjskega), Uršule, vdove Krištofa Breunerja, zdaj žene Andreja Rindscheita (Rindschädt), in Hansa ( Janeza) Alapija (Alapića). Cenitev so pečatili 30. aprila omenjenega leta na ljutomerskem gradu.21 Pri trgu Ljutomer je iz nje za slehernega posestnika razvidno, ali ima hišo 21 StLA, Laa. A., Antiquum I, Gültschätzungen 1542, 34/509, fol. 3–13v. Namesto odsotnega Alapija je cenitev pečatil nje- gov oskrbnik. ali samo zemljišča oziroma obrt.22 Imenjska cenitev tako hkrati ponuja prvi pregled nad vsemi trgu pod- sodnimi hišami in njihovimi gospodarji. Njena vse- bina je v nadaljevanju prikazana tabelarično z doda- nimi zaporednimi številkami posestnikov (1–61) in gostačev (1–14). V oglatem oklepaju so po potrebi navedene sodobne oblike priimkov, prav tako v dru- gih razpredelnicah. 22 Za obrt se v viru pojavljajo tri pomensko skoraj identična po- imenovanja: Gewerb, Handwerk in Hantierung. Vsakokrat jih po izvirniku navajamo v oklepaju, sicer pa združujemo pod skupno oznako obrt. Razpredelnica 1: Ljutomer po imenjski cenitvi iz leta 1542. Posestnik in posest Ocenjena vrednost v funtih denaričev Skupaj Cenitev hiš s pritiklinami in obrti tržanov trga Ljutomer, podložnih z vsemi pravicami gradu [gospostvu] Ljutomer (Zum Anndern volgen der Burger des Markhts Luettenberg heußer sambt derselben zuegeho- rungen auch Irer gewerb vnnd handtwerkh schatzung so auch dem Hauß Luettember (sic!) mit aller gerechtigkhait vnderworffen ist) 1 Gašper PADER [ranocelnik] (Caspar Pader) hiša s kopališčem in pritiklinami ocenjena na (sein Hauß vnd padtstuben mit Irer zuegehorung geschazt per) 32 Poleg tega ima še en vrt, ocenjen na (darzue hat Er noch ain gartten ist geschaz per) 1 In to, kar zasluži s svojo obrtjo, ocenjena na (Vnnd daz Er mit sein handtwerch gewint vnd gewerb geschazt per) 12 45 2 Andrej ŠMID / SCHMIED [kovač] (Anndre Schmit) hiša, dvorišče in kovačija (haus hof mit samtt der schmiten) s pritiklinami 40 polje (ain paufellt) 3 obrt (sein hanntwerch vnd hanntierung) 20 63 3 Jernej ŠMID / SCHMIED [kovač] (Partholome Schmit) slaba hiša (Hauß ist sleht) s pritiklinami 10 Obrt (sein handtwerch), potem ko se je pred kratkim poročil 5 15 4 Uršula, vdova Jurka KRABAT-a [HROVAT] (Vrsula Jurko Krabat gelassne wittib) hiša 16 pusto zemljišče (ein oden grundt) 10 26 5 Marjeta, Ožboltova vdova (Margretha des Oswolt gelassne wittib) slaba hiša (ain sleht hauß) s pritiklinami 10 10 6 Tomaž HEBER (Thomasch Heber) hiša s pritiklinami 37 pusto zemljišče in skedenj (od grundt vnd ain Stadl) 15 tržanska obrt (auf sein purgerlich gwerb) 10 62 7 Filip NEDOG (Philip Nedog) hiša in dvorišče s pritiklinami 41 še ena hiša in pusto zemljišče 12 obrt (sein gwerb) 15 vrt 3 polje za en dan dela (ain tagwerch paufellt) 1 72 8 TIŠLER-jeva / TISCHLER-jeva hiša [mizar] (des Tischler Hauß) slaba hiša (ist sleht) s pritiklinami 15 15 9 Sebastjan TOGOTA (Sebastian Togotta) hiša s pritiklinami 13 13 566 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 10 Kolman, VEBROV [tkalčev] sin (Colmann des weber Sun) hiša s pritiklinami 18 obrt (sein hanndtwerch vnd gewerb) 10 28 11 Tomaž POLAŠEK (Thomasch Polascheckh) hiša z dvoriščem in pritiklinami 45 vrt 4 obrt (sein hanntuerung vnd gewerb) 20 69 12 Jernej VAJNBERGER / WEINBERGER (Parttl Weÿnperger) hiša s pritiklinami 18 vrt 5 23 13 Žiga KRAJCAR / KREUTZER (Sigmund Crewzer) hiša z dvoriščem in pritiklinami 125 skedenj s tremi vrtovi in poljem za tri dni dela 14 obrt (sein hanntierung vnd gewerb) 80 219 14 Pongrac MUROLT (Panngraz Murolt) [MURAT/A] hiša z dvoriščem in pritiklinami 30 neobdelano zemljišče (ain vnpautten grundt) 9 obrt (gewerb vnd hanttierung) 15 še eno pusto zemljišče v »Preneršaku« (noch ain od grunt in der Prenerschakh) 10 64 15 Mate SIMON (Mathe Simon) hiša s pritiklinami 16 16 16 Mate DOGEC (Mathe Dogez) hiša z dvoriščem in pritiklinami 42 polje za devet dni dela 9 vrt 5 pusto neobdelano zemljišče (ain oden vnpautten grundt) 13 69 17 vdova Jakoba KATER-ja [Maček] ( Jacob Katterin wittib) hiša z dvoriščem in pritiklinami 16 neobdelano zemljišče (ain vnpautten grundt) z majhnim poljem (mit ainem khlainen paufellt) 5 21 18 Simon VELPAHER (Simon Velpacher) hiša s pritiklinami 16 neobdelano zemljišče (ain vnpauten grundt) 7 23 19 KUHAR-jevi dediči (Des Quar Erben) hiša s pritiklinami 21 skedenj z vrtom in poljem za tri dni dela 15 36 20 hiša, v kateri stanuje LABAT (Das Haus darin der Labat inen wont) hiša s pritiklinami 40 40 21 vdova Lovrenca RUCE-ja (Laennz (sic!) Ruze gelassne wittib) hiša s pritiklinami 22 vrt 1 23 22 Urban UNGERL (Vrbann Vngerl) hiša s pritiklinami 30 zemljišče s pritiklinami 12 42 23 PANDELIK-ova vdova (Panndelickhin wittib) [PONDELEK] hiša s pritiklinami 18 18 24 Mate CIMERMAN / ZIMMERMANN [tesar] (Mathe Zimermann) hiša s pritiklinami 20 20 25 Matej GŠTALA [KŠELA] (Mathÿ Gstalla) hišica (sein Heusl) s pritiklinami 10 10 26 VAGNER-jeva / WAGNER-jeva [kolarjeva] hišica (des Wagner Heusl) hišica, nima nobenih pritiklin (hat khain zuegehorung) 10 10 27 KORATUŠ-evih dedičev hišica (der Coratuschen Erben Heusl) hišica 7 7 28 Severin ŠNAJDER / SCHNEIDER [krojač] (Seuerin Schneider) hiša 10 obrt 9 19 29 FRANIK-ovi dediči (Des Franick Erben) hiša s pritiklinami 40 40 567 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 30 Lovrenc VEBER / WEBER [tkalec] (Larennz Weber) hiša s pritiklinami in zraven njiva 60 obrt (gewerb vnd handtierung) 30 90 31 Volfgang KINLINGER (Wolfgang Kiennlinger) hiša z dvoriščem in pritiklinami 40 njiva za tri dni dela in dva vrtova 12 52 32 Štefan ŠTAJNHUBER / STEINHUBER (Steffan Stainhueber) neobdelano zemljišče (sein vnpautter grundt) 9 9 33 Gašper KRABAT [HORVAT] (Caspar Krabaten) hiša, dvorišče, travnik in njiva 110 zemljišče s kletjo (ain Kheller) in njivo 30 obrt in gospodarstvo (sein gewerb hantierung vnd wiertschaft) 60 200 34 Valentin CIGAN (Valltan Zigann) hiša z dvoriščem in pritiklinami 65 dva vrtova 8 obrt (sein hanntierung vnd gewerb) 50 123 35 Ambrož FLAJŠHAKER / FLEISCHHACKER [mesar] (Ambros Vleisakher) hiša z dvoriščem in pritiklinami 60 še ena hiša s pritiklinami, skedenj in vrt 90 neobdelano zemljišče (ain vnpautten grundt) 4 pol zemljišča, neobdelanega in slabega (ain halben grundt ist vnpaut vnd sleht) 1 kot (ain Winkhel), na njem travnik in njiva 25 obrt (sein hanndtwerch vnd gewerb) 60 pol mlina (ain halbe Mul) 25 mesarska klop (ain fleischpankh) 10 275 36 Vid GRIVEC (Veÿt Gribez) hiša z dvoriščem in pritiklinami 100 skedenj z izbico (ain Stadl sambt ainem Stubl) in neobdelanim zemljiščem (ainen vnpauten grundt) 20 činžni vrtec (ain Zinß garttl) 2 pet velikih vrtov s travo (funff gross graß gartten) 17 polje za štiri dni dela 4 pol mlina (ain halbe Mul) 25 obrt (sein hantwerch vnd handtierung) 20 mesarska klop (ain fleischpankh) 10 198 37 ČUJEŠ-eva hiša (Des Tschueß Hauß) hiša s pritiklinami 40 40 38 Simon KUHAR (Simon Quar) hiša s pritiklinami 14 14 39 Andrej ŠUSTER / SCHUSTER [čevljar] (Anndre Schusster) hiša s pritiklinami 42 obrt (sein hantwerch vnd handtierung) 18 60 40 Lenart ŠURIČ / ŽURIČ (Liennhart Schuritsch) hiša s pritiklinami 20 20 41 Rupreht FLAJŠHAKER / FLEISCHHACKER [mesar] (Rueprecht Vleischakher) hiša s pritiklinami 40 mesarska klop (sein fleischpankh) 10 obrt (sein hantwerch vnd handtierung) 20 70 42 Mate DONKO (Mathe Donnkho) hiša z nekaj njivami in enim travnikom 67 obrt (sein hantierung vnd gewerb) 15 82 43 Sebastjan HEBERIČ (Sewastian Heberitsch) hiša s pritiklinami 14 14 44 VINCENC-ova hiša (Vinnzennzen hauß) hiša s pritiklinami 20 20 45 Jurij FERLAN ( Jurrÿ Ferlann) slaba hiša s pritiklinami (ist sleht) 12 12 568 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 46 Marko ŠMID / SCHMIED [kovač] (Marcko Schmidt), zdaj trški sodnik (der Zeÿtt Markhtrichter) hiša s pritiklinami 50 pusto neobdelano zemljišče (ain oden vnpauten grundt) s pritiklinami in poljem za šest dni dela 16 obrt (sein hanndtwerch vnd gewerb) 23 tretjinski delež na mlinu z enim mlinskim kamnom (ain drittenthail an ainer mul mit ain Lauffer) 10 99 47 Marko ŠNAJDER / SCHNEIDER [krojač] (Marcko Schneÿder) hiša s pritiklinami 13 travnik 8 obrt (sein hanndtwerch vnd gewerb) 8 29 48 Pavel GUTSPISL / GUTŠPISL (Paull Guettspissl) slaba hiša z dvoriščem (hauß vnd hof ist sleht) in obrt (sein gewerb) 16 16 49 pokojnega Krištofa ŠMAJDER-ja (Christoff Schmeÿder (sic!) säligen) hiša s pritiklinami 30 30 50 Peter BABIČ (Petter Wabitsch) hiša z dvoriščem 13 obrt (sein gewerb) 10 23 51 Volfgang UNGERL (Wolfganng Vngerl) oštat (sein Hofstat) s pritiklinami in poljem za dva dni dela 10 10 52 Mihael ZADRAVEC (Michel Sadrawez) hiša s poljem za dva dni dela 12 12 53 Jakob UNGERLE ( Jacob Vnngerle) hiša kot oštat s pritiklinami (Hauß als ain hofstat mit Irer zuegehorung) 11 11 54 ŠTUPAR-ičina hiša (Stupparin Hauß) hiša kot oštat s pritiklinami (Hauß als ain hofstat mit Irer zuegehorung) 11 11 55 Pavel MUHIČ (Paull Muhitsch) oštat s pritiklinami 11 11 56 Benedikt KOMATMACHER [komatar] (Benedickht Khomatmaher) ima na pustem zemljišču stesano izbo (hat auf oden grundt ain zimte Stuben) 5 5 57 VUNDERLE / BUNDERLE (Wunderle) [VUNDERL / BUNDERLA] pusto zemljišče (ain oden grundt) 4 4 58 Blaž FLAJŠHAKER / FLEISCHHACKER [mesar] (Blaß Vleischkher) dela namesto mojstra (so an Maister Stat Arbait) 30 30 59 Sebastjan FLAJŠHAKER / FLEISCHHACKER [mesar] (Sebastian Vleischkher) prav tako dela namesto mojstra 30 30 60 Blaž, mesarski pomočnik (Blaß Vleischkher Khnecht), opravlja obrt za letno plačilo (so nah der Jarbesoldung sein hanntwerch arbait) in ima plačila (zu lon) 12 funtov denaričev, plačuje davek 12 krajcarjev --- --- 61 Martin NEDELKO (Marttin Nedelkho) nima ničesar razen mesarske klopi (nichtz als ain vleischpangkh) 10 obrt (sein hantwerch) 15 25 Spredaj popisani tržani imajo vsi vinograde pod drugimi gospodi. Tem plačujejo gornino (Perkhrecht) in ti gorski gospodi (Perkhhern) naj naredijo cenitev. Sledijo gostači v trgu Ljutomer (die Inwaner hernach in Markh Luettnwerg), ki se preživljajo z dnino (sich mit dem Tagwerch Ernerrn) in imajo prav tako v lasti vinograde pod drugimi gospodi. 1 Štefan ŠKUCA (Steffan Skuza) 2 Štefan TURK (Steffann Turkh) 3 Arne ESIH (Arne Essich) [ JESIH] 4 Gregor ZADRAVEC (Gregor Sadrawez) 5 Ožbolt, FERNACER-jev sin (Oswalt des Fernazer Sun) 6 Gašper HEBER (Caspar Heber) 7 Jurko ZADRAVEC ( Jurko Sadrawez) 8 Urban MIKŠE (Vrbann Migsche) 9 Sebastjan TEONAR (Sebastiann Teonar) 10 Andrej KERT (Anndre Kerrt) 11 Ambrož LABAT (Ambraß Labat) 12 Ortolf (Orttolff ) 569 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 Imenjska cenitev razlikuje med tržani – ta del po- pisa vsebuje 61 imen – in gostači, ki so živeli samo od dnine, bilo pa jih je 14.23 Po sumariju na koncu je število tržanov in vdov z lastno hišo znašalo 55. Številka drži, če k lastnikom hiš štejemo tudi Pavla Muhiča, ki je imel oštat s pritiklinami (št. 55), in Be- nedikta Komatarja (št. 56), pri katerem je na pustem zemljišču navedeno zasilno bivališče, izba. Nasprotno je en posestnik (št. 32) premogel samo neobdelano zemljišče. Število hiš je bilo sicer malce višje (57), saj sta imela dva posestnika (št. 7 in 35) vsak po dve hiši. K domovanjem pa bi nemara lahko šteli še skedenj z izbico, ki je poleg hiše popisan pri Vidu Grivcu (št. 36). Čigava je bila hiša, v kateri je stanoval neki La- bat (št. 20), ni izpričano. Njen stanovalec je prejkone identičen z Ambrožem Labatom, ki ga najdemo med gostači (št. 11). Vrednosti nepremičnin, kot jih prikazuje imenj- ska cenitev, niso mogle biti ocenjene po svoji tržni vrednosti, ampak po merilih za obdavčenje, ki jih ne poznamo. Preseneča namreč, kako nizko so v pri- merjavi s hišami in dohodki od obrti ocenili vrednost njivskih površin; za vsak dan dela – kar je bilo ena- ko enemu oralu (0,57 hektarja) – samo na en funt denaričev,24 medtem ko niti najslabša hišica ni bila vredna manj kot 7 funtov (št. 27), stesana izba na pu- stem zemljišču je izkazovala vrednost 5 funtov (št. 56), najslabše ocenjeno pusto zemljišče 4 funte (št. 57), vrtovi pa od 1 do 5. Primerjavo vrednosti posameznih hiš deloma otežuje dejstvo, da so cenilci skoraj vedno upošteva- 23 Curk (Ljutomer, str. 8; Trgi in mesta, str. 96) navaja netočne podatke, da je trg leta 1542 štel »75 hiš in okoli 300 prebival- cev z 20 gostači«. 75 je v resnici vseh imen Ljutomerčanov v imenjski cenitvi, če seštejemo 61 tržanov in 14 gostačev. Šte- vilo 20 gostačev je napaka, število 300 prebivalcev pa očitno Curkov izračun, če je na hišo računal štiri osebe. 24 Vrednotenje njivskih površin je najbolje razvidno iz primerov, ko so ocenili samo površine glede na dni dela, brez drugih sestavin (št. 7, 16 in 36). li tudi pritikline, ni pa povedano, kaj je bilo z njimi mišljeno. Poleg tega so v cenitev nekajkrat vključili še kako drugo sestavino, kot so bili ranocelnikovo ko- pališče (št. 1), kovačija (št. 2), pusto zemljišče (št. 7), njiva (št. 30), travnik in njiva (št. 33), skedenj in vrt (št. 35), nekaj njiv in travnik (št. 42), obrt (št. 48) ali polje za dva dni dela (št. 51 in 52). Samo hiša ali hiša z dvoriščem, brez pritiklin, se pojavlja izjemoma (št. 26, 27, 28, 50, 54). V preglednici razpona vrednosti hiš smo k slednjim šteli tudi stesano izbo na pustem zemljišču (št. 56), ocenjeno na pičlih 5 funtov, ne pa skednja z izbico (pri št. 36). Razpredelnica 2: Razpon ocenjene vrednosti hiš v imenjski cenitvi 1542 vrednost v funtih število hiš % 5–10 8 14,0 11–20 23 40,4 21–30 5 8,8 31–40 8 14,0 31–50 5 8,8 51–60 2 3,5 61–70 2 3,5 90 1 1,8 100 1 1,8 110 1 1,8 125 1 1,8 Skupaj 57 100 Če upoštevamo navedene omejitve, je največ lju- tomerskih hiš, 23 ali dve petini (40,4 %), izkazovalo vrednost od 11 do 20 funtov. Le vsaka sedma (8 ali 14,0 %) je bila vredna samo 5 do 10 funtov in vsaka deseta (6 ali 10,5 %) več kot 60 do največ 125 fun- tov. Sicer pa o hišah kot takih izvemo samo še dva podatka: pri treh, da gre za hišico (št. 25–27), in pri petih, da je hiša slaba (št. 3, 5, 8, 45 in 48). Hišice, od katerih je imela le ena pritikline, so bile ocenjene na 7–10 funtov, slabe hiše pa na 10–16 funtov, vse 13 Tomaž GUTAČ (Thomasch Gutatsch) 14 Tomaž MREŠ (Thomasch Mresch) Spredaj popisanih gostačev (Die hievor beschribnen Inwanner) je 14 in vsakemu je odmerjeno dati 2 šilinga denaričev, kar znese 3 funte in 4 šilinge. Tržanske hiše in hiše vdov (der burgerlichen behausung vnd dye wittwitten behausung) so bile vse ocenjene; tržanov in vdov, ki imajo lastno hišo (summa purger vnd wittiwin, so Ir aigen Heußer besizen), je 55. Vsota od tržanskih hiš s pritiklinami in obrtjo 2888 funtov Od tega plačujejo stoti pfenig, kar znese 28 funtov, 7 šilingov, 6 pfenigov Njihovi gostači (Ire Innwoner), ki ne živijo od ničesar drugega kakor od dnine in jih je skupaj 14, plačajo vsak po 2 šilinga, skupaj 3 funte, 4 šilinge Tako znaša davek tržanov in gostačev skupaj 32 funtov, 3 šilinge, 6 pfenigov 570 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 vključno s pritiklinami in najvišje ocenjena skupaj z obrtjo. Drugih objektov je v imenjski cenitvi le za poku- šnjo: ranocelnikovo kopališče (št. 1), kovačija (št. 2), klet (št. 33), mlin, ki si ga vsak pol delita soseda (št. 35 in 36), tretjinski delež na mlinu (št. 46) in štiri mesarske klopi (št. 35, 36, 41 in 61). Ne docela odgovorjeno ostaja vprašanje, kako razumeti pridevnik unpaut, ki ga srečamo devetkrat kot oznako za zemljišče (grundt) (št. 14, 16, 17, 18, 32, 35 – dvakrat, 36, 46), od tega dvakrat skupaj z navedbo pust (öd). Poleg osnovnega pomena ne- obdelan bi bilo lahko kdaj mišljeno tudi opustelo, nepozidano zemljišče, kjer je nekoč stalo človeško bivališče. Nadaljnjih šest zemljišč je označenih samo kot pusta (št. 4, 6, 7, 14, 56 in 57). Razpon vrednosti enih in drugih je bil širok: pri neobdelanih od 1 do 20 funtov, pri pustih pa od 4 do 15 funtov, vendar so nekatera zemljišča vključevala še druge sestavine: pritikline in polje za šest dni dela (št. 46), majhno polje (št. 17), skedenj (št. 6 in 16), skedenj z izbico (št. 36) in stesano izbo (št. 56). Če bi se izraza unpau- ter grundt in öder grundt v vseh primerih nanašala na oštat, osnovno posestno enoto v urbanih naseljih, bi Ljutomer leta 1542 poleg 57 ugotovljenih hiš štel do 14 opustelih domovanj.25 Iz imenjske cenitve dobimo le približno predsta- vo o zemljiški posesti, ki je bila za razliko od hišne posesti in obrti, kot rečeno, ocenjena nizko. Samo pri devetih posestnikih je velikost njivskih oziroma polj- skih površin izražena v dnevih dela (oralih), sicer pa so njive, polje, vrtove in travnike navedli na splošno oziroma s številom kosov. Veliko boljšo predstavo je mogoče dobiti o raz- širjenosti obrtnih dejavnosti. Obrt je ocenjena pri 25 posestnikih, od tega pri 24 posebej, pri enem (št. 48) pa skupaj z njegovimi nepremičninami. Od skupno 57 ugotovljenih hišnih posestnikov jih je obrt oprav- ljala slaba polovica (43,9 %), pri čemer je le deloma ugotovljiva zastopanost posameznih poklicev. Pri 14 ali dobri polovici (56,0 %) je poklic z veliko mero gotovosti razviden iz priimka. Tako lahko naštejemo pet mesarjev, tri kovače, po dva krojača in tkalca ter po enega čevljarja in ranocelnika. Da je bil Gašper Pader res ranocelnik, potrjuje cenitev kopališča, me- sarsko obrt pa pri treh dokazuje cenitev mesarske klopi in pri dveh navedba, da delata namesto moj- stra. Mesarsko klop je imel še en Ljutomerčan, Vid Grivec (št. 36), sicer tudi lastnik polovice mlina, ka- terega druga polovica je pripadala njegovemu sosedu, mesarju Ambrožu (št. 36). Na nekem drugem mlinu je tretjinski delež posedoval takratni trški sodnik Marko Šmid, ki je bil glede na priimek kovač (št. 46). Za 11 od 25 ljutomerskih posestnikov z ocenje- no obrtjo ne vemo, kateri obrtni poklic so opravljali, 25 Vseh bi bilo sicer 15, vendar smo stesano izbo na pustem zemljišču (št. 56) šteli k hišam. poleg teh 25 pa je naveden mesarski pomočnik, ki ni imel premoženja, ampak je prejemal samo plačilo za delo. Poklicni priimek srečamo še v treh primerih, a je šlo dvakrat samo za poimenovanje hiše, ne pose- stnika – za mizarjevo hišo (št. 8) in kolarjevo hišico (št. 26) –, enkrat (št. 24) pa se je priimek bodisi že osamosvojil od poklicne oznake za kolarja bodisi je ostareli obrtnik prenehal z delom. Ne nazadnje je s poklicem povezan tudi priimek Kuhar, čigar nosilca nista opravljala nobene obrti. Ker je vrednost oziroma (letni) donos od obrti dragocen podatek, ki ga pozneje srečamo samo še v virih s preloma iz 18. v 19. stoletje, je razpon ceni- tev obrti prikazan tudi v razpredelnici. Leta 1542 je dobra četrtina ljutomerskih obrtnikov – 7 ali 28 % – izkazovala 5–10 funtov, dve petini – 10 ali 40 % – med 11 in 20 funti, več pa slaba tretjina – 8 ali 32,0 %. Med šestimi z najvišjim zaslužkom – od 30 do 80 funtov – so bili trije mesarji (eden s 60 in dva s 30 funti) ter trije Ljutomerčani z neznanim poklicem. Razpredelnica 3: Razpon cenitev vrednosti obrti v imenjski cenitvi leta 1542 Cenitev število % 5–10 funtov 7 28,0 11–20 funtov 10 40,0 21–30 funtov 4 16,0 50 funtov 1 4,0 60 funtov 2 8,0 80 funtov 1 4,0 Skupaj 25 100 Kronološko naslednji pregled ljutomerskih hi- šnih posestnikov je dobrih trideset let mlajši, iz leta 1573, nastal pa je v okviru odmere dimnine, izre- dnega davka na ognjišča, ki so ga v tem času pobirali na Štajerskem. Za Ljutomer nimamo popolne slike posestnikov, ker je ohranjen samo popis tistega dela gospostva, ki je bil tedaj v rokah dedičev Gašperja barona Breunerja (Marckht Luettenberg Herrn Caspar Breuner Freÿherrns sälligen Erben Iers thails wie volgt). Podpisala in pečatila ga je 22. aprila 1573 njegova vdova Leonora, rojena Villinger baronica Schönen- berg.26 Vsi plačniki v trgu, 24 po številu, so imeli enako obveznost, in sicer 2 šilinga, tj. 15 krajcarjev, kolikor je v trgih znašala enotna dajatev od enega ognjišča (dimnika).27 Drugih podatkov o plačnikih skoraj ni, le pri prvem najdemo zapis, da je ljutomer- ski tržan. Razen enega, Valentovega sina Jurija, so vsi že imeli priimek, pri čemer zdaj v primerjavi z imenjsko cenitvijo iz leta 1542 ni poklicnih priim- kov oziroma oznak. Na poklic v najboljšem primeru kaže priimek Murolt (pristavnik). Priimka Cigan in 26 StLA, Laa. A., Antiquum VI, Rauchgeld 1572–74, Nr. 7, 22. 4. 1573. 27 Prim. Golec, Šoštanj v stoletjih, str. 25. 571 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 Turk gre šteti k priimkom, ki označujejo posamezni- kov značaj, sicer pa najdemo sedem enakih kot 31 let prej: Cigan (dvakrat), Babič, Nedog, Murolt, Kuhar, Heber in Vuderl ali Buderl. Žal ne vemo, kolikšen del trga je bil leta 1573 v posesti Breunerjevih dedičev in kolikšen v drugih ro- kah. Glede na to, da so si gospostvo leta 1542 delili trije, pri čemer so Breunerji iz leta 1573 nedvomno nasledili eno od dedinj, Uršulo, vdovo Krištofa Breu- nerja, vnovič poročeno Rindscheit, bi slednjim torej pripadala tretjina gospostva, vendar pa ni rečeno, da se je tudi trg delil na tri enake dele. Če je bilo vendar- le tako, bi število trških domov zdaj znašalo okoli 72, približno 15 več kot tri desetletja prej, ko je v imenj- ski cenitvi mogoče našteti 57 domov. Razpredelnica 4: Plačniki dimnine leta 1573 Zap. št. Plačnik 1 Filip CIGAN, tržan v trgu Ljutomer (Philip Zigan Burger in Markht Luettenberg) 2 Jakob MARINŠIC (Jacob Marinschiz) 3 Cenc PUHER (Zenntz Puecher) 4 Lovrenc BABIČ (Larenz Wabitsch) 5 Simon NEDOG (Siman Nedagkh) 6 Vid KATANA (Veitt Khattana) 7 Sebastjan VUDERL/BUDERL [VUNDERL / BUNDERLA] (Sewastian Wuederl) 8 Valent, Jurijev sin (Wallendt Juri Sun) 9 Jurko TARCI [TARČA] (Jurckho Tartzÿ) 10 Lukaš FILIPIČ (Lucäsch Phillipitsch) 11 Peter PANIKL (Petter Panickhl) 12 Gašper KUHAR (Caspar Quar) 13 vdova SIVEC (Siuzin wittib) 14 Sebastjana KIN-a vdova (Sewastien Khin wittib) 15 Jakob CIGAN (Jacab Zigan) 16 Sigmund ŠAJT (Sigmunndt Schaidt) 17 Peter TURK (Petter Turckh) 18 Pangrac ŠERT (Bangrätz Schertt) 19 Mate FAB( J)ANIČ (Mathe Fabanitsch) 20 Arne ŠERT (Arnne Scherdt) 21 Valent MUROLT [MURAT/A] (Wallendt Mueroldt) 22 Venko / Benko ŠVEŠAR (Wenckho Schweschar) 23 Volfgang HEBER (Wolfgang Heber) 24 Štefan BAROVNAK (Steffan Warofnag) [BOROVNJAK] V novem veku beležimo najdaljšo časovno prazni- no med dvema poimenskima popisoma ljutomerskih posestnikov v 86-letnem časovnem razponu med le- toma 1573, ko je nastal popis dimnine, in 1659, ko se začenja prvi ohranjeni trški štiftni register. Zato pa sta se iz prve polovice 17. stoletja, ki je v tem pogle- du povsem nedokumentirana, ohranila dva sumar- na popisa izrednega davka. Gre za popis glavarine (Leibsteuer) iz leta 1633 in dimnine (Rauchgeld) iz leta 1640, iz katerih je mogoče potegniti določena sklepanja o številu naseljenih domov. Oba se nana- šata na celoten trg, saj se je dotlej formalno razde- ljeno ljutomersko gospostvo medtem spet združilo pod skupnim zemljiškim gospodom, v rokah hrvaške rodbine Drašković.28 Popis glavarine, datiran 11. januarja 1633, je zajel naslednje posesti v rokah grofa Gašperja Draškovića: grofijo (gospostvo) Ljutomer, gospostvo Branek ter trga Središče in Ljutomer.29 O ljutomerskem trgu izvemo, da je tedaj štel 73 tržanov (In dem Markht Luettenberg seindt burger 73) in 11 nenaseljenih obrtnikov, ki niso bili tržani (Item 11 vnangesessene Hanndtwerker, so nit Burger), skupaj 84 obdavčencev, od katerih so vsakemu naložili en goldinar. Ni jasno, ali je k trgu spadal tudi kateri ali morda celo vsi od 70 gostačev, dninarjev in dninaric (Inwohner, tagewerher vnd tagewerherinen), obdavčenih s po dvema šilingo- ma. Upravičeno lahko sklepamo, da je 73 tržanom ustrezalo tolikšno število hiš ali kakšna več, če je imel kateri dve hiši, vprašanje pa je, ali je bilo 11 t. i. nena- seljenih obrtnikov resnično brez lastne hiše, potem- takem gostači v hišah tržanov. Pomislek temelji na dveh podatkih, s katerima se bomo srečali v nadalje- vanju: prvič, da bi bilo lahko v Ljutomeru že sedem let pozneje (1640) do 92 hiš, in drugič, da je leta 1659 mogoče ugotoviti 89 tržanskih hiš ob neznanem šte- vilu kajž. Sumarno in tako nejasno popisana glavari- na daje za ugotavljanje števila trških domov skratka precej šibko oporo. Čez sedem let, 24. septembra 1640, je isti grof v ljutomerskem gradu datiral popis dimnine za gospo- stvo in trg Ljutomer, gospostvo Branek in svobodno 28 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 54. 29 StLA, Laa. A., Antiquum VI, Leibsteuer 1632, MD Nr. 105, 11. 1. 1633. 572 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 hišo v Radgoni. Za ljutomerski trg je v sumarnem popisu navedena vsota 69 goldinarjev, pri čemer se je Drašković skliceval na napoved, ki jo je prejel »od svojega trga« (Crafft des Meines Markhts Luetenberg bei mier eingeraichten einlag), tj. iz rok trške uprave. Glede na to, da je bila za ognjišča (Feuerstatt) v tr- gih določena višina dimnine 6 šilingov,30 lahko izra- čunamo, da je Ljutomer takrat premogel 92 ognjišč (dimnikov).31 Hiš je bilo najbrž nekaj manj, ker ni rečeno, da so imele vse samo eno ognjišče. Treba pa jim je prišteti še župnišče in šolsko poslopje, ki sta pripadala župniji in ju je ljutomerski župnik Matevž 30 Prim. za sosednji trg Lenart v Slovenskih goricah (prav tam, MD Nr. 48, 1. 11. 1640). 31 Med trška ognjišča niso bila šteta tista v ljutomerskem gradu in temu pripadajočih stavbah. Oba Draškovićeva gradova, Ljutomer in Branek, sta skupaj s pristavami in hišami v vino- gradih (Weingarthenheÿsern) štela 21 ognjišč, obdavčenih po 12 šilingov, tj. 1 goldinar in pol. Segur navedel v lastni napovedi, datirani slabo leto pozneje, 8. aprila 1641, v Gradcu. Župnišče je po žup- nikovih besedah štiri leta prej do tal pogorelo, novo, ki ga je začel graditi pred enim letom, pa še ni bilo zgrajeno, zato je sam stanoval v šoli (im Schuelhauß). Ne v trgu ne drugje ni premogel podložnikov ali kaj- žarjev, ampak le kajžo pri mlinu, ki ga je ponovno postavil pred tremi leti.32 Od srede 17. do tridesetih let 19. stoletja je po- sestni podobi Ljutomera mogoče slediti po davčnih virih domače trške provenience – štiftnih registrih. Ta vrsta virov je za obravnavano problematiko za- nesljivejša, saj gre za notranjo evidenco trške uprave in prvič ne več za poročila, ki so bila namenjena de- želnim stanovom in tako potencialno vsakič malce prirejena. Štiftni registri na drugi strani pri posame- 32 StLA, Laa. A., Antiquum VI, Rauchfanganschlag 1640– 1648, MD Nr. 23a, 8. 4. 1641. Stran v štiftnem registru trga Ljutomer 1659–1711 (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1). 573 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 znih obdavčencih skoraj nikoli ne govorijo izrecno o hišah, a je iz konteksta dobro razvidno, kdaj je bila predmet obdavčitve hišna posest (lahko tudi več kot ena hiša) in kdaj ne. Prvi ohranjeni štiftni register pokriva daleč naj- daljše obdobje, več kot pol stoletja od leta 1659 do 1711. Temu sledi skoraj polstoletna vrzel do nasle- dnjega registra za leto 1756, nato pa precej sklenje- na vrsta za posamezna leta ali več let skupaj do leta 1834.33 Za razliko od imenjske cenitve iz leta 1542 in mlajših virov, začenši s prvo zemljiško knjigo (1787), je vsebina štiftnih registrov zelo skopa, saj v njih ra- zen imen posestnikov in denarnih dajatev skoraj ne bomo našli podatkov, na kaj se obveznosti nanašajo. Kljub temu je njihova uporabna vrednost velika, zlasti ker je vrstni red obdavčencev vseskozi sledil fizične- mu zaporedju trških hiš in se je vsak naslednji štiftni register naslonil na prejšnjega, kar omogoča sledlji- vost posameznim posestnim enotam skozi daljši čas. Štiftni register 1659–1711,34 ki ponuja sploh edi- ni pregled ljutomerskih posestnikov v 17. stoletju, pri- kazuje dve skupini obdavčencev. Prva, številčnejša,35 nima posebnega naslova, a jo lahko upravičeno ime- nujemo tržani oziroma tržanska zemljišča, kot je pri- pisano ob prenosu enega od obdavčencev iz skupine želarjev ali kajžarjev v to skupino (dißer Schallärn Grundt ist zum burgerlichen Grundt khumen).36 Druga skupina je naslovljena želarji ali kajžarji (Volgen Her- nach die Schollärn oder Kheischler).37 Gre za kategorijo posestnikov, ki jo v virih srečamo prvič, kot bomo videli v nadaljevanju, pa nekateri niso živeli v trgu, ampak na bližnjem Kamenščaku. Čeprav ne pri trža- nih ne pri kajžarjih ni navedbe, da se njihove obve- znosti nanašajo na hišno posest, ampak so nanizane samo denarne obveznosti, o tem v domala nobenem primeru ne more biti dvoma – prvič, ker so obve- znosti znotraj ene in druge skupine obdavčencev zelo izenačene,38 in drugič, ker je pri dveh pozneje pri- 33 Ohranjeni so naslednji štiftni registri: za vsako leto posebej od 1756 do 1761 (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756; ovoj 1/3, štiftni register 1757; ovoj 1/4, štiftni register 1758; ovoj 1/5, štiftni register 1759; šk. 2, ovoj 2/6, štiftni register 1760; šk. 1, ovoj 1/6, štiftni register 1761), za obdobje 1764–1769 (šk. 2, ovoj 2/1, štiftni register 1764–1769), 1774–1779 (šk. 2, ovoj 2/2, štiftni regi- ster 1774–1779), za leti 1779 in 1781 (šk. 2, ovoj 2/3, štiftni register 1779; šk. 2, 2/4, štiftni register 1781), sklenjeno od leta 1786 do 1812 (šk. 2, ovoj 2/5, štiftni register 1786–1795; šk. 4, štiftni register 1796–1805; štiftni register 1805–1812) ter za leta 1814, 1815, 1817, 1818, 1819, 1820, 1821, 1825, 1827, 1832, 1833 in 1834 (šk. 5, ovoj 5/4, štiftni registri). 34 Prav tam, šk. 1, ovoj 1/1, štiftni register 1659–1711. 35 Prav tam, pag. 2–180. 36 Prav tam, pag. 195. 37 Prav tam, pag. 184–201. 38 Tržani so plačevali davek, kontribucijo, činž (ob sv. Mihaelu) (Michelß Zinß), glavarino (Leibsteuer) in dimnino (Rauch- fankhgeld), večina za vse skupaj več kot 4 in manj kot 6 goldi- narjev (gld), samo pet posestnikov več kot 6 gld, dva več kot 7, osem med 3 in 4 gld, daleč najmanj pa posestnik s polovičnim zemljiščem (von ain halben grundt), najprej samo 1 gld in 11 krajcarjev (kr), nato 2 gld in pol. Pri kajžarjih sta davek in druženih tržanih zapis, da imata hišo oziroma hišo z vrtom (von seiner behaußung; von seinem Hauß sambt einem Gärtl).39 Poravnavanje obveznosti so pri vsaki posestni enoti vpisovali v tabelo, in sicer za vsako posamezno leto do 1700. Spremembe lastništva so razvidne iz dodajanih novih imen posestnikov, a so brez časovne opredelitve; ta je le redkokdaj razvidna iz dodatnih zapisov. Glede na to, da je pri letu 1673, s katerim se začenja nova vrstica tabele, marsikje navedeno novo ime, smo v spodnji predstavitvi štiftnega registra to leto vzeli za prvo prelomnico. Kjer na tem mestu ni novega imena, gre razumeti, da v 14 letih od nastavi- tve registra ni prišlo do zamenjave posestnika. Imena poznejših posestnikov, ki so zapisana nad posestni- kom, navedenim na začetku (1659), pa se ne nanaša- jo nujno na menjave pred letom 1673, ampak lahko tudi na poznejše spremembe. V registru sta še posebna seznama posestnikov iz leta 1711, eden z imeni 90 tržanov in drugi z imeni 16 kajžarjev ali želarjev.40 Imena slednjih so navedena samo tu, ne pa tudi v samem registru, zato v spodnji objavi manjkajo tista, ki jih ni mogoče z gotovostjo povezati z nobeno kajžo. Identificirana so samo ti- sta, kjer je pri kajži ostal isti gospodar ali priimek. Seznam kajžarjev ali želarjev je dragocen tudi zato, ker razlikuje med želarji v trgu (11) in onimi na so- sednjem Kamenščaku (5).41 V obdobju tabelaričnega vodenja registra 1659–1700, ko ne vemo natanko, kateri kajžarji so imeli posest v trgu in kateri zunaj njega, gre trške kajžarje z veliko mero gotovosti is- kati med tistimi, za katere imamo podatke, da so leta 1689 pogoreli (št. 10, 13, 16 in 18), saj je Ljutomer tega leta prizadel uničujoč požar. Poleg tega je eden od teh (št. 16) izpričan kot mežnar, kar pomeni, da ni mogel stanovati daleč od (župnijske) cerkve, pri enem (št. 3) pa je pripis, da je njegovo želarsko zem- ljišče prešlo med tržanska. V tabelarični objavi so glede na strukturo štiftne- ga registra prikazana tri časovna obdobja – 1659– 1672, 1673–1700 in 1711. činž praviloma znašala 2 goldinarja in pol, le v treh primerih manj (1 goldinar in pol oziroma 1 gld in 15 kr). 39 Prav tam, pag. 177. 40 Prav tam, pag. 187 (kajžarji) in 202–205 (tržani). O tem, kdaj so nastali oba seznama in pripisi imen posestnikov, priča kra- tek zapis na prvi strani registra, po katerem je bil ta »de Novo aingereicht vnd beschriben worden 1711« (pag. 1). 41 V trgu (In Markht) so bili popisani naslednji želarji: Mihael Sündl (Michal Sündl), Jurij Lašič ( Juri Laschitsch), Mati- ja Vogrin (Mathias Vogrin), Vincenc Rautner (Vinzenz Rautner), Ivan [brez priimka] na Frajengi (Hans … auf der Freÿung), Andrej Murat (Andreas Murath), Andrej Pot- kovič (Andreas Potkouitsch), Jurij Horvatič ( Juri Horua- titsch), Arne Vertnik (Arne Wertnigg), Ivan Šeršen (Hans Scherschen) in sodar Jurij brez priimka ( Juri … Pindter). Na Kamenščaku (Schelarn am Stainberg) pa: Anton Suderman (Antoni Suedermann), Pavel Škarjot (Paul Scarioth), Gregor Pevec (Gregor Peuez), Ivan Kravina (Hans Krauina) in Jožef Pevec ( Josef Peuez). 574 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 42 Zaporedne številke so v objavi dodane. 43 Če je na posebnem seznamu posestnikov iz leta 1711 (pag. 202–205) zapis priimka opazno drugačen kot v štiftnem re- gistru, je v objavi navedena tudi ta različica. Za želarje je na voljo samo popis iz leta 1711 (pag. 187). 44 Takratni lastnik ljutomerskega gospostva (prim. Kovačič, Ljutomer, str. 195–199). Razpredelnica 5: Ljutomerski (hišni) posestniki po štiftnem registru 1659–1711. Zap. št.42 1659–1672 1673–1700 171143 1 Ivan KOPŠIČ (Hannß Khopschitsch), nato Balaž PERC (Bällasch Perz) Ladislav PAPEJ (Ladißlaus Papeÿ), nato Mihel KREPINA (Michl Khröpinä) Martin POŠANJAK (Martin Poschaniakh) [PUŠENJAK] 2 Martin OBRAN (Martin Obran) Isti kot prej (ni novega imena) Franc VUL / VUHL (Franz Wuhl) 3 Lenart MAL (Leonhardt Maall) Jurij ZIMMEREGGER (Geörg Zimmeregger) Matija HABJANIČ (Mathias Habianitsch) 4 Mate LAČEN (Mathee Lätschen) Isti kot prej (ni novega imena) Karl MAC / MAZ (Carl Maz) 5 Anton LUK (Anthonÿ Luckh), nato Jernej ČOLEK (Bathlmae Tschollegg) Isti kot prej (ni novega imena) Jernej ČOLEK (Bathlme Tschollegg) 6 Ivan MERKAŠ (Hannß Merkhäsch) [MERKAS] Ivan ŠENTAK (Hanß Schentäckh), od 1686 Blaž MENCINGER (Blaſius Menzinger) Jožef MILBAHER ( Joseph Milbacher) [MILPAHER] 7 Peter Pavel SORGER (Petter Paull Sorger) Gregor ARJAVEC (Grögor Ariauez) Gregor ERJAVEC (Gregor Eriauez) 8 Peter KRAJNER (Petter Khreiner), nato Štefan ŠTEHEC (Stephan Stechez) [ŠTUHEC] Adam PAVLIČIČ (Adäm Paulitschitsch), nato Adam PAŠIČ (Adäm Paschitsch) Adam PAŠIČ (Adam Paschiz) 9 Luka FEKUNJA (Lucaß Feckhunia) [FEKONJA] Mate ČOLNIK, vrvar (Mathe Tschollnickh Sailer) Matija ČOLEK (Mathias Tschollegg) 10 Lenart LUK (Leonhardt Luckh) Peter GROSKOPF (Petter Großkhopff ) Arne GROSKOPF (Arne Groſkopf ) 11 Mihal HORVATIČ (Michal Horuatitsch) Simon LAMPREHT (Simon Lamprecht) Simon LAMPREHT (Simon Lambrecht) 12 Filip COCEL (Phillip Zozel) Isti kot prej (ni novega imena) Jurij KAL (Georg Käll) 13 Jurij KLAVZER ( Jurÿ Khlaußer), nato Miklavž FUKS/FUCHS (Niclausch Fux) Arne ZUGSCHMID (Arne Zuckhschmit) Blaž TROJNER (Blaſi Trainer) 14 --- od 1680: Vincenc Fridrih HAKEL (Vinzenz Friderich Häckhel), v letih 1686 in 1687 je tu živel in plačeval trški pisar Matija GRACL (Mathias Grazl) 15 Peter VOGRIN (Petter Vogrin), nato Jurij KLAVZER ( Juri Klauſer) Jurij RAJH / REICH ( Jurÿ Reich) Jurij RAJH ( Juri Reich) 16 Jurij GRAŠIČ ( Jurÿ Gräschitsch) Isti kot prej (ni novega imena) Martin LAČEN (Martin Latschen) 17 Grof [Gašper Drašković]44 (Herr Herr (sic!) Graff ), nato Jakob SIMIČ ( Jacob Simitsch) – kupil pustoto 1667, nato Janez Adrijan MITLHAMBER ( Johann Adrian Mitlhamber) Isti kot prej (ni novega imena) Franc DELROS (Franz Dellroſ ) 18 Mihal LAŠIČ (Michal Läschitsch), nato Ivan RIEDER (Hannß Rieder) Isti kot prej (ni novega imena) najpozneje od 1693: Jurij KOSE (Georg Khoſſe) Jurij KOSE (Georg Koſſa) 19 Ištvan ŠAMBAR (Iſtuan Schambar) Ivan VANČIČ ( Juan Wanzitsch), nato Mihael JANŽIČ (Michäel Jänschitsch), nato Matija RIHEL (Mathiaß Riechel) Matija RIHEL (Mathias Richel), nato Andrej PUGL (Andreas Puggl) 575 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 20 Peter GROSKOPF (Petter Großkhopff ), nato Pavel GANSER (Paull Ganſer) – dve hiši Pavel GANSER (Paull Ganſer), od 1685 Matija ČERNEL (Mathias Tschernell) upravitelj Mihael SKOK / ŠKAK (H[err]. Verwalter Michl Skhogg / Skhagg) 21 Andrej ZVELANSKI (Andree Swellanzkÿ), nato Peter ŠONTAK (Petter Schontäckh) [ŠENTAK], nato Jurij MERNIK ( Jurÿ Mernikh), nato Tomaž KOSE (Thomasch Khoſſe) Isti kot prej (ni novega imena) Tomaž KOSE (Thomas Koſſe) 22 Jurij KRAVONJA ( Jurÿ Khrauonia) [KRAVANJA / KRABONJA], nato Blaž MATES (Blaſÿ Matthes) Vid AVGUSTINEC / AVGUŠTINEC (Veith Auguſtinez) Andrej AVGUSTINEC / AVGUŠTINEC (Andreas Augustinez) 23 Ferdinand TORIČ (Ferdinandt Torritsch), nato Ivan FRELIH (Hanß Frelich) Isti kot prej (ni novega imena) Ivan FRELIH (Hanſ Frelich) 24 Jurij PUHER ( Jurÿ Puecher), nato Jurij MURŠAVEC (Georg Murschauez) Isti kot prej (ni novega imena) Jurij MURŠAVEC (Georg Murschauez) 25 Lovrenc MIKŠA (Lorenz Mixa), nato Adam ŠAJT / SCHEIT (Adam Scheidt) Ivan BARAŠIC / VARAŠIC (Hanß Bäräschitz) Anton BARAŠIC / VARAŠIC (Anton Wäraschiz) 26 Julijan GONAN ( Jullian Gonnan), nato Matija DAMLINGER (Matthiaß Damlinger) Andrej RAJH (Andreaß Reich), nato Jurij KOSE (Geörg Khoſſe) Gregor BARAŠIC / VARAŠIC (Gregor Waräschiz) 27 Jurij ŠUNTA ( Jurÿ Schunta), nato Mihael PLAVEC (Michael Plauez), nato sin Balaž (Sohn Balasch) Isti kot prej (ni novega imena) Balaž PLAVEC (Balasch Plauez) 28 Jurij ŠUNTAK ( Jurÿ Schuntagkh), nato Gregor KOVAČIČ (Gregor Khouätschitsch) Isti kot prej (ni novega imena) Matija BURGAUER (Mathias Burgauer) 29 Ivan ŠUNTAK ( Juan Schuntagkh) Mate MERNIK (Mathe Mernickh) Mihel MERNIK (Michl Mernigg) 30 Ivan LAŠIČ ( Juan Läschitsch), nato Jurij RAJH / REICH (Geörg Reich) Simon GRISMILER / GRIESMÜLLER (Simon Grießmiller) Matija MURŠAVIČ (Mathias Murschauisch) 31 Peter in Lovrenc KOSEC (Petter und Lorenz Khoſſez), nato vsak pol Ista dva kot prej vsak polovico Mata KOSEC (Matha Koſſez) 32 Jurij PAŠIČ ( Jurÿ Paschitsch), nato Gregor BRUMEN (Gregor Wrummen) Isti kot prej (ni novega imena) Franc SEDLANIČ (Franz Sedlanitsch) 33 Jurij ZIDERIČ (Georg Sideritsch) Andrej HAJT (Andreaß Haidt), najpozneje od 1693 Gašper MIKŠA (Herrn Casparn Migscha) Gašper MIKŠA (Caspar Migscha) 34 Blaž MATES (Blaſÿ Mattes) Andrej OGRIN (Andreas Ogrin) Andrej OGRIN (Andreas Ogrin) 35 Jakob ZORKO ( Jacob Sorkho), nato Lovrenc MIKŠA (Lorenz Migscha) Isti kot prej (ni novega imena) Jurij PRAPROTNIK (Georg Präprotnigg) 36 Ivan PUHER (Hanß Puecher), nato Nikolaj PENEŠIČ (Niclaß Peneschitsch) Isti kot prej (ni novega imena) Nikolaj PENEŠIČ (Niclas Peneschitsch) 37 Krištof FIŠER / FISCHER (Christoph Fischer), nato Matevž JAGENTEUFL (Matheß Jagentheüffel) Marko SEVER (Marco Seuer), gospodar še 1684 Matija PETEK (Mathias Pettegg) 38 Gregor GROSKOPF (Gregor Großkhopff ) Isti kot prej (ni novega imena) Matija ŽGAJNAR (Mathias Sgainer) 576 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 39 Mate ŠUMER / ŽUMER (Mathe Schumer), nato Jakob IGRIČAVIČ ( Jacob Igritschauitsch) [IGRIČEVIČ / IGRIČOVIČ] Isti kot prej (ni novega imena) Jakob IGRIČAVIČ ( Jacob Igritschauitsch) [IGRIČEVIČ / IGRIČOVIČ] 40 Jurij JANKO (Georg Jänkho) Isti kot prej (ni novega imena) Jernej MIHALOVIČ (Partlme Michalouitsch) 41 Nikloš HERK (Nickhlosch Hergkh), nato Ivan (Hannß) Isti kot prej (ni novega imena) Gregor FLIS (Gregor Fliß) 42 Nikloš BARTL (Nickhlosch Bartl), nato Matija KAVČIČ (Mathias Khautschitsch) Gašper SATLER (Caspar Sattler), nato Jakob SENEJC ( Jacob Seneiz) Jurij GANSTER (Georg Gänſter) [GANSER] 43 Nikloš MASTEN (Nickhlosch Mässten), nato Ivan GURTEK (Hannß Gurthëckh) [KURTEK] Isti kot prej (ni novega imena), plačevano do 1691 --- 44 Ištvan KOROŠEC (Iſtuan Khoroschez) Ištvan ŠEMBAR (Iſtuan Schembar), nato sin Martin (Sohn Martin) Ivan ŠKORJOT / ŠKARJAT (Hanſ Sgorioth/Sgariath) [ŠKARJOT] 45 Mate SODENIČ (Mathee Sodenitsch), nato Martin PUHER (Martin Puecher) Isti kot prej (ni novega imena) Mihel BELIČ (Michl Wellitsch) 46 Mihael VOGRIN (Michal Vogrin) Marko PUHER (Marko Puecher) Lovrenc BEDEKOVIČ (Lorenz Bedekouitsch) 47 Luka RANTA (Lucaß Ranta) Jurij GERVAŠ ( Jurÿ Gerwasch), nato Matija ŠTEFLIČ (Matthiaß Stefflitsch) Matija ŠTEFLIČ (Mathias Steflitsch), zdaj MIHALOVIČ (aniezo Michalouitsch) 48 Mihal PAŠIČ (Michal Paschitsch) Marko MIHALIČ (Marco Michalitsch) Marko MIHALOVIČ (Marco Michalouitsch) 49 Gregor MAKOVEC (Gregor Makhouez) Isti kot prej (ni novega imena) Ivan FRATERIČ ( Juan Frateritsch) 50 Jurij PAVLIČIČ ( Jurÿ Paullischitsch), nato Matija HANŽIČ (Mathias Hanschitsch) Isti kot prej (ni novega imena) Balaž DIJAK / DEJAK (Balasch Diak/Deak) 51 Ivan MOČEDL (Hannß Motschedl) Ivan LENČER (Hannß Lentscher) Ivan LENČER (Hanſ Lentscher), nato Jurij (Georg) 52 Ivan VUHA/BUHA (Hannß Wucha), nato Balaž ZAGOZDA (Ballasch Sägaſdä) Ištvan VERATERIČ (Iſtuan Verrateritsch) Ivan HERK / HEREK (Hanſ Herkh / Heregg) 53 Ivan GURDEK (Hannß Gurdegkh) Isti kot prej (ni novega imena) Peter ŠERONIK (Petter Scheronigg) 54 Jurij MURSAVIČ ( Jurÿ Mursauitsch), nato Ivan (Hanß) Isti kot prej (ni novega imena) Jurij ŠUMAVIČ ( Juri Schumauitsch) 55 Mihal ŠIMONIČ (Michal Schimonitsch), nato Martin ŠTUMPF (Martin Stumpff ) Isti kot prej (ni novega imena) 1689 plačal Štumpf, sodar (Pinter), 1691 plačal Šimonič Martin ŠTUMP (Martin Stump) [ŠTUMPF] 56 Marko VARGL (Marco Wargl), nato Marko KOTNJAK (Marco Khottniackh) Isti kot prej (ni novega imena) Martin DVORŠAK / ČVARŠEK (Martin Dworschäckh / Tschwarschekh) 57 Matija PAŠIČ (Matthiaß Päschitsch) plačevano do 1672 --- --- 58 Balaž PAJASORIČ (Ballasch Paiaſoritsch) [POJASERIČ] Isti kot prej (ni novega imena) Jožef PFAJFER ( Joſeph Pefeiffer / Pfeiffer) 59 Pavel VUHA / BUHA (Paull Wucha), nato Eva ŽVAT (Eua Schuatin), nato Toman BAŠTJAN (Thoman Baſtian) Isti kot prej (ni novega imena) Jurij KIKEL (Georg Khükhl) 60 Venko ULAS (Venkho Vllaß) [ULES], nato Ivan PENDLIČ (Hannß Pendlitsch) Mihael KOSIČ (Micael [sic!] Koſſitsch) Mihel ŠTEFLIČ (Michl Stephlitsch) 577 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 45 Jurij Lašič je na seznamu želarjev naveden med želarji v trgu (pag. 187), njegovo ime pa z oznako NB: tudi ob robu začetka seznama tržanov (pag. 202). 61 Ištvan PAPAJ (Iſtuan Pappaÿ) Ištvan PAPEJ (Iſtuan Pappeÿ), opustela hišica je bila leta 1688 spremenjena v želarsko hišico (Schollärn Häusl) in zaostanki spre- gledani, 1690 prodana Juriju LAŠIČ-u ( Jurÿ Läschitsch), plačevano dalje ---45 62 Peter JAKŠIČ (Petter Jägschitsch), nato Matija BORKO (Mathiaß Worckho) Isti kot prej (ni novega imena) Florijan POJASERIČ (Florian Poiaſseritsch) 63 Lovrenc MATJAŠIČ (Lorenz Mathiaschitsch) Vide LAŠIČ (Vide Läschitsch) Vid LAŠIČ (Veith Laschitsch) 64 Andrej HERNJA (Anndree Hernia) Isti kot prej (ni novega imena) Martin HERNJA (Martin Herrnia) 65 Peter MERKAŠ (Petter Merkhäsch) [MERKAS] Isti kot prej (ni novega imena) Pavel KREN (Paul Krenn) 66 Janžo LORENCIČ ( Janscho Lorenzitsch), nato Ivan KAVČIČ ( Juän Khautschitsch) Isti kot prej (ni novega imena) Ivan ŠKORJANEC ( Juann Scorianez, Sgorianez) 67 Baltazar STAUDER (Balthaußer Stauder), nato Jakob KOPŠIČ ( Jacob Khopfschitsch) Janez Jurij TELRAS (Hanß Georg Tellrasß) [DELROS], nato Marttin ŠTUMPF (Martin Stumpff ), nato Martin OZIMEC (Martin Oſimez) Franc OZIMEC (Franz Oſimez) 68 Ivan ZUPANIČ (Hannß Supanitsch), nato Andrej REHNJAK (Andreaß Rëchniäckh) Ivan RENTL (Hannß Röntl) Andrej REDENJAK (Andree Redeniakh) 69 Ivan STRELEC (Hannß Ströllez), nato Matija DEMLINGER (Matthiaß Demlinger) Isti kot prej (ni novega imena) Matija DEMLINGER (Mathias Demblinger) 70 Jakob VUHA / BUHA ( Jacob Wucha), nato Andrej VEHEK (Andree Wehegkh) Isti kot prej (ni novega imena) Gregor GERVASON (Gregor Geruaſon) 71 Peter KRIŽANIČ (Petter Khrischanitsch) Balaž KOSE (Ballasch Khoſße), nato Ivan HORVAT (Hannß Horuath), nato Konrad HOLCNER / HOLZNER (Conradt Holzner) Jurij LENČER (Georg Lentscher) 72 Baltazar VANIŠIČ / BANIŠIČ (Balthaſar Wanischitsch), nato Martin FLISER (Martin Fliſer) Isti kot prej (ni novega imena) Jožef MILBACHER ( Joſeph Millbacher) [MILPAHER] 73 Gregor KRAVONJA (Gregor Khrauonÿa) [KRAVANJA / KRABONJA] Blaž ROBNIK (Blaſius Robnigkh), nato Mihael FUGGER (Michael Fugger), nato Ivan MARBURGER ( Johanneß Marburger) Anton PALTAUF (Antoni Paltauff ) 74 Matija STANGLAUER (Mathiaß Stänglauer) Jurij VUK (Georg Vuckh), nato Jer- nej JURŠIČ (Bärtlme Jurschiz) Jernej JURŠIČ (Bartlme Jurschiz) 75 Ivan PEVAN (Hannß Peuan) Ivan LAJTNER / LEITNER ( Johanneß Leittner), nato Ivan GRASSER ( Johanneß Graſßer) Ivan GRAFL (Hanſ Gräffl) 76 Matija TILLI (Mathiaß Tillÿ), nato Martin PEČENAK (Marttin Petschenäckh) Isti kot prej (ni novega imena) Ivan ROJKO (Hanſ Roikho) 77 Jurij FIŠER / FISCHER (Georg Fischer) Ivan GLADEK (Hanß Glädegg), nato Ivan FIŠER / FISCHER (Hannß Fischer) prevzel hišo 1680 Matija KURTEK (Mathias Kurtekh) 578 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 78 Adam ŠAJT / SCHEIT (Adam Scheidt), nato Mihael KRIŠTOFIČ (Michäel Chrischtophitsch) po 1673 Jurij PLAVC ( Juri Plauz) Jurij PLAVEC ( Juri Plauez) 79 Ivan HUDIN (Hannß Hudin) Vid AVGUSTINIČ / AVGUŠTINIČ (Veit Auguſtinitsch), nato Ivan KUZMIČ ( Juän Khußmitsch) Matija ŠRAMF (Mathias Schrampf ) 80 Jurij VIRBEL / WÜRBEL (Georg Würbel), nato Jožef KAUMRIČER ( Joseph Khaumritscher) Sigmund OSTOTI (Sigmund Oſtotÿ) Ivan PEVEC ( Juan Peuez) 81 Mate HABJANIČ (Mathe Habianitsch) Isti kot prej (ni novega imena) Matija HABJANIČ starejši (Mathias Habianitsch der ältere) 82 Viljem HEIS (Wilhelmb Heiß) Martin ZORKO (Martin Sorkho) Martin ZORKO (Martin Sorkho) 83 Jurij KIKEL ( Jurÿ Khickhel) Isti kot prej (ni novega imena) Matija KIKEL (Mathias Kikhl) 84 Pavel HEGLER (Paull Hegler) Isti kot prej (ni novega imena) Jurij POŽGAN ( Juri Poschgann) 85 Januš BELIČ ( Janusch Wellitsch), nato Jurij MERNIK ( Jurÿ Mernikh) Peter LABOT (Peter Laboth), nato Peter VINKLER / WINCKLER (Peter Winkhler) Ivan REDL (Hanſ Redl) 86 Luka LUKMAN (Lucaß Lukhman) Matija PERGER (Matthiaß Perger), po 1678 pustota Tomaž AMBRING (Thomas Ambring) 87 Urban FIKE (Vrban Fickhe) Nikolaj MARIN (Niglaß Märin) Jurij MAKOTER ( Juri Makhoter) 88 Jakob POLOŽNIK ( Jacob Polloschnigkh) Isti kot prej (ni novega imena) Andrej POLOŽNIK (Andreas Polloschnigg) 89 Gregor GRUBER (Grogor Grueber) Isti kot prej (ni novega imena) – plačevano do 1676 --- 90 --- 1673–1686 Marko HUBER, lončar (Marx Hueber Haffner), od 1687 Ladislav PAPEJ (Ladislauß Päpeÿ), nato Balaž PERC (Balasch Perz) – plačevano 1689–1692 za pogorišče (ist öede Prandstatt) --- 91 Mate KIKEL, mežnar (Mathe Gigl Möſner) – prepisano med želarje Od 1677 Matija PURGAUER (Mathiaß Purgauer), prej Mate KIKEL mežnar (vorher Mathe Khikhl Meſßner), nato Ivan KALČIČ ( Juan Khältschitsch) – plačevano 1685–1692, nato spre- menjeno v želarijo (ist vnter die Schellarn geschriben) pustota (Ist ödt) 92 Od 1670 Marko HUBER, lončar (Marx Hueber Haffner), nato Simon KOVAČIČ (Simon Khouatschitsch) Isti kot prej (ni novega imena) Simon KOVAČIČ (Siman Kouatschitsch) 93 --- Od 1683 Terezija HOLCNER / HOLZNER, vdova (Theresia Holznerin Wittib), nato Sebastjan JAVŠAVEC (Sebastian Jauschauez) Pavel JERŠIČ (Paul Jerschiz) 94 --- --- Anton ADAMIČ (Antoni Adamitsch) 95 --- --- Mihael PERGER (Michl Perger) 96 --- --- Tomaž KOLENIČ (Thomas Kollenitsch) Želarji ali kajžarji (Volgen Hernach die Schollärn oder Kheischler) 1 Adam ŽABNIKER (Adam Schabnickher) [ŽABNIKAR], nato Balaž VARGL (Balasch Wärgl) Isti kot prej (ni novega imena) neznano 2 --- Od 1685 Matija VOGRINEC, želar (Mathias Vogrinez ein Schällär) Matija VOGRIN (Mathias Vogrin) – v trgu 579 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 3 --- 1675–1676 Ivan PAPAJ (Hannß Päpaÿ), nato uvrščeno med tržanska zemljišča (dißer Schallärn Grundt ist zum burgerlichen Grundt khumen) neznano 4 Od 1669 do 1684 Ištvan PAPAJ (Iſtuan Papaÿ) Isti kot prej (ni novega imena) neznano 5 --- Od 1691 Matjaž VOGRINEC (Mathiasch Vogrinez), nato Jakob KUS, tržan ( Jacob Khuß Bürger) neznano 6 Jurko ŠUMAK ( Jurkho Schumakh), nato dediči Gregorja KOVAČIČA (Gregor Khouatschitsch seel. Erben) Isti kot prej (ni novega imena) neznano 7 Jurij ARTABAR (Georg Artabar), nato Lukač PETEK (Lukatsch Pettekh) Lukač PETEK še leta 1690, nato Mihael SÜNDL (Michael Sündl) Mihael SÜNDL (Michal Sündl) – v trgu 8 Adam TERIŠ (Adam Therisch), nato Lenart TEMNJAK (Leonhardt Temniackh), nato Vincenz RAUTER (Vizenz Rauttner) Isti kot prej (ni novega imena), plačevano do 1693 Vincenc RAUTNER (Vizenz Rautner) – v trgu 9 Matija VEZJAK (Mathiaß Weſiägckh), nato Andraž MURALT (Andrasch Muhralt) Isti kot prej (ni novega imena) Andrej MURAT (Andreas Murath) – v trgu 10 Štefan KOSEC (Stephan Khoſſez), nato Jurij LESKAVEC ( Jurÿ Leskhauez) [LESKOVEC], nato Hanž ŠTUHEC (Hannsch Stuhez), nato Gregor LEVAK (Gregor Leuakh) Isti kot prej (ni novega imena), vmes ni bilo plačevano od 1689 do 1692, ker je pogorelo (abgeprunen) neznano 11 Gregor ŠIRJAVEC (Gregor Schieräuez), nato Balaž TURK (Balasch Turkh), nato Martin PETEK (Martin Pettekh) Isti kot prej (ni novega imena) neznano 12 Adam ERJAVEC (Adam Eriäuez), nato Vido ŠUSTERIČ (Vido Schuſſteritsch) – Isti kot prej (ni novega imena), plačevano do 1674, nato pustota (ist öedt) --- 13 Lovrenc VEŠENJAK (Lorenz Vescheniägg) [VESENJAK], nato Martin CIGAN (Martin Zigän) Isti kot prej (ni novega imena), vmes ni bilo plačevano od 1689 do 1692, ker je pogorelo (abgeprunnen) neznano 14 Filip MAUKO (Philliph Maukho), nato Niklavž JURKOVIČ (Niclausch Jurkhauitsch) Isti kot prej (ni novega imena), plačevano do 1680, nato pustota (ist oedt) --- 15 Andrej ZIBER (Andree Siber) Valent KORN (Valent Khorn), nato SERŠEN (Serschen) Ivan ŠERŠEN [SERŠEN] (Hans Scherschen) – v trgu 16 Gregor PIVAN (Gregor Piuan), nato Ladislav PAPEJ, mežnar (Ladislauß Pappeÿ Meßner) Andrej LAŠIČ (Andreaß Läschitsh) – plačevano do 1688, pogorelo, nato pustota (ist öedt) --- 17 Adam MAČEDL (Adam Madschedl) Isti kot prej (ni novega imena) neznano 18 Od 1662 Mate KIKL (Mathee Gigl), nato Matija PURGAUER (Mathiaß Purgauer) od okoli 1686 do 1696 Doroteja PREČKAVIČ, vdova (Dorothea Pretschkhauitschin Wittib), vmes ni bilo plačevano od 1689 do 1692 (zaradi požara), nato pusto pogorišče (ist öede Prandstatt) neznano 19 Tomaž HANŽIČ (Thomaß Hänschitsch) Isti kot prej (ni novega imena) neznano 580 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 Izhodiščno posestno stanje ob nastavitvi štiftnega registra leta 1659 je bilo videti takole. V prvem delu so popisali 89 posestnih enot, ki jih lahko oprede- limo kot tržanske hiše, tem pa sledi 15 želarjev ali kajžarjev. V naslednjih desetletjih se je pojavilo nekaj novih tržanskih in kajžarskih domov, nekaj pa jih je izginilo. Pri tržanskih hišah je bilo končno številčno stanje leta 1711 za eno višje od izhodiščnega – 90.46 Izginilo je pet hiš, od tega dve zaradi prevedbe v že- larsko, pri čemer je ena nato potrjeno opustela; na drugi strani se je pojavilo sedem novih, od katerih je za eno po požaru leta 1689 ostalo pogorišče. Večje spremembe zaznamo pri želarskih oziroma kajžar- skih domovih. Začetnim 15 se je skozi čas pridružilo pet novih, enega so uvrstili k tržanskim, šest pa jih je pred letom 1700 opustelo, od tega dva po omenje- nem požaru. Leta 1711 jih je bilo 16 ali eden več kot ob izhodišču, od tega 11 v trgu in 5 na Kamenščaku. Seznama posestnikov torej nazadnje, leta 1711, izka- zujeta v trgu 90 tržanskih posestnikov in 11 želarjev, kar znese 101 dom. V zvezi s številčnostjo domov je treba nujno opo- zoriti na napačne podatke o njihovem številu za ko- nec 17. stoletja, ki se zadnjega pol stoletja v literaturi vztrajno ponavljajo, in sicer da je Ljutomer leta 1697 štel 87 hiš in 8 koč. Te navedbe se v resnici nanašajo na sosednji trg Veržej in jih je leta 1926 brez navedbe vira objavil Fran Kovačič.47 Ljutomeru jih je pozneje zmotno pripisal Jože Curk, ki jih je zapovrh vsakič še malo priredil, denimo tako, da je iz hiš naredil me- ščanske hiše in iz želarskih hiš koče.48 Prvi ohranjeni štiftni register za ljutomerski trg, ki pokriva več kot polstoletni časovni razpon, omo- goča tudi dokaj zanesljivo ugotavljanje kontinuitete oziroma diskontinuitete posestnikov. Če pogledamo začetno in končno stanje, leti 1659 in 1711, je isti priimek obdržalo pet od izhodiščnih 89 tržanskih domov, kar pomeni pičlih 5,62 %.49 Pri želarjih bi 46 Toliko je tudi imen na seznamu posestnikov iz leta 1711 (pag. 202–205). 47 »L. 1697 je bilo izkazanih 89 tržanskih in 8 želarskih hiš« (Kovačič, Ljutomer, str. 262). Kovačič je sicer glavnino podat- kov za svoje delo črpal iz neobjavljene kronike Mateja Sle- kovca s preloma 19. v 20. stoletje (prav tam, str. III). 48 »Leta 1697 je bilo 87 meščanskih hiš in 8 koč« (Curk, Urba- nistično-gradbene zasnove, str. 305); »l. 1697 jih [hiš] je bilo 87 in 8 koč« (Curk, Ljutomer in njegova okolica, str. 8); »leta 1697 jih [hiš] je bilo 87 in 8 koč« (Curk, Trgi in mesta, str. 96). V istih delih Curk navaja (skoraj) enake podatke tudi za Veržej: »Leta 1445 je bilo v trgu 55 domov, leta 1697 pa 97 (sic!)« (Curk, Urbanistično-gradbene zasnove, str. 306); »leta 1697 89 (sic!) trških in 8 kajžarskih hiš« (Curk, Mesta in trgi, str. 139). 49 Pri zap. št. 31 (Kosec), 64 (Hernja), 81 (Habjanič), 83 (Kikel) in 88 (Položnik). bil tak en sam, in sicer Ivan Kravina na Kamenščaku, čigar ime najdemo tako na začetku kakor na koncu, vendar ni šlo za kontinuiteto, saj samo pri tej želariji ni nobenih zabeležk o poravnanih obveznostih, poleg tega pa je imela vmes drugega gospodarja. Od leta 1711 zija v vrsti štiftnih registrov skoraj polstoletna vrzel. Primerjava z naslednjim registrom iz leta 175650 je pokazala, da se zaporedje popiso- vanja posestnih enot medtem ni spremenilo. Pri ti- stih posestih, za katere lahko upravičeno sklepamo, da so obdržale isti priimek, so namreč odstopanja majhna, v glavnem za eno do tri mesta. Priimek go- spodarja se je tako v najboljšem primeru ohranil pri 13 tržanskih domovih, kar glede na izhodiščnih 90 predstavlja dobro sedmino (14,45 %).51 Za kajžarje ali želarje takšna primerjava ni mogoča, saj zaporedje na seznamu iz leta 1711 ni enako tistemu v štiftnem registru 1756. Sta pa v obeh registrih dva enaka pri- imka (Kravina/Kravonja in Pevec), oba pri želarjih na Kamenščaku, kar glede na izhodiščnih 16 želarjev predstavlja osmino (12,5 %). Malo preden se z letom 1756 začenja nova vrsta trških štiftnih registrov, sta za potrebe obdavčitve na- stala dva druga popisa posestne narave, oba po naro- čilu države in ohranjena v več različicah. Gre za popis osebnega davka – glavarine – iz leta 1746 in za popis hiš iz leta 1754, ki pomembno zapolnjujeta časovno praznino v virih. Popis glavarine iz leta 1746,52 ohranjen v dveh različicah, eni datirani in drugi nedatirani, ki ji manj- ka zadnji del (z datumom), zajema načeloma sleher- no v Ljutomeru prebivajočo osebo pod jurisdikcijo trga in bi si kot tak zaslužil posebno obravnavo. Ker se na hišno posest nanaša le posredno – popisane so družine oziroma gospodinjstva in ne posestne enote (hiše) kot take –, se ga bomo tukaj samo dotaknili. V vsaki različici je zaporedje popisovanja drugačno,53 neenaka pa je tudi njena struktura. V prvi, nedatirani 50 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756. 51 Isti priimki so izpričani pri naslednjih posestnih enotah: Milbaher na št. 6 (1713) oziroma 5 (1756), Erjavec na št. 7 oziroma 6, Groskopf na št. 10 oziroma 9, Lačen na št. 16 oziroma 15, Avgustinec/Avguštinec na št. 22 oziroma 21, Plavec obakrat na št. 27, Kosec na št. 31 oziroma 29, Ganser/ Ganster na št. 42 oziroma 40, Belič/Belec na št. 45 oziroma 47, Paltauf na št. 73 oziroma 68, Rojko na št. 76 oziroma 75 in Kolonič/Kolenič na št. 96 oziroma 88. Morda gre za isti priimek, enkrat v slovenski in drugič nemški različici tudi pri priimkih Žgajnar (1711 št. 38) in Prantl (1756 št. 35). 52 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 22/1–56/1. 53 V obeh različicah sta najprej popisani gospodinjstvi trškega sodnika in pisarja, nato pa v nedatirani osem trških svetnikov, medtem ko v drugi takšne hierarhije ni. 20 Ivan KRAVINA (Hanß Khrauina) [KRAVANJA / KRABONJA], nato Lovrenc KOSEC (Lorenz Khoſſez) – nobenih plačil --- Ivan KRAVINA (Hans Krauina) – na Kamenščaku [KRAVANJA / KRABONJA] 581 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 različici, ki je od druge starejša manj kot en mesec,54 je v kategoriji tržanstvo (burgerschafft) popisanih 85 gospodinjstev z 1 do 9 člani (vključno s posli, obrt- nimi pomočniki in vajenci), 31 gospodinjstev gosta- čev (Inleith) z 1 do 6 člani (kar 20 je enočlanskih) in uvodno navedbo, da živijo »pri tržanih v njihovih izbah« (bei den burgern in ihren Stubenn), in samo 8 hišarjev (Häußer), v katerih prepoznamo kajžarje ali želarje, ne vemo pa, koliko je bilo vseh, ker zadnji 54 Glede na datacijo druge različice popisa (fol. 38/1–56/1) z 12. marca 1746 je prva (fol. 22/1–37/1) morala nastati le malo prej, med 16. in 25. februarjem. Datirati jo je mogoče na podlagi dveh podatkov: 1) Gostač Jakob Purgerič in njegova žena Elizabeta, ki ju najdemo v obeh različicah popisa, sta se poročila 16. februarja 1746; 2) nedatirana različica popisa med otroki tržana Martina Sumerja še ne pozna najmlajše- ga Jožefa, krščenega 25. februarja 1746 (NŠAM, Matične knjige, Ljutomer, poročna knjiga 1736–1774, pag. 50; krstna knjiga 1745–1763, pag. 23). del popisa manjka. Druga različica popisa, datirana 12. marca 1746, gostačev ne obravnava samostojno, ampak jih popisuje znotraj gospodinjstev tržanov (burgerschafft), ki jih je skupaj 93 in štejejo od 1 do 13 oseb. Posebna kategorija so trški kajžarji (Der ge- mein Markht Keushler), skupno 20 gospodinjstev z 1 do 7 člani, med katerimi jih je neznano število živelo v trgu, drugi pa na Kamenščaku. V veliko pomoč pri ugotavljanju, kateri so bili trški, je štiftni register za leto 1757, ki v trgu navaja pet kajžarjev, vsa njihova imena pa najdemo enajst let prej v popisu glavarine.55 55 Štiftni register ne ločuje med kajžarji v trgu in onimi na Kamenščaku, ampak vse zajema pod naslovom »Schellarn St[euer]« (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/3, štiftni register 1757, pag. 34–38). Ločitev je v njej šele leta 1813 zabeležil magistratni uradnik Ivan Koprijan, ki je za pet kajžarjev v trgu (Die Markt Keuschler) identificiral tudi njiho- ve poznejše hišne številke (pag. 34). Stran iz izvoda popisa hiš 1754, poslanega v Gradec (StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, Heft 62, No. 99, 21. 4. 1754). 582 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 Druga različica popisa glavarine, ki pozna 93 tržan- skih gospodinjstev, kar je osem več kot prva (85), je torej popolnejša. Skoraj nobenega dvoma ni, da je vsako tržansko in kajžarsko gospodinjstvo prebivalo 56 Zaporednih številk v izvirni fasiji ni. 57 Razlog, zakaj je v izvirniku ponekod naveden nedoločni člen (Ein), drugje pa ne, je izključno (ne)zadosten prostor v tabe- larični rubriki izvirnika. 58 V konceptni predlogi istega popisa je Jakob Frank naveden kot upravitelj (administrator) sekovske škofije: Admin. v[on] v lastni hiši. Potemtakem lahko sklenemo, da je trg tedaj štel 98 obljudenih hiš (brez župnišča in šole), od tega 93 tržanskih in pet kajžarskih. bistum: Seggau (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 17/1). 59 V različici popisa, poslani štajerskim deželnim stanovom, je priimek zapisan kot Kreb (StLA, Laa. A., Antiquum I, Häu- serzählung 1754, K 16, Heft 62, No. 99, 21. 4. 1754). Razpredelnica 6: Hišni gospodarji po popisu hiš iz leta 1754. Zap. št.56 Hišni gospodar (Namen des Haußwürths) [Posest] Poklic (Qualität desselben)57 Število hiš (Summa deren Häusern) 1 Matija ERJAVEC (Matthias Erjavez) 2 pluga njiv (mit 2 pflueg Akher) usnjar (Ein lederer) 1 2 Andrej HERNJA (Andre Hernia) 14 plugov njiv in 2 majhna travnika (2 wüsel) tržan (Ein burger) 1 3 Ivan ŠKORJANEC (Johann Skhorjanez) 12 plugov njiv in 1 travnik (1 wüsen) tržan (Ein burger) 1 4 Anton VOLKMAJER / VOLKMEIER (Antoni Volkhmaÿr) [VOLKMER] 7 in pol pluga njiv čevljar (ein Schuester) 1 5 Jakob FRANK (Jacob Fränkhl) 6 plugov njiv in 1 travnik upravitelj (Administrator)58 1 6 Matevž RAKOVEC (Mattheus Rakhouez) 7 plugov njiv usnjar (Ein lederer) 1 7 Franc GREB59 (Franz Greb) brez zemljišč (ohne grundstukh) ključavničar (Ein Schlosser) 1 8 Ivan Jurij HARTLEUTNER (Hanß Georg Hartleütner) 2 pluga njiv žebljar (Naglschmid) 1 9 Matija POŽGAN (Matthias Poßgan) brez zemljišč vrvičar (Schnürmacher) 1 10 Karel KOLENIČ (Carl Kollenitsch) 6 plugov njiv kovač (Ein schmidt) 1 11 Matija PURGERIČ (Matthias Purgeritsch) 1 plug njiv tržan (Ein burger) 1 12 Ivan KUPFERDEGEN (Johann Kupfferdegen) 3 plugi njiv krznar (Ein Kirschner) 1 13 Ivan FERK (Johann Ferkh) 3 in pol plugi njiv in 1 in pol travnika mesar (Fleisch Hakher) 2 14 Pavel GROSKOPF (Paul Grosskhopff) 1 plug njiv tržan (Ein burger) 1 15 Matija KOCH (Matthias Koch) 3 plugi njiv pek (Ein bekh) 1 16 Jurij HRASTOVEC (Jurÿ Hrastouez) 8 in pol plugov njiv in 1 majhen travnik tržan (Ein burger) 1 17 Valentin ŽNIDERIČ (Vallentin Schnideritsch) 3 plugi njiv in 1 majhen travnik kramar (Ein Cramer) 1 18 Franc KOLENC (Franz Kollenz) 2 pluga njiv ranocelnik (Ein Baader) 1 19 Katarina LEIGEB / LAJGEB (Catharina Leÿgebin) 7 plugov njiv in 2 travnika kramarica (Cramerin) 1 20 Ivan Mihael WALLNER / VALNER (Johann Michael Wallner) 3 plugi njiv in 1 travnik mizar (Ein Tischler) 1 21 Martin PEVEC (Martin Peuez) brez zemljišč gostilničar (ein würth) 1 22 Jožef ŠTUHEC (Joseph Stuhez) brez zemljišč lončar (ein haffner) 1 23 Martin GRIENDLING (Martin Griendling) brez zemljišč kipar (bildhauer) 1 583 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 60 V dveh drugih različicah popisa se priimek glasi Oneschag (StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, Heft 62, No. 99, 21. 4. 1754; SI PAM 0004, Magistrat Ljuto- mer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 17/1). 61 Po uradni različici popisa, poslani deželnim stanovom: Bla- sius (StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, Heft 62, No. 99, 21. 4. 1754). 62 Po isti različici popisa: Vorschiz (prav tam). 63 O slikarju Jožefu Diglu gl. Šerbelj, Jožef Digl, str. 119. 24 Peter STEIDL(Peter Steidl) 2 pluga njiv kramar (Ein Crammer) 1 25 Štefan VEBERIČ(Stephan Weberitsch) brez zemljišč tkalec (Ein Weber) 1 26 Ivan GEIST, sodar (Johann Geist, Pinter) 14 plugov njiv sodar (Ein Pinter) 1 27 Ivan LANČIČ(Johann Lantschitsch) 8 plugov njiv mesar (Fleichhakher) 1 28 Jurij LUKNER (Georg Lukhner) 4 plugi njiv sodar (Ein Pindter) 1 29 Jožef BABNIK / VABNIK (Joseph Wabneg) 3 plugi njiv vrvar (Ein Sailler) 1 30 Matija RAVŠ / RAUSCH (Matthias Rausch) brez zemljišč kramar (Ein Cramer) 1 31 Ivan Jurij KOPRIJAN (Hanß Georg Koprian) 1 in pol pluga njiv sedlar (Ein Sattler) 1 32 Sebastjan ROJKO(Sebastian Roikho) 4 plugi njiv tržan (Ein burger) 1 33 Matija FELLER (Matthias Feller) 5 plugov njiv in 1 majhen travnik steklar (Ein glasser) 1 34 Mihael PRANTL (Michael Präntl) košček travnika (1 flekh wüsen) sodar (Ein Pindter) 1 35 Matija FRELIH / FRÖLICH (Matthias Frölich) 3 in pol plugi njiv mizar (ein Tischler) 1 36 Matija ONEŠLAK (Matthias Oneschlag)60 [ONEŠAK] 5 plugov njiv in 1 travnik tržan (Ein burger) 1 37 Ignac CVETKO (Ignati Zwetkho) brez zemljišč tkalec (Ein Weber) 1 38 Ivan GORJUP (Johann Goriub) brez zemljišč krojač (Ein Schneider) 1 39 Marjeta LAČEN (Margaretha Lätschnin) 4 plugi njiv tržanka (burgerin) 1 40 Andrej GRAF (Andree Graff) 1 plug njiv čevljar (Ein Schuester) 1 41 Balaž ZUPANIČ (Wälläsch Supänitsch) 3 plugi njiv tržan (Ein burger) 1 42 Balaž VALENC (Wallasch61 Vallenz) [HVALENC] 1 plug njiv kolar (Ein Wagner) 1 43 Franc VORŠIČ (Franz Vorschitsch62) 6 plugov njiv in 1 gozdiček (1 wäldl) tržan (Ein burger) 1 44 Martin HERNJA (Martin Hernia) 6 plugov njiv tržan (Ein burger) 1 45 Adam ŠUC / SCHUTZ (Adam Schuz) 3 plugi njiv in 1 gozdiček (1 waldl) lončar (Ein Haffner) 1 46 Jera JAKL (Gerthraud Jakhlin) brez zemljišč tržanka (Ein burgerin) 1 47 Filip ROJKO (Phillip Roikho) 2 pluga njiv usnjar (Ein lederer) 1 48 Ivan GANSTER (Hanß Ganster) [GANSER] brez zemljišč opekar (Ein Ziegler) 1 49 Anton DEŽMAN (Antoni Deschman) brez zemljišč tkalec (Ein weber) 1 50 Jakob ŽIŽEK (Jacob Schisseg) 1 plug njiv krojač (Ein Schneider) 1 51 Ivan REINHALTER (Johann Reinhalter) brez zemljišč mizar (Ein Tischler) 1 52 Balaž STROHMEIER / ŠTROMAJER (Wälläsch Stromaÿr) 8 in pol plugov njiv in 1 travnik tržan (Ein burger) 1 53 Mihael BELEC (Michael Wellez) brez zemljišč krojač (Schneider) 1 54 Franc KOSEC (Franz Kossez) 7 plugov njiv tržan (Ein burger) 1 55 Jožef DIGL / TIGL63 (Joseph Tügl, Maller) brez zemljišč slikar (Ein Maller) 1 56 Florijan MARINIČ (Florian Märinitsch) 3 plugi njiv mlinar (Ein Müller) 1 584 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 64 V uradni različici popisa, poslani deželnim stanovom, je za- poredje drugačno: najprej Mernik, nato Onešak (StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, Heft 62, No. 99, 21. 4. 1754). 65 V drugih dveh različicah popisa se priimek glasi Paltauff (StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, 66 Heft 62, No. 99, 21. 4. 1754; SI PAM 0004, Magistrat Ljuto- mer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 21/1). 66 V uradni različici popisa, poslani deželnim stanovom, je Ma- rija Postator navedena na 85. mestu, za trškim pisarjem in učiteljem (StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, Heft 62, No. 99, 21. 4. 1754). 57 Simon GABREC (Simon Gabrez) [GABERC] 2 in pol pluga njiv čevljar-čižmar (Tschißmamacher) 1 58 Simon ZEMLJIČ (Simon Semblitsch) 4 plugi njiv ključavničar (Ein Schlosser) 1 59 Jožef ŽIŽEK (Joseph Schisseg) brez zemljišč nadzornik (Inspector) 1 60 Franc PAHERL / PACHERL, (Franz Pächerl) 4 plugi njiv in 1 travnik klobučar (Ein Huetter) 1 61 Ivan GERŠIČ (Johann Gerschitsch) 2 pluga njiv nadzornik (Inspector) 1 62 Mihael PERKO (Michael Perggo) 8 plugov njiv in 1 majhen travnik tržan (Ein burger) 1 63 Jožef RISAM (Joseph Risam) 2 in pol pluga njiv usnjar (Lederer) 1 64 Mihael MILNER (Michael Millner) brez zemljišč merilec žita (Traÿdmesser) 1 65 Simon TOPOLOVŠAK (Simon Topoloffschag) [TOPOLOVŠEK] brez zemljišč lončar (Hafner) 1 66 Martin MIKŠA (Martin Migscha) 14 plugov njiv in 3 koščki travnika (3 flekh wüsl) tržan (Ein burger) 1 67 Tomaž KRAJL (Thomas Kraÿl) [KRALJ] 6 in pol plugov njiv kovač (Ein Schmidt) 1 68 Balaž TURK (Wälläsch Turkh) 9 plugov njiv in 2 koščka travnika (2 flekh wüsl) tržan (Ein burger) 1 69 Gašper HANŽIČ (Caspar Hanschitsch) 5 in pol plugov njiv tržan (Ein burger) 1 7064 Jurij ONEŠAK (Jurÿ Oneschag, Bürger) 8 plugov njiv tržan (Ein burger) 1 71 Matija MERNIK (Matthias Mernig) 1 in pol pluga njiv tržan (Ein burger) 1 72 Matija AVGUSTINEC / AVGUŠTINEC (Matthias Augustinez) 14 plugov njiv in 1 travnik tržan (Ein burger) 1 73 Jožef FLASER (Joseph Flässer) 12 plugov njiv in 1 košček travnika (1 flekh wüsen) upravitelj (Verwalter) 1 74 Andrej POSTATOR(Andre Postattor) 12 plugov njiv in 1 košček travnika (1 flekh wüsen) sodar (Ein Pindter) 1 75 Matija MURATA(Matthias Muratha) 5 plugov njiv tržan (Ein burger) 1 76 Anton POLTAUF(Antoni Poltauf)65 [PALTAUF] 4 plugi njiv medičar/lectar (Ein lebzelter) 1 77 Anton BELIČ / VELIČ (Antoni Wellitsch) 6 plugov njiv tržan (Ein burger) 1 78 Ivan KOŠIČ (Johann Koschitsch) 5 plugov njiv tržan (Ein burger) 1 79 Jakob HRASTOVEC (Jacob Hrastouez) 11 in pol plugov njiv in 1 travnik tržan (Ein burger) 1 80 Agnes JURIN (Agnes Jurinin) 5 in pol plugov njiv tržanka (Ein burgerin) 1 81 Anton MAIERHOFER (Antoni Maÿrhoffer) 8 plugov njiv in 3 travniki sodar (Ein Pindter) 1 82 Jernej JURŠIČ (Barthlme Jurschitsch) 2 pluga njiv sodni uslužbenec (Ein Profoss) 1 8366 Marija POSTATOR (Maria Postattorin) 5 plugov njiv tržanka (Ein burgerin) 84 v trški hiši trški pisar (In dem Markht Haus der M. Schreiber) [brez navedbe zemljišč] trški pisar (M. Schreiber) 1 585 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 Slabo desetletje mlajši popis hiš iz leta 1754, nastal v okviru štajerskega štetja hiš po posameznih zemljiških gospostvih, za razliko od dotedanjih virov kot prvi izrecno obravnava samo hiše kot take. Fa- sijsko tabelo (Fassions Tabella) za trg Ljutomer je 21. aprila 1754 podpisal trški sodnik Matija Erjavec, po- sebnost ljutomerskega popisa pa je ta, da so se poleg izvoda, ki ga je trški predstojnik poslal štajerskim de- želnim stanovom,71 ohranile še tri njegove različice, 67 V konceptni predlogi popisa so od tu dalje vsi posestniki ra- zen zadnje, pripisane Neže Klemenčič, navedeni kot želarji (Schellar), kar je prečrtano in nadomeščeno z oznako kajžar (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 19/1). 68 V uradni različici popisa, poslani deželnim stanovom: Burge- ritsch (StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, Heft 62, No. 99, 21. 4. 1754). 69 V uradni različici popisa v stanovskem arhivu: Podoschneg (prav tam). 70 V uradni različici popisa: Scheuschag (prav tam). 71 StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, Heft vse v ljutomerskem trškem arhivu. Ena, nedatirana, je identična z oddano, medtem ko sta drugi dve vsebin- sko bogatejši, saj poleg standardnih podatkov – ime- na in poklica posameznega hišnega gospodarja ter števila hiš v njegovi posesti (1 ali 2 hiši) – pri vsakem navajata tudi zemljiško posest. Prva različica popisa je konceptna s popravki, druga pa čistopisna in prav tako kot tista v arhivu štajerskih deželnih stanov da- tirana 21. aprila 1754 ter opremljena s sodnikovim podpisom in pečatom.72 V Razpredelnici 6 je objavljena čistopisna razli- čica popisa hiš,73 ki pri vsakem hišnem posestniku vsebuje tudi sumarni prikaz njegove zemljiške pose- sti. Slednja je pri ornih površinah izražena v številu 62, No. 99, 21. 4. 1754. – Sodnik Matija Erjavec je naslednji dan, 22. aprila 1754, na okrožnem uradu v Mariboru podal osebno prisego o resničnosti podatkov v fasiji. 72 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 11/1–13/1, 17/1–20/1, 58/1–60/1. 73 Prav tam, fol. 11/1–13/1. 85 v šolski hiši učitelj (In dem Schuell Hauß der Schuelmeister) [brez navedbe zemljišč] učitelj (Schuelmeister) 1 86 Jurij ŠPRINGER / SPRINGER, (Jurÿ Springer) 1/2 pluga njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 87 Jožef ČERNOVIČ (Joseph Tschernovitsch) 1 plug njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 88 Sebastjan NEMEŠKO (Sebastian Nemeßkho, Keüschler) 5 plugov njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 89 Urban GREGOREC (Vrban Gregorez) 6 plugov njiv in 1 košček travnika (1 Flekh wüsen) kajžar (Ein Keüschler) 1 90 Martin REISCHBERGER / RAJŠBERGER (Martin Reischberger) brez zemljišč kajžar (Ein Keüschler) 1 91 Adam FERENC (Adam Ferenz) brez zemljišč kajžar (Ein Keüschler) 1 92 Matija KRAVONJA (Matthias Kravonia) [KRAVANJA / KRABONJA] 8 plugov njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 93 Lovrenc MAT(Lorenz Maath) brez zemljišč kajžar67 (Ein Keüschler) 1 94 Jakob PURGERIČ (Jacob Purgeritsch)68 pol pluga zemlje (1/2 Pflueg Erden) kajžar (Ein Keüschler) 1 95 Arne POTOČNIK (Arne Pototschneg)69 3 in pol pluga njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 96 Jakob MIKL (Jacob Mikhl) 2 pluga njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 97 Balaž HABJANIČ (Wälläsch Habianitsch) 4 plugi njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 98 Matija KREN (Matthias Kren) 2 pluga njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 99 Kolman ŠEVŠAK / SEVŠEK(Colman Scheuszag)70 4 plugi njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 100 Mihael PUŠENAK (Michael Puschenag) [PUŠENJAK] pol pluga njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 101 Martin ROBNIK (Martin Robneg) 5 plugov njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 102 Andrej PEVEC (Andre Peuez) 4 plugi njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 103 Andrej VOZLIČ (Andre Voßlitsch) 6 plugov njiv kajžar (Ein Keüschler) 1 104 Neža KLEMENČIČ (Agnes Clementschitschin) brez zemljišč kajžarica (Ein Keüschlerin) 1 Skupaj 105 586 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 plugov, kar pomeni oralov (0,57 hektarja),74 pri dru- gih zemljiščih pa v številu parcel. V Ljutomeru so leta 1754 našteli 105 hiš75 in 104 hišne posestnike, ker je mesar Ivan Ferk premogel dve hiši. Kajžarji, skupaj 19, so navedeni na koncu, od 86. do 104. mesta, pri čemer ni izpričano, kateri so imeli hišo v trgu in kateri na Kamenščaku. Pri iden- tificiranju trških kajžarjev si je tudi zdaj mogoče po- magati s tri leta mlajšim štiftnim registrom (1757), iz katerega je razvidno, da je bilo v trgu pet od skupno 23 popisanih kajžarjev;76 vseh pet imen najdemo tudi na popisu hiš, le da je eden označen kot tkalec, sicer pa niso navedeni skupaj, ampak pomešano s kajžarji s Kamenščaka.77 Število hiš v samem trgu je tako skupaj s trško hišo, kjer je stanoval trški pisar, in šolsko stavbo s stanovanjem za učitelja znašalo 90, število zasebnih hišnih posestnikov pa 87, ker je imel omenjeni me- sar dve hiši. Pri tem se postavlja vprašanje, ali se je število hiš v preteklih letih nekoliko zmanjšalo. So- deč po popisu glavarine iz leta 1746 je bilo namreč stanovanjskih stavb tedaj 98, od tega 93 tržanskih. Zmanjšanje bi lahko zakrivil požar 15. junija 1750, ki je upepelil 28 domov. Na seznamu hiš iz leta 1754 pogrešamo 13 imen s seznama pogorelcev,78 vendar ne vemo, v katerih primerih je šlo za zamenjavo la- stnika, najsibo znotraj družine najsibo s prenosom v druge roke. Leta 1754 je med hišnimi gospodarji mogoče najti pet priimkov pogrešanih pogorelcev (drugačno je osebno ime), v štiftnem registru za leto 175679 pa je pet imen posestnikov enakih imenom pogorelcev, ki jih štetje hiš dve leti prej ne pozna. Zaporedje hiš v popisu iz leta 1754 nima nobene zveze ne z vrstnim redom v obeh popisih glavarine iz leta 1746 ne z onim v štiftnih registrih od 1756 da- lje, ki so, kot bomo videli, sledili fizičnemu zaporedju domov. Po kakšnem kriteriju so bile hiše popisane ob hišnem štetju 1754, ostaja neznanka. Popisova- 74 Da je bil s plugom resnično mišljen oral, je razvidno iz prve glavne zemljiške knjige ljutomerskega trga, v kateri je ista nepremičnina izražena enkrat v eni in drugič v drugi mer- ski enoti (SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magistratov in trgov, šk. 3, glavna zemljiška knjiga 1787– 1804, pag. 24). 75 Curkova delitev ljutomerskih hiš na hiše (86) in koče (19) (Curk, Trgi in mesta, str. 60) ni upravičena, saj temelji na po- datkih o poklicu (kajžar), ne na vrsti ali kvaliteti stavb. – No- bena hiša v ljutomerskem trgu ni spadala neposredno pod go- spostvo Branek (StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, Heft 62, Nr. 103, 7. 6. 1754). 76 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/3, štiftni register 1757, pag. 34–38. 77 Prvi trški kajžar iz štiftnega registra 1757 Štefan Veberič v popisu hiš 1754 ni naveden med kajžarji, ampak na 25. mestu in s poklicem tkalec. Martina Rajšbergerja srečamo na 90. mestu, Adama Ferenca na 91., Matijo Hrena ali Krena na 98. in Lovrenca Mata na 93. 78 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 80, ovoj 80/1, Požari, 6. 10. 1751. 79 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756. nje vsekakor ni sledilo ne fizičnemu vrstnemu redu ne poklicni strukturi ne velikosti zemljiške posesti. Samo ugibamo lahko, ali so za merilo vzeli vrednost oziroma kakovost hiš. Ni naključje, da je na prvem mestu naveden usnjar Matija Erjavec, ki ga prepo- znamo kot takratnega trškega sodnika, in da so se na koncu znašli kajžarji. Primerjava popisa hiš leta 1754 in temu časovno najbližjega štiftnega registra za leto 1756 je poka- zala, da v slednjem kljub časovni bližini manjka 13 imen 87 zasebnih hišnih gospodarjev iz leta 1754, pri čemer je v osmih primerih najverjetneje prišlo do prenosa lastništva znotraj družine, ker je izpričan isti priimek. Na drugi strani v štiftnem registru 1756, ki v trgu (brez enega posestnika pogorišča) izkazuje 96 posestnikov (med njimi 5 trških kajžarjev in trško hišo), najdemo 20 novih imen glede na popis hiš leta 1754 (od tega osem enakih priimkov z drugačnimi osebnimi imeni). Hišno štetje iz leta 1754 omogoča najzgodnej- šo relevantno primerjavo hišne posesti Ljutomera z vsemi drugimi trgi in mesti na Štajerskem. Trg ob Ščavnici je bil po številu hiš med 36 trgi slovenske Štajerske na tretjem mestu, za Sevnico s 130 domovi ter Središčem (ob Dravi) s 112 hišami. Prvi trije trgi, ki so mu sledili, so imeli vsi manj kot sto hiš: Gor- nji Grad 94, Vojnik 82 in Ljubno 81. Takoj za njimi se je uvrstil Ljutomerov prvi sosed Veržej s skupno 76 domovi. Še več, Ljutomer je pustil za seboj dve od sedmih spodnještajerskih mest, Brežice (96 hiš) in Ormož (66 hiš), in izkazal natanko toliko domov kot mesto Slovenj Gradec (105).80 Vendar je treba upoštevati, da je v samem trgu stalo le 90 od skupno popisanih 105 hiš, saj popis vključuje tudi trgu pripa- dajoče kajže na Kamenščaku. Popis hiš leta 1754 je hkrati prvi in tudi edini vir, ki prikazuje popolno poklicno strukturo ljutomer- skih hišnih gospodarjev. Tistih 27, ki so označeni samo kot tržani, od tega štiri ženske, nesporno ni imelo poklica, kar potrjuje seznam glavarine iz leta 1746, ki izrecno pravi: »ohne Profession«.81 Med 87 zasebnimi hišnimi posestniki (brez šolske stavbe in trške hiše) je na tržane brez poklica prišla slaba tretjina (31,0 %), skupaj s kajžarji pa dobra tretjina (35,6 %). Z obrtjo se jih je ukvarjalo nekaj manj kot tri petine, 50 ali 57,5 %, in sicer so se med obrtniki znašli naslednji: pet sodarjev, po štirje usnjarji in kra- marji (od tega ena kramarica), po trije mizarji, lon- čarji, tkalci in krojači, po dva čevljarja, ključavničarja, kovača in mesarja ter po en čižmar, kovač žebljar, vr- vičar, krznar, pek, ranocelnik, gostilničar, kipar, vrvar, sedlar, steklar, kolar, opekar, slikar, mlinar, klobučar in medičar (lectar). Šest hišnih posestnikov (6,9 %) je bilo takšnih ali drugačnih uradnikov: dva nadzor- 80 Curk, Trgi in mesta, str. 60. 81 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 22/1–56/1. 587 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 nika (inšpektorja), gospoščinski upravitelj, upravitelj (administrator) v sekovski škofiji, sodni uslužbenec (profos) in merilec žita. Slednjič je treba omeniti še oba negospodarja s poklicem: učitelja, ki je prebival v šoli, in trškega pisarja z bivališčem v trški hiši. Če sta- nje primerjamo s seznamom glavarine iz leta 1746, se v številu obrtnikov posameznih strok pokažejo dolo- čena odstopanja, a ne bistvena.82 Posebna vrednost dveh različic popisa hiš83 je ta, da pri vsakem hišnem posestniku navajata tudi zemljiško posest, kar je edini tovrstni prikaz pred nastankom zemljiške knjige v osemdesetih letih 18. stoletja. Njivska posest je izražena v plugih (oralih), veliko redkejše travniške površine in še zlasti redke gozdne pa v številu parcel. Tovrstnih podatkov ni le pri šoli in trški hiši, v kateri je stanoval trški pisar, ker sta bili obe očitno brez zemlje. V spodnji preglednici je obseg zemljiške posesti prikazan v korelaciji s po- klicno strukturo 87 zasebnih hišnih posestnikov. Slika je zgovorna in pričakovana. Brez zemljišč je bila slaba četrtina hišarjev (24,1 %), med katerimi najdemo daleč največ obrtnikov (71,4 %). Slabi dve petini vseh ljutomerskih hišnih gospodarjev (39,0 %) sta premogli manj kot 5 oralov, od tega je bilo zo- pet skoraj tri četrtine obrtnikov (73,5 %), v kategoriji 5–10 oralov se je znašla dobra četrtina vseh (27,6 %), med njimi tri petine tržanov brez poklica (62,5 %), več kot 10 oralov pa je imel manj kot vsak deseti (9,2 %) in tudi tu so tržani brez poklica predstavljali tripetinski delež (62,5 %). Če zemljiško posest pogledamo z vidika posame- znih poklicnih skupin – tržani brez poklica, obrtniki, uslužbenci in kajžarji –, pride še bolj do izraza ugo- tovitev, da so tržani, ki niso imeli obrtniškega pokli- ca, povečini premogli več zemlje. Brez obdelovalnih zemljišč je bila le ena tržanka, morda obrtniška vdova (3,7 %), dobra petina (22,2 %) jih je izkazovala manj 82 V datirani različici popisa glavarine z dne 12. marca 1746 (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 38/1–56/1) si obrtniki po zastopanosti sledijo takole: pet krojačev (leta 1754 le trije), po trije sodar- ji (leta 1754 pet), čevljarji, mizarji, podkovači in lončarji, po dva mlinarja, ključavničarja, kramarja (1754 štirje), mesarja in usnjarja (1754 štirje) ter po en medičar (lectar), mesar, čižmar, klobučar, ranocelnik, steklar, jermenar, usnjar, sedlar, zidar, zi- darski pomočnik, vrvar, kolar, vrvičar, tkalec (1754 trije) in pek. Vseh 46 obrtnikov je bilo hišnih posestnikov, saj so brez izjeme popisani med tržani in ni nobeden označen kot go- stač. 83 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 11/1–13/1, 17/1–20/1. kot 5 oralov njiv, dobra polovica (55,6 %) od 5 do 10 oralov in slaba petina (18,5 %) več kot 10. Med obrt- niki najdemo nasprotno malo takih z večjo zemljiško posestjo. Slaba tretjina (30,0 %) je bila povsem brez zemlje, polovica (50,0 %) je imela manj kot 5 ora- lov in le petina (20 %) več, največ dva sodarja (12 in 14 oralov), ki sta edina spadala v kategorijo hišar- jev z več kot 10 orali. Od kajžarjev so bili trije brez zemlje, prav tako Štefan Veberič, ki je sicer vpisan kot tkalec, medtem ko je imel eden dva orala njiv. Najenakomernejšo razporeditev zemlje srečamo pri šestih uslužbencih, od katerih dva nista premogla no- benih zemljišč, največ zemlje pa je pripadalo gospo- ščinskemu upravitelju (12 oralov in travnik). Največji zemljiški posestniki med Ljutomerčani so bili trije tržani in sodar, od katerih je vsak izkazoval 14 oralov njiv in trije zraven še nekaj travniških površin. Kot smo videli, je popis hiš poleg zasebnih hiš zajel tudi dve zgradbi v javni lasti, in sicer t. i. trško hišo, v kateri je stanoval trški pisar, in šolsko stav- bo, kjer je imel stanovanje učitelj. Javne zgradbe, kot so rotovži, špitali, župnišča, šole in druge, sicer niso bile podvržene hišnemu štetju. Špitalske stavbe Lju- tomer tedaj ni premogel,84 ljutomersko župnišče s pripadajočimi zgradbami pa že tako ni spadalo pod jurisdikcijo trškega magistrata. Župnišče (od 1770 s h. št. 78) in šolska stavba (h. št. 100), obe v neposredni bližini župnijske cerkve s pokopališčem, sta bili sploh edini ljutomerski stanovanjski stavbi zunaj trške jurisdikcije,85 podsodni župniji. Spomnimo, da obe navaja župnik leta 1641 v napovedi dimnine.86 Zakaj se je šola potemtakem znašla na popisu trgu podso- dnih hiš iz leta 1754, je uganka. Najverjetneje zaradi deljene pristojnosti trga in župnika nad učiteljem,87 ki je tedaj v njej stanoval. Šolske stavbe pozneje ne najdemo ne v trških štiftnih registrih ne v trški zem- ljiški knjigi.88 Kovačič o njej piše, da so jo zgradili 84 Gradnja špitala je bila načrtovana sicer že okoli leta 1730 (Kovačič, Ljutomer, str. 90), vendar zamisli niso uresničili. Hi- storiat špitalske ustanove podaja poročilo trškega magistrata za t. i. Göthovo topografijo leta 1836, ko špitalske stavbe še ni bilo (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/5a, 12. 9. 1836, fol. 6–7). 85 V zemljiških knjigah trškega magistrata sta temu ustrezno vedno izpuščena (o zemljiških knjigah gl. op. 127, 129–130). 86 StLA, Laa. A., Antiquum VI, Rauchfanganschlag 1640– 1648, MD Nr. 23a, 8. 4. 1641. 87 O tem: Kovačič, Ljutomer, str. 96–99. 88 O štiftnih registrih gl. op. 33; o zemljiških knjigah gl. op. 127, 129–130. Razpredelnica 7: Ljutomerski hišni posestniki po popisu hiš leta 1754 glede na obseg zemljiške posesti brez zemlje do 5 oralov 5–10 oralov več kot 10 oralov Skupaj tržani (brez poklica) 1 6 15 5 27 obrtniki 15 25 8 2 50 uslužbenci 2 2 1 1 6 kajžarji 3 1 0 0 4 21 34 24 8 87 588 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 leta 1725, popravili in povečali leta 1759, stala pa naj bi najbrž severozahodno od cerkve, tam, kjer so leta 1786 zgradili novo šolsko poslopje.89 Župnišče se v štiftnih registrih pojavlja od leta 1774 dalje, a le »pro forma«, brez obveznosti do trga;90 pripis v zemljiški knjigi konec 30. let 19. stoletja zanj izrecno pravi, da ne spada pod magistrat.91 Tako ostane vprašanje, za katero stavbo je leta 1754 šlo pri t. i. trški hiši, kjer je imel stanovanje tr- ški pisar. Zelo kmalu po štetju hiš, le dve ali tri leta pozneje, je prešla v zasebne roke. Kot taka (Markht Hauß) je še navedena v štiftnih registrih za leti 1756 in 1757, pri čemer je iz mlajšega registra razvidno, da jo je medtem prevzel Martin Griendling (aniezo Martin Grindling),92 ki ga na seznamu hiš iz leta 1754 srečamo kot kiparja in gospodarja neke druge hiše. Ob hišnem oštevilčenju leta 1770 je stavba dobila hi- šno št. 21,93 stala pa je na stičišču današnje Ormoške ceste in Starega trga na njegovi vzhodni strani.94 Sredi 18. stoletja so v Ljutomeru poleg župnišča obstajale še tri hiše, ki jih popis hiš leta 1754 ni zajel, ker je šlo za javne stavbe oziroma dominikalno posest trga: rotovž, hiša trškega sluge in trški mlin. Za nji- hov obstoj izvemo iz terezijanskega katastra, ki je za problematiko hišne posesti sicer zelo malo uporaben vir. V ohranjenih fasijah in poročilih ljutomerskega trga so namreč njegovi dohodki zajeti sumarno, brez poimenske specifikacije obdavčencev.95 Enako velja za gradivo gospostva Branek, združenega z gospo- stvom Ljutomer ter dvorcema Babinci in Cven, tedaj v rokah Ane Eleonore grofice Codroipo;96 v gospo- ščinskem urbarju iz leta 1755, sestavnem delu kata- stra, je bil trg voden kot en obvezanec.97 89 Kovačič, Ljutomer, str. 99. 90 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 2, ovoj 2/2, štiftni register 1774–1779, pag. 32. 91 SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter ma- gistratov in trgov, šk. 312, št. 1570, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer [ok. 1840–ok. 1885], pag. 327. 92 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756, pag. 9; ovoj 1/3, štiftni register 1757, pag. 10. – Iz štiftnega registra 1757 je prav tako razvidna selitev trškega pisarja v drugo hišo, in sicer iz pripisa magistratnega uradnika Ivana Koprijana iz leta 1813, da je trški pisar leta 1757 stano- val pri Martinu Postatorju v hiši s (poznejšo) h. št. 27 (prav tam, pag. 8). 93 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 2, ovoj 2/2, štiftni register 1774–1779, pag. 12. – Hišno številko 1 je v štiftnih registrih za leti 1756 in 1757 leta 1813 dopisal magistratni uradnik Ivan Koprijan. 94 Lokacija je razvidna iz franciscejske katastrske mape (stavbna parc. 67) (SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, M 332, k. o. Ljutomer, mapni list III, zapisnik stavbnih parcel, s. d.). 95 StLA, Maria-Theresianischer Kataster, Marburger Kreis, Städte und Märkte, No. 6, Markt Luttenberg. 96 Prav tam, Herrschaften, No. 108, Herrschaft Mallegg, Lut- tenberg, Wagenhof, Zween. 97 Gospoščinski urbar (prav tam, No. 1, s. d.) nima naslova, naša datacija pa temelji na podatku pri trgu (fol. 1), iz katerega je razvidno, da je od leta 1740 minilo 15 let. Subreparticijska tabela, adjustirana leta 1758, pri trgu poleg njegovih skupnih obveznosti navaja še denarne dajatve Jurija Fluherja (za dobre Rotovž in hiša za trškega slugo se v katastru po- javita skupaj s trško hišo na seznamu letnih izdatkov trga iz leta 1749, po katerem je njihovo popravilo znašalo 40 goldinarjev na leto.98 Iz skopega zapisa sicer ni jasno razvidno, ali sta bili trška in slugova hiša ena zgradba ali dve (Rath-Hauß: Marckhts und dieners behausung). Kot smo videli, je v popisu hiš leta 1754 navedena samo t. i. trška hiša, v kateri je te- daj stanoval trški pisar in je kmalu zatem, leta 1756 ali 1757, prešla v zasebno last. V štiftnih registrih v tem času nasprotno ni ne rotovža ne hiše za trške- ga slugo, saj nista imela obveznosti. Za hišo trškega sluge lahko domnevamo, da je bila že tedaj na istem mestu kot pozneje. Ker je stala ob severnem vhodu v trg, na stičišču današnje Razlagove in Prešernove ceste, je ob provizoričnem hišnem oštevilčenju v prvi polovici šestdesetih let dobila hišno številko 1 in jo obdržala tudi po uradnem državnem oštevilčenju leta 1770. Štiftni registri so to hišo vseskozi izpuščali (za- čenjajo se s h. št. 2),99 prav tako kot najstarejša glavna zemljiška knjiga trga Ljutomer iz let 1787–1804.100 Šele iz naslednje zemljiške knjige, nastavljene leta 1804, izvemo, da gre pri št. 1 za »Magistratliches Dienerhauß«, kjer stanuje vsakokratni trški sluga (Markt Diener), in da stavba pripada trgu od nekdaj (von altersher).101 Vsekakor je bila tu že pred provi- zoričnim hišnim oštevilčenjem, ki ga izpričuje štiftni register 1764–1769.102 Ista zemljiška knjiga je zgovoren primer, kolikšna previdnost je potrebna pri vrednotenju formulacije »od nekdaj«. Pri trškem rotovžu (Rathhaus) s h. št. 15, o katerem knjiga pravi, da v njem stanuje vsako- kratni sindik (trški pisar) in da ga deloma uporabljajo za pisarno, namreč najdemo enako navedbo, da je trg lastnik stavbe od nekdaj (der Markt ist von altersher pol hube) in obveznost dveh neimenovanih trških mesarjev, ki sta od gospoščinskih mesarskih klopi plačevala na leto štiri prekajene jezike (prav tam, Subrepartitions Tabela etc., 20. 1. 1758). Za Fluherja je iz prej omenjenega urbarja razvidno, da je poravnaval desetino in davek od kupnopravnih njiv. Med gospoščinskimi akti je sicer tudi nedatiran mlajši izvleček iz trškega štiftnega registra, ki že vsebuje hišne številke, dode- ljene ob vojaški konskripciji leta 1770 (prav tam, Extract etc.). 98 StLA, Maria-Theresianischer Kataster, Marburger Kreis, Städte und Märkte, No. 6, Markt Luttenberg, 18. 7. 1749. 99 Prvi štiftni register s hišnimi številkami je register za obdobje 1764–1769, naslednji za obdobje 1774–1779 pa ima že šte- vilke uradnega državnega oštevilčenja, ki le malo odstopajo od prejšnjega oštevilčenja; oba se začenjata s h. št. 2 (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 2, ovoj 2/1, štiftni register 1764–1769; ovoj 2/2, štiftni register 1774–1779). 100 SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magi- stratov in trgov, šk. 3, glavna zemljiška knjiga 1787–1804. 101 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 311, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer 1804–, pag. 1. 102 Magistratni uradnik Ivan Koprijan je sicer v štiftnem registru iz leta 1757 poznejšo h. št. 1 pripisal hiši Jožefa Milpacherja in navedel, da je bila tu hiša za trškega slugo že veliko prej (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, 1/3, štiftni regi- ster 1757, pag. 3). V drugih štiftnih registrih, začenši z letom 1756, je tej hiši, sosedi hiše za trškega slugo, dodal pravilno h. št. 98 (prav tam, 1/2, štiftni register 1756, pag. 2). 589 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 in desselben besitz),103 toda v resnici je tedaj služi- la kot rotovž šele kakih 35 let. Po štiftnem registru 1764–1769 je bila ta hiša s (poznejšo) h. št. 15 še v lasti »gospe« Helene Postator (Postatterin), davek pa je bil plačan samo do leta 1767.104 V naslednjem davč- nem registru 1774–1779 je na tem mestu že rotovž (Ist das Rathaus), ki ni imel nobenih obveznosti.105 Gre za lokacijo poznejše posojilnice na Glavnem trgu 13, kjer je po Curku stala »prvotna trška magistratna stavba«.106 V resnici je imel Ljutomer pred tem vsaj en starejši rotovž, o katerem za zdaj ne vemo, kje je stal in kaj se je z njim zgodilo. Kot smo videli, je leta 1749 iz- pričan v terezijanskem katastru, medtem ko iz štiftnih registrov od leta 1756 dalje ni razvidno, da bi v tretji četrtini 18. stoletja postal zasebna stavba ali kar koli drugega. Predvidevati je mogoče, da so ga okoli leta 1770, ko so za rotovž namenili Postatorjevo hišo, po- drli. Rotovž, ta ali njegov predhodnik, se v Ljutomeru, kolikor je znano, sicer prvič omenja leta 1664.107 Terezijanski kataster pozna še eno (stanovanjsko) stavbo, mlin, ki ga v popisu hiš leta 1754 ni,108 in 103 SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magi- stratov in trgov, šk. 311, pag. 85. 104 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 2, ovoj 2/1, štiftni register 1764–1769, pag. 18. 105 Prav tam, ovoj 2/2, štiftni register 1774–1779, pag. 10. 106 Curk, Ljutomer, str. 19. 107 Kovačič, Ljutomer, str. 71. 108 Morda so ga v popisu hiš izpustili, ker tedaj ni imel (stal- nih) prebivalcev. Med hišnimi gospodarji sicer najdemo mlinarja Florijana Mariniča, morebitnega zakupnika mlina. V štiftnem registru 1756 njegovega imena ni, je pa naveden Matija Marinič s poznejšo h. št. 6, tj. ob današnji Prešerno- sicer je šlo za dominikalni trški mlin (Mahl Mühl). Glede na navedbo, da stoji na Ščavnici tik ob trgu (gleich bei dem Markht an Stainzbach),109 gre vsekakor za nekdanji župnijski mlin, ki je pogorel v velikem požaru leta 1689 in ga je trg kupil pet let zatem, leta 1694.110 V štiftnih registrih se prvič pojavi šele leta 1774, in sicer s hišno št. 87 (Markt Mühl Hauß) ter brez obveznosti do trga.111 Za drugo polovico 18. stoletja so za spoznavanje ljutomerske hišne posesti najpomembnejši vir ravno trški štiftni registri. Začenjajo se z letom 1756 in končajo 1834, pri čemer v tem časovnem razponu z njimi ni pokritih samo 22 od 79 let.112 Njihova vse- bina je sicer zelo skromna, saj za posamezno posest navajajo zgolj posestnika, njegove denarne obvezno- sti in njihovo poravnavanje.113 Hiš kot takih v njih ni, prav tako ne zemljišč, razen v razdelku o njivskem činžu in ponekod pri kajžarjih ali želarjih, so pa od srede šestdesetih let hišne številke. Omenjeno je vi ulici (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756, pag. 4). 109 StLA, Maria-Theresianischer Kataster, Marburger Kreis, Städte und Märkte, No. 6, Markt Luttenberg, 18. 7. 1749. 110 Kovačič, Ljutomer, str. 48. 111 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 2, ovoj 2/2, štiftni register 1774–1779, pag. 36. 112 Gl. op. 33. 113 »Gospod« Jožef Žižek, ki je v prvem štiftnem registru za leto 1756 naveden kot prvi, je, denimo, plačeval 4 goldinarje davka ter 8 krajcarjev in pol zemljiškega činža; postavka o prispevku za vojsko je, tako kot pri drugih posestnikih, ostala prazna, ob robu pa je pripis, da je obveznosti v celoti poravnal (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756, pag. 1). Trški mlin leta 1903 (Župnijski arhiv Ljutomer, album fotografij Božidarja Kryla). 590 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 kako pogorišče, tu in tam naletimo na lastniško spre- membo in navedbo, kaj je bilo predmet prodaje (na primer njiva).114 Neprecenljiva uporabna vrednost štiftnih regi- strov je ta, da je po njih mogoče zelo kontinuirano spremljati hišne posestnike. Pri tem je velika pred- nost za preučevanje hišne posesti in njenih lastnikov dejstvo, da so registri sledili fizičnemu zaporedju do- mov. Vrstni red popisovanja se je v registrih od leta 1756 do 1761 začenjal na začetku današnje Jureševe ulice ( Jureša Cirila ulica) nasproti cerkvi, se nadalje- val po južni strani Prešernove ulice, nato pa tekel po njeni severni strani do Glavnega trga in naprej proti vzhodu. V štiftnem registru 1764–1769 so ga spre- menili le toliko, da je imel zdaj izhodišče pri hiši tr- škega sluge (ob vstopu v današnjo Prešernovo ulico), nato pa je sledil dotedanjemu zaporedju. Novost, ki jo prinaša omenjeni register, so zaporedne številke od 2 do 93 (št. 1 je pripadala hiši trškega sluge, ki je kot neobdavčene v registrih ni). Zapis »Haus No. 2« pri prvi115 razkriva, za kakšno vrsto oštevilčenja gre – za hišne številke. V tem pogledu je Ljutomer posebnost, saj so tu uvedli hišno oštevilčenje šest do osem let prej, preden so ga v avstrijskih dednih deželah vpelja- li po enotnih kriterijih.116 Ljutomerske hiše so prve številke prejkone dobile tudi v fizični obliki, izpisa- ne nad vhodnimi vrati. Oštevilčenje, ki ga srečamo v štiftnem registru 1764–1769, je z majhnimi odsto- panji enako uradnemu hišnemu oštevilčenju iz leta 1770,117 kot ga pozna naslednji register 1774–1779. Povsem se ujemata do h. št. 25, nato pa beležimo raz- hajanja za nekaj številk – od ene do največ deset in na koncu spet samo za dve (vmes se pri h. št. 65 in 66 na kratko povsem ujameta) –, odvisno predvsem od tega, kako sta vključevala raztresene domove. Tako prvo kot drugo hišno oštevilčenje sta se v osnovi na- slonili na zaporedje hiš v starejših štiftnih registrih, kar olajšuje sledljivost. Štiftni registri od leta 1764 dalje so vsi vodeni po hišnih številkah, enako kot leta 1787 uvedena zemljiška knjiga. Še več, ker v Ljuto- meru hiš v zgodnjem 19. stoletju za razliko od šte- vilnih drugih naselij niso preštevilčili, nespremenjene hišne številke najdemo tudi v franciscejskem katastru leta 1824, ki prvi od treh katastrov iz obravnavane dobe vsebuje talni načrt,118 prav na podlagi tega pa je lokacije mogoče identificirati na terenu. 114 Leta 1757 so denimo pri »gospe Flasser« zapisali, da bo ta hiša (dises Hauß) naslednje leto plačevala manj, ker je lastnica nekemu negovskemu viničarju od hiše odprodala njivo (prav tam, ovoj 1/3, štiftni register 1757, pag. 9). 115 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 2, ovoj 2/1, štiftni register 1764–1769, pag. 5. 116 Prim. Studen, Oštevilčenje hiš, str. 439–445. 117 Iz krstne in mrliške matice je razvidno, da so v Ljutomeru hi- šno oštevilčenje uvedli sredi avgusta 1770 (NŠAM, Matične knjige, Ljutomer, krstna matična knjiga 1763–1791, pag. 119; mrliška matična knjiga 1750–1773, s. p.). 118 SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, M 332, k. o. Ljutomer, katastrska mapa (1824), zapisnik stavbnih parcel, s. d. V znatno pomoč pri identifikaciji posestnih enot v štiftnih registrih iz let 1756–1761 so hišne števil- ke, ki jih je v nekaterih leta 1813 dopisal magistra- tni uradnik Ivan Koprijan.119 V registru za leto 1757 je za povrh pustil nekaj dragocenih notic v zvezi s historiatom posameznih hiš, s čimer je izpričal za- vestno skrb za ohranjanje zgodovinskega spomina. Poleg tega je primerjava štiftnega registra iz leta 1756 in prvega ohranjenega registra iz let 1659–1711 pokazala, da je zaporedje popisovanja posestnih enot medtem ostalo nespremenjeno oziroma da je šlo kvečjemu za majhna odstopanja. Tako je posamezni posestni enoti (hiši) potencialno mogoče slediti v preteklost do leta 1659. V štiftnih registrih so zelo dolgo vodili poseben razdelek za kajžarje ali želarje, pri čemer niso vedno razlikovali med trškimi in onimi na Kamenščaku. Kot rečeno, prvo delitev na ene in druge srečamo na seznamu 16 kajžarjev ali želarjev iz leta 1711, ko so trški (11) številčno še občutno prevladovali.120 Sredi 18. stoletja jih je bilo že več kot pol manj, kar gre pri- pisati bodisi izginotju bodisi prevedbi kajžne posesti v tržansko. Pri obravnavi štiftnega registra 1659–1711 smo videli, da so se takšne prevedbe dogajale v obeh smereh. V registru za leto 1756 in še posebej natanč- no v naslednjem za leto 1757 je omenjeni magistra- tni uradnik Koprijan pol stoletja pozneje (1813) v trgu identificiral le še pet kajžarjev od skupno po- pisanih 23 oziroma 25.121 Število trgu podsodnih kajžarjev na Kamenščaku se je tako od začetka 18. stoletja početverilo (s 5 leta 1711 na 18 oziroma 20 v letih 1756 in 1757), število trških pa prepolovilo (z 11 na 5). Trije mlajši štiftni registri iz let 1774–1779, 1779 in 1781, ki edini razlikujejo med kajžarji v trgu (Keÿschler In Markht) in na Kamenščaku (Keÿßchler am Stainberg), prikazujejo v trgu enako številčno sta- nje kajžarjev (5), medtem ko se je število kamenščan- skih zmanjšalo na 12. Kot pričajo hišne številke, so domovi trških kajžarjev (želarjev) stali raztreseno, vsi pa na obrobju trške naselbine: prvi levo od vpadnice iz Ormoža (Hausgasa), tik pred njenim vstopom v trg (h. št. 38), trije nad Starim trgom, južno od njega (h. št. 49, 51 in 53), in zadnji zahodno od župnijske cerkve (h. št. 81).122 Od štiftnega registra 1786–1795 dalje so bili trški kajžarji vključeni med tržanske po- 119 Koprijan se je podpisal na koncu vsakega štiftnega registra, hišne številke pa dodal v registrih za leta 1756, 1757, 1759 in 1760 (gl. pregled štiftnih registrov v op. 33). 120 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, štiftni register 1659–1711, pag. 187. 121 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756, pag. 36–41; ovoj 1/3, štiftni register 1757, pag. 34–38. Najboljšo referenco ponuja register za leto 1757, v ka- terem je poleg dodanih hišnih številk tudi nekaj podatkov o lastnikih iz vmesnega časa ter pripisano, do kod sežejo trški kajžarji in kje se začenjajo kamenščanski (pag. 34–35). 122 SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, M 332, k. o. Ljutomer, mapni list III, zapisnik stavbnih parcel, s. d. 591 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 sestnike, pri čemer je pri vsakem za imenom navede- no kajžar (Keischler).123 Kot pričajo štiftni registri, se število ljutomerskih hiš do konca 18. stoletja še ni povzpelo do sto. V re- gistru 1796–1805 je hišnih številk sicer natanko 100, a imata dva lastnika po dve sosednji hišni številki (65 in 66 ter 82 in 83), ki sta se, kot bomo videli, medtem že združili v eno, št. 97 pa je bila pogorišče. Številke od 101 do 116 se ne nanašajo na hišno posest, ampak na njivsko (An Aker Zünß).124 Medtem sta se štiftnim registrom v osemdesetih letih 18. stoletja pridružili dve novi vrsti virov: jože- finski kataster in zemljiška knjiga. Jožefinski kata- ster, ki je nastal med letoma 1785 in 1789 kot prvi kataster, sestavljen na osnovi meritev zemljišč in na teritorialni podlagi, ne po posameznih gospostvih, je ostal v veljavi le nekaj mesecev do začetka leta 1790, ko so ponovno vpeljali terezijanskega.125 Žal se za davčno občino Ljutomer ni ohranil niti fragmentar- no, tako kot tudi ne za več drugih občin v nabornem okraju Branek.126 Zemljiško knjigo je trški magistrat Ljutomer začel voditi v skladu z zahtevami države po uvedbi tega pravnega instrumenta pri zemljiških gospostvih, mestih in trgih. Prva glavna knjiga je bila sicer na- stavljena po požaru 1777, a se je vpisovanje dejansko začelo šele leta 1787.127 Njena praktična stran je ta, da se zemljiškoknjižni vložki, tako kot štiftni registri, ravnajo po zaporedju hišnih številk. Vodenje zemlji- ške knjige je nato ostalo v pristojnosti trškega ma- gistrata do pravosodnih reform po zemljiški odvezi. Dotlej so nastale tri glavne zemljiške knjige, prva za obdobje 1787–1804,128 drugo so vodili od leta 1804 do konca tridesetih let129 in tretjo odtlej dalje, od leta 123 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 2, ovoj 2/5, štiftni register 1786–1795. Gl. pregled štiftnih registrov v op. 33. 124 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 4, štiftni register 1796–1805. 125 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 324–327. 126 Prim. StLA, Josefinischer Kataster, Findbuch; SI AS 1010, Jožefinski kataster za Štajersko, popis. 127 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 3, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer 1787–1804. – Na naslovnici prve glavne knjige je navedeno, da je prejšnja zgorela v požaru 4. maja »letošnjega leta 1777«. Letnica je bila nato popravljena na 1787, ko se je vodenje knjige dejansko začelo. To potrjuje- jo datumi pridobitev posesti, navedeni pri vsakem začetnem posestniku; najpoznejši datum je 26. maj 1786 (pag. 69). Na naslovnici so nato pripisali še končno letnico: »bis 1804«. 128 Gl. prejšnjo opombo. 129 SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter ma- gistratov in trgov, šk. 311, št. 1571, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer [1804–]. – Naslov knjige je zabrisan. O tem, da so jo začeli voditi leta 1804, pričajo najpoznej- ši datumi pridobitve posesti, navedeni pri prvih posestnikih (najmlajši 28. maja 1804, pag. 377), in najzgodnejši pripisi (kronološko prvi 24. aprila 1804, pag. 653). Spremembe la- stništva so v tej knjigi v glavnem prenehali vpisovati okoli leta 1840, potem ko je nastala nova glavna knjiga, a posamezne vpise najdemo še tja do šestdesetih let 19. stoletja (pag. 132), ko je knjigo že vodilo okrajno sodišče; vpisi iz štiridesetih let so pogosti zlasti pri bremenih. 1850 ne več pri ukinjenem trškem magistratu, am- pak pri novoustanovljenem ljutomerskem okrajnem sodišču.130 V osemdesetih letih 19. stoletja jo je za- menjala nova zemljiška knjiga, ki ni več vodena glede na pripadnost zemljišč nekdanjim zemljiškim gospo- stvom, temveč po teritorialnem načelu, po katastr- skih občinah.131 V Ljutomeru je tako mogoče od leta 1787 konti- nuirano slediti lastniškim spremembam ter vredno- stim in bremenom vseh nepremičnin, ki so spadale pod trško jurisdikcijo, kar pri hišni posesti pomeni vseh hiš razen župnišča in šole. Izpovedna vrednost vsake od treh glavnih zemljiških knjig trškega magi- strata je nekoliko drugačna. Zemljiškoknjižni vložki pri vseh treh beležijo lastniške spremembe in breme- na, medtem ko je opredelitev zemljišč različno in- tenzivna. Prva glavna knjiga, za obdobje 1787–1804, pri vsakem vložku oziroma posestniku navaja lego in vrednost posameznih zemljišč (povzeto iz dokumen- ta o pridobitvi posesti), za njive tudi velikost v plugih (oralih),132 pri hišah pa poleg vrednosti le podatek, ali gre za (kupnopravno) hišo (kaufrechte behausung), kajžo (Keischen) ali pogorišče (Brandstatt). Zgovor- nejša je naslednja knjiga, nastavljena leta 1804, ki ima že tiskane obrazce in poleg hišnih številk urbarske. Ne samo da našteva posamezne stanovanjske in go- spodarske zgradbe, ampak navaja tudi, iz kakšnega materiala so grajene (zidane ali lesene), za slabo po- lovico še gradbeno stanje (dobro, srednje in slabo), za zemljišča pa lego (na primer pod Kamenščakom, na Gornjih Tratah) in natančno izmero v oralih. Vre- dnost posameznikovih nepremičnin je zajeta v sku- pni vsoti, povzeti po dokumentu o pridobitvi posesti (kupoprodajna pogodba, zapuščinski inventar idr.). Tretja glavna knjiga, ki so jo začeli voditi konec 30. let, je po vsebini podobna drugi. Kar zadeva stavbe, je še doslednejša pri navajanju gradbenega stanja, nima pa tako natančnega in enotnega pregleda zemljišč. Ker je nastala dobro desetletje po franciscejskem katastru (1824) in velikem požaru (1827),133 bo pri- hodnjim raziskovalcem lahko služila za preučevanje sprememb, ki jih je prinesla popožarna obnova, zlasti za ugotavljanje, katere lesene objekte so nadomestili zidani. Prvi vir, ki prikazuje stavbno podobo trga Ljuto- mer kot takšno, je torej glavna zemljiška knjiga iz leta 130 SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter ma- gistratov in trgov, šk. 312, št. 1570, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer [ok. 1840–ok. 1885]. Pri trški hiši za trškega slugo s h. št. 1 (Magistratliches Dienerhaus) je, denimo, prvi pripis iz leta 1838 (pag. 1). 131 V tretji, zadnji glavni knjigi ljutomerskega trškega magistra- ta je pri vsakem zemljiškoknjižnem vložku navedeno, katero številko vložka je v osemdesetih letih dobil v novouvedeni zemljiški knjigi katastrske občine Ljutomer. Zadnje dejanje zemljiškoknjižnega urada magistrata Ljutomer je bila potr- ditev trškega sindika z dne 27. aprila 1850 na koncu druge in tretje glavne knjige. 132 Gl. op. 74. 133 O požaru: Kovačič, Ljutomer, str. 183. trga takšnega podatka ni, pri št. 101, ki je bila še zahodneje, že zunaj trga, pa je lokacija opredeljena kot: v okolici in župniji Ljutomer (in der Gegend und Pfarr Lutenberg). Lega v trgu je nato spet navedena pri št. 103 in pri naknadno vpisani št. 104. 592 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 1804. Kot rečeno, je v njej novost navajanje gradbe- nega materiala – podatek, ki ga pogrešamo le izje- moma – in gradbenega stanja. Vrednost nepremičnin posameznega posestnika pozna že njena predhodni- ca (1787–1804), pri čemer v nobeni od treh glavnih knjig ne temelji na sočasni in enotni cenitvi, ampak je povzeta po dokumentu, na podlagi katerega je bilo lastništvo vpisano v zemljiško knjigo. Ti dokumenti niso bili samo zvrstno različni in iz zelo različnih let, ampak so se v njih navedene vrednosti nanašale na vsa posestnikova zemljišča, ne le na stavbe ali ohišni- co. Samo za primer povejmo, da je bila kupnoprav- na hiša Franca Kavčiča (h. št. 48) s sodarsko obrtno pravico (jusom) in približno sedmimi orali zemljišč vpisana na podlagi pogodbe iz leta 1794 z vrednostjo 1332 goldinarjev, leta 1805 pa jo je lastnik prodal za nič manj kot 7000 goldinarjev. Sporočene vrednosti nepremičnin lahko tako služijo kvečjemu za orien- 134 SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magi- stratov in trgov, šk. 311, št. 1571, glavna zemljiška knjiga ma- gistrata Ljutomer [1804–]. – Pri vsakem zemljiškoknjižnem vložku do št. 98 je tudi navedba, da nepremičnina leži v trgu in župniji Ljutomer. Pri št. 99 na skrajnem zahodnem robu tacijo, zato jih ne bomo analizirali in primerjali med seboj. Veliko uporabnejši in zanesljivejši so podatki o gradbenem materialu in stanju ter o obrtni pravici, vezani na hišo, saj so jih vpisali sočasno, ob nastan- ku knjige leta 1804, in skoraj brez dvoma na podlagi enotnih kriterijev. Posestne enote so praviloma poimenovane kup- nopravne meščanske hiše (kaufrechtmessige bürgerli- che Behausung) – štirikrat manjka pridevnik kupno- pravna in enkrat tržanska –, štiri pa kajže (Keusche) (št. 32, 53, 99 in 103). Pri tem je zanimivo, da je samo ena kajža (št. 53) spadala med tistih pet, ki so jih v štiftnih registrih do osemdesetih let 18. stoletja vodili v posebnem razdelku za kajžarje. Ostale so medtem pridobile status tržanske hiše, ena tržanska je zdrsni- la med kajžarske, medtem ko sta kajži z najvišjima hišnima številkama nastali na novo. Razpredelnica 8: Opisi hišne posesti po zemljiški knjigi leta 1804134 H. št. Lastnik Opis hiše (Behausung) Vrednost v goldinarjih 1 magistratna hiša za slugo (Magistratliches Dienerhaus) pripada trgu, v njej živi vsakokratni trški sluga (Markht Diener), trg jo poseduje od nekdaj (von altersher) [gradbeni material ni naveden] 200 2 Štefan GROSKOPF (Stephann Großkopf ) kupnopravna tržanska hiša (kaufrechtmessige burgerl: Behausung): povsem lesena stanovanjska stavba (Wohngebäude), skedenj (Scheuer) in hlev (Stallung), v dobrem gradbenem stanju (in einem gutbäulichen Stande) 635 3 Matija LUKNER (Mathias Luckner) kupnopravna hiša s sodarskim jusom (samt eines Vaßbinders Gerechtsamme): zidana stanovanjska stavba, skedenj in hlev 1032 4 Matija SAGAJ (Mathias Sagaÿ) kupnopravna tržanska hiša: stanovanjska stavba, skedenj in hlev iz lesa, zdaj v dobrem stanju 190 5 Ivan Jurij PONGRAŠIC ( Johann Georg Pongraschiz) [PONGRAČIČ] kupnopravna tržanska hiša z jermenarskim jusom (samt eines Riemers Gerechtsame): stanovanjska hiša in hlev [material ni naveden] 300 6 Peter VEBER / WEBER (Peter Weber) kupnopravna tržanska hiša s čižmarskim jusom (samt realen Tschichmemacher Gerechtsame): zidana stanovanjska stavba in lesen hlev, postavljen(o) povsem na novo 132 7 Ivan ZEMLIČKA ( Johann Semlitsckha) tržanska hiša z lončarskim jusom (samt realen Hafnersgerechtsame): lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj, zidana (lončarska) peč (samt einen gemauerten Brennoffen) 666 8 Valentin KAVČIČ in žena Magdalena (Vallentin Kautschitsch und Magdalena seine Ehegattin) tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba in lesen hlev --- 9 Lovrenc ŠOŠTERIČ (Lorenz Schosteritsch) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba in lesen hlev 660 10 Jurij HRASTOVEC (Georg Hrastoiuez) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena hlev in skedenj 2020 11 Andrej GABERC (Andree Gaberz) kupnopravna tržanska hiša: povsem leseni stanovanjska hiša (Wohnhauß), hlev in skedenj, v rušljivem stanju (in einem baufälligen Stand) 310 593 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 12 Andrej MIHELIČ (Andreas Michelitsch) kupnopravna tržanska hiša s trgovskim jusom (samt realen Handlungsgerechtsame): zidana hiša, hlev in skedenj, vse v dobrem gradbenem stanju 7000 13 Ivan TURK ( Johann Turkh) kupnopravna tržanska hiša: zidana hiša, hlev in skedenj, v dobrem gradbenem stanju 2000 14 Neža FRELIH / FRÖLICH (Agnes Fröliechin) kupnopravna tržanska hiša z mizarskim jusom (samt realen Tischlersgerechtsame): lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, v srednjem gradbenem stanju (in einen mittelmäßig bäulichen Standt) 607 15 rotovž (Rathhauß) pripada trgu, v njem stanuje vsakokratni sindik (Syndiker), deloma pa se ga uporablja za pisarno (Kanzley), povsem zidan in v dobrem gradbenem stanju, trg ga poseduje od nekdaj (von altersher) 1000 16 Jožef MIHELIČ ( Joseph Michelitsch) kupnopravna tržanska hiša s trgovskim jusom (samt realen Handlungsgerechtsame): zidana stanovanjska stavba, hlev in skedenj, vse v dobrem gradbenem stanju 4300 17 Eva NEUBAUER (Eva Neübauerin) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 2000 18 Franc BABNIK (Franz Wabnigg) kupnopravna tržanska hiša z vrvarskim jusom (samt realen Sailers Gerechtsamme): dobro zidana hiša, lesena skedenj in hlev 1800 19 Tomaž KOHAUT (Thomas Kohaut) kupnopravna tržanska hiša z ranocelniškim jusom (samt realen Chyrurgischen Gerechtsame): dobro zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 3000 20 Jožef ŽIBRAT ( Joseph Schiebrath) kupnopravna tržanska hiša z barvarskim jusom (samt realen Färbers Gerechtsame): dobro zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 1804 21 Jožef JAGROVIČ ( Joseph Jagrouitsch) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 801 22 Martin SLANČ (Martin Slantsch) kupnopravna tržanska hiša z mesarskim jusom (samt realen Fleischers Gerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, zdaj v dobrem gradbenem stanju 1968 23 Andrej PRASL (Andre Praßl) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, zdaj v dobrem gradbenem stanju 1158 24 Matija KRALJ (Mathias Karl (sic!)) kupnopravno pogorišče (eine kaufrechtmessige Brandstadt) 100 25 Andrej HUBER (Andree Huber) kupnopravna tržanska hiša: zidana hiša, lesena skedenj in hlev, zdaj v dobrem gradbenem stanju 1050 26 Mihael KNOC / KNOTZ in žena Uršula (Michael Knotz und Ursula dessen Ehewirthin) kupnopravna tržanska hiša s kolarskim jusom (samt eines Wagners Gerechtsame): zidana hiša, skedenj in hlev 4032 27 Jožefa pl. STREMIZBERG ( Josepha v. Stremmizberg) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, zdaj vse v dobrem gradbenem stanju 2060 28 Franc OŠIŠEK (Franz Oschischek) kupnopravna tržanska hiša s čevljarskim jusom (samt realen Schuster Gerechtsame): dobro zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 1532 29 Lovrenc VOGRIN in žena Uršula (Lorenz Vogrin und Ursula dessen Ehegattin) kupnopravna tržanska hiša z lončarskim jusom (samt Hafners Gerechtsame): zidani stanovanjska stavba in (lončarska) peč, lesena skedenj in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 1030 30 Marija PLAVEC (Maria Plauetzin) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj 600 31 Marija PUHER (Maria Pucherin) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena hlev in skedenj, zdaj v srednjem gradbenem stanju 340 32 Marija RIC / RITZ (Maria Ritzin) kupnopravna lesena kajža (Keusche) 160 33 Ivan GROSKOPF ( Johann Großkopf ) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj 404 34 Marija STRELEC (Maria Strellezin) tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj 440 35 Matija KRALJ (Mathias Kral) tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj, vse v dobrem gradbenem stanju 705 594 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 36 Jakob TOPLAK ( Jakob Toplak) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 250 37 Matija PINTERIČ (Mathias Pinteritsch) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, zdaj v slabem stanju (dermahlen in einem schlechten Stande) 600 38 Štefan ČEH (Stephann Tschech) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, v dobrem gradbenem stanju 200 39 Tomaž ČUJEŠ (Thomas Tschuiesch) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 404 40 Tomaž ČREŠNOVEC (Thomas Tschreschnouetz) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, v dobrem gradbenem stanju 250 41 Lovrenc BORIČ (Lorenz Woritsch) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 790 42 Mihael SIRC (Michael Sirz) kupnopravna tržanska hiša s podkovaškim jusom (samt realen Hufschmiedgerechtsame): lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, zidana kovačija (aus einer gemauerten Schmitten) 1085 43 Matija SAGAJ (Mathias Sagaÿ) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 450 44 Uršula SAGAJ (Ursula Sagaÿin) kupnopravna tržanska hiša s kramarskim jusom (samt Kramersgerechtsame): zidana stanovanjska stavba in lesen hlev 700 45 Jakob GLATNIK ( Jakob Glatnigg) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 340 46 Anton GASMAN (Anton Gaßmann) kupnopravna tržanska hiša z zidarskim jusom (samt realen Maurergerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 800 47 Ivan MAVRIČ ( Johann Mauritsch) kupnopravna tržanska hiša z mizarskim jusom (samt einem Tischlers Gerechtsame): lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 624 48 Franc KAVČIČ (Franz Kautschitsch) kupnopravna tržanska hiša s sodarskim jusom (samt realen Faßbinders Gerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 1332 49 Jurij ČEH (Georg Tschech) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj 130 50 Anton KRAJNC (Anton Krainz) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 820 51 Jernej STRELEC (Bartholome Strellez) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 123 52 Jožef KELEMINA ( Joseph Kellemina) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 170 53 Elizabeta FURLAN (Elisabeth Fourlanin) kupnopravna kajža (kaufrechtmessige Keusche): lesena skedenj in hlev 100 54 Helena ŽAJDELA (Hellena Schaidelin) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj 1000 55 Ivan ČOPER ( Johann Tschopper) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 400 56 Jožef MURAT ( Joseph Murath) [MURATA] kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 800 57 Jožef POLAK ( Joseph Pollak) kupnopravna tržanska hiša s sodarskim jusom (samt realen Faßbinders Gerechtsame): zidana stanovanjska stavba, leseni delavnica (Werkstadt), hlev in skedenj, vse v dobrem gradbenem stanju 1342 58 Marija KLAR (Maria Klarin) kupnopravna tržanska hiša z usnjarskim jusom (samt realen Lederers Gerechtsame): zidana stanovanjska stavba z delavnico, lesena hlev in skedenj 1872 59 Katarina JAGROVIČ (Katharina Jagrouitschin) kupnopravna tržanska hiša z zidarskim jusom (samt realen Maurergerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 532 60 Pavel LUKNER (Paul Lukner) kupnopravna tržanska hiša s sodarskim jusom (samt realen Faßbinders Gerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena hlev in skedenj, zdaj vse v dobrem gradbenem stanju 1132 595 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 61 Matija MURAT (Mathias Murath) [MURATA] kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, zdaj vse v srednjem gradbenem stanju 920 62 Marija ERJAVEC (Maria Eriauezin) kupnopravna tržanska hiša z usnjarskim jusom (samt Lederers Gerechtsame): zidana stanovanjska stavba z delavnico, lesena skedenj in hlev, zdaj vse v srednjem gradbenem stanju 1150 63 Mihael HUBER (Michael Huber) kupnopravna tržanska hiša z mizarskim jusom (samt realen Tischlers Gerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, vse v srednjem gradbenem stanju 469 64 Mihael RIC / RITZ (Michael Ritz) kupnopravna tržanska hiša s pekarskim jusom (samt realen Bäkergerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, zdaj vse v srednjem gradbenem stanju 1300 65 in 66 Anton VOLKMER (Anton Vollkmer) kupnopravna tržanska hiša s čevljarskim jusom (samt realen Schustergerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena hlev in skedenj, vse v srednjem gradbenem stanju 942 67 Leopold RAKOVEC (Leopold Rakouez) kupnopravna tržanska hiša z usnjarskim jusom (samt Ledrersgerechtsame): zidana hiša (Hauß) in delavnica, lesena skedenj in hlev, zdaj vse v dobrem gradbenem stanju 1635 68 Elizabeta FURLAN (Elisabeth Fourlanin) tržanska hiša z železninarskim jusom (samt einer Eisengeschmeid- lersgerechtsame), potrjenim s strani notranjeavstrijskega gubernija 13. aprila 1778: zidana hiša in lesen hlev, lesen skedenj pa je na t. i. travnatem vrtu (in dem sogenanten Graßgarten) 2050 69 Franc KURNIK (Franz Kurnigg) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 3100 70 Jakob KOPRIJAN in žena Elizabeta ( Jakob Koprian und Elisabeth dessen Gattin) kupnopravna tržanska hiša s sedlarskim jusom (samt realen Satlersgerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, zdaj v srednjem gradbenem stanju 880 71 Martin ŠLAJNC (Martin Schleintz) kupnopravna tržanska hiša s klobučarskim jusom (samt realen Hutmachergerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 2000 72 Jožef LANČIČ ( Joseph Lantschitsch) kupnopravna tržanska hiša s čevljarskim jusom (samt realen Schustergerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 1030 73 Jurij GABERC (Georg Gaberz) kupnopravna tržanska hiša s čižmarskim jusom (samt realen Tschischmachergerechtsame): lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, vse v srednjem gradbenem stanju --- 74 Ana ŠRAJNER / SCHREINER (Anna Schreinerin) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 640 75 Ana ŠKARDEL / SKARDEL(Anna Skardellin) kupnopravna tržanska hiša: dobro zidana hiša 800 76 Marija RIC / RITZ(Maria Ritzin) kupnopravna tržanska hiša: dobro zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 800 77 [župnišče] 78 Martin RÖK (Martin Rök) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 540 79 Matija LORGER (Mathias Lorger) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 260 80 Matija ŠTUHEC (Mathias Stuhetz) kupnopravna tržanska hiša z lončarskim jusom (samt realen Hafnergerechtsame): dobro zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 1932 81 Vencelj DÖRNER (Wenzel Dörner) kupnopravna tržanska hiša s krojaškim jusom (samt realen Schneidergerechtsame): lesena stanovanjska stavba in hlev 330 82 in 83 Ivan MAJERHOFER / MEIERHOFER ( Johann Mayrhofer) kupnopravna tržanska hiša s čižmarskim jusom (samt realen Tschichmachergerechtsame): zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev 1100 84 Uršula BELEC (Ursula Wellez) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 345 596 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 Leta 1804 je bila najvišja hišna številka v trgu 103 (št. 104 se je pridružila pozneje), vendar število ob- stoječih hiš ni presegalo 100. Pri dveh številkah (št. 24 in 97) je namreč vpisano pogorišče (tretjega ne- znanokje v trgu je imel lastnik hiše št. 12), dvakrat pa je ena hiša vključevala dve hišni številki (65 in 66 ter 82 in 83). Kot kaže, pri zadnjih dveh že ob dodelitvi hišnih številk (1770) ni šlo za dve hiši v rokah istega lastnika, ampak za eno, druga pa je bila pustota, pred- videna za pozidavo.135 Ker pogrešamo tudi h. št. 102, 135 V štiftnem registru za leto 1756 je Ivan Koprijan številki 65 in 66 pozneje (1813) pripisal Antonu Volkmajerju, številki 82 in 83 pa Simonu Gabercu (SI PAM 0004, Magistrat Ljuto- mer, šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756, pag. 24 in 30). Toda po štetju hiš iz leta 1754 sta imela vsak le po eno hišo (gl. razpredelnico 4). Ista dva sta bila lastnika tudi po štiftnem 85 Ana LETENIK (Anna Lettenigin) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, zdaj vse v dobrem gradbenem stanju --- 86 Dominik MURSA (Dominik Murßa) kupnopravna tržanska hiša: hiša (Hauß), hlev in skedenj [material ni naveden] 240 87 trški mlin (Magistratliches Mühlhauß) v njem stanuje vsakokratni tretjinski mlinar (Drittlmühler), v dobrem gradbenem stanju, trg ga poseduje od nekdaj [material ni naveden] 300 88 Andrej KOROŠA (Andree Koroscha) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj, zdaj vse v dobrem gradbenem stanju 304 89 Franc EDELSBRUNER (Franz Edelsbruner) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba,v njem stanuje vsakokratni tretjinski mlinarhlev in skedenj, zdaj vse v dobrem gradbenem stanju 1750 90 Andrej GABERC in žena Elizabeta (Andree Gaberz und Elisabeth dessen Eheweib) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev, zdaj v slabem stanju 812 91 Jožef JURŠIČ ( Joseph Jurschitsch) kupnopravna tržanska hiša z nakitarskim jusom (samt realen Geschmeidlersgerechtsame): zidana hiša, lesen skedenj in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 1775 92 Matija ŽNIDERIČ (Mathias Schnideritsch) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba in hlev, lesen skedenj, ki stoji na t. i. travniku (Wiese) pri trgu, vse v dobrem gradbenem stanju 3640 93 Andrej HERNJA (Andree Hernia) kupnopravna tržanska hiša: zidana stanovanjska stavba, lesena skedenj in hlev, vse v dobrem gradbenem stanju 1150 94 Ivan JURŠIČ ( Johann Jurschitsch) kupnopravna tržanska hiša s krznarskim jusom (samt realen Kürschnergerechtsame): lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj 320 95 Jožef SMODIŠ ( Joseph Smodisch) kupnopravna tržanska hiša: lesena stanovanjska stavba, hlev in skedenj, vse v dobrem gradbenem stanju 1085 96 Martin STEIDL (Martin Steidl) kupnopravna tržanska hiša s kramarskim jusom (samt einen Krammersgerechtsame): lesena stanovanjska stavba, skedenj in hlev 362 97 Matija ŽNIDERIČ (Mathias Schnideritsch) pogorišče (eine Brandstadt) 110 98 Jožef BRUMEN( Joseph Wrumen) kupnopravna tržanska hiša s kovaškim jusom (samt realen Schmiedgerechtsame): zidana stanovanjska stavba in delavnica, lesena hlev in skedenj 1458 99 Jakob KOPRIJAN ( Jakob Koprian) kajža, v celoti lesena in v dobrem gradbenem stanju 100 100 [šola] 101 Anton SCHLEIFER (Anton Schleifer) hiša v okolici in župniji Ljutomer (in der Gegend und Pfarr Lutenberg): stanovanjska hiša in hlev [material ni naveden], v srednjem gradbenem stanju 100 103 Marija DELMAN (Maria Dellmanin) kajža v trgu, povsem zidana, hlev lesen, vse v dobrem gradbenem stanju 220 12 Andrej MIHALIČ (Andreas Michalitsch) nepozidano pogorišče (eine unerbaute brandstadt) v trgu 695 104 Ludvik FEDA (Ludwig Feda) [poznejši vpis]: lesena hiša v trgu (eine alda im Markt aus Holz erbaute Behausung) s ključavničarskim jusom (samt dartzu gehörigen Realen Schlosser Gerechtsame) z delavnico; nepremičnino mu je v last prepustil magistrat. 150 597 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 je skupno število domov znašalo 98, in to vključno z župniščem (št. 77) in šolo (št. 100), ki sta v zemljiški knjigi izpuščena, saj nista bila podsodna trškemu ma- gistratu, ampak domači župniji. Zemljiška knjiga pri vsaki posestni enoti oziroma zemljiškoknjižnem vložku zelo dosledno navaja po- slopja in gradbeni material, iz katerega so bila zgraje- na. Od skupno 96 magistratu podsodnih stanovanj- skih hiš je kot zidana označenih 50 ali nekaj več kot polovica (52,1 %) – med njimi ena od štirih kajž (št. 103) –, kot lesena 40 (41,7 %), pri šestih pa tak po- datek manjka. 50 zidanim stanovanjskim stavbam je treba v resnici prišteti tri ali štiri. Od šestih hiš, za katere ni podatka, ali so bile zidane ali lesene, je bil nedvomno zidan trški mlin (št. 87) in prejkone tudi hiša št. 5 na današnji Prešernovi ulici, ki jo kot zida- no prikazuje franciscejska katastrska mapa dvajset let pozneje (1824). Preostale štiri hiše so na njej vrisane kot lesene: hiša trškega sluge (št. 1), hiša na južnem obrobju trga (kajža s h. št. 53) ter dve hiši na zaho- registru 1774–1779, ki že navaja malo prej dodeljene hišne številke (prav tam, šk. 2, ovoj 2/2, štiftni register 1774–1779, pag. 28 in 34), medtem ko ima Volkmajer v štiftnem registru 1764–69 provizorični št. 65 in 66 (prav tam, ovoj 2/1, štiftni register 1764–1769, pag. 63), Gaberc pa samo št. 74 (pag. 75). Ko sta bila leta 1777 oba lastnika prizadeta v požaru, je Volk- majer naveden s h. št. 65 in 66, a je šlo le za eno hišo, Gaberc pa s št. 83, ki se je prav tako nanašala na eno hišo (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 80, ovoj, 80/2.1, s. d., pag. 12 in 16). V štiftnem registru 1779 imata oba po dve številki (prav tam, šk. 2, ovoj 2/3, štiftni register 1779, pag. 140 in 146). dnem robu (št. 86 in 101). Zidano je bilo seveda žup- nišče (št. 77) in skoraj gotovo tudi šola ob cerkvi (št. 100).136 Zidane stanovanjske stavbe so povečini stale ob Glavnem in Starem trgu, tako kot ob nastanku franciscejskega katastra. Skoraj sleherna ljutomerska hiša je imela dve gospodarski poslopji, in sicer lesen hlev in skedenj, oba lesena. Na zidana gospodarska poslopja naletimo le izjemoma. Tako je bila pri hiši št. 42 zidana kovačija, ne pa tudi hiša, pri dveh hišah, eni leseni (št. 7) in eni zidani (št. 29), pa srečamo zidano lončarsko peč. O gradbenem stanju zemljiška knjiga poroča pri slabi polovici hiš (46), pri čemer se podatek vedno nanaša na vse stavbe, nikoli samo na stanovanjsko. Dobro stanje je zabeleženo pri 34 hišah, srednje pri 10 in slabo pri dveh, obeh lesenih. Zemljiška knjiga iz leta 1804 je poleg tega dra- gocen vir o poklicni strukturi ljutomerskih hišnih posestnikov, saj razkriva, na katere hiše je bila vezana obrtna pravica (jus) in za katero obrt. Gre za t. i. real- no obrt za razliko od osebne obrti, vezane izključno na obrtnikovo osebo, ne na nepremičnino.137 Hiš z obrtno pravico je bilo 40, skupno 24 obrti pa po po- 136 Katastrska mapa iz leta 1824 prikazuje šolo kot zidano (SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, M 332, k. o. Ljutomer, mapni list III). Pritlično šolsko stavbo so zgradili leta 1786 in popravili 1815, novo šolsko zgradbo s h. št. 110 pa v njeni bližini postavili leta 1826 (Kovačič, Ljutomer, str. 99–100). 137 O delitvi obrti na osebno in realno gl. Šorn, Kmečka in obrt- niška proizvodnja, str. 70. Ljutomerski rotovž v zemljiški knjigi iz leta 1804 (SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magistratov in trgov, šk. 311, št. 1571, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer [1804–], pag. 85). 598 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 gostosti zastopanih takole: štirikrat sodarska, po tri- krat usnjarska, čevljarska, čižmarska, mizarska in lon- čarska, po dvakrat kramarstvo, trgovina in zidarstvo ter po enkrat kovaštvo, podkovaštvo, jermenarstvo, vrvarstvo, ranocelništvo, barvarstvo, mesarstvo, ko- larstvo, pekarstvo, nakitarstvo, železninarstvo, sedlar- stvo, klobučarstvo, krojaštvo in krznarstvo. Vendar je treba vedeti, da za razliko od pol stoletja starejšega popisa hiš iz leta 1754 tokrat nimamo pred seboj popolne slike poklicne strukture hišnih posestnikov, saj so nekateri opravljali obrti, ki niso bile vezane na hišno posest, ampak na osebno podeljeno pravico, teh pa zemljiška knjiga ni registrirala. Tako je števi- lo ljutomerskih obrtnikov in trgovcev na seznamu iz leta 1839 ali 1840, ki prikazuje celovito stanje obrti, neprimerno višje (70 brez trškega mlina) in zvrstnost poklicev večja (41).138 138 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 95/1–96/1, s. d. – Nedatirani seznam je moral nastati konec leta 1839 ali v prvih mesecih leta 1840. O času njegovega nastanka govorijo naslednji podatki. Na seznamu ni več lončarja Jerneja Štuheca, umrlega 31. okto- bra 1839, ki je po navedbi v mrliški matici zapustil vdovo Malo pred nastavitvijo glavne zemljiške knjige iz leta 1804 sta pri trškem magistratu nastala dva se- znama oziroma t. i. izvlečka tržanskih posestnikov iz let 1800 in 1802139 z navedbo na hišo vezane obrt- ne pravice (jusa) ter tremi cenitvami: hiše z zemlji- šči, obrti in obojega skupaj. Zaradi medtem nasta- lih lastniških sprememb rahlo odstopata od stanja v zemljiški knjigi iz leta 1804. Oba temeljita na prvi glavni zemljiški knjigi 1787–1804,140 vendar starejši (1800) pri vrednosti hiš in zemljišč jemlje izhodišč- ne vsote, drugi (1802) pa tiste, ki so bile vpisane v knjigo ob lastniških spremembah. Tako seštevek pri (NŠAM, Matične knjige, Ljutomer, mrliška matična knjiga 1811–1844, fol. 285), ampak najdemo na njem lončarko Evo Štuhec, po zemljiški knjigi njegovo ženo in solastnico hiše št. 29 z lončarsko pravico (SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magistratov in trgov, šk. 312, št. 1570, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer [ok. 1840–ok. 1885], pag. 121). Seznam navaja še kovača Jožefa Brumna, ki je umrl 17. maja 1840 (NŠAM, Matične knjige, Ljutomer, mrliška matična knjiga 1811–1844, fol. 295). 139 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, Seznami tržanov, hiš ipd., 5. 8. 1800 in 10. 7. 1802. 140 Prav tam, šk. 3, glavna zemljiška knjiga 1787–1804. Ljutomer na franciscejski katastrski mapi leta 1824 (SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, M 332, k. o. Ljutomer, mapni list III). 599 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 prvem znaša znatno manj (43.670 goldinarjev) kot pri drugem (77.546 goldinarjev in pol). Nasprotno se seznama med seboj le malo razlikujeta pri ceni- tvah obrti: dobrih 2486 goldinarjev leta 1800 oziro- ma 2381 dve leti pozneje, pri čemer so podatki prav tako vzeti iz prve glavne knjige. Naslednja knjiga iz leta 1804 jih ne navaja, ampak obrtno pravico pri po- sameznem posestniku vključuje v skupno vrednost njegove posesti. Samo za ilustracijo povejmo, da je razpon vrednosti obrtnih pravic leta 1802 znašal od 23 do 400 goldinarjev, pri čemer je večina nosilcev, 24 od 38, izkazovala 32 goldinarjev, štirje obrtniki 100 in dva trgovca 400. Pregled ljutomerske hišne posesti zaključujemo s franciscejskim katastrom, virom, ki je temeljna prostorska referenca za obravnavano problematiko v preteklih stoletjih vse tja do začetkov trške nasel- bine. Drugače kot njegova predhodnika, terezijan- ski in jožefinski kataster, ima namreč tudi grafično upodobitev zemljišč na katastrski mapi. V merilu 1 : 2880 so vrisane vse zemljiške in stavbne parce- le s posameznimi stavbami, različne barve in znaki pa za vsako parcelo ponazarjajo katastrsko kulturo (njiva, travnik, vrt, gozd, stavbišče itd.). Različna obarvanost stavb razkriva, iz kakšnega materiala so bile zgrajene: svetlorumena barva pomeni (pretežno) lesene stavbe, svetlordeča zidane in temnejša rdeča javne zgradbe, kot so cerkve, šole, magistrati, druga uradna poslopja itd.141 V katastrski občini Ljutomer, za katero je kataster nastal leta 1824,142 so tedaj našteli in izmerili 132 stavbišč. Od teh so vsa spadala k trgu, le zadnji dve pod Kamenščak (k h. št. 2), ker sta ležali na skrajnem južnem koncu občine pod Kamenščakom in bili v la- sti kamenščanskega kajžarja. Razen tega gospodarja in Ane pl. Stremitzberg, stanujoče v Gradcu, so imeli vsi lastniki bivališče v Ljutomeru. V zapisniku stavb- nih parcel je najvišja hišna številka sicer 108, vendar je bilo vseh stanovanjskih stavb nekaj manj. Zapi- snik jih izkazuje 103, če k njim štejemo tudi magi- strat oziroma rotovž (h. št. 15) in župnišče (št. 77), ki sta izrecno označena kot stanovanjski poslopji, trški mlin (št. 87) in šolsko stavbo (št. 100). Devet hišnih 141 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 331. 142 SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, M 332, k. o. Ljutomer. – Curk navaja napačno letnico katastrske mape 1825 (Curk, Trgi in mesta, str. 97; Curk, Ljutomer, str. 9). Ka- tastrska mapa ima v resnici letnico 1824. V spisovnem delu ni drugih datacij razen datumov signiranj, ki so jih opravili v Lipnici, in sicer: 12. decembra 1824 abecedni seznam po- sestnikov, 1. januarja 1825 sumarni izkaz zemljišč, 15. marca 1825 opis meja katastrske občine in 1. aprila 1825 zapisnik zemljiških parcel; zapisnik stavbnih parcel ima za datum sig- niranja prazen prostor. – Ljutomer je v luči franciscejskega katastra obravnaval Sašo Radovanovič (1991), ne da bi se posebej posvečal hišni posesti (Radovanovič, Trg Ljutomer). Zagrešil je več napak, na primer pri prevajanju poklicnih oznak in obravnavi socialne strukture posestnikov glede na navedbe oziroma nenavedbe poklicev (prav tam, str. 19–20). številk pogrešamo (št. 24, 32, 65, 70, 82, 97, 102, 106 in 107); nekatere od teh hiš so opustele, v dveh pri- merih pa sta se dve sosednji hiši oziroma hišni šte- vilki že veliko prej združili v eno (št. 65 in 66 ter 82 in 83).143 Pri dveh, obeh na obrobju trga zahodno in jugozahodno od župnijske cerkve, zapisnik ne nava- ja nobene stanovanjske stavbe, ampak samo klet (št. 105) oziroma gospodarsko poslopje (št. 108). Na drugi strani so imeli štirje gospodarji po dve stanovanjski hiši z isto številko (št. 10, 16, 58 in 68). Druga hiša je v dveh primerih stala tik ob prvi (št. 16 in 58), enkrat malce zahodno (št. 68) in enkrat južno od trga (št. 10). Poleg tega sta dve hiši v ne- posredni bližini trškega mlina ob Ščavnici, ena le- sena in ena zidana, spadali k trškemu magistratu na Glavnem trgu (h. št. 15). Sklepati je mogoče, da so ta dodatna stanovanjska poslopja ali vsaj nekatera med njimi imela v resnici drugo hišno številko, vendar so v zapisnik vpisali številko lastnikovega domovanja, kot je bila praksa tudi drugod. Ker so zelo verjetno nastala pozno, so jim dodelili tiste hišne številke, višje od 100, ki jih v zapisniku pogrešamo.144 V prid domnevi, da je šlo pri pogrešanih res za dodatne hiše trških posestnikov, govori tudi dejstvo, da niso bile vpisane v zemljiško knjigo.145 Eno stavbišče (stavb. št. 36), in sicer v rokah gospostva Branek, je označe- no kot pogorišče, številko 94, ki jo je prej imela hiša na tem mestu, pa so leta 1819 dodelili novozgrajeni hiši v sosednji ulici,146 zato je zaporedje številk tukaj zamaknjeno. Iz katastra lahko lepo razberemo, katere hišne številke so se pojavile na novo po oštevilčenju leta 1770. Gre za številke, višje od 98 – toliko jih je bilo v štiftnem registru 1774–1779 –, njihov poznejši na- stanek pa poleg štiftnih registrov izdajajo lokacije. Številke od 99 dalje, vključno s šolo (št. 100), so bile namreč raztresene od skrajnega zahodnega do skraj- nega vzhodnega konca trga. Hišam so jih dodeljevali po vrsti, kakor so bile zgrajene, tako da že same po sebi razkrivajo kronologijo rasti ljutomerske trške naselbine v polstoletju med letoma 1770 in 1824. 143 Gl. op. 135. – Pri hiši št. 66 (stavbišče št. 78) je ob Glavnem trgu vrisana majhna zidana stavba, ki ob nastanku katastra ni bila stanovanjska, ampak gospodarsko poslopje. Nekdanjo h. št. 65 oziroma predvideni prostor zanjo gre iskati na nje- nem mestu. 144 Ivan Koprijan na h. št. 108, v katerem prepoznamo magistrat- nega uradnika, ki je leta 1813 zgledno uredil štifne registre, je imel samo gospodarsko poslopje zunaj sklenjenega trga. Nemara je stanoval na magistratu (rotovžu) ali v eni od obeh magistratnih hišic pri mlinu, kar bi pomenilo, da se je številka 108 nanašala na eno od njiju. Samo gospodarsko poslopje je imel tudi mesar Jakob Prelog, hiša št. 8, pod katero je voden, pa je pripadala učitelju Ivanu Postružniku. 145 Prim. SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 311, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer [1804–]. 146 Kot je Ivan Koprijan dopisal v štiftni register za leto 1757, je bila hiša med št. 91 in 95 porušena, Mihael Kavčič pa je tostran ceste pri hiši št. 3 sezidal drugo (SI PAM 0004, Ma- gistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/3, štiftni register 1757, pag. 29). 600 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 147 En kvadratni seženj je meril 3,59 m2, 1600 sežnjev pa je se- stavljalo en oral (0,57 hektarja). Razpredelnica 9: Ljutomer po zapisniku stavbnih parcel franciscejskega katastra leta 1824 Št. na mapi Ime in priimek Stan Bivališče Zvrst Površina v kvadr. sežnjih147 1 --- --- Ljutomer (Luttenberg) cerkev 824.7 2 dekanija (Dechantey) --- Ljutomer 77 stan. in gosp. poslopje 351.7 3 Isti --- » « gosp. poslopje 62.4 4 DILLMAN Elija (Dillmann Elias) tržan (Bürger) Ljutomer 103 stan. in gosp. poslopje 136.8 5 KOPRIJAN Ivan (Kopprian Johann) tržan Ljutomer 108 gosp. poslopje 28.3 6 LORGER Matija (Lorger Matthias) tržan Ljutomer 79 stan. in gosp. poslopje 113.6 7 ŠTUHEC Ivan (Stuhetz Johann) tržan Ljutomer 80 stan. in gosp. poslopje 102.8 8 FINKUŠAR Anton (Finkuschar Anton) [FINGIŠAR] kajžar (Keuschler) Ljutomer 81 stan. poslopje 13.3 9 Isti » « » « gosp. poslopje 7.9 10 MAJERHOFER / MEIERHOFER Ivan (Mayerhofer Johann) tržan Ljutomer 83 stan. in gosp. poslopje 121.4 11 --- --- Ljutomer 100 šolska stavba (Schulhaus) 83.1 12 KOTNJAK Jurij (Kottniag Georg) tržan Ljutomer 84 stan. in gosp. poslopje 81.8 13 HRASTOVEC Jurij (Hrastovetz georg) tržan Ljutomer 85 stan. in gosp. poslopje 119.7 14 SLAJNŠ Martin (Sleinsch Martin) [SLAJNČ] tržan Ljutomer 71 gosp. poslopje 45.6 15 REK / RÖCK Matija (Röck Mathias) tržan Ljutomer 78 stan. in gosp. poslopje 121.3 16 MURSA Dominik (Mursa Dominicus) čevljar (Schuster) Ljutomer 86 stan. poslopje 33.6 17 VEBER / WEBER Peter (Weber Peter) čevljar (Schuster) Ljutomer 105 klet (Keller) 22.4 18 FURLAN Jožef (Fourlan Joseph) tržan Ljutomer 68 gosp. poslopje 57.2 19 Isti » « » « stan. poslopje 32.3 20 ŽLAJFER / SCHLEIFER Anton (Schleifer Anton) tržan Ljutomer 101 stan. poslopje 19.7 21 SLAJNŠ Martin (Sleinsch Martin) [SLAJNČ] klobučar (Hutmacher) Ljutomer 99 stan. poslopje 18.8 22 magistrat (Magistrat) --- Ljutomer 87 mlin (Mühle) 43.2 23 Isti --- Ljutomer 15 gosp. poslopje 11.5 24 Isti --- Ljutomer 15 stan. poslopje 52.9 25 Isti --- Ljutomer 15 gosp. poslopje 6.3 26 Isti --- Ljutomer 15 stan. poslopje 22.7 27 PRELOG Jakob (Prellog Jakob) mesar (Fleischer) Ljutomer 8 gosp. poslopje 32.7 28 BRUMEN Jožef (Wrumen Joseph) kovač (Schmidt) Ljutomer 98 stan. in gosp. poslopje 91.5 29 Isti » « » « gosp. poslopje 19.1 30 magistrat (Magistrat) --- Ljutomer 1 stan. poslopje 33.8 31 WASSERL Matija (Wasserl Mathias) krojač (Schneider) Ljutomer 88 stan. in gosp. poslopje 58.7 32 KRALJ Martin (Krall Martin) tržan Ljutomer 89 stan. in gosp. poslopje 230.8 33 ZORJAN Jožef (Sorian Joseph) tržan Ljutomer 90 stan. in gosp. poslopje 84.5 34 ŠRAJNER / SCHREINER Jakob (Schreiner Jakob) gostilničar (Gastwirth) Ljutomer 92 stan. in gosp. poslopje 327.6 35 JURŠIČ Jožef ( Jurschitsch Joseph) tržan Ljutomer 91 stan. in gosp. poslopje 140.0 36 gospostvo Branek (Herrschaft Mallegg) --- Braneg (Mallegg) pogorišče (Brandstadt) 115.4 37 SANČIČ Jožef (Sandschitsch Joseph) tržan Ljutomer 72 stan. in gosp. poslopje 157.2 601 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 38 SLA JNŠ Martin (Sleinsch Martin) [SLAJNČ] klobučar (Hutmacher) Ljutomer 71 stan. in gosp. poslopje 127.0 39 SMODIŠ Jožef (Schmodisch Joseph) tržan Ljutomer 95 stan. in gosp. poslopje 176.5 40 HERBST Franc (Herbst Franz) tržan Ljutomer 96 stan. poslopje 76.8 41 ŠUTEK Jožef (Schutegg Joseph) tržan Ljutomer 93 stan. in gosp. poslopje 137.6 42 ZOBOVIČ Ivan (Sobovitsch Johann) tržan Ljutomer 94 stan. in gosp. poslopje 128.4 43 GROSKOPF Marija (Grosskopf Maria) tržanka Ljutomer 2 stan. in gosp. poslopje 185.5 44 LUKNER Matija (Luckner Matthias) tržan Ljutomer 3 stan. in gosp. poslopje 149.6 45 KUNCE Ivan (Kunze Johann) tržan Ljutomer 4 stan. in gosp. poslopje 104.6 46 VEBER / WEBER Peter (Weber Peter) tržan Ljutomer 5 stan. in gosp. poslopje 96.6 47 SLAJNŠ Alojz (Sleinsch Alois) [SLAJNČ] tržan Ljutomer 6 stan. in gosp. poslopje 86.5 48 KARBA Matija (Karba Mathias) tržan Ljutomer 7 stan. in gosp. poslopje 91.8 49 Isti » « » « gosp. poslopje 15.6 50 BOŠUŠNIK Ivan (Boshushnig Johann) [POSTRUŽNIK] učitelj (Schullehrer) Ljutomer 8 stan. in gosp. poslopje 133.2 51 LUBE Simon (Lube Simon) tržan Ljutomer 9 stan. in gosp. poslopje 167.9 52 HRASTOVEC Jurij (Hrastovetz Georg) tržan Ljutomer 10 stan. in gosp. poslopje 361.2 53 VUČINA Jakob (Wudschina Jakob) tržan Ljutomer 11 stan. in gosp. poslopje 148.2 54 MIHELIČ Andrej (Michellitsch Andre) tržan Ljutomer 12 stan. in gosp. poslopje 270.1 55 Isti » « » « gosp. poslopje 86.9 56 KOŠIR Jurij (Koschier Georg) tržan Ljutomer 13 stan. in gosp. poslopje 218.9 57 FRÖLICH / FRELIH Ivan (Frölich Johann) tržan Ljutomer 14 stan. in gosp. poslopje 144.4 58 magistrat (Magistrat) --- Ljutomer 15 Rotovž (Rathaus) 82.5 59 Isti --- » « gosp. poslopje 73.4 60 KOTNJAK Jurij (Kottniag Georg) tržan Ljutomer 73 gosp. poslopje 99.7 61 MIHELIČ Franc (Michelitsch Franz) tržan Ljutomer 16 stan. in gosp. poslopje 28.8 62 Isti » « » « stan. in gosp. poslopje 237.0 63 MIHELIČ Jakob (Michelitsch Jakob) tržan Ljutomer 17 stan. in gosp. poslopje 198.0 64 BABNIK Franc (Babnig Franz) tržan Ljutomer 18 stan. in gosp. poslopje 269.2 65 KOHAUT Tomaž (Kochaut Thomas) ranocelnik (Chirurg) Ljutomer 19 stan. in gosp. poslopje 162.8 66 KLUKOVIČ Leopold (Kluckovitsch Leopold) tržan Ljutomer 20 stan. in gosp. poslopje 147.6 67 ČOPER Ivan (Tschoper Johann) tržan Ljutomer 21 stan. in gosp. poslopje 187.4 68 SORGER Hubert (Sorger Huberth) tržan Ljutomer 22 stan. in gosp. poslopje 205.7 69 ŽNIDERIČ Matija (Schnideritsch Mathias) tržan Ljutomer 30 stan. in gosp. poslopje 182.4 70 SERNEC Martin (Sernetz Martin) tržan Ljutomer 31 stan. in gosp. poslopje 70.1 71 NEMEC Florijan (Nemetz Florian) tržan Ljutomer 23 stan. in gosp. poslopje 294.7 72 HUBER Jurij (Huber Georg) tržan Ljutomer 25 stan. in gosp. poslopje 227.8 73 LUKNER Jernej (Luckner Bartholomäus) tržan Ljutomer 60 stan. in gosp. poslopje 163.7 74 MURAT Matija (Murath Mathias) [MURATA] tržan Ljutomer 61 stan. in gosp. poslopje 144.4 75 KOŠENINA Jožef (Koschenina Joseph) tržan Ljutomer 62 stan. in gosp. poslopje 294.4 76 GOLOB Mihael (Gollob Michael) tržan Ljutomer 63 stan. in gosp. poslopje 116.2 77 HOLCINGER / HOLZINGER Franc (Koltzinger Franz) pek (Bäcker) tržan Ljutomer 64 stan. in gosp. poslopje 293.5 78 VOLKMAJER / VOLKMEIER Jožef (Volkmayer Joseph) [VOLKMER] tržan Ljutomer 66 stan. in gosp. poslopje 195.0 79 RAKOVEC Marija (Rakovetz Maria) tržanka Ljutomer 67 stan. in gosp. poslopje 218.4 80 FURLAN Jožef (Fourlan Joseph) tržan Ljutomer 68 stan. in gosp. poslopje 208.0 81 KORNIGIN Jožef (Kornigin Joseph) tržan Ljutomer 69 stan. in gosp. poslopje 218.4 82 KOTNJAK Tomaž (Kottniag Thomas) gostilničar (Gastwirth) Ljutomer 73 stan. in gosp. poslopje 324.1 83 MIKLOŠIČ Jurij (Mikloschitsch Georg) tržan Ljutomer 74 stan. in gosp. poslopje 105.0 602 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 148 148 Hišna številka se nanaša na Ljutomer, Gradec pa pomeni bi- vališče lastnice. 84 KOREN Anton (Koren Anton) tržan Ljutomer 76 stan. in gosp. poslopje 92.1 85 JURŠIČ Jožef ( Jurschitsch Joseph) tržan Ljutomer 91 gosp. poslopje 20.7 86 ŽAJDOLA Martin (Scheidolla Martin) [ŽAJDELA] čevljar (Schumacher) Ljutomer 75 stan. in gosp. poslopje 156.3 87 FURLAN Jožef (Fourlan Joseph) tržan Ljutomer 53 stan. poslopje 18.4 88 FRIBEC Ana (Fribetz Anna) tržan Ljutomer 54 stan. in gosp. poslopje 100.0 89 SALOMAN Simon (Salomann Simon) [ŠALAMUN] tržan Ljutomer 58 stan. poslopje 37.5 90 POLAK Jožef (Pollag Joseph) tržan Ljutomer 48 gosp. poslopje 21.0 91 JAGROVIČ Katarina ( Jagrovitsch Kathrina) tržan Ljutomer 59 stan. in gosp. poslopje 150.6 92 SALOMAN Simon (Salomann Simon) [ŠALAMUN] tržan Ljutomer 58 stan. in gosp. poslopje 126.0 93 HÖFLER Ivan (Höfler Johann) tržan Ljutomer 57 stan. in gosp. poslopje 180.4 94 MURAT Franc (Murath Franz) [MURATA] tržan Ljutomer 56 stan. in gosp. poslopje 190.0 95 KNOC / KNOTZ Mihael (Knotz Michael) tržan Ljutomer 26 stan. in gosp. poslopje 260.6 96 STREMITZBERG Ana (Stremitzberg Anna) tržan[ka] / meščan[ka] (Bürger) Gradec 27 (Gratz)148 stan. in gosp. poslopje 297.7 97 OSIŠEK Franc (Osischeg franz) Tržan Ljutomer 28 stan. in gosp. poslopje 129.8 98 Isti » « » « gosp. poslopje 29.7 99 ŠTUHEC Jernej (Stuhetz Bartholomä) tržan Ljutomer 29 stan. in gosp. poslopje 195.4 100 KORNIK Jožef (Kornig Josepoh) tržan Ljutomer 33 stan. in gosp. poslopje 198.2 101 ŠILOVIČ Matija (Schillovitsch Mathias) tržan Ljutomer 34 stan. in gosp. poslopje 74.4 102 POLANIČ Vid (Pollanitsch Veit) tržan Ljutomer 35 stan. in gosp. poslopje 181.4 103 TOPLAK Jakob (Toplack Jakob) tržan Ljutomer 36 stan. poslopje 94.1 104 magistrat (Magistrat) --- Ljutomer 15 gosp. poslopje 70.4 105 Isti --- » « gosp. poslopje 31.2 106 DOGAN Simon (Dogan Simon) [DUGAN] tržan Ljutomer 38 stan. in gosp. poslopje 113.3 107 ČREŠOVEC Pavel (Zreschovetz Paul) kajžar (Keuschler) Ljutomer 104 stan. poslopje 63.6 108 LIPOVEC Matija (Lippovetz Mathias) viničar (Berghold) Ljutomer 37 stan. in gosp. poslopje 154.9 109 KRIŽAN Mihael (Krischan Michael) strugar (Drexler) Ljutomer 39 stan. in gosp. poslopje 78.9 110 SLAČEK Jakob (Slatscheg Jakob) tržan Ljutomer 40 stan. in gosp. poslopje 52.0 111 VERIČ / BERIČ Lovrenc (Weritsch Lorenz) tržan Ljutomer 41 stan. in gosp. poslopje 234.0 112 KLOBUČAR Anton (Klobutschar Anton) tržan kovač (Schmidt) Ljutomer 42 gosp. poslopje 18.9 113 Isti » « » « stan. in gosp. poslopje 170.3 114 ČUJEŠ Tomaž (Tschues Thomas) tržan Ljutomer 43 stan. in gosp. poslopje 165.0 115 SAGAJ Uršula (sagay Ursula) tržan[ka] Ljutomer 44 stan. poslopje 65.7 116 GLAVNIK Jakob (Glavnig Jakob) tržan Ljutomer 45 stan. in gosp. poslopje 126.4 117 MEDIK Matija (Medig Mathias) tržan Ljutomer 46 stan. poslopje 224.8 118 MAVRIČ Ivan (Mauritsch Johann) tržan Ljutomer 47 stan. in gosp. poslopje 177.1 119 POLAK Jožef (POLLAG Joseph) tržan Ljutomer 48 gosp. poslopje 60.9 120 Isti » « » « gosp. poslopje 6.0 121 Isti » « » « stan. poslopje 77.0 122 HVALENC Ivan (Hvalenz Johann) tržan Ljutomer 49 stan. in gosp. poslopje 48.3 603 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 Stavbni fond Ljutomera, kot ga prikazuje fran- ciscejska katastrska mapa, je bil povečini lesen, kar velja še posebej za gospodarska poslopja, med kate- rimi le izjemoma najdemo zidana. V dveh primerih je gospodarsko poslopje vrisano kot zidano (enkrat kovačija), hiša pa ne. Kar zadeva stanovanjske zgrad- be, opazimo občutno razliko med Glavnim in Starim trgom na eni strani ter ostalimi deli trga na drugi. Ob Glavnem trgu je stala le ena lesena hišica, in to tik ob magistratu. Od skupno 103 stanovanjskih zgradb na- štejemo 59 ali dobro polovico zidanih (57,3 %). Kot javne stavbe so obarvane samo tri: župnijska cerkev, šola ob cerkvenem obzidju in magistrat, ne pa tudi župnišče, v zapisniku imenovano dekanija. Če gradbeno stanje po katastrski mapi leta 1824 primerjamo s tistim, ki ga leta 1804 izkazuje glavna zemljiška knjiga, ugotovimo naslednje spremembe. Kot zidanih je zdaj prikazanih šest hiš, ki so bile v začetku stoletja še lesene (št. 11, 30, 33, 43, 73 in 94), ter ena, za katero leta 1804 ni podatka o stavbnem materialu (št. 5). Na katastrski mapi ni več hiše s št. 70, leta 1804 navedene kot lesena, vendar ni izginila, ampak se je, kot potrjuje zemljiška knjiga, združila s sosednjo hišo št. 73.149 Zanimiva je ugotovitev, da je h. št. 85, ki naj bi bila leta 1804 zidana, dvajset let pozneje na katastru prikazana kot lesena. Kar zadeva poklicno strukturo hišnih posestni- kov, je franciscejski kataster bolj ali manj neupora- ben vir. V rubriki Stan (Stand) so namreč praviloma označeni zgolj kot tržani (Bürger) in eden še dodat- 149 Hišo št. 73 sta leta 1809 kupila viničar Tomaž Kotnik in nje- gova žena Marija, nato pa je Tomaž leta 1814 pridobil še h. št. 70 (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 311, glavna zem- ljiška knjiga magistrata Ljutomer [1804–], pag. 457 in 475). 150 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 2, ovoj 2/2, štiftni register 1774–1779; SI AS 177, Franciscejski kataster za Šta- jersko, M 332, k. o. Ljutomer, zapisnik stavbnih parcel, s. d. no kot kovač. Drugih stanovskih oziroma poklicnih oznak je malo. Tako srečamo dva kajžarja in enega viničarja, ki so vsi imeli domovanje na obrobju trga, učitelja ter peščico obrtnikov, skupaj 13, od katerih je eden, mesar Jakob Prelog, premogel samo gospo- darsko poslopje, stanoval pa je na Glavnem trgu v učiteljevi hiši št. 8.151 Po kakšnem kriteriju so te hišne posestnike navedli s poklicem, drugih pa ne, ostaja neznanka. Ker med njimi srečamo tudi lastnike ve- likih zidanih hiš, zagotovo ni bila posredi delitev na polnopravne tržane, kar bi bili tisti z oznako tržan, in netržane. Sočasnega vira, ki bi prikazoval, kateri od gospodarjev iz leta 1824 so opravljali kako obrt, nimamo. Vsekakor jih je moralo biti precej čez polo- vico. Kot že omenjeno, seznam obrtnikov in trgovcev iz leta 1839 ali 1840 navaja – brez trškega mlina – 70 imen in 41 poklicev.152 Medtem ko je število ljutomerskih hiš v desetlet- jih pred nastankom franciscejskega katastra ostajalo zelo konstantno in je le počasi preseglo številko sto, na drugi strani zaznavamo močno diskontinuiteto priimkov njihovih lastnikov. Ta je bila v nekaterih primerih posledica prenosa lastništva na zeta, ve- činoma pa je šlo za prodaje in s tem tudi za naglo menjavanje stanovalcev. Proces ponazarja spodnja preglednica hišnih gospodarjev, kot jih izkazujeta štiftni register iz sedemdesetih let 18. stoletja, prvi z uradnimi hišnimi številkami, in pol stoletja mlajši franciscejski kataster. 151 Hišo je učitelj Ivan Postružnik pridobil v začetku leta 1824, prejšnja lastnika sta bila zakonca Marko in Ana Prelog, naj- verjetneje starša mesarja Jakoba (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 311, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljuto- mer [1804–], pag. 39). 152 Gl. op. 138. 123 KRAJNC Andrej (Krainz Andre) tržan Ljutomer 50 stan. in gosp. poslopje 145.2 124 KOPRIJAN Leopold (Koprian Leopold) tržan Ljutomer 55 stan. in gosp. poslopje 91.0 125 KAHAUT Ivan (Kahaut Johann) tržan Ljutomer 51 stan. poslopje 17.3 126 KELEMINA Jožef (Kellemina Joseph) tržan Ljutomer 52 stan. poslopje 25.5 127 Isti » « » « gosp. poslopje 31.0 128 FURLAN Jožef (Fourlan Joseph) tržan Ljutomer 53 gosp. poslopje 14.3 129 HRASTOVEC Jurij (Hrastovetz Georg) tržan Ljutomer 10 stan. poslopje 35.7 130 Isti » « » « gosp. poslopje 22.9 131 MAJCEN Jakob (Maitzen Jakob) kajžar (Keushler) Kamenščak 2 stan. poslopje 94.4 132 Isti » « » « gosp. poslopje 50.4 Razpredelnica 10: Primerjava imen hišnih posestnikov v štiftnem registru 1774–1779 in franciscejskem katastru 1824150 H. št. Štiftni register 1774–1779 Franciscejski kataster 1824 1 --- [trška hiša] magistrat [rotovž] (Magistrat) 2 Matija ERJAVEC, zdaj Balaž GROSKOPF (Mathias Erjavetz, nun Balasch Großkopf ) GROSKOPF Marija (Grosskopf Maria) 3 Jurij LUKNER (Georg Lukner) LUKNER Matija(Luckner Matthias) 604 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 4 Balaž KOCIPER (Walasch Koziper) KUNCE Ivan (Kunze Johann) 5 Pavel GROSKOPF (Paul Großkopf ) VEBER / WEBER Peter (Weber Peter) 6 Julijana MARINIČ ( Juliana Marinitschin) SLAJNŠ Alojz (Sleinsch Alois) [SLAJNČ] 7 Jožef KREMPL ( Joseph Krempl) KARBA Matija (Karba Mathias) 8 Jakob JURŠIČ ( Jacob Jurßchitßch) BOŠUŠNIK Ivan (Boshushnig Johann) [POSTRUŽNIK] 9 Jožef PIHLER ( Joseph Püchler) LUBE Simon (Lube Simon) 10 Jakob HRASTOVEC ( Jacob Hräßtouez) HRASTOVEC Jurij (Hrastovetz Georg) 11 Anton MURSA (Antoni Murßä) VUČINA Jakob (Wudschina Jakob) 12 Anton FIHBEK / VIEHBÖCK in Ivan VILDGANS / WILDGANS (Anton Vüchböck, Jochannes Wüldtganß) MIHELIČ Andrej (Michellitsch Andre) 13 Matija MERNIK (Mathiaß Mernig) KOŠIR Jurij (Koschier Georg) 14 Jurij PAHERNIK(Georg Pachernig) FRÖLICH / FRELIH Ivan (Frölich Johann) 15 Rotovž (Ist das Rathauß) magistrat (Magistrat) 16 Andrej MIHELIČ (Andreaß Müchällitsch) MIHELIČ Franc (Michelitsch franz) 17 Eva MURKO (Eua Murkhin) MIHELIČ Jakob (Michelitsch Jakob) 18 Jožef BABNIK ( Joßeph Wäbnig) BABNIK Franc (Babnig Franz) 19 Andrej LAJTGEB / LEITGEB (Andreaß Leÿdtgeb), nato Jakob KOHAUT Tomaž (Kochaut Thomas) 20 Jožef BANIČ ( Joßeph Wanitßch) KLUKOVIČ Leopold (Kluckovitsch Leopold) 21 Matija JAGROVIČ (Mathiaß Jägrouitßch) ČOPER Ivan (Tschoper Johann) 22 Jožef PIHLER ( Joßeph Püchler) SORGER Hubert (Sorger Huberth) 23 Jurij KÜRZINGER (Georg Küerzinger) NEMEC Florijan (Nemetz Florian) 24 Blaž TURK (Wlaſsius Turkh) --- 25 Jurij RAUTE (Georg Rautter) HUBER Jurij (Huber Georg) 26 Andrej HERNJA (Andreaß Hernia) KNOC / KNOTZ Mihael (Knotz Michael) 27 Maks Ksaver pl. STREMIZBERG (Max Xaveri V: Str[e]mizberg) STREMITZBERG Ana (Stremitzberg Anna) 28 Lovrenc KOTROL (Lorenz Kotroll) OSIŠEK Franc (Osischeg franz) 29 Terezija ŠUC / SCHUTZ (Treßia Schuzin) ŠTUHEC Jernej (Stuhetz Bartholomä) 30 Tomaž ŠPINDLER / SPINDLER (Thomaß Spündler) ŽNIDERIČ Matija (Schnideritsch Mathias) 31 Ivan PUHER ( Jochäneß Puecher) SERNEC Martin (Sernetz Martin) 32 Ivan MAUKO ( Jochänes Maukho) --- 33 Anton HUBER (Antoni Hueber) KORNIK Jožef (Kornig Josepoh) 34 Jurij KLEMENČIČ (Georg Klementschütßch) – nato Gašper PILIH (Kasper Pülliph) ŠILOVIČ Matija (Schillovitsch Mathias) 35 Andrej PEVEC (Andre Peuez) POLANIČ Vid (Pollanitsch Veit) 36 Matija GANSTER (Mathiaß Gänster) [GANSER] TOPLAK Jakob (Toplack Jakob) 37 Anton PINTERIČ (Antoni Pinteritßch) LIPOVEC Matija (Lippovetz Mathias) 38 Sebastjan ČEH (Sewastian Tßech), kajžar DOGAN Simon (Dogan Simon) [DUGAN] 39 Jera MIHELIČ (Gerthraudt Müchellitßchin) KRIŽAN Mihael (Krischan Michael) 40 Lenart KASER (Leonhardt Cässer) SLAČEK Jakob (Slatscheg Jakob) 41 VID KOCIPER (Veÿth Kozüber) VERIČ / BERIČ Lovrenc (Weritsch Lorenz) 42 Anton BRUMEN (Antoni Wrumen) KLOBUČAR Anton (Klobutschar Anton) 43 Jakob HANČIČ ( Jacob Häntßchitßch) ČUJEŠ Tomaž (Tschues Thomas) 44 Ivan MAUKO ( Johänneß Maukho) SAGAJ Uršula (Sagay Ursula) 45 Matija FRIBEC (Mathiaß Früwez), nato Jožef LIEBENDRAU ( Joseph Liewentrau) GLAVNIK Jakob (Glavnig Jakob) 46 Luka GASMAN (Lucaß Gäsßman) MEDIK Matija (Medig Mathias) 47 Mihael WALLNER (Michael Wallner) MAVRIČ Ivan (Mauritsch Johann) 48 Franc KAVČIČ (Franz Kautßütßch) POLAK Jožef (POLLAG Joseph) 49 Katarina ZOREC (Cäthärinä Soretzin), kajžarica HVALENC Ivan (Hvalenz Johann) 50 Lovrenc KOJNC (Lorenz Kointz) KRAJNC Andrej (Krainz Andre) 51 Martin ROJSTERGER / REUSTERGER (Marttin Reÿsterger), kajžar KAHAUT Ivan (Kahaut Johann) 52 Martin ZORKO (Marttin Sorkho) KELEMINA Jožef (Kellemina Joseph) 53 Ivan PRASL ( Johann Prässl), kajžar FURLAN Jožef (Fourlan Joseph) 54 Matija Š[L]ANČ (Mathiaß Schäntßch) FRIBEC Ana (Fribetz Anna) šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756, pag. 21). Do nastanka franciscejskega katastra tu ni zrasla nova hiša. Lokacija je jasno prepoznavna na franciscejski katastrski mapi: vogalna vrtna parcela št. 731 na Starem trgu med hišama št. 58 in 59 (stavbišči št. 92 in 92). 605 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 153 Nenavadna hišna številka, ki je v resnici sploh ni moglo biti, ampak so tako samo označevali zemljišče v štiftnih registrih, se pojavlja tudi v poznejših registrih, ne pa več v zemljiški knjigi, ki se začenja leta 1787. Kot je razvidno iz pozneje do- dane hišne številke v štiftnem registru za leto 1756, je bilo pogorišče tukaj že tedaj (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, 55 Ivan ČOPOR ( Jochänneß Tßopor) KOPRIJAN Leopold (Koprian Leopold) 56 Matija MUROTA (Mathiaß Murothä) [MURATA] MURAT Franc (Murath Franz) [MURATA] 57 Mihael HÖFLER (Müchael Höfler) HÖFLER Ivan (Höfler Johann) 58 Anton ESSENDORFER (Antoni Essendorffer) SALOMAN Simon (Salomann Simon) – 2 hiši [ŠALAMUN] 58 1/2153 Andrej HERNJA (Andreäß Herniä) – pogorišče --- 59 Filip MAJCER (Phüllüph Maÿtzer) JAGROVIČ Katarina ( Jagrovitsch Kathrina) 60 Matija KOCIPER (Mathiaß Kozüber) LUKNER Jernej (Luckner Bartholomäus) 61 Anton BELEC (Antoni Wellez) MURAT Matija (Murath Mathias) [MURATA] 62 Dominik ERJAVEC (Dominicus Erjauez) KOŠENINA Jožef (Koschenina Joseph) 63 Jožef LIEBENDRAU ( Joßeph Liewentrau), nato: zdaj Jožef ŠEN / SCHÖN (nun Joßeph Schön) GOLOB Mihael (Gollob Michael) 64 Matija SEDLERŠAK (Mathiaß Sedlerßchäg) HOLCINGER / HOLZINGER Franc (Koltzinger Franz) 65 in 66 Anton VOLKMAJER / VOLKMEIER (Antoni Volhmaÿr) [VOLKMER] VOLKMAJER / VOLKMEIER Jožef (Volkmayer Joseph) – samo št. 66 [VOLKMER] 67 Matija RAKOVEC (Mathiaß Räkhouez) RAKOVEC Marija (Rakovetz Maria) 68 Katarina LAJTGEB / LEITGEB (Cäthärinä Leidtgebin) FURLAN Jožef (Fourlan Joseph) 69 Jurij PFODERER (Georg Pfoderer) KORNIGIN Jožef (Kornigin Joseph) 70 Sebastjan WASSERLEITNER (Sewastian Waßserleÿthner) --- 71 Luka ŠTROS / STROSS (Lucaß Stroßß) SLAJNŠ Martin (Sleinsch Martin) [SLAJNČ] 72 Sebastjan ROJKO (Sewastian Roikho) SANČIČ Jožef (Sandschitsch Joseph) 73 Ivan TIL / TÜLL, Jurij GEBERC ( Johanneß Tüll, Georg Geberz) KOTNJAK Jurij (Kottniag Georg) 74 Jakob LANČIČ ( Jacob Läntschitsch) MIKLOŠIČ Jurij (Mikloschitsch Georg) 75 Martin PEVEC (Märttin Peuez) ŽAJDOLA Martin (Scheidolla Martin) [ŽAJDELA] 76 Filip ROJKO (PHüllüph Roikho) KOREN Anton (Koren Anton) 77 župnišče (Pfarhoff ) župnišče – lastnik dekanija (Dechantey) 78 Ivan TIL / TÜLL ( Jochänneß Tüll), nato KRISTL-ova (Kristlin) REK / RÖCK Matija (Röck Mathias) 79 Helena CVETKO (Hellenä Zwetkhin) LORGER Matija (Lorger Matthias) 80 Elizabeta ŠVALEC / ŽVALEC (Elisaweth Schwäletzin) ŠTUHEC Ivan (Stuhetz Johann) 81 Mihael GOLOB (Michael Gallob), kajžar FINKUŠAR Anton (Finkuschar Anton) [FINGIŠAR] 82 in 83 Simon GABERC (Simon Gäwerz) MAJERHOFER / MEIERHOFER Ivan (Mayerhofer Johann) – samo št. 83 84 Matija SLANA (Mathiaß Slännä) KOTNJAK Jurij (Kottniag Georg) 85 Jakob PINTERIČ ( Jacob Pintteritsch) HRASTOVEC Jurij (Hrastovetz georg) 86 Matija VENGLER / WENGLER, zidar (Mathiaß Wengler Mauerer) MURSA Dominik (Mursa Dominicus) 87 hiša trškega mlina (Markht Mühl Hauß) Mlin (Mühle) – lastnik magistrat (Magistrat) 88 Jakob ERJAVEC ( Jacob Erjauez) – nato Marija UNUŠEK (Maria Unnuschegin) [ONOŠEK], nato: Andrej GREGOREC (Andre Gregorez) WASSERL Matija (Wasserl Mathias) 89 Helena ŠTROMAJER / STROMEIER (Hellenä Stromärin) KRALJ Martin (Krall Martin) 90 Jakob KOPRIJAN ( Jacob Koprian) ZORJAN Jožef (Sorian Joseph) 91 Martin MIKŠA (Märtin Migßchä) JURŠIČ Jožef ( Jurschitsch Joseph) 92 Terezija MAJCER (Treßsia Mäytzerin) ŠRAJNER / SCHREINER Jakob (Schreiner Jakob) 93 Marija HERNJA (Mariä Hernin) ŠUTEK Jožef (Schutegg Joseph) 606 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 Hišnemu priimku je v časovnem razponu 1774– 1824 mogoče slediti pri 92 hišah, čeprav je bilo hiš oziroma številk 98. Že v izhodišču sta namreč po dve sosednji hiši pripadali istemu gospodarju in sta se slednjič združili v eno (65 in 66 ter 82 in 83), štiri pa so vseskozi ostajale v javni lasti (rotovž oziroma magistrat, hiša trškega sluge, trški mlin in župnišče). Isti priimek se je v pol stoletja obdržal pri 10 zaseb- nih hišah, kar predstavlja dobro desetino (10,87 %). Podobni diskontinuiteti smo priča tudi v preteklosti. Spomnimo, da se je med letoma 1659 in 1711 prii- mek obdržal le v petih (5,62 %) od izhodiščnih 89 tržanskih hiš (brez kajž), manj zanesljiva primerjava med letoma 1711 in 1756 pa je pokazala v najboljšem primeru dobro sedmino istih priimkov – pri največ 13 tržanskih domovih od izhodiščnih 90 (14,45 %). Pri dejavnikih za hišnoposestni razvoj Ljutomera ne gre prezreti požarov, ki so trg prizadeli zelo po- gosto.154 Koliko so vplivali na (dolgo)trajno opuste- lost posameznih stavbišč, povezano tudi z odselitvijo pogorelih lastnikov, bo lahko predmet prihodnjih poglobljenih analiz razpoložljivih virov. Na tem me- stu bomo opozorili samo na dva pomembna vira za spoznavanje neposredne požarne škode, in sicer na popisa pogorelcev v požarih 15. junija 1750 in 4. maja 1777. Seznam pogorelcev leta 1750, ki ga je za pridobi- tev spregleda davčnih obveznosti trga do dežele 15. junija naslednje leto sestavil trški sodnik, potrdila pa sta ga župnik in kaplan, vsebuje 30 imen z navedbo, da so popolnoma pogoreli vsi razen dveh, od katerih je prvemu zgorela le majhna klet, drugemu pa ske- dnji s kletjo. Škoda ni navedena, ampak le posame- znikova višina letnega davka in činža.155 Neprimerno zgovornejši je nedatirani popis pogorelcev in škode, ki ga je sestavila požarna komisija po veliko večjem požaru leta 1777. Na njem je poleg župnišča in ro- 154 O požarih gl. Kovačič, Ljutomer, str. 182–183. 155 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 80, ovoj 80/1, 6. 10. 1751. tovža 54 imen, nanizanih po hišnih številkah (enkrat gospodar z dvema sosednjima številkama 65 in 66), pri vsakem oškodovancu pa navedba, kateri objek- ti so mu zgoreli (večini vse, redkim samo ostrešja, komaj kateremu je ostala hiša), ter posebej količine uničenih premičnin, zlasti žita, pa tudi vina, nekaj živine, trgovskega blaga in drugega. Tako denimo izvemo, da je ogenj v celoti pogoltnil rotovško klet, hlev, skedenj in pridelek, da pa je sam rotovž (h. št. 15) ostal cel. Zadnji podatek je še posebej pomenljiv ob dejstvu, da so zgorele prav vse sosednje hiše na Glavnem trgu, kar kaže, da je bil rotovž za razliko od večine hiš zelo verjetno že zidan. Pri župnišču s h. št. 77 je požar zahteval ostrešje hiše s pridelkom ter premičninami na tleh.156 Zanimivo je, da je F. Ko- vačič o tej dejansko najbolje dokumentirani ognjeni ujmi zapisal: »eden največjih požarov, o katerem pa nimamo natančnejših poročil«.157 Upravičeno je mogoče trditi, da so požari spod- bujali spremembe v načinu in kvaliteti gradnje ter kot taki močno vplivali na zunanjo podobo trga. Po Ko- vačiču so tržani zlasti po požaru 12. novembra 1827, ko je pogorela več kot polovica trga, »začeli svoje hiše zidati in s slamo kriti«.158 V katerih konkretnih primerih Kovačičeva trditev drži, bo lahko pokazala primerjava opisov nepremičnin v zemljiški knjigi iz leta 1804 in njihovih upodobitev na franciscejski ka- tastrski mapi iz leta 1824 na eni strani ter opisov ne- premičnin v zemljiški knjigi s konca 30. let na drugi. O zunanji podobi trga so od zgodnjega 17. stole- tja na voljo tudi vizualni viri, od tega kar štirje iz 17. stoletja. Leta 1618 je neznani avtor prikazal Ljuto- mer na levem robu velike oljne slike mesta Radgona. 156 Prav tam, šk. 80, 80/2.1, s. d. – Na prvi strani je dopisan datum 4. maj 1777, ki se potrjeno nanaša na datum požara. Požar tega dne je namreč omenjen na naslovni strani prve glavne zemljiške knjige ljutomerskega trškega magistrata (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 3, glavna zemljiška knji- ga 1787–1804). 157 Kovačič, Ljutomer, str. 183. 158 Prav tam. 94 Janez JURŠIČ ( Jochann Jurßchitßch) ZOBOVIČ Ivan (Sobovitsch Johann) 95 Martin SMODIŠ (Märthin Schmodißch) SMODIŠ Jožef (Schmodisch Joseph) 96 Peter STEUDL (Petter Steudtl) HERBST Franc (Herbst Franz) 97 Simon FELER / FEHLER (Simon Fehler) --- 98 Andrej ANDERL (Andreaß Anderl) BRUMEN Jožef (Wrumen Joseph) 99 --- SLAJNŠ Martin (Sleinsch Martin) [SLAJNČ] 100 --- šolska stavba (Schulhaus) 101 --- ŽLAJFER / SCHLEIFER Anton (Schleifer Anton) 102 --- --- 103 --- DILLMAN Elija (Dillmann Elias) 104 --- ČREŠOVEC Pavel (Zreschovetz Paul) 105 --- VEBER / WEBER Peter (Weber Peter) – samo klet 106 --- --- 107 --- --- 108 --- KOPRIJAN Ivan (Kopprian Johann) – samo gospodarsko poslopje 607 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 Upodobitev je nezanesljiva, še bolj pa nasled nja, vedu- ta Ljutomera, nastala najverjetneje malo pred letom 1630 in vključena v grafično upodobitev osmanskega in hajduškega pustošenja leta 1605. Na obeh je trg obdan z obzidjem, ki ga v resnici nikoli ni bilo. Lju- tomerski trg z gručo nizkih lesenih hiš in župnijsko cerkvijo je nato viden v ozadju na oljni sliki neznane- ga avtorja iz leta 1641, na kateri sta upodob ljeni vasi Križevci in Iljaševci. Sam trg je predmet upodobitve na Vischerjevem bakrorezu iz okoli leta 1681,159 ki prikazuje Ljutomer približno osem let pred velikim požarom 7. maja 1689, ki naj bi upepelil celoten trg ali večino.160 Če izvzamemo shematsko upodobitev na drobceni shematski perspektivični risbi krajev med Muro in Dravo iz okoli leta 1700161 ter veduto žup- nijske cerkve z obzidjem in župniščem na podobici rožnovenske bratovščine iz zgodnjega 18. stoletja,162 je naslednja vedutna upodobitev trga približno sto- letje in pol mlajša od Vischerjeve. V istem času, ko franciscejska katastrska mapa ponuja natančen talni prikaz Ljutomera, je nastala njegova realistična podo- ba, objavljena v Stari Kaiserjevi Suiti (1824–1833), ki pa prikazuje le severozahodni del trga.163 Prvo talno upodobitev ljutomerske trške nasel- bine najdemo na jožefinskem vojaškem zemljevidu, izdelanem v letih 1784–1787 v merilu 1 : 28.800,164 kar je desetkratnik merila 1 : 2880, kot ga ima štiri desetletja mlajša katastrska mapa franciscejskega ka- tastra (1824). Za problematiko hišne posesti je pove- dnejši od same upodobitve tisti del opisa k zemljevi- du ali t. i. jožefinskim vojaškim merjenjem, ki govori 159 Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, sl. 58. O upodobitvah trga gl. članek I. Sapača o Gradu (Gornji Ljutomer) v tej pu- blikaciji.. 160 Kovačič, Ljutomer, str. 48, 97 in 183. 161 Gl. članek I. Sapača o Gradu (Gornji Ljutomer) v tej publi- kaciji. 162 Pavličič, Ljutomer, podobe mesta, s. p. [3]. 163 Kaiser, Litografirane podobe, sl. 27. 164 Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu. Karte, sekcija 169. o trdnih zgradbah in se v prevodu glasi: »Župnijska cerkev, obdana z enakim [tj. trdnim] zidom, župni- šče, šola, rotovž ter tridesetinski in solninski urad, poleg tega je v tem trgu večina hiš na trgu (auf dem Platz) kamnitih, kakor tudi mlin poleg trga na reki Ščavnici.«165 Za primerjavo povejmo, da v okoliških vaseh ni bilo drugih trdnih zgradb razen cerkvenih v Jeruzalemu in pri Sv. Miklavžu, večidel zanemarjene- ga ljutomerskega gradu v Podgradju in mlina pri Pri- stavi.166 Tudi sosednji trg Veržej je kazal precej slabšo podobo od Ljutomera, saj so tam kot trdne zgradbe označili samo zidano cerkev, leseno skladišče za sol in tridesetinski urad.167 Podatek o večinoma zidanih hišah na ljutomerskem trgu (Glavnem trgu) se uje- ma s stanjem, ki ga v začetku 19. stoletja prikazuje zemljiška knjiga (1804). Kamen je torej tu kot pre- vladujoč gradbeni material zamenjal les najverjetne- je po požaru leta 1777, medtem ko so gospodarska poslopja skoraj brez izjeme ostala lesena vsaj še do požara leta 1827. Ko govorimo o hišah, ne moremo mimo vpraša- nja, koliko ljudi je v njih prebivalo. Podatke o števi- lu ljutomerskega prebivalstva imamo od srede 18. stoletja, začenši s popisoma glavarine iz leta 1746, ki sta edina poimenska seznama in nudita podatke za posamezno gospodinjstvo. Po prvem, nedatiranem seznamu, na katerem manjka več kot polovica kajžar- jev, je bilo v trgu 85 tržanskih družin s 423 člani, 31 posameznih gostačev in gostaških družin s skupno 58 člani ter 40 oseb v 8 popisanih kajžarskih gospodinj- stvih, kar znaša skupaj 521 oseb.168 Popolnejši popis z datumom 12. marec 1746 gostače prikazuje kot del tržanskih gospodinjstev, skupaj 504 osebe, od tega 165 Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu. Opisi, str. 158. – Tridesetinski in solninski urad sta bila v neidentificiranih (zasebnih) hišah. 166 Prav tam, str. 158–162. 167 Prav tam, str. 154. 168 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 22/1–37/1. V Stari Kaiserjevi Suiti 1824–1833 je prikazan le severozahodni del trga (Kaiser, Litografirane podobe, sl. 27). 608 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 53 gostačev, v kajžarskih gospodinjstvih pa 90, skup- no 594 (v seštevku na koncu popisa je sicer številka 600).169 Ker so, kot smo videli, h kajžarjem všteti tudi tisti na Kamenščaku, je bilo število Ljutomerčanov dejansko nekoliko nižje. Po štiftnem registru za leto 1757 je v trgu živelo samo pet kajžarjev,170 katerih imena vsa najdemo v popisu glavarine, njihova go- spodinjstva pa so skupaj štela 19 oseb (med njimi dve gostački). Tako je Ljutomer leta 1746 izkazoval 523 prebivalcev, kar pri ugotovljenih 98 hišah (brez žup- nišča in šole) pomeni 5,34 osebe na hišo. Iz poznejšega časa razpolagamo le s sumarnimi številkami državnih ljudskih štetij, ki prikazujejo na- slednje številčno stanje: leta 1770 – 473 oseb, 1782 – 574, 1810 – 544, 1812 – 603 in 1846 – 618.171 Po- temtakem je trg največjo in najhitrejšo demografsko rast doživel v dobrem desetletju med letoma 1770 in 1782, ko naj bi se prebivalstvo povečalo za dobro pe- tino – za 101 osebi ali 21,4 %. Zanimivo je, da je šte- vilo hiš v času omenjenega povečanja stagniralo (leta 1782 je znašalo 98).172 Močno vprašljiv je tudi skok za 59 oseb ali dobro desetino (10,8 %) v samo dveh letih med 1810 in 1812, še zlasti glede na stagnacijo v obdobju 1812–1846, ko naj bi Ljutomer pridobil le 15 prebivalcev. Po podatkih Schmutzovega štajerskega historič- no-topografskega leksikona (1822), ki se nanašajo na popis iz leta 1812, je bilo tedaj v trgu 106 hiš in 117 stanovanjskih strank (gospodinjstev), od 603 prebi- valcev pa 290 moških in 313 žensk.173 Kot smo vide- li, je Ljutomer po franciscejskem katastru leta 1824 izkazoval 103 hiše, potemtakem tri manj kakor leta 1812. Od leta 1782, ko jih je bilo 98,174 se je njihovo število povečalo le neznatno. In če se ozremo še na povprečno število prebivalcev na hišo, je to leta 1782 znašalo 5,88, leta 1812 pa malce manj – 5,69. Neprimerno večjo rast je trg ob Ščavnici doživel v tristoletnem časovnem razponu od prve polovice 16. stoletja, ko imamo prve numerične podatke o hišah (57 hiš po imenjski cenitvi iz leta 1542), do konca obravnavane dobe. Do nastanka franciscejskega ka- tastra leta 1824 se je število trških domov povečalo za 46, na 103, kot vse kaže, najbolj v dobrem stoletju po letu 1542. Prvi štiftni register namreč leta 1659 izkazuje 89 tržanskih domov brez neznanega števila 169 Prav tam, fol. 38/1–56/1. 170 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/3, štiftni register 1757, pag. 34. 171 Straka, Verwaltungsgrenzen und Bevölkerungentwicklung, str. 232. – Za leto 1782 Pirchegger poleg podatka o 574 prebi- valcih navaja še dva: število hiš je znašalo 98, število družin pa eno manj (Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55). 172 Gl. prejšnjo opombo. Natanko toliko hiš je bilo v trgu tudi po štiftnem registru 1774–1779 (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 2, ovoj 2/2, štiftni register 1774–1779) in po cenitvenih popisih iz let 1800 in 1802 (SI PAM 0004, Magi- strat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, Seznami tržanov, hiš ipd., 5. 8. 1800 in 10. 7. 1802). 173 Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 471. 174 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55. kajž. Ni izključeno, da je število vseh domov v prvi polovici 18. stoletja že doseglo sto (štiftni register 1711 in popis glavarine 1746), nato se je ustalilo tik pod trimestno številko in šele v začetku 19. stoletja naraslo na malce več kot sto. Pri ljutomerski hišni posesti smo torej od srede 17. stoletja do franciscej- skega katastra (1824) priča stagnaciji, ki je bila odraz splošnih gospodarskih razmer, deloma pa tudi posle- dica številnih požarov. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Matične knjige: Ljutomer SI AS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko SI AS 1010, Jožefinski kataster za Štajersko SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magistratov in trgov StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz A. Pettau, Stadt A. Schaunberg Laa. A. – Landschaftliches Archiv Josefinischer Kataster Maria-Theresianischer Kataster Župnijski arhiv Ljutomer album fotografij Božidarja Kryla LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Blaznik, Pavle: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. 1 A–M. Maribor: Obzorja, 1988 (Historična topografija Slovenije II). Curk, Jože: Ljutomer in njegova okolica. Maribor: Ob- zorja, 1990 (Kulturni in naravni spomeniki Slo- venije. Zbirka vodnikov 172). Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Mari- bor: Obzorja, 1991. Curk, Jože: Urbanistično-gradbene zasnove trgov in mest v Podravju in Pomurju. Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljuto- meru 1868–1968 (ur. Viktor Vrbnjak). Maribor: Obzorja, 1968, str. 287–310. Dopsch, Alfons: Die Landesfürstlichen Gesamtur- bare der Steiermark aus dem Mittelalter. Wien, Leipzig: W. Braunmüller, 1910. 609 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–6102022 Golec, Boris: Slovenska prisežna besedila trških skup- nosti in neagrarnih poklicnih skupin do konca pred- marčne dobe. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU: Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011. http://nl.ijs.si/e-zrc/prisege2/index-sl.html. Golec, Boris: Šoštanj v stoletjih trške avtonomije. Kronika 69, 2021, št. 3 (Iz zgodovine Šoštanja), str. 425–472. Horvat, Mojca: Arhivski fond Magistrat Ljutomer (1535–1914). Kronika 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovi- ne Ljutomera), str. 739–756. Hozjan, Andrej: Posestne razmere na Ljutomerskem do razpusta zemljiških gospostev (1848). Kroni- ka 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovine Ljutomera), str. 511–548. Ilešič, F.[ran]: Maribor in Ljutomer. Časopis za zgo- dovino in narodopisje 17, 1922, sn. 2, str. 76–89. Kaiser, Joseph Franz: Litografirane podobe slovenješta- jerskih mest, trgov in dvorcev. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1999. Zbrala: Ivan Sto- par, Primož Premzl (vzporedni naslov: Stara Kai- serjeva suita 1824–1833 s faksimilom četrte izdaje zemljevidov Celjskega in Mariborskega okrožja). Kovačič, Fr.[an]: Doneski k starejši zgodovini Mur- skega polja. Časopis za zgodovino in narodopisje 15, 1919, snopič 1–4, str. 23–85. Kovačič, Fran: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Pavličič, Srečko: Ljutomer, podobe mesta. Ljutomer: Splošna knjižnica, 2018. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenbourg, 1962. Radovanovič, Sašo: Trg Ljutomer v luči franciscej- skega katastra. Kronika 39, 1991, št. 1–2, str. 18– 24. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevi- du 1763–1787. 6. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 2000. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgo- dovino. Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 321–337. Sapač, Igor: Grad Branek. Arhitekturnozgodovinski oris. Kronika 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovine Ljuto- mera), str. 659–738. Sapač, Igor: Grad (Gornji) Ljutomer. Arhitekturno- zgodovinski oris. Kronika 70, 2022, št. 3 (Iz zgo- dovine Ljutomera), str. 611–658. Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Zweyter Theil. H–M. Gratz: And. Kienreich, 1822. Straka, Manfred: Verwaltungsgrenzen und Bevölke- rungsentwicklung in der Steiermark 1770–1850. Graz: Historische Landeskommission für Steier- mark, 1978 (Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, XXXI. Band). Studen, Andrej: Oštevilčenje hiš ob vojaški kon- skripciji 1770/71 kot tehnologija dodeljevanja naslovov in sredstvo socialnega discipliniranja. Marija Terezija. Med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom (ur. Miha Preinfalk in Boris Golec). Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovin- ski inštitut Milka Kosa, Založba ZRC, 2018, str. 435–449. Šerbelj, Ferdinand: Jožef Digl, umrl v Radgoni leta 1765. Umetnine iz Prekmurja. Od romanike do modernizma (ur. Janez Balažic). Murska Sobota: Pokrajinski muzej, 2009, str. 118–123. Šorn, Jože: Kmečka in obrtniška proizvodnja ter obrtništvo v drugi polovici 18. stoletja. Zgodovin- ski časopis 32, 1978, št. 1–2, str. 61–99. Vischer, Georg Matthaeus: Topographia Ducatus Sti- riae. Gradec 1681. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971. Žontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Sloven- skem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. Žontar, Jože: Uprava Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorja 1747/48 do 1848. Handbücher und Karten zur Verwaltungsstruktur in den Ländern Kärnten, Krain, Küstenland und Steiermark bis zum Jahre 1918. Ein historisch-biographischer Füh- rer. Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918. Zgodovinsko biografski vodnik. Manuali e carte sulle strutture amministrative nelle province di Carinzia, Carniola, Litorale e Stiria fino al 1918. Guida storico-bibliografica (ur. Jože Žontar) Graz, Klagenfurt, Ljubljana, Gorizia, Trieste: Steier- märkisches Landesarchiv, Kärntner Landesarchiv, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Arhiv SR Slovenije, Archivio di Stato di Gorizia, Archivio di Stato di Trieste, 1988 (Veröffentlichungen des Steier- märkischen Landesarchives, Band 15), str. 76–92. S U M M A R Y House property in the market town of Lju- tomer from its beginnings to the creation of the Franciscean Cadastre The contribution discusses house property in the Slovenian Styrian market town of Ljutomer from its beginnings in the thirteenth century to the creation of the Franciscean Cadastre in 1824—the first to feature a detailed layout of the settlement. Houses are discussed in the light of available sources, such as tax registers and censuses, the land register, and 610 BORIS GOLEC: HIŠNA POSEST V TRGU LJUTOMER OD NJEGOVIH ZAČETKOV DO FRANCISCEJSKEGA KATASTRA, 561–610 2022 the cadastre. A more integral and detailed selection is provided of sources that are the most relevant or the most informative for understanding the problem under discussion. Another aim of the contribution is to present the possibilities and work methods for conducting further research after it turned out that, given the relatively well-preserved status and diver- sity of sources, a historical outline of all houses in Ljutomer can be produced for the period spanning centuries to present day. Ljutomer holds the distinction of being one of few urban settlements in Slovenia for which there are some data available on the number of homes or property units from as early as the Middle Ages. Ac- cording to the provincial princely land register from 1265–67, the market town, first documented at that time, counted 152 homesteads (Ger.: Hofstat) as a common form of property units in urban settlements (each comprising a house, together with the adjacent outbuildings and a small plot of land). Although clearly unrealistic, the excessively high number has never been addressed by historians. In fact, it is an error: as the calculation of levies reveals, the actual number of property units was lower precisely by a hundred, thus amounting to fifty-two. The earliest census of house owners in the mar- ket town and the data on the number of houses are included in the valuation of the Ljutomer seigniory from 1542. The valuation distinguishes between mar- ket-town dwellers (sixty-one) and landless peasants (Ger.: Inwohner) who lived exclusively off day’s la- bour pay (fourteen). The market town recorded fifty- seven houses and twenty-five house owners engaging in handicrafts. The next survey of Ljutomer’s house owners was conducted in 1573 as part of the extraor- dinary hearth tax assessment. The list of hearth-tax payers for Ljutomer is unfortunately incomplete be- cause the seigniory and the market town had by then been divided among several feudal lords. The longest, eighty-six-year gap in recording the name lists of Ljutomer’s house owners occurred in the Early Modern Period, lasting between 1573 and 1659, when the first preserved market-town tax register was undertaken. Nonetheless, based on the amount of the extraordinary hearth tax, it is possible to determine that in 1640 Ljutomer had ninety-two hearths (chimneys). From the mid-sixteenth century onwards, the number of houses had, indeed, increased significantly, with the tax register of 1659 stating eighty-nine market-town dwellers (with a house), who should also be added an unknown number of smallholders, so-called cottagers (Ger.: Keuschler). According to tax registers, Ljutomer’s house prop- erty structure remained more or less unchanged until the 1830s. Although the tax registers make hardly any explicit mention of houses, it is fairly clear from the context when a certain house property was sub- ject to taxation and when it was not. The first source to deal explicitly with houses as such is the house census from 1754, compiled within the framework of the Theresian house census for the whole of Styria. 105 houses and 104 house owners, respectively, were registered at that time; however, a detailed analysis has shown that fifteen cottages (Ger.: Keusche), in fact, stood in the neighbouring settlement of Kamenščak. The house census from the above-mentioned year enables the earliest relevant comparison of house property in Ljutomer and other towns and market towns in Styria. Moreover, it is the first and the only source that provides a complete occupational structure of house masters in Ljutomer. A little less than one-third held no occupation, slightly less than three-fifths engaged in handicrafts, and one-tenth were various kinds of servants. What lends special value to having two versions of house censuses is that for each house owner they also list the property owned, which makes them the only such presentations prior to the creation of the first land register (1787). Of particular use for studying house property is the next land register, kept from 1804 onwards, which not only lists individual residential and agri- cultural buildings, but it also indicates what kinds of materials were used for their construction (stone or wood). In addition, for slightly less than one-half of buildings it provides an evaluation of their construc- tion status (good, average, and poor), and for every house it further states whether it was subject to the right to hold a handicraft activity. The survey of house property in Ljutomer is made complete by the Franciscean Cadastre from 1824—a source that constitutes the basic spatial reference for studying the problem concerned over the previous centuries as far back as the emergence of the market- town settlement. Unlike its predecessors—the Ther- esian and the Josephinian cadastres—it also provides a graphic delineation of land plots on the cadastral map. The market town’s building stock, as illustrated by the Franciscean cadastral map, mostly consisted of wooden houses. This holds especially for agricultural buildings, which were only exceptionally stone-built. At that time, the number of houses finally slightly exceeded a hundred (103); however, Ljutomer prob- ably already reached a three-digit number in the first half of the eighteenth century, after which the num- ber settled at just below a hundred. The stagnation in house property, which occurred between the mid-seventeenth century and the crea- tion of the Franciscean Cadastre, was a reflection of the overall economic conditions and partially also a consequence of numerous fires. The damage caused by the fires in 1750 and 1777 is well documented. It seems safe to maintain that the fires facilitated changes in the method and quality of construction and therefore significantly affected the market town’s external appearance. 611 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81(497.412Ljutomer)"12/17" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.05 Prejeto: 10. 10. 2022 Igor Sapač izr. prof. dr., muzejski svetovalec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Krekova ulica 2, SI–2000 Maribor E-pošta: igor.sapac@um.si Grad (Gornji) Ljutomer Arhitekturnozgodovinski oris IZVLEČEK Prispevek obravnava arhitekturni razvoj nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer (Ober Luttenberg) oziroma Dol- nji grad, ki je v 19. stoletju izginil in zato doslej še ni bil deležen niti osnovne stavbnozgodovinske analize. Čeprav gradu že dolgo ni več in na njegovi lokaciji, na vzpetini nad vasjo Podgradje, jugovzhodno od Ljutomera, stoji novej- še bivalno poslopje iz 19. in 20. stoletja, ima velik pomen za razumevanje gradbene zgodovine širšega ljutomerskega območja med 13. in 19. stoletjem. Na podlagi analiz ohranjenih starih upodobitev, konfiguracije terena, posestno- zgodovinskih podatkov in z upoštevanjem ustreznih analogij je mogoče dovolj zanesljivo opredeliti glavne razvojne faze nekdanje grajske stavbe. Vse kaže, da je grad nastal v prvi polovici 13. stoletja, v sklopu številnih gradenj novih obmejnih gradov salzburške nadškofije, pozneje pa je do 18. stoletja doživljal pester in značilni stavbni razvoj. KLJUČNE BESEDE grad, srednjeveški gradovi, vile, arhitektura, arhitekturna zgodovina, kastelologija, konservatorstvo, spomeniško varstvo, stavbni razvoj, romanika, gotika, klasicizem, Ljutomer, Gornji Ljutomer, Dolnji grad, salzburška nadškofija, Schweinpeck, Alapić, Drašković, Codroipo, Varda ABSTRACT (UPPER) LJUTOMER CASTLE. A DESCRIPTION OF ARCHITECTURAL HISTORY The contribution discusses the architectural development of the former (Upper) Ljutomer (Ober Luttenberg) Cas- tle or Lower Castle, which, having disappeared in the nineteenth century, has so far not even been subject to a basic analysis of its architectural history. Although the castle has been long gone and its location, a hill above the village of Podgradje southeast of Ljutomer, is now occupied by a more recent residential building from the nineteenth and twen- tieth centuries, it still bears great significance for understanding the history of construction in the wider Ljutomer area between the thirteenth and nineteenth centuries. Based on the analyses of preserved old depictions, terrain configura- tion, and data about the history of the estate as well as by taking into consideration appropriate analogies, it is possible to determine the main development phases of the former castle building with sufficient reliability. Everything suggests that the castle was built in the first half of the thirteenth century as one of many border castles erected by the Archdiocese of Salzburg and that it underwent a dynamic and characteristic architectural development until the eighteenth century. KEY WORDS castle, medieval castles, villas, architecture, architectural history, castellology, conservation, protection of monuments, architectural development, Romanesque architecture, Gothic architecture, Neoclassicist architecture, Ljutomer, Upper Ljutomer Castle, Lower Castle, Archdiocese of Salzburg, Schweinpeck, Alapić, Drašković, Codroipo, Varda 612 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 O izginulem srednjeveškem gradu Ljutomer oziroma v nemškem jeziku Luttenberg, ki je stal na izpostavljenem kopastem griču jugovzhodno od Ljutomera, nad vasjo z značilnim imenom Pod- gradje, in ki se ga je pozneje oprijelo poimenovanje Gornji Ljutomer oziroma nemško Ober Luttenberg, domačini pa so mu nadeli tudi oznako Dolnji grad,1 1 Vulgarizem Dolnji grad se je kot neuradna slovenska oznaka za ljutomerski grad uveljavil po nastanku gradu Branek, ki so ga zahodno – višje – od Ljutomera zgradili v 16. stoletju, na lokaciji srednjeveškega dvora, in ki so mu domačini nadeli neuradno oznako Gornji grad (Hofrichter, Luttenberg, str. 64; Slekovec, Grad in graščina, str. 159; Kovačič, Ljutomer, str. 184; Pettauer, Imena važnejših, str. 108; Krajevni leksi- kon Slovenije, str. 128; Stopar, Grajski objekti z območja, str. 31; Curk, Ljutomer, str. 23; Janežič, Dolnji grad, str. 5; Rajšp (ur.), Slovenija, str. 160; Pintarič, Odnosi, str. 44; Podgore- lec, Vardov dvorec, str. 23–29; Pavličič, Dve graščini, str. 3; Markovič, Zemljiška posest, str. 11; prim. Caesar, Beschreibung, str. 441; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145). Spreminjanje prvotnega poimenovanja skozi čas je, denimo, primerljivo z Pogled na dominantno lokacijo nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer v širšem prostoru z južne strani (foto: Igor Sapač, 2022). Pogled na lokacijo nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer iz zraka z zahodne strani (foto: Stane Klemenc, 1992, INDOK). 613 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 sodobnemu človeku pripovedujejo zlasti oblika nek- danje grajske vzpetine z dominantno novejšo bivalno stavbo iz 19. in 20 stoletja, stare upodobitve, pisni zgodovinski viri in stare pripovedke.2 Pod zemelj- skim površjem se skrivajo ostanki temeljev starodav- nih zidov, ki čakajo na ustrezne arheološke in kaste- lološke raziskave. Čeprav grajska stavba v prostoru ni več zaznavna in je spomin nanjo že zelo obledel, jo je smiselno na podlagi razpoložljivih virov dovolj teme- ljito analizirati in predstaviti v samostojnem arhitek- turnozgodovinskem prispevku, saj sta se prav z njo v 13. stoletju začeli intenzivna poselitev in urbanizacija ljutomerskega območja oziroma ravnice ob Ščavnici in Muri, ki se nadaljujeta še dandanes.3 gradovi Radgona, Cmurek in Maribor; ko so se pod gradovi iz 12. stoletja razvile istoimenske urbane naselbine, so zaradi potrebe bo razlikovanju imen gradov in mlajših naselbin, gra- dove na vzpetinah začeli označevati z dodanim pridevnikom gornji – Gornja Radgona, Gornji Cmurek, Gornji Maribor. Slovensko lokalno prebivalstvo je pozneje zadnja dva gradova začelo označevati z novima neuradnima imenoma – Cmu- rek oziroma Gornji Cmurek so prebivalci vasi Trate zaradi učinkovitejšega poimenskega razlikovanja od višje ležečega mlajšega dvorca Novi Kinek, ki so mu začeli praviti Gornji grad, poimenovali Spodnji grad, grad Maribor pa so zaradi učinkovitejšega poimenskega razlikovanja od istoimenskega gradu v srednjeveškem mestu začeli imenovati Grad na Pi- ramidi. V strokovni in znanstveni kastelološki literaturi se ti vulgarizmi niso uveljavili in zato tudi za oznako gradu, ki ga obravnava pričujoči sestavek, uporabljam njegovo zgodovin- sko utemeljeno avtentično ime. Prim. Stopar, Gradovi, grašči- ne, str. 257–260; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71–73; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Kos, Vitez, str. 318–319. 2 Na razvaline ljutomerskega gradu so se v 19. stoletju nave- zovale razne pripovedi o strahovih in tudi o tamkajšnjem nebrzdanem pijančevanju za božično noč, med katerem je udeležence pod seboj pokopalo rušeče se grajsko zidovje (Hofrichter, Luttenberg, str. 64; Janisch, Topographisch-stati- stisches Lexikon, II, str. 146). Prim. Golob, Gostija v Ljuto- merskim gradu, str. 1; Sann, Sagen, str. 156; Kovačič, Ljuto- mer, str. 69. 3 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 184. Nekdanja zasnova grajske stavbe je dovolj nazor- no dokumentirana na starih upodobitvah iz 17. sto- letja. Za čas pred tem je smiselno upoštevati ustrezne oznake na zemljevidih iz 16. stoletja.4 Zanimiva je 4 Zlasti: Tabula Hungarie, avtorjev Lazarusa Secretariusa in Georga Tannstetterja, iz leta 1528, Regni Hungariae descriptio Trška naselbina Ljutomer (Lueteberg) z gradom na vzpetini na desni strani in sosednji grad Štrigova (Strido) skrajno desno na zemljevidu madžarskega kraljestva, ki ga je leta 1556 izdelal Wolfgang Lazius (spletni vir). Radgona in Ljutomer na grafiki Wilhelma Petra Zimmermanna iz časa pred letom 1630. Izrez (po sodobni kopiji v: Museum im alten Zeughaus, Bad Radkersburg, foto: Igor Sapač, 2022). 614 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 zlasti oznaka ljutomerskega gradu na zemljevidu ma- džarskega kraljestva, ki ga je leta 1556 izdelal Du- najčan Wolfgang Lazius (1514–1565); nad stavbnim sestavom dveh nižjih traktov je upodobljen mogočen visok glavni grajski stolp – bergfrid –, ki na mlajših upodobitvah ni viden. Približno pol stoletja pozneje, med letoma 1601 in 1605, je nastala večja shematska upodobitev graj- ske stavbe, ki jo je za predvideni, a nikoli dokončani zemljevid notranjeavstrijskih dežel izdelal Johannes Clobucciarich oziroma Janez Klobučarič (1545– 1605).5 Ljutomerski grad je s svinčnikom narisan s severovzhodne strani in pod njim je ob vznožju grajske vzpetine na desni strani upodobljena manj ša cerkev z zvonikom – sedanja podružnična cerkev vera, avtorja Wolfganga Laziusa, iz leta 1556 in Nova totius Ungariae desciptio, avtorja Matthiasa Zündta iz leta 1567. 5 Upodobitev s podpisom castel Lutemberg, ki je nastala v sklopu s svinčnikom izdelanih topografskih terenskih skic krajev med Apačami in Mursko Soboto ter med Slovenski- mi goricami in Gradom na Goričkem, v okviru fonda Clo- bucciarich – Skizzen hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Signatura: Clobucciarich-024b-1. https://egov.stmk.gv.at/ archivinformationssystem/suche/volltext-detailansicht.jsf Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 184. Objava v: Popelka, Die Landes- aufnahme, Tafel XVI; prim. Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 73; Pavličič, Ljutomer skozi čas, str. 21–22; Janežič, Dolnji grad, str. 5; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 154; Pintarič, Odnosi, str. 44; Pavličič, Ljutomer, podobe mesta, str. 2; Podgo- relec, Vardov dvorec, str. 24; prim. Stopar, Podoba Slovenije, str. 8–19. sv. Ane v Podgradju, ki je s prezbiterijem orientirana proti severovzhodu in v arhivskih dokumentih pr- vič omenjena leta 1545 – kot Marijina podružnična cerkev pod gradom Ljutomer – Ain Filial Khirhl zu vnser Fraun vndtern Schloß Luettenberg gelegen.6 Grad je upodobljen kot mogočna stavbna celota z dvema podolžnima dvonadstropnima traktoma, ki sta po- stavljena zaporedno, eden za drugim. Strešno sle- me levega (jugovzhodnega) trakta je malce višje od strešnega slemena z njim povezanega desnega (se- verozahodnega) trakta. Na levi oziroma jugovzhodni strani grajski kompleks zaključuje oglati stolp z zelo strmo štirikapno gotsko slemenasto streho, ki z viši- no zidovja ne presega višine zidovja jugovzhodnega trakta. Na desni oziroma severozahodni strani se na dvonadstropno gmoto grajskega jedra navezuje nižje 6 Kovačič, Ljutomer, str. 77–78. Narisani zvonik – morda leseni strešni stolpič – so pozneje odstranili. To se je najbrž zgodilo med celovito baročno prenovo cerkve leta 1736, ko so od- stranili ostrešje in leta 1617 omenjeni leseni strop ter v ladji zgradili nove oboke. Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 78; Krajev- ni leksikon Dravske, str. 384; INDOK, Zadnikar, Podgradje; Curk, Topografsko gradivo, str. 13; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Curk, Ljutomer, str. 62; Pintarič, Odnosi, str. 37. Leta 1932 so cerkvi na zahodni fasadni steni dodali nov zvonik, ki oblikovno spominja na zvonik s Clobucciaricheve risbe. Prim. UKPP, Unterschloss – Podgradje in Dolnji Grad. Umetno- stnozgodovinski-konservatorski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; Curk, Topografsko gradivo, str. 13–14; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Curk, Ljutomer, str. 23; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 154. Trška naselbina Ljutomer in grad Branek zgoraj desno v ozadju na oljni sliki neznanega avtorja z upodobitvijo mesta Radgona iz leta 1618. Izrez (Museum im alten Zeughaus, Bad Radkersburg, foto: Igor Sapač, 2022). 615 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 obrambno obzidje, ki oblikuje manjše sprednje dvo- rišče oziroma medzidje in ki sega do vrha pritličja. Obzidje je na vrhu opremljeno z zobčastimi izzidki – cinami – in na dveh vogalih okrepljeno s stolpičema, najverjetneje valjastima, ki sta zastrešena s strmima strehama. Grajske stavbne gmote so na risbi odlično podane, vse nadrobnosti pa so nakazane zgolj skico- zno. Po obliki in številu oken je mogoče sklepati, da sta imela upodobljena trakta v nadstropjih bivalni značaj. Na strehah traktov sta vidni strešni okni ozi- roma frčadi, od katerih je ena vogalna in stolpičasto zasnovana. Desno od grajske stavbe je nad cerkvijo Pogled na grad (Gornji) Ljutomer s severovzhodne strani na risbi Johannesa Clobucciaricha oziroma Janeza Klobučariča iz okoli leta 1603 (Popelka, Die Landesaufnahme, Tafel XVI). Pogled na grad (Gornji) Ljutomer s severovzhodne strani v ozadju na oljni sliki neznanega avtorja z upodobitvama vasi Križevci in Iljaševci iz leta 1641. Izrez (Státní hrad a zámek Horšovský Týn, foto: Igor Sapač, 2017). 616 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 v ozadju upodobljeno nizko podolžno poslopje, ki je imelo gotovo gospodarski značaj.7 Leta 1618 je neznani avtor ustvaril dokaj veliko oljno sliko z naslovom Abriß der Stadt Radkersburg befreidt Wein Gey, …, ki kaže veduto mesta Radgo- na in v njenem ozadju miniaturno upodobljene večje naselbine, cerkve in gradove v radgonski okolici med Muro in Dravo. Na levem robu slike je upodobljen trg Ljutomer, ki je označen z napisnim trakom in napisom Schloß und Mar[kt]-Luttenberg – Grad in trg Ljutomer. A ljutomerski grad na tej veduti v re- snici ni naslikan in slikar je na vzpetini desno nad z obzidjem obdano trško naselbino v gričevnati vi- nogradniški pokrajini upodobil samo grad Branek z značilnim visokim glavnim stolpom. Glede na druge dokaj zanesljive upodobitve gradov na tej sliki se zdi malo verjetno, da bi bil ljutomerski grad upodobljen povsem stilizirano oziroma simbolično kot večja čo- kata stavba z dvokapno streho in manjšim stranskim poslopjem levo ob ljutomerskem trškem obzidju. Zdi se, da se je slikarju pri upodabljanju pripetila zmota in je namesto vedute Ljutomera z gradom podvojil veduto Ormoža.8 Povsem nezanesljiva je tudi veduta Ljutomera, ki je najverjetneje nastala malo pred letom 1630 in jo je augsburški slikar Wilhelm Peter Zimmermann (pred 1589 – okoli 1630) skupaj z veduto mesta Radgona vključil v grafično upodobitev osmanskega in hajdu- škega pustošenja leta 1605. Za razliko od Radgone – Ragelspurg –, ki je upodobljena dokaj realistično in zanesljivo, je Ljutomer – Lutenberg – upodobljen pov- 7 Prim. Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72–73. 8 Sliko hrani radgonski mestni muzej – Museum im Alten Zeughaus. Bad Radkersburg. Objava v: Drescher in Stocker in Vreča, Museum im alten Zeughaus Bad Radkersburg, str. 35. sem fantazijsko in zavajajoče, kot z obzidjem obdana naselbina na vzpetini, kar v resnici nikoli ni bil. Upo- dobitev ljutomerskega gradu ob naselbini manjka.9 Predstavo o podobi ljutomerskega gradu, ki jo na- zorno posreduje Clobucciaricheva risba z zgodnjega 17. stoletja, odlično dopolnjuje doslej še neupošte- vana upodobitev grajske stavbe v ozadju velike oljne slike z upodobitvama vasi Križevci in Iljaševci. Ta sli- ka, ki je opremljena z letnico 1641 in označena z na- slikanim grbom plemiške rodovine Trauttmansdorff ter napisom Igelßdorff (Iljaševci), je najverjetneje do 19. stoletja visela v gradu Negova, sedaj pa je – sku- paj z drugimi predmeti iz nekdanje posesti plemiške rodovine Trauttmansdorff – razstavljena v muzeju na gradu Horšovský Týn na Češkem. Ker je ljutomerski grad naslikan v ozadju in ker si je slikar v zgodnje- baročni maniri na račun realističnega upodabljanja prizadeval povečati slikovitost celotne kompozicije, so nekateri deli dramatično predimenzionirani, kljub temu pa je upodobitev dovolj verodostojna in potrju- je točnost Clobucciaricheve risbe. Grad je na levem zgornjem delu slike postavljen v gričevje z vinogradi, pod njim pa sta trg Ljutomer z gručo nizkih lese- nih hiš in župnijsko cerkvijo. Cerkev je še brez velike zgodnjebaročne ladje, pozidane med letoma 1688 in 1690, in zaradi slikarske kompozicije pomaknjena na levo stran trga, kjer ni bila napoti upodobitvi gradu Branek desno zgoraj nad trgom in nad župnijsko cer- kvijo v Križevcih v spodnjem delu slike. V primerjavi s Clobucciarichevo risbo je levi trakt ljutomerskega gradu na sliki malce višji od desnega in glavni stolp na levi strani za celo nadstropje presega višino trakta. Obzidje z valjastima stolpičema je daljše, stolpiča pa 9 Reprodukcijo grafike hrani radgonski mestni muzej – Muse- um im Alten Zeughaus. Bad Radkersburg. Oljna slika neznanega avtorja z upodobitvama vasi Križevci in Iljaševci iz leta 1641. V ozadju je upodobljeno gričevje Slovenskih goric z gradovoma (Gornji) Ljutomer in Branek ter trško naselbino Ljutomer (Státní hrad a zámek Horšovský Týn, foto: Igor Sapač, 2017). 617 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 imata dokaj položni stožčasti strehi. Na levi strani se k glavnemu stolpu prislanja neka gradnja, ki ni po- sebno široka in dosega višino desnega trakta. Posa- mezni stavbni členi niso upodobljeni; vidni so samo trije dimniki na strehah obeh traktov. Okoli leta 1681 je ljutomerski grad oziroma Ober Lutenberg v sklopu svoje štajerske Topografije upodo- bil Georg Matthäus Vischer (1628–1696).10 Name- nil mu je kar dve upodobitvi; prva je samostojna in kaže grajsko stavbo na kopasti vzpetini v gričevnati vinogradniški pokrajini s številnimi vinogradniškimi zidanicami po vrhovih ljutomerskih in štrigovskih gričev v ozadju,11 druga pa kaže grad iz iste strani, a iz večje oddaljenosti, v ozadju pogleda na ljutomer- sko trško naselbino s poudarjeno župnijsko cerkvi- jo in reko Ščavnico v ospredju.12 Na podlagi druge upodobitve je mogoče natančno določiti tudi smer pogleda na grad na prvi Vischerjevi upodobitvi; grad je na obeh upodobitvah prikazan s severne strani in torej dobro primerljiv z omenjenima zanesljivima starejšima upodobitvama iz prve polovice 17. stole- tja, ki grad prikazujeta s severovzhodne strani. Vse 10 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159; Kovačič, Ljuto- mer, str. 184; Zadnikar, Umetnostni spomeniki, str. 56; Curk, Ljutomer, str. 6, 7; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Pavličič, Ljutomer skozi čas, str. 22; Janežič, Dolnji grad, str. 5; Novak, Ljutomer, str. 38; Pavličič, Ljuto- mer, podobe mesta, str. 2; Pavličič, Dve graščini, str. 4. 11 Faksimilirana sodobna objava v: Vischer, Topographia, 1975, sl. 244; Vischer, Topographia, 2006, sl. 54; Novak, Ljutomer, str. 38. Po tej Vischerjevi upodobitvi je okoli leta 1895 nastal akvarelirani preris, ki je vključen v Slekovčevo rokopisno kro- niko Ljutomera iz leta 1896 (ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer). Objava v: Pavličič, Nekaj o plemstvu. 12 Faksimilirana sodobna objava v: Vischer, Topographia, 1975, sl. 243; Vischer, Topographia, 2006, sl. 53; prim. Curk, Ljuto- mer, str. 6; Novak, Ljutomer, str. 30. kaže, da se je med letoma 1641 in 1681 obseg gradu zmanjšal; na Vischerjevih upodobitvah je vidno samo še grajsko jedro, ki ga na talni ploskvi v obliki kljuke oziroma črke L sestavljata dva enako visoka dvonad- stropna trakta – malce širši in daljši severozahodni trakt s sedemosno severozahodno fasado ter ožji in krajši severovzhodni trakt s štiriosno severovzhodno fasado in enako visokim plitkim enoosnim fasadnim izzidkom. Fasada daljšega trakta je v pritličnem delu podprta z dvema kontraforoma, kar kaže, da se je te- ren ob grajskem zidovju posedal in je bilo treba zi- dovje dodatno utrjevati. Upodobljena trakta sta po- krita s strmo slemenasto streho, ki ima nekaj frčad in dimnikov. Višji levi trakt z glavnim stolpom in nižje obzidje medzidja z valjastima stolpičema – kar je vi- dno na obeh zanesljivih starejših upodobitvah iz prve polovice 17. stoletja – na Vischerjevih upodobitvah manjkajo in vse kaže, da so te dele po letu 1641 po- drli. Na obeh Vischerjevih upodobitvah sicer tudi ni videti cerkve ob vznožju grajske vzpetine, ki je takrat tam gotovo stala; najbrž je izpadla, ker jo je zakriva- lo okoliško gričevje ali drevje. Upodobljena situacija na obeh Vischerjevih upodobitvah iz okoli leta 1681 z dvotraktno dvonadstropno nerazgibano grajsko stavbno maso je v osnovi enaka upodobljeni situaci- ji ljutomerskega gradu na Vischerjevem zemljevidu Štajerske iz leta 1678, le da je tam grad zaradi drob- nega merila prikazan zelo poenostavljeno in redu- cirano na najpomembnejše oblikovne značilnosti.13 Kljub skicoznosti je tudi ta upodobitev pomembna, saj kaže, da je grad že pred letom 1678 zgubil ne- katere obsežne grajene dele, ki jih kažeta zanesljivi starejši upodobitvi iz prve polovice 17. stoletja. 13 Stopar, Grajski objekti z območja, str. 31. Območje ob sotočju Ščavnice in Mure ter deželni in državni meji z gradom (Gornji) Ljutomer, dvorcem Železne dveri, cerkvijo na Jeruzalemu, trško naselbino Ljutomer in gradom Branek na zemljevidu Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio, ki ga je leta 1678 ustvaril Georg Matthäus Vischer. Izrez (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana). 618 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Enako stavbno zasnovo, kakršna je vidna na Vi- scherjevih upodobitvah, kaže tudi drobcena shemat- ska upodobitev ljutomerskega gradu na nenaslovljeni perspektivični akvarelirani risarski upodobitvi krajev med Muro in Dravo s Slovenskimi goricami ter de- lom Pomurja, ki jo je neznani avtor kot značilni pri- mer topografske karte ustvaril okoli leta 1700 in jo sedaj hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu.14 Graj- ska stavba z nerazgibano dvotraktno stavbno gmoto 14 StLA, Die Pläne Sammlung, inv. št. 8 a. Objava v: Stopar, Podoba Slovenije, str. 20. Sedanji pogled na lokacijo nekdanjega gradu Gornji Ljutomer s severne strani (foto: Igor Sapač, 2022). Grad Gornji Ljutomer s severne strani na bakrorezni upodobitvi iz Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske iz okoli leta 1681 (spletni vir). 619 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 na talni ploskvi v obliki kljuke oziroma črke L in s strmimi rdečimi opečnimi strehami je postavljena na kopasto vzpetino, v ozadju nad ljutomersko trško naselbino, v kateri z velikostjo stavbne mase izstopa župnijska cerkev. Takšna situacija je vidna tudi na avstrijskem voja- škem zemljevidu iz časa med letoma 1763 in 1787 in povsem potrjuje verodostojnost Vischerjevih upodo- bitev. Grad, ki je bil v tistem obdobju še ohranjen in poimenovan Schl.(oss) Ober Luttenberg (grad Gornji Trg Ljutomer z gradom Gornji Ljutomer, cerkvijo na Jeruzalemu in dvorcem Železne dveri v ozadju s severne strani na bakrorezni upodobitvi iz Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske iz okoli leta 1681 (spletni vir). Širše območje Ljutomera z gradovoma Gornji Ljutomer in Branek na akvarelirani risarski upodobitvi krajev med Muro in Dravo neznanega avtorja iz okoli leta 1700. Izrez (Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec). 620 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Ljutomer), je bil zasnovan na talni ploskvi v obliki kljuke in sestavljen iz dveh traktov: severozahodnega in severovzhodnega, ki sta bila približno enako dolga. Na severnem vznožju grajske vzpetine je označena lokacija cerkve, ki je opremljena z napisom Cap. S: Anna (kapela sv. Ane).15 Vse kaže, da se je kmalu za- tem grad spremenil v razvalino, ki je označena v mapi 15 Rajšp (ur.), Slovenija, sekcija 169. franciscejskega katastra iz leta 182416 in na avstrij- skem vojaškem zemljevidu iz časa med letoma 1806 in 1869.17 16 SI AS 177/M/F/M278/g/A01 – Franciscejski kataster za Štajersko (k. o. Slamnjak) 1824. 17 http://mapire.eu/en/map/secondsurvey/?bbox=1803897.146 9302224%2C5860671.79598069%2C1807160.0525751458 %2C5862059.605775492 Ostanki gradu so označeni s po- imenovanjem Ruine. Grad Gornji Ljutomer s podružnično cerkvijo sv. Ane v Podgradju na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz časa med letoma 1763 in 1787 (spletni vir). Lokaciji razvaljenega gradu Gornji Ljutomer in podružnične cerkve sv. Ane v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824. Po letu 1860 so katastrsko mapo dopolnili z vrisom talne ploskve nove stavbe na lokaciji odstranjenega nekdanjega gradu (spletni vir). 621 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 V drugi polovici 19. stoletja so nadzemne ostanke srednjeveškega ljutomerskega gradu povsem odstra- nili in vrh kopaste razgledne grajske vzpetine posta- vili nov manjši stavbni kompleks. Kljub temu je na podlagi analize izoblikovanosti terena in z upošte- vanjem opisanih historičnih upodobitev nekdanjo grajsko zasnovo mogoče dovolj nadzorno interpre- tirati in poskusiti opredeliti tudi glavne faze njenega stavbnega razvoja. Pri tem se je smiselno opreti tudi na z njo povezane zbrane zgodovinske podatke in na ustrezne arhitekturne analogije. Visokosrednjeveška stavbna zasnova gradu Ljutomer v 13. stoletju Grad je nastal na izpostavljeni vzpetini ob soto- čju reke Ščavnice in več potokov, nekaj kilometrov zahodno od izliva Ščavnice v Muro, na obronku Lju- tomerskega gričevja, ob domnevni trasi rimskodobne ceste.18 Izbrana lokacija je omogočala širok razgled čez Mursko polje in Ščavniško dolino. Ime Ljutomer oziroma Lůtenwerde se v pisnih zgodovinskih virih nesporno prvič pojavi leta 1221 oziroma leta 1222.19 Naslednja omemba je iz leta 1242; tistega leta je vojvoda Friderik II. v poseb- ni listini naštel vse posesti in pravice, ki jih je pre- jel v fevd od salzburške nadškofije, in v tem sklopu je omenjen tudi otok (domnevno veliko posestno ozemlje ali suho območje sredi močvirnatega sve- ta) Ljutomer z gradom ter vsem, kar spada zraven – insulam etiam que Lůtenwerde dicitur, cum castro et attinenciis eiusdem.20 Grad je takrat v pisnih zgodo- vinskih virih prvič dokumentiran in kaže, da so ga postavili samo malo pred tem ter da je najverjetneje nastal na pobudo salzburške nadškofije, na ozemlju ki ga je nadškofija na račun vojaško-osvajalskega pre- mikanja zahodne meje madžarskega kraljestva proti 18 Kovačič, Ljutomer, str. 4; Curk, Urbanistično-gradbene za- snove, str. 304–306; Curk, Trgi, str. 96–97; prim. Slovenski zgodovinski atlas, str. 32. S prostorskega vidika je zanimiva primerjava ljutomerskega gradu z gradom Cmurek; prvi je nastal v bližini izliva Ščavnice v Muro, drugi pa nad Muro, v bližini izvira Ščavnice. 19 Zahn, Urkundenbuch, II, št. 191; Kos, Gradivo, V, št. 349, str. 182; Blaznik, Historična topografija, I, str. 438; Kos, Vitez, str. 318, op. 531; prim. Kovačič, Doneski, str. 65; Kovačič, Ljuto- mer, str. 10, 116–118; Pettauer, Imena važnejših, str. 107–108; Pirchegger, Untersteiermark, str. 52; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Ratej, Prve omembe, str. 5–8; Novak, Ljutomer, str. 32; Snoj, Etimološki slovar, str. 242. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike. 20 Zahn, Urkundenbuch, II, št. 402, str. 515–516; Kos, Gradivo, V, št. 787; Kovačič, Doneski, str. 71; Kovačič, Ljutomer, str. 8–9, 121, 184; Pettauer, Imena važnejših, str. 107–108; Pir- chegger, Die Untersteiermark, str. 52; Kos, Kolonizacija, str. 261; Curk, Urbanistično-gradbene zasnove, str. 304; Blaznik, Historična topografija, I, str. 438; Stopar, Razvoj, str. 170; Stopar, Gradovi, graščine, str. 257; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 542; Ratej, Prve omembe, str. 6–7; Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 189; Jane- žič, Dolnji grad, str. 5; Kos, Vitez, str. 318; Novak, Ljutomer, str. 30; prim. Pintarič, Odnosi, str. 7. vzhodu pridobila okoli leta 1200 ali malce pozneje v prvi polovici 13. stoletja.21 Leta 1288 je ljutomerski grad v pisnih virih drugič izrecno omenjen; tokrat kot castrum Lyettemberch.22 Leta 1329 in nato večkrat v 15. stoletju je omenjen kot das haus ze Lutenberg in podobno.23 V letih 1363, 1365, 1366 in 1419 je ome- njen kot vest Luetemberg oziroma podobno.24 Grad je nastal na območju, ki pred premikom meje Svetega rimskega cesarstva proti vzhodu, sicer ni bilo nepose- ljeno, a gotovo ni bilo intenzivno kolonizirano.25 Za oporo pri ugotavljanju natančnejšega časa nastanka ljutomerskega gradu je smiselno upošteva- ti širši kontekst postavljanja salzburških gradov ob meji med svetorimskim cesarstvom in madžarskim kraljestvom. Salzburška nadškofija je v zadnji četrtini 11. stoletja zaradi potrebe po varovanju svoje posesti začela graditi gradove na Salzburškem in Koroškem in v 12. stoletju se je ta proces nadaljeval ter ozemelj- sko širil proti jugovzhodu.26 V prvi fazi utrjevanja vzhodne meje salzburške posesti, po letu 1131, v ob- dobju nadškofa Konrada I. (1106–1147) ter njegove sklenitve trajnejšega in trdnejšega obmejnega miru z Ogri oziroma z novim madžarskim kraljem Bélo II. (okoli 1110–1141), so do okoli leta 1140 zgradili ob reki Savi grad Rajhenburg, ob reki Dravi ptujski grad, ob reki Muri pa začeli velikopotezno obnavljati in večati grad Lipnica, ki se mu je – domnevno v te- sni povezavi z utrdbenimi gradnjami salzburške nad- škofije – vzhodneje ob reki Muri pred letom 1148 pridružil še grad Cmurek. Malce za temi gradovi sta – po letu 1147 oziroma okoli leta 1160 – za štajer- skega mejnega grofa Otokarja III. (okoli 1125–okoli 1167) nastala še gradova Maribor ob reki Dravi in Radgona ob reki Muri.27 Morda je že takrat ali pa 21 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159–160; Kovačič, Do- neski, str. 69, 71–82; Kovačič, Ljutomer, str. 8, 184; Krajevni leksikon Dravske, str. 384; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Curk, Ljutomer, str. 5; Curk, Trgi, str. 96; Janežič, Dolnji grad, str. 5; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 542; Magdič, Prispevek, str. 7–22; Slovenski zgodovinski atlas, str. 66, 68, 69; Markovič, Zemljiška posest, str. 12. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike. 22 Blaznik, Historična topografija, I, str. 439. 23 Zahn, Ortsnamenbuch, str. 320; Kovačič, Doneski, str. 69; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Härtel in Redik, Regesten, št. 1835; prim. Blaznik, Historična topografija, I, str. 440–442; Jakič, Vsi slovenski, str. 193. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike. 24 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 53; Blaznik, Historična topografija, I, str. 439; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Jakič, Vsi slovenski, str. 193. 25 Prim. Magdič, Prispevek, str. 7–8, 10, 20–21. 26 Schicht, Bollwerke Gottes; Schicht, Burgen des Salzburger Erzbistums, str. 87–94. 27 Prim. Kos, K postanku ogrske meje, str. 144–153; Kos, Ko- lonizacija, str. 261; Kos, Meja proti Ogrski, str. 87; Curk, O fevdalni arhitekturi, str. 145; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 535– 544; Kos, Vitez, str. 263, 326, 354, 359, 360; Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 186–187. Za Otokarja III.: Robl, Werner: Ich sei, gewährt mir die Bitte, in Eurem Bunde - der Vierte: Otokar III. von Steier, Markgraf der Steiermark. Ber- ching, 13. Februar 2019 (http://www.robl.de/obergeschos- skirchen/otokar/otokar.html). 622 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 najpozneje do začetka 13. stoletja nastal še salzburški grad Vurberk ob Dravi med Mariborom in Ptujem. S temi gradovi je bila utrjena mejna črta v poteku med Radgono na severu in Ptujem na jugu. Novi gradovi so omogočili, da se je meja na tem obmo- čju na škodo Madžarske kmalu premaknila (nazaj) proti vzhodu; prvič morda že okoli leta 1160, ko je bila zavzeta spodnja Pesniška dolina do razvodnega slemena med Pesniško in Ščavniško dolino, in drugič okoli leta 1200, ko so mejo prestavili na potek od Središča ob Dravi do Razkrižja in dalje po Muri do izliva Kučnice.28 Posledično je v prvi polovici 13. sto- letja, v obdobju salzburškega nadškofa Eberharda II. Regensberškega (1200–1246) in izjemnega razcveta grajskih gradenj po vsem območju salzburške nad- škofije, prišlo do druge velike akcije gradnje novih gradov salzburške nadškofije na slovenještajerskem ozemlju; ob Savi so zahodno in vzhodno od Rajhen- burga zgradili gradova Brežice in Sevnica, od Dravi 28 Prim. Kovačič, Trg Središče, str. 97; Kos, Meja proti Ogr- ski, str. 87–88; Curk, O fevdalni arhitekturi, str. 145; Curk, Urbanistično-gradbene zasnove, str. 302–306; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 17; Štih, Salzburg na spodnje- štajerski Dravi, str. 187–190. pa so vzhodno od Ptuja, po pomiku mejne črte proti vzhodu, zgradili gradova Ormož in Središče. V bliži- ni Sotle so zgradili še grad Pišece.29 Ob novih grado- vih so se – razen na Pišecah in ob manjših gradovih Reštanj, Šperenberk in Tvarog, ki so nastali v zaledju Rajhenburga, – kmalu razvile nove trške naselbine.30 Na tej osnovi je mogoče utemeljeno pomisliti, da je v obdobju salzburškega nadškofa Eberharda II., v sklo- pu cele vrste novih salzburških gradov ob novi mejni četi med svetorimskim cesarstvom in madžarskim kraljestvom oziroma ob današnji slovensko-hrvaški etnični ter državni meji, najverjetneje nastal tudi lju- tomerski grad.31 29 Prim. Kos, Vitez, str. 255, 256, 335, 339, 368, 374; Slovenski zgodovinski atlas, str. 68, 69; prim. Štih, Salzburg na spodnje- štajerski Dravi, str. 190–192. 30 Curk, Trgi, str. 78, 107, 124, 130; Štih, Salzburg na spodnje- štajerski Dravi, str. 191–192. 31 Po nastanku ljutomerskega gradu sta na območju Slovenskih goric v 13. stoletju nastala še manjša gradova Negova nad do- lino reke Ščavnice in Hrastovec nad dolino reke Pesnice. Zdi se, da je po nastanku ljutomerskega gradu kot njegova proti- utež na madžarski oziroma hrvaški strani meje v 13. stoletju, po letu 1241, na vzpetini Štrigovščak nastal grad Štrigova oziroma Stridons, Strido in podobno. Štrigovski grad, od ka- Navpični pogled na vzpetino z lokacijo nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer in na fotografijo zarisano tlorisno zasnovo grajskega kompleksa z označeno tlorisno zasnovo nadomestne stavbe iz okoli leta 186 (spletni vir z risbo Igorja Sapača). 623 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Za ta čas nastanka ljutomerskega gradu govo- ri tudi njegova stavbna zasnova, kakršna se kaže na podlagi analize izoblikovanosti terena vrh grajske vzpetine in opisanih historičnih upodobitev. Čeprav je bil vrh grajske vzpetine med postavitvijo sedanje stavbe, ki jo domačini imenujejo Vardov grad oziro- ma dvorec, deloma preoblikovan in izravnan, je tudi s pomočjo situacije v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824 mogoče povsem zanesljivo določiti velikost in obliko talne ploskve ljutomerskega gradu, kakršen je dokumentiran z Vischerjevima upodobitvama iz okoli leta 1681. Vse kaže, da so jugozahodno in se- verozahodno fasadno steno sedanje stavbe okoli leta 1860 postavili na mestu nekdanjih jugozahodne in severozahodne fasadne stene glavnega oziroma se- verozahodnega grajskega trakta, ki je na Vischerjevi upodobitvi prikazan z višjim strešnim slemenom ter sedmimi okenskimi osmi in dvema kontraforoma na daljši severozahodni fasadi. Primerjava obsega seda- nje stavbe z grajsko stavbo na Vischerjevih upodo- bitvah in upoštevanje oblike izravnanega platoja vrh grajske vzpetine kažeta, da je bila nekdanja grajska stavba na severovzhodni strani za približno 10 m šir- ša od sedanje stavbe in da je torej obsegala tudi tisti del platoja, na katerem je do okoli leta 1985 stalo niž- je podolžno gospodarsko poslopje iz druge polovice 19. stoletja. Pri določanju velikosti talne ploskve nek- danje grajske stavbe je v pomoč tudi stari vodnjak, ki je ohranjen jugovzhodno od sedanje stavbe. Vse kaže, da je imel nekdanji grad v osnovi pravilno pra- vokotno talno ploskev v izmeri približno 28 × 37 m. Po situaciji v mapi franciscejskega katastra je mogoče sklepati, da je to talno ploskev na sredini dolžine nje- ne krajše jugovzhodne stranice dopolnjevala manjša kvadratna talna ploskev v izmeri približno 5,5 × 5,5 m. Po teh dimenzijah in prostorski umeščenosti je mo- goče sklepati, da je tam stal oglati bočni stolp, ki je viden na obeh zanesljivih upodobitvah iz prve polo- vice 17. stoletja. Primerjava teh dveh upodobitev in sedanje konfiguracije terena kaže, da je bila osnovna pravokotna talna ploskev na jugovzhodni, jugoza- hodni in severozahodni strani dopolnjena z malce nižje ležečo ter geometrično dokaj nepravilno talno ploskvijo, ki je osnovno talno ploskev zaobjemala približno v obliki črke C in se je za razliko od nje skoraj povsem podrejala naravni oblikovanosti tere- terega danes ni nobenih vidnih ostankov, je dokumentiran na grafični upodobitvi naselbine Štrigova iz 18. stoletja; takrat je bil že razvaljen, a po upodobitvi je mogoče sklepati, da je imel značilno srednjeveško obodno zasnovo z obzidanim dvori- ščem, bivalno stavbo in višjim glavnim stolpom – bergfridom. Napačen je podatek, ki se mestoma pojavlja v razpoložljivi literaturi, da je štrigovski grad povsem na novo pozidal šele Friderik II. Celjski v prvi polovici 15. stoletja. Grad je leta 1738 razdejal potres. Prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 390; Bedeković et al., Prinosi za povijest Štrigove, str. 34–35 (z objavljeno bakrorezno upodobitvijo Štrigove iz 18. stoletja z razvalinami srednjeveškega gradu – Rudera vetustre Arcis Stridonensis – na vzpetini nad naselbino). na. Očitna oblikovna razlika med geometrično pov- sem pravilno osnovno talno ploskvijo in nižjo talno ploskvijo ob treh skrajnih robovih platojsko preo- blikovanega vrha grajske vzpetine kaže, da sta ti dve sestavini nekdanjega ljutomerskega gradu nastali kot posledica razvoja v vsaj dveh časovno razmaknjenih stavbnih fazah. Kastelolog Ivan Stopar (1929–2018), ki se je kot prvi in doslej edini ukvarjal s problematiko inter- pretacije stavbne zasnove nekdanjega ljutomerske- ga gradu, je na podlagi Vischerjevih upodobitev in značaja omemb gradu v srednjeveških dokumentih pa tudi široke primerjalne analize v okviru srednje- veške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem sklepal, da je imel grad na začetku obodno zasnovo in da je že v 13. stoletju stal na vzpetini na območju sedanje vasi Podgradje.32 Pri tem je argumentirano zavrnil starejšo domnevo zgodovinarja Frana Ko- vačiča (1867–1939), da je imel prvotni ljutomerski grad obliko preprostega obrambnega stolpa in da je do uničenja v poznem 15. stoletju stal na drugi loka- ciji – na hribu tik nad ljutomersko trško naselbino, na lokaciji poznejše šole, tam kjer je na Vischerjevi upodobitvi ljutomerske naselbine viden obrabni ozi- roma opazovalni stolp – t. i. Vahtarnica.33 S Stopar- jevim mnenjem je mogoče povsem soglašati in ob tem še dodatno poudariti, da v slovenskem prostoru ni dokumentiranega primera, ko bi po uničenju ka- kšnega srednjeveškega gradu nov nadomestni večji poznosrednjeveški grad zgradili na drugi lokaciji.34 Analiza konfiguracije terena vrh grajske vzpetine pritrjuje Stoparjevi tezi o prvotni obodni zasnovi lju- tomerskega gradu; velikost in oblika osnovne talne ploskve kažeta, da je imel ljutomerski grad ob na- stanku najverjetneje pravilno pravokotno obodno za- snovo z obodnim obrambnim obzidjem na robovih te ploskve, bivalno stavbo – palacijem –, obzidanim notranjim dvoriščem, nizkim pomožnim dvoriščnim poslopjem in najverjetneje tudi cisterno za vodo ozi- roma vodnjakom na dvorišču. Ugotovljena velikost osnovne pravokotne talne ploskve v izmeri približno 28 × 37 m je povsem pri- merljiva z značilnimi romanskimi obodnimi gradovi, kakršne so po skoraj vsem sedanjem slovenskem pro- storu gradili po sredini 12. stoletja.35 Tovrstne zasno- 32 Stopar, Gradovi, graščine, str. 260, op. 15; Stopar, Grajske stav- be, 2, str. 73, op. 15. 33 Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 119–121, 227; prim. Pintarič, Odnosi, str. 6. 34 Še zlasti je neutemeljena Kovačičeva domneva, da naj bi novi nadomestni poznosrednjeveški grad nastal v bistveno večji oddaljenosti od trške naselbine, kakor naj bi bil od nje od- daljen prvotni grad. V poznem srednjem veku bi se tovrstni premik gradu zgodil kvečjemu v nasprotni smeri – iz obrobja bližje urbani naselbini. To je mogoče sklepati tudi po doku- mentiranih primerih gradenj novih dodatnih poznosrednje- veških grajskih stavb na območjih Radovljice, Slovenj Grad- ca, Celja in Maribora. 35 Značilna primera sta gradova Podsreda na Kozjanskem in Hmeljnik na Dolenjskem. 624 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 ve so bile zelo uveljavljene tudi v 13. stoletju.36 Po analizah Clobucciaricheve in Vischerjevih upodobi- tev ter glede na lokacijo vodnjaka se zdi najbolj ver- jetno, da je prvotni palacij stal na severozahodni stra- ni osnovne talne ploskve in da je bil dolg približno 28 m, širok približno 10 m ter da je bil to poznejši dvonadstropni severozahodni grajski trakt, ki je imel okoli leta 1681 višje strešno čelo od severovzhodnega trakta ter torej malce večjo širino od njega. Po šte- vilnih analogijah je mogoče sklepati, da je bil palacij že sprva, v 13. stoletju, dvonadstropen in v obsegu zidovja visok približno 12 m, dvoriščno obodno ob- zidje ob njem pa visoko najverjetneje 8 m. Obzidano grajsko dvorišče je bilo najverjetneje na jugovzhodni strani palacija in kot kaže, je imelo skoraj popolnoma pravilno kvadratno talno ploskev. Po konfiguraciji te- 36 Zgovoren primer je prvotna obodna zasnova salzburškega gradu Sevnica iz prve polovice oziroma sredine 13. stoletja, ki ima talno ploskev široko 33 m in dolgo do 36 m. Zdi se, da sta imela podobno obodno zasnovo v 13. stoletju tudi salz- burška gradova Brežice in Središče ob Dravi, ki pa sta pozne- je izginila in je o njunem obstoju mogoče domnevati samo na podlagi analiz sedanje konfiguracije terena. rena in dokumentirani poziciji bočnega stolpa na ju- govzhodnem robu osnovne pravokotne talne ploskve se zdi najbolj verjetna možnost, da je bil prehod skozi obodno obrambno obzidje in torej vhod v prvotno grajsko zasnovo približno na sredini dolžine okoli 28 m dolge jugovzhodne obzidne stranice. Bočni stolp po dokumentirani velikosti talne ploskve sodeč goto- vo ni imel značaja visokega glavnega grajskega stol- pa – bergfrida –, ampak značilnega vhodnega stol- piča, kakršni so na gradovih v slovenskem prostoru v glavnem nastajali v 14. in 15. stoletju.37 Po sicer zelo stilizirani drobceni upodobitvi ljutomerskega gradu na Laziusovem zemljevidu madžarskega kra- ljestva iz leta 1556, je mogoče pomisliti, da je imel 37 Na osnovi Clobucciaricheve risbe bi bilo mogoče upodoblje- ni stolp primerjati z valjastim vogalnim stolpom jedra gradu Velenje, a primerjava s situacijo v mapi franciscejskega kata- stra kaže, da je imel stolp na ljutomerskem gradu drugačen značaj; bil je razmeroma ozek, po Clobucciarichevi risbi samo enoosen. Najverjetneje je bil primerljiv z gotskima oziroma poznosrednjeveškima vhodnima stolpoma, ki sta v novoveški preobleki ohranjena v kompleksih bližnjih gradov Negova in Gornja Radgona. Poskus rekonstrukcije tlorisne zasnove nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z grafično označenimi fazami stavbnega razvoja in vrisano tlorisno zasnovo nadomestne stavbe iz okoli leta 1860. S prekinjeno črto je označena lokacija domnevnega glavnega grajskega stolpa – bergfrida – iz 13. stoletja (risal: Igor Sapač, 2022). 625 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 grad tudi večji stolp – bergfrid, ki na mlajših upo- dobitvah iz 17. stoletja sicer ni viden. Da je takšen stolp, kakršni so bili kot središče obrambe in statusni simboli značilni za vse pomembnejše gradove v 12. in 13. stoletju ter so stali tudi na bližnjih gradovih Ormož, Ptuj, Borl, Cmurek, Štrigova, Lendava ali Grad na Goričkem, na ljutomerskem gradu pred 17. stoletjem resnično stal, je treba pomisliti tudi zaradi pomembne strateške lege ljutomerskega gradu tik ob visokosrednjeveški državni meji. Upoštevaje ugotov- ljeno najverjetnejšo obliko prvotne osnovne grajske talne ploskve se zdi najbolj utemeljena domneva, da je prvotni visoki glavni grajski stolp – bergfrid – do druge polovice 16. stoletja stal na vzhodnem vogalu te talne ploskve in da je bil, podobno kot bergfrid sosednjega gradu Ormož v 13. stoletju,38 vključen v sistem obodnega obzidja; tam je grad varoval na najbolj ranljivi točki in obenem mogel učinkovito nadzorovati dostop do vhoda v grad ter nadzorova- ti obmejni prostor.39 Manj verjetna se zdi možnost, da bi stolp stal prosto sredi obzidanega dvorišča.40 Glede na pomen gradu je utemeljeno sklepati, da je imel že na začetku tudi grajsko kapelo.41 O tem, kje 38 Bergfrid gradu Ormož je nastal v prvi polovici ali sredi 13. stoletja. Zasnovan je na približno kvadratni osnovni talni ploskvi v izmeri 9 × 9,7 m, njegovo zidovje je spodaj debelo približno 2,6 m in sprva je bilo visoko približno 22 m. Obod- no obrambno obzidje, ki je naslonjeno na bergfrid, je debelo 1,2 m. Te dimenzije so uporabna analogija pri poskusu re- konstrukcije podobe ljutomerskega gradu v 13. stoletju. 39 To tezo bi bilo mogoče preveriti z ustreznimi arheološkimi raziskavami, saj tistega dela nekdanje grajske površine posegi v 19. in 20. stoletju niso prekomerno prizadeli. 40 Takšen stolp je v 13. stoletju nastal v kompleksu gradu Nego- va; porušen je bil v poznem 15. stoletju in njegove temelje so izkopali v letih 2017 in 2021. 41 Kapela v gradu Ljutomer je prvič omenjena v vizitacijskem je bila in kakšna je bila njena arhitekturna zasnova, je mogoče zgolj ugibati. Po analogiji s sosednjim or- moškim gradom je dopustno pomisliti, da je bila v eni od zgornjih etaž glavnega stolpa. Verjetno se zdi, da je ob južnem vogalu obzidnega dvorišča, nasproti domnevnega glavnega stolpa in blizu vhoda v grad, ob koncu grajske dostopne poti, stala manjša nizka pomožna stavba s hlevom za konje. Pot do gradu je najverjetneje že prvotno potekala po sedanji trasi, ki se spiralasto ovija okoli platoja na vrhu grajske vzpe- tine, ob tem pa je treba dopustiti možnost, da je pot proti dolini Mure sprva tekla po vzhodnem in ne po zahodnem pobočju. Tako zasnovani grad je mogel učinkovito obvla- dovati prostor ob sotočju Ščavnice in Mure ter mejo z Madžarsko na njegovi vzhodni in severni strani. Nikakor se ne zdi verjetno, da bi v opisani obliki na- stal pred prvo polovico 13. stoletja in preden se je v prostoru med Muro in Dravo meja med svetorimsko in madžarsko državo dokončno ustalila na črti, ki je od radgonskega območja do ljutomerskega območja sledila Muri ter se nato blizu ljutomerskega gradu obrnila proti jugu in pri Središču dosegla Dravo ter nato po njej tekla proti zahodu do gradu Borl in Ha- loz ter naprej proti jugu.42 Velikost osnovne pravo- kotne talne ploskve kaže, da je ljutomerski grad nastal kot kompleks, ki je omogočil nadzor in nato začetek kolonizacije širšega območja, na katerem je nastal kot prva tako velika stavba v zgodovini. Ugotovljena za- snova z razmeroma veliko talno ploskvijo kaže, da je zapisniku iz leta 1545 (Slekovec, Oskrbniki, str. 75; prim. Ko- vačič, Ljutomer, str. 77–78). 42 Prim. Kos, Meja proti Ogrski, str. 89; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 542; Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 189. Grad Ljutomer okoli leta 1250. Pogleda na grajsko stavbo s severne strani (levo) in z južne strani (desno). Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelala Jakob Kerkez in Urban Škrlec na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 626 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 nastal kot skrbno načrtovana gradnja in da njegova zasnova gotovo ni bila naključna. Zaradi pomanjka- nja pisnih zgodovinskih virov ni mogoče ugotoviti, ali ga je zgradila salzburška nadškofija sama ali pa morda prejemniki njene fevdne posesti, kot v prime- ru sosednjega Ormoža.43 Vsekakor je zasnovo ljuto- merskega gradu, kakršna se v osnovnih obrisih kaže v obliki iz 13. stoletja, treba upoštevati pri analizira- nju gradbene dejavnosti salzburške nadškofije v 13. stoletju oziroma v obdobju nadškofa Eberharda II. Regensberškega (1200–1246). Utrjeni izpostavljeni grajski stavbi so gotovo že kmalu po njenem nastanku pridružili z njo funkcio- nalno povezane dislocirane stavbe. Gotovo so sočasno z gradom uredili njegovo predgradje z gospodarskimi poslopji, ki so bila domnevno lesena. Lokacija pred- gradja ni dokumentirana, a najbolj verjetno se zdi, da je bilo na njegovi južni strani, ob stičišču poti, na lokaciji sedanje hiše Podgradje št. 29. Konfiguraci- ja terena kaže, da je neko grajsko stransko poslopje najverjetneje stalo tudi na severnem pobočju grajske vzpetine, malce nad sedanjo cerkvijo sv. Ane. Morda je grad že zgodaj dobil tudi gospodarsko pristavo v ravnici Murskega polja; o njenem obstoju priča vas severovzhodno od lokacije nekdanjega gradu, na le- vem bregu Ščavnice, ki ima zgovorno ime – Pristava.44 Upoštevaje ustrezne analogije je treba dopustiti možnost, da je že v 13. stoletju na severnem vznožju grajske vzpetine, ob začetku glavne dostopne poti do gradu, nastala sedanja enoladijska podružnična cer- kev sv. Ane v Podgradju, ki je bila – sodeč po njeni specifični prostorski umestitvi – sprva najverjetne- je grajska lastniška cerkev oziroma zunanja grajska kapela.45 Sedanja stavba je dokaj utilitarna baročna arhitektura iz 18. stoletja, ki jo na zahodni strani do- polnjuje vitki zvonik iz leta 1932.46 A v osnovi je ne- dvomno starejša; v pisnih virih je prvič omenjena leta 1545 kot Marijina podružnična cerkev pod gradom Ljutomer. Takrat je spadala k ljutomerski župniji in torej ni imela statusa grajske cerkve ali kapele.47 V srednjem veku pa je bilo to najbrž drugače. Gradu se je v oddaljenosti približno 2 km proti severozahodu, na pobočju Kamenščaka in ob cesti proti Radgoni, že kmalu pridružila tudi trška nasel- bina Ljutomer, ki je nastala pred letom 1265 oziroma 43 V Ormožu je grad najverjetneje začel graditi Friderik III. Ptujski (1180–1222) in domnevno je po njem dobil nemško ime Friedau – Friderikova Loka. Prim. Štih, Salzburg na spo- dnještajerski Dravi, str. 187–188. 44 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 222–224; Krajevni leksikon Dravske, str. 384. 45 Prim. Curk, Trgi, str. 97. Sprva je bila posvečena Marijinemu vnebovzetju, v drugi polovici 18. stoletja pa so patrocinij spre- menili in jo posvetili sv. Ani (Kovačič, Ljutomer, str. 78). 46 Curk, Topografsko gradivo, str. 13–14; Curk, Ljutomer, str. 23–25, 62; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 154; prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 384; INDOK, Zadnikar, Podgradje. 47 Kovačič, Ljutomer, str. 77–78. 1267, ko je prvič omenjena.48 Dokumentirani zgodnji nastanek trške naselbine, ki je pripadala gradu oziro- ma njegovemu gospostvu, poudarja pomen ljutomer- skega gradu kot izhodišča za kolonizacijo Murskega polja v 13. stoletju in obenem pelje k ugotovitvi, da so njegovo kolonizacijsko, upravno in gospodarsko vlogo že zgodaj začeli dopolnjevati z dodatnimi gra- dnjami v njegovi ožji in širši okolici. Najverjetneje so vzporedno z začetkom izgradnje trške naselbine začeli graditi tudi več zidanih plemi- ških dvorov, ki so bili vključeni v grajsko zemljiško gospostvo in so dopolnjevali grajsko stavbo v njeni upravni, gospodarski in vojaški vlogi. Po analogijah je mogoče sklepati, da so imeli ti dvori najverjetneje obliko zidanih bivalnih stolpov.49 Kaže, da so bili ti dvori utrjeni in jih je mogoče do določene mere vzpo- rejati s številnimi v poznosrednjeveških dokumentih omenjenimi strelskimi dvori na tem območju, ki pa so imeli za razliko od njih kot stavbe najverjetne- je v glavnem značaj utrjenih oziroma za obrambo sposobnih kmetij. Pred letom 1317 je nastal utrjen stolpasti dvor na t. i. Vahtarnici – nizki vzpetini nad ljutomerskim trgom, ki se tistega leta v povezavi z vitezom Konradom Ljutomerskim omenja kot Sc- hutzenperg (Strelski hrib). Neposredno je tisti dvor prvič omenjen leta 1370 kot ain schuczenhoff in dem Luetenberg (strelski dvor v Ljutomeru) in pozneje je v različnih poznosrednjeveških dokumentih omenjen še večkrat.50 Ohranil se je vsaj do poznega 17. stoletja in na Vischerjevi upodobitvi trga Ljutomer iz okoli leta 1681 je prikazan kot dvonadstropni stolp z lese- no galerijo v vrhnjem delu, s strmo streho in strešni- mi stolpiči. Zraven njega je takrat stal še manjši stol- pič.51 Stolpasti dvor so zgradili za obvladovanje trške naselbine in je do neke mere prevzel funkcijo ljuto- merskega gradu, ki je bil od trga dokaj oddaljen.52 Primerljiv, a od gradu še bolj oddaljeni stolpasti dvor, je najverjetneje stal na lokaciji gradu Branek. Vse kaže, da so v okolici ljutomerskega gradu že kmalu po njegovem nastanku zgradili celo vrsto stolpastih 48 Blaznik, Historična topografija, I, str. 438; prim. Pirchegger, Untersteiermark, str. 52; prim. Pintarič, Odnosi, str. 8. 49 Za srednjeveške stolpaste dvore na Slovenskem prim. Stopar, Architektursymbolik, str. 147–169; Sapač, Arhitekturnozgo- dovinska problematika, str. 371–410. 50 Blaznik, Historična topografija, I, str. 439–443; prim. Pirch- egger, Untersteiermark, str. 54; Novak, Ljutomer, str. 32; Pav- ličič, Dve graščini, str. 14; Pintarič, Odnosi, str. 6. 51 Prim. Pavličič, Ljutomer, podobe mesta, str. 2, 6. 52 Kovačič, Doneski, str. 63; Curk, Ljutomer, str. 7, 10; Curk, Trgi, str. 96, 97. Primerljiva situacija je dokumentirana na območju srednjeveške trške naselbine Šoštanj, kjer so grad v 13. oziroma 14. stoletju dopolnili s kar dvema stolpastima dvoroma, ki so ju postavili med gradom in trško naselbino (prim. Sapač, Grad in dvorca v Šoštanju, str. 533–618). Fran Kovačič (Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 119–121) je napačno sklepal, da je na tisti lokaciji, na mestu sedanje ljutomerske osnovne šole Ivana Cankarja, stal prvotni ljutomerski grad, ki naj bi izginil v bojih v poznem 15. stoletju. Kovačičevo domne- vo je prepričljivo zavrnil Ivan Stopar (Stopar, Gradovi, graščine, str. 260, op. 15; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 73, op. 15). 627 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 dvorov, s pomočjo katerih je bilo mogoče učinkovito nadzorovati in upravljati območje Murskega polja. V poznosrednjeveških dokumentih so omenjeni stol- pasti dvori v Bolehničicih,53 Gajševcih (Goličan),54 Noršincih55 in Stari Novi vasi (Nova vas).56 Gotovo so stolpasti dvori stali tudi na lokacijah poznejših no- voveških dvorcev Babinci,57 Cven58 in Lukavci.59 53 Blaznik, Historična topografija, I, str. 52; Jakič, Vsi slovenski, str. 60. 54 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 28; Jakič, Vsi slovenski, str. 111. 55 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 94; Jakič, Vsi slovenski, str. 221. 56 Pirchegger, Untersteiermark, str. 56; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 128; Jakič, Vsi slovenski, str. 221. 57 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 9; Jakič, Vsi slovenski, str. 49; Ja- nežič, Grad Branek, str. 8; Naschenweng, Der landständische, II, str. 663 (Wagenhof ). 58 Kovačič, Ljutomer, str. 18, 88, 93, 184, 200, 212–214, 216; Krajevni leksikon Dravske, str. 383; Curk, Topografsko gradivo, str. 22; Krajevni leksikon Slovenije, str. 131; Stopar, Gradovi, graščine, str. 76–77; Blaznik, Historična topografija, I, str. 118; Curk, Ljutomer, str. 28–29, 31, 68; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 13–14; Jakič, Vsi slovenski, str. 77; Radovanovič, Dvorec Cven, str. 5–10; Novak, Ljutomer, str. 39; Pintarič, Odnosi, str. 65–66; Pavličič, Dve graščini, str. 12–13; Markovič, Zemljiška posest, str. 18–19. 59 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 140; Kovačič, Doneski, str. 53; Kovačič, Ljutomer, str. 256; Krajev- ni leksikon Dravske, str. 382; Pirchegger, Untersteiermark, str. 56–57; Curk, Topografsko gradivo, str. 25–26; Krajevni leksi- kon Slovenije, str. 143; Stopar, Gradovi, graščine, str. 262–263; Curk, Ljutomer, str. 37, 39; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 73– 75; Jakič, Vsi slovenski, str. 197; Magdič, Prispevek, str. 16. Stavbna zasnova gradu (Gornji) Ljutomer v poznem srednjem veku in 16. stoletju Po letu 1242, ko je salzburški nadškof Eberhard II. avstrijskemu in štajerskemu vojvodi Frideriku II. v fevd podelil ljutomerski grad in obsežno posest na širšem ljutomerskem območju, ki je obsegala kar 264 kmetij, je bilo ljutomersko gospostvo z gradom v rokah vsakokratnega štajerskega vojvode in naj- verjetneje ni bilo odvisno od salzburške nadškofije oziroma je najverjetneje sčasoma pod Habsburžani začelo veljati za lastnino deželnega kneza.60 Za grad in gospostvo so v imenu deželnega kneza skrbeli po gradu poimenovani gradiščani. Leta 1249 se v pisnih zgodovinskih virih prvič pojavi ime Lvotenberch, ki je postopno nadomestilo ime Lůtenwerde.61 Novo ime 60 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159–160; Kovačič, Lju- tomer, str. 116, 121; Curk, Trgi, str. 96–97; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 542; Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 189; prim. Pintarič, Odnosi, str. 7. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike 61 Blaznik, Historična topografija, I, str. 438. Prim. Hofrich- ter, Luttenberg, str. 62; Kovačič, Doneski, str. 66–68; Petta- uer, Imena važnejših, str. 107–108. Ime je primerljivo tudi z imenom mesta Lütjenburg oziroma Lüttenborg v nemški zvezni deželi Schleswig-Holstein ter z nemškim imenom belgijskega mesta Liège – Lüttich. Smiselno je opozoriti še na nekdanji dvor Luttenberg blizu Plankenwarta na avstrij- skem Štajerskem, ki je stal v 13. in 14. stoletju (Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 161; prim. Kovačič, Doneski, str. 67; Dvorec Cven v drugi polovici 17. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 628 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 se je pojavilo v zvezi s plemičem, deželnoknežjim ministerialom in kletarskim mojstrom Konradom (I.), omenjenim v letih 1249 in 1257 ter poimeno- vanim po ljutomerskem gradu – dominus Chunradus magister cellerarius de Lvotenberch oziroma dominus Chunradus de Lvtenwerde.62 Njegovi potomci so na deželnoknežjem gradu Ljutomer kot ministeriali oziroma gradiščani najverjetneje živeli do smrti Kon- rada (IV.) Ljutomerskega pred aprilom 1326.63 Nič ne kaže, da bi bili posebno ambiciozni in ni nobene podlage, na kateri bi bilo mogoče pomisliti, da so se na gradu v drugi polovici 13. stoletja ali v zgodnjem 14. stoletju lotili kakršnegakoli omembe vrednega gradbenega podviga. Za njimi je bil na ljutomerskem gradu v letih 1328 in 1329 deželnoknežji gradiščan – ze Lutenberch purgraf – Hartnid z Majšperka, ki sta mu sledila Eberhard Winter (1343) in Volfhard iz Hannaua (med letoma 1348 in 1355).64 Od leta 1297 je bil ljutomerski grad s pripada- jočim gospostvom v lasti Habsburžanov in ko se je njihov finančni položaj po letu 1363 zaradi vojne z Bavarsko zaradi Tirolske poslabšal, so ga – tako kot še nekatere druge svoje gradove – podelili v zasta- vo; avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. (1339–1365) ga je leta 1363 skupaj s trgom Ljutomer in gradom Radgona kot fevd podelil v zastavo svojemu komor- nemu mojstru Janezu pl. Lassbergu.65 Ta je umrl malce pred letom 1414 in štajerski vojvoda Ernest Železni (1377–1424) je zatem ljutomerski grad z gospostvom kot dedni fevd leta 1415 podelil vite- zu in svojemu dvornemu maršalu Janezu ( Johannu, Hansu I.) pl. Schweinpecku. Leta 1419 je podelitev potrdil vojvoda Friderik Tirolski, brat Ernesta Že- leznega. Rodovina pl. Schweinpeck (tudi: Schwein- beck, Schweinböck, Sweinperck, Sweinpeckch, Kovačič, Ljutomer, str. 117–118). 62 Blaznik, Historična topografija, I, str. 438–439; Jakič, Vsi slo- venski, str. 193; Ratej, Prve omembe, str. 8; prim. Schmutz, Historisch, II, str. 472; Pettauer, Imena važnejših, str. 107; Pir- chegger, Untersteiermark, str. 53; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Kos, Med gradom, str. 82–83; Kos, Vitez, str. 318 – 319; Novak, Ljutomer, str. 38. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike. 63 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; Slekovec, Grad in graščina, str. 160; Kovačič, Ljutomer, str. 123, 184; Pirchegger, Untersteiermark, str. 53; Blaznik, Histo- rična topografija, I, str. 438–439; Kos, Med gradom, str. 82–83; Janežič, Dolnji grad, str. 6; Kos, Vitez, str. 318 – 319; prim. Pintarič, Odnosi, str. 7–8; Naschenweng, Der landständische, II, str. 650. 64 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; Kovačič, Ljutomer, str. 123, 184–185; Pirchegger, Untersteier- mark, str. 53; Blaznik, Historična topografija, I, str. 439; Sto- par, Grajske stavbe, 2, str. 71; Kos, Med gradom, str. 82–83; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Kos, Vitez, str. 319. 65 Slekovec, Grad in graščina, str. 160; Kovačič, Ljutomer, str. 93, 145, 184–185, 212; Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 13, 71; Ratej, Prve omembe, str. 7–8; Janežič, Dolnji grad, str. 5–6; Kos, Vitez in grad, str. 319; prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146. Za plemiško rodovino Lasberg oziroma Lassberg na Štajer- skem: Naschenweng, Der landständische, II, str. 605. Swampek, Schweinpock) je nato ljutomerski grad z gospostvom in strelskim dvorom obdržala do leta 1498. Po Janezovi smrti okoli leta 1425 je Ljutomer pripadel njegovemu sinu Juriju ( Jörgu I.). Ta je umrl leta 1449 in pokopali so ga v ljutomerski župnijski cerkvi, njegov grob pa označili z odličnim figuralnim epitafom iz rdeče kamnine z območja Salzburga, ki je sedaj vzidan v zidovje cerkvenega prezbiterija ob glavnem oltarju. Za njim je gospodar ljutomerskega gradu in gospostva postal njegov istoimenski sin Jurij ( Jörg II.) Schweinpeck, ki je bil poročen z Elizabe- to Črnomaljsko, in se je boril proti Osmanom. Umrl je kmalu po juliju 1478. Ljutomer je nato pripadel njegovemu edinemu sinu Silvestru pl. Schweinpecku († domnevno okoli leta 1521), ki je bil takrat še mla- doleten. Pozneje je bil dvakrat ali trikrat poročen. Najbrž je bila njegova druga žena Uršula pl. Alapić (Allapy). Ljutomerski grad s pripadajočim gospo- stvom so v njegovem imenu najbrž upravljali njegovi skrbniki. V osemdesetih letih 15. stoletja, v t. i. ogrski vojni, so ljutomerski grad – podobno kot sosednje gradove Ormož, Borl, Ptuj, Negova in Gornja Rad- gona – najbrž zasedli madžarski vojaki kralja Matije Korvina in ga domnevno obdržali do okoli leta 1490, ko je znova postal habsburška last. Zatem je januarja 1498 kralj Maksimilijan I. Habsburški (1459–1519) grad in gospostvo Ljutomer podelil v oskrbo Jerne- ju pl. Perneškemu (okoli 1440–1506/1507), ki je bil njegov zaveznik oziroma cesarski vojaški poveljnik ter je imel med letoma 1477 in 1487 ter nato zno- Grb plemiške rodovine Schweinpeck (Naschenweng, Der landständische, II, str. 851). 629 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 va od leta 1492 bližnje gospostvo Negova.66 Od leta 1477 je imel tudi bližnji dvor Branek, ki ga je njegova rodovina pridobila leta 1431, sočasno z Negovo.67 V obdobju, ko so v Ljutomeru gospodovali Schweinpecki – najverjetneje kmalu po letu 1415 – je nastal mogočni visokogotski prezbiterij ljutomerske župnijske cerkve in leta 1449 so v tem prezbiteriju 66 Slekovec, Grad in graščina, str. 161–164; Kovačič, Ljutomer, str. 70, 93, 145, 185–188; Pirchegger, Untersteiermark, str. 51, 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71, 84; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Janežič, Dolnji grad, str. 6; Novak, Ljutomer, str. 38; prim. Pintarič, Odnosi, str. 8, 48; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46; Naschenweng, Der landständische, I, str. 56, 370, 380, 460, 503, 537; II, str. 772, 851; Markovič, Zemljiška posest, str. 13; prim. Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 52, 571; Curk, Ljutomer, str. 2, 12–13, 23, 58, 67; Selinšek, Nagrobnik Jör- ga Sweinpercka, str. 9–14; Vidmar, Figuralne konzole, str. 8–15; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 144, 150; Pa- vličič, Nekaj o plemstvu. Za Silvestra Schweinpecka oziroma Schweinbecka in njegovo potomstvo ter domnevno madžar- sko zasedbo Ljutomera gl. prispevek Andreja Hozjana v tej številki Kronike. 67 Kovačič, Ljutomer, str. 202–203. postavili še omenjeni odlični kamniti figuralni na- grobnik viteza Jurija I. Schweinpecka.68 Plemiška ro- dovina Schweinpeck, ki je menda izvirala iz Zgornje Avstrije, v 15. stoletju razen ljutomerskega gospostva ni imela nobene druge zemljiške posesti.69 Ljutomer- ski grad je bil torej njihova glavna oziroma edina re- zidenca in upoštevaje njihovo arhitekturno-umetno- stno ambicioznost, ki se kaže z gotskim prezbiterijem ljutomerske župnijske cerkve, je dopustno pomisliti, da so po letu 1415 z večjimi ali manjšimi ambicija- mi preurejali tudi ljutomerski grad. Žal razpoložljivi arhivski dokumenti s tem v zvezi povsem molčijo in zaradi izginotja stavbe se ni mogoče opreti niti na analizo grajenih delov. Za pomoč pri iskanju odgo- vorov na zastavljeno vprašanje lahko služijo zgolj analogije.70 Na tej podlagi je mogoče domnevati, da je v obdobju Schweinpeckov grad dobil prenovljene glavne bivalne prostore z novimi okni in lončenimi pečmi, morda pa tudi zunanje obrambno obzidje in kakšen dodatni stavbni trakt. Zelo verjetno je takrat nastal bočni stolp oziroma vhodni stolpič grajskega jedra, ki je dokumentiran na Clobucciarichevi risbi in v mapi franciscejskega katastra. Na obeh zanesljivih upodobitvah gradu iz prve polovice 17. stoletja sta na vogalih zunanjega ob- zidja vidna zastrešena valjasta stolpiča, ki z višino bistveno ne presegata obzidja. Tovrstne stolpiče so po vsem slovenskem prostoru množično gradili v poznem 15. stoletju in prvi polovici 16. stoletja, v ob- dobju osmanskih vpadov. Postavljali so jih v sklopu grajskih, samostanskih, tabornih, trških in mestnih obrambnih obzidij. Največ jih je nastalo v prvi tre- tjini 16. stoletja, ko se je iztekal čas gotske arhitek- ture in so se uveljavljale nove renesančne arhitektur- ne usmeritve.71 Najverjetneje sta takrat nastala tudi dokumentirana ljutomerska stolpiča. Zdi se, da so ju zgradili skupaj z zunanjim grajskim obzidjem, ki je bilo nižje od prvotnega obodnega obzidja in postav- ljeno na skrajni rob platoja oziroma dostopne poti vrh grajske vzpetine. Oblika vzpetine je onemogočila bolj velikopotezno širitev gradu in zunanje obzidje so postavili dokaj tesno ob prvotni obodni zasnovi, ki je s postavitvijo zunanjega obzidja dobila značaj grajskega jedra.72 Vzrokov za gradnjo obrambnih stolpičev in mor- da tudi zunanjega grajskega obzidja je bilo po tretji četrtini 15. stoletja več kot dovolj. Leta 1477 naj bi 68 Selinšek, Nagrobnik Jörga Sweinpercka, str. 9–14; Vidmar, Figuralne konzole, str. 8–15; prim. Slekovec, Grad in gra- ščina, str. 161–162; Štefanac, Arhitektura, str. 67; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 143, 144. 69 Naschenweng, Der landständische, II, str. 851. 70 Prim. Stopar, Razvoj, str. 131–166. 71 Prim. Stopar, Razvoj, str. 131–154; Fister, Arhitektura, str. 115–133. 72 Primerljiva zunanja obzidja, ki so zaradi geomorfoloških zna- čilnosti grajske vzpetine tesno zaobjela grajsko jedro, so med 14. in 16. stoletjem nastala na gradovih Celje, Postojna in Vipava. Zgornji del figuralnega epitafa Jurija ( Jörga I.) pl. Schweinpecka iz okoli leta 1449 v prezbiteriju župnijske cerkve v Ljutomeru (foto: Igor Sapač, 2018). 630 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Ljutomer v t. i. ogrski vojni med madžarskim kraljem Matijem Korvinom (1443–1490) in cesarjem Fride- rikom III. (1415–1493) požgal Korvinov pristaš Jurij grof Zagorski.73 Vojna, ki je tistega leta izbruhnila, je trajala do leta 1490 in v njej so Korvinove čete zasedle tudi številne gradove na Štajerskem.74 De- cembra 1479 so vpadle na vzhodno Štajersko ter zasedle Radgono in Obrajno (Halbenrein) ter nato oboje obdržale vse do leta 1490 oziroma 1491. Leta 1487 so z obleganjem razdejale in zavzele tudi grad Negova, ki je bil v rokah cesarskega vojskovodje Jer- neja Perneškega.75 Zgolj ugibati je mogoče, ali je bil takrat poškodovan tudi ljutomerski grad, a vsekakor se je takrat zgodil uvod v burno dogajanje, ki se je nadaljevalo vse do začetka 18. stoletja.76 Leta 1477 je bilo ljutomersko območje domnevno prvič prizadeto zaradi osmanskih napadov,77 leta 1479 pa je bil trg Ljutomer med osmanskim vpadom do tal požgan.78 Zdi se, da je pravi čas za utrjevanje ljutomerskega gradu napočil šele po t. i. ogrski vojni in da se ga je lotil Jernej Perneški, vzporedno z obsežno obno- vo gradu Negova po razdejanju leta 1487. Vsekakor je bil tudi dovolj ambiciozen graditelj. Leta 1461 je najbrž dokončal gradnjo Marijine romarske cerkve v svojem domačem Perneggu ob Muri na avstrijskem Štajerskem. Od leta 1497 je bil poročen s Katarino pl. Sobriach († po 1527) in je v glavnem živel v ne- govskem gradu, ki ga je po letu 1487 temeljito ob- novil in zelo povečal ter oplemenitil s kakovostnimi poznogotskimi arhitekturnimi členi.79 Ljutomerski grad je leta 1498 od kralja Maksimilijana I. gotovo prejel zaradi lojalnosti in zaslug v t. i. ogrski vojni. Čeprav tega gradu ni uporabljal kot rezidenco in je bil že razmeroma star, ko ga je dobil v oskrbo, se zdi verjetno, da je poskrbel za nujna obnovitvena dela in predvsem za najnujnejše utrjevanje, s katerim so 73 Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 120, 183; prim. Markovič, Zemljiška posest, str. 34. 74 Slovenski zgodovinski atlas, str. 97 (zemljevid Vojne kralja Matije Korvina s cesarjem Friderikom III. 1477–90); Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 198. 75 O tem priča tudi t. i. Matjaževa kamnita kroglo z vklesano letnico 1487, ki je vzidana levo zgoraj ob glavnem portalu jedra gradu Negova. 76 Fran Kovačič je domneval, da je prvotni ljutomerski grad iz- ginil zaradi spopadov med četami Matije Korvina in vojaki cesarja Friderika III. leta 1477 oziroma v času osmanskega pustošenja leta 1479 in naj bi nato na drugi lokaciji konec 15. stoletja zgradili nov nadomestni grad (Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 119–121, 227; prim. Pintarič, Odnosi, str. 6). 77 Slekovec, Turki, str. 17. Drugje v literaturi tega podatka ni mogoče zaslediti (prim. Ilwof, Die Einfälle; Voje, Slovenci, str. 26–27). 78 Ilwof, Die Einfälle, 10, 1861, str. 250; Slekovec, Turki, str. 17, 19; prim. Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 183; Voje, Slovenci, str. 28; Markovič, Zemljiška posest, str. 34. 79 Slekovec, Die Szekely, str. 15; Slekovec, Grad in graščina, str. 163–164; Kovačič, Ljutomer, str. 187–188; Pirchegger, Un- tersteiermark, str. 51; Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 52; Naschenweng, Der landständische, I, str. 56. Za cerkev v Per- neggu gl. Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 356. stavbno zasnovo iz 13. stoletja prilagodili novim na- činom bojevanja. Po zanesljivih upodobitvah iz prve polovice 17. stoletja sodeč to utrjevanje sicer ni bilo posebno obsežno in se je omejilo na okrepitev najbolj izpostavljenih delov grajske celote. Ko je Jernej pl. Perneški leta 1506 ali na začetku leta 1507 umrl, ni zapustil moških potomcev, in grad Ljutomer je kot deželnoknežji fevd oziroma zakupno gospostvo znova prešel v roke Silvestra pl. Schwein- pecka.80 Po njegovi smrti, domnevno okoli leta 1521, je prišlo do delitve deležev gospostva med njegove dediče. Na osnovi razpoložljivih virov delitve dele- žev ni mogoče nedvoumno interpretirati. Vse kaže, da je del gospostva leta 1524 pripadel Silvestrovemu sinu oziroma sorodniku Janezu pl. Schweinpecku, ki je bil domnevno zadnji moški potomec te plemiške rodovine in je najbrž umrl leta 1527.81 Že nekaj let prej, leta 1521, je Ferdinand I. Habsburški, takoj ko je postal avstrijski nadvojvoda, deleže ljutomerske- ga gospostva z gradom podelil dvema Silvestrovima hčerama ter sinu Silvestrove pokojne hčere Barbare.82 Kmalu zatem je zmaga Osmanov v bitki pri Moha- ču leta 1526 tudi za ljutomersko območje prinesla novo veliko nevarnost. Leta 1531 so osmanske čete znova požgale ljutomerski trg.83 O morebitni škodi na gradu je mogoče zgolj ugibati, saj uporabljeni viri o tem molčijo. Vsekakor grajsko poslopje v tistem obdobju ni bilo ne posebno veliko in ne posebno odlična plemiška rezidenca. To je mogoče sklepati na podlagi posebne davčne cenitve, ki je bila opravljena leta 1541; ljutomerski grad je bil takrat ocenjen na 500 imenjskih funtov.84 Sosednji grad Ormož je bil ocenjen na 2000 imenjskih funtov.85 Grad Cmurek, ki je bil takrat v razmeroma slabem stanju, je bil oce- 80 Slekovec, Grad in graščina, str. 164; Naschenweng, Der land- ständische, I, str. 56; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72 (z zmot- nima navedbama, da sta imela ljutomerski grad v prvi polo- vici 16. stoletja tudi neki Lamberg in Hans Laun). Oznaka Lamberg se nanaša na omenjenega Janeza pl. Lassberga iz obdobja med letoma 1363 in 1414, Hans Laun pa je živel v 15. stoletju in je imel ljutomerski strelski dvor – Vahtarnico. Prim. Pirchegger, Untersteiermark, str. 54. Za rodovino Laun, ki je izumrla med letoma 1454 in 1458, prim.: Naschenweng, Der landständische, II, str. 605–606. Gl. tudi prispevek Andre- ja Hozjana v tej številki Kronike. 81 S tem v zvezi: prispevek Andreja Hozjana v tej številki Kro- nike. 82 Slekovec, Grad in graščina, str. 164; prim. Kovačič, Ljutomer, str. 188 (s problematično omembo Janeza pl. Schweinpecka); Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46. Nekatera odprta vprašanja v zvezi s posestno zgodovino ljutomerskega gradu v novem veku bo v prihodnje morda razrešiti s sistematično analizo arhivskega gradiva, ki je shranjeno v Štajerskem de- želnem arhivu v Gradcu, a doslej še ni bilo predmet ustreznih raziskav (StLA, Herrschaftsarchive: Oberluttenberg, Herr- schaft). 83 Slekovec, Turki, str. 27; Kovačič, Ljutomer, str. 14, 183; Pin- tarič, Odnosi, str. 23; prim. Voje, Slovenci, str. 34; Markovič, Zemljiška posest, str. 34. 84 Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Luknjar, Ljutomer, str. 9–15. 85 Bračič, Ormož, str. 134. 631 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 njen na 1000 imenjskih funtov.86 Dokaj majhni grad Hompoš pri Mariboru je bil ocenjen na 300 imenj- skih funtov.87 V času te davčne cenitve je imelo ljutomersko gospostvo z gradom Gornji Ljutomer in hišo (dvo- rom?) Spodnji Ljutomer tri lastnike oziroma lastnice. Prvo tretjino je imela hči Silvestra pl. Schweinpecka Marjeta (Margareta) († 1542/1546), ki je bila sopro- ga Krištofa II. grofa Frankopana–Brinjskega oziroma Tržačkega († 1530). Drugo tretjino je imela Silve- strova druga hči Uršula (1502–1549), takrat v dru- go poročena z Andrejem pl. Rindscheitom († 1569) (prvič je bila od okoli leta 1525 poročena s Krištofom pl. Breunerjem († 1531)). Tretjo tretjino je imel Janez pl. Alapić (okoli 1515–1567), ki je bil vnuk Silvestra pl. Schweinpecka ter sin Barbare pl. Alapić, roj. pl. Schweinpeck (roj. pred 1500 − † med 1515−1520) in Boltežarja pl. Alapića (okoli 1465–1524), slavonske- ga podbana in gospodarja gradu Veliki Kalnik (za- starelo slovensko Velika Kamenica) blizu Križevcev na Hrvaškem. Janez pl. Alapić, ki je bil od leta 1520 mož Marjete grofice Zrinske in nato Elizabete grofi- ce Frankopanske,88 se je na Hrvaškem in v Slavoniji sredi 16. stoletja kot general boril proti Osmanom in ki je bil oče poznejšega hrvaškega bana Gašperja Alapića (okoli 1525–1584). Vse kaže, da je kmalu po letu 1555 umrl in da je njegovo tretjino ljutomerske- ga gospostva po njem dobila njegova sestra Katarina. Katarina je bila v prvem zakonu poročena s Sebastja- nom pl. Weisseneckom († 1536), v drugem pa je bila od leta 1542 poročena z Gandolfom pl. Kainachom, gospodom v Pichlerju in Ljutomeru (rojen leta 1518, umrl med letoma 1551 in 1553 v Ljutomeru ali na Ptuju, pokopan v dominikanskem samostanu na Ptu- ju). Leta 1553 ali 1554 se je Katarina poročila še tre- tjič; tokrat z Janezom pl. Helfenbergom. Kmalu za- tem je umrla in ni zapustila otrok.89 Gradbeni razcvet ljutomerskega gradu v tistem obdobju ni bil onemo- gočen samo zaradi razdrobljenega imetništva, marveč tudi zaradi nemirnih obmejnih razmer. Leta 1562 so na ljutomersko območje znova prodrli Osmani in oplenili ter razdejali širše območje okoli gradu.90 86 Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 533. 87 Koropec, Pohorski dvor, str. 12. 88 Slekovec, Grad in graščina, str. 163–164, 168, 169; Kovačič, Ljutomer, str. 188–193; Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Luknjar, Ljutomer, str. 9; Ja- nežič, Dolnji grad, str. 6–7; Pintarič, Odnosi, str. 48; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46; Naschenweng, Der landständische, I, str. 139, 346, 380, II, str. 772; prim. Janisch, Topographisch- -statistisches Lexikon, II, str. 146; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Pavličič, Nekaj o plemstvu. Podatki v navedeni literaturi so deloma zmotni in neusklajeni oziroma nasprotujoči. Za Bol- težarja pl. Alapića: Blagec, Baltazar Alapić, str. 72–72. 89 Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Blagec, Baltazar Alapić, str. 66; Naschenweng, Der landständische, I, str. 139, 503, II, str. 943; prim. Caesar, Beschreibung, str. 390; Slekovec, Grad in graščina, str. 165, 167; Kovačič, Ljutomer, str. 189. 90 Slekovec, Turki, str. 33; Kovačič, Ljutomer, str. 14, 183, prim. Markovič, Zemljiška posest, str. 34. Imetništvo gospostva Ljutomer je bilo tudi v dru- gi polovici 16. stoletja razdrobljeno. Prvo tretjino je imel Karel Gašper baron Breuner (1530–1570), ki je bil sin Krištofa pl. Breunerja († 1531) in Uršule (1502–1549), roj. pl. Schweinpeck. Pripadali so mu tudi trije grajski dimniki, ki so omenjeni v davčnem popisu iz leta 1572.91 Drugo tretjino je po smrti Ur- šule, roj. pl. Schweinpeck, dedoval njen drugi soprog Andrej pl. Rindscheit († 1569). Po njem je polovico druge tretjine ljutomerskega gospostva in gradu de- doval njegov in Uršulin prvorojenec Janez Krištof I. pl. Rindscheit († 1586), ki se je leta 1575 imenoval po Friedbergu in Ljutomeru ter je bil stotnik v Baj- csi na Madžarskem in Zagrebu. Ko je umrl, je nje- gov delež ljutomerskega gospostva dedovala njegova vdova Suzana, ki je umrla po 14. juniju 1603. Drugo polovico druge tretjine ljutomerskega gospostva je po letu 1569 dedoval Žiga pl. Rindscheit (rojen okoli leta 1550, umrl po letu 1600), ki je bil polbrat Janeza Krištofa I. in se je prav tako imenoval po Friedbergu in Ljutomeru.92 Rindscheiti so bili protestantje in so z ljutomerskega gradu po okolici širili Lutrove nau- ke.93 Tretjo tretjino ljutomerskega gospostva je imel Nikolaj baron Alapić, ki je bil eden od dveh sinov Janeza pl. Alapića in stotnik v Križevcih na Hrva- škem ter je nosil plemiški naslov baron na Velikem Kalniku in Ljutomeru. Poročen je bil s Saro Pethő pl. Hetes († 1582) in nato od leta 1585 z Elizabeto Rothal pl. Thalberg († 1602). Pred smrtjo je prido- bil še eno tretjino ljutomerskega gospostva. Umrl je leta 1586 in pokopali so ga ob prvi ženi v grobnici v ljutomerski župnijski cerkvi.94 Imel je edino hči in dedinjo Marijo Ano (okoli 1577–1629), ki se je okoli leta 1595 poročila s Petrom baronom Draškovićem (1555–1616) s Trakoščana in Klenovnika na Hrva- škem.95 Če se zanašamo na stilizirano drobceno upodobi- tev ljutomerskega gradu na Laziusovem zemljevidu madžarskega kraljestva iz leta 1556, je treba ugotovi- ti, da so se v drugi polovici 16. stoletja oziroma med letom 1556 in časom okoli leta 1603, ko je nastala Clobucciaricheva risba, na ljutomerskem gradu zgo- dile precejšnje gradbene spremembe in da je izgubil 91 Gl. prispevek Andreja Hozjana v tej številki Kronike. Prim. Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; prim. Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72. Za rodovino Breuner prim. Lanjus, Die Breunner; Naschenweng, Der landständische, I, str. 115–116. 92 Slekovec, Grad in graščina, str. 168–171; Kovačič, Ljutomer, str. 191–193; Naschenweng, Der landständische, I, str. 573, II, str. 616, 636, 772, 882; prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 38; Janežič, Dolnji grad, str. 7; Pavličič, Nekaj o plemstvu. 93 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; Rado- vanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 6; prim. Kovačič, Zgodovina, str. 250–262; Pintarič, Odnosi, str. 39. 94 Slekovec, Grad in graščina, str. 165–166, 174, 176; Kovačič, Ljutomer, str. 70, 94, 189; Naschenweng, Der landständische, I, str. 49, 104; II, str. 782. 95 Slekovec, Grad in graščina, str. 165–166, 173; Kovačič, Lju- tomer, str. 71, 76, 93, 189; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46; Naschenweng, Der landständische, I, str. 307. 632 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 visoki glavni stolp – bergfrid. Za to domnevo govo- rijo tudi primerjave z nekaterimi drugimi bližnjimi gradovi.96 Njena verjetnost je velika tudi zato, ker so grad zgradili na terenu, ki je zelo nestabilen, kar je mogoče sklepati tudi po upodobljenih kontraforih na Vischerjevi veduti iz okoli leta 1681 ter na podlagi primerjav z nekaterimi mlajšimi okoliškimi sakralni- mi in grajskimi stavbami.97 Vsekakor se zdi zelo ver- jetno, da grad pustošenj na širšem ljutomerskem ob- močju v letih 1477, 1479 in 1531 ni prestal povsem brez posledic in da je bila zidana stavbna konstrukci- ja iz 13. stoletja, ki so jo postavili na zaradi posledic meteornih voda in obtežbe masivnih zidov vse bolj pomikajoči se podlagi, po treh stoletjih od izgradnje statično gotovo že načeta. Po drugi strani je grad po letu 1507 skoraj eno stoletje igral vlogo rezidence za 96 Na gradu Cmurek so v 16. stoletju – najverjetneje zaradi sta- tičnih težav zaradi nestabilnega terena, dotrajanosti in izgube prvotnega obrambnega pomena – podrli prvotni visoki glavni grajski stolp iz 12. stoletja in ostanek vključili v nov renesanč- ni stavbni trakt. Na gradu Ptuj so visoki glavni grajski stolp iz 12. stoletja na najvišji točki grajske vzpetine podrli okoli 1670, med zgodnjebaročno modernizacijo grajskega jedra. V kompleksu prvotnega mariborskega gradu na vzpetini Pira- mida so stari glavni grajski stolp iz 12. ali 13. stoletja podrli najverjetneje v 16. stoletju. Na gradu Negova so glavni grajski stolp iz 13. stoletja do tal podrli v poznem 15. stoletju, zatem ko je bil poškodovan v t. i. ogrski vojni leta 1487. Na gradu Hompoš so visoki glavni stolp iz 13. stoletja v 16. stoletju zaradi statičnih težav znižali do polovice in ostanek vključili v nov stavbni trakt. Na gradu Polzela so glavni stolp iz 13. sto- letja v 16. ali 17. stoletju podrli do pritličja in ostanek vključili v nov stavbni trakt. Na gradu Rajhenburg so v prvi polovici 16. stoletja zaradi gradnje novega bivalnega stavbnega trakta do tal podrli visoki glavni grajski stolp iz 16. stoletja. 97 Zaradi posedanja terena so v 18. stoletju podrli zahodni zvo- nik ljutomerske župnijske cerkve (prim. Pavličič, O ljutomer- ski cerkvi, str. 4). V 19. stoletju se je zaradi posedanja terena sesul del gradu Branek. leta 2001 se je zaradi posedanja tere- na porušil velik del severnega obzidja ob jedru gradu Negova, leta 2018 so se zaradi posedanja terena pojavile velike razpo- ke na dolgi južni fasadni steni dvorca Železne dveri. tri sočasne imetnike in je imel torej ganerbni oziroma sodedni značaj.98 Bivalne površine iz srednjega veka v tej novi vlogi gotovo niso zadoščale in potrebne so bile dovolj obsežne širitve. Primerjava upodobitev iz 17. stoletja kaže, da je imel grad pred letom 1678 naj- verjetneje tri dvonadstropne stavbne trakte, ki so bili – upoštevaje tudi opisano hipotetično rekonstrukcijo tlorisne zasnove iz časa pred porušenjem gradu – po površinah njihovih pravokotnih talnih ploskev naj- verjetneje dokaj izenačeni in so učinkovali kot svo- jevrstni niz treh vrstnih hiš. Jugovzhodni trakt je bil malce višji od severozahodnega in severovzhodnega trakta ter je domnevno nastal na lokaciji podrtega glavnega grajskega stolpa – bergfrida. Zdi se, da so severovzhodno četrtino prvotnega palacija oddelili z novo predelno steno in jo priključili prostornini no- vega trakta, ki je nastal kot vezni člen med prvotnim palacijem in novim višjim jugovzhodnim traktom. Na ta način so za tri imetnike gradu in gospostva oblikovali stavbni sestav treh približno enako obsež- nih in prostorsko enakovrednih bivalnih traktov, ki so bili med seboj povezani in so oblikovali talno za- snovo v obliki kljuke oziroma črke L. Pri tem prvot- nega obodnega obzidja iz prve polovice 13. stoletja najverjetneje niso spreminjali, ampak so nova trakta zgradili z naslonitvijo na njegovo notranjo stran. Zdi se verjetno, da so poznosrednjeveški oziroma gotski bočni stolp oziroma vhodni stolpič grajskega jedra nekoliko nadzidali in da je tako do določene mere prevzel vlogo podrtega bergfrida.99 Morda so v novi višji jugovzhodni trakt vključili del zidovja porušene- ga domnevnega bergfrida; na to je mogoče pomisliti, ker so na Clobucciarichevi risbi nivoji oken v nad- 98 Za ganerbne gradove prim. Stopar, Razvoj, str. 177. 99 Na podoben način so po letu 1487 nadzidali vhodni stolp jedra gradu Negova, ki je nastal v 14. stoletju, po porušenju bergfrida pa je z nadzidavo do določene mere prevzel njegovo vlogo. Grad Ljutomer okoli leta 1600. Pogleda na grajsko stavbo z zahodne strani (levo) in južne strani (desno). Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelali Kerin Heđa, Mihael Novak in Matija Srša na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 633 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 stropjih drugačni oziroma višji od nivojev oken na traktu desno zraven. To gotovo ni bilo naključje in v bližini je dokumentiranih več primerov vključevanja ostankov podrtih bergfridov v nove bivalne stavbne trakte.100 Zdi se verjetno, da so ob južnem vogalu no- tranjega grajskega dvorišča, nasproti jugovzhodnega trakta in vodnjaka ohranili nizko pomožno poslopje s hlevom za konje. Stavbna zasnova gradu (Gornji) Ljutomer oziroma Dolnjega gradu v 17. in 18. stoletju Na začetku 17. stoletja in še zlasti leta 1605 so Osmani in madžarski Hajduki zelo opustošili širše območje Ljutomera. Trga Ljutomer in Veržej so do tal požgali.101 Gradova Ljutomer in Branek po raz- položljivih podatkih takrat gradbeno sicer nista bila prizadeta, gotovo pa je opustošenje okolice vplivalo na njun upočasnjeni gradbeni razvoj v prvi polovici 17. stoletja. Politično in vojaško nestabilne razmere so se nadaljevale do začetka druge polovice 17. sto- letja. Osmani so v ljutomerski okolici nazadnje zelo pustošili leta 1640.102 Po drugi strani se je v prvi polovici 17. stoletja stabiliziralo imetništvo ljutomerskega gospostva. Po poroki Marije Ane baronice Alapić in Petra barona Draškovića okoli leta 1595 se je ljutomersko gospo- stvo v zgodnjem 17. stoletju znova združilo v rokah enega imetnika. Drašković, ki je bil tudi ban Hrva- ške in Slavonije, je moral pri tem poplačati dolgove prejšnjih imetnikov posameznih deležev gospostva in do leta 1615, ko je že nosil plemiški naslov grof Ljutomera, je postal samostojni lastnik celotnega ljutomerskega gospostva z gradom Gornji Ljutomer. Ljutomerski grad, ki je bil v drugi polovici 16. stoletja najbrž temeljito obnovljen in povečan, si je izbral za glavno rezidenco.103 Po njegovi smrti se je Marija Ana znova poro- čila; ženin je bil Franc Oreházy pl. Kusarovecz. Ko je umrla, so jo pokopali v grobnici njenih staršev v ljutomerski župnijski cerkvi. Gradova in gospostvi Trakoščan in Ljutomer je po letu 1616 oziroma 1629 dedoval sin Petra in Marije Ane, Gašper II. baron Drašković (1605–1664), ki se je najverjetneje rodil 100 Najstarejši dokumentirani primer je na gradu Hompoš pri Mariboru, kjer je bil gradbeni poseg izpeljan že okoli leta 1500, pozneje v 16. oziroma 17. stoletju pa so podobni trans- formaciji izpeljali še na gradovih Cmurek in Polzela. 101 Ilwof, Die Einfälle, 15, 1867, str. 145–151; 32, 1884, str. 83; Slekovec, Turki, str. 40; Kovačič, Ljutomer, str. 14, 71, 183; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7; Radovanovič, Ropa- nje, 10, 2003, str. 13–23; 11, 2004, str. 14–17; Pintarič, Odnosi, str. 24; prim. Voje, Slovenci, str. 37. 102 Ilwof, Die Einfälle, 9, 1859, str. 190; 15, 1867, str. 153; 32, 1884, str. 90; Slekovec, Turki, str. 54; Kovačič, Ljutomer, str. 15, prim. Markovič, Zemljiška posest, str. 34. 103 Slekovec, Grad in graščina, str. 173; Kovačič, Ljutomer, str. 189–190, 193–195; Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Sto- par, Grajske stavbe, 2, str. 72; prim. Janežič, Dolnji grad, str. 7; Naschenweng, Der landständische, I, str. 307. v ljutomerskem gradu. Leta 1630 se je v Gradcu poročil z Ano Veroniko baronico Eibiswald (Ivnik) (1611/12–1654) in je od leta 1631 oziroma 1635 no- sil plemiški naslov grof na Trakoščanu in Ljutomeru. Tako kot njegova starša je ljutomerski grad uporab- ljal kot glavno rezidenco in je v njem tudi umrl.104 Po materi je dedoval Veliki Kalnik in Vukovino v Posa- vini.105 Imel je tudi odlični poznorenesančni dvorec Klenovnik blizu Varaždina, ki ga je njegov oče Pe- ter na starejši osnovi iz 16. stoletja začel graditi leta 1616, dela pa so pod vodstvom ptujskega stavbenika Janeza Monghina za Gašperjevega dediča Janeza IV. Draškovića in njegovo soprogo Marijo Magdaleno, roj. Nadasdy, dokončali do leta 1667, ko je nastalo tudi veliko notranje arkadno dvorišče.106 Leta 1631, ko ga je cesar povišal v državnega grofa, je od Salo- mona Meylgrabnerja barona Meylegga († 1650) ku- pil sosednjo zemljiško gospostvo z gradom Branek in od takrat nosil plemiški naslov gospod na Ljutomeru in Braneku – Herr zu Luttenberg und Mallegg.107 Po letu 1631 je bil Gašper II. grof Drašković v denarnih težavah in je začel odprodajati dele svoje posesti ter se zapletal v spore, ki so trajali do konca njegovega življenja. Po letu 1651, po smrti svoje hčere, se je celo zapletel v oborožene spopade s svojim bivšim zetom Nikolajem grofom Zrinskim († 1662) in s svojo se- stro Saro, poročeno baronico Szeczy oziroma Seči († po 1664). V teh spopadih sta bila poškodovana tudi ljutomerski grad in Branek.108 Po letu 1616 je moral Gašper II. baron (in od leta 1631 grof ) Drašković svoji starejši sestri Sari, ki je bila od leta 1628 poročena z Dionizijem baro- nom Szeczyjem iz Gornje Lendave oziroma Grada na Goričkem, odstopiti del podedovanega gospostva Ljutomer. Zatem je Sara kot novo središče tega dela ljutomerskega gospostva na lokaciji nekdanjega sre- dnjeveškega dvora na Cvenu zgradila nov dvorec, ki je leta 1674 omenjen kot grofovski sečijevski grad Cven – Gräffl. Zezischen Castell Zwien. Kmalu po izgradnji novega dvorca sta se Gašper II. in Sara sprla in ona je nato iz cvenskega dvorca napadla bratov ljutomerski grad. Obramba gradu je bila onemogočena, ker je Ga- šper II. od tam že prej – nasprotovanju štajerskih de- želanov navkljub – odstranil topove. Ko je leta 1664 umrl, je morala komisija štajerskih deželanov njegovo 104 Naschenweng, Der landständische, I, str. 307, 340, prim. Sle- kovec, Grad in graščina, str. 175, 176; Kovačič, Ljutomer, str. 195–201; Janežič, Dolnji grad, str. 7; Pintarič, Odnosi, str. 52. 105 Slekovec, Grad in graščina, str. 175; Kovačič, Ljutomer, str. 195. 106 Obad Šćitaroci, Dvorci, str. 110–121; Horvat-Levaj, Barokna arhitektura, str. 416–419; Regan, Klenovnik, str. 415–417; Regan, Srednjovjekovne, str. 156–158. 107 Slekovec, Grad in graščina, str. 175; Kovačič, Ljutomer, str. 195; Pirchegger, Untersteiermark, str. 55; Naschenweng, Der landständische, II, str. 669; prim. Janisch, Topographisch-stati- stisches Lexikon, II, str. 146; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Janežič, Dolnji grad, str. 7. 108 Slekovec, Grad in graščina, str. 176–181; Kovačič, Ljutomer, str. 126, 195–201. 634 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 prezadolženo imetje razdeliti med 12 upnikov. Lju- tomerski grad je imel takrat zaradi spopadov razbita vrata, okna in peči, kljub temu pa so ga ovrednotili s 1000 goldinarji, kar kaže, da se je njegova vrednost v primerjavi z letom 1542 najbrž podvojila.109 109 Pirchegger, Untersteiermark, str. 55–56; Naschenweng, Der landständische, I, str. 307; prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 177, 179; Kovačič, Ljutomer, str. 198–200; Stopar, Grajske stav- be, 2, str. 13–14; Pintarič, Odnosi, str. 52; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46. Na poplavni ravnici na jugozahodnem obrobju vasi CVEN, na lokaciji, ki se že vsaj od 19. stoletja imenuje KASTELIŠČE in jo s treh strani obteka potok Murica, je že vsaj v 14. stoletju stal dvor, ki bil med 15. in 17. stoletjem vključen v gospostvo ljutomerskega gradu. Ko je dvor po letu 1616 prešel v last Sare baronice Szeczy, roj. grofice Drašković (okoli 1600 – po 1664), so tam zgradili nov dvorec, označen s terminom kastel (Kovačič, Ljutomer, str. 212, 213, 216; Pir- chegger, Untersteiermark, str. 55). Dvorec je bil po podatkih, ki jih je v poznem 19. stoletju zbral Matej Slekovec, v spodnjem delu zidan, v zgornjem pa lesen (Kovačič, Ljutomer, str. 212). Glede na oznako kastel je mogoče pomisliti, da je imel dvorec v 17. stoletju štiritaktno zasnovo z notranjim dvoriščem. Na to je mogoče pomisliti tudi zato, ker je lokacija, kjer je nekoč stal dvorec, zelo razsežna. A analiza podatkov iz zapuščinske- ga inventarnega popisa po smrti Sarinega moža Gašperja gro- fa Szeczya iz leta 1681 kaže, da je bila rezidenčna stavba dvor- ca najverjetneje razmeroma majhna; v dvorcu, ki je bil takrat skoraj prazen, je bilo popisanih samo sedem sob, dvorana s figuralno poslikanimi platnenimi stenskimi tapetami in kuhi- nja. Iz podatkov v popisu je mogoče sklepati, da so bili v kom- pleksu dvorca še hlevi za govejo živino in svinje ter skedenj. Dvorec je imel tudi pristavo. Iz zapuščinskega inventarja, ki je nastal tri leta pozneje, leta 1684, po smrti Gašperjevega brata Petra grofa Szeczya, je mogoče razbrati, da je imel dvorec tudi vinsko klet. Radovanovič, Dvorec Cven, str. 7–10. Na tej pod- lagi je mogoče sklepati, da je bila rezidenčna stavba dvorca po velikosti in zasnovi najverjetneje primerljiva z bližnjima dvor- cema Črnci pri Apačah in Lukavci, ki sta kot nadomestilo za starejša srednjeveška dvora nastala v 17. oziroma 18. stoletju. Razmeroma velika površina, na kateri je nekoč stal kompleks cvenskega dvorca, in še dokaj dobro ohranjeni oziroma raz- poznavni zemeljski okop okoli nje kažeta, da so ob monolitni rezidenčni stavbi dvorca stala razsežna gospodarska poslopja, ki so skupaj z njo najverjetneje oblikovala razsežno skupno osrednje dvorišče. Proti koncu 17. stoletja je dvorec prešel v last rodovine baronov Mauerburg; leta 1686 je braneški gra- ščak Tomaž Ignac I. baron Mauerburg († 1686) od Julijane grofice Kery, roj. Szeczy kupil polovico cvenske posesti, nato pa je njegov sin Tomaž Ignac II. baron Mauerburg († 1693) od njene sestre Marije pl. Senay odkupil še drugo polovico (Kovačič, Ljutomer, str. 206, 213; Janežič, Grad Branek, str. 7). Posest so takrat združili z braneško in ljutomersko in cvenski dvorec je s tem izgubil svoj rezidenčni pomen. Februarja 1704 so kompleks dvorca oplenili in požgali kruci in ker že prej za lastnika kot rezidenčna stavba ni imel posebne vrednosti, ni prišlo do obnove in je razgaljeno zidovje kmalu povsem razpa- dlo (Hofrichter, Luttenberg, str. 64; Kovačič, Ljutomer, str. 18, 213; Kovačič, Slovenska Štajerska, str. 262; Posch, Flammende Grenze, str. 35–37; Radovanovič, Dvorec Cven, str. 7; Rado- vanovič, Kruci, str. 47). Do nastanka avstrijskega vojaškega zemljevida med letoma 1763 in 1787 so razvaline dvorca že povsem propadle in ostala je samo lokacija, ki je na zemljevi- du označena z opisom: Merkmale des Schloßes Zveng – ostaline dvorca Cven. Severovzhodno zraven lokacije dvorca je takrat še stala pristava – Mayerhof. Spremno besedilo ostankov dvor- ca ne omenja (Rajšp (ur.), Slovenija, sekcija 169, str. 160). V mapi franciscejskega katastra iz leta 1824 lokacija nekdanjega dvorca ni več označena niti poimensko in tudi pristava je do takrat izginila. Kljub temu so se od kompleksa nekdanjega dvorca v prostoru ohranili dobro razpoznavni sledovi; do 3 m Primerjava omenjenih upodobitev iz let 1641 in 1678 kaže, da so v tistem vmesnem obdobju podrli višji dvonadstropni jugovzhodni trakt in nižje zu- nanje obrambno obzidje z valjastima stolpičema na severozahodni strani. Najverjetneje so tudi znižali bočni stolp oziroma vhodni stolpič grajskega jedra.110 To se je zgodilo, preden je med letoma 1678 in 1682 ljutomersko območje zelo prizadela kuga.111 Podatek, visoki in do 22 m široki zemeljski okop, ki poteka na talni plo- skvi v obliki črke C in ki ga obteka potok Murica, kaže, da je bil dvorec v 17. stoletju impozantna grajena struktura (prim. Curk, Ljutomer, str. 28–29, 31, 68; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 13–14). Najverjetneje je bil okop nekoč tudi na severovzho- dni strani, kjer je bil najverjetneje edini dostop do kompleksa dvorca; nezaključeni oziroma široko prekinjeni okop ne bi imel pravega smisla. Izjemne dimenzije okopa, ki zaobjema trapezasto talno ploskev, ki se približuje pravokotniku v iz- meri kar 173 × 115 m, kažejo, da je nedvomno novoveškega nastanka. Vse kaže, da so v 17. stoletju na lokaciji starejšega dvora postavljeni dvorec z razsežnim zemljenim okopom za- varovali pred napadi Osmanov in/ali krucov, po drugi strani pa tudi pred poplavami reke Mure, ki je oddaljena približno 2 km. S podobnim okopom so v 16. stoletju zavarovali ni- žinski oziroma vodni grad Rače blizu Maribora; okop nazor- no dokumentira Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681, v 18. oziroma 19. stoletju pa so ga odstranili ob zasipavanju nekdanjega vodnega jarka. Za primerjavo si je mogoče poma- gati tudi z Vischerjevo upodobitvijo nekdanjega nižinskega dvorca Oberrakitsch oziroma Oberraggitsch (tudi: Ragitscha, Rakatscha, Ober-Rakitsch, Zgornji Rakičan) severozahodno od Cmureka/Murecka na avstrijskem Štajerskem, ki je bil prav tako obdan z mogočnimi zemljenimi okopi in je v 18. stoletju propadel, v 19. stoletju pa so njegovi ostanki povsem izginili (faksimilirana sodobna objava v: Vischer, Topographia, 1975, sl. 284). Iz neznanega vzroka Vischer žal ni upodobil kompleksa dvorca Cven, pomisliti pa je dopustno, da bi bila njegova upodobitev Cvena primerljiva z upodobitvijo dvorca Oberrakitsch. Široki zemljeni okop je kompleks dvorca Cven gotovo učinkovito varoval pred poplavnimi vodami, po drugi strani pa je mogel dvorec učinkovito varovati pred morebit- nimi sovražnimi izstrelki. Zaradi boljšega pregleda z grajske stavbe na zunanjo stran okopa je bilo zunanje pobočje obi- čajno položnejše od notranjega in zdi se, da je bil tako za- snovan tudi okop cvenskega dvorca. Vrh okopa je bila najbrž krožna povezovalna obrambna pot, ki je bila na zunanji strani zaščitena s parapetnim nasutjem ali leseno palisado. S tako zasnovanim okopom je bila obdana do 130 m dolga in do 75 m široka ravna talna ploskev, na kateri so stala različna po- slopja. O njihovem številu, velikosti in prostorski razporeditvi je mogoče zgolj ugibati, saj doslej na tej lokaciji še niso bile opravljene geofizikalne in arheološke raziskave, ki bi gotovo mogle pojasniti osnovne značilnosti nekdanje tlorisne zasno- ve iz 17. stoletja. Upoštevaje širšo prostorsko situacijo se zdi najbolj utemeljena domneva, da je rezidenčna stavba dvorca s pravokotno talno ploskvijo v izmeri približno 15 × 35 m stala ob najdaljši zahodni stranici okopa, pred njo pa je bilo na vzhodni strani razsežno dvorišče z gospodarskimi poslopji na dveh ali treh straneh. Gotovo je bil do kompleksa dvorca z okopom čez Murico postavljen lesen most; stal je najverjet- neje na severovzhodni strani, kjer je pot povezovala dvorec, pristavo in vas. 110 Stolpa takrat najverjetneje še niso povsem do tal podrli, ker je njegova tlorisna ploskev označena v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824. Situacija je primerljiva z gradovoma Negova in Branek, kjer so visoka vhodna stolpa znižali v 18. stoletju oziroma po letu 1870. 111 Travner, Kuga, str. 120, 141; Kovačič, Ljutomer, str. 180–182; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7, 18; Pintarič, Odnosi, str. 28. 635 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 da je Gašper II. grof Drašković z gradu odstranil to- pove, napeljuje domnevo, da se je to zgodilo v zvezi z odstranjevanjem zunanjega obrambnega obzidja.112 Jugovzhodni trakt so morda odstranili po letu 1664, zaradi poškodb iz bojev med sestro in bratom, ali pa se je to zgodilo že pred letom 1664, morda zaradi posedanja temeljev na nestabilnem in z novimi gra- dnjami iz druge polovice 16. stoletja preobremenje- nem terenu. Po smrti Gašperja II. grofa Draškovića je bil grad gotovo deležen določenih obnovitvenih posegov; obnoviti je bilo treba razdejana vrata, okna in peči. Morda so takrat stavbo opremili z novimi ka- mnitimi okenskimi okvirji poznorenesančnih oblik, ki jih kaže glavna Vischerjeva upodobitev gradu iz okoli leta 1681. Na tisti upodobitvi je na skrajšani severovzhodni fasadi razločno viden tudi enoosni dvonadstropni plitek prizidek, ki na obeh zanesljivih upodobitvah iz prve polovice 17. stoletja še ni ozna- čen in ki glede na velikost okenskih odprtin gotovo ni imel sanitarne funkcije.113 Po usmerjenosti proti vzhodu oziroma severovzhodu se zdi najbolj uteme- ljena domneva, da je bil povezan s preureditvijo stare ali ureditvijo nove nadomestne baročne kapele v no- tranjosti gradu. Upodobljeni prizidek dokazuje, da so grad med letoma 1641 in 1678 nedvomno prenovili 112 Topovi so bili morda vzidani v obzidje. Podoben primer je dokumentiran na bližnjem gradu Vurberk; tam so vsaj dve železni topovski cevi iz 16. stoletja sekundarno vzidali v zu- nanje grajsko obzidje in sta tam ostali do začetka 20. stoletja, ko so ju izzidali ter prepeljali na ptujski grad, kjer sta sedaj shranjeni v muzejski zbirki orožja. 113 Podoben prizidek iz 17. ali 18. stoletja je ohranjen na južni fasadi jedra gradu Gornja Radgona. V 16., 17. in 18. stoletju so imeli tovrstni prizidki sicer v glavnem sanitarno funkcijo, vendar pa niso imeli tako velikih okenskih odprtin. Značilni tovrstni sanitarni prizidki so v bližini dokumentirani na gra- dovih Negova in Cmurek. in da v tistem obdobju ni šlo zgolj za odstranjevanje odvečnih in poškodovanih stavbnih delov. Najbrž so grad tudi statično sanirali; na to je mogoče pomisliti zaradi dveh visokih kontraforov, ki ju na severozaho- dni grajski fasadi kaže glavna Vischerjeva upodobi- tev.114 Z odstranitvijo zunanjega obrambnega obzidja in višjega jugovzhodnega trakta ter prenovo preosta- lih dveh traktov je ljutomerski grad v drugi polovici 17. stoletja dobil na prvi pogled poenoteno podobo dvotraktne plemiške rezidence, ki – razen z lokaci- jo vrh vzpetine – ni več spominjala na srednjeveško grajsko arhitekturo, marveč je bila bolj primerljiva s sodobnimi poznorenesančnimi dvorci s poenotenimi stavbnimi volumni in nerazčlenjenimi fasadami.115 114 Primerljivi kontrafori so ohranjeni ali dokumentirani na gra- dovih Gornja Radgona, Negova, Cmurek, Maribor (Pirami- da), Vurberk in Stari Viltuš. 115 Podobno transformacijo so v 16. in 17. stoletju doživeli bližnji gradovi Gornja Radgona, Cmurek, Ptuj, Vurberk in Maribor (Piramida), ki so s poenotenjem stavbnih mas vsi dobili nerazgibano škatlasto učinkujoče osnovne volumne in gladko ometane bele fasadne površine. Ljutomerski grad je z opisanimi rušitvami na prvi pogled dobil dokaj podobno dvotaktno arhitekturno zasnovo, kakršno je v 18. stoletju dobil sosednji grad Lendava. Primerljivo, a manjšo arhitek- turno zasnovo je v 17. oziroma 18. stoletju dobil tudi bližnji admontski vinogradniški dvorec ŽELEZNE DVERI / EI- SENTHÜR, ki so ga na lokaciji admontskega vinogradni- škega dvora iz zgodnjega 14. stoletja zgradili pred nastan- kom Vischerjevega zemljevida Štajerske iz leta 1678 oziroma Vischerjeve upodobitve trške naselbine Ljutomer okoli leta 1681, v 18. stoletju pa prenovili in povečali (prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 12; Krajevni leksikon Dravske, str. 384; UKPP, Železne dveri. Umetnostnozgodovinski-konservatorski to- pografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; Stopar, Grajski objekti z območja, str. 64; Krajevni leksikon Slovenije, str. 153; ZVKDS – Konservatorski program: Železne Dveri, 1982 (avtor: Janez Mikuž); M.(ikuž): Železne dveri, str. 268; Jakič, Vsi slovenski, str. 390; Schober, Die »untersteirischen« Weingüter, str. 17–20; Podgorelec, »Zid« ali Železne dveri, Grad Ljutomer okoli leta 1680. Pogleda na grajsko stavbo z zahodne strani (levo) in južne strani (desno). Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelali Larisa Matjašec in Maja Verbančič na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 636 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Vse kaže, da po sredini 17. stoletja obrambne sestavi- ne niso bile več potrebne in so jih mogli brez zadrž- kov odstraniti, s tem pa se je utrjeni srednjeveški grad vsaj navidezno prelevil v sodobni neutrjeni novoveški dvorec. Zmaga avstrijske vojske pri Monoštru leta 1664 in poraz Osmanov pred Dunajem leta 1683, ki sta tudi ljutomerskemu območju prinesla trajnejši mir, sta potrdili pravilnost te gradbene usmeritve.116 Ko je Gašper II. grof Drašković leta 1664 umrl in ni zapustil potomcev, je ljutomersko gospostvo z gradom pripadlo njegovima sestrama Sari baronici Szeczy, ki je umrla okoli leta 1674, in Katarini baro- nici Ratkay, ki je umrla leta 1673. Za prvo sta dvorec Cven in njen del ljutomerskega gospostva dedovali njeni hčeri Julijana grofica Kery in Marija pl. Senay. Julijana je 8. februarja 1686 prodala svoj delež bra- neškemu graščaku Tomažu Ignacu I. baronu Mauer- burgu († 1686). Njegov sin Tomaž Ignac II. baron Mauerburg (1658–1693) je kmalu zatem kupil še delež njene sestre Marije. Delež Katarine baronice Ratkay sta dedovala njena snaha Konstanca Verbeni- ja, ki je bila po smrti Katarininega edinega sina Petra barona Ratkaya († 1672) od leta 1678 poročena z Ja- str. 36–47; Bakal, Nezakonite kršitve; Sitar, Dediči prostora, str. 85, 86, 88). Med letoma 1986 in 1990 celovito prenov- ljena stavba, ki je od leta 2008 z oznako EŠD 8750: Železne Dveri – Vinogradniški dvorec zaradi svojega velikega kultur- nozgodovinskega pomena razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, je po poškodbah zaradi posedanja tal v letu 2018 zelo ogrožena. 116 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 15–16; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7. nezom Ernestom grofom Paradeiserjem († 1688), ter Petrov in Konstancin sin Žiga Jožef baron (in pozne- je grof ) Ratkay (1650–1702), gospod na Malem in Velikem Taboru na Hrvaškem, ki je po smrti očima leta 1688 prejel tudi delež svoje matere. Ko je Žiga Jožef grof Ratkay umrl, so ga pokopali v pavlinskem samostanu v Lepoglavi, njegov delež ljutomerskega gospostva in gradu pa je od njegovega sina in de- diča Ladislava grofa Ratkaya († 1717) pridobil bra- neški graščak Jurij Anton Ignac baron Mauerburg (1688–1730), sin Tomaža Ignaca II., ter tako lastni- štvo ljutomerskega gradu in gospostva do leta 1719 znova združil.117 Ljutomersko območje so medtem, v letih 1703 in 1704, zelo prizadeli madžarski upor- niki – kruci, a vse kaže, da ljutomerskega gradu niso napadli oziroma poškodovali, ker to sicer v arhivskih dokumentih najbrž ne bi ostalo povsem brez sledi.118 Potem ko sta se gospostvi Branek in Ljutomer v celoti združili v rokah istega lastnika, je ljutomerski 117 Slekovec, Grad in graščina, str. 174, 182; Slekovec, Oskrb- niki, str. 75; Kovačič, Ljutomer, str. 200–201, 206, 208, 213, 214; Janežič, Grad Branek, str. 7; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46; Naschenweng, Der landständische, I, str. 400, 517, II, str. 734–735; prim. Caesar, Beschreibung, str. 390, 441; Ja- nisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; Krajevni leksikon Dravske, str. 384; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Curk, Ljutomer, str. 23; Janežič, Dolnji grad, str. 7–8; Pavličič, Nekaj o plemstvu. 118 Kruci so na širšem območju ropali in požigali od osemde- setih let 17. stoletja do leta 1711, ko je bila vstaja madžar- skega vodje Ferenca Rakoczya zadušena (Kovačič, Ljutomer, str. 16–21; Posch, Flammende Grenze; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7; Radovanovič, Kruci, str. 38–47; Radovano- vič, Posledice, str. 13–15). Vinogradniški dvorec Železne Dveri v 18. stoletju. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelal Martin Rakovnik na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 637 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 grad izgubil rezidenčni pomen in funkcijo sedeža deželskega sodišča. Ostal je v glavnem prazen in je zaradi zanemarjanja začel propadati.119 Po letu 1719 in do leta 1752 je imel večinoma iste oskrbnike kot grad Branek.120 O usodi gradu v 18. stoletju dovolj nazorno govorijo podatki v zvezi z grajsko kapelo, ki je prvič omenjena v vizitacijskem zapisniku iz leta 1545, skupaj z Marijino podružnično cerkvijo pod gradom, na območju Podgraja, kar kaže, da je bila kapela nedvomno umeščena v samo grajsko stav- bo.121 V 18. stoletju je grajska kapela prvič omenjena leta 1717; dne 28. aprila tistega leta je sekovski škof Jožef Dominik grof Lamberg ob vizitaciji kapelo v ljutomerskem gradu in njen oltar posvetil v čast Marijinega brezmadežnega spočetja.122 Kapela svete device Marije v gradu Gornji Ljutomer – Ecclesia in arce Ober Luttenberg beatae virginis Mariae – je bila nato ponovno vizitirana v letih 1764 in 1773. V vi- zitacijskem zapisniku iz leta 1764 je navedeno, da je bila kapela dolga leta v uporabi skupaj z gradom in da bi se že porušila, če grof ne bi pravkar poskrbel za popravilo, s katero so kapelo spravili v dobro stanje in ni izgubila niti stare posvetitve. Kapela je imela takrat tri oltarje; glavni je bil posvečen Brezmadežni, stranska pa sv. Petru Alkantarskemu in sv. Frančišku Serafinskemu. Ker je bil grad nenaseljen, oltarji niso bili okrašeni. Poleg kapele je bila zakristija. Kapela je bila ločena od profane uporabe drugih grajskih pro- storov in je imela javni vhod. Grad je imel v zvezi s kapelo še stolp – najverjetneje lesen strešni zvoniček – s tremi zvonovi. Vizitacijski zapisnik navaja še, da velik del gradu potrebuje obsežnejše popravilo, ki pa da je zaradi pomanjkanja denarja odloženo, da je ka- pela sicer lepo in dostojno okrašena ter očiščena in da se njen patrocinij posebej ne praznuje, ker je la- stnik gradu redko prisoten in ne more kriti stroškov. Do leta 1773 se to stanje ni bistveno spremenilo, saj je kapela v takrat napisanem vizitacijskem zapisniku označena kot zelo lepa in elegantna, čeprav je redko v uporabi. Enako kot leta 1764 so bili takrat v kapeli trije oltarji. Kapela je bila čista in je bila kot prostor ločena od vsakršne profane uporabe.123 Grad je bil torej pred letom 1764 nenaseljen, a še v celoti ohranjen in deloma popravljen. Stolp z zvonovi, ki je omenjen v vizitacijskem zapisniku, je bil najverjetneje primerljiv s strešnimi stolpiči gra- dov Gornja Radgona, Rotenturn v Gornji Radgoni, 119 Slekovec, Grad in graščina, str. 159, 184; Kovačič, Ljutomer, str. 201, 208; Pirchegger, Untersteiermark, str. 54–55; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; prim. Pintarič, Odnosi, str. 15. 120 Janežič, Grad Branek, str. 8 (na osnovi podatkov iz: ŽA Lju- tomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer). 121 Slekovec, Oskrbniki, str. 75; Kovačič, Ljutomer, str. 77–78; prim. Janežič, Dolnji grad, str. 8; Zanjkovič, Umetnostnozgo- dovinska, str. 154; Pintarič, Odnosi, str. 46. 122 Slekovec, Oskrbniki, str. 75; prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 64; Janežič, Dolnji grad, str. 8; Pintarič, Odnosi, str. 46. 123 Mlinarič, Župnije, str. 243, 303; prim. Pintarič, Odnosi, str. 41, 42, 46. Cmurek in Klenovnik pri Varaždinu, ki so nastali v 18. stoletju kot lesene konstrukcije s slikovitimi čebulastimi strehami. Zvonik na ljutomerskem gra- du je najverjetneje nastal po nastanku Vischerjevih upodobitev iz okoli leta 1681, saj na njih ni viden. Domnevno je bil njegov nastanek povezan z obnovo kapele pred ponovno posvetitvijo leta 1717. Ker je kapela leta 1773 opisana kot zelo lepa in elegantna, je najverjetnejša domneva, da je imela sodobno baročno obliko iz (zgodnjega) 18. stoletja. Da je bila kape- la malce pred letom 1717 deležna temeljite preno- ve oziroma popolne baročne preobrazbe, je mogoče sklepati tudi na podlagi podatka iz leta 1764 v zvezi s podružnično cerkvijo sv. Ane v Podgradju sestav- ljenega vizitacijskega poročila. Po takrat zapisanem izročilu je bila podružnična cerkev sv. Ane pod vzpe- tino Gornji Ljutomer zgrajena kot nadomestilo za kapelo v gradu; ko so gospoščinsko grajsko kapelo pred mnogimi leti opustili, so zgradili novo podružnično cer- kev pod vzpetino, ki je v dobrem stanju.124 Na podlagi posestnozgodovinskih podatkov je treba ugotoviti, da sta ljutomersko grajsko kapelo med letoma 1710 in 1717 baročno prenovila Ladislav grof Ratkay († 1717) ali Jurij Anton Ignac baron Mauerburg (1688–1730). Po smrti Jurija Antona Ignaca barona Mauer- burga je vso njegovo posest z gradovoma Branek in Ljutomer, dvorcem Babinci in razrušenim dvor- cem Cven za njegove mladoletne hčere med letoma 1732 in 1746 upravljal njihov stric in skrbnik Karel Jožef Leopold baron Gabelkoven (tudi Gabelkhof- fen) (1704–1777), ki je bil soprog sestre leta 1732 umrle druge žene Jurija Antona Ignaca, Jožefe Ka- tarine Elizabete Frančiške, roj. pl. Ruess, in gospod na štajerskih gradovih Šalek, Forhtenek in Vodriž. Nato je celotna Mauerburgova posest na širšem lju- tomerskem območju pripadla starejši od takrat dveh še živečih hčera Jurija Antona Ignaca, Ani Eleonori Šarloti (1722–1765), ki je bila od leta 1744 poročena s Francem I. Ksaverjem grofom Codroipom († 1779) in je od leta 1760 skupaj z njim živela v gradu Bra- nek.125 Najverjetneje je medtem, leta 1738, ljutomer- ski grad poškodoval potres, ki je v bližnji Štrigovi razdejal srednjeveški grad in pavlinski samostan.126 124 Mlinarič, Župnije, str. 243, 302–303. Podružnična cerkev sv. Ane ob vizitaciji leta 1764 ni bila posvečena, imela pa je tri oltarje. Cerkev ni imela stolpa, njena zvonova sta bila obešena na strešno konstrukcijo. Do naslednje vizitacije v letu 1773 se to stanje ni spremenilo. 125 Kovačič, Ljutomer, str. 127, 132–142, 154, 206–209; Pircheg- ger, Untersteiermark, str. 56, 176, 224–226; Naschenweng, Der landständische, I, str. 395; II, str. 663; prim. Caesar, Beschrei- bung, str. 391, 441; Schmutz, Historisch, str. 481–482; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 162; Slekovec, Grad in graščina, str. 174; Mlinarič, Župnije, str. 230, 237, 242; Ja- nežič, Grad Branek, str. 7, 8; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47; Pintarič, Odnosi, str. 62–63, 70–99; Markovič, Zemljiška posest, str. 9–10; Donša, Dvorec Branek, str. 7. 126 Prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 390. 638 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Vsekakor so zatem, do vizitacije leta 1764, grad ne- koliko popravili in znova prenovili njegovo kapelo. Na osnovi podatkov iz omenjenega vizitacijskega za- pisnika je mogoče sklepati, da so obnovitvena dela izvedli malce pred letom 1764 in v času, ko je z nek- danjo Mauerburgovo posestjo po letu 1746 gospo- daril Franc I. Ksaver grof Codroipo, na katerega se v vizitacijskem zapisniku gotovo nanaša oznaka comes – grof. Najbolj verjetno se zdi, da so obnovitvena dela izpeljali po letu 1760, ko sta se zakonca Ana Eleono- ra Šarlota in Franc I. Ksaver grof Codroipo iz može- ve posesti v Furlanija vrnila v Ljutomer oziroma na grad Branek.127 Novo prelomno obdobje za ljutomerski grad se je začelo po smrti Franca I. Ksaverja grofa Codroipa leta 1779, ko ga je skupaj z gradom Branek, dvor- cem Babinci in lokacijo porušenega dvorca Cven leta 1781 dedoval mladoletni Hieronim I. grof Codroipo (1760–1840) , ki je bil sin Frančevega brata Ludvi- ka († po 1776) in je leta 1781 postal član štajerskih deželnih stanov. Poročen je bil z Lucijo Arcoloniani (1768–1856). Dedovano posest je začel samostojno upravljati leta 1795, pred tem pa je zanjo skrbel Leo- pold Kriehuber, ki ga je štajersko ograjno sodišče do njegove polnoletnosti imenovalo za njegovega skrb- nika.128 Vse kaže, da med letoma 1779 in 1795 za ljutomerski grad, ki je bil že pred tem v razmeroma slabem gradbenem stanju, nihče ni prav skrbel ozi- 127 Prim. Schmutz, Historisch, str. 482; Kovačič, Ljutomer, str. 206–209; Janežič, Grad Branek, str. 8; Markovič, Zemljiška posest, str. 10. 128 Naschenweng, Der landständische, I, str. 188; prim. Schmutz, Historisch, str. 482; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146, 162; Kovačič, Ljutomer, str. 209 (na osnovi podat- kov iz: ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); Janežič, Grad Branek, str. 8; Pintarič, Odnosi, str. 64; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47; Pavličič, Nekaj o plemstvu; Marko- vič, Zemljiška posest, str. 10–11; SI ZAP/0051_00217. roma da zaradi odvečnih praznih prostorov in viso- kih stroškov morebitne obnove nihče ni pomislil na njegovo ohranitev. Morda se je grad že takrat spre- menil v ruševino.129 Avstrijski vojaški zemljevid iz časa med letoma 1763 in 1787 kaže, da je bil grad v tistem obdobju še ohranjen. Spremno besedilo k temu zemljevidu grad na območju vasi Podgradje oziroma Schlosdorf opisuje z naslednjimi besedami: »Grad z imenom Gornji Ljutomer – Ober Luttenberg –, ki je sicer večidel zanemarjen, a je vanj mogoče udobno namestiti eno četo.« Poleg gradu spremno besedilo zemljevida omenja še zidano kapelo oziro- ma cerkev sv. Ane – Capelle St. Anna.130 Do nastanka mape franciscejskega katastra iz leta 1824 se je nato situacija bistveno spremenila; grad je v mapi označen kot razvalina, ki niti ni posebej poimenovana. Carl Schmutz je leta 1822 v drugi knjigi zgodovinsko-to- pografskega leksikona Štajerske objavil podatek, da je ljutomerski grad razvaljen in da gospostvo Gornji Ljutomer upravljajo z gradu Branek.131 Josef Carl Hofrichter je v knjigi o Ljutomeru in njegovi okolici leta 1850 navedel, da je od gradu ostala mogočna raz- valina.132 Josef Andreas Janisch je v drugi knjigi to- pografsko-statističnega leksikona Štajerske leta 1885 objavil podatek, da naj bi bil grad Gornji Ljutomer uničen v požaru.133 V drugih uporabljenih virih tega podatka ni mogoče zaslediti.134 Podatek se sicer zdi 129 Prim. Curk, Ljutomer, str. 23. 130 Rajšp (ur.), Slovenija, str. 160. 131 Schmutz, Historisch, II, str. 472. Gospostvo Gornji Ljutomer so z Braneka upravljali že v drugi polovici 18. stoletja, ko sta nastala omenjena vizitacijska zapisnika in je bil ljutomerski grad prazen. 132 Hofrichter, Luttenberg, str. 12–13, 64. 133 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159, 184; Kovačič, Ljutomer, str. 201, 208; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72. 134 Vsekakor grad ni pogorel v enem od dokumentiranih obse- Grad Ljutomer okoli leta 1850. Pogleda na razvaljeno grajsko stavbo s severne strani (levo) in južne strani (desno). Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelali Nika Šela in Nina Šinko na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 639 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Grad Ljutomer okoli leta 1250. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Grad Ljutomer okoli leta 1600. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 640 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Grad Gornji Ljutomer kot razvalina okoli leta 1820. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Grad Gornji Ljutomer okoli leta 1750. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 641 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Nadomestna stavba na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer okoli leta 1865. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer okoli leta 1910. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 642 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 verjeten, vendar pa požar gotovo ni bil edini vzrok za dokončni propad gradu, saj je bil grad v dokaj slabem stanju že prej v 18. stoletju.135 Za podatek, da je bil ljutomerski grad razdejan v požaru, govori tudi to, da razgaljenega zidovja niso takoj podrli, ampak se je to zgodilo šele več desetletij zatem, ko so propadle strehe, na začetku druge polovice 19. stoletja. Če bi grad v poznem 18. stoletju ali zgodnjem 19. stoletju načrtno razkrili, bi najverjetneje kmalu zatem podrli tudi zidovje in material razprodali ter razvozili.136 žnih požarov, ki so v letih 1750, 1777, 1827 in 1832 razdejali trg Ljutomer, saj se je v razvalino spremenil po času trškega požara leta 1777 in pred trškim požarom leta 1827. Prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 26; Kovačič, Ljutomer, str. 183. 135 Požar je morda izbruhnil zaradi posledic udara strele. Na po- doben način je požar leta 1689 uničil grad Postojna. Zaradi požara, ki je izbruhnil leta 1812, je propadel tudi mogočni grad Vajškra / Landskron blizu Beljaka na avstrijskem Koro- škem in ga niso več obnovili. 136 To se je v tistem obdobju zgodilo z gradovoma Maribor (Piramida) in Limbuš. Mariborski zgornji grad so načrtno razkrili in do leta 1784 njegovo zidovje v celoti do tal podrli ter gradbeni material odpeljali, na grajski vzpetini pa zasadili vinsko trto. Grad Limbuš so načrtno razkrili in do tal podr- li leta 1797. Tudi tam so ves gradbeni material odpeljali in na grajski vzpetini zasadili vinsko trto. Do leta 1784 podrti mariborski grad na avstrijskem vojaškem zemljevidu ni več označen s tlorisno ploskvijo, ampak je zapisano samo še ime vzpetine – Schlossberg. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da so karte vojaškega zemljevida med Dravo in Muro nastale med letoma 1784 in 1787 in da je torej ljutomerski grad v ti- stem obdobju še stal. Ljutomerski grad je propadel v obdobju, Nov stavbni kompleks na lokaciji gradu (Gornji) Ljutomer oziroma Dolnjega gradu v 19. in 20. stoletju Po smrti Hieronima I. grofa Codroipa leta 1840 je vse njegovo imetje z gradom Branek in razvaljenim gradom Ljutomer pred letom 1843 dedoval njegov sin Franc II. Serafin grof Codroipo (1800–1866). On je imel sina edinca, Hieronima II. grofa Codroipa (1830–1865), ki je bil od leta 1864 poročen z Vik- torijo grofico Colloredo (1843–po 1895), a je umrl še pred svojim očetom. Codroipova posest na ljuto- merskem območju je bila zato leta 1868 razdeljena; grad Branek s pripadajočo posestjo je dobil mlado- letni vnuk Franca II. Serafina, Hieronim III. grof ko so v bližini opustili še nekatere pomembne srednjeveške gradove: okoli leta 1800 Stopnik pri Vranskem, Švarcenek v Brkinih in Jablanica pri Ilirski Bistrici, okoli leta 1810 Roga- tec, kmalu po letu 1816 Žovenk pri Braslovčah ter okoli leta 1840 Dravograd na Koroškem in Dornberk na Goriškem. Pozneje, v drugi polovici 19. stoletja, so na podoben način propadli še gradovi Majšperk pri Ptuju, Planina pri Sevnici, Žusem na Kozjanskem in Ortnek na Dolenjskem. V 20. sto- letju sta – podobno kot že prej ljutomerski grad – v njegovi bližini skoraj povsem izginila nekdanja mogočna gradova Branek in Vurberk (prim. Sapač in Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 119). Zgovorni primer je tudi usoda mogočnega gradu Friedberg nad istoimenskim krajem blizu Hartberga na avstrijskem Štajerskem, ki so ga opustili in kmalu zatem do tal podrli v prvi polovici 18. stoletja (prim. Kühtreiber in Salmhofer, Neue Erkenntnisse, str. 32–45). Nadomestna stavba na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer okoli leta 1987. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 643 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Codroipo (1862–1912 (?)), nekdanji grad Ljutomer oziroma Dolnji grad s pripadajočo posestjo pa je do- bila mladoletna Lucija grofica Codroipo (roj. 1856), hči Franca II. grofa Codroipa, ki se je nato leta 1880 poročila z Giovannijem Andreo grofom Gropplerom pl. Troppenburgom. Delitev posesti so v zemljiško knjigo vpisali šele leta 1891.137 137 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146, 162; Kovačič, Ljutomer, str. 89, 209 (na osnovi podatkov iz: ŽA Pogled na stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z južne strani okoli leta 1940 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27). Pogled na nadomestno stavbo na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer na razglednici iz okoli leta 1900. Izrez (zasebna zbirka). 644 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Razvaline ljutomerskega gradu, ki so bile leta 1824 označene v mapi franciscejskega katastra, so medtem odstranili in na njihovi lokaciji zgradili povsem novo manjšo stavbo v obliki vile oziroma gosposke hiše vrh razgledne vzpetine sredi vinorodne krajine. Du- hovnik in zgodovinar Matej Slekovec (1846–1903), ki se je proti koncu 19. stoletja prvi začel poglobljeno ukvarjati z raziskovanjem preteklosti ljutomerskega gradu in širšega ljutomerskega območja, je opozoril, da so takrat, ko so porušili grad, izginili tudi zadnji ostanki grajske kapele.138 Josef Andreas Janisch je v omenjenem leksikonu leta 1885 objavil podatek, da so razvaline ljutomerskega gradu med letoma 1859 in 1862 popolnoma odstranili in na njihovem mestu zgradili novo nadstropno gosposko hišo z dvanaj- stimi sobami.139 O času nastanka stavbe je do leta 1986 pričal tudi iz malte izdelani napis v trikotnem čelu vrh njene glavne oziroma severozahodne fasade: ERBAUT1860 / RENOV.1907. Sporočilnost nek- danjega napisa dopolnjujeta še dva mlajša zapisa na ometanem stavbnem podstavku, tik nad tlemi, ob za- hodnem vogalu stavbe; tisti na severozahodni fasadi je na pravokotni betonski plošči in z vtisnjenimi veli- kimi tiskanimi črkami in številkami RENOV. 1907 / ANT. JANDL / BAULEITER / LUTTENBERG sporoča, da so stavbo leta 1907 prenovili pod vod- stvom stavbenika Antona Jandla iz Ljutomera, drugi Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); Janežič, Grad Branek, str. 8 (z deloma zmotnimi podatki); Pintarič, Odnosi, str. 64; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47 (rodoslovno de- blo Maylgräber – Mauerburg – Codroipo); Pavličič, Nekaj o plemstvu; Naschenweng, Der landständische, I, str. 188. 138 Slekovec, Oskrbniki, str. 75; prim. Janežič, Dolnji grad, str. 8. 139 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159; Nowotny, Südsteirische Burgen, str. 67; Kovačič, Ljutomer, str. 184; Krajevni leksi- kon Dravske, str. 384; Curk, Topografsko gradivo, str. 22–23; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Stopar, Gradovi, graščine, str. 259; Curk, Ljutomer, str. 22–23; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Novak, Ljutomer, str. 38; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 154; Podgorelec, Vardov dvorec, str. 25. pa na manjši betonski plošči na jugozahodni fasadi z vpraskanimi pisanimi črkami Rudolf Mihelič / 28/6 1907 spominja na enega od izvajalcev prenovitvenih gradbenih del.140 Podobo, ki jo je nadomestna grajska stavba do- bila okoli leta 1860 in ki se je ohranila do prenove leta 1907, kaže fotografija na razglednici iz okoli leta 1900, ki jo je izdal in založil Max Hönigmann v Lju- tomeru.141 Na lokaciji porušenega severozahodnega grajskega trakta oziroma domnevnega prvotnega palacija so postavili večidel podkleteno enoinpolnad- stropno monolitno 5 × 6-osno stavbo s pravokotno talno ploskvijo v izmeri približno 18,3 × 22 m in do- kaj strmo opečno štirikapno streho. Njeno do 1 m debelo zidovje so v obsegu temeljev in kleti sezida- li iz lokalnega lomljenega kamenja, ki so ga najbrž pridobili iz grajskih ruševin, zidovje pritličja, prvega nadstropja in podstrešne etaže pa so zgradili iz pol- nih opečnih zidakov. Klasicistično hladno občutene fasade so gladko ometali in jih preprosto razčlenili z medetažnimi vodoravnimi profiliranimi zidci. Pravo- kotna okna so v prvem nadstropju poudarili z izme- njujočimi se trikotnimi in segmentnoločnimi malta- stimi čeli. Podstrešno poletažo so osvetlili z manjšimi ovalnimi linami – okulusi. Na severozahodni glavni fasadi in na jugovzhodni začelni fasadi, ki so ju funk- cionalno in oblikovno pojmovali kot skoraj povsem enakovredni, so simetrično zasnovali po pet okenskih osi. Vsako od teh dveh fasad so v osrednji osi pouda- 140 Prim. Curk, Topografsko gradivo, str. 22–23; Stopar, Grajski objekti z območja, str. 31; Stopar, Gradovi, graščine, str. 259; Curk, Ljutomer, str. 23; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Ja- nežič, Dolnji grad, str. 5; Pintarič, Odnosi, str. 44; Podgorelec, Vardov dvorec, str. 27; Markovič, Zemljiška posest, str. 12. Lju- tomerski stavbenik oziroma zidarski mojster Anton Jandl je malce pozneje, leta 1911, obnavljal tudi podružnično cerkev v Cezanjevcih in tudi tam je svoje delo označil z betonsko napisno ploščo, ki je oblikovana na fasadnem podstavku na severozahodnem vogalu cerkvene ladje. 141 Razglednica, ki je bila odposlana leta 1902, je ohranjena v zasebni zbirki. Trikotno čelo severozahodne fasade stanovanjske stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer okoli leta 1980 in 2011 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27 in foto: Igor Sapač). 645 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 rili s plitkim rizalitom, ki je bil v prvem nadstropju ob straneh pilastrsko poudarjen in na vrhu zaklju- čen s trikotnim čelom z dekorativnimi konzolicami. Oba fasadna rizalita so v pritličju predrli s pravokot- nima vratnima odprtinama, ki sta se navezovala na oba konca dolge prehodne veže, potekajoče skozi vso dolžino stavbe. Rizalit na začelni jugovzhodni strani so v prvem nadstropju dopolnili z dokaj velikim pra- vokotnim balkonom na dveh litoželeznih konzolah ob straneh. Balkon je bil dostopen skozi pravokotna vrata iz glavne dvorane nad osrednjo vežo. Šestosno severovzhodno stransko fasado so dopolnili z manj- Betonski napisni plošči iz leta 1907 ob zahodnem vogalu stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer (foto: Igor Sapač, 2022). Obokana klet z vinsko cisterno in stopnišče iz leta 1987 v notranjščini stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer (foto: Igor Sapač, 2022). 646 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 šim oglatim pritličnim prizidkom, ki je označen že v mapi franciscejskega katastra, na kateri so prvotni iz- ris iz leta 1824 po letu 1859 dopolnili z vrisom talne ploskve nove stavbe na lokaciji ruševin nekdanjega gradu. Prizidek so na vrhu zaključili z ravno razgle- dno ploščadjo, ki so jo – tako kot balkon na jugo- vzhodni fasadi – zamejili z železno ograjo. Na seve- rovzhodni stranski fasadi so uredili tudi prehod med zunanjim stopniščem in po njem dostopno kletjo pod jugozahodnim delom stavbe. Klet so zasnovali za nego vina in jo opremili s plitkimi opečnimi oboki in masivnimi opečnimi oprogami, na katere so zgoraj oprli prečne zidove med prostori v pritličju in prvem nadstropju. Grajene strukture kletnih zidov kažejo, da najverjetneje v nadomestno stavbo niso vključili prav nobenih ostankov zidov razvaljanega gradu; vse kaže, da so staro grajsko zidovje na lokaciji sedanje stavbe s temelji vred odstranili in nato zgradili novo kletno zidovje. Prostore v pritličju in prvem nadstro- pju so razvrstili strogo simetrično glede na osrednjo vežo v pritličju. Po današnji tlorisni zasnovi stavbe je mogoče sklepati, da je imela prvotna zasnova v pri- tličju na vsaki strani veže tri približno enako velike prostore, ki so imeli ometane ravne lesene stropne konstrukcije. Iz glavne veže je bilo speljano stopnišče v prvo nadstropje in nato naprej do podstrešne pol- etaže. Prostori v prvem nadstropju so imeli, enako kot prostori v pritličju ometane ravne lesene strope. Klet in pritličje sprva najverjetneje nista bila nepo- sredno povezana.142 142 Prim. UKPP, Dolnji Grad. Umetnostnozgodovinski-kon- servatorski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; Sapač in Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 566. Jugovzhodno od nove gosposke hiše so sočasno z njo na lokaciji nekdanjega jugovzhodnega grajskega trakta in domnevnega visokosrednjeveškega glavne- ga grajskega stolpa – bergfrida – zgradili pritlično stransko gospodarsko poslopje s podolžno ožjo pra- vokotno talno ploskvijo in opečno dvokapno streho. V tistem poslopju, ki ga sedaj ni več, so med drugim uredili tudi hlev za konje in kolarnico. Med obema poslopjema so na lokaciji nekdanjega notranjega grajskega dvorišča in poznosrednjeveškega bočnega oziroma vhodnega stolpa uredili izravnano peščeno ploščad, na kateri so ohranili stari grajski vodnjak oziroma cisterno za vodo. Po izgradnji novega rezi- denčnega stavbnega kompleksa na lokaciji odstranje- nega gradu so položno južno stran grajske vzpetine na novo zasadili z vinsko trto.143 Iz uporabljenih virov ni mogoče razbrati, kdo je bil pobudnik oziroma naročnik gradnje novega stavbnega kompleksa na lokaciji odstranjenih raz- valin srednjeveškega gradu in kateri stavbni mojster je novi kompleks zgradil. Na podlagi zbranih pose- stnozgodovinskih podatkov se zdi najbolj verjetna domneva, da se je gradnje s privoljenjem svojega oče- ta lotil Hieronim II. grof Codroipo, ki je bil v času nastanka novega stavbnega kompleksa star okoli 30 let in najbrž poln ambicioznih življenjskih načrtov. A nove gradnje ni mogel dolgo uživati, saj je umrl že leta 1865 in eno leto po njem je umrl tudi njegov oče Franc II. Serafin grof Codroipo. Vse kaže, da je goto- vo s precejšnjimi napori ustvarjena nova rezidenčna stavba kmalu ostala brez pravih uporabnikov in da nikoli ni mogla v celoti opravljati tiste funkcije, za 143 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159. Pogled na stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer na razglednici iz okoli leta 1915 (zasebna zbirka). 647 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 katero je bila ustvarjena. Zdi se, da je bila rezidenčna stavba po letu 1865 oziroma 1866 do zgodnjega 20. stoletja samo redko naseljena in da je kompleks služil predvsem kot upravno središče zemljiške posesti ter za nego vina. Radikalna nadomestitev srednjeveškega gradu z novo manjšo nadomestno bivalno stavbo na njegovi lokaciji je v slovenskem prostoru zelo redek in zato kulturnozgodovinsko zanimiv primer. Nekaj po- dobnega se je v 19. stoletju zgodilo v Tržiču na Go- renjskem, kjer so po obsežnem požaru leta 1811 do tal podrli v osnovi srednjeveški grad Neuhaus in na njegovi lokaciji na vzpetini nad trško naselbino zgra- dili nov manjši monolitni dvorec klasicističnih oblik. Novo rezidenčno stavbo iz okoli leta 1860 je mogo- če pojmovati kot svojevrstno funkcionalno, prostor- sko-situacijsko in gabaritno nadomestilo za prvotni romanski grajski palacij iz 13. stoletja. Pri tem nova Pogled na propadajoči stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z južne strani okoli leta 1980 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27). Sedanji pogled na grajsko vzpetino z stanovanjsko stavbo na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z južne strani (foto: Igor Sapač, 2022). 648 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 stavba seveda ni nastala s posnemanjem srednjeve- ških oziroma romanskih arhitekturnih oblik, marveč so jo zasnovali po vzoru beneško vplivanih renesanč- nih palač s skoraj kubično monolitno stavbno maso, simetrično uravnoteženo tlorisno zasnovo in enako- vrednima vhodoma na dveh nasprotnih straneh.144 Leta 1868 je novo zgrajeni stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega ljutomerskega gradu pripadel mladoletni Luciji grofici Codroipo, ki je po poroki z Giovannijem Andreo grofom Gropplerom pl. Trop- penburgom leta 1880 v glavnem živela v Furlaniji, ki je bila do leta 1866 avstrijska, nato pa je pripa- dla kraljevini Italiji; pozimi sta zakonca prebivala v Vidmu, poleti pa na moževi posesti v Moruzzu blizu Vidma. Za ljutomersko posest, ki je okoli leta 1900 poleg gosposke hiše obsegala še približno 437 hekta- 144 Tovrstne stavbne zasnove so se v osrednji Evropi uveljavile po sredini 16. stoletja in v 17. stoletju so bile zelo pogoste. Značilen primer je, denimo, dvorec rodovine Zrinski v Brodu ob Kolpi na Hrvaškem, ki je nastal okoli leta 1666 kot dvo- nadstropna stavba s podstrešno poletažo z ovalnimi linami (prim. Horvat-Levaj, Barokna arhitektura, str. 445–446). V slovenskem prostoru je bil z ljutomersko zasnovo zelo pri- merljiv dvorec Pogance blizu Novega mesta, ki je nastal v drugi polovici 16. stoletja ali v prvi polovici 17. stoletja, a so ga med drugo svetovno vojno požgali in sedaj ni od njega ostalo prav nič. rov zemljišč, so skrbeli zlasti oskrbniki.145 Gosposka hiša oziroma rezidenčna stavba na lokaciji nekdanje- ga ljutomerskega gradu je bila na začetku 20. stole- tja že v dokaj slabem gradbenem stanju in s fasad je odpadal omet. Vse kaže, da sta se zakonca Gropplero pl. Troppenburg kljub temu, da je imela stavba za- nju samo zelo redko rezidenčni pomen, odločila za temeljito prenovo, ki so jo – tudi po omenjenih be- tonskih ploščah z imenoma izvajalcev gradbenih del sodeč – izpeljali leta 1907. Lokaciji plošč kažeta, da so takrat morda sanirali zahodni vogal stavbe, ki je bil morda načet zaradi posedajočega se terena ob dovo- zni poti. Fotografije na razglednicah iz časa po letu 1907 kažejo, da so takrat temeljito prenovili celotno zunanjščino glavne stavbe in prvotno dokaj skromno klasicistično občuteno fasadno členitev nadomestili z bolj bogato učinkujočo maltasto neorenesančno čle- nitvijo v maniri arhitekture poznega historizma.146 Pri tem so okna v nadstropju izgubila prvotna čela 145 Schematismus, str. 156. 146 Tudi s tega vidika je ljutomerska nadomestna grajska stavba primerljiva z nadomestnim dvorcem na lokaciji nekdanjega gradu Neuhaus v Tržiču, ki je v drugi polovici 19. stoletja kot nadomestilo za prvotno dokaj skromno klasicistično fasadno členitev dobil novo bogatejšo neoklasicistično fasadno členi- tev. Pogled na propadajočo stanovanjsko stavbo na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z južne strani okoli leta 1980. Vidna je neorenesančna fasadna členitev iz leta 1907 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27). 649 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 in dobila bolj plastično izstopajoče obrobe, vogale stavbe pa so poudarili s pilastri. Na obeh trikotnih strešnih čelih so odstranili dotrajane dekorativne konzolice in severozahodno čelo opremili z novim napisom, ki je vključil tudi letnico prenove 1907. Gotovo so prenovili tudi notranjščino stavbe, vendar o tem zaradi pomanjkanja ustreznih zgodovinskih virov in poznejše radikalne predelave v drugi polo- vici 20. stoletja ni mogoče zapisati kaj bolj določne- ga. V jugozahodnem delu kleti se je ohranila velika štiridelna betonska cisterna za vino, ki so jo vgradili v sklopu temeljite prenove dvorca; opremljena je z letnico 1910 na posebnem ulitem betonskem ščitku in pritjeno emajlirano kovinsko tablico z napisom: BORSARI & COMP. / Zollikon-Zürich (Schweiz). V času prenove stavbe na lokaciji nekdanjega lju- tomerskega gradu sta zakonca Gropplero pl. Trop- penburg zabredla v dolgove in posledično je Lucija leta 1911 stavbni kompleks ter manjši del pripada- joče posesti prodala bivšemu častniku avstro-ogrske vojske, ljutomerskemu okrajnemu zdravniku in di- rektorju nemške hranilnice v Ljutomeru, Pavlu Var- di (1866–1917), ki je bil po rodu s hrvaškega otoka Brač. Večji del nekdanje grajske zemljiške posesti je takrat kupil ljutomerski trgovec Alojz Kranjc, ki je po prvi svetovni vojni od Vardove vdove in dedinje Karoline oziroma Karle, roj. Bolko († po 1945), kupil še večino tistih zemljišč, ki so bila do takrat pripojena stavbnemu kompleksu. Zakonca Varda nista imela otrok in sta v prenovljeni rezidenčni stavbi na lokaciji nekdanjega ljutomerskega gradu prebivala samo ob- časno; njuno glavno prebivališče je bilo v hiši v Lju- tomeru. Kljub temu se je po njiju stavbe na lokaciji nekdanjega ljutomerskega gradu kmalu oprijelo poi- menovanje Vardov grad oziroma Vardov dvorec. Pa- vel Varda dvorca sicer ni mogel prav dolgo uživati, saj je že šest let po njegovem nakupu umrl in pokopali so ga v mavzoleju na ljutomerskem pokopališču, ki je še ohranjen. Dvorec je nato do konca druge svetovne vojne ostal v lasti Karoline oziroma Karle Varda, a je bil zaradi izgube rezidenčnega pomena in posledič- nega pomanjkljivega vzdrževanja vse bolj zanemar- jen. Nič ne kaže, da je bil med letoma 1911 in 1945 deležen omembe vrednih gradbenih sprememb.147 Po drugi svetovni vojni je nova jugoslovanska ko- munistična oblast stavbni kompleks na lokaciji nek- danjega ljutomerskega gradu Karolini oziroma Karli Varda odvzela in ga razglasila za t. i. splošno ljudsko premoženje. V prostore pritličja in prvega nadstro- 147 Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Podgorelec, Vardov dvo- rec, str. 23–29; Pavličič, Dve graščini, str. 8; Pavličič, Nekaj o plemstvu; prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 384; Jakič, Vsi slovenski, str. 193. Sedanji pogled na začelno jugovzhodno fasado stanovanjske stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer (foto: Igor Sapač, 2022). 650 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 pja dokaj zanemarjene rezidenčne stavbe so naselili družine viničarjev oziroma delavcev t. i. delovne or- ganizacije Ljutomerčan, ki je v uporabo dobilo tudi nekdanjo grajsko posest in cisterne za vino v kleti rezidenčne stavbe.148 Po letu 1945 na stavbnem kom- pleksu, ki je ostal brez odgovornega skrbnika, niso opravljali vzdrževalnih del in je vse bolj propadal. Mariborski konservator Jože Curk (1924–2017) je ob konservatorskem ogledu stavbe leta 1962 zabe- ležil, da je v slabem stanju.149 Do okoli leta 1980 se je gradbeno stanje že tako zelo poslabšalo, da so se iz stavbe izselili še zadnji stanovalci in je bila v derut- nem stanju. Streha je bila na več mestih poškodovana in zaradi posledic zamakanja je s fasad odpadal omet. Na pritličnem stranskem gospodarskem poslopje se je sesula polovica strehe in njegovo razgaljeno opeč- no zidovje se je naglo razkrajalo. Tik pred dokončnim propadom stavbnega kom- pleksa so odločujoči – v obdobju razcveta postmo- derne kulture in posledičnega aktivnega reševanja 148 Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Podgorelec, Vardov dvo- rec, str. 28; Pavličič, Dve graščini, str. 8. 149 UKPP, Dolnji Grad. Umetnostnozgodovinski-konservator- ski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; INDOK, Curk, Dolnji grad. stavbne dediščine po vsej Evropi – zanj našli reši- tev, ki je bila kompromis med spomeniškovarstveno usmeritvijo k čim bolj celoviti ohranitvi kulturnozgo- dovinsko pričevalne dominantne stavbe na pomemb- ni historični lokaciji na eni strani ter na drugi strani usmeritvijo k čim učinkovitejši pridobitvi novih sta- novanjskih površin. Samoupravna stanovanjska sku- pnost Občine Ljutomer je leta 1984 v sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo Maribor oblikovala koncept za celovito adaptacijo dvorca, ki je predvidel, da se ga nadzida za eno nadstropje in da se v njegovi notranjščini na skupni površini 1030,20 m2 uredijo razmeroma majhna stanovanja za delavsko in kmeč- ko prebivalstvo.150 Gradbena dela so v skladu s tem konceptom in po načrtih, ki jih je avgusta 1984 izde- lalo Proizvodno gradbeno podjetje Ljutomer – enota za projektiranje in urbanizem, izvedli v letih 1986 in 1987. Odgovorni konservator in ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo Maribor Janez Mikuž (roj. 1937) 150 ZVKDS – Fototeka: Podgradje – Vardov grad; Idejni projekt: Vardov grad – Adaptacija, avgust 1984; spisovno gradivo: Podgradje – Vardov grad. Prim. Podgorelec, Vardov dvorec, str. 25–26. Fotografije stanja stavbe pred prenovo so ohra- njene v arhivski dokumentaciji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor. Notranjost prvega nadstropja nadomestne stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer med adaptacijskimi deli leta 1986 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27). 651 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 je v zvezi s temi deli leta 1986 zapisal: Vardov grad. Dvorec iz 2. polovice 19. stol. zgrajen v neorenesanč- nem slogu, je bil brez namembnosti. Ljutomerska sta- novanjska skupnost ga je prenovila za stanovanjsko na- membnost. Pri tem so bile ohranjene njegove značilnosti in pomen kot objekta kulturne dediščine. Dela so bila opravljena po navodilih in s soglasjem zavoda. Sočasno so leta 1986 začeli celovito prenavljati bližnji vino- gradniški dvorec Železne dveri.151 151 M.(ikuž), Podravje, 1986, str. 18; M.(ikuž), Podravje, 1987, str. 339; prim. M.(ikuž): Železne dveri, str. 268. Primerjava sedanjega stanja in stanja pred adap- tacijo, ki ga dokumentirajo zlasti fotografije v arhi- vu Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor, kaže, da so bila izpeljana gradbena dela zelo obsežna in da so korenito spre- menila strukturo nekdanje plemiške rezidence. Od stavbnega kompleksa iz druge polovice 19. stoletja in zgodnjega 20. stoletja je pravzaprav ostalo samo obodno zidovje do višine drugega nadstropja sedanje stavbne zasnove in obočne konstrukcije v kleti. Z ob- sežno adaptacijo se je nekdanja plemiška rezidenca prelevila v postmodernistično oblikovani socialistični Izrisi jugovzhodne fasade, vzdolžnega prereza z delom stranske fasade in tlorisa prvega nadstropja stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer. Projektna dokumentacija iz leta 1984 (zasebna zbirka). 652 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 delavski stanovanjski blok s 26 stanovanji in hišno številko Podgradje 27, ki pa je z zunanjim videzom večstanovanjske vile oziroma gosposke hiše na izbra- ni izolirani višinski lokaciji ohranil in z novo višino celo še dodatno poudaril dominantno vlogo nekda- nje grajske stavbe v širšem krajinskem okviru. Zaradi dotrajanosti so v celoti odstranili staro strešno konstrukcijo, stropne konstrukcije nad pritli- čjem in prvim nadstropjem ter omete na zunanjščini in v notranjščini. Odstranili so tudi na pol sesuto pri- tlično stransko gospodarsko poslopje, ki ga nato niso nadomestili z novo stavbo, marveč so na njegovem mestu uredili zelenico in parkirne površine. Zaradi funkcionalnih razlogov so v notranjščini odstranili prvotno osrednje stopnišče in zabrisali originalno tlorisno zasnovo, na zunanjščini pa zazidali začelni jugovzhodni vhod in odstranili balkon na jugovzho- dni fasadi ter podrli pritlični prizidek na severovzho- dni fasadi. Zaradi nadzidave stavbe so zazidali ovalne line nekdanje podstrešne poletaže in odstranili stari Pogled na jugovzhodno fasado (foto: Igor Sapač, 2011). Pogleda na stavbo na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer s severne strani (foto: Igor Sapač, 1994 in 2011). 653 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 trikotni strešni čeli ter nad novim drugim nadstrop- jem zgradili novi trikotni strešni čeli, ki sta nekoliko bolj strmi od nekdanjih. Obliko strehe so deloma spremenili in dodali precejšnje število strešnih oken, vezanih na nova mansardna stanovanja. Na lokaciji starega stopnišča so v osrednjem delu stavbe zgra- dili novo armiranobetonsko triramno stopnišče, ki je speljano od kleti do podstrešja. V kleti so uredili shrambe, pri tem pa ohranili staro vinsko cisterno iz leta 1910, ki pa je izgubila prvotno funkcijo. Na severovzhodni strani so ohranili prvotni stopniščni dostop do kleti in ga dopolnili z armiranobetonsko nadstrešnico. V prvem nadstropju so etažno višino znižali za približno 70 cm in posledično so zniža- li tudi višine oken. Zaradi vseh naštetih posegov so oblikovali povsem novo maltasto fasadno členitev postmodernih oblik, ki se deloma zgleduje po mal- tasti neorenesančni fasadni členitvi iz leta 1907. Kot nadomestilo za zazidane okuluse nekdanje podstre- šne poletaže so pod novimi okni drugega nadstrop- ja oblikovali maltaste ovalne okvirje. Ob zaključku obsežnih adaptacijskih del so na novem severozaho- dnem fasadnem čelu s črkami in številkami iz malte zapisali 1907•RENOV•1987 / 1860; letnice doku- mentirajo tri najpomembnejša obdobja gradbene zgodovine te stavbe.152 Zdi se, da je bila opisana ra- dikalna postmoderna adaptacija opuščene rezidenč- ne stavbe iz druge polovice 19. stoletja, ki v širšem slovenskem prostoru nikoli ni bila ovrednotena kot zelo pomemben umetnostni in arhitekturni spome- nik, a je imela v lokalnem okolju viden kulturnozgo- dovinski pomen, v svojem času edina realna možnost za ohranitev spomina na nekdanjo grajsko stavbo.153 Po letu 1991 je stavba prešla v last Občine Lju- tomer, posamezna stanovanja pa so odkupili zasebni lastniki, ki v zadnjih letih, žal, čedalje bolj pogosto izvajajo nedomišljene parcialne adaptacijske posege in po nepotrebnem krnijo celovitost arhitekturne- ga oblikovanja zunanjščine.154 Leta 2008 je Občina Ljutomer adaptirano stavbo na lokaciji nekdanjega ljutomerskega gradu z odlokom in pod oznako EŠD 8854: Podgradje – Vardov dvorec razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.155 V prihodnosti bi bilo 152 Podobo po prenovi dokumentirata fotografiji iz okoli leta 1989 v: Curk, Ljutomer, str. 22, 24. Prim. Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Podgorelec, Vardov dvorec, str. 25–29. 153 Prim. Podgorelec, Vardov dvorec, str. 26. Primerljiv prenovi- tveni pristop so dobro desetletje pozneje uveljavili na dvorcu Turn v Šoštanju, ki je pogorel leta 1997 in so ga nato do leta 1999 celovito adaptirali (Sapač, Grad in dvorca v Šoštanju, str. 610–613). Pozneje tovrstni pristopi k reševanju in revita- lizaciji grajske dediščine v Sloveniji niso bili več uveljavljeni, aktualni pa so, denimo, ostali v sosednji Avstriji. Značilna primera sta prenovi dvorcev Herbersdorf v kraju Allerheili- gen pri Wildonu in Schwarzenegg pri Wildonu na avstrij- skem Štajerskem, ki so ju kot večstanovanjski stavbi za so- dobne stanovanjske namene prenovili po letu 1988 oziroma med letoma 2011 in 2021. 154 Podgorelec, Vardov dvorec, str. 27. 155 https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.ht- smiselno neposredno okolico stavbe oziroma lokaci- jo nekdanjega srednjeveškega gradu dovolj celovito arheološko raziskati ter razkriti nove zanimive na- drobnosti iz srednjeveške in novoveške preteklosti ljutomerskega območja.156 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI INDOK – INDOK center pri Ministrstvu za kultu- ro Republike Slovenije, Ljubljana Curk, Jože: Dolnji grad. Tipkopisni zapiski iz to- pografskega gradiva, 1963. Klemenc, Stane: Podgradje – Vardov grad. Pogled iz zraka. Fotografiji iz leta 1992. Zadnikar, Marijan: Podgradje pri Ljutomeru. Terenski zapiski, XLIIII, 20. 4. 1960 (pretipkani rokopis v okviru spomeniške kartoteke). SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana SI AS 177 – Franciscejski kataster za Štajersko SI ZAP – Zgodovinski arhiv na Ptuju SI ZAP/0051 Zbirka listin – originali in stari prepisi (1338–1867) StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec Herrschaftsarchive: Oberluttenberg, Herrschaft UKPP – Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor Unterschloss – Podgradje, Dolnji Grad in Žele- zne dveri. Umetnostnozgodovinski-konservator- ski topografski opis. Tipkopis iz leta 1962 na treh straneh v zapuščini Jožeta Curka. ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slo- venije, Območna enota Maribor Fototeka: Podgradje – Vardov grad od leta 1981 dalje Idejni projekt: Vardov grad – Adaptacija, avgust 1984 Konservatorski program: Železne Dveri, 1982 (avtor: Janez Mikuž) Spisovno gradivo: Podgradje – Vardov grad ŽA Ljutomer – Župnijski arhiv Ljutomer Slekovec, Matej: Trg in župnija Ljutomer. Kraje- pisno zgodovinska razprava. 1896. ml?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b. Oznaka Var- dov dvorec je problematična, ker zakonca Varda na stavbno zasnovo, ki je predmet posebne kulturnovarstvene zaščite, nista imela nobenega vpliva. 156 Prispevek je nastal v sklopu temeljnega raziskovalnega pro- jekta Umetnostna dediščina grofov Celjskih ( J6-4622), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 654 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Bakal, Oste: Nezakonite kršitve. S kopanjem v vi- nogradih rušijo lasten grad! Na gradu v Železnih Dverih so se pojavile velike razpoke. Avstrijski la- stniki z nedovoljenimi posegi ogrožajo tudi druge domačije. Slovenske novice, 25. 3. 2018, str. 5. Baravalle, Robert: Burgen und Schlösser der Steiermark. Eine enzyklopädische Sammlung der steirischen Wehrbauten und Liegenschaften, die mit den verschie- densten Privilegien ausgestattet Waren. Graz: Stia- sny, 1961 (ponatis: Graz: Leykam, 1995). Bedeković, Josip in Feletar, Dragutin in Berljak, Ma- tija in Logožar, Leonard: Prinosi za povijest Štri- gove. Štrigova – rodno mjesto Sv. Jeronima. Štrigo- va: Meridijani izdavačka kuća, 2019. Bele, Martin: Ljutomer v srednjem veku. Kroni- ka 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovine Ljutomera), str. 499–510. Blagec, Ozren: Baltazar Alapić – slavonski podban i gospodar Velikog Kalnika. Cris 19, 2017, št. 1, str. 72–72. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajer- ske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. I. knjiga: A–M. Maribor: Založba Obzorja, 1986. Bračič, Vladimir: Ormož in njegova gospoščina leta 1542. Ormož skozi stoletja, I, 1973, str. 134–141. Caesar, Aquilin Julius: Beschreibung des Herzogthums Steyermark. Zweyter Theil. Graz, 1773 (ponatis: Grätz: Alois Tusch, 1802). Curk, Jože: Ljutomer in njegova okolica. Maribor: Za- ložba Obzorja, 1990 (Kulturni in naravni spome- niki Slovenije. Zbirka vodnikov, 172). Curk, Jože: O fevdalni arhitekturi na ormoškem ob- močju. Ormož skozi stoletja, I, 1973, str. 142–151. Curk, Jože: Topografsko gradivo z območja občine Lju- tomer. Kulturni spomeniki na ozemlju občine Ljuto- mer. Izdelano leta 1963. Ljubljana: Zavod za spo- meniško varstvo Socialistične republike Slovenije, 1967. Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Mari- bor: Založba Obzorja, 1991. Curk, Jože: Urbanistično-gradbene zasnove trgov in mest v Podravju in Pomurju. Ob stoletnici 1. Slo- venskega tabora v Ljutomeru 1868–1968 (ur. Vik- tor Vrbnjak). Maribor: Založba Obzorja, 1968, str. 287–310. Fister, Peter: Arhitektura slovenskih protiturških tabo- rov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975. Golob, Mihovil: Gostija v Ljutomerskim gradu. (Po Vehovaru). Kmetijske in rokodelske novice 5/13, 31. 3. 1847, str. 1. Hajdinjak, Boris in Vidmar, Polona: Gospodje Ptujski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Publika- cija k razstavi. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 2008. Härtel, Reinhard in Redik, Annelies (ur.): Regesten des Herzogtums Steiermark. 1320–1330. Zweiter Band. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 2008 (Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steiermark; 8). Hofrichter, Josef Carl: Luttenberg in Untersteier, sei- ne Umgebungen, Bewohner und Geschichte, mit Urkunden-Regesten, auch Friedau, Polsterau und Wernsee betreffend. Graz: J. F. Dirnböck, 1850. Horvat-Levaj, Katarina: Barokna arhitektura. Za- greb: Naklada Ljevak, 2015. Hozjan, Andrej: Posestne razmere na Ljutomerskem do razpusta zemljiških gospostev (1848). Kroni- ka 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovine Ljutomera), str. 511–548. Ilwof, Franz: Die Einfälle der Osmanen in die Steiermark. Mittheilungen des Historischen Verei- nes für Steiermark, 9, 1859, str. 179–205; 10, 1861, str. 207–264; 11, 1862, str. 203–248; 15, 1867, str. 85–181; 32, 1884, str. 74–96. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Janežič, Maja: Dolnji grad. Zgodovinski listi 11, 2002, št. 1, str. 5–8. Janežič, Maja: Grad Branek na Zgornjem Kamen- ščaku. Zgodovinski listi 10, 2001, št. 1, str. 5–9. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Anmerkungen. II. Band. L–R. Graz: Leykam- -Josefstahl, 1885. Koropec, Jože: Pohorski dvor do sredine 17. stoletja. Znanstvena revija 8, 1996, št. 1, str. 3–21. Kos, Dušan: Med gradom in mestom. Odnos kranj- skega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: 10.3986/9616500821. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v sre- dnjem veku. Peta knjiga. Ljubljana: Leonova Družba, 1928. Kos, Milko: K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo. Časopis za zgodovino in narodopisje 28, 1933, str. 144–153. Kos, Milko: Kolonizacija med Dravo in Rabo pa kra- jevna imena na –ci. Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. Slovenskega tabora v Ljutomeru 1868– 1968 (ur. Viktor Vrbnjak). Maribor: Založba Ob- zorja, 1968, str. 256–264. Kos, Milko: Meja proti Ogrski in Hrvatski v štajer- skem Podravju. Poetovio–Ptuj. 69–1969. Zbornik razprav ob tisočdevetstoletnici (ur. Vladimir Bra- čič). Maribor: Založba Obzorja, 1969, str. 83–91. Kovačič, Fr.(an): Trg Središče. Krajepis in zgodovina. Maribor: Zgodovinsko društvo za Sl.(ovensko) Št.(ajersko), 1910. 655 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Kovačič, Fran: Doneski k starejši zgodovini Murske- ga polja. Časopis za zgodovino in narodopisje 15, 1919, št. 1, str. 23–85. Kovačič, Fran: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Kovačič, Franc: Zgodovina Lavantinske škofije (1228– 1928). Ob 700 letnici njene ustanovitve. Maribor: Lavantinski kn. šk. ordinariat, 1928. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. IV. knjiga (ur. Roman Sav- nik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980. Kühtreiber, Thomas in Salmhofer, Andreas: Neue Erkenntnisse zur Burg Friedberg. Steinpeißer. Zeitschrift des Historischen Vereins Hartberg, 29, 2022, str. 32–45. Lanjus, Friedrich: Die Breunner des Heiligen Römi- schen Reichs Freiherrn zu Stübing, Fladnitz und Rabenstein, Edle Herren von Staatz, Grafen von Asparn, Grafen und Freiherren auf Kaisersberg, Ehrnau, Kammerstein, auch Waldschach und Ra- gatscha und Grafen, Erblandkämmerer in Öster- reich unter der Enns und in der gefürsteten Graf- schaft Görz. 11 Stammtafeln in 14 Generationen. Wien: Gottlieb Gistel & Cie., 1938. Luknjar, Peter: Ljutomer in okolica v cenitvah imetja iz leta 1542. Zgodovinski listi 7, 1998, št. 1, str. 9–15. Magdič, Andrej: Prispevek k razpravi o kontinuiteti srednjeveške poselitve Murskega polja. Zgodovin- ski listi 19, 2011, št. 1, str. 7–22. Markovič, Tomaž: Zemljiška posest rodbine Mauer- burg v ormoško-ljutomerski okolici ter goricah po ur- barju 1688. Maribor, 2020 (Magistrsko delo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru). M.(ikuž), J.(anez): Podravje, Ljutomer, Vardov grad. Konservatorsko poročilo. Varstvo spomenikov, 29, 1987, str. 339. M.(ikuž), J.(anez): Podravje, Vardov grad. Konserva- torsko poročilo. Zavod za spomeniško varstvo Ma- ribor. Poročilo o delu v letu 1986. Maribor: Zavod za spomeniško varstvo Maribor, 1986, str. 18. M.(ikuž), J.(anez): Železne dveri. Konservatorsko poročilo. Varstvo spomenikov, 32, 1990, str. 268. Mlinarič, Jože: Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapiskih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta, 1987 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 9). Naschenweng, Hannes P: Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kom- pendium. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020. Novak, Miroslav: Ljutomer in njegova okolica do leta 1850. Ljutomer, osrčje Prlekije (ur. Goran Šo- ster in Primož Premzl). Ljutomer: Občina Ljuto- mer, Prleška razvojna agencija, 2006, str. 31–45. Nowotny, Fritz: Südsteirische Burgen und Schlößer. Südsteiermark. Ein Gedenkbuch (ur. Franz Haus- mann). Graz: Verlag Ulr. Mosers Buchhandlung, 1925, str. 65–101. Obad Šćitaroci, Mladen: Dvorci i perivoji Hrvatskoga zagorja. Zagreb: Školska knjiga, 1993. Pavličič, Srečko: Dr. Tomaž Ignac Maurer, pl. Mauer- burg baron Braneški. Zgodovinski listi 17, 2009, št. 1, str. 57–68. Pavličič, Srečko: Dve graščini, en zidar. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2019. Pavličič, Srečko: Ljutomer skozi čas na različnih slikovnih upodobitvah. Zgodovinski listi 8, 1999, št.1, str. 21–24. Pavličič, Srečko: Ljutomer, podobe mesta. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2018. Pavličič, Srečko: Nekaj o plemstvu. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2020. Pavličič, Srečko: O ljutomerski cerkvi. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2019. Pavličič, Srečko: Rodoslovni zapisi o starih ljuto- merskih trških in okoliških kmečkih rodbinah; o plemstvu pa tudi – vsaj za vzorec. Zgodovinski listi 14, 2006, št. 1, str. 34–76. Pettauer, Leopold: Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Imensko zgodo- vinska razprava. Kronika slovenskih mest 5, 1938, str. 7–17, 107–109, 189–192. Pintarič, Katja: Odnosi med trgom Ljutomer in njego- vim lastnikom ob koncu 17. stoletja. Maribor, 2011 (Diplomsko delo na Oddelku za zgodovino Filo- zofske fakultete Univerze v Mariboru). Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission; 10). Podgorelec, Rado: »Zid« ali Železne dveri, prete- klost in današnji položaj velike zidanice v besedi in (predvsem) v fotografiji. Zgodovinski listi 21, 2013, št. 1, str. 36–47. Podgorelec, Rado: Vardov dvorec nekoč in danes. Zgodovinski listi 19, 2011, št. 1, str. 23–29. Popelka, Fritz: Die Landesaufnahme Innerösterreichs von Johannes Clobucciarich 1601–1605. Graz: U. Moser, 1924. Posch, Fritz: Flammende Grenze. Die Steiermark in den Kuruzzenstürmen. Graz: Verlag Styria, 1986. Radovanovič, Sašo: Dvorec Cven v drugi polovici 17. stoletja. Zgodovinski listi 12, 2003, št. 1, str. 5–10. Radovanovič, Sašo: Kruci na slovenskem Štajerskem. Glasilo Zgodovinskega društva Gornja Radgona, 9, 2002, str. 38–48. Radovanovič, Sašo: Nekaj o Ljutomeru v 17. stoletju. Zgodovinski listi 5, 1996, št. 1, str. 6–19. Radovanovič, Sašo: Posledice vdorov krucov v Lju- tomer in okolico v začetku 18. stoletja. Zgodovin- ski listi. Zbornik Splošne knjižnice Ljutomer, 10/1, 2001, str. 13–15. Radovanovič, Sašo: Ropanje madžarskih upornikov 656 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 in cesarskih vojakov v gospoščinah Ljutomer in Negova ter mestu Radgona leta 1605. Glasilo Zgodovinskega društva Gornja Radgona, 10, 2003, str. 11–23; 11, 2004, str. 14–29. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevi- du 1763–1787, 6. zv. Ljubljana: Znanstvenorazi- skovalni center SAZU in Arhiv Republike Slo- venije, 2000. Ratej, Mateja: Prve omembe Ljutomera v arhivskih virih. Zgodovinski listi 8, 1999, št. 1, str. 5–8. Regan, K(rešimir): Klenovnik. Enciklopedija Hrvat- skoga zagorja. Zagreb: Leksikografski zavod Mi- roslav Krleža, 2017, str. 415–417. Regan, Krešimir: Srednjovjekovne i renesansne utvr- de Hrvatskog zagorja. Donja Stubica: Kajkaviana, 2017. Sann, Hans von der: Sagen aus der grünen Mark. Graz: Strahalm, 1911 (ponatis 2021). Sapač, Igor in Lazarini, Franci: Arhitektura 19. stole- tja na Slovenskem. Ljubljana: Muzej za arhitektu- ro in oblikovanje, 2015. Sapač, Igor: Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov na območju Liti- je, Šmartna in Gabrovke. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 371–410. Sapač, Igor: Grad in dvorca v Šoštanju. Arhitektur- nozgodovinski oris. Kronika 69, 2021, št. 3 (Iz zgodovine Šoštanja), str. 533–618. Schematismus des landtäflichen und Grossgrund-Besi- tzes von Steiermark. Nach amtlichen Quellen und direkten Angaben bearbeitet. Wien: L. Weiss, 1901. Schicht, Patrick: Bollwerke Gottes. Der Burgenbau der Erzbischöfe von Salzburg. Wien: Phoibos Verlag, 2010. Schicht, Patrick: Burgen des Salzburger Erzbistums – Wehrbauten unter geistlicher Herrschaft. Bur- gen im Alpenraum. Herausgegeben von der Wart- burg-Gesellschaft zur Erforschung von Burgen und Schlössern. Petersberg: Imhof, 2012 (Forschungen zu Burgen und Schlössern, 14), str. 87–94. Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Zweyter Theil. Gratz: Andreas Kien- reich, 1822. Schober, Franz Josef: Die »untersteirischen« Wein- güter und Pfarren des Benidiktinerstiftes Ad- mont: ein Überblick. Feldbacher Beiträge zur Heimatkunde der Südoststeiermark, 11, 2012 (Re- gionale Wirtschaftsgeschichte vom Mittelalter bis zur Neuzeit), str. 7–26. Selinšek, Polona: Nagrobnik Jörga Sweinpercka in gradnja prezbiterija ljutomerske župnijske cerkve. Zgodovinski listi 8, 1999, št. 1, str. 9–14. Sitar, Mateja Neža: Dediči prostora, varuhi pomnikov. Ob 60-letnici mariborske spomeniškovarstvene služ- be. Maribor: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2021. Slekovec, Matej: Die Szekely oder Zekel von Kevent, Freiherren von Friedau. Genealogische und bio- graphische Skizze. Marburg: Verlag des Verfassers, 1894. Slekovec, Matej: Grad in graščina ljutomerska, Ča- sopis za zgodovino in narodopisje 1, 1904, št. 2, str. 159–184. Slekovec, Matej: Oskrbniki ljutomerske graščine. Časopis za zgodovino in narodopisje 2, 1905, št. 1–2, str. 73–75. Slekovec, Matej: Turki na slovenskem Štajerskem. Spominki iz domače zgodovine. Slovenske večer- nice za poduk in kratek čas, 48, 1894, str. 3–54. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan; Založba ZRC, 2009. Stopar, Ivan: Architektursymbolik in mittelalter- lichen Höfen Sloweniens. Simbole des Alltags – Alltag der Symbole. Festschrift für Harry Kühnel zum 65. Geburtstag. Graz: ADEVA, 1992, str. 147–169. Stopar, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na sloven- skem Štajerskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja, 1982. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Dru- ga knjiga. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Park, 1991 (Grajske stavbe, 2). Stopar, Ivan: Grajski objekti z območja slovenske Šta- jerske na Vischerjevem zemljevidu iz leta 1678. Ce- lje: Kulturna skupnost, 1972. Stopar, Ivan: Podoba Slovenije. Ljubljana: Viharnik, 2011. Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Štefanac, Samo: Arhitektura 14. stoletja in časa okoli 1400. 17. Ljutomer, ž.c. sv. Janeza Krstnika: kor. Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler). Ljubljana: Narodna galerija, 1995, str. 67. Štih, Peter: Salzburg na spodnještajerski Dravi in Savi v srednjem veku. Varia. Razprave. Razred za zgodovinske in družbene vede (ur. Peter Štih). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet- nosti, 2014, str. 175–205. Štih, Peter: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-ma- džarske meje v današnji Sloveniji. Zgodovinski ča- sopis 50, 1996, št. 4, str. 535– 544. Travner, Vladimir: Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Življenje in svet, 1934. Valentinitsch, Helfried: Eine Juristenkariere in der Steiermark zur Zeit der großen Hexenverfolgung. Der innerösterreichische Hofvizekanzler Thomas Ignatius Freiherr von Mauerburg (gest. 1686). Zeitschrift des Historischen Vereines für Steier- mark 84, 1993, str. 103–126. Vidmar, Polona: Figuralne konzole v prezbiteriju ljutomerske župnijske cerkve. Zgodovinski listi 9, 2000, št. 1, str. 8–15. 657 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti- riae. Izbor. Faksimilirana izdaja listov s slovenskimi motivi. Zbrala Ivan Stopar in Primož Premzl. Ma- ribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2006. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti- rie. Graz, 1681. Faksimilirana izdaja: spremna beseda Anton Leopold Schuller. Graz: ADEVA, 1975. Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakul- tete, 1996. Woisetschläger, Kurt in Krenn, Peter: Dehio-Hand- buch. Steiermark (ohne Graz). Wien: A. Schroll & C, 1982 (Die Kunstdenkmäler Österreichs). Zadnikar, Marijan: Umetnostni spomeniki v Pomurju. Murska Sobota: Pomurska založba, 1960. Zahn, Joseph: Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien: A. Hölder, 1893. Zahn, Joseph: Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark. II. Graz: Verlag des Historischen Vereines, 1879. Zanjkovič, Martina: Umetnostnozgodovinska zna- menja mesta treh trgov in njegove okolice, Lju- tomer, osrčje Prlekije (ur. Goran Šoster in Primož Premzl). Ljutomer: Občina Ljutomer, Prleška razvojna agencija, 2006, str. 143–159. S U M M A R Y (Upper) Ljutomer Castle. A description of ar- chitectural history The contribution discusses the architectural de- velopment of the former (Upper) Ljutomer (Ober Luttenberg) Castle or Lower Castle, which, hav- ing disappeared in the nineteenth century, has so far not even been subject to a basic analysis of its architectural history. Although the castle has been long gone and its location, a domed hill above the village of Podgradje southeast of Ljutomer, is now occupied by a more recent residential building from the nineteenth and twentieth centuries, it still bears great significance for understanding the history of construction in the wider Ljutomer area between the thirteenth and nineteenth centuries. Based on the analyses of preserved old depictions, terrain configu- ration, and data about the history of the estate as well as by taking into consideration appropriate analogies, it is possible to determine the main development phases of the former castle building with sufficient reliability. Everything suggests that the castle was built in the first half of the thirteenth century—as one of many that the Archdiocese of Salzburg erect- ed along the border between the Holy Roman Em- pire and the Kingdom of Hungary—and that it was a characteristic Romanesque castle with perimeter walls, an enclosed rectangular courtyard, and living quarters. The original building layout presumably in- cluded a tall main tower. Soon after the construction of the castle was complete, several tower houses were built nearby to serve it. In the Late Middle Ages, when the Ljutomer seigniory and castle passed into the hands of the ambitious noble Schweinpeck fam- ily, the castle building was most likely modernized in accordance with the residential culture of the Gothic period. It was fortified once the Ottoman incursions began to affect the Ljutomer area and after the so- called Hungarian war between 1477 and 1490. At that time, it also very likely obtained its outer de- fensive walls with two towers, which were docu- mented for the first time in a depiction from about 1603. Fragmented castle ownership in the sixteenth century most probably resulted in a comprehensive reconstruction and expansion in the second half of the century, during which the castle building lost its presumed thirteenth-century tall tower but ob- tained three more or less equally spacious residential tracts to accommodate three simultaneous owners of the Ljutomer castle and seigniory. Between 1641 and 1678, when in the hands of Kaspar II Baron Drašković (about 1602–1664) and a few years later, the castle building was reduced to about one-half of its former size and turned into a Renaissance manor house with an L-shaped ground plan. After 1719, the former medieval castle, remaining largely vacant, began to fall into ruin. By about 1800, it had been left completely abandoned, most probably after a devastating fire. Its magnificent ruins were still vis- ible around 1850 and then razed to the ground. On the same site, a seigniorial house or, rather, a wine- grower’s villa was built about 1860 for the Counts of Codroipo. The building was renovated about 1907 and then in 1986–1987 expanded and remodelled into a multiapartment building. 658 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Ljutomerčani na Starem trgu, ok. 1910 (kopijo hrani SKL, domoznanski oddelek). 659 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81(497.412Ljutomer)"16/19" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.06 Prejeto: 28. 8. 2022 Igor Sapač izr. prof. dr., muzejski svetovalec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Krekova ulica 2, SI–2000 Maribor E-pošta: igor.sapac@um.si Grad Branek Arhitekturnozgodovinski oris IZVLEČEK Prispevek obravnava arhitekturni razvoj nekdanjega gradu Branek (Mallegg) oziroma Gornji grad na območju Branoslavcev, zahodno od Ljutomera, ki je bil med drugo polovico 17. stoletja in letom 1926 največja, najuglednejša in najbolj prepoznavna grajska stavba na širšem ljutomerskem območju. Leta 1926 so večji del grajskega kompleksa zaradi posledic požara podrli in ostanek predelali v preprosto bivalno stavbo, ki doslej še ni bila predmet natančnejše stavbnozgodovinske obravnave. Z upoštevanjem in sistematičnim analiziranjem ohranjenih ostankov nekdanjega gradu, starih upodobitev, arhivskih fotografij, zbranih posestnozgodovinskih podatkov in historičnih opisov je mo- goče dokaj zanesljivo opredeliti vse poglavitne razvojne faze nekdanje grajske stavbe med 16. in 20. stoletjem in s tem poudariti njen posebni pomen za zgodovino ljutomerskega območja v tistem obdobju. Vse kaže, da je Branek v zgodnjem 16. stoletju nastal v skladu s srednjeveško tradicijo utrjenih srednjeveških gradov in da so ga postavili na lokaciji srednjeveškega stolpastega dvora, ki za razliko od njega ni imel posebne obrambne funkcije. KLJUČNE BESEDE grad, dvorec, grajske stavbe, strelski dvori, srednjeveški dvori, arhitektura, arhitekturna zgodovina, umetnostna zgodovina, kastelologija, konservatorstvo, spomeniško varstvo, stavbni razvoj, renesansa, barok, požari, Prlekija, Ljutomer, Branoslavci, Cezanjevci, Herbersdorf, Drašković, Meylegg, Mallegg, Mauerburg, Codroipo, Johann Kajetan Androy ABSTRACT BRANEK CASTLE. A DESCRIPTION OF ARCHITECTURAL HISTORY The contribution discusses the architectural development of the former Branek (Mallegg) Castle or Upper Castle in the area of Branoslavci west of Ljutomer, which was the biggest, the most distinguished, and the most recognizable castle building in the wider Ljutomer area between the second half of the seventeenth century and 1926. In 1926, a significant part of the castle complex was demolished after a devastating a fire and the rest was converted into a simple residential building, which has so far not been subject to any detailed discussion in terms of its architectural history. By taking into consideration and systematically analysing the preserved remains of the former castle, old de- pictions, archival photographs, data on the history of the estate, and historical depictions, it is possible to determine the main development phases of the former castle building between the sixteenth and the twentieth centuries with a fair 660 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 amount of reliability and thus accentuate its special significance for the history of the Ljutomer area during the period concerned. Everything suggests that Branek Castle was built in the early sixteenth century in accordance with the medieval tradition of fortified castles and that it was set for Franz von Herbersdorf on the site of a medieval tower house which, unlike itself, served no particular defensive purpose. KEY WORDS castle, manor, castle buildings, shooting courts, medieval courts, tower houses, architecture, architectural history, art history, castellology, conservation, protection of monuments, architectural development, Renaissance, Baroque, fires, Prlekija, Ljutomer, Branoslavci, Cezanjevci, Herbersdorf, Drašković, Meylegg, Mallegg, Mauerburg, Codroipo, Johann Kajetan Androy Prispevek je nastal ob stopetinpetdeseti obletnici rojstva prof. dr. Frana Kovačiča (Veržej, 25. marec 1867 – Maribor, 19. marec 1939) in ob petdeseti obletnici smrti akademika prof. dr. Franceta Steleta (Tunjice pri Kamniku, 21. februar 1886 – Ljubljana, 10. avgust 1972), ki sta z besedami in fotografijami pravočasno skrbno dokumentirala grad Branek ter ga tako vsaj na papirju ohranila za naslednje generacije. »Na severni panogi gornjega Kamenščaka, dobro uro hoda od Ljutomera proti zapadu, stoji med Cezanjevci in Branoslavci grad Branek s prekrasnim razgledom čez Mursko polje in Ščavniško dolino.«1 S temi besedami 1 Kovačič, Ljutomer, str. 201. je Fran Kovačič v najznamenitejši knjigi o Ljutome- ru, izdani leta 1926 v Mariboru, začel predstavitev posebne stavbe, ki je zelo zaznamovala širše lju- tomersko območje in njegove ljudi med 16. in 19. stoletjem. Nato je v svoji grajeni tvarini skoraj pov- sem prenehala obstajati, a obenem je – predvsem z ohranjenimi starimi slikovnimi podobami in pisnimi sporočili – postala svojevrsten izziv za nove genera- cije ljudi, ki je niso mogle več neposredno doživeti. Grad Branek je bil vsekakor ena od bolj zanimivih novoveških grajskih stavb na Štajerskem in zdi se, da je njegova posebna usoda v obdobju po prvi sve- tovni vojni napovedala tragedijo zelo velikega števila Ljutomer z gradom Branek in dvorcem Gornji Ljutomer ter Jeruzalemom in Svetinjem na razglednici iz okoli leta 1909 (zasebna zbirka). 661 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 gradov in dvorcev v slovenskem prostoru med drugo svetovno vojno in po njej.2 Zgodovinske podatke o 2 Prim. Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni, str. 15. V zvezi s problematiko terminološkega označevanja različnih graj- skih stavb: Sapač, Kaj je grad?, str. 391–412. Za Branek je oznako grad smiselno in upravičeno uporabljati zlasti zato, ker je nastal na srednjeveški osnovi, ker je ta oznaka zanj v slovenskem jeziku med lokalnim prebivalstvom vseskozi uveljavljena, ker se je ta oznaka zanj trdno zasidrala tudi v strokovni literaturi in ker je z novo gradnjo v zgodnjem 16. stoletju, ki je vplivala na ves njegov nadaljnji stavbni razvoj do 19. stoletja, še v skladu z arhitekturno tradicijo značilnih visokosrednjeveških gradov dobil zasnovo utrjenega gradu z obrambnim obzidjem in visokim obrambnim stolpom. Če- prav je bil v 17. in 18. stoletju deležen obsežnih gradbenih posegov, ki so ga približali zasnovam novoveških baročnih gradu, ki jih je do leta 1896 v glavnem zbral Matej Slekovec (1846–1903) in po njegovi smrti leta 1926 objavil Fran Kovačič, je pozneje – v bolj ali manj ne- spremenjeni obliki – povzela cela vrsta mlajših avtor- jev in avtoric.3 Pri tem je ostala skoraj povsem prezrta dvorcev, je v osnovi vendarle ohranil značaj utrjenega gradu. Podobna je problematika bližnjih gradov Lendava, Murska Sobota, Grad na Goričkem, Ljutomer, Gornja Radgona in Cmurek, ki so se z obsežnimi novoveškimi predelavami med 16. in 18. stoletjem oblikovno sicer približali neutrjenim re- nesančnim oziroma baročnim dvorcem, a zaradi drugačnih izhodišč dejansko to nikoli niso postali. 3 ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer; Kovačič, Ljutomer, str. 201–211. Pogled na nekdanji grad Branek iz doline s severovzhodne strani (foto: Igor Sapač, 2007). Pogled na ostanek gradu Branek s severne strani (foto: Igor Sapač, 2022). 662 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 kompleksna problematika stavbnega razvoja oziroma arhitekturne zgodovine gradu in namen pričujočega članka je to vrzel dovolj učinkovito – na podlagi vseh razpoložljivih pisnih, slikovnih in materialnih zgo- dovinskih virov – zatesniti. Naloga je dokaj zahtev- na, saj je od nekdanje razsežne grajske stavbe ostal le majhen fragment in tudi arhivirano dokumentarno pisno in slikovno gradivo je dokaj pomanjkljivo. Grad Branek je dandanes skoraj povsem utilitar- no oblikovana podkletena enonadstropna dvostano- vanjska stavba s podolžno pravokotno talno ploskvijo v izmeri približno 9,5 × 21,7 m, štirikapno opečno streho, dvojnim zunanjim stopniščem do bivalnega prvega nadstropja in hišno številko Branoslavci 23. Na prvi pogled nič ne kaže, da je to ostanek nekda- nje ugledne plemiške rezidence in upravnega sredi- šča velikega zemljiškega gospostva. Samo s posebno izolirano lego na širokem izravnanem pomolu, na obronku Kamenščaka, nad dolino Ščavnice oziroma Murskim poljem, se stavba razlikuje od značilnih uniformiranih družinskih hiš, ki so v zadnjih deset- letjih v velikem številu zrasle po vsem slovenskem ozemlju. Natančnejši ogled pa vendarle pokaže, da se pod debelimi sivimi cementnimi fasadnimi ometi, ki so malce pred letom 1990 prekrili celotno zunanj- ščino in se zaradi zgrešene izvedbe sedaj v velikih zaplatah luščijo od podlage, skriva bistveno starejša gradnja. Obodni zidovi iz polnih opečnih zidakov so v najnižji etaži debeli kar do 180 cm in na začel- ni severovzhodni fasadi, obrnjeni proti dolini, so v nadstropju okna opremljena s kakovostnimi profili- ranimi kamnitimi okvirji zgodnjebaročnih oblik z iz- stopajočimi policami in ravnimi čeli.4 Na tisti fasadi ima tudi eno okno v pritličju večji pravokotni kam- niti okvir, ki ga dopolnjuje kovana železna mreža. Vse druge fasadne odprtine so oblikovane utilitarno in nimajo kamnitih okvirjev. Na krajši jugovzhodni 4 Prim. UKPP, Mallegg – Branek. Umetnostnozgodovinski- -konservatorski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 18, 28–31. Pogleda v oba obokana kletna prostora nekdanjega gradu Branek (foto: Igor Sapač, 2022). Predelana nekdanja jugovzhodna strelna lina iz prve polovice 16. stoletja v kleti gradu Branek (foto: Igor Sapač, 2022). 663 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 stranski fasadi je v višini pritličja viden sekundarno zazidan opečni lok, ki kaže, da je bil prostor za njim nekoč povezan z jugovzhodnim grajskim traktom, ki je sedaj do tal podrt.5 Na krajši severozahodni fasadi izhod iz kletne etaže kaže, da je bil tam nekoč prehod v severozahodni grajski trakt, ki je sedaj prav tako do tal podrt. Sedanja stavba je torej ostanek nekda- njega severovzhodnega oziroma osrednjega grajskega trakta. Južni vogal stavbe je v obsegu pritličja zgrajen rahlo poševno, kar kaže, da je najverjetneje iz 16. sto- letja in da je ta vogal sprva morda stal samostojno oziroma da nanj sprva še ni bil naslonjen nekdanji jugovzhodni grajski trakt. Na drugih vogalih takšne poševne gradnje ni opaziti. Sedanja stavba je v celotnem obsegu podklete- na. Klet je bila sprva enoten podolžen prostor, ki pa je sedaj predeljen s 36 cm debelo opečno predelno steno, ki je po strukturi zidave sodeč nastala v 20. stoletju. Celoten nekdanji enoten kletni prostor je 5 Zazidava ločne odprtine je na jugovzhodni fasadi široka 2,35 m, a je na jugozahodnem delu zaradi novejše predelave poškodovana. Vse kaže, da je bila ločna odprtina sprva široka 3,6 m. Teme loka ni v osrednji osi fasade, marveč nekoliko zamaknjeno proti severovzhodu. opremljen z opečnim banjastim obokom, ki je po obliki in strukturi sodeč iz 17. stoletja6 in kaže, da so ga sekundarno vgradili med starejše opečno obodno zidovje; ob vgradnji oboka so starejše obodne stene, debele približno 120 cm, na notranji strani za pribli- žno 60 cm obzidali in s tem ustvarili dovolj močno peto, na katero so oprli obočno konstrukcijo. Obzi- dava je najbolj razvidna na severovzhodni steni, kjer so takrat s sosodnicami dopolnili tri starejše strelne line z lijakastim ostenjem na notranji strani. Skraj- na severozahodna od teh treh lin je na fasadni strani ohranila prvotno podobo v obliki kamnite ključavni- ce, kar kaže, da je najverjetneje nastala v prvi polovici 16. stoletja. V srednji lini ključasta strelnica manjka, v desni oziroma jugovzhodni lini pa nekdanjo strel- no odprtino sedaj nadomešča novejši pravokotni be- tonski okvir iz 20. stoletja. Pred nastankom oboka je imela klet na jugovzhodnem delu te stene še četrto strelno lino, ki je od takrat zazidana in njena sled je vidna samo pri tleh na zunanji fasadi. Vhod v klet na severozahodni strani je – po obliki segmentnoločne 6 Primerljivi so, denimo, kletni oboki dvorca Ravno polje pri Ptuju iz okoli leta 1670. Prvotni vhod v klet gradu Branek, ki so ga v 18. stoletju z zunanje strani zazidali, in pogled na del ometane obočne konstrukcije v severozahodnem prostoru pritličja nekdanjega osrednjega trakta gradu Branek (foto: Klavdija Vnuk, 2015). 664 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 preklade sodeč – najverjetneje nastal v 18. stoletju; z njim so predrli prvotno steno iz 16. stoletja in njeno obzidavo iz 17. stoletja. Vse kaže, da so ob nastanku tega vhoda zazidali prvotni ožji vhod ob severozaho- dnem koncu jugozahodne stene, ki je bil širok samo 80 cm in je sedaj ohranjen v obliki stenske niše. Niša ima na eni strani ohranjen kamnit podboj z utorom za vrata na notranji strani stene, ki kaže da so ga vgradili pred obokanem kleti. Obočna sosvodnica kaže, da je bil tisti ožji vhod v uporabi še takrat, ko je nastal obok. Nenavadno ozek nekdanji vhod v klet kaže, da prostor v času nastanka in obokanja ni imel funkcije vinske kleti, ker vanj ni bilo mogoče prenesti večjih sodov.7 Pozneje je bila klet dostopna tudi skozi manjšo kvadratno odprtino v oboku v jugovzhodnem delu. Odprtina brez okvirja je še ohranjena in v funk- ciji ter povezuje klet s pritličjem. Odsotnost okvirja napeljuje na domnevo, da so odprtino sekundarno, najbrž v 18. stoletju, vdelali v starejši obok. Vzhodno zraven te obočne odprtine je postavljen opečni slop pravokotnega prereza, ki je sekundarno naslonjen na obok in je najverjetneje nastal v 18. stoletju. Krajšo jugovzhodno steno kleti je v novejšem času zakrila opečna dozidava z nišami na nego vina, ki je zakrila tudi zaključek starejšega oboka. Vse kaže, da se klet 7 Morda je imela klet nekoč na jugozahodni še dodaten vhod; na to je mogoče pomisliti glede na lokacijo 1,2 m široke so- svodnice, ki je slepa oziroma se sedaj nanjo ne veže nobena odprtina. nekoč ni nadaljevala še bolj proti jugovzhodu, na ob- močje nekdanjega jugovzhodnega grajskega trakta. Tudi pritličje sedanje stavbe je v veliki meri ohra- njeno v avtentični obliki in posreduje pomembne po- datke v zvezi s stavbnim razvojem nekdanjega gradu. Sestavljeno je iz niza treh različno dolgih a enako širokih prostorov, ki so dostopni skozi tri utilitarno oblikovane vratne odprtine v dvoriščni jugozahodni steni in imajo vsi ometane opečne banjaste oboke s sosvodnicami. Največji je severozahodni prostor, ki je od srednjega prostora oddeljen s 40 cm tanko opeč- no steno, ki je sočasna z obočno konstrukcijo. Tisti prostor ima tri pare sosvodnic in na krajši severo- zahodni steni dve nenavadni simetrično postavljeni niši s segmentnoločnima prekladama, ki sta ostanek nekdanjih oken. Vse kaže, da so okni, ki sta nasta- li sočasno z banjastim obokom v 17. stoletju, v 18. stoletju, ko so stavbni trakt s prizidkom podaljšali proti severozahodu in pri tem zakrili nekdanjo fasa- dno steno, predelali v vratni odprtini. Vrata so nato zazidali po porušitvi prizidka v 20. stoletju, pri tem pa prehoda na notranji strani ohranili kot zidni niši. Sosvodnice imajo deloma šilastoločno obliko, kar kaže, da bi načeloma mogle nastati še v 16. stoletju. V srednjem prostoru pritličja, ki ima približno kva- dratno talno ploskev, je v tleh omenjena odprtina, ki pritličje povezuje s kletjo. Jugovzhodna stena tistega prostora je nastala, ko so prvotno večji enoten ba- njasto obokan prostor – najverjetneje v 18. stoletju – predelili na dvoje. 40 cm debelo opečno steno so Nekdanje notranje dvorišče gradu Branek z vodnjakom med obnovo zunanjščine ostanka osrednjega grajskega trakta leta 1990 (foto: Damjana Pediček, ZVKDS). 665 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 postavili nad kletnim obokom in jo z namenom, da ga ne bi prekomerno obtežili, postavili na posebnem razbremenilnem loku, ki je sedaj dobro viden. Jugo- vzhodni prostor pritličja je najožji in vse kaže, da je v sedanji zasnovi iz 17. in 18. stoletja. Na jugovzhodni stranski steni je vidna zazidana ločna odprtina, ki je vidna tudi na zunanji fasadi. Zazidani lok je s položa- jem in velikostjo prilagojen banjastemu oboku iz 17. stoletja in kaže, da je nastal za obokom; najbrž v 18. stoletju oziroma takrat, ko so osrednji grajski trakt s prizidkom podaljšali proti jugovzhodu in so zaradi funkcionalnosti z dovolj široko odprtino prebili nek- danjo (in sedanjo) jugovzhodno fasadno steno. Prvo nadstropje stavbe je bilo v 20. stoletju več- krat predelano in za stavbnozgodovinsko analizo ne ponuja toliko podatkov kakor klet in pritličje. Sedaj je preurejeno v dve samostojni stanovanji, ki sta preko dvojnega zunanjega stopnišča dostopni neposredno z dvorišča in nimata notranje povezave s pritličjem in kletjo. Vse kaže, da so vse štiri opečne obodne stene, ki so debele približno 100 cm, še iz 16. stoletja, oken- ske odprtine s segmentnoločnimi prekladami pa so v sedanji velikosti najverjetneje nastale v zgodnjem 18. stoletju. Ometane ravne tramovne stropne konstruk- cije so deloma morda še iz 18. stoletja. Na dvorišču na jugozahodni strani stavbe je ohra- njen stari grajski vodnjak, ki je po pripovedovanju la- stnikov globok 23 m. Sedaj ga pokriva preprost no- vejši betonski pokrov, še leta 1962 pa je imel lesen venčni nastavek. Od ostanka nekdanjega vhodnega grajskega trakta, ki je na jugozahodni strani dvorišča stal do okoli leta 1973, ni ostalo prav nič. Ostanki kamnitega glavnega grajskega portala, ki je bil vzidan v tisti trakt, so sedaj kot deloma profilirani kamniti vrtni robniki položeni pred dvoriščno fasado ohra- njene stavbe oziroma nekdanjega severovzhodnega grajskega trakta. Na lokacijah nekdanjih severoza- hodnega in jugovzhodnega grajskega trakta stojita novejši nizki leseni lopi.8 Grad Branek na upodobitvah in fotografijah med 17. in 20. stoletjem Sporočila, ki jih v zvezi z nekdanjo grajsko arhi- tekturno zasnovo posreduje sedanja stavba, učinkovi- to dopolnjujejo historični slikovni dokumenti iz časa med 17. in 20. stoletjem, ki obenem zelo nazorno kažejo, da je grad v tem obdobju doživel pester in razgiban gradbeni razvoj. Najstarejša evidentirana upodobitev gradu Bra- nek je na veliki oljni sliki neznanega avtorja z veduto mesta Radgona iz leta 1618.9 V ozadju Radgone so miniaturno upodobljene večje naselbine, cerkve in 8 Za prijazno dovoljenje za ogled stavbe se zahvaljujem družini Škrjanec, ki sedaj skrbi za območje nekdanje grajske stavbe. 9 Sliko z naslovom Abriß der Stadt Radkersburg befreidt Wein Gey, … hrani muzej Museum im Alten Zeughaus. Bad Rad- kersburg. Objava v: Drescher et al., Museum, str. 35. Pogled na grad Branek (desno) s trško naselbino Ljutomer in gradom (Gornji) Ljutomer (levo) s severovzhodne strani v ozadju na oljni sliki neznanega avtorja z upodobitvama vasi Križevci in Iljaševci iz leta 1641. Izrez (Státní hrad a zámek Horšovský Týn, foto: Igor Sapač, 2017). 666 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 gradovi v mestni okolici med Muro ter Dravo in na levem robu slike je nad trgom Ljutomer v gričevna- ti vinogradniški pokrajini upodobljen tudi Branek; grad, ki sicer ni posebej označen z napisnim trakom in imenom, je sestavljen iz dveh nižjih nadstropnih stavb, ki ju pokrivata rdeči opečni dvokapni strehi. Desna stavba ima na zadnjem vogalu nižji prizidek – najbrž gre za vogalno bastijo. Med stavbama je postavljen visoki glavni grajski stolp s piramidasto streho. Naslednja evidentirana upodobitev je iz leta 1641 in tudi v tem primeru gre za veliko oljno sliko ne- znanega avtorja, na kateri je Branek skupaj z Ljuto- merom upodobljen v ozadju. Slika z upodobitvama vasi Križevci in Iljaševci v ospredju je opremljena z letnico 1641 in označena z naslikanim grbom plemi- ške rodovine Trauttmansdorff ter napisom Igelßdorff (Iljaševci).10 Ker je grad naslikan v ozadju in ker si je slikar v zgodnjebaročni maniri prizadeval povečati slikovitost celotne kompozicije, so nekateri deli po- enostavljeni ali svobodno preoblikovani, kljub temu pa je upodobitev kot celota v glavnem zanesljiva. Grad je upodobljen s severne strani in je postavljen v gričevnato pokrajino. Vidni so trije različno visoki stavbni trakti, nad katerimi se v ozadju na južni strani kompleksa dviguje glavni grajski stolp s piramidasto 10 Slika je najverjetneje do 19. stoletja visela v gradu Negova, sedaj pa je – skupaj z drugimi predmeti iz nekdanje posesti plemiške rodovine Trauttmansdorff – razstavljena v muzeju na gradu Horšovský Týn na Češkem. streho. Na straneh je sestav traktov dopolnjen z niž- jima prizidkoma – nezastrešeno vogalno bastijo na vzhodu in zastrešenim vogalnim stolpom zunanjega obrambnega obzidja na zahodu. Posamezni stavbni členi niso upodobljeni; vidni so samo obrisi okenskih odprtin in dimniki na strehah bivalnih traktov. Okoli leta 1681 je grad Branek v sklopu svoje štajerske Topografije upodobil Georg Matthäus Vi- scher (1628–1696).11 Datacijo potrjuje upodobitev Braneka na sliki glavnega oltarja cerkve v bližnjih Cezanjevcih; slika s priprošnjikoma zoper kugo, sv. Rokom in Sebastjanom, ki je nastala tudi kot votivna slika za obrambo pred kugo, je desno spodaj signirana in datirana: H. A. Weissenkhircher. pinx. / 1682. Hans Adam Weissenkircher (1646–1695) je bil v tistem obdobju v Gradcu dvorni slikar Janeza Sajfrida kne- za Eggenberga in je za cezanjevsko cerkev ustvaril vrhunsko mojstrovino, ki pa je z restavriranjem ozi- roma preslikavanjem, ki ga je 1836 na Dunaju opra- vil slikar Johann Wachtl (po 1778 – po 1839), zelo trpela. A vse kaže, da naslikana upodobitev Braneka pri tem ni bila spremenjena in je v celoti ohranila 11 Sodobna faksimilirana objava v: Vischer, Topographia, 1975, sl. 246; Vischer, Topographia, 2006, sl. 7; Novak, Ljutomer, str. 39; prim. Lampe, Naše slike, str. 496, 526. Okoli leta 1895 je na pobudo Mateja Slekovca nastal slikoviti akvarelirani preris Vischerjeve grafike (ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); objava v: Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 62; Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 29; Pintarič, Odnosi, str. 56; Pavličič, Dve graščini, str. 9; prim. Kovačič, Ljutomer, str. V. Grad Branek s severne strani na bakrorezni upodobitvi iz Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske iz okoli leta 1681 (povzeto po: Vischer, Topographia, 1975, sl. 246). 667 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 prvotno obliko iz leta 1682.12 Weissenkircherjeva upodobitev Braneka je z vsemi glavnimi značilnost- mi enaka upodobitvi Braneka na Vischerjevi grafiki in kaže, da je slednja Weissenkircherju služila kot slikarska predloga. Georg Matthäus Vischer je Bra- nek upodobil v pogledu s severne strani, kot slikovito razgibani stavbni sestav visokega oglatega glavnega stolpa z osmerokotnim vršnim nastavkom in zgo- dnjebaročno čebulasto streho, treh dvonadstropnih bivalnih traktov okoli notranjega dvorišča in rene- sančno oblikovanega nižjega zunanjega obrambnega obzidja s klinastima bastijama na koncih proti dolini obrnjene severovzhodne stranice ter oglatim stolpom s piramidalno streho na zahodnem vogalu. Bivalni trakti v grajskem jedru so bili pokriti s čopastimi strehami in med seboj povezani samo z vogali. Upo- dobljeni bivalni trakti, vzhodna bastija in zahodni stolp so primerljivi z upodobljenim stanjem na sliki iz leta 1641. Višje v pobočju nad gradom je stal tri- traktni ali štiritraktni gospodarski kompleks pristave, pod gradom pa je bil ribnik.13 Upodobljena situacija na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681 je v osnovi enaka upodobljeni si- tuaciji gradu Branek na Vischerjevem zemljevi- du Štajerske iz leta 1678, le da je tam grad zaradi drobnega merila prikazan zelo poenostavljeno in reducirano na najpomembnejše oblikovne značil- nosti.14 Kljub skicoznosti ima tudi tista upodobitev pomembno sporočilno vrednost, saj kaže, da je grad že pred letom 1678 na glavnem stolpu dobil značilno čebulasto streho in da jugovzhodni stranski trakt, ki 12 Ruck, Hans Adam Weissenkircher, str. 146–147; prim. Hofri- chter, Luttenberg, str. 63; Krajevni leksikon Dravske, str. 379; Stele, Monumenta artis, str. 15, fig. 19; Menaše, Marija, str. 140; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 159: Meke, Be- neško baročno slikarstvo, str. 345. Za upodobitve gradov na olj- nih slikah v obdobju baroka: Ciglenečki, Oprema, str. 50–52. 13 Prim. Stopar, Gradovi, graščine, str. 40–41; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Janežič, Grad Branek, str. 5; Markovič, Zem- ljiška posest, str. 4. 14 Objava v: Stopar, Grajski objekti z območja, str. 12. je na upodobitvi iz okoli leta 1681 prikazan z višjim strešnim slemenom od slemen severovzhodnega in severozahodnega trakta, v resnici najverjetneje ni bil višji od drugih dveh traktov. Sporočilo vrednost ima tudi drobcena shematska upodobitev gradu Branek na nenaslovljeni perspek- tivični akvarelirani risarski upodobitvi krajev med Muro in Dravo s Slovenskimi goricami ter delom Pomurja, ki jo je neznani avtor kot značilen primer topografske karte ustvaril okoli leta 1700 in jo sedaj hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu.15 Branek je prikazan kot sestav vsaj dveh bivalnih traktov, po- kritih s strmimi opečnimi strehami, nad katerimi dominira visok glavni grajski stolp, pokrit najver- jetneje s čebulasto streho. Kastelolog Ivan Stopar (1929–2018) je domneval, da so glavni grajski stolp odstranili po požaru leta 1693.16 Če ta domneva drži, je upodobitev nastala pred letom 1693, a vsekakor po letu 1674, ko je nastala zgodnjebaročna čebulasta streha na zvoniku župnijske cerkve v Veliki Nede- lji, ki je na upodobitvi že označena.17 Po drugi strani je na osnovi te upodobitve mogoče pomisliti, da so visoki grajski stolp morda odstranili oziroma znižali šele po letu 1700 in ne že takoj po požaru leta 1693. Med letoma 1763 in 1787 je nastal avstrijski vo- jaški zemljevid, na katerem je grad Branek – Schloßs Maleck – zelo shematsko označen kot štiritraktni stavbni sestav s približno kvadratno talno ploskvi- jo in notranjim dvoriščem. Označena situacija je v osnovi skladna s starejšimi upodobitvami. Vzhodno in zahodno ob glavni grajski stavbi sta označeni stranski poslopji, ki imata obe podložno pravokotno talno ploskev. Severovzhodno je ob vznožju grajske 15 StLA, Die Pläne Sammlung, inv. št. 8 a. Objava v: Stopar, Podoba Slovenije, str. 20. 16 Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; prim. Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 466; Stopar, Ra- zvoj, str. 20. 17 Za datacijo zgodnjebaročne preobrazbe velikonedeljske cer- kve: Hofrichter, Luttenberg, str. 52. Grad Branek s severne strani na glavni oltarni sliki slikarja Hansa Adama Weissenkircherja iz leta 1682 v podružnični cerkvi v Cezanjevcih. Izrez. 668 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 vzpetine označen grajski ribnik, jugozahodno od gra- du pa so narisani še trije zaporedno nanizani ribniki. Spremno besedilo k zemljevidu navaja, da je v grad Branek – Schloss Malek – mogoče udobno namestiti eno divizijo pehote.18 18 Rajšp, Slovenija, sekcija 170, str. 166; prim. Krajevni leksikon Slovenije, str. 128. Gradu je nekoč pripadalo sedem ribnikov. SI PAM/0004/001/002/00007_00003 Fragment popisa rib- nikov pri trgu Ljutomer, dokument brez datuma. V mapi franciscejskega katastra iz leta 1824 je zaradi večjega merila situacija gradu Branek upo- dobljena natančneje kakor na avstrijskem vojaškem zemljevidu.19 Osnovna štiritraktna zasnova je na za- hodnem vogalu dopolnjena z večjim prizidkom z zelo 19 SI AS 177/M/F/M336/g/A02 – Franciscejski kataster za Štajersko (k. o. Branoslavci) 1824; SI PAM/1805/00002 Franciscejski kataster I. Mariborsko okrožje: Naborni okraj Branek (Mallegg), 1824. Grad Branek z bližnjo okolico na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz časa med letoma 1763 in 1787 (spletni vir). Grad Branek z bližnjo okolico v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824 (spletni vir). 669 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 razčlenjeno talno ploskvijo – očito gre tam za grajsko kapelo z zvonikom na severozahodni strani. Vhod v grad je bil skozi trakt na jugozahodni strani in po posebni kvadratasti označbi sodeč je bil tam vhodni stolp. Daljši jugovzhodni stranski trakt je bil na ju- gozahodnem koncu dopolnjen s prizidkom oziroma podaljškom. Jugozahodno od gradu je označena šti- ritraktna grajska pristava z velikim notranjim dvori- ščem, ki ustreza na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681 upodobljenemu gospodarskemu komple- ksu na tisti lokaciji. Zahodno od gradu je upodoblje- na večja pravokotna vrtna površina s podolžno pra- vokotno stavbo – najverjetneje rastlinjakom oziroma oranžerijo – na severozahodnem vogalu. Zahodno ob vznožju grajske vzpetine so označeni štirje večji grajski ribniki.20 Z upodobljenim stanjem v mapi franciscejskega katastra je skladna litografska upodobitev Braneka, ki jo je med letoma 1824 in 1833 za t. i. Staro Kaiser- jevo suito ustvaril S. Kölbl. Podpis pod upodobitvijo sporoča, da je bil lastnik gradu takrat grof Codroi- po.21 Grad je upodobljen iz daljave, s severozahodne 20 Ostanki nekdanjih grajskih ribnikov so v obliki kotanj razpo- znavni še sedaj. Prim. Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 18. 21 Objava v reproducirani obliki v: Kaiser, Lithographirte An- sichten. Ponatis 1982, št. 174; Kaiser, Litografirane podobe, št. 3 a; prim. Lampe, Naše slike, str. 496, 526. V zbirki Kurta Müllerja v nekdanjem Grafičnem muzeju Rogaška Slatina se strani. Vidna je samo dvonadstropna severozahodna grajska fasada, ki obsega sedem okenskih osi in je v spodnjem delu zakrita z drevjem. Okna v drugem nadstropju fasade so poudarjena s polkrožnimi ozi- roma segmentnoločnimi čeli. Na desni strani fasade je v ozadju viden znižani glavni oziroma vhodni graj- ski stolp, pokrit s strmo štirikapno slemenasto stre- ho, desno pa je dokaj velika grajska kapela z vitkim zvonikom na severozahodni strani. Zvonik je pokrit z baročno oblikovano laternasto streho. Desno od gradu je viden pritlični trakt pristave, ki ga pokri- va opečna štirikapna streha. Pristava je bila v tistem obdobju gotovo še štiritraktna; to kaže tudi drugi avstrijski vojaški zemljevid, ki je nastal med letoma 1806 in 1869. Na tistem zemljevidu je označena tudi kapela ob zahodnem vogalu gradu in popolna štiri- traktna grajska tlorisna zasnova, kakršna se je ohra- nila do leta 1870.22 Po letu 1870 so opisano zasnovo z rušitvami za- radi posedajočega se terena zelo okrnili.23 Njeno po- je ohranil sekundarno koloriran primerek te litografije. Ob- java v: Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12. Zbirka za javnost in raziskovalce ni več dostopna. 22 https://maps.arcanum.com/en/map/europe-19century-sec ondsurvey/?layers=158%2C164&bbox=1794999.8116964 106%2C5863623.645938641%2C1797272.6189593277% 2C5864453.704292676 23 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 162; Lampe, Naše slike, str. 526; Kovačič, Ljutomer, str. 203; Kra- jevni leksikon Dravske, str. 379. Pogled na grad Branek in vas Cezanjevci iz daljave s severozahodne strani na litografski upodobitvi S. Kölbla iz t. i. Stare Kaiserjeve suite iz časa med letoma 1824 in 1834 (spletni vir). 670 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 dobo iz tistega obdobja kažejo redke fotografije na razglednicah z zgodnjega 20. stoletja. Grad je bil v tistem obdobju fotografiran samo s severne in seve- rozahodne strani. Severovzhodna fasada je imela v drugem nadstropju sedem okenskih osi, severozaho- dna pa osem. Enako je bilo število okenskih osi na teh dveh fasadah v prvem nadstropju, vendar pa tam na severozahodni fasadi okna niso bila v istem nivoju. Okna v prvem nadstropju so bila malce manjša od oken v drugem nadstropju. Na severovzhodni fasa- di, ki je bila obrnjena proti dolini, je bila med prvim in drugim nadstropjem približno na sredini dolžine fasade pritrjena kamnita grbovna kartuša. V pritličju je bilo oken manj in niso bila opremljena z velikimi pravokotnimi kamnitimi okenskimi okvirji, kakršne so imela okna v obeh nadstropjih. Na jugozahodnem koncu severozahodnega trakta je stal strešni stolpič oziroma zvonik s piramidasto streho. Posebne pra- vokotne biforne odprtine historističnih oblik v vršni oziroma zvonovi etaži so kazale, da je stolpič nastal v zadnji tretjini 19. stoletja. Na jugozahodni konec se- verozahodnega trakta je bil prislonjen nižji prizidek, ki je segal do višine prvega nadstropja.24 Nekaj več fotografij je nastalo na začetku leta 1926, kmalu po požaru, ki je v grajskem poslopju izbruhnil na silvestrski večer leta 1925. Konservator France Stele (1886–1972), ki je prišel iz Ljubljane na Branek dokumentirat nastalo škodo, je posnel osem fotografij, od katerih tri kažejo zunanjščino poško- dovane grajske stavbe, drugih pet pa posamezne seg- 24 Razglednice so ohranjene v zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, Zgodovinskega arhiva na Ptuju, Splošne knjižnice Ljutomer, Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in v zasebnih zbirkah. Fotografija iz okoli leta 1906, s severoza- hodne strani, je objavljena v: Lampe, Naše slike, str. 496, 526. Ista fotografija je povzeta v: Kovačič, Ljutomer, str. 206; Jane- žič, Grad Branek, str. 6. Podobna je fotografija na razglednici iz okoli leta 1910; kaže približno isti pogled na grad in enako gradbeno stanje. Objava v: Jakič, Vsi slovenski, str. 65. mente baročnih štukaturnih dekoracij v dveh pro- storih v notranjščini v drugem nadstropju. Grad sta takrat tvorila dvonadstropna trakta na severozahodni in severovzhodni strani ter nepodkletena pritlična trakta na jugovzhodni in jugozahodni strani notra- njega dvorišča. Jugovzhodni trakt je bil razvaljen že pred silvestrskim požarom in z njegovega opečnega zunanjega zidovja se je luščil beli apneni omet. Okna tega trakta na njegovi dolgi zunanji fasadi so bila do- kaj velika, pravokotna in s preprostimi obrobami iz 18. ali 19. stoletja. Na dveh mestih so bila okna se- kundarno razširjena v vrata. Jugozahodni trakt je bil pokrit s položno dvokapno streho in je imel na zuna- nji fasadi dvoje manjših podolžnopravokotnih oken. Poleg tega je bil opremljen z velikim zgodnjebaročno oblikovanim kamnim glavnim grajskim portalom iz druge polovice 17. stoletja, ki je imel značilno preki- njeno plastično izstopajoče trikotno čelo s kamnito grbovno kartušo na sredini in segmentnoločno za- ključeno vratno odprtino, ujeto v pravokotni utor nekdanjega dvižnega mostu čez obrambni jarek. Na zahodu se je pritlični jugozahodni oziroma vhodni grajski trakt naslanjal na malce višji vogalni stavbni del, v katerem je bila – sodeč po dveh značilno raz- porejenih visokih pravokotnih okenskih odprtinah – grajska kapela. Z njo je bil funkcionalno povezan strešni stolpič oziroma zvonik historističnih oblik iz zadnje tretjine 19. stoletja, ki je imel piramidal- no streho in je bil postavljen na sleme strehe jugo- zahodnega konca dvonadstropnega severozahodnega trakta. Oba dvonadstropna trakta sta imela na zuna- njih fasadah v prvem in drugem nadstropju pravo- kotne zgodnjebaročno profilirane kamnite okenske okvirje, v pritličju pa manjše pravokotne okenske odprtine. Okna v drugem nadstropju so imela zna- čilno baročno drobno delitev na manjša pravokotna zastekljena polja. Okenski okvirji v prvem nadstropju na severozahodni fasadi so bili opremljeni oziroma zavarovani z baročnimi kovanimi mrežami z diago- Pogled na grad Branek s severozahodne strani okoli leta 1906 (povzeto po: Lampe, Naše slike, str. 496). 671 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 nalno postavljenimi palicami in razporejeni v dveh nivojih, kar je kazalo, da fasada nastala kot rezultat postopnega stavbnega razvoja. Severozahodni trakt za razliko od severovzhodnega ni bil podkleten. Na dvoriščni strani sta imela oba dvonadstropna trakta v drugem nadstropju lesen povezovalni konzolni bal- kon oziroma odprt hodnik, ki je bil opremljen s ko- vano železno ograjo srčastih baročnih oblik in pred padavinami zavarovan s širokim strešnim napuščem. Balkon je bil dostopen skozi široke in visoke vratne odprtine z dvojnimi vratnicami in baročno profilira- nimi leseni okvirji. V prvem nadstropju so bila okna dvoriščnih fasad brez kamnitih okenskih okvirjev in jih pozneje na severovzhodnem traktu niso bistveno spremenili. Ob stiku obeh dvonadstropnih traktov je bilo na dvorišču odprto enoramno stopnišče, ki je omogočalo dostop do prvega nadstropja severovzho- dnega trakta, pod njim pa je bil mogoč prehod do kleti pod severovzhodnim traktom. Požar je uničil strmo opečno streho in leseno stropno konstrukcijo v drugem nadstropju nad severovzhodnima tretjina- ma severozahodnega trakta in na stiku obeh dvonad- stropnih traktov. Masivno opečno zidovje je požar prestalo brez težjih posledic in ohranile so se tudi bogate poznobaročne figuralne stenske in stropne štukature iz druge tretjine 18. stoletja v glavni grajski dvorani v drugem nadstropju severovzhodnega trakta in v eni od stranskih soban – v t. i. rdeči sobi. Kon- servator Stele je štukature in izjemno bogato obli- kovana dvokrilna baročna intarzirana vrata t. i. rdeče sobe dokumentiral s petimi fotografijami, ki kažejo posamezne zanimive segmente, ne pa tudi celotnih štukiranih prostorov.25 Stele je Branek fotografsko dokumentiral kmalu po požaru, vsekakor še pred pomladjo 1926; drevesa na njegovih posnetkih so še brez listja in stavba še ne kaže znakov razkrajanja zaradi uničene strehe. Zdi se, da je razdejanje Braneka Steletu kar zagrenilo pra- znovanje štiridesetega rojstne dne 21. februarja 1926. Kmalu zatem, ko se drevesa še niso olistala, je nasta- la še ena fotografija napol pogorelega gradu; deloma razkrito grajsko stavbo kaže v pogledu iz doline, s se- verozahodne strani in se – razen po razdejani strehi – bistveno ne razlikuje od omenjenih razgledničnih fotografij z začetka 20. stoletja. Nekaj tednov ali me- secev pozneje, ko so se drevesa že olistala in so razde- jani grad že z veliko vnemo podirali, je nastala še ena dokumentarno zelo pomembna fotografija; kaže po- gled na severovzhodno dvoriščno fasado. Severovzho- dni trakt, ki je do vrha prvega nadstropja ohranjen še sedaj, je bil takrat v jugovzhodni polovici še pokrit s strmo opečno streho in je imel v drugem nadstropju balkon s kovano železno ograjo. Na severozahodni strani so trakt v obsegu drugega nadstropja že podrli. Na stiku med ohranjenim in znižanim delom trakta fotografija kaže ostanke baročne glavne grajske dvo- rane z bogatimi štukaturami, ki so jih kmalu zatem med podiranjem povsem uničili. Fotografiji sta ohra- njeni v Pokrajinskem arhivu Maribor, njun avtor pa ni 25 INDOK, Fototeka: Branoslavci – Grad Branek: fotografije Franceta Steleta iz leta 1926, inv. št. 4763, 4765–4770, 58298. Prim. Stele, Štuk, str. 116; Komelj, Grad kot spomeniškovar- stveni, str. 15. Pogleda na grad Branek pred prvo svetovno vojno s severne strani iz doline in s severozahodne strani (povzeto po razglednicah iz zasebne zbirke). 672 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Pogled na v požaru poškodovani grad Branek s severozahodne strani januarja 1926 (foto: France Stele, INDOK). Pogled na v požaru poškodovani grad Branek z jugovzhodne strani januarja 1926 (foto: France Stele, INDOK). 673 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Pogled na v požaru poškodovani grad Branek s severozahodne strani iz doline januarja ali februarja 1926 (foto: neznani avtor, PAM). Pogled na v požaru poškodovani grad Branek z dvoriščne jugozahodne strani med podiranjem dvonadstropnega severozahodnega stranskega trakta pozno spomladi ali poleti 1926. Skozi vratno odprtino zgoraj levo so vidni ostanki baročnih štukatur v glavni grajski dvorani, na levi strani pa so vidni sledovi glavnega grajskega stopnišča, ki je povezovalo pritličje in obe nadstropji (foto: neznani avtor, PAM). 674 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 znan. Ugibati je mogoče, ali ju je morda posnel Fran Kovačič ali pa sta iz njegove zapuščine.26 Zadnja historična fotografija gradu Branek, ki dokumentira del nekdanje grajske stavbe, ki sedaj ne obstaja več, je iz leta 1972 in jo je v okviru dejavnosti Zavoda za spomeniško varstvo Maribor in načrtne- ga zbiranja topografskega gradiva z območja občine Ljutomer v letih 1972 in 1973 posnel umetnostni zgodovinar in konservator Peter Može (1943–2020). Fotografija kaže ostanek glavnega grajskega portala z železnimi vratnicami klasicističnih oblik iz 19. stole- tja. Zgornji del portala s segmentnim lokom in pre- kinjenim čelom z grbovno kartušo, kar kaže Steletova fotografija iz leta 1926, takrat ni več obstajal. Nekda- nji vhodni trakt je bil pokrit s preprosto opečno dvo- 26 SI PAM/1693/004/001/025: Branoslavci (fotografiji gradu Branek iz leta 1926, signatura: A1.1.18-1 in 2, inv. št. 73, 74). kapno streho.27 Ostanek vhodnega grajskega trakta z ostankom portala so kmalu zatem do tal podrli. Grad Branek v topografskih opisih iz 19. in 20. stoletja Pričevalnost historičnih slikovnih virov odlično dopolnjujejo historični topografski opisi, ki do neke mere nadomeščajo tudi odsotnost starejših arhivskih dokumentov.28 27 ZVKDS – Fototeka: Fotografija gradu Branek iz leta 1972. Negativ št. 56/22. 28 V arhivskih fondih v zvezi z nekdanjim gospostvom gradu Branek doslej ni bilo mogoče odkriti relevantnih podat- kov, ki bi zaokrožali vedenje o stavbnem razvoju gradu. SI PAM/1842: Gospoščina Branek (1779–1850); StLA, Herr- schaftsarchive: Mallegg, Herrschaft. Nekdanji grajski arhiv velja za izgubljenega. Kovačič, Ljutomer, str. 211. Pogled na glavni grajski portal z JV strani januarja 1926 (levo) (foto: France Stele, izrez, INDOK) in njegov ostanek leta 1972, malo preden so ga z ostankom nekdanjega vhodnega oziroma jugozahodnega grajskega trakta vred podrli (desno) (foto: Peter Može, ZVKDS). Na dvorišču oziroma vrtu pred nekdanjim osrednjim grajskim traktom odloženi kamnoseško obdelani elementi nekdanjega glavnega grajskega portala (foto: Igor Sapač, 2022). 675 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Najstarejši evidentirani topografski opis gradu Branek je iz leta 1850; v knjigi o Ljutomeru in nje- govi okolici ga je objavil Josef Carl Hofrichter: »Go- spostvo [Branek] je bilo kot takšno zelo pomembno in je imelo premožne podložnike, mnoge celo v oddaljenih okrožjih. Z njim so bila združena tudi gospostva Gornji Ljutomer, Cven in Babinci. Pravzaprav je prišlo bra- neško gospostvo k prvemu, ampak gospoščinska uprava je ostala v velikem gradu Branek, ki ima lepo lego na severnem pobočju hriba, z lepim razgledom na dolino Mure do Lendave na Madžarskem. Braneškemu gospo- stvu med drugim pripadajo tri pristave, dva velika rib- nika, trije mlini z devetimi kolesi, opekarna in apnenica. // Pod sedanjo upravo je bil del gradu, ki so ga začeli [graditi] kot velikopotezno zasnovo, vendar ga niso do- gradili, okusno prenovljen. Kapelo krasi ogleda vredna oltarna slika (verjetno delo nekega italijanskega mojstra in restavrirana od [slikarja Johanna] Wachtla).«29 Naslednji opis je leta 1885 v drugi knjigi To- pografsko-statističnega leksikona Štajerske objavil Josef Andreas Janisch: »Sedanji grad stoji na lokaciji starega strelskega stolpa, ki so ga podrli šele v preteklem [18.] stoletju, nakar je bila zgrajena mogočna stavba s štirimi etažami ter jasno razločnimi tremi trakti s 65 sobami in gledališčem. Zdrs [terena] je povzročil od- stranitev [dela gradu] in sedaj stoji malo upravniško stanovanje ter grofovski apartma z 10 do 12 sobami in hlevi. Ogleda vredna je samo kapela, ki jo krasi oltarna slika, ki jo je najbrž ustvaril italijanski mojster in ki jo je restavriral [slikar Johann] Wachtl. Gradu pripadajo tudi mlin s štirimi kolesi, žaga za deske na Ščavnici, ope- karna in apnenica.«30 Po požaru, ki je izbruhnil na silvestrski večer leta 1925, je konservator France Stele na začetku leta 1926 poškodovani grad opisal z naslednjimi stavki: »Branoslavci, Grad Branek. Občina Cezanjevci. Dvori- šče je pravokotno. Glavni trakt, ki je dvonadstropen, sega proti vzhodu, tudi dvonadstropni severni trakt proti se- veru. V obeh traktih so enaki baročni [kamniti okenski] okvirji. Na vzh.[odnem] traktu zunaj je v 1. nadstrop- ju dvojen grb. Nizek, samo zaporni, zapadni trakt ima na sredi kamnit portal, nad katerim je kamnit grb. Južni trakt je bil za eno nadstropje nižji od ostalih, a je že prej pogorel; stoji samo še zunanji okvirni zid. V severnem traktu levo od vhoda je kapela – prav majhen pravo- koten prostor; razen menze je vse drugo odstranjeno. Nad kapelo je stolp s piramidno streho. Pogorel je severni trakt in del vzhodnega s stopniščem, ki se je tedaj zrušilo. Ostala je večina vzhodnega trakta z najlepšimi sobami. 29 Hofrichter, Luttenberg, str. 22 (prevedel in priredil Igor Sa- pač). 30 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 162 (pre- vedel Igor Sapač). Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 203; Krajevni leksikon Dravske, str. 379; Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Curk, Ljutomer, str. 25; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Ja- nežič, Grad Branek, str. 6; Novak, Ljutomer, str. 38; Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 30; Pintarič, Odnosi, str. 57; Markovič, Zemljiška posest, str. 4. Opis teh sob imamo pri Kovačiču. V kleteh vzhodnega trakta se vidita dve strelnici. Vidno je, da je teren nasut. Vzhodni del mislijo pridržati, dočim bodo severnega po- drli. 1. pol. 18. stoletja.«31 Fran Kovačič je grad in zlasti njegove reprezen- tativne notranje prostore topografsko opisal še pred izbruhom požara, besedilo pa je nato v knjižni obli- ki izšlo po požaru, leta 1926: »V gradu je še zdaj več spomina vrednih umetnin, večinoma delo italijanskih umetnikov. V nekdanji kapeli je sedaj shramba za razno poljsko orodje. V zvoniku še visita dva zvonova, ki jima je vojna komisija radi starosti morala prizanesti. Večji ima napis: 'Florentin Streckfuhs gohs mich zu Graz im Jahre 1715'. Na krilu ima 4 polrelijefe: sv. Jurija, Niko- laja, Janeza in Marijo. Manjši je iz 1. 1720 ter ima na- pis: 'Gloria in excelsis Deo' ter podobi dev. Marije in sv. Mihaela. – Na severni strani je nad pritličjem šest sob, ki so bile za časa Codroipov razkošno opremljene, a pozneje je vsak gospodar odnesel, kar se je dalo odnesti. — Proti južni strani so v drugem nadstropju štiri sobe. V 'rdeči sobi' je na stropu v belem štuku skrbno izdelan Amor, ki leti med dvema stolpoma branečkima in italijansko pa- lačo ter s puščico prestreli dvoje src, kar najbrž spominja na zakonsko zvezo Ane Eleonore Marije z italijanskim grofom Fr. Codroipom (1744). Na oglih istega stropa so ljubki štukaturni amoreti, v kotu pa lepa baročna peč. Nad z oljnatimi barvami slikanimi vrati sta dva krasna ornamenta ptičev, cvetlic in vaz. // Velika dvorana ima sivo-modre stene, obrobljene z ornamenti v belem štuku, zelo fino delo, kakršno se najde le po italijanskih grado- vih. Posebno lep je severozapadni kot z orijentalskimi motivi: stolp z okni, palma, jezdec na velblodu, zmaj, knez na vozu, ki ga vleče polž, opica. V severoiztočnem kotu je kitajski motiv: beli otoki v rumenem polju, zadaj palača z zavesami med vitkimi sohami. Kitajski dosto- janstvenik stoji na želvi, ki jo vleče služabnik. Za Ki- tajcem sedi bajeslovna žival, pol kit, pol ptič, na enem izmed otokov sedi zmaj. Na severni strani so upodobljeni dvorski norci v različnih vlogah. V jugozapadnem kotu je motiv iz grškega bajeslovja: mladenič gleda Diano v kopelji in se spremeni v jelena, zelo fino delo. V kotu pri renesanski peči je glava rimskega vojskovodje in dopr- sni kip iz časov Marije Terezije. V sredini stropa se na oblakih vozi Amor na zlatem vozu. V voz sta vprežena dva goloba. Prvotno bele štuke je pozneje neki domači slikar neukusno pobarval. Nad baročno slikanimi vrati je križarski vitez s knjigo in zastavo. Nad njim glava s cvetlicami v renesančnem slogu, gotovo starejše kot osta- li deli. Velika plesna dvorana na južni strani je nekdaj pogorela in ogenj je uničil vse okrasje. (Po podatkih gospe graščakinje pl. Rudnicke).«32 31 INDOK – Stele, Branoslavci. Grad Branek. Terenski zapiski, LXVIII, 1926, str. 6 (pretipkani rokopis v okviru spomeniške kartoteke). 32 Kovačič, Ljutomer, str. 204; prim. Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 11–13; Janežič, Grad Branek, str. 6; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 155; Pintarič, Odnosi, str. 57; Markovič, Zemljiška posest, str. 4–5. 676 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Fran Kovačič (1867–1939) (levo) in Francè Stelè (1886–1972) (desno) na fotografijah iz časa okoli leta 1910 (levo) in 1930 (desno) (spletni vir). Pogled na ohranjeni, a zanemarjeni braneški grajski marof iz prve polovice 19. stoletja, ki je od leta 2008 razglašen za kulturni spomenik (foto: Igor Sapač, 2007). 677 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Po drugi svetovni vojni je ostanke gradu leta 1962 obiskal mariborski umetnostni zgodovinar in konservator Jože Curk (1924–2017) in jih v svojem topografskem besedilu opisal z naslednjimi stavki: »Od nekdaj znanega gradu je ostalo le še pritlično po- slopje, ki je na dvoriščni strani 5-osno in nepomembnega videza ter grajeno iz opeke. Obodne stene so debele ca. 1,30 m. Ta trakt je bil prvotno dvonadstropen, l. 1870. so podrli drugo, l. 1926. pa prvo nadstropje ter istočasno odstranili tudi ves zapadni trakt s kapelo. Vzhodni trakt je izginil že l. 1870., od južnega pa so ostali le ostanki z delom glavnega portala. Prvotno je torej stavba oklepala manjše notranje pravokotno dvorišče, pri čemer sta bila severni in zapadni trakt stanovanjska in dvonadstrop- na, vzhodni in južni pa pomožna in enonadstropna. Na dvorišču je še ohranjen star vodnjak z lesenim ven- cem, od glavnega vhoda pa kameniti profilirani podboji in železne klasicistične vratnice. Nemci so med zadnjo vojno odnesli iz gradu še zadnje zanimivosti, med nji- mi dva grba. Obstoječa stavba je v substrukciji sicer mešane gradnje, drugače pa popolnoma opečna in kaže na začetek ali 1. pol. 17. stol. Stropi so ravni, tramasti, ometani; v kleti pa so opečne banje ter proti severu tri ključaste strelnice, ki pa so sedaj napol zasute. Ker je bilo v gradu po letu 1719. deželno sodišče, so bili v kleti tudi zapri, kar se še deloma vidi. Obstoječi t. j. severni trakt ima navzven nadstropni videz ter ima p[okončna] p[ravokotna] okna v kamenitih profiliranih okvirih s policami in karnizi ter deloma lepe baročne izstopajoče diagonalne kovane mreže, okrašene v sredini s kovano ornamentiko. Stavba, čeprav je v derutnem stanju, je vendar vredna ohranitve kot spomin na veliko preteklost zapadnega obronka Kamenščaka, ki se je začela v dobi gradišč. // Zapadno od gradu stoji bliže cesti njegov ma- rof, opečno, nadstropno, 5 × 2 osno poslopje z železnimi klasicističnimi vratnicami, sicer pa BP[brez posebno- sti]. // Grajski marof ima številko Branoslavci 21, grad pa Branoslavci 23.«33 Leta 1970 je ostanke gradu v okviru raziskovanja grajske arhitekture na Štajerskem obiskal Ivan Sto- par in jih na kratko označil z naslednjimi besedami: »Danes je [grad Branek] neugledna, pravokotno zasno- vana enonadstropna stavba, zidana največ iz opeke. V kleti, nekdaj dostopni le skozi še ohranjeno odprtino v oboku, je stara strelna lina na ključ, v nadstropju pa so velika baročna okna z bogatimi kovanimi mrežami. No- tranjščina stavbe je povsem predelana.«34 Branek v srednjem veku Branek v srednjeveških dokumentih nikoli ni omenjen kot grad in vse kaže, da na njegovi loka- ciji v srednjem veku nikoli ni bilo značilne utrjene srednjeveške grajske stavbe.35 To spoznanje potrjuje 33 UKPP, Mallegg – Branek. Umetnostnozgodovinski-konser- vatorski topografski opis na dveh tipkopisnih straneh iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka. Prim, Curk, Ljutomer, str. 25. 34 Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 13. 35 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 162; Stopar, Razvoj, str. 18, 20, 167–174; Stopar, Gradovi, graščine, str. 39; Blaznik, Historična topografija, I, str. 55; Stopar, Grajske Pogled iz zraka z zahodne strani na območje nekdanjega grajskega kompleksa Branek in Mursko polje v ozadju (foto: spletni vir, 2021). 678 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 tudi stavbna analiza, osnovana na ohranjenih ostan- kih in na omenjenih historičnih slikovnih virih ter topografskih starih opisih, ki ne kaže, da bi bila v grad Branek vključena kakršna koli srednjeveška grajena substanca. Domneva, da je tam stal močan in za obrambo sposoben stolp – branik –, kamor so se mogli med sovražnimi napadi na varno zateči bliž- nji vaščani, je neosnovana, nekritična in nikakor ni verjetna.36 Že lokacija gradu, ki je – kljub razgledni legi nad dolino Ščavnice in Murskim poljem – za- radi višjega pobočja Kamenščaka v ozadju na južni strani ter položnega terena na vzhodni in zahodni strani naravno dokaj slabo zavarovana, kaže, da tam ne bi bilo smiselno postavljati kakšnega utrjenega srednjeveškega gradu. Po drugi strani je ta lokacija zelo primerljiva z lokacijami, na katerih so po vsem sedanjem slovenskem prostoru v 13. in 14. stoletju gradili značilne poznosrednjeveške plemiške dvore v obliki stolpov, torej tako imenovane stolpaste dvore.37 stavbe, 2, str. 11; Janežič, Grad Branek, str. 5; Pintarič, Odnosi, str. 55; Donša, Dvorec Branek, str. 2–3. 36 Prim. Janežič, Grad Branek, str. 5; Pintarič, Odnosi, str. 55; Markovič, Zemljiška posest, str. 3. 37 Za problematiko poznosrednjeveških stolpastih dvorov v slovenskem prostoru: Stopar, Razvoj, str. 125–131; Stopar, Architektursymbolik, str. 147–169; Makarovič, Pričevanje gotskega stolpa, str. 143–205; Sapač, Arhitekturnozgodovin- ska, str. 371–410. Fran Kovačič je leta 1926 zapisal, da se je Branek razvil iz prvotnega strelskega obrambnega stolpa, enakega tistim pri Gajševcih, v Lukavcih, Noršincih, Babincih, okoli Razkrižja in drugod.38 To domnevo je gotovo zapisal tudi zaradi navedbe v Janischevem leksikonu Štajerske iz leta 1885, da stoji grad Branek na lokaciji starega strelskega stolpa, ki so ga šele v 18. stoletju podrli in nadomestili z veliko stavbo s štirimi etažami.39 Če pustimo ob strani dejstvo, da je besedilo v Janischevem leksikonu zmotno pomešalo podatke o usodi visokega grajskega stolpa iz 16. in 17. stoletja s podatki o starejših strelskih dvorih na širšem območju Murskega polja, je treba ugotoviti, da je bila že vsaj v 19. stoletju prisotna teza, da se je grad Branek razvil iz prvotnega stolpa. Ta teza se načeloma ustrezno ujema z odsotnostjo omemb sre- dnjeveškega gradu na tej lokaciji in z geomorfolo- škim značajem lokacije. Fran Kovačič je razvil tezo, da je grad slovensko ime Branek dobil v davni preteklosti, po branišču ali braniku na tej lokaciji, ki da je okoliškemu prebival- stvu med sovražnimi napadi nudil zavetje. Slovensko 38 Kovačič, Ljutomer, str. 121; 201–202; prim. Nowotny, Süd- steirische Burgen, str. 67; Krajevni leksikon Dravske, str. 379; Curk, Ljutomer, str. 25; Novak, Ljutomer, str. 38. 39 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 162; prim. Lampe, Naše slike, str. 526. Tlorisa kleti in pritličja gradu Branek pred požarom leta 1925. Poskus rekonstrukcije z barvno vrisanimi fazami stavbnega razvoja in črtkano označenimi zidovi, ki so bili leta 1925 že podrti (risal: Igor Sapač, 2017 in 2022). 679 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 ime gradu, ki naj bi pozneje prešlo tudi na bližnjo vas Branoslavci, v dokumentih iz 15. stoletja omenje- no kot Brunigl, Brungl in Brunnikg, je povezal celo z bližnjimi prazgodovinskimi gomilami in tudi na tej podlagi domneval zelo visoko starost utrjene loka- cije; grajska lokacija naj bi imela popolnoma značaj staroslovenskih gradišč in branikov. Zapisal je tudi, da se je nemško ime Maylegg, Maleck ali Mallegg uveljavilo šele veliko pozneje in da ni moglo izpo- driniti udomačenega in starejšega slovenskega imena Branek oziroma Branik.40 Te teze, ki ni osnovana na materialnih dokazih ali srednjeveških pisnih virih, marveč zgolj na poskusu etimološke interpretacije zemljepisnega imena Branek, poznejše raziskave niso ne potrdile ne ovrgle. Doslej na tej lokaciji niso bili odkriti nobeni sledovi, ki bi kazali na poselitev pred poznim srednjim vekom. Vse kaže, da je hotel Kova- čič v obdobju ostrih mednacionalnih trenj za vsako ceno, tudi brez ustreznih dokazov, in v nasprotju s previdnejšo interpretacijo Mateja Slekovca iz pozne- ga 19. stoletja uveljaviti prepričanje, da je na tej loka- 40 Kovačič, Doneski, str. 54; Kovačič, Ljutomer, str. 201–202. Vas Branoslavci je v srednjeveških dokumentih omenjena šest- krat: v letih 1431 in 1441 kot Brunigl, leta 1443 kot Bruengl, leta 1445 kot Pruenygen, leta 1456 kot Brunnikg in leta 1459 dorf Bruenigk. Blaznik, Historična topografija, I, str. 55. ciji pred gradom z nemškim imenom stala slovenska utrdba.41 Veliko bolj oprijemljivo kot z domnevno staro- slovensko utrdbo je mogoče nastanek Braneka pove- zati z intenzivno kolonizacijo širšega ljutomerskega območja po letu 1200, ko se je vzhodna meja med Svetim rimskim cesarstvom in madžarskim kralje- stvom ustalila vzhodno od poznejše trške naselbi- ne Ljutomer in je salzburška nadškofija pred letom 1242 zgradila grad Ljutomer.42 Vse kaže, da so kmalu po nastanku ljutomerskega gradu zahodno od nje- ga, na širšem območju Murskega polja, zgradili celo vrsto stolpastih dvorov, ki so imeli predvsem funk- cijo manjših upravnih središč v zvezi z načrtno ko- lonizacijo za nemško državo na novo pridobljenega ozemlja. Plemiških stolpastih dvorov ne gre enačiti s strel- skimi dvori oziroma t. i. strelci (sagitarii, Schützen); vse kaže, da so bili strelski dvori številčnejši in da so imeli največkrat zgolj obliko utrjenih oziroma za obrambo usposobljenih kmetij. Strelski dvori so se na območju poznejše slovenske Štajerske začeli pojav- ljati po letu 1131, po sklenitvi trajnejšega in trdnej- šega obmejnega miru med salzburškim nadškofom 41 Prim. Kovačič, Doneski, str. 54, 81. 42 Prim. Štih, Salzburg, Ptuj, str. 535–544. Tlorisa prvega in drugega nadstropja gradu Branek pred požarom leta 1925. Poskus rekonstrukcije z barvno vrisanimi fazami stavbnega razvoja in črtkano označenimi zidovi, ki so bili leta 1925 že podrti (risal: Igor Sapač, 2017 in 2022). 680 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Izrisa severovzhodne in jugovzhodne zunanje fasade gradu Branek pred požarom leta 1925. Poskus rekonstrukcije s črtkano označenimi zidovi, ki so bili leta 1925 že podrti in obsegom sedanje stavbe (risal: Igor Sapač, 2017 in 2022). 681 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Izrisa severozahodne in jugozahodne zunanje fasade gradu Branek pred požarom leta 1925. Poskus rekonstrukcije s črtkano označenimi zidovi, ki so bili leta 1925 že podrti in shematsko razdelitvijo notranjega prostora na severozahodni strani (risal: Igor Sapač, 2017 in 2022). 682 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Izrisa severovzhodne in severozahodne dvoriščne fasade gradu Branek s prerezi skozi severozahodni, jugovzhodni, jugozahodni in severozahodni trakt pred požarom leta 1925. Poskus rekonstrukcije s črtkano označenimi zidovi, ki so bili leta 1925 že podrti in obsegom sedanje stavbe (risal: Igor Sapač, 2017 in 2022). 683 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Konradom I. (1106–1147) in novim madžarskim kraljem Bélo II. (okoli 1110–1141). V pisnih virih se pojavljajo od druge polovice 12. stoletja do prve polovice 16. stoletja, čeprav so v 15. stoletju posto- pno izgubili pomen. Strelci v strelskih dvorih so za plačilo v obliki fevda opravljali vojaško-obrambne naloge. Na sedanjih širših območjih Ptuja, Radgone in Ljutomera in še zlasti na Murskem polju je bilo tovrstnih dvorov v 13. stoletju zelo veliko in z njimi so bili učinkovito zaustavljeni vpadi Madžarov.43 Vse kaže, da so imeli na izpostavljenem obmej- nem ljutomerskem območju nekateri plemiški stol- pasti dvori poleg osnovne upravne funkcije tudi vlogo strelskih dvorov in da je torej šlo za utrjene stolpaste dvore. Tovrsten dvor bi v poznem srednjem veku ute- gnil biti tudi Branek. Na območju Branoslavcev je v deželnoknežjem urbarju iz časa med letoma 1280 in 1295 med strelskimi dvori omenjena curia ze Perch- toldn 1 sch(utzelehn).44 Tisti dvor je ime najbrž dobil 43 Za strelske dvore: Mell, Die sogenannten Schützenhöfe, str. 146–157; Kovačič, Doneski, str. 30–43, 45–63, 70, 73; Ko- vačič, Ljutomer, str. 10–13, 120–121, 214, 220, 257; Kovačič, Slovenska Štajerska, str. 109–111; Kos, Kolonizacija med Dra- vo in Rabo, str. 260; Kos, Meja proti Ogrski, str. 87; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 536–543; Hozjan, Strelci, str. 337; Haj- dinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 17; Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 187. Prim. Pintarič, Odnosi, str. 10–11; Magdič, Prispevek, str. 7–22. 44 Blaznik, Historična topografija, I, str. 55; prim. Kovačič, Done- ski, str. 54; Kovačič, Ljutomer, str. 214–215; Kos, Kolonizacija, po nekem vitezu Bertoldu, ki ga sicer v uporabljenih pisnih virih ni mogoče zaslediti.45 Ker za Branek v tistem obdobju ni drugih oprijemljivih podatkov, se zdi smiselno njegov začetek povezovati s tem ome- njenim strelskim dvorom. Pri tem je seveda treba poudariti, da gre zgolj za nedokazljivo domnevo in za eno od mogočih interpretacij prvih začetkov Bra- neka v poznem srednjem veku.46 Leta 1431 je avstrijski vojvoda Albert V. vas Bra- noslavci – Brunigl – skupaj s še nekaterimi drugimi posestvi podelil v fevd Ortolfu Perneškemu ter nje- govima bratrancema Viljemu in Juriju Perneškima.47 Perneški, ki se v srednjeveških dokumentih omenjajo od druge polovice 12. stoletja in so izumrli v 16. sto- letju, so imeli od tistega leta do 16. stoletja tudi bliž- nje gospostvo in grad Negova.48 Zdi se, da so takrat v fevd prejeli tudi domnevni stolpasti dvor na lokaciji poznejšega gradu Branek. Po drugi strani ne gre pov- str. 260; Krajevni leksikon Slovenije, str. 128; Jakič, Vsi sloven- ski, str. 65; Donša, Dvorec Branek, str. 2. 45 ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer; Kovačič, Doneski, str. 54; Kovačič, Ljutomer, str. 202; Donša, Dvorec Branek, str. 2. 46 Prim. Curk, Ljutomer, str. 25; Jakič, Vsi slovenski, str. 65; Ja- nežič, Grad Branek, str. 5; Novak, Ljutomer, str. 38; Donša, Dvorec Branek, str. 2. 47 Kovačič, Ljutomer, str. 202; prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 379; Janežič, Grad Branek, str. 5. 48 Pirchegger, Untersteiermark, str. 50. Za genealogijo rodovine Perneških: Naschenweng, Der landständische, I, str. 55–57. Izris vzdolžnega in prečnega prereza sedanjega ostanka nekdanjega gradu Branek (po posnetku Klavdije Vnuk iz leta 2015 dopolnil in izrisal Igor Sapač, 2022). 684 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 sem izključiti možnosti, da so prav oni na širokem izravnanem pomolu na obronku Kamenščaka zgra- dili nov poznosrednjeveški stolpasti dvor. Na to je mogoče pomisliti tudi zaradi vzporedja med imeno- ma plemiške družine in slovenskega imena gradu, ki morda ni izpeljanka iz besede branik, kakor je v ob- dobju ostrih mednacionalnih trenj kar preveč samo- umevno domneval Fran Kovačič, marveč izpeljanka iz nemškega imena plemiške rodovine, ki je imela po letu 1430 v posesti to območje: Pernegg, Perneck, Berneck – Pranegg, Praneck, Braneck – Braneg, Bra- nek.49 Ob tem seveda ne gre izključiti niti možnosti, da je ime Branek nastalo kot popačenka iz nemškega zemljepisnega lastnega imena Braunegg – Rjavi grič oziroma Rjavo brdo. Fran Kovačič je leta 1926 zapisal domnevo, da so (novoveški) grad v prvi polovici 17. stoletja postavi- li kot nadomestilo za stari obrambni stolp, a da so nekateri deli gradu starejši in da naj bi tu že v sre- dnjem veku stal večji grad. Pri tem navaja mnenje nekega dandanes pozabljenega poljskega arhitekta s priimkom Halicki, češ da naj bi bila opeka v glavnem delu grajskega poslopja še iz 13. stoletja.50 Pri tem 49 Fran Kovačič je zmotno sklepal, da so se Perneški imenovali po Braneku in ni upošteval obratne možnosti ter jih je posle- dično povsem zgrešeno poslovenjeno imenoval Braneški, po njem pa je zmotni podatek povzelo še več avtorjev (Kovačič, Ljutomer, str. 202–203; prim. Curk, Ljutomer, str. 25; Janežič, Grad Branek, str. 5; Novak, Ljutomer, str. 38). Prim. tudi: Donša, Dvorec Branek, str. 2–3. 50 Kovačič, Ljutomer, str. 203; prim. Donša, Dvorec Branek, str. 2. je treba opozoriti, da se Kovačič nikoli ni ukvarjal z zanesljivim arhitekturnozgodovinskim analiziranjem historičnih grajenih stvaritev in da v času, ko je pri- pravil zgodovinsko predstavitev gradu Branek, še ni bila razvita metodologija stavbnorazvojne analize ter interpretacije grajskih stavb. Njegove navedbe je zato treba jemati z zadostno mero kritičnosti.51 Ohranje- ne spodnje tri četrtine nekdanjega glavnega grajske- ga trakta s strukturo opečne zidave in stavbnimi čle- ni kažejo, da niso nastale pred začetkom 16. stoletja, in tudi na podlagi vse razpoložljive dokumentacije v zvezi z nekdanjo dokaj obsežno grajsko celoto ni mogoče priti do zaključka, da so bili vanjo vključeni srednjeveški zidovi. Kljub temu pa se zdi verjetno, da so grad v zgodnjem novem veku postavili na lokaciji nekdanjega poznosrednjeveškega dvora. Po konfigu- raciji terena je mogoče domnevati, da je glavna stavba dvora najverjetneje stala na lokaciji poznejšega osre- dnjega grajskega trakta oziroma sedanje enonadstro- pne stavbe, ki je edini ostanek nekdanjega grajskega kompleksa. Na podlagi analogij je dopustno sklepati, da je bil dvor postavljen na robu razgledne naravne terase, da je imel pravokotno talno ploskev v izmeri 51 Poglobljene kastelološke raziskave v večjem delu Evrope so v zadnjih desetletjih pokazale, da opečnega zidovja srednjeve- ških in novoveških grajskih stavb na splošno ni mogoče niti približno zanesljivo datirati zgolj na podlagi oblik in dimen- zij zidakov; velikosti opečnih zidakov so se v različnih krajih in regijah zelo razlikovale in pogosto so sočasno na istih lo- kacijah uporabljali različne opečne zidake, denimo, eno vrsto za nosilno obodno zidovje in drugo za obokane nošene kon- strukcije. Kovačič, Ljutomer, str. 203; prim. Donša, Dvorec Branek, str. 2. Dvor Branek v 14. in 15. stoletju. Pogled iz zraka z vzhodne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelal Jakob Dan Dugonik na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 685 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 približno 9 × 14 m ter da je imel nad pritličjem še dve nadstropji in strmo štirikapno streho. Ob glavni stav- bi, ki je imela najverjetneje obliko čokatega stolpa, so gotovo stala stranska gospodarska poslopja. Stavbna zasnova gradu Branek v 16. stoletju Ker nič ne kaže, da je zgodnjenovoveški grad nastal z vključitvijo zidovja starejšega dvora, se zdi najbolj verjetna domneva, da je bilo poslopje dvora v neki neznani katastrofi uničeno. Leta 1477 naj bi Ljutomer v t. i. ogrski vojni med madžarskim kraljem Matijem Korvinom (1443–1490) in cesarjem Fride- rikom III. (1415–1493) požgal Korvinov pristaš Jurij grof Zagorski.52 Vojna, ki je tistega leta izbruhnila, je 52 Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 120, 183; prim. Markovič, Zemljiška posest, str. 34. trajala do leta 1490 in v njej so Korvinove čete za- sedle tudi številne gradove na Štajerskem.53 Decem- bra 1479 so vpadle na vzhodno Štajersko ter zasedle Radgono in Obrajno (Halbenrein) ter nato oboje obdržale vse do leta 1490 oziroma 1491. Leta 1487 so z obleganjem razdejale in zavzele tudi grad Ne- gova, ki je bil v rokah cesarskega vojskovodje Jerneja Perneškega (okoli 1440–1506/1507).54 Zgolj ugibati je mogoče, ali je bil takrat poškodovan tudi Branek, ki je bil – prav tako kot Negova – v posesti Jerneja Perneškega. Glede na to, da so Madžari v tistem času v bližnji okolici zasedli vse gradove razen Hrastovca, se zdi najbolj verjetno, da je Jernej Perneški izgu- 53 Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 198. 54 Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 530, 532, 535. O razdeja- nju gradu Negova priča tudi t. i. Matjaževa kamnita kroglo z vklesano letnico 1487, ki je vzidana levo zgoraj ob glavnem portalu grajskega jedra. Reliefna upodobitev graditelja gradu Branek v prvi tretjini 16. stoletja Franca pl. Herbersdorfa (okoli 1490–1566) na epitafu oziroma kenotafu iz časa med letoma 1555 in 1560 v župnijski cerkvi Vseh svetih v kraju Allerheiligen pri Wildonu na avstrijskem Štajerskem (levo) in heraldični epitaf njegove prve žene Amalije, roj. pl. Waideck, iz leta 1543 v isti cerkvi (desno) (foto: Igor Sapač, 2022). 686 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 bil tudi Branek in da ga je nato, enako kot Negovo, znova pridobil leta 1492. Načeloma je mogoče tudi pomisliti, da je bil dvor Branek razdejan leta 1479, sočasno, ko so osmanski napadalci do tal požgali trg Ljutomer.55 Osmanski napadi so se Braneka vseka- kor dotaknili, ker je s tem v zvezi ohranjena stara pri- povedka o beli ženi na Braneku.56 55 Ilwof, Die Einfälle, 10, 1861, str. 250; Slekovec, Turki, str. 17, 19; Simoniti, Turki, str. 73–74; prim. Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 183; Voje, Slovenci, str. 28. 56 Pripovedko je v zbirki štajerskih pripovedk leta 1890 pod psevdonimom Hans von der Sann prvič objavil pisatelj, uči- telj in zbiralec domoznanskega gradiva Johann Krainz oziro- ma Janez Krajnc (Celje, 1847 – 1907, Gradec). Sann, Sagen, str. 97. »Ko so Turki nameravali oblegati grad Branek, se je našel človek, sovražen družini grajskega gospoda, ki je sovražnikom izročil načrt utrdb, da bi jim olajšal zavzetje gradu. Istočasno je grajsko dekle ponoči šlo ven na hodnik in na njegovem koncu Branek je v zadnji četrtini 15. stoletja gotovo do- živel zelo burno obdobje. Če je bil takrat resnično razdejan, se zdi malo verjetno, da bi se njegov gospo- dar Jernej Perneški po letu 1492 lotil velikopotezne obnove in širitve, saj je bil zelo zaposlen z obnovo gradu Negova, najbrž pa tudi z utrjevanjem ljuto- merskega gradu. Umrl je leta 1506 ali na začetku leta zagledalo belo ženo, ki se je na Braneku že nekajkrat pojavila. Bela žena se je pogovarjala s črnim zakritim možem. Dekle je od strahu omedlelo in ko se je ovedlo, je na tistem kraju, kjer sta stali medtem že izginuli pojavi, zagledalo ležati list papirja. Grajsko dekle je list vzelo in ga odneslo v očetovo sobo. On je ugotovil, da so na listu natančni načrt gradu in tudi druge pomembne naved- be, ki bi bile sovražnikom zelo koristne, za branilce gradu pa bi bile lahko pogubne. Bela žena je list z načrtom iztrgala zakrite- mu možu in ga pustila ležati na grajskem hodniku, da bi grajski gospod izvedel za nameravano izdajo.« Prevedel Igor Sapač. Trije figuralni reliefni fragmenti nekdanjega prvega epitafa graditelja gradu Branek Franca pl. Herbersdorfa in njegove družine iz leta 1547 na zidovju župnijske cerkve v kraju Sankt Georgen an der Stiefing blizu Wildona na avstrijskem Štajerskem. Franc pl. Herbersdorf je upodobljen skrajno levo na levi spodnji plošči (foto: Igor Sapač, 2022). 687 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 1507 in ni zapustil moških potomcev.57 Ugibati je mogoče, ali so po njegovi smrti izbruhnili spori za njegovo dediščino58 in ali je morda to pripeljalo do tega, da Branek na začetku druge četrtine 16. stoletja ni bil več perneška posest, marveč je prešel – mor- da kot deželnoknežji zakupni fevd – v roke Franca pl. Herbersdorfa (okoli 1490–1566). Leta 1527, ko 57 Kovačič, Ljutomer, str. 187–188; Pirchegger, Untersteiermark, str. 51; Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 52; Naschenweng, Der landständische, I, str. 56. 58 Prim. Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 52. je za območje Štajerske v zvezi z organizacijo pro- tiosmanske obrambe nastal posebni davčni popis glavarine, sta bila dvor oziroma grad Branek – hof Preuneck, Prawnakh, Pravneckh schlos – in vas Brano- slavci – Pravneckh dorff – skupaj s pripadajočim ime- njem na območjih Negove, Močne, Ormoža, Obre- ža, Koga, Jamne, Trnovcev, Radmerja, Branoslavcev in Radoslavcev v rokah Franca pl. Herbersdorfa (Herberstarff ).59 Sočasni omembi Braneka kot dvora 59 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55; Koropec, Slovenski del, str. 226; Stopar, Gradovi, graščine, str. 39; Stopar, Grajske Nenavadni kamniti napisni plošči v notranjščini župnijske cerkve v kraju Sankt Georgen an der Stiefing, ki ju je dal leta 1547 izdelati braneški graščak Franc pl. Herbersdorf (foto: Igor Sapač, 2022). Med letoma 1555 in 1560 izdelani drugi reliefni figuralni epitaf oziroma kenotaf graditelja gradu Branek Franca pl. Herbersdorfa (okoli 1490–1566) in njegove družine v župnijski cerkvi Vseh svetih v kraju Allerheiligen pri Wildonu na avstrijskem Štajerskem (foto: Igor Sapač, 2022). 688 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 in kot gradu, kažeta, da so prav v tistem času nekda- nji dvor nadomestili z večjim gradom. Fran Kovačič je zapisal, da je na začetku 17. sto- letja Johann Mailgräber stari obrambni stolp Branek nadomestil z gradom.60 A vse kaže, da se je to v resni- ci zgodilo že skoraj eno stoletje prej, okoli leta 1527, in da graditelj novega gradu ni bil Janez Franc pl. Meylgraber († 1626), marveč Franc pl. Herbersdorf. To potrjuje tudi podatek iz leta 1540; Branek je bil takrat omenjen kot ena od najpomembnejših signal- nih točk, kjer so v sklopu protiosmanske obrambe prižigali opozorilne ognje. Vse druge najpomemb- nejše signalne točke v bližini so bile ob velikih grado- vih; Ljutomer, Radgona, Ormož, Borl, Ptuj, Vurberk, Maribor itd.61 To kaže, da je bil Branek takrat torej že dovolj pomemben utrjeni grad in ne zgolj manjši dvor. Vse kaže, da je Branek nastal kot eden od po- slednjih srednjeveških gradov na slovenskem Štajer- skem oziroma kot eden od redkih gradov, ki so jih na Štajerskem v zgodnjem novem veku postavili v skla- du s tradicijo utrjenih srednjeveških plemiških pode- želskih gradov. Pri iskanju odgovorov na vprašanji, kdaj točno so ga zgradili in kakšna je bila njegova prvotna stavbna zasnova, si je mogoče pomagati tudi s podatki o življenju Franca pl. Herbersdorfa. Ta je bil prvi član te znane štajerske plemiške rodovine, ki se je imenoval po Braneku – Herr auf Praunegg. Bil je član štajerskega deželnega odbora in je zaslovel kot oče 23 otrok. Vse kaže, da je imel poseben odnos do preteklosti oziroma zgodovine in da se je s svojimi posebnimi dosežki želel zapisati vanjo. Od leta 1519 oziroma 1520 je bil poročen z Amalijo pl. Waideck (okoli 1500–1542), po njeni smrti pa se je leta 1543 poročil z Elizabeto baronico Herberstein. Po njeni smrti se je na svojem matičnem gradu Herbersdorf v kraju Allerheiligen pri Wildonu na avstrijskem Šta- jerskem leta 1564 poročil še tretjič – tokrat s Katari- no pl. Gleispach († 1598). V prvem zakonu se mu je med letoma 1520 in 1542 rodilo kar 14 otrok: Janez, Ferdinand, Viktorin, Adam, Erazem, Maksimiljan, Luiza, Barbara, Marijana, Rozina, Marjeta, Ana, Zo- fija, Katarina. Velika večina otrok iz tega zakona – razen Marijane, Zofije in Katarine, ki so odrasle in se poročile – je umrlo v zgodnji mladosti. V drugem zakonu se mu je med letoma 1543 in 1563 rodilo stavbe, 2, str. 11; Koropec, Davčni popis, str. 501, 507; Lu- knjar, Ljutomer, str. 9; Naschenweng, Der landständische, I, str. 525; prim. Curk, Ljutomer, str. 25; Jakič, Vsi slovenski, str. 65; Janežič, Grad Branek, str. 5; Donša, Dvorec Branek, str. 4. Za plemiško rodovino Herbersdorf: Naschenweng, Der Land- ständische, I, str. 524–526. 60 Kovačič, Ljutomer, str. 203; prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 379; Pirchegger, Untersteiermark, str. 55; Krajevni leksikon Slovenije, str. 128; Stopar, Gradovi, graščine, str. 40; Curk, Lju- tomer, str. 25; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Janežič, Grad Branek, str. 6. 61 Simoniti, Sistem obveščanja, str. 96; Simoniti, Vojaška organi- zacija, str. 174; Simoniti, Turki, str. 116–117; prim. Pintarič, Odnosi, str. 23; Markovič, Zemljiška posest, str. 30. še devet otrok: Andrej (1543–1602), Markvard (roj. 1546, umrl kot otrok), Karel (1547–1606), Fride- rik (roj. 1549, najverjetneje umrl kot otrok), Oton (1551–1601), Amalija (1553–1597), Gašper (1555– 1593), Ulrik (1560–1589), Kunigunda (roj. okoli 1562). Ko je Franc pl. Herbersdorf leta 1566 umrl, so ga pokopali v župnijski cerkvi sv. Jurija v kraju St. Georgen an der Stiefing blizu Wildona, ob njegovih starših in drugi ženi. Tam nanj spominja zlasti epitaf iz leta 1547, ki je sicer samo fragmentarno ohranjen, a kljub temu dobro primerljiv z njegovim drugim epitafom oziroma kenotafom v župnijski cerkvi Vseh svetih v kraju Allerheiligen iz časa med letoma 1555 in 1560.62 62 Naschenweng, Der landständische, I, str. 525, 529; https:// de.wikipedia.org/wiki/Franz_von_Herberstorff. V župnijski cerkvi Vseh svetih v kraju Allerheiligen sta dokaj celovito ohranjena nagrobna spomenika Franca pl. Herbersdorfa in njegove prve žene Amalije (Krenn, Die Oststeiermark, str. 72; Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 14). Vse kaže, da je dal Franc pl. Herbersdorf po smrti prve žene v trajni spomin nanjo leta 1543 izdelati kakovosten heraldični in na- pisni epitaf, ki je sedaj vzidan v starem gotskem prezbiteriju oziroma v današnji stranski kapeli cerkve, nekaj let pozneje pa je dal izdelati še večji figuralno-heraldično-napisni epitaf, na katerem je upodobljen kleče pred Križanim, skupaj s prvo in drugo ženo ter 12 sinovi in 9 hčerami. Večji epitaf, ki je sedaj vzidan v notranjščini cerkve, na sekundarni lokaciji, na vzhodni steni baročne ladje pod pevskim korom, je opremljen s šestimi napisnimi polji, ki pojasnjujejo razmerja med upo- dobljenimi družinskimi člani. Zgoraj levo je vklesano: FRAV • MARGRET • HERN • CRISTOF • VON / RAGKNIZ • DAHTER • IST • HERN • HAN/SN FREIHER • VON • HERBERSTAIN • HAVSFRAV / GEWEST. Na polju levo v sredini je vklesano: HIE • LIGT • PEGRABEN • DER • EDL • VND • VEST • HER / FRANTZ • HERBER- STARFFER • SANDT • SAEINER • FRAV • / MVE- TER • ERAV • VRSVLA • GEPORNE • VON • LINDT • DER / AVCH • ZWO • HAVSFRAVEN • GEHABT • MIT • ETLICHEN • / SEINEN • KINDERN • DER / GESTORM • IST • AM • [datum smrti ni vklesan]. Na levem spodnjem dvodelnem polju so ločeno vklesana imena sinov iz dveh zakonov: HANS • FERDINĀD / VICTE- RIN • ADAM • / ERASM • MAXYMILIAN // ANDRE • KARL / MARKBART • / FRIDRIH • ODT / KASPAR. Na desni strani je v majhnem polju zgoraj vklesano: FRAV • LVCIA • NICLAS • FEGLER • ZV • HAVZN / HAM • DAHTER • IST • KRISTOF • VO[N] • WADEK / HAVSFRAV • GEBEST. V večjem polju desno na sredini je vklesano: DIE • ERST • SEIN • HAVSFRA • FRAV • AMALEI • CRISTOFEN • VON • WADEGK • / SA- LIGN • DOCHTER • DAPEI • HAT • ER • GEHABT • SEX • SVN • VND • AGHT / TECHTER • MIT • DER • ANDERN • FRAVEN • ELISABET • HERN • / HANSN • FREIHERN • VON • HERBERSTAIN • SALIG • DA- CHTER • / HAT ER • GEHABT • FVNF • SVN • GOT • DER • ALMECHTIG SEI / IN VND • VNS • ALN • GNADIG • VND • BARMHERCIG AMEN. Na desnem spodnjem polju so vklesana imena hčera: LVCIA • BARBA- RA • MARIANA / ROSINA • SOFFIA • MARGRET • / ANNA • KATARINA • AMALLEY. Ta epitaf, ki je upošte- vaje vklesana imena otrok nastal med letoma 1555 in 1560, je pravzaprav kenotaf, saj Franca pl. Herbersdorfa po smrti niso – tako, kot je bilo najbrž predvideno v času izdelave tega na- grobnega spomenika – pokopali v župnijski cerkvi Vseh sve- tih v kraju Allerheiligen, marveč v sosednji župnijski cerkvi, v kraju Sankt Georgen an der Stiefing. V tisti župnijski cerkvi sta na notranji strani severne stene severne stranske ladje, ob 689 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 stranskem vhodu, na sekundarni lokaciji vzidani nenavadni plošči iz belega marmorja z obsežnima latinskima besedi- loma, ki ju je dal Franc pl. Herbersdorf izdelati leta 1547; plošča na levi strani ima prepis listine iz leta 1218, na desni plošči pa je pojasnilo k temu prepisu, opremljeno z grboma rodovin Herbersdorf in Herberstein. Plošči sta nastali v po- vezavi s tremi manjšimi pravokotnimi reliefnimi ploščami iz belega marmorja, ki so nekoč sestavljale prvi monumental- ni figuralni epitaf Franca pl. Herbersdorfa in njegove druge žene Elizabete, roj. baronice Herberstein, od prezidave cerkve leta 1905 pa so – bolj ali manj poškodovane – vzidane na treh različnih koncih na zunanjščini cerkve. Te tri plošče niso opremljene z napisi, a jih je mogoče na osnovi njihovih oblik, upodobljenih grbov in oseb zanesljivo povezati in opredeliti. Na prvi oziroma nekdaj desni plošči, ki je od leta 2019 pritr- jena na dvoriščni zid ob zahodni fasadi cerkve, je pod rene- sančnim lokom upodobljenih 10 ženskih likov, ki so od desne proti levi razporejeni z manjšanjem velikosti v odvisnosti od starosti. Skrajni desni ženski lik je spodaj opremljen z grbom plemiške rodovine Waideck, enako visoki ženski lik ob njem levo pa z grbom plemiške rodovine Herberstein; ni dvoma, da gre za upodobitve Amalije, roj. pl. Waideck in Elizabete, roj. baronice Herberstein ter 8 hčera Franca pl. Herbersdorfa. Na drugi oziroma nekdaj levi plošči, ki je sedaj pritrjena na južni fasadi cerkve, je pod renesančnim lokom kleče upodobljen bradati mož z grbom plemiške rodovine Herbersdorf spodaj – nedvomno Franc pl. Herbersdorf –, zraven njega pa je kleče upodobljenih njegovih 9 sinov. Na tretji oziroma nekoč osre- dnji plošči, ki je sedaj vzidana na vzhodni strani prezbiterija, je pred renesančnim lokom upodobljena Sveta trojica oziro- ma Prestol milosti z izstopajočim Križanim. Manjše število upodobljenih otrok, kakor na epitafu v župnijski cerkvi Vseh svetih v kraju Allerheiligen, kaže, da je ta epitaf nastal nekaj let prej, med letoma 1547 in 1553. To ugotovitev potrjuje tudi arhivski podatek, da sta na hrbtni strani osrednje plošče, ki je sedaj zaradi vzidave v steno prezbiterija nevidna, vklesana let- nica 1547 in napis, ki sporoča, da je dal relief naročiti Franc. pl. Herbersdorf. Napis menda vključuje tudi genealoške po- datke o naročnikovem izvoru in njegovih prednikih (Fink, Die Pfarrkirche, str. 32). Za župnijsko cerkev v kraju Sankt Georgen an der Stiefing blizu Wildona: Krenn, Die Oststeier- mark, str. 246–247; Woisetschläger in Krenn, Dehio-Hand- buch, str. 430; Fink, Die Pfarrkirche, str. 23–32; prim. Baraval- le, Burgen und Schlösser, str. 324–326. Za grad Herbersdorf v kraju Allerheiligen pri Wildonu, ki se je razvil iz dvora iz 12. Jože Curk, ki je doslej najbolj natančno pregle- dal in stavbnozgodovinsko ovrednotil ostaline gradu Branek, je menil, da so z začetka ali prve polovice 17. stoletja.63 Kot kaže, ga je do te ugotovitve pri- peljala pretežno opečna gradnja preostalega grajske- ga zidovja, gotovo pa tudi omenjena navedba Frana Kovačiča.64 A obe izhodišči sta napačni. Curk je ob nekritičnem zanašanju na Kovačičev zapis premalo upošteval tudi dejstvo, da so v Pomurju oziroma na širšem območju prostranih ravnic ob reki Muri, dru- gače kakor, denimo, skoraj povsod drugod na Šta- jerskem, zaradi pomanjkanja ustreznega gradbenega kamna tudi že v srednjem veku za ambiciozne gra- dnje cerkvenih in grajskih stavb uporabljali opečne zidake.65 Opečna gradnja sama torej ne more biti zanesljiv materialni vir za datacijo grajske stavbe. stoletja in je kot manjši poznosrednjeveški grad ostal v lasti rodovine pl. Herbersdorf do leta 1609, nato pa je bil okoli leta 1660 nadomeščen s sedanjo grajsko stavbo – dvorcem: Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 331–333; Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 177. 63 UKPP, Mallegg – Branek. Umetnostnozgodovinski-konser- vatorski topografski opis na dveh tipkopisnih straneh iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka. Prim, Curk, Ljutomer, str. 25. 64 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 203. 65 Masivni opečni zidovi so bili v pomurskem prostoru prisotni že vsaj v 13. stoletju, v obdobju romanike; značilni prime- ri so romanski cerkvi v Selu in Domanjševcih ter romansko jedro gradu (Dolnja) Lendava. Na Gradiščanskem v Avstriji so ohranjene posamezne opečne gradnje cerkva še iz predro- manskega oziroma karolinškega obdobja; najzgovornejši pri- mer je cerkev sv. Jakoba starejšega v kraju Güssing. Smiselno je opozoriti tudi na delno uporabo opeke v zahodnem traktu samostana Studenice pri Poljčanah iz 13. stoletja. Opečni zi- dovi so bili pogosti tudi v 15. in 16. stoletju. Značilni primer so poznosrednjeveški opečni obodni zidovi dvora Ristovec na obrobju Ptuja ter štirje valjasti vogalni obrambni stolpi gradu Velika Nedelja, ki so nastali v 16. stoletju in so s strukturo zidave zelo primerljivi z zidovjem v kletni etaži ostanka gradu Branek. Značilno oblikovana ključasta strelna lina iz prve polovice 16. stoletja na severozahodnem delu zunanje severovzhodne stene v kleti ohranjenega osrednjega trakta gradu Branek (foto: Klavdija Vnuk, 2015). 690 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Pri datiranju se je nujno treba opreti tudi na analizo stavbnih členov in na razpoznavno faznost gradnje. Oblike ključaste strelne line v kletni etaži, rahlo po- ševno zgrajenega južnega vogala ter banjastih obo- kov v kleti in pritličju, ki so jih sekundarno prislonili na starejše stene, kažejo, da so najverjetneje vse štiri obodne stene sedanje stavbe – vsaj do vrha pritličja, domnevno pa do vrha prvega nadstropja, – iz prve polovice 16. stoletja.66 V tisti čas je mogoče smisel- no datirati tudi visoki glavni grajski stolp, ki je na omenjenih vedutah iz let 1618 in 1641 upodobljen s štirikapno piramidasto streho in ki je imel najver- jetneje kvadratno talno ploskev v izmeri približno 7 × 7 m. Po sredini 16. stoletja bi bil takšen stolp, zasnovan še povsem v tradiciji srednjeveških bergfri- dov, že popolni anahronizem in ga nikakor ne bi bilo mogoče uskladiti s takratnimi novimi usmeritvami na področju utrdbene arhitekture.67 Pred sredino 16. stoletja, ko so severnoitalijanski stavbni mojstri na 66 Primerljive ključaste strelne line iz prve polovice 16. stole- tja so ohranjene na zunanjem obzidju jedra gradu Negova in na t. i. Sodnem stolpu v Mariboru. Datacijo obodnih zidov sedanje stavbe na lokaciji nekdanjega gradu Branek v prvo polovico 16. stoletja je mogoče opreti tudi na primerjavo z dokumentirano prvotno stavbo na lokaciji sedanjega dvorca Turnišče pri Ptuju; prvotna stavba, ki tvori osrednje dvonad- stropno jedro sedanjega dvorca, je v 16. stoletju nastala na pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 13 × 23, 5 m. 67 Za utrdbeno arhitekturo v 16. stoletju na Slovenskem: Curk, Delež italijanskih, str. 37–72; Komelj, Utrdbena arhitektura, str. 73–92; Šumi, Arhitektura XVI. stoletja; Šumi, Arhitektura 16. stoletja. Štajerskem uveljavili nova renesančna načela, pa so se takšni stolpi ponekod posamično še pojavljali, čeprav so bili upoštevaje nove načine bojevanja z ognjenim strelnim orožjem že ob izgradnji zastareli.68 Bivalno stavbo na pravokotni talni ploskvi v izme- ri približno 9,5 × 21,7 m, ki je najbrž na isti lokaciji nadomestila starejši dvor in ki je ohranjena v obsegu sedanjega ostanka gradu, ter visoki stolp so gotovo povezali z obrambnim obzidjem, ki je vključilo tudi dvoriščno površino med obema zgradbama. Po kon- figuraciji terena in historičnih slikovnih virih sodeč so obzidje najverjetneje postavili na lokaciji zunanjih obodnih sten poznejših severozahodnega in jugo- vzhodnega bočnega grajskega trakta. Po rahlo pošev- no zgrajenem južnem vogalu pritličja sedanje stavbe je mogoče sklepati, da so v prvi gradbeni etapi najprej zgradili to stavbo in da so nato v drugi gradbeni etapi 68 Značilni primer je visoki glavni stolp gradu Rače blizu Ma- ribora, ki je v sklopu gradnje novega gradu nastal kmalu po osmanskem pustošenju leta 1532 oziroma okoli leta 1540. Trinadstropni stolp s piramidasto opečno streho se je ohra- nil brez bistvenih sprememb in je lahko ustrezna analogija za nekdanji glavni stolp gradu Branek. Braneški stolp je bil najbrž primerljiv tudi z nekdanjim glavnim stolpom gradu Neudau na vzhodu avstrijske Štajerske, ki je v sklopu gradnje novega renesančnega vodnega gradu na lokaciji srednjeveške- ga dvora iz 14. stoletja nastal v 16. stoletju, porušen pa je bil v 18. stoletju (Krenn, Die Oststeiermark, str. 207–208). Smiselna je tudi primerjava s trinadstropnim oglatim glavnim stolpom renesančnega gradu Bela I blizu Varaždina na Hrvaškem, ki je najverjetneje nastal v zgodnjem 16. stoletju oziroma okoli leta 1516. Prim. Regan, Srednjovjekovne, str. 34–38. Grad Branek okoli leta 1600. Frontalni pogled na glavno grajsko fasado z dominantnim glavnim grajskim stolpom z jugozahodne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelala Staša Fajdiga na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 691 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 dodali obzidano dvorišče z visokim stolpom.69 Stolp so zgradili na tisti strani novega grajskega kompleksa, ki je bila obrnjena proti pobočju Kamenščaka in zato naravno najslabše zavarovana. Stolp so torej postavili na najbolj izpostavljeni in najšibkejši točki grajskega kompleksa. Gotovo so tisto stran gradu že na začetku še dodatno zavarovali tudi s suhim obrambnim jar- kom. Stolp je dobil tudi funkcijo vhodnega stolpa in gotovo je bil že na začetku opremljen tudi z lesenim dvižnim mostom.70 Na obzidanem dvorišču je najbrž stalo vsaj eno pritlično pomožno poslopje s konjskim hlevom, zraven pa je bil nedvomno tudi vodnjak, ki je omogočal preživetje gradu v primeru obleganja in ki je morda ostal še od srednjeveškega plemiškega dvora na tisti lokaciji. Obzidje je bilo spodaj najbrž – enako kot spodnja etaža bivalnega poslopja – opremljeno s ključastimi strelnimi linami, zgoraj pa na notranji strani gotovo dopolnjeno z lesenim povezovalnim obrambnim hodnikom. Pesek za gradnjo so najbrž pridobivali v peskokopu, ki je še sedaj razpoznaven ob vznožju grajskega pomola.71 Vse kaže, da je Branek okoli leta 1527 dobil zna- čaj utrjenega gradu in sicer z arhaično zasnovo vi- sokosrednjeveškega regularnega obodnega gradu z dvonadstropno bivalno stavbo v maniri srednjeveških palacijev, visokim štirinadstropnim obrambnim stol- pom v maniri srednjeveških bergfridov ter širšim pra- vokotnim dvoriščem z obodnim obzidjem.72 Dvorišče v tistem obdobju gotovo še ni bilo izravnano z nasi- pavanjem in se je položno spuščalo proti severovzho- du, sedanja klet pa je imela zato najverjetneje značaj pritličja. S takšno zasnovo, ki je bila široka približno 32 m in dolga približno 39 m, se je mogel Branek meriti s starejšimi srednjeveškimi gradovi na obmo- čju med Muro in Dravo ter se je leta 1540, razumljivo, uvrstil med tiste gradove na tem območju, ob katerih so bile najpomembnejše protiosmanske obrambne signalne točke. Franc pl. Herbersdorf (okoli 1490– 1566) se je gradnje novega gradu najverjetneje lotil po svoji prvi poroki leta 1519 oziroma 1520. Takrat je bil mlad in ambiciozen, kar je mogoče sklepati tudi po številu njegovih otrok in kamnoseških stvaritvah, ki jih je dal izdelati po letu 1542. Na podlagi rekonstruirane tlorisne zasnove gradu Branek iz časa pred letom 1926, upodobitve iz leta 1618 in Vischerjeve upodobitve iz okoli leta 1681 ter 69 Na drugih treh vogalih poševne zidave ni. To je morda posle- dica poznejših dozidav in rušenj med 16. in 20. stoletjem. 70 Tudi s tega vidika je nekdanji glavni stolp gradu Branek mo- goče primerjati z glavnim stolpom gradu Rače. Smiselna je tudi primerjava z nekdanjim visokim vhodnim stolpom jedra gradu Negova, ki so ga – enako kot stolp na Braneku – znižali v 18. stoletju. 71 Prim. Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 18. 72 Arhaično zasnovo gradu Branek je deloma mogoče primer- jati tudi z zasnovo dvorca Radelca v Dolenjih Raduljah pri Bučki blizu Škocjana na Dolenjskem, ki je najverjetneje na- stala v 16. stoletju, a je po predelavah v 18. in 19. stoletju ter rušitvah v 20. stoletju, žal, samo še fragmentarno ohranjena. upoštevaje posebni strateški pomen gradu v obdobju nevarnosti osmanskih napadov v 16. stoletju je ute- meljena domneva, da so v drugi tretjini 16. stoletja, ko je na Braneku še gospodaril Franc pl. Herbersdorf, prvotno zasnovo postopno razširili z dvema dodatni- ma stavbnima traktoma in zunanjim obrambnim ob- zidjem. Obzidje s strelnimi linami v dveh etažah, ki je najbolje dokumentirano na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681, je prvotno grajsko zasnovo iz okoli leta 1527 koncentrično obdalo na vseh štirih straneh in je bilo na jugozahodni strani na vogalih okrepljeno z malce višjima piramidalno zastrešenima oglatima stolpičema, na severovzhodni strani, obrnjeni proti dolini, pa z nezastrešenima vogalnima bastijama. Po- dobna sistema koncentričnega zunanjega obzidja z vogalnimi stolpi oziroma bastijami sta v drugi tretjini 16. stoletja dobila bližnja gradova Negova in Ernovž / Ehrenhausen.73 Z zunanjim obzidjem so pomemb- no dopolnili obrambno sposobnost grajske zasnove iz okoli leta 1527 in učinkovito korigirali napako, storjeno z izbiro zastarelega utrdbenega koncepta, ki ni upošteval sodobnega načina bojevanja z ognjenim strelnim orožjem. Novo obzidje je omogočilo raz- bremenitev prvotnega dvoriščnega obzidja in gra- dnjo dveh novih dvonadstropnih stranskih oziroma bočnih bivalnih grajskih traktov na severozahodni in jugovzhodni strani notranjega grajskega dvorišča. Po Vischerjevi upodobitvi je mogoče sklepati, da sta bila stranska trakta z arhitekturno zasnovo prilagojena zunanjemu obzidju in obratno ter da je torej oboje nastalo sočasno. Trakta so morda gradili postopno in ju dokončali šele okoli leta 1600, vsekakor pa pred letom 1618. Trakta so najverjetneje zgradili z naslo- nitvijo na notranjo stran prvotnega obodnega ob- zidja. Z dolžino približno 25 m sta bila malce daljša od prvotnega trakta, s širino 8,5 m oziroma 8 m pa obenem od njega malce ožja. Vse kaže, da nova trakta za razliko od prvotnega trakta nista bila podkletena in da sta imela v notranjščini tridelno delitev.74 Nova trakta z glavnim traktom nista bila neposredno no- tranje povezana, ampak sta se z njim stikala samo na njegovih dveh dvoriščnih vogalih. Zdi se, da so hkrati z gradnjo dveh novih stranskih traktov prvotni trakt nadzidali za eno nadstropje in obenem z nasipava- njem in izravnavanjem notranjega dvorišča njegove- mu pritličju dali značaj kleti. Širitev gradu Branek v drugi tretjini 16. stoletja je smiselno primerjati z gradbenimi deli na hetero- geno raščeni stavbni zasnovi dvorca Kalsdorf pri is- toimenski vasi blizu Ilza na avstrijskem Štajerskem, ki jih je v istem obdobju prav tako izpeljal Franc pl. 73 Na gradu Negova zaključek gradnje zunanjega obzidja graj- skega jedra dokumentira vklesana letnica 1568, na gradu Ernovž pa vklesana letnica 1553. Prim. Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 78. 74 Ostanki obeh stranskih traktov na terenu več niso razvidni in poskus rekonstrukcije temelji na mapi franciscejskega kata- stra ter fotografijah iz prve tretjine 20. stoletja. 692 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Herbersdorf. Tam je na nizki razgledni vzpetini v 13. ali 14. stoletju nastal plemiški dvor, ki je bil središče manjšega imenja. Leta 1419 je prešel v posest plemi- ške rodovine Herbersdorf, ki ga je obdržala do leta 1630. Okoli leta 1548 je Franc pl. Herbersdorf po- znosrednjeveško dvonadstropno stolpasto poslopje prvotnega dvora temeljito prezidal in ga spremenil v severozahodni trakt na novo zasnovane štiritraktne stavbne zasnove, ki so jo zaradi nevarnosti osman- skih napadov na vhodni strani – enako kot Branek – okrepili z oglatima obrambnima stolpičema in obrambnim jarkom. Z Branekom je bila primerlji- va tudi čopasta streha glavnega trakta. Na Kalsdorfu so hkrati s prezidavo prvotnega dvora zgradili tudi nov stranski jugozahodni trakt, ki je ožji od prvot- nega trakta oziroma dvora. Franc pl. Herbersdorf je tako zasnovani grajski stavbi dal tudi vlogo močnega protestantskega središča oziroma središča protestan- tizma na vzhodnem Štajerskem. V drugi polovici 17. stoletja so zasnovo iz 16. stoletja na severovzhodni in jugovzhodni strani dopolnili z dvema dodatnima stavbnima traktoma ter tako dokončali štiritraktni arhitekturni koncept z notranjim dvoriščem na sre- dini iz 16. stoletja. Glavni portal dvorca na jugovzho- Grad Branek okoli leta 1600. Pogled na grajsko celoto z južne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelala Staša Fajdiga na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). Grad Branek okoli leta 1600. Pogled na južno stran notranjega grajskega dvorišča. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelala Staša Fajdiga na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 693 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 dni fasadi iz leta 1579 je še sedaj opremljen z grboma plemiških rodovin Herbersdorf in Lengheim; gre za grba Frančevega sina Otona in njegove žene Beni- gne, roj. pl. Lengheim.75 Grba na portalu dvorca Kalsdorf kažeta, da na- sledniki Franca pl. Herbersdorfa po gradbeni vne- mi niso zaostajali za njim in da so se morda lotili gradbenih podvigov tudi na Braneku. Na to je mo- goče pomisliti tudi zato, ker so se po Braneku kot plemiči tudi uradno imenovali oziroma nosili naslov Herr auf Praunegg ali Prauneck – gospod na Brane- ku.76 Po smrti Franca pl. Herbersdorfa leta 1566 je grad Branek s pripadajočim gospostvom pripadel njegovim preživelim sinovom Andreju (1543–1602), Karlu (1547–1606), Otonu (1551–1601), Gašperju (1555–1593) in Ulriku (1560–1589).77 Glavno bese- do pri upravljanju posesti – matičnega Herbersdorfa in najverjetneje tudi Braneka – je imel na začetku najbrž najstarejši Andrej, ki je bil kot edini od bra- tov katoličan, od leta 1571 poročen z Barbaro pl. Gleispach, in po njeni smrti od leta 1581 z Livijo Emilijo grofico Arco († 1607), dvorno damo nadvoj- vodinje Marije v Gradcu. On je – najverjetneje leta 1602 – skupaj z mlajšim bratom Karlom in nečako- ma, ki sta bila sinova njegovega pokojnega mlajšega brata Otona, postal baron in se je imenoval tudi po Braneku – von und zu Herbersdorf auf St. Ulrich und Prauneck.78 A še prej je, kmalu po smrti Franca pl. Herbersdorfa, med njegovimi sinovi izbruhnil spor za njegovo dediščino. Matični grad Herbersdorf pri Wildonu je pripadel Andreju in mlajši brat Karel se mu je moral odreči, a spor med brati se s tem ni pomiril. Po Gašperjevi smrti sta se leta 1594 Karel in Oton pritoževala, da si Andrej lasti vse prihodke gospostva Herbersdorf ter da ju je prikrajšal za de- diščino. Končno so se le pobotali. Kmalu zatem je leta 1601 Oton umrl in za njim je leta 1602 umrl še Andrej. Posest je nato – do zaključka dediščinskih pogajanj – upravljala Andrejeva vdova Livija Emilija. Leta 1608, ko je bil mrtev tudi Karel, je premoženje popisala posebna cenitvena komisija. Grad Herbers- dorf s pripadajočim gospostvom je nato leta 1609 pripadel Ani Mariji pl. Gloyach, roj. Herbersdorf, 75 Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 140; Sturmberger, Adam Graf Herberstorff, str. 23; Woisetschläger in Krenn, Dehio- -Handbuch, str. 205–206. 76 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 11. Smiselno je opozoriti, da plemiška rodovina Her- bersdorf, ki je imela v 16. stoletju Branek, ni izhajala z obmo- čja kraja Stainz (Ščavnica) na avstrijskem Štajerskem, marveč iz okolice Wildona. Prim. Naschenweng, Der landständische, I, str. 525; Donša, Dvorec Branek, str. 4. 77 Prim. Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 332; Sturmberger, Adam Graf Herberstorff, str. 443, op. 11; Naschenweng, Der landständische, I, str. 525, 526. 78 Naschenweng, Der landständische, I, str. 525, 526. Oznaka St. Ulrich se nanaša na nekdanji dvor Lieboch blizu Ilza oziroma dvorca Kalsdorf na avstrijskem Štajerskem (Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 140, 141; Sturmberger, Adam Graf Herber- storff, str. 22–28). († 1647), ki je bila tretja hči Andreja barona Her- bersdorfa; v drugem zakonu je imel namreč osem hčera, med katerimi so štiri najmlajše postale dvor- ne dame, a nobenega sina. Ana Marija pl. Gloyach je druge dediče in dedinje izplačala ter Herbersdorf obdržala do prodaje graškim jezuitom leta 1640, ki so zatem staro grajsko stavbo okoli leta 1660 pod vodstvom stavbenika Domenica Rossija nadomestili z novim poznorenesančnim dvorcem.79 Branek pa je 79 Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 332; Naschenweng, Der landständische, I, str. 444, 525, 529. Andrej pl. Herbersdorf je leta 1568 po očetu Francu dedoval tudi manjši srednjeveški dvor Aframhof v vasi Afram severovzhodno od Wildona. Ti- sti dvor je Franc leta 1546 kupil od Jurija pl. Herbersteina. Andrej je nato dvor – morda zaradi poravnavanja dediščin- skega spora med brati – prepustil svojemu bratu Gašperju. On je propadajočo stavbo temeljito obnovil, a se je pri tem zelo zadolžil. Po njegovi smrti leta 1593 je dvor pridobil Andrejev in Gašperjev brat Oton, ki pa ni mogel poplačati dolgov in jih je leta 1601 zapustil svoji vdovi Benigni (Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 309–310, 359; Sturmberger, Adam Graf Her- berstorff, str. 23). Dvor Aframhof, ki je v modernizirani obliki še ohranjen in stoji na naslovu Afram 21 b, ni imel funkcije glavne rezidence Gašperja pl. Herbersdorfa; ta je bila v rene- sančnem dvorcu Schwarzenegg v Kainachu pri Wildonu, ki ga je Gašper ustvaril okoli leta 1590 z elegantno prezidavo in širitvijo starejšega dvora. Zaradi Gašperjeve smrti del na dvorcu Schwarzenegg niso dokončali. Prim. Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 350; Woisetschläger in Krenn, Dehio-Hand- buch, str. 509. Posebne odnose med preživelimi sinovi Franca Pogled na glavno fasado dvora Aframhof v vasi Afram severovzhodno od Wildona na avstrijskem Štajerskem, ki je bil pred letom 1566 v lasti braneškega gospoda Franca pl. Herbersdorfa (foto: Igor Sapač, 2022). 694 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 medtem doživel drugo usodo. Vse kaže, da je po smrti Andreja barona Herbersdorfa leta 1602 v celoti pri- padel njegovemu mlajšemu bratu Karlu baronu Her- bersdorfu, ki je bil v drugi polovici 16. stoletja usta- novitelj druge od štirih vej rodovine Herbersdorf.80 pl. Herbersdorfa v zadnji tretjini 16. stoletja zgovorno ilustrira tudi dvor Moosbrunn v nekdanjem jugovzhodnem graškem predmestju in sedanjem osmem graškem mestnem okrožju St. Peter, na naslovu St. Peter Hauptstraße 243; tisti dvor je leta 1575 kupil Andrej pl. Herbersdorf in ga leta 1582 prodal svojemu bratu Ulriku († 1589), leta 1597 ga je dobil njun brat Oton, leta 1602 pa ga je dedovala Otonova vdova Benigna. Nato sta dvor imela Otonova sinova Adam in Franc, ki sta ga leta 1613 prodala. Herbersdorfi so se tudi na tej stavbi izkazali kot ambiciozni graditelji; stari dvor so dopolnili z novo zgrad- bo (Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 161–162). 80 Naschenweng, Der landständische, I, str. 525, 526. Prva veja rodovine je imela sedež na gradu Herbersdorf pri Wildonu in njen začetnik je bil Andrej pl. Herbersdorf. Četrta veja rodovine je imela sedež v dvorcu Schwarzenegg pri Wildonu in osnoval jo je Gašper pl. Herbersdorf. Tretja veja rodovine se je začela z Otonom pl. Herbersdorfom, ki je po poroki z Benigno, roj. pl. Lengheim, v Radgoni leta 1576 živel v dvor- cu Kalsdorf pri Ilzu. Zakonca sta nadaljevala s prenovo in širitvijo dvorca Kalsdorf, ki ju je začel Otonov oče Franc. V bližini dvorca Kalsdorf sta sočasno obnovila opuščeni dvor Lieboch. Oton je leta 1593 po bratu Gašperju dedoval tudi Leta 1574 se je v Gradcu poročil z Ano Suzano pl. Liechtenstein († 1582).81 Na Braneku je najverjetne- je začel gospodariti že takoj zatem, ko je po sporu za očetovo dediščino moral svoj delež na Herbersdorfu prepustiti starejšemu bratu Andreju. Kaže, da je bil dober gospodar in da je bil dokaj premožen. Njego- va posest je v glavnem ležala na širšem radgonskem območju. Okoli leta 1580 je načrtoval nakup dvorca in gospostva Gleinstätten blizu Lipnice, a je na kon- cu nameravani nakup preprečil prodajalčev odstop.82 Zatem ko je začel sam gospodariti na Braneku, si je med letoma 1580 in 1583 v mestu Radgona s prede- lavo in širitvijo manjše gotske stavbe zgradil veliko reprezentativno renesančno mesto palačo, že malce pred tem pa je v zahodnem radgonskem predmestju pridobil manjši Prentlov dvor oziroma Prentlhof.83 dvorec Schwarzenegg, leta 1597 pa po bratu Ulriku še dvor Moosbrunn na obrobju Gradca. Enako kot njegov oče Franc in brat Karel je bil goreč protestant. Med letoma 1586 in 1589 je cerkev sv. Ulrika pri dvoru St. Ulrich oziroma Lie- boch blizu Ilza prezidal v protestantsko molilnico, ki jo je nato leta 1600 protireformacijska komisija uničila in razstre- lila. Umrl je leta 1601, še preden sta njegova starejša brata Andrej in Karel leta 1602 postala barona. Njegov prvorojeni sin Adam (1585–1629), ki se je rodil v dvorcu Kalsdorf, leta 1602 dobil naziv baron in se je imenoval tudi po Braneku, je postal najslavnejši in obenem najbolj negativno pojmovani pripadnik rodovine Herbersdorf. Drugače kakor njegov oče, strici in dedek Franc je bil katoliške vere in je na katoliški strani kot oficir sodeloval v tridesetletni vojni. Med letoma 1620 in 1628 je bil bavarski upravitelj Zgornje Avstrije in nato do smrti gornjeavstrijski deželni glavar. Od leta 1623 je bil državni grof. V zgodovino se je zapisal kot tisti, ki je krvavo zatrl protestantske kmečke upore v Zgornji Avstriji. Umrl je leta 1629 v znamenitem vodnem gradu Ort na je- zeru Traunsee, ki ga je posedoval od leta 1625. Pokopan je v župnijski cerkvi sv. Benedikta v Altmünstru, ki jo je dal leta 1627 temeljito prenoviti in v kateri je ohranjen njegov figu- ralni epitaf (Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 140, 141, 162, 310, 332, 350; Naschenweng, Der landständische, I, str. 526; za Adama grofa Herbersdorfa: Sturmberger, Adam Graf Her- berstorff; Lüftinger, Die Pfarrkirche, str. 38–40; prim. https:// de.wikipedia.org/wiki/Adam_von_Herberstorff ). 81 Zakonca sta najpozneje od leta 1580 živela v Radgoni in Ana Suzana je tam umrla 29. septembra 1582. Pokopali so jo v radgonski župnijski cerkvi (Naschenweng, Der landständische, I, str. 526). 82 Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 327. 83 Štiritraktna dvonadstropna palača, ki stoji na stiku glavne mestne ulice in osrednjega mestnega trga ter ima naslov Langgasse 27, še sedaj nosi ime Palača Herberstorff in je naj- večja plemiška palača v Radgoni. Nastala je zatem, ko sta leta 1580 Karel pl. Herbersdorf in njegova žena Ana Suzana od Volfa Kristjana pl. Enzersdorfa kupila dokaj veliko posest in njej v mestu Radgona pripadajoči svobodni dvor oziroma fra- jovž. Zakonca sta dala gotsko stavbo pod vodstvom na Štajer- skem delujočega severnoitalijanskega vojaškega inženirja in stavbenika Giovannija Battiste della Porta de Riva temeljito prenoviti in povečati ter opremiti z odličnim dvonadstropnim arkadiranim notranjim dvoriščem. Glavno fasado palače so leta 1803 klasicistično preoblikovali, arkadno dvorišče pa je ohranilo prvotno renesančno podobo. Na dvoriščni fasadi se- vernega trakta palače je vzidana grbovna plošča z napisom, ki sporoča: DAS • HAVS • HABEN • KAVFFT • DER • EDL • VND • GESTRENG • HERR • CARL / VON • HERBERSTORFF • VND • FRAV • ANNA • SVSANNA • VON • HERBERSTORF / EIN • GEBORNE • HER- RIN • VON • LIECHTENSTAIN • VON • MVERAV Nagrobnik najznamenitejšega člana družine Herbersdorf, Adam grofa Herbersdorfa (1585–1629), ki je bil vnuk graditelja gradu Branek in se je po Braneku tudi imenoval. Nagrobnik je ohranjen v župnijski cerkvi v Altmünstru blizu Gmundna ob jezeru Traunsee v Zgornji Avstriji (foto: Igor Sapač, 2022). 695 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Po smrti prve žene leta 1582, ki mu ni zapustila otrok, se je leta 1583 znova poročil; tokrat z Ano, ki je bila hči Sajfrida pl. Eggenberga in mu je rodila dve hčeri.84 Zdi se, da je najbrž prav on dokončal gra- dnjo obeh stranskih traktov na gradu Branek, ki ju je domnevno začel graditi že njegov oče. Na območju Radgone oziroma v Pomurju je živel do smrti leta 1606 in pokopali so ga v župnijski cerkvi na Tišini v Prekmurju, kjer je ohranjen njegov odlični figuralni epitaf, ki ga z napisom – AVF PRAVNEGKEN – navaja tudi kot braneškega gospoda.85 Pokop v tišin- • SEIN • EHELIHE / GEMAHEL • IM • 80•ISTEN • IAR • VND • ALSO • IN • GOTTES • NAMEN • MIT / EINANDER • AVFPAVT • DER • ALLMECHTIG • GOTT • GEBE • DARZVE / EIN • GLICKHSAILIGEN • AVS • VND • EINGANG • AMEN • 1583. Plošča je bila sprva najverjetneje vzidana nad glavnim portalom na obulični glavni fasadi palače. Prim. Kodolitsch, Radkersburg, str. 41; Krenn, Die Oststeiermark, str. 89–90; Habsburg-Lothringen in Vreča, Bad Radkersburg, str. 66. Za Prentlhof tudi: Hofri- chter, Die Privilegien, str. 157. 84 Starejša Karlova hči Benigna je do smrti leta 1635 živela v Radgoni. Mlajša hči Saloma je leta 1630 kot protestantka z možem emigrirala v Nürnberg in tam leta 1639 umrla. No- bena Karlova hči ni zapustila potomcev (Naschenweng, Der landständische, I, str. 526). 85 Naschenweng, Der landständische, I, str. 526. Epitaf, ki so ga pozneje vzidali na zahodno fasado tišinske gotske cerkve, je bil zasnovan kot ležeča plošča s celopostavnim portretnim reliefom plemiča in napisno borduro na vseh štirih straneh. Napis na borduri sporoča: HIR • LIGT • VNDI • RVET • IN • GOTT • DER • WOLLGEBORN • HERR • / HERR • CARLL • FREYHERR • VON • VND • ZV • HER- BERSTORFF • AVF • KHALSTORFF • VND • PRAV- NEGKEN ~• WELICHER • VER / SCHIEDEN • IST • DEN • 5 • TAG • OCTOBER • IN • 1606 • IAR / DEN • DER • [FOLGET] • GOTT • FRÖLICHE • AVFERSTE- HVNG • VERLEICHE • AMEN • ~ Za epitaf: Zadnikar, ski cerkvi, ki je bila v tistem obdobju protestantsko svetišče, ni bil naključen; tako kakor njegov oče in mlajši brat Oton je bil goreč protestant ter ena najvi- dnjših protestanskih osebnosi na vzhodu Štajerske in po letu 1600 zato zanj v radgonski župnijski cerkvi, ob njegovi pokojni ženi, ni bilo več prostora.86 V tistem obdobju se je za Branek in njegovo šir- šo okolico znova začela velika vojaška ogroženost; Osmani so 20. oktobra 1600 zavzeli strateško po- membno utrjeno mesto Velika Kaniža/Nagykanizsa na Madžarskem in posledično je Pomurje do trdnjav- sko utrjenega štajerskega mesta Radgona do zadnje tretjine 17. stoletja postalo neposredno zaledje spo- padov v Vojni krajini ter zato prizorišče neposredne- ga ogrožanja, roparskih pohodov in vpadov.87 Pribli- žno leto dni pred smrtjo braneškega gospoda Karla barona Herbersdorfa, leta 1605, so Osmani in ma- džarski Hajduki prodrli do črte Ormož–Ljutomer– Radgona–Monošter in zelo opustošili širše območje Ljutomera ter do tal požgali trga Ljutomer in Ver- žej.88 Gradova Branek in Ljutomer po razpoložljivih Umetnostni spomeniki, str. 86–90; Vrišer, Renesančni, str. 198, 200; Cevc, Kiparstvo, str. 102, 104. Za gotsko cerkev na Tišini: Peskar, Arhitektura, str. 33, 291–294; Balažic, Pomurje, str. 28. 86 Leta 1582 je dal v ravnici ob svojem Prentlovem dvoru ozi- roma Prentlhofu pred zahodnim radgonskim mestnim ob- zidjem zgraditi protestantsko molilnico s šolo in pridigarjevo hišo. Kompleks je nato leta 1600 uničila protireformacijska komisija (Habsburg-Lothringen in Vreča, Bad Radkersburg, str. 66; prim. Sturmberger, Adam Graf Herberstorff, str. 27; https://de.wikipedia.org/wiki/Karl_von_Herberstorff ). 87 Prim. Radovanovič, Gornja Radgona v 17. stoletju, str. 11; Hozjan, Vojna, str. 183–184. 88 Ilwof, Die Einfälle, 32, 1884, str. 83; Slekovec, Turki, str. 39–41, 53; Pferschy in Krenn, Die Steiermark. Brücke und Bollwerk, str. 321–324; Voje, Slovenci, str. 37; Radovanovič, Kamnita heradična napisna plošča, ki jo je dal braneški gospod Karel pl. Herbersdorf (1547–1606) leta 1583 vzidati na svojo novo palačo v Radgoni (foto: spletni vir). 696 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 podatkih takrat gradbeno nista bila prizadeta, gotovo pa je opustošenje okolice vplivalo na njun počasnejši stavbni razvoj. Po smrti Karla barona Herbersdorfa leta 1606 so Branek s pripadajočim gospostvom najverjetneje de- dovale njegova vdova Ana ter hčeri Benigna († 1635) in Saloma († 1639) ter ga kmalu zatem prodale.89 Stavbna zasnova gradu Branek v 17. stoletju V burnih časih zgodnjega 17. stoletja, kmalu po letu 1606, je Branek dobil novega lastnika. Kupil ga je Janez Franc pl. Meylgrab(n)er († 1626), vojaški svetovalec in poveljnik v Slavoniji, ki je leta 1609, skupaj s svojimi štirimi mlajšimi brati Hieronimom, Nekaj o Ljutomeru, str. 7; prim. Sturmberger, Adam Graf Herberstorff, str. 23; Markovič, Zemljiška posest, str. 34. 89 Manj verjetno se zdi, da je bil lastnik Braneka po letu 1606 Franc II. baron Herbersdorf (1587–1633), ki je bil sin Karlo- vega brata Otona ter se je imenoval po Kalsdorfu, Liebochu pri Ilzu in Braneku. Leta 1630 je kot protestant prodal dvorec Kalsdorf in emigriral v Regensburg v Nemčijo, kjer je kmalu umrl (Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 140, 141; Sturmber- ger, Adam Graf Herberstorff, str. 428, 442; Naschenweng, Der landständische, I, str. 526). Salomonom, Karlom in Emerikom, od cesarja Ru- dolfa II. prejel pravico do uporabe plemiškega na- slova von Meileck – z Braneka. Leta 1611 se je našte- tih pet bratov uvrstilo med člane štajerskih deželnih stanov. Leta 1621 je Janez Franc pl. Meylgrab(n)er skupaj z bratom Salomonom postal baron z nazivom von und zu Meylegg.90 Leta 1622 je cesar Ferdinand II. dovolil, da se smeta vojni svetovalec, oficir in po- 90 Kovačič, Ljutomer, str. 203–204; Pirchegger, Untersteiermark, str. 55; Naschenweng, Der landständische, II, str. 669; prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 22; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 11; Janežič, Grad Branek, str. 5–6; Pintarič, Odnosi, str. 60; Markovič, Zemljiška posest, str. 6; Donša, Dvorec Branek, str. 4. Za plemiško rodovino Meylegg, Mallegg oziroma Meyl- grab(n)er, ki je najverjetneje izšla iz Spodnje Avstrije in je izumrla v drugi polovici 17. stoletja: Naschenweng, Der land- ständische, II, str. 669. Grb plemiške rodovine Herbersdorf iz koloriranega primerka grbovne knjige Zachariasa Bartscha iz leta 1567 (spletni vir). Kamniti figuralni epitaf braneškega gospoda Karla barona Herbersdorfa (1547–1606) na zunanjščini župnijske cerkve na Tišini v Prekmurju (foto: Igor Sapač, 2012). 697 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 veljnik Koprivnice Janez Mellgruber (tudi Meilgra- ber) pl. Braneški – von und zu Maleck – in njegov brat Solomon po povzdigu v baronski stan imenovati barona Braneška na Braneku – von dem Schloss und Ort vor disem Prauneggen, aniezo aber auf Ier Majt. gnedigiste Bewilligung und Befreyung Meillegg ge- nannt.91 Po teh podatkih je mogoče tudi sklepati, da je Branek med letoma 1606 in 1621 dobil novo nem- ško ime; staro ime Praunegg (Braunegg) je nadome- stilo ime Meylegg, ki je sestavljenka iz prvega dela imena plemiške rodovine Meylgrab(n)er in besede egg, ki v nemščini pomeni grič oziroma brdo. Novo ime gradu je torej mogoče v slovenščino opisno pre- vajati kot grič oziroma brdo rodovine Meyl(grab(n) er). Ime Meylegg so nato že vsaj leta 1622 začeli pisati kot Mallegg oziroma podobno in po novem nemškem imenu gradu so se začeli imenovati tudi člani rodovine Meylgrab(n)er.92 Janez Franc pl. Meylgrab(n)er oziroma Janez Franc baron Meylegg ali Mallegg gradu Branek prav gotovo ni na novo zgradil, kakor je menil Fran Kova- čič. Na podlagi vseh razpoložljivih podatkov je mogo- če sklepati, da na grajskem kompleksu iz 16. stoletja niti ni izpeljal kakšnih posebno obsežnih gradbenih posegov, s katerimi bi se arhitekturna zasnova iz 16. stoletja bistveno spremenila.93 Sklepati je mogoče, da je po tragični izkušnji iz leta 1605 kot mož v vojaški službi najbrž poskrbel za obnovo in morda tudi za dodatno utrjevanje zunanjega grajskega obrambnega obzidja, ki je najverjetneje nastalo v drugi tretjini 16. stoletja.94 Po oblikovnih in konstrukcijskih značilno- stih je mogoče utemeljeno domnevati, da so v njego- vem času klet osrednjega severovzhodnega trakta ter pritličje tega trakta in morda tudi stranskega severo- zahodnega trakta, ki je sedaj do tal podrt, opremili z opečnimi banjastimi oboki, ki so prostore ter v njih shranjene dobrine zavarovali pred morebitnimi po- žari. Oboki so v ohranjenem traktu dobili sosvodni- ce, ki imajo še v tradiciji gotske arhitekture deloma šilastoločno obliko, kar kaže, da najbrž niso nastali pozneje kot v prvi polovici 17. stoletja. 91 Zahn, Steirische Miscellen, str. 335; prim. Stopar, Gradovi, gra- ščine, str. 40; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 11; Janežič, Grad Branek, str. 5, 6; Pintarič, Odnosi, str. 60. 92 Fran Kovačič je v 17. stoletju uveljavljeno novo nemško ime gradu Branek napačno razlagal in zapisal, da pomeni »ma- leck« v stari nemščini na robu hriba stoječ grad, pa tudi kraj, kjer se je vršila sodba (Kovačič, Ljutomer, str. 201–202; prim. Curk, Ljutomer, str. 25; Janežič, Grad Branek, str. 5). 93 Prim. Kovačič, Doneski, str. 54: Kovačič, Ljutomer, str. 202, 203, 214–215. 94 Padec Velike Kaniže leta 1600 in obsežni osmansko-hajduški plenilski prodor leta 1605 sta zelo boleče opozorila na ne- zadostno stanje utrdb na vzhodnem robu Štajerske. Po letu 1605 so zato začeli znova utrjevati tudi renesančno zunanje obrambno obzidje bližnjega mesta Radgona, ki so ga začeli graditi leta 1566, a ga v 16. stoletju niso zmogli dokončati. Novega utrjevanja so se lotili, ko je Radgona po padcu Veli- ke Kaniže leta 1600 dobila vlogo zadnje večje protiosmanske trdnjave pred osrčjem Štajerske. Prim. Radovanovič, Gornja Radgona v 17. stoletju, str. 11. Janez Franc pl. Meylgraber ni bil poročen in je umrl leta 1626 v Ulmu v Nemčiji. Njegove posmrt- ne ostanke so prenesli na Štajersko in jih pokopali v podružnični cerkvi sv. Ulrika blizu dvorca Frauen- thal na obrobju Lonča/Deutschlandsberga, kjer je še sedaj ohranjen njegov nagrobni spomenik z vkle- sanim obsežnejšim besedilom. Po njem je Branek dedoval njegov mlajši brat Salomon baron Meylegg († 1650), ki je bil od leta 1625 poročen z Marijo Elizabeto baronico Schrott († 1639).95 Ta je imel od leta 1630 glavno rezidenco v dvorcu Frauenthal in je Branek leta 1631 prodal Gašperju II. grofu Draško- viću (1605–1664), ki je imel tudi sosednjo gospostvo z gradom Gornji Ljutomer. Drašković je od takrat nosil tudi plemiški naslov gospod na Ljutomeru in Braneku – Herr zu Luttenberg und Mallegg.96 Drašković je imel glavno rezidenco na ljutomer- skem gradu, Branek pa je uporabljal kot občasno rezidenco, ki v tistem obdobju najverjetneje ni bila posebno razkošna, a je bila gotovo dokaj prostorna in kot gradnja iz 16. stoletja tudi dovolj udobna. Najbrž je prav zato Drašković 11. februarja 1646 na gradu Branek priredil imenitno poročno slavje za svojega edinega preživelega otroka, hčer Marijo Evzebijo (1631–1651), in njenega ženina Nikolaja grofa Zrin- skega († 1662). A razkošna poroka, pri kateri je bil Branek del nevestine dote, zakoncema ni prinesla sreče, saj je Marija Evzebija že pet let pozneje umrla in ni zapustila otrok.97 Nič ne kaže, da so v obdobju Gašperja II. grofa Draškovića Branek – za razliko od njegovega so- sednjega ljutomerskega gradu in najverjetneje tudi dvorca Klenovnik blizu Varaždina – z gradbenimi deli omembe vredno spreminjali.98 Po letu 1631 je bil zaradi različnih razlogov vseskozi v denarnih te- žavah in je odprodajal dele svoje posesti ter se zaple- tal v spore, ki so trajali do konca njegovega življenja. Po letu 1651, po smrti svoje hčere Marije Evzebije, 95 Kovačič, Ljutomer, str. 204 (z zmotnim podatkom, da je bil Janez Franc Meylgrab(n)er baron Meylegg poročen); Na- schenweng, Der landständische, II, str. 669, 846; prim. Caesar, Beschreibung, str. 391; Pirchegger, Untersteiermark, str. 55; Ja- nežič, Grad Branek, str. 6; Pintarič, Odnosi, str. 60; Markovič, Zemljiška posest, str. 6. Za cerkev sv. Ulrika in dvorec Frauen- thal: Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, I, str. 222; Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 66–68; Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, 112. 96 Slekovec, Grad in graščina, str. 175; Kovačič, Ljutomer, str. 195; Pirchegger, Untersteiermark, str. 55; Naschenweng, Der landständische, II, str. 669; prim. Janisch, Topographisch-stati- stisches Lexikon, II, str. 146; Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 67; Krajevni leksikon Slovenije, str. 128; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 6; Janežič, Dolnji grad, str. 7; Donša, Dvorec Branek, str. 4. 97 Slekovec, Grad in graščina, str. 176; Kovačič, Ljutomer, str. 195–196; Naschenweng, Der landständische, I, str. 307. 98 Najambicioznejši gradbeni podvig Gašperja II. grofa Dra- šković je bila sicer gradnja mogočne zgodnjebaročne jezuit- ske cerkve Matere božje oziroma sedanje stolne cerkve v Va- raždinu med letoma 1642 in 1646. Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 181; Kovačič, Ljutomer, str. 199; Horvat-Levaj, Barokna arhitektura, str. 54–59. 698 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 se je zapletel celo v oborožene spopade s svojim biv- šim zetom Nikolajem grofom Zrinskim († 1662) in s svojo sestro Saro baronico Szeczy oziroma Rima− Seči († 1673). V tistih spopadih sta bila poškodovana tudi ljutomerski grad in Branek.99 Hans Pirchegger je objavil podatek iz popisa leta 1664, da je bil Bra- nek zaradi teh spopadov povsem uničen in sesut; vrata in okna so bila iztrgana in ostalo ni nič železne- ga.100 Oznaka povsem uničenega in sesutega gradu je seveda pretirana; zidovje gotovo ni bilo težje poško- dovano in najverjetneje je grad ohranil tudi streho. Zadolženi grof Drašković je poškodovani Branek, ki zanj kot rezidenca ni imel posebnega pomena, naj- verjetneje okoli leta 1658 prepustil Tomažu Ignacu Maurerju.101 Vse kaže, da mu je grad z delom pripa- dajoče posesti najprej dal v najem oziroma zakup, leta 99 Slekovec, Grad in graščina, str. 176–181; Kovačič, Ljutomer, str. 196–200. 100 Pirchegger, Untersteiermark, str. 55–56; prim. Stopar, Grado- vi, graščine, str. 40; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 11; Jakič, Vsi slovenski, str. 65; Janežič, Grad Branek, str. 5. 101 Slekovec, Grad in graščina, str. 180; Kovačič, Ljutomer, str. 198, 205; prim. Janežič, Grad Branek, str. 7; Pavličič, Ro- doslovni zapisi, str. 47; Pavličič, Nekaj o plemstvu; Zanjko- vič, Umetnostnozgodovinska, str. 154; Pavličič, Dve graščini, str. 9; Naschenweng, Der landständische, II, str. 663; Donša, Dvorec Branek, str. 5. Maurer je Branek gotovo pridobil pred letom 1671, ko je z nobilitacijo dobil predikat pl. Mauerburg na Braneku (Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 60–61; prim. Valentinitsch, Eine Juristenkarriere, str. 107; Donša, Dvorec Branek, str. 6). Grad s celotnim gospostvom je odku- pil najpozneje do leta 1680 (Valentinitsch, Eine Juristenkar- riere, str. 123; prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexi- kon, II, str. 162 (z navedbo letnice okoli 1677)). 1661 pa mu ga je najbrž prodal, skupaj s podložniki v vaseh Cezanjevci in Grabe.102 Maurer se je rodil na območju Fehringa na vzhodu Štajerske, najverjet- neje med letoma 1615 in 1620. Bil je kmečkega ali meščanskega porekla, a se je kljub temu na družbeni lestvici naglo vzpenjal. V Gradcu je študiral na je- zuitski univerzi in leta 1640 postal magister filozofije. Nato je okoli leta 1644 študiral še v italijanski Sieni in postal doktor prava. Najpozneje leta 1647 se je vr- nil v Gradec in leta 1650 postal tajnik štajerskega de- želnega zbora. Med letoma 1655 in 1661 je opravljal službo tajnika štajerskega deželnega glavarja Janeza Maksimilijana grofa Herbersteina in od leta 1661 službo tretjega tajnika sveta deželnega kneza. Nato je od leta 1666 v Gradcu opravljal službo vladnega kanclerja, leta 1680 je bil povišan v notranjeavstrij- skega dvornega vicekanclerja, leta 1681 pa v tajnega svetnika notranjeavstrijske vlade. Leta 1668 je postal član štajerskih deželnih stanov. Leta 1671 je postal plemič s predikatom pl. Mauerburg na Braneku – auf Mallegg, leta 1684 pa je dobil pravico do baronskega naslova. Leta 1655 se je v Gradcu poročil z vdovo (Marijo) Rozino Reissner, roj. Hilleprandt († 1668), po njeni smrti pa se je leta 1668 poročil še drugič, to- krat z Ano Marijo pl. Grössing (1646–1709), ki mu je leta 1671 ubežala na območje Beneške republike in se nista nikoli več srečala. V zgodovino se je zapisal zlasti v zvezi z negativnim vplivom na mučenje in ubijanje velikega števila ljudi, ki so jih na Štajerskem 102 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 181; Kovačič, Ljutomer, str. 198–199. Grad Branek okoli leta 1685. Pogled na grajsko stavbo iz zraka z zahodne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelala Blaž Balažic in David Ficko na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 699 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 v drugi polovici 17. stoletja obdolžili čarovništva, pa tudi v zvezi s sporom v času med letoma 1677 in 1684, ko so si prebivalci Ljutomera prizadevali za pridobitev statusa neodvisne trške naselbine in jim je kot braneški zemljiški gospod z vso močjo nasproto- val. Leta 1686 je kot vpliven in premožen, a obenem razočaran in zagrenjen katoliški mož umrl v Gradcu, kjer so ga nato pokopali v Marijini kapeli frančiškan- ske cerkve.103 Tomaž Ignac I. baron Mauerburg je v glavnem živel v hiši v Gradcu in v dvorcu Sankt Josef (Sve- ti Jožef ) vzhodno od Gradca. Svojo graško hišo je razkošno opremil.104 Na Braneku se je zadrževal ob- časno in najbrž kratkotrajno.105 Grad je gotovo upo- rabljal kot letno rezidenco, kot središče svoje matične fevdalne posesti in kot središče zemljiškega gospo- stva, ki se je po letu 1670 z dokupi zelo povečalo.106 Matej Slekovec in Fran Kovačič sta zapisala, da je Tomaž Ignac Maurer takoj po prihodu na Branek grad povečal ter si prizadeval povečati dohodek bra- 103 Valentinitsch, Eine Juristenkarriere, str. 103–126; Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 57–68; Naschenweng, Der landständische, II, str. 662–663; prim. Kovačič, Ljutomer, str. 126–129, 206; Janežič, Grad Branek, str. 7; Novak, Ljutomer, str. 38; Pintarič, Odnosi, str. 60–62; Pavličič, Rodoslovni zapi- si, str. 47; Markovič, Zemljiška posest, str. 6–9, 38, 74; Donša, Dvorec Branek, str. 4–6. 104 Valentinitsch, Eine Juristenkarriere, str. 110, 117, 124. 105 Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 62; prim. Markovič, Zemljiška posest, str. 38. 106 Za zemljiško posest: Valentinitsch, Eine Juristenkarriere, str. 112. neške zemljiške posesti.107 To navedbo je načeloma mogoče ustrezno uskladiti s podatkom, da je s poro- ko z (Marijo) Rozino leta 1655 pridobil tudi veliko premoženje v vrednosti 23.000 florinov, ki ga je ne- vesta dedovala po svojem pokojnem prvem soprogu, zdravniku dr. Tobiasu Reissnerju. Po poroki je Tomaž Ignac s pridobljenim premoženjem kupil več nepre- mičnin v okolici Gradca in Ljutomera ter v Gradcu prenovil in povečal hišo, ki jo je prav tako dobil s poroko.108 Zgolj ugibati je mogoče, če je s prenovo Braneka začel že konec petdesetih 17. stoletja, soča- sno, ko je dal preurediti graško hišo. Uporabljeni viri o tem molčijo, glede na podatek iz omenjenega popi- sa iz leta 1664 pa je mogoče sklepati, da se je prenove lotil šele po tistem letu. Pri iskanju odgovora na to vprašanje se je smiselno opreti tudi na razpoložljive historične vedutne upodobitve, slogovno analizo in ustrezne analogije. Primerjava upodobitve gradu na omenjeni oljni sliki iz leta 1641 z Vischerjevima upodobitvama iz let 1678 in 1681 kaže, da je grad med letoma 1641 in 1678 dobil povišani glavni stolp, ki so ga opremi- li z razgledno teraso in pokrili z značilno čebulasto streho. Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681 kaže, da so štirinadstropni oglati stolp, ki je bil prej pokrit s piramidasto streho, povišali z osmerokotnim nastavkom, ki je bil v obsegu zidovja najverjetneje 107 Kovačič, Ljutomer, str. 203, 205; prim. Janežič, Grad Branek, str. 7; Pavličič, Nekaj o plemstvu. 108 Valentinitsch, Eine Juristenkarriere, str. 122–123. Grad Branek okoli leta 1685. Pogled na južno stran notranjega dvorišča z nadzidanim glavnim grajskim stolpom. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelala Blaž Balažic in David Ficko na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 700 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 visok približno 6 m in je imel nad izhodom na bal- konsko teraso vrh starega zidovja na severozahodni strani še biforno odprtino vrhnje etaže z vsaj enim zvonom grajske kapele. Nova vrhnja etaža stolpa je bila na severovzhodni fasadi, ki je bila obrnjena pro- ti notranjemu grajskemu dvorišču, opremljena z uro. Podobno oblikovani osmerokotni nadzidek prvotne osnove je po letu 1681 oziroma po letu 1704 dobil starejši oglati glavni stolp bližnjega gradu Ormož. A na Braneku je nadzidek nastal prej in morda je po- stal vzor za nadzidavo ormoškega grajskega stolpa. Podobno oblikovana čebulasta streha, kakršno kaže Vischerjeva upodobitev Braneka, je leta 1674 nasta- la na nadzidanem zvoniku bližnje župnijske cerkve v Veliki Nedelji, ki so jo takrat celovito zgodnjebaroč- no prenovili in povečali.109 Upravičeno je pomisliti, da so v tistem času – okoli leta 1675 – prenovili, nad- zidali in z mogočno čebulasto streho opremili tudi glavni stolp gradu Branek. To je bilo obdobje po letu 109 Hofrichter, Luttenberg, str. 52. Zgodnjebaročna čebulasta streha zvonika velikonedeljske cerkve je dokumentirana na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681. V 19. stoletju jo je nadomestila koničasta streha, ki so jo po letu 1991 nadome- stili z rekonstrukcijo zgodnjebaročno oblikovane čebulaste strehe. 1671, ko je Tomaž Ignac Maurer postal plemič in se je začel imenovati po Braneku ter ko ga je zapustila druga žena. Kaže, da se je v tistem obdobju Braneku bolj posvetil – kot svoji matični fevdalni posesti, po kateri se je imenoval, in morda tudi zato, da bi v od- maknjenem podeželskem okolju našel notranji mir. Vsekakor ni nobene zanesljive podlage, ki bi omo- gočala sklepanje, da je prenova Braneka potekala že sočasno s preurejanjem Maurerjeve hiše v Gradcu v poznih petdesetih letih 17. stoletja. Da je zgodnje- baročna prenova Braneka stekla pozneje, je mogo- če sklepati tudi na osnovi analize splošnih razmer v širšem okolju Braneka v drugi polovici 17. stoletja; nevarnost osmanskih napadov je bila zelo aktualna do zmage avstrijske vojske pri Monoštru leta 1664,110 nato pa so se splošne razmere stabilizirale in omogo- čen je bil razcvet nove baročne umetnosti. S čebula- stimi strehami poudarjeni vhodni stolpi se v tistem obdobju niso uveljavili samo na cerkvah, marveč so postali priljubljen motiv tudi na grajskih stavbah.111 110 Prim. Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7. 111 S čebulastimi strehami poudarjeni visoki vhodni stolpi so se v profani arhitekturi severno od Alp začeli pojavljati z uve- ljavitvijo t. i. severne renesanse v 16. stoletju. V letih 1556 in 1557 so z visokim osmerokotnim vhodnim stolpom, po- Pogleda na v 17. stoletju oblikovani čebulasti strehi na stolpih v kompleksu gradu Ort ob oziroma na jezeru Traunsee v Zgornji Avstriji. Podobno čebulasto streho je – najverjetneje okoli leta 1675 – dobil tudi nadzidani glavni stolp gradu Branek (foto: Igor Sapač, 2022). 701 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 kritim s čebulasto-laternasto streho, dopolnili poslopje ro- tovža v Leipzigu v Nemčiji. Pozneje, med letoma 1592 in 1612, je podobni osmerokotni vhodni stolp nastal v sklopu gradnje univerzitetne palače Juleum oziroma Juleum Novum v severnonemškem mestu Helmstedt; stolp so v vrhnji etaži opremili s koncentričnim razglednim balkonom. Leta 1619 so z visokim vhodnim stolpom s čebulasto streho poudarili kompleks kraljevega gradu v Varšavi na Poljskem. Tako za- snovani visoki vhodni stolpi so ostali aktualni tudi v obdobju zgodnjega baroka; značilni tovrstni stolp, poimenovan Haus- mannsturm, je med letoma 1674 in 1676 z nadzidavo in pre- delavo starejšega stolpa iz okoli leta 1400 dobil mestni grad v nemškem Dresdnu. Okoli leta 1700 so z osmerokotnim baročnim nadzidkom povišali starejši oglati vhodni stolp v kompleksu avguštinskega samostana Vorau na avstrijskem Štajerskem. Med letoma 1721 in 1735 je osmerokotni vhodni stolp z značilno čebulasto streho nastal v novem baročnem kompleksu jezuitskega samostanskega dvorca v Kutjevem na Hrvaškem. V slovenskem prostoru so se visoki vhodni stolpi z osmerokotnimi vršnimi deli in/ali s čebulastimi strehami uveljavili po sredini 17. stoletja. Pred letom 1678 sta tovrstna vhodna stolpa nastala v kompleksu vodnega gradu Dragomelj pri Domžalah in na dvorcu Grm na obrobju Novega mesta. Na vhodnem stolpu dvorca Soteska ob Krki je okoli leta 1675 nastal manjši osmerokotni strešni stolpič s čebulasto streho. Čebulaste stolpne strehe, kakršno kaže Vischerjeva upodo- bitev Braneka iz okoli leta 1681, so se v avstrijskem prostoru uveljavile v prvi polovici 17. stoletja, pogoste pa so bile tudi v drugi polovici 17. stoletja. Značilni primer so čebulaste stolpne strehe v kompleksu gradu Ort ob oziroma na jezeru Traunsee v Zgornji Avstriji; dvorec na jezerski obali je štiri stolpe s čebulastimi strehami dobil med letoma 1626 in 1629, ko je bil v lasti Adama grofa Herbersdorfa, srednjeveški grad na jezerskem otoku pa je čebulasto streho na starejšem got- skem vhodnem stolpu dobil med obnovo po požaru leta 1634. Zgovorni primer je tudi dokumentirana čebulasta streha na nekdanjem visokem glavnem stolpu vodnega gradu Burgau na vzhodu avstrijske Štajerske, ki je nastala med letoma 1624 in 1681 ter se je ohranila do leta 1778, ko so stolp znižali O približnem času prenove gradu Branek je mo- goče sklepati tudi po gradnji nove ljutomerske po- družnične cerkve sv. Roka in sv. Sebastijana v bližnji vasi Cezanjevci, ki jo je dal Tomaž Ignac pl. Mauer- burg v letih 1675 in 1676 na svojem zemljišču kot nadomestilo za manjšo kapelo iz časa po letu 1645 postaviti pod vodstvom graškega stavbenika Janeza (Giovannija, Hansa) Pozza († 1696). Leta 1679 so enoladijski cerkvi prizidali še zvonik z značilnimi bi- fornimi odprtinami v vrhnji etaži in čebulasto streho ter jo okoli leta 1680 oziroma do leta 1682 v notranj- ščini opremili s kakovostnim glavnim oltarjem.112 Glavni oltar so poudarili z veliko oljno sliko, ki jo je leta 1682 naslikal Hans Adam Weissenkircher (Krenn, Die Oststeiermark, str. 103–104). Kot primerjavo je smiselno omeniti tudi zgodnjebaročni dvorec Schrattenberg ob reki Muri na zgornjem Štajerskem, ki je okoli leta 1685 na dvonadstropnih štirioglatih vogalnih stolpih dobil višje osmerokotne nastavke s čebulastimi strehami, ki so propadle med požarom leta 1915. Na zasnovo braneškega vhodnega stolpa je najbrž najbolj vplivalo oblikovanje visokega glavne- ga oziroma osrednjega stolpa dvorca Eggenberg na obrobju Gradca, kjer so štirioglati štirinadstropni poznosrednjeveški spodnji del z dokaj majhno kvadratno talno ploskvijo v iz- meri približno 7 × 7 m med letoma 1625 in 1636 oziroma najpozneje do leta 1656 nadzidali z dvonadstropnim osmero- kotnim vršnim delom z laternasto streho. 112 Hofrichter, Luttenberg, str. 63; Kovačič, Ljutomer, str. 79–84, 206; Travner, Kuga, str. 112; Zadnikar, Umetnostni spomeni- ki, str. 34; Curk, Topografsko gradivo, str. 5–7; Volavšek, Ce- zanjevci, str. 213; Curk, Ljutomer, str. 17, 27, 29, 30, 66, 70; Kemperl, Romarske cerkve, str. 66; Zanjkovič, Umetnostno- zgodovinska, str. 158–159; Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 74; Donša, Zgodovinska ozadja. Pogleda na cerkev v Cezanjevcih z značilno čebulasto streho na zvoniku iz leta 1679 in zgodnjebaročni glavni portal cerkve s trikotnim čelom (foto: Igor Sapač, 2022 in 2007). 702 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 (1646–1695), v tistem obdobju v Gradcu dvorni sli- kar Janeza Sajfrida kneza Eggenberga (1644–1713). Zgovorno je, da slika vključuje tudi upodobitev pre- novljenega Braneka, ki ga uokvirjata priprošnjika proti kugi. Ta slika, ki s svojo umetnostno kakovostjo zelo izstopa iz lokalnega okolja, v katerega je ume- ščena, kaže, da je Tomaž Ignac pl. Mauerburg brane- škemu gospostvu posvečal veliko pozornost in da je s posredovanjem svojega vplivnega prijatelja Janeza Sajfrida kneza Eggenberga pridobil odličnega umet- nika, ki je bil v tistem obdobju sicer zelo zaposlen z obsežnim slikarskim delom v glavni dvorani dvorca Eggenberg na obrobju Gradca.113 Gradnja in oprem- ljanje nove podružnične cerkve v Cezanjevcih, ki jo je mogoče do določene mere pojmovati kot dislocirani del braneškega grajskega kompleksa, sta bili dokon- čani v obdobju, ko je med letoma 1678 in 1682 ljuto- mersko območje zelo prizadela kuga.114 Na podlagi podatkov v zvezi z gradnjo cerkve v Cezanjevcih je mogoče utemeljeno domnevati, da je Tomaž Ignac Mauerburg na gradu Branek po- leg nadzidave glavnega stolpa izvedel še več drugih gradbenih posegov, ki so dopolnili in deloma spre- menili arhitekturno zasnovo iz 16. stoletja.115 To je mogoče sklepati tudi upoštevaje omenjeni opis ško- de iz leta 1664. Gotovo so po tistem letu na graj- skem poslopju obnovili razdejana okna in vrata, pri tem pa najbrž izdelali tudi nove kamnite okenske okvirje in portale. Okenske okvirje in portale so nato znova preoblikovali oziroma zamenjali v zgodnjem 18. stoletju, zato je o njihovih oblikah v drugi po- lovici 17. stoletja mogoče samo domnevati. Pri tem Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681 ni v po- sebno oporo, saj je v detajlih nezanesljiva in samo z upodobitvijo pokončnega pravokotnega okna na severovzhodnem koncu severozahodne zunanje fa- sade severozahodnega trakta, ki je umeščeno med prvim in drugim nadstropjem, dovolj prepričljivo dokumentira, da so na severovzhodnem koncu trak- ta po letu 1664 najbrž zgradili novo dvoramno stop- 113 Prim. Ruck, Hans Adam Weissenkircher, str. 147. Vse kaže, da je oltarna slika v Cezanjevcih eno redkih Weissenkircherjevih del, ki je po plemiškem naročilu nastala za območje slovenske Štajerske. Poleg nje je evidentirana samo še – tudi zelo ka- kovostna in po motiviki zelo redka – slika Marijino slovo od Jezusa, ki jo je Weissenkircher ustvaril za glavni oltar kapele gradu Rače pri Mariboru. Tista slika je sedaj v Pokrajinskem muzeju Maribor, v oltarju grajske kapele pa je njena repro- dukcija. Prim. Zeri in Rozman, Evropski slikarji, str. 77/61; Menaše, Marija, str. 168. 114 Kovačič, Ljutomer, str. 180–182; Travner, Kuga, str. 120, 141; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7, 18. 115 Prim. Stopar, Gradovi, graščine, str. 40; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Novak, Ljutomer, str. 38; Zanjkovič, Umetnostno- zgodovinska, str. 154. Fran Kovačič je zapisal, da so v 17. sto- letju lastniki Branek »povečevali in lepšali, tako se je koncem 17. veka, dvigalo tu veličastno poslopje s štirimi nadstropji« (Kova- čič, Ljutomer, str. 203). Dejansko grad nikoli ni imel štirih nadstropij, marveč štiri etaže – klet, pritličje, prvo nadstropje in drugo nadstropje. nišče, ki je nadomestilo starejše neudobno manjše stopnišče iz 16. stoletja. Na podlagi primerjav ohra- njenih kamnitih okenskih okvirjev v pritličju in pr- vem nadstropju severovzhodne fasade na Braneku z okenskimi okvirji, ki so okoli leta 1670 nastali na dvorcu Ravno polje pri Ptuju, je mogoče sklepati, da so ohranjeni braneški kamniti okvirji še iz 17. stole- tja in da so jih v 18. stoletju samo deloma zamenjali oziroma preoblikovali. V drugi polovici 17. stoletja je gotovo nastal novi braneški glavni grajski portal, ki je dovolj celovito dokumentiran na fotografiji Franceta Steleta iz začetka leta 1926; nad pravokot- nim kamnitim okvirjem z utorom za leseni dvižni most in segmentnoločno zaključeno vratno odprtino je bilo izstopajoče zgodnjebaročno oblikovano pre- kinjeno trikotno čelo s kamnito grbovno kartušo na sredini.116 Ohranjeni fragmenti kažejo, da so v 17. stoletju na novo izdelali celotni portal in da vanj niso vključili starejših kamnoseško obdelanih elementov iz 16. stoletja. Dokumentirana oblika portala kaže, da je po eni strani nastal v obdobju, ko nevarnost osmanskih napadov in plenjenj krucev še ni minila, po drugi strani pa v obdobju, ko se je po sredini 17. stoletja uveljavila nova baročna umetnost.117 Namestitev novega glavnega portala je bila ne- dvomno povezana s prenovo in povišanjem brane- škega glavnega grajskega stolpa. Morda so v njem, nad vhodno grajsko vežo, na novo uredili grajsko kapelo ali pa preuredili staro iz prve polovice 16. stoletja. Vsekakor je bila leta 1675 v gradu grajska kapela, posvečena sv. Frančišku Ksaveriju.118 Po zna- čilnem poreformacijskem patrociniju, ki se je uvelja- vil po razglasitvi Frančiška Ksaverija za svetnika leta 1622, je mogoče sklepati, da je pobožni Tomaž Ignac Mauerburg na Braneku poskrbel za novo grajsko ka- pelo. Na lokacijo kapele v stolpu, pred 18. stoletjem, je mogoče pomisliti zaradi dokumentirane oblike stolpa v drugi polovici 17. stoletja, ki je primerljiva s cerkvenimi zvoniki, zaradi primerjav z nekaterimi drugimi grajskimi stavbami in zaradi lokacijske bli- žine z dokumentiranima braneškima grajskima ka- 116 Pri dataciji dokumentiranega portala se je mogoče opreti na primerjavo z nekdanjim širokim portalom glavnega stopnišča v dvorcu Ravno polje pri Ptuju, ki je nastal okoli leta 1670 in je imel nad ravno preklado prav tako prekinjeno zgodnjeba- ročno trikotno čelo, ter na glavni portal cerkve v Cezanjevcih, ki je nastal leta 1675 ali 1676 in je nad ravno preklado po- udarjen s kamnitim trikotnim čelom. Smiselne so tudi pri- merjave s kamnitimi okenskimi okvirji slavnostnih dvoran na gradovih Ptuj in Borl, ki so prav tako nastali v sedemdesetih letih 17. stoletja in imajo tudi prekinjena trikotna čela. Prim. Šumi, Arhitektura sedemnajstega stoletja, str. 114; Šumi, Arhi- tektura 17. stoletja, str. 85. 117 Po osnovni zasnovi je nekdanji glavni portal na Braneku mo- goče primerjati z glavnimi portali bližnjih gradov oziroma dvorcev Cmurek, Rakičan in Beltinci. 118 Janežič, Grad Branek, str. 9 (na osnovi podatkov iz: ŽA Lju- tomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); prim. Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 31; Pintarič, Odnosi, str. 58; Markovič, Zemljiška posest, str. 5. 703 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 pelama v 18. in 19. stoletju.119 Najverjetneje so hkrati s prenovo in povišanjem glavnega stolpa na njegovi severozahodni in jugovzhodni bočni strani zgradili tudi enonadstropna simetrična prizidka, s katerima so ustvarili nov enonadstropni vhodni grajski trakt ter obenem navezavo glavnega stolpa na dvonad- stropna grajska stranska trakta na severozahodu in jugovzhodu. Na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681 prizidka stolpa nista vidna, a zdi se zelo verjet- no, da je to zgolj posledica netočnosti upodobitve;120 prizidka sta že takrat morala obstajati, saj nadzidava stolpa in njegova dopolnitev z novim glavnim por- talom brez ustreznega prostorskega okvirja v obliki vhodnega trakta ne bi imela pravega arhitekturne- ga učinka in bi v nasprotju z baročnimi usmeritvami v srednjeveški maniri še bolj poudarila izoliranost 119 Smiselna je primerjava s prvotno poznosrednjeveško kapelo dvorca Eggenberg v Gradcu, ki je umeščena v drugo nad- stropje glavnega oziroma osrednjega stolpa in so jo v 18. stoletju dopolnili z novo večjo baročno kapelo tik poleg nje. Okoli leta 1675 sta nastali tudi kapeli v prvem nadstropju sočasno zgrajenih vhodnih stolpov dvorcev Soteska ob Krki in Pragersko pri Slovenski Bistrici. 120 Glavni stolp je zavajajoče prikazan tako, da vzbuja vtis, kakor da stoji ob zahodnem vogalu grajskega jedra in ne na sredini jugozahodne stranice grajskega jedra, kar je mogoče sklepati po upodobitvi Braneka iz t. i. Stare Kaiserjeve suite iz okoli leta 1830 in po fotografiranem glavnem grajskem portalu leta 1926. glavnega grajskega stolpa. Simetrična prizidka sta nastala z izzidavo medzidja med prvotnim jugoza- hodnim grajskim obodnim obzidjem iz prve tretji- ne 16. stoletja in zunanjim jugozahodnim grajskim obrambnim obzidjem, ki je najverjetneje nastalo v drugi tretjini 16. stoletja. Z gradnjo prizidkov je jugozahodno medzidje izgubilo prvotni obrambni pomen in to kaže, da so prizidka zgradili zatem, ko je z bitko pri Monoštru leta 1664 minila nevarnost osmanskih napadov.121 Nedvomno so po razdejanju, omenjenem leta 1664, deloma ali v celoti prenovili tudi glavne grajske bivalne prostore. A o tistih prenovitvenih posegih je mogoče zaradi poznejših predelav v 18. stoletju in uničenj v 19. in 20. stoletju zgolj ugibati.122 Najpoz- neje takrat so pritlične prostore v severovzhodnem in 121 Prizidka oziroma enonadstropni vhodni trakt gradu Branek v poznem 17. stoletju je mogoče do določene mere primerja- ti z enonadstropnima traktoma, ki sta v 17. stoletju oziroma pred letom 1681 nastala ob spodnjem dvorišču gradu Gornja Radgona in sta ohranjena še sedaj. 122 Zanesljivejše sklepanje bi bilo najbrž mogoče po opravljenih sondažnih stavbnozgodovinskih raziskavah v prvem nadstrop- ju ohranjenega grajskega trakta, po opravljenih arheoloških raziskavah na lokacijah nekdanjih stranskih grajskih traktov in po sistematični analizi zapuščinskih inventarjev nekdanjih lastnikov Braneka v 17. in 18. stoletju, ki jih najbrž hrani Šta- jerski deželni arhiv v Gradcu, a v sklopu doslej opravljenih raziskav še niso bili evidentirani. Zgodnjebaročna kamnita okenska okvirja v prvem nadstropju severovzhodne fasade nekdanjega gradu Branek. Nekdanje železne kovane mreže so odstranili med izdelavo novih fasadnih ometov leta 1990 (foto: Igor Sapač, 2022). 704 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 severozahodnem traktu opremili z opečnimi banja- stimi oboki s sosvodnicami.123 Najbrž so v tistem ob- dobju jugozahodno od gradu, ob stičišču poti višje v pobočju Kamenščaka, na lokaciji sedanje stavbe Bra- noslavci 21, zgradili novo tritraktno ali štiritraktno grajsko pristavo, ki je dokumentirana na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681, pozneje pa tudi v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824 in na upodobi- tvi iz t. i. Stare Kaiserjeve suite iz okoli leta 1830. Po Vischerjevi upodobitvi je mogoče sklepati, da so pristavo sestavljala vsaj tri podolžna pritlična poslop- ja s strmimi strehami, ki so se stikala samo z voga- li in so zapirala večje pravokotno notranje dvorišče. Severozahodno in severovzhodno poslopje sta imeli konstrukcijo z zidanimi slopi in lesenimi vmesnimi polnili, kar kaže, da sta najbrž imeli funkcijo skednja. V tretjem poslopju na jugovzhodu je bila najbrž ka- šča in/ali hlev. Tomaž Ignac baron Mauerburg je za izvedbo ob- sežnih gradbenih del na Branek gotovo pritegnil iz- kušene mojstre. Ker je v glavnem prebival v Gradcu, je tam najbrž poiskal tudi glavnega gradbenega mojstra. Upoštevaje podatek, da so cerkev v Cezanjevcih v letih 1675 in 1676 zgradili pod vodstvom graškega stavbe- nika Janeza (Giovannija, Hansa) Pozza († 1696), se zdi najbolj verjetno, da je on po letu 1664 oziroma v sedemdesetih letih 17. stoletja vodil tudi prenovo gradu Branek. Verjetnost te domneve še dodatno veča podatek, da je Pozzo že okoli leta 1664 kot polir so- deloval pri prezidavi bližnjega gradu Hrastovec.124 Ob tej domnevi je sicer treba načeloma dopustiti tudi možnost, da je pri prenovi gradu Branek sodeloval (še) kateri drugi izkušeni gradbeni mojster. Pomisliti je mogoče zlasti na Jakoba Schmerlaiba (okoli 1650 – po 1710), ki je bil v obdobju baroka najbolj uspešen in nadarjen stavbenik v Lipnici.125 Zdi se, da je na ob- 123 Po šilastoločni obliki nekaterih ohranjenih obočnih sosvo- dnic se sicer zdi bolj verjetno, da so oboke zgradili pred sredi- no 17. stoletja. 124 Janez Pozzo je bil sin graškega zidarskega mojstra Anto- n(i)a Pozza in je leta 1661 v Gradcu postal samostojni zi- darski mojster. Od leta 1663 je delal na poslopju samostana dominikancev v graškem predelu Gries. V letih 1674 in 1675 je zgradil stranski kapeli in emporo cerkve v Strassgangu pri Gradcu. Med letoma 1677 in 1679 je sodeloval pri prezidavi gradu v Judenburgu (Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 173, 175–177). 125 Jakob Schmerlaib je okoli leta 1675 prišel iz Judenburga v Lipnico in se tam leta 1695 poročil. V historičnih pisnih do- kumentih je v Lipnici omenjen do leta 1710. Na zahodnem, vzhodnem in južnem Štajerskem je med letoma 1677 in 1710 uspešno izpeljal zelo veliko število stavbnih nalog. Ustvarjal je zlasti cerkveno arhitekturo, ob tem pa delal tudi na graj- skih stavbah; leta 1682 je gradil gospodarsko poslopje ob gra- du Seggau nad Lipnico, leta 1692 je prevzel dela na dvorcu Külml blizu Weiza, leta 1693 je delal na dvorcu Polheim nad Lipnico, leta 1708 je opravljal manjša dela na gradu Seggau. Okoli leta 1675 je domnevno vodil tudi prezidavo dvorca Frauenthal na obrobju Lonča/Deutschlandsberga (Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 355–360; Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 69, 81, 109, 112, 116, 128, 177, 279, 352, 364, 415, 454, 520, 522, 590). Morda je bil povezan tudi z močju Slovenskih goric delal že v sedemdesetih letih 17. stoletja.126 V Ljutomeru so med letoma 1687 in 1690 pod njegovim vodstvom in s podporo braneške- ga graščaka Tomaža Ignaca II. barona Mauerburga zgradili novo ladjo župnijske cerkve.127 Stavbna zasnova gradu Branek v prvi tretjini 18. stoletja Tomaž Ignac I. baron Mauerburg je imel dva sino- va, dvojčka Tomaža Ignaca II. in Janeza Jožefa Sajfri- da, ki sta se rodila leta 1658 in sta oba na jezuitski univerzi v Gradcu študirala filozofijo.128 Po njegovi smrti leta 1686 je Branek po njegovi volji do leta 1688 pripadel Tomažu Ignacu II. baronu Mauerburgu († 1693), ki je bil od leta 1686 poročen z Ano Marijo grofico Coronini-Cronberg.129 Po poroki se je preselil na Branek in tam živel kot zemljiški gospod.130 V tistem letu, ko je Tomaž Ignac II. baron Mauer- burg v starosti približno 35 let umrl, je grad Branek prizadel požar. Iz uporabljenih virov ni razvidno, kako je do požara prišlo in ali je izbruhnil pred smrt- jo grajskega gospoda ali po njej. Po požaru je stavbni izvedenec Jurij Koš (Georg Kosch) iz Radgone ško- do na grajskem poslopju ocenil na 1479 goldinar- jev.131 O obsegu škode je mogoče zgolj ugibati. Na gradnjo zvonika jezuitske cerkve v Varaždinu med letoma 1674 in 1676 (Horvat-Levaj, Barokna arhitektura, str. 58). 126 Na osnovi primerljivosti njegovega načrta za zvonik romarske cerkve v kraju Maria Lankowitz blizu Voitsberga na avstrij- skem Štajerskem, ki je najverjetneje nastal okoli leta 1678, in pilastrske fasadne členitve leta 1678 zgrajenega zvonika podružnične cerkve Svetega Duha na Stari Gori pri Svetem Juriju ob Ščavnici je mogoče domnevati, da je on načrtoval tudi zvonik cerkve Svetega Duha. Oblikovanje tistega zvoni- ka je zelo primerljivo tudi z zvonikom podružnične cerkve Marije Pomočnice (Frauenkirche Maria Hilf ) v Radgoni/ Bad Radkersburgu, ki je bila zgrajena okoli leta 1643 ter v zadnji četrtini 17. stoletja – domnevno pod Schmerlaibovim vodstvom – dopolnjena z zvonikom. Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 291–293; Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 358; Krenn, Die Oststeiermark, str. 88; Woisetschläger in Krenn, Dehio- -Handbuch, str. 37; Kemperl, Romarske cerkve, str. 66–67; Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 74–75. 127 Kamnoseška dela je opravil Matjaž Khuchler iz Lipnice. Leta 1704 so cerkev oropali in oskrunili kruci. Nato so jo na novo opremili ter leta 1717 znova posvetili (Kovačič, Ljutomer, str. 73–75; prim. Curk, Ljutomer, str. 12). 128 Valentinitsch, Eine Juristenkarriere, str. 115, 122; Na- schenweng, Der landständische, II, str. 663; Markovič, Zemlji- ška posest, str. 39, 57, 71, 75; prim. Kovačič, Ljutomer, str. 206; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47; Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 60; Donša, Dvorec Branek, str. 6–7. 129 Naschenweng, Der landständische, II, str. 663; prim. Kovačič, Ljutomer, str. 127, 132–142, 154, 207, 214; Janežič, Grad Branek, str. 7; Pintarič, Odnosi, str. 62; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47; Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 66; Mar- kovič, Zemljiška posest, str. 9. Spremno besedilo k Vischerjevi Topografiji Štajerske, ki je moralo nastati okoli leta 1687, kot lastnika Braneka navaja Jožefa barona Mauerburga. 130 Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 66. 131 Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 466; prim. Stopar, Razvoj, str. 20; Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Jakič, Vsi slovenski, str. 65; Janežič, Grad Branek, str. 5; Pintarič, Odnosi, str. 56. 705 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 podlagi zapisanega zneska se zdi verjetno, da požar ni prizadel celotnega grajskega poslopja oziroma da škoda kljub vsemu ni bila zelo velika; ko je leta 1688 pogorelo manjše poslopje mlina v Cmureku je bila škoda večja in ocenjena na 2067 goldinarjev.132 Po tej primerjavi je mogoče domnevati, da je požar pri- zadel le manjši del gradu. Ivan Stopar je domneval, da so po tistem požaru morda odstranili glavni graj- 132 Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 360, 466; prim. Markovič, Zemljiška posest, str. 4. ski stolp.133 Ta domneva se ne zdi verjetna, ker je bil na stropu t. i. rdeče sobe v drugem nadstropju gra- du do leta 1926 v štuku iz druge tretjine 18. stoletja upodobljen del gradu Branek z glavnim stolpom, ki je imel nad četverokotnim spodnjim delom osme- rokotni vršni del z uro in čebulasto streho. Glavni grajski stolp s čebulasto streho je torej najverjetneje stal še vsaj do druge tretjine 18. stoletja, vsekakor pa 133 Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12. Grad Branek okoli leta 1760. Pogled na grajsko stavbo z južne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelal Marko Majhen na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). Grad Branek okoli leta 1760. Pogled na grajsko stavbo iz doline s severne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelal Marko Majhen na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 706 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 so ga znižali pred časom okoli leta 1830, saj njegov zgodnji del na veduti iz t. i. Stare Kaiserjeve suite ni upodobljen.134 Po požaru so na Braneku gotovo opravili obnovitvena dela, a zdi se, da pri tem niso bistveno spremenili zasnove, ki je dokumentirana na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681, in da je šlo zgolj za najnujnejša sanacijska dela, ki so preprečila nadaljnji propad. Po smrti Tomaža Ignaca II. barona Mauerburga, ki je umrl pred 3. avgustom 1693, je gradova Bra- nek in Ljutomer, dvorec Cven ter drugo pripadajočo posest dedoval njegov sin Jurij Anton Ignac baron Mauerburg (1688–1730). Ker je bil še otrok oziro- ma mladoleten, je Branek in drugo njegovo posest od leta 1694 v njegovem imenu upravljal njegov so- rodnik Karel Ferdinand Schaffman baron Hemerles († 1710), ki je bil najbrž lastnik dvorca Zamošak v Zamušanih pri Ptuju in ki je omenjen tudi kot za- kupnik gospostev Branek, Cven in Spodnji Ljutomer. V času njegove uprave oziroma zakupništva je ceza- njevska cerkev dobila tri stranske oltarje. Leta 1710 je Jurij Anton Ignac baron Mauerburg po doseženi polnoletnosti postal polnomočni lastnik Braneka in druge posesti ter je do leta 1719 z odkupi v svojih ro- kah združil tudi vse deleže ljutomerskega gospostva. 134 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 204; INDOK, Fototeka: Bra- noslavci – Grad Branek: fotografija Franceta Steleta iz leta 1926, inv št. 4766. Josef Andreas Janisch je v drugi knjigi To- pografsko-statističnega leksikona Štajerske objavil podatek, da so na Braneku v 18. stoletju podrli stari grajski strelski stolp ( Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 162; prim. Lampe, Naše slike, str. 526). Gospostvi Branek in Ljutomer je nato povezal, sedež uprave obeh gospostev pa je bil od takrat na gradu Branek. Jurij Anton Ignac je bil od leta 1713 poročen z Marijo Katarino baronico Adelstein z dvorca Do- brnica blizu Dobrne, ki je umrla leta 1717, nato pa se je leta 1718 poročil z vdovo Jožefo Katarino Eliza- beto Frančiško pl. Ruess († 1732), solastnico gradov Lindek, Šalek in Vodriž. Prav tako kakor njegova oče in ded je bil v nenehnih sporih z tržani Ljutomera. Umrl je v gradu Branek in pokopali so ga v grobnico v ljutomerski župnijski cerkvi.135 Medtem ko je Branek v imenu mladoletnega Ju- rija Antona Ignaca barona Mauerburga med letoma 1693 in 1710 upravljal Karel Ferdinand Schaffman baron Hemerles, so širše območje gradu zelo priza- deli madžarski uporniki – kruci –, ki so na območju vzhodne Štajerske s presledki ropali in požigali od osemdesetih let 17. stoletja do leta 1711, ko je bila vstaja madžarskega vodje Ferenca II. Rákóczya za- 135 Schmutz, Historisch, str. 481–482; Janisch, Topographisch- -statistisches Lexikon, II, str. 162; Kovačič, Ljutomer, str. 93, 127, 132–142, 154, 206, 208–209; Pirchegger, Untersteier- mark, str. 56, 176, 224–226; Naschenweng, Der landständi- sche, I, str. 395; II, str. 663; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47; prim. Caesar, Beschreibung, str. 391, 441; Schmutz, Histo- risch, str. 482; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146, 162; Slekovec, Grad in graščina, str. 174; Mlinarič, Župnije, str. 230, 237, 242; Janežič, Grad Branek, str. 7, 8; Pintarič, Odnosi, str. 62–63, 70–99; Markovič, Zemljiška po- sest, str. 9, 10, 26, 33, 75; Donša, Dvorec Branek, str. 7. Za Karla Ferdinanda Schaffmana barona Hemerlesa tudi: SI PAM/0001_00646 (Ščitno pismo gospoščine Branek iz leta 1706); SI PAM/0004/001/004/00002_00004 (Dopis Karla Ferdinanda Schaffmana iz leta 1695); SI_ZAP/0051_00107. Grad Branek okoli leta 1760. Pogled na notranje grajsko dvorišče proti severni strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelal Marko Majhen na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 707 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 dušena.136 Proti koncu leta 1703 so si kruci v bližini gradu Branek postavili manjše taborišče, v katero so do pomladi 1704 spravljali naropani plen. Februarja 1704 so opustošili, oplenili in požgali Ormož z gra- dom, trg Ljutomer in dvorec Cven ter oplenili Bra- noslavce in številne druge vasi na širšem ljutomer- skem območju.137 Kruci so nameravali požgati tudi grad Branek, a so jim to preprečili vojaki Leopolda Ferdinanda grofa Breunerja, ki so ga zavarovali, ko so izvedeli za namero krucev.138 Branek – enako kakor sosednji grad (Gornji) Ljutomer – v obdobju napa- dov krucev nedvomno ni bil resneje poškodovan.139 Dopustno je pomisliti, da so grad po letu 1704 proti krucom dodatno utrdili z zemljenimi okopi in lese- nimi palisadnimi ograjami.140 Vse kaže, da je bil grad Branek nove temeljite prenove deležen po letu 1710, ko ga je začel uprav- ljati Jurij Anton Ignac baron Mauerburg in ko je 136 Hofrichter, Luttenberg, str. 26, 32, 64; Kovačič, Ljutomer, str. 16–21; Kovačič, Slovenska Štajerska, str. 260–262; Radovano- vič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7; Radovanovič, Kruci, str. 38–47; Markovič, Zemljiška posest, str. 34–35; prim. Herbert in Jeitler in Mitchell, Die Kuruzzenschanze, str. 48–60. 137 Kovačič, Ljutomer, str. 18, 183; Posch, Flammende Grenze, str. 34–39; Radovanovič, Kruci, str. 44; prim. Kovačič, Slovenska Štajerska, str. 260–262; Krajevni leksikon Slovenije, str. 128; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 98. 138 Posch, Flammende Grenze, str. 38. 139 Prim. Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Jakič, Vsi slovenski, str. 65; Janežič, Grad Branek, str. 5; Radovanovič, Kruci, str. 46–47; Pintarič, Odnosi, str. 56; Markovič, Zemljiška posest, str. 4. 140 Leta 1704 so zaradi obrambe proti krucem sistematično utr- jevali avstrijsko vzhodno mejo (Herbert in Jeitler in Mitchell, Die Kuruzzenschanze, str. 45–60). dokončno minila nevarnost napadov krucev.141 O temeljiti prenovi v tistem obdobju priča tudi poda- tek, da je Jurij Anton Ignac baron Mauerburg leta 1716 že precej poškodovano grajsko kapelo, omenje- no leta 1675, obnovil in zanjo priskrbel novo oltarno sliko, ki jo je naslikal neki italijanski mojster.142 Leta 1717 je kapelo med vizitacijo ljutomerskega območja obiskal in posvetil sekovski škof Jožef Dominik grof Lamberg, ki je med tisto vizitacijo posvetil tudi ka- pelo ljutomerskega gradu in prenovljeno ljutomersko župnijsko cerkev. V braneški kapeli sta bila takrat dva oltarja; glavni je bil posvečen Žalostni Materi božji, stranski pa sv. Frančišku Ksaveriju.143 Grajska kapela je bila v 18. stoletju dokaj velika, saj so zanjo skrbeli posebni braneški grajski duhovniki.144 Tudi na pod- 141 Zdi se, da je Jurij Anton Ignac baron Mauerburg poskrbel tudi za novo baročno prižnico v podružnični cerkvi v Ceza- njevcih, ki je najverjetneje nastala okoli leta 1720. Prim. Curk, Topografsko gradivo, str. 7; Curk, Ljutomer, str. 27, 29, 66. 142 Janežič, Grad Branek, str. 9 (na osnovi podatkov iz: ŽA Lju- tomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); prim. Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 31; Pintarič, Odnosi, str. 58; Markovič, Zemljiška posest, str. 5. 143 Janežič, Grad Branek, str. 9 (na osnovi podatkov iz: ŽA Lju- tomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 62, 64; Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 31; Pintarič, Odnosi, str. 58; Markovič, Zemljiška posest, str. 5. 144 Braneški grajski duhovniki so dokumentirani med letoma 1732 in 1785. Med letoma 1732 in 1736 je bil duhovnik Ja- nez Matija Fidler, med letoma 1752 in 1754 Jožef Knaflič, med letoma 1754 in 1760 Janez Matija Žižek, med letoma 1753 in 1760 občasno tudi Janez Mihael Maister, med le- toma 1764 in 1785 pa Valentino Bertolissio, ki je bil Italijan (Kovačič, Ljutomer, str. 96, 211; Janežič, Grad Branek, str. 9 (na osnovi podatkov iz: ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in Grad Branek okoli leta 1760. Pogled na notranje grajsko dvorišče proti južni strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelal Marko Majhen na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 708 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 lagi tega podatka je mogoče sklepati, da v drugem desetletju 18. stoletja stare grajske kapele niso eno- stavno obnovili, marveč, da so v grajskem kompleksu zgradili povsem novo in veliko večjo grajsko kapelo, ki je dobila nov zvonik z zvonovoma iz let 1715 in 1720.145 V novo kapelo so postavili nov oltar, poleg tega pa vanjo prenesli tudi stari oltar iz 17. stoletja in nekdanje manjše kapele sv. Frančiška Ksaverija. Na novo baročno grajsko kapelo oziroma braneško graj- sko cerkev – Ecclesia in arce Mallegg – se nanašajo tudi vizitacijski zapisi iz let 1764 in 1773; sakralni prostor je bil v tistih letih posvečen in opremljen, glavni ol- tar je bil posvečen sveti devici Mariji Rožnovenski oziroma Žalostni Materi božji, stranski oltar pa sv. Frančišku Ksaveriju, zakristija je bila precej velika in svetla, a nekoliko vlažna in zato so dragocenejša ma- šna oblačila shranjevali drugje.146 Temeljita prenova gradu Branek je omogočila, da je prevzel vlogo upravnega središča združenih go- spostev Branek in Ljutomer in da so leta 1719 vanj z gradu (Gornji) Ljutomer preselili tudi sedež de- želskega sodišča.147 Zaradi selitve sodišča so v gradu uredili tudi zapore, kar je bilo pred desetletji v kleti glavnega trakta menda še vidno.148 S temeljito visokobaročno prenovo se je Branek prelevil iz utrjenega gradu v sodobni neutrjeni dvo- rec. Pri tem so odstranili zunanje obrambno obzid- je na severozahodni, severovzhodni in jugovzhodni strani, ki je bilo zaradi nestabilnega terena na robo- vih grajskega pomola gotovo že zelo poškodovano. Hkrati z obzidjem so do tal podrli tudi nezastrešeni renesančni bastiji na severnem in vzhodnem voga- lu ter enonadstropna štirioglata vogalna stolpiča na južni in zahodni strani. Opeko, ki so jo pridobili z rušenjem, so najbrž porabili za nove gradnje. Na lo- kaciji podrtega zahodnega stolpiča so zgradili novo večje poslopje grajske kapele, ki je zasedlo tudi seve- rozahodni del površine takrat zasutega obrambnega jarka pred nekdanjo jugozahodno stranico zunanjega obrambnega obzidja oziroma pred enonadstropnim vhodnim traktom iz druge polovice 17. stoletja. Ka- pela je bila z glavno oltarno steno usmerjena proti severozahodu, kjer je morda že sočasno dobila vitek zvonik z baročno laternasto streho, ki ga kaže upodo- bitev iz t. i. Stare Kaiserjeve suite iz okoli leta 1830. Dostop v kapelo za zunanje obiskovalce so uredili na župnija Ljutomer); prim. Mlinarič, Župnije, str. 303; Pintarič, Odnosi, str. 58). 145 Kovačič, Ljutomer, str. 204. 146 Mlinarič, Župnije, str. 242–243, 303; prim. Pintarič, Odnosi, str. 42, 58. 147 Kovačič, Ljutomer, str. 210; Kos, Zgodovina morale, str. 129– 130; prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 379; Krajevni lek- sikon Slovenije, str. 128; Pintarič, Odnosi, str. 15. Deželsko sodišče ni imelo pristojnosti izrekati končnih sodb v krvavih zadevah. 148 UKPP, Mallegg – Branek. Umetnostnozgodovinski-kon- servatorski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka. njeni jugovzhodni fasadni steni, dostop za grajsko gospodo pa so uredili iz prvega nadstropja enonad- stropnega zahodnega dela vhodnega grajskega trakta, ki so mu v kotu s kapelo prizidali poseben prizidek z zakristijo v pritličju in gosposko emporo v nadstrop- ju.149 Morda je bil iz nadstropja prizidka dostopen tudi pevski kor, kolikor ga je kapela sploh premogla. Zdi se, da med temeljito prenovo okoli leta 1715 enonadstropnega vhodnega grajskega trakta z vi- sokim glavnim grajskim stolpom niso spreminjali, gotovo pa so celovito prenovili in preoblikovali vse tri dvonadstropne grajske trakte na severozahodni, severovzhodni in jugovzhodni strani pravokotnega notranjega grajskega dvorišča. Pri tem so z željo po izboljšanju notranjih povezav med vsemi tremi trak- ti in poenotenju njihovega zunanjega videza v dveh zunanjih kotih med trakti na severni in vzhodni stra- ni zgradili dvonadstropna vogalna prizidka. Vse tri trakte so obenem za približno 70 cm nadzidali, jih na novo pokrili s slemenastimi opečnimi strehami, ki so dobile malce nižji naklon od odstranjenih sta- rejših streh, in skupaj s prizidkoma enotno fasadirali. S tem so heterogeni videz treh raznorodnih traktov poenotili in celoti treh traktov dali videz sodobne ba- ročne palače s talno ploskvijo v obliki podkve.150 Za- radi potrebe po prilagajanju starejši stavbni substanci poenotenje seveda ni moglo biti popolno; to je bilo do leta 1926 dobro vidno zlasti na zunanji severoza- hodni fasadi, kjer okenske odprtine v pritličju in pr- vem nadstropju vse niso bile v istih višinskih ravneh, nekatera okna pa so bila slepa. V severovzhodnem delu severozahodnega trakta so ob stiku z osrednjim oziroma severovzhodnim traktom starejše glavno grajsko stopnišče iz 17. stoletja nadomestili z novim, udobnejšim, ki je bilo – po fotografijah deloma po- gorelega gradu iz leta 1926 in analizi rekonstruirane tlorisne zasnove sodeč – triramno in med ramami opremljeno z navpičnim praznim prostorom. Zdi se, da so bile stopniščne rame v osrednjem delu stopnišč- nega prostora oprte na slope in da je imelo stopni- šče torej podobno zrcalno zasnovo, kakršna je okoli leta 1730 nastala na sosednjem gradu Velika Nede- lja. Stopnišče je v notranjščini povezovalo pritličje s prvim in drugim nadstropjem, na dvoriščni fasadi severozahodnega trakta pa se je navezovalo na do- datno enoramno zunanje stopnišče, ki je povezovalo odprti prostor notranjega grajskega dvorišča s prvim nadstropjem severozahodnega in severovzhodnega grajskega trakta. Z novega notranjega stopnišča so uredili tudi nov stopniščni dostop v klet osrednjega oziroma severovzhodnega grajskega trakta, ki so ga uredili v spodnjem delu novega severnega vogalnega prizidka in s tem, da so prebili nov kletni vhod v pr- 149 Nekdanjo baročno kapelo gradu Branek je do določene mere mogoče primerjati z malce starejšo zgodnjebaročno kapelo gradu Borl, ki je nastala okoli leta 1675. 150 Podobne preobrazbe je bil v drugi polovici 18. stoletja dele- žen bližnji grad Gornja Radgona. 709 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 votni severozahodni steni osrednjega trakta.151 Prenovljeni in s prizidkoma razširjeni trije dvo- nadstropni grajski trakti so na zunanjih fasadah v malce nadzidanem drugem nadstropju dobili velika pravokotna okna s profiliranimi kamnitimi okvirji, medtem, ko so v pritličju in prvem nadstropju mor- da ohranili starejša manjša okna s kamnitimi okvir- ji iz časa po letu 1664 in nova okna oblikovali po njihovem vzoru. Okna v pritličju so imela preproste manjše kovane mreže, okna v prvem nadstropju pa so – gotovo zaradi nemirnih časov v zgodnjem 18. stoletju – opremili in poudarili s škatlasto izstopa- jočimi baročnimi kovanimi mrežami z diagonalno postavljenimi palicami in kovano okrasno orna- mentiko na sredini.152 Okna v drugem nadstropju so poudarili s polkrožnimi oziroma segmentnoločnimi čeli, ki jih kaže upodobitev gradu iz okoli leta 1830 v t. i. Stari Kaiserjevi suiti. Različne velikosti oken so nazorno zrcalile pomen posameznih etaž; repre- zentativni prostori grajske gospode so bili v drugem nadstropju, v nižjem prvem nadstropju so bili najbrž prostori grajskega upravnika, sedeža povezanih zem- ljiških gospostev in deželskega sodišča, v obokanih pritličnih in kletnih prostorih pa so bile shrambe in 151 Tisti vhod je ohranjen in s segmentnoločno opečno preklado kaže, da je nastal v 18. stoletju. 152 Okenske mreže v prvem nadstropju so v 20. stoletju odstra- nili in sedaj veljajo za izgubljene. Podobne mreže so, denimo, ohranjene na pritličnih oknih glavne fasade dvorca Orth, ki je na nabrežju jezera Traunsee v Zgornji Avstriji nastal med letoma 1626 in 1629. sodnijska ječa.153 Na severovzhodni zunanji fasadi so med prvim in drugim nadstropjem morda že soča- sno s preoblikovanjem treh grajskih traktov pritrdili kamnito grbovno kartušo z dvema grboma, ki ju je leta 1926 omenil France Stele.154 Stele grbov, ki so ju nato sneli s fasadne stene in od druge svetovne vojne veljata za izgubljena, žal, ni identificiral in tako lahko zgolj ugibamo, ali sta pripadala Juriju Antonu Ignacu baronu Mauerburgu in eni od njegovih dveh žena – Mariji Katarini baronici Adelstein ali Jožefi Katarini pl. Ruess – ali pa sta morda pripadala Ani Eleonori Šarloti baronici Mauerburg in njenemu možu Fran- cu I. Ksaverju grofu Codroipu. Na dvoriščni strani so fasade treh prenovljenih dvonadstropnih grajskih traktov kazale bistveno manj reprezentativno in manj elegantno podobo. V drugem nadstropju so vsaj ob severozahodnem in severovzhodnem traktu postavili lesen povezovalni konzolni balkon oziroma odprt hodnik, ki so ga pred padavinami zaščitili s širokim napuščnim podaljša- njem opečne strehe traktov ter opremili s kovano železno ograjo srčastih baročnih oblik.155 Dostop na balkon so uredili skozi široke in visoke vratne odpr- 153 S tega vidika je dokumentirana zasnova gradu Branek v 18. stoletju, denimo, do določene mere primerljiva z zasnovama gradu Gornja Radgona in nekdanje rezidence ljubljanskih škofov v Gornjem Gradu v 18. stoletju. 154 Deloma primerljivi baročni kartuši z dvema grboma sta ohra- njeni nad vhodoma stopniščne stavbe mestnega gradu v Ma- riboru, ki so jo zgradili med letoma 1747 in 1750. 155 Podobni leseni dvoriščni povezovalni konzolni balkoni so ohranjeni gradu Borl; tam so nastali v drugi polovici 17. sto- letja. Grad Branek okoli leta 1760. Pogled na grajsko stavbo iz zraka z južne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelal Marko Majhen na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 710 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 tine z dvojnimi vratnicami in baročno profiliranimi leseni okvirji. V prvem nadstropju so okna dvoriščnih fasad opremili s preprostimi lesenimi pravokotnimi obrobami in niso dobila kamnitih okvirjev. Ob sti- ku severozahodnega in severovzhodnega trakta so postavili preprosto odprto enoramno stopnišče, ki je omogočalo dostop do prvega nadstropja severovzho- dnega trakta, pod njim pa je bil mogoč prehod do kleti pod severovzhodnim traktom. Opisana dokaj utilitarna oblika notranjega dvorišča gradu po njego- vi temeljiti baročni preobrazbi okoli leta 1715 potr- juje navedbo Josefa Carla Hofrichterja iz leta 1850, da grad nikoli ni bil do konca dograjen.156 Na podlagi primerjav z nekaterimi drugimi grajskimi stavbami iz tistega obdobja na Štajerskem, denimo z dvorci Štatenberg, Frauenthal, Külml ali Piber ali z gradom Ormož, je mogoče sklepati, da so na notranjem dvo- rišču sprva načrtovali gradnjo slopnih arkadnih ho- dnikov, a da načrtovanega iz neznanega razloga niso mogli uresničiti.157 Iz uporabljenih virov ni mogoče razbrati, kateri stavbenik je po letu 1710 vodil obsežno preobrazbo gradu Branek v sodobno neutrjeno baročno podežel- sko plemiško rezidenco. Pomisliti je mogoče, da so pri delih morda sodelovali tisti mojstri, ki so po požigu leta 1704 obnavljali sosednji grad v Ormožu. Po dru- gi strani je po dokumentiranih značilnih polkrožnih 156 Hofrichter, Luttenberg, str. 22. 157 Vse kaže, da se je podobno zgodilo na bližnjem gradu Gornja Radgona; tam so v 18. stoletju na treh straneh dvorišča posta- vili samo lesene konzolne povezovalne balkone, ki so jih šele v 20. stoletju nadomestili z zidanimi hodniki, ki so v pritličju arkadirani. oziroma segmentnoločnih čelih kamnitih okenskih okvirjev v drugem nadstropju zunanjih fasad mogoče ugibati, ali je dela morda izpeljalo podjetje graškega stavbenika Bartolomeja Ebnerja (okoli 1645–1716), ki je bilo v poznem 17. stoletju in zgodnjem 18. sto- letju največja stavbna delavnica na Štajerskem.158 Stavbna zasnova gradu Branek v drugi tretjini 18. stoletja Jurij Anton Ignac baron Mauerburg je imel enajst otrok, a preživele so ga samo mladoletne hčere Ana Marija Cecilija (1721–1732/1744), Ana Eleono- ra Šarlota (1722–1765) in Ana Jožefa Konstanci- ja (1727–1767). Po njegovi smrti leta 1730 je grad Branek z gospostvom in drugo pripadajočo posestjo zanje upravljala njegova vdova Jožefa Katarina, po njeni smrti leta 1732 pa je bil do leta 1744 skrbnik posesti in osirotelih mladoletnih baronic Mauerburg Karel Jožef Leopold baron Gabelkoven (tudi Ga- belkhoffen) (1704–1777), ki je bil mož njene sestre in gospod na Forhteneku, Šaleku in Vodrižu. Leta 1744 se je Ana Eleonora Šarlota baronica Mauer- burg, ki se je rodila na gradu Branek, v tamkajšnji grajski kapeli poročila s Francem I. Ksaverjem gro- fom Codroipom († 1779). Zatem mu je leta 1746 v zakon prinesla gradova Branek in Ljutomer, dvorec Babinci, razrušeni dvorec Cven ter vso drugo po- sest, ki jo je dedovala po očetu in materi ter dobila z odpovedjo mlajše sestre Ane Jožefe Konstancije. Po poroki je z možem v glavnem živela na njegovih fur- 158 Prim. Sapač, Baročni arhitekti, str. 233–235. Detajl okoli leta 1744 izdelanega stropnega štukaturnega okrasa z upodobitvijo dela gradu Branek z glavnim stolpom s čebulasto streho v t. i. rdeči sobi gradu Branek januarja 1926 (foto: France Stele, INDOK). 711 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 lanskih posestih na območju Beneške republike, leta 1760 pa sta se vrnila na Štajersko. Leta 1765 je Ana Eleonora Šarlota v gradu Branek pri 42 letih umrla in ni zapustila otrok. Pokopali so jo v župnijski cerkvi v Ljutomeru, v grobnici, v katero so leta 1730 polo- žili že njenega očeta. Lastništvo Braneka, Ljutomera, Babincev in Cvena je takrat dokončno prešlo v roke Franca I. Ksaverja grofa Codroipa.159 Grad Branek je bil medtem deležen nadaljeva- nja ambiciozno zastavljene baročne preobrazbe. Zdi 159 Kovačič, Ljutomer, str. 93, 94, 206–209; Pirchegger, Untersteier- mark, str. 176, 224–226; Naschenweng, Der landständische, I, str. 188, 395; II, str. 663; prim. Caesar, Beschreibung, str. 391, 441; Schmutz, Historisch, str. 482; Janisch, Topographisch-stati- stisches Lexikon, II, str. 162; Pirchegger, Untersteiermark, str. 56; Mlinarič, Župnije, str. 230, 237, 242; Janežič, Grad Branek, str. 7, 8; Markovič, Zemljiška posest, str. 10; Donša, Dvorec Branek, str. 7. Franc I. Ksaver grof Codroipo je bil član plemiške ro- dovine z območja Beneške republike, ki se je imenovala po furlanskem kraju Codroipo blizu Vidma in je menda izumrla leta 1912 (Naschenweng, Der landständische, I, str. 188; prim. Janežič, Grad Branek, str. 8; Pintarič, Odnosi, str. 64). se, da je bil eden od povodov za to potres leta 1738, ki je v bližnji Štrigovi razdejal srednjeveški grad in pavlinski samostan.160 Drugi povod je bil najbrž ta, da je od leta 1732 za grad in tri mladoletne hčere pokojnega Jurija Antona Ignaca barona Mauerbur- ga skrbel Karel Jožef Leopold baron Gabelkoven, ki sam ni imel udobne sodobne baročne rezidence; nje- gova srednjeveška višinska gradova Šalek pri Velenju in Vodriž pri Mislinji sta bila že zelo dotrajana, grad Forhtenek pri Šoštanju pa je bil že od 17. stoletja v razvalinah.161 Morda je za Branek skrbel tudi še po letu 1744, do leta 1760, ko sta se zakonca Codroipo v glavnem zadrževala v Furlaniji. 160 Prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 390. 161 Karel Jožef Leopold baron Gabelkoven je sicer občasno go- tovo prebival tudi na Šaleku in Vodrižu. Na Vodrižu je leta 1777 tudi umrl in pokopali so ga v cerkvi sv. Miklavža v Šmiklavžu pri Vodrižu (Naschenweng, Der landständische, I, str. 395). Ko je bil lastnik Vodriža, je grad leta 1766 prizadel požar. Zatem so grad do leta 1825 opustili in se je spremenil v popolno razvalino. Vogalni detajl okoli leta 1744 izdelanega stropnega štukaturnega okrasa v t. i. rdeči sobi gradu Branek januarja 1926 (foto: France Stele, INDOK). 712 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Ornamentirana dvokrilna vrata v t. i. rdeči sobi gradu Branek januarja 1926 (foto: France Stele, INDOK) (levo) in primerljiva ohranjena vrata iz okoli leta 1735 v poslopju samostana Vorau na avstrijskem Štajerskem (foto: Igor Sapač, 2021) (desno). Okoli leta 1744 izdelane štukature v glavni dvorani oziroma salonu gradu Branek januarja 1926. Severovzhodni oziroma vzhodni vogal je na steni krasila kitajska motivika, na stropu pa je bila ženska figura (foto: France Stele, INDOK). 713 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 V drugi tretjini 18. stoletja so več reprezentativ- nih gosposkih bivalnih prostorov v drugem nadstrop- ju gradu opremili z bogatimi stenskimi in stropnimi štukaturami, ki so bile deloma tudi figuralne. Do leta 1926 so se ohranile štukature v dveh prostorih, ki jih je opisal Fran Kovačič in s petimi fotografijami deloma dokumentiral France Stele.162 Štukature v 162 Kovačič, Ljutomer, str. 204; INDOK, Fototeka: Branoslavci – t. i. rdeči sobi – najverjetneje reprezentativni skupni spalnici grajskega gospoda in gospe – in v veliki dvo- rani oziroma glavnem grajskem salonu ob glavnem grajskem stopnišču na stičišču severozahodnega in severovzhodnega trakta so bile po Steletovem mne- nju iz časa proti sredini 18. stoletja in neprimerljive Grad Branek: fotografije Franceta Steleta iz leta 1926, inv. št. 4765, 4766, 4767, 4770, 58298. Z nekdanjimi braneškimi štukaturami primerljive štukature v glavni dvorani gradu Hrastovec in na glavnih fasadah osrednejga dela kompleksa samostana Vorau (foto: Igor Sapač, 2019 in 2021). Z nekdanjimi braneškimi štukaturami primerljive štukature v župnijski cerkvi v Tamswegu na Salzburškem in na glavni fasadi dvorca grofov Kuenburg v Tamswegu (foto: Igor Sapač, 2022). 714 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 z drugimi, Steletu poznanimi, štukaturami v sloven- skem prostoru. Stele je opozoril, da braneške štuka- ture vključujejo reliefne scene in da so posebno mi- kavni prizori z orientalskimi motivi in mitološkimi prizori.163 Fran Kovačič je na podlagi štukirane upo- dobitve Amorja oziroma Kupida na pelikanu, ki je letel nad gradom Branek in s puščico prestrelil dvoje gorečih src, sklepal, da je štukatura nastala v povezavi s sklenitvijo zakonske zveze med Ano Eleonoro Šar- loto baronico Mauerburg in Francem I. Ksaverjem grofom Codroipom leta 1744.164 Slogovne značilno- sti in podatek o potresu leta 1738, po katerem je bilo najbrž treba obnoviti razmajane stropne konstrukcije v nadstropjih gradu, takšno datacijo potrjujejo. Dokumentirane nekdanje braneške štukature so v slovenskem prostoru najbolj primerljive z bogato in obenem nežno učinkujočimi poznobaročnimi štu- katurami v glavni dvorani, kapeli in galeriji ter v še nekaterih prostorih gradu Hrastovec, ki so nastale okoli leta 1733, kot je nekoč kazala pozneje zabri- sana letnica v galeriji.165 Vse kaže, da je braneške in hrastovške štukature izdelal isti mojster; Janez Ka- jetan (Giovanni Gaetano, Johann Cajetan) Androy (Androi, Androio) († 1755), ki je bil sin regens- 163 Stele, Štuk, str. 116; prim. Aškerc, Baročni štuk. 164 Kovačič, Ljutomer, str. 204. 165 Prim. Aškerc, Baročni štuk, str. 19. S štukaturami okrašena kapela gradu Hrastovec je bila posvečena leta 1739. burškega zidarskega mojstra in je od leta 1728 kot štukater deloval v Gradcu in na Štajerskem ter bil od leta 1733 štukaterski mojster –Stuccatuermeister. Okoli sredine 18. stoletja je bil eden od štirih štuka- terskih mojstrov v Gradcu in – kot vse kaže – tisti, ki je bil najbolj samosvoj in umetniško inovativen. Leta 1731 je z bratom Dominikom (Domenicom) s štukaturami opremil knjižnico samostana v Vorauu. Najverjetneje je leta 1733 ustvaril tudi štukature na zahodnih fasadah obeh glavnih delov samostanske- ga poslopja v Vorauu. Med letoma 1735 in 1745 je delal za samostan Sankt Lambrecht. Okoli leta 1735 je ustvaril štukirani strop v dvorani hiše Schillerplatz št. 4 v Murauu. Med letoma 1737 in 1739 je izdelal štukature v palači Leslie v Gradcu oziroma v poznej- šem poslopju štajerskega deželnega muzeja Joanne- um. Med letoma 1737 in 1740 je ustvaril štukature v zakristiji graške minoritske cerkve Maria Hilf. Leta 1741 je izdelal štukature v župnijski cerkvi sv. Jakoba starejšega v Tamswegu na Salzburškem. Tam je med letoma 1742 in 1746 delal tudi v sosednjem manj- šem dvorcu grofov Kuenburg, ker je s štukom okrasil glavni portal na glavni fasadi in devet notranjih pro- storov. Pripisane so mu tudi štukature v proštiji v kra- ju Veitsch pri Mürzzuschlagu in v hiši Paulstorgasse št. 17 v Gradcu.166 166 Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 306, 450, 583, 590; Schemper-Sparholz, Graubündner Stukkateure, Leta 1738 izdelane stropne in stenske štukature v kapeli dvorca Klenovnik v Hrvaškem Zagorju (foto: Igor Sapač, 2008). 715 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Dokumentirane kakovostne štukature kažejo, da je bil Branek v drugi tretjini 18. stoletja imenitna poznobaročna podeželska plemiška rezidenca. Poleg štukatur so imeli reprezentativni bivalni prostori še velike lončene peči in intarzirana dvojna dvokrilna vrata.167 V drugem nadstropju treh glavnih traktov je bilo poleg stopnišča in dvorane najbrž še osem soban. V prvem nadstropju je bilo poleg stopnišča in kapele v štirih traktih domnevno 16 prostorov. V pritličju je bilo poleg stopnišča, glavne veže in kapele z zakristijo najverjetneje še 15 prostorov. Klet je najverjetneje ob- segala en sam prostor pod severovzhodnim traktom. Grad je imel potemtakem v drugi tretjini 18. stoletja poleg glavne veže, kapele z zakristijo, stopnišča in dvorane še približno 40 različno velikih prostorov z str. 339–362; Weigl, Dvorec Dornava, str. 33–34. Do dolo- čene mere so z Androyevimi štukaturami na Štajerskem in Salzburškem primerljive tudi štukature v baročni kapeli sv. Antona Padovanskega v dvorcu Klenovnik blizu Varaždina, ki jo je dala med letoma 1738 in 1741 urediti Katarina grofica Drašković, roj. grofica Brandis iz Maribora (Obad Šćitaroci, Dvorci, str. 118; Klemm, Štukature, 1995, str. 84–86; Horvat- -Levaj, Barokna arhitektura, str. 416–419; Regan, Srednjovje- kovne, str. 156–158; prim. Repanić-Braun, Prilog istraživanju, str. 147–148). Morebitne tesnejše povezave med Androyem in štukaturami v kapeli dvorca Klenovnik bodo morale anali- zirati nadaljnje raziskave. V prihodnosti bi bilo smiselno tudi raziskati, ali je bil Androy morda povezan tudi s štukaturnim okrasjem v gradu Velika Nedelja. 167 Kovačič, Ljutomer, str. 204. različnimi funkcijami. Podatek, da je imel grad pred letom 1870 65 sob, je gotovo pretiran in zmoten, naj- brž pa drži navedba, da je imel grad lasten gledališki prostor.168 Posebni grajski gledališči sta v 18. oziroma 19. stoletju imela tudi večja štajerska gradova Borl in Rajhenburg.169 Glavni vzor za grajska gledališča na Štajerskem je bilo najbrž cesarsko dvorno gleda- lišče v dvorcu Schönbrunn na obrobju Dunaja, ki je kot eno prvih grajskih gledališč v Evropi nastalo med letoma 1745 in 1747 po ukazu cesarice Marije Tere- zije in po načrtih arhitekta Nicoloja Pacassija. Bra- neško grajsko gledališče je bilo najbrž v drugem nad- stropju jugovzhodnega trakta, ki je bilo podrto po letu 1870. Gotovo ni bilo tako veliko in razkošno, kot sta, denimo, ohranjeni baročni grajski gledališči v Českem Krumlovu iz okoli leta 1765 ali Litomyšlu iz okoli leta 1767 oziroma 1798, nedvomno pa je imelo dovolj ambiciozno zasnovo s slikovitimi baročnimi 168 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 162; prim. Kovačič, Ljutomer, str. 203; Krajevni leksikon Dravske, str. 379; Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Curk, Ljutomer, str. 25; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Janežič, Grad Branek, str. 6; Novak, Ljutomer, str. 38; Kosi in Baumgartner, Duh preteklo- sti, str. 30; Pintarič, Odnosi, str. 57; Markovič, Zemljiška posest, str. 4. 169 Na Borlu je bilo gledališče od 18. stoletja do tridesetih let 20. stoletja v nekdanji grajski slavnostni dvorani iz okoli leta 1675, na Rajhenburgu pa je bilo v dvorani v drugem nadstrop- ju vzhodnega grajskega trakta iz zgodnjega 16. stoletja. Pogleda v notranjščino baročnih grajskih gledališč v Českem Krumlovu (levo) in Litomyšlu na Češkem (desno) (foto: Igor Sapač, 2008 in 2017). 716 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 odrskimi kulisami. Morda je bilo braneško gledališče v tistem prostoru, ki je imel pozneje funkcijo veli- ke plesne dvorane in je že pred letom 1925 pogorel, pri čemer je bilo uničeno tudi celotno štukaturno okrasje.170 Morda je bil z braneškim grajskim gleda- liščem povezan tudi omenjeni braneški gospoščinski pritlikavec – Herrschafft Mallegischer Zwergl –, ki so ga v gradu vzdrževali zato, da je zabaval grajsko go- spodo. Najbrž je po letu 1730 oziroma 1731 skrbel tudi za zabavo treh osirotelih mladoletnih baronic Mauerburg. Živel je do leta 1747 in ko je umrl, so ga položili v grobnico pod ladjo župnijske cerkve v Ljutomeru.171 Zdi se, da so kmalu po nastanku štukatur z ome- njeno upodobitvijo gradu Branek iz okoli leta 1744 znižali visoki glavni grajski stolp, ki ga upodobitev iz okoli leta 1830 v t. i. Stari Kaiserjevi suiti kaže v zni- žani dvonadstropni obliki s strmo štirikapno sleme- nasto streho. Stolp je torej izgubil zgornja tri ali štiri nadstropja, vključno z osmerokotnim nadzidkom s čebulasto streho iz časa med letoma 1664 in 1678. Najbolj utemeljena je domneva, da so zgornjo polo- vico stolpa podrli zaradi poškodb, ki so nastale med potresom leta 1738. Visoki stolp v tistem obdobju gotovo več ni bil posebno moden in njegovo znižanje so najbrž izpeljali brez posebne sentimentalnosti.172 170 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 204. 171 Kovačič, Ljutomer, str. 96. 172 Smiselna je primerjava z bližnjim gradom Cmurek, kjer so okoli leta 1700 – najverjetneje zaradi posedanja terena in po- sledičnega pokanja zidovja – do tal podrli glavni grajski stolp. Manj verjetna se zdi domneva, da so stolp znižali po udaru strele. Po znižanju glavnega grajskega stolpa je njegovo vlogo glavne grajske višinske dominante prevzel zvonik baročne kapele, ki so ga morda zgra- dili ali povišali hkrati z znižanjem glavnega stolpa.173 Morda so hkrati z znižanjem glavnega grajskega stolpa ob južnem vogalu gradu zgradili manjši pravo- kotni prizidek, ki je označen v mapi franciscejskega katastra in ki so ga podrli pred letom 1925. Vzporedno z nadaljevanjem barokizacije grajske stavbe so v baročni maniri preurejali tudi njeno bliž- njo okolico. Zahodno od gradu so najpozneje v drugi tretjini 18. stoletja uredili večjo izravnano ograjeno vrtno površino s podolžno pravokotno stavbo – naj- verjetneje rastlinjakom oziroma oranžerijo – na se- verozahodnem vogalu. Baročni okrasni vrt, ki je kot areal v prostoru še dandanes dobro razpoznaven, je bil parterno oblikovan in razdeljen na štiri ena- ka pravokotna polja, ki jih kaže ena različica mape franciscejskega katastra iz leta 1824. Na sredini med parternimi polji je bil najbrž manjši rondo. Zaradi izoblikovanosti terena vrt ni bil neposredno navezan na grajsko poslopje. V povezavi z baročno preobrazbo gradu Branek v 18. stoletju je jugovzhodno od njega, v oddaljenosti približno 6 km v zračni črti, v Ljutomersko-Ormo- ških goricah, na območju vasi Svetinje, nad cesto proti 173 Na primerljiv način je okoli sredine 18. stoletja nov baročni zvonik kapele nadomestil stari glavni grajski stolp v komple- ksu Gradu na Goričkem. Kompleks gradu Branek s parternim grajskim vrtom na kopiji različice mape franciscejskega katastra iz leta 1824 (PAM). 717 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Jeruzalemu, nastala baročna grajska vinogradniška zi- danica, ki stoji na naslovu Svetinje 22 in še dandanes nosi značilno ime Malek. Podkletena visokopritlična stavba s pravokotno talno ploskvijo in dokaj strmo opečno štirikapno slemenasto streho je v notranjščini nad vkopano banjasto oziroma križno obokano vin- sko kletjo dobila dokaj veliko prešo in bivalni del s hišno kapelo. Kapelo so zasnovali kot 3,85 m dolgi in 2,95 m široki dvopolni potlačeno križno obokani prostor s pravokotno talno ploskvijo, pilastrsko sten- sko členitvijo, parcialno rastlinsko oblikovano oboč- no štukaturo in fresko Marijinega vnebovzetja iz prve polovice 18. stoletja na oltarni steni, ki pa je sedaj ohranjena samo še v obsegu zgornjega dela.174 174 Stavba je do leta 1903 pripadala gradu Branek oziroma ro- dovini grofov Codroipo, nato pa je z razprodajo braneške Zdi se, da je baročni gradbeni razcvet gradu Bra- nek trajal do začetka druge polovice 18. stoletja in da je bil zanj po letu 1732 zaslužen predvsem skrbnik Karel Jožef Leopold baron Gabelkoven (1704–1777). Lastnik Braneka Franc I. Ksaver grof Codroipo se je večinoma zadrževal na svojih furlanskih posestvih in je braneško-ljutomersko posest dajal v zakup.175 Po posesti skupaj z vinogradi na območju Veličan prešla v last posestniške in vinske trgovske družine Fischerau iz Leobna na avstrijskem Štajerskem, ki jo je obdržala do zaplembe po drugi svetovni vojni. V osemdesetih letih 20. stoletja so stav- bo prenovili in jo preuredili za gostinsko-turistične namene. Takrat so pod vodstvom Viktorja Gojkoviča tudi odkrili in strokovno restavrirali ostanke poslikav v kapeli (Lovrenčič, Ormož, str. 70–71; Hazler, Vinske kleti, str. 72–73; Hazler, Ce- lovitost, str. 782–784). 175 Hofrichter, Luttenberg, str. 22; Markovič, Zemljiška posest, str. 10. Pogled na nekdanjo braneško gosposko vinogradniško zidanico Malek (foto: Igor Sapač, 2007). Prostor nekdanje baročne kapele iz prve polovice 18. stoletja v nekdanji braneški gosposki vinogradniški zidanici Malek (foto: spletni vir, 2019). 718 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 smrti žene Ane Eleonore Šarlote, s katero ni imel otrok, je leta 1772 sicer postal član štajerskih dežel- nih stanov, a v glavnem je prebival v Jesernicu pri Palmanovi, kjer je leta 1779 tudi umrl.176 Leta 1756 je oskrbnik na Braneku postal Mak- similijan Ksaver Stremnitzer (1722–1784), ki je bil rojen Ptujčan in od leta 1747 ljutomerski trški pisar. Leta 1757 mu je v gradu Branek umrla prva žena Marija Ana, roj. Goldschmid, s katero je bil poročen od leta 1745. Njegova druga žena Ana Marija Fašink mu je v naslednjih devetih letih rodila pet otrok, od katerih so se trije med letoma 1760 in 1764 rodili v gradu Branek. To kaže, da je v tistem času z družino v glavnem živel na Braneku. Leta 1763 je bil povzdig- njen v dedni plemiški stan s predikatom Stremnitz- berg oziroma Stremnitzer von Stremnitzberg ter je zakupil gospostvi Branek in Ljutomer z obema gra- dovoma vred. A zakupni gospod na Braneku je ostal samo nekaj let; leta 1766 je kupil grad in gospostvo Hompoš (Pohorski dvor) na obrobju Maribora in se tja tudi preselil. Na gradu Hompoš je tudi umrl.177 Stavbna zasnova gradu Branek v prvi polovici 19. stoletja Po smrti Franca I. Ksaverja grofa Codroipa leta 1779 je njegova gospostva Branek, Ljutomer, Babinci 176 Naschenweng, Der landständische, I, str. 188; II, str. 663; prim. Schmutz, Historisch, str. 482; Janežič, Grad Branek, str. 8. 177 Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 216–221, 226, 266; prim. Kovačič, Ljutomer, str. 152; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 37–38; Pavličič, Nekaj o plemstvu. in Cven leta 1781 dedoval mladoletni Hieronim I. grof Codroipo (1760–1840), ki je bil sin Frančevega brata Ludvika († po 1776) in je leta 1781 postal član štajerskih deželnih stanov. Poročen je bil z Lucijo, roj. Arcoloniani (1768–1856). Braneško gospostvo in drugo podedovano posest v Prlekiji je začel samo- stojno upravljati leta 1795, pred tem pa jo je upravljal Leopold Kriehuber, ki ga je štajersko ograjno sodišča imenovalo za skrbnika mladoletnega Hieronima I. grofa Codroipa.178 Branek sta imela medtem od leta 1775 v zakupu Franc Ksaver Kokl oziroma Kockel in njegova žena Marija Ana Katarina, roj. pl. Neupauer (1752–1833). Ta je na braneškem gradu živela do smrti in je v spominu okoliškega prebivalstva ostala kot podpor- nica dijaštva in revežev.179 Od leta 1807 do marčne revolucije leta 1848 je bil na Braneku kot uradnik in po letu 1833 kot grajski zakupni gospod dr. Ivan Gottweis (1779–1851). V zgodovino se je zapisal kot razumni gospodarstvenik in kmetovalec, sveto- valec nadvojvode Janeza Habsburško-Lotarinškega, politik ter mecen slovenskih rodoljubov.180 Zelo si je 178 Naschenweng, Der landständische, I, str. 188; prim. Schmutz, Historisch, str. 482; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146, 162; Kovačič, Ljutomer, str. 209 (na osnovi podat- kov iz: ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); Janežič, Grad Branek, str. 8; Pintarič, Odnosi, str. 64; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47; Pavličič, Nekaj o plemstvu; Marko- vič, Zemljiška posest, str. 10–11; SI ZAP/0051_00217. 179 Hofrichter, Luttenberg, str. 22, 26; Krajevni leksikon Slovenije, str. 128. 180 Krajevni leksikon Slovenije, str. 128; prim. Lampe, Naše slike, str. 526. Pogled na braneški grajski marof iz severovzhodne strani (foto: Igor Sapač, 2022). 719 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 prizadeval za vsestranski razvoj širšega ljutomerske- ga območja. V Ljutomeru je ustanovil bolnišnico in dal zasaditi dva drevoreda ter pomagal po požaru leta 1827. V Cezanjevcih je leta 1824 začel graditi šolsko poslopje.181 Josef Carl Hofrichter je leta 1850 objavil podatek, da so pod Gottweisovo upravo del gradu, ki so ga začeli graditi kot velikopotezno zasnovo, a ga niso dogradili, okusno prenovili. Zapisal je tudi, da bo Gottweis v tem okolju vselej ostal v častnem spo- minu, zlasti kot razumni kmetovalec, vzornik in člo- vek, ki je bil dober z vsemi podložniki pod Branekom združenih gospostev in prebivalci trga Ljutomer.182 Po izbruhu marčne revolucije leta 1848 na Dunaju se je Gottweis sicer zbal podložnikov in je 22. aprila z Braneka pobegnil v Gradec. Po zatrtju revolucije se je vrnil v Prlekijo in živel v trgu Ljutomer, kjer je tudi umrl.183 Branek so osvobojeni grajski podložniki spomladi 1848 dejansko napadli.184 Viri ne poročajo o morebitni povzročeni škodi. Tik preden je braneški zakupni gospod po- stal Ivan Gottweis, je med letoma 1824 in 1833 S. Kölbl za t. i. Staro Kaiserjevo suito ustvaril upodobi- tev grajske stavbe, ki je bila v lasti grofa Codroipa.185 Na tisti upodobitvi, ki kaže grajski kompleks iz dalja- ve, s severozahodne strani, je vidna tudi stara grajska pristava. Tisto poslopje so kmalu zatem, v obdobju Gottweisovega zakupništva, podrli in nadomestili z novim enoinpolnadstropnim 5 × 2-osnim opečnim bivalnim poslopjem, t. i. grajskim marofom, ki je ohranjeno še sedaj in nosi hišno številko Branoslavci 21. Novo poslopje so zasnovali na podolžni pravokot- ni talni ploskvi, ga pokrili s štirikapno slemenasto streho ter oblikovali s preprostimi pravokotnimi okni, podolžnimi pravokotnimi linami podstrešne poleta- že, vbočenim zidanim podstrešnim venčnim zidcem in nečlenjenimi gladkimi apnenimi fasadnimi ometi. Proti jugovzhodu obrnjeno petosno glavno fasado so zasnovali simetrično in pravokotno vratno odprtino opremili s pravokotnimi gladkimi železnimi klasici- stičnimi dvokrilnimi vrati in nadsvetlobo. Na začelni fasadi so naredili bistveno manj okenskih odprtin in manjša vrata.186 V novem poslopju so uredili bivalne prostore za grajske uslužbence, menda pa tudi lon- čarsko delavnico.187 Zahodno za novim poslopjem so zgradili daljše pritlično poslopje s hlevi, ki je dan- danes prav tako še ohranjeno. Med letoma 1833 in 181 Kidrič, Gottweis; Puconja, Dr. Ivan Gottweis, str. 17–24. 182 Hofrichter, Luttenberg, str. 22, 26. 183 Kidrič, Gottweis; Puconja, Dr. Ivan Gottweis, str. 17–24. 184 Krajevni leksikon Dravske, str. 379; Krajevni leksikon Slovenije, str. 128; Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Stopar, Grajske stav- be, 2, str. 12; Janežič, Grad Branek, str. 5; Podgorelec, Josip Mursa, gospodarsko, str. 7; Pintarič, Odnosi, str. 56. 185 Kaiser, Lithographirte Ansichten. Ponatis 1982, št. 174; Kaiser, Litografirane podobe, št. 3 a. 186 Prim. UKPP, Mallegg – Branek. Umetnostnozgodovinski- -konservatorski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; prim. Krajevni leksikon Slovenije, str. 128; Curk, Ljutomer, str. 27. 187 Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 18. 1848 so pod Gottweisovo upravo deloma prenovili tudi grad, vendar je o obsegu in zanačaju takrat iz- peljanih gradbenih del zaradi obsežnega uničevanja v drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. sto- letja mogoče zgolj ugibati. Vsekakor so takrat glavni grajski portal opremili z novimi železnimi vratnica- mi klasicističnih oblik, ki so se ohranile do časa po letu 1972. Zdi se, da so opisane posege izvedli okoli leta 1836; takrat je dunajski slikar Johann Wachtl (po 1778 – po 1839) restavriral sliko na glavnem oltarju grajske kapele in obenem tudi znamenito Weissen- kircherjevo sliko na glavnem oltarju cerkve v bližnjih Cezanjevcih.188 Stavbna zasnova gradu v zadnji tretjini 19. stoletja Po smrti Hieronima I. grofa Codroipa leta 1840 je pred letom 1843 Branek in vso njegovo drugo posest dedoval njegov edini sin Franc II. Serafin grof Co- droipo (1800–1866). Njegov sin Hieronim II. grof Codroipo (1830–1865), ki je bil od leta 1864 poro- čen z Viktorijo grofico Colloredo (1843–po 1895), je umrl še pred njim in dediščina je bila zato leta 1868 razdeljena; grad Branek s pripadajočo posestjo je dobil mladoletni vnuk Franca II. Serafina, Hiero- nim III. grof Codroipo (1862–1912?), nekdanji grad Ljutomer oziroma Dolnji grad s pripadajočo posestjo pa je dobila mladoletna Lucija grofica Codroipo (roj. 1856), ki je bila hči Franca II. Serafina grofa Codro- ipa in ki se je nato leta 1880 poročila z Giovannijem Andreo grofom Gropplerom pl. Troppenburgom.189 Branek je medtem z odpravo fevdalnega družbene- ga reda leta 1848 izgubil vlogo središča združenih zemljiških gospostev in je postal središče kapitalistič- ne veleposesti, s tem pa je izgubil tudi precejšnji del nekdanjega reprezentativnega rezidenčnega pomena. V novi družbeni stvarnosti je grajsko poslopje kmalu doletela katastrofa, ki je pomenila uvod v sko- raj popolno uničenje tistega, kar je postopno nastalo od zgodnjega 16. stoletja. Leta 1870 je po močnem deževju na severovzhodni strani zunanje grajske fa- sade oziroma na vzhodnem vogalu gradu plazovito spolzela zemlja in posledično se je sesul vzhodni vo- galni del gradu, ki je nastal kot prizidek v prvi tre- tjini 18. stoletja. Zaradi zelo razmočenega terena so bili ogroženi tudi drugi deli grajskega kompleksa. Med sanacijo so nato dele grajskega poslopja podr- li. V Janischevem leksikonu Štajerske iz leta 1885 je navedeno, da je po rušenjih v gradu samo 10 do 12 188 Prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 22; Ruck, Hans Adam Weis- senkircher, str. 146–147. 189 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146, 162; Kovačič, Ljutomer, str. 89, 209 (na osnovi podatkov iz: ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); Janežič, Grad Branek, str. 8 (z deloma zmotnimi podatki); Pintarič, Odnosi, str. 64; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47 (rodoslovno de- blo Maylgräber – Mauerburg – Codroipo); Pavličič, Nekaj o plemstvu; Naschenweng, Der landständische, I, str. 188. 720 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 sob grofovskega stanovanja, manjše oskrbnikovo sta- novanje in kapela.190 Poskus rekonstrukcije tlorisne zasnove gradu v času pred letom 1926 kaže, da je bilo v reprezentativnem drugem nadstropju gradu po letu 1870 poleg stopnišča še pet bivalnih prostorov, od tega ena večja dvorana, v prvem nadstropju je bilo poleg stopnišča in nove kapele še šest ali sedem pro- storov, v pritličju pa je bilo poleg stopnišča in kapele še do največ štirinajst prostorov, ki so se po velikosti med seboj zelo razlikovali. Poškodbe gradu po obilnem deževju niso prese- netljive. Nestabilni, neenakomerno posedajoči se in plazoviti slovenjegoriški teren je na tukajšnjih večjih grajskih poslopjih vseskozi povzročal precejšnje sta- tične težave.191 Po drugi strani grajski zidovi niso bili 190 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 162; Lampe, Naše slike, str. 526; Kovačič, Ljutomer, str. 203; Kra- jevni leksikon Dravske, str. 379; Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Curk, Ljutomer, str. 25; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Jakič, Vsi slovenski, str. 65; Janežič, Grad Branek, str. 6; Novak, Ljutomer, str. 38; Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 30; Pintarič, Odnosi, str. 57; Markovič, Zemljiška posest, str. 4. 191 Konstrukcijske poškodbe zaradi nestabilnega terena Sloven- skih goric so dokumentirane na gradovih Gornja Radgona, Negova, Cmurek, Vurberk in Ptuj. Tudi v Prekmurju so na gradovih Lendava in Grad na Goričkem zaradi nestabilnega terena vseskozi prisotne statične težave. Zdi se, da so prav težave z nestabilnim terenom pomembno vplivale na to, da so v 18. oziroma 19. stoletju do tal podrli gradova (Gornji) Maribor na vzpetini Piramida in (Gornji) Ljutomer. Zaradi posedanja terena so v 18. stoletju podrli zahodni zvonik ljuto- merske župnijske cerkve. Prim. Pavličič, O ljutomerski cerkvi, str. 4. V novejšem času so težave s posedajočim se terenom zelo pospešile propadanje vinogradniškega dvorca Železne dveri. zgrajeni iz posebno odpornega materiala in jih je vla- ga najbrž načela že pred letom 1870.192 Ker Branek v 19. stoletju ni imel več posebne rezidenčne vloge in je bil v pretežnem delu gotovo prazen oziroma brez prave namembnosti, je razumljivo, da se njegovi la- stniki oziroma skrbniki po katastrofi leta 1870 niso odločili za temeljito obnovo grajske stavbe in ponov- no gradnjo njenih sesutih delov, marveč za radikal- no odstranjevanje vseh poškodovanih, ogroženih in tudi funkcionalno odvečnih stavbnih sestavin.193 Ta- 192 Grajsko zidovje je bilo v glavnem zgrajeno iz polnih opečnih zidakov, ki najbrž niso bili žgani na zelo visoki temperaturi in posledično proti vlagi niso bili dovolj odporni. Temelji so bili najbrž zgrajeni z dokaj nekakovostnim mešanjem mehkega peščenega kamna in opeke, podobno kot temelji in spodnji deli zidov bližnje cerkve v Cezanjevcih. 193 Upoštevaje navedbo Frana Kovačiča, da je po podatkih la- stnice Braneka pl. Rudnicke z zgodnjega 20. stoletja nekoč pogorela velika plesna dvorana na južni strani in da je ogenj takrat v tistem prostoru uničil vse baročno štukaturno okras- je, je mogoče pomisliti, da je zgornji del dvonadstropnega jugovzhodnega grajskega trakta že pred letom 1870 prizadel požar in da so tudi zato po letu 1870 zidovje obeh zgornjih nadstropij tistega trakta podrli (Kovačič, Ljutomer, str. 204). S to domnevo je načeloma mogoče uskladiti tudi fotografijo in zabeležko konservatorja Franceta Steleta iz začetka leta 1926, ki kaže že precej razkrojeno opečno pritlično zunanje fasadno zidovje jugovzhodnega trakta in navaja, da je ta trakt pogorel že pred požarom, ki je izbruhnil na silvestrski večer leta 1925 (INDOK – Stele, Branoslavci. Grad Branek. Terenski zapiski, LXVIII, 1926, str. 6 (pretipkani rokopis v okviru spomeniške kartoteke)). Po drugi strani je mogoče domnevati, da so po požaru pred letom 1870 podrli pogorelo drugo nadstropje jugovzhodnega trakta in nad ohranjenim pritličjem in prvim nadstropjem postavili novo streho ter da so nato po katastrofi leta 1870 tisto streho odstranili in postopno podrli še prvo Grad Branek okoli leta 1890. Pogled z južne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelali Maja Kukovičič in Kim Marcelan na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 721 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 krat niso odstranili samo ostankov dvonadstropnega oglatega prizidka na vzhodnem vogalu gradu, marveč so podrli tudi obe nadstropji jugovzhodnega trakta, večji del prvega nadstropja jugozahodnega oziroma vhodnega trakta z obema nadstropjema znižanega vhodnega stolpa in veliko grajsko kapelo iz okoli leta 1715 na zahodnem vogalu gradu. Kapelo z njenim visokim zvonikom in zakristijo z emporo vred so po- drli gotovo zato, ker je stala na nestabilni oziroma posedajoči se nasuti zemlji na lokaciji nekdanjega jugozahodnega obrambnega jarka iz 16. in 17. sto- letja. Zdi se, da je obilno deževje nasuto zemljino na območju nekdanjega jarka tako zelo razmočilo, da so se temelji kapele oziroma grajske cerkve neenako- merno posedli in povzročili velike razpoke na opeč- nem zidovju. Kot nadomestilo za odstranjeno veliko baročno kapelo so v severozahodnem vogalnem delu vhodnega oziroma jugozahodnega grajskega trakta, na območju nekdanjega obrambnega medzidja iz druge polovice 16. stoletja in prve polovice 17. sto- letja, s prezidavo uredili novo manjšo grajsko kapelo, v katero so najbrž prenesli stari baročni glavni oltar, ne pa tudi stranskega oltarja.194 Novo kapelo, ki je z nadstropje trakta, pustili pa razgaljeno zidovje v pritličju, ki so ga nato podrli leta 1926. 194 Jože Curk je leta 1962 v umetnostnozgodovinskem topograf- skem gradivu zabeležil po neznanem viru povzet podatek, da je desni stranski oltar v podružnični cerkvi v Cezanjevcih prvotno stal v grajski kapeli na Braneku in da je delo nezna- nega avtorja z začetka 18. stoletja. Oltar je opremljen s sliko sv. Antona Puščavnika iz leta 1782. Na koncu topografskega opisa cezanjevske cerkve pa je nato Curk v opombi zapisal še: »Ker je bila l. 1716 vpeljana bratovščina Antona Puščavnika in l. 1717 posvečen poleg glavnega še Antonov oltar, je ta verjet- no od vedno v cerkvi ne pa prinešen iz braneške grajske kapele.« (UKPP, Zesendorf – Cezanjevci. Umetnostnozgodovinski- -konservatorski topografski opis na štirih straneh iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; Curk, Topografsko gradivo, str. 5–7; prim. Kovačič, Ljutomer, str. 84; Curk, Ljutomer, str. 17, 27, 70; Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 44, 45). Tudi glede oltarno steno na severozahodu dobila isto orientacijo, kot jo je imela njena baročna predhodnica, so zasno- vali na pravokotni talni ploskvi in jo na njeni daljši jugozahodni strani osvetlili z dvema dokaj visokima pokončnima pravokotnima oknoma. Najbrž je kape- la dobila tudi samostojni vhod za zunanje obiskoval- ce, ki so ga – po fotografiji Franceta Steleta iz začetka leta 1926 sodeč – uredili v jugozahodnem grajskem fasadnem zidu, levo od glavnega grajskega portala iz druge polovice 17. stoletja. Kot nadomestilo za od- stranjeni zvonik iz 18. stoletja so na jugozahodnem koncu severozahodnega trakta postavili nov zvonik v obliki štirioglatega ometanega strešnega stolpiča s piramidasto streho, pari bifornih odprtin vršne zvo- nove etaže na vseh štirih fasadah in urno številčnico na jugozahodni strani. V nov zvonik so obesili stara zvonova iz let 1715 in 1720. Dvonadstropna trakta na severozahodni in severovzhodni strani notranjega grajskega dvorišča so ohranili z manjšimi predela- vami. Na krajši jugovzhodni steni severovzhodnega trakta so v pritličju in obeh nadstropjih zazidali pre- hode, ki so trakt od prve tretjine 18. stoletja pove- zovali s podrtim baročnim prizidkom na vzhodnem vogalu gradu. Na zunanjih fasadah obeh traktov so nad okni drugega nadstropja odstranili dotrajana kamnita polkrožna oziroma segmentnoločna čela, ki jih kaže upodobitev iz okoli leta 1830 v t. i. Stari Kai- serjevi suiti, njihove sledove pa je mogoče slutiti tudi na fotografiji Franceta Steleta z začetka leta 1926.195 Z opisanimi posegi se je monumentalni značaj na čas nastanka oltarja in njegove dimenzije ni verjetno, da je bil sprva v baročni kapeli gradu Branek. Usoda nekdanjih baročnih oltarjev iz baročne braneške grajske kapele ostaja nepojasnjena. 195 V 19. stoletju so zaradi dotrajanosti odstranili tudi podobna zgodnjebaročna trikotna in segmentnoločna čela kamnitih fasadnih okenskih okvirjev v prvem nadstropju dvorca Tur- nišče pri Ptuju. Grad Branek okoli leta 1920. Pogleda na grajsko stavbo iz zraka z južne strani (levo) in vzhodne strani (desno). Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelala Klavdija Vnuk na podlagi risb Igorja Sapača, 2017). 722 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 grajskega poslopja zelo zmanjšal. Dominantno po- dobo v prostoru je grad ohranil le pri pogledih s se- verne strani. Sicer se je spremenil v dvotraktno dvo- nadstropno stavbno gmoto s talno ploskvijo v obliki kljuke oziroma črke L, ki sta jo ob notranjem dvori- šču dopolnjevala preprosta pritlična stranska trakta. V jugozahodnem pritličnem traktu so po porušitvi nadstropij nekdanjega glavnega grajskega stolpa ohranili glavni grajski portal iz 17. stoletja, ki so ga ob tem v zgornjem delu najbrž nekoliko dopolnili in zavarovali s strešico. S postavitvijo novega strešne- ga stolpiča oziroma zvonika je grad dobil obliko, ki je primerljiva z zasnovo nekoliko manjšega dvorca Šentjanž iz 17. in 18. stoletja v vasi Starše med Ma- riborom in Ptujem. Ta oblika je bila seveda zelo uti- litarna in je kazala, da je grad po letu 1848 dokončno izgubil nekdanji pomen središča zelo velike fevdalne zemljiške posesti in da obenem ni imel pravega skrb- nika; v času katastrofe leta 1870 je bil lastnik gradu Hieronim III. grof Codroipo star komaj osem let in je z materjo živel v Furlaniji, za grad pa je bil odgo- voren oskrbnik, ki se je najbrž tudi odločil za obsežne rušitve oziroma radikalno zmanjšanje grajskih pro- storov, ne glede na dotedanjo arhitekturno kakovost celotnega grajskega kompleksa. Stavbna zasnova gradu Branek v prvi tretjini 20. stoletja Grad Branek je v lasti Hieronima III. grofa Co- droipa ostal do leta 1903.196 Proti koncu 19. stoletja je grof zašel v denarne težave in je začel razprodajati svojo zemljiško posest in drugo imetje na območju Prlekije.197 Branek je po letu 1903 prešel v last neke pl. Rudnicke, plemkinje poljskega rodu, o kateri sicer ni zbranih drugih podatkov.198 Pred letom 1922 je la- stnik gradu postal Anton Sonnenwald (ki se je prvot- no pisal Bratuša), ki je tistega leta kot zastopnik svoje žene in posestnice Hanje Sonnenwald ljutomersko okrajno glavarstvo zaprosil za dovoljenje za gradnjo 196 Schematismus, str. 133; Pirchegger, Untersteiermark, str. 56; prim. Stopar, Gradovi, graščine, str. 40; Stopar, Grajske stav- be, 2, str. 11; Jakič, Vsi slovenski, str. 65; Zanjkovič, Umetno- stnozgodovinska, str. 155; Pintarič, Odnosi, str. 56; Markovič, Zemljiška posest, str. 4; Donša, Dvorec Branek, str. 7. V lite- raturi se pojavlja tudi napačen podatek, da je bil Branek v lasti rodovine Codroipo vse do leta 1926. Prim. Pavličič, Dve graščini, str. 11; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47. 197 Leta 1899 je bilo naprodaj Codroipovo veleposestvo na Cve- nu (Baš in Mursa; Podgorelec, Josip Mursa, gospodarsko, str. 12; prim. Podgorelec, Mursa. Nepozabni). Menda so okoli leta 1900 ali pozneje v prvi četrtini 20. stoletja po kosih razproda- li tudi inventar gradu Branek. V zbirki Umetniškega kabineta Primoža Premzla v Mariboru sta se ohranili dve beli porce- lanasti skodelici, izdelani v Nemčiji v maniri kitajskega por- celana, ki izhajata iz dražbe na gradu Branek. Za posredovani podatek se zahvaljujem Primožu Premzlu. Dražbe grajskega inventarja so bile v slovenskem prostoru skoraj izključno v obdobju med obema svetovnima vojnama. Prim. Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni, str. 22. 198 Kovačič, Ljutomer, str. 203. manjše lončarske peči in ureditev lončarske delavnice v kompleksu gradu Branek.199 Iz uporabljenih virov ni mogoče razbrati, ali so lončarsko delavnico nato tudi dejansko uredili. Vsekakor je grad v tistem ob- dobju dokončno izgubil značaj plemiške rezidence in je ostal samo še bivalna stavba in središče zemljiške posesti, ki se je naglo manjšala. Nekdanji reprezenta- tivni notranji prostori so izgubili vso svojo nekdanjo premično opremo.200 Usodo gradu je zapečatil požar, ki je glavni del grajskega poslopja prizadel v noči z 31. decembra 1925 na 1. januar 1926. V časnikih so se takoj po po- žaru pojavile navedbe, da bo grad najbrž ostal razva- lina.201 Po pričevanju domačina Franca Slane iz leta 1970 je požar menda namerno podtaknil lastnik gra- du Sonnenwald, da bi se polastil visoke zavarovalni- ne.202 Po fotografijah konservatorja Franceta Steleta z 199 Dokumentacija za gradnjo lončarske peči in ureditev lon- čarske delavnice v prostorih gradu Branek se je ohranila v Pokrajinskem arhivu Maribor. Dokumentacija obsega sedem listov z besedili in dva lista z enakima načrtoma na pavs pa- pirju, ki sta datirana s 13. 6. 1922 in ju je izdelal zidarski mojster Joško Prelog s Kamenščaka. Načrt obsega segment tlorisa večjega poslopja iz časa pred letom 1922 z vrisano de- lavnico in projektirano novo pečjo in segment prereza istega poslopja s projektirano novo obokano pečjo. Na podlagi na- risane prostorske razporeditve z okenskimi in vratnimi od- prtinami je mogoče sklepati, da lončarska delavnica ni bila v gradu ali marofu ob njem, marveč v nekem drugem graj- skem poslopju, ki je bilo široko 8,65 m ter je imelo 50 cm debele zidove in na stranski fasadi tri okenske odprtine (SI PAM/0051/002/00010 Gradbene zadeve: Sresko načelstvo Ljutomer: Sonnenwald Hanja, lončarija, izgradnja lončene peči na gradu Branek, 1922). Za Antona Bratušo oziroma Sonnenwalda: Stopar, Gradovi, graščine, str. 40; Stopar, Graj- ske stavbe, 2, str. 11–12. 200 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 204. Leta 1928 je neki gospod Ozmec Muzejskemu društvu v Mariboru podaril večji kako- vostni oljni sliki na platnu z upodobljenim lovskim orožjem in konjeniško opremo iz 17. stoletja, z navedbo, da izvirata z gradu Branek. Sliki sedaj hrani Pokrajinski muzej Mari- bor. To sta tihožitji flamskega slikarja Petra van Kessla (okoli 1635–1668) iz leta 1662, ki imata sedaj naslova Paradna konj- ska oprava in Lovsko tihožitje (Vrišer, Mariborski muzej, str. 22; Zeri in Rozman, Evropska tihožitja, str. 51, 52, kat. št. 28, 29; Ciglenečki, Oprema, str. 53–55, slika 108). Novejše raziskave so pokazale, da sta to dve od nekdanjih šestindvajsetih slik iz t. i. biljardne sobe v gradu Hrastovec. Konservator France Ste- le je tiste slike v Hrastovcu opisal in fotografiral junija 1925, malce preden so jih pred jesenjo 1925 njihovi lastniki grofje Herberstein prepeljali na ptujski grad (Košak, Slikarske zbir- ke, str. 114–120). Vse kaže, da sta se dve sliki med prevozom iz Hrastovca na ptujski grad poleti 1925 ali kmalu zatem, ko sta že prišli na ptujski grad, »izgubili« in sta leta 1928 – z napačno oziroma zavajajočo navedbo, da sta z gradu Branek – prišli v zbirko Muzejskega društva Maribor. Kaže, da sliki v resnici nikoli nista bili na gradu Branek, ki je že nekaj mesecev zatem, ko so slike v gradu Hrastovec sneli s sten, pogorel. 201 Kovačič, Ljutomer, str. 211; INDOK – Stele, Branoslavci. Grad Branek. Terenski zapiski, LXVIII, 1926, str. 6 (pretip- kani rokopis v okviru spomeniške kartoteke); prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 379. 202 Stopar, Gradovi, graščine, str. 40; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 11–12; prim. Stopar, Razvoj, str. 21; Curk, Ljutomer, str. 25; Jakič, Vsi slovenski, str. 65; Janežič, Grad Branek, str. 6, 8; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 154; Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 30; Pintarič, Odnosi, str. 723 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 začetka leta 1926 je mogoče sklepati, da je požar iz- bruhnil na stiku med severozahodnim in severovzho- dnim traktom, v drugem nadstropju, morda v glavni dvorani.203 Lastnik se je po požaru obnovi grajske stavbe oziroma vsaj pogorelega dela strehe zavestno odpovedal; delno zaradi visokih vzdrževalnih stro- škov, delno zato, da bi se izognil plačevanju davkov za odvečne, neuporabne prostore.204 Kmalu je poško- dovani grad prodal trem priseljencem iz Prekmurja, ki so dokumentirani samo s priimki: Berden, Joha in Miholič. Berden in Joha sta kupila grajsko stavbo, Miholič pa menda grajski marof, ki ga požar ni pri- zadel in je ohranjen še danes. Zatem so do tal podrli celoten severozahodni del gradu, vključno s kapelo, ki je požar ni prizadel, na prvotnem severovzhodnem traktu pa odstranili reprezentativno drugo nadstrop- je in ga pokrili s preprosto štirikapno opečno streho. Pri tem so uničili celotno štukaturno okrasje, ki je prestalo požar.205 Kamnito grbovno kartušo z dvema 57–58, 64; Markovič, Zemljiška posest, str. 4; Donša, Dvorec Branek, str. 7. 203 Primerljiv požar je v noči iz 28. na 29. december 1938 iz- bruhnil v glavni dvorani gradu Negova. Do požara je tam prišlo zaradi nenadzorovanega kurjenja v veliki lončeni peči v dvorani; visoka temperatura je povzročila pregretje strešne- ga trama ob dimniku in posledično je pogorel del grajskega ostrešja (Kramberger, Grad je gorel). 204 Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni, str. 15; Stopar, Graj- ske stavbe, 2, str. 12–13; prim. Janežič, Grad Branek, str. 6. 205 Prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 379; Krajevni leksikon grboma so sneli s severovzhodne fasade in jo depo- nirali. Prvo nadstropje adaptiranega severovzhodnega trakta so preuredili za stanovanjske potrebe; v severo- zahodni polovici je nastalo stanovanje Joha, v jugo- vzhodni pa menda stanovanje Berden. Vhod v sta- novanji so uredili skozi skupni vhod, do katerega so speljali dvojno zidano stopnišče, ki so ga prizidali na dvoriščno oziroma jugozahodno fasado nekdanjega glavnega grajskega trakta.206 Fotografiji gradu iz leta 1926, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor kažeta, da so obsežna rušitvena dela speljali kmalu po požaru in da so pri tem povsem uničili tudi še dobro ohranjeno baročno štukaturno okrasje v drugem nadstropju.207 Ruševinski material so v glavnem razprodali in ga odpeljali, s preostalim opečnim drobirjem pa so na debelo nasuli nekdanje notranje grajsko dvorišče. Do tal so podrli tudi celoten pritlični ostanek jugovzho- dnega grajskega trakta, ki je bil razkrit in razvaljen že pred letom 1925. Osrednji del pritličnega vhodne- Slovenije, str. 128; Stopar, Gradovi, graščine, str. 40; Curk, Ljutomer, str. 25; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Jakič, Vsi slovenski, str. 65; Janežič, Grad Branek, str. 6; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 155; Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 30; Donša, Dvorec Branek, str. 7. 206 Po pričevanju Dragice Škrjanec, solastnice ostanka nekdanje- ga gradu avtorju tega prispevka, 2022. Prim. Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; Curk, Ljutomer, str. 25; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12–13. 207 SI PAM 1693/004/001/025: Branoslavci (fotografiji gradu Branek iz leta 1926, signatura: A1.1.18-1 in 2, inv. št. 73, 74). Leta 1922 izdelani načrt za ureditev lončarske delavnice v enem od stranskih poslopij gradu Branek (PAM). 724 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Grad Branek okoli leta 1920. Pogled na grajsko stavbo iz zraka s severne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelala Klavdija Vnuk na podlagi risb Igorja Sapača, 2017). Grad Branek leta 1926. Pogled na deloma pogorelo grajsko stavbo iz zraka s severne strani. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelali Ula Dobrišek in Monika Ravnjak na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 725 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 ga oziroma jugozahodnega trakta, ki je požar prestal brez poškodb, so ohranili, a ga nekoliko znižali in pri tem brezobzirno odstranili zgornji del glavnega graj- skega portala iz druge polovice 17. stoletja s preki- njenim trikotnim čelom, kamnito grbovno kartušo in segmentnoločnim zaključkom vratne odprtine. Fran Kovačič je leta 1926 v zvezi z usodo Bra- neka zapisal: »Mursko polje izgubi z Branekom eden najvažnejših in najslikoviteljših zgodovinskih spomeni- kov.«208 Rušenje večjega dela do takrat ohranjenega kulturnozgodovinsko pomembnega grajskega kom- pleksa je bilo mogoče brez zadržkov izpeljati zato, ker Kraljevina SHS (pozneje Jugoslavija), v okvir katere je Branek spadal od decembra 1918, drugače od sose- 208 Kovačič, Ljutomer, str. 211. Pogled na grad Branek pred prvo svetovno vojno s severozahodne strani (povzeto po razglednici iz zasebne zbirke). Pogled na v požaru poškodovani severni del notranjega dvorišča gradu Branek januarja 1926 (foto: France Stele, INDOK). Pogled na ostanke gradu Branek z glavno dostopno potjo po obsežnih rušitvah v 20. stoletju (foto: Igor Sapač, 2022). 726 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 dnje Republike Avstrije po letu 1923, ni imela poseb- nega spomeniškovarstvenega zakona, ki bi omogočil tudi varovanje oziroma ohranitev najpomembnejših ogroženih stavbnih spomenikov. Zgodovinar Fran Kovačič in konservator France Stele sta zato mogla uničevanje gradu samo brezmočno opazovati in ga nista mogla preprečiti. V letu 1926 se je na Braneku tako zgodila transformacija gradu oziroma odlične plemiške rezidence v kmečko domačijo.209 Kljub tej transformaciji pa spomin na kulturnozgodovinski pomen in žalostno usodo gradu ni utonil v pozabo in v turističnem vodniku po Pomurju iz leta 1969 je zapisano: »Od nekoč tako mogočne stavbe se danes skoraj komaj še opazi, da je na tem mestu stala mogočna 'tr- dnjava'. Prlekija je z Branekom izgubila enega najva- žnejših in najslikovitejših kulturnih spomenikov.«210 Stavbna zasnova gradu Branek v drugi polovici 20. stoletja Po letu 1926 je življenje na Braneku na nov način teklo naprej. Med drugo svetovno vojno so ostanke 209 Prim. Stopar, Grajski objekti z območja, str. 12. Podobna usoda je približno tri desetletja pozneje doletela še eno reprezen- tativno in kulturnozgodovinsko zelo pomembno slovensko grajsko stavbo: barokizirani renesančni dvorec Zalog pri Moravčah se je po dveh požarih med drugo svetovno vojno okoli leta 1955 z obsežnimi rušenji in predelavami ohranje- nih stavbnih delov spremenil v kmečko domačijo, ki skoraj z ničemer več ne spominja na nekdanjo odlično novoveško plemiško rezidenco. 210 Sever, Pomurje, str. 88. gradu obiskali nemški okupatorji in odnesli še tiste zadnje kulturnozgodovinsko zanimive stavbne ele- mente, ki jih je bilo po nezadržnem uničevanju leta 1926 še mogoče odnesti. Takrat je zmanjkala tudi kamnita kartuša z dvema plemiškima grboma, ki je bila do leta 1926 na severovzhodni grajski fasadi.211 Leta 1961 je jugovzhodno polovico preurejenega ostanka glavnega grajskega trakta kupila družina Blagovič, severozahodna polovica pa je ostala v lasti družine Joha. Okoli leta 1970 sta zakonca Alojz Škr- janec (1948–2022) in Dragica Škrjanec, roj. Blagovič (roj. 1952) odkupila tisti del nekdanjega grajskega kompleksa, ki je bil v lasti družine Joha, in od takrat je celotno območje nekdanjega gradu z naslovom Branoslavci 23 v lasti družine Blagovič-Škrjanec.212 Nekdanji glavni grajski trakt je tudi po letu 1970 v prvem nadstropju ohranil značaj dvostanovanjske celote iz časa po letu 1926, pritličje in klet pa sta v pretežni meri ohranila avtentično grajsko zasnovo iz 16. in 17. stoletja. Na nekdanjem notranjem grajskem dvorišču so ohranili stari grajski vodnjak, ki pa je kot nadomestilo za nekdanji leseni nastavek po letu 1962 211 UKPP, Mallegg – Branek. Umetnostnozgodovinski-kon- servatorski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka. 212 Po pričevanju Dragice Škrjanec, solastnice ostanka nekdanje- ga gradu avtorju tega prispevka, 2022. Prim. Stopar, Gradovi, graščine, str. 40; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 12; Jakič, Vsi slo- venski, str. 65; Janežič, Grad Branek, str. 6; Kosi in Baumgart- ner, Duh preteklosti, str. 30; Pavličič, Dve graščini, str. 11; Pav- ličič, Rodoslovni zapisi, str. 47. Pogled iz zraka z jugovzhodne strani na območje nekdanjega grajskega kompleksa Branek in Mursko polje v ozadju (foto: spletni vir, 2021). 727 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 dobil nov preprosti betonski pokrov. Družina Blago- vič-Škrjanec je po letu 1972 izpeljala nekatere grad- bene posege, ki so spomeniško pričevalnost območja nekdanjega gradu še dodatno okrnili, a so po drugi strani omogočili nadaljnje življenje na tej lokaciji in ohranitev osnovne stavbne substance najstarejšega dela glavnega grajskega trakta. Kmalu po letu 1972 so podrli zanemarjeni ostanek jugozahodnega ozi- roma vhodnega trakta z zadnjimi ostalinami zidovja nekdanjega glavnega grajskega stolpa in s tremi no- tranjimi prostori, ki je bil do porušitve dolg približ- no 17 m in je imel dokaj položno dvokapno opečno streho ter na jugozahodni fasadi ohranjen spodnji del glavnega grajskega portala. Po porušitvi, s katero so povečali dvoriščno površino in omogočili udobno ši- rok dovoz na nekdanje notranje grajsko dvorišče, so železne klasicistične vratnice portala zavrgli, profili- rane kamnoseško obdelane elemente portala iz druge polovice 17. stoletja pa ohranili in jih deponirali ob robu trate pred ostankom glavnega grajskega trakta. Ta je bil takrat v obsegu severozahodne polovice že v dokaj slabem gradbenem stanju; zaradi poškodovane strešne kritine je bilo opečno zidovje zelo razmočeno. Do leta 1990 so ostanek trakta v celoti na novo po- krili z opečnim dvojnim zareznikom in leta 1990 so fasade na novo ometali z debelimi cementnimi ometi, ki pa so zaradi vlage v opečnih zidovih in neustrez- ne izvedbe kmalu začeli pokati in odstopati. Med izdelavo novih fasadnih ometov so na severovzho- dni fasadi v prvem nadstropju odstranili kulturno- zgodovinsko zanimive škatlasto izstopajoče baročne kovane mreže z diagonalno postavljenimi palicami in okrasno kovano ornamentiko v sredini iz prve tre- tjine 18. stoletja. Mreže so po odstranitvi odpeljali na deponijo odpadnih kovin, kjer so jih uničili. Na lokacijah leta 1926 podrtih ostankov severozahodne- ga in jugovzhodnega trakta so postavili dve manjši pomožni leseni lopi z avtomobilsko garažo.213 Leta 2008 je Občina Ljutomer območje z ostan- ki nekdanjega gradu razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.214 Ostaline gradu Branek z ohra- njenim poslopjem grajske pristave oziroma grajskega marofa je zaradi njihovega velikega kulturnozgodo- vinskega pomena, izpostavljene lege širšem v pro- storu in zanimivih historičnih grajenih konstrukcij vsekakor vredno ohraniti in primerno prenoviti.215 V prihodnosti bi bilo na lokaciji gradu smiselno opravi- ti nedestruktivne arheološke in geofizikalne raziska- ve, ki bi gotovo pomembno nadgradile in dopolnile dosedanje vedenje o zasnovi in pomenu zanimivega grajskega kompleksa, ki je dandanes zaradi posebne usode v drugi polovici 19. stoletja in prvi polovici 20. stoletja po krivici preveč pozabljen in prezrt.216 213 Po pričevanju Dragice Škrjanec, solastnice ostanka nekdanje- ga gradu avtorju tega prispevka, 2022. Prim. UKPP, Mallegg – Branek. Umetnostnozgodovinski-konservatorski topo- grafski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; Krajevni leksikon Slovenije, str. 128; Stopar, Gradovi, graščine, str. 41; ZVKDS – Fototeka: Fotografije gradu Branek iz let 1972 in 1990; Curk, Ljutomer, str. 25; Kosi in Baumgartner, Duh preteklosti, str. 28. 214 Uradno glasilo Občine Ljutomer, št. 1/2008, 6. februar 2008, str. 40 (EŠD: 8853, Branoslavci – Grad Branek). 215 Prim. Vnuk, Revitalizacija gradu Branek. 216 Prispevek je nastal v sklopu temeljnega raziskovalnega pro- jekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, trans- lokacije in reinterpretacije ( J6-1810), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Pogled na zanemarjeni in pozabljeni kulturni spomenik – braneški grajski marof – z glavno dostopno potjo do nekdanjega grajskega kompleksa (foto: Igor Sapač, 2007). 728 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Dvor Branek v 14. in 15. stoletju. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Grad Branek okoli leta 1540. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 729 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Grad Branek okoli leta 1600. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Grad Branek okoli leta 1685. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 730 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Grad Branek okoli leta 1760. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Grad Branek okoli leta 1875. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 731 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Grad Branek okoli leta 1920. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Grad Branek januarja 1926. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 732 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 177/M/F/M336/g/A02 – Franciscejski kataster za Štajersko (k. o. Branoslavci) 1824 INDOK – INDOK center pri Ministrstvu za kultu- ro Republike Slovenije, Ljubljana Fototeka: Branoslavci – Grad Branek: fotografije Franceta Steleta Stele, France: Branoslavci. Grad Branek. Terenski zapiski, LXVIII, 1926, str. 6 (pretipkani rokopis v okviru spomeniške kartoteke) SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor SI PAM/0001 Zbirka listin (1246–1869) SI PAM/0004 Magistrat Ljutomer (1535–1914) SI PAM/0051/002 Gradbene zadeve: Sresko na- čelstvo Ljutomer (1919–1941) SI PAM/1693/004/001/025: Branoslavci (upo- dobitve in fotografije gradu Branek) SI PAM/1805/00002 Franciscejski kataster I. Mariborsko okrožje: Naborni okraj Branek (Mal- legg), 1824 SI PAM/1842 Gospoščina Branek (1779–1850) SI ZAP – Zgodovinski arhiv na Ptuju SI ZAP/0051 Zbirka listin – originali in stari prepisi (1338–1867) StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec Herrschaftsarchive: Mallegg, Herrschaft UKPP – Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor Mallegg – Branek. Umetnostnozgodovinski- -konservatorski topografski opis. Tipkopis iz leta 1962 na dveh straneh v zapuščini Jožeta Curka. ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slo- venije, Območna enota Maribor Spisovno gradivo: Grad Branek Fototeka: Fotografije gradu Branek iz let 1972 in 1990 ŽA Ljutomer – Župnijski arhiv Ljutomer Slekovec, Matej: Trg in župnija Ljutomer. Kra- jepisno zgodovinska razprava, rokopisna kronika, 1896. OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Aškerc, An(k)a: Baročni štuk na Slovenskem Štajer- skem. Ljubljana, 1970 (Diplomska naloga na Nekdanji grad Branek okoli leta 1940. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 733 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani). Balažic, Janez: Pomurje. Umetnostnozgodovinski oris. Murska Sobota: Franc-Franc, 2011. Baravalle, Robert: Burgen und Schlösser der Steiermark. Eine enzyklopädische Sammlung der steirischen Wehrbauten und Liegenschaften, die mit den verschie- densten Privilegien ausgestattet Waren. Graz: Stia- sny, 1961 (ponatis: Graz: Leykam, 1995). Baš, Franjo: Mursa, Josip (1864–1948). Slovenski bio- grafski leksikon, 6. zvezek: Mrkun – Peterlin. Ljub- ljana: Zadružna gospodarska banka, 1935. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajer- ske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. I. knjiga: A–M. Maribor: Založba Obzorja, 1986. Caesar, Aquilin Julius: Beschreibung des Herzogthums Steyermark. Zweyter Theil. Graz 1773 (ponatis: Grätz: Alois Tusch, 1802). Cevc, Emilijan: Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana: Slovenska matica, 1981. Ciglenečki, Marjeta: Oprema gradov na slovenskem Štajerskem od srede 17. do srede 20. stoletja. Ljub- ljana, 1997 (Doktorska disertacija na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani). Curk, Jože: Delež italijanskih gradbenikov na Štajer- skem v XVI. in XVII. stoletju. Zbornik za umetno- stno zgodovino, nova vrsta VII, 1965, str. 37–72. Curk, Jože: Ljutomer in njegova okolica. Maribor: Za- ložba Obzorja, 1990 (Kulturni in naravni spome- niki Slovenije. Zbirka vodnikov, 172). Curk, Jože: Topografsko gradivo z območja občine Lju- tomer. Kulturni spomeniki na ozemlju občine Ljuto- mer. Izdelano leta 1963. Ljubljana: Zavod za spo- meniško varstvo Socialistične republike Slovenije, 1967. Donša, Jure: Dvorec Branek in njegovi lastniki. Štu- dentski zgodovinski časopis, 2021/2022, št. 1, str. 1–9. Donša, Jure: Zgodovinska ozadja naročil baročne ol- tarne opreme v cerkvah v Cezanjevcih in na Stari Gori. Maribor, 2022 (Zaključno delo 2. stopnje bolonjskega študijskega programa na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru). Drescher, Bettina in Stocker, Karl in Vreča, Beatrix: Museum im alten Zeughaus Bad Radkersburg. Mu- seumsführer. Bad Radkersburg: Stadtgemeinde, 1999. Fink, Otto: Die Pfarrkirche St. Georgen an der Stiefing. St. Georgen an der Stiefing: Pfarramt, 2020. Habsburg-Lothringen, Bettina in Vreča, Beatrix: Bad Radkersburg. Stadt und Region. Bad Radkers- burg: Tourismusverband Bad Radkersburg und Radkersburg Umgebung, 2009. Hajdinjak, Boris in Vidmar, Polona: Gospodje Ptujski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Publika- cija k razstavi. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 2008. Hazler, Vito: Celovitost in celostnost obravnave gra- dov, graščin, dvorcev in pripadajočih gospodar- skih stavb v sodobni recepciji in percepciji kultur- ne dediščine. Kronika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 761–790. Hazler, Vito: Vinske kleti na Slovenskem. 75 vinskih kleti vinorodnih dežel Podravja, Posavja in Primor- ske/Wine cellars in Slovenia. Review of 75 wine cel- lars in Slovenia. Ljubljana: Založba Kmečki glas, 2007. Herbert, Bernhard in Jeitler, Markus in Mitchell, Paul: Die Kuruzzenschanze – ein lineares Boden- denkmal in drei Bundesländern. Fundberichte aus Österreich 56, 2017 (2019), str. 45–60. Hofrichter, Josef Carl: Die Privilegien der kaiserl. königl. landesfürstlichen Stadt Radkersburg in Un- tersteyer. Radkersburg: Alois Weitzinger, 1842. Hofrichter, Josef Carl: Luttenberg in Untersteier, sei- ne Umgebungen, Bewohner und Geschichte, mit Urkunden-Regesten, auch Friedau, Polsterau und Wernsee betreffend. Graz: J. F. Dirnböck, 1850. Horvat-Levaj, Katarina: Barokna arhitektura. Za- greb: Naklada Ljevak, 2015. Hozjan, Andrej: Strelci, Enciklopedija Slovenije, 12. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, str. 337. Hozjan, Andrej: Vojna in (občasni) mir. Prekmurje (s Porabjem) v luči tridesetletne vojne. Tridesetletna vojna in Slovenci (ur. Vanja Kočevar). Ljubljana: Založba ZRC, 2020, str. 179–195. Ilwof, Franz: Die Einfälle der Osmanen in die Steier- mark. Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark, 9, 1859, str. 179–205; 10, 1861, str. 207–264; 11, 1862, str. 203–248; 15, 1867, str. 85–181; 32, 1884, str. 74–96. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Janežič, Maja: Grad Branek na Zgornjem Kamen- ščaku. Zgodovinski listi 10, 2001, št. 1, str. 5–9. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Anmerkungen. II. Band. L–R. Graz: Leykam- -Josefstahl, 1885. Kaiser, Joseph Franz: Lithographirte Ansichten der steyermärkischen Staedte, Maerkte und Schloesser. Graz, 1824–1833. Ponatis: Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 1982. Kaiser, Joseph Franz: Litografirane podobe slovenješta- jerskih mest, trgov in dvorcev. Stara Kaiserjeva suita 1824–1833. Faksimilirana izdaja: spremna beseda Ivan Stopar. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1999. Kemperl, Metoda: Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slovenskem. Ljublja- na: Slovenska matica, 2012. Kemperl, Metoda: Romarske cerkve – novogradnje 17. in 18. stoletja na Slovenskem: arhitekturni tipi, poslikave, oprema. Ljubljana, 2001 (Doktorska di- 734 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 sertacija na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani). Kidrič, France: Gottweis, Ivan (1779–1851). Sloven- ski biografski leksikon. Knjiga 1, 2. zvezek. Ljublja- na: Zadružna gospodarska banka, 1926. Klemm, Miroslav: Štukature u dvorskoj kapeli Sve- tog Antuna u Klenovniku. Klenovnik 750 godi- na. 1244.–1994. (ur. Martin Oreški). Klenovnik: Općina Klenovnik, 1995, str. 84–86. Kodolitsch, Georg: Radkersburg. Kunstgeschichtlicher Stadtführer. Graz: Leykam, 1974 (Kunstdenk- mäler der Steiermark; 3). Kohlbach, Rochus: Steirische Baumeister. Tausendund- ein Werkmann. Graz: Grazer Domverlag, 1961. Komelj, Ivan: Grad kot spomeniškovarstveni pro- blem v času med obema vojnama. Varstvo spome- nikov 25, 1983, str. 13–32. Komelj, Ivan: Utrdbena arhitektura 16. stoletja v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta VII, 1965, str. 73–92. Koropec, Jože: Davčni popis v letu 1527 po ormo- škem in ptujskem. Ptujski zbornik, VI/I, 1996, str. 491–534. Koropec, Jože: Slovenski del Štajerske v davčnem seznamu leta 1527. Časopis za zgodovino in na- rodopisje, 59, nova vrsta 24/2, 1988, str. 216–277. Kos, Dušan: Zgodovina morale. 2. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Kos, Milko: Kolonizacija med Dravo in Rabo pa kra- jevna imena na –ci, Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. Slovenskega tabora v Ljutomeru 1868– 1968 (ur. Viktor Vrbnjak). Maribor: Založba ob- zorja, 1968, str. 256–264. Kos, Milko: Meja proti Ogrski in Hrvatski v štajer- skem Podravju. Poetovio–Ptuj. 69–1969. Zbornik razprav ob tisočdevetstoletnici. Maribor: Založba obzorja, 1969, str. 83–91. Kosi, Marjan in Baumgartner, Karmen (ur.): Duh preteklosti v zrcalu sedanjosti. Zbornik ob 180-let- nici šolstva v šolskem okolišu Cezanjevci. Cezanjev- ci: Osnovna šola Janka Ribiča, 2007. Košak, Tina: Slikarske zbirke grofov Herberstein. Zbirki Janeza Ernesta I. in Janeza Ernesta II. v Gradcu in gradu Hrastovec. Acta historiae artis Slovenica 20, 2015, št. 1, str. 97–137, 239. Kovačič, Fran: Doneski k starejši zgodovini Murske- ga polja. Časopis za zgodovino in narodopisje 15, 1919, št. 1, str. 23–85. Kovačič, Fran: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Kovačič, Fran: Slovenska Štajerska in Prekmurje. Zgo- dovinski opis. Ljubljana: Matica Slovenska, 1926. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. IV. knjiga (ur. Roman Sav- nik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980. Kramberger, Ludvik: Grad je gorel, kmete je zeblo. Frančiška Trstenjak je bila grajska delavka. Večer, 28. 12. 1995. Krenn, Peter: Die Oststeiermark. Ihre Kunstwerke, hi- storischen Lebens- und Siedlungsformen. Salzburg: Verlag St. Peter, 1981 (Österreichische Kunstmo- nographie, XI). Lampe, Evgen: Naše slike. Grad Branek pri Ljuto- meru. Dom in svet, 20/11, 1907, str. 496, 526. Lovrenčič, Ivan (ur.): Ormož in okolica. Vodnik. Or- mož: Skupščina občine Ormož, 1990. Luknjar, Peter: Ljutomer in okolica v cenitvah imetja iz leta 1542. Zgodovinski listi 7, 1998, št. 1, str. 9–15. Lüftinger, Johann: Die Pfarrkirche St. Benedikt von Altmünster am Traunsee. Altmünster: Röm-kath. Pfarramt Altmünster, 2011. Magdič, Andrej: Prispevek k razpravi o kontinuiteti srednjeveške poselitve Murskega polja. Zgodovin- ski listi 19, 2011, št. 1, str. 7–22. Makarovič, Gorazd: Pričevanje gotskega stolpa Ke- blja o stanovanjski kulturi. Etnolog 5 (LVI), 1995, str. 143–205. Markovič, Tomaž: Zemljiška posest rodbine Mauer- burg v ormoško-ljutomerski okolici ter goricah po ur- barju 1688. Maribor, 2020 (Magistrsko delo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru). Meke, Katra: Beneško baročno slikarstvo na Kranjskem in Štajerskem. Naročniki in zbiralci. Ljubljana, 2017 (Doktorska disertacija na Oddelku za umet- nostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani). Mell, Anton: Die sogenannten Schützenhöfe und Schützenlehen in Steiermark. Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark, 42, 1894, str. 146–157. Menaše, Lev: Marija v slovenski umetnosti. Ikonolo- gija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Celje: Mohorjeva družba, 1994. Mlinarič, Jože: Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapiskih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta, 1987 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 9). Naschenweng, Hannes P: Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kom- pendium. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020. Novak, Miroslav: Ljutomer in njegova okolica do leta 1850. Ljutomer, osrčje Prlekije (ur. Goran Šo- ster in Primož Premzl). Ljutomer: Občina Ljuto- mer, Prleška razvojna agencija, 2006, str. 31–45. Nowotny, Fritz: Südsteirische Burgen und Schlößer. Südsteiermark. Ein Gedenkbuch (ur. Franz Haus- mann). Graz: Verlag Ulr. Mosers Buchhandlung, 1925, str. 65–101. 735 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 Obad Šćitaroci, Mladen: Dvorci i perivoji Hrvatskoga zagorja. Zagreb: Školska knjiga, 1993. Pavličič, Srečko: Dr. Tomaž Ignac Maurer, pl. Mauer- burg baron Braneški. Zgodovinski listi 17, 2009, št. 1, str. 57–68. Pavličič, Srečko: Dve graščini, en zidar. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2019. Pavličič, Srečko: Nekaj o plemstvu. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2020. Pavličič, Srečko: O ljutomerski cerkvi. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2019. Pavličič, Srečko: Rodoslovni zapisi o starih ljuto- merskih trških in okoliških kmečkih rodbinah; o plemstvu pa tudi – vsaj za vzorec. Zgodovinski listi 14, 2006, št. 1, str. 34–76. Peskar, Robert: Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji. Ljubljana, 2005 (Dok- torska disertacija na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljub- ljani). Pferschy, Gerhard in Krenn, Peter (ur.): Die Steier- mark. Brücke und Bollwerk. Katalog der Landes- ausstellung. Schloß Herberstein bei Stubenberg. 3. Mai bis 26. Oktober 1986. Graz: Steiermär- kisches Landesarchiv, 1986 (Veröffentlichungen des steiermärkischen Landesarchives; 16). Pintarič, Katja: Odnosi med trgom Ljutomer in njego- vim lastnikom ob koncu 17. stoletja, Maribor, 2011 (Diplomsko delo na Oddelku za zgodovino Filo- zofske fakultete Univerze v Mariboru). Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission; 10). Podgorelec, Rado: Josip Mursa, gospodarsko in poli- tično delovanje slovenskega liberalnega narodnjaka. Maribor, 2014 (Zaključno delo 2. stopnje bolonj- skega študijskega programa na Filozofski fakul- teti Univerze v Mariboru). Podgorelec, Radko: Mursa. Nepozabni napredni Slo- venec. Celje: Gracer, 2015. Posch, Fritz: Flammende Grenze. Die Steiermark in den Kuruzzenstürmen. Graz: Verlag Styria, 1986. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. stoletje. 2. del: Od Del-Negrov do Škerpinov. Ljub- ljana: Viharnik, 2022. Puconja, Branko: Dr. Ivan Gottweis in drugi manj znani narodni buditelji Prlekije v prvi polovici 19. stoletja. Zgodovinski listi 1, 1992, št. 1, str. 17–24. Radovanovič, Sašo: Gornja Radgona v 17. stoletju. Glasilo Zgodovinskega društva Gornja Radgona, 12, 2007, str. 11–18. Radovanovič, Sašo: Kruci na slovenskem Štajerskem. Glasilo Zgodovinskega društva Gornja Radgona, 9, 2002, str. 38–48. Radovanovič, Sašo: Nekaj o Ljutomeru v 17. stoletju. Zgodovinski listi 5, 1996, št. 1, str. 6–19. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevi- du 1763–1787, 6. Ljubljana: Znanstvenorazisko- valni center SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 2000. Regan, Krešimir: Srednjovjekovne i renesansne utvr- de Hrvatskog zagorja. Donja Stubica: Kajkaviana, 2017. Repanić-Braun, Mirjana: Prilog istraživanju opusa štukatera Antona Josepha Quadrija. Radovi Insti- tuta za povijest umjetnosti, 33, 2009, str. 145–162. Ruck, Barbara: Hans Adam Weissenkircher (1646– 1695). Fürstlich Eggenbergischer Hofmaler. Graz: Abteilung Schloss Eggenberg am Landesmuse- um Joanneun, 1985. Sann, Hans von der: Sagen aus der grünen Mark. Graz: Strahalm, 1911 (ponatis: 2021). Sapač, Igor: Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov na območju Liti- je, Šmartna in Gabrovke. Kronika, 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 371–410. Sapač, Igor: Baročni arhitekti na Slovenskem. Arhi- tektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka. Katalog razstave Arhitekturnega muzeja Ljubljana na gradu Fužine v Ljubljani od 10. maja do 20. avgusta 2007, str. 231–270. Sapač, Igor: Kaj je grad? Problematika terminološke oznake in temeljne definicije. Kronika, 60, 2012, št. (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 391–412. Schematismus des landtäflichen und Grossgrund-Besi- tzes von Steiermark. Nach amtlichen Quellen und direkten Angaben bearbeitet. Wien: L. Weiss, 1901. Schemper-Sparholz, Ingrid: Graubündner Stukka- teure in Österreich. Graubündner Baumeister und Stukkateure (ur. Michael Kühlenthal). Locarno: Armando Dadò Editore, 1997, str. 339–362. Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Zweyter Theil. Gratz: Andreas Kien- reich, 1822. Sever, Bela (ur.): Pomurje. Turistični vodnik. Murska Sobota: Pomurska založba, 1969. Simoniti, Vasko: Sistem obveščanja pred turško ne- varnostjo v 16. stoletju. Kronika 28, 1980, št. 2, str. 93–99. Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mo- horjeva družba, 1990. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Slekovec, Matej: Grad in graščina ljutomerska. Ča- sopis za zgodovino in narodopisje 1, 1904, str. 159– 184. Slekovec, Matej: Turki na slovenskem Štajerskem. Spominki iz domače zgodovine. Slovenske večer- nice za poduk in kratek čas, 48, 1894, str. 3–54. Stele, France: Monumenta artis Slovenicae. II. Slikar- stvo baroka in romantike. Ljubljana: Akademska založba, 1938. 736 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Stele, France: Štuk. Dom in svet 40, 1927, št. 3, str. 114–117. Stopar, Ivan: Architektursymbolik in mittelalter- lichen Höfen Sloweniens. Simbole des Alltags – Alltag der Symbole. Festschrift für Harry Kühnel zum 65. Geburtstag. Graz: ADEVA, 1992, str. 147–169. Stopar, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na sloven- skem Štajerskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja, 1982. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Dru- ga knjiga. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Park, 1991 (Grajske stavbe, 2). Stopar, Ivan: Grajski objekti z območja slovenske Šta- jerske na Vischerjevem zemljevidu iz leta 1678. Cel- je: Kulturna skupnost, 1972. Stopar, Ivan: Podoba Slovenije. Ljubljana: Viharnik, 2011. Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Sturmberger, Hans: Adam Graf Herberstorff. Herr- schaft und Freiheit im konfessionellen Zeitalter. Wien: Verlag für Geschichte und Politik, 1976. Štih, Peter: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-ma- džarske meje v današnji Sloveniji. Zgodovinski ča- sopis 50, 1996, št. 4, str. 535– 544. Štih, Peter: Salzburg na spodnještajerski Dravi in Savi v srednjem veku. Varia. Razprave. Razred za zgodovinske in družbene vede (ur. Peter Štih). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in ume- tnosti, 2014, str. 175–205. Šumi, Nace: Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Obdobje renesanse. Katalog Arhitekturnega muzeja. Ljubljana, 1997. Šumi, Nace: Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1966. Šumi, Nace: Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdobje med pozno renesanso in zrelim barokom. Ljubljana: Arhitekturni muzej, 2000. Šumi, Nace: Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slo- venskem. Ljubljana: Slovenska Matica, 1969. Travner, Vladimir: Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Življenje in svet, 1934. Valentinitsch, Helfried: Eine Juristenkariere in der Steiermark zur Zeit der großen Hexenverfol- gung. Der innerösterreichische Hofvizekanzler Thomas Ignatius Freiherr von Mauerburg (gest. 1686). Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 84, 1993, str. 103–126. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti- rie. Graz, 1681. Faksimilirana izdaja: spremna beseda Anton Leopold Schuller. Graz: ADEVA, 1975. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti- riae. Izbor. Faksimilirana izdaja listov s slovenskimi motivi. Zbrala Ivan Stopar in Primož Premzl. Ma- ribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2006. Vnuk, Klavdija: Revitalizacija gradu Branek v Brano- slavcih. Maribor, 2015 (Projektna naloga univer- zitetnega študijskega programa 1. stopnje na Od- delku za arhitekturo Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru). Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakul- tete, 1996. Volavšek, Andreja: Cezanjevci. Konservatorsko po- ročilo. Varstvo spomenikov, 13–14, 1968–1969 (1970), str. 213. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajer- skem. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. Vrišer, Sergej: Mariborski muzej II. Umetnostna zbir- ka. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za spomeni- ško varstvo, 1979 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 96). Vrišer, Sergej: Renesančni viteški nagrobniki v Slo- veniji. Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vr- sta 7, 1965, str. 195–206. Weigl, Igor: Dvorec Dornava in druge arhitekture Jožefa Hueberja na Slovenskem Štajerskem. Dor- nava. Vrišerjev zbornik (ur. Marjeta Ciglenečki). Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, 2003, str. 15–65. Woisetschläger, Kurt in Krenn, Peter: Dehio-Hand- buch. Steiermark (ohne Graz). Wien: A. Schroll & C, 1982 (Die Kunstdenkmäler Österreichs). Zahn, Joseph: Steirische Miscellen. Zur Orts- und Culturgeschichte der Steiermark. Graz: Ulr. Moser, 1899. Zadnikar, Marijan: Umetnostni spomeniki v Pomurju. Murska Sobota: Pomurska založba, 1960. Zanjkovič, Martina: Umetnostnozgodovinska zna- menja mesta treh trgov in njegove okolice. Lju- tomer, osrčje Prlekije (ur. Goran Šoster in Primož Premzl). Ljutomer: Občina Ljutomer, Prleška razvojna agencija, 2006, str. 143–159. Zeri, Federico in Rozman, Ksenija: Evropska tihoži- tja iz slovenskih zbirk. Katalog razstave. Ljubljana: Narodna galerija, 1989. Zeri, Federico in Rozman, Ksenija: Evropski slikar- ji iz slovenskih zbirk. Katalog razstave. Ljubljana: Narodna galerija, 1993. 737 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–7382022 S U M M A R Y Branek Castle. A description of architectural history The contribution discusses the architectural de- velopment of the former Branek (Mallegg) Castle or Upper Castle in Branoslavci west of Ljutomer, whi- ch was the biggest, the most distinguished, and the most recognizable castle building in the wider Ljuto- mer area between the second half of the seventeenth century and 1926. In 1926, a significant part of the castle complex was demolished after a devastating fire and the rest was converted into a simple residen- tial building, which has so far not been subject to any detailed discussion in terms of its architectural histo- ry. By taking into consideration and systematically analysing the preserved remains of the former castle, old depictions, archival photographs, data on the hi- story of the estate, and historical depictions, it is pos- sible to determine the main development phases of the former castle building between the sixteenth and the twentieth centuries with a fair amount of relia- bility and thus accentuate its special significance for the history of the Ljutomer area during the period concerned. Everything suggests that Branek Castle was built in the early sixteenth century in accordance with the medieval tradition of fortified castles and that it was set for Franz von Herbersdorf on the site of a medieval tower house which served no particu- lar defensive purpose. Initially, the castle encompas- sed an enclosed courtyard, living quarters, and a tall entrance tower. In the middle or the second half of the sixteenth century, it was added outer defensive walls. In the second half of the sixteenth century or the first third of the seventeenth century, the castle was further added two side residential wings and im- parted the character of a comfortable fortified noble residence. About 1675, when in the hands of the in- fluential Thomas Ignaz I Baron Mauerburg, it was thoroughly renovated in the Early Baroque style but not significantly expanded. In 1693, the castle was damaged by a fire and after 1710 gradually restored and rebuilt. During the restoration works, its outer walls were removed, all building tracts were remo- delled, and the castle was added a big Baroque castle chapel, which was consecrated in 1717, when the castle was in the possession of Georg Anton Ignaz Baron Mauerburg. About 1744, the representative rooms in the castle’s interior were given a Baroque makeover at the behest of Mr and Mrs Codroipo and decorated with lavish stucco, most probably by Johann Kajetan Androy. About 1836, when Branek was leased to Ivan Gottweis, the castle building un- derwent another renovation. After the castle was partially damaged due to subsidence in 1870, its south-eastern side wing and the entrance tower were lowered, and the Baroque chapel was demolished. On the night of 1 January 1926, part of the castle burned to the ground, after which a large part was torn down and the rest was pragmatically turned into a rural homestead. After 1972 the last remains of the former main castle tower were demolished, along with a fragment of the main castle portal. 738 IGOR SAPAČ: GRAD BRANEK, 659–738 2022 Ante Trstenjak: Glavni trg v Ljutomeru, akvarel na papirju, 1927 (zasbena zbirka). 739 2022 1.04 Strokovni članek UDK 930.253:352(497.412Ljutomer)"1535/1914" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.07 Prejeto: 8. 6. 2022 Mojca Horvat prof. slovenskega in nemškega jezika, arhivska svetovalka, Pokrajinski arhiv Maribor, Glavni trg 7, SI–2000 Maribor E-pošta: mojca.horvat@pokarh-mb.si Arhivski fond Magistrat Ljutomer (1535–1914) IZVLEČEK Prispevek ponuja pregled dokumentov, ki jih Pokrajinski arhiv Maribor hrani v fondu Magistrat Ljutomer, pojasni pripadajoči arhivski popis in izpostavi nekatere značilne ali posebej zanimive dokumente. Fond obsega 116 škatel oziroma 11,6 tekočih metrov arhivskega gradiva, nastalega med letoma 1535 in 1914. Največ dokumentov se nanaša na upravo trga in trško sodstvo, najdemo pa tudi podatke o zdravstvenih, gradbenih, cerkvenih, šolskih, obrtniških, policijskih, gasilskih, vojaških idr. zadevah. KLJUČNE BESEDE magistrat Ljutomer, arhivsko gradivo, arhivski popis, trška uprava, trško sodstvo, Pokrajinski arhiv Maribor ABSTRACT ARCHIVAL COLLECTION MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914) The contribution provides an overview of documents, kept by the Regional Archives Maribor as part of the collec- tion Magistrat Ljutomer, it explains their archival description and draws attention to some characteristic or particu- larly interesting documents. The archival collection comprises 116 boxes or, rather, 11.6 running metres of materials that were produced between 1535 and 1914. Whereas most documents relate to the market-town administration and judiciary, some also convey data on matters concerning health, construction, church, school, handicrafts, police, fire service, military, and so on. KEY WORDS Ljutomer magistrate, archival materials, archival description, market-town administration, market-town judiciary, Regional Archives Maribor 740 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–756 2022 Uvod Pokrajinski arhiv Maribor v fondu Magistrat Lju- tomer1 hrani 116 škatel oziroma 11,6 tekočih me- trov arhivskega gradiva, nastalega med letoma 1535 in 1914. Dokumenti so bili v sedemdesetih letih 20. stoletja vrnjeni iz Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu, kamor so jih Ljutomerčani v hrambo predali konec 19. stoletja. Glede na izročilo so v Ljutome- ru trške privilegije in drugo dokumentacijo ter denar sprva hranili v zakladnici v trškem zvoniku ob cerkvi. Kadar so menili, da je zakladnica ogrožena, so njeno vsebino spravili na varno. Leta 1683 so – menda za- radi nevarnosti obleganja Turkov in krucev – doku- mente in denar začasno poslali celo na grad Fala; leta 1704 pa so prepozno ukrepali, tako da so jim kruci iz zakladnice odnesli denar.2 Čeprav je trg večkrat po- gorel ali bil izropan, se je gradivo skozi stoletja ohra- nilo. Ob koncu 18. stoletja je prišlo do sporov z go- spostvom Branek – zaradi omejitve oblasti je takrat moral trg dokumente začasno predati gospostvu.3 1 SI PAM/0004. 2 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 163. 3 Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, str. 44. V veliki večini gre za dokumente v nemškem jezi- ku, za rokopise v nemški kurenti (»gotici«). Gradivo je bilo že v Gradcu urejeno in do določene mere po- pisano, vendar le okvirno. Zato je bilo treba narediti natančnejši in novejši popis po arhivskih standardih, ki sem ga končala leta 2017. Ob novem popisu nisem spreminjala stare ureditve, saj bi bilo v tem primeru potrebno novo številčenje škatel, nekdanja citiranja tukajšnjega gradiva pa bi s tem izgubila sledljivost. Popis je dostopen na spletni strani virtualne arhivske čitalnice (VAČ) v vzajemni podatkovni zbirki slo- venskih javnih arhivov.4 Gradivo je v popisu razdeljeno na 14 večjih sklo- pov: 1. Uprava (urbarialne obveze in dolžnosti, davčni spisi, tržani, nepremičnine, privilegiji in prisege, uradniki, delovodniki, dopisi, zapisniki trškega sveta, letni obračuni, finančne zadeve); 2. Zdravstvene, veterinarske in socialne zadeve (ukrepi proti kužnim boleznim, zdravniki in ki- rurgi, lekarnarji, babice, pokopališče in pogrebi, pomoč revnim, špital, živinske kužne bolezni, živinozdravniki); 4 https://vac.sjas.gov.si. Gradbeni načrt za ljutomerski rotovž, 19. stoletje. 741 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–7562022 3. Gradbene zadeve (seznami parcel, zgradbe v trgu, razne gradnje stavb, mostov in cest, regu- lacije voda); 4. Vinogradi (cenitve in licitacijski zapisniki, gor- ninske in računske knjižice vinogradov); 5. Cestnina in stojnina (registri stojnin, cestnin in mitnin); 6. Trški mlin (računske knjige, licitacije in zakup- ne pogodbe, gradbena dokumentacija); 7. Opekarna (računska dokumentacija, licitacije ipd.); 8. Upravljanje gozdov (popisi gozdov, deleži trža- nov, licitacije); 9. Cerkvene in šolske zadeve (dokumenti cerkva: sv. Janez Krstnik v Ljutomeru, sv. Rok in sv. Sebastijan v Cezanjevcih, sv. Križ v Križevcih; župnija Cmurek; šola v Ljutomeru); 10. Obrt in trgovina (prispevki za pomočnike, dav- ki, spričevala, mere in uteži, živinski in letni sej- mi, seznami obrtnikov ipd.); 11. Sodne zadeve (krajevno sodišče magistrata Lju- tomer, sodne zadeve tržanov, sodni procesi, ka- zenske zadeve, civilnopravne zadeve ipd.); 12. Policijske zadeve (prijave začasnega prebivali- šča, policijski predpisi, tiralice ipd.); 13. Gasilske zadeve in požari (seznami pogorelih, gasilska oprema, ocene tveganja ipd.); 14. Vojaške zadeve (nastanitev in oskrba vojske, seznami prispevkov za vojsko, vprežna živina, nabor, dezerterji, skladišče orožja ipd.). Vsebina arhivskega fonda Magistrat Ljutomer 1 Uprava 1.1 Urbarialne obveze in dolžnosti, davki Prva podskupina področja uprava so urbarialne in davčne zadeve, kamor so uvrščeni urbarialni re- gistri5 od leta 1659 do leta 1843. Ohranjenih je 27 štiftnih registrov6 trga Ljutomer in eden, ki se nana- ša na imenje Kamenščak. V njih v glavnem najdemo imena in priimke plačnikov, včasih pa še kak drug podatek (na primer predračun za gradnjo stiskalnice za grozdje). Zelo podobne podatke najdemo tudi v davčnih registrih, v tistem iz leta 1813 pa se že vidi 5 Davčni registri so sprva vsebovali samo zapise davčnih ob- veznosti podložnikov, konec 16. stoletja pa se v njih pojavijo tudi navedbe denarnega činža, torej dajatev kot osrednjih ur- barialnih dajatev v denarju. Od nekako srede 17. stoletja dalje so v te knjige, tedaj že imenovane štiftni registri (Stiftregister), zapisovali bolj ali manj vse denarne obveznosti, ki so jih pod- ložniki imeli do gospostva (Zadravec, Urbarji in urbarialni registri, str. 8–9). 6 SI PAM/0004, škatla 1–2 in 4, Štiftni registri magistrata Ljutomer do leta 1818, in škatla 5, ovoj 4, Štiftni registri od leta 1814 in podobne davčne zadeve trga Ljutomer. navezava na jožefinsko davčno regulacijo.7 V to pod- skupino so uvrščene tudi nekatere druge obveze in zadeve: seznam odkupnih zneskov za naturalne da- jatve iz leta 1807; registri pašnine8 od leta 1799 do leta 1813, ki navajajo število živali in njihove lastnike ter zneske plačila pašnine (na primer za leto 1812 so pobrali pašnino za štiri konje, 15 volov ali krav, tri teleta in 26 prašičev); razni izvlečki iz knjige dajatev; pripombe na štiftne registre; priloge k štiftnim regi- strom in popis števila dimnikov v trgu iz leta 1845, ki je prav tako služil za pobiranje davka. K urbarialnim registrom prištevamo tudi desetin- ske registre. Desetina je pomenila, kot že ime pove, deseti del pridelka. Po navadi so jo pobirala gospo- stva, vendar so to lahko bile tudi druge pravne osebe (na primer imenja, župnije in, kot v našem primeru, magistrati) oziroma fizične osebe (na primer duhov- niki), ki so imele do tega pravico. Desetine niso vedno pobirali v 10 % pridelka, včasih so pobirali le polo- vico, tretjino ali samo četrtino desetine. Včasih si je desetino delilo več različnih prejemnikov, tako je, na primer, vsak od treh upravičencev prejel tretjino celot- ne desetine. Pravico do pobiranja desetine so lahko prodali ali dajali v zakup, sprva so jo lahko prodali le drugim plemičem (oziroma tistim, ki so bili navedeni v deželni deski), leta 1819 pa je dvorna pisarna izdala dekret, da so lahko kupci desetine tudi drugi ljudje.9 V 52 registrih žitne desetine magistrata Ljuto- mer,10 nastalih med letoma 1675 in 1843, so podatki o desetinskih zavezancih iz Ljutomera in Kamenšča- ka, o desetini pa pričajo tudi dodatni dokumenti,11 ki pa so vsi šele iz 19. stoletja. Med njimi je tabela z imeni podložnikov iz leta 1829, v kateri je zabele- ženo, ali bodo oddali desetino v denarju ali v naravi. Med vsemi stotimi desetinskimi zavezanci se ni nih- če odločil za plačilo v naravi. O tem, da je magistrat desetino dajal v zakup, pričajo ohranjeni licitacijski zapisniki. Za leto 1832 so v razpredelnico vpisani dražitelji. Dražba se je začela pri 90 goldinarjih (da- lje gld) ter se zaključila pri 118 gld in 15 krajcarjih (dalje kr). Zakup desetine je predstavljal določeno tveganje, saj je bila v rodovitnih letih pobrana de- setina visoka in v slabih letih nizka,12 pogodba pa je bila za fiksni znesek sklenjena vnaprej. Med doku- menti je tudi zapisnik o zakupu ribolovne pravice na Ščavnici. Leta 1843 je tako Andrej Mihelič za 2 gld in 36 kr za šest let zakupil pravico do lovljenja rib 7 SI PAM/0004, škatla 59, ovoj 2, Davčni registri in izvlečki iz davčnih registrov magistrata Ljutomer. 8 SI PAM/0004, škatla 7, ovoj 1, in škatla 5, ovoj 4, Registri pašnine pri trgu Ljutomer. 9 Tschinkowitz, Darstellung des politischen Verhältnisses, Th. III., str. 1–8. 10 SI PAM/0004, škatla 6, Registri žitne desetine magistrata Ljutomer. 11 SI PAM/0004, škatla 5, ovoj 2, Dokumenti v zvezi z desetino v Ljutomeru. 12 Primerjaj Tschinkowitz, Darstellung des politischen Verhältnis- ses, Th. III., str. 62. 742 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–756 2022 in rakov od desetinske meje do trškega mlina. Poleg tega so v zvezi z desetino ohranjena razna navodila za pobiranje (19. stoletje), dopisi, preračuni desetine (1810–1819) ipd. Med davki so tudi posamezni dokumenti, ki se nanašajo na vojni davek,13 med njimi dva registra pobrane prenočnine za nastanitev vojakov, v katerih so seznami tržanov (imena, hišne številke, podpisi) in zneski, ki so jih dali za prenočnino. Zanimivo je, da so pobrani zneski na posameznika precej različ- ni. Seznami so ohranjeni za čas med letoma 1818 in 1827, narejeni so za vsak mesec posebej, niso pa vsi tržani vsak mesec plačali prispevka. Podobne doku- mente najdemo tudi v sklopu vojaških zadev. Takšnih primerov, kjer smo priča nedosledni razmejitvi, kam posamezni dokumenti sodijo, je v arhivskem fondu Magistrat Ljutomer več. Kot rečeno, sem pri popisu sledila prvotni ureditvi. Poleg že izpostavljenih obvez, dolžnosti in dav- kov so iz 18. in 19. stoletja ohranjeni posamezni dokumenti o hišnem davku, davku na premoženje, osebnem davku, zemljiškem davku, davku na dedi- ščino, davku na glasbo, razrednem davku, glavarini, pristojbini za dimnikarja, prispevku za šolo, mesnem krajcarju, davku na tobak idr. 1.2 Tržani in nepremičnine Številni seznami hiš, tržanov, živine in naborni- kov14 so nedatirani. Najstarejši datirani je seznam gostačev in poslov iz leta 1646, v katerem so našte- ti posamezni gospodarji in koliko ljudi je delalo pri njih. V tem sklopu so tudi tabele pristojbin, v kate- rih so navedena imena posestnikov hiš, njihov poklic (na primer usnjar, čevljar, kovač, mežnar) in število hiš. Med štajerskim popisom hiš leta 1754 so nasta- li trije seznami trških hiš, od katerih dva poleg po- klica hišnega posestnika navajata njegovo zemljiško posest, izraženo v oralih (plugih); hiš je bilo 105. Iz leta 1802 je izkaz zemljišč in 98 posestnikov, ki ob že omenjenih podatkih postreže z oceno vrednosti posameznih zemljišč. Dodatne podatke o zemljiščih ponudi seznam iz leta 1803, na katerem so 104 hišne številke in njihovi posestniki – navedeni so v tabeli, v kateri je navedeno tudi, kateremu gospostvu so bila posameznikova zemljišča podložna (nekatera več gospostvom) ter kolikšni kmečki posesti je ustrezala njihova velikost (od celega do četrtinskega kmeta), izmera posameznih vrst zemljišč (njiv, travnikov ...) in hišna številka. Na seznamu obrtnikov iz okoli leta 1840 so navedena imena 72 obrtnikov, ob vsakem dejavnost in vrsta obrtne pravice. Nekateri od teh se- znamov vsebujejo tudi podatke o plačilu davščin, po- 13 SI PAM/0004, škatla 59, ovoj 1, Vojni davek, prispevek za kasarno in prenočnina (za nastanitev vojakov) v trgu Ljuto- mer. 14 SI PAM/0004, škatla 1, ovoj 1, Seznami hiš, tržanov, živine, nabornikov magistrata Ljutomer. samezni se nanašajo na požarno varnost v trgu. Za- nimivo je navodilo iz leta 1825, da je treba okrožnico o požarnem zavarovanju dostaviti vsem pismenim Ljutomerčanom, ki nato navaja seznam 23 pismenih tržanov. Iz leta 1834 je seznam lastnikov živine, ki posebej našteva rogato živino in posebej prašiče ter hišno številko lastnika. Seznami nabornikov iz Lju- tomera in okolice iz leta 1846 vsebujejo ljudi po hi- šnih številkah, pripisani so kraj, okrožje, starost (med 19 in 29) ter podatek, ali še imajo starše. Na drugih seznamih so navedeni tudi nekateri, ki niso sposobni za vojsko. Tesna povezava trga Ljutomer z gospo- stvom Branek se kaže v marsikaterem dokumentu; tako je med seznami tržanov tudi seznam podložni- kov gospostva Branek iz vasi Križevci, Ključarovci, Vučja vas, Cven, Mota, Stročja vas, Pristava, Banovci, Podgradje, Babinci, Krištanci, Spodnje Krapje, Ra- domerje in Grlava. Seznam, ki nekoliko izstopa, je tudi izvleček iz krstnega zapisnika trga Ljutomer, na- stal okoli leta 1800, kjer so po hišnih številkah v trgu izpisana imena tržanov in datumi njihovih rojstev. V popisih pokojnikov15 (1783–1883) so poleg imen zabeleženi še skupni zneski njihovega premoženja in od tega pobran prispevek za šolski sklad. Kovačič v monografiji o Ljutomeru zapiše: »Ena najimenitnejših trških svoboščin in pravic je bila sodna pravica, civilna in deloma kriminalna. Meje ozemlja, na katerem so imeli sodno pravico, so bile od starih časov natančno določene (pomirje, Burg- fried). Da se ne bi meje pozabile, so jih v starejših ča- sih vsako leto, pozneje pa v krajših ali daljših presled- kih objahavali. To se je vršilo z velikim hrupom in strelbo, tržani so oboroženi na konjih jezdili, naprej se je nesla trška zastava, skupno s sosednimi oblast- mi so pregledavali mejnike in jih obnavljali, kjer je bilo treba. To se je imenovalo 'objahavanje pomir- ja' (Burgfriedbereitung).«16 V fondu je ohranjen opis pomirja trga Ljutomer iz leta 1690, pa tudi doku- ment, ki priča o eni teh pojezd,17 in sicer o tisti iz leta 1723. Od zadnje pojezde je preteklo že 14 let, zato so tržani sosednjim gosposkam naznanili, da bodo 24. in 25. maja objahali svoje pomirje. Pri njivi Kostanjevica je prišlo do prepira z grajskimi ljudmi, ki so trdili, da ta njiva spada pod sodno oblast Bra- neka. Prišlo je do prepira in potem celo do pretepa, na katerem so »zmagali« tržani, ki so bili najbrž v večini.18 Šele leta 1736 je bila sklenjena poravnalna pogodba med ljutomerskim trškim sodnikom na eni strani ter Sigmundom Friderikom baronom Schwiz- nom in Karlom Jožefom baronom Gabelkhoffnom 15 SI PAM/0004, škatla 1, ovoj 2, Popisi pokojnikov trga Ljuto- mer. 16 Kovačič, Ljutomer, str. 138. Kako je tovrstna pojezda pomirja potekala v Šoštanju gl. Poles, S praporom in partizano, str. 639–672. 17 SI PAM/0004, škatla 1, ovoj 3, Pojezda pomirja trga Ljuto- mer. 18 Kovačič, Ljutomer, str. 138. 743 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–7562022 kot skrbnikoma mladoletnih baronic Marije Eleono- re in Katarine Jožefe Mauerburg na drugi strani. Iz dokumentov o ljutomerskih trških njivah in drugih posestih19 (1633–1857) lahko razberemo, kako je magistrat gospodaril s svojimi nepremičnina- mi. Leta 1857 je bilo enajst trških travnikov in štiri njive v zakupu. Prav tako so leta 1831 za šest let dali v zakup ribolovno pravico. Ohranjeni so seznami z imeni desetih oziroma sedmih ribnikov.20 V zvezi z ljutomerskimi trškimi travniki so ohranjeni številni licitacijski protokoli za seno ali zakup travnikov iz 19. stoletja.21 Na dražbi pridelka sena in otave z lju- tomerskih trških travnikov iz leta 1813 so popisali 19 SI PAM/0004, škatla 5, ovoj 1, Dokumenti ljutomerskih tr- ških njiv in drugih posesti. 20 SI PAM/0004, škatla 7, ovoj 5, Zakupna pogodba za ribolov- ne vode v Ljutomeru. 21 SI PAM/0004, škatla 7, ovoj 6, Popisi ljutomerskih trških travnikov, licitacijski protokoli za seno ali zakup travnikov ipd. vse prisotne in nato imena dražiteljev z njihovimi ponudbami. Izklicna cena na dražbi je bila 25 gld, na koncu pa je bil pridelek prodan za več kot 60 gld. V zapisnikih o dražbi za zakup ljutomerskih travnikov so opredeljeni tudi pogoji zakupa. Za vojaške namene so nastale tabele, ki segajo v leto 1771, navajajo pa število moških po starostnih skupinah ter konje in vole za vprego.22 Prošnje za sprejetje med tržane Ljutomera in di- plome o sprejemu med tržane (1685–1854)23 so na- slovljene na barona Mauerburga in njegove nasledni- ke – lastnike gospostva Branek. Pogosto so priloženi tudi izvlečki iz zapisnika trškega sveta, po katerih se tržani strinjajo, da se prošnji ugodi. Iz leta 1844 so ohranjeni obrazci – diplome za sprejetje med tržane; 22 SI PAM/0004, škatla 82, ovoj 11, Tabele s številom moških po starostnih skupinah ter konjev in volov v magistratu Lju- tomer. 23 SI PAM/0004, škatla 83, ovoj 1–2, Prošnje za sprejem med tržane Ljutomera in diplome o sprejemu med tržane. Potni list z opisom osebe, 1848. 744 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–756 2022 iz istega leta je tudi seznam sprejetih tržanov. Tudi prošnje in pritožbe tržanov24 so večinoma naslovljene na gospostvo Branek in vladarja. Med domovinskimi in potnimi listi tržanov25 lahko preberemo opise zu- nanjosti osebe, na katero je bil potni list izstavljen. Odnos med gospostvom Branek in trgom Lju- tomer je natančno opredeljen v prepisu pogodbe z baronom Tomažem Ignacem Mauerburgom iz leta 1684,26 s katero si je trg zapravil dobršen del samo- stojnosti. Glavne točke pogodbe: 1. Mauerburg in njegovi nasledniki zastopajo trg pred deželnimi stanovi glede davkov, doklad itd. in jih tudi plačujejo. Izredne davke mora trg povrniti. 2. Mauerburg in nasledniki se zavežejo, da bodo vedno branili tržane in ne bodo dovolili, da bi se jim godila krivica. 3. Trg naj si voli svojo oblast, sodnika in svetni- ke, kakor je bila od nekdaj navada. Vendar morajo biti izvoljeni tisti, ki so graščaku vdani in so pošteni. Izbrani trški sodnik, ki je sposoben za svojo službo, mora graščaku obljubiti, da se bo potegoval za njego- ve koristi in mu bo s tržani vred pokoren. 4. Trški sodnik in svetniki so v vseh civilnih zade- vah vsem svojim podložnikom prva instanca, more- bitne pritožbe na njihove odločitve se podajo gospo- stvu. Meje njihove sodne oblasti (pomirje) ter druge svoboščine in pravice ostanejo iste, kakor so jih imeli pod Draškovići, Alapići itd. 5. Tržani smejo pasti in sekati drva v tistih gozdo- vih, kjer so lahko doslej, vendar gozdov ne smejo pov- sem izsekati. Dovoljeno jim je loviti ribe v Ščavnici in drugih potokih na trškem ozemlju. Pobirati smejo tudi davke ob mihaelovem (29. september), zemljiški davek na markovo (25. april) ter desetino od snopja in druge obveze. Ostane jim tudi mostnina, katere pa ne smejo terjati od grajskih podložnikov. 6. Gospostvo ima pravico vsako leto potrditi so- dnika in svetovalce; ima odvetništvo (vogtijo) nad župnijsko cerkvijo in podružnicami ter dve mesnici v trgu. Trg lahko ima dva letna sejma, v zameno pa se mora gospostvu vsako leto odkupiti z živili. 7. Noben trški sodnik, svetnik in pisar ne sme biti odstavljen in noben tržan ne sme izgubiti trške pra- vice, tudi ne sme biti noben sprejet brez vedenja in dovoljenja gospostva. 8. Namesto prejšnjih 400 gld na leto bodo odslej plačevali samo 350 gld. Oproščeni so tudi pravdnih stroškov, potnine itd. Za deželni davek bodo odslej plačevali 19 gld 3 šilinge 9 pfenigov.27 28. januarja 1685 je prisegel sodnik s svetovalci, nato je bila velika pojedina na občinske stroške. Ven- 24 SI PAM/0004, škatla 83, ovoj 3, Prošnje in pritožbe tržanov Ljutomera. 25 SI PAM/0004, škatla 83, ovoj 3, Domovinski in potni listi tržanov Ljutomera. 26 SI PAM/0004, škatla 1, ovoj 7a, Prepis pogodbe trga Ljuto- mer z baronom Tomažem Ignacem Mauerburgom. 27 Kovačič, Ljutomer, str. 135–136. dar spori med gospostvom in tržani s tem niso pre- nehali.28 Kako malo je pomenila volja tržanov, kaže zabeležka o glasovanju ljutomerskega trškega sveta iz 17. stoletja, ko so se odločali, ali bi raje bili pod- ložniki Mauerburga ali Paradeiserja.29 Glasovanje se nanaša na dopis grofa Janeza Ernesta Paradeiserja in njegove žene Konstance ljutomerskemu županu in vsem Ljutomerčanom z dne 23. junija 1681. Lastni- ka Dolnjega gradu sta se tržanom ponudila za go- spoda ter jim svetovala, naj se z vsemi sredstvi pote- gujejo za to, da bi bili spet podložniki ljutomerskega gospostva, kakor so bili nekoč, in ne Braneka. Ker so bili Ljutomerčani ravno takrat v sporu s Tomažem Ignacem pl. Mauerburgom, ni čudno, da iz v doku- mentu zabeleženih črtic o glasovanju razberemo, da je za Paradeiserja glasovalo 24 tržanov, za Mauerbur- ga pa le eden. Sklenili so, da bo trški sodnik z dvema tržanoma v zvezi s tem šel v Gradec in, če bi bilo treba, tudi na Dunaj k cesarju. To se je nato zgodilo, vendar ni nič pomagalo, tržani so kljub temu ostali Mauerburgovi podložniki.30 1.3 Normalije, privilegiji, predpisi in prisege O tem, kako pomembni so bili za magistrat privi- legiji, ki jih je moral potrditi vladar, pričajo potrditve privilegijev trgu Ljutomer,31 med katerimi so prepisi listin, prošnje za potrditve privilegijev ter dopisi in osnutki v zvezi s trškimi privilegiji. Najstarejši je pre- pis listine iz leta 1360, ki je nastal leta 1625, s katero vojvoda Rudolf potrdi Ljutomeru iste trške pravice, kot mu jih je podelil že njegov oče Albreht. Zanimi- vo je, da je v listini prišlo do napake, saj je zapisano, da je Albreht trgu podelil pravice leta 1392, kar se- veda ni mogoče, saj je umrl leta 1358. V resnici bi se listina iz leta 1360 morala sklicevati na Albrehtovo listino iz leta 1342.32 Sledijo še številni mlajši prepi- 28 Prim. prav tam, str. 126–127. 29 SI PAM/0004, škatla 1, ovoj 6, Zabeležka o glasovanju ljuto- merskega trškega sveta, ali bi raje bili podložniki Mauerburga ali Paradeiserja. 30 Kovačič, Ljutomer, str. 200. 31 SI PAM/0004, škatla 1, ovoj 6–7, Potrditve privilegijev trgu Ljutomer. 32 Wir Rudolph von Gottes Gnaden Herzog zu Oesterreich, zu Ste- yer vnnd zu Khärndten, Fürst zu Schwaben vnnd zu Elssassen, Thuen khund dass Vnsere getreu: die Purgern von Luettenberg fur Vnnss khomen vnnd zaigten Vnss Vnnsers Lieben Herrn vnd Vatters sellig. Handtuest vmb Ihre Recht vnnd batten Vnnss mit Vleiss ds Wier in die geruehten zu bestetten, vnnd zu Verneu- ern, alss haben Wier gethan, in der Weiss alss hernach geschrieben steht: Wir Albertuss von Gottes genadn Herzog zu Österreich, zu Steyern vnd zu Khärndtn, Thuen khund mit disem Breiff, dass Wier Vnnsern Burgern zu Luettenberg, die gnad gethan haben vnnd thuen auch dass sy alle die reht haben sollen, die Vnser Burgern zu Rakherspurg habent vnd geben in, disen brieff ver- sigelten mit Vnsern Insigel, Der geben ist zue Rakherspurg, da man zelt nach Cristi geburth Dreyzehenhundert Jaarn, darnach in dem zweyundneunzigsten Jar am St. Margarethn Tag. Nun haben Wier vorig. Herzog Rued: angesehen, die gnad die der Vorig. vnser Vatter Herzog Albertus gehabt hat, zu dem selbi- gen Purgern zu Luettenberg, vnd haben in die Neue Handtuest 745 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–7562022 si, prav tako prepisi novejših listin, vse do potrjenega prepisa listine Jožefa II. o podelitvi trških pravic in odreditvi sejemskih terminov Ljutomeru leta 1788, ki je bil narejen leta 1835; v listini je cesar na prošnjo ljutomerskega trškega sodnika in sveta tržanom po- trdil pravico do petih letnih sejmov, ki jim jih je leta 1742 potrdila že njegova mati Marija Terezija. Sejmi naj bodo na vsak kvatrni torek ter na velikonočni to- rek. Če pa bi bil kateri izmed navedenih dni praznik, naj se sejem prenese na prvi naslednji delovni dan. Nekatere od teh originalnih listin s trškimi privilegiji Pokrajinski arhiv Maribor hrani v Zbirki listin,33 v fondu Magistrat Ljutomer pa so ohranjene pripada- joče prošnje Ljutomerčanov, da jim cesar potrdi pri- vilegije, ter na primer zapis o plačilu dvorni davčni in ekspedicijski direkciji za izdano listino s potrjenimi trškimi pravicami in dopis v zvezi s plačilom takse za izdane privilegije petih letnih sejmov. Da so termi- ne letnih sejmov določali glede na to, kdaj so imeli okoličani sejme, in v soglasju z njimi, priča dopis iz leta 1856, ki so ga poslali iz od Ljutomera manj kot 20 km oddaljenega Sv. Jurija ob Ščavnici. V njem Jurjevčani sporočajo, da so zaprosili za odobritev let- nih sejmov 3. februarja, 25. aprila, 1. avgusta in 21. novembra, Ljutomerčane pa sprašujejo, ali imajo kaj proti navedenim datumom. Vendar pa je bilo biti in postati tržan tudi pose- ben privilegij. Sprejetje med tržane je bil slavnostni dogodek, saj je moral vsak prišlek opraviti prise- go zvestobe in plačati takso. Ohranjeni so prisežni obrazci34 od 18. stoletja dalje, vendar niso vsi datira- ni. Ob obrazcih so zapisana pravila, ki jih je bilo tre- ba upoštevati ob izreku prisege. Iz seznama pobranih pristojbin za prisege tržanov,35 ki je, žal, ohranjen le za dve leti, je razvidno, da so bili leta 1812 sprejeti štirje tržani; na seznamu iz leta 1825 pa je kar 20 novih tržanov ter še nekaj takih, ki so tega leta plačali za nazaj. Ob imenu tržana sta navedena tudi hišna številka in znesek plačila. 1.4 Uradniki magistrata Sestava ljutomerskega trškega sveta36 je dobro razvidna iz dveh dokumentov: iz leta 1697 je izvle- ček iz zapisnika ljutomerskega trškega sveta, v kate- durch Ihre Pett willen bestett und erneuerth in der Weiss als sie von Worth zu Worth da oben geschriben stehet. Dass geben Wier zu Vhrkhundt dissen Breiff besiegelten mit Vnnsern Insigil. Der geben ist zu Graz am Sontag vor Scolastice Virginis nach Cristy Geburth Dreyzehen hundterth Jahr darnach in den Sechzigisten Jar. / L.S. / Coll. vnnd dem Original gleich Lauttendt den 8. Nouember a 1625 / Andth Kheller m/p. (Transkripcija: Kovačič, Ljutomer, str. 229). 33 SI PAM/0001. 34 SI PAM/0004, škatla 16, ovoj 1, Prisežni obrazci trga Ljuto- mer. 35 SI PAM/0004, škatla 58, ovoj 4, Seznami pobranih pristojbin za prisege tržanov pri magistratu Ljutomer. 36 SI PAM/0004, škatla 16, ovoj 2, Sestava ljutomerskega trške- ga sveta. rem preberemo, da so bili za sodstvo določeni po trije možje kot »desna roka« in trije kot »leva roka«; nato pa še po trije za vsako roko kot uprava. Dokument je podpisal Karl Ferdinand Schaffmann, ki je imel skrbništvo nad Mauerburgovimi mladoletnimi otro- ki. Za leto 1737 so navedeni po trije svetniki sodnika kot »desna« in kot »leva« roka, nato pa še po trije za vsako roko za upravo oziroma splošne zadeve. V odboru je določen »predstojnik« (Vorgeher)37 in šest članov, nato pa še štirje »četrtniki« (Viertelmeister).38 Sestavo trškega sveta podrobno opiše Slekovec v lju- tomerski kroniki.39 Med dokumenti, ki se nanašajo na pisarje in trške sodnike,40 so razna potrdila trških pisarjev, da so pre- jeli plačilo, prošnje trških sodnikov baronu Mauer- burgu, naj jih iz različnih razlogov (na primer visoke starosti) razreši z mesta trškega sodnika, dopisi in spori v zvezi z izborom trškega sodnika ipd. Ohra- njen je tudi seznam ljutomerskih trških sodnikov od leta 1609 do leta 1685. Slekovec je zapisal,41 Kovačič pa še dodal in v svoji knjigi objavil seznam trških so- dnikov od leta 1363 do leta 1924,42 ki pa ga je mogo- če dopolniti s pomočjo letnih obračunov magistrata43 med letoma 1567 in 1868, čeprav niso ohranjeni za vsa leta. Tudi iz zapisnikov trškega sveta44 lahko raz- beremo imena trških sodnikov, ki so ohranjena med letoma 1590 in 1816, vendar spet ne za vsa leta.45 Med dokumenti, ki se nanašajo na komorni- ke oziroma blagajnike,46 so potrdila sodnega sluge, nočnega čuvaja, gradbenega mojstra ipd. o prejemu denarja. Naloge komornika natančneje podaja doku- ment iz 19. stoletja, v katerem so v sedmih točkah navodila zanj. Zapisano je, da za komornika za dobo treh let volijo enega od trških svetnikov, ki je nato kot trški ekonom zadolžen za vse finance. 37 Ta naj bi imel vlogo tožilca pri trških sodnih obravnavah (SI PAM/1709, škatla 2, Kronika sodnije pri Sv. Lenartu v Slo- venskih goricah). 38 »Nekaki policijski organi v trški občini so bili v poznejših časih tudi četrtniki, /.../ ki so bili v občinskem svetovalstvu nekaki ljudski zastopniki (tribuni plebis), pravice glasu sicer niso imeli, vendar so v sejah zastopali proste tržane, smeli so predlagati želje in zahteve tržanov ter ugovarjati sklepom ob- činskega starešinstva. Oni so nekako posredovali med magi- stratom in tržani. Sčasoma se je pa njihov delokrog spremenil in so postali nekaki policijski nadzorniki v določenih četrtni- jah mest ali trgov (Viertelmeister).« Kovačič, Trg Središče, str. 388. 39 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 75–99. 40 SI PAM/0004, škatla 16, ovoj 3, Pisarji in župani trga Ljuto- mer. 41 Slekovec je naštel trške sodnike do leta 1895 (Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 317–322). 42 Kovačič, Ljutomer, str. 145–149. 43 SI PAM/0004, škatle 30–56, Letni obračuni magistrata Lju- tomer s prilogami. 44 SI PAM/0004, škatle 18–29, Zapisniki ljutomerskega trškega sveta. 45 Seznam trških sodnikov v Horvat, Zanimivosti, str. 106–107. 46 SI PAM/0004, škatla 16, ovoj 5, Komorniki (blagajniki) ma- gistrata Ljutomer. 746 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–756 2022 Sporu med baronom Mauerburgom in ljutomer- skimi trškimi svetniki47 lahko sledimo na podlagi do- pisov z začetka 18. stoletja. Spor je nastal zaradi lova, ki ga po mnenju tržanov baron ne bi smel izvajati v njihovih gozdovih, zato so na silo odstranili njegove mreže. Barona je to tako razjezilo, da je trškemu sve- tu prepovedal seje, češ da niso prišli po potrditev na Branek; zagrozil jim je celo z globami, če se bodo sej udeleževali.48 Na podlagi potrdil o prejemu plačil za opravlje- no delo lahko med dokumenti srečamo še naslednje »zaposlene«: kanclista (pisca čistopisov), diurnista (zapisnikarja), računovodjo, odvetnika (solicitatorja), nočnega čuvaja, tobačnega nadzornika, vinskega in- špektorja, mlinarskega inšpektorja, dimnikarja, vodjo zemljiške knjige, poštarja idr.49 Tudi potne stroške50 so predstavnikom magistrata povrnili. Na računih je navedeno, kdo je potoval, kdaj in kam. Na nekate- rih računih je natančno razdelano, koliko denarja je recimo šlo za krmo konjev, za prevoz s splavom čez Muro, za prenočišče ipd. 47 SI PAM/0004, škatla 16, ovoj 6, Ljutomerski trški svetniki. 48 Kovačič, Ljutomer, str. 136. 49 SI PAM/0004, škatla 16, ovoj 10–22, Uradniki magistrata Ljutomer. 50 SI PAM/0004, škatla 56, ovoj 15, Računi za poti uradnikov magistrata Ljutomer. 1.5 Dopisi magistratu Med dopisi, ohranjenimi v glavnem iz druge po- lovice 19. in z začetka 20. stoletja, velja izpostaviti oznanilo namestnika glede programa za obisk cesar- ja Franca Jožefa I. v Radgoni v slovenskem jeziku:51 »Kar se kinčanja tiče, opozorujem na to, da se po mogočnosti rabijo le državne, deželne i hišne barve, posebno pa se ima gledati na to, da se slovenske ali nemške narodne barve v porabo vzele ne bodo. Stre- ljanje z možnarji blizu cest, po katerih bodo Nje- govo Veličanstvo potovali, je ostro prepovedano, ako pa bi se vendar le streljalo, mora se to v večji daljini od dotične ceste vršiti in sicer s primerno oprezno- stjo. Spodobnost terja, da se prihod Njegovega Ve- ličanstva z zvonjenjem cerkvenih zvonov pozdravi.« Iz teh besed že lahko zaslutimo napetost, ki je leta 1883, ko je dopis nastal, naraščala med Slovenci in Nemci. 51 SI PAM/0004, škatla 16, ovoj 23, Oznanilo namestnika glede programa za obisk cesarja Franca Jožefa I. v Radgoni v slo- venskem jeziku. Zapisniki trškega sveta (1629–1661). 747 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–7562022 1.6 Zapisniki ljutomerskega trškega sveta52 V 24 knjigah so zapisniki trškega sveta med leto- ma 1590 in 1849, v katerih najdemo tudi imena tr- ških sodnikov, svetnikov (»desna roka«, »leva roka«), četrtnih mojstrov, članov ceha, gozdarjev, »gmajnar- jev« in drugih. V te knjige so vpisali tudi novospre- jete tržane, ki so opravili svečano prisego. Od kon- ca 17. stoletja naprej so ohranjeni zapisi o volitvah, ki so označene s črticami – številom ustnih glasov, ki jih je prejel posamezen kandidat. Volitve trškega sodnika so potekale vsako leto, zato ni težko verje- ti Kovačiču,53 da se tržani praviloma niso kaj prida zanimali za volitve, pa tudi trški sodnik sam se je te službe otepal. Bistveno vlogo pri izbiri kandidata je igral lastnik gospostva Branek. Tržani so morali vsa- ko leto že novembra naznaniti štiri kandidate, med katerimi je bil tudi trški sodnik, ki je doslej opra- vljal to vlogo. Od teh je smel graščak enega črtati, ne da bi navedel razlog, drugega pa je lahko črtal le z utemeljenim pomislekom. Če so tržani tako zah- tevali, je moral določiti nepristranskega razsodnika, čigar odločitev sta morali spoštovati obe strani. Če graščak v predpisanem času ni imenoval primerne- ga razsodnika, so smeli tržani svojega sodnika voliti, če pa je magistrat zamudil s svojo zahtevo, je trški 52 SI PAM/0004, škatle 18–29, Zapisniki ljutomerskega trškega sveta. 53 Kovačič, Trg Središče, str. 419–422. sodnik ostal tisti, ki je že v preteklem letu opravljal to funkcijo. Tudi če so hoteli tržani trškega sodnika zaradi nesposobnosti odstaviti, se je moral graščak s tem strinjati.54 O sejah trškega sveta podrobneje piše Slekovec in zapiše tudi, da so se njegovi člani sestajali po potrebi. Navede, kolikokrat na leto so med letoma 1711 in 1720 sklicali seje: najmanj 16-krat (leta 1719) in naj- več 46-krat (leta 1716).55 1.7 Letni obračuni magistrata s prilogami56 26 arhivskih škatel polnijo letni obračuni prihod- kov in izdatkov magistrata med letoma 1567 in 1868 ter pripadajoče priloge. Nekateri obračuni so splošni, drugi so namenjeni na primer mlinu ali opekarni. Po- sebej so odložene priloge k obračunom, ki vsebujejo razne račune, specifikacije, dopise, registre stojnin in mitnin ipd. Tudi tu lahko včasih zasledimo imena članov trškega sveta ter podatke o volitvah trškega sodnika, že od leta 1571 pa so ob kandidatih oznake s črticami za vsak prejeti glas. Starejši letni obračun je vedno podal trški sodnik, leta 1646, ko je aktualni trški sodnik Mikša med letom umrl, je Habjanič, ki je prevzel funkcijo za njim, podal ločen obračun ma- 54 Prav tam, str. 135–136. 55 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 100. 56 SI PAM/0004, škatle 30–56, Letni obračuni magistrata Lju- tomer s prilogami. Letni obračuni (1567–1650). 748 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–756 2022 gistrata. Od 18. stoletja dalje so letne obračune včasih podajali komorniki ali pa tudi kdo drug iz trškega sveta, proti koncu 18. stoletja celo upravitelj gospo- stva Branek. Za leto 1662/63 so prihodki razdeljeni na prihodke od vrtnega činža in stojnine, prihodke od prodanih hiš in zemljišč, prihodke od žitne dese- tine, stojnine, kazni in posebne prihodke; izdatki pa se delijo na denar za oskrbo vojske, izdatke za trškega pisarja in sodnega slugo ter na posebne izdatke. Leta 1682 so spet navedeni prihodki po postavkah: davek od tržanov in želarjev, mitnina in stojnina, pašnina, plačane kazni, prodaja žita, posebni prihodki; in iz- datki: davki, selnina (denar za sla), plača za trškega pisarja, četrtnega mojstra in sodnega slugo ter po- sebni izdatki. Kot zapisano, so nekateri obračuni tematski, zato poglejmo nekaj primerov. V posebnem letnem obra- čunu magistrata za opeko, ki sta ga leta 1777 podala inšpektorja za opeke, je navedeno, koliko opeke ka- tere vrste je magistrat prejel, nato pa so zabeleženi kupci opeke in znesek, ki so ga zanjo plačali, na kon- cu pa so izdatki za izdelavo opeke.57 V letnem obra- čunu magistrata za mline iz leta 1778, ki sta ga poda- la inšpektorja trških mlinov, so seznami kupcev žita s plačanimi vrednostmi ter izdatki za mlin.58 Podobno v obračunu za vinograde, ki ga je leta 1781 podal in- špektor, zasledimo prihodke, nato pa še izdatke za vi- nograde.59 Priloge k letnim obračunom so odložene po letih oziroma za nekaj let skupaj, začenši z letom 1690. Gre predvsem za račune, ki so bili izstavljeni magistratu Ljutomer, pa tudi izvlečke iz obračunov in specifikacije. Podobne dokumente najdemo med finančnimi zadevami magistrata.60 2 Zdravstvene, veterinarske in socialne zadeve 2.1 Saniteta – ukrepi proti kužnim boleznim61 Iz dopisov (1680–1856) lahko razberemo odnos, ki so ga v tistih časih imeli do kužnih bolezni in zdrav- stva. Iz Gradca so prihajala razna opozorila o širjenju hudih bolezni v okolici in navodila za preprečevanje okužbe, ki naj jih magistrat upošteva; mariborski okrožni urad je obveščal o izobraževanjih za porodni- čarke in preverjal upoštevanje predpisov o pokopih umrlih; gospostvo Branek je določalo, kako ravnati z bolnico, ki je obolela za kolero; okrajni urad Ljuto- 57 SI PAM/0004, škatla 32, ovoj 11, Letni obračun magistrata Ljutomer za opeko, ki ga podata inšpektorja za opeke Jakob Hanžič in Jože Jagrovič. 58 SI PAM/0004, škatla 32, ovoj 13, Letni obračun magistrata Ljutomer za mline, ki ga podata inšpektorja trških mlinov Peter Steidl in Simon Gaberc. 59 SI PAM/0004, škatla 32, ovoj 21, Letni obračun magistrata Ljutomer za vinograde, ki ga poda inšpektor Jakob Hanžič. 60 SI PAM/0004, škatle 56–58, 114, Finančne zadeve magistra- ta Ljutomer. 61 SI PAM/0004, škatla 77, ovoj 1, Saniteta v trgu Ljutomer – ukrepi proti kužnim boleznim. mer je pisal o preprečevanju širjenja bolezni črnih koz; najdemo pa tudi prošnje za pomoč iz Bosne in Češke, kjer so ljudi prizadele bolezni in posledično lakota. 2.2 Dokumenti zdravnikov in kirurgov62 Najstarejši zapisi o ljutomerskih padarjih v fon- du segajo v leto 1700. Iz 18. stoletja je ohranjenih še nekaj inventarjev po padarjih in ranocelnikih, ki vsebujejo popise zapustnikovih nepremičnin s pravi- co do opravljanja padarske obrti ter sezname njiho- vega službenega orodja. Med imeni zasledimo vdovo Salome, ki je bila najprej poročena s padarjem Jane- zom Kolencem, ko je ta umrl, je vzela naslednjega padarja, Petra Mišico, nato pa še zdravnika in brivca Jerneja Tonaja.63 V poročni pogodbi iz leta 1760 je za razliko od ostalih dokumentov za padarja upora- bljen izraz Wasserbaader, kar sovpada z deli, ki so jih takrat padarji prevzemali (britje, kopanje, umivanje, oskrba ran, priprava krem ipd.). Iz uradnega izkaza iz leta 1849 izvemo, da je leta 1777 trg zajel požar, v katerem je zgorela tudi zemljiška knjiga, da pa so po ustnem izročilu v Ljutomeru vedno imeli pravico le do enega padarja. Tudi o ljutomerskih zdravnikih je več zapisal Sle- kovec, sestavil je celo seznam vseh znanih padarjev od leta 1575 do izšolanih zdravnikov leta 1895. 64 2.3 Dokumenti lekarnarjev in porodničark (babic)65 Posamezni dokumenti iz srede 19. stoletja se na- našajo na pravico do opravljanja lekarniške obrti. Iz 19. stoletja je tudi dopis v zvezi s tem, da porodničar- ka (babica) prejme od magistrata letno plačo in zato pri porodih pomaga tudi revnim ženskam. Precej po- veden je dopis z Braneka, ki magistrat Ljutomer ob- vešča, da lahko glede na to, da v trgu nimajo izučene babice, po potrebi tudi Ljutomerčankam priskoči na pomoč veržejska babica Julijana Šepanec. Najdemo tudi dopis ljutomerskega župnika o nepooblašče- ni babici Mariji Persil, ki pomaga pri porodih in s tem odjeda kruh uradni babici. Župnik je zapisal, da poleg tega s svojim obnašanjem »kvarno vpliva« na mlada dekleta. 2.4 Dokumenti o živinskih boleznih66 Iz 18. stoletja so ohranjeni seznami poginule ži- vine in njenih lastnikov. Iz dopisa in kurende iz leta 62 SI PAM/0004, škatla 77, ovoj 2, Dokumenti zdravnikov in kirurgov v Ljutomeru: pravice in osebne zadeve. 63 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 176. 64 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 297–316. 65 SI PAM/0004, škatla 77, ovoj 3–4, Dokumenti lekarnarjev in pravica do izvajanja lekarniške obrti v trgu Ljutomer; Doku- menti babic v magistratu Ljutomer. 66 SI PAM/0004, škatla 77, ovoj 5–6, Dokumenti v zvezi s ku- žnimi in drugimi boleznimi živali v trgu Ljutomer; Doku- menti živinozdravnika za področje Ljutomera. 749 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–7562022 1829 lahko sklepamo, da so kužne bolezni živali sku- šali omejevati na podoben način kot človeške epide- mije. Zato posamezne dokumente v zvezi z bolezni- mi živali najdemo tudi med saniteto, dve okrožnici pa celo med policijskimi zadevami. 2.5 Dokumenti pokopališča in pogrebov Slekovec v ljutomerski kroniki zapiše, da je bilo do leta 1786 pokopališče okrog župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika. V začetku 17. stoletja je bilo obdano z leseno ograjo. Ob vizitaciji leta 1617 je škof naročil, da morajo pokopališče obzidati, na sredino pa posta- viti križ ter posodo z blagoslovljeno vodo. Ko je cesar Jožef II. določil, da se morajo vsa pokopališča, ki so v bližini župnijskih cerkva, odpraviti, je leta 1787 ta- kratni župnik blagoslovil novo pokopališče, za katero je občina odstopila njivo. Vendar pa novo pokopali- šče zaradi samotne lege nekaterim tržanom ni uga- jalo, zato so si od vlade izprosili, da so smeli na sta- rem pokopališču ob cerkvi še naprej pokopavati vsaj »odličnejše mrliče«. Šele od prve polovice 19. stoletja so se vsi pokopi vršili na novem pokopališču.67 Med dokumenti o pokopališču so iz časa med le- toma 1795 in 1812 v fondu ohranjeni dopisi v zve- zi z novim pokopališčem. Na Braneku so menili, da nova lokacija zaradi oddaljenosti in drugih zadev ni primerna,68 na koncu pa so pokopališče le morali prestaviti. Tako so seznami opravljenih grobarjevih del in plačila zanje (1826–1831) že z novega poko- pališča.69 2.6 Dokumenti o pomoči revnim in o trškem špitalu70 Magistrat je skrbel tudi za revne tržane. S konca 18. stoletja sta ohranjeni dve okrožnici, ki se nanaša- ta na pravila za bivanje v ubožnici, kjer se ni smelo ostati več kot deset let, in na razdeljevanje miloščine. Magistrat je z gospostvom Branek v začetku 19. sto- letja izmenjal nekaj dopisov na temo dobrodelnega društva, ki je zbiralo kruh in posevke za revne. Na seznamu pomoči potrebnih iz leta 1817 je navedenih sedem družin. Med dokumenti o pomoči revnim je tudi nekaj seznamov vajencev in pomočnikov, ki so delovali v trgu. V zvezi s trškim špitalom so ohra- njene računske knjige mlina trškega špitala (1692, 1693/94, 1718), gradbeni načrt za izgradnjo nove stavbe špitala (1837), nekaj zapiskov, prepisov listin in originalni dopisi barona Mauerburga v zvezi s špi- 67 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 518–520. 68 SI PAM/0004, škatla 109, ovoj 1, Dopis gospostva Branek župniji Ljutomer v zvezi z novim pokopališčem. 69 SI PAM/0004, škatla 77, ovoj 7, Dokumenti pokopališča in pogrebov pri magistratu Ljutomer. 70 SI PAM/0004, škatla 77, ovoj 9, Dokumenti v zvezi s pomo- čjo revnim pri magistratu Ljutomer; škatla 82, ovoj 1, Špital v Ljutomeru – stroški za izgradnjo in gradbeni načrt, računske knjige špitalskega mlina, jedilniki oskrbovancev, dopisi. talom (1693–1728), specifikacija z določili za špital (1728), obračuni stroškov za gradnjo špitala (1837) ter jedilni listi oskrbovancev špitala (1853). 3 Gradbene zadeve Med gradbenimi zadevami so v prvem sklopu ra- zne izmere, cenitve, donos in opisi nepremičnin trga Ljutomer. Na seznamu o kmetih in kajžarjih iz leta 1802 je 98 oseb, navedene so njihove služnosti in gle- de na to kategorizacija v celega, tričetrtinskega, polo- vičnega in četrtinskega kmeta ali kajžarja. Ohranjen je tudi izkaz zemljišč, ki jih je magistrat Ljutomer prodal med letoma 1802 in 1832, v katerem so imena lastnikov zemljišč, dominikalne dajatve ipd. Iz ceni- tve nepremičnin, ki so pripadale magistratu, lahko razberemo, da je leta 1823 imel 28 nepremičnin, naj- večjo vrednost med njimi je imel dominikalni mlin. Na seznamu njiv in gozdnih površin, ki so jih s tlako obdelovali prebivalci trga, je 108 zemljišč, ob vsakem je zabeleženo, koliko tlačanov ga obdeluje. Gradbe- nih parcel je bilo v občini Ljutomer takrat 132, v Ka- menščaku pa 101, medtem ko je bilo v Kamenščaku 749 zemljiških parcel.71 V drugem sklopu so dokumenti v zvezi z zgrad- bami trga Ljutomer, in sicer prošnja magistrata pri- stojnemu gospostvu Branek v zvezi s prodajo hiše za uslužbence (Diensthaus), ki je imela dve večji sobi, eno sobico, kuhinjo, jedilnico in vrt (leto 1837). Sem so uvrščeni tudi licitacijski zapisnik o prodaji gumna (leto 1835), zakupna pogodba za prostore v rotovžu (leto 1839) in zapisnik o licitaciji za zakup prostorov v rotovžu (leto 1844).72 Magistrat Ljutomer je imel v lasti tudi viničarsko hišo v od trga okoli 10 km oddaljenem Brebrovniku. V zvezi s to hišo so dokumenti iz srede 19. stoletja: predračuni in stroški za gradbeni material, gradbeni načrti, izmere in razni dopisi.73 Številni dokumenti, večinoma iz 19. stoletja, se nanašajo na javne in zasebne gradnje, predračune, gradbena dovoljenja in gradbene načrte.74 Med nji- mi lahko izpostavimo tiste, ki se nanašajo na obnovo kužnega znamenja v Ljutomeru (v letih 1793–1854), popravilo trške opekarne (leta 1804), vzdrževanje cest in mostov (v letih 1745–1866), izgradnjo hiše za trškega pisarja (leto 1844), gradnjo rotovža (v letih 1827–1847), gradnjo sodišča in zapora (okoli leta 1850) ter gradnjo vodnih objektov in regulacije obrežja (v letih 1835–1856). 71 SI PAM/0004, škatla 5, ovoj 3, Seznami zemljiških in grad- benih parcel trga Ljutomer ter zapisniki v zvezi z njimi. 72 SI PAM/0004, škatla 7, ovoj 4, Dokumenti v zvezi z zgrad- bami trga Ljutomer: hišo služabnikov, gumnom in prostori v rotovžu. 73 SI PAM/0004, škatla 8, ovoj 2, Gradnja viničarske hiše v Brebrovniku, v lasti magistrata Ljutomer. 74 SI PAM/0004, škatla 71, ovoji 1–5, Dokumenti javnih in zasebnih gradenj, predračuni, gradbena dovoljenja, gradbeni načrti ipd. 750 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–756 2022 4 Dokumenti vinogradov trga Ljutomer75 Ohranjene so cenitve in licitacijski zapisniki vi- nogradov, ki so pripadali magistratu, dražbe vina ipd. V dokumentih se pogosto omenja vinograd v Bre- brovniku, ki ga je trg očitno dobil od Jurija Zidariča, tržana Ljutomera, ki je v oporoki z dne 30. januarja 1679 trgu volil svoj vinograd, trg pa je moral zanj plačati vsak mesec eno mašo in takrat razdeliti 1 gld miloščine med uboge.76 Ohranjene so tudi računske knjižice vinogradov od leta 1668 do leta 1847. 5 Dokumenti o pobiranju cestnine in stojnine77 Magistrat Ljutomer je imel pravico do pobira- nja stojnine na sejmih, ki so potekali v trgu, ter do mostnine in cestnine na točno določenih mestih. Se- znami pobrane stojnine iz let 1795–1850 vsebujejo zapise o tem, koliko trgovcev in obrtnikov je bilo na posameznem sejmu, za katere vrste obrti je šlo ipd. Veliko je kramarjev, »Kočevarjev« (krošnjarjev), naj- demo pa tudi usnjarja, urarja, jermenarja ipd. Naj- več, in sicer 46, je bilo leta 1804 stojnic prekmurskih žensk, leta 1813 celo 120. Nekateri seznami so na- rejeni po posameznih mesecih in dnevih, ko je bil v trgu sejem. Pobrani zneski za posamezen sejem se gibljejo od 4 kr do 54 kr. Najvišji prispevek so morali plačati trgovci z železnino, ki so imeli voz, lectarji, krznarji, trgovci ... Iz cenikov razberemo tudi tarife za živino. Med temi dokumenti so tudi licitacijski za- pisniki, saj je trg pravico do pobiranja stojnine včasih dajal v najem. Tako je leta 1830 pravico do pobiranja stojnine na 52 tedenskih sejmih za 71 gld 15 kr od- kupil Matija Wasserl, kovač v Ljutomeru. V določilih o pobiranju cestnine in mostnine je zapisano tudi, kdo je plačila oproščen. Zaradi tega je očitno prihajalo do sporov, na katere se nanaša večina dokumentov. Ob zapornici za cestnino je med 1. ok- tobrom 1848 in septembrom 1849 cestnino plačalo 418 »nemških« in 1665 »slovenskih« vozov, največ jih je bilo oktobra, najmanj v poletnih mesecih. Na okrajni cesti trga Ljutomer je bilo deset mostov, kjer so pobirali mostnino: čez Globetko, pri prehodu na trg, prehodu od vojašnice, prehodu do špitala, čez Kostanjevico, do pokopališča idr. Mostov, ki so vodili iz trga Ljutomer proti Radgoni, za katere je bila leta 1758 trgu dodeljena pravica do pobiranja mostnine, je bilo šestnajst. Število glavnih in stranskih mostov, ki jih je trg leta 1829 obnovil, pa je bilo dvajset, in sicer dvanajst na glavnih cestah in osem na stran- skih. Seznami mostnine obsegajo pobrano mostnino po mesecih, in sicer posebej od »nemških« vozov (3 krajcarje) in »slovenskih« vozov (1 krajcar). 75 SI PAM/0004, škatla 8, Dokumenti vinogradov trga Ljuto- mer. 76 Kovačič, Ljutomer, str. 89. 77 SI PAM/0004, škatla 9, Dokumenti o pobiranju cestnine in stojnine pri trgu Ljutomer. 6 Ljutomerski trški mlin78 Že od leta 1694 je imel magistrat v lasti mlin s hišo št. 87. 26. marca 1694 je namreč Miklavž Per- goznik, župnik v Ljutomeru, s škofovim dovoljenjem trgu prodal župnijski mlin na Ščavnici ter pripadajoči travnik. Tržani so se ob tem zavezali dajati vsako- kratnemu župniku v Ljutomeru 12 veder »dobrega ljutomerskega vina« na leto. Omenjeno je tudi, da je mlin ob velikem požaru, ki je 7. maja 1689 zajel ves trg, do tal pogorel.79 V fondu je ohranjen sporazum med sekovskim škofom in trškim sodnikom glede prodaje župnijskega mlina trgu Ljutomer.80 Sklenjen je bil 10. marca 1694, torej tik pred prodajo, ki jo navaja Kovačič. V fondu so ohranjene tudi računske knjige81 od leta 1707 do 1812, v katerih so navedeni prihodki od različnih vrst žita (pšenica, rž, proso, ječmen) ter izdatki v žitu in denarju. Leta 1707/08 so posebej za- beleženi še dohodki od pšenice po plenjenju krucev (Rebellen Beraubung). Trg je svoj mlin dajal v zakup. Leta 1815 je bil na različnih mestih, in sicer v Radgoni, Ormožu, Sv. Juriju, Središču ob Dravi, Ljutomeru idr., osemnajst- krat prebran razglas o tem, da trg daje svoj mlin na Ščavnici v zakup za šest let in da bo izvedena licitaci- ja. Izklicna cena je bila 300 gld, na koncu pa so mlin dali v zakup za 812 gld. V poznejših letih končna cena ni tolikokrat presegla izklicne cene, leta 1844, ko je bil dražitelj le eden, pa izklicna cena 266 gld celo obvelja kot končna. V zapisnikih o licitaciji so zabeleženi tudi pogoji zakupa. Na podlagi pogodbe med mlinarji iz leta 1827 lahko sklepamo, da so ta- krat trški mlin imeli v zakupu trije mlinarji, vsak s pravico do tretjinske uporabe. Leta 1840 je bil narisan lep gradbeni načrt za za- zidavo nove mlinarjeve hiše ob trškem mlinu. Na na- črtu so označene sobe, klet, shramba, kuhinja, stopni- šče, predsoba in gospodarsko poslopje (hlev, prostor za krmo), vidna je tudi stiskalnica za olje. 7 Ljutomerska opekarna82 Računski izkazi in drugi finančni dokumenti opekarne, ki jo je trg Ljutomer imel v lasti, segajo od okoli leta 1730 do leta 1860. Iz leta 1828 je spričeva- lo, v katerem je lastnik gospostva Majšperk Alojz pl. Mandelstein potrdil, da je Matija Verlič iz Malečnika šest let delal v opekarni gospostva Majšperk. Iz do- 78 SI PAM/0004, škatli 10–11, Dokumenti ljutomerskega tr- škega mlina. 79 Kovačič, Ljutomer, str. 48 in 163. 80 SI PAM/0004, škatla 11, ovoj 1, Sporazum med sekovskim škofom in trškim županom (sodnikom) glede prodaje prej župnijskega mlina trgu Ljutomer. 81 SI PAM/0004, škatla 10, Ljutomerski trški mlin: računske knjige in priloge. 82 SI PAM/0004, škatla 7, Dokumenti opekarne trga Ljutomer. 751 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–7562022 pisov, poslanih med letoma 1844 in 1846, pa lahko razberemo, kakšne naloge je opravljal opekarniški inšpektor, ki ga je izbral magistrat. Letni obračuni opekarne so sicer med letnimi obračuni magistrata.83 Tudi zemljišča opekarne so očitno dajali v zakup, kajti ohranjena sta dva licitacijska zapisnika. Da je opekarna pomenila problem za požarno varnost v trgu, lahko razberemo iz dopisa gospostva Branek magistratu Ljutomer in iz odgovora magistrata v zvezi s postavitvijo opekarne leta 1844: magistrat se ni strinjal s predvideno lokacijo opekarne, saj so bile v bližini stavbe, krite s slamo, kar bi lahko pomenilo nevarnost izbruha požara.84 8 Upravljanje trških gozdov85 Iz 18. stoletja so seznami tržanov po hišnih šte- vilkah v povezavi z izrabo trških gozdov, kamor je sodila tudi paša. V 19. stoletju so izrabo gozdov oči- tno dajali v zakup, saj so ohranjeni licitacijski zapi- sniki. Iz leta 1824 je na primer licitacija divjih jabolk, hrušk in želoda iz desetih različnih ljutomerskih gozdov, v kateri je na kratko navedeno, kje posame- zen gozd leži in včasih tudi, kolikšen pridelek se pri- čakuje. Na licitacijah so se lahko znašli tudi kosi lesa, pospravljena ograja, odpadlo listje, želodi ipd. Zani- mivo je, da je v določilih zapisano, da zakupnik pra- vice do letine želoda v gozdu ne sme pasti prašičev. To bi lahko namreč povzročilo, da bi se pritoževali lastniki sosednjih njiv, zato mora želode pobrati sam. 9 Cerkvene in šolske zadeve86 V zvezi z župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika so najstarejši dokumenti (od leta 1556) računi in potr- dila o prejetju denarja za duhovnike. Od začetka 17. stoletja do leta 1838 so dokumenti, ki se nanašajo na cerkvene ustanove, ki so delovale pod okriljem žup- nije: razni računi, dopisi, prošnje, potrdila, izkazi o zapuščinah, legatih, daritvah in ustanovah, ki so bile dane v dobrodelne namene. Izvleček iz zapisnika lju- tomerskega trškega sveta podaja imena tržanov, ki so bili med letoma 1634 in 1684 izvoljeni za cerkvene ključarje. Cerkvene ključarje so morali potrditi na Braneku, saj je ohranjena prošnja trškega sodnika Tomažu Ignacu baronu Mauerburgu za potrditev. Tudi po ljutomerskih duhovnikih je ostalo nekaj dokumentov: zapuščinske obravnave, testamenti in 83 SI PAM/0004, škatle 30–56, Letni obračuni magistrata Lju- tomer s prilogami. 84 SI PAM/0004, škatla 80, ovoj 2.4, Dopis gospostva Branek magistratu Ljutomer in odgovor magistrata v zvezi s postavi- tvijo opekarne. 85 SI PAM/0004, škatla 11, ovoj 5, Dokumenti o upravljanju gozdov trga Ljutomer. 86 SI PAM /0004, škatli 16 in 109, ovoja 24–25, Cerkvene in šolske zadeve trga Ljutomer. stroški pogrebov (1786–1806); kakor tudi dokumen- tov v zvezi s posestjo župnije (1646–1789). Med cerkvenimi zadevami je tudi nekaj takih, ki se ne nanašajo na cerkev v Ljutomeru: v fondu so za štiri leta (1814–1817) ohranjeni cerkveni obračuni podružnične cerkve sv. Roka in sv. Sebastijana v Ce- zanjevcih, nekaj dokumentov pa se nanaša na cerkev sv. Križa v Križevcih pri Ljutomeru, in sicer seznam izdatkov za cerkve (iz leta 1798) ter nekaj dokumen- tov v zvezi z zapuščino duhovnika in dekana Matije Jelena87 (okoli leta 1800). Šola je bila v Ljutomeru ustanovljena že v 16. stoletju. Učitelja, ki je bil navadno tudi organist, je plačeval magistrat, kar je razvidno iz zapisnikov trš- kega sveta. Leta 1689 je stara lesena šola pogorela, zato je naslednje leto tesar popravil »celotno šolo, vežo in klet«.88 Prav iz tega časa sta ohranjena do- pis barona Mauerburga magistratu Ljutomer o sta- novanju šolmoštra ter dopis ljutomerskega organista in šolmoštra Mihaela Schröfla magistratu v zvezi s plačilom.89 Leta 1725 je prišlo do manjšega merje- nja moči med župnikom in trškimi svetniki; tržani so namreč izjavili, da ne bodo prispevali denarja za obnovo šole, če bo župnik sam brez njihovega vedenja sprejemal in odpuščal učitelje, župnik pa je odvrnil, da trškim otrokom ne bo dovolil obiskovati pouka, če bo morala cerkev sama pozidati šolo. Na koncu so tržani le popustili in prispevali opeko. Prvotno je učitelje v Ljutomeru sprejemal in odpuščal magistrat ter jim dajal plačo, v posameznih vaseh, iz katerih je imel učence, pa je učitelj sam zbiral prispevke. Kadar je učitelj, ki so ga sprejeli tržani, ugajal tudi župni- ku, ga je ta zaposlil še kot organista in cerkovnika ter mu tako povečal dohodke. Ob koncu 17. stoletja so se vmešali graščaki iz Braneka in si v izgovor za cerkveno odvetništvo (vogtijo) prisvojili potrjevanje učiteljev. Leta 1725 postavljena šola je bila leta 1759 popravljena in povečana.90 Iz tega časa (med letoma 1714 in 1758) o gradbenih delih priča nekaj izjav obrtnikov, nekaj dokumentov pa tudi o sporu trškega sodnika z baronico Mauerburg.91 Zanimiv dopis lju- tomerskega trškega sodnika Andreja Miheliča je iz leta 1806, naslovljen na gospostvo Branek, v katerem se pritožuje nad učiteljem Filipom Murayem, ki naj bi bil »vsak dan pijan«, tako da ima pogosto le eno uro 87 Matija Jelen se je rodil 6. oktobra 1741 v Lokavskem gradu, kjer je bil njegov oče oskrbnik. Njegova mati Ana Marija Va- rašič je bila Ljutomerčanka in sestra jezuita Matjaža Varašiča. Leta 1764 ga je sekovski škof posvetil v mašnika. Leta 1772 je prišel za kaplana v Ljutomer, čez pet let pa v Radgono. Kot radgonskega kaplana ga je škof leta 1783 imenoval za župnika pri Sv. Križu, leta 1786 je postal dekan, umrl pa je 27. septembra 1799 (Kovačič, Ljutomer, str. 240). 88 Prav tam, str. 96–97. 89 SI PAM /0004, škatla 109, ovoj 20 in 21, Prošnje in računi učiteljev v Ljutomeru, Zadeve v zvezi s šolsko zgradbo v Lju- tomeru. 90 Kovačič, Ljutomer, str. 97–99. 91 SI PAM /0004, škatla 109, ovoj 14, Zapuščina po ljutomer- skem učitelju in drugi dokumenti v zvezi s šolo. 752 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–756 2022 pouka na dan, večinoma pa še to ne. Starši so tako v neprijetnem položaju, da morajo svoje otroke puščati povsem brez pouka, ali pa imajo dodatne stroške, ko jih pošiljajo v šolo v oddaljene kraje. Zato magistrat prosi gospostvo, da blagovoli ukrepati proti učitelju.92 Predvidoma najstarejši v fondu ohranjen seznam učencev je nedatiran, na njem je deset otrok, starih med 6 in 13 let, trije najstarejši (11–13 let) so v dru- gem razredu, ostali v prvem. Navedeno je tudi, ka- kšnega stanu so otroci in kolikokrat so prišli k pouku (od 11- do 30-krat).93 Iz leta 1817 imamo seznam učencev in učenk, na katerem je 17 otrok94 med 6. in 12. letom starosti, pri vsakem je navedeno ime, sta- rost ter kako pogosto prihaja k pouku (zelo pogosto, 92 SI PAM /0004, škatla 109, ovoj 19, Šolski obisk in šolski iz- piti v Ljutomeru. 93 SI PAM /0004, škatla 109, ovoj 19, Šolski obisk in šolski iz- piti v Ljutomeru. 94 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 100, kjer navaja precej večje šte- vilo otrok. pogosto, večinoma, redko, noče več prihajati). Leta 1845 je samo prvi razred95 obiskovalo kar 160 otrok, kar je bil razlog za prostorsko stisko.96 To lahko raz- beremo tudi iz seznama otrok iz leta 1846/47, ki natančno navaja število učencev elementarnega, pr- vega in drugega razreda ter »ponavljalnih razredov«. Skupno jih je 411.97 Iz dopisa učitelja ljutomerske realke Jožefa Motza občinskemu svetu s predlogi sprememb pri pouku in predlogi za pomoč revnim učencem, ki je bil poslan leta 1860, izvemo, da je bila šola v Ljutomeru dvojezična, zato so bile potrebne nekatere prilagoditve programa glede na šole, kjer je bil učni jezik le nemški. Dopis je nastal po učiteljski 95 Po Kovačiču je bila ljutomerska šola od leta 1844 trirazredna (Kovačič, Ljutomer, str. 100). 96 SI PAM /0004, škatla 109, ovoj 3–4, Šola v Ljutomeru: nor- malije (kurende in odredbe) ter seznam učencev iz leta 1817; Šola v Ljutomeru: gradbeni spisi. 97 SI PAM /0004, škatla 109, ovoj 19, Šolski obisk in šolski iz- piti v Ljutomeru. Seznam učencev, 1817. 753 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–7562022 konferenci, na kateri so sklenili, da se morajo truditi za večji obisk šole.98 10 Obrt in trgovina Kot večina obrtnikov na Štajerskem so tudi lju- tomerski sprva spadali h Gradcu, kasneje, ko so tudi po drugih mestih ustanovili svoje cehe, pa k Radgoni. Šele v 17. stoletju so nekateri cehi dobili v Ljutomeru dovoljenje za ustanovitev »podzadruge« (Viertellade), in sicer lončarji, kovači, sodarji, čevljarji in tkalci.99 Med podatki o davku na prihodek obrtnikov so v fondu Magistrat Ljutomer tudi seznami obrtnikov, navedena je obrt, ki jo opravljajo, število pri njih za- poslenih ipd. Razberemo, da so bili okoli leta 1726 v Ljutomeru trije čevljarji, dva mizarja, dva ključavni- čarja, dva kovača, dva mesarja, en pek, trije lončar- ji idr.100 Iz 18. in predvsem 19. stoletja posamezni dokumenti govorijo še o strugarjih, knjigovezih, so- darjih, kramarjih, mesarjih, mizarjih, gostilničarjih, čevljarjih, krojačih, kovačih, dimnikarjih, usnjarjih, zidarjih, krznarjih, lončarjih, tkalcih, pekih, pivovar- jih in sedlarjih.101 Posebej velja omeniti prepis cehov- skih pravil lončarskega ceha iz leta 1603,102 ki jih podrobneje obravnava Aleksander Žižek v prispevku Mi, lončarski mojstri in pomočniki v trgu Ljutomer. 11 Sodne zadeve Dokumenti v fondu Magistrat Ljutomer so ve- činoma nastali v času, ko sodstvo in uprava še nista bila ločena, zato številne sodne zadeve najdemo med zapisniki trškega sveta in še kje. V prvih stoletjih ob- stoja je imel trg več samostojnosti, v 16. stoletju pa je sodna oblast prešla na bližnje gospostvo. V 17. in 18. stoletju so imeli navado, da je gospoščinsko sodi- šče obsojalo zločince, ni pa razglasilo končne sodbe. Obsojenega so zvezanega privedli na mejo trškega ozemlja in ga predali tržanom. Ti so ga peljali v Lju- tomer, kjer je bila nato v trški hiši razglašena končna sodba.103 Po pogodbi iz leta 1684 je bil v vseh civilnih za- devah prva instanca magistrat, druga pa gospoščin- sko sodišče. Pri tem je šlo največkrat za zapuščinske razprave in delitve, vendar pa so k civilnemu sodstvu prištevali tudi sodstvo o prestopkih.104 Tudi kupo- prodajne pogodbe, intabulacije in podobne zadeve, ki 98 SI PAM /0004, škatla 109, ovoj 18, Dopis učitelja ljutomer- ske realke Jožefa Motza občinskemu svetu s predlogi spre- memb pri pouku in predlogi za pomoč revnim učencem. 99 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 285. 100 SI PAM /0004, škatla 82, ovoj 2, Seznami obrtnikov v trgu Ljutomer. 101 SI PAM /0004, škatla 82, Obrt in trgovina v trgu Ljutomer. 102 SI PAM /0004, škatla 82, ovoj 26, Lončarji v trgu Ljutomer – prepis cehovskih pravil (1603), dopisi, prošnje, informacije, zabeležke iz primerjalne pogodbe. 103 Novak, Ljutomer, str. 36. 104 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 161. bi jih danes opravljal notar, so bile stvar magistra- ta, zato je v kasnejših časih trški pisar moral imeti notarski izpit. Prav tako so razsojali v primerih tožb zaradi dolgov ali pri pritožbah obrtnikov zaradi dela šušmarjev.105 Med prestopki pa je bilo največ tožb za- radi razžalitve časti.106 Magistrat je najpogosteje kaznoval z denarnimi globami, ki so bile včasih kar precej visoke, saj je so- dnik dobil tretjino globe zase, dve tretjini pa sta šli v trško blagajno.107 Kronološko so od leta 1535 do leta 1850 zloženi dokumenti sodnih procesov, ki jih je imel magistrat Ljutomer oziroma v njegovem imenu vsakokratni trški sodnik, z raznimi plemiči – najpogosteje lastni- ki bližnjih gospostev (Alapić, Drašković, Salomon, Ratkay, Mauerburg, Schaffmann, Brandenberg), tr- žani, obrtniki idr.108 Najštevilčnejši so sodni procesi tržanov Ljutomera od leta 1571 do približno 1854,109 ki pa se precej na- vezujejo na deželsko sodišče Branek. Med kazenske zadeve110 (1571–1853) sodijo dokumenti kazenskih sodb (na primer tatvine, tihotapljenje vina ali tobaka, beračenje, klateštvo, poneverbe). Posebej zanimivi so zapisi zaslišanj v obliki vprašanj in odgovorov. Med dokumenti sta tudi zvezek z zapisniki o tihotapcih, ki so bili predani magistratu Ljutomer (1839–1845), ter mesečni izkaz o prijavah kaznivih dejanj (1850– 1851), v katerem je zavedenih 128 prijav. Ne nazadnje med sodnimi zadevami najdemo tudi: predporočne pogodbe tržanov (1592–1836);111 razne premoženjske zadeve, kot so odpovedi, raču- ni, kupne pogodbe, zadolžnice, cenitve, ščitna pisma, ekstabulacije; skrbniške zadeve, kadar so bili dediči mladoletni (1541–1849);112 oporoke (1542–1833);113 inventarje po umrlih tržanih (16. stoletje–1844)114 in zapuščinske razprave (1580–1719).115 12 Policijske zadeve Med policijskimi zadevami je precej okrožnic in dopisov, ki se nanašajo na prekrške, tihotapljenje, ca- 105 Prav tam, str. 164–165. 106 Prav tam, str. 166–167. 107 Prav tam, str. 174. 108 SI PAM /0004, škatle 61–64, Sodni procesi magistrata Lju- tomer. 109 SI PAM /0004, škatle 65–74, Sodni procesi tržanov Ljuto- mera. 110 SI PAM /0004, škatla 75, Kazenske zadeve magistrata Ljuto- mer. 111 SI PAM /0004, škatla 84, ovoj 1–2, Poročne pogodbe tržanov Ljutomera. 112 SI PAM /0004, škatle 85–87, Premoženjske zadeve v trgu Ljutomer: odpovedi, računi, kupne pogodbe, zadolžnice, ce- nitve, ščitna pisma, ekstabulacije; in 89–93, Zapisniki inven- tarjev in skrbniške (pupilarne) zadeve v trgu Ljutomer. 113 SI PAM /0004, škatle 87–88, Oporoke tržanov Ljutomera. 114 SI PAM /0004, škatle 94–99, Inventarji po umrlih tržanih Ljutomera. 115 SI PAM /0004, škatle 100–108, Zapuščinske razprave v trgu Ljutomer. 754 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–756 2022 rine, poplave, prehode čez mejo, tujce, tiralice ipd. Tu so tudi številne prijave potujočih, najpogosteje obrt- niških pomočnikov116 s podatki, od kod prihajajo, kje so nastanjeni, kako dolgo ipd. (1831–1849). Gre za tabele z imeni potnikov, s kakšno obrtjo ali pokli- cem se ukvarjajo, kakšne potne listine imajo, kdo je te listine izdal, od kod so prišli in kam grejo, kdaj so prispeli v Ljutomer ipd. Zanimiva so 32 točk obsegajoča policijska pravila iz leta 1835, ki se nanašajo na prijavo tujcev, ki pre- nočijo v Ljutomeru, ter prepovedujejo prenočevanje v kočiji in javno zmerjanje, predpisujejo nadzor nad mostovi, otrokom prepovedujejo kopanje na nevar- nih delih potokov, prepovedujejo hitro vožnjo po ulicah, prepovedujejo, da se otroci obešajo na vozove ipd. Pod pravili je podpisan upravitelj gospostva Bra- nek.117 Iz zapisnika magistrata v zvezi s policijskim redom, ki je bil napisan leta 1829, še izvemo, da je bilo prepovedano gostom točiti vino po 22. uri.118 Iz leta 1848 je nekaj dokumentov, ki pričajo o pretepu med slovenskimi dijaki, ki so prišli pozdravit ljutomerskega zdravnika Matijo Pregla, in nemško usmerjenimi tržani.119 Konflikt je reševalo gospostvo Branek, ki je skušalo umiriti razgrete strasti na obeh straneh. 13 Gasilske zadeve120 Iz druge polovice 18. stoletja in iz 19. stoletja so razni opisi požarov v trgu, kje so izbruhnili, kakšno škodo so povzročili ipd. Poleg tega so sem uvrščeni razni pozivi za zbiranje denarja, hrane idr. za priza- dete v požarih v drugih mestih in krajih, nekateri med njimi so bili tudi precej oddaljeni od Ljutomera: v Transilvaniji, na Madžarskem in v Šleziji. Protipožarni pregledi ter ugotavljanje pomanj- kljivosti in nevarnosti za izbruh požara pričajo o skrbi in preventivi. Tako se leta 1799 omenja nova stiskalnica za sadje v trgu, kjer delajo tudi ponoči, kar pa pomeni nevarnost za izbruh požara. Požarnovar- nostne preglede so od hiše do hiše opravljali protipo- žarni komisar, dimnikar in stražmojster, kršitve pa so prijavili magistratu. Požarni red je določal, da morajo imeti vsi tržani ves čas med aprilom in septembrom napolnjene škafe z vodo. Zanimivi so tudi dokumenti o takratni gasilski 116 SI PAM /0004, škatli 77–78, Prijave začasnega prebivališča (predvsem potujočih obrtniških pomočnikov) pri policiji v trgu Ljutomer. 117 SI PAM /0004, škatla 79, ovoj 6, Policijska pravila trga Lju- tomer. 118 SI PAM /0004, škatla 79, ovoj 5, Dopis gospostva Branek magistratu Ljutomer v zvezi s policijskim pravilom glede to- čenja vina. 119 SI PAM /0004, škatla 79, ovoj 8, Policijski predpisi, tiralice, odgoni, poročila o utopljenih in poplavah, carina oziroma prehodi čez mejo, prekrški, tujci v magistratu Ljutomer ipd. Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 25–26. 120 SI PAM /0004, škatla 80, ovoj 1, Gasilske zadeve in požari v trgu Ljutomer. opremi, na primer navodila za uporabo velikega ga- silskega voza (nedatirano iz 18. ali 19. stoletja),121 v katerih je zapisano, kako rokovati z gasilskim vozom: »Za upravljanje brizgalne je potrebno nekaj spretno- sti in dobrega občutka, mehanizma se ne sme vrte- ti na silo, drugače se lahko zadeva pokvari, v hladni zimi pa celo odlomi.« 14 Vojaške zadeve122 Dokumenti o nastanitvi in oskrbi vojske v trgu (1662–1868) obsegajo razna potrdila, kurende, se- zname, plačila vojnega posojila, dopise (z gospostvom Branek, vojaško preskrbo Ptuj idr.), sezname zbiranja živil, razpredelnice namestitve vojske v Ljutomeru, zapisnike v zvezi s prevzemom stavb in namestitvijo, tiskane dvojezične (nemško in slovensko) obrazce, navodila in razglase v zvezi z nastanitvijo vojske. Tu so tudi seznami žita in sena, ki so ga prispevali tržani Ljutomera, seznami vprežne živine za vojsko, sezna- mi denarja za nočitve ipd. O tem, da je tudi domača vojska pomenila ne samo finančno breme za doma- čine, pričajo dokumenti o škodi, ki so jo leta 1718 povzročili vojaki v trgu – dva seznama z navedbo do- mačina, ki mu je bila škoda povzročena, opis škode in denarni znesek. Posamezni dokumenti, nastali med letoma 1781 in 1856, se nanašajo na vojaško obvezo, nabor in oprostitev od služenja vojaškega roka; iz istega časa so tudi dokumenti v zvezi z dezerterji, vojnimi ujet- niki in vohuni. Nekaj je tudi dokumentov v zvezi z vojaškimi ak- cijami v revolucionarnem letu 1848/49: dopisi med magistratom Ljutomer in gospostvom Branek; do- pisi magistrata z regimentom, vojaško oskrbo v Ma- riboru in na Ptuju; dopis invalidske hiše na Ptuju; tiskani razglas o revoluciji v monarhiji, naslovljen na prebivalce Štajerske; nekaj tiskanih opisov vodij ma- džarskih upornikov. Zaključek V prispevku sem poskušala predstaviti pregled dokumentov, ki jih Pokrajinski arhiv Maribor hrani v fondu Magistrat Ljutomer, zato nobeden od njih ni predstavljen poglobljeno, pač pa so izpostavljeni nekateri tipični ali zanimivejši primeri. Številni pri- spevki, ki so jih različni avtorji napisali na podlagi obravnavanega fonda, so bili objavljeni v Zgodovin- skih listih in drugih publikacijah ter se podrobneje lo- tevajo posameznih tem, kljub temu pa so dokumenti v fondu še vedno neizčrpen vir za nadaljnje raziska- ve. Pričujoči prispevek in arhivski popis služita pred- vsem kot informacija za raziskovalce. 121 Prim. Horvat, Zanimivosti, str. 115. 122 SI PAM /0004, škatle 109–112, Vojaške zadeve pri magistra- tu Ljutomer. 755 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–7562022 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor SI PAM /0001, Zbirka listin SI PAM /0004, Magistrat Ljutomer, 1535–1914, 116 arhivskih škatel SI PAM/1709, Ilaunig Ožbalt, Kronika sodnije pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, škatla 2. Župnijski urad Ljutomer Matej Slekovec: Trg in župnija Ljutomer. Kra- jepisna zgodovinska razprava, 1896 (repro- dukcija na: https://vac.sjas.gov.si/vac/search/ details?id=1979654). LITERATURA Golec, Boris: Hišna posest v trgu Ljutomer od nje- govih začetkov do franciscejskega katastra. Kro- nika 70, 2022, št. 1 (Iz zgodovine Ljutomera), str. 561–610. Horvat, Mojca: Zanimivosti iz arhivskega gradiva fonda Magistrata Ljutomer. Zgodovinski listi 25, 2017, št. 1, str. 104–119. Kovačič, Franc: Ljutomer: zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Kovačič, Franc: Trg Središče: krajepis in zgodovina. Maribor: Zgodovinsko društvo za Slovensko Šta- jersko, 1910. Novak, Miroslav: Ljutomer in njegova okolica do leta 1850. Ljutomer, osrčje Prlekije (ur. Goran Šo- ster, Primož Premzl). Ljutomer: Prleška razvojna agencija, 2006. Poles, Rok: S praporom in partizano skozi luknjo pri vretenu : prostorske in obredne značilnosti obho- da pomirja trga Šoštanj. Kronika 69, 2021, št 3 (Iz zgodovine Šoštanja), str. 639–672. Tschinkowitz Johann: Darstellung des politischen Verhältnisses der verschiedenen Gattungen von Herrschaften zur Staatsverwaltung zu ihren Be- amten und Unterthanen in der k. k. österreichischen Monarchie mit besonderer Rücksicht auf die Provin- zen Steyermark, Kärnthen und Krain: ein nothwen- diges Handbuch für alle politische Behörden, beson- ders für Kreiscommissare, Bezirks- und Landbeamte, dann Herschaftsbesitzer und Verwalter, Dritter Theil. Graz, 1827. Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Ma- ribor (ur. Slavica Tovšak et al.). Maribor: Pokra- jinski arhiv, 2009. Zadravec, Dejan: Urbarji in urbarialni registri v šta- jerskih arhivih. Vodnik po urbarjih in urbarialnih registrih štajerskih arhivov. Celje, Maribor, Ptuj, 2009, str. 8–9. Žižek, Aleksander: Mi, lončarski mojstri in pomoč- niki v trgu Ljutomer. Zgodovina za vse: vse za zgodovino 25, 2018, št. 2, str. 5–18. S U M M A R Y Archival collection Magistrat Ljutomer (1535–1914) The archival collection Magistrat Ljutomer of the Regional Archives Maribor comprises 116 boxes or, rather, 11.6 running metres of archival materials that were produced between 1535 and 1914. At the end of the nineteenth century, the documents were sent into storage to the Styrian Provincial Archives in Graz and returned to Ljutomer in the 1970s. After the basic archival description was already prepared in Graz, a new one was compiled in Maribor in 2017, according to contemporary standards. The archival description is available on the website of the Virtual Archival Reading Room as part of the shared data- base of Slovenian public archives. The holdings subject to archival description are divided into fourteen major clusters following the original arrangement: 1. Administration (taxes, mar- ket-town dwellers, immovable property, privileges and oaths, officials, work logs, letters, minutes of the market-town council meetings, annual accounts, fi- nancial matters); 2. Healthcare, veterinary, and so- cial matters; 3. Construction matters; 4. Vineyards; 5. Road tolls and demurrage; 6. Market-town mill; 7. Brickworks; 8. Forest administration; 9. Church and school matters; 10. Handicrafts and trade; 11. Judicial matters; 12. Police matters; 13. Fire and fire- service matters; 14. Military matters. Although various authors have already published many articles drawing on the materials contained therein, the archival collection Magistrat Ljutomer still represents an inexhaustible source for further research. Therefore, this contribution and the archi- val description primarily serve as information for re- searchers. 756 MOJCA HORVAT: ARHIVSKI FOND MAGISTRAT LJUTOMER (1535–1914), 739–756 2022 Podoba Mestne hiše v Ljutomeru leta 1939 (hrani SKL, OE Muzej). Žalna loža pred ljutomersko Mestno hišo ob smrti kralja Aleksandra leta 1934 (hrani SKL, OE Muzej). 757 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 355.257.7:28-051(497.412Ljutomer)"16" 27-767(=512.161)"1683/1699" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.08 Prejeto: 27. 9. 2022 Boris Golec prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Ne Murat in ne Pašič, pokristjanjeni Turki so bili drugi Lotmeržani* IZVLEČEK Prispevek obravnava osmanske vojne ujetnike muslimanske vere, ki so bili krščeni v Ljutomeru oziroma so tu živeli. Med dunajsko vojno (1683–1699), ko so na Slovenskem in v habsburških deželah nasploh krstili daleč največ zajetih osmanskih podanikov obeh spolov, so v krstni matici ljutomerske župnije dokumentirani trije krsti, ena spre- obrnjenka pa je zelo verjetno prišla v Ljutomer živet po poroki pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Nasprotno o izvoru oseb z območja osmanske države ni mogoče sklepati zgolj na podlagi priimkov, kot sta Murat in Pašič. Problem krščevanja in integracije muslimanov je v prispevku postavljen v širši prostorski in časovni kontekst. KLJUČNE BESEDE Ljutomer, turški vojni ujetniki, krščevanje muslimanov, dunajska vojna, priimki ABSTRACT NOT MURAT OR PAŠIČ, BUT RATHER CHRISTIANIZED TURKS WERE THE OTHER INHABITANTS OF “LOTMERK” The contribution discusses Ottoman prisoners of war of Muslim faith that were baptized in Ljutomer or lived there. During the Great Turkish War 1683–1699, when by far the greatest number of both male and female Ottoman prisoners of war were baptized in Slovenian territory and Habsburg lands in general, the register of births kept by the parish of Ljutomer documents three cases of baptism, and one convert most likely came to Ljutomer after marrying in Sv. Lenart, in the wine-growing hills of Slovenske Gorice. On the other hand, the origin of persons from the Otto- man state cannot be determined based exclusively on family names such as Murat and Pašič. The contribution puts the problem concerning the baptism and integration of Muslims in a broader spatial and temporal context. KEY WORDS Ljutomer, Turkish prisoners of war, baptism of Muslims, the Great Turkish War, family names * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ga iz javnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. – Na tem mestu se za posredovane izhodiščne podatke in nadaljnje sodelovanje iskreno zahvaljujem g. Srečku Pavličiču. 758 BORIS GOLEC: NE MURAT IN NE PAŠIČ, POKRISTJANJENI TURKI SO BILI DRUGI LOTMERŽANI, 757–764 2022 Potem ko je domoznanec in rodoslovec Srečko Pavličič pred leti v najstarejši ohranjeni krstni mati- ci župnije Ljutomer odkril vpise krstov treh turških vojnih ujetnikov iz časa dunajske vojne (1683–1699), sta posnetka vpisov krščenih muslimanov iz let 1689 in 1693 (tedaj sta bila hkrati krščena dva ujetnika) postala sestavni del prenovljene Splošne muzejske zbirke Ljutomer. Pavličič me je nato leta 2019 prija- zno opozoril, da ljutomerski krščenci niso upošteva- ni na zemljevidu krstov muslimanov na Slovenskem v obdobju 1594–1717, objavljenem v reviji SLO.1 Zemljevid v največji meri temelji na moji raziskavi izpred dobrega desetletja (2009–2010), v kateri so bile temeljito pregledane krstne matice vseh sloven- skih mestnih župnij ter župnij v bližini vzhodne in jugovzhodne slovenske etnične meje. Izostalo je le nekaj redkih obmejnih, ker njihove matične knjige do tedaj še niso prišle v hrambo v enega od treh slo- venskih škofijskih arhivov. Raziskava je tako, denimo, zajela župnijo Križevci pri Ljutomeru, kjer so med dunajsko vojno krstili dve osmanski vojni ujetnici, ne pa tudi župnije Ljutomer.2 Prav tako je ostal prezrt krst petletnega turškega dečka pri Sv. Miklavžu pri Ormožu leta 1687, ker se danes ohranjene krstne matice miklavške župnije začenjajo dve leti pozneje.3 Ta krst je sicer zasledil že Matej Slekovec na prelo- mu iz 19. v 20. stoletje, nato pa je o njem na podlagi Slekovčevih zapiskov pisal Franc Kovačič v svoji mo- nografiji o Ljutomeru iz leta 1926.4 V pričujočem prispevku bom v širšem časovnem in prostorskem kontekstu obravnaval krste treh lju- tomerskih spreobrnjencev, se dotaknil ene redkih krščenk, za katere je znano, da so se v novem oko- lju poročile, ter poskušal osvetliti izvor ljutomerskih priimkov Murat (Murata) in Pašič, od katerih prvi spominja na muslimansko osebno ime Murat, drugi pa na pašo, turški izraz za visokega vojaškega in civil- nega funkcionarja. Najprej si poglejmo, kaj o treh krščenih musli- manih sporoča najstarejša krstna matična knjiga lju- tomerske župnije (1687–1703). Na praznik sv. Mi- haela, 29. septembra 1689, je župnik Andrej Raput v navzočnosti botrov – ključarja domače cerkve Ivana Horvata in soproge trškega sodnika Magdalene Va- rašic (Varašič) – krščencu mohamedanske vere pode- lil ime zavetnika, ki je godoval tistega dne.5 Štiri leta 1 Golec, Krščevanje muslimanov, str. 33. Zemljevid je bil prvič objavljen istega leta 2019 v: Golec, Integracija vzhodnih kri- stjanov, str. 385. 2 Izsledki raziskave so bili objavljeni v letih 2010 in 2018: Go- lec, Krščevanje osmanskih podanikov; Golec, Novi prispevki. 3 NŠAM, Matične knjige, Sv. Miklavž pri Ormožu, krstna ma- tična knjiga 1689–1710. 4 Kovačič, Ljutomer, str. 17–18. 5 NŠAM, Matične knjige, krstna matična knjiga 1687–1703, s. p., 29. 9. 1689: »In festo S: Michäelis bapt:[izatus] est Mi- häel ex mahametica fide per R:[everendissimum] dominum Andream Raputh parochum huius loci, levantibus Joanne Horuat Syndico ecclesiae huius loci et Magdalena Baratist- shin Judicis uxor.« pozneje, 24. maja 1693, sta v isti cerkvi prejela krst še dva muslimana, od katerih je prvi postal Andrej, drugi pa Jožef. Ime duhovnika krščevalca tokrat ni zapisano, za botre pa so šli štirje imenitnejši ljudje, »gospod« Franc Jožef Vencajz (Wenzeis), Ivan Jurij Prontner, »gospa« Barbara Juršič in »gospa« Terezija Vencajz.6 Vpisa sta tako kot večina drugih v krstnih matič- nih knjigah širšega prostora po vsebini skromna, saj ne povesta ničesar ne o starosti ne o izvoru krščen- cev, vseh treh po vsej verjetnosti še dečkov, kvečjemu mladeničev. Botri so bili povečini predstavniki višjega trškega sloja in med njimi gre z veliko mero gotovosti iskati tudi rejnike še nedoletnih muslimanskih spreo- brnjencev. To pomeni, da so fantje odraščali v trgu in v širšem smislu postali člani trških družin. O njiho- vi nadaljnji usodi ni znanega ničesar. Tako ne vemo, ali so sploh odrasli, ostali v Ljutomeru in si ustvarili družine. Težko izsledljivi so že zato, ker ne poznamo njihovih priimkov, če so jih sploh imeli. Vprašanje, kakšne priimke so nosili – prinesene iz domovine ali pridobljene v novem okolju –, ostaja odprto, a gre ve- liko prej pričakovati, da so priimek dobili šele v Lju- tomeru, bodisi da je šlo za rodbinsko ime njihovega gospodarja bodisi za izpeljanko iz osebne ali telesne lastnosti, morda iz geografskega izvora. Izpričano je, denimo, da so muslimanske krščence v slovenskem prostoru pogosto imenovali kar Tur(e)k oziroma Tur- kinja.7 Oznaka Turk bi tako lahko nazadnje obveljala tudi kot priimek in se prenesla na naslednje rodove. V trgu Ljutomer in okoliških vaseh je priimek Turk 6 Prav tam, s. p. 24. 5. 1693: »Die 24. Maji Baptizatus est An- dreas ex Mahometica perfidia et Josephus [nadpisana nečit- ljiva beseda] levantibus patrinis D[omi]no Jose Francisco Josepho Wenzeis et Jo[an]es Georgio Prontner et D[omi]na Barbara Jurshizhin et D[omi]na Theresia Wenzeisin.« 7 Ester Maksimilijana baronica Coraduzzi, botra deklice Re- gine Maksimilijane, krščene leta 1687 v Cerknici, je svojo pohčerjenko v slovensko napisanih pismih med drugim ime- novala Turkinja (Merkù, Slovenska plemiška pisma, str. 30, 31, 64, 65, 74, 75, 86, 87, 98, 99, 105). Pokrščeni musliman Anton Husić iz Pobrežja v Beli krajini pa je leta 1697 kot krstni boter naveden s priimkom Turek (Golec, Pokrščeni »Turek«, str. 718). Vpis krsta prvega ljutomerskega »turškega krščenca« 29. septembra 1689. 759 BORIS GOLEC: NE MURAT IN NE PAŠIČ, POKRISTJANJENI TURKI SO BILI DRUGI LOTMERŽANI, 757–7642022 izpričan že leta 1542 in redno v naslednjih stoletjih,8 pri čemer je pri prvem nosilcu oziroma več nosilcih lahko šlo za značajsko ali vizualno oznako, lahko tudi za priseljenca (begunca) iz južnih pokrajin, ki so jih zasedli oziroma ogrožali osmanski Turki.9 Šele na- zadnje pride na vrsto možnost, da bi bil prvi nosilec priimka Turk pokristjanjen turški vojni ujetnik. Vprašanje integracije pokristjanjenih muslima- nov v slovensko družbo zgodnjega novega veka je dolgo ostajalo izrazito obrobno, vendar so raziskave zadnjih let pokazale, da naseljevanje krščenih nekda- njih podanikov osmanske države po obsegu ni bilo tako marginalno in po vsebini tako kuriozno. Njiho- vo krščevanje in koloniziranje je namreč dokumenti- rano od zadnje petine 16. do prve petine 18. stoletja. Tako kot v širšem habsburškem prostoru je povečini potekalo med dunajsko vojno (1683–1699), zato daje vtis epizodnega pojava. Pri vključevanju pokristjanje- nih muslimanov v družbo je šlo za nekdanje vojne ujetnike obeh spolov, ni pa izključeno, da se je kateri na Slovenskem znašel prostovoljno.10 Glede na to, da se je osmanska nevarnost sloven- skemu prostoru približala že z osvojitvijo Bosne leta 1463, temu pa so sledili najhujši turški vpadi, se s pr- vimi pokristjanjenimi vojnimi ujetniki srečamo po- zno. V času osmanskih pohodov na slovensko ozem- lje v 15. in 16. stoletju, namenjenih skoraj izključno ropanju, je bilo namreč težko priti do ujetnikov, po- leg tega pa so premagance pogosto pobili. Število turških vojnih ujetnikov se je začelo povečevati šele, ko se je bolje organizirala obramba in so krajišniki iz Vojne krajine vse pogosteje vdirali na osmansko ozemlje. Skupine moških ujetnikov, zaprtih po slo- venskih gradovih, posebej tistih v posesti vojaških poveljnikov, so v virih redno izpričane od srede 16. stoletja dalje.11 V zvezi z delitvijo ujetnikov kot vojnega plena se je v avstrijski vojski v drugi polovici 17. stoletja uve- ljavilo načelo, da pripadejo najvišjemu vojskovodji. Temu pravilu je med dunajsko vojno sledilo načelo, naj ujetniki, ki se predajo brez boja, postanejo last cesarja (države), vsi drugi pa posest vojaka oziroma častnika, ki je »živi plen« zajel. Del ujetnikov je pre- bival na zemljiških gospostvih svojih gospodarjev kot delovna sila, drugi del je postal predmet trgovine, in sicer tako odkupovanja iz ujetništva in zamenjav za krščanske ujetnike kakor prodaje na tržišča sužnjev v Italiji. Poveljniki v Vojni krajini, med njimi plemiči iz slovenskih dežel, so na vojaških pohodih najraje 8 StLA, Laa. A., Antiquum I, Gültschätzungen 1542, 34/509, fol. 12r, 38r in 50r. O priimku Turk prim. Pavličič, Rodbine naše fare. 2. del, s. p. (Turk). 9 Keber, Leksikon priimkov, str. 781. Prim. Pavličič, Rodbine naše fare. 2. del, s. p. (Turk). 10 Najpopolnejši pregled dosedanjih dognanj je podan v poglav- ju tematske monografije: Golec, Integracija vzhodnih kristja- nov, str. 381–399. 11 Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 112; Mlinarič, Usoda turških ujetnikov, str. 289. lovili otroke, predvsem pa žene in dekleta, saj so na obeh straneh prav ujetnice veljale za najbolj cenjen in najlaže vnovčljiv vojni plen.12 Usode turških ujetnikov na Slovenskem le de- loma poznamo iz sodobnih virov, sicer pa je o njih mogoče sklepati na podlagi analogij v drugih habs- burških deželah. Položaj posameznika je bil najbolj odvisen od gospodarja, pri čemer ujetnikom v avstrij- skih in nemških deželah na splošno ni bilo usojeno trdo življenje. Delali so na plemiških posestih, oprav- ljali obrtniška in predvsem ženske razna hišna dela, dobro pa se je godilo zlasti zaupanja vrednim ujet- nikom v neposredni službi plemičev. Znani so celo primeri, ko je nekdanji musliman postal duhovnik ali plemič.13 Krst je za spreobrnjenca pomenil spremembo pravnega položaja iz »sužnja« v veliko ugodnejši sta- tus podanika – rojenjaka – in je hkrati praviloma edi- ni ugotovljivi dogodek v zvezi s posameznikovo uso- do.14 Najzgodnejši krst muslimana na Slovenskem po najnovejših ugotovitvah ni dokumentiran šele leta 1594, tj. slabo leto po zmagoviti bitki pri Sisku, ko sta bila v Ljubljani hkrati krščena dva otroka.15 Prvi zapis o krstu vojnega ujetnika namreč srečamo se- dem let prej, leta 1587, in sicer prav tako v kranjski prestolnici, le da je bil 16-letni Mustafa, označen kot »mladi Turek«, sprejet v protestantsko, ne v katoliško Cerkev.16 Najzgodnejšega znanega spreobrnjenca na Slovenskem sploh pa zasledimo pet let pred Musta- fovim krstom, leta 1582. Šlo je za rejenko plemki- nje, prav tako protestantko, ki se je omenjenega leta omožila v Ljubljani in imela v zakonu več otrok.17 Do dunajske vojne sto let pozneje t. i. turške krščence srečujemo le sporadično, na slovenskem Štajerskem prva dva, dve deklici, šele leta 1656 v Rajhenburgu (Brestanica).18 Za čas dunajske vojne (1683–1699), 12 Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 112–123; Mlinarič, Usoda turških ujetnikov, str. 289–296. 13 Prim. zlasti Mlinarič, Usoda turških ujetnikov, str. 294; Teply, Vom Los osmanischer Gefangener, str. 53–54, 59–60. 14 Golec, Integracija vzhodnih kristjanov, str. 383. 15 Prav tam, str. 384; Golec, Krščevanje osmanskih podanikov, str. 236–237. 16 Mladega Turka Mustafo je 23. avgusta 1587 krstil superin- tendent kranjske protestantske Cerkve Krištof Spindler. Krst je bil vpisan v tisti del matične knjige ljubljanske protestant- ske občine, ki je že dolgo izgubljen. Leta 1864 ga je skupaj s še nekaterimi zanimivimi krsti objavil Peter Hitzinger (Hit- zinger, Beiträge zur Geschichte, str. 52–53), vendar je njego- va objava pri nadaljnjih obravnavah muslimanskih krščencev ostala vse do zdaj prezrta. Vpis v protestantski matični knjigi se je po Hitzingerju glasil: »Am 23. August 1587 ist durch mich Spindler in der Kirch nach der Predigt ein junger Türk bei 16 Jahren, zuvor Mustafa genannt, aus den christl. Kate- chismus examiniert worden, und wol bestanden, darauf ge- tauft, und Bartholomäus genannt worden.« 17 Katarino, rejenko gospe Haller, je vzel za ženo Hallerjev kro- jač Jurij Raisinger, poroka 23. januarja 1582 in krsti njunih otrok pa so bili vpisani v isto protestantsko matično knjigo kot pet let pozneje krst Mustafe – Jerneja (Golec, Die Musli- me, str. 256). 18 Golec, Krščevanje osmanskih podanikov, str. 243. 760 BORIS GOLEC: NE MURAT IN NE PAŠIČ, POKRISTJANJENI TURKI SO BILI DRUGI LOTMERŽANI, 757–764 2022 ko so krščevanje spremljale spodbude s cesarskega dvora in so v avstrijskih dednih deželah krstili skup- no precej več kot tisoč ujetnikov, imamo za sloven- ski prostor naslednje ugotovitve. Na tleh današnje Slovenije je – skupaj s tremi ljutomerskimi in enim miklavškim krščencem – dokumentiranih 74 krstov, v danes zamejskih mestih Trst, Gorica in Celovec pa 19, skupaj 93. Glede na pregledane krstne matične knjige in siceršnje védenje o pojavu smemo upravi- čeno domnevati, da je bilo na slovenskem etničnem ozemlju med dunajsko vojno krščenih več kot sto muslimanov, a vsekakor ne veliko več, do tega časa pa najverjetneje precej manj (znanih je 13). Gleda- no v celoti je v letih 1587–1717 dokumentiranih 110 krstov, od tega 104 v krstnih matičnih knjigah. Le dobra desetina muslimanov je bila krščena do dunaj- ske vojne (13 ali 11,8 %), velika večina (93 ali 84,5 %) med vojno (v obdobju 1684–1699) in štirje (3,6 %) v slabih dveh desetletjih po njej (1699–1717). Po šte- vilčnosti in časovnem razponu je najbolje zastopana Ljubljana z 28 krsti, kar je dobra četrtina vseh, sledi- jo ji Maribor (16), Gorica in Celovec (vsak po 9).19 Po končani dunajski vojni in sklenitvi karlovškega miru (1699) je glede migracij muslimanskega življa na slovenska tla zavladalo dolgotrajno zatišje, pogo- jeno s stabiliziranjem razmerja moči med Avstrijo in Turčijo. Kljub nekaj avstrijskim poskusom širjenja na osmansko ozemlje je meja med državama dve stoletji ostala tako rekoč nespremenjena. Nikakor pa ni iz- ključeno, da je kak (pokrščeni) osmanski podanik po tej ali oni poti za stalno ostal na Slovenskem tudi po letu 1717, ko je dokumentiran zadnji krst.20 Krst so v glavnem prejele osebe, primernejše za integracijo. Vse so bile iztrgane iz družinskega oko- lja in praviloma krščene posamič, le v enem primeru so hkrati krstili mater in hčer, enkrat pa otroka, ki je prišel v Ljubljano z enim od staršev. Teže ugotovljiva je starostna struktura krščencev, vendar lahko z goto- vostjo sklepamo, da med njimi ni bilo starejših oseb. Tako ali drugače je starost opredeljiva pri približno dveh petinah krščencev in krščenk. Pri ženskah se vrti med tremi in 22 leti, medtem ko je pri moških višja, od sedem let navzgor. Pri moških so povprečje znatno dvigali trije goriški krščenci, stari od 30 do 40 let.21 Krščevanje spreobrnjencev ni veljalo za vsakdanji dogodek in se je od siceršnjih krstov razlikovalo že navzven, saj je moralo vsebovati vzgojno-religiozno sporočilo. V zvezi s tem so skrbno izbirali kraj krsta in neredko tudi krščevalca. Podelitvam prvega za- kramenta so dajali posebno težo premišljena izbira krstnega imena ter botri, pogosto člani pomembnih 19 Prim. seštevke, objavljene leta 2019, ko še ni bilo upoštevanih pet krstov – trije v Ljutomeru, eden pri Sv. Miklavžu in naj- zgodnejši v Ljubljani (Golec, Identiteta vzhodnih kristjanov, str. 384–385). 20 Golec, Identiteta vzhodnih kristjanov, str. 399. 21 Prav tam, str. 386; Golec, Krščevanje osmanskih podanikov, str. 226–227; Golec, Novi prispevki, str. 345–346. plemiških rodbin, pa tudi visoki cerkveni gospodje. Prav tako ni naključje, da najdemo krste predvsem v mestnih in trških župnijah in le izjemoma v pode- želskih.22 Malo je znanega o identiteti krščencev. O njej govorijo osebni podatki, ki pa so v krstnih maticah kot najpomembnejšem viru na splošno na moč skro- mni. Pri »turških« krščencih skoraj vedno pogrešamo imeni staršev in priimek, razmeroma malo je tudi navedb njihovega prejšnjega imena ter kraja rojstva oziroma izvora. Geografski izvor krščencev je v virih izpričan bodisi s krajem izvora ali zajetja bodisi zgolj z geografskim podatkom. Če ne upoštevamo splošne oznake »iz Turčije«, je krajevno ali pokrajinsko ime, od koder je izviral oziroma kjer je bil zajet, izpričano le pri manjšem delu krščencev. Kljub maloštevilnim omembam krajev lahko iz njih sklepamo, da je med dunajsko vojno dobršen del, če ne večina ujetnikov izvirala iz Panonske nižine (od današnje južne Slo- vaške do Beograda), ujetniki iz zgodnejšega časa pa pretežno iz bližnjih pokrajin zahodnega Balkana (da- našnja južna Hrvaška ter Bosna in Hercegovina). Le dva krščenca z znanim geografskim izvorom sta bila od drugod, ena ženska iz Bolgarije in na ladji zajeti vojak iz Male Azije. Kažipot k izvoru posamez nikov so tudi njihovi krstni botri, vojaški poveljniki v Vojni krajini. Pri tem se postavlja vprašanje, koliko kršče- nih muslimanov se je na slovenskih tleh znašlo šele po krstu, opravljenem v kateri od krajiških trdnjav.23 O tem, čigav podanik je bil krščenec in kako je prišel v roke svojega gospodarja, neposredno priča le osem vpisov krsta, od tega štirje iz Celovca24 in eden iz neposredne bližine Ljutomera, iz Sv. Miklavža. F. Kovačič je s sklicevanjem na M. Slekovca o tem primeru izpričal naslednje: »Pač pa so l. 1685 Kruci vdrli preko Mure nižje Veržeja ter na Murskem po- lju naplenili blaga, požgali nekaj hiš in se nagloma umaknili na Ogrsko. Zasledoval jih je ljutomersko- -braneški graščak Tomaž baron Mauerburg ter jim pri tem ugrabil nekega petletnega turškega otroka, ki je bil potem krščen. Oče ulovljenemu dečku je bil Ibrahim, ki ga je dal razkačeni Kara Mustafa v Gjuru [Győr] na grozovit način umoriti, mati Dinva je iz Bude zbežala z otrokom k Tökölyu. Njegove čete so vzele otroka s seboj na Štajersko, kjer je prišel v roke štajerskih vojakov. Krstil ga je pri Sv. Miklavžu žu- pnik Mihael Žager 8. junija 1687. Za botra mu je bil Ivan Jožef baron Mauerburg ter je otrok bil krščen na ime Franca Karola. Boter je potem otroka vzgojeval, a kaj je postalo iz njega, ni znano.«25 Koliko podobnosti s to zgodbo je bilo pri treh ljutomerskih krščencih, ki so prejeli krst nekaj let za- 22 Golec, Krščevanje osmanskih podanikov, str. 227–230. 23 Prav tam, str. 226; Golec, Novi prispevki, str. 345–346; Golec, Integracija vzhodnih kristjanov, str. 387–388. 24 Golec, Krščevanje osmanskih podanikov, str. 223, 232 in 245; Golec, Novi prispevki, str. 346–347, 356–357. 25 Kovačič, Ljutomer, str. 17–18. 761 BORIS GOLEC: NE MURAT IN NE PAŠIČ, POKRISTJANJENI TURKI SO BILI DRUGI LOTMERŽANI, 757–7642022 tem, lahko le ugibamo. Skoraj brez dvoma so tako kot miklavški Ibrahim, ki je s krstom postal Franc Karel, izvirali z ogrskega ozemlja, od koder se je osmanska vojaška in civilna oblast med dunajsko vojno postopoma umikala. Od tam, in sicer iz Pecsa, sta prihajali tudi obe muslimanki, krščeni v bližnjih Križevcih leta 1687 oziroma 1690, od katerih je za drugo zabeleženo še ime očeta – Mustafa.26 Na posameznikovo življenjsko pot po krstu je vplivala cela vrsta dejavnikov. Med pomembnejšimi, če že ne odločilnimi so bili vezanost na gospodarja, mladost, tuje okolje, odrezanost od korenin, ločenost od svojcev ter jezikovna in siceršnja drugačnost. Po- delitev krsta se je v očeh krščevalcev in novega oko- lja povezovala s pričakovanji, da se bo novi kristjan popolnoma integriral v družbo. Prav o tem pa vemo zelo malo. Neposrednih pričevanj o poznejših živ- ljenjskih poteh »turških« krščencev na Slovenskem je namreč le peščica. Pri sklepanju o nadaljnji usodi nekdanjih muslimanov lahko tako največkrat izha- jamo zgolj iz podatkov o krstu. Za splošno sliko pa so še kako uporabna spoznanja iz širšega avstrijske- ga prostora, po katerih so bile krščencem teoretično odprte vse poti. Večina naj bi jih krščanstvo sprejela zgolj iz taktičnih razlogov, na kar med drugim kaže ravnanje številnih pokristjanjencev po karlovškem miru (1699). Čeprav je mirovna pogodba omogočala vrnitev samo tistim turškim vojnim ujetnikom, ki so ostali zvesti stari veri, se je želelo vrniti domov veliko krščenih »Turkov«, da bi ta cilj dosegli, pa so tvegali tudi pobeg.27 Pri spremljanju nadaljnjih usod krščencev je naj- večja ovira dejstvo, da krstne matice in drugi viri skoraj nikoli ne navajajo njihovih priimkov. Vsega skupaj jih pri krščencih, vpisanih v krstne matične knjige, najdemo šest ali sedem, priimek enega pa poznamo iz drugega vira. Najbolj zgodaj je priimek naveden leta 1686 pri dečku, ki je v Ljubljani dobil novoskovani priimek Neuhäusler po Novyh Zámkih, kjer so ga ujeli. Nekako v istem času je bil v Pobrež- ju v Beli krajini krščen Anton Husić, ki se v virih prvič pojavi leta 1694 že kot krstni boter. Tako kot Husićev priimek tudi drugi zvenijo tuje, a vseh na prvi pogled ne bi pripisali muslimanom: Ortafalić, Possegga, Pirolić, Raddi, Zuratur in Atrošić. Ana- logije iz širšega avstrijskega prostora pričajo, da so se sledovi za krščenimi »Turki« neredko zabrisali s tem, ko je posameznik pozneje sprejel ali dobil drug, za novo okolje običajen priimek, in sicer pogosto po kraju bivanja ali preprosto priimek Türk.28 V sloven- skem prostoru na takšno težnjo kaže ugotovitev, da je omenjeni belokranjski Husić v vlogi krstnega botra 26 Golec, Krščevanje osmanskih podanikov, str. 244–245. 27 Teply, Vom Los osmanischer Gefangener, str. 57, 65–72; prim. Mlinarič, Usoda turških ujetnikov, str. 296, 299. 28 Golec, Krščevanje osmanskih podanikov, str. 232; Golec, Pokrščeni »Turek«, str. 718; Golec, Novi prispevki, str. 346; Teply, Vom Los osmanischer Gefangener, str. 57. enkrat naveden kot Anton Turek. Husić, krščen pred letom 1690, je za zdaj na Slovenskem edini krščeni musliman, o katerem obstaja pričevanje, da se je na- selil na kmečki posesti in si ustvaril družino. Izviral je od nekod z današnjega mejnega ozemlja med Hrva- ško in severozahodno Bosno, po krstu pa je služboval v ogulinski kapetaniji. Kot plačilo za dolgoletno zve- sto službo v Vojni krajini mu je tamkajšnji kapetan Janez Adam grof Purgstall podelil hišo in zemljišča v trgu Pobrežje ob Kolpi in njegovi okolici, o čemer govori grofovo svoboščinsko pismo iz leta 1707. Hu- sičev primer je še posebej zanimiv, ker se je krščenčev rod na delu njegove posesti pri Pobrežju ohranil vse do danes, tj. več kot tri stoletja, in z njim do nedav- nega tudi priimek (zdaj Husič).29 Sled za nekdanjimi muslimani, ki so jo pustili njihovi priimki, je na Slovenskem potrjena samo pri Husiću. Tem prej se je zabrisala pri poročenih žen- skah. Od že omenjene prve znane neveste leta 1582 v Ljubljani dalje s celotnega slovenskega ozemlja poznamo zgolj pet omoženih »Turkinj«, od tega šti- ri dokumentirane med dunajsko vojno, štiri živeče v mestno-trškem okolju (dve v Ljubljani ter po eno v Ribnici in pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah), zgolj za eno, krščeno leta 1684 v Ribnici na Dolenjskem, pa je izpričano, kje in kdaj je prejela krst.30 Ena teh petih žensk je zelo verjetno povezana z Ljutomerom, in si- cer Marija Trojner, ki se je morala roditi najpozneje sredi sedemdesetih let 17. stoletja, bila krščena nezna- nokje in je ob poroki živela pri Sv. Rupertu (Voličina) v Slovenskih goricah. Tam so jo nemara tudi krstili, česar danes ni mogoče preveriti, ker se prva ohranjena krstna matica začenja pozneje. Kot Marija, »po rodu iz Turčije« (ex Turcia nata), se je 1. junija 1692 pri Sv. Lenartu omožila z Blažem Trojnerjem, sinom tam- kajšnjega tržana Kolomana Trojnerja, nakar tam o zakoncih ni več nobenega sledu. Ko se po tridesetlet- ni vrzeli leta 1705 spet začnejo krstne matice in leta 1701 prva mrliška knjiga, v njih ni mogoče zaslediti njunih imen kot tudi ne morebitne ponovne poroke enega ali drugega ovdovelega zakonca. Prav tako ne najdemo Blaža Trojnerja kot hišnega gospodarja.31 Vendar zgodbe s tem ni konec. Domneva, da sta se Trojnerja kmalu odselila drugam, se je pokazala kot pravilna. Devet let po poroki se je namreč zakoncema Blažu in Mariji Trojner v trgu Ljutomer (ex oppido) rodil sin Jakob, krščen 19. julija 1701.32 Ni izključeno, da otrokova mati ni bila Marija »iz Turčije«, ki jo je Blaž Trojner vzel za ženo leta 1692, 29 Golec, Pokrščeni »Turek«. 30 Golec, Die Muslime, str. 256; Golec, Krščevanje osmanskih podanikov, str. 233; Golec, Novi prispevki, str. 349–350. 31 Golec, Novi prispevki, str. 349. 32 NŠAM, Matične knjige, krstna matična knjiga 1687–1703, s. p., 19. 7. 1701. – Na ta podatek in povezavo z zakonce- ma Trojner iz sv. Lenarta me je opozoril Srečko Pavličič. O Trojnerjih oziroma Trojnarjih na ljutomerskem območju gl. Pavličič, Rodbine naše fare. 4. del, s. p. (Trojnar). 762 BORIS GOLEC: NE MURAT IN NE PAŠIČ, POKRISTJANJENI TURKI SO BILI DRUGI LOTMERŽANI, 757–764 2022 saj bi se medtem kot vdovec lahko kje vnovič poročil z njeno soimenjakinjo. Povsem enaka pa je možnost, da je šlo pri Mariji Trojner za isto žensko, ki jo je Blaž vzel za ženo v domačem Sv. Lenartu. Nadaljnja usoda omožene »turške krščenke« Marije Trojner za zdaj ni znana, pri čemer še zdaleč niso izčrpane vse možnosti za njeno izsleditev v virih, zlasti tistih, ki so nastali pri ljutomerski trški upravi.33 Blaž Trojner je, denimo, leta 1711 izpričan kot eden od trških po- sestnikov.34 Priimek Trojner je nato v trgu ugasnil še pred sredo 18. stoletja.35 Nazadnje se bomo pomudili še pri možnosti, da se je kateri od krščenih osmanskih vojnih ujetnikov na območju Ljutomera ustalil kot podložnik in za- snoval rod, čigar priimek bi se ohranil daljše obdobje. Dejstvi, da je Anton Husić iz belokranjskega Po- brežja obdržal priimek iz časa pred krstom in postal podložnik, utrjujeta v literaturi izražene domneve, po katerih od koloniziranih turških vojnih ujetnikov izvirajo tudi nekateri muslimansko zveneči priimki, ki so se deloma do danes ohranili na južnem Štajer- skem, v Prekmurju in drugod na Slovenskem, na pri- mer Murat, Mustafa, Beg, Hasan in drugi.36 Vendar presojanje etničnega izvora zgolj na podlagi priimka zahteva zelo veliko mero previdnosti. V tem kontek- stu se bomo dotaknili dveh ljutomerskih priimkov – Murat in Pašič –, ki bi lahko imela zvezo s pokristja- njenimi turškimi vojnimi ujetniki oziroma bi izvirala iz islamskega prostora. Priimek Murat, ki se na Murskem polju pojavlja tudi kot Murata in Murota, je dobil končno obliko 33 O ohranjenem gradivu ljutomerskega trškega arhiva gl. Hor- vat, Arhivski fond. 34 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, štiftni register 1659–1711, pag. 26 in 202. 35 Trojnerjev ni več na dveh seznamih glavarine iz leta 1746 (SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, seznam trža- nov, hiš ipd., fol. 22/1–56/1). Istemu Blažu ali njegovemu so- imenjaku, v tem primeru morda sinu, sta se dolgo za Jakobom v zakonu z nedomačinko Marjeto Komples rodila sinova Ja- kob Friderik (1718) in Franc Volfgang (1720). Pri krstu obeh je oče naveden kot gospod in tržan, sinova pa imata dvojno osebno ime, značilno za otroke uglednejših tržanov (NŠAM, Matične knjige, Ljutomer, krstna matična knjiga 1705–1720, pag. 484 in 564). Poroke Blaža Trojnerja z Marjeto Komples ni v ljutomerski poročni matici (prav tam, poročna matična knjiga 1706–1735). 36 Prim. Mal, Uskočke seobe, str. 83; Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 138; Mlinarič, Usoda turških ujetnikov, str. 290. pozno in dokazano nima nobene zveze z musli- manskim osebnim imenom.37 Ljutomerski Murat se je tako kot priimki Majerhold, Marhold, Marolt, Marovt, Marot ipd. razvil iz Maierholda, poklicne- ga poimenovanja za upravitelja oziroma oskrbni- ka.38 Kontinuirano mu je mogoče slediti od popisa imenjske cenitve gospostva Ljutomer leta 1542, ko v ljutomerskem trgu srečamo hišnega posestnika in obrtnika Pongraca Murolta (Panngraz Murolt),39 po vaseh pa takega ali podobnega priimka tedaj še ni bilo. Tri desetletja pozneje, leta 1573, je v trgu med plačniki dimnine naveden Valent Murolt (Wallendt Mueroldt).40 Razvoj od Murolta do Murata je izpri- čan v prvem ohranjenem trškem štiftnem registru za obdobje 1659–1711. Matiji Vezjaku, vpisanemu na začetku vodenja registra leta 1659, in sicer med trškimi kajžarji ali želarji, je pred letom 1673 sle- dil Andraž Muralt (Andrasch Muhralt), leta 1711 pa je bila želarija v rokah Andreja Murata (Andreas Murath).41 V 18. stoletju se priimek v trgu pojavlja v dveh oblikah, kot Murat in Murata. Na dveh popi- sih glavarine iz leta 1746 najdemo tržansko vdovo Agato Murat (Agatha Murathin burg. Wüttib; Agatha Murathin wütib),42 v popisu hiš leta 1754 pa trža- na z imenom Matija Murata (Matthias Muratha).43 V štiftnem registru ljutomerskega trga iz leta 1756 je na poznejši hišni št. 56 gospodaril Martin Murat (Martin Murath),44 nakar je v registru za obdobje 1774–1779 priimek iste hiše zapisan kot Murota (Mathiaß Murothä).45 Naslednika sta se nato zopet pisala Murat: Jožef po zemljiški knjigi leta 1804 (Jo- seph Murath)46 in Franc po franciscejskem katastru leta 1824 (Murath Franz).47 Enako tudi Matija na št. 61 leta 1804 (Mathias Murath) in 1824 (Murath 37 S. Pavličič je o Muratih zapisal: »Ali je res njihov priimek ostal v naših krajih kot spomin ali posledica osmanskih napa- dov, bo moral nekdo še potrditi. Drži pa, da so Murati živeli vse od hrvaškega Medžimurja do izteka ravnice Murskega polja« (Pavličič, Rodbine naše fare. 1. del, s. p. (Murat)). Po J. Kebru, ki se ni poglabljal v historično ozadje priimkov na podlagi virov, je priimek Murat v priimkovnem procesu na- stal iz muslimanskega imena orientalnega porekla Murat, drugih možnosti pa ne navaja (Keber, Leksikon priimkov, str. 479). 38 Keber, Leksikon priimkov, str. 429, 435 in 439. 39 StLA, Laa. A., Antiquum I, Gültschätzungen 1542, 34/509, fol. 5r. 40 Prav tam, Antiquum VI, Rauchgeld 1572–74, Nr. 7, 22. 4. 1573. 41 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/1, štiftni register 1659–1711, pag. 187 in 199. 42 Prav tam, ovoj 1/1, seznam tržanov, hiš ipd., fol. 30/1 in 45/1. 43 StLA, Laa. A., Antiquum I, Häuserzählung 1754, K 16, Heft 62, No. 99, 21. 4. 1754. 44 SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer, šk. 1, ovoj 1/2, štiftni register 1756, pag. 20. 45 Prav tam, šk. 2, ovoj 2/2, štiftni register 1774–1779, pag. 24. 46 SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter ma- gistratov in trgov, šk. 311, št. 1571, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer [1804–], pag. 365. 47 SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, M 332, k. o. Ljutomer, zapisnik stavbnih parcel, s. d. Krst Jakoba, sina Blaža in Marije Trojner, v ljutomerski krstni matici 19. julija 1701. 763 BORIS GOLEC: NE MURAT IN NE PAŠIČ, POKRISTJANJENI TURKI SO BILI DRUGI LOTMERŽANI, 757–7642022 Mathias).48 Murati so bili sicer v 19. stoletju v ljuto- merski župniji zelo številčna rodbina, danes pa jih je le še za vzorec.49 Za razliko od močno razvejenih Muratov so Pa- šiči ostajali omejeni na ljutomerski trg, njihov pri- imek pa je ugasnil že v 18. stoletju. Omenjeni so v številnih trških listinah od leta 1609 dalje,50 medtem ko jih v popisih trških gospodarjev iz 16. stoletja še ne srečamo.51 S. Pavličič navaja možnost, da so se priselili s Hrvaškega, kar ni bilo redko.52 Če je imel priimek res kakšno zvezo s turškim pašo, je šlo izvor- no za šaljiv vzdevek, kakor pri priimkih Kralj, Cesar, Škof, Papež ipd.53 J. Keber navaja drugo možnost, nastanek iz priimka Paš s prvotnim pomenom sin Paša (s pripono -ič), ta pa je nastal prek vzdevka iz sorodstvenega poimenovanja páš, narečno »pašenog, mož sestre moje žene«.54 Zelo podoben primer zavajajočih priimkov ozi- roma danes hišnih imen, od katerih je eno prav tako Murat, srečamo na Recenjaku v bližini Lovrenca na Pohorju, kjer druga blizu druge ležita domačiji Hožič in Murat. Njuni imeni je razgled po virih postavil v povsem drugačno luč, kot bi bilo mogoče domnevati na podlagi njunih modernih oblik. Priimek Hožič ob prvi znani pojavitvi leta 1620 beremo kot Hasič ozi- roma Hazič (Hasitsch), kar je prek Hažiča do konca 18. stoletja dalo Hožiča (Hoschitsch), ki spominja na Hodžiča. Murat pa se je v Moraut ali Maraut, kot pravijo domačini nekdanji domačiji še danes, razvil iz prvotnega Maierhold (Marhold, Marihold), torej enako kot ljutomerski Murat. Muratovo rodbinsko ime je v 18. stoletju v urbarjih benediktinskega sa- mostana Šentpavel na Koroškem, ki mu je bila kme- tija podložna, navedeno kot Marhold in Marihold. V soseščini je na Smolniku še en Marihold, vendar je zapisovalec v urbarjih pripisal predrugačeno ime Mariauth. Po tej analogiji je tudi Marihold na Re- cenjaku dal Morauta oziroma Marauta. Etimološki izvor je torej pri Muratu nedvomno nemški, pri Ho- žiču pa zelo verjetno (iz nem. Hase, zajec).55 Naj sklenem. Ljutomer se je z odkritjem treh med dunajsko vojno pokristjanjenih muslimanov, osman- skih vojnih ujetnikov, uvrstil na zemljevid »turških krstov« na slovenskem ozemlju, na katerem sta z ob- močja Prlekije že bili dve krščenki iz Križevcev in 48 SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter ma- gistratov in trgov, šk. 311, št. 1571, glavna zemljiška knjiga magistrata Ljutomer [1804–], pag. 390; SI AS 177, Franci- scejski kataster za Štajersko, M 332, k. o. Ljutomer, zapisnik stavbnih parcel, s. d. 49 Pavličič, Rodbine naše fare 1, s. p. (Murat). 50 Pavličič, Rodbine naše fare 2, s. p. (Pašič). 51 Prim. popisa imenjske cenitve in dimnine (StLA, Laa. A., Antiquum I, Gültschätzungen 1542, 34/509; Antiquum VI, Rauchgeld 1572–74, Nr. 7, 22. 4. 1573). 52 Pavličič, Rodbine naše fare 2, s. p. (Pašič). 53 Prim. Keber, Leksikon priimkov, str. 12. 54 Prav tam, str. 528. 55 Golec, Integracija vzhodnih kristjanov, str. 397–398. kjer je zdaj tudi krščenec iz Sv. Miklavža. Pojavitev Marije Trojner v ljutomerskem trgu, zelo verjetno identične z nekdanjo muslimanko, ki je ob poroki živela v Slovenskih goricah, dopolnjuje skromno vé- denje o omoženih »Turkinjah«, ugotovitve o ljuto- merskih priimkih Murat in Pašič pa potrjujejo, kako negotova in zavajajoča so lahko tovrstna sklepanja o izvoru prvih nosilcev muslimansko zvenečih rodbin- skih imen. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Matične knjige: Ljutomer, Sv. Miklavž pri Or- možu SI AS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor SI PAM 0004, Magistrat Ljutomer SI PAM 1802, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter magistratov in trgov StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz Laa. A. – Landschaftliches Archiv LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Golec, Boris: Die Muslime im slowenischen Raum bis zum Zusammenbruch der Habsburgermo- narchie unter besonderer Berücksichtigung ihrer Bekehrung zum Christentum in der Frühen Neuzeit. Povijesni prilozi 39, 2020, br. 59, str. 251– 273. DOI: https://doi.org/10.22586/pp.v39i59. 10243. Golec, Boris: Integracija vzhodnih kristjanov in mu- slimanov v družbo na Slovenskem med 16. in 19. stoletjem. Družbena in identitetna mobilnost v slo- venskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem (ur. Boris Golec). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, str. 353–405. Golec, Boris: Krščevanje muslimanov in njihovo vključevanje v družbo na Slovenskem med po- znim 16. in zgodnjim 18. stoletjem. SLO: časi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin, št. 22, maj 2019, str. 30–37. Golec, Boris: Krščevanje osmanskih podanikov (mu- slimanov) na Slovenskem od konca 16. do konca 17. stoletja. Arhivi 33, 2010, št. 2, str. 217–250. Golec, Boris: Novi prispevki h krščevanju turških ujetnikov na Slovenskem v 17. in zgodnjem 18. stoletju. Arhivi 41, 2018, št. 2, str. 343–361. Golec, Boris: Pokrščeni »Turek« Anton Husič in 316 let njegovega rodu pri Pobrežju v Beli krajini. 764 BORIS GOLEC: NE MURAT IN NE PAŠIČ, POKRISTJANJENI TURKI SO BILI DRUGI LOTMERŽANI, 757–764 2022 Kronika 58, 2010, št. 3 (Iz zgodovine Bele kraji- ne), str. 713–728. Hitzinger, Peter: Beiträge zur Geschichte der Re- formation in Krain. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 19, 1864, str. 1–55. Horvat, Mojca: Arhivski fond Magistrat Ljutomer (1535–1914). Kronika 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovi- ne Ljutomera), str. 739–758. Keber, Janez: Leksikon priimkov. Celje: Društvo Mo- horjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, 2021. Mal, Josip: Uskočke seobe i slovenske pokrajine. Povest naseobina s kulturno-istorijskim prikazom (sa kar- tom). Ljubljana: [s. n.], 1924 (Srpski etnografski zbornik, knj. 30. Odeljenje I., Naselja i poreklo stanovništva, knj. 18). Merkù, Pavle: Slovenska plemiška pisma družin Ma- renzi – Coraduzzi s konca 17. stoletja. Trst: Založ- ništvo tržaškega tiska, 1980. Mlinarič, Jože: Usoda turških ujetnikov v avstrijskih deželah v času od 15. do 17. stoletja in njihovo pokrščevanje. Med Srednjo Evropo in Sredozem- ljem. Vojetov zbornik (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 289–305. Pavličič, Srečko: Rodbine naše fare. 1. del. Pristava pri Ljutomeru: samozaložba, 2013. Pavličič, Srečko: Rodbine naše fare. 2. del. Pristava pri Ljutomeru: samozaložba, 2014. Pavličič, Srečko: Rodbine naše fare. 4. del. Pristava pri Ljutomeru: samozaložba, 2016. Teply, Karl: Vom Los osmanischer Gefangener aus dem Großen Türkenkrieg 1683–1699. Südostfor- schungen, XXXII, 1973, str. 33–72. Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakul- tete, 1996. S U M M A R Y Not Murat or Pašič, but rather Christianized Turks were the other inhabitants of “Lot- merk” After the question concerning the integration of Christianized Muslims into the early modern Slove- nian society long remained of marginal importance, recent research has demonstrated that the settlement of Christianized former subjects of the Ottoman state was not that marginal in scope and not such a rare occurrence. Their baptism and colonization are documented between the last fifth of the sixteenth century and the first fifth of the eighteenth century, and there are in total 110 known cases of baptism, along with several other godchildren. Like in the wider Habsburg territory, most baptisms took place during the Great Turkish War 1683–1699, creat- ing the impression that they were an episodic event. Whereas the majority of integrating Christianized Muslims were former prisoners of war, both male and female, it cannot be excluded that some arrived in Slovenian territory on their own volition. The contribution discusses within a broader temporal and spatial context the baptisms of three converts that took place in 1689 and 1693 and have not been included in the hitherto surveys of Muslim godchildren. Whereas all three were most likely still children or adolescent boys, nothing is known about their respective origins and life destinies. All three almost certainly came from Hungarian territory, and judging from the names of their godparents, repu- table market-town dwellers of Ljutomer, it can be concluded that some of these also took the newly baptized boys into foster care. The Trojner couple settled in the market town no later than 1701, after marrying in the nearby market town of Sv. Lenart nine years earlier. Apart from being a baptized Mus- lim, “nata ex Turcia”, the wife, Marija, is also known to have been one of only five goddaughters in Slove- nian territory who entered into marriage in the new environment. On the other hand, the findings about the family names Murat and Pašič in Ljutomer con- firm just how unreliable and misleading conclusions may be regarding the origins of the first bearers of Muslim-sounding family names. 765 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 726.034.7:27-523.42(497.412Ljutomer)"16" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.09 Prejeto: 12. 7. 2022 Metoda Kemperl prof. dr., Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Kardeljeva pl. 16, SI–1000 Ljubljana E-pošta: metoda.kemperl@pef.uni-lj.si ORCID: 0000-0002-7080-8043 Župnijska cerkev v Ljutomeru in zgodnjebaročna sakralna arhitektura v Prlekiji* IZVLEČEK Članek obravnava baročno fazo arhitekture župnijske cerkve v Ljutomeru, katere ladjo je med letoma 1688 in 1690 sezidal zelo dejaven lipniški zidarski mojster Jakob Schmerleib. Cerkev pripada tipu triladijske dvorane, ki izhaja iz poznogotske arhitekture. Mojstra je v Ljutomer verjetno posredoval lastnik gospostva Branek, Tomaž Ignac Maurer pl. Mauerburg, ki se je gibal v najvišjih graških krogih. Cerkev ni prva zgodnjebaročna sakralna stavba v Prlekiji, a njena arhitektura je najkompleksnejša, saj sicer prevladujejo enoladijske večpolne cerkve. Zgodnjebaročna sakralna dejavnost se je namreč začela na tem območju razmeroma pozno, in sicer šele okrog leta 1674 (cerkve v Ce- zanjevcih, Veliki Nedelji in na Stari gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici), do konca 17. stoletja pa so bile barokizirane ali na novo postavljene skoraj vse pomembne sakralne stavbe v Prlekiji. KLJUČNE BESEDE baročna sakralna arhitektura, Jakob Schmerleib, Tomaž Ignac Maurer pl. Mauerburg, Hans Pozzo, Ljutomer, Cezanjevci, Velika Nedelja, Ormož, Miklavž pri Ormožu ABSTRACT PARISH CHURCH IN LJUTOMER AND EARLY BAROQUE SACRAL ARCHITECTURE IN PRLEKIJA The article presents the Baroque architectural phase of the parish church in Ljutomer, the nave of which was con- structed between 1688 and 1690 by the very prolific master mason from Leibniz (Lipnica), Jakob Schmerleib. The church has a three-nave structure, with its origins in Late Gothic architecture. The master mason was probably sent to Ljutomer by the owner of the seigniory Branek, Thomas Ignaz Maurer von Mauerburg, a member of the highest elite in Graz. Although the church is not the first Early Baroque sacral building in Prlekija, it boasts the most complex architecture amidst the predominantly single-nave, multi-bay counterparts. Early Baroque sacral architecture in the area emerged at a relatively late stage, about 1674 (churches in Cezanjevci, Velika Nedelja, and Stara Gora at Sveti Jurij ob Ščavnici). By the end of the seventeenth century, nearly all of the important sacral buildings in Prlekija were rebuilt or newly constructed in the Baroque style. KEY WORDS Baroque sacral architecture, Jakob Schmerleib, Thomas Ignaz Maurer von Mauerburg, Hans Pozzo, Ljutomer, Cezanjevci, Velika Nedelja, Ormož, Miklavž pri Ormožu * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0199 (Slovenska umetnost in umetnost Srednje Evrope in Jadrana), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Za pomoč pri pripravi se zahvaljujem Srečku Pavličiču in Mihi Preinfalku. 766 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–782 2022 Uvod Najkvalitetnejša in najizrazitejša ter zato najbolj raziskana skupina štajerske baročne sakralne arhitek- ture je gotovo skupina, ki velja za delo mariborskega poznobaročnega arhitekta Jožefa Hofferja in njego- vega naslednika Janeza Fuchsa, katerih številna dela segajo od poznih tridesetih let 18. stoletja do prvih let 19. stoletja.1 To je morda razlog, da so zgodnejšim baročnim sakralnim stavbam v umetnostnozgodo- vinski literaturi posvečali manj pozornosti. Nace Šumi je v pregledih arhitekture 17. stoletja zapisal, da so za štajersko sakralno arhitekturo naj- značilnejše stranske kapele, zato so cerkve podobne dvoranam s prečnimi ladjami,2 da te cerkve nakazu- jejo centralni tip (čeprav je hkrati ugotavljal, da so kapele lahko nastajale tudi v časovnih presledkih)3 oziroma da se je tam utrdil tip ladje s prečno postav- ljenimi kapelami.4 Kljub temu v katalog Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem iz leta 2000 ni bila uvršče- 1 Kemperl, Korpus, str. 8–56 in tam citirana literatura; Botica, Barokne četverolisne crkve in tam citirana literatura. 2 Šumi, Ljubljanska baročna arhitektura, str. 13. 3 Šumi, Arhitektura sedemnajstega stoletja, str. 94. 4 Šumi, Arhitektura 17. stoletja, str. 13, 27. na nobena taka cerkev. Poleg pozneje podrte fasade ptujske minoritske cerkve, ki je bila gotovo najime- nitnejša sakralna stavba štajerskega 17. stoletja, v tem katalogu najdemo le še Marijino cerkev v Puščavi na Pohorju. Avtor je ob tem poudaril, da ta cerkev skupaj z opremo sodi v sam vrh umetnostnih dosež- kov 17. stoletja na Slovenskem.5 Cerkev pripada tipu triladijske dvorane z empornim hodnikom oziroma s trikonhalnim zaključkom, ki ga tvorita prezbiterij in transept. Pozneje je bilo ugotovljeno, da je bila cerkev postavljena med letoma 1668 in 1672, da je verjetno delo graškega mojstra Domenica Torreja in da je prva trikonhalna cerkev na Štajerskem. Zaradi romarskega značaja je bila verjetno zgled cerkvam na avstrijskem Štajerskem, ki so bile sezidane v prvi če- trtini 18. stoletja.6 Metoda Kemperl je v doktorski disertaciji leta 2001 in pozneje v knjigi leta 2012 opozorila še na eno skupino arhitektur, ki je značilna prav za Šta- jersko v drugem in tretjem desetletju 18. stoletja. To je tip dvoranske cerkve z notranjimi stenskimi slopi, kapelami in emporami nad njimi. Tipu pripadajo ro- marska cerkev na Brezjah nad Žetalami (1715–1723), župnijska cerkev v Slovenski Bistrici (ok. 1720), župnijska cerkev v Malečniku (Sv. Peter pri Mari- boru) (do 1730), romarska cerkev v Sveti Trojici v Slovenskih goricah (1732–1735), romarska cerkev na Arehu na Pohorju (proti sredini 18. stoletja)7 in mi- noritska cerkev v Mariboru (ok. 1710).8 Tip je v Av- striji uveljavil Pietro Francesco Carlone (malo pred 1607–1680) iz leobenske veje Carlonejev, zato se je v avstrijski literaturi teh cerkva prijelo ime »Carlone- -Kirche«. Njegove so jezuitska in dominikanska cer- kev v Steyru (od okrog 1640 dalje), cerkev avguštin- skih korarjev v Waldhausnu (približno 1650–1660), jezuitska cerkev v Leobnu (1660–1666), jezuitska cerkev v Linzu (1669–1678) in cerkev sv. Mihaela v Passauu (1662–1677).9 Ker so tip prevzeli tudi nje- govi nasledniki, je bil v 17. stoletju za večje sakralne stavbe v Avstriji to prevladujoči tip.10 Na avstrijskem Štajerskem so omenjeni tip upo- rabljali tudi šentlamreški samostanski arhitekt Do- menico Sciassia (samostanska cerkev v Vorrauu (1660–1662) in župnijska cerkev v Judenburgu (1670–1673)), njegov učenec Ruep Schrittwieser iz Lonča (Deutschlandsberga) (samostanska cerkev av- guštinskih korarjev v Stainzu (od 1680)) in lipniški 5 Prav tam, str. 31–33. 6 Kemperl, Die Kirche Mariahilf, str. 326–333; Kemperl, Arhi- tekturna tipologija, str. 93–101. 7 Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 52–59. 8 Lazarini, Nekdanja minoritska cerkev Marije Vnebovzete (mariborart.si). 9 Wagner-Rieger, Die Baukunst des 16. und 17. Jahrhunderts, str. 213, 214; Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 369–376; Lorenz, Architektur, str. 244; Brucher, Barockarchitektur in Österreich, str. 42; Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 52–56; Röhlig, Carlone, str. 144. 10 Lorenz, Architektur, str. 14. Župnijska cerkev v Ljutomeru, pogled iz JV smeri (foto: M. Kemperl). 767 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–7822022 mojster Jakob Schmerleib (župnijska cerkev v Lon- ču (Deutschlandsbergu) (začeta 1688) in župnijska cerkev v Passailu (1685–1696)).11 Tip sta v začetku 18. stoletja prevzela graška arhitekta Bartholomäus Ebner in Andreas Stengg, ki ga je tudi v tem po- gledu nasledil sin Johann Georg Stengg (uršulinska cerkev v Gradcu (1696–1700), župnijska cerkev v Arnfelsu (1714), cerkev usmiljenih bratov v Grad- cu (1735 in 1740) ter samostanska cerkev v Rheinu (1738–1747)). Vse prej naštete slovenske cerkve so v tesni pove- zavi s temi tremi arhitekti.12 Ta tip sodi v širšo sku- pino arhitektur, ki je značilna zlasti za dežele južne Nemčije in Avstrije ter se je pojavila na začetku 17. stoletja. Poleg tega v skupino sodijo še triladijska dvorana, triladijska dvorana z empornim hodnikom, dvoranska cerkev z notranjimi stenskimi slopi, kape- lami in emporami nad njimi ter dvoranska cerkev z notranjimi stenskimi slopi. Tipi verjetno izhajajo iz poznogotske dvorane z notranjimi stenskimi slopi.13 Vsi našteti so številčno zastopani na slovenskem Šta- jerskem, drugje po Sloveniji pa jih najdemo precej redkeje. Tipu triladijske dvorane pripada tudi ladja žup- nijske cerkve v Ljutomeru, zato poglejmo, kakšno mesto zavzema cerkev v skupini zgodnjebaročne ar- hitekture v tem delu Štajerske oziroma v Prlekiji. Zgodovina gradnje ljutomerske cerkve O zgodovini gradnje cerkve, ki je srednjeveškega izvora, pozneje pa je bila večkrat prezidana, največ izvemo iz Slekovčevega opisa Ljutomera iz leta 1896, saj je pisec pregledal precej danes neohranjenih ali nedostopnih virov.14 Nekatere njegove podatke je s še ohranjenimi viri uspelo potrditi Jožetu Mlinariču.15 Župnijska cerkev stoji na zahodnem delu starega dela mesta. Je pravilno orientirana in obdana z (danes na nekaterih mestih podrtim ali znižanim) obzidjem. Okrog cerkve se je namreč nekdaj razprostiralo po- kopališče. Obzidje na vzhodni strani vključuje kapelo sv. Florijana, levo in desno od nje vhodna portala, na severni strani pa nekdanjo t. i. hiralnico, ki jo je leta 1840 v svoji hiši ustanovila Katarina Jagrovič.16 Slekovec je opisal dve legendi o nastanku cer- kve.17 Druga govori o grofu na Dolnjem gradu, ki je rad hodil na lov. Nekega dne je v goščavi naletel na medveda in proti njemu izstrelil puščico, toda na 11 Wagner-Rieger, Die Baukunst des 16. und 17. Jahrhunderts, str. 214; Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 355–360; Woi- setschläger in Krenn, Dehio-Handbuch. Steiermark, str. 69, 70, 192–194, 352, 353 365–367, 588–590; Kemperl, Arhitektur- na tipologija, str. 52–59. 12 Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 57, 58. 13 Prav tam in tam citirana literatura. 14 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer. 15 Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 13–44. 16 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 507. 17 Prav tam, str. 399, 400. žalost ga je slabo zadel. Ranjeni kosmatinec se je po- gnal za grofom, ki se je skril v votlem hrastu. Tedaj se je grof zaobljubil, da bo tam postavil cerkev, če ga bo medved pustil pri miru. Medved se je sčasoma umi- ril in odšel naprej po hosti, in ker je izgubljal kri, je počasi poginil. Grof je kmalu zatem izpolnil oblju- bo in postavil cerkev, posvečeno svojemu patronu sv. Janezu Krstniku. Zato je bil na župnijskem pečatu upodobljen »medved na lanci«, kot temu motivu pra- vijo domačini, upodobitev pa je Slekovec vključil v naslovnico svojega rokopisa. Morda je žival, ki je v reliefu upodobljena na desni konzoli zakristijskega portala župnijske cerkve, pravzaprav medved in ne kaka bajeslovna žival, kot so domnevali dosedanji raziskovalci.18 Ljutomerska župnija je verjetno prvotno pripada- la obsežni radgonski pražupniji. Samostojna župnija je bila ustanovljena že v 13. stoletju, vsekakor pa pred letom 1328, ko je po dosedanjem vedenju prvič ome- njena v arhivskih virih.19 Ljutomer se je v 13. stoletju 18 Na primer Vidmar, Figuralne konzole, str. 8. O prezbiteriju in konzolah več v nadaljevanju. 19 Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 17. Slekovec pa brez na- vedbe vira zapiše, da je odstavljeni nadškof Adalbert III. žup- nijo leta 1174 daroval samostanu v Vorauu (ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 400). Župnijska cerkev v Ljutomeru, desni obzidni portal s trškim stolpom v ozadju (foto: M. Kemperl). 768 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–782 2022 namreč razvil v pomembno upravno, gospodarsko in cerkveno središče na Murskem polju.20 Konec 15. stoletja je bila župnija, ki je prej sodila pod salzburško nadškofijo, skupaj z radgonsko pridružena sekovski škofiji, saj so bili tamkajšnji škofje zaradi pogostih turških vpadov in drugih nesreč obubožani.21 Cerkev kaže neenotno stilno podobo, saj so jo te- kom stoletij večkrat prezidali. Do leta 1689 so stavbo sestavljali romanska ladja, gotski prezbiterij, zvonik na zahodni strani ladje ter t. i. trški stolp z zakri- stijo na severni strani prezbiterija. Podobo cerkve pred barokizacijo vidimo na Vischerjevi upodobitvi Ljutomera, ki je verjetno nastala do leta 1684, go- tovo pa pred 1689, ko so staro ladjo podrli.22 Gotski prezbiterij s precej velikimi okni ima na severni stra- ni prizidano tristrano zaključen t. i. trški stolp, ki je malenkost nižji od prezbiterija. Ladja je precej nižja od prezbiterija in je imela na severni steni dve pre- cej veliki polkrožno zaključeni okni, o njeni širini pa iz te upodobitve ne moremo sklepati. Zvonik je bil precej višji od prezbiterija; nad višino strehe ladje je bil dvakrat horizontalno členjen, nad členitvijo pa so bile zvonove line; streha je bila preprosta piramida- 20 Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 14, 15. 21 Prav tam, str. 18. 22 Žal natančna letnica izdaje in izdelave bakrorezov te štajerske topografije ni znana, vemo le, da je Vischer delal upodobi- tve vsaj od leta 1681 dalje in da je bila glavnina bakrorezov končana leta 1684, ko je bila zbirka predstavljena deželni vla- di. Čeprav je bila že takrat načeloma dostopna določenemu krogu ljudi, so bili vsi listi končani leta 1696. Celotna zbirka bakrorezov je izšla okoli leta 1700, zagotovo pa pred letom 1707 (Schuller, Georg Mathäus Vischer, str. 22, 27–29). Župnijska cerkev v Ljutomeru, notranjščina, pogled iz ladje proti prezbiteriju (foto: M. Kemperl). Župnijska cerkev v Ljutomeru, notranjščina, glavni portal (foto: M. Kemperl). 769 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–7822022 sta. Slekovec piše, da je bila cerkev dolga 19 m, široka pa dobrih 6 m.23 Predvidevamo, da je imela prvotno polkrožno apsido. Namesto te so v prvi četrtini 15. stoletja prizidali večji, 12 m dolg t. i. dolgi oziroma meščanski kor.24 Ta je na severni strani dobil tudi za- kristijo s sobico v nadstropju, imenovano »Šackam- ra«, kjer so tržani shranjevali denar, dragocenosti in pomembne listine. Prezbiterij je sestavljen iz dveh prečno pravokotnih pol in triosminskega zaključka. Obok je kitast in v zaključku prehaja v zvezdo. Oboč- na rebra izhajajo iz konzol oziroma služnikov, ki se spuščajo do sredine ostenja. Pod njimi so še konzole za kipe. Šest konzol je figuralnih, na nekaterih je le rastlinska ornamentika, na drugih pa so tudi grbovni ščitki, ki so brez oznak. Kvalitetni kamnoseški deli sta tudi tridelna sedilija na južni steni ter zakristijski portal s figuralnima konzolama: ena je moška glava s škofovsko mitro, druga pa čokata žival, ki bi, kot že zapisano, lahko predstavljala legendarnega »medveda na lanci«. Na zgoraj omenjenih figuralnih konzolah so moške in ženske glave z različnimi pokrivali (ena od njih ima škofovsko mitro) ter po vsej verjetno- sti predstavljajo plemiče in plemkinje. Morda gre za upodobitve naročnikove družine, saj predvidevamo, da je gradnjo novega prezbiterija financiral Johann Schweinpeck oziroma Schweinbeck (umrl ok. 1425), ki sta mu habsburška vojvoda Ernest in Friderik leta 1415 podelila Dolnji grad. Z naročilom bi tako sebi in svoji družini priskrbel primerno grobnico v naj- prestižnejšem delu cerkve.25 Ker je bil gotski prezbiterij precej večji od ladje, predvidevamo, da so imeli namen povečati tudi lad- jo. A to se ni zgodilo vse do konca osemdesetih let 17. stoletja. Tej zamudi so verjetno botrovala številna ropanja Turkov, kuga in lakota ter protestantizem, ki se je v zadnji četrtini 16. stoletja razmahnil tudi v teh krajih.26 Tako lahko v pismu nadvojvode Karla II. iz leta 1585 preberemo, da je bila cerkvena stavba v slabem stanju.27 Turško ropanje in požiganje se je nadaljevalo tudi v prvi polovici 17. stoletja oziroma vse do bitke pri Monoštru leta 1664. Prav tako ni bilo videti konca kužnim boleznim; večji epidemiji sta bili na tem območju v letih 1656 in 1681. Požar pa je trg poškodoval v letih 1639 in 1689.28 Protestantizem je začel izgubljati privržence v začetku 17. stoletja, ko je katoliška družina Dra- šković kupila ljutomersko in leta 1631 še braneško gospostvo,29 ter zaradi protireformacijskih komisij 23 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 400. 24 Štefanac, Arhitektura 14. stoletja, str. 67; Peskar, Arhitektura, str. 218. 25 Vidmar, Figuralne konzole, str. 15. Nagrobnik njegovega sina Jörga je vzidan v južni steni prezbiterijevega zaključka. 26 Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 20–22. 27 Prav tam, str. 23. Kovačič omenja večja popravila stavbe v letu 1626 (Kovačič, Ljutomer, str. 71). 28 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 402; Mlinarič, Ljuto- merska župnija, str. 25. 29 Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 22. škofov Martina Brennerja in Jakoba Eberleina.30 Slednji je cerkev vizitiral leta 1617 in ugotavljal, da je cerkvena stavba ustrezno pokrita in čista, tudi o ol- tarjih ni imel slabega mnenja. Naročil je le, naj cerkev oziroma pokopališče obdajo z zidom.31 Po pisanju Slekovca so večja popravila izvajali leta 1626, ko jih je sofinancirala dežela.32 A cerkve v 17. stoletju verjetno niso obzidali, saj na Vischerjevi upodobitvi opazimo le, da je cerkev postavljena na nekoliko višjem terenu, utrjenem s škarpo. Temeljite prezidave oziroma gradnje nove ladje se je lotil šele župnik Andrej Raputh (1686–1690). Že leta 1685 je Tomaž Ignac baron Mauerburg, lastnik gospostva Branek (z Dolnjim gradom in Cvenom),33 za gradnjo volil 400 goldinarjev in opeke dveh pe- čenj. Darovala je tudi bratovščina sv. Rožnega venca, in sicer leta 1688 100 goldinarjev, naslednje leto pa še 500 goldinarjev.34 Po načrtu naj bi podrli staro ladjo in sezidali novo tripolno, zvonik na zahodni strani pa bi povišali. Leta 1687 so izdelali precej opeke in ukrenili vse potrebno, da bi leta 1688 začeli z delom. Gradnjo je prevzel Jakob Schmerleib iz Lipnice, zi- darje pa je nadzoroval polir Mihael. Pri gradnji sta sodelovala tudi Lipničana, tesarski mojster Adam Dellacher in kamnoseški mojster Matjaž Khuchler. Leta 1688 so priskrbeli vse potrebno in zaščitili prezbiterij, maja naslednjega leta pa je ljutomerski tesar Sršen z delavci pričel podirati staro cerkev. A delo se je zavleklo, saj je v času podiranja cerkve v trgu izbruhnil požar, ki je dosegel tudi župnišče in cerkev. Ogenj je uničil streho, delno prezbiterij, oba zvonika in ves les, ki je bil pripravljen za novo cerkev. Stopila sta se tudi zvonova, ki sta ostala v zvoniku. Požar pa Ljutomerčanov ni odvrnil od začetega dela. 30 Prav tam, str. 27–31. 31 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 402; Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 30. 32 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 402. 33 Advokati cerkve so bili namreč vsakokratni lastniki gospostva Branek (Mlinarič, Župnije, str. 237). 34 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 470. Bratovščino je leta 1675 vpeljal prior dominikancev v Novem Kloštru Dominik pl. Moscon (ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 404). Župnijska cerkev v Ljutomeru (Georg Matthaeus Vischer, Topographia Ducatus Styriae 1681, izrez). 770 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–782 2022 Še istega leta je kamnosek izdelal stopnice, prage in podboje. Pozno jeseni je bila nova ladja pokrita, dokončali pa so jo leta 1690. Le zvonik na zahodni strani je ostal neizgotovljen, v zgornjem delu je bil le lesen in obit z deskami.35 Verjetno so ob tej prezidavi gotska šilasto sklenjena okna predelali v pravokotna, da so jih oblikovno približali tistim v ladji. Gotska okna so danes delno ohranjena v prvotni obliki, del- no pa rekonstruirana. Med gradnjo je baron Mauer- burg daroval še 14 kubičnih sežnjev kamenja, sicer pa so ga lomili v okolici.36 Dobrih deset let po dograditvi je cerkev dolete- la nova nesreča. Leta 1704 so jo namreč izropali in onečastili kruci. Vse dragocenosti so pobrali, oltarje razdejali in sežgali, v stavbo pa prignali konje. S po- močjo Radgončanov so jih meščani prepodili in za- silno opremili cerkev, da jo je lahko leta 1717 posvetil sekovski knezoškof Dominik grof Lamberg.37 Tedaj so tržani izrazili željo, da bi povišali zvonik. Zato je 35 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 414– 416. 36 Prav tam, str. 414. 37 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 417; Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 33. župnik Matej Ozmec sklenil povišati trški stolp, ven- dar so se tržani temu uprli in pritožili škofu. A morali so popustiti in leta 1718 so tako povišali trški zvonik, zahodnega pa le prekrili.38 Glede na upodobitvi na podobici Rožnovenske bratovščine in Kaiserjevi sui- ti lahko rečemo, da je bil ta zvonik tedaj približno pet metrov nižji od sedanjega, zdaj zazidane line so bile tedaj odprte, preprosta piramidasta streha pa je segala malo nad sleme ladje.39 Leta 1727 so cerkev na novo prekrili, dve leti pozneje pa so jo pobelili ter popravili okna in tlak.40 Štiri leta pozneje so sezidali novo kostnico ter popravljali streho in zvonik.41 Večja dela, zlasti kar se tiče opreme cerkve, je naročil župnik Jožef Matija Petek (1734–1747), ki je bil domačin oziroma sin ljutomerskega župana. V njegovem času je zlasti okolica stavbe dobila novo podobo. Maja 1735 so namreč začeli graditi obzidje.42 Za delo so plačali domačemu zidarskemu mojstru Janezu Juriju Khassmanu, neimenovanemu radgonskemu kamno- seškemu mojstru pa za kamnita vrata pokopališča.43 Naslednje leto je bilo obzidje dokončano in zgrajena kapela sv. Florijana. Slekovec piše, da so leta 1738 pritličje trškega stolpa spremenili v kapelo, a vizitaci- ja iz leta 1764 v tem prostoru še omenja zakristijo.44 Leta 1744 so na novo tlakovali ladjo, saj so pod njo napravili veliko grobnico.45 Leta 1745 so sezidali še dva vhoda na pokopališče in napravili nova vrata.46 Torej bi lahko ohranjena portala nastala leta 1735 ali 1745. A glede na slog je precej bolj verjetno, da sta bila izklesana leta 1745. Portala sta namreč zelo blizu delom Jožefa Hofferja, čigar najzgodnejša pripisa- na dela datirajo v pozna trideseta leta 18. stoletja.47 Portala pa sta glede profilacije, dekorativnega okras- ja in blazinastih detajlov najbolj podobna glavnemu portalu cerkve St. Johann in Saggautal, za katero je Hoffer izrisal načrt leta 1753, zgradil pa jo je njegov naslednik Janez Fuchs.48 Obzidje je verjetno prvot- no imelo štiri vhode oziroma portale: dva ob Flo- rijanovi kapeli, ki sta še ohranjena, tretji, ki je viden na bra tovščinski podobici, je bil na severozahodni strani, četrti pa je bil gotovo nameščen ob mostovžu, ki je vodil v župnišče. Tudi notranji glavni portal, ki 38 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 417, 418. 39 Obe upodobitvi sta objavljeni v Pavličič, Ljutomer skozi čas, str. 23. 40 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 418, 419. 41 Prav tam, str. 419. 42 Tega leta so sicer v prezbiteriju položili nov tlak in postavili ograjo (ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 420). 43 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 421. 44 Naslednje leto pa so med prezbiterijem in ladjo postavili le- seno pregrajo (ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljuto- mer, str. 422; Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 237). 45 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 422. 46 Prav tam, str. 422. 47 Kemperl, Korpus, str. 20. 48 Prav tam, str. 51. Podobica Rožnovenske bratovščine, vložena v Slekovčevem opisu Ljutomera (ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer). 771 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–7822022 vodi v cerkev z zahodne strani, je še ohranjen. Na temenskem kamnu je datiran z letnico 1744. Tudi ta portal ima dekoracijo (trakasta v temenskem kamnu, zvončki na podbojih), ki sodi v Hofferjev repertoar, je pa skromneje izdelan kot obzidna portala. S tem je bila zaključena barokizacija cerkve oziro- ma njene okolice. Tedanjo podobo lahko vidimo na omenjeni podobici Rožnovenske bratovščine. To je v Gradcu vrezal Markus Weinmann, celovški bakrore- zec, in je vložena v Slekovčevo kroniko.49 Weinmann je v Gradcu deloval od leta 1758 do ok. 1780, ko naj bi se preselil v Bratislavo, vmes pa je bival tudi na Dunaju.50 Jožef II. je bratovščine ukinil leta 1783, zato predvidevamo, da je bakrorez nastal med letoma 1758 in 1780 oziroma 1783, saj po tem letu takih lističev gotovo niso več tiskali. Tedaj je pred kapelo sv. Florijana še stala sramotilna klada in levo od nje sramotilni križ, kamor so vklepali predvsem spolne prestopnice in prestopnike ter jih izpostavljali jav- nemu zasmehovanju,51 v zidu pa so bile strelne line. Dobro je viden tudi mostovž, ki je župnišče povezo- val s cerkvijo oziroma obzidanim prostorom okrog nje, saj je med njima tekel potok. Mostovž je bil po- krit z dvokapnico, naslonjeno na arkade. Potok je se- daj zasut in po njegovi trasi je urejena cesta. Tako je leta 1764 vizitator, arhidiakon iz Strassganga, zapisal, da je stavba v dobrem stanju in da je zvonik dovolj visok. Omenil je tudi, da so želeli pred tridesetimi leti cerkev popolnoma prezidati, a so namero zara- di pomanjkanja denarja opustili.52 Omenja torej čas župnika Petka, za katerega smo že poudarili, da je bil zelo dejaven na področju urejanja in opremljanja cerkve. A kar se tiče gradbenih zadev, mu je uspelo le opisano. Leta 1788 so na novo prekrili vso streho in znižali zahodni zvonik, tako da je od njega ostala le vhodna lopa.53 Nalivi meteornih voda so namreč ta del cer- kve nenehno spodkopavali in sploh ni bil primeren za zvonik. Dokončno podobo je cerkev dobila v 19. stoletju. Najprej so leta 1839 na južni strani prezbi- terija prizidali zakristijo,54 leta 1885 pa so ponov- no povišali trški stolp oziroma zvonik. Tedaj je bil v Ljutomeru župnik Franc Šrol (1879–1885), ki je leta 1883 začel pisati kroniko.55 Leta 1884 je začel tržane prepričevati, da je prezidava zvonika nujna, saj je bil v potresu leta 1880 poškodovan. Sam je pri- speval 500 goldinarjev, za ostalo pa prosil župljane s posebno natisnjeno prošnjo, ki je vsebovala tudi 49 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, med str. 464 in 365. Objavljena v Pavličič, Ljutomer skozi čas, str. 23. Pavličič bakrorez datira med letoma 1788 in 1790. 50 Weinmann, Marcus; Voit, Marcus Weinman. 51 Za klade in križe oziroma njihovo funkcijo glej Makarovič, Sramotilne kazni, str. 205, 206. 52 Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 38. 53 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 426. 54 Prav tam, str. 426. 55 ŽA Ljutomer, Šrol, Liber memorabilium. Pisati jo je začel leta 1883, nadaljevali pa so jo nasledniki do leta 1909. Risba zvonika v Šrolovi kroniki (ŽA Ljutomer, Šrol, Liber memorabilium) 772 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–782 2022 upodobitev novega zvonika. Tudi v kroniko je poleg zapisa nalepil risbo zvonika. Naslednje leto so zvonik v celoti pozidali in prekrili, 8. septembra pa slovesno posvetili. Slekovec je v njem še našel pet zvonov, in sicer iz let 1679, 1689, 1773, 1838 in 1885.56 Zvonik, ki je izdelan v neogotskem slogu, so povišali za eno nadstropje oziroma za 5 metrov. V povišanem delu so izdelali šilastoločne bifore s krogovičji. Nad nišami se dvigujejo trikotni zatrepi z urnimi številčnicami. Streha je zelo strma in šestkotna, nad vencem se po- novijo mala biforna okna s strešicami, na vrhu pa sta jabolko ter križ s petelinom.57 Zgodnjebaročna faza cerkve Zgodnjebaročna je torej ladja župnijske cerkve. Ta je v tlorisu kvadratna in meri 19 x 19 m. Je tri- ladijska in tripolna, pri čemer so vse tri ladje enako visoke. Pole delijo slopi, obdani s pilastri s toskan- skimi kapiteli. Oboki, ki slonijo na slopih, polslopih 56 ŽA Ljutomer, Šrol, Liber memorabilium, za leto 1884 in 1885; ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 398, 399, 429. Vse razen enega iz 17. stoletja so odnesli v času prve svetovne vojne (https://ljutomer.zupnija.info/?id_stra- ni=929, 7. 7. 2022). 57 Pred letom 1880 so prestavili tudi pokopališče. Podoba se je spremenila tudi v notranjščini: v letih 1874 in 1878 je J. Brol- lo poslikal prezbiterij in ladjo (ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 429). Leta 1880 so položili nov tlak. Ob tem je Šrol omenil dve grobnici, eno z dvema rakama pred glavnim oltarjem, drugo pa na sredini ladje, v kateri je bilo krst precej več, saj je bila prostornejša (ŽA Ljutomer, Šrol, Liber memorabilium, za leto 1880). ali pilastrih ob podolžnih stenah, so križnobanjasti ter ustvarjajo rahel kontrast med osvetljenimi deli in deli v senci. To lahko opazimo tudi pri pilastrih na slopih ali polslopih oziroma stopnjevanih pilastrih ob podolžnicah ter oprogah, ki tečejo med polami. V zahodno polo je umeščen prostoren pevski kor, ki sloni na stebrih, nanj pa vodita stopnišči ob straneh. Podolžnici sta odprti z zelo visokimi pravokotnimi okni. Zunanjščina ni členjena, prav tako ne glavna fasada, saj je bilo predvideno, da bo pred fasado stal zvonik. Za razliko od zgodnjebaročne členitve in obokanja pa proporci ladje (kvadraten tloris, enako visoke in široke ladje) niso baročni, ampak so bolj podobni poznogotskim dvoranskim cerkvam, ki so značilne za nemški prostor v 15. in 16. stoletju. Kot zapisano, so gradnjo ladje vodili lipniški moj- stri. To pa ni bilo ne prvič ne zadnjič, da so se pri gradnji ali opremljanju cerkve Ljutomerčani obrnili na lipniške ali celo graške mojstre. Že leta 1670 je neimenovani lipniški mizar izdelal tri nove klopi in nastavek pri krstnem kamnu, leta 1674 pa je lipni- ški mizar Jurij Friderik Kösler naredil nove klopi in prižnico.58 Pozneje so za cerkev delali še graški sli- kar Franc Anton Ramschüssel (1735 in 1736), kipar Franc Abraham Schakhar iz Lipnice in graški slikar Matija Marchl (1741).59 Tedaj je v bližnjih mestih delovalo kar nekaj zi- darskih mojstrov, zato je zanimivo, da niso posegli 58 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 403, 404. 59 Prav tam, str. 422, 423. Župnijska cerkev v Veliki Nedelji, pogled na glavno fasado (foto: M. Kemperl). 773 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–7822022 po njihovih uslugah. V Mariboru so delovali Jakob Ottkho (omenjen 1677 in 1679), Lovrenc Koltaller (umrl 1684), Zaharija Muur (omenjen med letoma 1661 in 1692, ko je umrl) in Matija Podndorffer (izpričan med letoma 1661 in 1696, ko je umrl).60 Na Ptuju pa so bili dejavni Giovanni Maria Orsoli- no (izpričan med letoma 1667 in 1700, ko je umrl), Franc Izidor Derugi (Terugio) (izpričan med leto- ma 1675, ko je bil v uku pri Orsolinu, in 1728, ko je umrl), Pietro Giuliani ( Julliani) (omenjen 1678) in Joan Carlo Mangin (izpričan med letoma 1684 in 1701, ko je obrtno pravico predal nečaku).61 Res pa je, da za večino od njih ne vemo, kaj so gradili oziroma ali so bili sploh sposobni zgraditi tako velik in kvaliteten objekt, kot je ladja ljutomerske cerkve. Izjema je Pietro Giuliani, ki ga pozna tudi hrvaška umetnostnozgodovinska stroka. Leta 1674 je namreč s predstojnikom varaždinskih jezuitov sklenil pogod- bo za zidavo zvonika.62 Zvonik je zelo podoben zvo- nikom Jakoba Schmerleiba, ki je prav tako sodeloval pri gradnji samostana, zato je Katarina Horvat Levaj domnevala, da sta bila mojstra v nekakšni povezavi.63 V arhivu nemškega viteškega reda na Dunaju pa sta se ohranili potrdili o njegovem delu v Veliki Nedelji. Novembra 1678 so mu plačali za obokanje nekega zvonika in dela na kleti majerije, naslednje leto pa je bil plačan še za neka manjša dela.64 Pri tem je mor- da šlo za obokanje zvonika župnijske cerkve v Veliki Nedelji, ki je datiran z letnico 1674; tako bi lahko spet predvidevali, da je delal po načrtih drugega arhi- tekta, saj so tedaj velikonedeljsko cerkev povečali in popolnoma prezidali.65 A glede na to, da so tudi prej omenjene štajerske cerkve iz prve četrtine 18. stoletja pripisane graškim mojstrom, je očitno, da je bila tudi v času zidanja ljutomerske cerkvene ladje gradbena dejavnost v teh krajih še močno odvisna od graških mojstrov in da so domači mojstri sprejemali le manj zahtevna opravila. Pri izbiri lipniškega mojstra Schmerleiba je imel verjetno odločilno vlogo Tomaž Ignac baron Mauer- burg, lastnik gospostva Branek ter torej cerkveni odvetnik. Ta je, kot smo zapisali, veliko daroval za novogradnjo, čeprav je že leta 1686 umrl. Zato po- glejmo, kdo je bil ta posestnik. Tomaž Ignac Maurer pl. Mauerburg Tomaž Ignac Maurer pl. Mauerburg se je rodil okrog leta 1620, verjetno v Fehringu, kmečkim ali meščanskim staršem ter umrl v Gradcu leta 1686. Pri graških jezuitih je leta 1640 dosegel stopnjo magistra filozofije, leta 1644 pa na Univerzi v Sieni 60 Curk, Mariborski gradbeniki, str. 295, 296. 61 Curk, Ptujski gradbeniki, str. 239, 240. 62 Lentić-Kugli et al., Isusovačka crkva, str. 3–5. 63 Horvat Levaj, Barokna arhitektura, str. 58. 64 DOZA, Ballei Österreich, Großsontag, 264. 65 Curk, Kulturni spomeniki, str. 16–23. doktorat obojega prava. Najpozneje leta 1647 se je vrnil v Gradec, kjer je okoli leta 1650 postal tajnik štajerskih deželnih stanov in dvorni odvetnik. Leta 1655 je napredoval v tajnika deželnega glavarja Ja- neza Maksimilijana grofa Herbersteina. Leta 1661 so posebej zanj ustvarili službo tretjega tajnika sve- ta deželnega kneza, pet let pozneje je napredoval v vladnega kanclerja (Regimentkanzler), leta 1680 so ga povišali v notranjeavstrijskega dvornega vicekan- clerja, leto pozneje pa v tajnega svetnika notranje- avstrijske vlade. Kot tak je bil del graške elite in bil vpleten v vse pomembne zadeve v Notranji Avstriji. Že leta 1671 ga je cesar Leopold I. povzdignil v ple- miški stan s predikatom »von Mauerburg auf Meil- legg« (pl. Mauerberg na Braneku), bil pa je sprejet tudi med deželane. Leta 1655 se je poročil z bogato vdovo Rosino Reissner, ki mu je rodila sedem otrok. Prva sta bila dvojčka Tomaž Ignac ml. in Janez Jo- žef, ki sta v glavnem podedovala imetje, njuna krstna botra pa sta bila štajerski deželni glavar Janez Maksi- Pöllauberg, znamenje Tomaža Ignaca pl. Mauerburga (foto: B. Žabota). 774 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–782 2022 milijan grof Herberstein ter dvorni kancler in tajni svetnik Wolf pl. Jöchlinger z ženama. Od leta 1661 dalje, ko je napredoval, je Mauer- burg kupoval posesti in gospostva. S tem ni samo povečal svojega imetja, ampak tudi vpliv na tistih ob- močjih in širše. Poleg manjših zemljišč je bil lastnik gospostva Branek (z Dolnjim gradom in Cvenom), St. Josef bei Graz, imel pa je tudi meščansko hišo v Gradcu. Bil je zelo pobožen in je pogosto romal k sloviti Marijini cerkvi na Pöllauberg. Bil je rektor prominentne graške bratovščine Rešnjega telesa. Po- skrbel je za gradnjo graške sirotišnice, ki jo je leta 1679 ustanovil graški trgovec Matthias Schäfer von Schäfferburg. V Ljutomeru in okolici gotovo ni bil priljubljen, saj je bilo ravno v njegovem času na ob- močju njegovih posesti izjemno veliko protičarovni- ških procesov; morda tudi zato, da si je prilastil zem- ljišča obsojenih. Po pridobitvi gospostva Branek je z Ljutomerčani začel spor o trških pravicah, ki se je prenesel na njegove potomce in se zaradi njegovega položaja vedno končal njemu v prid.66 Ker je Mauerburg večino časa preživel v Gradcu, je gotovo bolje poznal tamkajšnje zidarske mojstre 66 O Mauerburgu, protičarovniških procesih in sporih okrog trških pravic glej Valentinitsch, Eine Juristenkariere, str. 114– 118. kot tiste v Mariboru ali na Ptuju. Gotovo se je za gra- dnjo potrudil pridobiti pomembnega in uveljavljene- ga mojstra, kar je Jakob Schmerleib gotovo bil. Leta 1692 je namreč župnik v Waltersdorfu zanj zapisal, da je najbolj izkušen in najbolj nadarjen zidarski moj- ster na Štajerskem.67 Mauerburg je gotovo obnavljal oziroma prezidaval svoja bivališča in gradove – zlasti Branek z visokim kapelnim zvonikom na Vischerje- vi upodobitvi je videti mogočno in utrjeno68 –, a te dejavnosti zaenkrat še niso raziskane. Z gotovostjo pa lahko zapišemo, da je pred prezidavo ljutomerske cerkve vsaj dvakrat sodeloval z graškimi zidarskimi mojstri. Kot bo omenjeno pozneje, je leta 1674 pri- dobil graškega zidarskega mojstra Hansa Pozza, da je zgradil cerkev v Cezanjevcih, vsaj leto prej pa je najel zidarskega oziroma kamnoseškega mojstra, ki je leta 1673 izdelal slikovito znamenje, stoječe pred glavno fasado romarske cerkve Pöllauberg. Gre za kamnito slopno tabernakeljsko znamenje z zvončasto streho, nad katero se pne kovinski križ s kroglo. V taberna- keljskem delu je reliefna upodobitev Prestola milosti, nad njim pa na frizu serafin. Na slopnem delu je re- liefno upodobljen Mauerburgov grb in pod njim v 67 Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 355–360. 68 Vischer, Topographia. Pöllauberg, grb Tomaža Ignaca pl. Mauerburga na znamenju (foto: B. Žabota). 775 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–7822022 kartuši napis.69 Znamenje je zelo podobno tistemu, ki sta ga za župnika Jakoba Doblerja leta 1674 iz- delala brata Carlone, zidarski mojster Franz Isidor in kamnoseški mojster Joseph. Ta »Schöckelkreuz« ne stoji več, poznamo pa ga po zelo natančni risbi Franza Isidorja Carloneja.70 Podobnosti so take, da lahko tudi Mauerburgovo znamenje pripišemo temu oziroma tema dvema mojstroma. Franz Isidor Car- lone (1619–1684) je pripadal graški veji sicer zelo številčne in razvejane stavbarske družine Carlone, ki je bila po poreklu iz severne Italije. Leta 1646 je do- segel mojstrstvo, leta 1658 je postal mestni zidarski mojster, leta 1663 dvorni polir, od leta 1666 dalje pa je opravljal tudi službo deželnega zidarskega moj- stra.71 Mauerburg je bil torej seznanjen z vodilnimi štajerskimi zidarskimi mojstri, zato ni čudno, da so prezidavo župnijske cerkve v Ljutomeru zaupali Ja- kobu Schmerleibu. Jakob Schmerleib Jakob Schmerleib je bil član judenburškega ceha. V Lipnico je prišel okrog leta 1675, v arhivskih virih 69 Znamenje je objavljeno v Valentinitsch, Eine Juristenkarie- re, str. 105, 107 in Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 67. Znamenje je del skupine znamenj, ki so jih postavili člani bratovščine Rožnega venca (Hausmann et al., Pöllau, str. 24). Mauerburgovo je najbolje ohranjeno in stoji na najeminent- nejšem mestu. 70 Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 183, 186. 71 Prav tam, str. 184–187; Dedekind-Lumnizer, Carlone, Franz Isidor. pa je zadnjič zabeležen leta 1710. Njegova najpo- membnejša dokumentirana ali pripisana dela so pre- zidava župnijske cerkve Sv. Lovrenc na Ivniku (St. Lorenzen ob Eibiswald, okrog leta 1670), predelava gotske romarske cerkve v Ivniku (Eibiswaldu, 1678), romarska cerkev Maria Lankowitz (1678–1681), gradnja servitskega samostana in cerkve v Frohnleit- nu (1679–1701, cerkev je sezidal po načrtih nekega Italijana), romarska, sedaj župnijska cerkev v Gabers- dorfu (1693–1703), zidava župnijske cerkve v Passail (1685–1695), vzhodno krilo prelature samostana Vo- rau (1688–1694), župnijska cerkev v Svečini (1686 in 1690), prezidava samostanskih poslopij v Pöllauu (1690–1696), župnijska cerkev v Lonču (Deutsch- landsbergu, 1692–1697)72 in prezidava kolegija va- raždinskih jezuitov (1679–1691).73 Iz navedenega je razvidno, da je bil Schmerleib vešč vseh tipov, ki smo jih našteli v uvodu. Vse nje- gove cerkve so obokane s križnobanjastimi oboki, ki jih ločujejo oproge, stene in slopi pa so členjeni s toskanskimi pilastri. Pri gradnji ladje v Ljutomeru se je odločil za uporabo triladijske dvorane, ki jo je izvedel že pri prezidavi romarske in župnijske cerkve v Ivniku (Eibiswaldu).74 To gotsko triladijsko dvo- 72 Za osebne podatke in arhivsko dokumentirane cerkve glej Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 355–360, za arhivsko dokumentirane in pripisane cerkve glej Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 81, 82, 117, 118, 128, 129, 279, 280, 364, 454, 520–522, 590. 73 Lentić-Kugli et al., Isusovačka crkva, str. 6–8. 74 Za zgodovino gradnje Woisetschläger in Krenn, Dehio- Handbuch, str. 81, 82. Župnijska cerkev v Miklavžu pri Ormožu, pogled proti glavnemu oltarju (foto: M. Kemperl). 776 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–782 2022 ransko cerkev je dal leta 1678 prezidati Oto Viljem grof Schrattenbach, ki je imel v lasti ivniški grad. Ta je plačal tudi prenovo cerkve sv. Križa v Ivniku (Eibiswaldu) in cerkve v Sv. Lovrencu na Ivniku (St. Lorenzen ob Eibiswald).75 Če se iz Ivnika preko ra- deljskega prelaza spustimo v dolino Drave in se od tam povzpnemo na Pohorje, naletimo na še eno zelo podobno cerkev, ki stoji sredi gozdov in je posvečena sv. Antonu Padovanskemu. Cerkev, ki je tedaj spadala v vuzeniško župnijo, so kot romarsko sezidali med letoma 1681 in 1684.76 Zemljišče zanjo je podaril sa- mostan dominikank iz Marenberga (Radelj ob Dra- vi), denar za zidavo pa so najbrž prispevali vaščani in Jakob Križaj, vuzeniški nadžupnik in arhidiakon.77 Cerkev kaže vse značilnosti Schmerleibovega sloga: cerkev je štiripolna triladijska dvorana, križnobanjasti oboki, ki so ločeni z oprogami, slonijo na kvadratnih slopih s toskanskimi pilastri. Dvopolni prezbiterij s triosminskim zaključkom je prav tako križno obo- kan, na temenu pa ima deteljičaste in krožne štukira- ne okvire. V prezbiteriju so kapiteli pilastrov postav- ljeni niže kot v ladji, a zaradi enakih arhitekturnih elementov lahko kljub temu predvidevamo, da gre za istočasno gradnjo. Zaradi tipologije in podobnosti v detajlih (profili kapitelov, zidcev in portalov) tako v notranjščini kot zunanjščini bi lahko Schmerleibu pripisali še zidavo med letoma 1683 in 1692 zgrajene cerkve sv. Miklavža pri Ormožu, ki je bila vtelešena križniškemu redu.78 Cerkev je zelo visoka enoladij- ska. Ladja je sestavljena iz treh pol, ki so ločene s stopnjevanimi pilastri s toskanskimi kapiteli, ki so po sicer križnobanjastem oboku povezani z oprogami. Prezbiterij ima prav tako členitev in obokanje, le da je enopolen s triosminskim zaključkom. Notranje stene in obok niso bili poslikani, zato zgodnjebaroč- na členitev lahko pride do izraza. Ljutomerska cerkev torej sodi v opus zelo dejav- nega lipniškega zidarskega mojstra, ki je gradil na av- strijskem in slovenskem Štajerskem ter v Varaždinu. A ljutomerska cerkev ni bila prva barokizirana cerkev v Prlekiji. Začetki barokizacije v Prlekiji Zgodnjebaročna sakralna dejavnost se je na tem območju začela razmeroma pozno, in sicer šele leta 1674. A zanimivo je, da so kar tri cerkve začeli gra- diti oziroma prezidavati okrog tega leta. Dve sta bili postavljeni na novo zaradi zaobljube oziroma sta bili 75 Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 283, 284; Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 81–83, 454, 455. 76 Gugitz, Österreichs Gnadenstätten, str. 230; Kemperl, Arhitek- turna tipologija, str. 42–44. 77 Cerkev je zvonik dobila med letoma 1846 in 1847. Po požaru 16. oktobra 1874, ko sta bila skupaj s streho uničena še obok in zvonik, so cerkev kaj hitro obnovili in jo dali posvetiti leta 1878 (Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 42–44). 78 Curk, Kulturni spomeniki, str. 8; Kemperl, Arhitekturna tipolo- gija, str. 44. romarski, in sicer v Cezanjevcih, ki je sodila v ljuto- mersko župnijo, in na Stari gori, ki je sodila v župnijo Sv. Jurija ob Ščavnici. Tretja je križniška župnijska cerkev v Veliki Nedelji, ki so jo tedaj temeljito pove- čali in prezidali. Vse te cerkve so zelo visoke večpol- ne enoladijske. Križni oboki slonijo na stopnjevanih enojnih ali dvojnih toskanskih pilastrih, iz katerih izhajajo obočne oproge. Poglejmo najprej slednjo, ki je največja in najkvalitetnejša. Tu so ladjo podaljšali, povišali za približno 3 me- tre, obokali in členili stene, povišali zvonik ter pri- zidali zakristijo med letoma 1674 (datacija poviša- nja zvonika) in 1698, ko naj bi italijanski štukater J. Schomassi okrasil ograjo pevskega kora. Naročnik in plačnik obsežne prezidave je bil deželni komtur Kueneck. Stavba je sicer v osnovi iz časa romanike (prvoten korni zvonik z apsido, ki je ohranjen in lo- čen od sedanjega prezbiterija s steno) in gotike (lad- ja, nadzidava zvonika).79 Ladja je štiripolna in križno obokana; pole ločujejo dvojni stopnjevani pilastri s toskanskimi kapiteli, ki so preko oboka povezani z oprogami. Ob prezidavi je imela vlogo prezbiterija stara zvonica, po postavitvi sedanjega oltarja okoli leta 1780 pa je prezbiterij postala prva pola. Ta ima na obeh straneh prizidani kapeli, ki pa sta iz prve polovice 18. stoletja. Kljub temu, da je bil na delu kvaliteten arhitekt, vsa členitev je namreč izvedena izredno natančno, je ostala zunanjščina nedokonča- na. Fasado sicer členijo štirje stopnjevani pilastri s toskanskimi kapiteli, a timpanon nad njimi, ki bi fa- sado oblikovno zaključil, ni izveden. Slogovno lahko cerkev najbolje primerjamo z dekanatsko cerkvijo v Köflachu, ki jo je med letoma 1643 in 1649 zgra- dil Domenico Sciassia.80 Cerkev ima dvopolno ladjo in transept, ki se srečujeta v kvadratnem križišču, ter dolg prezbiterij. Členjena je s stopnjevanimi dvojni- mi pilastri in dvojnimi oprogami po križnem oboku. Pri natančnejši primerjavi obeh cerkva se celo izkaže, da so toskanski kapiteli in zidci v notranjščini obeh cerkva popolnoma enakega profila, enako pa velja za zunanji podstrešni zidec. Torej bi lahko načrt veliko- nedeljske prezidave pripisali avtorju köflaške cerkve oziroma njegovim naslednikom. Domenico Sciassia (ok. 1600–1679), Komask iz Rovereda, je na Šta- jerskem prvič izpričan leta 1635 kot arhitekt, ki je delal v Göttweigu. Arhitekt je bil gotovo poznan in cenjen daleč naokrog, saj je med drugim med leto- ma 1640 in 1644 prezidaval slovito romarsko cerkev Mariazell na Zgornjem Štajerskem. Od večjih del pa lahko naštejemo še benediktinski samostan St. Lam- brecht (1640–1644), župnijsko cerkev v Judenburgu (od 1673) in samostansko cerkev v Vorauu (1660– 1662).81 79 Za podatke glej Curk, Kulturni spomeniki, str. 16–23. 80 Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 231, 232; Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 73, 74. 81 Santi, Domenico Sciascia. 777 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–7822022 Druga je cerkev v Cezanjevcih. Sprva je na nje- nem mestu stala kapelica, posvečena kužnima zavet- nikoma sv. Roku in sv. Boštjanu, ki so jo postavili zaradi strašne kuge leta 1639. A kapelica je imela le sprednji del zidan, ostalo je bilo iz lesa in blata. Ker pa so se pri kapelici tudi po koncu kuge zbira- li številni ljudje in so procesije prihajale od blizu in daleč, kapelica pa se je podirala, je ljutomerski žu- pnik izrazil željo po zidanju večje in trdnejše cerkve. Idejo so Cezanjevčani podprli, pa tudi tedanji lastnik Braneka Tomaž Ignac pl. Mauerburg. Tako so pod njegovim vodstvom pričeli leta 1674 pripravljati ma- terial za gradnjo, 15. oktobra istega leta pa je Mauer- burg sklenil pogodbo o gradnji cerkve z graškim zi- darskim mojstrom Hansom Pozzom. Glede na po- godbo je mojster tudi pripravil načrt, zavezal pa se je zgraditi in pobeliti ter tlakovati cerkev, grobnico, tri oltarne podstavke in zakristijo. Mauerburg je obljubil 600 goldinarjev, ves material in delavce. A zapletlo se je pri škofijskem dovoljenju, saj je škofa zanimalo, kdo bo cerkev vzdrževal. Mauerburg se je tega bra- nil, češ da je dal zemljišče, material in sredstva za zi- darje, župnik pa se je temu prav tako izogibal in se skliceval na Mauerburga. Ker se je izkazalo, da ima cerkev v lasti vinograd in so se prebivalci zavezali, da bodo sami skrbeli za cerkev, so 31. maja 1675 dobili dovoljenje in takoj začeli z delom. Le zvonik je bil sezidan nekoliko pozneje, in sicer leta 1679.82 Cerkev je bila posvečena leta 1687.83 Največ vernikov jo je obiskalo med letoma 1679 in 1683, ko je na tem ob- močju zopet pustošila kuga.84 To je bil verjetno tudi razlog, da so leta 1682 pri slovitem graškem slikarju Adamu Weissenkircherju (1646–1695) naročili sliko sv. Roka in Boštjana, ki še danes krasi glavni oltar. Tudi pri tem je odločilno vlogo odigral Mauerburg. Zaradi svoje vplivne službe je gotovo poznal Janeza Sajfrida kneza Eggenberga, čigar dvorni slikar je bil Weissenkircher, ki je med letoma 1679 in 1685 izde- loval slike za opremo t. i. dvorane planetov v gradu Eggenberg. V naslikani pokrajini med svetnikoma pa lahko prepoznamo grad Branek.85 Visoko cerkev sestavljajo dvopolni prezbiterij s triosminskim za- ključkom, tripolna ladja in zvonik s čebulasto streho. Na zunanjščini stavba ni členjena. Notranje stene so členjene z enojnimi stopnjevanimi pilastri z dvojnimi kapiteli. Banjasti oboki z globokimi sosvodnicami so okrašeni z bisernikom, ki oblikuje različno obliko- vana baročno razgibana polja. Prav tako so okrašene oproge, slavolok in pevski kor. 82 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 445– 451; Kovačič, Ljutomer, str. 79, 80; Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 73, 74. 83 Mlinarič, Ljutomerska župnija, str. 32. 84 Novak, Ljutomer in njegova okolica, str. 43. Iz tega časa je tudi zaobljubna slika, ki jo je cerkvi leta 1680 podaril Janez Tenharčnik (Kovačič, Ljutomer, str. 84). 85 Kovačič, Ljutomer, str. 83; Ruck, Hans Adam Weissenkircher, str. 146–147. O Hansu Pozzu († 1696) zaenkrat vemo le to, da je bil že njegov oče Antonio († 1664) v Gradcu zi- darski mojster in tudi predstojnik ceha. Hans je bil sprva njegov sodelavec, leta 1661 je pridobil moj- strski naziv in že leto pozneje ga srečamo kot člana komisije za potrditev mojstrskih izpitov. Leta 1660 je po očetovem načrtu zgradil graško sirotišnico. Isto leto je kot polir sodeloval pri gradnji gradu Hrasto- vec, katere vodja je bil Domenico Torre (glavni portal je datiran z letnico 1665). Z njim je sodeloval tudi leta 1663 pri gradnji samostana St. Andrä. Med le- toma 1674 in 1675 je zgradil stranski kapeli v cerkvi v Strassgangu. Med letoma 1677 in 1679 je skupaj s Petrom Franzem Carlonejem prezidaval grad Juden- burg.86 Da se je Mauerburg obrnil na Pozza, torej ni nenavadno, saj je Pozzo, kot smo zapisali zgoraj, so- deloval pri gradnji gradu Hrastovec, katerega lastnik pa je bil Erazem Friderik grof Herberstein (1631– 1691), sorodnik štajerskega deželnega glavarja Janeza Maksimilijana grofa Herbersteina.87 Mojstru Pozzu lahko pripišemo še gradnjo ro- marske cerkve sv. Duha na Stari gori pri Sv. Juriju 86 Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 173–175; Oberhammer, Pozzo. 87 Zanj glej Šerbelj in Weigl, Portrait, str. 181–183. Župnijska cerkev v Cezanjevcih, pogled iz JV smeri (foto: M. Kemperl). 778 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–782 2022 Župnijska cerkev v Cezanjevcih, pogled proti glavnemu oltarju (foto: M. Kemperl). Župnijska cerkev v Cezanjevcih, pogled proti pevskemu koru (foto: M. Kemperl). 779 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–7822022 ob Ščavnici.88 Pri Janischu lahko preberemo, da naj bi leta 1671 cerkev sezidal sin grofa iz Šahentur- na (gospostvo in dvorec, danes v slovenskem delu Radgone).89 A bolj verjetno je, da so bili pobudni- ki zidanja kar Jurjevčani, kot navaja napisna tabla na zvoniku.90 Tudi za to cerkev je salzburška škofija pred izdajo dovoljenja naredila poizvedbo o možno- stih vzdrževanja in za to 22. junija 1672 pooblastila graškega duhovnika. K vzdrževanju se je zavezalo 14 posestnikov s svojimi vinogradi, izjavo pa je podpisal Jurij Pilinger, oskrbnik šahenturnskega lastnika ba- rona Wildensteina. Nadškof je dovoljenje izdal 27. septembra 1673. 24. novembra istega leta je jurjevški župnik dobil dovoljenje za blagoslovitev temeljnega kamna in maševanje na prenosnem oltarju, ko bo po- stavljena lesena kapelica. Torej so morda sprva želeli postaviti le kapelico. Kdaj točno je bila sezidana cer- kev, ne vemo, gotovo pa se je to zgodilo šele po 25. maju 1674, ko je temeljni kamen blagoslovil graški nadžupnik. Gradnja je bila verjetno zaključena leta 1678, saj so v zvonik vzidali napisno tablo s to letni- co.91 Enoladijska štiripolna cerkev ima potlačen kri- žni obok, prezbiterij je dvopolen in ima triosminski zaključek. Pole ločujejo stopnjevani pilastri z oproga- mi, medtem ko ladjo od prezbiterija loči dvojni pi- laster z oprogama. Te pilastre krasi bisernik, ki tvori baročno razgibana polja. Fasadi je prizidan bogato razčlenjen zvonik. Torej ne moremo z gotovostjo reči, ali so prej svojo zaobljubno cerkev postavili Ljutomerčani ali Jurjevčani. Morda je šlo pri tem celo za neke vrste tekmovanje. Dejstvo pa je, da so tudi začetki baroki- zacije v Prlekiji tesno povezani z graškimi zidarskimi mojstri. Tem trem cerkvam so kmalu sledile pre- ali do- zidave še treh manjših cerkva v Prlekiji. Vse so slab- še kvalitete, zato predvidevamo, da je avtor lokalni mojster. Vse imajo potlačen banjasti obok in zelo po- dobne notranje stenske slope s toskanskimi kapiteli. To so ladja romarske cerkve v Jeruzalemu, za katero domnevamo, da je bila leta 1678 prizidana starejšemu prezbiteriju,92 pozidava župnijske cerkve na Kogu na mestu starejše v letih 1683–168893 ter barokizacija ladje in pozidava rožnovenske kapele župnijske cer- kve v Juršincih leta 1686.94 88 Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 74, 75. 89 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 957; Gugitz, Österreichs Gnadenstätten, str. 260. 90 Napis: ADEVOTO PO=PVLVИ OVI=TERERECTVM- AИИO 1678. 91 Kovačič, Ljutomer, str. 291–293. 92 Cerkev je bila pozneje še večkrat prezidana in na zunaj kaže neenotno gradnjo (Curk, Topografsko gradivo, str. 8–10). 93 Cerkev je leta 1750 dobila stranski kapeli, 1881 pa nov prezbiterij. Med drugo svetovno vojno je bila zelo poškodo- vana, a so jo leta 1958 obnovili. 94 Cerkev je sicer poznogotska (Vnuk, Gradbeno-zgodovinski razvoj, str. 296–315). V tem času je bila prezidana še ena cerkev, ki pa je precej kvalitetnejša in je tako po tipu kot v detajlih zelo podobna ladji velikonedeljske cerkve. To ni na- ključje, saj je bila vtelešena križniškemu redu. Gre za župnijsko cerkev v Ormožu, ki je v osnovi gotska in ima barokizirano ladjo.95 Ta je obokana z banjastimi oboki z globokimi sosvodnicami, štiri pole ločujejo podvojeni pilastri, ki se po oboku povezujejo z opro- gami, pevski kor je okrašen z bisernim nizom. Sve- tloba vanjo prihaja skozi visoka in ozka pravokotna dvojna okna. Curk je kot možno barokizacijo predla- gal leta po požaru, ki je mesto zajel leta 1647, oziroma po pustošenju krucev leta 1704,96 Robert Peskar pa je gradnjo postavil v sedemdeseta oziroma osemde- seta leta 17. stoletja.97 Ladja je gotovo nastala nepo- sredno po dozidavi velikonedeljske cerkve in verjetno gre celo za istega arhitekta, torej Domenica Sciassio, oziroma kakega njegovega sodelavca ali naslednika.98 Sklep Zgodnjebaročna sakralna arhitektura se v Prlekiji pojavi okrog leta 1674. V zadnji četrtini 17. stoletja so bile barokizirane ali na novo postavljene skoraj vse pomembne sakralne stavbe na tem območju. Pri tem prevladujejo visoke enoladijske večpolne cerkve s stopnjevanimi enojnimi ali podvojenimi toskanski- mi pilastri z enojno ali dvojno oprogo po banjastem ali križnobanjastem oboku. Izjema je prav župnijska cerkev v Ljutomeru, ki je kompleksnejša, saj je trila- dijska. Pri gradnjah so sodelovali graški stavbni moj- stri italijanskih korenin, ki jih je v te konce verjet- no pripeljal na eni strani baron Mauerburg, na drugi strani pa nemški križniški red. Za razliko od tedanje Kranjske, kjer se barokizacija pojavi precej prej in s tipi italijanskega porekla, so tu mojstri uporabljali 95 Kemperl, Arhitekturna tipologija, str. 75. Za stavbno zgodovi- no glej Peskar, Župnijska cerkev, str. 31–42. 96 Curk, Ormož in njegova okolica, str. 8; Curk, Razvoj urbanih naselbin, str. 73; Curk, Vodnik, str. 21. 97 Ob tem se je skliceval na dognanja M. Kemperl (Peskar, Župnijska cerkev sv. Jakoba v Ormožu, str. 35). 98 Zadnja cerkev, postavljena v 17. stoletju v Slovenskih goricah, pa je romarska cerkev sv. Ane v Slovenskih goricah, ki so jo postavili med letoma 1695 in 1705 na mestu starejše kapele. V cerkvi je votivna slika družine Janeza Zeicha (1729), ki je cerkvi dotiral vinograd. O nastanku cerkve se je spletlo več legend, morda sta jo dala postaviti štajerski deželni glavar in lastnik gospostva Cmurek Jurij grof Stubenberg in njego- va žena Marija Ana, rojena grofica Attems, saj sta bila brez otrok (Vidmar, Umetnostnozgodovinski oris, str. 144). Ladja je tripolna, členjena z dvojnimi plitvimi pilastri s preprostimi toskanskimi kapiteli, nad katerimi po križnem oboku tečejo dvojne oproge. Potlačen obok je križnobanjasti. Prezbiterij in zvonik sta bila prizidana pozneje. Ladja je najbolj podobna ladji votivne cerkve sv. Florijana v Stradnu blizu Radgone, ki jo je med letoma 1654 in 1658 prezidal Ruep Schoper iz Lip- nice. Ta je leta 1643 izpričan kot pomočnik pri gradnji cer- kve v Köflachu, v letih 1648–1651 kot polir Antona Solarija pri gradnji seckauskega gradu, leta 1651 že kot samostojni mojster, leta 1653 pa je bil v lipniški ceh sprejet kot okrožni mojster (Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 94, 354, 355). 780 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–782 2022 bolj konservativne tipe arhitektur, ki izhajajo iz po- zne gotike. To nas ne sme presenetiti, saj je v Slo- venskih goricah veliko poznogotskih cerkva in je bila ljudem taka arhitektura blizu. Pričujoča raziskava je pokazala, da je naslednji intenzivnejši val gradbene delavnosti zgodnjebaročni in ga lahko umestimo v zadnjo četrtino 17. stoletja. Zato lahko zaključimo, da je poleg t. i. slovenjegoriške gotike za Prlekijo zna- čilna prav zgodnjebaročna arhitektura. Dobrih dvaj- set let je bila gradnja precej intenzivna, zato na tem koncu Štajerske z izjemo cerkve v Tomažu in obzid- nega kompleksa v Ljutomeru visokobaročni oziroma poznobaročni slog skorajda ni prisoten. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ŽA Ljutomer – Župnijski arhiv Ljutomer Slekovec, Matej: Trg in župnija Ljutomer. Kraje- pisno zgodovinska razprava, 1896. Šrol, Franc: Liber memorabilium parochiae St. Joannis Luttenbergi, 1883. DOZA – Deutschordenszentralarchiv Ballei Österreich, Großsontag, 264. LITERATURA Botica, Dubravka: Barokne četverolisne crkve u sjeve- rozapadnoj Hrvatskoj. Prilog istraživanju tipologi- je sakralne arhitekture 18. stoljeća. Zagreb: Školska knjiga, 2015. Brucher, Günter: Barockarchitektur in Österreich. Köln: DuMont, 1983. Curk, Jože: Kulturni spomeniki na ozemlju občine Or- mož. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo, 1967. Curk, Jože: Mariborski gradbeniki v času baroka in klasicizma. Časopis za zgodovino in narodopisje 57, 1986, št. 2, str. 289–313. Curk, Jože: Ormož in njegova okolica. Maribor: Ob- zorja, 1973. Curk, Jože: Ptujski gradbeniki med renesanso in kla- sicizmom. Časopis za zgodovino in narodopisje 65, 1994, št. 2, str. 232–260. Curk, Jože: Razvoj urbanih naselbin na območju ob- čine Ormož. Ormož skozi stoletja II (ur. Peter Kla- sinc). Ormož: Skupščina občine, 1983, str. 61–76. Curk, Jože: Topografsko gradivo z območja občine Lju- tomer. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo, 1967. Curk, Jože: Vodnik po kulturni in naravni dediščini ob- čine Ormož. Ormož: Veritas, 1998. Gugitz, Gustav: Österreichs Gnadenstätten in Kult und Brauch. Kärnten und Steiermark, 4. Wien: Verlag Brüder Hollinek, 1955. Hausmann, Robert in Schweigert, Horst in Roth, Kurt: Pöllau, Pöllauberg, Hartbergerland. Graz: Verlag Styria, 1994. Horvat Levaj, Katarina: Barokna arhitektura. Zagreb: Naklada Ljevak, 2015. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark, mit historischen Notizen und Anmerkungen. Graz: Leykam-Josefstahl, 1878–1885. Kemperl, Metoda: Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slovenskem. Ljublja- na: Slovenska matica, 2012. Kemperl, Metoda: Die Kirche Mariahilf in Pušča- va auf Pohorje (Maria in der Wüste). Der erste Dreikonchenbau in der Steiermark. Österreichi- sche Zeitschrift für Kunst und Denkmalpflege 61, 2007, št. 2, str. 326–333. Kemperl, Metoda: Korpus poznobaročne sakralne arhi- tekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Filo- zofska fakulteta 2007. Kohlbach, Rochus: Steirische Baumeister. Graz: Gra- zer Domverlag, 1961. Kovačič, Fran: Ljutomer, zgodovina trga in sreza. Ma- ribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Lentić-Kugli, Ivy in Novak, Silvija in Baričević, Do- ris in Ivančević, Radovan: Isusovačka crkva i sa- mostan u Varaždinu. Zagreb: Republički zavod za zaštitu spomenika kulture, 1988. Lorenz, Hellmut: Architektur. Barock (ur. H. Lo- renz). München: Prestel, 1999, str. 219–302 (Ge- schichte der bildenden Kunst in Österreich, 4). Makarovič, Gorazd: Sramotilne kazni na Sloven- skem. Etnolog 21, 2011, str. 203–241. Mlinarič, Jože: Ljutomerska župnija do konca 18. stoletja. Zbornik župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru (ur. Miroslav Novak). Ljutomer: Žup- nijski urad; Maribor: Pokrajinski arhiv, 1990, str. 13–44. Mlinarič, Jože: Župnije na slovenskem Štajerskem v okviru salzburške nadškofije v vizitacijskih za- piskih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656– 1661, 1760–1764 in 1773–1774. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 9. Ljubljana, 1987. Novak, Miroslav: Ljutomer in njegova okolica do leta 1850. Ljutomer. Osrčje Prlekije (ur. Goran Šo- ster, Primož Premzl). Ljutomer: Prleška razvojna agencija, 2006. Pavličič, Srečko: Dr. Tomaž Ignac Maurer, pl. Mauer- burg baron Braneški. Zgodovinski listi 17, 2009, št. 1, str. 57–68. Pavličič, Srečko: Ljutomer skozi čas na različnih sli- kovnih upodobitvah. Zgodovinski listi 8, 1999, št. 1, str. 21–24. Peskar, Robert: Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400. Ljubljana: UL FF, 2005 (tipkopis doktorske disertacije). Peskar, Robert: Župnijska cerkev sv. Jakoba v Or- možu v luči zadnjih umetnostnozgodovinskih 781 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–7822022 raziskav. Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja (ur. Simona Menoni). Ormož: Muzej, 2007, str. 31–42. Röhlig, Ursula: Carlone, Pietro Francesco. Neue Deutsche Biographie, 3. Berlin: Duncker/Hum- blot, 1957, str. 144. Ruck, Barbara: Hans Adam Weissenkircher (1646– 1695). Fürstlich Eggenbergischer Hofmaler. Graz: Leykam, 1985, str. 53–182. Schuller, Anton Leopold: Georg Matthäus Vischer, sein Lebenwerk und seine »Topographia Duca- tus Styriae«. Georg Matthaeus Vischer, Topographia Ducatus Styriae 1681. Graz, 1975, str. 21–38. Šerbelj, Ferdinand in Weigl, Igor: Portrait of Eras- mus Friedrich Count Herberstein. Almanach and the Painting in the second Half of the 17th Century in Carniola (ur. Barbara Murovec, Matej Klemen- čič, Mateja Breščak). Ljubljana: Narodna galerija, 2006, str. 181–183. Štefanac, Samo: Arhitektura 14. stoletja in časa oko- li 1400, kat. št. 17. Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler). Ljubljana: Narodna galerija, 1995, str. 67. Šumi, Nace: Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdobje med pozno renesanso in zrelim barokom. Ljubljana: Arhitekturni muzej, 2000. Šumi, Nace: Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slo- venskem. Ljubljana: Slovenska Matica, 1969. Šumi, Nace: Ljubljanska baročna arhitektura. Ljublja- na: Slovenska Matica, 1961. Valentinitsch, Helfried: Eine Juristenkariere in der Steiermark zur Zeit der großen Hexenverfol- gung. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steier- mark 84, 1993, str. 103–126. Vidmar, Polona: Figuralne konzole v prezbiteriju ljutomerske župnijske cerkve. Zgodovinski listi 9, 2000, št. 1, str. 8–15. Vidmar, Polona: Umetnostnozgodovinski oris cerkva v občini Sveta Ana. Sveta Ana skozi čas (ur. Mar- jan Toš, Igor Zemljič). Maribor: Ostroga, 2009, str. 143–151. Vischer, Georg Matthaeus: Topographia Ducatus Styriae 1681. Graz, 1975 (ponatis). Vnuk, Branko: Gradbeno-zgodovinski razvoj župnij- ske cerkve sv. Lovrenca v Juršincih. Juršinci skozi čas (ur. Marija Hernja Masten). Juršinci: Občina, 2017, str. 296–315. Wagner-Rieger, Renate: Die Baukunst des 16. und 17. Jahrhunderts in Österreich. Wiener Jahrbuch für Kunstgeschichte 20, 1965, str. 175–224. Woisetschläger, Kurt in Krenn, Peter: Dehio-Hand- buch. Steiermark (ohne Graz). Wien: A. Schroll & C, 1982 (Die Kunstdenkmäler Österreichs). SPLETNI VIRI Dedekind-Lumnitzer, Annedore: Carlone, Franz Isidor, AKL online, Berlin, New York: Saur, 2021: https://www.degruyter.com/database/AKL/ent- ry/_10153697/html Lazarini, Franci: Nekdanja minoritska cerkev Marije Vnebovzete s samostanom (sedaj Lutkovno gledališče Maribor): http://www.mariborart.si Oberhammer, Walter: Pozzo, Hans, Artisti Italiani in Austria (ur. Petr Fidler): A I A Pozzo Hans (uibk.ac.at) Santi, Cesare: Domenico Sciascia, Historisches Lexikon der Schweiz (HLS): https://hls-dhs-dss.ch/de/articles/024493/2011- 03-04/. Voit, Petr: Marcus Weinmann, Encyklopedieknihy.cz, Praha 2006: Marcus Weinmann – Encyklopedie knihy Weinmann, Marcus, AKL online, Berlin, New York: Saur, 2021: https://www.degruyter.com/database/AKL/ent- ry/_00199139/html Župnija Ljutomer: https://ljutomer.zupnija.info/?id_strani=929 S U M M A R Y Parish church in Ljutomer and Early Baro- que sacral architecture in Prlekija The article discusses the Baroque architectural phase of the parish church in Ljutomer, the nave of which was constructed between 1688 and 1690 by the master mason from Leibnitz (Slo.: Lipnica), Ja- kob Schmerleib, who was very prolific in Austrian and Slovenian Styria and Varaždin. The church fea- tures a three-nave hall, with its origins in Late Goth- ic architecture. The master mason was probably sent to Ljutomer by the owner of the seigniories Branek, Dolnji Grad, and Cven, Thomas Ignaz Maurer von Mauerburg, a government chancellor and member of the highest elite in Graz. Albeit not the first Early Baroque sacral building in Prlekija, the church boasts the most complex architecture amidst the predomi- nantly single-nave, multi-bay counterparts. Early Baroque sacral architecture in the area emerged at a relatively late stage, about 1674 (churches in Cezanjevci, Velika Nedelja, and Stara Gora at Sv. Jurij ob Ščavnici). By the end of the seventeenth 782 METODA KEMPERL: ŽUPNIJSKA CERKEV V LJUTOMERU IN ZGODNJEBAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA V PRLEKIJI, 765–782 2022 century, nearly all of the important sacral buildings in Prlekija were rebuilt or newly constructed in the Baroque style, mainly as tall single-nave, multi-bay churches featuring layered single or double Tuscan pilasters with single or double transverse arches run- ning across barrel or groin vaults. Unlike Carniola, where Baroquization took place at a much earlier date and using Italian qualities, masters in Prlekija resorted to more conservative architectural types originating in Late Gothic architecture. This is not so surprising, given the significant number of Late Gothic churches in Slovenske Gorice as well as the widespread popularity of this particular architectural style. Therefore, it seems safe to conclude that apart from the so-called Slovenske Gorice Gothic, Prlekija was also, and above all, characterized by Early Ba- roque architecture, represented by the churches dis- cussed in this article. After more than twenty years of intense construction, High or Late Baroque is al- most non-existent in this corner of Styria, barring the church in the settlement of Sveti Tomaž and the wall complex in Ljutomer. 783 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 726:730.034.7(497.412Ljutomer)"16/17" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.10 Prejeto: 30. 6. 2022 Simona Kostanjšek Brglez dr., vodja projekta revitalizacije studeniškega samostana, Enertec, d. o. o., Ulica borcev 58, SI−2000 Maribor E-pošta: simona@enertec.si ORCID: 0000-0001-9497-7127 Boštjan Roškar dr., konservatorsko-restavratorski svetnik, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Muzejski trg 1, SI–2250 Ptuj E-pošta: bostjan.roskar@pmpo.si Baročna oprema ljutomerske cerkve sv. Janeza Krstnika IZVLEČEK Prispevek obravnava baročno kiparsko opremo župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru. Oprema ni sočasna, ampak je nastajala od konca 17. do konca 18. stoletja, ko je bil kot zadnji narejen sedanji veliki oltar. Slednji je delo mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja. Ob Holzingerju po imenu poznamo še enega kiparja, ki je delal za ljutomersko cerkev, Lipničana Franca Abrahama Schackharja, v čigar delavnici je nastal Križev oltar. Pomemben pisni vir, ki je v pomoč pri raziskovanju cerkvene kiparske opreme, je rokopisna kronika, ki jo je leta 1896 na osno- vi takrat še ohranjenih arhivskih virov v ljutomerskem župnišču sestavil župnik Matija Slekovec. V prispevku so obravnavani prižnica in oltarji v primerjavi z drugimi, približno sočasnimi v Sloveniji in Avstriji, ovrednoteni glede na kakovost, predstavljeni pa so tudi nekateri arhivski podatki o njihovih snovalcih. KLJUČNE BESEDE Ljutomer, baročna oprema, oltar, prižnica, kiparstvo, mizarstvo, slikarstvo, Jožef Holzinger, Franc Abraham Schakhar, Franc Wasser ABSTRACT BAROQUE FURNISHINGS IN THE CHURCH OF ST. JOHN THE BAPTIST IN LJUTOMER The contribution discusses the Baroque furnishings the parish Church of St. John the Baptist in Ljutomer. Rather than the same period, the sculptural furnishings were produced between the end of the seventeenth and the end of the eighteenth centuries, with the current main altar built the last as the oeuvre of the Maribor-native sculptor Jožef Holzinger. Another known sculptor commissioned for the church in Ljutomer was Franz Abraham Schackhar from Leibnitz (Slo.: Lipnica), whose workshop constructed the Altar of the Holy Cross. An important written source for conducting research on the furnishings in the church is the manuscript chronicle that the priest Matej Slekovec com- piled in 1896 by drawing on the no longer existing archival sources, kept in the parish house of Ljutomer. The contri- bution presents the pulpit and the altars in comparison to other, more or less contemporaneous altars in Slovenia and Austria, it assesses their quality and brings forth some archival data on their designers. KEY WORDS Ljutomer, Baroque furnishings, altar, pulpit, sculpture, joinery, painting, Jožef Holzinger, Franz Abraham Schakhar, Franz Wasser 784 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–796 2022 Ohranjena kiparska oprema iz 17. in 18. stole- tja v ljutomerski župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika še ni bila podrobneje obravnavana. Sergej Vrišer je v nekaterih objavah, podobno kot pred njim že Fran Kovačič,1 navajal podatke, povzete po Slekovčevi kroniki.2 Ljutomerske oltarje je vključil v pregledni članek z naslovom Baročno kiparstvo v Slovenskih goricah3 in v prispevek za zbornik župnije Ljutomer.4 Veliki oltar in oltar sv. Križa je omenil v obeh izda- jah monografije o baročnem kiparstvu na slovenskem Štajerskem5 in v monografiji o Jožefu Holzingerju.6 Martina Zanjkovič je v prispevku o umetnostnozgo- dovinskih znamenjih v Ljutomeru in okolici omenila oltarje, prižnico in nekatero drugo cerkveno opremo, pri tem pa le skopo povzela Vrišerjeve navedbe.7 Na- zadnje je bil v sklopu raziskav opusa kiparja Jožefa Holzingerja podrobno predstavljen veliki oltar.8 Podatki o opremi v ljutomerski župnijski kroniki Pomemben pisni vir, s pomočjo katerega si je mogoče vsaj v obrisih ustvariti sliko o zgodovinskem ozadju nastajanja kiparske opreme v ljutomerski cer- kvi sv. Janeza Krstnika, je rokopisna kronika, ki jo je sestavil kaplan Matej Slekovec po župnijski kroniki iz 18. stoletja in takrat še ohranjenih arhivskih vi- rih v ljutomerskem župnišču.9 Več podatkov kot za opremo je znanih za gradbena dela. Za 18. stoletje so v kroniko vključeni nekateri natančni prepisi cer- kvenih računov za posamezna leta, kjer so navedeni nadrobni izdatki za gradbena dela, ki so se vršila na cerkvi in okrog nje. Za opremo pa so večinoma zna- ni le osnovni podatki, kot je leto nabave ali izvedbe posameznih del. Med kiparji je Slekovec z imenom in priimkom omenil le Franca Abrahama Schakhar- ja in Jožefa Holzingerja, od slikarjev, ki so poslika- vali oltarje ali prispevali slikane oltarne podobe, pa Franza Antona Ramschüssla (r. 1695)10 in Matijo Marchla (u. 1758),11 oba iz Gradca, ter Jožefa Di- gla (u. 1765)12 in Simona Adamca (u. pred 1835) iz Radgone.13 1 Kovačič, Ljutomer. 2 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija. 3 Vrišer, Baročno kiparstvo v Slovenskih goricah, str. 714–733. 4 Vrišer, Umetnostno pričevanje, str. 84–94. 5 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 67, 100, 106, 156, 174; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 94, 150, 156–157, 216, 231. 6 Vrišer, Jožef Holzinger, str. 19. 7 Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska znamenja, str. 143–158. 8 Roškar, Figura, str. 80, 309–311. 9 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija. 10 Za letnico Ramschüsslovega rojstva prim. Golec, Valvasorjevi bogenšperški sodelavci, str. 74. 11 Andorfer, Markhl, str. 117. 12 Ciglenečki, Jožef Digl, str. 373. 13 Digl je v cerkvenih računih, ohranjenih v Slekovčevem pre- pisu, omenjen večkrat. Leta 1747 je za 6 goldinarjev poslikal Božji grob, katerega leseno konstrukcijo je za 15 goldinarjev izdelal ptujski mizar Franc Wasser. Digl je leta 1756 naslikal sliko za oltar sv. Jožefa in poslikal rezbarjeni nastavek krstne- ga kamna za 40 goldinarjev. Prim. ŽA Ljutomer, Slekovec, Sergej Vrišer je zapisal, da so cerkve v Slovenskih goricah s kiparskimi deli opremljali predvsem mojstri iz današnje avstrijske Štajerske.14 Razlog za to goto- vo ni v želji naročnikov po višji kvaliteti niti težnja slediti novim stilnim pobudam, prav tako razloga ne smemo iskati v ugodnejših cenah kiparskih storitev,15 saj ohranjena oprema in navedeni podatki tega ne nakazujejo. Vzrok za to, da so opremo naročali iz avstrijskega dela Štajerske, je v prometni povezavi. Bližina reke Mure, ki med drugim teče skozi Gradec, blizu Lipnice in skozi Radgono, je namreč pomenila najugodnejši način transporta vsakovrstnih dobrin, ki je takrat pomenil znaten strošek.16 To dokazuje- jo zaznamki izdatkov za gradnjo, ki so se ohranili v Slekovčevem prepisu. Po Muri so iz Gradca, Lipnice in Radgone prevažali gradbeni material, apno, les in kamen do Mote, kjer so ga preložili na vozove do Ljutomera.17 Dobre povezave pa je Ljutomer moral imeti tudi s Ptujem, saj Slekovec omenja več ptujskih mojstrov, ki so delali za ljutomersko župnijo. Nekaj arhivsko dokumentiranih del je za ljutomersko cer- kev prispeval izvrstni ptujski mizar Franc Wasser (1701–1772). Med drugim je leta 1740 izdelal bo- gato marketirane cerkvene klopi, katerih majhen del je še ohranjen pod korom. Ptujski kovač Jakob Krep (Krapp)18 je leta 1735 izdelal kovano korno pregrado oziroma obhajilno mizo za 120 goldinarjev,19 neime- novani mojster iz Ptuja pa je leta 1642 izdelal nov oltar.20 Trg in župnija, str. 425, 426. Za Diglovo radgonsko poreklo prim. Ciglenečki, Jožef Digl, str. 373. 14 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1968, str. 715. 15 Cene kiparskih storitev so bile ne glede na kraj bivanja posa- meznega kiparja v 18. stoletju bolj ali manj enake. Tako je leta 1727 ljubljanski kipar Henrik Mihael Löhr za kiparsko delo na figuri Vstalega Zveličarja prejel 5 goldinarjev, kar je enak znesek, ki so ga plačali v Malečniku, prav tako za kiparski del figure Vstalega Zveličarja leta 1799. Za ceno Löhrove figure prim. Resman, Nekaj »novih«, str. 412. Za ceno malečniške figure prim. Vrišer, Mariborski, str. 119. 16 Za prevoz štartina vina v Gradec, ki so ga kot plačilo za po- slikavo kovane korne pregrade (obhajilne mize) poslali gra- škemu slikarju Francu Antonu Ramschüsslu, so Ljutomer- čani odšteli 5 goldinarjev, kar je bila takrat cena ene krave. Ob strošku prevoza so plačali še 42 krajcarjev za mitnino ter goldinar in pol Ramschüsslovemu pomočniku, ki je pregrado popleskal. Za ceno prevoza in dodatnih stroškov prim. ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 421, 422; za ceno kra- ve prim. NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 26, Licitations Protocoll. 17 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 420, 421, 424. 18 Priimek je v krstni knjigi zapisan kot Krapp. Omenjenega priimka v vpisni knjigi ptujskih meščanov ni. Prim. Hernja- -Masten, Vpisna knjiga. Znan je le vpis krsta sina Johanna Jakoba, ki je bil krščen 13. oktobra 1725. NŠAM, Ptuj, RMK, 1684–1743, fol. 152. Za omenjenim vpisom ne zasledimo več nikogar s priimkom Krapp. 19 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 420. Korna ograja ni ohranjena. 20 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 402. Slekovec ni navedel, za kateri oltar gre, zagotovo pa ni ohranjen, saj lah- ko najstarejši ohranjeni oltar v ljutomerski župnijski cerkvi datiramo v sedemdeseta leta 17. stoletja. V času okoli sredine 17. stoletja je bil kipar na Ptuju Elija Ziegelmayer, ptujski 785 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–7962022 Obstoječa baročna cerkvena oprema Cerkvena oprema je v nadaljevanju obravnava- na glede na velikost oziroma pomembnost; od manj pomembnih in manjših kosov, kot je prižnica, preko stranskih oltarjev do najmonumentalnejšega velikega oltarja. Na desni slop ob slavoloku je pritrjena prižnica (Sl. 1). Razmeroma preprosto oblikovana prižnica s cilindrično kancelo in nekoliko bolj razgibanim ter plastično oblikovanim baldahinom, obloženim s figu- rami putov, Boga Očeta, uokvirjenima slikama, obla- ki in ornamentiko, je iz leta 1736 (Sl. 2).21 Slekovec navaja le letnico nastanka prižnice in s tem povezani strošek 152 goldinarjev, ki je bil najbrž plačan kipar- ju za figuraliko in ornamentiko ter mizarsko delo.22 Podjetni župnik Matija Petek23 pri izbiri kiparja za izdelavo prižnice ni imel najbolj srečne roke, saj je ta kos opreme tako po zasnovi kot predvsem po kiparski izvedbi najbolj šibko in slogovno zastarelo delo med vsemi ohranjenimi, ki sodijo v čas njegovega župni- kovanja. Nekateri elementi se sicer ujemajo s časom nastanka, npr. klobasast profil s plitvo rezbarjenimi akantovimi listi, ki obteka kancelo, in navpična čle- nitev le-te z volutastimi pilastri; podobne oblikovne prvine najdemo na izvedenih delih iz tridesetih let 18. stoletja, npr. na prižnici v nekdanji cerkvi bosono- gih avguštincev v Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Toliko bolj pa presenetijo arhaični elementi – med njimi izstopajo okvirji naslikanih podob štirih evan- gelistov in Jezusa Dobrega pastirja svaljkaste forme, ki jih sicer najdemo na delih augsburških srebrarjev iz 17. stoletja.24 Zastarel pa je tudi grozd, ki zaključuje kancelo, saj gre za motiv, ki je značilen za prižnice iz začetka 18. stoletja.25 Zagotovo pa ti elementi niso sneti s prižnice iz leta 1674, ki je bila najbrž uniče- na ob pustošenju krucev, saj bi bili oblikovno opazno drugačni, obenem pa bi jih težko prilagodili okrogli meščan od 1650 do 1654. Prim. Zadravec, Ptujski meščani, str. 363. Vrišer navaja tudi kiparja Mihaela Puchlerja (omenjen 1621). Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 227. 21 Slekovec je omenil tudi prižnico iz 17. stoletja, ki pa se ni ohranila. ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 422. 22 Cena 152 goldinarjev je nekoliko prenizka, da bi lahko po- krila tudi stroške poslikave, ki je po navadi znašala še enkrat toliko, kot sta zaslužila kipar in mizar skupaj. Prim. Roškar, Figura, str. 115, 220. Leto starejši Rožnovenski oltar v ljuto- merski župnijski cerkvi je stal 510 goldinarjev, pri čemer je dobil kipar za mizarsko delo in figure skupaj 260 goldinarjev, slikar Ramschüssel pa za pozlato in poslikavo 250 goldinar- jev. Ob tem je treba vedeti, da kipar sam ni opravljal mizar- skih del, ampak je to prepustil mizarju. Za ločenost kiparskih in mizarskih del na oltarnih celotah prim. Roškar, Figura, str. 181, 210. 23 Župnik med letoma 1734 in 1747. ŽA Ljutomer, Šrol, Liber memorabilium, s. p. 24 Podobno svaljkasto ornamentiko ima tudi štukatura v re- prezentančnih prostorih ptujskega gradu iz okrog leta 1700. Za natančnejšo datacijo štukatur se zahvaljujeva dr. Branku Vnuku. 25 Podoben grozd zaključuje prižnico v cerkvi Marije Vnebov- zete na Prevaljah iz okrog leta 1700. kanceli obstoječe prižnice.26 Kiparsko so prižniške figure, ob tistih na sosednjem oltarju sv. Jožefa, naj- manj kakovostne v cerkvi sv. Janeza Krstnika. Zabuhli obrazi, krčevite drže, srepi pogledi in šablonska dra- perija kažejo, da je bil kipar bolj vešč v ornamentiki kot figuraliki. Ornamentika je kljub stilni zaostalosti namreč na nekoliko višjem izvedbenem nivoju. Ob prižnici je od baročne kiparske opreme v cer- kvi pet oltarjev, veliki in štirje stranski. Najstarejši Rožnovenski, ki ga je še v 17. stoletju najverjetneje dala postaviti rožnovenska bratovščina27 in je nekako preživel gradnjo nove cerkve v letih 1688–169028 ter uničevalen pohod krucev leta 1704, je sedanji oltar Lurške Matere Božje, ki stoji ob severni steni pri stranskem vhodu v cerkev (Sl. 3). O njem Slekovec poroča, da so ga ob priliki postavitve novega Rožno- venskega oltarja leta 1737 prenovili za 50 goldinarjev in posvetili sv. Janezu Nepomuku.29 Kip sv. Janeza Nepomuka, ki je sedaj postavljen pred premajhno nišo v atiki, njegovo nekdanje mesto postavitve je namreč zasedla lurška votlina, oba stoječa angela ter skupino križanja v atiki je zagotovo izdelal isti kipar kot figure na sedanjem Rožnovenskem oltar- ju iz leta 1737. Ostale (starejše) figure, sv. Katari- na, sv. Lucija in dve svetnici brez atributov v atiki, bi slogovno sodile v čas nastanka oltarnega nastav- ka. Tako ornamentika kakor tudi iz enega kosa lesa rezani kapiteli,30 razvlečen jajčni motiv in listovnik na ogredju ter luskaste in plamenaste letve kaže- jo, da bi oltar lahko nastal v sedemdesetih letih 17. stoletja. Oltarni nastavek spominja na sicer vsaj več kot poldrugo desetletje mlajši oltar sv. Jožefa v žup- nijski cerkvi sv. Lovrenca v Hengsbergu, ki naj bi ga leta 1695 izdelal neznani lipniški kipar (Sl. 4);31 pro- 26 Prižnice iz 17. stoletja so povečini mnogokotne z ravnimi ploskvami. Kljub nekoliko arhaični ornamentiki in slabi ki- parski izvedbi je obstoječa ljutomerska prižnica enovito in povsem korektno zasnovana. 27 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 422. Bratovščino je ustanovil dominikanski prior p. Moškon leta 1675, oltar pa slogovno sovpada s časom ustanovitve bratovščine. Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 86. 28 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 414. Slekovec na- vaja, da so oltarno opremo iz stare cerkve začasno skladiščili v zidanem in pokritem objektu. 29 Prenovitvena dela, ki povečini pomenijo prepleskanje in mor- da tudi delno prezlatitev – slednje je glede na sorazmerno nizek znesek 50 goldinarjev manj verjetno – je najverjetneje opravil graški slikar Ramschüssel. 30 Kapiteli oltarjev iz šestdesetih in sedemdesetih let 17. stoletja so namreč rezani iz enega kosa lesa, kasnejši so kompozitni, narejeni iz okroglega jedra, na katero so aplicirani posebej rezani akantovi listi in polži. Izraz rezani je (bil) uveljavljen v podobarskih oziroma kiparskih delavnicah, kjer je imel izraz rezbarjenje pejorativni značaj. Op. soavtorja prispevka, ki je več kot desetletje delal v podobarski delavnici Antona Blat- nika v Mariboru. 31 Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 354. Kljub nekaterim sodobnim elementom, žlebastem profilu v ogredju, kompo- zitnim kapitelom deluje nastavek hengsberškega oltarja sv. Jožefa zelo arhaično. Če ne bi bil datiran, bi ga lahko brez zadržkov umestili med kakšno desetletje starejša dela. 786 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–796 2022 porci in voluminoznost obeh oltarnih nastavkov so presenetljivo podobni. Hengsberški oltarni nastavek je za čas nastanka v letu 169532 izjemno arhaičen, sploh v primerjavi s sicer nedatiranim in danes Srcu Jezusovemu posvečenim oltarjem v lipniški župnij- ski cerkvi sv. Jakoba, ki bi ga naj s figurami opremil Wilhelm Störer. Vse tri omenjene oltarne nastavke, hengsberškega, lipniškega in ljutomerskega, je skoraj gotovo izdelal isti mizar, saj so volumenski odnosi in mizarski detajli na ljutomerskem nastavku povsem primerljivi s hengsberškim, na lipniškem pa opazimo nekoliko sodobnejše oblikovne prijeme. Vrišer ome- nja lipniškega mizarja Janeza Jurija Rosslerja, ki je leta 1670 izdelal nastavek velikega oltarja na Gorci pri Malečniku.33 Oltar ni ohranjen, zato je nemogo- če ugotoviti, ali je Rossler morda izdelal tudi zgo- raj omenjene oltarne nastavke. Slekovec je v kroniki omenil lipniškega mizarja Jurija Friderika Köslerja, ki je leta 1674 izdelal cerkvene klopi in prižnico34 in bi lahko bil tudi avtor nastavka nekdanjega Rož- novenskega oltarja, pa tudi oltarjev v Hengsbergu in Lipnici. Morda sta Rossler in Kösler celo ena in ista oseba, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če upoštevamo neredko nedoslednost pri zapisovanju imen in priim- kov.35 Kdo je prispeval figure za nekdanji ljutomerski Rožnovenski oltar, lahko samo ugibamo. Zagotovo to ni bil Wilhelm Störer, njegovo ugotovljeno in pri- pisano delo je namreč jasno prepoznavno in obenem povsem drugačno od ohranjenih štirih figur svetnic na ljutomerskem oltarju. Prav tako ne bi mogli pri- pisati omenjenih figur kateremu drugemu znanemu kiparju iz lipniške ali radgonske okolice.36 Figure svetnic ne kažejo, da bi bile delo posebno spretnega kiparja, saj so močno tipizirane, sohaste in statične, pa tudi zadržanih, prisiljenih kretenj (Sl. 5). Nekaj dinamike jim daje le sicer šablonsko nizanje diago- nalno postavljenih gub modnih oblačil. V južni stranski ladji stoji ob vzhodni ladijski steni oltar sv. Jožefa (Sl. 6). Dokaj masivna oltarna 32 Kohlbach omenja napis na hrbtišču oltarja, Wögerbauer pa navaja, da je omenjenega leta dala kapelo in oltar postaviti rožnovenska bratovščina pod takratnim župnikom dr. Ru- pertom Prennerjem. Prim. Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 354; Wögerbauer, Pfarrkirche, str. 8. 33 Vrišer, Baročno kiparstvo v Slovenskih, 1968, str. 717. 34 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 404. 35 Domnevo je zaradi neohranjenosti matičnih knjig lipniške župnije nemogoče preveriti. 36 Morda je bil na delu t. i. vanderpurš, kakršne so uveljavljeni mojstri preganjali in jih kot fretarje (nem. Frötter) naznanjali graški konfraterniteti, ki jim je po navadi zagrozila z zaplem- bo orodja, saj je bilo to njihovo edino premoženje, obenem pa so le z njim lahko izvajali nedovoljeno početje. Kot primer lahko navedemo slikarja Beinlicha. Leta 1754 je ptujski slikar Ferdinand Scheidnagl obtožil šušmarstva v Gradcu izučena slikarja Franza Beinlicha in Antona Dencka. Svoje usluge naj bi brez plačila pristojbin nudila po okoliških samostanih in gradovih. Franz Beinlich je kasneje postal mariborski meščan in je dokumentirano poslikal nekaj oltarjev Jožefa Holzin- gerja. Za šušmarstvo prim. Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 453; za Beinlicha prim. Roškar, Figura, str. 217, 218. arhitektura s prav tako ornamentiko kaže značilnosti iztekajočega se 17. stoletja, čeprav je iz leta 1717.37 V Slekovčevem prepisu so za leto 1691 navedeni po- datki o dveh novih oltarjih, sv. Jožefa in sv. Antona Padovanskega. Za oltar sv. Jožefa sta Janez Mülpa- cher in njegova žena darovala 200 goldinarjev.38 Ta oltar se ni ohranil. Že v drugem desetletju naslednje- ga stoletja ga je nadomestil sedanji. Na to, da je bil zdajšnji Jožefov oltar ob posvetitvi leta 1717 nov – in ne tisti iz leta 1691, kažejo le droben žlebast profil in gladke profilacije v ogredju oltarja, sicer pa ima zna- čilnosti prejšnjega stoletja. Na 17. stoletje spominjajo masivna mesnata akantova ornamentika in prav tako festoni, ne nazadnje pa tudi zelo ostre linije oltarne- ga nastavka. Slogovna zastarelost Jožefovega oltar- ja, ki se kaže z zgoraj naštetimi elementi, postane še očitnejša, če ga primerjamo s slavoločnim Marijinim oltarjem v cerkvi sv. Duha na Stari Gori pri sv. Juriju ob Ščavnici iz leta 1711.39 Oltarni nastavek slednjega več kot očitno povzema nekatere sočasne dunajske vzore,40 je izjemno razgiban predvsem pa občutno sega v prostor, čeprav je v širino zamejen z ozkim prostorom slavoločne stene. Žlebast profil v ogred- ju je že v celoti prevladal nad paličastim, kar je tudi eden izmed pomembnih kazalcev seznanjenosti sno- valca oltarne celote z naprednimi stilnimi smernica- mi. Akantov ornament je lahkoten in prevladuje, od elementov, ki spominjajo na 17. stoletje, so prisotni le fruktoni na ploskvah predele. Tudi figure ženskih svetnic na oltarju v Sv. Juriju ob Ščavnici, čeprav kva- litativno ne izstopajo, kažejo roko veščega rezbarja,41 sploh v primerjavi z nekaj let mlajšimi svetniki z lju- tomerskega Jožefovega oltarja.42 Avtorja figuralike in ornamentike Jožefovega oltarja Slekovec ne navaja, skoraj zagotovo pa prihaja z lipniškega konca. Na stopnišču, ki vodi k cerkvi Marije v Trnju v Predingu, stoji kamnita figura sv. Ane, dokaj okornih in grobih potez, ki je po Kohlbachu delo neznane- ga lipniškega kiparja iz leta 1699 (Sl. 7).43 Ob pri- merjavi predinške sv. Ane z istoimensko svetnico na ljutomerskem Jožefovem oltarju (Sl. 8) opazimo ve- liko podobnost predvsem v obrazih. Razlika je le v plitvejši (bolj zadržani) obdelavi lesene figure, kar je mogoče pojasniti s tem, da je bila sicer slabše zmo- 37 Prim. z oltarjem sv. Martina v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Überbachu, ki je datiran v leta med 1690 in 1695. Kohlbach, Steirische Bildhauer, kat. št. 102. 38 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 417. 39 Kronogram v kartuši da letnico 1711. 40 Krapf, Triumph, str. 143–144. 41 Figure svetnic na Marijinem oltarju v cerkvi sv. Duha na Stari Gori nekoliko spominjajo na dela Andreasa Shellaufa, kiparja v Dunajskem Novem Mestu. Njegova dela so izpričana na avstrijskem Štajerskem v Pöllau in Pinggau. Prim. Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 462. 42 Ikonografija na predelo postavljenih figur Marijinih staršev sv. Joahima in sv. Ane je nedvomno povezana s slikarsko upo- dobitvijo osrednjega motiva smrti sv. Jožefa, na ogredje ob atiko pa sta postavljena sv. Hieronim in sv. Frančišek Asiški. 43 Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 354. 787 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–7962022 gljivemu kiparju bližje kamnita kiparska materija ka- kor lesena.44 To tezo potrjuje tudi Kohlbachova ugo- tovitev, da je avtor sv. Ane iz Predinga najverjetneje eden izmed kamnosekov (kiparjev), ki sta okoli leta 1715 delovala v Lipnici.45 Današnja barvna podoba Jožefovega oltarja je kompromis zadnjih konserva- torsko-restavratorskih posegov46 in ne odraža dejan- ske barvitosti, ki bi skoraj zagotovo bolje osvetlila čas nastanka oltarne celote. Ob tem je treba omeniti tudi dodatke, ki najverjetneje izvirajo s sosednjih oziroma odstranjenih oltarjev in so bili nameščeni pozneje. Med kasnejšimi kosi je slika smrti sv. Jožefa, ki jo je naslikal Roman Fekonja in je nadomestila Diglo- vo delo iz 1756.47 Tudi slika sv. Miklavža v atiki ni nastala sočasno z oltarjem, saj oblika48 in format ka- žeta, da je iz tridesetih, morda celo štiridesetih let 18. stoletja,49 pa tudi razgibanost njenega okvirja s poudarjenim šilastim zaključkom50 je v močnem na- sprotju s togostjo celotnega oltarnega nastavka. Par angelskih glavic z oblačkom, ki je zgoraj pritaknjen prvotni napisni kartuši, je najverjetneje s sosednje- ga Križevega oltarja, kaže namreč roko bolj veščega kiparja kot ostale figure, glede na oblikovne značil- nosti pa je oblaček povsem primerljiv s tistimi na Križevem oltarju. Cvetlični girlandi, ki izraščata iz fragmenta fruktona (pod veliko školjko v atiki), sta zagotovo z velikega oltarja, saj sta zelo kvalitetni in kažeta klasicistične oblikovne prvine. Ob vzhodni steni južne ladje stoji Rožnovenski oltar (Sl. 9). Ime kiparja, ki je, kot je zabeležil Sle- kovec, leta 1737 naredil Rožnovenski oltar, še vedno ostaja neznano, vemo pa, da mu je bilo za delo izpla- čanih 260 goldinarjev.51 Graški slikar Franc Anton 44 Pri kiparjih, ki so delali tako v lesu kot kamnu, velja opozo- riti, da gre pri tem večinoma za obdelavo mehkih kamnin, ki so, sveže pridobljene iz kamnoloma, po navadi voljnejše kakor les. Tudi graški kipar Janez Jakob Schoy in mariborski kipar Franc Krištof Reiss sta boljše figure izvedla v mehkem kamnu. Kakovostni razkorak med kamnitimi in lesenimi skulpturami je še posebej opazen pri Reissu, lesene figure iz njegove delavnice so brez izjeme občutno slabše kiparske kvalitete od kamnitih, vendar pri tem ne smemo zanemariti vpliva pomočniških rok. Za Reissa prim. Vidmar, Das Grab- mal, str. 97. Glede kiparstva v trdem in mehkem kamnu ter lesu prim. Roškar, Figura, str. 50–51. 45 Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 360–361. 46 ŽA Ljutomer, Župnija Ljutomer, šk. 73, Kokalj, Poročilo, s. p. 47 Tudi Diglova, sedaj izgubljena slika je bila kasnejši dodatek. 48 Kompozicija slike se do potankosti prilega zelo razgibanemu okvirju, kar pomeni, da sta okvir in slika sočasna. 49 Za primerjavo lahko izpostavimo okvirje jubilejnih slik v prezbiteriju ruške župnijske cerkve Marijinega imena, ki jih je leta 1744 naslikal mariborski slikar Janez Mittermayer. Prim. Curk, Ruše, str. 97. 50 Šilast zaključek ogredij oltarjev in vencev orgelskih ohišij se pojavi že v dvajsetih letih 18. stoletja. Prim. stranski ol- tar Marije sedem žalosti (1723) v servitski cerkvi Marijinega oznanjenja na Dunaju, za katerega je naredil osnutek Anto- nio Beduzzi. Krapf, Triumph, str. 119–120. Šilasto zaključen venec ima tudi pozitiv v Tomaški vasi in ga je leta 1727 izde- lal Johann Georg Mitterreiter. Prim. Škulj, Dobravec, Orgle, str. 576. 51 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 422. V znesku Ramschüssel, ki je oltar še istega leta poslikal, je prejel 250 goldinarjev.52 Zaradi slabe raziskanosti provin- cialnega kiparstva v avstrijskem delu Štajerske je na podlagi slogovnih primerjav težko ugotoviti avtorja figur ljutomerskega Rožnovenskega oltarja. Figure so rezane dokaj sproščeno, brez izrazitih anatomskih zadreg, a obenem tudi brez izrazite težnje po pre- seganju povprečnosti. Ob titularni svetnici Rožno- venski Mariji, sicer kasnejši slikani podobi,53 so na oltarju ob angelskih figurah tudi kiparske upodobitve papežev in škofov. Na predeli stojita (najverjetneje) sv. Gregor Veliki in sv. Urban,54 na ogredju pa sv. Blaž in sv. Miklavž. Pod sliko Rožnovenske Marije klečita sv. Dominik in sv. Katarina Sienska.55 Ornamentika je maloštevilna. Poleg kapitelov, olistanih z akantom, so tukaj še dekorativne kartuše, ki uokvirjajo pet naslikanih prizorov žalostnega dela rožnega venca. Omeniti velja zlasti rokokojski vazi, ki sta bili dodani kasneje, ali pa sta zamenjali prejšnji, saj je mesto na dekorativnih volutah, ki zamejujeta atiko, kot nalašč zanju (Sl. 10). Obstoječi vazi nista mogli nastati so- časno z oltarjem leta 1737, saj kažeta izrazito razvito školjkovino, ki se je na Štajerskem uveljavila šele v šestdesetih letih 18. stoletja. Od podobnih običaj- nih rokokojskih vaz na oltarjih izstopata v izvedbe- nem smislu, nimata namreč volumna, okoli katerega se uvijajo in izvijajo različno oblikovani rokokojski školjkovinasti elementi, ampak sta izvedeni izključ- no kot ornament. Obstoječa poslikava oltarja je manj ustrezna kombinacija fragmentarno prezentirane pr- votne in ene izmed kasnejših preslikav, ki sta med seboj v izrazitem tonskem in slogovnem neskladju, kar ob kasnejših predelavah prispeva h kaotičnemu vtisu oltarne celote. Od prvotne poslikave iz leta 1737, ki jo je izvedel na Kranjskem rojeni, sicer pa v Gradcu delujoči Franc Anton Ramschüssel, so vidni le dekorativno poslikani deli, medtem ko je prvotna marmoracija zakrita. Da je bila marmoracija tonsko usklajena z naslikano dekoracijo, lahko opazimo v ozkem pasu tik pod sliko v atiki, kjer so restavrator- ji odkrili recentne plasti do prvotne Ramschüsslove 260 goldinarjev je zagotovo všteto tudi mizarsko delo na ol- tarnem nastavku. Tako se je npr. Jožef Holzinger leta 1762 pogodil z Janezom Ernestom grofom Herbersteinom za nov veliki oltar v cerkvi sv. Ruperta v Spodnji Voličini, za mizar- sko in kiparsko delo skupaj za 250 goldinarjev. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 156. Prim. tudi Roškar, Figura, str. 391. 52 Sočasno je Ramschüssel najverjetneje popleskal tudi star Rožnovenski bratovščinski oltar in poslikal novo nabavljene orgle graškega orglarja Johanna Georga Mitterreiterja. ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 422. Slekovec je nave- del le opravljeno delo in izplačane zneske, ni pa zapisal imena slikarja, tudi ime orglarja je napisano napačno, namreč Jurij Mitteregger. 53 Kovačič, Ljutomer, str. 67. 54 Figuri nimata razpoznavnih atributov. 55 Vrišer je dva kipa na tem oltarju, najverjetneje gre za slednja, ki sta najkakovostnejša, v prvi izdaji monografije o baročnem kiparstvu na Štajerskem pripisal Jožefu Holzingerju, v na- slednjih objavah pa ju ni več umeščal v njegov opus. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 157. 788 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–796 2022 marmoracije (Sl. 11). Če si na osnovi prezentiranih fragmentov Ramschüsslove poslikave ustvarimo vtis celote, ne moremo spregledati dejstva, da je sicer ol- tarna celota kiparsko in mizarsko zasnovana dokaj sodobno, medtem ko je prvotna poslikava izrazito arhaična.56 Ob Holzingerjevem velikem oltarju je najkvalitet- nejša oltarna celota v ljutomerski cerkvi Križev oltar lipniškega kiparja Franca Abrahama Schakharja iz leta 1741, ki je postavljen ob južno steno južne ladje (Sl. 12).57 Križev in veliki oltar sta tudi edina, za ka- tera sta iz arhivskih virov znani imeni kiparjev. Na dokaj preprostem in ploskovitem nastavku pilastr- skega tipa je kiparska upodobitev križanja z Marijo in sv. Janezom Evangelistom ter asistirajočima puto- ma svečenoscema (Sl. 13). Na vrh atike je postavljen Bog Oče z nebeško glorijo, sv. Duhom, angelskimi glavicami, oblaki in žarki. Bog Oče ima razprte roke, kar skupaj s sv. Duhom aludira na Prestol milosti. Na ogredju sta figuri sv. Dizme in sv. Longina. Čeprav ornamentika ni posebej številčna, pa je motivno do- kaj raznovrstna in za provincialno okolje, v katerem je nastala, precej sodobna. Nekoliko arhaično so vi- deti navidezna polnila, obrobljena s pozlačenimi le- tvicami na frizu ogredja, toda tega, ali gre za kasnejše dodatke, kot je to pri »ornamentih«, nameščenih v polja,58 iz zelo sumaričnega restavratorskega poročila ni mogoče razbrati. Ploskovitost oltarnega nastavka je verjetno pogojena z ikonografijo in postavitvijo ob steno v stranski ladji. Tudi ostali ohranjeni nastavki Schakharjevih oltarnih celot ne kažejo pretirane vo- luminoznosti in poseganja v prostor, predvsem pa so zelo preprosti.59 Ljutomerski Križev oltar je leta 1741 poslikal in pozlatil graški slikar Matija Marchl.60 O kiparju Francu Abrahamu Schakharju so za zdaj znani le podatki, ki jih je objavil Rochus Kohl- 56 Tovrsten način okraševanja oltarnih predel z naslikano orna- mentalno motiviko najdemo na Kranjskem. Kot primer lah- ko navedemo slavoločna oltarja v cerkvi sv. Martina v Zalogu pri Novem mestu iz zgodnjega 18. stoletja. Za posredovane fotografije in podatke gre zahvala dr. Ani Krevelj iz ZVKDS, OE Novo mesto. Tovrstna slikarija, sploh v Ramschüsslovem primeru, nekoliko spominja na scagliolo, ki je cenejša različica pietre dure oziroma tenere in intarzije v kamnu, značilne za kamnite oltarje italijanskih mojstrov. 57 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 423. 58 Povsem očitno je, da so bili ornamenti dodani kasneje, ob obnovitvenih delih v preteklosti, saj gre za akantove liste in rozeti, snete s kapitelov. Pri zadnjih restavratorskih posegih ornamenti niso bili nameščeni na ustrezna prvotna mesta. Tudi večji ornament pod križem je sestavljen iz prvotnega ornamenta iz Schakarjeve delavnice, ki mu je odpadel zgornji del, in iz vsaj dvajset let mlajšega poznorokokojskega orna- menta, ki je najverjetneje kronal ovršje dekorativnega okvirja. 59 Oltarni nastavek velikega oltarja, ki je nekdaj stal v cerkvi sv. Valentina v Wettmanstättnu, sedaj pa je v cerkvi sv. Petra v Gradcu, sicer sega nekoliko v prostor, saj ima tri pare ste- brov, a je kot celota zelo preprost, prav tako opazimo značilne Schakharjeve oblikovne prijeme, nekoliko potlačeno, z volu- tami podprto atiko in konkavno usločene dele profilacij nad pilastri oziroma volutami. 60 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 231. bach.61 Bil je sin oficirja nassauskih pikenirjev, naj- verjetneje rojen v Berlinu. Leta 1737 se je v Lipnici poročil s Katarino, hčerko Sigmunda Mozgerja, se- kovskega dvornega hlevskega mojstra, in prevzel ki- parsko delavnico Johanna Baptista Stütza, ki je umrl leto prej.62 Kje je potekala njegova kiparska forma- cija, ni znano. V primerjavi s svojim predhodnikom Stützem, v katerega delavnici je Schakhar skoraj za- gotovo vsaj krajši čas deloval kot pomočnik, je njego- vo kiparstvo občutno bolj dovršeno, predvsem pa je zelo ekspresivno. Ekspresivnost se ob obrazni mimiki kaže tudi v krčevitih držah in poudarjeni anatomiji, ki pa ni nujno na prav visokem izvedbenem nivoju. Zagotovo je Schakharjevo najboljše delo figura sv. Janeza Krstnika (1738) na krstilniku v cerkvi sv. Dio- nizija v Wolfsbergu im Schwarzautal v bližini Lipni- ce.63 Ob tem Kohlbach navaja še nekaj Schakharjevih del. Leta 1742 je izdelal okrasje za orgelsko emporo v Marijini romarski cerkvi na Frauenbergu nad Lip- nico, leta 1743 prižnico v cerkvi sv. Trojice v Mali Nedelji, leta 1745 veliki oltar v cerkvi sv. Valentina v Wettmannstättnu (sedaj v cerkvi sv. Petra v Gradcu), 1747 veliki oltar v Maxlonu in leta 1748 figuro Vsta- lega Zveličarja za cerkev sv. Andreja v Sausalu.64 Vsi omenjeni kraji, vključno z Malo Nedeljo in Ljutome- rom, ležijo v nekdanjem lipniškem okrožju.65 Za ljutomersko župnijo je Schakhar ob obravna- vanem Križevem oltarju v cerkvi sv. Janeza Krstnika leta 1746 izdelal stranski oltar v cerkvi sv. Ane na Podgradju, za katerega je prejel 25 goldinarjev.66 V cerkvi sv. Ane so trije oltarji, Vrišer pa je ob sklice- vanju na župnijsko kroniko vse tri uvrstil med Scha- kharjeva dokumentirana dela.67 Veliki oltar, posvečen sv. Ani, je bil v sredini 19. stoletja predelan; na nov ol- tarni nastavek v postbidermajerskem slogu so posta- vili baročne figure, zagotovo s prejšnjega oltarja, ki pa ne kažejo Schakharjeve roke. Vse značilnosti anato- mije Schakharjevih angelskih figur pa lahko najdemo na putih stranskih oltarjev sv. Patrika in sv. Valentina. Oba sta nastala istočasno ali vsaj z manjšim zamikom v Schakharjevi delavnici.68 Tudi atektonsko obliko- 61 Prim. Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 358–359. Vrišer se je pri obravnavi Schakarjevih del opiral na Kohlbachove ugoto- vitve. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 94, 231. 62 Prim. Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 358–359. 63 Prav tam, str. 359. 64 Prav tam. 65 Kiparji, sploh neprivilegirani provincialni, so, za razliko od slikarjev in štukaterjev, imeli dokaj omejen delokrog. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 210–212; Roškar, Figura, str. 21. 66 Kovačič, Ljutomer, str. 78–79. Kovačič v povezavi s Schakhar- jem omenja en stranski oltar. 67 Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 231. 68 Cerkveni računi niso ohranjeni, zagotovo pa je bil zabeležen izdatek za en oltar, ki ga je Kovačič najverjetneje povzel po Slekovcu. Tudi cena potrjuje, da je bil plačan le en oltar, saj bi bil znesek 25 goldinarjev za oba oltarja s kiparskim in mizar- skim deležem prenizek. Mogoče je, da je bil plačnik drugega stranskega oltarja kak neimenovani dobrotnik. Prim. Roškar, Figura, str. 113. 789 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–7962022 vana oltarna nastavka izdajata Schakharjevo zasnovo. Ta se kaže predvsem v spretno zavitih in speljanih volutastih obrobah, kakršne lahko vidimo tudi v ati- ki ljutomerskega Križevega oltarja. Figure Križevega oltarja v župnijski cerkvi v Ljutomeru imajo vse zna- čilnosti Schakharjevega kiparstva, nekoliko krčevito postavitev, globoko, a dokaj fluidno rezano draperijo brez resnejših anatomskih zagat, kretnje rok so kon- vencionalne. Obrazi Schakharjevih figur imajo po- večini precej markantne nosove, tem primerno glo- boko rezane oči in nekoliko poenostavljene ličnice. Opaziti pa je mogoče nekolikšno diskrepanco med figurami Križanega, Marije in sv. Janeza Evangelista v spodnjem delu in figurama sv. Longina in sv. Diz- me v atiki, ki sta kakovostnejši. Glede na kvaliteto sta primerljivi z že omenjeno figuro sv. Janeza Krstnika na krstilniku v cerkvi sv. Dionizija v Wolfsbergu v Schwarzautalu. Nekatere nadrobnosti figur sv. Lon- gina in sv. Dizme sicer spominjajo na kiparstvo Jože- fa Strauba, a Schakhar v svoji delavnici med letoma 1738 in 1741 omenjenega zagotovo ni zaposloval, saj je ta takrat dokumentirano šušmaril na Kranjskem.69 Najkakovostnejše kiparsko delo v cerkvi je veli- ki oltar, ki je najmlajši kos baročne opreme, čeprav bi ga stilno lahko uvrstili v klasicizem (Sl. 14).70 Po podatkih iz župnijske kronike ga je leta 1797 izdelal Mariborčan Jožef Holzinger, čigar opus pomeni kva- litativni in kvantitativni presežek v kiparstvu 18. sto- letja na slovenskem Štajerskem,71 graški slikar Anton Jantl pa je naslikal titularnega svetnika.72 Gre za Hol- zingerjevo zadnje delo, ki je bilo dokončano skoraj pol leta po kiparjevi smrti, septembra 1797.73 Jasno je razvidno, da je Holzinger samo delno prisostvoval pri njegovi izvedbi. Oltarni nastavek je kljub klasici- stični oltarni arhitekturi in ornamentiki razmeroma razgiban. Štirje kanelirani stebri in pilastra nosijo močno ogredje, ki je konkavno usločeno in sega v prostor. Zasnova je prilagojena oknoma v gotskem prezbiteriju. Zaradi razmeroma ozkega prezbiterija in z namenom, da nastavek ne bi deloval preozko, sta para stebrov odmaknjena od stene in pomaknjena v prostor po vzoru kolonade. Tako je oltarni nastavek dobil ustrezno širino, zaradi razmika med stebri pa tudi zračnost.74 69 Resman, Kipa, str. 56−57. 70 Holzingerjeva najbolj klasicistična dela so nastala v drugi po- lovici sedemdesetih let 18. stoletja. Roškar, Figura, str. 76. 71 Za življenje in delo Jožefa Holzingerja prim. Roškar, Figura (s citirano starejšo literaturo). 72 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 216. Za graškega dežel- nega slikarja Antona Jantla (1723–1805) prim. Košak, Janez Ernest, str. 117–119. Jantlovo sliko so leta 1856 zamenjali z obstoječo. V tem letu so dokončali celotno prenovo ljutomer- ske cerkve, pozlatar iz Maribora Tomaž Kotnik je preslikal in prezlatil vse oltarje, obenem pa so zamenjali sliki na velikem in Rožnovenskem oltarju. ŽA Ljutomer, Šrol, Liber memo- rabilium, s. p. 73 Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 216. 74 Podobno je (sicer širšima) prezbiterijema prilagodil oltarna nastavka v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu v Slovenskih goricah Holzingerjevo nesodelovanje pri izvedbi oltarja je najbolj opazno v figuraliki, zlasti na velikih figurah sv. Zaharije in sv. Elizabete. Drža sv. Zaharije je iz- jemno toga, njegova oblačila so stožčasto nanizana (Sl. 15). Njuna obraza sta izjemno poenostavljena. Na njih ni drobnih anatomskih detajlov, s katerimi je Holzinger s spretnim kiparskim podajanjem na- redil svoje like človeško prepričljive. Še najbolj do- vršena sta postavitev in draperija sv. Elizabete, ki je narejena po bozzettu, ki ga je Holzinger predhodno že uporabil za več figur sv. Ane.75 Upodobitev sv. Elizabete praviloma ponazarja lik mlajše žene, tako da se jasno loči od ikonografsko zelo podobne sv. Ane, sploh tam, kjer stojita obe na istem oltarju.76 V ljutomerskem primeru ima figura sv. Elizabete tu- niko podloženo z velblodjim kožuhom, kar ni zgolj modni dodatek, ampak ima skoraj zagotovo globlji pomen, saj nakazuje na povezavo matere in sina (Sl. 16). Holzinger je znal z drobnimi, na videz nepo- membnimi detajli povsem posvetnih elementov zelo subtilno podati religiozno konotacijo.77 Ornamenti- ka na oltarju je dokaj bogata, zlasti v atiki, na kateri so prepletene girlande, ornamentalne vaze in napisni kartuši. Ogredje, ki ga podpirajo majhne ornamenti- rane konzole, je gosto zapolnjeno z izmenjujočimi se polnimi in votlimi paterami. Ne manjka niti masivna lovorova kita, ki je bila nameščena pod oltarno sliko, vendar je ob zadnjih restavratorskih posegih niso na- mestili na prvotno mesto. Nekaj ornamentike je bilo v želji po zapolnitvi »praznih mest« dodane kasneje, vendar ne sodi v prvoten ornamentalni koncept po Holzingerjevi zamisli. Tabernakelj je še prvoten (Sl. 18) in ima podobno zasnovo kot tabernakelj velikega oltarja v cerkvi sv. Ane v Slovenskih goricah, ki je nastal tri leta prej (1794). Oba imata obliko tempi- etta. Razlikujeta se sicer v nekaterih detajlih, ob tem, da je tabernakelj ljutomerskega velikega oltarja še nekoliko bolj klasicistično strog, najopaznejša pa je razlika v razmerju med višino in širino. Ljutomerski je vitek, medtem ko je tisti pri sv. Ani čokat, glede na mesto postavitve pa sta oba proporcionalno ustrezna in skladna s celoto.78 in v cerkvi sv. Ruperta v Spodnji Voličini. Prim. Roškar, Fi- gura, str. 310. 75 Po istem bozzettu sta bili narejeni vsaj dve figuri te svetnice: sv. Ana na oltarju sv. Družine v cerkvi sv. Jurija v Jurovskem dolu in sv. Ana na velikem oltarju cerkve sv. Jurija na Bregu. Z manjšimi spremembami, ki za izurjenega kiparja, kot je bil Holzinger, niso bile težavne in zaradi katerih bi moral zmo- delirati nov bozzetto, je bila po istem bozzettu izdelana tudi figura sv. Ane na velikem oltarju v župnijski cerkvi sv. Ane v Slovenskih goricah. Prim. Roškar, Figura, str. 310. 76 Starostno diferencirani sta npr. figuri sv. Ane in sv. Elizabete na velikem oltarju v cerkvi sv. Jožefa v Slovenski Bistrici. 77 Tako je Holzinger na primer alegoriji Ecclesiae in Sinagoge na prižnici v cerkvi sv. Jerneja v Slovenski Bistrici prikazal kot dve ženi. Ecclesia je vesela rdečelična mladenka z evangelijem v rokah, Sinagoga je objokana žena, odeta v raševinasto tuni- ko, v rokah pa drži lobanjo. Prim. Roškar, Figura, str. 383. 78 Čokatost oziroma vitkost opazimo le ob neposredni primer- javi obeh tabernakljev. Holzinger je imel izjemen občutek za 790 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–796 2022 Oltar je bil poslikan in pozlačen šele leta 1810 za 2660 goldinarjev.79 Delo je opravil radgonski slikar Simon Adametz.80 Adametz je eden izmed petih ar- hivsko dokumentiranih poslikovalcev, ki so poslika- vali in zlatili Holzingerjeve oltarje in prižnice. Franz Beinlich, Franz Anton Widemann in Anton Gerin- ger81 so bili mariborski slikarji in so poslikavali Hol- zingerjeva dela še za časa njegovega življenja, med- tem ko sta graški slikar Josef Hofmann, ki je poslikal in pozlatil veliki oltar in prižnico v cerkvi sv. Ane v Slovenskih goricah, in Simon Adametz izvajala po- slikave Holzingerjevih del še v 19. stoletju. O Simo- nu Adamtzu je zaenkrat znanega zelo malo. Matrike radgonske župnije sv. Janeza Krstnika nakazujejo, da je družina Adametz stanovala v hiši št. 25 na rad- gonskem Spodnjem Grisu, oče Jakob je bil pleskar (Anstreicher),82 medtem ko za sinov poklic slikarja izvemo iz vpisa ženine smrti 19. septembra 1835; Maria Adametz je namreč označena kot Mallerswit- we.83 Ob poroki Simona Adamtza 12. januarja 1800 je vpisovalec skoraj zagotovo napačno zapisal poklic mladoporočenca (Kriegelmacher).84 Če drži vpisan podatek, da je bil Simon ob poroki star 23 let, se je moral roditi okoli leta 1777, vendar v krstnih knji- gah radgonske župnije sv. Janeza Krstnika ni vpisa njegovega krsta, prav tako ne najdemo vpisa njegove smrti, zato je mogoče sklepati, da je umrl kje drugje. Zagotovo pa je umrl pred letom 1835, saj je ob smrti žene omenjeno, da je ta že bila vdova. Priimek Ada- metz je v radgonskih matrikah osamljen, zato lahko predvidevamo, da zakonca nista imela otrok. Jožef Holzinger je ob velikem oltarju sicer le na- ključno in posredno povezan z Ljutomerom; preko dr. Johanna Gottweissa (1779–1850),85 nekdanjega upravnika braneške graščine, posestnika in trgovca ter dobrotnika v Ljutomeru. Gottweissa so dan po božiču leta 1779 kot dojenčka našli pred vrati neke mariborske hiše. Holzinger ga je vzel k sebi in po- skrbel za njegovo vzgojo. Ker je krstna knjiga ma- riborske župnije sv. Janeza Krstnika za to obdobje izgubljena, je nemogoče preveriti podrobnosti in prilagajanje voluminoznosti svojih oltarnih in prižničnih ce- lot prostorskim danostim posamezne cerkve in je s skrbnim načrtovanjem poskrbel za skladno umestitev slehernega dela cerkvene opreme, ki je nastal v njegovi delavnici. 79 Vrišer, Mariborski, str. 108. Vsota 2660 goldinarjev, v primer- javi z zneski za poslikavo podobno velikih Holzingerjevih ol- tarjev v 18. stoletju, kaže na visoko inflacijo v času napoleon- skih vojn in uvedbe papirnatega denarja, t. i. schein. Primerljiv veliki oltar v cerkvi sv. Lenarta v Slovenskih goricah je leta 1772 poslikal mariborski poslikovalec Franz Anton Wide- mann za 620 goldinarjev. Prim. Roškar, Figura, str. 222, 300, 301. 80 ŽA Ljutomer, Slekovec, Trg in župnija, str. 427. Slekovec pri- imek pozlatarja sicer zapisuje Adamec, a se v matrikah rad- gonske župnije pojavlja v zapisu Adanetz oziroma Adametz. 81 Prim. Roškar, Figura, str. 217–224. 82 Bad Radkersburg MMK, 6, 1814–1839, str. 49. 83 Bad Radkersburg MMK, 6, 1814–1839, str. 184. 84 Bad Radkersburg RMK, 5, 1799–1817, str. 10. 85 Kovačič, Ljutomer, str. 111. ugotoviti, ali ima Holzingerjev altruizem morda so- rodstvene vzroke.86 Gott weiss! Sklepne besede Cerkvena oprema ljutomerske župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika je z izjemo velikega oltarja, ki je nastal leta 1797, s konca 17. in prve polovice 18. sto- letja. Večina izhaja iz avstrijske Štajerske ter je delo avstrijskih kiparjev in mizarjev, vendar njihovih imen tudi zaradi slabo raziskanega gradiva in arhivskih vi- rov zaenkrat ne moremo ugotoviti oziroma potrditi. Kar zadeva kakovost baročne kiparske opreme, ta ne sodi med kvalitetnejša ali kako drugače pomembna oziroma izstopajoča dela tega obdobja na slovenskem Štajerskem, ampak je na ravni povprečnega provin- cialnega kiparstva. Šele z naročilom velikega oltarja je ljutomerska cerkev sv. Janeza Krstnika dobila delo najpomembnejšega spodnještajerskega kiparja Jožefa Holzingerja, toda tudi pri tem naročilu so Ljutomer- čani imeli smolo; naročilo je bilo prepozno, zato je veliki oltar le bled odsev nekdanje Holzingerjeve ki- parske moči.87 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Diözesanarchiv Graz-Seckau (https://data.matricu- la-online.eu/sl/oesterreich/graz-seckau/) Bad Radkersburg, Mrliška matična knjiga (MMK), 6, 1814–1839. Bad Radkersburg, Rojstna matična knjiga (RMK), 5, 1799–1817. NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Ptuj, Rojstna matična knjiga (RMK), 1684–1743. Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 26, Licitations Protocoll. ŽA Ljutomer – Župnijski arhiv Ljutomer Khirchen Buch Des Würdigen Gotteshaus Sanc- ti Joannis Bapttistae Pfarrkirchen in Luettenberg (rokopis). 86 Skoraj zagotovo je bila ob krstu vpisana tudi številka hiše, pred katero so položili malega Gottweissa. Obstaja sicer pre- pis Gottweissovega krstnega lista iz leta 1795, na katerem prav tako ni izrecno navedeno, kje natančno so ga našli. Za prepis prim. Slekovec, Trg in župnija, str. 771. Ob že znanih podatkih o Holzingerjevih dveh porokah in številnih otro- cih, od katerih sta ga preživeli samo dve hčeri, ter nekoliko zavajajoči, domnevno Holzingerjevi puritanski izjavi proti iz- delovanju »frivolnih podob«, ki nam jo je posredoval Rudolf Gustav Puff, je ohranjena krstna knjiga mariborske župnije sv. Janeza Krstnika razkrila, da je imel tudi nezakonskega otroka, in sicer mu je Marija Eisenpichler rodila sina Jožefa. Prim. Roškar, Figura, str. 36. 87 Avtorica vseh fotografij v članku je Simona Kostanjšek Br- glez. 791 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–7962022 Šrol, Franc: Liber memorabilium parochiae St. Joannis Luttenbergi 1883 (rokopis). Slekovec, Matej: Trg in župnija Ljutomer, 1896 (rokopis). Župnija Ljutomer, šk. 73, Kokalj, Franc, Poročilo o restavriranju stranskega oltarja sv. Jožefa. SPLETNI VIRI Matricula Online, https://data.matricula-online.eu/ sl/ LITERATURA Andorfer, Eduard: Markhl, Mathias. Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler von der Antike bis zur Gegenwart 23/24. Leipzig: Seemann, 1999, str. 117. Ciglenečki, Marjeta: Jožef Digl, portretist rodbine Attems. Vis imaginis, baročno slikarstvo in grafika. Jubilejni zbornik za Anico Cevc (ur. Barbara Mu- rovec). Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 359–374. Curk, Jože: Ruše: urbano-gradbena skica kraja. Ru- ška kronika (ur. Josip Teržan idr.). Ruše: Krajevna skupnost, 1985, str. 82−115. Golec, Boris: Valvasorjevi bogenšperški sodelavci Andrej (Andreas) Trost, Mihael Stangl, Mati- ja Greischer (Grajžar), Jernej Ramschissl, Janez Koch in Peter Mungerstorff v luči novih biograf- skih spoznanj. Acta historiae artis Slovenica 19, 2014, št. 2, str. 45–93. Hernja-Masten, Marija: Vpisna knjiga meščanov me- sta Ptuja: 1684–1917. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 1995. Kohlbach, Rochus: Steirische Bildhauer: vom Römer- stein zum Rokoko. Graz: Grazer Domverlag, 1956. Košak, Tina: Janez Ernest II. grof Herberstein in naročila opreme za župnijsko cerkev sv. Lenarta v Slovenskih goricah. Acta historiae artis Sloveni- ca 25, 2020, št. 1, str. 103–124. DOI: https://doi. org/10.3986/ahas.25.1.05. Kovačič, Fran: Ljutomer, zgodovina trga in sreza. Ma- ribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Krapf, Michael: Triumph der Phantasie. Barocke Mo- delle von Hildebrands bis Mollinarolo. Wien: Böh- lau Verlag, 1998. Mlinarič, Jože: Ruška latinska kronika. Ruška latin- ska šola. Ruše: Občina, Župnijski urad, 1995, str. 153−227. Resman, Blaž: Kipa frančiškanskih svetnikov v Šiški – Straubova ali Robbova. Acta historiae artis Slo- venica 3, 1998, str. 51−71. Resman, Blaž: Nekaj »novih« del Henrika Mihae- la Löhra. Vita artis perennis – Ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca (ur. Alenka Klemenc). Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2000, str. 409–422. Roškar, Boštjan: Figura, ornamentika in oltarna ar- hitektura v opusu Jožefa Holzingerja (1735–1797). Maribor, 2021 (doktorska disertacija). Škulj, Edo in Dobravec, Jurij: Orgle Slovenije. Sre- dnja vas v Bohinju: Ars organi Sloveniae, 2018. Vidmar, Polona: Das Grabmal des ersten Herzogs der Steiermark: zu Ikonographie, architektonischem Kontext und Rezeption des Otakar-Grabmals aus der ehemaligen Kartause Seitz (Žiče). Graz: Grazer Universitätsverlag: Leykam, 2014. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajer- skem. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajer- skem. Maribor: Obzorja, 1963. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo v Slovenskih go- ricah. Svet med Muro in Dravo: ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968 (ur. Viktor Vrbnjak). Maribor: Obzorja, 1968, str. 714–733. Vrišer, Sergej: Jožef Holzinger. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1997. Vrišer, Sergej: Mariborski baročni kiparji. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 4, 1957, str. 71–130. Vrišer, Sergej: Umetnostno pričevanje ljutomerske župnijske cerkve. Zbornik župnije sv. Janeza Kr- stnika v Ljutomeru (ur. Miroslav Novak). Ljuto- mer: Župnijski urad; Maribor: Pokrajinski arhiv, 1990, str. 84–94. Wögerbauer, Leopold: Pfarrkirche zum hl. Laurentius in Hengsberg. Salzburg: Verlag St. Peter, 2008. Zadravec, Dejan: Ptujski meščani do uničujočega poža- ra leta 1684. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 2017. Zanjkovič, Martina: Umetnostnozgodovinska zna- menja mesta treh trgov in njegove okolice. Lju- tomer, osrčje Prlekije (ur. Goran Šoster in Primož Premzl). Ljutomer: Prleška razvojna agencija, 2001, str. 143–158. S U M M A R Y Baroque furnishings in the Church of St. John the Baptist in Ljutomer The Baroque church furnishings in the Ljutomer parish church date to the late seventeenth and the eighteenth centuries and are the work of several art- ists. The understanding about their origins may be obtained based on the manuscript chronicle that the parish priest Matej Slekovec compiled in 1896 by drawing on the eighteenth-century chronicle and the no longer existing archival sources that were kept in the Ljutomer parish house. Slekovec largely focused on the details regarding the construction works per- formed on and around the church building while, for 792 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–796 2022 the most part, merely stating the year of purchase or the year of implementation for individual sculp- tures. The pulpit was built in 1736, during the min- istry of the industrious parish priest Matija Petek. In connection with it, Slekovec indicated the cost of 152 gulden, which was probably paid for the joiner’s work as well as for figures and ornaments. The pulpit represents the weakest and stylistically the most out- dated work performed during Petek’s ministry. Other Baroque-style furnishings include five altars—that is, the high altar and the four side altars. The current Altar of Our Lady of Lourdes was initially dedicated to Our Lady of the Rosary. The altarpiece and a few sculptures most likely date to 1675, the year when the Confraternity of the Rosary was founded. In 1737, the altarpiece was renovated and dedicated to St. Johann Nepomuk. Based on comparisons, it may be attributed to an unknown sculptor from Leibnitz (Slo.: Lipnica). The current Altar of St. Joseph was probably erected in 1717, when it was consecrated. It is likely the work of an unknown sculptor from the Leibnitz area, who also produced the stone figure of St. Anne at St. Mary’s Church in Preding, Austrian Styria. In 1737, the sum of 260 gulden was paid to an unknown sculptor for the new Altar of the Ro- sary, which was painted that same year by the painter Franz Anton Ramschüssel from Graz (Slo: Gradec). The figures on the altar are of average quality. Higher quality is ascribed to the pair of Rococo vases that are of more recent origin and stand out from similar vas- es by serving as ornaments. The archival sources only provide the names of sculptors that produced the Al- tar of the Holy Cross and the main altar. The Altar of the Holy Cross was built in 1741 by the sculptor Franz Abraham Schakhar from Leibnitz and paint- ed and gilded by the painter Matthias Marchl from Graz. The most outstanding sculptural work in the church is the main altar, which was built in 1797 in the workshop of the Maribor-native sculptor Jožef Holzinger. As his final oeuvre, it was completed a lit- tle less than six months after the master’s death. The altar was painted and gilded no earlier than 1810 by the painter Simon Adametz from Bad Radkersburg (Slo: Radgona). As was established, most Baroque furnishings gracing the parish church in Ljutomer originate in the present-day Austrian Styria, which may be due to good transport connections on the River Mura. The majority of artworks under discus- sion do not represent high-quality Baroque sculp- tures in Slovenian Styria, but remain at the level of provincial sculptural art. 793 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–7962022 Slika 1: Prižnica, 1736. Slika 2: Baldahin prižnice, 1736. Slika 3: Oltar Lurške Matere Božje, sedemdeseta leta 17. stoletja. Slika 4: Oltar sv. Jožefa, cerkev sv. Lovrenca, Hengsberg, 1695. 794 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–796 2022 Slika 5: Sv. Katarina, oltar Lurške Matere Božje, sedemdeseta leta 17. stoletja. Slika 6: Oltar sv. Jožefa, 1717. Slika 7: Sv. Ana, Preding, 1699. Slika 8: Sv. Ana, oltar sv. Jožefa, 1717. 795 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–7962022 Slika 9: Rožnovenski oltar, 1737. Slika 10: Sv. Miklavž in rokokojska vaza, Rožnovenski oltar, 1737. Slika 11: Del Ramschüsslove naslikane dekoracije, Rožnovenski oltar, 1737. Slika 12: Križev Oltar, Franc Abraham Schakhar, 1741. 796 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: BAROČNA OPREMA LJUTOMERSKE CERKVE SV. JANEZA KRSTNIKA, 783–796 2022 Slika 13: Sv. Janez Evangelist, Križev oltar, Franc Abraham Schakhar, 1741. Slika 14: Veliki oltar sv. Janeza Krstnika, Jožef Holzinger, 1797. Slika 16: Sv. Elizabeta, veliki oltar sv. Janeza Krstnika, Jožef Holzinger, 1797. Slika 15: Sv. Zaharija, veliki oltar sv. Janeza Krstnika, Jožef Holzinger, 1797. 797 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-9(497.412Ljutomer)"18" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.11 Prejeto: 29. 7. 2022 Lilijana Urlep mag., arhivska svetovalka, Nadškofijski arhiv Maribor, Slomškov trg 20, SI–2000 Maribor E-pošta: lilijana.urlep@nadskofija-maribor.si ORCID: 0000-0003-3486-909X Slomšek Ljutomera ni obiskal samo enkrat, ampak dvakrat IZVLEČEK Članek obravnava obiske (bodočega) lavantinskega škofa Slomška (1800–1862) v Ljutomeru in gradivo, ki je na razpolago na to temo. Slomšek je Ljutomer prvič obiskal leta 1837, ko je bil spiritual v celovškem bogoslovju, Ljutomer s celotnim mariborskim okrožjem pa je spadal pod sekovsko škofijo. Kot lavantinski knezoškof je Ljutomer oziroma, natančneje, ljutomersko župnijo edinkrat obiskal julija 1861, ko je opravil kanonično vizitacijo in birmo- vanje. Obiska sta se med seboj zelo razlikovala: obisk leta 1837 je potekal v neformalnem duhu, medtem ko so bila ob drugem obisku, ki je bil uradne narave, v ospredju predvsem pastoralna vprašanja. KLJUČNE BESEDE cerkvena zgodovina, župnija Ljutomer, trg Ljutomer, škof Slomšek, zgodovina morale ABSTRACT SLOMŠEK VISITED LJUTOMER NOT ONCE BUT TWICE The article discusses the visits of the (future) bishop of Lavant, Anton Martin Slomšek (1800–1862) to Ljutomer and materials available for this topic. Slomšek first visited Ljutomer in 1837, when he served as a spiritual at the seminary in Klagenfurt and Ljutomer, along with the entire district of Maribor, belonged to the Diocese of Seckau. In the position of Prince-Bishop of Lavant, Slomšek paid the only visit to Ljutomer or, more accurately, the parish of Ljutomer, in July 1861, when he performed a canonical visitation and administered the Sacrament of Confirmation. The visits were very different: whereas that in 1837 took place in a highly informal atmosphere, the more official visit in 1861 focused on pastoral questions. KEY WORDS church history, parish of Ljutomer, market town of Ljutomer, Bishop Slomšek, history of morality 798 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–808 2022 Uvod Ljutomer je v preteklosti gostil številne cerkvene dostojanstvenike, na čelu s sekovskimi in lavantin- skimi (danes mariborskimi) škofi. Med njimi je bil tudi lavantinski knezoškof Anton Martin Slomšek (1800–1862, lavantinski škof 1846–1862), duhovnik, pesnik, pisatelj, pedagog in narodni buditelj. Kot la- vantinski škof je župnijo Ljutomer vizitiral leta 1861, torej dve leti po tem, ko je ob selitvi sedeža lavantin- ske škofije v Maribor leta 1859 celotno mariborsko okrožje, kamor je spadala župnija Ljutomer, prišlo pod lavantinsko škofijo. Čeprav Slekovec v ljutomer- ski župnijski kroniki navaja, da je bil Slomškov obisk leta 1861 edina priložnost, ko »so bili Ljutomerčani tako srečni, da so tega preblaženega škofa v svoji sre- di imeli«,1 se je Slomšek v Ljutomeru v resnici mudil že v času pred imenovanjem za škofa. To je bilo leta 1837, ko se je, takrat še spiritual v celovškem bogo- 1 SI PAM/X1700/002/004/001 Digitalizati krajepisno zgodo- vinske razprave Mateja Slekovca z naslovom Trg in župnija Ljutomer iz leta 1896, 2012, str. 543. slovju, podal na eno svojih počitniških potovanj. Med obiskom Ljutomera se je srečal z duhovniki in se se- znanil z lepoto kraja ter okolice. Po selitvi škofijskega sedeža je z župnijo Ljutomer vzdrževal tudi pisne stike. V obdobju med selitvijo škofijskega sedeža in škofovo smrtjo leta 1862 sta si škofijski ordinariat in župnija izmenjala več dopisov, ki so se nanašali na različne zadeve, od finančnih do pastoralnih in per- sonalnih. Za preučevanje tozadevne tematike je na razpo- lago arhivsko gradivo, ki se nahaja v Nadškofijskem arhivu Maribor in deloma v Župnijskem uradu Lju- tomer. Za iskanje podatkov o Slomškovih obiskih iz let 1837 in 1861 prideta v poštev gradivo iz Slom- škove zapuščine (potopisi in gradivo, nastalo ob vizi- taciji leta 1861) in Slekovčeva ljutomerska župnijska kronika z naslovom Trg in župnija Ljutomer, ki je di- gitalizirana (digitalizacijo je opravil Pokrajinski arhiv Maribor) in dostopna prek spleta.2 O Slomškovih 2 SI PAM/X1700/002/004/001 Digitalizati krajepisno zgodo- vinske razprave Mateja Slekovca z naslovom Trg in župnija Ljutomer iz leta 1896, 2012 (https://vac.sjas.gov.si/vac/se- arch/file?uodid=1979654&id=269219). Škof Slomšek (fotografijo upodobitve hrani Nadškofijski arhiv Maribor). 799 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–8082022 pisnih stikih z Ljutomerom pričajo spisi in delovo- dniki lavantinske škofijske pisarne. Čeprav je gradivo dostopno, do sedaj o Slomškovih stikih z Ljutome- rom z izjemo Kovačičeve omembe v delu Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski,3 ni znanega ali zapisanega skoraj ničesar. Kratek pregled cerkvenoupravne ureditve Ljutomera Današnja župnija Ljutomer se je razvila na ob- močju pražupnije Radgona s središčem pri cerkvi sv. Ruperta oziroma kasneje Janeza Krstnika v današnji avstrijski Radgoni. Župnik v Ljutomeru se prvič omenja leta 1328, leta 1410 sledi omemba cerkve s patrocinijem sv. Janeza Krstnika. Nekateri avtorji in raziskovalci omenjajo možnost, da je imel Ljutomer stalnega župnika že okoli leta 1265, ko se omenja kot trg.4 Kot župnija se Ljutomer omenja 1455/56 v popisu salzburških prebend.5 Župnija je prvotno spadala pod salzburško nadškofijo. Leta 1495/96 je prišlo do inkorporacije celotne radgonske pražupni- je, vključno z vsemi župnijami ter vikariati, ki so na- stali na njenem ozemlju, sekovski škofiji.6 V sklopu jožefinskih cerkvenih reform je Ljutomer prišel pod sekovsko škofijo, leta 1859 pod lavantinsko. Do za- dnjih sprememb je prišlo v tretjem tisočletju, ko je leta 2006 skupaj s celotno dekanijo pripadel novo- ustanovljeni murskosoboški škofiji. Slomškov prvi obisk leta 1837 Slomšek se je v času, ko je bil spiritual v Celovcu, to je v letih 1829–1838, podal na več počitniških po- tovanj. Svoja doživetja je opisoval v popotnih dnev- nikih ali potopisih, ki jih danes hrani Nadškofijski arhiv Maribor.7 Ohranjeni so trije potopisi (dva v celoti in eden deloma) iz let 1833, 1834 in 1837, iz različnih omemb pa lahko sklepamo, da je bilo teh potovanj še več. Možno je, da Slomšek vseh potovanj ni popisal ali pa se popisi preprosto niso ohranili. Slomškova počitniška potovanja niso bila namenjena samo raziskovanju in ogledovanju krajev, ampak so imela deloma tudi pastoralni in izobraževalni zna- čaj. Na poti je Slomšek obiskoval različne kraje in župnije ter se srečeval s prijatelji in znanci, tudi lite- rati in jezikoslovci. Na poti si je z veseljem ogledoval cerkve ter njihovo opremo, poslušal duhovnike pri pridiganju ter poskušal spoznati čim več dobrih in 3 Več o tem v poglavju Slomškov prvi obisk leta 1837. 4 Kovačič, Zgodovina, str. 65; Höfler, O prvih cerkvah, str. 84. 5 Höfler, O prvih cerkvah, str. 84. 6 Prav tam; Kovačič, Ljutomer, str. 37; SI PAM/ X1700/002/004/001 Digitalizati krajepisno zgodovinske razprave Mateja Slekovca z naslovom Trg in župnija Ljuto- mer iz leta 1896, 2012, str. 391. 7 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, VIII – Potopisi. slabih praks. Kot spiritual si je ogledoval bogoslovja v drugih škofijah ter se seznanjal z načinom vodenja in semeniškim redom. Potopise sta pri sestavljanju Slomškovih biografij uporabljala tudi njegova prva biografa Franc Kosar8 in Franc Kovačič,9 za njima pa verjetno tudi Franc Hrastelj.10 Najstarejši ohranjeni potopis je iz leta 1833. Tega leta je Slomšek (deloma skupaj z bratom Valenti- nom) obiskal Salzburg, Linz, Dunaj, Gradec in nekaj krajev na Spodnjem Štajerskem (Malečnik pri Ma- riboru, Maribor, Spodnja Polskava, kjer se je srečal s svojim učiteljem in vzornikom Jakobom Prašni- karjem, Studenice, Sladka Gora, Celje, Vojnik, Nova Cerkev, Rečica, Solčava). Naslednje leto se je preko Pliberka odpravil v Mežico, od tam pa na Uršljo goro, od koder ga je pot preko Šentvida in Zavodnja zane- sla v Šoštanj. Po Šoštanju je obiskal še Goro Oljko, Andraž nad Polzelo, Novo Cerkev, Vojnik in Špita- lič. Ker je del zapiskov izgubljen,11 njegove nadaljnje poti ni mogoče rekonstruirati. Kot piše Kovačič, je verjetno, da je na tem potovanju obiskal Gorico in Videm. Do tega sklepa je prišel na podlagi omembe v Slomškovih blagajniških izdatkih.12 Naslednji po- topis je iz leta 1837, ko je obiskal Koroško, Kranjsko, Hrvaško, Medžimurje in Spodnjo Štajersko. Na tem tretjem potovanju je obiskal Beljak, od koder se je preko Korenskega sedla odpravil na gorenjsko stran. Na Gorenjskem se je med drugim mudil v Kranjski Gori, na Bledu in v Ljubljani. Iz Ljubljane, kjer se je srečal s Prešernom in Metelkom, je odšel proti Do- lenjski in Zagrebu. Na tem delu poti se je mudil v Stični, Novem mestu, Kostanjevici na Krki, Krškem, Brežicah in Dobrovi. V Zagrebu se je hotel srečati z jezikoslovcem Ljudevitom Gajem (1809–1872), vendar do srečanja zaradi Gajeve odsotnosti ni prišlo. Na Hrvaškem je obiskal še Varaždin in Štrigovo, kjer naj bi bil doma cerkveni oče sv. Hieronim. Po obisku Štrigove se je preko Razkrižja odpravil na (Spodnjo) Štajersko. Na Štajerskem je najprej obiskal Ljutomer, postanku v Ljutomeru pa je sledil obisk Velike Ne- delje in Ptuja, kjer se je srečal s Petrom Dajnkom in Francem Muršcem, Spodnje Polskave (brez obiska Prašnikarja, ki je župnikoval na Polskavi, pač ni šlo), Slovenske Bistrice, domače Ponikve in Celja. Iz Celja se je odpravil nazaj v Celovec. Vsa potovanja je opra- vil deloma s potovalnim vozom in deloma peš. Na potovanju leta 1837 je Slomšek 18. septem- bra obiskal tudi Ljutomer. Ob njegovem obisku je bil v Ljutomeru župnik Mihael Jaklin (1770–1847), 8 Kosar, Anton Martin Slomšek, str. 21–37. 9 Kovačič, Služabnik božji, str. 84–132. 10 Hrastelj, Otrok luči: zgodovinska povest o Antonu Martinu Slomšku. 11 Zapiski so bili izgubljeni že v času, ko je Kosar pripravljal prvo Slomškovo biografijo (okoli ali pred letom 1863) (Kosar, Anton Martin Slomšek, str. 27). 12 Kovačič, Služabnik božji, str. 110. Po pregledu gradiva iz Slomškove zapuščine tega podatka zaenkrat še ni bilo mogo- če potrditi. 800 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–808 2022 sekovski duhovni svetnik, dekan in okrajni šolski nadzornik,13 ki je v Ljutomeru pastiroval med leto- ma 1816 in 1847.14 Pri pastorali sta mu pomagala kaplana Jožef Kocmut (1803–1858, kaplan v Ljuto- meru 1830–1848) in Franc Fras (1807–1848, kaplan v Ljutomeru 1836–1838).15 Celotna župnija je štela 4532 duš.16 Poleg župnijske cerkve sta bili v župniji še podružnični cerkvi sv. Roka in Sebastijana v Ceza- njevcih ter sv. Ane v Podgradju. Župnija Ljutomer je bila v času prvega Slomško- vega obiska sedež dekanije Ljutomer, ki je – kot je bilo že omenjeno – spadala pod sekovsko škofijo. Pod ljutomersko dekanijo so spadale še župnije Križev- ci pri Ljutomeru, Mala Nedelja, Sv. Jurij/Videm ob Ščavnici, Sv. Anton v Slovenskih goricah, Svetinje, Kapela pri Radencih, Gornja Radgona ter kaplanija Veržej; v celotni dekaniji je živelo približno 24.469 vernikov.17 Sekovski škofiji je pripadal patronat nad župnijami Križevci, Mala Nedelja, Sv. Jurij ob Ščav- nici, Sv. Anton v Slovenskih goricah ter Kapela pri Radencih. Nasprotno je patronat nad Svetinjami, Gornjo Radgono in Ljutomerom izvrševal štajer- ski verski sklad.18 Svetinje so nastale v času jože- finskih cerkvenih reform, Gornja Radgona pa se je iz radgonske župnije izločila leta 1811, zato je imel nad obema župnijama patronat pričakovano verski sklad.19 Drugače je bilo z župnijo Ljutomer. Ker je bila prvotno skupaj s celotno radgonsko pražupnijo inkorporirana sekovski škofiji, bi bilo pričakovati, da bo patronat ostal sekovski škofiji, vendar se je sekov- ski škof leta 1789 tej pravici odpovedal v korist šta- jerskega verskega sklada.20 Svoja doživetja ob obisku Ljutomera je Slomšek v potopisu opisal na dveh straneh.21 Med že ome- njenima Slomškovima biografoma, ki sta uporabljala potopise, obisk Ljutomera omenja samo Kovačič,22 medtem ko je Kosar ta del poti izpustil. Opis obiska Ljutomera (in tudi sam obisk) je dokaj kratek, vendar lahko iz njega razberemo marsikaj o naravi Slomško- vega obiska. Ta je imel bolj oseben ali neformalni značaj. Ker je opis vsebinsko zelo zanimiv in ker je tudi Kovačič izpustil nekaj podrobnosti, je prav, da poročilo podrobno predstavimo in analiziramo. V potopisu je Ljutomer opisal kot na novo zgra- 13 Personalstand der Sekular und Regulargeistlichkeit des Bisthums Seckau in Steyermark im Jahre 1837, str. 81. 14 Kovačič, Ljutomer, str. 55. 15 Prav tam, str. 64. 16 Personalstand der Sekular und Regulargeistlichkeit des Bisthums Seckau in Steyermark im Jahre 1837, str. 81. 17 Prav tam, str. 81–82. 18 Prav tam. 19 Kovačič, Zgodovina, str. 332; Ambrožič, Patronatno pravo, str. 75. 20 Kovačič, Ljutomer, str. 37. 21 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, VIII – 3, Kurzer Überblick einer Ferialreise über Kärnten, Krain, Kroatien, die so genante Insel, und die untere Steyermark [1837], str. 39–40. 22 Kovačič, Služabnik božji, str. 128. jen kraj, ki je v pogostih požarih utrpel veliko škode, a je ravno zaradi tega po drugi strani veliko pridobil na trdnosti in eleganci stavb.23 Pri tem je mislil na številne požare, ki so velikokrat pustošili po Ljuto- meru, zadnji leta 1827.24 Žal Slomšek v potopisu ne kraja ne župnijske cerkve ni podrobno opisal, čeprav je to pri drugih krajih pogosto storil, zlasti kadar so mu v oči padle posebnosti ali mu je videno zelo ugajalo. V Ljutomeru ga je prijazno sprejel župnik in dekan Jaklin, nato pa sta z enim kaplanom odšla na bližnji grič (verjetno Kamenščak), kjer si je z zani- manjem ogledal okolico. Po kosilu sta ga oba kaplana povabila v kaplansko vinsko klet na pokušnjo vina. Ob tem se je radostno spomnil na svoje kaplanske dni, ko je tudi sam ob podobnih priložnostih vabil prijatelje in znance v svojo vinsko klet ali na gorco na pokušnjo vina. Kot se je izrazil, se vabilu dobrih gospodov kaplanov ni mogel odzvati, ker, kot je za- pisal, »gre osel samo enkrat na led«.25 Pripomba se je nanašala na pripetljaj v Štrigovi, kjer so ga silili z močnim vinom, ki mu zaradi praznega želodca in dolge hoje ni dobro delo.26 Zaradi te slabe izkušnje se je ljutomerskih in medžimurskih vin začel izogibati, čeprav sta mu kaplana zagotavljala, da niso tako ne- varna in močna, kot se govori. Po obisku kaplanske kleti so vsi trije odšli v Jeruzalem, ki ga je opisal zelo pohvalno. V Jeruzalemu je omenil cerkvico sv. Ane in lepo viničarijo,27 ki je pripadala grofom Wurmbran- dom iz Gornje Radgone.28 Pri tej omembi se zastav- lja vprašanje, od kod Slomšku podatek o cerkvi sv. Ane. Na jeruzalemskem hribčku namreč stoji cerkev Marije sedem žalosti s kapelico sv. Ane, s cerkvico sv. Ane pa je verjetno mišljena ljutomerska podružnična cerkev sv. Ane v Podgradju. Zaradi tega lahko skle- pamo, da je pri omembi cerkve sv. Ane v Jeruzalemu prišlo do pomote. Kot je opozoril že Kovačič, je v po- topisih še nekaj drugih napak,29 do katerih je verjet- no prišlo zato, ker je Slomšek potopise sestavljal po vrnitvi s potovanj, ko so nekateri spomini že malce zbledeli. Je pa Slomšek z obiskom Jeruzalema zapu- stil župnijo Ljutomer in prišel na ozemlje župnije Sv. 23 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, VIII – 3, Kurzer Überblick einer Ferialreise über Kärnten, Krain, Kroatien, die so genante Insel, und die untere Steyermark [1837], str. 39. 24 Kovačič, Ljutomer, str. 43, 48, 74, 112 itd. 25 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, VIII – 3, Kurzer Überblick einer Ferialreise über Kärnten, Krain, Kroatien, die so genante Insel, und die untere Steyermark [1837], str. 39–40. 26 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, VIII – 3, Kurzer Überblick einer Ferialreise über Kärnten, Krain, Kroatien, die so genante Insel, und die untere Steyermark [1837], str. 35. 27 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, VIII – 3, Kurzer Überblick einer Ferialreise über Kärnten, Krain, Kroatien, die so genante Insel, und die untere Steyermark [1837], str. 40. 28 Verjetno danes Jeruzalemski dvorec. Za pomoč pri identifi- kaciji objekta se zahvaljujem Ivanu Frasu. 29 Kovačič, Služabnik božji, str. 125. 801 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–8082022 Miklavž pri Ormožu. Kljub temu velja omeniti, da je Slomšek zelo pohvalil lep razgled, ki se je ponujal iz Jeruzalema oziroma z Wurmbrandove viničarije: proti vzhodu na medžimursko gričevje in varaždin- sko ravnino, proti zahodu na obronke Slovenskih go- ric s Sv. Urbanom – Destrnikom in ptujskim gradom, proti jugu na Haloze, proti severu na radgonske gori- ce in Muro,30 ki je bila mejna reka z Ogrsko. 30 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, VIII – 3, Kurzer Überblick einer Ferialreise über Kärnten, Krain, Kroatien, die so genante Insel, und die untere Steyermark [1837], str. 40. Slomšek bi v Jeruzalemu zelo rad poskusil grozd- je, vendar jagode, čeprav je bilo že sredi septembra, še niso bile zrele. Tudi v Jeruzalemu, podobno kot že poprej v ljutomerski kaplanski vinski kleti, ni posku- sil vina, čeprav so mu ga ponujali. Držal se je namreč načela, da, če je razgret, ne pije vina. Iz Jeruzalema je odšel v Svetinje, nato pa v Veliko Nedeljo.31 31 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, VIII – 3, Kurzer Überblick einer Ferialreise über Kärnten, Krain, Kroatien, die so genante Insel, und die untere Steyermark [1837], str. 40–41. Slomškov opis obiska v Ljutomeru leta 1837 (NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, VIII – 3, str. 39). 802 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–808 2022 Če na kratko povzamemo Slomškov obisk v Lju- tomeru, lahko rečemo, da je imel bolj oseben zna- čaj: namenjen je bil ogledovanju kraja in okolice ter obisku vinskih goric in kleti. Obisk kaplanske kleti je pri Slomšku zbudil spomine na čase, ki jih je kot kaplan preživel v vinorodnih krajih (Bizeljsko, Nova Cerkev). Čeprav si je veliko ogledoval gorice in vin- ske kleti, ljutomerskega vina zaradi slabe izkušnje s potovanja po Medžimurju in lastnega pravila, da pre- gret ne pije vina, ni poskusil. Načeloma je Slomšku v Ljutomeru zelo ugajalo. Videz trga in prijaznost duhovščine sta nanj naredila precejšen vtis, zelo všeč mu je bil tudi razgled, ki se je ponujal z okoliških vinskih gričev. Obisk leta 1861: Slomšek obišče Ljutomer kot lavantinski knezoškof Slomšek je bil za lavantinskega škofa oziroma, natančneje, knezoškofa imenovan leta 1846. V času škofovanja so ga zelo zaposlovala škofovska opravila v lastni škofiji ter drugi pastoralni, literarni in naro- dnobuditeljski projekti, od začetka ali sredine petde- setih let naprej še posebej priprave na selitev sedeža lavantinske škofije, do katere je prišlo leta 1859. V gradivu, ki je nastalo v času priprav na selitev, se žup- nija Ljutomer ne omenja pogosto. Skupaj z drugimi župnijami v dekaniji (leta 1854 je bil sedež dekanije iz Ljutomera prenesen v Sv. Jurij ob Ščavnici)32 se na primer navaja v seznamu beneficijev in župnij v ma- riborskem okrožju, za katere je bilo dogovorjeno, da bodo ob selitvi pripadli lavantinski škofiji.33 Duhov- niki in verniki ljutomerske župnije so tudi finančno pomagali pri pripravah na selitev.34 Nekoliko drugače je bilo pri nekaterih župnijah v okolici (Sv. Benedikt, Mala Nedelja, Sv. Jurij ob Ščavnici, Sv. Križ/Križevci pri Ljutomeru, Sv. Anton v Slovenskih goricah, Wies /Travnik/ in Kapela pri Radencih), pri katerih se je Slomšek skupaj s sekovskim škofom ukvarjal z zame- njavo patronatov.35 Ker je bila ljutomerska župnija pod patronatom verskega sklada, te težave z njo ni bilo. Kot piše Slekovec v župnijski kroniki, so se vsi Slovenci zelo razveselili selitve škofijskega sedeža iz koroškega Šentandraža v štajerski Maribor. Ob Slomškovem slovesnem ustoličenju v mariborski stolnici 4. septembra 1859 je bil z nekaterimi dru- gimi odličnimi župljani prisoten tudi ljutomerski župnik dr. Anton Klemenčič (1819–1873).36 Šele po uradni selitvi škofijskega sedeža se je škof Slomšek 32 Kovačič, Ljutomer, str. 38. 33 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXI – A – 44, 11. 12. 1856. 34 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXI – B – 214. 35 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XV – C – 8. 36 SI PAM/X1700/002/004/001 Digitalizati krajepisno zgodo- vinske razprave Mateja Slekovca z naslovom Trg in župnija Ljutomer iz leta 1896, 2012, str. 540. lahko posvetil vizitaciji novih dekanij v mariborskem okrožju in seznanjanju s stanjem na terenu. Z vizita- cijami novih dekanij je začel leta 1860 ter z njimi na- daljeval leta 1861, ko je prišla na vrsto tudi dekanija Sv. Jurij ob Ščavnici. Župnije te dekanije, vključno z ljutomersko, je obiskal julija 1861. Ob tej priložnosti je Slomšek prvikrat in tudi edinkrat obiskal Ljuto- mer v vlogi škofa ordinarija. V primerjavi s prvim obiskom leta 1837, ki je imel bolj neformalni značaj, je imel obisk leta 1861 bolj uradni in po pričakovanju pastoralni značaj (vizitacija in birmovanje). Ko je Slomšek poleti 1861 vizitiral Ljutomer, so tam pastirovali že omenjeni župnik dr. Anton Kle- menčič ter kaplani Andrej Vuk (1827–1885), Raj- mund Repotočnik (1834–1873) in Franc Ermenc (1832–1897),37 ki je s 1. majem tega leta zamenjal Janeza Rajšpa (1806–1881). Od prvega Slomškovega obiska naprej je število vernikov naraslo, leta 1861 je bilo v župniji 5610 župljanov.38 Kot poroča Slekovec v župnijski kroniki, je Slom- šek v petek, 26. julija, iz Svetinj prispel v Cezanjev- ce, ki so takrat spadali pod Ljutomer, kjer je v cerkvi izprašal otroke iz znanja krščanskega nauka, nato pa se odpravil v Križevce pri Ljutomeru. Naslednji dan, to je v soboto, 27. julija, je prispel v Ljutomer, kjer so ga prisrčno sprejeli in v slovesnem sprevodu odpelja- li v cerkev. Nedelja je bila namenjena birmovanju in stikom z ljudmi: »Kakor ljubeznjiv oče pogovarjal se je nepozabljeni vladika z otroci in odraslimi, izpra- ševajé jih krščanski nauk, in globoko v srce segala je vsem Slomšekova mila beseda, ki mu je tekla sladko in gladko iz ust, kakor bi rožice sadil.«39 Ob vizitaciji je župnik dr. Anton Klemenčič pri- pravil obsežno in vsebinsko zelo bogato poročilo ali promemorijo o stanju v župniji z naslovom Prome- moria über den moralischen Zustand der Pfarre Lutten- berg im Jahre 1861.40 Klemenčič, sicer znan po naro- dnobuditeljskem delu in veliki vlogi pri organizaciji ljutomerskega tabora leta 1868,41 se je rodil 26. maja 1819 v župniji Kapela pri Radencih. Študiral je v gra- škem bogoslovnem semenišču in bil 27. julija 1843 kot bogoslovec tretjega letnika posvečen v duhovni- ka. Po končanem študiju je od 15. avgusta 1844 do 6. marca 1845 služboval kot kaplan v župniji Heili- genkreuz am Waasen, od koder je odšel za kaplana v župnijo Fernitz, kjer je ostal do 22. oktobra 1849. 37 NŠAM, Službeni listi duhovnikov, šk. 2, Ermenc, Franc. Kovačič sicer navaja, da je Ermenc postal ljutomerski kaplan šele jeseni 1861, vendar je iz gradiva v nadškofijskem arhivu, predvsem njegovega službenega lista, razvidno, da je službo nastopil že s 1. majem (Kovačič, Ljutomer, str. 65). 38 Personalstand des Bisthumes Lavant, str. 25. 39 SI PAM/X1700/002/004/001 Digitalizati krajepisno zgodo- vinske razprave Mateja Slekovca z naslovom Trg in župnija Ljutomer iz leta 1896, 2012, str. 543. 40 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV – B – Kanonične vizitacije, Dekanija Sv. Jurij ob Ščavnici, Promemoria über den moralischen Zustand der Pfarre Lut- tenberg im Jahre 1861, 27. 7. 1861. 41 Vrbnjak, Prvi slovenski tabor, str. 32, 36, 38, 75, 82 itd. 803 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–8082022 Istega leta je bil promoviran v doktorja teologije. Po promociji je od 22. oktobra 1849 do konca leta 1850 deloval kot suplent moralke na graški univerzi. 1. ja- nuarja 1851 je odšel za kaplana v župnijo Graz - Kal- varienberg, kjer je ostal do 28. marca istega leta. Od 30. marca do 14. novembra 1851 je bil administrator »in spiritualibus« oziroma upravitelj v »duhovnih zadevah« v župniji Sv. Videm ob Ščavnici, nato pa podravnatelj graškega bogoslovnega semenišča. 2. novembra 1854 je postal župnik v Ljutomeru, kjer je ostal do smrti 11. novembra 1873.42 V že omenjeni promemoriji, datirani s 27. julijem 1861, je predstavil stanje v župniji. Čeprav se v na- slovu omenja samo moralno stanje v župniji, je orisal versko življenje, moralno oziroma nravstveno stanje ter stanje šolstva, manj pa se je posvečal zgodovini župnije, cerkvam in njihovi opremi. Klemenčičevo promemorijo lahko opredelimo kot vzorčni primer vsebinsko kvalitetnega opisa stanja v župniji. Čeprav so podobne promemorije v tem času pisali tudi drugi duhovniki in so vse nastale po istem vzorcu, ki so ga sestavili na škofiji, je Klemenčičeva presenetljivo bogata in pronicljiva. Čeprav je v promemoriji opisal moralno stanje v župniji, tako kot ga je videl sam, so iz nje jasno razvidne nekatere težave, s katerimi so se na sredini in v drugi polovici 19. stoletja soočali nje- govi župljani in z njimi vred v določeni meri tudi on sam (rojstva nezakonskih otrok, tatvine, alkoholizem, težave v šolstvu, na čelu z izostajanjem in neobisko- vanjem pouka, težave v pastorali itd.). V promemoriji stanja ni samo opisal, ampak ga je poskušal tudi ana- lizirati, pri čemer je uporabil sociološki pristop. Kle- menčič je namreč moralno stanje povezal s social- nimi dejavniki oziroma, povedano drugače: vzroke za nekatere moralne pregrehe in prekrške svojih ver- nikov je iskal v življenjskih razmerah, v katerih so živeli (pripadnost najnižjim socialnim slojem, revšči- na, odsotnost družinskih vezi ter s tem povezanega socialnega nadzora), o čemer bo več napisanega v nadaljevanju. Čeprav je Klemenčič zanimanje za so- ciologijo in sociološke ideje pokazal tudi v nekaterih svojih govorih,43 je ostalo v senci njegovega narodno- buditeljskega delovanja. V promemoriji je opisal dobre in slabe lastno- sti svojih vernikov. Med pozitivnimi lastnostmi je izpostavil smisel za versko življenje, ki se je najbolj odražal v vestnem izpolnjevanju verskih dolžnosti (molitev, obiskovanje bogoslužja, prejemanje zakra- mentov), in pripravljenost pomagati. Kot primer za to, da so Ljutomerčani res radi pomagali ljudem v stiski, je navedel požar leta 1856, v katerem je zgorelo 10 hiš. Po požaru je samo v treh dneh zbral precejšnje količine žita, lesa in drugih potrebnih stvari.44 42 NŠAM, Službeni listi duhovnikov, šk. 3, Klemenčič, Anton; NŠAM, Kartoteka duhovnikov, šk. 12, Klemenčič, Anton; Kovačič, Ljutomer, str. 58. 43 Gl. na primer Rihtarič, Kapelski tabor leta 1870, str. 134. 44 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV Med slabimi lastnostmi oziroma moralnimi pre- grehami župljanov je izpostavil lahkomiselnost, ta- tvine, pijančevanje in nečistovanje, ki je vodilo do rojstev nezakonskih otrok.45 Lahkomiselnost je videl predvsem v tem, da so ljudje kaj radi pozabljali na dano besedo ali sprejete obveznosti, kar so pogosto storili pod vplivom alkohola. Glede pijančevanja je Klemenčič svoje župljane opisal kot priložnostne piv- ce, ki zlasti radi pijejo čez mero v primeru, da jim ni treba plačati oziroma če plača kdo drug. Po njegovih besedah so v tem času Ljutomerčani bolj kot žgane pijače pili vino, kar pomeni, da problem pitja žganih pijač ni bil tako razširjen. Nadalje je izpostavil, da je pitje žganih pijač še posebej nevarno za mladino, ki do njih pride v gostilnah na trgu. Gostilne sicer po njegovem dajejo le malo možnosti za kršenje zako- na, ker ponujajo večinoma slabo vino, ljudje pa imajo doma tako ali tako boljšega. Žal Slomšek, za kate- rega je znano, da se je boril proti pretiranemu pitju, še posebej žganih pijač,46 v rešitvi vizitacije problema alkoholizma ni izpostavil oziroma se na Klemenčiče- ve trditve ni posebej odzval. Klemenčič se je v promemoriji posvetil tudi pro- blemu nečistovanja (nedovoljeni spolni odnosi) in nezakonskim otrokom.47 Pri tem je izpostavil, da se pri okoli 6000 župljanih (šematizem za leto 1861 jih sicer navaja 5610)48 rodi med 16 in 25 nezakonskih otrok, kar znaša okoli 10 % vseh rojenih otrok. Pri analizi problema je izpostavil socialni sloj oziroma družbeni stan nezakonskih mater. Po njegovem opa- žanju se nezakonski otroci niso rojevali toliko kmeč- kim hčerkam, ampak viničarskim, kajžarskim in gostaškim hčerkam ter deklam. Pri orisovanju pro- blema se ni popolnoma izognil moraliziranju, ampak je zapisal, da je njegova ugotovitev v čast kmečkim hčeram in da so nasprotno predvsem dekle, najemni- ce in viničarske hčere tiste, ki se dajo zapeljati, zaradi česar jih je označil kot prostitutke po sili revščine. Kljub moralnemu očitanju in deloma zgražanju je vendarle opazil in opozoril na korelacijo med druž- benim okoljem oziroma življenjskimi razmerami in deležem nezakonskih otrok, ki so jo pozneje, v 20. in 21. stoletju, izpostavili številni raziskovalci. Ti so tako ugotavljali, da so v 19. in na začetku 20. stoletja med nezakonskimi materami prevladovala dekleta iz socialno najšibkejših družbenih slojev, predvsem kaj- – B – Kanonične vizitacije, Dekanija Sv. Jurij ob Ščavnici, Promemoria über den moralischen Zustand der Pfarre Lut- tenberg im Jahre 1861, 27. 7. 1861, str. 1–2. 45 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV – B – Kanonične vizitacije, Dekanija Sv. Jurij ob Ščavnici, Promemoria über den moralischen Zustand der Pfarre Lut- tenberg im Jahre 1861, 27. 7. 1861, str. 2–4. 46 Čuček, Anton Martin Slomšek, str. 45–57. 47 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV – B – Kanonične vizitacije, Dekanija Sv. Jurij ob Ščavnici, Promemoria über den moralischen Zustand der Pfare Lut- tenberg im Jahre 1861, 27. 7. 1861, str. 3–4. 48 Personalstand des Bisthumes Lavant, str. 25. 804 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–808 2022 žarske in gostaške hčerke ter dekle.49 Klemenčič je bil v tem času v dekaniji (in verjetno tudi v celotni škofiji) eden redkih duhovnikov, ki je opazil poveza- vo med družbenim stanom in deležem nezakonskih otrok. Ostali duhovniki, če so že opisovali slabe la- stnosti svojih vernikov, navadno niso podajali analiz njihovega vedenja. Žal Slomšek ni podal kake opom- be na te ugotovitve, vendar je iz njegovega delovanja znano, da je visoko cenil in vernikom vseskozi ozna- njal vrednoto krščanske čistosti oziroma devištva.50 Po drugi strani je tudi znano, da ni bil neobčutljiv za socialno vprašanje, ki ga je večinoma dojemal v luči pastorale. Rešitev socialnih problemov je videl pred- vsem v boljši izobrazbi.51 Z analizo podatkov v rojstni matični knjigi lahko ugotovimo, da je Klemenčič v zvezi z rojstvi neza- konskih otrok podal zelo realno sliko.52 Leta 1861 se je v župniji rodilo 207 otrok, od tega 29 nezakonskih. Delež nezakonskih otrok je znašal 14 %. Med temi 29 nezakonskimi otroki je bilo pozneje deset otrok s poroko staršev pozakonjenih. Podobno je bilo v letu 1860. Med 153 otroki se je rodilo 21 nezakonskih, med katerimi sta bila dva pozneje pozakonjena. De- lež nezakonskih otrok je tako znašal 13,7 %. Kar se tiče socialnega sloja, iz katerega so izhajale nezakon- ske matere, lahko za leto 1861 ugotovimo, da je bilo med 29 nezakonskimi materami kar 17 takšnih, ki so bile bodisi kajžarske, viničarske ali gostaške hčerke oziroma dekle, gostačice ali viničarke. Čeprav se ugo- tovitev ponuja kar sama po sebi, je treba pri analizi upoštevati tudi to, da so podatki v matičnih knjigah včasih nepopolni ali celo niso navedeni, upoštevati pa je treba tudi delež posameznega socialnega sloja zno- traj celotne populacije. Če so viničarji, kajžarji, go- stači in posli predstavljali zelo visok delež populacije v župniji, je bil po pričakovanju med njimi tolikšen tudi delež nezakonskih otrok. Takšna analiza, ki bi bila sicer zelo zanimiva, presega namen tega članka. Klemenčič je na socialno ozadje problema opo- zoril tudi pri naslednji slabi lastnosti svojih župlja- nov, to je nagnjenosti h kraji, za katero je zapisal, da korenini v revščini. Kraje so bile pogoste predvsem v okoliških gričih, kjer je živelo veliko kajžarjev in viničarjev. Ljudje so predvsem pozimi kradli hrano.53 49 Makarovič, Sele in Selani, str. 73; Ramšak, »Mama me je s policijo«, str. 291. Pri obravnavanju problema nezakonskih otrok je treba tudi poudariti, da je bil delež nezakonskih otrok v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20. stoletja v deželah, kjer so živeli Slovenci, daleč najvišji na Koroškem, Koroški sta sledili Štajerska in Kranjska (gl. Mitterauer, Hi- storisch-anthropologische Familienforschung, str. 249). 50 Slomšek je na to temo veliko pridigal in pisal. Za dekleta je sestavil celo posebni knjižici Keršansko devištvo: potrébni nauki, izgledi ino molitve za žénsko mladost. 51 Granda, Slomšek in socialno vprašanje, str. 61–63. 52 NŠAM, RMK Ljutomer 1854–1862. 53 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV – B – Kanonične vizitacije, Dekanija Sv. Jurij ob Ščavnici, Promemoria über den moralischen Zustand der Pfarre Lut- tenberg im Jahre 1861, 27. 7. 1861, str. 4. Klemenčičeva promemorija iz leta 1861: razmišljanje o nezakonskih otrocih (NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV – B – Kanonične vizitacije, Dekanija Sv. Jurij ob Ščavnici). 805 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–8082022 V nasprotju z opisom moralnega življenja opis verskega življenja in šolstva v župniji veliko manj iz- stopa. Ob navajanju podatkov o cerkvah in kapelah, bratovščinah, bogoslužju, krščanskem nauku, nedelj- ski šoli itn. je opazna predvsem trditev, da se krščan- skega nauka precej bolj vestno kot moška udeležuje ženska mladina. Po pričakovanju je Klemenčič tudi na tem področju poskušal prodreti v srž problema: kmečki fantje se ukvarjajo s konji, revnejši pa hodijo delat na Hrvaško in Madžarsko.54 Tudi v tem po- gledu je torej korenine problema videl v socialnih in družbenih dejavnikih. Kot je bilo že omenjeno, iz ohranjenega gradiva ni mogoče ugotoviti, kako podrobno se je Slomšek seznanil s promemorijo. Da jo je imel v rokah, kaže dejstvo, da je na zadnjo stran zapisal osnutek rešitve vizitacije in nekaj opomb o katehetski službi. Iz nje- govih opomb lahko ugotovimo, da so vsi štirje du- hovniki delovali kot kateheti in da so svojo službo zadovoljivo opravljali, o čemer se je lahko prepričal pri skušnji.55 Po koncu vizitacije je Slomšek napisal rešitev vizitacije, v kateri se je o stanju v župniji pozitivno oziroma pohvalno izrazil. Otroci so bili v veri dobro poučeni, cerkev je bila primerno urejena in opremlje- na. Svetoval je le, naj ob priložnosti pozlatijo nekaj kelihov in v zakristiji sestavijo nov seznam mašnih ustanov. Na koncu je vsem duhovnikom izrekel za- služeno pohvalo za izkazano vnemo in delo na vseh področjih njihovega pastoralnega delovanja.56 Ocena je bila pričakovana, podobno pohvalo je ob Slomško- vih vizitacijah prejela večina župnij, o čemer se lahko prepričamo s pregledom gradiva, ki je nastalo ob nje- govih vizitacijah.57 Vizitacija iz leta 1861 je edina, ki jo je škof Slom- šek opravil v ljutomerski župniji. Žal je že naslednje leto umrl, tako da je naslednjo vizitacijo leta 1868 opravil njegov naslednik Jakob Maksimilijan Stepi- šnik (1815–1889).58 Pri navajanju podatkov o obiskih in vizitacijah lavantinskih škofov ne smemo pozabiti, da so ljutomersko župnijo v novem veku večkrat vi- zitirali sekovski škofje oziroma njihovi pooblaščenci, 54 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV – B – Kanonične vizitacije, Dekanija Sv. Jurij ob Ščavnici, Promemoria über den moralischen Zustand der Pfarre Lut- tenberg im Jahre 1861, 27. 7. 1861, str. 6–7. 55 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV – B – Kanonične vizitacije, Dekanija Sv. Jurij ob Ščavnici, Promemoria über den moralischen Zustand der Pfarre Lut- tenberg im Jahre 1861: Slomškove opombe k promemoriji, 27. 7. 1861, str. 12. 56 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV – B – Kanonične vizitacije, Vizitacija dekanije Sv. Jurij ob Ščavnici l. 1861, Rešitev vizitacije [župnije Ljutomer], 1. 8. 1861. 57 NŠAM, Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin, XXIV – A in B – Kanonične vizitacije. 58 SI PAM/X1700/002/004/001 Digitalizati krajepisno zgodo- vinske razprave Mateja Slekovca z naslovom Trg in župnija Ljutomer iz leta 1896, 2012, str. 544. kot so bili arhidiakoni. Tozadevno gradivo je zbral in objavil Jože Mlinarič,59 njegove objave dopolnjujejo podatki v Slekovčevi župnijski kroniki.60 V novem veku se sekovski škofje v Ljutomeru niso mudili samo ob vizitacijah, ampak tudi zaradi posvetitev cerkva in oltarjev ter birmovanj.61 Tako je sekovski škof Janez Ernst pl. Thun in Hohenstein leta 1687 v župnijski cerkvi v samo treh dneh birmal kar 9.726 oseb,62 pri čemer je treba poudariti, da vsi birmanci niso izhajali iz domače župnije, ampak so prihajali tudi iz sose- dnjih župnij in dekanij, kot se navaja v vizitacijskih zapisnikih ptujske dekanije iz 18. stoletja.63 Če se na koncu vrnemo k drugim stikom med Ljutomerom in škofom Slomškom v času, ko je Lju- tomer spadal pod lavantinsko škofijo, je treba ome- niti še pisne stike. V obdobju od leta 1860 do Slom- škove smrti je bilo med lavantinskim ordinariatom in ljutomersko župnijo izmenjanih kar nekaj dopi- sov. Podatke o tej korespondenci lahko spremljamo v delovodnikih in spisih škofijske pisarne, ki jih hrani Nadškofijski arhiv Maribor. V protokolu za leto 1859 ni zabeležen noben uradni dopis, kar lahko razloži- mo s tem, da je mariborsko okrožje pod lavantinsko škofijo prišlo šele septembra, tako da je v tem letu ostalo le malo časa za dopisovanje in reševanje ura- dnih zadev. Prvi spis je zabeležen v protokolu za leto 1860, in sicer z datumom 21. avgust. Nanaša se na zapuščino duhovnika Mihaela Jaklina,64 torej tistega župnika, ki je sprejel Slomška ob njegovem obisku leta 1837. Jaklin je namreč v oporoki nekaj denar- ja zapustil tudi ljutomerski župnijski cerkvi. Tako je župnijska cerkev leta 1860 iz njegove zapuščine do- bila 335 gld in 38 kr. Dopis iz 21. avgusta ni bil edini na to temo, ampak se jih je v naslednjih letih zvrstilo še kar nekaj.65 Nadalje sta si škofijski ordinariat in ljutomerska župnija v letih do Slomškove smrti iz- menjala še nekaj drugih dopisov, ki so se nanašali na finančne, gospodarske, zakonske in personalne zade- ve ter popravke matičnih knjig.66 59 Vizitacije sekovskih škofov Martina Brennerja in Jakoba Eber- leina na slovenskem Štajerskem; Župnije na slovenskem Štajer- skem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro: 1656–1774. 60 SI PAM/X1700/002/004/001 Digitalizati krajepisno zgodo- vinske razprave Mateja Slekovec z naslovom Trg in župnija Ljutomer iz leta 1896, 2012, str. 523–540. 61 Veselsky, Die Konsekrationsberichte. 62 Prav tam, str. 18. 63 NŠAM, Škofijska pisarna, D XXII – Ptuj, šk. 5. 64 NŠAM, Protokoli škofijske pisarne, Protokol za leto 1860, del. št. 2194 z dne 21. avgusta. 65 NŠAM, Protokoli škofijske pisarne; Kovačič, Ljutomer, str. 55; Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 350. 66 NŠAM, Škofijska pisarna, D XXI – Ljutomer, šk. 10; NŠAM, Škofijska pisarna, Protokoli škofijske pisarne, Protokol za leto 1861 in Protokol za leto 1862. 806 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–808 2022 Sklep Lavantinski oziroma bodoči lavantinski škof An- ton Martin Slomšek je Ljutomer obiskal dvakrat. Do prvega obiska je prišlo leta 1837, ko je bil spiritual v celovškem bogoslovju. Obiskal je vinske gorice in klet, s pastoralnimi zadevami se ni ukvarjal. Po se- litvi škofijskega sedeža je kot lavantinski knezoškof Ljutomer obiskal julija 1861, ko je opravil kanonično vizitacijo in podeljeval zakrament svete birme. Obisk iz leta 1861 je bil predvsem pastoralnega značaja: se- znanil se je z razmerami v župniji, opravil birmova- nje ter pri otrocih in tudi odraslih preverjal znanje krščanskega nauka. Po Slomškovi smrti so Ljutomer obiskovali njegovi nasledniki, prvi je Ljutomer leta 1868 obiskal škof Stepišnik. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Kartoteka duhovnikov Službeni listi duhovnikov Škofijska pisarna, D XXI – Ljutomer Škofijska pisarna, D XXII – Ptuj Škofijska pisarna, Protokoli škofijske pisarne Zapuščine škofov, Slomšek, Anton Martin Župnija Ljutomer, matične knjige. SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor Digitalizati krajepisno zgodovinske razprave Mateja Slekovca z naslovom Trg in župnija Lju- tomer iz leta 1896, 2012 (https://vac.sjas.gov.si/ vac/search/file?uodid=1979654&id=269219). LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Ambrožič, Matjaž: Patronatno pravo in jožefinski patronati kranjskega verskega sklada. Bogoslovni vestnik 72, 2012, št. 1, str. 71–88. Čuček, Filip: Anton Martin Slomšek in problem al- koholizma (ter tobaka) na Spodnjem Štajerskem. Zgodovina za vse: vse za zgodovino 15, 2008, št. 2, str. 45–57. Granda, Stane: Slomšek in socialno vprašanje. Zbor- nik Slomškovih simpozijev 2009–2012. Šentjur: Ljudska univerza, 2012, str. 61–63. Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Sloven- skem: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Vihar- nik, 2013. Hrastelj, Franc: Otrok luči: zgodovinska povest o An- tonu Martinu Slomšku. Ljubljana: Družina, 1999. Kosar, Franc: Anton Martin Slomšek, Fürst-Bischof von Lavant / dargestellt in seinem Leben und Wir- ken von Franz Kosar. Marburg: E. Janschitz, 1863. Kovačič, Franc: Ljutomer: zgodovina trga in sreza. V Mariboru: Zgodovinsko društvo, 1926. Kovačič, Franc: Služabnik božji Anton Martin Slom- šek, knezoškof lavantinski (prvi del). V Celju: Družba sv. Mohorja, 1934. Kovačič, Franc: Zgodovina lavantinske škofije (1228– 1928). Maribor: Lavantinski kn. šk. ordinariat, 1928. Maček, Jože: Mašne in svetne ustanove ter legati v La- vantinski škofiji IIII/1. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015. Makarovič, Marija: Sele in Selani: narodopisna podo- ba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec, Ljubljana, Wien: Mohorjeva založba, 1994. Mitterauer, Michael: Historisch-anthropologische Fa- milienforschung: Fragestellung und Zugangsweisen. Wien, Köln: Böhlau, 1990. Mlinarič, Jože: Prizadevanja sekovskih škofov Mar- tina Brennerja (1585 do 1615) in Jakoba Eberle- ina kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Štajerskem v luči pro- tokolov 1585−1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617−19. Ljubljana: Teološka fa- kulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1983 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 5). Mlinarič, Jože: Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro: 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakul- teta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1987 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 9). Personalstand der Sekular und Regulargeistlichkeit des Bistums Seckau in Steyermark im Jahre 1837. Abge- schlossem mit 20. November 1836. Graz: Im Verla- ge der Ordinaritatskanzley. Personalstand des Bisthumes Lavant. Mit Anfang des Kirchenjahres 1861. Maribor: Eduard Janschitz. Ramšak, Mojca: »Mama me je s policijo gnala na- zaj, ko sem dobila sina« ali O nezakonskih otro- cih in njihovih starših na Koroškem v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Etnolog: glasnik Slovenskega etnografskega muzeja [Nova vrsta], 7=58, 1997, str. 289–312. Rihtarič, Ivan: Kapelski tabor leta 1870. Časopis za zgodovino in narodopisje 79, 2008, št. 1/2, str. 132–138. Slomšek, Anton Martin: Keršansko devištvo: potréb- ni nauki, izgledi ino molitve za žénsko mladost. V Celovci: natisnil ino na prodaj imá Janez Leon, 1847. Veselsky, Oskar: Die Konsekrationsberichte aus dem Weihebuch der Diözese Seckau von 1680–1758. Im Graz: Im Selbstverlag der Historischen Landes- kommission für Steiermark, 2003 (Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark; XXIV). Vrbnjak, Viktor: Prvi slovenski tabor v Ljutomeru. Maribor: Obzorja, 1968. 807 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–8082022 S U M M A R Y Slomšek visited Ljutomer not once but twice Prince-Bishop of Lavant Anton Martin Slomšek (1800–1862), visited the market town/parish of Lju- tomer twice. The first time was in 1837, when he, still serving as a spiritual in the Klagenfurt seminary, set out on one of his holiday trips. The second visit took place in 1861, following the transfer of the episcopal see, when he arrived in Ljutomer for the first and only time as Prince-Bishop of Lavant. It was only after 1859, when the episcopal see was moved from Sankt Andrä in Carinthia to Maribor that Ljutomer, along with the entire Maribor district, came under the Diocese of Lavant. Until then, it had belonged to the Diocese of Seckau. Most information regarding Slomšek’s visits to Ljutomer can be found in docu- ments from his legacy, kept by the Archdiocesan Ar- chives of Maribor, and the Ljutomer parish chronicle Trg in župnija Ljutomer (Market Town and Parish of Ljutomer), compiled by Matej Slekovec (1846– 1903). The two visits to Ljutomer were very different in nature. The one in 1837 was an informal event, during which Slomšek visited the place and its sur- roundings, including the chaplaincy wine cellar and the wine-growing hills. The visit to the chaplaincy wine cellar rekindled Slomšek’s memory of the time of serving as a chaplain in the wine-growing areas (Bizeljsko and Nova Cerkev). In Ljutomer, he was especially impressed by the market town’s elegant ap- pearance, the cordiality of the local clergy, and the views from the surrounding hills. In the company of local chaplains, he also visited the nearby settlement of Jeruzalem. Although he wrote extensively about viticulture, he never touched the local wine due to a poor experience that he had in Croatia and his per- sonal rule never to drink alcohol when hot. Slomšek’s second visit to Ljutomer in 1861 was of a more formal nature. This time he arrived as an ordi- nary to perform a canonical visitation and administer the Sacrament of the Confirmation. During the visi- tation, he took note of the situation in the parish and tested both children and adults for their knowledge of Christian teachings. He was very satisfied: the church was well maintained and equipped with all necessary items, the children passed the exam with flying colours, and the people were pleased with the clergy and its work. Rising to the occasion, the par- ish priest, Dr Anton Klemenčič (1819–1873), known for his national revivalist endeavours and pivotal role in organizing Ljutomer’s mass political meeting, called “tabor”, compiled a special promemoria, de- scribing the moral and religious life in the parish. In conveying the moral status of the parish, Klemenčič employed the sociological approach, which was a rare practice among the clergy. Albeit not without moralization, he found, among other things, that the highest number of illegitimate children were born to mothers from the poorest social strata, for example, cottagers’, vinedressers’, tenants’ and landless peas- ants’ daughters and handmaids. In the period between the transfer of the epis- copal see and Slomšek’s death in 1862, the parish and the diocese maintained official correspondence, with the first letter dating to 1860. Based on work logs and materials preserved, it seems safe to con- clude that the correspondence primarily dealt with the economic, financial, personnel, and civil matters. 808 LILIJANA URLEP: SLOMŠEK LJUTOMERA NI OBISKAL SAMO ENKRAT, AMPAK DVAKRAT, 797–808 2022 Kužno znamenje s kipom Brezmadežne na Glavnem trgu v Ljutomeru, postavljeno leta 1729 in obnovljeno leta 1854; razglednica iz leta 1930 (hrani SKL, OE Muzej). Račun za ljutomerski špital, 1885 (arhiv Župnije Ljutomer). 809 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-287:929Cvetko F. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.12 Prejeto: 22. 6. 2022 Nina Ditmajer asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: nina.ditmajer@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0002-1719-0838 Franc Cvetko – slovenski Cicero IZVLEČEK Prispevek predstavlja ohranjene pridige vzhodnoštajerskega duhovnika Franca Cvetka (1789–1859), ki so bile posthumno objavljene v časopisu Slovenski prijatelj. Osredotoča se na izbrane pridige, ki so bile napisane ali izvedene v obdobju Cvetkovega službovanja v Limbušu, na Ptuju in v Ljutomeru. Še posebej je predstavljena in kontekstua- lizirana vsebina priložnostnih pridig, medtem ko je pri nedeljskih pridigah za različne praznike in dobe cerkvenega leta osredotočenost usmerjena bolj na retorično kot vsebinsko analizo. KLJUČNE BESEDE Franc Cvetko, pridige, vzhodnoštajerski knjižni jezik, Župnija sv. Jakob Limbuš, Nadžupnija sv. Jurij Ptuj, Župnija Ljutomer ABSTRACT FRANC CVETKO–SLOVENIAN CICERO The article presents the preserved sermons of the Eastern Styrian priest Franc Cvetko (1789–1859), published posthumously in the newspaper Slovenski prijatelj. It focuses on selected sermons, written or delivered during Cvetko’s ministry in Limbuš, Ptuj, and Ljutomer. The main focus is on presenting and contextualizing the content of the oc- casional sermons, whereas the Sunday sermons for various holidays and periods of the church year are subjected to rhetorical rather than content analysis. KEY WORDS Franc Cvetko, sermons, Eastern Styrian literary language, parish of St. James Limbuš, parish of St. George Ptuj, parish of Ljutomer 810 NINA DITMAJER: FRANC CVETKO – SLOVENSKI CICERO, 809–818 2022 Uvod Pridigarska dejavnost na Štajerskem je bila v za- dnjih letih deležna večje pozornosti predvsem pri raziskovalcih zgodovine slovenskega knjižnega jezi- ka. Prvič so bile analizirane rokopisne pridige Jožefa Muršca1 in Antona Krempla,2 tiskane pridige An- tona Šerfa3 in obsežen korpus pridig Antona Mar- tina Slomška.4 Duhovnika Franc Cvetko in Anton Krempl spadata v drugo generacijo vzhodnoštajerskih preporoditeljev, ki se je formalno-idejno izoblikova- la v graškem krogu Janeza Nepomuka Primica med letoma 1810 in 1813 pod vplivom osrednjesloven- skega slovničarja Jerneja Kopitarja (sem so sodili še na primer Koloman Kvas, Peter Dajnko in Leopold Šmigoc). Medtem ko so se Cvetko, Krempl, Šmigoc in Primic zavzemali za jezikovno poenotenje osre- dnje- in vzhodnoslovenskega jezikovnega prostora, je Dajnko še nekaj časa vztrajal pri vzhodnoštajer- ski pokrajinski jezikovni usmeritvi.5 Nekoliko mlajša Cvetkova rojaka, prav tako duhovniškega stanu, Jožef Muršec in Anton Šerf sta pripadnika tretje generaci- je vzhodnoštajerskih preporoditeljev, ki se je šolala v Gradcu v času druge ustanovitve stolice slovenskega jezika, ki jo je od leta 1823 vodil Koloman Kvas, kar pomeni, da se je učila od prejšnje generacije, hkrati pa že bila bolj podvržena novim malomeščanskim giba- njem, kot sta bila panslavizem in ilirizem.6 Cvetko je med vzhodnoštajerskimi Slovenci pri- čel delovati po duhovniškem posvečenju leta 1813, najprej kot kaplan v Ljutomeru, Juršincih (Sv. Lo- vrenc v Slovenskih goricah) in Pernici (Sv. Marjeta ob Pesnici), nato kot župnik v Limbušu, nadžupnik in dekan na Ptuju ter župnik v Ljutomeru.7 V Ljuto- mer je prišel decembra 1813, ko je tam še služboval Franc Ksaver Leitenstetter. Ker je Cvetko že nasle- dnje leto odšel v Juršince, ni mogel srečati Mihaela Jaklina, pisca slovenskega katekizma.8 Vendar lahko tudi za Leitenstetterja trdimo, da je pridigal (tudi) v slovenščini, saj je pred tem že opravljal službo vikar- ja v slovenski cerkvi pri Sv. Petru pri Radgoni, nato pa je prevzel službo dekana in župnika v nemško- -slovenski župniji v Apačah.9 Tudi pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah so že v 18. stoletju pridigali v slovenščini,10 nadaljevanje slovenskega pridigarske- ga izročila pa dokazujejo rokopisne pridige Antona Krempla,11 ki je tam postal župnik leta 1826, torej 1 Ditmajer, Sprejemanje. 2 Debeljak, Pomen Antona Krempla; Ulčnik, Značilnejše poteze, str. 211–224. 3 Vičar, Izrazne skladenjske zgradbe. 4 Rezar, Normativne in slogovne značilnosti. 5 Več o tem v: Jesenšek, Poglavja iz zgodovine, str. 121–128. 6 Ditmajer, Sprejemanje, str. 59. 7 Grum in Ditmajer, Cvetko, Franc (1789–1859). 8 Kovačič, Ljutomer, str. 54, 55. 9 Kovačič, Ljutomer, str. 54; Mlinarič, Župnije, str. 15–17. 10 Sobočan, Župnija Sv. Lovrenca – Juršinci, str. 236. 11 Predge sa ſv. Advent ino ſv. Post. Vkupspravlene ino vundane od že pet let po Cvetkovem odhodu v Pernico.12 V času Cvetkovega kaplanovanja je bil župnik pri Sv. Lo- vrencu Dominik Vincenc Schmidt, ki je tam posta- vil novo šolo, v kateri je Cvetko poučeval namesto tamkajšnjega učitelja Jožefa Štuheca.13 V krajih, kjer je Cvetko nato služboval kot župnik (Limbuš, Ptuj, Ljutomer), se je od leta 1823 uveljavil kot odličen pridigar in govorec na slovesnostih, zaradi česar se ga je prijel naziv »slovenski Ciceron«.14 Njegove pridige so bile večinoma objavljene posthumno in jih bomo obravnavali v nadaljevanju. V letih 1879–1881 je Ivan Skuhala15 v Slovenskem prijatelju objavil kar 5616 nedeljskih in priložnostnih pridig, ki jih je Cvetko govoril v letih 1825–1857 v različnih štajerskih krajih in župnijah: pri Sv. Barba- ri v Halozah (Cirkulane), Sv. Andražu v Slovenskih goricah, Sv. Marjeti ob Pesnici (Pernica) in Sv. Petru (Malečnik), v Kamnici, Hočah, Jeruzalemu, Ljuto- meru, Limbušu, Rušah, na Ptuju in Ptujski Gori. Te pridige so se ohranile v zapuščini njegovega nečaka Jožefa Kostanjevca, župnika v Brezjah pri Maribo- ru.17 Cvetko jih je namreč med bivanjem pri nečaku po upokojitvi pripravljal za tisk, vendar je prej premi- nil.18 V Pajkovi zapuščini (UKM Ms 138/9) je ohra- njena edina njegova rokopisna pridiga, ki jo je govoril leta 1838 v Hočah, nato pa je bila leta 1881 v poso- dobljeni obliki prav tako objavljena v Slovenskem pri- jatelju. Pridige so razvrščene po dobah in praznikih liturgičnega leta: (1) adventni čas (štiri pridige), (2) božični čas (dve pridigi), (3) nedelje po svetih Treh kraljih (dve pridigi), (4) postni čas (enajst pridig), (5) sveto tridnevje in velikonočni čas (sedem pridig), (5) binkoštna nedelja in ponedeljek (dve pridigi), (6) pobinkoštne nedelje (dvanajst pridig), (7) Marijino vnebovzetje (ena pridiga), (8) angelska nedelja (ena pridiga), (9) rojstvo Device Marije (ena pridiga), (10) spreobrnjenje sv. Pavla (ena pridiga), (11) svetniški godovi (dve pridigi). Manj pridig je namenjenih raz- ličnim priložnostim: (12) pri novi maši (ena pridi- Antona Krempl, Farmeſhtra per ſv. Lovrenzi svun Ptuja (1829) prinašajo deset pridig na 68 straneh, ki jih je nekoliko vsebin- sko popravljene izdal leta 1839 (I. del knjige Kratke predge). Hrani jih Pokrajinski arhiv Maribor (SI_PAM/1518) (Dit- majer, Sprejemanje, str. 49). 12 Glazer, Krempl, Anton (1790–1844). 13 Sobočan, Župnija Sv. Lovrenca, str. 266, 267, 290. 14 Slekovec, Ljutomerski dušni pastirji, str. 377. 15 V letih 1875–1886 je bil profesor moralne teologije na ma- riborskem bogoslovju, leta 1886 pa je postal župnik v Ljuto- meru. 16 V prispevku posebej ne omenjam sedmih pridig, ki niso datirane ali pa so nastale po Cvetkovi upokojitvi leta 1854: Govor pri kanoničnem obiskovanju (SP XXVIII/7); Pri- diga za XVII. pobinkoštno nedeljo (SP XXVIII/8); Govor pri dekanijski vizitaciji (pri Sv. Andražu v Sl. goricah) (SP XXVIII/9); Pridiga za I. adventno nedeljo (SP XXVIII/11); Pridiga za IX. pobinkoštno nedeljo (SP XXIX/6); Pridiga za praznik rojstva Device Marije (pri Sv. Petru) (SP XXVIII/8); Spreobernjenje in pokora sv. Pavlja (1857) (SP XXX/1). 17 Slekovec, Škofija in nadduhovnija v Ptuju, str. 185. 18 Lapajne, Politična in kulturna zgodovina, str. 260. 811 NINA DITMAJER: FRANC CVETKO – SLOVENSKI CICERO, 809–8182022 ga), (13) ob prevzemu župnije (dve pridigi), (14) pri blagoslavljanju podobe Srca Jezusovega (ena pridi- ga), (15) ob vizitaciji (dve pridigi), (16) pogrebu (ena pridiga), (17) shodu proti kugi (ena pridiga) in (18) blagoslovu šole (ena pridiga), tudi (19) deželnim go- spodom (ena pridiga). Pridigar v Limbušu (1823–1843)19 Franc Cvetko je kot župnik v Limbušu spodbu- jal različne pobožnosti, kot so romanja in čaščenje Srca Jezusovega, morda tudi ponovno ustanavljanje bratovščin, ki so bile zatrte v jožefinski dobi. V žup- nijski cerkvi sta namreč dve bratovščinski kapeli: ka- pela sv. Rešnjega telesa istoimenske bratovščine in Marijina kapela rožnovenske bratovščine.20 V času njegovega službovanja je bila na Pekrski gorci zgra- jena znana romarska cerkev Žalostne Matere Božje (1832–1835),21 kar priča o priljubljenosti romanj v tej župniji. Skupaj z ruškimi romarji so se vsako leto podali tudi k cerkvi sv. Areha na Pohorju.22 V limbu- ški cerkvi je na stranskem oltarju sv. Mihaela tudi kip Srca Jezusovega. Pobožnost čaščenja Srca Jezusovega je bila v prvi polovici 19. stoletja sicer splošno razšir- jena, na Štajerskem jo je še posebej razširjal Marko Glaser, župnik pri Sv. Petru (glej molitvenik Zlate bukvice od Srca Jezusa).23 Cvetko je v župniji 15. novembra 1840 imel pridi- go, posvečeno blagoslovu podobe Srca Jezusovega,24 iz česar lahko sklepamo, da je bila tega leta darovana župnijski cerkvi. Osredotočil se je na odlomek iz Ja- nezovega evangelija o prebodenem Jezusovem srcu, ki je postal simbol ljudskega čaščenja: »Eden vojakov je s sulico njegovo stran odperl, in zdajci je tekla kri in voda iz nje.« ( Jn 19,34) V uvodu je omenjena zgo- dovina te pobožnosti, ki se je pričela širiti z videnjem sv. Marjete Marije Alacoque konec 17. stoletja. Po- trebo po postavitvi podobe Srca Jezusovega v cerkvi pa je utemeljil s povsem praktičnimi razlogi: »Pa ker je pamet nekih kristjanov slaba; ker nekateri lehko pozabijo, česar s telesnimi očmi ne vidijo, zato je po- 19 Iz časa njegovega službovanja v Limbušu se je ohranilo še šest pridig, ki jih posebej ne obravnavam: Pridiga za III. poveliko- nočno nedeljo (1831) (SP XXVIII/4); Pridiga za II. nedeljo po ssv. treh kraljih (1832) (SP XXVIII/12); Pridiga za XI. pobinkoštno nedeljo (1833) (SP XXVIII/7); Pridiga za XV. pobinkoštno nedeljo (1833) (SP XXVIII/8); Pridiga za III. adventno nedeljo (1833) (SP XXVIII/11); Pridiga za Binko- štni pondeljek (1840) (SP XXVIII/5). 20 Ambrožič, Pregled, str. 18. 21 Šauperl, Cerkev in župnija, str. 33–34. 22 Glej pesem Od svetiga Harika v UKM Ms 118, Windische Lieder in der Kirche und zu Hause zu singen, gesamelt und geschrieben von Sebastian Glades gewester Schullehrer in Maria Rast im Jahre 1834. IIter Theil. 23 O pobožnosti čaščenja Srca Jezusovega pri Slovencih pišejo: Smolik, Odmev verskih, str. 1381; Kovačič, Zgodovina Lavan- tinske škofije, str. 286; Kragl, Začetki, str. 110. 24 Pridiga pri blagoslovljenju podobe Serca Jezusovega (v Lim- bušu, 15. novembra 1840) (SP XXVIII/7). trebno Kristusovo ljubezen v posebni podobi njego- vega božjega serca kazati.«25 V prvem delu pridige je premišljeval o znamenjih Jezusove ljubezni: trnjevi kroni, svetem križu, Jezusovi rani in ognjenem pla- menu. V drugem delu pridige pa je poudaril potre- bo po zaupanju Srcu in sledenju Jezusovim vrlinam, predvsem krotkosti in ponižnosti. Franc Cvetko je bil tudi po preselitvi v Limbuš povezan z bližnjimi župnijami, tako s tistimi, v ka- terih je v preteklosti že služboval, kot s tistimi, ki so bile kakorkoli povezane z njegovo župnijo.26 Zgo- dovinsko je cerkev sv. Jakoba v Limbušu povezana z Nadžupnijo sv. Jurija v Hočah, na območju katere je v 16. stoletju nastala samostojna župnija, potem ko se je v Limbuš preselil sedež magdalenske župnije. Iz limbuške župnije je v 17. stoletju nastala še ruška.27 Med njenimi podružnicami se v 18. stoletju omenja cerkev sv. Jožefa na Studencih.28 Po jožefinskih refor- mah sta Limbuš in Ruše spadala v dekanijo Hoče.29 Na pogrebu hoškega nadžupnika Franca Avgušti- na 19. aprila 1825 je Cvetko imel govor30 in bil do leta 1826 namestnik hoškega dekana, ki je med drugim opravljal službo okrožnega šolskega nadzornika.31 Govor pri pogrebu se osredotoča na svetopisemski odlomek »Blagor mertvim, kteri v Gospodu umer- jejo« (Raz 14,13). Cvetko je v njem poleg krščan- skih naukov o zveličavni smrti podal nekaj podatkov iz življenja nadžupnika Avguština: tako izvemo, da je bil pokojni kaplan v Župniji Zavrč in na Spodnji Polskavi, nato je 21 let opravljal službo župnika in dekana v Zavrču, šest let v Slivnici in 19 let v Hočah. V svojo poslednjo župnijo je torej prišel leta 1806 in bil priča tegobam v času napoleonskih vojn. Zadnja leta, še posebej v zimskem času, ni več hodil v cer- kev, vendar je doma vsak dan opravljal zapovedane molitve in daroval sveto mašo. Njegovo zdravstveno stanje naj bi se poslabšalo, ko se je odpravil v cerkev na praznovanje velike sobote. Pred smrtjo je prejel poslednji zakrament.32 Leta 1831 je bil Cvetko kot pridigar prisoten na novi maši Frana Frasa v Župniji sv. Marjete ob Pesnici,33 nekdanji podružnici Župnije sv. Petra.34 25 Prav tam, str. 311. 26 Na god sv. Jožefa 19. marca 1842 je Cvetko pridigal v cerkvi sv. Jožefa na Studencih (Pridiga za god sv. Jožefa, SP XXVIII/2). Obiskoval je tudi župnije, ki so spadale pod dekanijo Ma- ribor. Na angelsko nedeljo leta 1838 je tako pridigal v cer- kvi sv. Martina v Kamnici (Pridiga za Angeljsko nedeljo, SP XXVIII/8). 27 Urlep, Cerkvenoupravna ureditev, str. 51–52. 28 Prav tam, str. 55. 29 Prav tam, str. 57. 30 Govor pri pogrebu č. g. nadžupnika Fr. Avguština (v Hočah, 19. aprila 1825) (SP XXVIII/8 in XXVIII/9). 31 Tam je pridigal tudi leta 1838 za god sv. Jurija, zavetnika Nadžupnije Hoče. 32 Govor pri pogrebu, str. 381, 424. 33 Pridiga pri novi meši č. g. Fr. Frassa (pri sv. Marjeti ob Pesni- ci, 1831) (SP XXVIII/6). 34 Kovačič, Zgodovina, str. 335. 812 NINA DITMAJER: FRANC CVETKO – SLOVENSKI CICERO, 809–818 2022 Tukaj je tudi sam kot kaplan preživel tri leta in bil zato vernikom dobro poznan. Fras se je rodil 6. sep- tembra 1807 v Župniji sv. Marjeta ob Pesnici,35 služ- boval je kot kaplan v Župniji Sveti Križ (1839–40),36 okrog leta 1840 se omenja kot postni pridigar na Ptuju,37 leta 1845 kot kaplan pri Sv. Juriju ob Ščavni- ci, 1846 pa pri Sv. Petru v Gornji Radgoni.38 Cvetko je novomašniku Frasu v prvem delu pridige razložil tri dolžnosti, ki jih ima duhovnik do svojih vernikov: vsakodnevna molitev, deljenje zakramentov in Božjih naukov, biti mora tudi zgled krščanske ljubezni. Vse to je podkrepil s primeri iz Svetega pisma, skliceval se je na cesarja Honorija, podal pa tudi sodobne pri- mere iz vsakdanjega življenja. V drugem delu pridi- ge je naštel dolžnosti, ki jih imajo verniki do svojega duhovnika, ter slabe stvari, ki jih bodo doživeli v pri- meru nespoštovanja in neposlušnosti. Tudi tu se je skliceval na Sveto pismo, pa tudi na cerkvene očete (sv. Hieronim, sv. Gregor, sv. Avguštin). Ob posebnih priložnostih je Cvetko obiskoval ruško župnijo, in sicer je tam pridigal leta 1831 pri shodu za odvrnitev kuge39 in na peto postno nedeljo leta 1826.40 Na omenjenem shodu so bili tako limbu- ški kot ruški župljani, saj so se bali epidemije kolere, ki jo Cvetko imenuje griža, saj gre za podobno čreve- sno bolezen: »Že se namreč čuje glas, da je ta pomor- ska griža prišla v štajersko deželo, v nemške kraje ob ogerski meji.«41 V evropskih deželah je v letih 1830– 1832 razsajala huda epidemija nalezljive bolezni kolere. V Habsburški monarhiji se je prvič pojavila v Galiciji in na Ogrskem spomladi 1831, nato se je avgusta razširila v Slavonijo, Spodnjo Avstrijo in na Štajersko, kar je vzbudilo strah pri prebivalcih notra- njeavstrijskih dežel. Tako je že leta 1831 v Ljubljani izšla knjižica Blaža Potočnika Potrebno pudučenje za kmeta, kako naj sam sebe in svoje ljudi te strašne bolezni obvaruje. Slovenske prebivalce Kranjske in Štajerske je kolera dosegla leta 1836,42 o izbruhu bolezni pa je poročal ruški župnik Janez Godina.43 Zatekanje vernikov po pomoč k ruški Mariji, še posebej v času turških obleganj, kuge in lakote v 17. stoletju, je bilo sicer že tradicionalno.44 Cvetko je vernikom različne tegobe na Štajerskem (omenja še kobilice na Ptuj- skem polju leta 1783, vojno s Francozi od 1792, 35 NŠAM 218, Sv. Marjeta ob Pesnici, 03306, Krstni index 1788–1824. 36 Kovačič, Ljutomer, str. 245. 37 Ilešič, Korespondenca, str. 258. 38 Kovačič, Zgodovina, str. 290, 354. 39 Pridiga pri shodu za odvernitev kuge (v Rušah, 8. septembra 1831) (SP XXVIII/10). 40 Pridiga na černo ali tiho nedeljo v postu (v Rušah, 1826) (SP XXVIII/10). 41 Pridiga pri shodu, str. 410. 42 Keber, Čas kolere, str. 21–26, 52, 60. 43 Glazer, Anton Aškerc, str. 159–160. 44 Vurcer, Ruše, str. 195. Glej še pesem Od rushka Materi Boshje za odvernenje velikih nadlog ino posebno Bolesni v UKM Ms 118. lakoto v letih 1814–1816) razložil kot Božjo kazen zaradi neposlušnosti ljudstva.45 Pridigar na Ptuju (1843–1848) Cvetko se je po priporočilu nadvojvode Janeza Habsburško-Lotarinškega aprila 1843 podal na Ptuj, kjer je opravljal službo nadžupnika in dekana,46 nje- gov vikar pa je postal Lovro Vogrin, kasnejši stolni kanonik, prošt in profesor na mariborskem bogo- slovju.47 Že naslednje leto je na Ptuju potekal sve- ti misijon, uvedene so bile tudi slovenske pridige v župnijski cerkvi, ki je v nasprotju z minoritsko takrat veljala za nemško. Sveti misijon so obhajali ob tisoči obletnici Nadžupnije sv. Jurija med 16. in 23. junijem 1844. Udeležilo se ga je 55.000 romarjev iz 33 župnij. Franc Cvetko je pri sekovskem ordinariatu izprosil popolne odpustke za vse, ki med 3. in 4. nedeljo po binkoštih obiščejo ptujsko župnijo, gredo k spovedi, prejmejo sveto obhajilo in opravijo molitev za sve- to Katoliško cerkev. Prav tako je ves teden ob 6. uri zjutraj daroval sveto mašo z blagoslovom. Po priho- du procesij vernikov je sledila pridiga, slovesna sveta maša z asistenco (nekdaj leviti),48 ki jo je daroval naj- starejši od župnikov. Slovensko so pridigali dopoldne med tednom in ob nedeljah popoldne, nemško pa v nedeljo zjutraj ter v torek in četrtek popoldne.49 Cvetko je v mestno cerkev sv. Jurija tudi ob ne- deljah pri jutranji maši uvedel slovensko pridigo (v postnem času), čemur so nemško govoreči meščani nasprotovali in se pritožili na sekovski škofijski or- dinariat (pismo 8. maja 1845). Zato je za leto 1846 zaprosil za dovoljenje za izvajanje slovenskih pridig, vendar je dobil negativni odgovor. Zaradi grozilnih pisem, ki jih je prejemal še naslednja leta, je zaprosil za premestitev v Ljutomer.50 Iz tega časa se je ohra- nilo pet slovenskih postnih pridig iz leta 1845,51 ena povelikonočna na Ptujski Gori ob praznovanju oble- tnice posvetitve52 in ena binkoštna.53 45 Pridiga pri shodu, str. 470–474. 46 Slekovec, Škofija, str. 177. 47 SI ZAP/0070_00043 Matej Slekovec: Chorimagistri Peto- vienses, 1897, str. 51–53. 48 Pred Drugim vatikanskim koncilom so to službo lahko op- ravljali subdiakoni, danes pa ministranti (za informacijo se zahvaljujem dr. Slavku Krajncu). 49 Slekovec, Škofija, str. 177–184. 50 Kolar, Narodnostne razmere, str. 76–78. Prav tako meščanom ni bilo po godu, da ni hotel cerkveno pokopati poštnega moj- stra, ki ni hotel prejeti zakramenta (Kolar, Ptuj v 19. stoletju, str. 169). 51 Postne pridige. I. pridiga (na Ptuju, 1845) (SP XXIX/1), II. pridiga (Ptuj, 1845) (SP XXIX/1), III. pridiga (Ptuj, 1845) (SP XXIX/2), IV. pridiga (Ptuj, 1845) (SP XXIX/), V. pridiga (Ptuj, 1845) (SP XXIX/2, SP XXIX/3). 52 Pridiga za VI. povelikonočno nedeljo (na Ptujski gori, 1845) (SP XXIX/3, SP XXIX/4). Cvetko prvega gorskega duhovni- ka napačno imenuje Nikolaus Stads (»nicola seds.«) (Pridiga za VI., str. 141). 53 Pridiga za Binkoštno nedeljo (1848) (SP XXVIII/5). 813 NINA DITMAJER: FRANC CVETKO – SLOVENSKI CICERO, 809–8182022 Postne pridige imajo klasično zgradbo; sestavlje- ne so iz uvoda, jedra in sklepa. Odlomku iz evangelija sledi uvodno vpeljevanje v temo posta, ki lahko že vsebuje prepričevalne elemente z navajanjem cer- kvenih očetov (»Sv. Avguštin od sebe pravi: 'Jes sam sebe ostro strahujem, da bi mi Bog grehe odpustil; jes sam sebe kaznujem, da bi on meni pomagal in se jes njemu dopadel.'«).54 Pridigar se lahko z verniki poistoveti z uporabo prve osebe množine (»Tudi za nas je post potreben«);55 neposrednemu nagovarja- nju vernikov (»Dragi sobrat! ljubljeni kristjan!«)56 sledi napoved dvodelne obravnave teme v osrednjem delu pridige. Za prvi del jedra je značilno navajanje iz svetopisemskih knjig, ki podkrepi pridigarjeve misli (»Tako nas uči sv. apostelj Jakob rekoč«),57 in neposredno obračanje na vernika z uporabo druge osebe ednine (»Ti samega sebe zatajuješ, če svoje nagnjenje k umanjosti (lenobi) premagaš«),58 za na- poved teme drugega dela jedra pa lahko spregovori tudi v prvi osebi ednine (»Meni se zdi, da zdaj že zastopite, kaj se pravi samega sebe zatajevati. Poleg tega pa še vam moram razložiti, kako potrebno je, da sami sebe zatajujemo.«).59 Drugi del jedra priče- nja citat iz evangelija, ki podkrepi pridigarjevo misel (»To se očitno pokaže iz besed Jezusa Kristusa, ki pri sv. evangelistu Matevžu tako pravi«),60 nadaljuje pa se s konkretnimi zgledi iz Svetega pisma (»Glejte v starem zakonu Abrahama«)61 in življenja svetnikov (»Nadalje poglejte, ljubljeni sobratje! nad svetniki«).62 Pridigar niza retorična vprašanja (»Ali je morebiti za nas druga cesta v nebesa, kakor je bila za nje?«)63 ali pa mu vprašalne povedi služijo za pritegnitev pozor- nosti pred razlago pomembnega nauka (»Slednjič mi dopustite na vas vse še le vprašanje: Veste, vi ljublje- ni moji kristjani! od kod to pride, da se vselej, koli- korkrat k spovedi pridete, z vekšine vedno črez stare grehe obtožujete?«).64 V sklepnem delu pridige naj- demo niz retoričnih vprašanj, prepričevanje vernikov z velelnim naklonom (»stopi nazaj od grehov, ki so se med teboj vkoreninili, in podaj se na cesto pobož- nosti, sramožljivosti in pokore.«)65 ter pridigarjevo domnevo/željo z uporabo pogojnega naklona (»da bi po njihovem izgledu bogaboječe živelo«).66 Cvetko je kot dekan opravljal tudi službo šolske- ga nadzornika. Na god sv. Leopolda, 15. novembra 1843, je imel govor ob blagoslovu nove šole Župnije 54 I. pridiga, str. 23. 55 Prav tam, str. 23. 56 Prav tam, str. 23. 57 Prav tam, str. 24. 58 Prav tam, str. 25. 59 Prav tam, str. 25. 60 Prav tam, str. 26. 61 Prav tam, str. 26. 62 Prav tam, str. 28. 63 Prav tam, str. 29. 64 Prav tam, str. 30. 65 Prav tam, str. 31. 66 Prav tam, str. 31. sv. Marjeta,67 ki je sicer spadala v mariborsko dekani- jo. Zgodovina tamkajšnjega šolstva sega v čas vladanja Jožefa II. Prva šola s poslopjem je bila ustanovljena leta 1788, njen prvi učitelj pa je bil Jakob Žižek.68 Govor lahko zadeva tudi Sveto Marjeto niže Ptuja, ki je spadala v ptujsko dekanijo, vendar podatkov o ustanovitvi šole v Gorišnici ni mogoče najti. Cvetko je šolo v uvodu govora predstavil kot tisto ustanovo, ki s svojim naukom učencem kaže pot do sreče: »Šola je tisti posebni kraj, kjer se morajo deca podučevati in k dobremu izrejevati; s tem se jim pokaže in nadela tista cesta, na kteri morajo najhitreje že na zemlji svo- jo srečo najti.«69 Šola je tudi tista ustanova, ki lahko ljudem pomaga do višjega položaja v družbi. Tako je v prvem delu pridige imenoval svetopisemske ( Jožef, David, Judita, Estera) in zgodovinske osebnosti (pa- pež Sikst I., krški škof Pavlič), ki so se iz nižjega stanu s pomočjo dobre vzgoje povzpeli do vidnega družbe- nega položaja. Nato je poudaril pomen znanja (branje, pisanje, računanje), ki preprostim ljudem pomaga v vsakdanjem življenju. Izpostavil je branje pratike, pi- sem, molitvenikov in drugih nabožnih besedil, nato pisanje dohodkov/odhodkov in pisem, nazadnje še računanje pri trgovanju z dobrinami. V drugem delu je staršem razložil pomen krščanskega nauka in vzgo- je, ki ju otroci prejmejo v šoli. V Cvetkovem času je šolstvo še bilo v cerkvenih rokah, vzgojni moment pa zelo prisoten. Starše je rotil, naj svoje otroke pošiljajo v šole in se zavedo koristnosti njihove izobrazbe za celotno družino. Pridiga je bila namenjena tistim star- šem, ki svojih otrok niso radi pošiljali niti v ljudsko (osnovno) šolo, saj jim niso bile znane splošne koristi njihovega izobraževanja, ki bi pretehtale koristi njiho- vega dela na domačiji, na kar je opozarjal tudi malo- nedeljski župnik Anton Krempl: »Zakaj neki starši so že resen tak neskerbni za podvučenje svojih otrok, ka od šole nič nečejo znati, da so oni ne v' šolo hodili.«70 Pridigar v Ljutomeru (1848–1854)71 Franc Cvetko je delo župnika in dekana v Lju- tomeru prevzel po smrti Mihaela Jaklina, člana t. i. 67 Govor pri blagoslovljenju šole pri sv. Marjeti (SP XXVIII/11; SP XXVIII/12). 68 Lapajne, Politična in kulturna zgodovina, str. 249. 69 Govor pri blagoslovljenju, str. 523. 70 Krempl, Kratke predge, str. 234. 71 Iz leta 1849 sta ohranjeni še Pridiga za Veliko noč (SP XXVIII/3) in pridiga za belo oziroma drugo velikonočno nedeljo (pri Jeruzalemu) (SP XXVIII/3). Pridige iz leta 1851 so zadnje med ohranjenimi in jih je deset: Pridiga za III. nedeljo po ssv. treh kraljih (1851) (SP XXVIII/12); Pridiga za I. postno nedeljo (1851) (SP XXVIII/1); Za II. postno nedeljo (1851) (SP XXVIII/1); Pridiga za III. postno ne- deljo (1851) (SP XXVIII/1); Pridiga za IV. postno nedeljo (1851) (SP XXVII/2); Pridiga za velikonočno nedeljo (1851) (SP XXVIII/3); Pridiga za veliko gospojnico (1851) (SP XXVIII/7); Pridiga za XIII. pobinkoštno nedeljo (1851) (SP XXVIII/7); Pridiga za XVI. pobinkoštno nedeljo (1851) (SP XXVIII/8); Pridiga za XXIII. pobinkoštno nedeljo (1851) (SP XXVIII/10). 814 NINA DITMAJER: FRANC CVETKO – SLOVENSKI CICERO, 809–818 2022 svetourbanske akademije, ki je v letih 1803–1804 načrtovala slovnico in slovar na Štajerskem.72 Tja je pripotoval 30. julija 1848, ko se je v Ljutomeru že čutilo veliko nasprotij med nemškimi in slovenskimi prebivalci trga. Znan je dogodek, ko so 28. avgusta tega leta ljutomerski tržani vdrli v stanovanje tam- kajšnjega zdravnika Matija Preloga, ki so ga obiskali narodnozavedni dijaki.73 Franc Cvetko je svoj prvi govor župljanom name- nil 15. avgusta 1848: »Ljubljeni! Bog je tako hotel, da smo se drugič segli. Pred 34. leti sem bil jes pri vas ka- plan. V Ljutomeru sem svojo mešniško službo začel, zdaj me je Bog za vašega duhovnega voditelja pozval. Ali kaj pomaga vsa čast pred svetom; pred božjimi očmi bom le tedaj nekaj vreden, če bom dosti duš v nebesa spravil. Zato je moja želja, ne samo v Ljutomerskem farovžu prebivati; v vašem sercu bi jes rad imel stanovanje noter do smertne ure.«74 Iz tega leta so se ohranile še štiri pridige v ad- ventnem in božičnem času,75 že naslednje leto (1849) pa je na 23. nedeljo po binkoštih obiskal Župnijo sv. Barbara v Halozah (Cirkulane) ob imenovanju no- vega župnika Janeza/Ivana Weixla,76 dekana dekanije Zavrč.77 Njegov pomočnik je bil od leta 1860 Bo- židar Raič, ki ga je po smrti 1870 tudi nasledil. V govoru je Cvetko tamkajšnjim vernikom razložil dol- žnosti, ki jih imajo do svojega novega pastirja: ljubiti iz srca, izkazovati hvaležnost, biti pokorni, uslužni, opravljati molitev. Iz leta 1850 je ohranjenih devet pridig78 in en Govor pri nastopu nove deželske gosposke,79 ki ga je Cvetko imel 9. februarja 1850 v Ljutomeru. V tem času ga je doletel nečastni naziv nemškutarja, ki so ga štajerski domoljubi namenili tudi velikonedeljskemu dekanu Petru Dajnku zaradi njegovega zavzemanja za dvojezični pouk.80 Vsebina Cvetkovega govora je bistvena predvsem za razumevanje njegovega odno- sa do leta 1848. V govoru je uvodoma spregovoril o marčni revoluciji, imenovanju novega cesarja Franca 72 Kidrič, Narat, Ivan. 73 Kovačič, Ljutomer, str. 25. 74 Govor pri nastopu ljutomerske fare (SP XXVIII/7, str. 319). 75 Pridiga za II. adventno nedeljo (1848) (SP XXVIII/11); Pri- diga za nedeljo po Božiču (1848) (SP XXVIII/11); Pridiga za starega leta dan (1848) (SP XXVIII/12). 76 Govor pri nastopu č. g. župnika Janeza Weixelna (pri sv. Bar- bari v Halozah, 1849) (SP XXVIII/10, XXVIII/11). 77 Filipič, Zgodovinski pregled, str. 241. 78 Pridiga za V. postno nedeljo (1850) (SP XXVII/2); Pridiga za velikonočni pondeljek (1850) (SP XXVIII/3); Pridiga za VI. povelikonočno nedeljo (1850) (SP XXVIII/5); Pridiga za Binkoštni pondeljek (1850) (SP XXVIII/5); Pridiga za II. pobinkoštno nedeljo (1850) (SP XXVIII/5); Pridiga za IV. pobinkoštno nedeljo (1850) (SP XXVIII/5); Pridiga za VI. pobinkoštno nedeljo (1850) (SP XXVIII/6); Pridiga za VIII. pobinkoštno nedeljo (1850) (SP XXVIII/6); Pridiga za IV. adventno nedeljo (1850) (SP XXVIII/11, 1879). 79 Govor pri nastopu nove deželske gosposke (SP XXVIII/10). 80 Macun, Književna zgodovina, str. 86. Pa tudi zaradi naspro- tovanja priključitve vzhodnoštajerskih Slovencev lavantinski škofiji (Ilešič, Korespondenca, str. 72, 219). Jožefa in novi ustavi: »Ta naš sedanji najmilostljivši svitli cesar Franc Jožef pa so tisti red vpeljali, ktere- ga je ljudstvo imeti hotelo in ta novi red se je zdaj začel.«81 Govor je namenjen tako ljudstvu kot nje- govim predstavnikom v trški upravi82 in govori o dolžnostih, ki jih morajo oboji izpolnjevati za blago- stanje dežele. Cvetko je še posebej pohvalil naslednje reforme: odpravo podložništva, enakost vseh pred zakonom, svobodo gibanja, brezplačno zdravstvo za revne, ustanovitev hranilnice v Gradcu, graditev cest in železnice, uvedbo šole v vsaki župniji, brezplačne učne knjige za revne šolarje in uporabo slovenskega jezika v knjigah ter časopisih. Cvetko torej več kot očitno ni bil proti uporabi slovenskega jezika v šol- stvu, je pa, kot njegov rojak Dajnko, verjetno zago- varjal dvojezičnost, kar pa po revolucionarnem letu med slovenskimi domoljubi ni bilo več zaželeno. Jezikovno prilagajanje Cvetkovih pridig Cvetko je bil tesno vpet v vzhodnoštajersko jezi- kovno tradicijo prve polovice 19. stoletja. Čeprav se je v Gradcu učil tudi osrednjeslovenski knjižni jezik iz Kopitarjeve slovnice, ga med pastoralnim delom v štajerskih župnijah ni mogel uporabljati, saj ga verni- ki ne bi razumeli. Zato se njegov pridigarski jezik ne more bistveno razlikovati od jezika njegovih rojakov Petra Dajnka, Antona Krempla, Antona Šerfa in Jo- žefa Muršca ter sledi vzhodnoštajerski knjižnojezi- kovni tradiciji prve polovice 19. stoletja. Na podlagi edinega ohranjenega rokopisa Cvetkove pridige lah- ko danes z gotovostjo trdimo, da so uredniki Sloven- skega prijatelja jezikovno prilagajali njegova besedila v skladu z vseslovensko knjižno normo, ki se je razvi- jala v drugi polovici 19. stoletja. Pridiga, ki jo je Cvetko govoril leta 1838 na god sv. Jurija v Hočah, je napisana v bohoričici, kar pome- ni, da ni sprejemal Dajnkovega črkopisa kot njegova rojaka svetinjski župnik Anton Šerf in znani lim- buški župnik Anton Lah. Cvetkov pridigarski jezik izkazuje tipične glasoslovne in oblikoslovne značil- nosti vzhodnoštajerskega jezika prve polovice 19. stoletja,83 ki v kasnejši jezikovni reformi (po objavi Svetčevih novih oblik v Sloveniji leta 1850) v veliki meri niso bile sprejete, na primer: – odraz za stalno dolgi in novoakutirani polglasnik je praviloma dolgi e, redko a po tradiciji (den, čast); v tisku zgolj a (dan); – glagolska pripona -nu- pri glagolih II. nedoločni- ške vrste (dosegnuti); v tisku doseči; – preglas o > e za mehkimi soglasniki ni uresničen (tovaršom); v tisku tovarišev; 81 Govor pri nastopu, str. 441. 82 Za okrajnega sodnika je bil sicer šele junija 1850 imenovan Franc Piringer (Kovačič, Ljutomer, str. 28). 83 Več o glasoslovnih in oblikoslovnih značilnostih vzhodnošta- jerskega jezika prve polovice 19. stoletja v Ditmajer, Spreje- manje. 815 NINA DITMAJER: FRANC CVETKO – SLOVENSKI CICERO, 809–8182022 – dolgi e se lahko pred r zoži v i (cirkva); v tisku e (cerkve); – prvotni palatalni l' je otrdel, sekundarni je tradi- cionalno zapisan z dvočrkjem lj (zemlo, veselja); v tisku samo dvočrkje lj (kraljestva); – jezičnik r' v odvisnih sklonih otrdi (od cesara); v tisku se podaljšuje z -j- od cesarja; – protetični v (vučiti); v tisku brez proteze (učite); – premena kd- > gd- (gde) je pri Cvetku presenetlji- va, saj je narečna, vendar ni pisal premene dn > gn (denes); v tisku ni izpričanih premen (kjer); – premena -šč- > -š- (iše) je prisotna; v tisku ni pre- mene (išče); – končnica -oj se pojavi samo v mestniku ednine ženskega spola pri pridevnikih in zaimkih, ne pa tudi v orodniku pri samostalnikih, kot pri drugih vzhodnoštajerskih pridigarjih (v totoj lepoj dolini); – ženski samostalniki nekdanje ū-sklanjatve ima- jo v imenovalniku ednine končnice a-sklanjatve (cirkva), v tisku cerkev; – v rodilniku ednine moškega spola se pojavlja končnica -a (mira, stana); v tisku samo osrednje- slovenska -u (stanu); – v dajalniku in mestniku ednine moškega in sre- dnjega spola se pri Cvetku pojavljata obe konč- nici -i/-u, slednja le pri pridevnikih (k pravičnemu živlenji, v' imeni); v tisku samo osrednjeslovenska -u (v vašem živlenju); – v mestniku množine moškega spola pri Cvetku najdemo končnico -eh, kar je tradicija 18. stoletja, pri ženskem spolu pa -ah (cirkveneh altareh, spo- vednicah); v tisku -ih/-ah (po vuzemskih svetkih, v težavah); – samostalnik oče ima ajevske končnice (oča); v tisku najdemo osrednjeslovensko podaljševanje osnove s -t- (oče očeta); – v množini srednjega spola pri Cvetku najdemo osrednjeslovenske neujemalne pridevniške konč- nice (vaše serca); v tisku so končnice ujemalne (vaša serca); – Cvetko je nekdanji futur I tvoril iz sedanjika gla- gola imeti (vučiti imate); v tisku je uporabljena oblika se lehko učite; – pojavi se značilen štajerski zaimek toti, arhaičen je veznik neg' (nego), ki ga je v svojih zgodnjih pridigah pisal tudi Krempl; v tisku najdemo Rokopisna Pridiga za god sv. Jurja (UKM Ms 138, ovoj 9). 816 NINA DITMAJER: FRANC CVETKO – SLOVENSKI CICERO, 809–818 2022 samo zaimek te in dvodelni veznik ne samo – am- pak tudi; – prisotno je močno kalkiranje v predložnih zvezah (skoz besedo božjo); v tisku z besedo božjo. Navajam še nekaj značilnosti Cvetkovega vzho- dnoštajerskega jezika, ki niso potrebovale uredniških popravkov, saj so bile splošno sprejete kot vsesloven- ske: – stalno dolgi jat je zapisan z enoglasnikom e (svet); – izglasni -l v deležnikih moškega spola se ne voka- lizira (dobil); – samoglasniški r je zapisan z ejevskim samoglasni- kom (kersta); – palatalni n' je ohranjen (pozdignjeni); – mestnik ednine moškega in srednjega spola ima končnico -om (pred svojim očetom); – v pridevniških sklanjatvah je izpričana etimološka oblika -ega (svojega cirkvenega Patrona). Cvetko je rokopis kasneje tudi sam popravljal in dopolnjeval, saj so vidna številna prečrtana mesta z dopolnitvami, tudi v novem črkopisu gajici oziro- ma slovenici. V besedju gre večinoma za zamenjave germanizmov, na primer soldatov – vojšakov, mar- ternikov – mučenikov, požegnaj – blagoslovi, judovsko – židovsko, vidna je zamenjava besede praznik s pa- nonsko svetek. Sklep Vsebina Cvetkovih pridig, še posebej prilož- nostnih, odraža tako družbeno in duhovno stanje štajerskih župnij sekovske škofije kot tudi njegovo osebno prizadevanje za duhovni in posvetni napre- dek vernikov. Njegove pridige kažejo, da je podpi- ral izobraževanje in vzgojo otrok, skrbel za moralno tolažbo vernikov v času epidemij, spodbujal ljudske pobožnosti in se s tem upiral moralnemu rigorizmu pretekle jožefinske dobe. Kot konservativni pred- stavnik štajerske duhovščine je pričakovano podpiral ustaljeni družbeni red ter se zavzemal za vestno iz- polnjevanje državnih zakonov in cesarjevih določil. Podobno kot drugi predstavniki njegove generacije (Krempl, Dajnko) se kot duhovnik ni mogel poli- tično udejstvovati in se pridružiti prizadevanjem mlajših Štajercev, ki so podpirali Ljudevita Gaja in ilirizem, je pa gotovo bil naklonjen panslovanske- mu gibanju, ki ga je utemeljil Jan Kollár. Iz njegovih pridig je razvidno, s katerimi osebami je bil v stikih. Čeprav v času kaplanovanja ni bil pod neposrednim vplivom Mihaela Jaklina in Antona Krempla, ju je gotovo poznal, slednjega že v času šolanja. Dalje je gojil poznanstva z vzhodnoštajerskimi dekani (Fran Avguštin, Janez Weixl) in župniki pri Sv. Andražu v Slovenskih goricah, Sv. Marjeti ob Pesnici, Sv. Pe- tru pri Mariboru (župnik Marko Glaser), Kamnici (župnik Blaž Klemenčič) in v Rušah (župnik Janez Godina). Med njegovimi kaplani in vikarji najdemo narodnozavedne in pomembne štajerske duhovnike, kot sta kasnejši profesor na mariborskem bogoslovju Lovro Vogrin in pobudnik ljutomerske čitalnice Bo- židar Raič, moralno in finančno pa je podpiral tudi mlade štajerske dijake in bogoslovce (Ivan Klajžar, Fran Fras). Retorična zasnova njegovih pridig kaže dobro poznavanje pravil in načel pisanja klasičnih retorskih besedil ter dobro poznavanje tako Svetega pisma in zgodovine kot del cerkvenih očetov. Njegov način razlaganja evangeljskih odlomkov in verskih resnic je prepričljiv, saj v jedru z uporabo več retorskih sred- stev (retorična vprašanja, vzkliki, citati) navaja pri- mere in dokaze za potrditev uvodnih tez in vprašanj. VIRI IN LITERATURA VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor 218 Sv. Marjeta ob Pesnici, 03306 Krstni in- dex 1788–1824, https://data.matricula-online. eu/sl/slovenia/maribor/sv-marjeta-ob-pesnici/ 03306/?pg=1 SI ZAP – Zgodovinski arhiv na Ptuju 0070_00043 Matej Slekovec: Chorimagistri Pe- tovienses, 1897. SP – Slovenski prijatelj Govor pri blagoslovljenju šole pri sv. Marjeti. Slo- venski prijatelj, XXVIII, št. 11 in 12, 1879, str. 522–524, 564–568. Govor pri nastopu ljutomerske fare. Slovenski prija- telj, XXVIII, št. 7, 1879, str. 317–319. Govor pri nastopu č. g. župnika Janeza Weixelna. Slovenski prijatelj, XXVIII, št. 10 in 11, 1879, str. 476–479, 520–521. Tiskana Pridiga za god sv. Jurja (SP XXX/4). 817 NINA DITMAJER: FRANC CVETKO – SLOVENSKI CICERO, 809–8182022 Govor pri nastopu nove deželske gosposke. Slovenski prijatelj, XXVIII, št. 10, 1879, str. 441–446. Govor pri pogrebu č. g. nadžupnika Fr. Avguština. Slovenski prijatelj, XXVIII, št. 8 in 9, 1879, str. 379–382, 423–425. Postne pridige. I. pridiga. Slovenski prijatelj, XXIX, št. 1, 1880, str. 23–31. Pridiga pri blagoslovljenju podobe Serca Jezuso- vega. Slovenski prijatelj, XXVIII, št. 7, 1879, str. 310–317. Pridiga pri novi meši č. g. Fr. Frassa. Slovenski prija- telj, XXVIII, št. 6, 1879, str. 270–281. Pridiga pri shodu za odvernitev kuge. Slovenski prija- telj, XXVIII, št. 10, 1879, str. 470–476. Pridiga za god sv. Jurja. Slovenski prijatelj, XXX, št. 4, 1881, str. 173–181. UKM – Univerzitetna knjižnica Maribor Ms 118, Windische Lieder in der Kirche und zu Hause zu singen, gesamelt und geschrieben von Sebastian Glades gewester Schullehrer in Maria Rast im Jahre 1834. IIter Theil. Ms 138, ovoj 9, Franc Cvetko: Pridiga v Hočah. LITERATURA Ambrožič, Matjaž: Pregled predjožefinskih bratov- ščin na slovenskem Štajerskem. Acta historiae artis Slovenica 19, 2014, št. 1, str. 17–52. Debeljak, Renata: Pomen Antona Krempla v vzhodno- štajerskem kulturnem prostoru in njegove pridige. Magistrsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2010. Ditmajer, Nina: Sprejemanje vzhodnoštajerske knjiž- nojezikovne norme v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca. Doktorska disertacija. Maribor: Filozof- ska fakulteta Univerze v Mariboru, 2019. Filipič, Igor: Zgodovinski pregled pripadnosti Žup- nije sv. Barbare. Cirkulane. Svet Belanov (ur. Martin Prašnički). Cirkulane: Halo, 2005, str. 235–242. Glazer, Janko: Anton Aškerc: Zbrano delo. Prva knjiga: Balade in romance. Lirske in epske poezi- je. Slavistična revija 2, 1949, št. 1–2, str. 155–160. Glazer, Janko: Krempl, Anton (1790–1844). Slo- venska biografija. Slovenska akademija znano- sti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi303945/#slovenski-biografski-leksikon (dostop 21. 6. 2022). Grum, Martin in Ditmajer, Nina: Cvetko, Franc (1789–1859). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno- raziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slo- venska-biografija.si/oseba/sbi163223/#novi-slo- venski-biografski-leksikon (dostop 24. 5. 2022). Ilešič, Fran: Korespondenca dr. Jos. Muršca. Ljubljana: Narodna tiskarna, 1905. Jesenšek, Marko: Poglavja iz zgodovine vzhodnošta- jerskega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Fi- lozofska fakulteta, 2015. Keber, Katarina: Čas kolere. Epidemije kolere na Kranjskem v 19. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. DOI: https://doi.org/10. 3986/9789610504436. Kidrič, France: Narat, Ivan (1777–1806). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in ume- tnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi385130/#slovenski-biografski-leksikon (do- stop 24. 5. 2022). Kolar, Nataša: Narodnostne razmere na Ptuju v prvi polovici 19. stoletja: poskusi narodnega prebuja- nja. Stanko Vraz 1810–1851 (ur. Manica Hart- man). Ormož: Zgodovinsko društvo, 2010. Kolar, Nataša: Ptuj v 19. stoletju. Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija (ur. Slavko Krajnc). Ptuj: Samo- stan sv. Viktorina, 1997, str. 166–177. Kovačič, Franc: Ljutomer: zgodovina trga in sreza. V Mariboru: Zgodovinsko društvo, 1926. Kovačič, Franc: Zgodovina Lavantinske škofije (1228– 1928). Maribor: Lavantinski kn. šk. ordinariat, 1928. Kragl, Viktor: Začetki pobožnosti presvetega Srca pri nas. Glasnik Srca Jezusovega 41, 1942, št. 2, str. 39–42. Krempl, Anton: Kratke predge na vse nedele ino svet- ke celega leta. [V' Gradzi]: saloshil Franz Ferstl, 1839. Lapajne, Ivan: Politična in kulturna zgodovina štajer- skih Slovencev. Ljubljana: Rudolf Milic, 1884. Macun, Ivan: Književna zgodovina slovenskega Šta- jerja. V Gradcu: Založil in na svetlo dal pisatelj, 1883. Mlinarič, Jože: Župnije na slovenskem Štajerskem v vi- zitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro: 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1987. Rezar, Cvetka: Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridig. Doktorska disertacija. Mari- bor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2019. Slekovec, Matej: Ljutomerski dušni pastirji. Voditelj v bogoslovnih vedah IX, 1906, str. 54–66, 286–297, 371–379. Slekovec, Matej: Škofija in nadduhovnija v Ptuju. Maribor: samozaložba, 1889. Smolik, Marijan: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja. Druga, elektronska, pregledana izdaja (ur. Matija Ogrin). Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2011. Sobočan, Drago: Župnija Sv. Lovrenca – Juršinci. Juršinci skozi čas (ur. Marija Hernja Masten). Jur- šinci: Občina, 2017, str. 226–295. 818 NINA DITMAJER: FRANC CVETKO – SLOVENSKI CICERO, 809–818 2022 Šauperl, Franjo: Cerkev in župnija sv. Jakoba v Lim- bušu. Limbuš: Župnijski urad, 1998. Ulčnik, Natalija: Značilnejše poteze Kremplovega je- zika v rokopisnih pridigah iz leta 1822. Globinska moč besede (ur. Marko Jesenšek). Maribor: Med- narodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 2011. Urlep, Lilijana: Cerkvenoupravna ureditev v Drav- ski dolini. Naši duhovniki in njihova dela (ur. Vili Rezman). Ruše: Lira, 2020, str. 43–60. Vičar, Branislava: Izrazne skladenjske zgradbe v delih Antona Šerfa. Maribor: Slavistično društvo, 2005. Vurcer, Matija: Ruše, starodavna božja pot in nekdaj učenosti zibela. Drobtinice, 55, 1865, str. 185–211. S U M M A R Y Franc Cvetko–Slovenian Cicero Franc Cvetko belongs to the second generation of the Eastern Styrian revivalist movement, which formed formally and ideologically in Primic’s Graz circle between 1810 and 1813 under the influence of the central Slovenian grammarian Jernej Kopitar. Among the Eastern Styrian Slovenians, he worked as a priest in several places of the Diocese of Seckau: in Ljutomer, Juršinci (St. Lawrence in Slovenske gorice), Pernica (St. Margaret at Pesnica), Limbuš, and Ptuj. Although he was known as an excellent preacher, he did not manage to publish a book of sermons, which were published posthumously in the journal Slovenski prijatelj. They describe the spiritual life of his believers with great clarity. In Limbuš, they went on pilgrimage to Pekrska Gorca and venerated the Heart of Jesus. When the cholera epidemic broke out, they organized a procession together with be- lievers from Ruše. In Ptuj, they celebrated the Holy Mission and could listen to the sermons in Slovenian and German, which was not a matter of course in the cities at that time. Cvetko conveyed the Enlight- enment mentality of educating the common people to the parents in their parishes, who did not send their children to schools en masse at that time. He also responded to the political events of the March Revolution of 1848, praising the new constitution that abolished serfdom, introduced equality before the law, freedom of movement and free health care for the poor, free textbooks for poor schoolchildren as well as the use of the Slovene language in books and newspapers. 819 2022 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 67(497.412Ljutomer)(091) DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.13 Prejeto: 7. 7. 2022 Tomaž Markovič mag., prof. geo. in zgod., muzejski sodelavec, Splošna knjižnica Ljutomer OE Muzej, Glavni trg 2, SI–9240 Ljutomer E-pošta: muzej@lju.sik.si Obrt v Ljutomeru skozi čas IZVLEČEK Tako kot v drugih slovenskih mestih in trgih se je obrt skupaj s trgom od srednjega veka naprej razvijala tudi v Ljutomeru in njegovi okolici, kjer so delovali števili obrtniki. Večina obrti je v Ljutomeru vrhunec doseglo konec 19. stoletja. Pravi razcvet je doživelo mizarstvo, usnjarstvo in opekarstvo, ki se je iz majhnih obrtnih delavnic posto- poma razvilo v polindustrijske in industrijske obrate, ki delujejo še danes. Med številnimi obrtmi je v članku opisan razvoj krojaštva, studenčarstva, lončarstva, čevljarstva, mizarstva, vrvarstva, kovaštva, kolarstva, mlinarstva sla- ščičarstva in medičarstva. KLJUČNE BESEDE Ljutomer, obrti, obrtniki, industrija ABSTRACT CRAFTS IN LJUTOMER OVER TIME As in other Slovenian towns and market towns, in the Middle Ages, handicrafts also began to develop in Ljutomer and its surroundings, which boasted numerous craftsmen. Most handicrafts in Ljutomer reached their zenith at the end of the nineteenth century. The greatest boom was experienced by joinery as well as the tanning and brickmaking trades, which gradually evolved from small handicrafts workshops into semi-industrial and industrial plants that continue to be in operation today. Among many handicrafts, the article focuses primarily on the development of tailor- ing, well digging, pottery, shoemaking, joinery, ropemaking, blacksmithing, wheelwrighting, milling, confectionery, and gingerbread making. KEY WORDS Ljutomer, handicrafts, craftsmen, industry 820 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 Številne arheološke najdbe potrjujejo, da so se z nekaterimi obrtnimi dejavnostmi ukvarjali naši pred- niki že v prazgodovini. Razne kovaške in lončarske izdelke ter ostanke tkanega platna iz obdobja Keltov in Rimljanov so našli tudi na najdiščih na širšem ob- močju Ljutomera. Sprva so ljudje predvsem za lastne potrebe izdelovali kovaške, lončarske in pletarske iz- delke. Poleg tega so izdelovali predmete iz kosti in lesa, naučili pa so se tudi raznih pletarskih tehnik. S stoletji so izpilili svoje rokodelske spretnosti, zato so začeli kopičiti vedno več izdelkov. Vseh niso več potrebovali za lastne potrebe, zato so jih začeli za- menjavati za druge ali pa so jih prodali. Rokodelski izdelki so tako že pred mnogimi stoletji postali pred- met trgovanja. Predvsem pri izdelovanju zahtevnej- ših izdelkov je že pred mnogimi stoletji prihajalo do specializacije oziroma do nekakšnega servisa.1 Tako kot v drugih slovenskih mestih in trgih se je zaradi vse večjih potreb ljudi obrt skupaj s trgom od srednjega veka naprej razvijala tudi v Ljutomeru in njegovi okolici, kjer so delovali številni obrtniki. Oskrbovali so predvsem domačine, odpravljali pa so se tudi v sosedne kraje. Predvsem šivilje, krojači, čev- ljarji, mizarji in sodarji so delo pogosto opravljali na domu naročnika. Tukaj so ponavadi bivali in prespali, dokler niso dokončali svojega dela. Večina rokodel- cev je svoje izdelke delalo po naročilu, le redki so si delali zaloge.2 V Ljutomeru je bilo rokodelstvo v srednjem veku dobro razvito in domnevno naj ne bi bilo lahko prido- biti statusa tržana, če posameznik ni obvladal nobe- nega ročnega dela. Ljutomerski obrtniki so bili v tem obdobju, tako kot vsi ostali na Štajerskem, združeni z glavnim cehom v Gradcu. V naslednjih desetletjih so rokodelci v svojih mestih in trgih postopoma ustana- vljali lastne cehe. Večina ljutomerskih rokodelcev so sprva pridružili radgonskim cehom. Na začetku 17. stoletja, ko so že številčneje zastopane in razširjene obrti pridobile dovoljenje za ustanovitev svojih cehov se je to začelo počasi spreminjati. V Ljutomeru so prve cehe pridobili lončarji, kovači, sodarji, čevljarji in tkalci.3 V prvi polovici 18. stoletja so na območju Lju- tomera delovali številni obrtniki. Leta 1726 so bili popisani štirje usnjarji, trije čevljarji, tkalci, krojači in lončarji, po dva vrvarja, kovača, mesarja in mizarja ter po en ključavničar, pek, sodar, sedlar, kolar, opekar in mlinar.4 Dobrih sto let pozneje se je število obrtni- kov in raznih obrti povečalo. Sredi 19. stoletja je v Ljutomeru delovalo sedem krčmarjev, štirje čevljarji, usnjarji in sodarji, trije lončarji, mizarji, krojači, tkalci in po dva tesarja, mesarja, jermenarja, peka, kovača, zlatarja ter trgovca. Poleg njih so delovali še po en 1 Lačen Benedičič, Razvoj obrti, str. 8–12. 2 Rudolf, Nekaj besed o Mali Nedelji, str. 303. 3 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 285. 4 SI PAM/0004/010/00008, Obrt in trgovina v Ljutomeru (17.–19. st.), Seznam obrtnikov v trgu Ljutomer, cca. 1726. sedlar, konjederec, mežnar, lectar, vrvar, brivec, bar- var, kolar, strugar, žebljar, mlinar, ključavničar, suknar, steklar, zidar in urar.5 Večina obrti v Ljutomeru je vrhunec dosegla ko- nec 19. stoletja. V tem obdobju so bile najbolj razvi- te in najštevilčnejše mizarstvo, sodarstvo, lončarstvo, kovaštvo, kolarstvo, mlinarstvo, usnjarstvo, sedlarstvo in čevljarstvo. Pravi razcvet je doživelo mizarstvo in opekarstvo, ki je po vzoru avstrijskih mest množično oskrbovalo trške in kmečke domove z raznovrstnim pohištvom oziroma z opečnimi izdelki.6 Na začetku 20. stoletja so se le nekateri obrtniki uspeli prilagoditi zahtevam časa. To so storili bodi- si z nabavo najsodobnejših strojev in se preusmerili na pot podjetništva ali pa so preprosto le spremenili potek in filozofijo proizvodnje. Večina manjših obrt- nikov se je usmerila v storitve, izvrševanje naročil znanega potrošnika ali pa zgolj na popravila, kjer jim industrijska proizvodnja še ni mogla konkurirati. Industrijska proizvodnja je na eni strani postopoma uničevala dotlej razširjene obrti, po drugi strani pa je odprla pot številnim novim, zlasti v mehaniki in elektrotehniki.7 V obdobju med svetovnima vojnama so nekatere obrti na območju Ljutomera postopoma prehajale v majhne polindustrijske in industrijske obrate. To je veljalo za opekarne v Ljutomeru, Borecih in Lukav- cih, mizarsko delavnico v Ljutomeru (današnji Mu- rales), tovarno usnja v Ljutomeru in za tovarno ce- mentnih izdelkov in mozaičnih plošč na Spodnjem Krapju. Za ta čas so bila značilna tudi strokovna združenja za trgovce, kolarje, obrtnike oblačilnih strok, obrtnike lesnih strok, sedlarje tesarje, studen- čarje in za gostinsko stroko.8 Po koncu 2. svetovne vojne je industrializacija ne- posredno začela ogrožati veliko večino obrti. Indu- strijska produkcija z nizkimi stroški izdelave in nizko cenovno ponudbo je močno zoževala obseg povpra- ševanja po obrtniških izdelkih in uslugah. Zaradi tega so začele posamezne panoge obrti naglo propadati.9 Tako je bilo na primer v občini Ljutomer leta 1966 popisanih devet sodarjev, trinajst kovačev, pet kolar- jev, deset krojačev, osem šivilj in tri čevljarske delavni- ce. Deset let pozneje (leta 1976) so delovali le še trije sodarji, šest kovačev, en kolar, dve krojaški delavnici ter po ena šiviljska in čevljarska delavnica. V tem ob- dobju so se začele razvijati nove vrste obrti, kot so električarstvo, kleparstvo, avtoprevozništvo itd. V sa- mem Ljutomeru se je razmahnila predvsem kovinska, lesna, tekstilna, gradbena in živilska industrija. 10 Do danes je večina tradicionalnih obrti na obmo- čju Ljutomera povsem zamrlo. Kljub temu je še ve- 5 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 333–336. 6 Šarf, Etnološka topografija, str. 42. 7 Lazarevič, Temeljne razvojne poteze, str. 18–20. 8 Šarf, Etnološka topografija, str. 42. 9 Lazarevič, Temeljne razvojne poteze, str. 20. 10 Šarf, Etnološka topografija, str. 42. 821 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–8382022 dno živečih nekaj poznavalcev starih obrti in njiho- vih potomcev, ki ohranjajo to znanje in ga prenašajo mlajšim generacijam. Čevljarstvo Čevljarstvo spada med obrti z že zelo dolgo tra- dicijo. Čevljarji kot samostojni obrtniki so se že od 15. stoletja naprej povezovali v cehe. Poglavitni na- logi obrti sta bili izdelovanje in popravilo obutve. Čevljarji so omenjeni v najrazličnejših pisnih virih že pred stoletji.11 Na Slovenskem so bile čevljarske delavnice še v 20. stoletju najpogosteje locirane v osrednjih prosto- rih hiš, kjer so ljudje tudi bivali. Čevljarji so imeli glavno orodje na nizki mizi, pri kateri so sedeli na tri- nožnem stolu. Ob mizi so imeli vodo za namakanje čevljev in usnja ter police za lesena kopita, iz katerih so viseli prikrojeni vzorci in papirnate mere z imeni naročnikov. Vse do uporabe električne energije so si svetili s petrolejkami. Močno svetlobo so si ustvarili s pomočjo steklenih krogel, ki so bile napolnjene z vodo. Na delovnih mizah so imeli pri roki še ravne in prikrivljene specialne nože, različna rezila, lepila, klej, barvila, loščila, vosek, okroglo kladivo. Zraven tega so čevljarji uporabljali še raznovrsten pribor: žeblje, podkvice, žbice, struglice, pile, klešče in drete. Poleg mize so imeli prirezano desko, ki so jo uporabljali za krojenje usnja in podplatov.12 11 Slovenski etnološki leksikon, str. 67. 12 Pavlin in Kunaver, Slovensko narodno izročilo, str. 154–155. Eden najpomembnejših pripomočkov je bilo prav gotovo kopito, od katerega je bila odvisna osnovna oblika obuvala. Čevljarji so kopita v začetku izdelo- vali sami. Vzeli so kos lesa in ga obtesali na želeno dolžino in širino. Najpogosteje so izbrali les bukve, gabra in topola. Ko so hodili na t. i. štero, so pogosto iz lesa izklesali kopito za naročnika z največjo števil- ko čevlja. Potem so kopito le še pomanjševali, da je ustrezalo tudi najmanjšemu paru nog pri hiši. Vse do 19. stoletja so bila v rabi simetrična kopita, ki so bila enaka za desno in za levo nogo.13 Tako kot povsod v večjih mestih in trgih na Slo- venskem ima čevljarstvo že dolgo zgodovino tudi na območju Ljutomera. Tukaj so bili čevljarji vse do 18. stoletja del radgonskega ceha, ki je dobil prve pravice in pravila leta 1616. Leta 1726 so v samem ljutomer- skem trgu delovali štirje čevljarji.14 V 18. stoletju se je čevljarstvo razvilo v tolikšni meri, da so lahko usta- novili ljutomerski ceh. Za svojega zavetnika so si iz- brali sv. Erharda. Leta 1859 je v okviru ljutomerskega ceha delovalo 40 mojstrov, 55 pomočnikov in 36 va- jencev.15 Čevljarska obrt v Ljutomeru ni nikoli prešla v večje podjetje. Leta 1946 je bilo na širšem območju Ljutomera16 popisanih 42 čevljarjev.17 Leta 1959 je 13 Prav tam, str. 25–27. 14 SI PAM/0004/010/00008,Obrt in trgovina v Ljutomeru (17.–19. st.), Seznam obrtnikov v trgu Ljutomer, cca. 1726. 15 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 294. 16 V popisih leta 1946 in leta 1959 so bili zajeti obrtniki iz ob- čin Ljutomer, Veržej, Razkrižje in Križevci pri Ljutomeru. 17 SI PAM/0442/003/001/00344, Okrožni ljudski odbor Ma- ribor (1945–1947), Seznam obrtnikov v Okrajnem ljudskem odboru Ljutomer, seznam večjih obratov v ptujskem in or- moškem okraju, 1945. Trg Ljutomer leta 1681 (Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 5). 822 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 njihovo število upadlo zgolj na devet. Štirje so imeli delavnice v Ljutomeru, po en pa na Moti, Cvenu, v Borecih, Veržeju in Ključarovcih. Mojstri niso imeli zaposlenih pomočnikov in vajencev.18 Leta 1966 so bile v občini Ljutomer tri čevljarske delavnice, deset let pozneje pa je delovala zgolj ena.19 Ob koncu 20. stoletja so bili člani Območne obrtno-podjetniške zbornice Ljutomer spet trije čevljarji, ki so imeli svo- je delavnice v Ljutomeru.20 Leta 1983 se je na Postružnikovi ulici v Ljuto- meru odprla nova čevljarska delavnica. Ob izgradnji bloka je v spodnjih prostorih odprl svojo čevljarsko delavnico Anton Moleh iz Lukavcev, ki se je ukvarjal z raznimi popravili čevljev pasov in torb. Dobrih 20 let pozneje, natančneje leta 1996, je delavnico prevzel Miran Farkaš. Po končani osnovni šoli je obiskoval triletno čevljarsko šolo v Mariboru, kjer je bil ena izmed zadnjih generacij čevljarjev, saj so šolo zara- di premajhnega števila zainteresiranih kandidatov kmalu zaprli. Po končani srednji šoli je prevzel de- lavnico z vsemi pripomočki od Antona Moleha, ki se je upokojil. Danes popravlja razna obuvala, v ve- liki meri sandale, natikače, razno športno in damsko obutev, poleg tega šiva naramnice šolskih in damskih torb, šotore raznih dimenzij in razne pasove. Kot delovne pripomočke uporablja brusilni stroj, šivalni stroj, t. i. prešo in stroj za lakiranje čevljev. Glede na to, da so obuvala vedno bolj cenovno ugodna in po- sledično slabše kakovosti, je dela dandanes vedno na pretek. V samem Ljutomeru trenutno obratujeta dve čevljarski delavnici. Poleg Mirana Farkaša deluje še Branko Hedžet, ki ima svojo delavnico na ulici Jureša Cirila.21 Med znane čevljarje v okolici Ljutomera je spa- dal tudi Anton Bogša, ki je imel svojo delavnico na Šafarskem. Mojstrski izpit iz čevljarstva je opravil v Koprivnici, kjer se je naučil vseh čevljarskih opravil. S čevljarstvom se je ukvarjal celo življenje, dobrih 35 let, vse do leta 1957. Kljub temu, da je bil zaslu- žek zelo skromen, je z njim nekako uspel preživljati osemčlansko družino, ki ji je bilo čevljarstvo edini vir dohodka. To je seveda pomenilo, da je moral dela- ti vsak dan od zore do mraka. V tistih časih je bilo največ raznih popravil, saj si ljudje v kriznih časih povečini niso mogli privoščiti novih čevljev. Med drugim je enkrat letno hodil na štero k velikim dru- žinam iz okolice. Takrat je moral popraviti vse, kar je bilo še moč rešiti. Poleg obuval za vsakdanjo upora- bo je popravljal čevlje za k maši in za druge poseb- ne priložnosti. Za opravljanje čevljarstva ni navdušil nobenega od svojih sinov. Kljub temu njegov trud in življenjsko delo ni šlo povsem v pozabo, saj je njegova vnukinja Jožica skupaj z možem Brankom Gašpa- 18 Rihtarič, Obrtništvo, str. 60. 19 Šarf, Etnološka topografija, str. 42–43. 20 Katalog obrti in podjetništva, str. 28. 21 Farkaš, intervju, 2021. ričem njemu v spomin na Šafarskem uredila vreden ogleda čevljarski muzej.22 Ena bolj zanimivih čevljarskih delavnic je bila delavnica, ki je bila organizirana v sklopu krajevnega odbora Radoslavci. Glede na zapise je delovala v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Delavci so v sklopu obrata imeli jasno zastavljene vloge in zadolžitve. Vodja organizacije je bil Franc Štuhec, strokovni vodja je bil čevljar Ludvik Žnidarič, za odvažanje in prodajo čevljev pa je skrbel Martin Zmazek. Vsi za- posleni v okviru delavnice so bili domačini. Delavni- ca je bila namenjena predvsem izdelovanju čevljev ter delno tudi samemu popravilu le-teh.23 Krojaštvo in šiviljstvo Krojaštvo je obrt, namenjena izdelovanju, po- pravilu tekstilnih in usnjenih oblačil. Osnovo delo krojačev in šivilj je bilo izdelovanje več vrst oblek in spodnjega perila. Poleg tega so šivali še kožuhe, zave- se, posteljno perilo in razne druge izdelke. V novejših obdobjih so začele nastajati specializirane krojaške obrti, od šivanja delovnih oblek, predpasnikov, raznih dekorativnih izdelkov do popravljalnice oblačil.24 Pisni viri prve krojaške obrtnike na Slovenskem omenjajo od 13. stoletja naprej. Prvi znani zapisi iz- hajajo iz Pirana (1281), Maribora (1330) in Ljubljane (1365), kjer je bil leta 1399 organiziran prvi krojaški ceh na današnjem slovenskem območju. Krojaštvo je že od srednjega veka naprej spadalo med najbolj raz- širjene obrti. Številni krojači in pozneje tudi šivilje so opravljale svoje delo v vseh slovenskih mestih, trgih in večjih vaseh.25 Na območju Ljutomera je bilo krojaštvo nepo- grešljiva obrt. Glede na zapise so bili ljutomerski krojači del radgonskega ceha po vsej verjetnosti že od 17. stoletja.26 Leta 1726 so v Ljutomeru delovali trije krojači.27 Enako število mojstrov najdemo tudi na popisu hišnih posestnikov v Ljutomeru dobrih sto let pozneje.28 Krojaštvo je na območju Ljutome- ra doseglo vrhunec konec 19. stoletja in predvsem v prvi polovici 20. stoletja. Leta 1946 je bilo v okviru OLO Ljutomer popisanih kar 29 krojačev in 26 ši- vilj.29 Leta 1959 je zaradi razcveta tekstilne industrije število krojačev in šivilj močno upadlo na šest oziro- 22 Gašparič, intervju, 2021. 23 Rudolf, Nekaj besed o Mali Nedelji, str. 337. 24 Slovenski etnološki leksikon, str. 258. 25 Bogataj, Domače obrti, str. 179–180. 26 Kovačič, Ljutomer, str. 174. 27 SI PAM/0004/010/00008,Obrt in trgovina v Ljutomeru (17.–19 st.), Seznam obrtnikov v trgu Ljutomer, cca. 1726. 28 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 333–335. 29 SI PAM/0442/003/001/00344, Okrožni ljudski odbor Ma- ribor (1945–1947), Seznam obrtnikov v Okrajnem ljudskem odboru Ljutomer, seznam večjih obratov v ptujskem in or- moškem okraju, 1945.; Register zasebnih obrtnih obratov, OLO Ljutomer (1945–1955), arhiv Območne obrtno-pod- jetniške zbornice Ljutomer. 823 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–8382022 ma na devet delavnic.30 Leta 1976 so v ljutomerski občini delovali zgolj še dva krojača in ena šivilja.31 Konec 20. stoletja je število obrtnikov, ki so nudili ra- zne tekstilne usluge, v primerjavi s 70. leti spet nara- slo. V okviru območne obrtno-podjetniške zbornice Ljutomer je bilo registriranih osem šivilj.32 Sredi 20. stoletja, natančneje leta 1948, je v sa- mem centru Ljutomera odprla svojo mestno šiviljsko delavnico Paula Dunaj. Za poklic šivilje se je odloči- la takoj po končani osnovni šoli. Med letoma 1932 in 1934 je opravljala vajeništvo pri Alojziji Rauter v Cezanjevcih. Prvo zaposlitev si je našla v domačih Lukavcih, kjer je tri leta šivala obleke pod mentor- stvom Matilde Ganže. Med letoma 1938 in 1944 jo je pot vodila v Beograd, kjer je kruh s šiviljstvom slu- žila pri treh delodajalcih. Po končani 2. svetovni vojni se je vrnila nazaj v domovino. Leta 1947 je uspešno opravila mojstrski izpit za krojenje ženskih in otro- ških oblek. Na podlagi tega je leta 1948 v ljutomerski mestni hiši odprla svojo šiviljsko delavnico. Delovni prostori so se nahajali na območju današnje gostilne Perla v pritličju mestne hiše. Zaposlene je imela tri šivilje, Pepco Filipič, Berto Kranjc in Marijo Prelog. Paula je s svojimi sodelavkami šivala za pomembne mestne ljutomerske gospe. Izdelovale so razne kostu- me, plašče in obleke.33 Kovaštvo Kovaštvo spada med najstarejše obrti. Podkovni kovači se v raznih zapisih pojavljajo že od zgodnjega 30 Rihtarič, Obrtništvo, str. 63. 31 Šarf, Etnološka topografija, str. 42–43 32 Katalog obrti in podjetništva, str. 46. 33 Zorec, intervju, 2021. srednjega veka. Od 14. stoletja naprej so v Evropi že obstajali specializirani izdelovalci raznih pil, lopat, žebljev, igel ... Kovači so obdelovali kovine, predvsem železo in jeklo z različnimi tehnološkimi postopki. Po večini so bile kovaške delavnice majhni, enopro- storni, samostojno postavljeni objekti, locirani na robu vaških zaselkov ob prometni cesti ali v bližini potoka, ki je poganjal kovaško kladivo. Večina ko- vačij v severovzhodni Sloveniji je bilo postavljenih po ustaljeni gradbeni shemi. Enoprostorni objekt je bil podaljšan s streho, ki je pokrivala odprto delovno preddverje. Slednje je služilo predvsem za podko- vanje živine ob vsakem vremenu. Pod nadstreški so imeli tudi posebna lesena stojala z vitli za dvig živine za lažje podkovanje in obdelavo kopit.34 Kovači so pogosto krpali odlomljene dele orodij, podkovali konje, okovali podvozja vozov in platišča koles ter razno opremo za stavbe. Izdelovali so tudi kose, sekire, nože in železne dele za kmetijska orodja, kot so brane, plugi in sejalnice. Kovači, ki so izdelo- vali poljedelska in gozdarska orodja, so vedno dobro poznali želje in navade prebivalcev posameznih ob- močij, saj so obliko izdelkov prilagajali glede na se- stavo obdelovalnih površin, vrsto poljedelskega dela in podobno.35 Kovaška obrt je bila izjemno cenjena in pomemb- na na območju Ljutomera. Tukajšnji kovači so že leta 1628 podali prošnjo za ustanovitev svojega ceha. De- želni glavar sprva ni odobril ustanovitve, saj je zahte- val spremembe pri nekaterih pravilih. Glavna kova- ška zadruga v Gradcu je leta 1638 uslišala prošnjo in potrdila 34 pravil, ki so se jih morali striktno držati. Ljutomerski kovači so se tako 14. marca 1638 zdru- žili v kovaški ceh. Konec leta so še s strani cesarja Ferdinanda III. pridobili zaščitni patent. Leta 1701 je cesar Leopold I. podelil nov zaščitni patent, na podlagi katerega so se morali vsi kovači, ki so bivali 34 Bomo ohranili kovačije? str. 15–20. 35 Bogataj, Ljudska umetnost, str. 40. Šivalni stroj Paule Dunaj (hrani: SIKLJT, OE Muzej). Ohranjeno kovaško orodje Jakoba Klobučarja (hrani: SIKLJT, OE Muzej). 824 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 v radiju petih kilometrov, pridružiti Ljutomerskemu cehu.36 Zavetnika ljutomerskega kovaškega ceha sta bila sv. Elohim in sv. Gregorij. Kadar je v Ljutomeru po- močnik želel postati mojster, je moral vsaj dve leti delati pri domačem mojstru, kjer si je pridobil po- trebno spričevalo. Sin mojstra se je prav tako več let moral učiti, da je potem lahko prevzel delo svojega očeta. Vsi mojstri v Ljutomeru in okolici so morali vsako četrto nedeljo v mesecu ob 11. uri načelniku zadruge plačati svoj davek, ki je znašal en šiling. Ne- koliko manjšo vsoto so vsak četrti teden morali pla- čati tudi pomočniki. Kovač je na območju ljutomer- skega ceha postavil lahko delavnico le z dovoljenjem vseh mojstrov. Na ljutomerskih sejmih je posebna komisija pregledala in odstranila vse izdelke, ki niso bili dovolj kvalitetni. Leta 1859 je kovaška zadruga v Ljutomeru štela 65 mojstrov, tri pomočnike in šest učencev. Del te zadruge so bili tudi vsi kovači takra- tne središke župnije. V samem ljutomerskem trgu sta leta 1850 delovala dva kovača.37 36 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 289–291. 37 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 291. Sredi 20. stoletja je Obrtna zbornica Ljutomer popisala 33 kovačev, od katerih jih je pet delovalo v samem mestu.38 Leta 1959 je bilo na širšem obmo- čju registriranih zgolj še sedem podkovskih kovačev (Mota, Stročja vas, Veržej, Drakovci, Bolehnečici in dva obrata v Ljutomeru) in štirje kovači (Razkrižje, Radoslavci, Bodislavci in Lukavci).39 Slabih deset let pozneje je v občini Ljutomer skupno število kovačev naraslo na trinajst. Med njimi so bile kovaške dru- žine Šrol (Bodislavci), Klobučar, Prelog (Radoslavci) in Kolbl (Drakovci). Pri Klobučarjevih v Radoslavcih sta se več kot 40 let s kovaštvom ukvarjala Jakob in njegov sin Janez. Izdelovala sta razne žeblje, klamfe, kose, sekire, nože in železne dele za razna kmetijska orodja. Popravljala in krpala sta tudi odlomljene dele orodij, okovala podvozja vozov in platišča koles. Ja- nez se s kovaštvom ni ukvarjal primarno, saj je hodil v 38 SI PAM/0442/003/001/00344 Okrožni ljudski odbor Ma- ribor (1945–1947), Seznam obrtnikov v Okrajnem ljudskem odboru Ljutomer, seznam večjih obratov v ptujskem in or- moškem okraju, 1945; Register zasebnih obrtnih obratov, OLO Ljutomer (1945–1955), arhiv Območne obrtno-pod- jetniške zbornice Ljutomer. 39 Rihtarič, Obrtništvo, str. 61. Kovaški in kolarski muzej družine Horvat na Razkrižju (hrani: SIKLJT, OE Muzej). 825 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–8382022 službo. Zaradi tega so imeli Klobučarjevi obrtno do- voljenje le v času Jakobovega delovanja. Družina da- nes v posebnih prostorih, kot spomin na to družinsko tradicijo, hrani razno dobro ohranjeno kovaško orod- je.40 Leta 1976 je število kovačev v ljutomerski občini upadlo zgolj na šest,41 leta 1998 pa so se na območju obrtne zbornice Ljutomer s kovaštvom ukvarjali trije samostojni podjetniki.42 Ena najbolj znanih kovaških družin v bližini Lju- tomera so prav gotovo Horvatovi iz Razkrižja. Ko- vaško znanje se v družini prenaša že več kot 150 let. Četrto in hkrati zadnjo generacijo bogate družinske tradicije še vedno ohranja Anton Horvat. V domači kovaški delavnici je opazoval očeta in dedka vse od svojo rane mladosti. Prvotna kovačija Horvatovih, kjer je začel delovati Antonov praded, se je nahajala v naselju Globoka. Kovačnico na Razkrižju je leta 1932 postavil Antonov oče. Šlo je za majhno kovačnico, ki sta jo zaradi pomanjkanja prostora skupaj še šti- rikrat dogradila. Anton je samostojno začel delovati po letu 1975, ko je uspešno opravil mojstrski izpit. Vse generacije so izdelovale vozove in razno kmečko orodje. Največ so izdelali motik in plugov. Pri izde- lavi vozov so tesno sodelovali z dvema kolarjema, ki sta za njih izdelovala lesene dele vozov. Posebni tre- nutki so bili ob primopredaji vozov, saj so se takrat pripravila prava praznovanja. Poleg tega so podkovali ogromno konj in volov. Anton v mlajših generacijah družine nima naslednika, saj danes dela za kovača ni veliko, hkrati pa je to izjemno naporen in zahteven poklic. Zato je na domačiji opremil prostor v kovaški muzej, s katerim ohranja večstoletno družinsko tra- dicijo. Kovačnica je opremljena s številnimi izdelki in starim orodjem, ki ga je uporabljal že njegov praded. V samem muzeju je poleg kovaškega orodja razstav- ljeno tudi kolarsko orodje in sablje, ki jih je Anton izdelal sam. Kljub temu, da je že upokojen, preživi v kovačnici skoraj vsak dan.43 Kolarstvo Kolarstvo se je v 17. stoletju razvilo iz dopolnilne dejavnosti kmečkega gospodarstva v samostojno po- klicno obrt. Takrat je doživelo svoj prvi razcvet, saj se je počasi začelo razvijati prevozništvo in komercialne ceste. Kolarstvo je bilo neposredno povezano s ko- vaško obrtjo, saj so morali biti vsi izdelki okovani.44 Kolarji so delovali na podeželju in ob večjih pro- metnih poteh, po katerih so prevozniki vozili svoje vozove. Kolarska delavnica je skupaj s kovaško v sre- dnjem in zgodnjem novem veku delovala kot neka- kšen servis za vozove in konje. Podobno kot številni obrtniki so tudi kolarji hodili na delo po domovih. 40 Klobučar, intervju, 2021. 41 Šarf, Etnološka topografija, str. 42–43 42 Katalog obrti in podjetništva, str. 17. 43 Horvat, intervju, 2021. 44 Bogataj, Ljudska umetnost, str. 165. Kadar so delali vozove, so jim kmetje pripravili večje prostore. Za izdelavo voza so porabili približno dva tedna.45 Poleg vozov, vozičkov in sani so kolarji izdelovali tudi dele orodij in lesene posode. Ponekod so izde- lovali tudi vinske preše, jarme za vpreganje goveje živine, kolovrate za prejo, trlice za trenje lanu, smuči, samokolnice, kmečko orodje in druge zahtevnejše izdelke iz lesa. Poleg tesarjev so marsikje izdelovali tudi mlinske naprave, ročne vozove, vozičke, ročne sani in druge vsakdanje naprave na kmetijah. Med najbolj značilnimi izdelki izpod rok kolarskih moj- strov so bili večnamenski vozovi za nakupovalne, iz- letniške, svatbene in druge namene.46 Kolarstvo je na območju Ljutomera doseglo vr- hunec šele konec 19. in na začetku 20. stoletja, o če- mer pričata popisa obrtnikov iz leta 1726 in seznam hišnih posestnikov v Ljutomeru. Na obeh seznamih je zapisan le en kolar.47 Sredi 20. stoletja je bilo v sre- dišču Prlekije v okviru ljutomerske obrtne zbornice registriranih 14 kolarjev, med katerimi je imel zgolj en kolar svojo delavnico v Ljutomeru.48 Leta 1959 je bilo na širšem območju Ljutomera popisanih pet kolarjev v Presiki, Spodnjem Krapju, na Gibini in dva v Ljutomeru. Vsi mojstri so delo opravljali sami, z izjemo ljutomerskega kolarja Lovra Kranerja, ki je imel pomočnika in dva vajenca.49 Leta 1966 je v ob- čini Ljutomer delovalo enako število kolarjev kot ob popisu sedem let prej. Deset let pozneje, leta 1976, pa je deloval le še en sam kolar.50 V 80. letih 20. stoletja je na kolarstvo na širšem območju Ljutomera ostalo le še veliko spominov in številnih zgodb. Sredi 20. stoletja se je s kolarstvom ukvarjal tudi Avgust Magdič iz Radomerja. Za ta poklic se je nav- dušil že kot otrok, ko je pomagal doma v očetovi delavnici. V času 2. svetovne vojne je ostal brez ene roke. Kljub temu je s pomočjo očeta in sina Jožeta ter tudi hčere Marjane nadaljeval z delom. V tistih časih so izdelovali številne produkte: lesene vozove, manjše prikolice oziroma kola, lestvice in kolesa za voze, sa- mokolnice, pluge, brane, sejalnike, osipače in še razne druge kmetijske pripomočke. Za izdelavo določenih izdelkov so sodelovali tudi s kovači iz Ljutomera. Po nekaj letih prakse se je za kolarja izučil še sin Jože. V času služenja vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi ga je podobno kot njegovega očeta doletela 45 Prav tam, str. 165. 46 Bogataj, Ljudska umetnost, str. 166. 47 SI PAM/0004/010/00008,Obrt in trgovina v Ljutomeru (17.–19. st.), Seznam obrtnikov v trgu Ljutomer, cca. 1726; Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 333. 48 SI PAM/0442/003/001/00344 Okrožni ljudski odbor Ma- ribor (1945–1947), Seznam obrtnikov v Okrajnem ljudskem odboru Ljutomer, seznam večjih obratov v ptujskem in or- moškem okraju, 1945; Register zasebnih obrtnih obratov, OLO Ljutomer (1945–1955), arhiv Območne obrtno-pod- jetniške zbornice Ljutomer. 49 Rihtarič, Obrtništvo, str. 62. 50 Šarf, Etnološka topografija, str. 42–43. 826 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 huda nesreča, po kateri ni mogel več izdelovati ko- larskih produktov.51 Lončarstvo Lončarstvo spada med najstarejše obrti na Slo- venskem, o čemer pričajo številne arheološke najdbe iz različnih zgodovinskih obdobij. Najstarejše pisno pričevanje o lončarstvu naj bi se ohranilo za območje Zadrečke doline leta 1340. Lončarstvo se je razvi- lo na območjih, ki so bogata z glino. Kot najstarejša lončarska središča v Sloveniji slovijo Ljubno na Go- renjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko polje, Dravsko polje in Pomurje. Posamezna središča so se med seboj razlikovala po vrsti gline, tehnologiji, oblikah in po okrasu.52 Lončarji iz severovzhodne Slovenije so bili znani po kakovostnih skledah, pekačih za gibanice, pekačih za meso in močnate jedi, loncih za kislo mleko, cedi- lih za sir, loncih za pranje in kuhanje, velikih vrčih za shranjevanje kisa, vrčih za vodo in vino ter pekačih za pogače. Glavni prodajalni prostori lončarjev so bili poleg domačih delavnic vaški, trški ali mestni sejmi.53 Ljutomerski lončarji so se od glavnega ceha v Gradcu odcepili 7. decembra 1602. Zaščitni patent s pravili jim je podelil nadvojvoda Ferdinand II. 12. maja 1603. Znano je, da so v poznejših stoletjih lju- tomerski ceh potrdili še Ferdinand III. (1645), Leo- pold I. (1660), Karel VI. (1713) in Marija Terezija (1746). Lončarji, ki so bili del ljutomerskega ceha, so se morali držati pravilnika, sestavljenega iz 58 točk. Med drugim so se morali redno udeleževati procesij na praznik svetega rešnjega telesa, svete maše na dan goda sv. Florijana in na dan goda sv. Nikolaja. Ob cerkvenih praznikih niso smeli žgati posode in kuriti v pečnici. Mojster je lahko odprl svojo delavnico, ko je predložil potrdilo o opravljenem izpitu in krstni list. Preden je bil sprejet v ceh, je moral uspešno nare- diti pet izdelkov: dva velika lonca v obliki steklenice s pokrovom, vrč, en gumb in v peč vloženo »kahlo« (pečnico). Poleg tega si je moral pridobiti še status tržana, županu podariti 60 kosov kuhinjske posode in revnim ljudem v špitalu donirati štiri vinarje. Moj- ster je lahko v delavnici učil naenkrat le enega učenca oziroma vajenca. Vsi pomočniki, ki so želeli postati mojstri, so morali dve leti nabirati izkušnje v drugih slovenskih pokrajinah.54 Ljutomerski ceh je leta 1751 štel sedem mojstrov. Štirje so prihajali iz Ljutomera, po eden pa iz Križev- cev pri Ljutomeru, Cezanjevcev in Radoslavcev. Do- brih sto let pozneje, leta 1859, se je število mojstrov povečalo na dvanajst. Tega leta sta bila zabeležena tudi dva pomočnika in trije učenci.55 V ljutomerski 51 Magdič, intervju, 2021. 52 Bogataj, Ljudska umetnost, str. 10. 53 Bogataj, Domače obrti, str. 34–37. 54 Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 285–287. 55 Prav tam, str. 287. okrajni obrtni zbornici je bilo leta 1946 registriranih enajst lončarjev.56 Leta 1959 je bilo popisanih sedem lončarskih obratov, in sicer v Ljutomeru, Noršincih, Šalincih, Radoslavcih, Sitarovcih, Ključarovcih in na Stari Cesti. Z izjemo Žumanovih, ki so imeli pomoč- nika in vajenca, so mojstri dejavnost opravljali sami.57 Družina Žuman je bila konec 20. stoletja edina lon- čarska družina, ki je še naprej ohranjala bogato tradi- cijo lončarstva na območju Ljutomera.58 Danes še vedno lepo število lončarjev v Sloveniji nadaljuje bogato lončarsko dediščino, ki jo tehnolo- ško in funkcionalno prilagajajo sodobnosti. Delo- vanje sodobnih lončarjev je še vedno po večini po- vezano s starimi lončarskimi središči in nahajališči gline. Nosilci te dejavnosti nadaljujejo večdesetletno tradicijo družinske dediščine. V ljutomerskem okoli- šu lončarsko tradicijo ohranja družina Žuman, ki se lahko pohvali z že skoraj 150-letnim delovanjem. Žumanovi prenašajo lončarsko obrt iz roda v rod od leta 1874. Saša Žuman je že peta generacija lon- čarjev v družini. Lončarsko znanje sta mu predala oče Branko Žuman in ded Karel Žuman, ki je v 70. letih 20. stoletja odprl svojo delavnico v Ljutomeru. Karel je bil prvi lončar na Slovenskem, ki je zraven delavnice postavil prodajalni prostor in galerijo svo- jih najboljših izdelkov. Postopki izdelave lončarskih izdelkov se od 19. stoletja, ko so se Žumanovi začeli ukvarjati z lončarstvom, pa do danes niso bistveno spremenili. Družina že več desetletij koplje glino v Lukavcih, v bližini stare opekarne. Vsako leto nako- pljejo približno za dve traktorski prikolici gline, ki jo skladiščijo čez zimo doma v deponiji. Premrznjeno glino spomladi zmeljejo v posebnem mlinu z dve- ma valjema, ki sploščita glino v en milimeter tanko plast. Glino nato pregnetejo in premešajo ter odvisno od izdelka dodajo določeno količino vode. Pregne- teno glino oblikujejo v različno velike kepe, odvisno od posameznega izdelka. Točno odmerjeno količino gline začnejo oblikovati na električnem lončarskem vretenu. Oblikovani izdelki se nato morajo dobro posušiti. Sušenje lahko traja od enega tedna do ene- ga meseca, odvisno od debeline in velikosti izdelka. Za tem sledi proces žganja. Prvo žganje oz. biskvitno žganje poteka pri 800–900 ˚C in traja 12 ur. Pri tem se porabi približno 2 m³ drv. Drugo, glazurno žga- nje poteka pri 1000 ˚C in traja 15 ur. Za tovrstno žganje porabijo 3 m³ drv. Za žganje lončenih izdel- kov so najbolj primerna »mehka« drva smreke, jelše ali breze. Po drugem žganju pustijo izdelke v peči še dva dni, da se dobro ohladijo. Potem jih premažejo 56 SI PAM/0442/003/001/00344 Okrožni ljudski odbor Ma- ribor (1945–1947), Seznam obrtnikov v Okrajnem ljudskem odboru Ljutomer, seznam večjih obratov v ptujskem in or- moškem okraju, 1945; Register zasebnih obrtnih obratov, OLO Ljutomer (1945–1955), arhiv Območne obrtno-pod- jetniške zbornice Ljutomer. 57 Rihtarič, Obrtništvo, str. 62. 58 Katalog obrti in podjetništva, str. 17. 827 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–8382022 z nesvinčenimi prozornimi glazurami, ki vsebuje- jo pigmentne dodatke. Žumanovi izdelujejo razne pekače, vrče, ročke, maslinjake in »dükle« za kisanje mleka.59 Studenčarstvo Studenčarstvo je bilo nekoč redna ali dopolnil- na obrt. Naloge studenčarjev so bile iskanje vodnih virov, kopanje vodnjakov in izdelava ter nameščanje vodnih črpalk za črpanje vode iz vodnjakov. Izdelo- vali so tudi lesene, več kot 10 metrov dolge cevi za črpanje vode, ki so v glavnem bile iz borovega lesa. Studenčarstvo je ena od mlajših obrti, saj se je začelo razvijati v 2. polovici 19. stoletja, ko so se studenčarji v virih začeli omenjati kot samostojni obrtniki. Po koncu 1. svetovne vojne je bilo večina studenčarjev zapisanih v registrih kot studenčarski mojstri, ki se ukvarjajo še s kmetijstvom kot dodatno dejavnostjo. Pred tem je bila ta situacija obratna.60 V raznih popisih obrtnikov in drugih arhivskih dokumentih vse do 19. stoletja na območju Ljutome- ra ni omenjenih mojstrov studenčarjev. Kot eden pr- 59 Žuman, intervju, 2021. 60 Slovenski etnološki leksikon, str. 587. vih mojstrov za izkop vodnjakov in napeljavo odvo- dnih drenaž na širšem območju Ljutomera se omenja šele na začetku 20. stoletja Alojz Bratina iz Križevec. Veljal je za uradnega mojstra studenčarja in izdelo- valca betonskih izdelkov za širšo okolico. Pomočniški izpit je opravil v avstrijskem Radkersburgu, mojstr- skega v Ljubljani, največ znanja pa je prav gotovo od- nesel od očeta, ki ga je tudi navdušil za to delo. Od leta 1914, ko je dobil koncesijo za obrt, je z očetom redno opravljal izkope studencev ter izdeloval lesene in cementne cevi v širši okolici. Svoje delo je odlično opravljal skoraj pol stoletja. V bližini je nadzoroval izkope vseh vodnjakov, številnim sovaščanom in oko- liškim kopačem je bil več let mentor.61 Eden bolj znanih studenčarjev iz okolice Ljuto- mera je bil tudi Jožef Maršič iz Jalšovca, doma tik ob slovensko-hrvaški meji. Za kopanje vodnjakov se je odločil zaradi pomanjkanja studenčarjev na tem območju in zaradi slabega finančnega stanja njegove velike družine. Bil je samouk, zato je na začetku ko- pal manjše vodnjake. Skozi leta je osvojil vse potreb- ne veščine za odprtje samostojne studenčarske obrti. Takrat, še v časih Socialistične federativne republike Jugoslavije, je pokrival celoten obmejni okoliš. Pri delu se mu je med drugimi pridružil tudi Vinko Kosi, ki je pred tem delal v rudniku Presika, zato mu delo pod zemljo ni bilo tuje. S studenčarstvom se je ukvar- jal vse do leta 1985. Poleg njega je bilo zaposlenih več pomagačev, ki so bili odgovorni za odpadno zemljo ter varnost pri delu. Delo je bilo zelo naporno in ne- varno. Najprej je moral mojster z enoletno leskovo rogovilo »rajalnico« poiskati morebitni vir vode. S šibo v vodoravnem položaju je korakal po zemljišču, dokler se ta ni ukrivila. To je bil znak, da je pod po- vršjem voda. Pred začetkom gradnje studenca se je na mestu začrtanega mesta za kopanje zbrala cela druži- na in molila, da bi vodo res našli ter da se nobenemu kopaču ne bi nič zgodilo. Kopal je vedno le eden ko- pač. Odvečno zemljo so v kantah ali košarah, pritrje- nimi na vitlo, povlekli na površje. Stene vodnjaka so običajno zaščitili z deskami. V primerih, kadar je bila zemlja rahla, so stene sproti obzidali z opeko ali ka- menjem. Kopanje vodnjakov je trajalo dneve oziro- ma tedne, odvisno od višine podtalnice. Na nekaterih mestih so morali kopati tudi do 40 metrov v globino, preden so prišli do vode. Kopači so namesto zaščitnih čelad uporabljali kose desk, ki so si jih zavezali na glavo. Vsakič, ko so prišli do vode, je nastalo nepopi- sno veselje in olajšanje, saj je bilo veliko primerov, da vode sploh niso našli. Takrat je bil ves vloženi trud zaman, saj so kopači ostali tudi brez plačila. V drugi polovici 20. stoletja so najpogosteje nameščali razne samotežne načine, in sicer vitle, vzvode ali vretena, pri katerih je na vrvi oziroma verigi viselo vedro za zajemanje vode. Na koncu so nad vodnjake namestili 61 Prav tam, str. 321–322. Lončar Saša Žuman v svoji delavnici (hrani: SIKLJT, OE Muzej). 828 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 datki davčnih uradov iz srede 19. stoletja pričajo, da je imel Ljutomer leta 1853 enega mojstra, ki se mu je tri leta pozneje pridružil še en pomočnik. Glede na podatke davčnega urada sta v Ljutomeru v letih 1857, 1871–1874 in 1890 delovala en mojster in en pomočnik. Podobno kot v Ljutomeru so v drugi po- lovici 19. stoletja imela le enega vrvarja tudi mesta Ormož, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica in Gor- nja Radgona. Med štajerskimi mesti je leta 1853 iz- stopal Maribor s šestimi mojstri, tremi pomočniki in dvema vajencema. Na začetku 20. stoletja je takrat- ni politični okraj Ljutomer (Gornja Radgona–Lju- tomer) imel v registru le dva samostojna vrvarja, ki sta skupaj zaposlovala štiri delavce. Leta 1925 je bil v Ljutomeru zabeležen le en vrvarski obrat. Enako število vrvarjev kot Ljutomer so tega leta imela tudi danes tri največja slovenska mesta (Ljubljana, Mari- bor in Celje). Po koncu 2. svetovne vojne, natančneje leta 1951, je število vrvarjev na Slovenskem močno upadlo. Rezultati popisa lokalne industrije in obrti so zabeležili v Sloveniji le devetnajst vrvarskih obratov. Šlo je predvsem za stare mojstre, katerih delovni staž je presegel 20 let. Leta 1966 je bilo v Sloveniji aktiv- nih le še sedem vrvarskih mojstrov. Med njimi je bil tudi Bazilij Prinčič iz Ljutomera.65 65 Kobe-Arzenšek, Vrvarska obrt, str. 171. še leseno ostrešje za zaščito pred raznimi tujki, ki bi lahko padli v vodnjak in onesnažili vodo.62 Vrvarstvo Vrvi kot izdelki za prodajo se na Slovenskem omenjajo že od 12. stoletja naprej. Takrat še ni bilo omemb vrvarjev, temveč so vrvi bile produkti tkalcev. Vrvarji so na območju Ljubljane prvič omenjeni ko- nec 16. stoletja, ko so delovali trije vrvarji. Potrebe po vrvarstvu so bile majhne. O tem priča podatek, da so 200 let pozneje v Ljubljani še vedno delovali le trije vrvarji. Povsem drugače je bilo na Koroškem, kjer je bilo sredi 18. stoletja kar 49 mojstrov, devet pomoč- nikov in en vajenec. Slovenska Štajerska je štela le šest mojstrov in tri pomočnike. V drugi polovici 18. stoletja je ta številka na Štajerskem hitro narasla, saj je bilo zabeleženih sedemnajst mojstrov, sedem po- močnikov in devet vajencev.63 Vrvarstvo ima v Ljutomeru že večstoletno tradi- cijo. Leta 1726 sta bila popisana dva vrvarja, dobrih sto let pozneje pa se je kot hišni posestnik v trgu Ljutomer omenjal en vrvar Friderik Babnik.64 Po- 62 Gašparič, intervju, 2021. 63 Kobe-Arzenšek, Vrvarska obrt, str. 170. 64 SI_PAM/0004/010/00008,Obrt in trgovina v Ljutomeru (17.–19. st.), Seznam obrtnikov v trgu Ljutomer, cca. 1726; Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 333. Ohranjena studenca na Šafarskem (hrani: SIKLJT, OE Muzej) 829 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–8382022 Prinčičevi iz Ljutomera so se z vrvarstvom ukvar- jali več desetletij. V 20. stoletju so bili edina družina v Ljutomeru in širše, ki so se ukvarjali z vrvarstvom. Prvi v družini se je s to obrtjo začel ukvarjati Anton Prinčič, ki je leta 1929 pridobil obrtniško dovoljenje. V več kot tridesetletnem delovanju je izučil štiri po- močnike, med katerimi je bil tudi njegov sin Bazilij. Ta je po uspešno opravljenem pomočniškem obdo- bju kmalu naredil mojstrski izpit v Murski Soboti, kjer je bil nekaj let zaposlen v eni od tovarn in tam izdeloval vrvi raznih dimenzij. Leta 1965, ko se je oče Anton upokojil, se je vrnil domov in prevzel obrt. Na samih začetkih je pletel vrvi iz konoplje, ki so jo uvažali iz raznih koncev takratne Jugosla- vije. Pridobljeno konopljo je moral najprej zmikati oziroma počesati na ročni napravi mikalniku. Proti koncu 20. stoletja mu je to delo bilo prihranjeno, saj so namesto konoplje za izdelovanje vrvi uporablja- li očiščeno surovino iz umetnih vlaken. Pakirana je bila v 50-kilogramskih balah, ki jih je do Ljutomera pripeljal vlak. Po pričanju Bazilijeve žene je bil sam postopek izdelovanja vrvi dolg in zahteven. Mojster je običajno združil po štiri ali več predilnih niti v špa- go s pomočjo težjega stroja, imenovanega šir. Najprej je na napravo nataknil niti na kavlje. Na nasprotnem koncu je niti nataknil na vrteči se kavelj, ki je bil vpet na sani, imenovane hangerštanga. S pomočjo lera je v utore razporedil niti in začel poganjati s kljuko šir. Z lerom je sukal niti v vrv, za kar je rabil veliko prakse in izkušenj, če je želel izdelati vrvi z enakomerno de- belino in trdoto po vsej svoji dolžini. Bazilij je v svoji več kot petdesetletni karieri izdelal daleč največ vrvi, različnih dimenzij ter locne oziroma krple, ki so jih uporabljali kmetje za spravljanje sena, slame ali listja. Poleg tega je še izdeloval vprežne vrvi, povodce za ži- vali, razne špage (tanke vrvice) in razne mreže. Sredi 20. stoletja je izdelke vozil s kolesom še po takratnih makadamskih cestah vse do Ormoža in Svetega To- maža, kjer je imel veliko stalnih strank. Poleg tega je vrvi in ostale pripomočke prodajal okoliškemu prebi- valstvu. Nekaj desetletij pozneje pa se je ob nedeljah skupaj z ženo odpravljal vse od Križevec, Ormoža, Koga, Svetega Tomaža pa do Ptuja, kjer je po ne- deljskih mašah na stojnicah prodajal svoje izdelke. V tistih časih so obrtnike na stojnicah že redno nadzi- rale inšpekcije, ki so preverjale kakovost izdelkov in vsa potrebna obrtniška dovoljenja. Konec 20. stoletja je bil Bazilij še eden redkih vrvarjev na Slovenskem. Takrat se je za njegove izdelke občutno zmanjšalo zanimanje kmetov, ki so skozi vsa leta bili bolj ali manj edine njegove stranke. Glavni povpraševalci po njegovih izdelkih so postali športniki. Poleg klasičnih vrvi je začel izdelovati razne mreže za nogomet, ko- šarko, odbojko …66 Mizarstvo Mizarji so že od vsega začetka zaslužni za notra- njo opremo hiš, saj so izdelovali notranje pohištvo, okna in vrata. Čez čas so začeli izdelovati izdelke po naročilih in po posebnih oblikovalskih zasnovah. Mizarji so se začeli združevati v posebne zadruge na začetku 19. stoletja, ko so nastala številna mizarska središča na Slovenskem.67 Mizarstvo kot obrt se je uveljavila nekoliko po- zneje kot ostale obrti. Kmetje so si svoje prostore za- čeli intenzivneje opremljati z mizami, stoli, omarami ipd. šele na začetku 19. stoletja. Porast urejanja pro- stora s pohištvom v mestih se je začel nekoliko prej, v 18. stoletju, ko so se začeli spreminjati trendi pro- storskih zasnov hiš. Mizarstvo je bilo dobro razvito v vseh slovenskih pokrajinah.68 Na območju Ljutomera je bilo mizarstvo številč- no zastopano in bolj razvito v zgodnjem novem veku, ko so bili ljutomerski mizarji del radgonskega ceha. V prvi polovici 18. stoletja sta ljutomerske tržane oskrbovala dva mizarja. Sto let pozneje pa se je šte- vilo mizarjev povečalo na tri.69 Mizarska obrt je svoj razvojni višek dosegla konec 19. stoletja. Ljutomer- 66 Prinčič, intervju,2021. 67 Slovenski etnološki leksikon, str. 328. 68 Bogataj, Domače obrti, str. 137. 69 SI PAM/0004/010/00008,Obrt in trgovina v Ljutomeru (17.–19. st.), Seznam obrtnikov v trgu Ljutomer, cca. 1726; Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 333. Ohranjena reklamna tabla Bazilija Prinčiča (hrani: SIKLJT, OE Muzej). 830 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 ski mizarji so po vzoru Dunaja in Gradca množič- no oskrbovali trške in kmečke domove z rezljanim, struženim in intarziranim pohištvom. Mizarstvo je v 20. stoletju ponekod postopoma prehajalo v majhne polindustrijske in industrijske obrate.70 Leta 1946 je bilo v okviru ljutomerske obrtne zbornice registri- ranih 32 mizarjev, od katerih jih je šest imelo svo- jo delavnico v Ljutomeru.71 Leta 1959 se je število mizarskih delavnic zmanjšalo na dvanajst. Mizarji so delovali v Babincih, Banovcih, Lukavcih, Razkrižju, Stari Novi vasi, Ključarovcih, Križevcih, Drakovcih, Noršincih, Ljutomeru in na Moti. Največja obrtna enota tega leta je bila v Drakovcih mojstra Konra- da Repa, ki je imel štiri pomočnike, administrator- ja in dva vajenca. Večji obrat je imel tudi mojster Avgust Filipič v Babincih, kjer sta bila dva mojstra, dva pomočnika in trije vajenci. Razlog za množični osip privatnih mizarskih obratov je bilo ljutomersko podjetje Marles, ki je imelo leta 1995 zaposlenih pet 70 Šarf, Etnološka topografija, str. 42–43. 71 SI PAM/0442/003/001/00344 Okrožni ljudski odbor Ma- ribor (1945–1947), Seznam obrtnikov v Okrajnem ljudskem odboru Ljutomer, seznam večjih obratov v ptujskem in or- moškem okraju, 1945; Register zasebnih obrtnih obratov, OLO Ljutomer (1945–1955), arhiv Območne obrtno-pod- jetniške zbornice Ljutomer. mojstrov, dvaintrideset pomočnikov in tri admini- stratorje.72 Leta 1998 se je z mizarstvom ukvarjalo trinajst samostojnih podjetnikov.73 Uspešno je bilo mizarstvo Filipič, kjer se mizar- ska obrt prenaša iz roda v rod okoli 150 let. Z mi- zarstvom se je leta 1877 začel ukvarjati Jakob Nedl. Po opravljenem mojstrskem izpitu je odprl majhno delavnico, ki je bila del skromne družinske hiše. Ne- kaj let je deloval sam. S svojimi kakovostnimi izdelki si je pridobival vedno več zadovoljnih strank. Zaradi povečanja števila naročil je začel sprejemati vajence in pozneje še pomočnike. Večino opreme so v tistih časih naredili na mero oziroma po želji strank. Kadar je bilo naročilo veliko, so delali doma pri naročniku. Jakob Nedl se je z mizarstvom ukvarjal vse do svoje smrti leta 1931. V svoji dolgoletni in bogati karieri je izučil veliko vajencev. Zadnji od njih je bil Avgust Filipič. Ta je bil ostarelemu mojstru v veliko pomoč tako v delavnici kot na terenu. Po napredovanju v po- močnika je prevzemal vedno več naročil vse do moj- strove smrti. Kmalu po tem, ko je naredil mojstrski izpit, je leta 1937 prevzel Nedlovo delavnico. V prvi 72 Rihtarič, Obrtništvo, str. 60–62. 73 Katalog obrti in podjetništva, str. 35. Razna mizarska dela v nekdanji delavnici Leopolda Pečarja leta 1954 (hrani: SIKLJT, OE Muzej). 831 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–8382022 polovici 20. stoletja na področju mizarstva še ni bilo razvite mehanizacije, zato se je delalo vse ročno, kar je bilo precej naporno. Pod Filipičevim okriljem se je izučilo mizarstva kar 35 vajencev, med njimi tudi njegova sinova Ivan in Avgust, ki sta leta 1954 uspe- šno opravila mojstrski izpit. Delali so kakovostne izdelke, o čemer priča tudi podeljena diploma za pr- vovrstno izdelavo določenih izdelkov na obrtni raz- stavi v Ljutomeru leta 1950. Avgustova sinova Ivan in Avgust sta obrt prevzela po očetovi upokojitvi leta 1956. Stara delavnica je bila kmalu premajhna za vse zaposlene in vsa naročila, zato so imeli pri okoliških prebivalcih v najemu tri velike prostore, in sicer pri Janezu Smodišu, Mateju Sagaju in Jožetu Berdenu. Njihovo delo je bilo opazno tudi zunaj meja Sloveni- je, saj je kar nekaj naročil prihajalo iz Dalmacije. Ivan in Avgust sta zato iz leta v leto širila delavnico in do- kupovala razne stroje, da je bilo čez čas vse potrebno zbrano na eni lokaciji. Ivanu je za mizarstvo uspelo navdušiti sina Mirana, ki je prevzel bogato zapuščino s trdnimi temelji. Leta 1996 je začel graditi novo ve- čjo delavnico, v katero se je skupaj z več zaposlenimi preselil leta 1999. Mizarstvo Filipič danes vključuje že peto generacijo družine Filipič in uspešno delu- je na Slovenskem ter tujem tržišču. Njihovo odlično delo potrjujejo tudi platinasto odličje za bonitetno oceno iz leta 2019.74 Izjemno bogato tradicijo ima mizarska delavnica, ki jo je leta 1920 v stanovanjski stavbi v Ljutomeru pod imenom Tesarstvo – žaga in trgovina Leopold Pečar. Delavnica je bila postavljena na njegovem zemljišču ob domačiji. Les za obdelavo so pridobivali iz območja Gornje Radgone, Murska Sobote, Len- dave in Ptuja. Leta 1946 se je obrat priključil podje- tju Dravsko gozdno gospodarstvo Maribor, leta 1947 podjetju Lesno industrijsko podjetje Murska Sobota, leta 1951 pa Lesno industrijskemu podjetju Maribor. Njihovi primarni produkti so bili »finalni izdelki roč- nega in strojnega mizarstva«.75 Leta 1960 se je Pečarjeva delavnica združila s to- varno Marles in preusmerila obrat izključno v proi- zvodnjo kuhinjskega sedežnega pohištva. V glavnem so izdelovali mize, stole in klopi. Leta 1974 so zaradi povečanega zanimanja po njihovih izdelkih dogradili novo proizvodno halo za montažo, prostore za stroj- no opremo in objekte za spremljajoče dejavnosti. S tem so lahko začeli s serijsko proizvodnjo njihovih 74 Filipič, intervju, 2021. 75 Koren, Kulturna dediščina, str. 114–115. Branko Magdič v svoji delavnici, kjer v prostem času še vedno ustvarja razne izdelke (hrani: SIKLJT, OE Muzej). 832 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 produktov. Med letoma 1983 in 1985 so zgradili še sušilnico in kotlarno. Naslednje leto so program ma- sivnega pohištva nadgradili. Izdelovati so začeli tudi nove oblike sedežnega pohištva in miz za jedilnice.76 Po stečaju Marlesa se je leta 1989 začelo poslova- nje tovarne masivnega pohištva Murales. Uveljavila se je nova blagovna znamka kuhinjskega in jedil- niškega sedežnega pohištva, ki je postala hitro pre- poznavna na slovenskem in tujem tržišču. Z na- menom po večji kontroli vhodnih surovin je podjetje leta 2000 kupilo bližnjo žago in s tem sklenilo pro- izvodni krog. Na začetku 21. stoletja je Murales zgra- dil še skladišče za polizdelke, brusilnice, montažne linije, sodobne lakirnice, krivilnice lesa in skladišče žganega lesa. V času privatizacije je takratni direktor TOZD Masivno pohištvo Ljutomer Stanko Škalič z družino aktivno vstopil v lastništvo družbe. Leta 2013 je izvedel še menedžerski prevzem družbe, na podlagi katerega je danes v njihovi lasti večji del to- varne.77 Danes meri celotno zemljišče Muralesa okoli 8 ha, od katerih je 4 ha pokritih proizvodnih in skla- diščnih površin. V podjetju potekata dva procesa, in sicer obdelava oziroma razrez hlodovine in tehnolo- ški postopek strojne obdelave. Proizvodnja je oprem- ljena s stroji velike tehnološke zmogljivosti, saj so ves čas vlagali v proizvodnjo in posodobitev tehnologije. V tovarni je zaposlenih okoli 110 delavcev, ki meseč- no izdelajo okoli 5.000 kosov stolov, miz, kotnih klo- pi, jedilniških vitrin, ekskluzivnih izdelkov in drugih izdelkov za opremljanje interierjev. Murales je danes 76 Prav tam, str. 116–117. 77 Prav tam, str. 116–118. v Sloveniji in tujini poznan kot kakovosten proizva- jalec jedilniškega sedežnega pohištva.78 Eden bolj znanih mizarjev v okolici Ljutomera je bil tudi Branko Magdič. Za mizarstvo se je navdušil že v rosnih letih, saj je že kot otrok večino svojega prostega časa preživel v mizarski delavnici Antona Novaka v Lukavcih. Tako po končani osnovni šoli ni dolgo premišljeval o pravem poklicu. Leto dni je obiskoval vajeniško šolo v Križevcih, za tem pa ga je pot vodila v Beograd, kjer je po dveh letih šolanja, leta 1949, opravil pomočniški izpit. Sprva se je za- poslil v beograjski umetniški delavnici Mongment. Po odsluženem vojaškem roku v Osijeku in Belem Manastirju se je vrnil v Slovenijo. Leta 1953 se je zaposlil v ljutomerski lesno industrijski tovarni Lip Maribor. Delovne izkušnje si je več kot deset let še nabiral v mizarski delavnici Filipič v Babincih in pri Mizarstvu Ljutomer. Med tem je leta 1958 v Murski Soboti opravil mojstrski izpit. Razne izdelke, s kate- rimi je prepričal komisijo na izpitu, je izdeloval dva tedna v tovarni Ledava. Poleg tega je opravil izpit za rezbarja, s katerim je dodatno potrdil, da mu je ustvarjanje z lesom bilo položeno že v zibelko. Po več kot desetletju delovanja v Ljutomeru in Noršincih si je zaželel novih izzivov. Slednje je poiskal v daljni Nemčiji, kjer je po lastnih besedah preživel najlepša in najbolj ustvarjalna leta. Nekaj let pred upokojitvijo se je odločil za povratek v svoj domači kraj, kjer je odprl svojo obrtno delavnico. Večino strojev in pri- pomočkov si je kupil v Nemčiji. Kljub vrnitvi domov je ostal v tesnih stikih z Nemčijo, saj je večino izdel- 78 Prav tam, str. 118–121. Razni lectarski izdelki slaščičarne Škrajnar iz Ljutomera (hrani: SIKLJT, OE Muzej) 833 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–8382022 kov izvozil prav tja. Nekaj časa je bil celo edini mizar v Sloveniji, ki je delal za nemški trg. Gospod Branko tudi po upokojitvi skoraj vsak dan preživi v svoji de- lavnici, kjer ustvarja predvsem za svojo dušo. Izdeluje posebne izdelke, za katere prej ni bilo dovolj časa.79 Medičarstvo in svečarstvo ter slaščičarstvo Medičarstvo in svečarstvo spadata med starodav- ne obrti na Slovenskem. Pri tej obrti je vedno šlo za simbiozo dveh dejavnosti, ki sta ju povezovali dve temeljni sestavini: med in vosek. Medičarji so izdela- li največ peciva iz medenega testa, lectarske izdelke, medenjake in medico ter medeno vino, svečarji pa so izdelovali sveče različnih vrst in oblik.80 Najstarejši, skromni zapisi medičarstva izhajajo že iz 14. stoletja. V teh zgodnjih obdobjih medičarji in svečarji še niso izdelovali izdelkov, kot jih poznamo danes. Figuralno pecivo, ki so ga izdelovali s pomočjo vtiskovanja v lesene modele, so pričeli izdelovati od 15. stoletja naprej. Z medičarstvom se je vse do 18. stoletja ukvarjalo izjemno majhno število posamezni- kov, zato se je v primerjavi z ostalimi tradicionalnimi obrtmi zelo počasi razvijalo.81 Lectarske delavnice so bile v 19. in 20. stoletju najbolj razširjene na Štajer- skem. Sledila je Koroška, Pomurje in šele na to Kranj- ska. Kljub občutnemu zatonu obrti v 20. stoletju se je medičarstvo in svečarstvo ohranilo vse do danes. Na Slovenskem deluje le še peščica lectarjev in delavnic, ki nadaljujejo in ohranjajo to večstoletno tradicijo.82 79 Magdič, intervju 2021. 80 Slovenski etnološki leksikon, str. 315. 81 Bogataj, Ljudska umetnost, str. 212. 82 Komel, Lectarstvo, str. 23–25. Trg Ljutomer je imel svojega medičarja in svečarja že v zgodnjem novem veku. Leta 1755 se eni od listin omenja medičar Paltauf, ki naj bi se v Ljutomer pri- selil iz Nemčije. O njegovem delovanju in morebit- nih njegovih naslednikih ni nič znanega.83 Medičar- stvo in svečarstvo je bilo v 19. in v 20. stoletju slabo razvito in redko zastopano na območju Ljutomera. Med letoma 1945 in 1959 je na širšem obravnava- nem območju deloval le en obrtni mojster Janko Škrajnar, ki se je ukvarjal tudi s slaščičarstvom.84 Ob popisu leta 1998 so delovale štiri slaščičarne, in sicer v Križevcih pri Ljutomeru, Pristavi in dve v Ljuto- meru.85 Najbolj poznana slaščičarna v Ljutomeru in nje- govi okolici v 20. stoletju je bila prav gotovo Škrajnar- jeva slaščičarna. Njeni začetki izhajajo iz leta 1913, ko je Ivan Škrajnar v svoji delavnici v Ljutomeru od- prl prodajalno. Izdeloval je lectarske figure in mede- njake. Istega leta je uspešno pridobil prvi obrtni list za medičarja in svečarja. Za ta poklic je navdušil tudi sina Janka, ki mu je že kot otrok pomagal izdelovati razno pecivo. Janko je leta 1931 pridobil naziv po- močnika. Pod večletnim mentorstvom svojega očeta je kmalu opravil tudi mojstrski izpit iz slaščičarstva in pozneje še iz medičarstva. Z ženo Terezijo je imel delavnico v Gornji Radgoni vse do začetka 2. svetov- ne vojne, ko so ga z družino kot zavednega Slovenca 83 Kovačič, Ljutomer, str. 174. 84 SI PAM/0442/003/001/00344 Okrožni ljudski odbor Ma- ribor (1945–1947), Seznam obrtnikov v Okrajnem ljudskem odboru Ljutomer, seznam večjih obratov v ptujskem in or- moškem okraju, 1945; Register zasebnih obrtnih obratov, OLO Ljutomer (1945–1955), arhiv Območne obrtno-pod- jetniške zbornice Ljutomer. 85 Katalog obrti in podjetništva, str. 48. Janko in Terezija Škrajnar pred svojo slaščičarno leta 1973 (hrani: SIKLJT, OE Muzej). 834 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 in podpornika Sokola izgnali v Ljubljano. Po kon- cu vojne se je vrnil v domači Ljutomer, kjer je leta 1950 odprl slaščičarno. Otroci so najraje jedli velike medenjake, odrasli pa predvsem slastne vinske kekse. Njihovo tradicionalno lectarsko pecivo ni manjkalo na sejmih in proščenjih po Prlekiji in Prekmurju. Družinsko tradicijo je v drugi polovici 20. stoletja nadaljevala Vera Škrajnar, ki je po končani osnovni šoli postala vajenka pri očetu Janku. Leta 1962, po opravljenem pomočniškem izpitu, sta skupaj z oče- tom odprla prodajalno na Miklošičevem trgu. Skupaj z možem Georgom Peischlom, ki je bil po poklicu prav tako slaščičar, sta leta 1975 prevzela delavnico v Ljutomeru. Razširila sta ponudbo na vse vrste tort, ki so v času porok šle za med. Znana sta bila tudi po izdelovanju dobrih kremnih rezin in ostalem sočnem pecivu. Prvi upad prodaje peciva in sladoleda so ob- čutili ob odprtju več trgovskih centrov v Ljutomeru in okolici. Kljub številnim novim izzivom in prepre- kam je slaščičarna uspešno delovala vse do upokoji- tve zakoncev Peischl leta 1999. Njuni otroci se niso navdušili za slaščičarski poklic, zato sta leta 2006 preselili celotno proizvodnjo z vsemi pripomočki v Radovljico, kjer je gostilna Lectar uredila prvi lectar- ski muzej v Sloveniji.86 86 Robinščak, intervju, 2021; Šoštarič, Konec Škrajnarjeve sla- Mlinarstvo Mlinarstvo uvrščamo med najstarejše obrti. Ra- zne načine mletja moke naj bi prevzeli Rimljani iz Male Azije in ga razširili po stari celini. Ena od zanimivosti je prav gotovo, da se mlini in naprave v tisočletnem razvoju človeštva niso bistveno spreme- nili. Enako velja za načine in postopke samega dela. Mlinarstvo spada že od srednjega veka naprej med temeljne živilske in predelovalne obrti za mletje in predelavo žita. V izrednih okoliščinah ob pojavu la- kote so mlinarji mleli tudi semena in plodove.87 Mlinarstvo ima bogato zgodovino na širšem ob- močju Ljutomera. Na reki Ščavnici in na reki Muri je bilo že od srednjega veka naprej veliko mlinov. Eno prvih omemb mlina najdemo leta 1414, ko je Janez Lokavski prodal ljutomerski cerkvi svoj delež mlina na Ščavnici zunaj trga. Svoj mlin je imel tudi trg Lju- tomer, ki jim ga je 26. marca 1694 s škofovskim do- voljenjem prodal takratni ljutomerski duhovnik Mi- klavž Pergoznik. V zameno je trg moral letno dajati župniku dvanajst veder dobrega ljutomerskega vina. Mlin, ki naj bi leta 1689 pogorel do tal, je tudi upo- dobljen na Vischerjevi grafiki trga Ljutomer iz leta ščičarne, str. 15. 87 Bogataj, Ljudska umetnost, str. 180. Mlin na Razkrižju leta 1954 (hrani: SIKLJT, OE Muzej). 835 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–8382022 1681. Trg ga je uporabljal kot licenčni mlin vse do leta 1914, ko je pogorel.88 Na širšem območju Ljutomera je bilo na reki Ščavnici v 18. stoletju okoli deset mlinov. V samem trgu Ljutomer pa je sredi 18. in 19. stoletja omenjen le en mlinar, ki je upravljal s trškim mlinom na zaho- dni strani Ljutomera.89 Ob koncu 19. stoletja je mli- narstvo spadalo med najbolj razvite obrti na širšem območju Ljutomera. Leta 1946 je v okolici Ljutome- ra na reki Muri in reki Ščavnici delovalo petindvaj- set mlinarjev.90 Do leta 1959 je to število nekoliko upadlo. Popisanih je bilo sedemnajst zasebnih in dve družbeni mlinski enoti. Privatni mlini so obratovali v Veržeju, Presiki, Podgradju, Spodnjem Krapju, Stari Novi vasi, Vogričevcih, Razkrižju, Borecih, Gajšev- cih, Veščici, Moti, Gibini, Globoki, Stročji Vasi, Mo- ravcih in Precetincih. Med številčenje zastopanimi moškimi so delovale tudi tri mlinarske mojstrice, in sicer Antonija Babič v Veržeju, Antonija Košti v Presiki ter Ivanka Klajnčar na Podgradju. Z mlinar- stvom se je tako ukvarjalo tega leta sedemnajst moj- 88 Kovačič, Ljutomer, str. 48. 89 SI PAM/0004/010/00008, Obrt in trgovina v Ljutomeru (17.–19. st.), cca. 1726, Seznam obrtnikov v trgu Ljutomer; Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, str. 333. 90 SI PAM/0442/003/001/00344 Okrožni ljudski odbor Ma- ribor (1945–1947), Seznam obrtnikov v Okrajnem ljudskem odboru Ljutomer, seznam večjih obratov v ptujskem in or- moškem okraju, 1945; Register zasebnih obrtnih obratov, OLO Ljutomer (1945–1955), arhiv Območne obrtno-pod- jetniške zbornice Ljutomer. strov in mojstric, pet pomočnikov in štirje vajenci.91 Leta 1998 je bilo v okviru Obrtne zbornice Ljutomer registriranih le še šest mlinarjev, v naseljih Razkriž- je, Stročja vas, Gajševci, Precetinci in dva v Veržeju. Danes na nekoč bogato tradicijo mlinarstva na reki Ščavnici spominjajta le še delujoča Žnidaričev mlin v Precetincih in mlin Stajnko v Gajševcih.92 Nekoliko daljšo zgodovino so imeli plavajoči mlini na reki Muri. Ti so bili posebnost panonske pokrajine, saj so v celoti ali deloma plavali na reki. Te vrste mlinov so na reki Muri zgradili zato, ker je reka nekoč skoraj vsakoletno poplavljala. Njihova posebnost je bila, da so se lahko skupaj z vodotokom dvigovali in spuščali, pri tem pa so bili z močnimi verigami pritrjeni na trdna oporišča brežin. Glavne nevarnosti za tovrstne mline so bile velike poplave, ki so s seboj odnašale izruvana drevesa, in nizke tem- perature, zaradi katerih so pogosto zmrzovale reke. Pozimi so iz preventivnih razlogov, da ne bi led uničil lesa, celoten mlin dvignili iz vode. Konec 19. stole- tja je na območju med Krogom in Sv. Martinom na Muri (današnja Hrvaška) delovalo kar devetinšest- deset mlinov. To število se je do konca 2. svetovne vojne povečalo na več kot sto. Na reki Muri je več desetletij obratoval tudi mlin na Moti, ki je oskrboval domačine in krajane iz sose- dnjih vasi. Z njim so več desetletij upravljali Smodi- 91 Rihtarič, Obrtništvo, str. 64. 92 Katalog obrti in podjetništva, str. 48. Smodišev mlin leta 1950 (hrani: SIKLJT, OE Muzej). 836 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 ševi. Tradicijo dedka in očeta je leta 1916 nadaljeval Ignac Smodiš iz Bistrice. Mlin je kmalu po koncu 2. svetovne vojne začel propadati, saj ni bilo zainteresi- ranih investitorjev.93 Odločili so se, da bodo odstra- nili čoln in kolo. Do danes se je le ohranila manjša zgradba, ki opominja na ne tako daljno zgodovino mlina, ki je igral pomembno vlogo za prebivalce Mote in sosednjih krajev. Ob koncu 20. stoletja je ob zgradbi bilo postavljenih več kamnitih miz in lesenih klopi. V toplejših mesecih ob vikendih je prostor slu- žil kot okrepčevalnica za ribiče in druge ljubitelje na- rave. Danes nekoč Smodišev mlin služi kot turistična točka Siva čaplja.94 Na Prleški strani reke Mure danes deluje le še Babičev mlin v Veržeju, ki so ga Babičevi kupili leta 1912 od Kolmaničev. Leta 1927 je mlin v celoti po- gorel. Jožef Babič je dal nato na isti lokaciji zgraditi nov plavajoči kombiniran mlin. Na kopnem so po- stavili mlinarsko hišo, na vodi so postavili dva čolna, med katerima se je vrtelo pogonsko kolo. Za prenos pogonske sile je služila ogromna jeklena vrv. Leta 1947 je velika poplava v celoti uničila del mlina na vodi. Znova so bili primorani dograditi nov mlin, ki so ga modernizirali z elektriko in elektromotorjem, ki je služil v času nizkega vodostaja reke Mure. Sredi 20. stoletja je po očetu prevzel mlin Vladimir Babič, ki se je pred meseci poslovil kot zadnji mlinar na Muri. Danes več kot stoletno družinsko tradicijo Ba- bičevih nadaljuje hči Karmen. Babičev mlin velja za eno izmed najznamenitejših krajevnih, etnografskih, zgodovinskih in turističnih značilnosti Prlekije.95 Namesto sklepa Ljutomer je v srednjem veku veljal za majhen trg z več deset hišami, ki so jih omejevali okoliški hribi in reka Ščavnica. Kljub temu je že v tem obdobju ve- ljal za središče in zbirni center ljudi, ki so bivali bodi- si na okoliških hribih bodisi na zamočvirjeni ravnici. Zaradi številnih potreb tržanov in okoliških vaščanov se je, tako kot v ostalih slovenskih trgih in mestih, tudi v Ljutomeru začela intenzivneje razvijati obrt. Kljub skromnim virom in pomanjkanju literatu- re na temo obrtništva v osrčju Prlekije, daje članek grob vpogled v razvoj posameznih obrti v Ljutome- ru. Med najstarejše obrti na preučevanem območju spadajo lončarstvo, kovaštvo, sodarstvo, čevljarstvo in tkalstvo. Slednje so glede na številčno zastopanost pridobile organizirane cehe že v 17. stoletju. Večina obravnavnih obrti v Ljutomeru je doživelo razcvet sredi 19. stoletja, ko so bili domačinom na voljo šte- vilni obrtni mojstri in njihovi pomočniki. Podobno kot v ostali Sloveniji je večina tradicionalnih obrti v Ljutomeru počasi začela zamirati v začetku in sredi 93 Loparnik, Mlinar je ostal brez mlina, str. 8. 94 Mlinarič, intervju, 2021. 95 Rakuša, Pomen reke Mure, str. 59–61. 20. stoletja. Med obravnavanimi obrtmi v osrčju Pr- lekije lahko kot uspešno zgodbo izpostavimo zgolj mizarstvo, ki se je za razvilo v industrijo in pravi raz- cvet doživelo v 20. stoletju. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor SI PAM/0004/010/00008, Obrt in trgovina v Ljutomeru (17.–19. st.), Seznam obrtnikov v trgu Ljutomer. SI_PAM/0442/003/001/00344, Okrožni ljudski odbor Maribor (1945–1947), Seznam obrtnikov v Okrajnem ljudskem odboru Ljutomer, seznam večjih obratov v ptujskem in ormoškem okraju. Arhiv območne obrtno-podjetniške zbornice Ljuto- mer Register zasebnih obrtnih obratov, OLO Ljuto- mer (1945–1955), arhiv Območne obrtno-pod- jetniške zbornice Ljutomer. Arhiv Župnije Ljutomer Slekovec, Matej: Trg in župnija Ljutomer, rokopi- sna kronika, 1896. INFORMATORJI Farkaš, Miran, intervju, Ljutomer 2021. Filipič, Miran in Gregor, intervju, Babinci 2021. Gašparič, Jožica in Branko, intervju, Šafarsko 2021. Horvat, Anton, intervju, Razkrižje 2021. Klobučar, Milena, intervju, Ljutomer 2021. Magdič, Marjana, intervju, Ljutomer 2021. Magdič, Branko, intervju, Ljutomer 2021. Mlinarič Angela, intervju, Ljutomer 2021. Prinčič, Angela, intervju, Ljutomer 2021. Robinščak Elizabeta, intervju, Ljutomer 2021. Zorec, Zdenka, intervju, Ljutomer 2021. Žuman Saša, intervju, Ljutomer 2021. LITERATURA 40 let obrtno zborničnega delovanja, Območna obrtno- -podjetniška zbornica Ljutomer. Ljutomer: Ob- močna obrtno-podjetniška zbornica, 2008. Bogataj, Janez: Domače obrti na Slovenskem. Ljublja- na: Državna založba Slovenije, 1989. Bogataj, Janez: Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji. Ljubljana: Domus, 1993. Bomo ohranili kovačije?: raziskave mariborskih dijakov (ur. Mitja Guštin in Katarina Batagelj). Maribor: Srednja gradbena šola, 1999. Katalog obrti in podjetništva: 30 let, Območna obrtno- -podjetniška zbornica Ljutomer. Ljutomer, 1998. 837 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–8382022 Kobe-Arzenšek, Katarina: Vrvarska obrt na Sloven- skem skozi stoletja. Kronika 23, 1975, št. 3 str. 170–179. Komel, Rok: Lectarstvo in svečarstvo: obrti na Slo- venskem. Gea 17, 2007, str. 22–25. Koren, Mirjana: Kulturna dediščina mizarskih delav- nic. Maribor: Pokrajinski muzej, 2019. Kovačič, Fran: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Lačen Benedičič, Irena: Razvoj obrti od 15. do 19. stoletja. Obrt v našem kraju (ur. Marko Štepec). Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1998. Lazarevič, Žarko: Temeljne razvojne poteze v obr- ti od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne. Obrt v našem kraju (ur. Marko Štepec). Ljublja- na: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1998, str. 16–28. Loparnik, Dušan: Mlinar je ostal brez mlina. Vestnik, 29. julij 1982, št. 29, str. 8–10. Pavlin, Darko in Kunaver, Dušica: Slovensko narodno izročilo. Kranj: Lexis, 1993. Rakuša, Marija: Pomen reke Mure nekoč in danes. Zgodovinski listi 13, 2004, št. 1, str. 59–61. Rihtarič, Ivan: Obrtništvo v Ljutomerski občini leta 1959. Zgodovinski listi 2, 1993, št. 1, str. 60–64. Rudolf, Ludvik: Nekaj besed o Mali Nedelji in njenih ljudeh. Mala Nedelja: TD Mala Nedelja–Rado- slavci, 2012. Slovenski etnološki leksikon (ur. Angelos Baš). Ljublja- na: Mladinska knjiga, 2004. Šarf, Fanči: Etnološka topografija Slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inšti- tut Filozofske fakultete, 1981. Šoštarič, Niko: Konec Škrajnarjeve slaščičarne: lec- tarstvo iz Ljutomera »preselili« na Gorenjsko. Ve- stnik, 18. januar 2007, št. 3, str. 15. S U M M A R Y Crafts in Ljutomer over time In Ljutomer, as in other Slovenian towns and market towns, handicrafts began to develop in the Middle Ages. During the said period, craftsmen from this area formed part of the main guild in Graz, and in the course of the following decades, they gradually began to establish guilds in their respective towns and market towns. Masters from Ljutomer initially joined the guilds in Radgona; however, from the seventeenth century onwards, numerically strong handicrafts were granted permission to organize their own guilds. Ljutomer’s first guilds were formed by potters, blacksmiths, barrel makers, shoemakers, and weavers. By the first half of the eighteenth century, handi- crafts in and around Ljutomer had already been well developed. In 1726, the market town counted four tanners, three shoemakers, weavers, tailors, and pot- ters, two rope makers, blacksmiths, butchers, and joiners, as well as one locksmith, baker, barrel maker, saddler, wheelwright, brickmaker, and miller. In the mid-nineteenth century, when most hand- icrafts in Ljutomer were at their zenith, the market town registered seven active innkeepers, four shoe- makers, tanners and barrel makers, three potters, joiners, tailors, and two carpenters, butchers, strap- pers, bakers, blacksmiths, goldsmiths, and merchants. The market town also had one active saddler, knacker, sexton, gingerbread maker, ropemaker, barber, dyer, wheelwright, planer, nail maker, miller, locksmith, clothmaker, glassworker, mason, and clockmaker. The greatest boom was experienced by joinery and the brickmaking trade, which followed the Austrian example in supplying the market-town and rural homes with all kinds of furniture and tiled products. In the early twentieth century, only some of the craftsmen successfully conformed to the require- ments of the new era, either by purchasing state-of- the-art machinery and venturing into the entrepre- neurial waters or by simply changing the course and philosophy of the manufacturing process. The most notable decline in Ljutomer’s rural handicrafts oc- curred after the Second World War, with industri- alization starting to directly threaten a vast majority of them. Individual handicrafts experienced a rapid collapse. In 1976, the town registered no more than three active barrel makers, six blacksmiths, a wheel- wright, two tailor’s workshops, as well as one sewing and shoemaking workshop, respectively. Although most of the old traditional handicrafts in the Ljutomer area have disappeared, this knowl- edge is still possessed by many local inhabitants or their descendants who continue to pass it on to younger generations. 838 TOMAŽ MARKOVIČ: OBRT V LJUTOMERU SKOZI ČAS, 819–838 2022 Račun za dimnikarske storitve ljutomerskega dimnikarja Antona Erjavca iz leta 1914 (arhiv Župnije Ljutomer). Račun Alojza Kranjca iz leta 1940 (arhiv Župnije Ljutomer). 839 2022 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 94(497.412Ljutomer)"1914/1918" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.14 Prejeto: 16. 9. 2022 Miha Šimac doc. dr., Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo, Poljanska cesta 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana E-pošta: miha.simac@teof.uni-lj.si Ljutomerska fara v veliki vojni: paberki iz Nadškofijskega arhiva Maribor in časopisnih notic IZVLEČEK Prispevek skuša na podlagi arhivskega gradiva iz Nadškofijskega arhiva Maribor, zlasti pregleda matičnih knjig, in slovenskega časopisja še nekoliko bolj osvetliti dogajanje v ljutomerski župniji v času prve svetovne vojne. Njena posledica niso bili le tja preseljeni primorski begunci in padli domačini, pač pa tudi vojaški grobovi na ljutomerskih pokopališčih, kar je danes nekoliko slabše poznano. KLJUČNE BESEDE Ljutomer, prva svetovna vojna, župnija, matične knjige, vojaški grobovi ABSTRACT LJUTOMER PARISH DURING THE GREAT WAR. FRAGMENTS FROM THE ARCHDIOCESAN ARCHIVES MARIBOR AND NEWS ITEMS Drawing on archival materials from the Archdiocesan Archives Maribor and especially on an overview of church records and news items from the Slovenian press, the contribution aims to shed new light on the developments that took place in the parish of Ljutomer during the First World War. These entailed not only a wave of refugees from the Littoral and local casualties but also the presence of military graves in Ljutomer cemeteries, which is a lesser-known fact today. KEY WORDS Ljutomer, First World War, parish, church records, military graves 840 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–856 2022 Uvodna beseda Ob minulih obletnicah, s katerimi smo se spo- minjali velike vojne, ki je močno zaznamovala naše kraje, je bilo v zgodovinopisju več pozornosti name- njene vojaštvu, dogodkom na frontnih črtah in v za- ledju. Temu se niso posvetili le predstavniki različnih raziskovalnih institucij, pač pa tudi širše prebivalstvo, ki je odkrivalo zgodbe svojih prednikov in ne naza- dnje domačih krajev. Posamezni prispevki so nato našli pot bodisi vsaj v lokalna glasila ali v različne revije, ki se ukvarjajo s preteklostjo. Nič drugače ni bila prva svetovna vojna deležna pozornosti tudi v Prlekiji. V Zgodovinskih listih1 najdemo kar nekaj prispevkov, ki predstavljajo zgodbe posameznikov in kraja ter odzive na posamezne dogodke, med katere sodi tudi vojna vihra.2 Zanimivo je, da v znani knjigi Zgodovina ljutomerskega trga3 na besede o prvi sve- tovni vojni naletimo le poredko; pravzaprav konkret- neje le ob omembah odvzema zvonov, do česar je prišlo v letih 1917/1918. To obdobje tudi ni posebej obravnavano v leta 1990 izdanem zborniku župnije sv. Janeza Krstnika.4 Pričujoči prispevek se te teme skuša dotakniti zlasti na podlagi drobcev iz župnij- skega in škofijskega arhiva5 in časopisnih notic ter še nekoliko osvetliti posamezne dogodke v teh viharnih časih, ki so pustili pečat med prebivalci in v samem mestu Ljutomer. Leto 1910 in ljudsko štetje Časopisne novice tudi danes vsakokrat ob nasto- pu novega leta ugibajo, kaj bo prineslo. Nič drugače ni bilo leta 1910, le da so bili tedaj vsaj za eno stvar popolnoma gotovi, da se bo zgodila – ljudsko štetje. O tem pomembnem dogodku so v Narodnem listu 27. januarja 1910 pisali: »Pred važnimi dogodki sto- jimo; eden najvažnejših letošnjega leta, ki zahteva vso pozornost slovenske javnosti, je ljudsko štetje. /…/ Naše slovenske ljudi se bo skušalo s pijačo, z ustrahovenjem in podkupljenjem odvrniti od tega, da bi se pri ljudskem šte- tju priglasili za Slovence.« Pri tem so še kako ošvrknili tudi vlado, ki ni dopustila »štetja po materinskem, am- pak ga je zapovedala izvesti zopet po občevalnem jeziku«. Kljub temu je pisec spodbujal, da se morajo truditi in delati med ljudstvom s poučevanjem o pomembno- sti štetja »in potrebno je, poučiti ljudstvo, da mora vsak slovenski človek pri vprašanju glede občevalnega jezika povedati, da je Slovenec, da je njegov občevalni jezik 1 Prim. Pavličič, Spomini, str. 49–55; Ratiznojnik, Prevrat, str. 26–30. – Za posredovano gradivo se zahvaljujem g. Srečku Pavličiču in osebju ljutomerske knjižnice. 2 O prvi svetovni vojni in Ljutomeru gl. tudi Dominko in Štampar, Prva svetovna vojna in njene posledice (2008); Bo- hanec et al., Sledi prve svetovne vojne v Prlekiji (2015). 3 Kovačič, Ljutomer. 4 Prim. Novak (ur.), Zbornik župnije. 5 Za vso pomoč in posredovane informacije iz Nadškofijskega arhiva Maribor se iskreno zahvaljujem mag. Lilijani Urlep. slovenski«.6 Štetje so dejansko izvajali ob koncu leta in še 22. decembra je Slovenski gospodar posebej pisal o tem, katera dokazila morajo »gospodarji« oziroma starši imeti pripravljena v ta namen, zlasti »listine do- kazujoče ime, rojstni kraj, starost in domovinstvo (zla- sti rojstni list, domovnico, poročni list, delavsko knjigo, družinsko knjigo, viničarsko knjigo, potni list in enake)«. Ob teh navodilih, povezanih z listinami in dokazi- li, so v časopisu podali opis samega popisa, vključno s prihodom števnih komisarjev: »Vsaka posamezna oseba bo morala odgovoriti na povprečno 30 vprašanj. Vprašalo se bo po imenu, po družinskem ali drugem raz- merju do imejitelja stanovanja, po spolu, rojstnih datih, domovinski pravici, verskem izpovedanju, številu dru- žine, občevalnem jeziku, znanju čitanja in pisanja in telesnih hibah.« Poleg ljudskega štetja je tedaj poteka- lo štetje živine, v Mariboru in Celju pa so komisarji poizvedovali tudi o stanovanjskih in hišnih razme- rah. O vseh omenjenih vprašanjih so zapisali, da se mora nanje odgovoriti, »kakor bo faktično stanje dne 31. dec. 1910. Če bi se tedaj na primer zgodilo, da bi pri- šel h kaki stranki števni komisar še le okoli 15. jan. potem se mora odgovoriti tako, kakor je bilo 31. dec.«7 Štetje pa kljub tem navodilom ni potekalo tako gladko. O tem pričajo posamezne časopisne notice, v katerih so posamezni poročevalci omenjali »dvojne mere« komi- sarjev, a tudi nezaupanje do njih in strah pred novimi davki.8 Strah je bil prisoten tudi zavoljo morebitnih zlorab pri navedbi občevalnega jezika in posledično številčnosti pripadnikov posameznega naroda v poli- tičnih okrajih. Ponekod je do zlorab zares prišlo, kar je leta 1911 pripeljalo do revizije štetja (na primer v Trstu in Gorici).9 Popis na Spodnjem Štajerskem je razkril, da je število prebivalstva »nazadovalo v šmarskem, gornje- grajskem, konjiškem, šentlenarčkem [sic], slovenjgraškem in marberškem okraju«. V ljutomerskem sodnem okra- ju so tedaj našteli 14.694 duš, leta 1900 pa 14.154.10 Zanimivo je, da so v časopisju navedene številke le rahlo drugačne od tistih, ki jih je v svoji študiji na- vedel Ivan Rihtarič; ta je zapisal, da je v ljutomer- skem sodnem okraju, sestavljenem iz 29 občin, živelo 14.676 ljudi; »od tega 7.080 moških in 7.596 žensk, oziroma en prebivalec na 0,84 ha teritorija. Najmanjši kraj so bile Sitarovce s komaj 46 prebivalci, največji pa trg Ljutomer s 1.302 prebivalcema.« Med slednjimi je bil velik delež tistih, ki so za svoj občevalni jezik na- vedli nemščino (46,65 %), kar spričo dejstva, da je bil trg Ljutomer središče sodnega okraja, ne presene- ča. Glede na vero se je ob popisu večina prebivalstva sodnega okraja opredelila za katoliško veroizpoved; 6 Narodni list, 27. 1. 1910, s. p., »Pred ljudskim štetjem«. 7 Slovenski gospodar, 22. 12. 1910, s. p., »Kaj nam je treba pri- praviti za ljudsko štetje«. 8 Prim. Straža, 4. 1. 1911, s. p., »Ljudsko štetje; K ljudskemu štetju«. 9 Več o tem gl. Zgodovinski pogledi. 10 Narodni list, 23. 2. 1910, s. p., »Ljudsko štetje«. 841 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–8562022 evangeličanov je bilo le 8, še manj je bilo judov (5) in predstavnikov drugih veroizpovedi (1). V sodnem okraju so delovale štiri župnije: Mala Nedelja, Veržej, Križevci in Ljutomer.11 Vizitacijski zapisnik iz leta 1910 Za vse zgoraj omenjene župnije je prav leta 1910 potekala tudi slovesnost svete birme in škofove vizi- tacije.12 Lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik (1850–1922) je ljutomersko župnijo obiskal 30. ju- lija 1910. Škof se je pripeljal z vozom. Od škofijske meje dalje ga je spremljalo 12 jezdecev, ob cesti in vaških kapelah pa so Napotnika pozdravljale mno- žice vernikov. V Ljutomeru so ga poleg cerkvenih dostojanstvenikov pozdravili okrajni glavar Franc pl. Bouvard, predstavnik vseh županov, ravnatelj Franc Robič v imenu učiteljstva ter predstavniki Marijinih družb, veteranskih organizacij, gasilcev in različnih uradov. »Zvečer je veteransko društvo priredilo pred župniščem serenado, pri kateri je vrlo sodeloval pevski zbor g. Frančiška Zaherl. Dne 31. julija je bilo k sklepu cerkvenega opravila, katerega se je udeležilo 18 duhov- nikov, med njimi župnik Ivan Ivko s pomočnikom L. Purićem iz Štrigove, birmanih 1101 otrok.«13 Ob tej priložnosti je ljutomerski župnik Martin Jurkovič, ki je tu pastiroval že od leta 1903,14 škofu izročil spisano promemorio. Iz nje izvemo nekaj več o življenjskem utripu v župniji sv. Janeza Krstnika. Župnik Jurkovič se je v začetku poročila posebej dotaknil prav farne cerkve, za katero je navedel, da je bila nazadnje popravljena v času sekovskega knezo- škofa Otokarja Marije Attemsa (škof v letih 1853– 1867), ko je leta 1856 delil zakrament sv. birme. Vse to je torej klicalo k obnovi, ki so jo uspešno dokončali leta 1910 in korenito popravili zunanjo podobo farne 11 Rihtarič, Prebivalstvo, str. 51. 12 Cerkveni zaukaznik, 1910, št. XII, str. 180–181, »Birmova- nje«. 13 Prav tam, str. 181. 14 Prim. NŠAM, Službeni listi duhovnikov, šk. 3, Jurkovič, Martin. cerkve. Toda ta je bila tedaj že premajhna, kakor je pisal župnik, »tem bolj ker se prav za prav po nedeljah in praznikih iz vseh sosednih [sic] župnij tukaj verniki zbirajo«. Temu ustrezno se je Jurkovič namenil zbi- rati prispevke za podaljšanje farne cerkve: »Upa se, da bo se potrebni denar igraje nabral, ker je vse ljudstvo župnije že navdušeno za to zadevo.« Ljutomerski župnik je v poročilu še navedel, da so v tem letu določena popravila izvedli v farni cerkvi, deležne pa so jih bile tudi podružnice, denimo cerkvi sv. Roka in sv. Ane v Podgradju. Po teh sumarnih opi- sih popravil na stavbah se je župnik podrobneje po- svetil opisovanju farnega občestva. Tamkajšnje farno ljudstvo je opisal kot globoko verno, cerkveno življe- nje pa je bilo »vkljub nekaterim žalostnim sencam seda- njega časa, v lepem cvetu«. Jurkovič je izpostavil zlasti vestno obiskovanje službe božje in pogosto prejema- nje svetih zakramentov. Zapisal je še, da je bilo vsak dan, ne glede na vremenske razmere, pri maši do sto ljudi, zato je bila duhovščina vsak dan v spovednici. »Zelo ginljive in lepe so slovesnosti, kadar imajo možje, žene, mladenči in mladenke skupno obhajilo in stanovski poduk.« Če so bile oznanjene pobožnosti pri tej ali oni podružnici, je šlo to med ljudmi od ust do ust tudi po sosednjih župnijah in tako je bila udeležba vselej številna. Ljudje so posebej radi obhajali Mariji- ne praznike: »Marijini prazniki se mogoče najslovesniše [sic] obhajajo, kakor tudi mesec maj in oktober.« Prav tako slovesno se je obhajala »nadbratovščina sv. rož. venca« na rožnovensko nedeljo. Pri tem so vsakokrat poklicali katerega od misijonarjev kapucinov, ki je skupaj z domačimi duhovniki spovedoval. Župnik je škofu navedel tudi vse bratovščine, ki so delovale v župniji; na prvem mestu že omenjeno »nadbratovšči- no sv. rožnega venca«, številčen je bil tudi tretji red, ki naj bi imel največ članov »v celi vladikovini« in je štel kar 2849 oseb. Poleg omenjenih so v fari delovale bratovščina Srca Jezusovega, bratovščina vednega če- ščenja, škapulirska bratovščina, družba mladeničev, ki je štela 188 udov, in mladenk (554 udov). Jurkovič je pohvalil delovanje obeh kaplanov in navedel mnenje ljudstva o duhovščini med njimi: »Ljudstvo spoštuje svoje dušne pastirje, jim zaupa, ako svoje dolžnosti spol- njujejo in so postrežljivi in prijazni z njimi.« O sebi je ljutomerski župnik sodil, da mu pešajo telesne in du- šne moči. Pohvalil je sodelovanje z učitelji in kateheti v vsej dekaniji, pa tudi svetne oblasti so bile po nje- govem mnenju župnijskemu uradu »zelo naklonjene«. V promemoriji je Jurkovič na kratko omenil cer- kveno gospodarstvo in račune, dotaknil pa se je tudi primerov nezakonskih otrok: »Glede nezakonskih otrok še se predrzne omeniti, da se jih vsako leto po 6–8 po mestih in tujih službah ponesreči, potem pa pridejo domu [sic] k ubogi materi, ktera joče in obupuje, poroditi. Tako na primer leta 1909: dve sta se ponesrečili v Ptuju, ena v Budapešti, dve v Graci«, omenil pa je še tri primere nekoliko bliže domačim krajem. Ljutomerski župnik je 26. julija 1910 poročilo zaključil z željo, »da bi še Razglednica Ljutomera (hrani: DZ oddelek Splošne knjižnice Ljutomer). 842 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–856 2022 največi in najslavniši Vladika Lavantinski, mnogokrat kot apostol Kristusov obiskali Ljutomersko dekanijo«.15 Drobci iz vsakdana Po teh slovesnostih je vsakdanjemu življenju ri- tem v veliki meri dajal koledar z državnimi in cer- kvenimi prazniki, umanjkala pa niso niti navodila o setvi in drugih poljskih ter kmečkih opravilih. Odsev vsakdanjika v Ljutomeru se lepo odraža v noticah, ki so jih objavljali različni časopisi in listi, o čemer je v Zgodovinskih listih podrobneje pisal Gregor Ži- žek.16 Prispevke je razdelil v več različnih enot – od zahval in izjav do zanimivosti, malih oglasov, ponudb za delo, poročil o različnih boleznih in tragičnih do- godkov oziroma črne kronike. Med slednje so sodili tako dogodki, povezani z roko pravice, kakor različne nesreče, bodisi ob naravnih ujmah in strelah bodisi ob požarih, ko so plameni terjali visok davek. Ta- kšno nesrečo je na cvetno nedeljo leta 1912 doživel Trojnar [Trojner, op. a.] iz Cvena. Požar mu je uničil gospodarsko poslopje in hišo, ob reševanju svojcev pa bi skorajda tudi sam postal žrtev ognja. Nesreča je bila tem večja, ker se je požar razširil k sosedom, kakor je te tragične dogodke po Straži povzel Ži- žek.17 Podobne nesreče so se dogajale že prej in tudi pozneje. O eni od njih, ki se je pripetila v Drakovcih pri Ljutomeru, je 22. marca 1911 poročal Slovenec. V notici preberemo, da sta pri posestniku Razlagu delavca Štuhec in Šparovec odvažala gnoj, pri tem pa v hiši opazila revolver. Štuhec ga je snel, ne vedoč, da je nabit, in ravnal tako neprevidno z njim, da ga je sprožil ter zadel Šparovca, ki je ranam podlegel.18 Še bolj nesrečno tragičen je bil dogodek v Go- demarcih pri Ljutomeru. Tamkajšnjo posestniško hčer Antonijo Lah je namreč na paši zagrabila bož- jast, zaradi česar se je znašla v bližnji mlaki, »kjer je v nezavesti utonila«.19 A če je ta umrla zaradi božjasti, so nekateri smrt iskali sami, spet drugi pa so bili za- vratno umorjeni. Slovenski ilustrirani tednik je v 39. številki leta 1911 poročal prav o takšnem dogodku: »Odkar pomnijo ljudje, se ni zgodil v Ljutomeru tako grozen zločin, kakor v pondeljek [sic] 23. oktobra t. l.« Tedaj so namreč nedaleč od stanovanja našli nekda- njega šolskega slugo Matijo Pregerja: »Sodnijska pre- iskava je dognala, da je morilec Pregarja trikrat ranil in sicer z nekim topim orodjem, pri čemer mu je lobanjo čisto razbil, in enkrat z neko ostrino. Pregar je stanoval pri zakonskih Janezu in Frančiški Cvek v Ljutomeru. Po neki pogodbi je imel pri njima zgovorjeno hrano in stanovanje do smrti. V sredi septembra pa se je Pregar 15 NŠAM, Škofijska pisarna, F 61-Vizitacije, šk. 14, Ljutomer. 16 Žižek, Ljutomerski okraj (1997); Žižek, Ljutomerski okraj (2001). 17 Žižek, Ljutomerski okraj (2001), str. 55. 18 Slovenec, 22. 3. 1911, str. 4, »Žrtev neprevidnosti«. 19 Domoljub, 26. 12. 1912, str. 646, »Na paši utonila«. skregal s Frančiško Cvek in od tega časa se nista več mo- gla videti.« Šolski sluga naj bi večkrat tožil, da Cvek grdo postopa z njim. Policijska preiskava v tem času še ni odgovorila na vsa vprašanja, a časopisje je poro- čalo, da so na koncu zaprli Frančiško Cvek in Janeza Semeniča, »kateri je imel bojda prepovedano razmerje s Cvekovo«.20 Včasih je prihajalo tudi do umorov v lastni hiši. Nekaj takšnega se je zgodilo leta 1912 v hiši Matajiča iz Moravec, kjer je sin Matija ubil svojega očeta. Sina so zaprli in, kakor je zapisal Žižek, pozneje obsodili na sedem let težke ječe, čeprav je svojo krivdo ves čas zanikal, saj »ni imel namena očeta umoriti«.21 Dogajali so se tudi detomori. O enem od takšnih primerov v Ljutomeru je 5. julija 1914 poročalo časopisje. 29. ju- nija, piše v listu Dan, je M. Stampfer porodila hčerko, ki jo je nato skrila v neko »škatljo in to je potem uta- knila v predal svoje omare, koder je našel škatljo in dete neki uslužbenec«. Stampferjevo so prijeli in je dejanje priznala, a to še ni bilo vse; povedala je, da je porodila tudi že leto poprej in dete umorila na enak način, truplo lani rojenega otroka pa je vzela iz omare šele pred tremi tedni in ga sežgala. Časopisni pisec je po- ročilo zaključil z besedami: »Grozno, kakšna je morala nekaterih!«22 Orožniki v Ljutomeru so se torej včasih srečevali z izjemno žalostnimi primeri, ob tem pa niso poza- bili opravljati svoje službe – preganjanje prekrškarjev, vlomilcev in vseh, ki so bili navzkriž z roko pravice ali pa so se vdali skušnjavi po tujem blagu. Mednje je sodil pismonoša Polak, ki je leta 1913 izginil nezna- no kam, s seboj pa naj bi odnesel denar, ki je pripadal drugim.23 Med nesreče z manjšimi posledicami bi lahko uvrstili notice, ki so govorile o ljutomerskem dekanu in župniku Martinu Jurkoviču. Časopisje je konec oktobra 1912 poročalo, da so se 21. oktobra dekanu splašili konji, in sicer v trenutku, ko je ho- tel župnik pred župniščem sesti v kočijo. »Kočija se je prevrnila, dekan je k sreči padel tako, da se je le hudo poškodoval. Konji so divje zdirjali naprej do kolodvora s prevrnjeno kočijo, ki se je razbila.«24 Ob nekaterih omenjenih zgodbah, ki jih v ča- sopisnih listih najdemo v rubriki črne kronike, so v listih znali postreči tudi z veselejšimi noticami. Med- nje sodi oznanilo o svatbi in poročnih zvonovih. Ti so 14. februarja 1912 v Ljutomeru zvonili Francu Školibru, trgovcu na Hajdini, ki je pred oltar pope- ljal »Lojziko Jurša iz Branoslavec. Gostija se je vršila v gostoljubni hiši g. Fr. Seršena.« Ob tej priložnosti so veseli svatje nabrali 10 kron in 40 vinarjev za dija- ško kuhinjo v Mariboru, 6 kron za dijaško kuhinjo 20 Slovenski ilustrirani tednik, 17. 11. 1911, str. 7, »Umor v Lju- tomeru.« 21 Žižek, Ljutomerski okraj (2001), str. 59. 22 Dan, 5. 7. 1914, s. p., »Ljutomer«. 23 Žižek, Ljutomerski okraj (2001), str. 60. 24 Domoljub, 31. 10. 1912, str. 726, »Nesreča«. 843 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–8562022 na Ptuju ter 11 kron za »Slov. Stražo«.25 A zvonovi niso zvonili le ob porokah, pogrebih in krstih, temveč kdaj tudi ob primiciji. Z novomašnikom so se lahko leta 1913 postavili tudi v ljutomerski fari, saj je lavan- tinski škof Napotnik 25. julija tega leta v duhovnika posvetil tamkajšnjega rojaka Janeza ( Janka) Slaviča (1888–1961).26 Ta je novo mašo pel v Ljutomeru 17. avgusta, ko mu je bil novomašni pridigar upokojeni župnik Franc Slavič.27 Med časopisnimi noticami, ki razkrivajo življenj- ski utrip v Ljutomeru, niso umanjkala poročila o različnih kulturnih udejstvovanjih v trgu. Slovenski ilustrirani tednik je 23. marca 1911 objavil fotogra- fijo slovenskega pevskega društva v Ljutomeru, ki je dvakrat, 5. in 12. februarja, »pred mnogobrojnim ob- činstvom iz trga in iz okolice« uprizorilo narodno igro »Rokovnjače«.28 V noticah zasledimo tudi poročila o delovanju in zborovanjih bralnega društva v Ljuto- meru. Takšen občni zbor so v Slovenskem gospodar- ju oznanjevali januarja 1912 in objavili predvideni dnevni red. Svoj poziv so zaključili takole: »Udje naj tudi knjige vrnejo in zaostalo naročnino plačajo.«29 Aprila 1914 je časopisje objavilo kratko vest o lepem praznovanju velike sobote in pri tem posebej ome- njalo ljutomerski Orel: »Lep, krasen dan je bil na ve- liko soboto, katerega se je radoval vsak kristjan ter tudi zajedno vstajenja Gospodovega. Tudi ljutomerski Orel se je udeležil procesije. Ni se dal motiti od liberalnih neslanih opazk, ki so padale, ampak je ponosno korakal naprej.«30 Jasno je, da je pri tem šlo za zbadanje poli- tičnih nasprotnikov, a tako eni kot drugi so očitno v to znali vplesti tudi praznike. Praznični dan je bil tudi binkoštni ponedeljek. Tega dne je bil za »slovenske obrtnike na Sp. Štajerskem pomemben stanovski praznik«. Zveza južnoštajerskih obrtnih zadrug je namreč sklicala prvi veliki obrtni- ški shod, in to prav v Ljutomeru. V Obrtnem vestniku so 20. maja 1914 vse obrtnike vabili v Ljutomer in ob tej priložnosti objavili predviden dnevni red shoda. Povabili so tudi sodruge iz Kranjske bodisi osebno bodisi vsaj po deputacijah, predvsem pa z mislijo: »Skupna slovenska organizacija je bila, je in bode naš veliki cilj.«31 Shod je, kakor so poročali v naslednjih številkah, odlično uspel, saj se ga je udeležilo »nad 300 zborovalcev«.32 Vojne zastave 1914 K praznikom je nekdaj med mladimi fanti spa- 25 Slovenski gospodar, 22. 2. 1912, str. 4, »Ljutomer«. 26 Letopis 2000, str. 790. 27 Straža, 4. 7. 1913, str. 3, »Letošnje nove maše.« 28 Slovenski ilustrirani tednik, 23. 3. 1911, str. 2, »Rokovnjači v Ljutomeru«. 29 Slovenski gospodar, 11. 1. 1912, str. 4, »Ljutomer«. 30 Slovenski gospodar, 23. 4. 1914, str. 4, »Ljutomer«. 31 Obrtni vestnik, 20. 5. 1914, str. 25–26, »V Ljutomer!«. 32 Obrtni vestnik, 5. 6. 1914, str. 39, »Obrtni shod«. dala tudi »štelunga« oziroma vojaški nabor. Aprila 1914 so časopisi poročali, da bo glavni vojaški nabor v Ljutomeru potekal 2. in 4. maja 1914.33 Vsi tisti, ki so bili tedaj potrjeni za vojaško službo, pa si še malo niso mislili, da jo bodo morali opravljati v popolno- ma drugačnih okoliščinah. Poletni meseci 1914 so kazali na bogato žetev, po vseh krajih so potekale različne prireditve in romanja po posameznih župnijah. V Savinjski dolini je deni- mo 20. junija 1914 romanje organiziralo Savinjsko okrožje Zveze slovenskih deklet, kakor je mogoče prebrati v časopisnih noticah.34 V Ljutomeru je ta- krat gostoval ljubljanski dramski ansambel pod vod- stvom režiserja Milana Skrbinška. Ansambel je tur- nejo odprl 28. maja 1914 v Kranju s predstavo »Maks v škripcih«, nato pa gostoval po različnih mestih na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, kjer so med drugim obiskali Celje, Vransko, Trbovlje, Ptuj, Ma- ribor in, kot omenjeno, Ljutomer.35 Umirjeni tok ži- vljenja je 28. junija 1914 pretresla vest o sarajevskem atentatu ter smrti avstro-ogrskega prestolonasledni- ka Franca Ferdinanda in njegove žene Sofije. Ljudje so to dejanje obsojali, a le malokdo je tedaj slutil, kaj bodo sprožili ti streli ob Miljacki. Mesec dni od teh dogodkov pa se je po vseh krajih monarhije že raz- legalo: »Vojska bo!«, kakor je zapisal kronist v tržiško farno kroniko.36 Po mnenju dunajskih krogov srbska vlada ni zadovoljivo odgovorila na ultimat z dne 23. julija. Cesar Franc Jožef je na večer življenja torej Kraljevini Srbiji napovedal vojno, vojne napovedi pa so si nato po Evropi sledile kakor plaz. Vojna napoved naj bi v monarhiji odstranila vse ovire med njenimi narodi: »Zdaj mislijo vsi državlja- ni mogočnega cesarstva isto, čutijo isto, spoznajo, da so udje velike enote, staročastite Habsburške države. Zdaj so vsa politiška in narodnostna nasprotja poravnana,« je pisal lavantinski knezoškof Napotnik.37 Toda ta podoba složnosti je bila le iluzoren privid, saj je bilo pod tem mogoče najti strah in negotovost, pa tudi nacionalna trenja niso ugasnila. Prej nasprotno, z uveljavljanjem t. i. vojnega absolutizma so marsikje odpadle vse maske toleriranja in zlasti nemški nacio- nalizem si je dal duška s preganjanjem zavednih Slo- vencev na Štajerskem in Koroškem. V prvi vrsti so bili tarča preganjanja narodno zavedni duhovniki38 in učitelji, ki so jih dolžili srbofilstva, nepatriotičnosti ali domnevne razžalitve veličanstva ter jih pošiljali v preiskovalne zapore. Od izbruha vojne do konca leta 1914 je v graških zaporih pristalo 910 oseb, od tega kar 117 duhovnikov.39 To preganjanje je, kot se zdi, 33 Slovenski gospodar, 16. 4. 1914, str. 3, »Letošnji glavni nabori«. 34 Naš dom, str. 2. V; Slovenski gospodar, 23. 7. 1914. 35 Prim. Dan, 19. 5. 1914, s. p., »Že v četrtek«. 36 ŽA Tržič, Kronika župnije Tržič. 37 Cerkveni zaukaznik 1914, X, str. 144. 38 O preganjanju duhovščine na Štajerskem gl. npr. Čuček in Moll, Duhovniki za rešetkami. 39 Prim. Lukan, Iz »črnožolte kletke narodov«, str. 31, op. št. 78. 844 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–856 2022 seglo tudi v Ljutomer, saj se je med zaprtimi znašel Ljutomerčan Jožef Kozar.40 Mobilizacija je pod vojaške prapore klicala može in fante iz vseh krajev monarhije, tako so se tudi voj- ni obvezniki iz ljutomerske fare odpravljali k svojim enotam. Pred tem je, kakor drugod po župnijah, veči- na mobilizirancev prejela svete zakramente v domači fari. Nato so sledili trenutki slovesa od najbližjih. V Ljutomeru najbrž niso bili nič drugačni od tistih, ki jih je v spominih opisal Simon Kocijan – Podbirski: »Zanimivo je vedenje ljudstva ob takih časih. Tam nav- dušeni govori med vojaki in civilisti. Ko pa prideš v dru- go ulico, tiči za voglom mati s sinom, ki jemlje slovo. Zo- pet ne daleč naprej dviga žena svojega sinka, da poljubi očeta, morda zadnjikrat.«41 Po teh intimnih trenutkih je večino najbrž odpeljal vlak v garnizijska mesta, od koder so jih poslali v bojni metež. Med ljutomerski- mi mobiliziranci so bili tudi črnovojniki, ki primarno niso bili namenjeni za bojevanje na frontni črti, pač pa za varovanje skladišč, vojašnic, železniških mostov in druge infrastrukture. Nekaj teh prleških črnovoj- nikov je tako ob začetku vojne, kakor pričajo časopisi, pristalo v Gorici, kjer so opravljali vojaško službo.42 Vojaki so se oglašali s pismi in razglednicami, o prenekaterem pa so domači kmalu brali v časopi- sih. Slovenski gospodar je 11. novembra 1914 objavil pismo, ki ga je pisal pripadnik 87. pehotnega polka Pajnhart, odvetniški uradnik iz Ljutomera, svojemu nekdanjemu profesorju Medvedu. V pismu se je pro- fesorju zahvalil za odgovor in o bojih med drugim zapisal: »Bili smo v ognju od 11. do 30. oktobra. Ta dan, ravno eno uro poprej, predno sem prejel Vašo razglednico in časopis, pa me je zadela sovražna krogla ter mi pre- vrtala levo spodnjo nogo. Sedaj sem na potu v bolnišni- co, kam, ne vem. Vsem prijateljem in znancem pošiljam nešteto pozdravov.«43 V bolnišnici so se že pred njim znašli nekateri drugi ljutomerski farani. Med prvi- 40 Prim. Pleterski, Politično preganjanje, str. 127. 41 Kocijan – Podbirski, Iz svetovne vojske, str. 7. 42 Prim. Tedenske slike, 7. 10. 1914, str. 12, »Slovenski črnovojni- ki«. 43 Slovenski gospodar, 11. 11. 1914, str. 2, »Z bojišča«. mi je bil oskrbe v goriških zdravstvenih ustanovah deležen Ljutomerčan, pripadnik 8. topniškega polka Alojz Reich, za katerega so septembra 1914 navajali, da je bil med obolelimi.44 Zanimivo je, da je iz iste enote v Gorico mesec dni pozneje prišel še en Ljuto- merčan, Andrej Slavec.45 Žal pa ni manjkalo takšnih, ki so za vedno obležali na bojnih poljanah, o čemer so ljudje brali v seznamih izgub, ki so jih povzemali listi. Mnogi so preminuli na galicijskih poljanah, ne- kateri v bojih, drugi za posledicami ran ali bolezni, ki so si jo nakopali na fronti. Med slednje je sodil tudi leta 1892 rojeni Ivo Šijanec iz Mekotnjaka pri Ljutomeru, ki je umrl za pljučnico 26. oktobra 1914 v eni od rezervnih bolnišnic. O njegovi smrti je poro- čal Ilustrirani glasnik in objavil njegovo fotografijo.46 Isti časopis je ohranil tudi podobo njegovega ožjega rojaka, leta 1889 rojenega Ludvika Zavratnika. Ta je služil pri 20. lovskem bataljonu in padel v Karpatih 19. februarja 1915.47 Iz časopisov in teh žalostnih vesti izvemo, da je bilo tedaj kar nekaj ljutomerskih fantov na zahodni fronti. Slovenec je poročal o smrti mladeniča topničarja in se skliceval na pismo Petra Horvata, ki je bil v Belgiji. Horvat je 31. decembra zapisal: »Položili smo danes, 31. dec., k zadnjemu počit- ku mladeniča-topničarja Rudolfa Redek, doma iz Ka- menšaka pri Ljutomeru. Pogreb je bil ob 7. uri zvečer na pokopališču pri cerkvi v Lefinger, ki stoji med mestoma Nieuport in Ostende. Pogreba se je udeležila cela stotni- ja. Nadporočnik mu je izpregovoril v slovo par besedi.« V pismu je Horvat še pojasnil, da je bil Redek48 žrtev šrapnela.49 Karitativnost na domačih poljanah … Tako kot drugi so torej tudi ljutomerski vojaki kr- vaveli na frontnih črtah, doma pa so se z vsakodnevni- mi težavami srečevali njihovi ljubljeni. Kot zanimivost velja omeniti, da je takrat v nasprotno smer kakor lju- tomerski obvezniki potoval duhovnik Mihael Barbič, ki je bil v Ljutomer poslan kot naslednik dotedanjega II. kaplana Mihaela Kosa.50 Nove moči je bil spričo vse večjih obveznosti gotovo vesel tamkajšnji župnik Jurkovič. Duhovniki so tedaj poleg skrbi za odhajajo- če na fronto in patriotičnih misli skušali v prvi vrsti dostojno poskrbeti za dušno pastirstvo med zaupani- mi jim farnimi občestvi, ki so se prav tako znašla pred težkimi preizkušnjami. Na vse, ki so ostali doma, je 44 Prim. Goriški list, 24. 9. 1914, s. p., »Ranjenci v Gorici«. 45 Prim. Goriški list, 29. 10. 1914, s. p., »Ranjeni in oboleli«. 46 Ilustrirani glasnik, 25. 2. 1915, str. 309, »Ivo Šijanec«. 47 Ilustrirani glasnik, 1. 4. 1915, str. 369–370, »Ludovik Zavrat- nik«. 48 Leta 2016 so Rudolfa Redeka simbolično prenesli in poko- pali pred spomenikom padlih, ki je vzidan v steno cerkvenega prezbiterija (https://www.prlekija-on.net/lokalno/12622/ru- dolf-redek-se-je-po-vec-kot-stotih-letih-simbolicno-vrnil- -v-rodno-prlekijo.html) (13. 9. 2022). 49 Slovenec, 16. 1. 1915, str. 5, »Slovenski mladenič«. 50 Prim. Straža, 31. 7. 1914, str. 6, »Duhovniške spremembe«. Prleki v Gorici (Tedenske slike, 7. 10. 1914). 845 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–8562022 namreč padlo breme vzdrževanja posesti ter poljskega in tovarniškega dela. Že res, da je država s finančnimi podporami družinam vpoklicanih poskušala poskr- beti za vzdrževanje družin, prošnje za takšne vloge pa so po mnogih župnijah pomagali sestavljati prav duhovniki. Kljub iskreni želji po pomoči je ponekod prihajalo do nepravilnosti, krivca zanje pa so nekateri videli v župniku. Ne glede na te očitke so duhovniki skušali pomagati vsaki družini in posamezniku po- sebej – tudi z gmotno pomočjo –, ponekod pa so ob odsotnosti mož in izkušenih moči v občinah prevze- mali tudi druge naloge; postali so občinski tajniki, pi- sarji itd. S takšnimi izzivi se je soočal tudi ljutomerski župnik, ki je tako ob pozivih različnih organizacij in državnih oblasti kmalu sodeloval pri zbiranju različ- nih sredstev in opreme (oblačil, hrane itd.) bodisi za Rdeči križ bodisi za vojaštvo, ranjence itd. V vse te aktivnosti so bili po vsej monarhiji (na primer z nabi- ranjem zelišč, pozneje kovin) vpeti tudi otroci. Temu ustrezno so šolske oblasti prilagajale šolski pouk, da bi otroci spričo vse večjega pomanjkanja delovne sile lahko pomagali pri kmečkih opravilih.51 Škofje so si prizadevali biti obveščeni o vseh ak- tivnostih po župnijah. Ljubljanski knezoškof Jeglič je leta 1915 duhovščino pozval, naj mu podrobno poro- ča o nabirkah in karitativnosti po farah. Menil je, da je to odličen odgovor vsem, ki so duhovnikom očitali nepatriotičnost.52 Vprašanja o agilnosti duhovnikov in župnij na teh področjih so očitno obravnavali tudi v lavantinski škofiji na tamkajšnjih pastoralnih kon- ferencah. Pastoralno vprašanje je leta 1915 od žup- nikov zahtevalo, da zapišejo »nasledke« vojne, torej od števila vpoklicanih, ranjenih, padlih in umrlih do nabranih finančnih sredstev in vpliva vojne na versko življenje v župniji. Takšno poročilo, ki bi bilo danes pomemben vir za raziskovalce, za Ljutomer na ža- lost ni bilo sestavljeno. Zakaj ne, izvemo iz zapisnika ljutomerske dekanijske pastoralne konference z dne 7. julija 1915. V drugi točki zapisnika namreč lahko preberemo mnenje navzočih duhovnikov, da bo toč- ne podatke mogoče podati šele po koncu vojne, torej »po sklenjenem miru«.53 Spremembe v župniji … Poročila o karitativni dejavnosti tako žal ne po- znamo, a zato vemo, da so se takrat duhovniki ljuto- merske dekanije že ukvarjali z novimi izzivi – oskrbo beguncev, ki so prihajali iz krajev ob Soči. 23. maja 1915 je namreč Kraljevina Italija Avstro-Ogrski na- povedala vojno in še včeraj mirni kraji ob Soči so postali del 600 km dolge frontne črte od švicarske meje do Tržaškega zaliva. Na novo frontno črto je 51 Povzeto po: Šimac, Oris, str. 115–124. 52 Prim. Ljubljanski škofijski list, 1915, I, str. 14. 53 NŠAM, Pastoralne konference, Konferenčno vprašanje za leto 1915, šk. 12, Dekanija Ljutomer. odhajalo vojaštvo, od tam pa so se v notranjost umi- kali begunci, ki so se znašli tudi v Ljutomeru, kjer je kmalu odmevala primorska govorica.54 Prenekateri od njih so prek časopisov skušali takoj izvedeti kaj več o svojih najbližjih. Nadučiteljeva soproga Emilija Erzetič, roj. Kocjančič, je tako v Ljutomer s štirimi otroki pribežala tik pred italijansko vojno napovedjo. Nastanjena je bila na naslovu Rožna ulica 33. V časo- pisu Slovenec je objavila poizvedbo o svojem možu, ki je bil od mobilizacije pri vojakih: »Ker ji je pa sedanje bivališče njenega moža neznano, zato prosi vse prijatelje in znance, da ji o njegovem bivališču sporoče na zgoraj- šnji [sic] naslov.«55 Takšnih poizvedb je bilo veliko tudi v prihodnjih tednih. Prihod beguncev je sovpadal s časom, ko so v žup- niji potekale priprave na veseli dogodek – sprejem novomašnika. 22. julija 1915 je namreč lavantinski škof Napotnik v duhovnika posvetil ljutomerskega domačina Alojzija Kosija (1889–1955),56 ki je novo mašo pel 8. avgusta 1915 v domači farni cerkvi.57 To je bilo zadnje večje dejanje dotedanjega ljutomerske- ga župnika, saj se je tedaj že vedelo, da je bil Mar- tin Jurkovič imenovan za novega prošta in mestnega župnika na Ptuju.58 Slovesna umestitev novega ptujskega prošta je potekala 1. septembra, o čemer je poročala Straža.59 Vodenje ljutomerske dekanije so tedaj začasno zaupali Martinu Mešku, župniku v Kapeli, dušna oskrba župnije pa je bila zaupana dotedanjemu prvemu ljutomerskemu kaplanu dr. Andreju Lovrecu (1879–1959), ki je bil imenovan za provizorja.60 Nanj je torej začasno padlo breme oskrbe tako domačih ljudi kot tamkajšnjih beguncev in vojaštva. Med vojaki so prevladovali zlasti fantje iz tržaškega pehotnega polka, kar je pomenilo še več primorske govorice v Prlekiji. Provizor Lovrec je te- daj gotovo nestrpno pričakoval odločitve lavantin- skega ordinariata – kdo bo novi ljutomerski župnik. Odgovor na to vprašanje je dobil šele v začetku leta 1916, ko so časopisi poročali, da je bil na to mesto imenovan Jožef Ozmec (1866–1923), dotedanji žu- pnik pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju in deželni poslanec.61 Znan je bil kot napreden gospodar, ki je leta 1902 vzpostavil bikorejsko zadrugo, leta 1908 pa mlekarno. Prav tako je sodeloval pri ustanovitvi Bral- nega društva pri sv. Lovrencu leta 1907, leto pozneje pa še ljudske hranilnice in posojilnice.62 Ljutomer je 54 O beguncih v Prekmurju gl. tudi: Bensa, Od Soče do Mure. Dostopno tudi: https://www.kl-kl.si/files/fb/digitalne_knji- ge/Od_Soce_do_Mure/od_soce_do_mure.pdf (11. 9. 2022). 55 Slovenec, 1. 7. 1915, str. 4, »Pogrešane družine«. 56 Letopis 2000, str. 788. 57 Prim. Glasilo K. S. K. Jednote, 1. 9. 1915, str. 7, »Letošnje nove maše«. 58 Prim. Glas naroda, 26. 7. 1915, s. p., »Imenovan«. 59 Prim. Straža, 3. 9. 1915, str. 4, »Novi ptujski prošt«. 60 Prim. Cerkveni zaukaznik, 1915, XI., str. 174, »Bestellt«. 61 Prim. Straža, 21. 1. 1916, str. 4, »Duhovniške vesti«. 62 Prim. Baš, Ozmec, Jožef: https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi399718/ (2. 9. 2022). 846 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–856 2022 torej z njim dobil agilnega duhovnika, ki ni skrbel le za dušni blagor zaupanega mu občestva, pač pa tudi za njegov gmotni položaj. Novi župnik in vizitacija 1916 Novi župnik Ozmec je v ljutomersko faro prišel 28. februarja in že pri vhodu v trg ga je pozdravil sla- volok z napisom: »Bog blagoslovi Vaše delo!« Ob slove- snem sprejemu so ga pozdravili zastopniki domačega učiteljstva, vernikov, šolske mladine in duhovščine. Slovesno umeščen za novega župnika je bil 1. marca: »Cerkev se je odela v krasno obleko svežih cvetlic. Verni- kov se je zbralo kljub deževnemu vremenu toliko, da je bila cerkev premajhna. Pevski zbor pod vodstvom g. uči- telja Zacherl je proizvajal dovršno nalašč za slovesnost prirejene kompozicije. Na častnih sedežih so prisostvo- vali celi cerkveni slovesnosti g. okrajni glavar Bouvard, g. župan notar Thurn, g. stotnik Terč od tamkajšnje gar- nizije z nadporočnikom, g. davkarski oskrbnik Ulm, g. šolski ravnatelj Robič, g. Babnik v imenu cerkvenega konkurenčnega odbora itd.« Iz dekanije in od drugod je prišlo 26 duhovnikov; kanonik Franc Moravec, ki je novega župnika slovesno umestil, je v pridigi spre- govoril o dolžnostih in pravicah dušnega pastirja. Po končani slovesnosti so se povabljeni zbrali pri obedu, kjer ni manjkalo različnih napitnic in nagovorov, pa tudi čestitk novemu župniku.63 Slavnostni trenutki so bili le kratek predah v ne- vihti skrbi in težav, ki jo je povzročala vojna vihra. Župnik Ozmec se je z vsemi močmi vpel v delo v fari, ki mu ni bila tuja, saj je tu kaplanoval v letih 1894–1897.64 Tako je kraje in ljudi že poznal ter je lahko lažje pomagal pomoči potrebnim. Vsakdanjik so prekinjale različne naredbe, nastanitve vojakov, ki so krajši ali daljši čas prebivali v posamezni fari, skrb 63 Straža, 3. 3. 1916, str. 5, »Ustoličenje«. 64 Prim. NŠAM, Službeni listi duhovnikov, šk. 4, Ozmec, Jožef. za begunce, solidarnost do bližnjega ter vedno novi vojaški nabori. 20. aprila 1916 je v Ljutomeru spet potekal nabor mladeničev, rojenih leta 1898,65 v za- četku julija pa je tu potekala slovesnost svete birme. Knezoškof Napotnik je tako 9. julija 1916 1045 otro- kom podelil zakrament svete birme. Ob tej priložno- sti so pri birmanski svečanosti sodelovali učenci in učenke tamkajšnjih šol, pevski zbor in vojaki godci. Med njimi so prevladovali predvsem Italijani, kakor lahko beremo v ohranjenem seznamu udeležencev: »Francesco Sinico iz Trsta, Mario Levi, Giovanni He- slop, Mario Mullon, čelist in študent glasbe na konserva- toriju v Trstu Guglielmo Berce ter kontrabasist Angelo Marega iz Gorice.« Škofu Napotniku je igra ugajala in v spomin »na ondotne birmske svečanosti« je po- slal knjižna darila, ki jih je župnik Ozmec razdelil med akterje. Tako so učenke Matilda Rajh, Marija Vrabl in Vera Kajč prejele knjižico Malo Sveto opra- vilo, učenec begunec Hugon Dekleva je prejel knji- žico Prijatelj otroški, Theresia Schmautz Philotheo, Herta Skubetz pa Brot der Engel. Darila so prejeli tudi vidnejši predstavniki cerkvenega življenja (oba kaplana), župan Thurn, učitelji in učiteljice, pa tudi na že omenjene vojake škof ni pozabil.66 Že dan pred slovesnostjo svete birme, 8. julija 1916, je župnik Jožef Ozmec za knezoškofa spisal promemorio, v kateri je med drugim navedel, da je ob- sežna župnija takrat premogla kar 7190 prebivalcev. V nravstvenem smislu je farane župnik ocenil kot do- bre in pri tem navajal nekaj dokazov, začenši s števil- nimi v župniji delujočimi bratovščinami (na primer Presv. Srca Jezusovega, sv. Jožefa, bratovščina sv. Ciri- la in Metoda, Marijinih družb). Najštevilčnejša je bila »nadbratovščina sv. rožnega venca«, ki je premogla kar 1142 članov. Prav tako je pohvalil udeležbo vernikov pri nedeljskem bogoslužju, ob praznikih in delav- nikih. Izpostavil je še »pogostni sprejem zakramentov sv. pokore«, darežljivost župljanov in vzoren red pri velikonočnem spraševanju, »ki se ga udeležujejo po va- seh stariši in mladina«. Nič manj pohvalnih besed ni imel župnik Ozmec o svojih kaplanih, izpostavil pa je željo po tretjem duhovnem pomočniku. O učitelj- stvu in odnosu do duhovščine je med drugim zapisal: »Odnošaji med duhovništvom in učiteljstvom so brez graje; vse hvale vredni pa so z učiteljstvom ljutomerske slovenske in cvenske šole, kateri vodita duhovnikom zelo naklonjena in verske dolžnosti natančno izpolnjujoča gospoda: prvo ravnatelj Franc Robič, drugo naduči- telj Toma Pušenjak.« Ob vseh pohvalnih besedah pa vendarle ni pozabil na težave, žalost in skrbi, ki so jih povzročale vojne razmere. Župnik Ozmec si je prizadeval, da bi družinam, ki so skoraj vse imele na fronti vsaj po enega člana, pomagal ob najrazličnej- ših priložnostih. Ob tem je navedel: »Življenjske skrbi 65 Prim. Amerikanski Slovenec, 23. 5. 1916, str. 3, »Nabori«. 66 NŠAM, Škofijska pisarna, F 61-Vizitacije, šk. 15, št. 248: Birmski spomini. Deželni poslanci – med njimi ljutomerski župnik Jožef Ozmec (stoji prvi z leve) (https://upload.wikimedia. org/wikipedia/commons/0/07/Poslanci_slovenske_ kmečke_zveze_v_štarjerskem_deželnem_zboru.jpg). 847 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–8562022 so med kmetskim manj, pač pa močno med delavskim in viničarskim ljudstvom občutne.« A če je tu izpostavljal gmotno vprašanje in vprašanje prehrane, ga je v skr- bi za dušni blagor precej bolj vznemirjalo v fari na- stanjeno vojaštvo. To naj bi bilo krivo za pohujšljivo »nenravno življenje«, saj so bili vojaki po hišah nasta- njeni tako na gosto, »da jih je bilo po nekaterih kmet- skih hišah od 50 do 100 pod eno streho. Ker je med mo- štvom tukaj nastavljenega 97. pešpolka mnogo tržaških socijaldemokratov, ni ostalo njihovo grdo obnašanje in govorjenje brez slabih posledic zlasti za domače ženstvo, kakor izpričajo številni nezakonski porodi. V letošnjem 1. polletju je od 52 kar 15 nezakonskih porodov, torej skoro 29 od sto.« Župnik Ozmec je ob tem navedel, da je »grešna priložnost« prenehala, ko so vojake iz vasi preselili v skupne prostore v Ljutomeru, Veržeju in Sv. Križu oziroma Križevcih. Svoje razmišljanje o tem pa je v promemoriji zaključil z besedami: »Ko se vrnejo mirni časi, se bo storilo vse, da se odpravijo zlé vojne posledice.«67 Vsakdanje skrbi in časopisne notice … Po tej slovesnosti se je utrip življenja znova vrnil v vsakdanje tirnice; prevladovale so dnevne skrbi za že omenjeno gmotno oskrbo domačih, ni pa manjkalo niti različnih pobožnosti in karitativnih dejavnosti. Zanimivo je, da Ozmec v omenjeni spomenici ško- fu ni posebej navedel skrbi za goriške begunce, ki so živeli v tamkajšnjih krajih in za katere je s pomočjo domačinov vestno skrbel.68 V ta življenjski vsakdan so kdaj pa kdaj prodrle tudi drobne pozitivne novice. Mednje velja prišteti imenovanje deželnega poslanca in ljutomerskega župnika Ozmeca za »knezoškofijske- ga duhovnega svetovalca«, o čemer je 21. julija 1916 poročala Straža.69 Župnik je bil tega vesel, seveda pa ni pozabil na dušno oskrbo faranov, pa tudi na vse vojaštvo v fari. Da bi lahko zaradi velikega števila vo- jakov 97. pehotnega polka maševal na prostem, saj bi farna cerkev ne zadoščala, se je župnik v začetku avgusta 1916 znova obrnil na ordinariat in prosil za tozadevno dovoljenje. Ordinariat je prošnji ugodil in župnik je lahko za vojake ob cesarjevem rojstnem dnevu maševal »pod milim nebom v od vojaške obla- sti postavljenem in okrašenem šotoru«.70 Toda vojaštvo ni ostalo le pri tem, saj so v časopisnih noticah za- interesirane obveščali, da bodo ob več slovesnostih »povodom 87. rojstnega dne Njih Veličanstva« v Lju- tomeru organizirali slavnost 26. »oziroma ob slabem vremenu dne 27. avgusta«. Tam nastanjeno vojaštvo je imelo namen tega dne na zemljišču za farnim pokopališčem »10 minut iz trga« ljudem predstaviti 67 NŠAM, Škofijska pisarna, F 61-Vizitacije, šk. 15, Ljutomer. 68 Prim. Baš, Ozmec, Jožef: https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi399718/ (2. 9. 2022). 69 Straža, 21. 7. 1916, št. 58, str. 5, »Duhovniška vest«. 70 NŠAM, Škofijska pisarna, D XXI - Ljutomer, šk. 17, 3637/1916. in prikazati moderno bitko, »vojni napad na vojaške utrdbe«. Pred predstavo naj bi obiskovalce popeljali po utrdbah in strelnih jarkih ter jim predstavili mo- derno oborožitev. Po predstavi se je obetala ljudska veselica, kjer je za glasbo poskrbela vojaška godba. Čisti dobiček je bil namenjen za sklad vdov in sirot štajerskih padlih vojakov.71 To je bil tudi čas, ko so na vrata ljutomerskih domov trkale prošnje in pozivi po pomoči občini Bunčani. 9. avgusta 1917 je namreč tam izbruhnil »strahoviti ogenj, ki je v kratkem času velik del lepe občine izpremenil v žalostno pogorišče«, kakor je v po- ročilu lavantinskemu knezoškofu zapisal župnik pri Sv. Križu pri Ljutomeru. Napotnik se je odzval s finančno donacijo in se s posebnim pozivom obrnil na vse župnije ter jih prosil pomoči.72 Pri tem so so- delovali tudi župljani ljutomerske fare. A tamkajšnji župnik Ozmec je skrb za svoje farane izražal tudi s pisanjem različnih dopisov oblastem zanje, pa tudi s poizvedbami o posameznikih v vojaških suknjah, o katerih številni domači že dolgo niso dobili glasu. Kako uspešno je bilo to poizvedovanje, je težko reči, a tu in tam so najbrž le lahko izvedeli kaj več o do- mačih rojakih v vojaških suknjah. O posameznikih pa so, kakor ves čas vojne, lahko prebrali kako no- tico v časopisju, ki je objavljalo tudi sezname izgub posameznih enot. Tako je konec leta 1916 časopisje poročalo o smrti leta 1892 rojenega Martina Pukšiča, pripadnika 20. lovskega bataljona, ki je bil po rodu iz Ljutomera in je padel v vojno ujetništvo ter tam preminul.73 Prav konec leta 1916 so monarhijo pretresali do- godki, ki so vplivali na njeno prihodnost. Oktobra 1916 so časopisi objavili vest o atentatu na mini- strskega predsednika Karla grofa Stürgkha (1859– 1916). O tem se je prelilo obilo črnila; listi so po- drobno opisovali pogrebne slovesnosti, ki so se jih udeležili številni visoki predstavniki oblasti in držav- nozborski poslanci, deželne poslance pa sta zastopala dr. Verstovšek in ljutomerski župnik Ozmec.74 Ni še minilo mesec dni od teh žalnih slovesnosti, ko se je Avstro-Ogrska monarhija poslovila tudi od cesarja Franca Jožefa (1848–1916), ki je 21. novembra 1916 za vedno zatisnil oči.75 Namesto njega je vladarsko žezlo prevzel mladi cesar Karel (1887–1922). Novi vladar je sicer vzbujal upanje, da bo vojno končal,76 a upanje je bilo prazno, saj so v pričakovanju konca še vedno prihajali seznami vojaških izgub, v katerih so lahko ljudje prebirali notice o ujetih, ranjenih in padlih fantih iz ljutomerske fare. Žalni telegram je 71 Straža, 18. 8. 1916, str. 5–6, »Ljutomer«. 72 Cerkveni zaukaznik, 1917, X., str. 134, »Mila prošnja«. 73 Prim. Glas naroda, 13. 12. 1916, s. p., »Izgube«. – V časopisu je priimek napačno naveden kot »Pupšič«. 74 Prim. Straža, 27. 10. 1916, str. 3, »Pogreb«. 75 Prim. Straža, 24. 11. 1916, str. 1, »Cesar Franc Jožef«. 76 O tem upanju na mir, ki se je dotaknilo zlasti vojaštva, gl. Jurkovič, Pa zbogom, junaki, str. 147. 848 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–856 2022 denimo v začetku leta 1917 prispel tudi do rodbine Kosi iz Cezanjevcev pri Ljutomeru. O smrti njiho- vega ljubljenega 22-letnega sina Matije je poročalo tudi časopisje, ki je lapidarno zapisalo: »padel na tirol- ski bojni črti«.77 Podobno žalostno novico je prinesel seznam izgub št. 520, iz katerega so lahko farani iz- vedeli, da je pripadnik 15. pehotnega polka Leopold Miško, rojen leta 1882 in pristojen v Ljutomer, padel 1. decembra 1916.78 Med časopisnimi noticami so se našle tudi bolj vedre; tako denimo pozdravi fantov s frontnih črt, ki so se po tej poti radi oglašali domačim in znancem. Tako je »z visokih primorskih planin« vsem Sloven- cem in Slovenkam skupaj s številnimi drugimi vojaki pozdrave pošiljal podlovec Jakob Banič iz Ljutome- ra.79 Prijateljem in znancem se je iz strelskih jarkov s severnega bojišča med drugim oglasil ljutomerski rojak Jurij Ajlec.80 Vojna pa je ob številnih izgubah z vsakim dnem terjala vedno nove vojake. V ta namen so že marca 1917 v Ljutomeru znova prebirali letni- ke, in sicer od 1872 do 1891.81 A podobnih pozivov ni bilo malo tudi v prihodnjih mesecih. Časopisne notice so poleg novic o vojaštvu ob- časno obveščale o veselih in žalostnih dogodkih, ki so zarezali v življenje posameznega kraja. Mednje sodijo notice o žalostnih pripetljajih, ki so terjali vi- sok krvni davek med mladimi. V Stročji vasi se je petletna hčerka Jožefa Vršiča nesrečno zadušila s fi- žolom, kakor je poročala Straža. V isti številki ča- sopisa beremo tudi o smrti okrajnega zdravnika in veleposestnika dr. Paula Varde.82 Iz časopisov so bili o dogajanju doma obveščeni tudi vojaki na bojišču. Četovodja Josip Slavič iz Cvena pri Ljutomeru, ki je služil pri 87. pehotnem polku, je prav iz Slovenskega gospodarja izvedel za očetovo smrt.83 Toda iz časopisov in listov so ljudje izvedeli tudi bolj vesele vesti, med katere so sodile tiste, ki so go- vorile o odlikovanjih ljutomerskih faranov – bodisi tistih na bojnih poljanah bodisi tistih, ki so si jih pri- služili doma. Med prvimi je bil na južnem bojišču odlikovan četovodja Alojz Dunaj iz Cezanjevcev. Za svojo hrabrost je prejel malo srebrno84 medaljo.85 Ve- 77 Slovenski gospodar, 4. 1. 1917, str. 3, »Pretužna vest«. 78 Prim. Slovenec, 17. 2. 1917, str. 3, »Iz seznama izgub«. 79 Prim. Domoljub, 22. 2. 1917, str. 90, »Naši boji«. 80 Prim. Domoljub, 17. 8. 1916, str. 437, »Cenjeno uredništvo!«. 81 Prim. Slovenec, 24. 2. 1917, str. 5, »Prebiranje letnikov«. 82 Prim. Straža, 24. 8. 1917, str. 4, »Ljutomer«. 83 Prim. Slovenski gospodar, 18. 3. 1915, str. 2, »Slov. Gospodar«. 84 V Avstro-Ogrski so ob začetku prve svetovne vojne poznali tri stopnje medalj za hrabrost za moštvo in podčastnike: zlato medaljo za hrabrost, veliko srebrno oziroma srebrno meda- ljo za hrabrost 1. razreda in malo srebrno oziroma srebrno medaljo za hrabrost 2. razreda. Odlikovancu je od 1. oktobra 1914 naprej poleg »hrabrostne svetinje« pripadala tudi na- tančno določena mesečna finančna doklada. Prejemnik zlate medalje za hrabrost je prejemal 30 kron, odlikovanec, ki si je prislužil veliko srebrno, 15, za malo srebrno pa 7,5 krone na mesec. Več o teh odlikovanjih gl. Car, Slovenci – junaki, str. 114–116. 85 Prim. Slovenski gospodar, 18. 3. 1915, str. 6, »Ljutomer«. liko srebrno medaljo za hrabrost si je prislužil račun- ski narednik polkovnega štaba »Jožef Magdič doma iz Cvena pri Ljutomeru«, je poročal Slovenec v začetku aprila 1915.86 Straža pa je 21. junija 1915 objavila na- slednjo vest: »Usmiljeni brat Bertold Jakob Belec, rodom iz Ljutomera, kateri se že od začetka vojske nahaja na bojišču kot sanitetni narednik 26. domobranskega peš- polka in je bil zaradi svojega junaškega zadržanja pred sovražnikom že jeseni na severnem bojišču odlikovan z veliko srebrno kolajno, je dobil pred kratkim radi novih zaslug že bronasto hrabrostno svetinjo.«87 Odlikova- nja pa so dobili tudi ljutomerski domačini. Mednje je sodil Roman Nemec, davčni oficijal v Ljutomeru, ki si je prislužil vojni križec II. razreda za zasluge.88 Med številnimi odlikovanci, ki jih je cesar odlikoval 19. avgusta 1917 »povodom rojstnega dne cesarja Kar- la«, se je znašel tudi ljutomerski župnik Jožef Ozmec. Cesar mu je podelil vojni križec za civilne zasluge II. razreda. Kot zanimivost velja omeniti, da je takšno odlikovanje prejel tudi nekdanji ljutomerski župnik in takratni ptujski prošt Martin Jurkovič.89 Deklaracijsko gibanje in shodi 1917 Leto 1917 je postreglo z različnimi prelomnimi dogodki, med katere bi lahko šteli vnovičen sklic parlamenta in majniško deklaracijo, ki jo je 30. maja 1917 prebral dr. Anton Korošec. Po tem dogodku se je po vsem slovenskem ozemlju postopoma začela močna agitacija oziroma deklaracijsko gibanje in zbi- ranje podpore tej izjavi.90 To dogajanje se je dotakni- lo tudi Ljutomera, kjer je bil med organizatorji zbira- nja podpisov v prvi vrsti prav župnik Ozmec.91 Kakor navaja Vlasta Stavbar, je v sodnem okraju Ljutomer izjavo za deklaracijo poslalo dvanajst občinskih od- borov, skupaj pa so zbrali 2.815 podpisov: »Dodati je treba še izjave beguncev in begunk iz Goriškega, živečih v Ljutomeru (52 podpisov, januar 1918).« Svojo izjavo je poslala tudi zveza prostovoljnih gasilskih društev iz Ljutomera.92 Ob tem so prirejali deklaracijske shode. Domovina je o takšnem shodu v Borejcih na Mur- skem polju poročala 15. februarja 1918 in ga opisala kot »sijajen slovenski shod, ki se ga je udeležilo preko 1500 slovenskih zborovalcev od blizu in daleč in celo iz Ogrske, od koder so prihiteli tamošnji Slovenci, da s svojo navzočnostjo pokažejo, da so z nami enih misli in želja«. Med govorniki na shodu je bil poleg državnozbor- skega poslanca Roškarja tudi deželni poslanec, ljuto- merski dekan Ozmec, nastopila pa sta tudi urednik Fr. Žebot iz Maribora »in v imenu Narodne stranke 86 Slovenec, 17. 4. 1915, str. 4, »Odlikovani slovenski junaki«. 87 Straža, 21. 6. 1915, str. 3, »Odlikovan«. 88 Prim. Straža, 1. 6. 1917, str. 4, »Odlikovanja«. 89 Straža, 20. 8. 1917, str. 3, »Odlikovanja«. 90 Več o tem gl. Stavbar, Majniška deklaracija. 91 Prim. Baš, Ozmec, Jožef: https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi399718/ (2. 9. 2022). 92 Stavbar, Majniška deklaracija, str. 105. 849 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–8562022 M. Rajh«. Shod je sprejel resolucijo v štirih točkah, v prvi točki pa so poslancem Jugoslovanskega kluba na čelu z dr. Korošcem izrekali »popolno zaupanje, svoje- mu posl. g. Roškarju pa zahvalo za njegovo neustraše- no zastopanje naših zahtev«. Obenem so protestirali proti prestrogim rekvizicijam in krivicam, ki so se dogajale kmečkemu ljudstvu, ter zahtevali, da vlada kolikor mogoče hitro sklene »splošni mir, za sedaj pa naj pospešuje separatni mir z Rusijo, ter naj se pritegne- jo zastopniki vseh narodov k mirovnim pogajanjem«. V zadnji točki resolucij so zborovalci priznavali »upra- vičenost strankarskega gibanja kot tekmovalno sredstvo za skupne narodne ideale ter pozdravljajo ustanovitev Narodnega sveta«.93 Ta agilnost, ki jo je kazal župnik Ozmec, seveda ni bila prisotna le na tem področju, saj si je ves čas vojne prizadeval tudi na že omenje- nem karitativnem področju, pa naj je šlo za nabirke, osebne donacije pomoči potrebnim ali preprosto skrb za bližnjega. Drobci o dobrodelnih zavodih … Zanimivo je, da so duhovniki leta 1917 na ljuto- merski dekanijski pastoralni konferenci obravnavali prav vprašanje krščanske ljubezni do bližnjega. Eno od zastavljenih vprašanj se je namreč glasilo: »Katera dobrodelna društva in zavode že imajo posamezne žup- nije Lavantinske škofije?« Spraševali so tudi po pre- dlogih, kako bi bilo mogoče to dejavnost še okrepiti in razširiti ter na kakšen način bi bilo pozneje mo- goče to dobrodelnost združiti v škofijsko zvezo, da bi poenotili delovanje. Odgovore na ta vprašanja je v svojem poročilu iskal tedanji kaplan Mihael Barbič, ki je podal zanimiv sumaren pregled delovanja raz- ličnih zavodov in dobrodelnih ustanov v ljutomerski župniji. Iz Barbičevega poročila med drugim razbe- remo, da so v ljutomerskem trgu tedaj razpolagali z »dvojno bolnišnico«. Prva je bila pritlična hiša ob cesti na pokopališče, ki jo je pred smrtjo leta 1850 ustano- vil dr. Ivan Gottweis (1779–1851). Želel si je, da bi se v trgu »po pravilih bolnišnice v Radgoni ustanovil zavod za obolele posle in reveže«. Sprva je bolnišnica z vsem potrebnim, v smislu ustanovne listine in želje ustanovitelja, oskrbovala 12 revežev na dan. Pozneje so postrežbo opustili in pomoči potrebnim le donira- li finančna sredstva. V času vojne vihre pa so stavbo spremenili v vojaško bolnišnico. Druga bolnišnica, ki jo je kaplan omenjal v svo- jem zapisu, je bila t. i. Bürgerspital, ki jo je občina v spomin na srebrno poroko cesarja Franca Jožefa leta 1879 ustanovila ob nakupu hiše št. 97. V tej »dobi- jo ubožni in onemogli tržani obojega spola na stare dni stanovanje,« je navajal kaplan Barbič. Poleg obeh bol- nišnic so v Ljutomeru razpolagali tudi s hiralnico, ki je bila ustanovljena leta 1840, poznali pa so še zavod ubogih, ustanovo, ki jo je obudil v življenje župnik 93 Domovina, 15. 2. 1918, s. p., »Sijajen slovenski politični shod«. Franc Leitenstetter (1739–1815).94 V času vojne vihre je bilo aprila 1917 pod dekanovim vodstvom ustanovljeno Dobrodelno društvo gospa, ki je imelo namen podpirati uboge, bolnike in sirote. Društvo je tedaj štelo 120 članic, članarina pa je znašala 1 krono. Ob vsem naštetem je kaplan Barbič posebej izposta- vil izolirnico v Kukovčevi mizarski delavnici: »Za- časno je v njej izoliranih več družin iz Grezovščaka in Cubra, pri katerih so se pokazali močno nevarni znaki črnih koz.«95 Leta vojne so spričo vse večje draginje in pomanj- kanja vplivala tudi na nabirke, ki jih ni in ni hotelo biti konec. Še več, vojaška oblast je v želji po pridobi- tvi nujno potrebnih surovin posegla tudi po cerkvenih zvonovih. Vojaški komisarji so tako zvonove pobirali tudi po cerkvah ljutomerske fare; z izjemo tistih, ki so imeli večjo zgodovinsko vrednost ali pomen za kraj. Kovačič omenja, da so prizanesli zvonovoma v nek- danji kapeli, ki sta bila vlita leta 1715 oziroma 1720. V ljutomerski farni cerkvi je v zvoniku do rekvizicije viselo pet zvonov, kar trije pa so postali žrtev vojske.96 Ljudje takšnemu posegu seveda niso bili naklonjeni in med njimi se je vse bolj širila apatija. Spričo vse slabših razmer in vedno novih zahtev oblasti jih je kaka novica le redko spravila v dobro voljo. Med te je najbrž sodila vest o še enem novomašniku; to pot je novo mašo v ljutomerski farni cerkvi 30. junija pel Anton Tomažič (1895–1986), rojen pri Sv. Miklavžu v Ormožu.97 Prav tako je ljudi s ponosom navdala vest o zmagi slovenskih konjerejcev: »Pri premiranju triletnih dirkačev na Dunaju so tri kobile ljutomerskega okraja dobile prvo, drugo in tretje darilo. Vsi trije kmet- ski posestniki kobil so odnesli 9000 kron daril. Dunajski tekmovalci so propadli.«98 Toda takšnih notic je bilo bolj malo, saj so časopisi precej pogosteje poročali o težavah (na primer rekvizicijah živine),99 ki so jih lju- dem povzročale oblasti s svojimi zahtevami ali pa so jih zakuhali bodisi narava bodisi posamezniki. Med prve sodi notica o »slani«, ki je leta 1918 povzročila veliko škode na Murskem polju, kjer so najbolj trpeli fižol, buče, kumare, koruza in v manjši meri krom- pir.100 Med težave, ki so jih povzročili ljudje, so sodile notice iz črne kronike, med katerimi ni manjkalo ti- stih o vlomih in krajah. Eden takšnih prebivalcev je bil Jožef Muršič, ki je »v zadnjem času izvršil veliko vlomov in tatvin« v okolici Kupetincev in so ga 23. maja 1918 ujeli orožniki.101 Ob vsem tem so časopisi še vedno poročali o smr- ti, ki je kosila tudi v ljutomerskih krajih. Straža je 94 Kratko biografijo gl. Kovačič, Ljutomer, str. 54. 95 NŠAM, Pastoralne konference, Konferenčno vprašanje za leto 1917, šk. 14, Dekanija Ljutomer. 96 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 67. 97 Prim. Straža, 14. 7. 1918, str. 4, »Novo sv. mašo«. 98 Domovina, 24. 5. 1918, str. 6, »Zmaga«. 99 Prim. Straža, 19. 7. 1918, str. 2, »Rekvizicija živine«. 100 Straža, 10. 6. 1918, št. 46, str. 4, »Ljutomer«. 101 Domovina, 7. 6. 1918, str. 8, »Tatovi«. 850 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–856 2022 tako 19. julija objavila vest, da je v Stročji vasi pri Ljutomeru umrla goriška begunka Ana Makuc.102 Jeseni 1918 je po monarhiji, kakor drugod po Evro- pi, kosila t. i. španska gripa. A tudi ljutomerski fantje so še vedno umirali na bojiščih. Na italijanskem bo- jišču je padel šestkrat odlikovani narednik 20. lov- skega polka Franc Čagran iz Babincev. O njem so v Straži zapisali, da se je tri leta bojeval na vseh boji- ščih in je svoje tovariše vedno navduševal za narodno stvar.103 Umirali pa niso le vojaki, temveč vse bolj tudi Avstro-Ogrska. Maja 1918 je prišlo do uporov vojakov,104 med katerimi so se znašli tudi fantje iz slovenskih dežel, nezadovoljstvo in položaj doma pa sta naposled zares pripeljala do tega, da je habsburški imperij dokončno razpadel. Na tem pogorišču pa so že vstajale nove države. V Mariboru je bil 26. sep- tembra 1918 ustanovljen Narodni svet za Štajersko, mesec dni pozneje, natančneje, 29. oktobra 1918, pa je bila že razglašena Država SHS, ki je obstajala do združitve s Kraljevino Srbijo 1. decembra 1918. V času nastajanja nove države in ob prevratnih trenut- kih so bili udeleženi tudi vidni ljutomerski domačini, na čelu z Viktorjem Kukovcem (1868–1940),105 a še več je bilo takšnih, ki so bili takrat v zadnjih bojih na frontnih črtah. Nekateri, kakor denimo Alojz Rižnar, so padli prav v poslednjih spopadih,106 drugi so bili po različnih bolnišnicah, tretji v vojnem ujetništvu, od koder je bila pot domov pogosto precej vijugasta in dolgotrajna. Odsev vojne v zapisih ljutomerskih matičnih knjig Vojna se je torej novembra 1918 končala, njen vpliv na življenje posamezne župnije pa se odraža tudi v matičnih knjigah. Kaplanova omemba črnih koz in bolnišnic v poročilu, časopisne notice o špan- ski gripi in nezakonski otroci v promemoriji iz leta 1916 zastavljajo vprašanje: V kolikšni meri so se ti pojavi v času vojne odražali v življenju ljutomerske fare? Skromen pregled vseh treh matičnih knjig za nekoliko razširjeno obdobje 1914–1920107 poda svo- jevrsten vpogled v utrip življenja tedanjih časov. Pregledni vpogled v vpise krstne matične knji- ge za omenjeno obdobje poda naslednjo okvirno sliko:108 102 Straža, 19. 7. 1918, str. 6, »Stročja vas«. 103 Prim. Straža, 19. 7. 1918, str. 7, »Ljutomer«. 104 O uporih gl. npr Ude, Upori, str. 185–205. 105 Več o prevratnih dogodkih v Ljutomeru 1918 gl. Ratiznojnik, Prevrat, str. 26–30. 106 Prim. Pavličič, Spomini, str. 49. 107 Obravnavano obdobje je namerno razširjeno v čas 1914– 1920, da bi nam na ta način v primerjavi s predvojnim (ka- mor bi lahko v veliki meri šteli leto 1914) in povojnim časom (1919–1920) številke za čas vojne podale kolikor mogoče verodostojno sliko dogajanja. 108 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, RMK Ljutomer 1914–1920. Leto Število rojstev Število vpisov nezakonskih otrok109 1914 205 22 1915 164 29 1916 107 24 1917 116 32 1918 132 29 1919 154 30 1920 197 39 Iz tabele je razvidno, da je bilo v ljutomerski fari največ krstov leta 1914, kar 205, od tega je bilo 22 otrok nezakonskih. Najmanj otrok je bilo rojenih leta 1916, a od tega precejšen delež nezakonskih, kar le potrjujejo navedbe župnika Ozmeca, ki jih je zapisal v vizitacijskem poročilu, kjer je navedel tudi vzroke za to. Zdi se, da se njegove besede o prenehanju ta- kšnih »grešnih priložnosti« s premestitvijo vojaštva v skupna bivališča niso v celoti uresničile. Med neza- konskimi materami niso bila le ljutomerska dekleta, pač pa tudi goriške begunke. Med njimi je bila Mari- ja Kocjančič iz Podgore, ki je 22. februarja 1916 rodi- la sina Rudolfa Jožefa.110 Žal je dočakal le dobro leto dni življenja († 31. maja 1917). Podobno se je zgodilo Ivani Erzetič iz občine Kojsko, ki je 2. marca 1917 rodila sina Venceslaja [sic], ki so ga h krstu prinesli šele 15. marca.111 Seveda pa so v Ljutomer prihajala rojevat tudi dekleta, ki so bila pristojna v druge obči- ne. Ena teh je bila Matilda Partbauer, samska nata- karica, pristojna v občino Branoslavci, ki je 16. aprila 1917 porodila mrtvo deklico.112 Prav tako žalost je doživela Barbara Bauer, pristojna v Dunajsko Novo mesto, ki je 3. februarja 1918 rodila mrtvega dečka.113 Leta 1917 je število nezakonskih otrok še neko- liko naraslo, nekaj več pa jih je bilo v prvih letih po koncu vojne. Posebej zanimivo je omeniti zapise iz leta 1920. V matičnih knjigah ob vpisih krstov ne- zakonskih otrok nemalokrat naletimo na zapise o poznejših pozakonitvah, zelo redko pa na to, da je bil kak otrok post festum razglašen za nezakonskega. A prav to lahko beremo ob vpisu krsta deklice Marije, saj je bila že prihodnje leto razglašena za nezakon- sko; pač zato, ker je bil »uradni« oče pogrešan že od 26. avgusta 1914.114 Pregled krstnih matičnih knjig torej ni postregel s posebnimi presenečenji, opozori pa nas, da je treba biti pri navajanju številk pazljiv in upoštevati tako 109 Upoštevani so vsi vpisi nezakonskih otrok, tudi tistih, ki so bili pozneje pozakonjeni. 110 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, RMK Ljutomer 1916, str. 147, zap. št. 13. 111 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, RMK Ljutomer 1917, str. 177, zap. št. 29. 112 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, RMK Ljutomer 1917, str. 180, zap. št. 43. 113 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, RMK Ljutomer 1918, str. 200, zap. št. 10. 114 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, RMK Ljutomer 1920, str. 287, zap. št. 103. 851 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–8562022 begunce, ki so se nastanili v Ljutomeru, kot neza- konske matere, ki so izvirale od drugod. To je treba upoštevati tudi pri pregledu poročnih matic, ki nam za obravnavano obdobje podajo naslednje številke:115 Leto Število vpisov v poročni matični knjigi 1914 27 1915 13* 1916 8 1917 9 1918 34 1919 80 1920 86 Leta 1914 je bilo tako sklenjenih 27 zakonskih zvez, v prihodnjem letu pa 14 manj in še med temi je treba upoštevati kar nekaj porok (*), ki so bile skle- njene med vojaki in civilnimi osebami »per delegatio- nem«. Vojaške poroke so bile v ospredju časopisov že ob izbruhu vojne, v prvih dneh avgusta. Slovenec je denimo že 30. julija 1914 poročal o velikem številu porok rezervistov, do katerih je prihajalo v graških cerkvah.116 Nič drugače ni bilo po slovenskih mestih. Jasna Vanček je prišla do ugotovitve, da je bilo samo v ljubljanskih župnijah leta 1914 sklenjenih precej t. i. vojnih porok; največ pri frančiškanih (230) in v župniji sv. Petra v Ljubljani (144).117 Do t. i. vojaških porok je torej prihajalo tudi v Ljutomeru. 6. oktobra 1915 je tedanji provizor An- drej Lovrec poročil v Wolfsberg pristojnega 25-let- nega cesarskega narednika, pripadnika tržaškega 97. pehotnega polka Rudolfa Frappa, ki je pred oltar popeljal leto dni mlajšo Marijo Frančiško Mühlba- cher.118 Iz istega polka je bil 26-letni Rudolf Schu- ster iz Trsta, ki je že 28. julija 1915 v zakonski stan popeljal enako staro Tržačanko Romano Pettarin.119 V času poroke je, kakor piše, stanovala na Zgornjem Krapju. Takšnih porok je bilo še nekaj, a poročnih koračnic naslednji dve leti niso pogosto izvajali, pre- cej večkrat pa so bile na sporedu že leta 1918 in še pogosteje v letih 1919 in 1920. Med temi vpisi so še posebej zanimivi primeri, ko je v zakonski stan stopil dotedanji vojni ujetnik. Takšnemu dogodku je bila ljutomerska fara priča leta 1919. 12. maja 1919 je namreč 27-letni dninar Mihail Žuravlev iz Kate- rinoslavske gubernije, tedaj stanujoč na Moti št. 24, pred oltar popeljal tam živečo dninarsko hčer Eli- zabeto Markovič. Iz podrobnega zapisa izvemo še nekaj več o njegovih domačih in vojaški službi. Tako se je Žuravlev že ob začetku vojne znašel v vojaški suknji in 30. novembra 1914 padel v avstrijsko vojno 115 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, PMK Ljutomer 1914–1920. 116 Slovenec, 30. 7. 1914, str. 4, »Poroke rezervistov«. 117 Vanček, Vojne poroke, str. 42. 118 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, PMK Ljutomer za leto 1915, str. 291, zap. št. 13. 119 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, PMK Ljutomer za leto 1915, str. 289, zap. št. 11. ujetništvo. Dlje časa je bival po vojaških postajah v monarhiji in opravljal različna dela, naposled pa se je znašel na Moti št. 23, kjer je očitno vzklila ljubezen med njim in domačinko. Najbrž je ženin tudi zaradi te ljubezni, kakor razberemo iz opomb, pred poroko prestopil iz pravoslavne v katoliško Cerkev.120 Poročni zvonovi so, kakor izpričuje tabela, pogo- steje odzvanjali v času miru, v času vojne pa so do- mačini večkrat slišali peti navček. Statistični pregled vpisov mrliške matične knjige nam to zvonjenje za pokojnimi prikaže takole:121 Leto Število vpisov v mrliško matico 1914 121 1915 134 1916 162 1917 153 1918 191 1919 121 1920 126 Če v tabeli primerjamo leto 1914 in leto po koncu vojne (1919), vidimo, da je bila smrtnost v ljutomer- ski fari na približno enaki ravni. Toda čas vojne je bil čas večje smrtnosti. Že leta 1915 je število umrlih v primerjavi z letom poprej naraslo za 13 oseb, leto 1916 pa nasploh postreže s precej večjim številom umrlih. Med navedenimi vzroki smrti v zapisih po- leg starostne oslabelosti naletimo na jetiko, črevesni katar in kapi; med otroki ni bilo malo takšnih, ki so umirali za oslovskim kašljem in škrlatinko. Leta 1917 med njimi najdemo tudi črne koze. 25. junija je za osepnicami v že omenjeni izolirnici v Ljutome- ru umrla 55-letna Marija Muršič, roj. Rakuša.122 Že pred njo je za isto boleznijo 11. maja umrl devetletni Alojz Vogrinec.123 Najhuje pa je smrt v Ljutomeru kosila v zadnjem letu vojne, leta 1918. Tedaj najde- mo kar 30 vpisov, kjer je kot vzrok smrti navedena španska bolezen/gripa/influenca; nekaj je takšnih vpi- sov, kjer piše le pljučnica ali influenca. To bi lahko pomenilo, da je za posledicami španske gripe umrla še kaka oseba več, kakor je zapisano. Kot prvo žr- tev španske gripe v mrliški matični knjigi najdemo 4-letnega Božidarja Lukačiča. Malčka, čigar oče je bil revident južne železnice, so po smrti z dovolje- njem oblasti prepeljali v Malo Nedeljo in ga tam pokopali.124 Poleg malega Božidarja v vpisih za leto 1918 najdemo še 9 otrok in oseb, mlajših od 18 let. Najmlajša je bila komaj tri mesece stara Ana Son- 120 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, PMK Ljutomer za leto 1919, str. 40, zap. št. 36. 121 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, MMK Ljutomer 1914–1920. 122 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, MMK Ljutomer 1917, str. 140, zap. št. 88. 123 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, MMK Ljutomer 1917, str. 137, zap. št. 67. 124 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, MMK Ljutomer 1918, str. 166, zap. št. 112. 852 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–856 2022 nenwald, ki je bolezni podlegla 25. oktobra 1918.125 Včasih je smrt kosila v isti hiši. Tako se je 4. novem- bra 1918 žalost razlila nad hišo v Stari cesti št. 11, ko je za špansko boleznijo umrla tridesetletna Antonija Meznarič.126 Za seboj je pustila 43-letnega soproga Ivana, ki pa je isti bolezni podlegel le dan po njenem pogrebu, 7. novembra 1918.127 Zanimivo je, da je bila diagnoza španske gripe prisotna tudi v naslednjih dveh letih; leta 1919 jo 125 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, MMK Ljutomer 1918, str. 167, zap. št. 124. 126 NŠAM, Prepisi matičnih knjig, MMK Ljutomer 1918, str. 170, zap. št. 141. 127 Prav tam, zap. št. 143. med vzroki smrti zasledimo štirikrat, leta 1920 pa kar enajstkrat. Med slednjimi je smrt kosila bolj med starejšimi, saj med žrtvami gripe naletimo le na dva otroka. Težko je reči, ali je v tem letu res še šlo za gripo ali ne, dejstvo pa je, da je terjala precej življenj. Pokopališče in vojaštvo Na pokopališčih v ljutomerski župniji zadnjega počitka niso našli le domačini, pač pa tudi vojaki. Ti so umirali tudi v zaledju, v različnih župnijah, in so jih pokopali na tamkajšnjih pokopališčih. Dandanes so ti grobovi le še redkokje ohranjeni; za mnoge ve- lja, da so »pozabljeni«. Arhivske notice in ohranjeni Skica vojaških grobov na ljutomerskih pokopališčih (NŠAM, Škofijska pisarna, F 112, šk. 15). 853 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–8562022 dokumenti (seznami) pa vendarle še hranijo spo- min nanje. Med vojno in neposredno po njej so bili spomini na te osebe še precej sveži in domačini so, skupaj s civilnimi, cerkvenimi in vojaškimi oblastmi, skušali s potrebno pieteto skrbeti za te grobove umr- lih vojakov in vojnih ujetnikov, ki so bili pokopani po številnih krajih monarhije.128 Maja 1919 so časopisi poročali, da je bilo samo v Ljubljani 6540 vojaških grobov. Od tega je bilo 170 takšnih, ki so potrebovali popravilo.129 Deželna vlada je že 19. novembra 1919 izdala ukaz, naj vse orožniške postaje na Kranjskem in Štajerskem o morebitnih vojaških grobovih na 128 Prim. Šimac, Ti vsem šepečeš, str. 70. 129 Prim. Slovenec, 25. 5. 1919, str. 5, »Vojaški grobovi«. svojem območju obvestijo poveljstvo orožniške bri- gade v Ljubljani.130 Na to naredbo št. 46 so se od- zvali tudi ljutomerski orožniki, ki so 12. decembra 1919 sestavili poročilo in priložili skice. Iz poročila razberemo, da so bili vsi grobovi na ljutomerskem pokopališču in v Cezanjevcih. Seznam vojaških gro- bov postreže s podatkom, da je bilo v Ljutomeru po- kopanih 15 vojaških oseb, ena pa je bila pokopana na pokopališču v Cezanjevcih. Šlo je za prvo voja- ško osebo, ki je v ljutomerski župniji preminula, in sicer je bil to pripadnik prve nadomestne stotnije 97. pehotnega polka Friderik Gorjanc, ki so ga na tamkajšnjem pokopališču pokopali 18. julija 1915. 130 Prim. Šimac, Ti vsem šepečeš, str. 77. Spominsko obeležje padlim v prvi svetovni vojni na severni steni prezbiterija župnijske cerkve v Ljutomeru (foto: R. P., 2018). 854 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–856 2022 Istega dne so v Ljutomeru pokopali Paskala Franjo, pripadnika četrte nadomestne stotnije tržaškega 97. pehotnega polka. Med umrlimi vojaki prevladujejo prav pripadniki tega polka, najdemo pa tudi pripa- dnike 5. domobranskega pehotnega polka. Mednje sodi Jožef Iljaš, ki so ga v Ljutomeru pokopali 8. fe- bruarja 1916. Podroben pregled seznama nam pove, da je bilo v času prve svetovne vojne na ljutomerskih poljanah poslednjega počitka v resnici pokopanih le 13 oseb, ostali trije pa sodijo v čas bojev za severno mejo. Med temi je bil prvi pokopan pripadnik pro- stovoljne legije v Zagrebu, narednik Štefan Šoban, ki so ga v Ljutomeru pokopali 30. decembra 1918. Oro- žniki so ob tem navedli, da na Šobanovem grobu ni nobenega napisa, kar pa bi bilo »nujno potrebno«. Že 3. januarja 1919 so tam pokopali še Antona Fiačkega, 4. junija 1919 pa je bil pokopan poddesetnik Franjo Kukolj, pripadnik mariborskega pehotnega polka. O njegovem grobu beremo: »Ima lep kamenit spomenik, ki so mu ga postavili njegovi stariši.«131 Namesto sklepa … Prva svetovna vojna je tudi v ljutomerski župniji pustila sledi; od žalosti, ki jo je povzročila v druži- nah padlih vojakov, do novih prebivalcev – bodisi dovčerajšnjih goriških beguncev bodisi nekdanjih vojnih ujetnikov –, ki so si te kraje izbrali za svoj novi dom. V Ljutomeru pokopanemu vojaku so spome- nik postavili starši, vsem možem in fantom, ki so bili pokopani na tujih tleh, pa so spomenik želeli posta- viti ljutomerski farani. Toda od želja, ki so bile javno izražene denimo leta 1926, do izvedbe je preteklo ogromno časa. Šele leta 1935 je bil imenovan Od- bor za pripravo in postavitev spominskega obelež- ja padlim v 1. svetovni vojni. Za lokacijo so izbrali zunanjo steno prezbiterija ljutomerske farne cerkve. Vidno vlogo pri teh aktivnostih, povezanih s spome- nikom, je imel tedanji ljutomerski župnik in nekdanji prvi kaplan Andrej Lovrec. Zbiranje prispevkov za to obeležje, kakor navaja Pavličič, ni šlo tako gladko, saj nekateri niso želeli darovati, drugi pa »le toliko, da je bilo vredno zapisati. Še najslabše so se izkazali vaščani Mote, kjer so posamezniki darovali le po 1 kg pšenice, kar je bilo že na meji zasmehovanja.« Zato je odbor zagro- zil, da padlih iz takšnih vasi ne bo vpisal na spomin- sko ploščo. To je ljudi vendarle zabolelo, tako da so prispevali več. Spominsko obeležje je bilo leta 1935 naposled res postavljeno in še danes ohranja spomin na vse tiste, ki so izkrvaveli na bojnem polju.132 Ka- kor ugotavlja Rafael Pavličič, na spomeniku nekatera imena manjkajo,133 kar ni redkost niti po drugih žu- pnijah po Sloveniji. A če se teh ni nihče spominjal 131 NŠAM, Škofijska pisarna, F 112, šk. 15, Poročilo o grobovih, Postaja Ljutomer. 132 Povzeto po Pavličič, Spomini, str. 51–54. 133 Prav tam, str. 55. in se jih ne spomnimo niti danes, nanje ni pozabil »pevec skromni« Simon Gregorčič: »/…/Kogà, kogà pa srce moje spomína se tačàs? Vas, zabljeni grobovi, kjer križ ne kamen ne stojí, ki niste venčani s cvetóvi, Kjer luč nobèna ne brlí. O, če nikdó nocój se vas ne spomni, pozábil ni vas pévec skromni in pa - nebó!« VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor NŠAM, Službeni listi duhovnikov. Škofijska pisarna. Pastoralne konference. Prepisi matičnih knjig: RMK Ljutomer 1914–1920 PMK Ljutomer 1914–1920 MMK Ljutomer 1914–1920. Župnijski arhiv (ŽA) Tržič Kronika župnije Tržič. ČASOPISI Amerikanski Slovenec, 1916. Cerkveni zaukaznik, 1910, 1914, 1915, 1917. Dan, 1914. Domoljub, 1912, 1916, 1917. Domovina, 1918. Glas naroda, 1915, 1916. Glasilo K. S. K. Jednote, 1915. Goriški list, 1914. Ilustrirani glasnik, 1915. Ljubljanski škofijski list, 1915. Narodni list, 1910. Obrtni vestnik, 1914 Slovenec, 1911, 1914, 1915, 1917, 1919. Slovenski gospodar, 1910, 1912, 1914, 1915. Slovenski Ilustrirani Tednik, 1911. Straža, 1911, 1913, 1914, 1915, 1916, 1917, 1918 Tedenske slike, 1914. LITERATURA Bensa, Stanko: Od Soče do Mure: pot istrskih in primor- skih beguncev. Pince Marof [i. e.] Benica: Društvo Primorci in Istrani v Prekmurju, 2013. Bohanec, Vita Jana in Antolin, Kaja in Pučko Nuša: Sledi prve svetovne vojne v Prlekiji s poudarkom v 855 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–8562022 občini Križevci pri Ljutomeru: sledi prve svetovne vojne v domačem kraju. Križevci pri Ljutomeru: OŠ Križevci pri Ljutomeru, 2015. Car, Pavel: Slovenci – junaki avstrijskih armad in njihova odlikovanja. Ljubljana: Signum Laudis, d. o. o., 2017. Čuček, Filip in Moll, Martin: Duhovniki za rešetka- mi: poročila škofu o poleti 1914 na Spodnjem Štajer- skem aretiranih duhovnikih. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2006 (Viri, 22). Dominko, Miha in Štampar, Martina: Prva svetovna vojna in njene posledice v življenju in zavesti Slo- vencev na območju Ljutomera in okolice: odnos do države. Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer, 2008. Jurkovič, Filip: Pa zbogom, junaki. Vojni dnevnik Fi- lipa Jurkoviča (1914–1918). Ljubljana: RTV Slo- venija: MMC RTV Slovenija, 2017. Kocijan – Podbirski, Simon: Iz svetovne vojske. Celje: Družba sv. Mohorja, 1936. Kovačič, Franc: Ljutomer: zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000: stanje 1. ja- nuar 2000 (Letopis 2000). Ljubljana: Nadškofija Ljubljana, 2000. Lukan, Walter: Iz »črnožolte kletke narodov« v »zlato svobodo«?: Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni. Ljubljana: Znanstvena založba Fi- lozofske fakultete; Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2014. Novak, Miroslav (ur.): Zbornik župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru. Ljutomer: Župnijski urad; Maribor: Pokrajinski arhiv, 1990. Pavličič, Rafael: Spomini na »veliko vojno«. Zgodo- vinski listi 22, 2014, št. 1, str. 48–55. Pleterski, Janko: Politično preganjanje Slovencev v Av- striji 1914–1917. Poročili vojaške in vladne komi- sije. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1982 (Viri, 2). Ratiznojnik, Anton: Prevrat v Ljutomeru 1918. Zgo- dovinski listi 4, 1995, št. 1, str. 26–30. Rihtarič, Ivan: Prebivalstvo okrajnega glavarstva Lju- tomer. Kronika 39, 1991, št. 1–2, str. 49–53. Stavbar, Vlasta: Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje: slovenska politika v habsburški monarhiji, od volilne reforme do nove države (1906–1918). Maribor: Založba Pivec, 2017. Šimac, Miha: Oris vpliva prve svetovne vojne na pa- storalno delo duhovnikov. Prva svetovna vojna in cerkev na Slovenskem (ur. Bogdan Kolar). Ljub- ljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 2015 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 37), str. 108–153. Šimac, Miha: Ti vsem šepečeš isti molk: vojaški gro- bovi v Rušah in okolici. Prelomna obdobja (ur. Vili Rezman). Ruše: Lira – Društvo za razvoj, 2019, str. 70–85. Ude, Lojze: Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogr- ski armadi. Zgodovinski časopis 22, 1968, št. 3–4, str. 185–205. Vanček, Jasna: »Vojne poroke« med prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse 16, 2009, št. 1, str. 40–47. Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v Avstrijskem primorju 1910 (ur. Barbara Šterbenc Svetina, Petra Kolenc in Matija Godeša). Ljublja- na: Založba ZRC, 2012. Žižek, Gregor: Ljutomerski okraj med letom 1912– 1914 iz časnikov Slovenski gospodar, Straža, Na- rodni list in Slovenski narod. Zgodovinski listi 10, 2001, št. 1, str. 53–62. Žižek, Gregor: Ljutomerski okraj med letoma 1912– 1913: iz časnikov Slovenski gospodar in Straža. Zgodovinski listi 6, 1997, št. 1, str. 41–48. SPLETNI VIRI Rudolf Redek: https://www.prlekija-on.net/lokalno/12622/rudolf- -redek-se-je-po-vec-kot-stotih-letih-simbolic- no-vrnil-v-rodno-prlekijo.html Slovenska biografija Baš, Franjo: Ozmec, Jožef https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi399718/ S U M M A R Y Ljutomer parish during the Great War. Fra- gments from the Archdiocesan Archives Ma- ribor and news items In recent years, research on the First World War has garnered extraordinary attention also because of a series of centanaries that were commemorated in the period between 2014 and 2018. One such com- memoration undoubtedly took place in 2016, with the symbolic reburial of the soldier Rudolf Redek in the cemetery in his hometown of Ljutomer after he was killed and buried on the Western Front. Aside from these ceremonies and a few secondary school research assignments, no comprehensive study seems to have been conducted so far to shed some light on the life in the Ljutomer parish during the Great War. The contribution at hand aims to do just that by drawing primarily on archival sources from the Archdiocesan Archives Maribor and news items from the Slovenian press. Particular attention is paid to an overview of transcripts of church records offer- ing a unique insight into the life of the parish. They, among other things, inform the reader of an increase 856 MIHA ŠIMAC: LJUTOMERSKA FARA V VELIKI VOJNI: PABERKI IZ NADŠKOFIJSKEGA ARHIVA MARIBOR ..., 839–856 2022 in the number of births of illegitimate children, which the parish priest Ozmec blamed on the troops from the Trieste Infantry Regiment stationed in the area. Individual soldiers even entered the holy matri- mony in the Ljutomer parish. During the Great War, quite a few men were ordained to the priesthood in Ljutomer. Yet good news was often mingled with sad tidings that arrived with condolence telegrams on the deaths of local boys in battlefield and hos- pitals. These were set up in Ljutomer as well, where a few soldiers also died and were put to eternal rest in the local cemetery. Although a few soldiers were also buried in Ljutomer during the struggle for the northern border, hardly anything is now known of these young men and their graves. 857 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 75.036.1:929Fekonja R. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.15 Prejeto: 13. 9. 2022 Branko Vnuk dr., muzejski svetnik, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Muzejski trg 1, SI–2250 Ptuj E-pošta: branko.vnuk@pmpo.si Opus ljutomerskega slikarja Romana Fekonje (1868–1910) v luči časopisnih in drugih virov IZVLEČEK Ljutomerski slikar Roman Fekonja (1868–1910) je bil kot učenec Henrika Schwacha (1829–1902) predstavnik realizma, ki je največ ustvarjal na področju portreta. Sodi v skupino pozabljenih štajerskih likovnih umetnikov. Po končanem šolanju na Deželni risarski akademiji v Gradcu je leta 1892 odpotoval v ZDA, a se je leta 1896 vrnil v domači Ljutomer. Pozneje (1901) je znova odpotoval v New York in se tam poročil z Josipino Kleinlercher iz Dom- žal. Leta 1909 je skupaj z ženo obiskal staro domovino, vendar se pozneje ona ni hotela z njim vrniti v New York. Leta 1910 je osamljen storil samomor. KLJUČNE BESEDE Roman Fekonja, slikarstvo, realizem, portret, New York, Štajerska, pozabljeni umetniki ABSTRACT THE OPUS OF LJUTOMER’S NATIVE PAINTER ROMAN FEKONJA (1868–1910) IN THE LIGHT OF NEWSPAPER ARTICLES AND OTHER SOURCES As a student of Heinrich Schwach (1829–1902), Ljutomer’s native painter Roman Fekonja (1868–1910) was a representative of Realism, the most prolific as a portrait painter. He belongs to the group of forgotten Styrian visual artists. After completing his education at the Provincial Academy of Drawing in Graz, he set out for the United States of America in 1892 but returned to his native town of Ljutomer in 1896. Later (1901), he travelled to New York again and married Josipina Kleinlercher from Domžale. In 1909, the couple visited their former homeland, after which Josipina refused to go back to New York with him. Consumed by loneliness, Fekonja took his own life in 1910. KEY WORDS Roman Fekonja, painting, Realism, portrait, New York, Styria, forgotten artists 858 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 Uvod V bogatem galerijskem fondu Pokrajinskega mu- zeja Ptuj – Ormož (PMPO) poleg izvrstnih stalno razstavljenih umetnin iz obdobja srednjega in nove- ga veka hranimo dela priznanih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki so delovali v 20. stoletju, ter dela so- dobnih likovnikov, ki so se že uveljavili ali so na naj- boljši poti, da se bodo uveljavili. Med zbranimi deli so tudi takšna, ki so anonimna ali pa so izpod čopiča povsem neznanih ali komajda poznanih slikarjev in slikark. To so dela umetnikov, ki so bili v določenem obdobju povezani s Ptujem in njegovo širšo okolico, a so po spletu zgodovinskih okoliščin kljub solidni ali celo vrhunski likovni izobrazbi utonili v pozabo. Mednje sodi tudi prleški slikar Roman Fekonja, ki je v muzejskem galerijskem fondu zastopan z oljnim portretom mladeniča iz leta 1885.1 Podatki o slikarju Romanu Fekonji so skromni, kar se tiče njegove slikarske izobrazbe pa vprašljivi, saj so ga prištevali med akademske slikarje, ki so se šolali na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti, a se je izkazalo, da študija na Dunaju ni dokončal. Na to je si- cer opozoril že umetnostni zgodovinar Andrej Ujčič,2 ki se je v šestdesetih letih 20. stoletja podrobneje po- svetil delovanju »izgubljenih« prleških umetnikov in jih poskušal slogovno opredeliti, vendar ob obravnavi Fekonjevih del lastnih opažanj ni upošteval.3 Andrej Ujčič je v uvodnem besedilu h katalogu razstave Skupina »izgubljenih« prleških umetnikov, ki je bila leta 1964 v Umetnostni galeriji v Mariboru, zapisal, da so ob zbiranju gradiva za stalno zbirko umetnin že pred leti postali pozorni na čudno tra- gične poteze pri treh slikarjih in kiparju, ki so žive- li in delovali na prelomu 19. v 20. stoletje in so bili vsi doma iz Prlekije: trije so umrli v tujini, eden pa popolnoma neznan in nepriznan doma. To so bili slikarji Roman Fekonja, Franc Košar (1884–1952) in Ivan Žabota (1878–1939) ter kipar Jožef Ajlec (1874–1944). Skupno jim je bilo tudi to, da so vsi končali priznane tuje likovne akademije: Fekonja, Ajlec in Žabota dunajsko, Košar pa münchensko. Prejemali so štipendije slovenskih gospodarskih in- stitucij oziroma Štajerskega deželnega odbora ob posredovanju mecenov rojakov, ki so jim večkrat kaj primaknili tudi iz lastnega žepa. In ne nazadnje: po končanem šolanju niso našli primerne zaposlitve v domovini, in to kljub naporom in želji, da bi delo na- daljevali doma. Še pomembneje pa je, da doma niso našli razumevanja, še manj pa gmotne podpore za svoje umetnostno ustvarjalno delo.4 1 Portret mladeniča s polcilindrom, 1885, o. pl., 53 x 42 cm, sign. d. sp.: R. Fekonja 5./3. 1885., PMPO, inv. št. G 306 s. 2 Ujčič, Poskus, str. 233. 3 Ujčič, Skupina, passim. 4 Ujčič, Skupina, s. p.; o v tujini delujočih doma pozabljenih slikarjih (med drugim o Fekonji) gl. tudi Rudolf, Gradivo, str. 171. Šolska in študijska leta (1876–1892) Roman Fekonja, pozabljeni slovensko-ameri- ški slikar, sin malega posestnika Andreja Fekonje in Marije, rojene Kogel, se je rodil 22. decembra 1868 v Veličanah pri Svetinjah.5 Tam je med letoma 1876 in 1880 obiskoval enorazredno ljudsko šolo, v kateri se je že nakazoval njegov slikarski talent.6 Med leto- ma 1880 in 1883 je obiskoval nadaljnje štiri razrede ljudske šole v Ljutomeru, v šolskem letu 1883/1884 pa ob podpori svetinjskega župnika Janeza Gajška vpisal prvi razred nižje realne gimnazije na Ptuju.7 Zaradi revščine šolanja na ptujski gimnaziji v nasle- dnjem šolskem letu ni mogel nadaljevati, zato ga je ljutomerski nadučitelj Jože Horvat (1836–1893)8 kot izrednega slušatelja poslal na graško risarsko in sli- karsko akademijo,9 ki naj bi jo s podporo Franza gro- fa Schlicka leta 1887 pri profesorju Henriku Schwa- chu tudi dokončal.10 Po končani risarski akademiji v Gradcu naj bi s štipendijo Štajerskega deželnega odbora študij sli- karstva nadaljeval pri profesorju Christianu Gri- penkerlu na dunajski Akademiji likovnih umetnosti, kjer je študiral med letoma 1887 in 1891.11 Tako je navedel Andrej Ujčič, a takoj zatem podvomil, ali je Fekonja res redno študiral na dunajski akademiji, kakor trdijo številni avtorji leksikalnih in časopisnih člankov. Po pregledu Fekonjeve korespondence z dr. Francem Simoničem (1847–1919) in dopisovanju z arhivom dunajske akademije lahko zares upravičeno dvomimo o tem.12 5 Vpis v krstno knjigo NŠAM, RMK Svetinje 1852–1890, str. 123 (https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/maribor/ svetinje/03806/?pg=123 (12. 10. 2022)); gl. tudi: https:// www.genealogieonline.nl/de/emily-citraro-family-tree/ P212.php (2. 9. 2022). 6 O tem, kako je že v otroških letih rad risal, spregovori Feko- nja v pismu dr. Francu Simoniču z dne 25. 1. 1895 (gl. Priloga 9). 7 Gl. Fünfzehnter Jahresbericht, str. 17; gl. tudi Curk, Likovna umetnost, str. 373, ki ob omembi leta 1869 ustanovljene ptujske gimnazije, na kateri so začeli neprekinjeno delovati profesorji slikarji, vpeti še v tradicijo meščanskega realizma in kabinetnega akademizma (Rudolf Gaupmann, Franc Nowak in Alojz Kasimir), bežno omeni, da se je na Ptuju mimogrede ustavil tudi prekmurski rojak Roman Fekonja. 8 Za nadučitelja Jožeta Horvata gl. Koter, Vloga, str. 205, op. 8. 9 V pismu ormoškemu notarju dr. Ivanu Geršaku (1838–1911) z dne 23. 10. 1885, v katerem se pritožuje čez svetinjskega župnika Janeza Gajška, se je že podpisal kot Maler & Zeich- nungs – Akademiker. Gl. Priloga 1. 10 Biografski podatki povzeti po Cankar, geslo »Fekonja, Ro- man«; dopolnitve podatkov pri Ujčič, Skupina, s. p. (navedba, da je šolanje v Gradcu dokončal leta 1887 ali 1888); Ujčič, Poskus, str. 232–233 (navedba, da je šolanje v Gradcu dokon- čal leta 1887); gl. tudi Pomurski slikarji, str. 8. 11 Cankarjevo navedbo o Fekonjevem študiju na Dunaju, ki naj bi ga dokončal okoli leta 1890, povzemajo: ÖBL 1815–1950, geslo Fekonja, Roman, str. 294; Stele, geslo Fekonja, Roman, str. 257. Gl. tudi Ujčič, Skupina, s. p., ki dokončanje študija na Dunaju postavlja v leto 1891 ali 1892; Ujčič, Poskus, str. 233; Pomurski slikarji, str. 8. 12 Ujčič, Poskus, str. 233; povzemanje starejših trditev v Pomur- ski slikarji, str. 8. Vlasta Stavbar navaja, da je dr. Simonič iz- 859 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 Ujčičeve pomisleke potrjujejo redke časopisne notice iz obdobja med letoma 1885 in 1892, ki ves čas navajajo, da se je izobraževal v Gradcu.13 Tako je decembra 1885 Okrajno zastopstvo v Ormožu aka- demskemu risarju Romanu Fekonji odobrilo denar- no pomoč v višini 60 goldinarjev,14 februarja 1886 pa mu je Štajerski deželni odbor kot učencu Deželne kazoval veliko skrb in podporo številnim študentom in dija- kom. Posebno pozornost je namenil rojaku, slikarju Romanu Fekonji, ki ga je vsa leta finančno in tudi drugače podpiral. V Univerzitetni knjižnici Maribor je v rokopisni zbirki ohra- njen del Fekonjeve korespondence s Simoničem, v kateri ga Fekonja, ki se je do leta 1891 v Gradcu prebijal s pomočjo štipendije deželnega odbora, prosi za pomoč in nasvete, saj se je želel tudi gmotno postaviti na noge (Stavbar, Iz življenja, str. 69 in op. 38). 13 Sicer pa je res, da je tajnik newyorškega slovenskega pevskega društva Slavec, Ivan Adamič, v spominskem zapisu ob Feko- njevi tragični smrti zapisal, sklicujoč se na Fekonjo samega, da naj bi se ta po končani gimnaziji v Gradcu šolal na Dunaju in v Münchnu, kjer naj bi hranili tudi nekatera njegova boljša dela. O tem: Glas naroda, 6. 8. 1910, str. 2, »Dopis. New York City«: »/…/ Po dovršenih gimnazijskih naukih se je vpisal na akademiji znanosti in umetnosti na Dunaju. /…/ Študiral je tudi na akademiji v Monakovem in pripovedoval mi je sam, da hranijo na obeh akademijah še danes vzorna njegova dela. /…/.« 14 O tem gl. Südsteirische Post, 23. 12. 1885, str. 3, »Friedau, 17. December. [Orig.=Corr.] (Aus der Bezirksvertretungssit- zung)«: »/…/ dem Zeichnen-Akademiker Roman Fekonja in Graz 60 fl. /…/ bewilliget.« risarske akademije v Gradcu za leto 1886 odobril šti- pendijo v višini 100 goldinarjev.15 Še preden se je Fekonja preselil v Gradec, je kot prvošolec na nižji ptujski gimnaziji leta 1883 naslikal akvarel z upodobitvijo Ptuja, ki je bil, kot navaja Izi- dor Cankar, leta 1926 v lasti učitelja Franca Zacherla (1868–1940) v Ljutomeru (kat. št. 1). O usodi vedute Ptuja lahko zaenkrat le ugibamo, zato pa Pokrajin- ski muzej Ptuj – Ormož hrani portret mladeniča s polcilindrom iz leta 1885, ki ga je mladi Fekonja pri sedemnajstih letih samozavestno signiral in datiral (kat. št. 2).16 Doprsni portret mladega golobradega moškega s kratko pristriženimi temnorjavimi lasmi in melono na glavi, nekoliko zabuhlim obrazom v tričetrtinskem profilu in zasuku v levo na nevtralnem ozadju, odetega v temnomoder visoko zapet suknjič in bel trdi ovratnik, je umetnik verjetno naslikal s po- močjo fotografije. Koga portret predstavlja, ni znano, a bi lahko ob primerjavi z mlajšimi fotografijami Ro- mana Fekonje pomislili, da je to njegov avtoportret. Na to opozarjajo nekatere tipične obrazne poteze: profil nosu, oblika ušesa, ustnice in obrvi.17 Leta 1886 je mladi Fekonja naslikal portret ptuj- skega dekana Gregorja Jožefa Plohla (1730–1800), ki je bil leta 1888 objavljen v obsežni biografiji Jako- ba Meška in Franca Simoniča o enem najpomemb- nejših ptujskih duhovnikov (kat. št. 3).18 Oljna slika, ki je tedaj visela v Simoničevi hiši v Gornji Radgoni, je bila kopija po drugem Plohlovem portretu, ki je bil v Sartorijevi zidanici v Svetinjah.19 Gosposko zidanico je dr. Gregor Jožef Plohl, ptuj- ski dekan in nadžupnik v letih 1769–1800, leta 1773 kupil na dražbi od grofice Marije Gabrijele Galler, jo leta 1800 v oporoki zapustil svojim sorodnikom, od leta 1827 pa je bila v posesti družine Sartori.20 Nahajališče in opis Plohlovega svetinjskega portreta podajata Meško in Simonič v dekanovi biografiji: »V gospodski hiši pri Svetinjah visi za spomin oljnata slika dekana Plohla, v kleti pa ležita dva velika lagva, ki dr- žita vsaki 8 polovnjakov in imata zgoraj letnico in ime 17 G. P. 95, spodaj pa na jednem z vencem obdan križ, na drugem z vencem obdan kelih.«21 O upodobitvi pa: »/…/ kaže nam krepkega moža, polnega obraza, temnih 15 Gl. Grazer Volksblatt, 21. 2. 1886, str. 6, »Aus den Sitzungen des steierm. Landes-Ausschusses vom 20., 27. und 28. Jän- ner. (Schluß.)«: »/…/ Dem Roman Fekonja, Joseph Dornig, Franz Barthl und der Marie Müller, sämmtlich Schüler der Landes-Zeichnungsakademie, werden pro 1886 Stipendien bewilliget, und zwar: den zwei Erstgenannten je 100 fl., den zwei Letztgenannten je 50 fl. /…/.« 16 Gl. op. 1. 17 Prim. fotografijo Romana Fekonje. 18 Gl. Meško in Simonič, Dr. Gregor Jožef Plohel, passim; Ci- glenečki, Portreti, str. 239–241. 19 Gl. Meško in Simonič, Dr. Gregor Jožef Plohel, str. 35, 131, 154; Ciglenečki, Portreti, str. 241. 20 O gosposki zidanici gl. Meško in Simonič, Dr. Gregor Jožef Plohel, str. 35, 131–137; Curk et al., Vodnik, str. 58. Danes so to Apartmaji Svetinje, Svetinje 5. 21 Gl. Meško in Simonič, Dr. Gregor Jožef Plohel, str. 131. Roman Fekonja (dlib.si). 860 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 las in modrih oči; utis, katerega na gledalca napravi, pa je ta: mož, ki ga ta podoba kaže, bil je blagega srca, trdnega in odločnega značaja; po svoji delavnosti in da- režljivosti vse hvale vreden sin slovenskega naroda, ter ostane, kakor trdi S. Povoden: zavoljo svoje dobrotljivo- sti in pravičnosti nepozabljiv.«22 Za razliko od ptujskega tričetrtinskega portre- ta je bil svetinjski doprsni, kakor lahko razberemo iz Fekonjeve kopije. Ptujski dekan je upodobljen v tričetrtinskem zasuku v levo, ozadje je v nasprotju s ptujskim portretom nevtralno. Je malce debelušnega obraza, z nazaj počesanimi, nekoliko daljšimi temni- mi lasmi, med katerimi se že kažejo sivi prameni, kar bi kazalo na to, da je bil upodobljenec ob času na- stanka portreta nekje v šestdesetih letih, mogoče celo star petinšestdeset let, ko sta bila izdelana oba soda v kleti njegove zidanice. Oblečen je v črno moceto z rabat ovratnikom, pogled ima odločno uprt v gledal- ca, kar nas prepričuje, da je bil upodobljenec odločen človek z jasno zastavljenimi življenjskimi cilji.23 Ali je Fekonja med letoma 1887 in 1888 začasno prekinil šolanje v Gradcu, ni znano. Na to bi lahko pomislili, saj o njegovem delovanju ni mogoče zasle- diti nobenih notic v sodobnem časopisju, je pa v tem času nastala serija portretov znanih oseb iz okolice Ljutomera in Slovenskih goric, iz česar bi lahko skle- pali, da se je iz Gradca začasno vrnil v domače kraje. Leta 1887 je Fekonja naslikal portret ljutomerskega dekana Ivana Skuhale (1847–1903),24 serijo portre- tov nekdanjih ljutomerskih župnikov25 ter portret dr. Ivana Gottweisa (1779–1851).26 Iz tega leta (1887) sta tudi sliki Dekle v domači noši (kat. št. 4) in Podoba redovnika (kat. št. 5), ki sta bili leta 1964, ko so ju razstavili v Umetnostni galeriji v Mariboru, v posesti Barbare Stajnko iz Ljubljane.27 Obe oljni sliki sta, kakor je ocenil Andrej Ujčič, med doslej znanimi deli iz leta 1887 najpomembnejši (pa tudi risba Portret dekana Simoniča),28 saj kažeta, kako je Fekonja sprejemal in predeloval nauke učitelja Henrika Schwacha,29 ki je svoja že precej konserva- 22 Prav tam, str. 35–36. 23 O ptujskem portretu Gregorja Plohla gl. Ciglenečki, Portreti, str. 239–241. 24 Gl. Cankar, geslo »Fekonja, Roman«. Portret je znan le še po črno-beli fotografiji. Gl. kat. št. 6. 25 Gl. Cankar, geslo »Fekonja, Roman«. Portreti ljutomerskih župnikov dr. Antona Klemenčiča (1819–1873), Matije Šinka (1829–1913) in Franca Šrola (1829–1885) so znani le še po črno-belih fotografijah; gl. kat. št. 7, 8 in 9. 26 Gl. Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; kat. št. 10. 27 Gl. Ujčič, Skupina, s. p.; Ujčič, Poskus, str. 233–235. 28 Gl. kat. št. 11. 29 Ujčič, Poskus, str. 233. Heinrich August Schwach (1829, Nový Jičín – 1902, Gradec) je po končani gimnaziji sprva študiral pravo na Univerzi v Olomoucu, a se je kmalu posve- til slikarstvu. Domnevno naj bi leta 1849 študiral slikarstvo pri profesorju Ferdinandu Georgu Waldmüllerju na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti, zasebno pa še pri Karlu Rahlu, nato pa se je preselil v Gradec. Leta 1856 je s študijem nadaljeval v Düsseldorfu, Bruslju in Antwerpnu, leta 1859 pa se je vrnil v Gradec, kjer se je sprva posvečal restavratorske- tivna in akademska gledišča prenašal na učence ter jih usmerjal predvsem v portret.30 Kot primer Ujčič navaja Podobo redovnika (kat. št. 5), »moža srednjih let, gladko obritega in plešastega, ki se mu izpod te- mne kute beli preprost ovratnik, bela tkanina rokavov pa se prav tako kaže na spodnjih vogalih slike. Na podobi, slikani po solidni risbi, je slikar poudaril oči ter odločen, pa vendar nekako zanesen izraz ust in obraza sploh, plastično oblikovano glavo pa prika- zal v preprostem barvnem kontrastu s črno-belima barvama redovniškega oblačila. Poteza s čopičem in način plastične obdelave odkrivata Fekonjev ideali- stično-realistični koncept, ki ga prav zlahka lahko primerjamo z nekaterimi predimpresionističnimi stvaritvami Ivana Groharja in Mateja Sternena, še posebej z graškim Groharjevim obdobjem, z njego- vimi deli, ki so nastala v času njegovega študija na graški risarski akademiji pri istem učitelju Henriku Schwachu med letoma 1892 in 1895. Če se graško obdobje pri Groharju kaže za relativno nepomemb- no v slogovnem smislu, pa predstavlja pri Fekonji prvo in tudi predzadnjo stopnjo razvoja v njegovih umetniških prizadevanjih.«31 Roman Fekonja naj bi, kakor trdi Andrej Ujčič, po zaključku študija na graški risarski akademiji po letu 1887 študij slikarstva nadaljeval na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti pri profesor- ju Christianu Griepenkerlu (1839–1916),32 kjer se je razvijal v smeri akademskega realizma. S pomo- čjo Griepenkerla naj bi se tako med letoma 1887 in 1891 dokopal do novih načinov v prikazovanju iluzi- je naravne resničnosti. V to, kar je bilo v graških letih Fekonji povsem tuje, namreč polnoplastična iluzija telesnosti, ki jo lahko slikar realizira na platnu s po- močjo svetlobe, z močnim senčenjem, naj bi ga po Ujčičevem mnenju vpeljal prav Griepenkerl.33 Da naj bi Fekonja med letoma 1887 in 1891 bival in študiral na Dunaju, je, kot smo že omenili, vprašljivo, saj na spletni strani dunajske Akademije upodabljajočih umetnosti, kjer so objavljeni podat- ki o vseh vpisanih študentih, pod imenom Roman mu delu. Kot slikar se je osredotočal predvsem na sakralno in zgodovinsko slikarstvo. Od leta 1865 je poučeval risbo na Tr- govski akademiji v Gradcu, leta 1870 je kot učitelj zgodovin- skega slikarstva nasledil Jožefa Tunnerja na Deželni risarski akademiji, leta 1873 pa je bil imenovan za direktorja Risarske akademije v Gradcu. Povzeto po: https://www.museum-jo- anneum.at/neue-galerie-graz/ausstellungen/ausstellungen/ rundgang-wer-bist-du/raum-03/direktor-heinrich-august- -schwach (27. 7. 2022). 30 Ujčič, Poskus, str. 233. 31 Prav tam. 32 Christian Griepenkerl (1839–1916), nemško-avstrijski slikar, od leta 1874 profesor na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti in od leta 1877 vodja specialke za zgodovinsko slikarstvo (alegorične upodobitve z naslonom na antično mi- tologijo, portret); med njegovimi številnimi učenci je zagoto- vo najbolj znan Egon Schiele (slušatelj med letoma 1906 in 1908), še bolj pa njegova zavrnitev sprejetja Adolfa Hitlerja na akademijo leta 1907 in 1908. 33 Ujčič, Poskus, str. 233. 861 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 Fekonja ni mogoče najti nobenega rezultata.34 To dodatno potrjujejo časopisne notice in zapisi, ki se nanašajo nanj ali na njegovega graškega učitelja, profesorja in direktorja Deželne risarske akademije Henrika Schwacha, kakor tudi ohranjena Fekonjeva korespondenca z dr. Francem Simoničem, na katero je opozoril Andrej Ujčič.35 Je pa res, da je Fekonja v šolskem letu 1890/1891 nameraval študij nadaljevati na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti, in sicer študij akta, ki bi se začel v zimskem semestru, a je bilo vse odvisno od štipendije, saj sam potrebnih sredstev za to ni imel.36 Leta 1888 je Fekonja, kot navaja Izidor Cankar, v Ljutomeru portretiral okrajnega načelnika Ivana Kukovca (kat. št. 12), dekana Jožefa Simoniča (kat. št. 13), pesnika Jožefa Freuensfelda (kat. št. 14),37 nad- učitelja in svojega dobrotnika Jožefa Horvata (kat. št. 15) ter sodnika Janeza Jeserniga (kat. št. 16), leta 1889 pa na Dunaju skriptorja dr. Franca Simoniča (kat. št. 17) in njegovo ženo Rozo (kat. št. 18) ter dr. Frana Miklošiča (kat. št. 22), čigar portret je bil do- končan šele leta 1891.38 Tem upodobitvam lahko do- damo portret žene okrajnega načelnika in deželnega poslanca Ivana Kukovca Terezije Kukovec iz leta 1889 (kat. št. 19).39 Leta 1890 je v Gradcu naslikal portret starejšega sina profesorja Franca Hauptman- na (1847–1925), ki je bil leta 1926 v posesti druži- ne Hauptmann (kat. št. 20),40 iz leta 1890 pa je tudi portret neznanega starejšega možaka, poimenovan Starček (kat. št. 21).41 Portret dekana Jožefa Simoniča (1813–1895),42 ki je bil leta 1964 razstavljen v Umetnostni gale- riji Maribor in v posesti Olge Šlebinger iz Gornje Radgone,43 naj bi nastal na osnovi predhodne risbe iz 34 Da ni bil vpisan, je potrjeval tudi dopis Arhiva dunajske Aka- demije upodabljajočih umetnosti z dne 30. 10. 1964, ki ga je hranila Umetnostna galerija v Mariboru. Gl. Ujčič, Poskus, str. 233, op. 7. 35 Ujčič, Poskus, str. 233. Prim. op. 10. 36 O tem govori Fekonjevo pismo dr. Francu Simoniču z dne 17. 10. 1890; gl. Priloga 4. 37 Obstaja sicer črno-bela fotografija portreta sedečega Jožefa Freuensfelda, a je vprašljivo, ali je ta portret naslikal Roman Fekonja. 38 O tem gl. Cankar, geslo »Fekonja, Roman«. 39 Gl. Ujčič, Skupina, s. p. 40 Gl. Cankar, geslo »Fekonja, Roman«. Na ta portret se verjet- no nanaša Fekonjeva omemba v pismu dr. Francu Simoniču z dne 17. 10. 1890, ko pravi, da se bo prof. Hauptmannu za vso podporo, ki je je bil deležen z njegove in ženine strani, oddolžil s kakim svojim delom. Gl. Priloga 4. 41 Gl. Ujčič, Skupina, s. p.; Ujčič, Poskus, str. 234, 236–237, sl. 2; Pomurski slikarji, sl. na str. 9. 42 Za dekana Simoniča gl. Ilich Klančnik, Habent, str. 92, op. 1. 43 Olga Šlebinger (1879–1967) je bila najstarejša hči dr. Franca Simoniča, ki se je leta 1905 poročila z dr. Jankom Šlebinger- jem (1876–1951). Po poroki je za vedno zapustila Dunaj ter z družino pretežno živela med Ljubljano in Gornjo Radgono, kjer na Maistrovem trgu 4 stoji družinska hiša Simonič-Šle- binger. Hišo sta leta 1886 skupaj kupila dr. Franc Simonič in njegov stric, upokojeni dekan Jožef Simonič. O tem gl. Ilich Klančnik, Habent, passim. leta 1887, ki jo omenja Ujčič. Risba, na kateri je Fe- konja prvotno zarisal obris, šele pozneje pa s senče- njem skušal ustvariti iluzijo plastičnosti, naj bi bila po Ujčičevem mnenju pod vplivom Griepenkerlovega svetlobno tonskega slikarstva. Gre za način, ki so ga razvijali slikarji v Parizu in Münchnu, namreč za in- tenzivno stransko osvetljevanje predmeta, s čimer so dosegali iluzijo plastične vrednosti.44 Doprsni portret sivolasega starčka z energičnimi obraznimi potezami v tričetrtinskem zasuku v desno, oblečenega v črni talar ter ogrnjenega s črno moceto (pellegrino) in be- lim kolarjem, je nastal s pomočjo fotografije iz leta 1888, ko je upokojeni duhovnik obhajal zlato mašo. Na levi strani prsi ima pripeto odlikovanje, red cesar- ja Franca Jožefa z zlatim križcem s krono za zasluge, ki ga je Simonič prejel leta 1880.45 V začetku decembra 1888 je Roman Fekonja v iz- ložbenem oknu trgovine s steklom trgovca Stiflinga v Ljutomeru razstavil portreta svojih dobrotnikov, ki sta požela obče odobravanje: deželnega poslanca in okrajnega načelnika ter posestnika Ivana Kukovca in nadučitelja Jožefa Horvata. V časopisu Südsteirische Post, ki je med letoma 1881 in 1900 izhajal v Mari- boru ter se je v nemškem jeziku zavzemal za pravice in interese slovenskega naroda,46 je bila objavljena ocena, da lahko imamo oba portreta v vseh pogledih za zelo uspela, kar se izraža v dovršeni perspektivi in teksturi barv, podobno oceno pa lahko preberemo tudi v Slovenskem gospodarju. V obeh časnikih je bil sočasno objavljen tudi večkrat izrečeni poziv odloče- valcem v okrajih Ormož in Ljutomer, naj mlademu obetajočemu umetniku zagotovijo gmotno podporo, da se bo lahko še nadalje ustrezno izobraževal.47 Oba, v duhu akademskega realizma slikana por- treta, ki ju je slikar Fekonja samozavestno signiral in datiral, sta bila dokončana v razponu treh tednov: portret Jožefa Horvata 26. septembra, Kukovčev pa 18. oktobra 1888, kakor je razvidno iz obeh signatur. Dopasni portret ljutomerskega nadučitelja Jožefa Horvata (leta 1926 v lasti njegove hčere v Mariboru),48 ki je Fekonji pomagal, da je lahko leta 1884 odšel v Gradec na Deželno risarsko akademijo,49 prikazuje starejšega, z desne strani osvetljenega, že rahlo osive- lega gospoda, čigar otožni pogled je usmerjen nekam v daljavo, proč od gledalca. Nekoliko debelušni, rahlo 44 Za portret gl.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman«, slikano v Ljutomeru; Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Poskus, str. 233–234, 237–238, sl. 3. 45 Za biografske podatke o Jožefu Simoniču gl. Meško in Si- monič, Dr. Gregor Jožef Plohel, str. III, 110–115, 154; foto- grafija zlatomašnika je objavljena na str. 110, sl. 5. 46 O časopisu Südsteirische Post je pisala Petra Kramberger v monografiji »Alle guten Oesterreicher werden unser patriotisches Unternehmen unterstützen«: Südsteirische Post (1881–1900), nemški časopis za slovenske interese, Ljubljana 2015. 47 Gl. Südsteirische Post, 7. 12. 1888, str. 3, »Luttenberg«; Sloven- ski gospodar, Gospodarstvena priloga, 20. 12. 1888, str. 48, »Iz Ljutomera«; Domoljub, 6. 3. 1890, str. 45, »Štajersko«. 48 Gl. Cankar, geslo »Fekonja, Roman«. 49 O tem gl. Ujčič, Skupina, s. p. 862 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 v levo zasukani učiteljev obraz izstopa iz nevtralno slikanega ozadja, dodatno pa ga poudarja kontrast med črnim suknjičem in belo srajco z ovratnikom ter črnim metuljčkom, ki ju deloma zakriva rever suknji- ča. Na nekoliko štrleči nos, izpod katerega se košatijo negovani rjavkasti brki, ki zakrivajo ustnice, so pove- znjena očala s tenkim kovinskim okvirjem, zataknje- na za desno, skrbno naslikano uho. Na koncu spetega reverja suknjiča sta vidna obroč in verižica žepne ure. Ali je portret nastal na osnovi fotografije ali ne, lahko samo ugibamo; vsekakor pa je mladi Fekonja z njim izkazal dobro obvladovanje anatomije. Še prepričljiveje deluje dopasni portret druge- ga slikarjevega dobrotnika, Ivana Kukovca (1834– 1908),50 ki je bil leta 1964 razstavljen v Umetnostni galeriji Maribor in v posesti inž. Janka Kukovca iz Maribora.51 Portret je naslikan v že omenjeni maniri svetlobnega tonskega slikarstva, intenzivnega stran- skega osvetljevanja, s katerim je slikar poudaril iluzijo plastičnosti, a še zmeraj znotraj realističnega osvetli- tvenega koncepta.52 Upodobljenec je odet v v spo- dnjem delu razprt črni suknjič, pod razporkom je vi- den z gumbi spet črn telovnik. Pod belim prirezanim ovratnikom srajce je vidna črna pentlja metuljčka. Na levi strani suknjiča je pripeto odlikovanje – red cesarja Franca Jožefa z zlatim križcem s krono za za- sluge. Z desne strani osvetljeni obraz petdesetletnika je rahlo nagnjen v levo, pogled je usmerjen proč od gledalca, prav tako v levo. Skrbno naslikana ušesa so nekoliko štrleča, pleša in osiveli lasje so ob straneh pristriženi, nad skrbno negovano krepko sivo brado se izpod nosu košatijo nekoliko privihani rdeče-rjav- 50 O Kukovcu gl. Ratiznojnik, Narodni buditelj, str. 24–28. 51 Gl. Ujčič, Skupina, s. p. 52 O tej problematiki gl. Ujčič, Poskus, str. 233–234. kasti brki. To je prepričljiv portret, ki že napoveduje najboljše Fekonjevo delo – Portret starčka. V enaki maniri je bil leto dni pozneje naslikan portret Kukovčeve žene Terezije Kukovec, ki je bil leta 1964 razstavljen v Umetnostni galeriji Mari- bor in v posesti inž. Janka Kukovca iz Maribora,53 leta 1980 pa vnovično razstavljen v Galeriji Murska Sobota.54 Portreta sta pravzaprav par, in sicer kljub temu, da je ženin portret nastal leto dni pozneje. Dopasni portret v nasprotju s krepkim Kukovcem kaže drobceno damo srednjih let, odeto v temnomo- dro obleko z visokim ovratnikom, spetim z okroglo medeninasto broško in belim čipkastim vložkom čez oprsje. Upodobljenka je zasukana rahlo v desno, dro- ben, z desne strani osvetljen obraz s temnorjavimi, tesno v kito spetimi lasmi je obrnjen proti gledalcu. Obrazne poteze nakazujejo osebo milega, a nekoliko zaskrbljenega izraza. Po Izidorju Cankarju je Fekonja leta 1889 bival na Dunaju, kjer je portretiral svojega velikega pod- pornika dr. Franca Simoniča in njegovo ženo Ro- zo.55 Doprsna ovalna portreta zakoncev Simonič sta v družinski lasti v Gornji Radgoni.56 Roza Simonič je odeta v temno tesno oprijeto obleko s tesno prile- gajočim se belim ovratnikom. Obraz s tesno poče- sanimi lasmi, spetimi v figo, je obrnjen rahlo v levo, kamor je usmerjen tudi njen pogled. Soprog Franc Simonič je nasprotno upodobljen v desnem zasuku s pogledom, usmerjenim v desno, k ženi. Odet je v temen suknjič in belo srajco, izpod ovratnika je vidna pentlja. Obraz štiridesetletnika obdaja krepka bra- 53 Ujčič, Skupina, s. p. 54 Pomurski slikarji, str. 8. 55 Cankar, geslo »Fekonja, Roman«. 56 Gl. Ilich Klančnik, Habent, str. 102, sl. 10. Fekonjeva signatura s portreta Jožefa Horvata (foto: F. Šerbelj). 863 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 da z brki, lasje so kratko pristriženi, na nosu pa so okrogli naočniki s tankim kovinskim okvirjem. Oba portreta sodita v standardni repertoar akademizma druge polovice 19. stoletja. Kakor je razvidno iz časopisnih novic, je Šta- jerski deželni odbor Fekonji januarja 1890 podelil slikarsko štipendijo za tekoče šolsko leto 1890.57 V šolskem letu 1890/1891 je nameraval študirati na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti, a se mu to ni izšlo,58 zato je s študijem nadaljeval na Deželni risarski akademiji v Gradcu, na kateri je di- plomiral v začetku leta 1892.59 Da je bil eden izmed najboljših učencev Henrika Schwacha in da je kon- čal Deželno risarsko akademijo v Gradcu in ne na Dunaju, kot je bilo zapisano v Glasu naroda, Slovencu in Domoljubu,60 pa je dodatno razvidno iz več dru- gih časopisnih člankov in notic.61 Kmalu zatem se 57 O tem gl.: Marburger Zeitung, 20. 2. 1890, str. 4, »Aus den Sitzungen des steierm. Landes-Ausschusses vom 4. und 10. Jänner 1890«: »/…/ wird /…/ dem Roman Fekonia ein Ma- ler-Stipendium pro 1890 verliehen.«; Grazer Volksblatt, 21. 2. 1890, str. 5, »Aus den Sitzungen des steierm. Landes-Aus- schusses vom 4. und 10. Jänner 1890«: »/…/ wird /…/ dem Roman Fekonia ein Maler-Stipendium pro 1890 verliehen.«; Slovenski narod, 4. 3. 1890, str. 3, »Slikarska štipendija«: »De- želni odbor štajerski je g. Romanu Fekonji, rojenemu blizu Ljutomera, za leto 1890 podelil slikarsko štipendijo.«; Domo- ljub, 6. 3. 1890, str. 45, »Štajersko«: »/…/ G. Roman Fekonja je od deželnega odbora dobil za letos podporo, da se še bolje izuri v slikarstvu. /…/.« 58 Gl. op. 36. 59 To razberemo iz zapisa o Miklošičevem portretu. Gl. Südstei- rische Post, 13. 1. 1892, str. 5, »Laibach, 10. Jänner. (O.-C.) [Porträt Miklošič. – Schallthaler Kohle.]«: »Der steirische Slovene Fekonja, welcher gegenwärtig an der Grazer Akade- mie seine Studien vollendet /…/.«. 60 Glas naroda, 27. 7. 1910, str. 1, »Slovenske novice«; Slovenec, 11. 8. 1910, str. 3 in Domoljub, 18. 8. 1910, str. 526: »Samo- umor Slovenca v New Yorku«: »/…/ Roman Fekonja je bil rodom iz Ljutomera na Sp. Štajerskem in obiskoval ter dovr- šil slikarsko akademijo na Dunaju. /…/« 61 Grazer Tagblatt, 19. 2. 1893, str. 3, »Weltausstellung in Chi- cago«: »Wie wir erfahren, wurde Professor H. Schwach, Director der hiesigen Zeichenakademie, von der Natio- nal Educational Association der Vereinigten Staaten, zum Ehren-Vicepräsidenten im Departement für Kunstunterri- cht ernannt und eingeladen, an den Sitzungen des Congres- ses, welche während der Ausstellung im Monat Juli stattfin- den werden, theilzunehmen. Es ist interessant, zu erfahren, dass mehrere Steiermärker, welche an unserer Zeichenaka- demie gebildet wurden, sich ihr gutes Fortkommen in Ame- rika gründeten, unter denen besonders Roman Fekonja, ein Friedauer, gegenwärtig zu den besten Porträtmalern New Yorks gehört.«. Grazer Tagblatt, 16. 12. 1895, str. 1, »Julius Willhain, Ein Grazer Kunstjubiläum«: »Still, bescheiden und geräuschlos begeht ein Mann heute im Kreise seiner dankba- ren Schüler das 25jährige Jubiläum seiner Lehrthätigkeit an der hiesigen landschaftlichen Zeichen- und Malakademie. Es wird Sache der berufenen Fachkritik sein, eingehender zu würdigen und festzustellen, was Director Heinrich Sch- wach während dieses Zeitraumes angeregt, geleistet und ge- fördert hat und so die Summe einer, wenn auch nach außen hin wenig geräuschvoll, aber für die Eingeweihten vielfach frucht- und segenbringenden Künstler- und Lehrthätigkeit zu ziehen. Mit vielen seiner einstigen Schüler und Schüle- rinnen auf das engste befreundet, drängt es mich, bei solch einem Feste vornehmlich der menschlichen Seite gerecht zu je v začetku maja 1892 odpravil v Združene države Amerike, k sorodnikom v New York.62 Leta 1890 je nastal portret, poimenovan Starček, ki sodi med Fekonjeva boljša dela. Razstavljen je bil dvakrat, in sicer leta 1964 v Umetnostni galeriji Ma- ribor, ko je bil v posesti Olge Grosičar iz Radencev,63 vnovič pa leta 1980 v Galeriji Murska Sobota.64 Upodobljenec je odet v temen suknjič s črnim re- verjem, iznad katerega štrli desni krajec ovratnika bele srajce, levega pa zakriva rever. Kostumski videz dopolnjuje še črn metuljček. Na glavi ima nizko čez čelo poveznjeno čepico, kakor da bi starčka zelo ze- blo oziroma je bil portretiran v zimskem času. Ušesa zakrivajo neurejeni košati beli zalisci, usta pa krepki sivi brki. Radoživi pogled frontalno slikanega starčka je uprt v gledalca. Andrej Ujčič je menil, da naj bi nekaj Fekonje- vih del, zlasti omenjeni portret starčka, odločno pri- čalo o Griepenkerlovem umetnostnem vplivu nanj. »To, kar ni mogel Fekonja realizirati v risbi Dekan Jožef Simonič, ko je prvotno zarisal obris pa pozne- je s senčenjem poskušal ustvariti iluzijo plastičnosti, to mu je odkrilo Griepenkerlovo svetlobno tonsko slikarstvo. /…/ Prav Podoba starčka kaže dobro ob- vladanje navedenega principa. Zanimivo je, da se je istega načina posluževal samo nekaj let pred Fekonjo še drug slovenski realistični slikar Ferdo Vesel. Zato ne bo odveč, če poskusimo primerjati Fekonjevo in Veselovo delo. Vzemimo Starčka in Veselovega Starca z brki.65 Brez nadaljnjega lahko rečemo, da ustreza tekst k Veselovi sliki, ki ga je zapisal Izidor Cankar, prav idealno tudi k Fekonjevemu starčku, ko pravi: 'Ob koncu 80. let je poglavitni osnovni problem Ve- selovega začetnega slikanja rešen. Glava modela je krepko osvetljena z ene strani in osenčena z druge, nje telesna vboklost je mojstrsko izražena.'66 Prav neverjetna pa je ob tem še podobnost celotne posta- werden. /…/ Diese seine Schüler haben sich bereits in Wien, München und anderen hochangesehenen Kunstcentren, ja selbst drüben in New-York achtunggebietende Geltung zu verschaffen gewusst. Roman Fekonja ist einer der gesuch- testen Porträtmaler in New-York und Paul Merwart, Emil Görner und E. Lehnar schaffen in Paris. /…/.«. Grazer Ta- gblatt, 8. 5. 1902, str. 3–4, »Galleriedirector Heinr. Schwach †«: »/…/ Auch giengen aus seiner Schule namhafte Künstler und Künstlerinnen hervor, so /…/ Fekonja (Amerika), /…/«; Slovenec, 26. 9. 1908, str. 8, »Slovenski akademični slikar v Ameriki«: »/…/ G. Fekonja je dovršil slikarsko akademijo v Gradcu.« 62 Slovenec, 10. 5. 1892, str. 3, »Roman Fekonja«: »/…/ poznan slovenski slikar, čigar podobo dr. Fr. Miklošiča je deželni odbor kranjski kupil za deželni muzej, se je te dni na pova- bilo svojih sorodnikov odpeljal v Novi Jork v Ameriki. Če mu bode ondi sreča ugodna, ostal bode v Ameriki delj časa, sicer pa se spet vrne domov.« V New York je prispel 3. maja 1892; gl. https://www.genealogieonline.nl/de/emily-citraro- -family-tree/P212.php (2. 9. 2022). 63 Ujčič, Skupina, s. p. 64 Pomurski slikarji, str. 9. 65 Mišljena je Veselova slika Starec z brki, 1886, o. pl., 53,2 x 44,3 cm. O sliki gl. Vrhunc, Ferdo Vesel, str. 63, kat. št. 2, sl. 2. 66 Ujčič citira Cankar, Slovensko slikarstvo, str. 104, sl. 105. 864 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 vitve modela. Zaradi poudarjanja iluzije plastičnosti sta oba slikarja naslikala desni krajec ovratnika tako, kakor da uhaja izza zavihka suknjiča. Ista ustvarjalna želja je odločala pri poudarjanju gub na vratu in lici pa tudi pri slikanju prosojnih las in dlak na zaliscih. Obema je skupen realistični koncept, pri katerem je slikar pozoren na svetlobne efekte v sliki, prav nič pa ga ne zanima sama svetloba. Torej ne gre za razisko- vanje svetlobe kot osnovnega upodobitvenega slikar- skega načina, kar srečamo pri naturalistično usmer- jenih impresionističnih in plenerističnih slikarjih.«67 In dalje: »Toda končno je vendarle nek razloček med Fekonjevim in Veselovim delom. Vesel se je slogovno problemske ozkosti in izoliranosti svojega dela za- vedal, saj mu je bilo znano francosko racionalistično raziskovanje svetlobe same, čeprav mu je bilo gibanje impresionistov tuje in se mu ni mogel niti hotel pri- ključiti. Kljub temu je, kakor vemo, z vso resnostjo sodeloval pri Jakopičevih poskusih slikanja svetlobe, ko sta ponoči hodila v Schwabing slikat na nek že- lezniški nasip in so jima pri njunih poskusih služile za vir svetlobe acetilenke. Vemo tudi, da sta pri tem istem delu imela vsak svoje cilje. Jakopič je s tem de- janjem obrnil delavnici hrbet in se podal v naravo, katero je želel slikati v različnih slučajnih razsvetlja- vah. Vesel pa se kljub vsemu ni mogel ločiti od trdne zunanje oblike sveta.«68 Avtor zapisa je sklenil, da če pogledamo Fekonjevo Podobo starčka, ugotovimo, da ni v njej nič jakopičevskega, saj se podobno kakor pri Veselu tudi tu kaže usmerjenost v raziskovanje trdne zunanje oblike sveta, in da je bil Fekonja pripravljen temu osnovnemu hotenju podrediti celotno barvno realizacijo slike. Podredil se je splošni razsvetlitvi palete, vendar ostal vseskozi na področju tonskega slikarstva.69 »Pričakovali bi, da se bo po tem uspehu pričel raz- gledovati po širših obzorjih in, podobno kakor nekaj sodobnikov-rojakov s krajnske in sosedov s hrvaške strani našel možnosti za nadaljnje delo v Münchnu. Prav leta 1891 je namreč Ažbe na pobudo Jakopiča in Vesela odprl svojo pozneje tako znano slikarsko šolo. Toda Fekonja je v resnici napravil prav nasprotno. Če se je doslej prebijal s pomočjo štipendij štajerske- ga deželnega odbora, se je zdaj hotel na vsak način postaviti najprej na trdne noge v gmotnem oziru. S pomočjo rojaka dr. Franca Simoniča mu je uspelo, da mu je v prvih mesecih leta 1891 poziral takrat že močno postarani prleški rojak dr. Fran Miklošič.«70 Portret, ki ga je sam Miklošič označil za njegovo »najboljšo« upodobitev, pa tudi Fekonja je bil prepri- čan, da je zelo dobro delo, je bil dokončan februarja 1891.71 Sliko je sprva nameraval razstaviti v okviru 67 Ujčič, Poskus, str. 233–234 in op. 8. 68 Prav tam, str. 234. 69 Prav tam. 70 Prav tam. 71 O tem: Slovenski narod, 20. 5. 1891, str. 3, »Miklošičeva olj- nata slika«: »/…/ je razstavljena v umetniškem klubu (Kün- redne letne razstave dunajske Akademije za likovno umetnost, vendar na razstavo ni bila sprejeta,72 zato jo je kmalu po Miklošičevi smrti (Dunaj, 7. marec 1891) razstavil v dunajskem Umetniškem klubu (Wie- ner Künstler-Club).73 O najnovejši Miklošičevi upodobitvi je maja 1891 v krajši notici poročal Slovenski narod, o Fekonji pa zapisal, da je nadarjen slovenski slikar, ki je »dasi še le 24 let star, že naslikal čez 250 portretov z olovko, kre- do, oljnatimi barvami in v pastelu! S tem opozarjamo naše na Dunaji živeče ali tje potujoče rojake, a tudi druge Slovane, da si ogledajo razstavo umetniškega kluba in v nji živopisno lice preminolega največjega slavista.«74 Portret je še istega leta odkupil kranjski deželni odbor za Kranjski deželni muzej, da bi ga umestil v zbirko portretov slavnih mož, ki bi jo po možnosti, kot je zapisal novičar v Südsteirische Post, dopolnili s portreti za slovensko nacionalno zavest drugih pomembnih mož, zlasti slovenskih literatov, pa tudi sicer bi ti po fotografijah narejeni portreti ne stali več kot nekaj sto goldinarjev, »kar ne bi ne vem kako obremenilo krajnskega deželnega proračuna«.75 Objavljeni podatki o Miklošičevem portretu so nejasni, saj Izidor Cankar navaja, da je Fekonja Mi- klošiča na Dunaju portretiral že leta 1889, a ga je dokončal po jezikoslovčevi smrti leta 1891 in ga nato razstavil v Hiši umetnikov (Künstlerhaus) na Duna- ju.76 Andrej Ujčič pa nasprotno trdi, da je Fekonji s pomočjo dr. Frana Simoniča uspelo, da mu je v prvih mesecih leta 1891 poziral takrat že močno postarani rojak iz Prlekije dr. Fran Miklošič.77 Ali potemtakem stler-Club) na Dunaju (I. Graben 10.). Slikal jo je naš rojak akademiški slikar Roman Fekonja letos o novem letu. Tako je to najnovejša in po izreku Miklošiča samega 'najboljša' sli- ka slavnega učenjaka.«; Ujčič, Poskus, str. 234 (dokončana v februarju). 72 Zaradi nesprejetja slike na razstavo je bil Fekonja zelo uža- ljen; menil je, da bi bil Miklošič na razstavo verjetno sprejet, če bi ga naslikal v uradni uniformi z medaljami, a portretira- nec v to ne bi privolil (gl. Ujčič, Poskus, str. 234). O nespreje- tju Miklošičevega portreta na razstavo glej Fekonjevo pismo stricu na Dunaj z dne 23. 3. 1891 (Priloga 5) ter pismi dr. Francu Simoniču z dne 21. 3. 1891 (Priloga 6) in z dne 26. 3. 1891 (Priloga 7). 73 Ujčič navaja, da naj bi se to zgodilo aprila 1891, in se pri tem sklicuje na novico z dne 20. maja 1891, ki je bila objavljena v Slovenskem narodu (gl. op. 58); Ujčič, Poskus, str. 234 in op. 12. Verjetneje bo, da je bil portret razstavljen v okviru III. mednarodne umetnostne razstave, ki jo je maja 1891 organi- ziral dunajski Umetniški klub. Gl. Wiener Presse, 11. 5. 1891, str. 2, »Der Wiener Künstler-Club«: »/…/ eröffnet heute Montag den 11. Mai seine III. internationale Kunstausstel- lung /…/.« 74 Gl. Slovenski narod, 20. 5. 1891, str. 3, »Miklošičeva oljnata slika«. 75 O tem: Südsteirische Post, 13. 1. 1892, str. 5, »Laibach, 10. Jän- ner. (O.-C.) [Porträt Miklošič. – Schallthaler Kohle.]«; Slo- venec, 17. 3. 1892, str. 2, »Matica Slovenska, XCI. odborova seja, v sredo dne 9. marca 1892«; Slovenec, 10. 5. 1892, str. 3, »Roman Fekonja«. 76 Cankar, geslo »Fekonja, Roman«. 77 Portret naj bi dokončal februarja 1891. Gl. Ujčič, Poskus, str. 234. 865 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 morebiti obstajata dva Miklošičeva portreta, ki ju je Fekonja naslikal leta 1889 in 1891, zaenkrat ostaja odprto vprašanje.78 Reprezentančni portret slavista dr. Frana Mi- klošiča hrani Narodni muzej Slovenije.79 Fekonja je ostarelega, bolehnega akademika naslikal sede v rde- če oblazinjenem naslanjaču v rahlem zasuku v desno, glavo ima obrnjeno rahlo v levo. Oblečen je v črno obleko, suknjič je spredaj spet, ob vratu izpod reverja štrli levi krajec ovratnika bele srajce. Izpod obeh ro- kavov suknjiča se bleščijo rokavi srajce. Laket levice je rahlo naslonjena na ročaj naslanjača, dlan z izteg- njenimi grobo naslikanimi prsti je prislonjena na levo nogo. S pokrčeno desnico se pod suknjičem drži za trebuh, drža, ki spominja na znane upodobitve Na- poleona I. Glavo obdajajo skrbno nazaj počesani rjavkasto-sivi lasje, košati brki pa zakrivajo stisnjeni ustnici. Otožen in zamišljen pogled slavnega jeziko- slovca je usmerjen v gledalca, a ga ne nagovarja, kakor da bi bil zazrt v daljno prihodnost ali spomine. Ob Miklošičevem portretu je Andrej Ujčič v po- skusu slogovne opredelitve opazil, da Fekonjo vse bolj zaposluje hotenje ustvariti čim večjo podobnost z upodobljencem in da opušča plastično svetlobno podajanje forme. Celo v barvnem pogledu zapusti sproščeno svetlo paleto in uporabi primerno temnej- šo. Temna paleta pomeni v portretu tega časa težnjo po reprezentativnosti. To slikarjevo potezo lahko upravičeno pripisujemo vedno bolj prevladujočemu umetnoobrtnemu pojmovanju in si tako razlagamo njegov odhod v Ameriko. Očitno si Fekonja v svoji prvi umetniški krizi ni znal pomagati ter je v želji po zaslužku in gmotni varnosti odšel tja, kjer je pričako- val boljše možnosti za delo.80 Leta 1891 je v Gradcu portretiral dr. Baumgart- nerja (kat. št. 24) in prof. dr. Gregorja Kreka (kat. št. 23), a o nahajališču in usodi obeh portretov ni trenut- no nič znanega.81 Obljubljena dežela: med New Yorkom in San Franciscom (1892–1896) V začetku leta 1892 je Fekonja diplomiral na Deželni risarski akademiji v Gradcu pri profesorju Henriku Schwachu, ki ga je imel za enega svojih naj- 78 Na obstoj dveh Miklošičevih portretov me je prijazno opo- zorila umetnostna zgodovinarka in kustodinja Breda Ilich Klančnik. 79 O portretu gl. Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; ÖBL 1815– 1950, geslo Fekonja, Roman, str. 294; Stele, geslo Fekonja, Roman, str. 257; Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Poskus, str. 234, 237; Pomurski slikarji, str. 9. Osnovni podatki dosegljivi tudi na: https://www.nms.si/si/zbirke/digitalne-zbirke/umetnost- ne-zbirke/slike/portreti/9850-dr-fran-miklosic (18. 8. 2022). 80 Ujčič, Poskus, str. 234, 237. 81 Portreta Fekonja omenja v pismu dr. Francu Simoniču z dne 26. 3. 1891 (Priloga 7). Gl. tudi Ujčič, Skupina, s. p.; Ujčič, Poskus, str. 234. boljših učencev.82 Konec aprila 1892 se je z mlajšo sestro Genovefo na povabilo sorodnikov odpravil s trebuhom za kruhom v New York.83 Tja sta prispela 3. maja 1892.84 Kje točno sta po prihodu v New York živela, sicer ni znano, a smemo upravičeno domnevati, da že te- daj pri teti in stricu;85 živela sta v bližini tiskarne, ki je izdajala slovenski izseljenski časopis Glas naroda,86 kakor je mogoče razbrati iz Fekonjevega pisma dr. Francu Simoniču.87 Njegova sestra, ki se je pozneje poročila z Edwardom Schusslerjem in živela v Pitt- stonu v Pensilvaniji,88 je po Fekonjevi vrnitvi iz San Francisca v New York 2. novembra 1894 živela pri teti in stricu na Greenwich Streetu, on pa drugje, saj mu za slikarja neugodna lega tetinega stanovanja ni omogočala pravih pogojev za delo: potreboval je na- mreč svetlobo, ki je padala s severne strani, zato je v tem času dvakrat menjal stanovanje.89 Leta 1893, ko je bila v Chicagu svetovna razstava (World's Columbian Exposition), na katero je bil kot častni podpredsednik na zasedanja kongresa Oddel- ka za umetnostno vzgojo vabljen Fekonjev učitelj, direktor graške Risarske akademije Henrik Schwach, so Fekonjo v New Yorku že šteli med tamkajšnje naj- boljše portretne slikarje. Ali se je Fekonja v New Yor- ku srečal s svojim profesorjem, ni znano.90 82 O tem gl. op. 61. 83 O odhodu v Ameriko gl.: Slovenec, 10. 5. 1892, str. 3, »Roman Fekonja«: »/…/ poznan slovenski slikar /…/ se je te dni na povabilo svojih sorodnikov odpeljal v Novi Jork v Ameriki. Če mu bode ondi sreča ugodna, ostal bode v Ameriki delj časa, sicer pa se spet vrne domov.« Gl. tudi: Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; ÖBL 1815–1950, geslo Fekonja, Roman, str. 294; Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Poskus, str. 237; Pomurski slikarji, str. 8. 84 Gl. https://www.genealogieonline.nl/de/emily-citraro-fami- ly-tree/P212.php (2. 9. 2022). 85 Fekonjeva teta Mrs. Christiansen, ki je živela v New Yorku, se omenja leta 1904, ko sta v Pittstonu, Pennsilvanija, obiskala njegovo sestro, ki je bila poročena z Edwardom Schusslerjem. O tem kratka notica v: Pittston Gazette, 6. 2. 1904, str. 7, »Ge- neral News Notes«: »/…/ Mr. and Mrs. Edward Schussler are entertaining Mrs. Christiansen and Roman Fekonja, of New York City, aunt and brother, respectively, of Mrs. Schussler. /…/.« 86 Sedež uredništva je bil na 109 Greenwich Street v New Yorku (gl. op. 131), Fekonjev stric pa je stanoval na naslovu 84 Greenwich Street v New Yorku (gl. Priloga 10, pismo dr. Francu Simoniču z dne 6. 4. 1895). 87 Fekonjevo pismo dr. Francu Simoniču z dne 3. 12. 1894; gl. Priloga 8. 88 Gl. Pittston Gazette, 10. 9. 1903, str. 5, »General News No- tes«: »/…/ Mr. and Mrs. Edward Schussler are entertaining the latter's brother, Roman Fekonja, of New York City, at their home on Spring Street. The visitor is an artist in the metropolis and some of his portraits have attracted favora- ble notice from competent art judges. /…/.«; Pittston Gazette, 2. 10. 1903, str. 5, »General News Notes«: »/…/ Roman Fe- konja returned yesterday afternoon to his home in New York City, after a month's visit here with his sister, Mrs. Edward Schussler, of Spring Street. /…/.« Gl. tudi op. 85. 89 Sprva je živel na naslovu 222 E. 86 St. (gl. Priloga 8), nato pa na naslovu 198 E. 76 St. (gl. Priloga 11). 90 Grazer Tagblatt, 19. 2. 1893, str. 3; gl. op. 61, »Weltausstellung in Chicago«. 866 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 Leta 1892 je ameriški predsednik Benjamin Har- rison ameriškega novinarja in poslovneža Michaela Henryja de Younga (1849–1925) imenoval za nacio- nalnega poverjenika za čikaško svetovno razstavo. Med to razstavo je de Young prepoznal priložnost, da bi lahko vzpodbudil ekonomski razvoj Kalifornije, ki je bila v gospodarski depresiji. Tako je poleti 1893 objavil načrt, po katerem bi v Kaliforniji po zgledu svetovne razstave v Chicagu organizirali mednaro- dno razstavo, ki bi jo odprli sredi zime leta 1894 v Golden Gate Parku v San Franciscu, saj so to dopu- ščale kalifornijske klimatske razmere.91 Zelo verjetno je Fekonja ob tako velikem dogod- ku, kot je bila svetovna razstava v Chicagu leta 1893, ki je pritegnila ogromno število obiskovalcev in me- dijev, ter načrtovani veliki mednarodni razstavi v San Franciscu ob koncu januarja 1894 zaslutil veliko pri- ložnost, da se tam še bolj uveljavi kot slikar, specialist za portrete. V San Francisco se je iz New Yorka najverjetne- je odpravil skupaj s sodelavcem, prav tako slikarjem, Jožefom Santnerjem, okrog novembra 1893, in sicer z namenom udeležiti se velike mednarodne razsta- ve, ki jo je organiziral de Young. Razstavo v Golden Gate Parku v San Franciscu so odprli 27. januarja in uradno zaprli 4. julija 1894 (California Midwinter International Exposition of 1894). V okviru razstave je bil postavljen Umetnostni paviljon (Fine Arts Buil- ding), ki so ga na de Youngovo pobudo po razstavi ohranili, v njem pa uredili muzej, ki so ga pozneje poimenovali po ustanovitelju in donatorju M. H. de Young Memorial Museum.92 Muzej lepih umetnosti v San Franciscu (Fine Arts Museum of San Francisco) hrani dva portreta iz leta 1894, ki sta ju signirala Fekonja in Santner. Oba sta pastelni deli in sta nastala na osnovi fotografije. Iz si- gnatur je mogoče razbrati, da je Fekonja v San Fran- ciscu slikal skupaj s Santnerjem, o katerem zaenkrat ne vemo nič otipljivega.93 Skupaj sta se posvetila v drugi polovici 19. in v zgodnjem 20. stoletju v Ame- riki zelo priljubljenemu pastelnemu portretu, se pravi na osnovi na platno ali drug medij prenesene projek- cije fotografskega negativa, ki jo je bilo mogoče po- ljudno povečati, nakar je izkušen slikar portretiranca verodostojno naslikal v oljnih ali pastelnih barvah: uspeh tovrstnega naturalističnega pristopa k portretu 91 O tem gl. https://en.wikipedia.org/wiki/California_Mi- dwinter_International_Exposition_of_1894 (25. 8. 2022). 92 Za razstavo gl. https://en.wikipedia.org/wiki/California_ Midwinter_International_Exposition_of_1894 (25. 8. 2022); za de Younga gl. https://en.wikipedia.org/wiki/M._H._de_ Young (25. 8. 2022); za muzej gl. https://en.wikipedia.org/ wiki/De_Young_Museum (25. 8. 2022). 93 Leta 1901 se v New Yorku omenja neki Jožef Santner, slo- venski rojak. Ali je to isti Santner, s katerim je v San Franci- scu sodeloval Roman Fekonja, ni znano. Gl.: Glas naroda, 20. 3. 1901, str. 3, »Darovi za ponesrečenega rojaka J. Bizjaka«: »Darovali so /…/ Jožef Santner /…/ po 10 ct. /…/ To je zo- pet novi dokaz, da ljubezen do bližnjega med slovenskimi de- lavci ni prazna beseda, pač pa istinita ljubezen do sotrpina.« je bil izključno odvisen od slikarjeve zmogljivosti.94 Na razstavi sta se v Umetnostnem paviljonu predstavila tudi Fekonja in Santner s pastelnim por- tretom M. H. de Younga (kat. št. 25),95 ki ga je leta 1897 kot donacijo pridobil Muzej lepih umetnosti v San Franciscu.96 Samozavestni poslovnež, ljubitelj umetnosti in časopisni mogotec je bil fotografiran sede v udobnem naslanjaču, v rahlem zasuku v desno. Z ramen spuščen rjav plašč visi deloma čez naslanjač, robova plašča mu deloma prekrivata noge. De Young je oblečen v elegantno temnosivo obleko s telovni- kom in belo srajco. Okoli vratu ima zavezano belo kravato, iz levega žepa suknjiča mu štrli rob belega robčka. Roki ima prislonjeni v naročje. Z levico pri- držuje krajec rjavega polcilindra, z desnico pa rjavka- ste rokavice. Ozadje je nevtralno, svetloba osvetljuje brkati obraz portretiranca s kratko pristriženimi, na prečko počesanimi lasmi z njegove desne strani. Po- gled je zazrt proč od gledalca. Pastelne barve repre- zentančnega portreta, ki izstopa po velikosti poveča- ne fotografije,97 učinkujejo hladno, saj sta slikarja z izjemo bele uporabila le temnejše barvne tone. V isti tehniki sta Fekonja in Santner leta 1894 portretirala Solomona G. Gumpa, prvega trgovca z umetninami na pacifiški obali (kat. št. 26).98 Doprsni portret, ki ga je leta 1924 muzeju podarila Goldi- na Gump Swabaker, hrani Muzej lepih umetnosti v San Franciscu.99 Gump je postavljen frontalno, glava starejšega uglajenega brkatega možaka s kratko pri- striženimi, na prečko počesanimi lasmi je nagnjena rahlo v levo, svetloba pada z desne. Oblečen je v črn suknjič in belo srajco, okoli vratu ima pripet črn me- tuljček. Tudi tu je pogled portretiranca umaknjen stran od gledalca. Sreča pa umetnikoma v Kaliforniji ni bila naklo- njena, saj je Fekonji v San Franciscu pogorel atelje skupaj z množico slik in druge opreme. Ostal je po- 94 O samem postopku gl.: https://en.wikipedia.org/wiki/ Solar_camera (25. 8. 2022) z navedbo literature; »The Project Gutenberg eBook of Crayon Portraiture, by J. A. Barhydt« (dosegljivo na https://www.gutenberg.org/ files/30248/30248-h/30248-h.htm (25. 8. 2022)). 95 Gl.: John A. Stanton: California Midwinter International Exposition 1894. Official Catalogue. Department of Fine Arts, San Francisco 1894, str. 31, kat. št. 336 (Santner, Fekonja. Portrait of M. H. de Young). 96 Za portret gl. https://art.famsf.org/fekonja-santner/honora- ble-mh-de-young-6904 (25. 8. 2022). O donaciji je poročal San Francisco Chronicle: San Francisco Chronicle, 22. 11. 1897, str. 10, »Interesting Donations to the Park Museum«: »/…/ John L. Bardwell, San Francisco – Large portrait (pa- stel) of M. H. de Young, painted by Fekonja Santner (Russi- an artist), at the World's Columbian Exposition at Chicago, 1894. /…/.« 97 161,3 x 109,2 cm. 98 Za Gumpa gl. http://freepages.rootsweb.com/~npmelton/ genealogy/sfbgump.htm (25. 8. 2022); https://www.new- spapers.com/clip/41921794/solomon-gump-obituary/ (25. 8. 2022); https://en.wikipedia.org/wiki/Gump%27s (25. 8. 2022). 99 Za portret gl. https://art.famsf.org/fekonja-santner/portrait- -solomon-g-gump-51291 (25. 8. 2022). 867 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 polnoma brez sredstev, tako da se je moral 2. novem- bra 1894 vrniti v New York k sorodnikom.100 Vendar se je hitro pobral, saj je bil že leta 1895 ponovno eden najbolj iskanih portretistov v New Yorku.101 Druga velika težava, s katero sta se soočala Fe- konja in Santner, so bili dolgovi, ki sta jih pustila v San Franciscu. To pa zato, ker jima veliki ljubitelj umetnosti, poslovnež in medijski mogotec Michael H. de Young ni hotel plačati svojega portreta, ki je bil na kalifornijski mednarodni razstavi razstavljen na najeminentnejšem mestu. Tako je leta 1896 iz- bruhnila afera zaradi bogataševega neplačila ubogi- ma umetnikoma, ki sta se v San Franciscu ob razstavi leta 1894 borila za preživetje. Konec marca 1896 je 100 O požaru in vrnitvi v New York Fekonja izčrpneje poroča v pismu dr. Francu Simoniču z dne 3. 12. 1894; gl. Priloga 8. O tem tudi Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; ÖBL 1815–1950, geslo Fekonja, Roman, str. 294; Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Po- skus, str. 237; Pomurski slikarji, str. 8. 101 Omemba v: Grazer Tagblatt, 16. 12. 1895, str. 1, »Julius Will- hain, Ein Grazer Kunstjubiläum«: »Roman Fekonja ist ei- ner der gesuchtesten Porträtmaler in New-York /…/.« Da ima obilico dela, poroča sam v pismu dr. Francu Simoniču z dne 10. 11. 1895; gl. Priloga 11. The San Francisco Examiner prvič poročal o neplačilu Fekonji in Santnerju, ki sta tedaj živela v New Yorku. Umetnika sta namreč trdila, da jima je bilo plačilo obljubljeno, de Young pa je nasprotno menil, da jima ne dolguje ničesar, saj jima je s tem, ko je privolil, da ga portretirata, kot generalni direktor mednarodne razstave naredil neprecenljivo uslugo, da se lahko kot umetnika promovirata na razstavi. Poleg tega jima je dal svojo fotografijo, na osnovi katere je nastal por- tret v naravni velikosti, pa tudi dvakrat jima je pozi- ral. Umetnika, ki sta potrebovala dva meseca, da sta ga naslikala, sta iz lastnega žepa kupila tudi pozla- čeni okvir, ki je stal 150 dolarjev. Samo delo je bilo ocenjeno na 500 dolarjev, z okvirjem vred pa jima je bil de Young dolžan 650 dolarjev. Njuna terjatev je bila v San Franciscu prepuščena odvetniku J. T. Flemingu,102 a še maja 1896 de Young ni maral slišati 102 O tem zelo posmehljivo: DE YOUNG DID NOT PAY. The Big Portrait of Himself That Had the Place of Honor at the Fair. WAS HONOR ENOUGH TO PAINT HIM. He Accepted All the Personal Glorification, but the Painters Are Out Their Time and Money, The San Francisco Examiner, 29. 3. 1896, str. 20. Članek iz The San Francisco Examiner, 15. 5. 1896. 868 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 ničesar o tem, da bi dolg do slikarjev poravnal, zaradi česar je bil vnovič deležen še bolj ciničnega zapisa v istoimenskem konkurenčnem časopisu.103 Kako se je afera razpletla, ni znano, a je na Fekonji, ki je aprila 1896 vložil zahtevo za naturalizacijo,104 zagotovo pustila globoke sledi. Nič čudnega, da je v pismu dr. Francu Simoniču že prej potarnal: »Odkri- to vam povem, da se jaz nikoli ne bom mogel vkore- niniti tukaj.«105 Malo pred vrnitvijo domov je leta 1895 naslikal skupinski portret Simoničevih hčera, ki je v zasebni lasti v Avstraliji (kat. št. 27). Lahko bi ga označili kot kurioziteto, ki izstopa iz njegovega slikarskega opusa, saj je tri mlade dame naslikal kar na slikarsko paleto. Postavljene so v vrsto in zasukane v desno, svetlo- ba pa nanje pada z leve strani. Vse tri so oblečene v skorajda enake sivkaste tesno oprijete obleke z rdeči- mi ovratniki, izpod katerih se vidijo robovi belkastih srajc. Razvrščene so po starosti in velikosti. Od desne proti levi stoji najstarejša hči Olga (1879–1967),106 na sredini nekoliko manjša in mlajša Vera (1881– 1973),107 na levi pa najmlajša in najmanjša Nada 103 FIVE CENT'S WORTH OF A STATESMAN. The Mid- winter Fair Portrait of M. H. de Young Put Up for a Raffle Because the General Will Not Pay For It, The San Francisco Examiner, 15. 5. 1896, str. 16. 104 Gl. https://www.genealogieonline.nl/de/emily-citraro-fami- ly-tree/P212.php (2. 9. 2022). 105 O tem piše Fekonja v pismu dr. Francu Simoniču z dne 25. 1. 1895; gl. Priloga 9. Gl. tudi Ujčič, Skupina, s. p. 106 Za violinistko Olgo gl. op. 43. 107 Za Vero, ki je postala slikarka, gl. Ilich Klančnik, Habent, str. 95 in op. 7. (1883–1906),108 ki stoji na začetku vrste. Skupinski portret hčera dr. Franca Simoniča je Fekonja začel slikati že leta 1894 v San Franciscu, a ga je zaradi obilice dela dokončal šele novembra 1895 v New Yorku,109 za predlogo pa je uporabil nekoliko starejšo fotografijo izpred leta 1894.110 Vrnitev domov: Ljutomer 1896–1901 Roman Fekonja se je po tej slabi ameriški izkušnji spomladi 1896, če ne šele leta 1897, kot uveljavljen portretist v dobrih gmotnih razmerah vrnil v Lju- tomer.111 Pred več kot petdesetimi leti je Ujčič zelo kritično zapisal, »da sicer ne poznamo njegovih ameriških del, a lahko po korespondenci sklepamo, da se je posvetil predvsem portretiranju in da lahko po portretih, ki jih je naslikal po vrnitvi domov leta 1896 sklepamo, 108 Za perspektivno pianistko Nado gl. Ilich Klančnik, Habent, str. 95 in op. 8. 109 O portretu, ki ga je iz hvaležnosti naslikal dr. Francu Simo- niču in njegovi ženi Rozi, piše Fekonja v pismu z dne 10. 11. 1895; gl. Priloga 11. 110 Da je portret Simoničevih hčera nastal na osnovi fotografije, me je prijazno opozorila gospa Breda Ilich Klančnik, ki mi je posredovala tudi fotografijo deklic. 111 Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; ÖBL 1815–1950, geslo Fe- konja, Roman, str. 294; Ujčič, Skupina, s. p.; Ujčič, Poskus, str. 237; Pomurski slikarji, str. 8. Ali se je iz Amerike v domovino resnično vrnil spomladi 1896 ali šele leta 1897, bi bilo treba preveriti, saj ga časopisna notica o nastanitvi tujih gostov v Gradcu navaja kot akademskega slikarja iz New Yorka (Gra- zer Tagblatt, 7. 7. 1897, str. 13, »Fremden-Liste«: »/…/ Ga- sthof 'zum Schwan'. Fekonja R., akad. Maler, New-York. /…/.«. Fotografija Simoničevih hčera, po kateri je Fekonja naslikal portret (hrani: Breda Ilich Klančnik). 869 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 da ni nikdar več zmogel tako kvalitetne in slogovno usmerjene stvaritve, kakor v Starčku. Vrsta slik kaže Fekonjo kot povsem nepomembnega slikarja, saj skuša v portretih na vsak način polepšati naročnika, mu ugajati, običajno dela kar po fotografiji, pri čemer se zelo natančno drži te predloge in se tudi v načinu slikanja poskuša čim bolj približati gladki in retuši- rani površini fotografije. Uporablja v 19. stoletju zelo znan način slikanja s posebno mehkimi čopiči, pri čemer se zakrije vsaka poteza, ki bi izdajala značaj ustvarjalca. Barvno se zdaj sistematično zadržuje v mejah temnih, hladnih, reprezentativnih in 'uradnih' tonov. Na to kaže vrsta portretov, ki so nastali med letoma 1896 in 1900.«112 Kolikor je znano, je leta 1897 v Ljutomeru por- tretiral otroke gospe Seršen (kat. št. 26) in leta 1899 samo gospo Seršen (kat. št. 34), leta 1900 pa še M. Čagrana (kat. št. 37), Fr. Severja z ženo (kat. št. 38) in Žinka (kat. št. 39), vendar niso znani ne usoda ne nahajališča teh portretov.113 Portret Ignacija Haupt- manna iz leta 1898 je bil leta 1964, ko so ga razsta- vili v Umetnostni galeriji Maribor, v posesti Barbare Stajnko iz Ljubljane (kat. št. 30).114 Pokrajinski muzej Maribor hrani portret dr. Franja Rosine iz leta 1897 (kat. št. 28), v Joanneumu v Gradcu, v Novi galeriji, sta shranjena in razstavljena oljna portreta poročnika Lieberja (kat. št. 31) in njegove žene Käthe Lieber iz leta 1898 (kat. št. 32),115 leto dni mlajši pa je portret Marije Sušen, ki ga hrani Umetnostna galerija v Ma- riboru (kat. št. 35).116 Fekonja se je pri portretih iz ljutomerskega obdo- bja sistematično zadrževal v mejah temnih, hladnih, reprezentativnih in »uradnih« tonov, isti suhoparni način pa se je pokazal pri nabožnih kompozicijah, ki jih je naslikal za ljutomersko župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika: Sv. Mohorja in Fortunata (Cirila in Metoda) leta 1898 (kat. št. 33), Jožefovo smrt leta 1899 (kat. št. 36) in Križanega s sv. Frančiškom leta 1900 (kat. št. 40), za katere je France Stele jedrnato zapisal, da so slabotne,117 Marjeta Ciglenečki pa je vendarle menila, da sta obe oltarni sliki solidni deli v nazarenskem slogu.118 Dodaten vir zaslužka si je Fekonja zagotavljal z restavratorskimi posegi na oltarnih slikah v ljutomer- ski župnijski cerkvi: restavriranje Diglove oltarne sli- ke sv. Janeza Krstnika in Križevega pota leta 1898119 112 Ujčič, Poskus, str. 237. 113 Omenjeni pri Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; Ujčič, Po- skus, str. 237. 114 Ujčič, Skupina, s. p.; Ujčič, Poskus, str. 237. 115 Gl. https://www.museum-joanneum.at/neue-galerie-graz/ ausstellungen/ausstellungen/rundgang-wer-bist-du/raum- 03/leutnant-lieber-in-uniform-kaethe-lieber (12. 8. 2022). 116 Gl. http://museums.si/sl-si/Domov/Zbirke/Predmet?id=29- 279 (28. 9. 2022). 117 Stele, Konservatorski zapiski, 1933, str. 21, zv. CXV; Ujčič, Poskus, str. 237 in op. 15. 118 Gl. Ciglenečki, Jožef Digl, str. 371. 119 Gl. Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; Ciglenečki, Jožef Digl, str. 317 in op. 37. ter Turnerjeve Roženvenske M. B. leta 1899,120 leta 1900 pa je restavriral Weissenkircherjevo poslikavo v župnijski cerkvi sv. Roka v Cezanjevcih.121 Kljub težkemu gmotnemu položaju, ki ga omenja Ujčič,122 je Fekonja našel sredstva, da kot redni član podpre leta 1899 »Našo stražo«123 in leta 1900 »Podporno društvo visokošolskih učencev slovenske narodnosti na Dunaju«.124 Znova v Ameriki: New York 1901–1910 Leta 1901 se je Fekonja zaradi pomanjkanja na- ročil vrnil v Ameriko, v New York.125 Podatki o nje- govem bivanju v New Yorku so skromni, saj tovrstno arhivsko gradivo še ni bilo raziskano: ameriški proda- jalci slik na svetovnem spletu ob Fekonjevih biograf- skih podatkih navajajo, da se je leta 1892 po prihodu v Ameriko nastanil v New Yorku, pri sestri, ki je bila poročena z Edwardom Schusslerjem,126 pozneje pa je stanoval na Manhattnu in marca 1906 pridobil ame- riško državljanstvo.127 Toliko bolj dobrodošel vir je 120 Gl. Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; Vrišer, Umetnostno pričevanje, str. 91 (navaja, da na rožnovenski oltarni podobi najdemo podpis Fekonje in letnico 1899); Ciglenečki, Jožef Digl, str. 317 in op. 37. Na oltarni sliki je poleg Turnerjeve signature d. sp. levo od nje še Fekonjeva signatura z letnico 1899. 121 Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo 1908, str. 220; Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; Ujčič, Poskus, str. 237. 122 Ujčič, Poskus, str. 237. 123 Slovenec, 6. 2. 1899, str. 3–4 »Naša straža«: »/…/ Redni udje: /…/ Roman Fekonja 2 K, /…/«. 124 Südsteirische Post, 10. 10. 1900, str. 3–4, »Wien, Ende Sep- tember. (O.-C.) [Spenden.]«: »Dem Vereine zur Unterstüt- zung der Hochschüler slovenischer Nationalität in Wien sind in der letzteren Zeit noch nachstehende Spenden zuge- kommen: /…/ je 1 K die Herren: /…/ Roman Fekonja, /…/«. 125 Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (brez leta vrnitve); ÖBL 1815–1950, geslo Fekonja, Roman, str. 294 (brez leta vrni- tve); Ujčič, Skupina, s. p. (navaja, da je to bilo med letoma 1898 in 1899); Ujčič, Poskus, str. 237 (leta 1901); Pomurski slikarji, str. 8 (brez leta vrnitve). 126 Gl. https://picclick.com/Native-American-Treaty-oil-Pain- ting-of-William-Penn-183478936692.html (12. 8. 2022): »BIOGRAPHY: Roman Fekonja (1868–1910, Slovenia, Esto- nia, America) was a well-known portrait painter of the fashio- nably wealthy aristocracy in Europe and the simply wealthy and fashionable in the United States. He completed his artistic studies at the Vienna Academy and in 1892 made the first of at least two sojourns to America where he stayed in New York with Mr. and Mrs. Edward Schussler, the latter being his sister. He also lived in San Francisco, California where he continued to receive portrait commissions. His studio appears to have been destroyed in a fire after which he moved again to New York. This may account for the relative scarcity of his artwork. His work can be found in the permanent collections of the Fine Arts Museum of San Francisco and the Umetnostna galerija Maribor, Slovenia.« 127 Gl. https://catalogue.swanngalleries.com/Lots/auction-lot/- -NEW-YORK-CITY--Roman-Fekonja-artist-Painting- -of-the-Manhatt?saleno=2580&lotNo=186&refNo=782362 (22. 8. 2022): »The artist Roman Fekonja (1869–1910) arrived in the United States from the Austrian Empire in 1892. He made his residence in Manhattan, working mostly as a portrait painter, and became an American citizen in March 1906. That same year he completed this painting, an immigrant artist's affectionate tri- bute to his adopted city's founding legend.« 870 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 slovenski izseljenski časopis Glas naroda, ki ga je leta 1894 s finančno podporo Jožeta Remsa in Antona Logarja v New Yorku ustanovil Frank Sakser (1859– 1937). Med slovenskimi izseljenci v Ameriki je Sak- ser kot podpornik in uspešen podjetnik užival velik ugled in zaupanje, s čimer je pomembno vplival na narodno in delavsko zavest slovenskih izseljencev.128 Kolikor je mogoče razbrati iz kratkih obvestil in za- pisov, objavljenih v omenjenem dnevniku, je bil med letoma 1901 in 1910 tudi velik podpornik in obču- dovalec Romana Fekonje, ki se je vključeval v delo- vanje slovenske izseljenske skupnosti v New Yorku, predvsem na Manhattnu. Tam je nazadnje živel na East 95. Streetu (leta 1910),129 delal pa v »znameni- tem« ateljeju na 5. Aveniji (leta 1901).130 Po prihodu v New York je v začetku decembra 1901 v prostorih uredništva časopisa Glas naroda, ki je takrat imel sedež na 109 Greenwich Street v New Yorku, razstavil sliko z upodobitvijo dveh otrok, ki je bila v adventnem času naprodaj po ugodni ceni (kat. št. 41). Ali je bila prodana, ni znano, a je iz drobne vesti razvidno, da je Fekonja začel naročnike za svoja dela iskati tudi znotraj ameriške slovenske izseljen- ske skupnosti.131 Leta 1902, ko sta v Fekonjevi stari domovini umrla človeka, ki sta mu bila blizu, v Gradcu njegov učitelj Henrik Schwach,132 v Ljutomeru pa njegov brat Bogomir, ki je bil krojač,133 je naslikal oljni por- tret Franka Sakserja, ki je bil objavljen v Slovensko- -amerikanskem koledarju za leto 1903 (kat. št. 42).134 Julija 1903 je postal podpredsednik najstarejšega slo- venskega podpornega društva v New Yorku, Društva 128 https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/en/oseba/sakser- -frank/ (30. 8. 2022). 129 Glas naroda, 27. 7. 1910, str. 1, »Slovenske novice«: »Dne 26. julija zjutraj je našel rojak Schreier Roman Fekonjo v njego- vem stanovanju na 95. istočni ulici mrtvega /…/.« 130 Glas naroda, 7. 12. 1901, str. 3, »Drobnosti«: »/…/ Gosp. Ro- man Fekonja je doma iz Spodnje Štajerske in deluje v zname- nitem atelierju na 5. Ave. v New Yorku.« 131 Glas naroda, 7. 12. 1901, str. 3, »Drobnosti«: »Domač umetnik gosp. Roman Fekonja, slikar, je te dni izvršil lepo sliko dveh otrok in za primerno nizko ceno. Sliko je pri nas videti in našega umetnika priporočamo vsakomu najtopleje, ker izde- luje v oljnatih barvah in na druge načine res umotvore. Gosp. Roman Fekonja je doma iz Spodnje Štajerske in deluje v zna- menitem atelierju na 5. Ave. v New Yorku.« 132 V nekrologu je posebej omenjen tudi Fekonja kot eden nje- govih uspešnih učencev. Gl. Grazer Tagblatt, 8. 5. 1902, str. 3–4, »Galleriedirector Heinr. Schwach †«: »/…/ Auch giengen aus seiner Schule namhafte Künstler und Künstlerinnen hervor, so /…/ Fekonja (Amerika), /…/«. 133 Slovenec, 3. 12. 1902, str. 3, »Umrl«: »/…/ je v Ljutomeru go- spod Bogomir Fekonja, krojač, brat znanega akademičnega slikarja g. Romana Fekonje, ki živi sedaj v Ameriki.« 134 Glas naroda, 27. 12. 1902, str. 3, »Drobnosti«: »Koledar 'Glas naroda' pričnemo razpošiljati drugi teden; to naznanimo na obilo vprašanj in naročil. Stenski Koledar dobe vsi naročniki našega lista v nagrado in ga razpošljemo po novem letu. Bar- vana slika je fotografija g. Fr. Sakserja in je originalno sliko napravil z oljnatimi barvami naš rojak umetnik Roman Feko- nja v New Yorku.« sv. Frančiška Serafskega 46,135 a je iz njega izstopil čez dve leti, julija 1905.136 Jeseni 1903 je Roman Fekonja za mesec dni od- potoval v Pensilvanijo. V Pittstonu je obiskal sestro, poročeno z Edwardom Schusslerjem. O njegovem obisku so poročali v lokalnem časopisu Pittston Ga- zette, saj je bil Fekonja umetnik, ki je v oddaljeni me- tropoli užival naklonjenost umetnostnih kritikov.137 Sestro in svaka je skupaj s teto še enkrat obiskal v začetku leta 1904.138 Kaj je botrovalo njegovemu izstopu iz sloven- skega podpornega društva sv. Frančiška Serafskega leta 1905, ne vemo, je pa zato v začetku leta 1906 od podpornega društva sv. Jožefa 57 v Brooklynu dobil naročilo, naj portretira njegovega tajnika Alojza Če- šarka (kat. št. 43).139 S portretom, ki so ga podarili Češarku, so bili člani društva zelo zadovoljni, saj je bil Fekonja ugleden slikar, pravi umetnik, ki je takrat prebival na 146 W. 10th St. v New Yorku.140 Kmalu zatem je sledilo še eno naročilo slovenske izseljenske skupnosti v New Yorku. Naslikati je moral dopasni portret Alojzija Blaznika (kat. št. 44), ki je 17. junija 1906 pel novo mašo v cerkvi sv. Janeza Nepomuka na 72. ulici v New Yorku. Mojstrsko naslikani portret je novomašniku po celodnevnih slovesnostih, ki so ob tej priložnosti potekale, izročil umetnikov dober prijatelj Josip Rems.141 Kako in kdaj točno je Roman Fekonja v New Yorku spoznal svojo veliko ljubezen, ki ga je leta 1910 vodila v samomor, ni znano. Vsekakor se je moralo to zgoditi v obdobju med letoma 1901 in 1906, saj je njegova žena Josipina 29. oktobra 1906 postala prva predsednica novoustanovljenega sloven- skega ženskega podpornega društva sv. Ane v New Yorku, katerega ustanovna članica je bila tudi njena sestra Justina.142 Društvo je bilo ustanovljeno, ker se 135 Amerikanski Slovenec, 24. 7. 1903, str. 3, »New York, 13. Juli- ja«: »Društvo sv. Frančiška Ser. št. 46, K. S. K. jednote, imelo je dne 5. julija t. l. celoletno glavno zborovanje, pri katerem je bil izvoljen sledeči odbor: Jože Rems, predsednik, Roman Fekonja, podpredsednik, Mihael Zobec, tajnik, Ivan Pleško, zastopnik, Dragotin Adamič, blagajnik, Dragotin Vremšak, vodja, Alojz Avsenik, Franc Lupša in Franc Zelenc, finančni nadzorniki. /…/.« 136 Amerikanski Slovenec, 21. 7. 1905, str. 5, »K. S. K. JEDNO- TA«: »/…/ Odstopili: Od društva sv. Frančiška Ser. 46, New York, N. Y., 3843, Fekonja Roman, 10. jul. 1905. /…/.« 137 Gl. op. 85. 138 Gl. op. 88. 139 Amerikanski Slovenec, 16. 2. 1906, str. 5, »Brooklyn, N. Y., 2. febr.«. 140 Amerikanski Slovenec, 23. 2. 1906, str. 5, »Brooklyn, N. Y., 2. febr. (Konec)«. 141 Glas naroda, 18. 6. 1906, str. 1, »Slovenska slovesnost v New Yorku. Na 72. ulici v cerkvi sv. Janeza Nepomuka pel novo mašo rojak rev. Alojzij Blaznik«; Amerikanski Slovenec, 22. 6. 1906, str. 1, »G. N., New York, 18. jun.«; Amerikanski Slovenec, 8. 7. 1906, str. 2, »Udeležnik, New York, 21. jun.«. 142 Amerikanski Slovenec, 14. 12. 1906, str. 5, »Naročnik, New York, 3. dec.«: »/…/ Že delj časa se je prožila misel, da bi newyorške Slovenke ustanovile svojo lastno in posebno pod- porno društvo, in ga priklopile k naši slavni K. S. K. J. V ta 871 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 je v preteklih letih v New York priselilo veliko Slo- venk, še posebej iz Domžal in okolice, ki so bile zelo spretne v šivanju in pletenju slamnikov ter so slovele kot najboljše delavke v newyorških tovarnah slamni- kov.143 Društvo je bilo v začetku leta 1907 sprejeto v Krajnsko-slovensko katoliško jednoto, še naprej pa mu je predsedovala Josipina ( Jožefina) Fekonja, članica pa je bila tudi njena mlajša sestra Justina.144 Sestro Justino, ki se je leta 1908 vrnila v Domžale,145 so že v začetku februarja 1907 izključili iz članstva.146 V New Yorku se je torej Roman Fekonja pred le- tom 1906 poročil, kakor je zapisal tajnik newyorške- ga slovenskega pevskega društva Slavec Ivan Adamič, s »siromašno, ali lepo Slovenko«147 Josipino, rojeno Kleinlercher, ki je bila doma iz Domžal.148 Josipina (1881–1970) in njena štiri leta mlajša sestra Justina (1885–1951) sta bili hčerki domžalskega tovarnarja slamnikov Antona Kleinlercherja, ki je bil nemškega rodu, in Marijane, rojene Ogrinc, ki pa je bila ver- namen se je zbralo precejšno število vrlih narodnjakinj dne 29. oktobra t. l. na določenem prostoru ter so pri tem shodu ustanovile: »Slovensko podporno društvo sv. Ane v Greater New Yorku.« /…/ V društveni odbor so se izvolile izmed svo- je srede sledeče uradnice: Josipina Fekonja, predsednica /…/. Razen navedenega odbora naj bodo še zabelježena imena ustanovnih članic novega društva: /…/ Gustika Kleinlercher /…/.« 143 Amerikanski Slovenec, 14. 12. 1906, str. 5, »Naročnik, New York, 3. dec.«: »Tukajšnja slovenska naselbina vedno bolj in bolj narašča in postaja od leta do leta močnejša. Naši marljivi in pridni rojaki, ki so izurjeni v raznih strokah rokodelstva, imajo še precej dobra in tudi stalna mesta, ter primeroma do- bro zaslužijo. Zadnji čas se je naselilo semkaj obilno število naših rojakinj iz starega kraja posebno iz Domžal in tamošnje okolice. Domžalčanke so namreč v šivanju in pletenju slam- nikov zelo spretne in so na glasu kot najboljše moči v tukaj- šnjih tovarnah za slamnike. Že delj časa se je prožila misel, da bi newyorške Slovenke ustanovile svojo lastno in posebno podporno društvo, in ga priklopile k naši slavni K. S. K. J. V ta namen se je zbralo precejšno število vrlih narodnjakinj dne 29. oktobra t. l. na določenem prostoru ter so pri tem shodu ustanovile: 'Slovensko podporno društvo sv. Ane v Greater New Yorku'. /…/« 144 Amerikanski Slovenec, 18. 1. 1907, str. 5, »K. S. K. JEDNO- TA«: »/…/ Novo društvo sprejeto. Novoustanovljeno žensko društvo sv. Ane štev. 105 v New Yorku, N. Y., vsprejeto v K. S. K. Jednoto 17. jan. 1907. Imena članic: 2980 Justina Kleinler- cher, roj. 1885, /…/ 2984 Jožefina Fekonja, roj. 1881, /…/.«; Amerikanski Slovenec, 22. 2. 1907, str. 8, »Imenik podrejenih društev Kranjsko-Slovenske Katoliške Jednote«: »/…/ 105. Društvo sv. Ane, New York City, Predsednica: Josefina Feko- nja /…/.« 145 Glas naroda, 25. 5. 1908, str. 2, »V staro domovino so se poda- li«: »/…/ Justina Kleinlercher, /…/ iz New Yorka v Domžale; /…/.« 146 Amerikanski Slovenec, 22. 2. 1907, str. 5, »K. S. K. JEDNO- TA«: »/…/ Suspendovane članice: Od društva sv. Ane 105, New York, 2980 Justina Kleinlercher, 13. febr. 1907. /…/.« 147 Gl. Glas naroda, 6. 8. 1910, str. 2, »Dopis. New York City«: »Oženil se je tu. Pred altar je peljal siromašno, ali lepo Slo- venko /…/.« 148 Glas naroda, 25. 10. 1910, str. 1, »Žena umrlega akademič- nega slikarja g. Romana Fekonja«: »Včeraj se je na parniku 'Cincinnati' od Hamburg Amerika Line vrnila v Ameriko žena umrlega akademičnega slikarja g. Romana Fekonja Mrs. Josipina Fekonja rojena Kleinlercher iz Domžal. /…/.« jetno slovenskega rodu. Starejša sestra je prispela v New York, tako kot Roman Fekonja, leta 1901, njena mlajša sestra pa leta 1904. Morda je Fekonja, ki je ameriško državljanstvo pridobil leta 1906,149 bodočo soprogo spoznal že ob vrnitvi v Ameriko, verjetneje pa bo, da v okviru vedno večje slovenske naselbine na Manhattnu ali širše okolice New Yorka.150 Med letoma 1906 in 1910 se je Roman Fekonja, kakor kaže, poleg običajnega portreta pričel posveča- ti tudi drugim slikarskim zvrstem: zgodovinskemu, nabožnemu in vedutnemu slikarstvu, pa tudi žanr- skim slikam – kakršne so pač bile želje ameriških naročnikov. Tako naj bi se Fekonja potem, ko je leta 1906 dobil ameriško državljanstvo, svoji novi domovini priklonil tako, da je v olju naslikal mitološki prizor o ustanovitvi New Yorka, mesta, ki si ga je izbral za drugi dom (kat. št. 45).151 Historična slika predstav- lja legendarni trenutek, ko Holandec Peter Minuit leta 1626 domačinom v zameno za otok Manhattan ponudi skrinjo ničvredne krame. Gre za kopijo slike, ki jo je newyorški slikar in ilustrator Alfred Frede- ricks okoli leta 1902 naslikal za družbo Title Gua- rantee & Trust Company v New Yorku.152 Isto sliko je Fekonja na osnovi reprodukcije Fredericksove slike vnovič naslikal, to pot v hladnejših tonih, leta 1908 (kat. št. 46), a je bila oljna slika manjših dimenzij kot prva, kar priča o tem, da je ustvarjal po naročilu ter se prilagajal naročnikovemu okusu in potrebam, saj je bil isti prizor preimenovan v Pennova pogodba z Indijanci v Shackamaxonu (William Penn Treaty at Shackamaxon).153 Leta 1908 je v olju naslikal Kristusa na Oljski gori – sliko je kupila žena Franka Sakserja (kat. št. 48). Med ameriškimi Slovenci je naletela na ugoden odmev v izseljeniškem dnevniku Glas naroda, kar ni 149 O tem gl. https://www.genealogieonline.nl/de/emily-citraro- -family-tree/P212.php (stanje 2. 9. 2022). 150 Za genealoške podatke o Josipini Kleinlercher in njeni sestri Justini: NŠAL, ŽA Mengeš, R 1876–1892, str. 84, 164. Gl. tudi: https://www.genealogieonline.nl/de/emily-citraro-fa- mily-tree/P209.php; https://www.genealogieonline.nl/de/ emily-citraro-family-tree/P206.php (2. 9. 2022). 151 O tem gl. https://www.liveauctioneers.com/item/112275- 005_new-york-city-roman-fekonja-artist-painting-of-the (13. 9. 2022); gl. tudi https://www.liveauctioneers.com/ item/93681675_roman-fekonja-american-1868-1910 (13. 9. 2021). 152 O upodobitvah Nakupa Manhattna gl.: Peter A. Douglas, Illustrating the Manhattan Purchase, dosegljivo na https:// www.newnetherlandinstitute.org/history-and-heritage/ additional-resources/illustrating-the-manhattan-purchase/ (13. 9. 2022). 153 Za drugo verzijo slike gl.: https://commons.wikimedia.org/ wiki/File:Roman_Fekonja_-_Native_American_Treaty.jpg (12. 8. 2022); https://picclick.com/Native-American-Treaty- -oil-Painting-of-William-Penn-183478936692.html (12. 8. 2022); https://www.liveauctioneers.com/item/49164442_ro- man-fekonja-oil-canvas-penn-s-treaty-philadelphia (13. 9. 2022); gl. tudi https://www.liveauctioneers.com/item/ 50383062_roman-fekonja-oil-canvas-after-penn-s-tre- aty (13. 9. 2022). 872 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 presenetljivo, saj je bil Sakser ustanovitelj in urednik tega časopisa in obenem Fekonjev podpornik, o njej pa so poročali tudi v Slovencu. Ob tej priložnosti je bilo še posebej izpostavljeno, da je Roman Fekonja končal slikarsko akademijo v Gradcu in da je umet- nik, ki mojstrsko obvladuje svoje delo, in ne kak »/…/ akademični slepar kakor je ljubljanski 'Slovenec' pred leti pisal o nekem slikarju, ki ima sedaj v tej deželi ve- lik jezik, kakor ga je imel nekdaj na Slovenskem, kjer je marsikoga nalimal. Pravi umetniki ne znajo delati reklame in žive vedno bolj v pomanjkanju; navadni mazači pa se hlinijo in delajo reklamo, ker drugače nikogar ne ulove, da ga 'nafarbajo'.«154 Frank Sakser je ob selitvi svoje družbe Frank Sakser Co. ter uredništev izseljenskih časopisov Glas naroda in Hrvatski svijet z naslova 109 Greenwich Street na 82. Cortlandt Street v New Yorku Romanu Fekonji naročil, naj naslika veduto ulice Cortlandt Street, kjer je stala stavba, v katero se je Sakser vse- lil leta 1908. Fekonjeva upodobitev je znana le še z barvnih reprodukcij, ki so izšle v obliki razglednic,155 prvotno pa je bila uporabljena za Slovensko-Ameri- kanski stenski koledar za leto 1909, ki ga je izdajal Glas naroda (kat. št. 47).156 Leta 1909 je Fekonja naslikal žanrsko sliko Fran- čiškani »rihtarja bijejo« (kat. št. 50) velikosti 122 x 62 cm, ki jo je kupil napredni slovenski trgovec Janko Ogulin iz Jollieta v Illinoisu, kakor izvemo iz Ho- čevarjevega opisa slike, objavljenega v izseljenskem časopisu Amerikanski Slovenec: »G. Janko Ogulin, naš napredni trgovec, je postal pokrovitelj slovenske umetnosti v Ameriki. Te dni je prejel iz New Yorka veliko krasno sliko, delo znanega slovenskega slikarja Romana Fekonje, ki živi v metropoli ob Hudsonu. Slika, v velikosti 4x2 ½ čevlja, predstavlja skupino častitljivih očetov frančiškanov, ki si po trdem dušev- nem delu iščejo kratkega razvedrila v nedolžni igri, pri kateri 'rihtarja bijejo', kakor se pravi po domače. Živobarvna slika je izredno plastična, polna fines v harmonični celotnosti, res pravi umotvor po tehniki in umetniški dovršenosti ter dela vso čast g. slikarju. G. Ogulinu je pa čestitati, da si je omislil za svoje stanovanje tako krasen kinč.«157 Skupaj s soprogo Josipino je Fekonja leta 1909 za nekaj mesecev obiskal staro domovino, a o njunem bivanju na Slovenskem ni kaj dosti znanega.158 Ver- 154 O tem: Glas naroda, 10. 9. 1908, str. 1, »Krasna slika slikar- ja Romana Fekonje«; Slovenec, 26. 9. 1908, str. 8, »Slovenski akademični slikar v Ameriki«. 155 Objava: Hemmings, New York, str. 16, sl. 17 (razglednica); gl. tudi http://ljubljana-kps.zrc-sazu.si/13B.html (2. 9. 2022). 156 O Fekonjevi upodobitvi Cortlandt Streeta gl.: Glas naroda, 5. 1. 1909, str. 1, »Lep stenski koledar«; Glas naroda, 9. 1. 1909, str. 1, »Stenski koledar«; Glas naroda, 12. 1. 1909, str. 1, »Stenski koledar«. 157 Gl. Amerikanski Slovenec, 17. 12. 1909, str. 2, »Mihael Hoče- var, Joliet, Ill., 15. dec.«; Glas naroda, 6. 8. 1910, str. 2, »Dopis. New York City«. 158 Na kratko omenjeno pri Ujčič, Skupina, s. p. jetno sta obiskala njegovo rodno Štajersko, predvsem Ljutomer, zagotovo pa sta bila tudi v Domžalah, kjer je bila doma njegova žena. O tem pričajo Fekonjevi portreti članic znane industrialske rodbine Ladstät- ter iz Domžal,159 ki jih hrani Medobčinski muzej Ka- mnik, med drugim Portret starejše žene z zlato broško, ki je signiran in datiran 1909 (kat. št. 49).160 Josipini- na babica je bila Marija Ladstätter, ki se je poročila s Kristjanom Kleinlercherjem.161 Anton Kleinlercher, Josipinin oče, je bil eden od ustanoviteljev prve ti- rolske tovarne slamnikov v Domžalah: J. Mellitzer, Kleinlercher & Co.162 Sorodstvene povezave očitno obstajajo, a so vse premalo raziskane, da bi lahko z gotovostjo trdili, da gre za iste osebe. V času Fekonjevega bivanja v Domžalah je naj- verjetneje nastala tudi krajinska slika Kamniške pla- nine (kat. št. 51), ki se omenja spomladi 1910, ko je podružnica društva sv. Cirila in Metoda v New Yorku organizirala veselico, na kateri so pripravili srečelov. Med glavnimi dobitki je bila omenjena Fekonjeva krajina, a ni znano, kdo je bil srečni dobitnik, kakor tudi ni znana njena nadaljnja usoda.163 Ali je Fekonja Kamniške planine naslikal še v do- movini ali po vrnitvi v New York, ni znano. Vsekakor pa je to njegovo zadnje znano delo, ki simbolično opominja, da se žena ni več želela vrniti iz preču- dovitih domačih krajev v Ameriko, da ga je pusti- la prepuščenega samemu sebi v mogočni ameriški metropoli, da mu ni bila zvesta. O tem priča skopa novica, objavljena v Glasu naroda dan potem, ko si je konec julija 1910 obupan vzel življenje: »Dne 26. julija zjutraj je našel rojak Schreier Roman Fekonjo v njegovem stanovanju na 95. istočni ulici mrtvega in sicer je ležal v kopalni bani popolnoma slečen in plin je bil odprt. Roman Fekonja je bil akademični slikar in mojster v svojem poklicu, toda sreče ni imel ne v delu, niti v zakonskem stanu. Lansko leto je potoval v staro domovino z ženo, a nazaj je sam prišel, žena ni hotela ž njim. Tu je bil posljednji čas vedno otožen in iz tega sklepamo, da si je sam segel po življenju. Ro- man Fekonja je bil rodom iz Ljutomera na Sp. Šta- jerskem in obiskoval ter dovršil slikarsko akademijo na Dunaju. Star je bil 37 let.«164 159 O Ladstätterjevi tovarni slamnikov gl. https://www.domzal- ske-novice.si/2022/03/27/sprehod-med-tovarnami-slamni- kov-v-domzalah-6/ (13. 9. 2022). 160 Za Ladstätterke gl. Lesar, Starejša slikarska zbirka, str. 86. 161 Za sorodstvene povezave gl. https://www.genealogieonline. nl/de/emily-citraro-family-tree/P209.php (2. 9. 2022). 162 Za Kleinlercherjevo tovarno slamnikov gl. https://www.do- mzalske-novice.si/2022/01/29/sprehod-med-tovarnami-sla- mnikov-v-domzalah-4/ ( 13. 9. 2022). 163 O sliki gl.: Glas naroda, 9. 4. 1910, str. 2, »Iz urada osrednje Ciril-Metodove podružnice št. 1 v New Yorku«; Glas naroda, 28. 4. 1910, str. 1, »Slovenske novice«; Glas naroda, 3. 5. 1910, str. 2, »Dopisi. New York City«. 164 Gl. Glas naroda, 27. 7. 1910, str. 1, ». Slovenske novice«. Isto besedilo je bilo nato objavljeno tudi v domovini: Slovenec, 11. 8. 1910, str. 3, »Samoumor Slovenca v New Yorku«; Do- moljub, 18. 8. 1910, str. 526, »Samoumor Slovenca v New 873 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 Ivan Adamič, tajnik slovenskega pevskega dru- štva Slavec v New Yorku, katerega član in pevec je bil tudi Roman Fekonja,165 je ob slikarjevi tragični smrti objavil zelo čustveno obarvan spominski zapis, ki marsikaj izpove o značaju prerano umrlega, danes skorajda pozabljenega prleškega umetnika: »Cenjeno uredništvo: - 'Glas naroda' je sicer že poročal med slovenskimi novicami, da je nepriča- kovane smrti naš rojak akademični slikar g. Roman Fekonja. – Ker je bil blagi pokojnik zvest in najbolj požrtvovalni član tukajšnjega slovenskega pevske- ga društva 'Slavec', se poslavlja 'Slavec' tem potem od dragega in nepozabnega brata-pevca. Njegova nepričakovana in nagla smrt nas je globoko pretre- sla. Ni še tega dolgo in iz vrst 'Slavčevih' je ugrabila neusmiljena in neizprosna smrt še drugega! Ker so se 'Slavčevi' člani v zadnjem času razkropili na vse strani in si isti služijo svoj kruh na različnih mestih, ni bilo nikakor mogoče spremiti našega Romana na poslednjem njegovem potu društveno. – Pri izvanre- dni seji je 'Slavec' sklenil, da se zbere na 'Vseh Svetih' dan in korporativno obišče Romanov grob in položi venec nanj. Življenje našega Romana je bilo podobno stotim in stotim onih, kteri nimajo vsega v izobilju, vendar pa z energičnim svojim duhom dosežejo ono, po čemer je hrepenela mlada in idealna njih duša ... Po dovršenih gimnazijskih naukih se je vpisal na aka- demiji znanosti in umetnosti na Dunaju. Stanoval je pri svojem stricu, policijskem inšpektorju in fanatič- nem nemškutarju, kar pa našega Romana ni oviralo, da si je ohranil edinole za mater Slovenijo ljubeče srce! – Narodnjak in poštenjak od vrha do tal; - za Ameriko pa je bil preidealen! – Študiral je tudi na akademiji v Monakovem in pripovedoval mi je sam, Yorku«. Sicer pa o njegovi nesrečni smrti tudi: Cankar, geslo »Fekonja, Roman«; ÖBL 1815–1950, geslo Fekonja, Roman, str. 294; Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Poskus, str. 237; Pomurski slikarji, str. 8. 165 Amerikanski Slovenec, 13. 5. 1910, str. 2, »Ivan Adamič, New York City, 5. maja«: »/…/ Moja malenkost mora tudi biti povsod, kjer se lepo poje in danes se Vam predstavljam kot zvest Slavčev član. Naš društveni predsednik g. Josip Rems senior je pred 14. dnevi sklical sejo, pri kateri sta bila sprejeta nova člana gg. Ivan Adamič in Fran Barbič. – V odbor so bili voljeni sledeči: Predsednik g. Jos. Rems /…/ in odborniki so gg. /…/ Roman Fekonja /…/.« Gl. tudi: Glas naroda, 27. 4. 1915, str. 2, »Dopis. New York, N. Y«: »Naša greatnewyorška slovenska naselbina se gotovo še spominja nekdanjega pev- skega društva 'Slavec'. Že 18 let je preteklo izza onega dne, ko je peščica slovenskih mož presadila slovensko našo pesem iz rodne grudi v tujo zemljo. 'Slavec' je prepeval v moškem in mešanem zboru, budil narodno zavest, iskal po prostra- nem Greater New Yorku raztresene rojake in jih družil. A ker igra sicer kratek, a velepomemben proverbij 's trebuhom za kruhom' tako veliko ulogo v našem življenju, je moral i marsikateri 'Slavčevec' za kruhom, šel je, ker boj za obstanek ne pozna pardona in vrste v 'Slavcu' so bile redke, rekli bi prazne. In v preostali fragment je posegla i smrt in prerezala je nit življenja vrlim rojakom: Dragotinu Vremšaku, Mihaelu Zobcu in Romanu Fekonji. Njih duh le bdi danes nad nami, spomin na nje ni obledel, vzplapolal je tlečo iskro, budi nas in bodri k delu! /…/.« da hranijo na obeh akademijah še danes vzorna nje- gova dela. Že pred leti se je poslovil od rodne zemlje in prišel semkaj, kjer baje dolarji po cestah leže…. Životaril je in nikakor se ni mogla fina njegova duša napiti ameriškega prozaičnega duha, gorostasna tu- kajšnja reklama se mu je gabila. – V svojem atelierju je sukal svoj čopič in čakal naročitev. Oženil se je tu. Pred altar je peljal siromašno, ali lepo Slovenko, ktere srce pa ni bilo stalno! Pustila ga je in živi daleč se- daj oddaljena od svojega soproga! Bog ve, ali bode sedaj vesela in srečna, ko sliši, da našega Romana ni več? Naš Roman je bil umetnik in kot tak ponosen na svoje znanje. Ko je ostal sam, ni tožil nikomur; tih je bil in sam je nosil svoje gorje. – Najrajše je obi- skoval obitelj Remsovo, tamkaj se je čutil domačega in tam je vedno našel potrebnega zavetja. – Večkrat smo bili tamkaj skupaj na obisku in ko je Romanu zakipelo srce in se odprla njegova srčna rana, je šel h glasovirju, zaigral v mehkem mol akordu otožno ono: 'Kaj je človek na tem svetu', in pel. Poslušali smo ga radi, meni pa se je smilil, razumel sem ga predobro. Nehote se mi vsiljuje vprašanje, zakaj bije usoda rav- no take, ki bi s svojimi deli slovensko ime proslavili po širni tej zemlji? Zadnje njegovo delo je pobudilo ne samo med nami Slovenci ampak tudi med drugi- mi narodnostmi veliko senzacijo. Vstvaril je sliko, ki jej menda ni para v tem genre-ju. Očetje frančiškani se bijejo na samostanskem dvorišču 'kozla'. Vse po- teze so tako markantne in plastične, da se gledalcu zdi, da gleda pristno samostansko življenje… Pisma ni pustil in poslovil se ni od nikogar. – Oproščamo mu, 'strta srca' ne govore in ne tožijo, vtihnil je naš Roman in legel v grob! 'Slavec' bode žaloval za njem in spomin njegov ne ugasne v naših srcih! – Zemlja, ktera Te krije, Romane, ni domača, vendar pa bodi Ti lahka in večni sanak Tvoj bodi sladek! Za 'Slavca': Ivan Adamič, tajnik.«166 166 Glas naroda, 6. 8. 1910, str. 2, »Objava: Dopis. New York City«. Sicer pa se je njegova žena Josipina, ki jo Adamič krivi za umetnikovo smrt, vrnila v New York, takoj ko je zvedela za možev samomor. Tudi o tem je Glas naroda poročal zelo očitajoče. Gl. Glas naroda, 25. 10. 1910, str. 1, »Žena umrle- ga akademičnega slikarja g. Romana Fekonja«: »Včeraj se je na parniku 'Cincinnati' od Hamburg Amerika Line vrnila v Ameriko žena umrlega akademičnega slikarja g. Romana Fe- konja Mrs. Josipina Fekonja rojena Kleinlercher iz Domžal. Ne vemo, kaki občutki jo bodo navdajali, ko bode obiskala grob žrtve velikih duševnih muk. Prepozno.« Pa tudi njena sestra Justina je bila vredna vse graje. Gl. Amerikanski Slo- venec, 31. 5. 1912, str. 2, »Ivan Adamič, New York City, 27. maja 1912«: »/…/ Poročila se je Miss Justina Kleinlercher – z Nemcem, sestra gospe Josipine Fekonja, zapuščene vdove nepozabnega našega Romana. /…/.« 874 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL, Nadškofijski arhiv Ljubljana (https://data. matricula-online.eu/) ŽA Mengeš, R 1876–1892 NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor (https://data. matricula-online.eu/) RMK Svetinje 1852–1890 ČASOPISI Amerikanski Slovenec, 1903, 1905, 1906, 1907, 1909, 1910, 1912. Delo, 1964. Domoljub, 1890, 1910. Glas naroda, 1901, 1902, 1906, 1908–1910, 1915. Grazer Tagblatt, 1893, 1895, 1897, 1900, 1902. Grazer Volksblatt, 1886, 1890. Ilustrirani Slovenec, 1926, 1927. Kmetijske in rokodelske novice, 1892. Marburger Zeitung, 1890. Pittston Gazette, 1903, 1904. San Francisco Chronicle, 1897. Slovenec, 1892, 1899, 1902, 1908, 1910. Slovenski gospodar, 1888. Slovenski narod, 1890, 1891. Südsteirische Post, 1885, 1888, 1892, 1900. The San Francisco Examiner, 1896. Večer, 1964. LITERATURA Cankar, Izidor: Slovensko slikarstvo v dobi realizma. Razstava v Moderni galeriji 1950. Likovni svet, 1951, str. 87–111. Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo. XIV. kirch- liches Verordnungs-Blatt für die Lavanter Diözese. Marburg, 1908. Ciglenečki, Marjeta: Jožef Digl, portretist rodbine Attems. Vis imaginis. Baročno slikarstvo in grafika. Jubilejni zbornik za Anico Cevc (ur. Barbara Mu- rovec). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 359–376. Ciglenečki, Marjeta: Portreti nadžupnikov, dekanov in proštov v cerkvi sv. Jurija. Ptujska župnijska cer- kev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. letnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve« (ur. Slavko Kranjc). Ptuj: Minoritski samostan sv. Viktorina; Župnija sv. Jurija 1998, str. 236–250. Curk, Jože in Kaligarič, Mitja in Štumberger, Borut in Tomanič-Jevremov, Marjana: Vodnik po kul- turni in naravni dediščini občine Ormož. Ormož: Veritas, 1998. Curk, Jože: Likovna umetnost v Ptuju. Ptujski zbor- nik, 2, 1962, str. 372–381. Fünfzehnter Jahresbericht des Steierm. Landes-Unter- gymnasiums zu Pettau. Veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1884. Pettau, 1884. Hemmings, Richard S.: New York City's Cortlandt Street: One Way to the River. An Historical Tour Using Postal History and Ephemera as a Guide. La Posta: The Journal of American Postal History, First Quarter 2012, str. 5–20. Horvat, Jasna in Kos, Mateja: Zbirka slik Narodnega muzeja Slovenije. Ljubljana: Narodni muzej Slo- venije, 2011. Ilich Klančnik, Breda: Fekonja, Roman. Allgemei- nes Künstler-Lexikon. Die bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 38. München, Leipzig: K. G. Saur, 2003, str. 18. Ilich Klančnik, Breda: Habent sua fata libelli. Ostan- ki družinske knjižnice Simonič-Šlebinger v Gor- nji Radgoni. Knjižnica 59, 2015, št. 3, str. 91–104. Koter, Darja: Vloga Franca in Minke Zacherl v Lju- tomeru in širšem Pomurju. Muzikološki zbornik 56, 2020, št. 1, str. 203–224. DOI: https://doi. org/ 10.4312/mz.56.1 Kramberger, Petra: »Alle guten Oesterreicher werden unser patriotisches Unternehmen unterstützen«: Südsteirisches Post (1881–1900), nemški časopis za slovenske interese. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2015. Lesar, Marko: Starejša slikarska zbirka iz depojev Medobčinskega muzeja Kamnik: II. del. Kamnik: Medobčinski muzej, 2015. Likovna enciklopedija Jugoslavije, 1. Zagreb: Jugosla- venski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«, 1984. Meško, Jakob in Simonič, Franc: Dr. Gregor Jožef Plohel imeniten humanist ali dobrotnik slovenski. V Beči: F. Simonič, 1888. Österreichisches biographisches Lexikon 1850–1950, Band 1, 1957. Pomurski slikarji, kiparji in umetniški fotografi. Katalog razstave v Murski Soboti 17. oktober – 17. december 1980 (razstavni katalog). Murska Sobota: Kultur- ni center, 1980. Ratiznojnik, Anton: Narodni buditelj Ivan Kukovec. Kronika 39, 1991, št. 1, str. 24–28. Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem od XVI. stol. do danes (ur. France Mesesnel). Ljubljana: Narodna galerija, 1925. Rudolf, Branko: Gradivo o začetkih umetnostne or- ganizacije v Mariboru. Kronika 3, 1955, št. 3, str. 170–176. Stavbar, Vlasta: Iz življenja in dela dr. Franca Si- moniča. Simoničev zbornik. Gradivo s simpozija v Ivanjkovcih (ur. Jože Lipnik). Maribor: Slavistič- no društvo, 1999, str. 60–70. 875 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 Stele, France: Fekonja, Roman. Enciklopedija likov- nih umjetnosti, 2, D–Ini. Zagreb: Leksikografski zavod FNRJ, 1962, str. 257. Stele, France: Konservatorski zapiski, 1933, str. 21, zv. CXV (rokopis na SAZU). Ujčič, Andrej: Poskus slogovne opredelitve treh pr- leških slikarjev. Panonski zbornik, 1966, str. 230– 249. Ujčič, Andrej: Skupina »izgubljenih« prleških umetni- kov. Roman Fekonja, Jožef Ajlec, Franc Košar, Ivan Žabota. Maribor: Umetnostna galerija, 1964. Vešligaj, Suzana: Svetinje. Poročila, št. 182. Varstvo spomenikov 42, 2006, str. 154–155. Vrhunc, Polonca: Ferdo Vesel 1861–1946 (razstavni katalog). Ljubljana: Narodna galerija, 1989. Vrišer, Sergej: Umetnostno pričevanje ljutomerske župnijske cerkve. Zbornik župnije sv. Janeza Kr- stnika v Ljutomeru (ur. Miroslav Novak). Ljuto- mer: Župnijski urad, 1990, str. 84–94. SPLETNE STRANI Cankar, Izidor: Fekonja, Roman (1868–1910). Slo- venska biografija. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi186331/#slovenski-biografski-leksikon http://freepages.rootsweb.com/~npmelton/genealo- gy/sfbgump.htm http://ljubljana-kps.zrc-sazu.si/13B.html http://museums.si/sl-si/Domov/Zbirke/ Predmet?id=29279 https://art.famsf.org/fekonja-santner/honorable- -mh-de-young-6904 https://art.famsf.org/fekonja-santner/portrait-solo- mon-g-gump-51291 https://catalogue.swanngalleries.com/Lots/auction- -lot/-NEW-YORK-CITY--Roman-Fekonja- -artist-Painting-of-the-Manhatt?saleno=2580&l otNo=186&refNo=782362 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Roman_ Fekonja_-_Native_American_Treaty.jpg https://en.wikipedia.org/wiki/California_Midwin- ter_International_Exposition_of_1894 https://en.wikipedia.org/wiki/De_Young_Museum https://en.wikipedia.org/wiki/Gump%27s https://en.wikipedia.org/wiki/M._H._de_Young https://en.wikipedia.org/wiki/Solar_camera https://picclick.com/Native-American-Treaty-oil- -Painting-of-William-Penn-183478936692. html https://www.domzalske-novice.si/2022/01/29/spre- hod-med-tovarnami-slamnikov-v-domzalah-4/ https://www.domzalske-novice.si/2022/03/27/spre- hod-med-tovarnami-slamnikov-v-domzalah-6/ https://www.genealogieonline.nl/de/emily-citraro- -family-tree/P212.php https://www.gutenberg.org/files/30248/30248- -h/30248-h.htm https://www.liveauctioneers.com/item/112275005_ new-york-city-roman-fekonja-artist-painting- -of-the https://www.liveauctioneers.com/item/49164442_ roman-fekonja-oil-canvas-penn-s-treaty-phila- delphia https://www.liveauctioneers.com/ item/50383062_roman-fekonja-oil-canvas- -after-penn-s-treaty https://www.liveauctioneers.com/item/93681675_ roman-fekonja-american-1868-1910 https://www.museum-joanneum.at/neue-galerie- -graz/ausstellungen/ausstellungen/rundgang- -wer-bist-du/raum-03/direktor-heinrich-au- gust-schwach https://www.museum-joanneum.at/neue-galerie- -graz/ausstellungen/ausstellungen/rundgang- -wer-bist-du/raum-03/leutnant-lieber-in-uni- form-kaethe-lieber https://www.newnetherlandinstitute.org/history- -and-heritage/additional-resources/illustrating- -the-manhattan-purchase/ https://www.newspapers.com/clip/41921794/solo- mon-gump-obituary/ https://www.nms.si/si/zbirke/digitalne-zbirke/ umetnostne-zbirke/slike/portreti/9850-dr-fran- -miklosic https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/en/oseba/ sakser-frank/ S U M M A R Y The opus of Ljutomer’s native painter Ro- man Fekonja (1868–1910) in the light of new- spaper articles and other sources Roman Fekonja, the son of a smallholder Andrej Fekonja and Marija, née Kogel, was born on 22 De- cember 1868 at Veličane near Svetinje. After attend- ing a one-year rural school, he pursued his education in Ljutomer and Ptuj and completed it at the Provin- cial Drawing Academy in Graz in 1892. Given that he was described as one of the best and the most prom- ising pupils of Heinrich Schwach (1892–1902), the director of the above-mentioned school, he did not study at the Academy of Fine Arts in Vienna under the mentorship of Professor Christian Griepenkerl (1839–1916) as maintained by earlier biographers. During his studies, he made ends meet with oc- casional provincial Styrian yearly grants and above 876 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 all with the support of many fellow countrymen from the Slovenske Gorice hills, most notably Dr Franc Simonič. Simonič, among other things, enabled him to stay in Vienna for a short while and helped him find clients to commission his work, given that Fe- konja, inspired by Academic Realism, primarily en- gaged in portrait painting. Still a pupil of the Ptuj Lower Secondary School in 1883, he painted a wa- tercolour of Ptuj, and from 1885 his first known por- trait (self-portrait?) has been preserved and is now kept by the Regional Museum Ptuj–Ormož. Quite a few portraits are known from his Graz period, most of which form part of private collections, and some have disappeared without a trace. At the end of April 1892, Fekonja made his first journey to the United States of America on the in- vitation of his relatives. He settled in New York and then in 1894 set out for San Francisco, where an in- ternational exposition (Midwinter Fair 1894) was in- augurated in Golden Gate Park following the exam- ple of the global exposition held in Chicago (1893). Fekonja presented himself with Jožef Santner in the art pavilion with a pastel portrait of the United States media tycoon, businessman, and general di- rector of the exposition, Michael H. de Young, which was donated in 1897 to what is now the Fine Arts Museum in San Francisco. The museum also keeps their other known portrait of Solomon G. Gump, the first art dealer on the United States Pacific coast. In 1894, Fekonja’s studio in San Francisco burned to the ground, leaving him without possessions or a place to live. He returned to his relatives in New York, where he soon became one of the most sought- after portrait painters. Another major issue facing Fekonja and Santner was debt that they had incurred in San Francisco after Michael H. de Young refused to pay them for his portrait. The story became a ma- jor media sensation. After the misfortunate turn of events, Fekonja returned to his native Ljutomer in the spring of 1896 or 1897. During that period or, more accurate- ly, between 1896 and 1900, he produced a series of portraits systematically employing cold, dark, repre- sentative, and “official” tones, and he used the same vapid method in religious compositions painted for the Ljutomer parish church of St. John the Baptist. Most portraits from the Ljutomer period are in pri- vate hands. Due to the lack of procurements at home, Fekon- ja returned to New York in 1901. His major support- er and admirer, Frank Sakser (1859–1937), enjoyed a great reputation and trust among Slovenian emi- grants in the United States. Fekonja became inten- sively involved in the activities of the Slovenian emi- grant community in Manhattan, where he also met his future wife Josipina Kleinlercher from Domžale. During that period, he painted a number of portraits, including that of his supporter Sakser. In 1906, the year that he obtained United States citizenship, Fe- konja produced the historical Painting of the Man- hattan Purchase (oil on canvas) and repeated the same motif in 1908, this time on the painting depicting Penn’s Treaty with the Indians at Shackamaxon. The paintings were clearly produced on commission, and Fekonja faithfully followed the original painted by the New York native Alfred Fredericks about 1902. For the purposes of Sakser’s company Frank Sakser Co., he painted its headquarters on 82 Cortlandt Street, New York. The colour painting was published on the wall calendar for 1909, issued by the Slove- nian emigrant newspaper Glas Naroda for its sub- scribers. Also dated 1908 is the religious painting Christ on the Mount of Olives, which was bought by Sakser’s wife. However, as is true of most Fekonja’s works produced in the United States, its location is no longer known. In 1909, Fekonja and his wife returned to their former homeland for a few months. At that time, he produced in Domžale a series of portraits of Josipi- na’s relatives, members of the Ladstätter family. His last known work is believed to be the genre painting Franciscans “playing judge”, which was bought in 1909 by Mihael Hočevar from Joliet, Illinois. The year 1910 proved fateful for Fekonja after his wife refused to go back with him to the United States. Consumed by loneliness on returning to New York, he took his own life on 26 July 1910, in his apartment on the East 95th Street, at age forty-two. 877 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 Priloge 1-11: Korespondenca Romana Fekonje z Ivanom Geršakom in Francem Simoničem Priloga 1: NUK, Ms 485, Geršak, Ivan, Zapuščina, IV. Korespondenca: Roman Fekonja (2, 1885). V Gradzu, dne 23./6 1885 Blagorodni gospod! Prosim jih najpred naj mi ne zamerijo, da jih moram s enim pismom nadlegovati. Namreč sem slišal, ni ravno lepo za mene, da ga moram s imenom imenovati, našega gospoda župnika Gajšeka, da oni rečejo, da je ta Franz Fekonja (ali Škof ) nam denarje posodil, in pravijo da jaz vem za toto reč, in tudi, da sem jaz pravi svedok te reči, če ravno se to ni pri nas u mojem živlenju godilo, če bo tak na daleč, jaz vsako uro vupam prisegnoti, da jaz o tej reči nič ne vem, in da je to ni resem, če ravno častiti gosp. župnik Gajšek vse bolj o tej reči vejo, kakor mi domači, in če ravno nas gospod župnik čejo pripraviti k tej reči, da nam je oni resem denar posodil, to skoro, ka bi rekel ni lepo, ker oni nič ne vejo o tem, pa le rečejo da je to resem. In tudi skoro, da bi rekel, da častiti gospod župnik lažejo čres mene, in da oni Škofa bolj posljuhnejo, ki laže, ali pa katerega drugega ki pravico govori. In tudi Škof, kak on mora to reči, da je nam on dnarje posodil, če ma on kako pobotnico, alipa svedoka, takrat lahko reče, ali jaz mislim, da on pri tej reči ni iimel svedoka, tedaj kakor rečeno, jaz nič ne vem otej reči, in tudi stojim da to ni resem. Prosim jih tudi naj se pismo na prej položi, kadar bo zato čas. Pozdravljajoč ponavljam mojo prošnjo, ter ostanem njihov hvaležni Roman Fekonja mp. Maler & Zeichnungs – Akademiker. Priloga 2: NUK, Ms 485, Geršak, Ivan, Zapuščina, IV. Korespondenca: Roman Fekonja (2, 1885). V Gradcu, dne 15. listop. 885 Predragi gospod! Še se predrznem posebej v nekih črticah jih ponižno predragi gospod prositi, naj bi bila moja lastno pisana prošnjica uslišana od vseh blagovoljnih ormoških gospodov, ter jaz nebi rad zapustil napredovanja te šole, tedaj še enkrat prav ponižno prosim jih predragi gospod za to dobroto. Sliko od visok. čast. gosp. župnika bom na hitrem posljal, prosim jih tedaj naj ne bodo hudi, da je tako dolgo ne pošljem. Pozdravljam jih presrčno ter ostanem njihov hvaležni Roman Fekonja mp. Priloga 3: UKM, Ms 288, Simonič, Franc, Zapuščina, II. Korespondenca: 2. Roman Fekonja (9, 1888–1895). Gradec, dne 18. julja 1888 Častiti gospod doktor! Dovoljim si še le zdaj Vam predragi gospod račun za zgotovljeno podobo gosp. dekana posljati, ktero sem že danes odposljal in upam da bodo gosp. dekan gotovo zadovoljni, ker zadeta je jako dobro. Tedaj delo od podobe 8 gol. – kr Zlati okvir 9 – 50 (Passepartout) okvir iz poppendeklna na kterega je podoba pritrjena (ovalni) - 2 " – mizar za kišto - 1 " – glažar - 1 " 40 spravljanje kište na pošto - 80 24 gl. 70 kr Tedaj s presrčnim pozdravom in se Vam zahvalujem za to dobroto ter ostajam Vaš Vam prav hvaležni in udani Roman Fekonja mp. Maler – akademiker Historienfach Graz Neugasse Nro 1 878 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 Priloga 4: UKM, Ms 288, Simonič, Franc, Zapuščina, II. Korespondenca: 2. Roman Fekonja (9, 1888–1895). Gradec, dne 17./10 90 Velečastni gospod doktor! Prijazen glas sem dobil v kratkem zkozi gospoda prof. Hauptmana od Vas za kterega se Vam srčno zahvalujem, da ste se po- trudili o njem. Morda bi Vi velečastni gospod imeli dobroto, da bi naznanili doktora Babnika, ako bi on mogel stem naročilom še kakih 14 dni čakati, kajti da jaz pred nemorem na Dunaj, ker sem še zdaj le naka dela dobil, in potem pa tudi morem še na štipendijo počakati, ker še sploh v materielnem slabo stojim, in sploh še se pred na nobeno stran gibati nemorem dokler naprej vzetega dela nezgotovim, in to vse bo mislim samo le kakih 14 dni trajalo, da si spet malo pripomorem in odehnem. Prvih par tjednov je bilo vse zaspano tukaj, tako da sem res že skoro obupal, nanobenoj strani ni se nič delo gibalo, zdaj pa je naenkrat na večih krajih pritisnalo, in med tem časom, je bil blagi gospod prof. Hauptman tak dobrotljiv, da me je nekoliko podpiral, zatoraj morem tudi trajati, da se mu zato hvaležno skažem zkoz neko delo. Tudi sem neko delo samo skozi njegovo milostivno gospo dosegel ktero bo prav zdatno. Zaradi štipendije, ktere vsota še mi ni znana nisem mogel nobenih korakov poprej delati kak ob 15. oktob. ker je deželnega odbornika Šreinerja ni tukaj bilo. Zaradi študij na Akademiji na Dunaju še sicer tudi zdaj ni tak nevarno, ker vse theoretično predavanje še le se okoli 1. nov. prav za prav začne in posebno moja stroka (Aktzeichnen) pa še le po zimi, sicer dobro bi bilo, da bi mogel pri vsem poleg biti ali žalibog morem strebuhom za kruhom pred, potem vse drugo. Zatoraj še Vas enkrat neprenehoma poprosim, da bi hteli besedico pri dr. Babniku vložiti za mene, če se da ta reč bar neko- liko po mojem obrnoti, da se mi to leto nebi tak že preveč slabo godilo. Jaz Vam za vse Vaše velike dobrote za vselej hočem hvaležen ostajati, ker ste me že iz velike revčine pomagali, bom trajal Vam to dobroto, nakteri kodi način Vam bo drago z veseljem povrnati. Z vsem spoštovanjem Vaš hvaležni Roman Fekonja mp. Za kako naročilo si ponižno dovoljim moj tukajšnji naslov priložiti: Roman Fekonja Akadem. Maler Derzeit Neugasse 1 Bildergallerie. – Priloga 5: UKM, Ms 288, Simonič, Franc, Zapuščina, II. Korespondenca: 2. Roman Fekonja (9, 1888–1895). Graz, 20./3. 91 Lieber Onkel! Soeben bekamm ich eine sehr dumme Nachricht von Seite der Genossenschaft der bildenden Künste, daß das Porträt des Miklošič nicht aufgenommen worden sei, da das Eintreffen desselben, vielmehr des Rahmens, etwa ein zu spätes war, was aber natürlich absolut nicht geglaubt werden darf. Hinter diesen ganzen Schwindel ist sonst nichts dabei als die verfluchte Politik, nähmlich weil er slavist war und nur als solcher bei diesen maßgebenden Herrn bekannt war, die die Entscheidung darüber abgegeben haben. Gerade so habe ich mir‘s schon früher gedacht, weil man mich gewißermaßen schon früher darauf aufmerksamm gemacht hat, also spielt bei diesen Herrn auch die Nationalität eine große Rolle, besonders wenn sich es um ein Porträt eines solchen handelt. Skandal so etwas, daß man angeben kann was man will, so wird einen der Nationalismus überall vorgehalten. Furchtbar hat es mich geärgert wie ich es erfuhr, und bin doppelt überzeugt, daß wenn er ein germanist wäre, so hätten sie ihn, siebenmal aufgenommen, und nicht so blöde Gründe angegeben hätten wie diesmal. Bin auch vollkommen überzeugt, daß sie viel einen lausigeren Schund ausgestellt haben wie jedesmal noch. Ich werde und muß nähmlich auch den Dr Simonič noch heute davon verständigen und das Porträt gleich zu mir nach Hause schicken lassen, auf Aufforderung dieses löbl. Künstlerkomites, und dan sollen sie mich gern haben sammt den Miklošič. Dann werde ich erst den richtigen Pflanz in die Zeitungen geben, um die p. t. heute auf andere Weise zu verständigen, daß es gemalt worden ist. Wie schon geschrieben bin ich bei, der Muntierung durchgerutscht und über den Sonntag zu Hause geblieben, am Montag aber schon nach Graz gekommen. Male indessen fleißig an einen Porträt. Also iner nur kurzer Zeit oder binnen 10 Tagen kommt das Bild nach Hause. Tako zlodjanje človeka obrišejo, ka sam neve kda in kako, pa nič ne dene. Bei der Rückfahrt aus Luttenberg habe ich am Sonntag in Radkersburg übernachtet bei Dechant Simonič, was mir sehr zu Gute war wegen des Zugverkehrs. Viele herzliche Grüße und Küsse an Sie u. Alle. Ihr Neffe Rom. Fekonja. - derzeit: in Graz 879 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 Priloga 6: UKM, Ms 288, Simonič, Franc, Zapuščina, II. Korespondenca: 2. Roman Fekonja (9, 1888–1895). Gradec, dne 21./3. 91 Velečastni gospod doktor! Ravno včeraj sem glas dobil od strani »Genossenschaft der bildenden Künste«, da niso sprejeli Miklošiča v razstavo, ker je okvir le prepozno prišel tje mi pravijo. To pa je skoraj ne verjetno, ampak kak sem že na Dunaji zvedel, da morem pazko imeti če mi ga sploh rastavijo. Na tem drugo ni, kakor velikanska politika od tako zvane »Beuhrtheilungs-Commission« si jaz mislim, ker sem gotovo prepričan, da bo pa spet precej smeti tudi letos rastavljenih, ne pa, da bi mi en taki zmišleni naznanjevali. Pač je smola to. Svetujte mi gospod doktor, kaj da imam za storiti se sliko. Slika more že vkakih 10 tih dneh doma biti, namreč pri meni, kak se mi je naročilo, takoj bom še danes komisiji naznanil, da mi podobo nazaj spravi, ker pozneje mi več ne garantira za njo. Novačenje je dobro izpadlo in bil sem tudi črez nedeljo potem doma, ker sem se v ponedeljek črez Radgono nazaj peljal, ter se tudi pri gosp. Dekani naglasil in hvala Bogu še tudi prenočil tam. Bodite tedaj tako dobrotjivi gospod doktor ter mi en par besedic naznite, skterih bom pojemal kaj in kako? Tukaj še je včeraj snežilo in je prav mrzlo, dežuje pa skoraj neprenehoma. Z največjim spoštovanjem ostajam Vaš hvaležni Roman Fekonja tačas: Neugasse 1 Graz Priloga 7: UKM, Ms 288, Simonič, Franc, Zapuščina, II. Korespondenca: 2. Roman Fekonja (9, 1888–1895). Gradec, dne 26./3. 1891 Častiti gospod doktor ! Ker včeraj nesem na akademijo hodil, ter danes Vašo drago in cenjeno pismo sprijel zaketerega Vam iskreno zahvalo izra- žam, in posebno pa, ker ste bili tako dobri in za sliko drugi prostor pozvedeli. Za to sem jaz sicer ujeca prositi namenil, ker pa oni po takih potih malo uplivajo, sem Vam častiti gospod doktor pač hvaležen za ta trud, ker se sam skoro nebi upal Vas stako nepriliko nadlegovati. Kak sem sprevidel, se res ne čudim, da niso slike v razstavo vzeli če je bil taki pritisk. Jednaki slučaj se je tudi slikarju Pirsch-u pripetil, ki je tudi mislil dve precej imenitni sliki raztaviti in je precej znan s to presodno komisijo. Vidim pa, da se toraj pritem pač včista nepristranski sodi. Mislim, da bi temu nekolko pomagalo, če bi jaz njega v »Geheimeraths-Uniform« z nekimi redi naslikal, kaj je eden njegovih sinov obžaloval, kaj pa on sam seveda privolil nebi, sicer še to lahko storim. Tukaj Vam tedaj pošljem neko znamenje, ki je sekretariat zastopani, ter Vas še poprosim imejte poterplenje zmenoj, ter mi blagovolite še to, da se slika spravi v »Künstler Club«. Zdaj slikam nekega dr Baumgartnerja, in professor Krek še ma le po onzmi nekolko časa, da mi sedi. Ze vsem spoštovanjem ostajam Vam in mili gospi ves hvaležen Roman Fekonja Priloga 8: UKM, Ms 288, Simonič, Franc, Zapuščina, II. Korespondenca: 2. Roman Fekonja (9, 1888–1895). New York, dne 3. Dec. 1894 Velespoštovani gospod doktor in soproga ! Gotovo se nemotim, da boste se začudili mojemu pismu, prav mojemu glasu sploh. Vendar pa prosim, da mi dovoljite da Vam kaj malo poročam iz zadnjega časa. Dospel sem opet novemb 2. 94 v New York samo skoraj nekako nevoljno sprivim, zdrugim pa vendar zavoljo mojih soro- dnikov tukaj še nekako. Najbolje se mi sicer v Californiji ni dopadlo oziroma moje stroke kajti na gotovini je tudi tu pa tam se kaka pomankljivost prikazala, ali stem na stran pa sem še itak precej vedno izhajal, slikal pač sem primeroma tam veš kak v Gradci v štirih letah pritem pa mi je tudi dosti slik se neplačalo ali pa celo ostale, kakega razreda je pač ludstvo bilo. Dosti krat se človek zaleti ali pa se mu še primeri, je slabo eno in drugo, tako sem večkrat čast imel priti v bogate familije in slikati celo družino, zmes pa tudi v take ki so isto tako bogate izgledale in ravno tako slikal, n. pr. omenim eno zadnih ki sem dokončal pet slik oljnatih, in slike kakor v sredo še obesil s zlatanjem v lepe okvire in v soboto mi reče gospod po »Chek« priti z 200 dolarjem, in res pridem ob uri k njemu in ni mu bilo več sledu z njegovi obitelj in tudi ne več slik na stenah in dragocenega pohištva v celih 15 prostorih ki je stanoval za nekaj dni sem zvedel da še je tisto pohištvo dolžil in več tisoč si od drugod sposodil in potem pa jo pobrisal po amerk.`, »getlemen-skem« njegova vrednost ki je je imel nad pol milijona v posestvah v mestu San Franciske je bila preg zadolžena, in take reči so tukaj med »razne vesti« jako stare. Najbolje pa me je tiralo iz Californije še, ker mi je 17. Junija 94 vse pogorelo kaj sem imel, razen kaj sem oblečeno imel in nekaj malo v hranilnici. Imel sem lepo vrstico dobre obleke lepo gallerijo mnogih podob, ki so večina naročene bile vseh 32 večina portrete in »Gen- 880 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 re« skoraj vse v okvirih isto tako dosti slikarske ropotije na vsem mi je dnara 1000 dollarjev, predstavljajte si samo moje stališče od takrat pa nisem imel veselja niti trenutek več tam bivati ali moral sem vendar več podob še ponoviti enkrat, da sem bar kaj prislužil in v New York opet zamogel in da tukaj nisem sorodnikom še na spako, toda tukaj sem že opet počel. Na zavarovanje pa me je neprevidnost ni opominala pred in sem popustil toraj vse, ker sem okoli v dalj mesecih namerjaval vse poravnati in v kaselc spraviti in potem v New York se vrniti, kaj pa je tudi brez tega biti moglo. Kako je ogenj nastal nigdo neve hiža je bila s petimi nastropji ter je do tal zgorela, ravno sem še ob času prišel, kadar je moje nadstropje gorelo, stanoval sem v prvem, v treh sobah, iz sprehoda ter še sam videl zaničevalni ogenj požirati moje imovino. Slabo sem počutil dolgo ali kaj sem htel, človek mora marsikaj prenašati. Zdrav sem drugače hvala Bogu, kaj tudi Vam in celi Vaši cenjeni familiji iz srca želim. Kaj se železniške vožnje tiče bila je jako neprijetna jako dolgo traja 8 – 9 dni neprenehoma, to da se človek jako muči po trdih klopeh in stane pa najpreprostejši razred 71 dollarov, včasih tudi več ali menje vsaki tjeden je skoraj druga cena. Jako začudil sem se ko sem tukaj že par dni okoli hodil zagledal sem v bližini ki tetica stanuje tiskarno ki izhaja »Glas na- roda« nekaki Kmetijski list, pa se čudim, da že vendar tako dolgo obstoji meni se ravno oblika ne dopada najbolje tudi je večina kopija angležkih listov vendar pa me jako veseli da ga tu pa tam lahko čitam. Moja sestra je precej zratsla ter primeroma dobro angležko govori in nemško slovensko pa je zdaj pa naš hižni jezik. Tetica so vedno slabega počutka, ker jako žalujejo po minulih otrocih. Tak nestanujem pri njih zavoljo nepriličnega položaja mesta (Moj naslov se glasi: Mr. Rom…… 222 E. 86 St.) Namerjavam Vam v kratkem spet pisati kadar se nekaj bolje ustanovim, ter za ta čas sprejmite prav srčne pozdrave, od mene, moje sestre in tetice kakor tudi mila gospa, Olga, Nada in Verica, zraven še srečne božične svetke in zdravo no veselo novo leto Vam želejem iz celega srca. Ves Vaš hvaležen rojak Roman Fekonja mp. Prosim še, ako Vam bo ljubo gospod doktor mi pišite kaj malo dobrotljivo ter me jako zanima kaj deklinice spočinjajo, go- tovo so že dobre igralke in marsi v čem dobrem napredujejo. Priloga 9: UKM, Ms 288, Simonič, Franc, Zapuščina, II. Korespondenca: 2. Roman Fekonja (9, 1888–1895). Velespoštovani gospod doktor ! Čast mi je bila sprejeti Vašo cenjeno naznanilo včeraj, in si dovoljim Vam ga takoj odgovoriti. Veselil sem se posebno tudi da ste bili tako dobri in mi kaj različnega iz domovine tudi pristavili, sploh pa da ste zdravi in zraven tudi cenjena obitelj. Jaz ravno malo kaj slišim iz naših krajev ali pa celo štajarskega in to pa je sicer jako zastopno, ker najbližnji, so mi bečki časniki, in teh še le imam redko priložnost za čitati. Mislil sem torej večkrat na »Slov. Narod« in si ga celo že hotel naročiti, kaj sicer tudi namerjavam ali samo Vas gosp. doktor bi še rad nekaj pred poprašal koliko namreč stane naročitev ali sploh stroški tega časnika ako ga hočem redno dobivati, sicer ga nebi dobival vsaki dan ampak, samo v sredo in soboto, kadar poštni parniki prihajajo, in tudi kako bi ga plačeval, po pošt. nakaznici v amerik. denarju ali v avstr. denarju v kovertu in mislim tudi da bom ga mogel naprej plačevati kaj mi je sicer vse jedno. To ravno sicer tudi zvem ako si ga naročim, kaj je pravilno istotak ali vendar si želim slišati Vaš svet, če boste spet tako dobri in mi blagovoljno pisali. Nekaj še bi Vas prosil, t. j. če Vas nebom preveč nadlegoval, ako bi bili tako dobri, in mi naročili kaki dober slovar, nemško- slov. in slov. nemški, in da mi ga tista zaloga kaj per (C. O. D.) ali »Nachnahme« pošlje na adresso ki sem jo Vam naznanil čerav- no mi je tetičina lubša, ker nevem kako dolgo bom tukaj stanoval in kako dolgo kje drugot, toraj bom Vam hitro naznanil, ako bom se mogel seliti, ker samo Vi imate mojo hišno adresso. Tukaj je spaka, kteri s tjednom plačuje neve če že v soboto nebo šel. – Želim si slovara že dolgo ker sem v angleščini več besed zapazil ki so slovenskim enake v pisanju, izrazu in tudi v pomenu ali vendar mislim da so originalno keltske kakor »desk« (deska, blaja) Tischplatte, Platte (im englischen Sinne Schreibpult oder in weiterer Verwickelung auch ein einfaches Bret) tudi pravimo doma, rob, a, krajnik (motvoz je sicer madjarski) ali rob rečejo tukaj »vojki« ali debelim ročnicam, ali kak stari »Irlanderi« imajo suknje obšite prav široki krajnik, in neki »rope« v šiti med krajem in šivanjem kak madjari od zunaj nosijo. Tudi »cup« Tasse, Gefäß, kupica, nekaterih se pa ravno nespominjam, žalibože da nisem znani se staroj slovenščinoj ali sploh s etymologijoj. Morda bom s pomočjo se slovarjem si zamogel kaj več raztolmačiti, Websterjev Lexikon ima marsikaj zapovedanega ali malo sem še ga razpravljal ker je angleški in še le, kaj sem spet tukaj se ga še le malo upam podstopiti, ker sem zdaj še le komaj občevalnemu jeziki precej vajen, bolje pa sem pismenoj angleščini vajen. Sicer nimam velike priložnosti kaj gde po knjižnicah preiskavati, vendar pa če preveč na obrtnijo ne mislim, rad tu pa tam kaj gde razkaplen. Kajti tukaj sem se naučil, da človek mora naspol več korakov za kruhum storiti kakar prinas ker tukaj je ludstvo še vajeno da jim človek more ko petak hoditi. – Jako mi imponira da vaše deklinice tako dobro v godbi napredujejo, Verica pa je takrat že rada, čeravno vse več smešno z olovkoj kaj gde zasledovala v risanju, kolikor se še spominjam je rada ptice risala ali druge parklne. Več ali menj pa bi nekaj prej redkega bilo, če bi kaka bečka slovenka slikarica postala in dobro prospevala kakor Verica ki je že z mladosti nadarjenost kazala. Želejem joj naj se krepko poprime gotovo ima tudi veselje, in gotovo joj neprepovedujete, kaj se je meni godilo pri paši, vsaki dan sem se mogel odgovarjati zakaj sem to in to spasel, ker sem ves čas risal, in rad bil če je ni vsakokrat šiba pela in nazadnje sem že prednost imel (ali nič vreden bil) da me niso več pasti pustili seveda moje veselje daleč sem slovel pri sosedih zaradi kvara delati in to mi je danes kruh kaj negda starišem kvar. Vendar pa me veseli če tu pa tam materi lahko kako drobiš pošljem. – Res v 881 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 gledališču sem bil samo enkrat v Californiji pri Lilliputanerih, kajti igra je sploh jako po slabem in tako rekoč praska brez haska, kak skoro privsem tukaj. Odkrito Vam obstojim, da se jaz nikolj nebom mogel vkoreniniti tukaj sicer pa se morda neboste čudili kakor so milostliva gospa prav imeli »daß ich Heimweh kriegen werde, wohl noch mehr, ich hab`s noch gar nicht verloren.« Tudi ni čuda, tukaj je samo le polje, kteri tako rekoč le samo iz »schachern« živi postava, cirkva in drugo je vse le samo obrtnija v bližnjem pojemu. Kajti jaz še nisem ne jedinokrat v cerkvi bil ker nebi nekaj plačati mogel. Včeraj sem tudi ujeci pisal. Veselime, da so otroci nekaj bolj pri zdravji. Tukaj sprejmite tudi mojo in moje sestre podobico. Prav srčno Vas pozdravljam kakor mil. gospo Olgo, Vero in Nado ter ostajam ves Vaš hvaležni rojak Roman Fekonja mp. New York, 25./1. 95 Ob robovih na 2. in 3. strani pripisano: V resnici je bilo Vaše pismo prvo tega leta iz stare domovine hvala Vam torej. Srčen pozdrav tudi gospodični Lidovini. Priloga 10: UKM, Ms 288, Simonič, Franc, Zapuščina, II. Korespondenca: 2. Roman Fekonja (9, 1888–1895). New York, 6./4. 1895 Častiti gospod doktor ! Iskrena Vam zahvala, da ste bili tako dobri, ter mi slovarja koj naročili. Dobil sem ga prav hitro, le nekaj dni po Vašem cenjenem pismu, ter imam veliko veselje žnjim, ker želel sem si ga že celi čas kaj sem v Ameriki. Obe knjigi veljata fl 6, poštnina, rekom. in zavoj 1.16 kr. Torej vse skupaj 7.16 in to vsoto ravno zakrijejo trije dollarji kterih sem koj po poštni nakaznici odposljal, ker mi bukvic niso »per Nachnahme« posljali, toda na »Kredit« precej vredno bi trgovec mislil. Imam že obe knjigi vezani, prav lično in na hrbtu s zlatim napisom za $ 1.50 c. (ena 75 c.) jako poceni. Vezal jih je neki hrvat ki je dolge leta v Gradci bil. Želel je, da mu pokažem svoje delo, in takoj mi je dal fotografijo, da ga naslikam v olju, zopet obrtnija. Ravno mi je všeč, da mi niste naročili velikega Wolfovega slovarja, celo ker še ni dovršen in ta mi ravno popolnoma zados- tuje, morda da si ga gda kasneje privošim, brž kane pa takoj kak bo gotov. Prav ljubo mi je, da me opozarjate na družbo sv. Mohorja, katera tak po ceni knjige daja, naročil si jih bom v kratkem, in tudi še za mojo mater, da jim bukve tje pošlejo. Za slov. narod še se nisem prav odločil, ali mislim si ga spraviti, kadar se še nekako bolje poprimem v svoji stroki. Ludje jako tožijo radi slabe obrtnije kam kodi pridem in bogataši pa najbolje uradniki sicer nebi imeli povoda k temu, ali ker je vsaki trgovec zraven svoje službe, toda »slabi časi« tudi prinjem ako mu obrtnija ali špekulacije prav gladko neidejo, še celo reče, da mora svoje državne dohodke pristaviti nekaterokrat. Naznanjam Vam med tem tudi, da sem se mogel 1. aprila preseliti, smola in neprilika, kučo namreč podirajo, in neprilično je bilo iskanje druge sobe ker mi ravno samo severna luč najbolje služi. Za naprej Vas prosim, če mi blagovoljite na ujecovo adreso pisati ktera se glasi: 84 Greenwich Str. Nekaj Vam še morem naznaniti ker sem celo v skrbi o Vašem bratu in žal mi je da sem listek nekam predjal drugači bi Vam ga priložil. Čital sem 28. marca med brzojavni naročili v »New-Yorker Morgen-Journal«, daje Skuhala v Hujbaru nekega Si- moniča (krstnega imena ni bilo) na štale za noril in potem užgal tisto poslopje, Simonič je zgorel in našli so pri njem 3 desetke in za 15 fl srebra pa je negi mankalo, zločinca so zaprli, ker je že pred bil kaznovan zaradi samoužganja. Poznam ga dobro, on je dekanov brat kteri je tudi za obžalovati poleg takega ničvredneža. V skrbi sem si radi tega o Vašem bratu ker nič bližnjega ni kazalo, da nebi on bil, in zločinec mislil da Simonič ima dosti denarja prisebi. Nehote pa želim da bi to gdo drugi bil, in Vas pro- sim bodite tako dobri in mi dobrotljivo s kratkimi vrsticami naznanite kaj bližnjega gdo zamore biti ta nesrečnež ? Telegramm je bil iz Gradca. Lepe starosti so se gosp. dekan včakali. Sdaj župnik gosp. Gajšek mi tudi včasi pišejo ter še so prav čvrsti kak pisma kažejo. Tukaj še je vedno mrzlo čeravno se vuzem že bliža in še nič ne zeleni. Po nedeljah se rad nosim kam v bližnje pokrajine na deželo ali po vodi ka je jako poceni, in človeku k potrebi. Še enkrat se Vam zahvaljujem za naročitev bukvic, ter Vas in milo gospo, kakor Olgico, Vero in Nado prav srčno pozdravljam ter ostajam Ves Vaš hvaležni narodjak Roman Fekonja mp. Priloga 11: UKM, Ms 288, Simonič, Franc, Zapuščina, II. Korespondenca: 2. Roman Fekonja (9, 1888–1895). New York, 10.th nov. 95 Častiti gospod doktor ! Vem da Vam že dolgo dolžujem odgovora na Vaše cenjeno pismo, ali odlagal sem toto krat znamenom, ali predolgo. Hotel sem pred kipek dovršiti, ter tudi pri tem sem neprečakovalno dolgo zaostal, kajti vmes mi je vedno delo prihajalo. 882 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 Častiti gospod doktor in soproga, dovoljite mi tedaj, da Vam smem to malo znamenje podariti vsled Vaših dobrot in prija- znostij, katerih se vedno rad in hvaležno spominjam. Začel sem podobo že v San – Franciscu, ali dovršiti pa še sem jo le sadaj zamogel, kajti slikal sem le samo po prostih dnevih, ter veselilo bi me še samo, ako sem vse konči blizoma pogodil. Zapazili bote zamašeno luknjo na paleti, temu pogrešku se pa nisem mogel več ogniti, kajti začel sem pri Veri, med tem ko še sem paleto rabil, in torej slučajno, ker pri Olgici sem se radi usti bojal, ali poskusil sem in torej vse tri konterfiral. Lasje, mislim so se nekaj predrugačili že. Radi oči sem pa ujeca prašal, ali ni je bil več v Beči, ker nisem zaupal, ali imajo vse enake oči. Omenim pa še posebno, da nisem namerjaval doseči kakega plačila, ampak kak sem omenil, samo deklinicam naspomin. V skrbi sem si za radi cola, ker tukaj nisem mogel nič pravega zvedeti o njem, upam pa, da nebo previsok. Želejem še sedaj samo, da bi reč na dobrem in nepoškodovano sprejeli. Zdrav sem hvala Bogu, in delo me veseli, ker ga obilo imam, in zatoraj tudi povprek zadovoljen, kajti si lahko precej hra- njujem. To je moje geslo, za mladost delati, da bi imel kaj za starost. Tudi tetica in ujec so zdravi, kakor sestra, ter še je vedno pri eni in isti družini, in si je tudi že malo vsotico v osmih mesecih nabrala namreč 100 doll. ktere joj jaz v hranilnico vlagam. Želejem Vam še zraven tudi zdrave božične svetke, ter pozdravljam prav srčno Vas, milo gospo, kakor gospdč. Olgico, Vero in Nado ostajajoč ves Vaš udani Roman Fekonja mp. Artist 198 E. 76. Str. New York. 883 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 Kataloški seznam izpričanih del Romana Fekonje 1. Ptuj 1883, akvarel. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL). Nahajališče: neznano, leta 1926 je bil akvarel v posesti Franca Zacherla v Ljutomeru. 2. Portret mladeniča s polcilindrom (Avtoportret?) 1885, o. pl., 53 x 42 cm, sign. d. sp.: R. Fekonja 5./3. 1885., PMPO, inv. št. G 306 s. Lit.: neobjavljeno. Nahajališče: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj. 3. Portret ptujskega dekana Gregorja Jožefa Plohla 1886, o. pl. Lit.: Meško in Simonič, Dr. Gregor Jožef Plohel, str. 35–36, 131, 154, sl. 1; Ciglenečki, Portreti, str. 241. Nahajališče: neznano, leta 1888 je bil portret v Simoniče- vi hiši v Gornji Radgoni. 4. Dekle v narodni noši 1887, o. pl., 66 x 53 cm, sign. d. zg.: R. Fekonja/1887. Lit.: Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Poskus, str. 233. Nahajališče: neznano, leta 1964 je bila slika v lasti Barbare Stajnko, Ljubljana. Razstave: 1964 – Skupina »izgubljenih« prleških umetnikov. Roman Fekonja, Jožef Ajlec, Franc Košar, Ivan Žabota, Umetno- stna galerija, Maribor. 5. Podoba redovnika 1887, o. pl., 47,5 x 38 cm. Lit.: Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Poskus, str. 233–235, sl. 1. Nahajališče: neznano, leta 1964 je bil portret v lasti Bar- bare Stajnko, Ljubljana. Razstave: 1964 – Skupina »izgubljenih« prleških umetni- kov. Roman Fekonja, Jožef Ajlec, Franc Košar, Ivan Žabota, Umetnostna galerija, Maribor. 6. Portret dekana Ivana Skuhale 1887. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); ÖBL 1815–1950, geslo »Fekonja, Roman«, str. 294. El. viri: (12. 10. 2022). Nahajališče: neznano, slika je znana le še po ČB fotogra- fiji, Ljutomer, župnišče. Foto: B. Vnuk Foto: B. Farič 884 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 7. Portret župnika dr. Antona Klemenčiča 1887, sign. d. sp.: Roman Fekonja /…/. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL). El. viri: (6. 10. 2022). Nahajališče: neznano, slika je znana le še po ČB fotogra- fiji, Ljutomer, župnišče. 8. Portret župnika Matije Šinka 1887, o. pl. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL). Nahajališče: neznano, slika je znana le še po ČB fotogra- fiji, Ljutomer, župnišče. 9. Portret župnika Franca Šrola 1887. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL). Nahajališče: neznano, slika je znana le še po ČB fotogra- fiji, Ljutomer, župnišče. 10. Portret dr. Ivana Gottweisa 1887. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); ÖBL 1815–1950, geslo »Fekonja, Roman«, str. 294. Nahajališče: neznano. 11. Portret dekana Jožefa Simoniča 1887, risba. Lit.: Ujčič, Poskus, str. 234. Nahajališče: zasebna last, Gornja Radgona. 12. Portret Ivana Kukovca 1888, o. pl., 70 x 45 cm, sign. d. sp.: Rom. Fekonja - 18./10. 1888. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Ujčič, Sku- pina, s. p.; Ratiznojnik, Narodni buditelj, str. 25. Periodika: Südsteirische Post, 7. 12. 1888, str. 3, »Lut- tenberg«: »Seit gestern sind in der Auslage des hiesigen Glaswaarenhändlers H. Stifling zwei Portraits und zwar das des Landtagsabgeordneten H. J. Kukovec und das des Oberlehrers H. J. Horvat, gemalt von unserem heimi- schen Künstlers R. Fekonja, ausgestellt. Die Bilder sind in jeder Hinsicht als sehr gelungen zu betrachten; weder die Per- spective noch die Farbenmischung läßt in irgend einer Hinsicht etwas zu wünschen übrig und wir können H. Fekonja zu diesen neusten Producten nur beglückwünschen. /…/.«. Slovenski gospodar, Gospodarstvena priloga, 20. 12. 1888, str. 48, »Iz Ljutomera«: »Naš rojak, g. R. Fekonja iz Veličan, nam je zopet priliko dal, njegovo umetnost na polji slikarstva občudovati. Naslikal je namreč našega deželnega poslanca g. J. Kukovca in nadučitelja g. J. Horvata. Obe sliki ste od nekaj dni v oknu g. Steflinga na ogled razstavljeni. Sliki ste v vsakem obziru kaj lepo in izvrstno dovršeni in se v obče občudujeta. Občna razsodba je, da sta oba gospoda tako naslikana, kakor da bi v resnici iz okna gledala. Mi zamoremo k temu delu g. Fekonju le čestitati z željo, da bi mu prilika bila dana se še dalje izobraževati, in nekdaj našemu celemu narodu, katerega sin biti se Foto: B. Vnuk Foto: B. Vnuk Foto: I. Sapač 885 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 on nikdar ni sramoval, se izobraziti ter mu v ponos postati. /…/.«; Štajersko., Domoljub, 6. 3. 1890, str. 45: »/…/ G. Roman Fekonja je od deželnega odbora dobil za letos podporo, da se še bolje izuri v slikarstvu. On je Slovenec iz Veličan pri Ljuto- meru. V imenovanem trgu je enkrat v nekej prodajalnici na ogled izložil dve sliki, predstavljajoči dva znana gospoda. Kdor je sliki – oprsnici gledal, vsakdo je občudoval delo mladega umetnika. /…/.« Nahajališče: zasebna last, leta 1964 je bil portret v lasti inž. Janka Kukovca, Maribor. Razstave: 1888 – razstavljeno v izložbenem oknu Stiflingove trgovine s steklom v Ljutomeru; 1964 – Skupina »izgubljenih« prleških umetnikov. Roman Fekonja, Jožef Ajlec, Franc Košar, Ivan Žabota, Umetnostna galerija, Maribor. 13. Portret dekana Jožefa Simoniča 1888, o. pl., 61 x 52,5 cm, sign. d. sp.: Rom. Fekonja 1888. Lit.: Meško in Simonič, Dr. Gregor Jožef Plohel, str. 110, 154, sl. 5; Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Poskus, str. 233–234, 237–238, sl. 3. Viri: Fekonjevo pismo dr. Francu Simoniču z dne 18. 7. 1888 (Priloga 3). Nahajališče: zasebna last, leta 1964 je bil portret v lasti Olge Šlebinger, Gornja Radgona. Razstave: 1964 – Skupina »izgubljenih« prleških umetnikov. Roman Fekonja, Jožef Ajlec, Franc Košar, Ivan Žabota, Umetno- stna galerija, Maribor. 14. Portret Josipa Freuensfelda 1888 (?). Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); ÖBL 1815–1950, geslo »Fekonja, Roman«, str. 294. El. viri: (23. 9. 2022). Nahajališče: neznano, leta 1926 se je portret nahajal v šoli v Ljutomeru. 15. Portret Jožefa Horvata 1888, o. pl., 61 x 48,5 cm, sign. d. sp.: 26. – 9. 1888. Rom. Fekonja, Slovenski šolski muzej, inv. št. SLIKA 1. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL). Periodika: Gl. št. 12. Nahajališče: odkup 24. 2. 2012, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, leta 1926 je bil portret v hčerini lasti v Maribo- ru. Razstave: 1888 – razstavljeno v izložbenem oknu Stiflin- gove trgovine s steklom v Ljutomeru. 16. Portret sodnika Janeza Jeserniga 1888 (?). Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL). Nahajališče: neznano. 17. Portret dr. Franca Simoniča 1889, o. pl. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Ilich Klančnik, Fekonja, Roman, str. 18 (letnica 1891). Nahajališče: zasebna last. Foto: F. Šerbelj 886 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 18. Portret Roze Simonič 1889. o. pl. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL). Nahajališče: zasebna last. 19. Portret Terezije Kukovec 1889, o. pl., 70 x 54 cm, sign. d. zg.: Roman Fekonja pinxit 1889. Lit.: Ujčič, Skupina, s. p.; Pomurski slikarji, sl. str. 8. Nahajališče: zasebna last, leta 1964 je bil portret v lasti inž. Janka Kukovca, Maribor. Razstave: 1964 – Skupina »izgubljenih« prleških umetni- kov. Roman Fekonja, Jožef Ajlec, Franc Košar, Ivan Žabota, Umetnostna galerija, Maribor; 1980 – Pomurski slikarji, kiparji in umetniški fotografi, Galerija Murska Sobota, Murska Sobota. 20. Portret starejšega sina prof. Franca Hauptmanna 1890. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL). Viri: Fekonjevo pismo dr. Francu Simoniču z dne 17. 10. 1890 (Priloga 4). Nahajališče: neznano, leta 1926 je bil portret v posesti družine Hauptmann. 21. Starček 1890, o. pl., 44,5 x 34,5 cm, sign. l. sp.: R. Fekonja. Lit.: Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Poskus, str. 234, 236–237, sl. 2; Pomurski slikarji, sl. str. 9. Nahajališče: neznano, leta 1964 je bil portret v lasti Olge Grosičar, Radenci; leta 1966 je bila slika v zasebni lasti, Slatina, Radenci. Razstave: 1964 – Skupina »izgubljenih« prleških umetni- kov. Roman Fekonja, Jožef Ajlec, Franc Košar, Ivan Žabota, Umetnostna galerija, Maribor; 1980 – Pomurski slikarji, kiparji in umetniški fotografi, Galerija Murska Sobota, Murska So- bota. 22. Portret dr. Frana Miklošiča 1891, o. pl., 89,5 x 63 cm, sign. d. sp.: Rom. Fekonja, pinx. 1891, Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 15966. Lit.: Razstava portretnega slikarstva, str. 52, kat. št. 260; Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); ÖBL 1815– 1950, geslo »Fekonja, Roman«, str. 294; Stele, geslo »Fe- konja, Roman«, str. 257; Ujčič, Skupina, s. p; Ujčič, Poskus, str. 234, 237; Pomurski slikarji, str. 9; Horvat in Kos, Zbir- ka slik, str. 182, kat. št. 646. Viri: Fekonjevo pismo stricu na Dunaj z dne 20. 3. 1891 (Priloga 5) in pismi dr. Francu Simoniču z dne 21. 3. 1891 (Priloga 6) in dne 26. 3. 1891 (Priloga 7). El. viri: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a1/Roman_Fekonja_-_Franc_Miklošič.jpg (13. 10. 2022). Periodika: Slovenski narod, 20. 5. 1891, str. 3, »Miklošičeva oljnata slika«: »/…/ je razstavljena v umetniškem klubu (Kün- stler-Club) na Dunaju (I. Graben 10.). Slikal jo je naš rojak akademiški slikar Roman Fekonja letos o novem letu. Tako je to najnovejša in po izreku Miklošiča samega ‚najboljša‘ slika slavnega učenjaka. Roman Fekonja – rojen v Svetinjski župi sredi Ljutomerskih goric – je izredno nadarjen slovenski slikar posebno portretist, ki je, dasi še le 24 let star, že naslikal čez 250 portretov z olovko, kredo, oljnatimi barvami in v pastelu! S tem opozarjamo naše na Dunaji živeče ali tje potujoče rojake, Foto: I. Sapač 887 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 a tudi druge Slovane, da si ogledajo razstavo umetniškega kluba in v nji živopisno lice preminolega največjega slavista.« Südsteirische Post, 13. 1. 1892, str. 5, »Laibach, 10. Jänner. (O.-C.) [Porträt Miklošič. – Schallthaler Kohle.]«: »Der steirische Slovene Fekonja, welcher gegenwärtig an der Grazer Akademie seine Studien vollendet, hat ein Porträt des berühmten Slavisten Miklošič nach der Natur und zwar im letzten Lebensjahre desselben angefertigt. Das Porträt ist sehr gut gelungen und zeigt die charakteristischen Züge des von der ganzen gebildeten Welt hochgeehrten Sprach- und Alterthumsforschers. Dieses Porträt wurde vom krainischen Landesmuseum angekauft und wird nächstens unter anderen berühmten Männern seinen Platz finden. Bei dieser Gelegenheit möchte ich eine Idee anregen, welche ausgeführt nicht nur einen besonderen Anziehungspunkt für das Museum bilden, sondern auch anregend auf das nationale Selbstbewußtsein der Slovenen wirken würde, ich meine eine Porträtsgalerie unserer vorzüglichsten slovenischen Schriftsteller. Bisher ist die Zahl solcher Porträts eine minimale. Das Porträt Vodniks ist nur in einem kleinen Exemplare vertreten. Nach einem Porträte Ravnikars, Slom- šeks, welche beide Marksteine in der Entwicklung unserer Sprache vorstellen, such man vergebens, ebenso nach Porträten Preširns, Jurčič`, Levstiks, Erjavec`, Trstenjaks und Einspielers. Ein recht gut getroffenes Porträt von Jurčič besitzt die Narodna tiskarna, welche dasselbe dem Museum zu diesem Zwecke abtreten wird. Die Kosten für solche nach den Pho- tographien auszufertigende Porträts würden sich kaum auf einige hundert Gulden belaufen und den Landessäckel kaum merklich belasten. Möge diese Anregung im letzten Landtage zu einem entsprechenden Entschlusse führen.« Kmetijske in rokodelske novice, 15. 1. 1892, str. 26–27, »Slika Miklošičeva«: »Slikar Fekonja dovršiia je lepo sliko slovečega slavista dr. viteza Miklošiča. Slika predočuje nam umerlega učenjaka v njegovem zadnjem letu. Sliko kupil je deželni muzej, da jo uvrsti v svoji zbirki mej slike drugih znamenitih mož.« Slovenec, 17. 3. 1892, str. 2, »‘Matica Slovenska.‘ XCI. odborova seja, v sredo dne 9. marca 1892«: »/…/ Predsednik pove, da so mu došla nekatera voščila Matičarjev o knjigah lanskih in letošnjih ter po- sebej omeni zahvalo slikarja Romana Fekonje, čegar Miklošičevo sliko je po društvenem posredovanju kupil deželni odbor za muzej. /…/.« Slovenec, 10. 5. 1892, str. 3, »Roman Fekonja«: »/…/ poznan slovenski slikar, čigar podobo dr. Fr. Miklošiča je deželni odbor kranjski kupil za deželni muzej, se je te dni na povabilo svojih sorodnikov odpeljal v Novi Jork v Ameriki. Če mu bode ondi sreča ugodna, ostal bode v Ameriki delj časa, sicer pa se spet vrne domov.« Nahajališče: Narodni muzej Slovenije, Ljubljana. Razstave: april 1891 – Künstler Club, Dunaj (nameraval sprva razstaviti v Künstlerhausu na Dunaju, a slika ni bila sprejeta na akademijsko redno letno razstavo); 1925 – Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem od XVI. stol. do danes, Narodna galerija / Jakopičev paviljon, Ljubljana; 1964 – Skupina »izgubljenih« prleških umetnikov. Roman Fekonja, Jožef Ajlec, Franc Košar, Ivan Žabota, Umetnostna galerija, Maribor; 1996 – Vitrina meseca, Narodni muzej, Ljubljana. 23. Portret prof. dr. Gregorja Kreka 1891. Lit.: Ujčič, Skupina, s. p.; Ujčič, Poskus, str. 234. Viri: Fekonjevo pismo dr. Francu Simoniču z dne 26. 3. 1891 (Priloga 7). Nahajališče: neznano. 24. Portret dr. Baumgartnerja 1891. Lit.: Ujčič, Skupina, s. p.; Ujčič, Poskus, str. 234. Viri: Fekonjevo pismo dr. Francu Simoniču z dne 26. 3. 1891 (Priloga 7). Nahajališče: neznano. 25. Portret Michaela Henrya de Younga 1894, pastel, povečana fotografija, 161,3 x 109,2 cm, sign. d. sp.: FEKONJA – SANTNER 1894, Fine Arts Museum of San Francisco, akc. št. 6904. Lit.: Midwinter Fair 1894, cat. no. 336. El. viri: https://art.famsf.org/fekonja-santner/honora- ble-mh-de-young-6904 (12. 8. 2022). Periodika: The San Francisco Examiner, 29. 3. 1896, str. 20, “DE YOUNG DID NOT PAY. The Big Portrait of Himself That Had the Place of Honor at the Fair. WAS HONOR ENOUGH TO PAINT HIM. He Accepted All the Personal Glorification, but the Painters Are Out Their Time and Money”: ‘People who were at the Midwest Fair well remember the big portrait of M. H. de Young ‘on the line’ in the most prominent part of the picture gallery. The picture was signed by Fekonja and Santner, portrait painters, then in San Francisco, and the natural inference was that the Director-General was nothing loath to advertise himself as a liberal patron of the fine arts. The untutored visitor from the country who knows not Mike gazed with admiration on Monsieur de Young, in his new clothes, done in pastel and looking out from a $150 gilt frame. ‘Who`s that?’ ‘That–that`s Mike de Young.’ ‘Got lots of money, eh!’ ‘Why he owns the Fair, or thinks he does; and that comes to the same thing where he`s concerned.’ ‘Goath!’ But ‘General’ De Young hasn`t paid for that picture yet. It is a pastel, life size. The patron of the arts sits in careless fashion, holding neglige glove in one hand and a fashionable hat in the other. He is provided with a fine head of hair, made 888 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 in San Francisco. Over the back of his chair his mantle hangs in graceful folds. The picture is a cross between a dream and poem. Fekonja and Santner were struggling artist in this city at the time of the Fair. They asked de Young for sittings for a portrait to be completed with the help of a photograph. The great man was gracious about it and gave them a photograph and some sittings. He has given nothing else. It should be honor sufficient for any man, or even for two men, to be allowed to paint so great a personage. So the artists put in two months` work on the de Young pastel, and in order that it might make a brave show bought a gilt frame for $150. They would like that money back now, not to speak of the time wasted on the work. It was a good likeness, all the more acceptable to de Young because it was flattering. In fact, he had it hung in the place of honor at the Fair, dwarfing the old masters and the new masters by its radiance, the equal of any Corot or Jules Breton of them all. Many a day in Fair time has the Director-General sat and gazed in admiration at this noble picture and chuckled over his smartness that all this glory cost him not a cent. Truesdell (now in jail) in the conduct of the department of publicity was not slow to point out the beauties of the work. The price of the picture was $500–cheap for two months` and a $150 frame, not to speak of all the glory. The work of art may now be seen sadly standing up against the wall in a corner of the anteroom of J. T. Fleming, attorney-at-law, 325 Montgomery street. The artists left the picture with Mr. Fleming with other debts for collection. The painters are now in New York. ‘I went to see Mr. De Young about it,’ said Mr. Fleming yesterday. ‘He said he did not agree to pay for the picture. He thought the advertisement was sufficient compensation for the artists. He gave them a couple of sittings and a photograph. »On the other hand, the artists say he agreed to pay for the picture, so there you are.’ Mr. Fleming showed a letter from his clients referring to the collections and adding sadly: ‘I hope to hear that you are making good progress with our hard cases.’ The attorney has had a variety of suggestions made to him in the line of ways and means to realize on the picture for his clients. One of these is to put up the work of art for raffle as ‘The Portrait of a Candidate for the United States Senate.’ A druggist who keeps a case of rattlesnakes in his window to draw the curious wanted the picture to increase the attractions under the label: THE PORTRAIT THAT DE YOUNG WOULD NOT PAY FOR. A better suggestion is that Mr. De Young buy the picture and send it to Truesdell to hang in his cell to cheer his lonely hours. It would not be out of place in a rogues` gallery.’ The San Francisco Examiner, 15. 5. 1896, str. 16, “FIVE CENT`S WORTH OF A STATESMAN. The Midwinter Fair Portrait of M. H. de Young Put Up for a Raffle Because the General Will Not Pay For It.”: ‘Portrait of a statesman, five cents. Mr. de Young, life size, with a poetic faraway gaze in his fine eyes, the idealized De Young, safely to be recommended to any one in search of an ideal man–be- hold the statesman. Now amidst the sometimes sordid and sometimes picturesque or grotesque surroundings of an auction room sits the portrait of this rising young journalist, backed up against somebody`s old bedstead, flanked by a weary clock, a heap of medicine bottles, a cuspidor past its usefulness, potboilers in variety and a stuffed Woggly bird from the Ghinko tree. It is enough to make the portrait weep bitter tears to be made to associate with junk. Mr. de Young will not pay for his picture, and because republics are ungratefull it is offered for a raffle. J. L. Molley of Alameda, who is the more or less lucky owner of the work of art, invites the newsboys and other aspiring youth of San Francisco to take chances with their nickles. Imagine the opportunity of securing the picture of a possible Cabinet Minister, an impossible United States Senator, the representative of a grand old party in its National Council, the »fare« friend of Mr. Huntington and the bandit chief of the Midwinter Fair. Poetry, romance, statesmanship and boodie – all for five cents, as an example to youth of a man who knows how to help himself to anything lying around loose. Shortly this noble picture will be removed from its present uneengenial surroundings and transferred to the proud eminence of a taller`s window while the raffle is being made and the nickles of Mr. de Young`s admirers flow in. It has a grand, gold frame. The picture is the work of those noted artists in pastel, Fekonja and Santner, and it measures six feet by four. Mr. de Young sits in a dreamy attitude, with his mantle thrown with careless grace over the back of his chair. Mr. de Young graciously accorded sittings to the artists and then had the picture hung on the line in a central place in the Midwinter Fair among the other celebrities whose portraits be honored by associatship – on an inferior plane – with his own. Why Mr. de Young refused to pay for the picture after he had deemed it worthy of so much honor is not very clear. A careless expression of his may throw some light on the subject. ‘Them fellows,’ he is reported to have said, ‘got advertising enough by being allowed to paint me and having the picture exhibited at the fair.’ Mr. de Young no doubt felt that he had conferred an obligation by his gracious consent to sit. As in older countries tradesmen are proud to proclaim themselves the favored of royalty, as, for instance, ‘tailor to his Royal Highness the Prince of Wales,’ so did Mr. de Young count it honor sufficient to these struggling artists to be allowed to advertise themselves as approved by so noted a patron of the arts. Perhaps he felt that it would be a nice thing for the artists to present the picture to him. It is unfortunate, because it is San Francisco`s loss. There can be little doubt that had the artists presented the picture to Mr. de Young he would in turn have given it to the Park Museum. It is true there are chromos aplenty now in that treasury of the arts, but can San Francisco have too much of Mr. de Young? This is a question that should be pondered over. It is not for hasty reply. Perhaps Mr. Spreckela might pay five cents for the picture to turn it to the wall.’ Nahajališče: Fine Arts Museum of San Francisco, ZDA. Razstave: 1894 – Midwinter Fair 1894, San Francisco, ZDA. 889 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 26. Portret Solomona G. Gumpa 1894, pastel, povečana fotografija, 67,6 x 54,3 cm, sign. d. nad ramo: Fekonja – Santner 1894, Fine Arts Museum of San Francisco, akc. št. 15291. El. viri: https://art.famsf.org/fekonja-santner/portrait- -solomon-g-gump-51291 (12. 8. 2022). Periodika: San Francisco Chronicle, 22. 11. 1897, str. 10, “INTERESTING DONATIONS TO THE PARK MUSEUM”: ‘/…/ John L. Bardwell, San Francisco – Large portrait (pastel) of M. H. de Young, painted by Fe- konja Santner (Russian artist), at the World`s Columbian Exposition at Chicago, 1894. /…/.’ Nahajališče: Fine Arts Museum of San Francisco, ZDA. 27. Skupinski portreti Simoničevih hčera Olge, Vere in Nade 1895, olje na les, sign. d. na spodnjem robu ušesa palete: pinx: Rom. Feko- nja New York 1885. Lit.: neobjavljeno. Viri: Fekonjevo pismo dr. Francu Simoniču z dne 10. 11. 1895 (Priloga 11). Nahajališče: zasebna last, Avstralija. 28. Portret dr. Franja Rosine 1897, o. pl., 79,3 x 66 cm, sign. d. sp.: Rom. Fekonja / pinx: 1897., PMM, inv. št. N. 011804. Lit.: Brojan, Dr. Franjo Rosina, str. 32. Nahajališče: Pokrajinski muzej Maribor. 29. Portreti otrok gospe Seršen 1897. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Ujčič, Poskus, str. 237. Nahajališče: neznano. 30. Portret Ignacija Hauptmanna 1898, o. pl., 79,6 x 65,6 cm, sign. l. sp.: Roman Fekonja pinx 1898. Lit.: Ujčič, Skupina, s. p.; Ujčič, Poskus, str. 237. Nahajališče: neznano, leta 1964 je bil portret v lasti Barbare Stajnko, Ljubljana. Razstave: 1964 – Skupina »izgubljenih« prleških umetnikov. Roman Fekonja, Jožef Ajlec, Franc Košar, Ivan Žabota, Umetno- stna galerija, Maribor. 31. Portret poročnika Lieberja v uniformi 1898, o. pl., 79 x 65,5 cm, Neue Galerie Graz, inv. št. I/1936. El. viri: https://www.museum-joanneum.at/neue-ga- lerie-graz/ausstellungen/ausstellungen/rundgang-wer- -bist-du/raum-03/leutnant-lieber-in-uniform-kaethe-li- eber (12. 8. 2022). Nahajališče: Neue Galerie Graz, Avstrija. Foto: T. Jeseničnik 890 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 32. Portret Käthe Lieber 1898, o. pl., 79 x 65,5 cm, Neue Galerie Graz, inv. št. I/1935. El. viri: https://www.museum-joanneum.at/neue-ga- lerie-graz/ausstellungen/ausstellungen/rundgang-wer- -bist-du/raum-03/leutnant-lieber-in-uniform-kaethe-li- eber (12. 8. 2022). Nahajališče: Neue Galerie Graz, Avstrija. 33. Sv. Mohor in Fortunat (Ciril in Metod?) 1898, o. pl., Ljutomer, ž. c. sv. Janeza Krstnika, sign. d. sp.: Roman Fe- konja / pinxit 1898, Ljutomer, ž. c. sv. Janeza Krstnika. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Ciglenečki, Jožef Digl, str. 371 in op. 37. Nahajališče: atika stranskega oltarja Roženvenske M. B. v severni stranski ladji ž. c. sv. Janeza Krstnika v Ljuto- meru. 34. Portret gospe Seršen 1899. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Ujčič, Poskus, str. 237. Nahajališče: neznano. 35. Portret Marije Sušen 1899, o. pl., 74 x 60,5 cm, Umetnostna galerija Maribor, inv. št. 1375/S. Lit.: Ilich Klančnik, Fekonja, Roman, str. 18. El. viri: http://museums.si/sl-si/Domov/Zbirke/Pred- met?id=29279 (28. 10. 2022). Nahajališče: Umetnostna galerija Maribor. 36. Smrt sv. Jožefa 1899, o. pl., 210 x 150 cm, sign. l. sp.: Roman Fekonja pinx: 1899, Ljutomer, ž. c. sv. Janeza Krstnika. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Stele, Kon- servatorski zapiski, str. 21, zv. CXV; Ujčič, Poskus, str. 237 in op. 14; Ilich Klančnik, Fekonja, Roman, str. 18; Cigle- nečki, Jožef Digl, str. 371 in op. 37, 38, 42. Nahajališče: stranski oltar sv. Jožefa v južni stranski ladji ž. c. sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru. 37. Portret M. Čagrana 1900. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Ujčič, Poskus, str. 237. Nahajališče: neznano. 38. Portret Fr. Severja z ženo 1900. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Ujčič, Poskus, str. 237. Nahajališče: neznano. Foto: B. Vnuk Foto: D. Švarc Foto: B. Vnuk 891 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 39. Portret Žinka 1900. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Ujčič, Poskus, str. 237. Nahajališče: neznano. 40. Sv. Frančišek Serafinski 1900, o. pl. Lit.: Cankar, geslo »Fekonja, Roman« (SBL); Stele, Konservatorski zapiski, str. 21, zv. CXV; Ujčič, Poskus, str. 237 in op. 14; Ilich Klančnik, Fekonja, Roman, str. 18. Nahajališče: neznano, nekoč ž. c. sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru. 41. Dvojni portret otrok 1901, o. pl. Periodika: Glas naroda, 7. 12. 1901, str. 3, »Drobnosti«: »Domač umetnik gosp. Roman Fekonja, slikar, je te dni izvršil lepo sliko dveh otrok in za primerno nizko ceno. Sliko je pri nas videti in našega umetnika priporočamo vsakomu najtopleje, ker izdeluje v oljnatih barvah in na druge načine res umotvore. Gosp. Roman Fekonja je doma iz Spodnje Štajerske in deluje v znamenitem atelierju na 5. Ave. v New Yorku.« Nahajališče: neznano. 42. Portret Franka Sakserja 1902, o. pl. Periodika: Glas naroda, 27. 12. 1902, str. 3, »Drobnosti«: »Koledar ‹Glas naroda› pričnemo razpošiljati drugi teden; to na- znanimo na obilo vprašanj in naročil. Stenski Koledar dobe vsi naročniki našega lista v nagrado in ga razpošljemo po novem letu. Barvana slika je fotografija g. Fr. Sakserja in je originalno sliko napravil z oljnatimi barvami naš rojak umetnik Roman Fekonja v New Yorku.« Nahajališče: neznano. 43. Portret Alojza Češarka 1906, o. pl. Periodika: Amerikanski Slovenec, 16. 2. 1906, str. 5, »Brooklyn, N. Y., 2. febr.«: »K dodatku zadnjega dopisa v Amerikanskem Slovencu, tikajočega se društva sv. Jožefa št. 57. v Brooklynu, N. Y., sporočam tem potom društveno izvestje, prečitano pri generalni seji dne 7. januarja 1906 in sicer kakor sledi: /…/ Da je društvo pretečeno leto tako dobro napredovalo, najsi bode v številu članov, kakor tudi v finančnem oziru, gre v prvi vrsti zahvala našemu vsem članom toli priljubljenem predsedniku gosp. Anton Burgar-ju, kakor izvanredni požrtvovalnosti I. tajnika gosp. Alojz Češark-a, kateri že od začetka ko je bilo usta- novljeno društvo, deluje brezplačno in požrtvovalno njegov posel, radi česar je dobil popolno zaupnost in naklonjenost vseh članov. Da se mu je pa društvo hvaležno izkazalo za njegove zasluge, je pri redni mesečni seji meseca septembra sklenilo, da se mu za njegovo delovanje pri društvu, podeli oljnata slika, predstavljajoča njegovo osebo. /…/.« Amerikanski Slovenec, 23. 2. 1906, str. 5, »Brooklyn, N. Y., 2. febr. (Konec.)«: »Društvo je naročilo dotično sliko pri rojaku – slovečemu slikarju – g. Roman Fekonja, katerega delo je društvo vsestranski odobravalo. Pri glavni seji meseca januarja je dotično sliko podaril g. predsednik v imenu društva s častnim govorom I. tajniku za njegovo neumorno delovanje pretečena 4 leta. /…/ Na to se je g. Alojz Cešark z res prekrasnimi besedami zahvalil za iznenadno, tako krasno spominsko darilo /…/. Rojakom Slovencem pa se priporoča g. Roman Fekonja, stanujoč na 146 W. 10th St., New York, N. Y., kateri je v resnici slikar-umetnik kar do- kazujejo pač njegova dela, katera je že na več naročil krasno izvršil. /…/.« Nahajališče: neznano, leta 1906 je bil portret podarjen Alojzu Češarku. 44. Portret novomašnika Alojzija Breznika 1906. Periodika: Glas naroda, 18. 6. 1906, str. 1, »Slovenska slovesnost v New Yorku. Na 72. ulici v cerkvi sv. Janeza Nepomuka pel novo mašo rojak rev. Alojzij Blaznik«, in Amerikanski Slovenec, 22. 6. 1906, str. 1, »G. N., New York, 18. jun.«: »/…/ Mr. Jos. Rems je izročil novomašniku krasno zlato uro z verižico in izročil njegovo sliko, ktero je mojsterski naslikal naš umetnik Mr. Roman Fekonja. /…/.« Amerikanski Slovenec, 8. 7. 1906, str. 2, »Udeležnik, New York, 21. jun.«: »/…/ G. Jos. Rems mu je zatem v imenu odbora in vseh navzočih izročil lepo zlato uro z verižico s primernim nagovorom, ura ima napis: ‚V spomin! Slovenci iz Greater New York, 17. junija 1906.‘ izdelan doprsni portret (sliko) z lepim okvirom, katero je dovršil naš obče- znani akademični slikar in štajerski rojak Roman Fekonja, v New Yorku. /…/.« Nahajališče: neznano, leta 1906 je bil slika podarjena Alojziju Brezniku. 892 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 45. Nakup otoka Manhattan (The Manhattan Purchase) 1906, o. pl., 67,3 x 100,3 cm, sign. d. sp.: Roman Fekonja 1906. Lit.: https://www.newnetherlandinstitute.org/history- and-heritage/additional-resources/illustrating-the-man- hattan-purchase/ (stanje 13. 9. 2022). El. viri: https://www.liveauctioneers.com/item/93681- 675_roman-fekonja-american-1868-1910 (13. 9. 2021): “Description Oil on Canvas. “Selling of Manhattan”. 1906. Signed and dated lower right. From a Connecticut collection. - Dimensions: 27” high x 41” wide Condition As/is. Craquelure. Old repairs.” https://www.liveauctioneers.com/ item/112275005_new-york-city-roman-fekonja-artist-painting-of-the (13. 9. 2022): “Description (NEW YORK CITY.) Roman Fekonja, artist. Painting of the Manhattan Purchase. Oil on canvas, 26½ x 39½ inches to sight, framed; some craquelure, a few areas of restoration, laid down on board; signed and dated at lower right.[New York], 1906 A dramatic imagining of the famed purchase of Manhattan Island by Peter Minuit for $24 worth of trinkets. Minuit and his men are here seen displaying a chest full of beads, textiles, and metal goods in negotiation with a group of American Indians; a deed is ready to be signed in Minuit’s left hand. The source image appears to be another painting by Alfred Fredericks, which was popularized in a 1902 engraving. See Peter A. Douglas, “Illustrating the Manhattan Purchase.” The artist Roman Fekonja (1869-1910) arrived in the United States from the Austrian Empire in 1892. He made his residence in Manhattan, working mostly as a portrait painter, and became an American citizen in March 1906. That same year he completed this painting, an immigrant artist’s affectionate tribute to his adopted city’s founding legend.” Nahajališče: neznano, zasebna last, ZDA, slika je bila naprodaj na spletu leta 2020 (Clarke Auction Gallery, Larchmont, NY, ZDA) in leta 2021 (Swann Auction Galleries, New York, NY, ZDA). 46. Pennova pogodba z Indijanci v Shackamaxonu (William Penn Treaty at Shackamaxon) 1908, o. pl., 45,7 x 71,1 cm, sign.: Rom. Fekonja 1908 / pinxt. El. viri: https://commons.wikimedia.org/wiki/File: Ro- man_Fekonja_-_Native_American_Treaty.jpg (12. 8. 2022); https://picclick.com/Native-American-Treaty-oil- Painting-of-William-Penn-183478936692.html (12. 8. 2022); https://www.liveauctioneers.com/item/49164442_ roman-fekonja-oil-canvas-penn-s-treaty-philadelphia (13. 9. 2022): »ROMAN FEKONJA OIL CANVAS PENN’S TREATY PHILADELPHIA: Roman Fekonja (1876 – 1910, Slovenia, Estonia, America) oil on canvas dated 1908, depicting the signing of Penn’s Treaty. Bearing similarities to Benjamin West’s ‘Treaty with the Indians,’ 1771/72 as well as drawing inspiration from an image illustrating the cover of The Daily Graphic, New York 1882 which illustrated the event for the centennial, signed ROM FEKONJA 1908 PINXT, canvas 18”h x 28”l, likely the original but over painted frame 23.5”h x 33.5”l. Condition 6 small repairs verso, largest: 2”h x 1.125”w.”; https://www.liveauctioneers.com/item/50383062_roman-fekonja-oil-canvas-after-penn-s-treaty (13. 9. 2022): “IMPORTANT ROMAN FEKONJA OIL CANVAS PENN’S TREATY PHILADELPHIA Roman Fekonja (1868 - 1910, Slovenia, Estonia, America) oil on canvas dated 1908, depicting the signing of Penn’s Treaty with the Indians at Shackamaxon. Signed on the face: ROM FEKONJA 1908 PINXT, canvas 18”h x 28”l, is housed in what we believe to be the original frame which has been over-painted and measures: 23.5”h x 33.5”l. In addition to illustrating one of the most important, undocumented events in American History- one which the author Voltaire, called “... the only treaty never sworn to and never broken,” Fekonja also created his masterpiece by referencing the most important image of the event ever created. This painting bears noted similarities in subject matter and composition with Benjamin West’s painting Penn’s ‘Treaty with the Indians at Shackamaxon’ also known as ‘Penn’s Treaty with the Indians,’ (painted in 1771/72 and located at the Pennsylvania Academy of Fine Arts, Philadelphia). He also pulled inspiration from an image illustrating the cover of The Daily Graphic, New York, October 1882 which illustrated the event for the Penn bi-centennial (a copy of which can be seen in the last photograph; this image was pulled offline and this listing does not include the cover of the Daily Graphic). BIOGRAPHY: Roman Fekonja (1868 - 1910, Slovenia, Estonia, America) was a well-known portrait painter of the fashionably wealthy aristocracy in Europe and the simply wealthy and fashionable in the United States. He completed his artistic studies at the Vienna Academy and in 1892 made the first of at least two sojourns to America where he stayed in New York with Mr. and Mrs. Edward Schussler, the latter being his sister. He also lived in San Francisco, California where he continued to receive portrait commissions. His studio appears to have been destroyed in a fire after which he mo- ved again to New York. This may account for the relative scarcity of his artwork. His work can be found in the permanent collections of the Fine Arts Museum of San Francisco and the Umetnostna galerija Maribor, Slovenia. Condition 6 small repairs verso, largest: 2”h x 1.125”w.” Nahajališče: neznano, zasebna last, ZDA, slika je bila naprodaj na spletu leta 2017 (Rare-Era / SellAndBidWell.com, Tarpon Springs, FL, ZDA). 893 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–8942022 47. Cortlandt Street v New Yorku 1908. Periodika: Glas naroda, 5. 1. 1909, str. 1, »Lep stenski ko- ledar«: »V par dnevih pričnemo razpošiljati vsem cenje- nim naročnikom lep stenski koledar. Koledar je v raznih barvah tiskan in predstavlja spodnji del Cortlandt Streeta s poslopjem, v kterem se nahaja sedaj ‚Glas naroda‘, Frank Sakser Co., ter upravništvo in uredništvo ‚Hrvatskoga Svijeta‘. Koledar je lepo litografično delo. Prvotno sliko je napravil naš rojak akademični slikar Mr. Roman Fe- konja.« Glas naroda, 9. 1. 1909, str. 1, »Stenski koledar«: »/…/ tvrdka Frank Sakser Co. in ‚Glas naroda‘ smo prvim tisočim naročnikov našega lista že razposlali. Ostalim cenjenim naročnikom ga odpošljemo v ponedeljek in torek. Kakor smo že sporočili, prekaša letošnji koledar vse svoje prednike, kajti slika predočuje naše poslopje in konec Cortlandt St. v New Yor- ku. Sliko je izvršil v krasnih barvah slovenski umetnik, akademični slikar Roman Fekonja. Uredništvo.«; Glas naroda, 12. 1. 1909, str. 1, »Stenski koledar«: »/…/ tvrdka Frank Sakser Co. in ‚Glas naroda‘ smo prvim tisočim naročnikov našega lista že razposlali. Ostalim cenjenim naročnikom ga odpošljemo v ponedeljek in torek. Kakor smo že sporočili, prekaša letošnji koledar vse svoje prednike, kajti slika predočuje naše poslopje in konec Cortlandt St. v New Yorku. Sliko je izvršil v krasnih barvah slovenski umetnik, akademični slikar Roman Fekonja. Uredništvo.« Objava: HEMMINGS 2012, str. 16 sl. 17 (razglednica); gl. tudi http://ljubljana-kps.zrc-sazu.si/13B.html (2. 9. 2022). Nahajališče: neznano (slika je znana le po razglednici). 48. Kristus na Oljski gori 1908, o. pl. Periodika: Glas naroda, 10. 9. 1908, str. 1, »Krasna slika slikarja Romana Fekonje«: »Mr. Roman Fekonja, akademični slikar in vrl Slovenec, je naslikal krasno sliko ‚Kristus na Oljskej gori‘. Slika je oljnobarvana in je res pravo mojstrsko delo. Isto sliko je kupila Mrs. Sakserjeva v New Yorku. Mr. Fekonjo pa vsakemu rodoljubu z najboljšo vestjo priporočamo kot strokovnjaka v slikanju. Mož je dovršil slikarsko akademijo in je umetnik, ne pa kak akademični slepar, kakor je ljubljanski ‚Slovenec‘ pred leti pisal o nekem slikarju, ki ima sedaj v tej deželi velik jezik, kakor ga je imel nekdaj na Slovenskem, kjer je marsikoga nalimal. Pravi umetniki ne znajo delati reklame in žive vedno bolj v pomanjkanju; navadni mazači pa se hlinijo in delajo reklamo, ker drugače nikogar ne ulove, da ga ‚nafarbajo‘.« Slovenec, 26. 9. 1908, str. 8, »Slovenski akademični slikar v Ameriki«: »V New Yorku je g. Roman Fekonja, akademični slikar in vrl Slovenec, naslikal krasno sliko ‘Kristus na Oljski gori’. Slika je oljnobarvana in je res pravo mojstrsko delo. G. Fekonja je dovršil slikarska akademija v Gradcu.« Nahajališče: neznano, sliko je leta 1908 kupila gospa Sakser iz New Yorka. 49. Portret starejše žene z zlato broško 1909, o. pl., 64 x 54 cm, sign. d. sp.: ROM. FEKONJA 1909 / PINX, Medobčin- ski muzej Kamnik, inv. št. 10009 (stara inv. št. K 10). Lit.: Lesar, Starejša slikarska zbirka, str. 86–87 (portretiral je več žensk iz znane industrijske družine Ladstätter iz Domžal). Nahajališče: Medobčinski muzej Kamnik. Provenienca: zapuščina družine Ladstätter iz Domžal, FZC, 1962 dodeljeno Muzeju Kamnik. 50. Frančiškani »rihtarja bijejo« 1909, o. pl., 122 x 62 cm. Periodika: Amerikanski Slovenec, 17. 12. 1909, str. 2, »Mihael Hočevar, Joliet, Ill., 15. dec.«: »G. Janko Ogulin, naš napredni trgovec, je postal pokrovitelj slovenske umetnosti v Ameriki. Te dni je prejel iz New Yorka veliko krasno sliko, delo znanega slovenskega slikarja Romana Fekonje, ki živi v metropoli ob Hudsonu. Slika, v velikosti 4x2 ½ čevlja, predstavlja skupino častitljivih očetov frančiškanov, ki si po trdem duševnem delu iščejo kratkega razvedrila v nedolžni igri, pri kateri ‚rihtarja bi- jejo‘, kakor se pravi po domače. Živobarvna slika je izredno plastična, polna fines v harmonični celotnosti, res pravi umotvor po tehniki in umetniški dovršenosti ter dela vso čast g. slikarju. G. Ogulinu je pa čestitati, da si je omislil za svoje stanovanje tako krasen kinč.«; Glas naroda, 6. 8. 1910, str. 2, »Dopis. New York City«: »Cenjeno uredništvo: - ‹Glas naroda› je sicer že poročal med slovenskimi novicami, da je nepričakovane smrti naš rojak akademični slikar g. Roman Fekonja. – /…/ Zadnje njegovo delo je pobudilo ne samo med nami Slovenci ampak tudi med drugimi narodnostmi veliko senzacijo. Vstvaril je sliko, ki jej menda ni para v tem genre-ju. Očetje frančiškani se bijejo na samostanskem dvorišču ‚kozla‘. Vse poteze so tako markantne in plastične, da se gledalcu zdi, da gleda pristno samostansko življenje… Pisma ni pustil in poslovil se ni od ni- kogar. – Oproščamo mu, ‚strta srca‘ ne govore in ne tožijo, vtihnil je naš Roman in legel v grob! ‚Slavec‘ bode žaloval za njem in spomin njegov ne ugasne v naših srcih! – Zemlja, ktera Te krije, Romane, ni domača, vendar pa bodi Ti lahka in večni 894 BRANKO VNUK: OPUS LJUTOMERSKEGA SLIKARJA ROMANA FEKONJE (1868–1910) V LUČI ČASOPISNIH ..., 857–894 2022 sanak Tvoj bodi sladek! Za ‚Slavca‘: Ivan Adamič, tajnik.« Nahajališče: neznano, leta 1909 je bila slika v posesti Janka Ogulina, Joliet, Illinois, ZDA. 51. Kamniške planine 1910, o. pl. Periodika: Glas naroda, 9. 4. 1910, str. 2, »Iz urada osrednje Ciril-Metodove podružnice št. 1 v New Yorku«: »/…/ Izžrebana bode tudi krasna izvirna slika ‚Kamniške planine‘, kojo je mojstrsko izvršil naš znani umetnik in rojak Roman Fekonja. /…/.«; Glas naroda, 28. 4. 1910, str. 1, »Slovenske novice«: »/…/ Izžrebala se bode tudi lepa oljnata slika ‚Kamniške planine‘ našega rojaka akadem. slikarja Roman Fekonja.« Glas naroda, 3. 5. 1910, str. 2, »Dopisi. New York City«: »/…/ Med dobitki je bila tudi slika ‚Kamniške planine‘, ktero je naslikal naš akademični slikar Roman Fekonja. /…/.« Nahajališče: neznano. 895 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 355.099:355.012(497.412)"1944" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.16 Prejeto: 9. 3. 2022 Klemen Kocjančič asist. dr., Obramboslovni raziskovalni center, Fakulteta za družbene vede UL, Kardeljeva ploščad 5, SI–1000 Ljubljana E-pošta: klemen.kocjancic@fdv.uni-lj.si ORCID: 0000-0001-5206-6405 »Najhujše zlo v Prlekiji«: Polizei-Reiter-Abteilung Serbien v Ljutomeru in okolici IZVLEČEK V času druge svetovne vojne so na slovenskem ozemlju delovale številne (manjše) vojaške enote, tako okupatorjeve kot kolaboracionistične, ki so se bolj kot po protigverilskemu bojevanju v zgodovino zapisale po vojnih zločinih, za- grešenih nad civilisti. Med temi enotami je bil tudi policijski konjeniški divizion Srbija (Polizei-Reiter-Abteilung Serbien), ki je na območje Prlekije prišel šele jeseni 1944 v sklopu umika nemških in kolaboracionističnih sil iz Srbije. Na osnovi medvojnih in povojnih arhivskih dokumentov ter povojne literature pričujoči članek predstavi in ana- lizira delovanje omenjene paravojaške enote, ki je bila sestavljena primarno iz tujih pripadnikov, a pod nemškim vodstvom. V Prlekiji so pripadniki diviziona sodelovali v bojih proti lokalnim partizanom, enota pa se je v lokalno zgodovino zapisala zahvaljujoč najhujšemu terorju nad lokalnim prebivalstvom. KLJUČNE BESEDE Ljutomer, Prlekija, druga svetovna vojna, okupacija, kozaki ABSTRACT »THE GREATEST EVIL IN PRLEKIJA:« POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN IN LJUTOMER AND ITS SURROUNDINGS During the Second World, numerous (small) occupier and collaborator military units operated in Slovenian terri- tory that are better known for their war crimes against civilians rather their involvement in counterguerrilla war- fare. One of these units was also the mounted police detachment Serbia (Polizei-Reiter-Abteilung Serbien), which arrived in Prlekija no earlier than the autumn of 1944 as part of the general retreat of German and collaborator units from Serbia. Based on wartime and postwar archival documents as well as postwar literature, the article at hand presents and analyses the activities performed by this paramilitary unit, which was primarily composed of foreigners but under German command. Whereas in Prlekija, the unit engaged in fights against local Partisans, its members entered the local history by inflicting the worst kind of terror on the local population. KEY WORDS Ljutomer, Prlekija, Second World War, occupation, Cossacks 896 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022 Uvod Med drugo svetovno vojno so slovensko ozemlje po aprilski vojni leta 1941 okupirale štiri sosednje države (Tretji rajh, Italija, Madžarska in Hrvaška), pri čemer so Nemci zasedli severni del slovenskega ozemlja (Gorenjsko, Koroško, (Spodnjo) Štajersko in del Prekmurja). Prlekija, s središčem v Ljutomeru, je tako postala del novoustanovljene Spodnje Šta- jerske (Untersteiermark) v sklopu Tretjega rajha. A zaradi vzpostavitve lokalnega odporniškega gibanja so Nemci potrebovali številne sile za protigverilsko bojevanje. Ker so za boj na frontnih črtah potrebo- vali najboljše sile, so na zalednih območjih uporabili drugorazredne enote, v veliki meri sestavljene iz pri- padnikov tujih, nenemških narodnosti. Prisotnost teh tujerodnih enot se je na slovenskem ozemlju ves čas trajanja vojne krepila, vrhunec pa je dosegla v za- dnjem letu vojne, tudi zahvaljujoč umiku nemških in kolaboracionističnih sil iz jugovzhodne in vzhodne Evrope. V zadnjem letu vojne se je tako med drugimi kolaboracionističnimi enotami na ozemlju Spodnje Štajerske, natančneje, na mejnem območju Prlekije, pojavil tudi policijski konjeniški divizion »Srbija«, ki je bil tik pred umikom ustanovljen v Srbiji, a je bila večina njegovih članov Rusov in pripadnikov različ- nih drugih narodnosti pod nemškim poveljstvom. Na podlagi maloštevilnih arhivskih dokumentov iz vojnega ter povojnega obdobja, pa tudi povojne li- terature, bo v tem članku prikazano in analizirano delovanje tega konjeniškega diviziona. Aprilska vojna in okupacija Prlekije V noči s sobote na nedeljo, 6. aprila 1941, so nem- ške oborožene sile sprožile napad na Kraljevino Ju- goslavijo, s čimer se je za večino pripadnikov sloven- skega naroda formalno pričela druga svetovna vojna (Slovenci v avstrijskem delu Tretjega rajha in Italiji so bili v vojni že skoraj dve leti). Že prvi dan voj- ne je nemški 46. motorizirani korpus, ki je prodiral z madžarskega ozemlja, zasedel celotno Prekmurje, medtem ko sta druga dva korpusa (49. gorski in 51. pehotni polk) prodirala preko severne jugoslovanske (sedaj slovenske) meje proti jugu.1 Prvi dan vojne so se iz Ljutomera umaknili tam nastanjeni vojaki, orožniki ter zaposleni na pošti, medtem ko so se skozi mesto umikali številni jugo- slovanski vojaki in civilisti. A že naslednji dan, ob 10. uri zjutraj, so v Ljutomer prišli prvi nemški vojaki. Prvih pet nemških motoristov prikoličarjev so spre- jeli tamkajšnji Nemci, za njimi pa so se pripeljala še druga nemška vojaška vozila in mesto je bilo zavzeto brez boja. Takoj po prihodu so nemški vojaki zasedli poštno poslopje, železniško postajo in občino. Do 11. aprila so sile nemškega 51. pehotnega korpusa zase- dle severovzhodni del Prlekije, nakar so pričele pro- dirati naprej proti jugu, na hrvaško ozemlje.2 Po odhodu prvih nemških enot so v Prlekijo ter širšo pokrajino prišli vojaki 125. pehotne divizije,3 ki 1 Klanjšček, Narodnoosvobodilna vojna, str. 37. 2 Novak, Prlekija, str. 67, 69–70. 3 Več o diviziji gl. v Breymayer, Das Wiesel. Porušeni cestni most med Dokležovjem in Veržejem, april 1941 (hrani Pomurski muzej Murska Sobota). 897 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022 je bila nameščena po različnih mestih (Gornji Rad- goni, Ljutomeru, Ormožu, Središču ob Dravi) ter okoliških vaseh. S tem se je vzpostavila prvotna voja- ška uprava oziroma okupacija tega ozemlja, ki je lo- kalnemu prebivalstvu ostala v spominu predvsem po plenjenju lokalnih trgovin s strani nemških vojakov.4 Sprva so (jugoslovanski) državljani nemške na- rodnosti oziroma nemški državljani, ki so živeli v Jugoslaviji, pri čemer so bili oboji večinoma člani Kulturbunda,5 pričeli preganjati Slovence, ki so jih imeli za posebej nastrojene proti Nemcem. Toda že 14. aprila je bila vzpostavljena nemška civilna upra- va za Spodnjo Štajersko. Sprva so Nemci prevzeli dotedanjo politično ureditev zasedenega ozemlja, vključno z okrožjem Ljutomer (sedaj poimenovanim s starim nemškim imenom Luttenberg), ki je obsega- lo deset dotedanjih občin (Ljutomer, Apače, Gornja Radgona, Radenci, Sv. Jurij ob Ščavnici, Mala Ne- delja, Negova, Konjišče, Veržej, Cezanjevci) ter pri- dano občino Sladki Vrh. Toda že poleti 1941 je bilo ljutomersko okrožje ukinjeno in vključeno v deželno okrožje Radgona (Landkreis Radkersburg).6 V Ljutomer so prišle še policijske in varnostne sile, kot na primer različne (para)vojaške organiza- 4 Novak, Prlekija, str. 70–71. 5 Švabsko-nemška kulturna zveza (Schwäbisch-Deutscher Kul- turbund; oziroma na kratko le Kulturbund; tudi KB) je bila krovna organizacija nemške manjšine v Jugoslaviji, ki je med letoma 1920 in 1941 delovala kot kulturna in politična or- ganizacija. Toda po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji leta 1933 in še posebej po Anschlußu Avstrije leta 1938 je Kulturbund prevzela nacistična stranka za širjenje nacistične ideologije med jugoslovanskimi Nemci, nato pa tudi za re- krutiranje jugoslovanskih Nemcev v nemške oborožene sile ter vohunjenje v korist Tretjega rajha. Več o Kulturbundu gl. Gelt, Vpliv Kulturbunda. 6 Novak, Prlekija, str. 73–76. cije (Rajhovska delovna služba (Reichsarbeitsdienst; RAD) itd.), vključno z novoustanovljeno Štajersko domovinsko zvezo (Steirischer Heimatbund),7 ver- manšaftom (Wehrmannschaft)8 ter drugimi podre- jenimi organizacijami, s pomočjo katerih je nemški okupator izvajal raznarodovalne ukrepe na zasede- nem slovenskem ozemlju.9 Iz Srbije v Prlekijo Aprila 1941 je tudi Srbijo okupiral Tretji rajh, pri čemer so Nemci (kot na edinem delu zasedene Kraljevine Jugoslavije) uvedli dolgotrajno vojaško okupacijsko upravo, t. i. Ozemlje vojaškega poveljni- ka v Srbiji (Bereich des Militärbefehlshabers in Serbien; tudi Militärverwaltungsgebiet Serbien). Sprva je imel nemški vojaški poveljnik na voljo le štiri bataljone za celotno srbsko ozemlje, toda že poleti so v Srbi- jo poslali tri garnizijske divizije, ki so imele v sesta- vi primarno starejše vojake, zastarelo oborožitev in opremo ter niso imele motorizacije. Toda že avgusta je pričelo nemško poveljstvo v Srbiji pošiljati zahteve po dodatnih silah za boj proti odporniškemu gibanju, ki so ga sprva sestavljali tako partizani pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije kot četniki, zvesti jugoslovanski kraljevi vladi.10 Predhodno so Nemci že konec aprila 1941 dovolili ustanovitev vazalne Komisarske vlade pod vodstvom Milana Aćimovića (1898–1945), ki pa je avgusta 7 Več o Štajerski domovinski zvezi gl. v Žižek, Slovenci, str. 749–751. 8 Več o vermanšaftu gl. v Ferenc, Wehrmannschaft, in Zorko, Wehrmannschaft. 9 Več o raznarodovalnem delovanju gl. v Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika; Ferenc, Quellen. 10 Tomasevich, War and Revolution, str. 64–68. Nemška vojska v Ljutomeru leta 1941 (hrani Splošna knjižnica Ljutomer, OE Muzej). 898 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022 odstopila zaradi neuspešnega odziva na odporniško gibanje. Nadomestila jo je Vlada narodne odrešitve pod vodstvom Milana Nedića (1878–1946), nekda- njega generala jugoslovanske kraljeve vojske. Obe vladi sta imeli le omejen nadzor nad lastnimi poli- cijskimi in (para)vojaškimi silami, ki jih je dovolila ustanoviti nemška vojaška uprava. Največja formacija med njimi je bil Srbski prostovoljski korpus (Српски добровољачки корпус; SDK), ustanovljen septem- bra 1941 kot Srbsko prostovoljsko poveljstvo (Srpska dobrovoljačka komanda).11 Istočasno so Nemci pričeli rekrutirati lokalne jugoslovanske Nemce, predvsem z območja Banata, za vojaške formacije (najpomemb- nejša je bila 7. SS-prostovoljna gorska divizija »Prinz Eugen«)12 ter pripadnike drugih narodnosti. Od teh so bili najpomembnejši Rusi, ki so se večinoma na- selili v Srbiji (in drugih delih Jugoslavije ter drugih sosednjih državah). Največja formacija, sestavljena iz Rusov iz Jugoslavije, Bolgarije, Hrvaške, Romu- nije in Grčije, je bil Ruski zaščitni korpus (Русский охранный корпус). Korpus, ki ni nikoli deloval kot celovita formacija, je združeval enote različnih veli- 11 Prav tam, str. 176; Kocjančič, The Last Months of the SDK, str. 167–168. 12 Več gl. v Kumm, Prinz Eugen. kosti, razpršene po srbskem ozemlju, ki so bile pri- marno zadolžene za varovanje kritične infrastrukture (železnice, rudnikov, tovarn itd.). Oktobra 1944 je korpus dosegel največji obseg, malo manj kot 12.000 pripadnikov.13 Maja 1942 so Nemci v Srbiji iz lokalnih in drugih prostovoljcev pričeli organizirati dodatne policijske enote, t. i. čete pomožne policije (Hilfspolizei-Kom- panien; okrajšano Hipo-Kompanien), s katerimi so okrepili nemške policijske sile v državi. Junija so iz banatskih volksdojčerjev ustanovili tri dodatne bata- ljone pomožne policije; novembra je bil ustanovljen še četrti (kmalu je bil razpuščen, a ponovno usta- novljen marca 1943). V začetku leta 1943 so priče- li organizirati še druge bataljone pomožne policije (označene z rimskimi števili V–X), pri čemer so nji- hove štabe sestavili iz pripadnikov berlinske policij- ske uprave. Zaradi vse večjega števila ustanovljenih bataljonov so aprila 1943 ustanovili prvi polk pomo- žne policije, ki sta mu do konca leta sledila še dva. Pozneje so vse enote pomožne policije preimenovali v policijske prostovoljne enote (na primer polke v Po- lizei-Freiwilligen-Regiment).14 Poleg »navadnih« policijskih enot so Nemci mar- ca 1943 v Srbiji ustanovili policijski konjeniški eska- dron Srbija (Polizei-Reiter-Schwadron Serbien),15 pri čemer so za osnovo vzeli predhodno obstoječi poli- cijski konjeniški vod (Polizei-Reiter-Zug). Novembra 1943 so ustanovili drugi eskadron, maja 1944 pa še tretjega.16 12. avgusta 1944 je poveljnik redarstvene policije (Der Chef der Ordnungspolizei) izdal ukaz, s katerim so bili trije obstoječi eskadroni združeni v policijski konjeniški divizion Srbija (Polizei-Reiter- -Abteilung Serbien), pri čemer so istočasno ustanovili še četrti (mitralješki) eskadron. Ukaz razkriva, da so imeli v prvih treh eskadronih po 150 pušk, 17 pištol, 13 brzostrelk in 10 lahkih mitraljezov. Štabu divizi- ona (s priključenim vodom za zveze) je bilo dodelje- nih 24 nemških častnikov, podčastnikov in vojakov, medtem ko je bilo v vsakem konjeniškem divizionu 34 Nemcev ter dodatnih 40 Nemcev v mitralješkem divizionu (ta je bil opremljen s štirimi težkimi mitra- ljezi in štirimi minometi; torej z dvema vodoma).17 Za poveljnika diviziona je bil tako imenovan major zaščitne policije Fritz Lehmann (izvirno iz Policij- 13 Timofeev, Splintered Wind, str. 47–49. 14 Tessin in Kannapin, Waffen-SS und Ordnungspolizei, str. 596– 599. 15 V slovenskem (vojaškem) zgodovinopisju se pojavljajo različ- ni prevodi nemškega termina Abteilung: oddelek, odred, ba- taljon. Glede na to, da je bila obravnavana enota konjeniška, bom v skladu s tradicionalnim poimenovanjem uporabljal prevod divizion, medtem ko bom Schwadron prevajal kot eskadron. 16 NARA, T175 R7, »Austellung der 3. Pol.-Reiter-Schwadron 'Serbien',« 29. junij 1944; Tessin in Kannapin, Waffen-SS und Ordnungspolizei, str. 598–599. 17 NARA, T175 R7, »Austellung der Pol.-Reiterabteilung 'Ser- bien',« 12. avgust 1944. Prva stran ukaza o ustanovitvi policijskega konjeniškega diviziona Srbija (NARA T175 R7, dokument št. 970). 899 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022 ske uprave Berlin), za njegovega adjutanta nadpo- ročnik zaščitne policije Friedrich Hellwig (Policijska uprava Frankfurt na Majni), za poveljnika eskadro- na stotnik zaščitne policije Gerhard Feilhauer (prav tako iz Frankfurta na Majni) ter za poveljnike vo- dov poročnik zaščitne policije Harry Schmidt (PU Katowice),18 revirski nadporočnik zaščitne policije Ebhard Wenzel (PU Dunaj) in revirski nadporočnik zaščitne policije Franz Stobinski (Policijski konjeni- ški rezervni divizion Poznań).19 Toda večina pripa- dnikov te enote so bili Rusi (predvsem iz vrst bele migracije), Bolgari, Madžari, Slovaki, Grki, Turki in Jugoslovani. Ker so bili v večini prav Rusi, so jih po- zneje lokalni prebivalci (kot tudi nemški okupator) v Sloveniji poimenovali kozaki.20 Zaradi približevanja vzhodne fronte ter okreplje- nega delovanja Narodnoosvobodilne vojske in par- tizanskih odredov Jugoslavije (NOV in POJ), ki je prisotnost v Srbiji okrepila s premikom partizanskih divizij z območja Neodvisne države Hrvaške (NDH), se je nemški položaj v Srbiji močno poslabšal. Ja- nuarja 1944 je bila iz Srbije umaknjena zadnja divizi- ja, nakar so tu pod okriljem vojaške uprave preostale le še enote polkovne in bataljonske moči, pri čemer so bile večina prav formacije kolaborantov. V začetku septembra 1944 so prve enote sovjetske Rdeče arma- de dosegle romunsko-jugoslovansko mejo, s čimer se je pričel počasen umik nemških in kolaboracionistič- nih enot proti severu.21 Med temi umikajočimi se enotami je bil tudi poli- cijski konjeniški divizion Srbija, ki se je preko Varaž- dina, Čakovca in Ormoža prebil na slovensko ozem- lje. Število slovenskih partizanov v Prlekiji je bilo jeseni 1944 majhno (na radgonskem območju okoli 30, okoli Ormoža dodatnih 35, na ljutomerskem ob- močju pa okoli 45), saj je prva partizanska četa na to območje prišla šele 24. septembra 1944.22 Toda to območje je bilo pomembno predvsem zaradi bližine Madžarske in geografskih značilnosti pokrajine; reka Mura je bila namreč pomembna geografska ovira za napredujoče sovjetske sile, Nemci pa so jo dodatno okrepili z izgradnjo fortifikacijske črte Jugovzhodni zid (Südostwall).23 To črto so na področju Prekmur- ja in Prlekije začeli graditi šele septembra 1944, pri čemer so sprva utrjevali območje okoli Gornje Rad- gone, Ljutomera in Prekmurja, šele decembra 1944 pa so pričeli z deli pri Ormožu. Nemški položaj je 18 Medvojno poimenovanje tega poljskega mesta je bilo Kat- towitz. 19 Izvirno nemško (medvojno) ime za to poljsko mesto je Posen. 20 SI AS 220, t. e. 6, »Wehrmacht« in »Reichsarbeitsdienst« (re- dna nemška vojska in državna delovna služba) in policijske enote (SS) za aktivno borbo. 21 Trifković, The Key to the Balkans, str. 526 sl.; Trifković, Ope- racije Crvene armije, str. 207 sl. 22 Novak, Prlekija, str. 238–240. 23 Več o Südostwallu gl. Banny, Schild; Teropšič, Nemško utrjeva- nje. dodatno poslabšala madžarska kapitulacija, ki je bila razglašena 15. oktobra 1944.24 Kdaj točno oktobra 1944 je bila policijsko-ko- njeniška enota iz Srbije premaknjena, ni znano, pri čemer pregled nemških policijskih sil v Srbiji iz 20. oktobra 1944 še vedno navaja prisotnost diviziona v Srbiji in naslednjo organizacijo: štab diviziona s tremi eskadroni v banatski Beli Crkvi ter dve četi v Beogradu; divizion je prav tako imel tri oskrbovalne kolone.25 Obstaja možnost, da so v tem poročilu še vedno navedli divizion, ki pa je bil z območja srbske- ga Banata dejansko že premaknjen proti severu, proti slovenskemu ozemlju. Delovanje »kozakov« v Ljutomeru in okolici Oktobra 1944 so na območje Prlekije na prošnjo deželnega svetnika iz Radgone Witeka von Gug- genthala in ljutomerskega župana Hansa Herndla prišli pripadniki policijskega konjeniškega diviziona Srbija.26 Razlog za njihov prihod je bil »v vse številč- nejših likvidacijah in diverzijah, ki so jih izvajali do- mači skrivači nad okupatorjevimi vojaki, člani Kul- turbunda, domačimi izdajalci, včasih pa tudi samo nad domnevnimi sodelavci z okupatorjem«.27 V prvih dneh oktobra 1944 so se pripadniki di- viziona, ki so bili med prebivalstvom poznani kot »kozaki« (zaradi prisotnosti Rusov, ježe konj in no- šnje značilnih ruskih kučem), namestili na območju Slovenskih goric oziroma Prlekije. Sedež poveljstva so imeli v Ljutomeru (dobrih 60 pripadnikov), v hiši predhodno izgnanega Alojza Zavratnika, medtem ko so za več sto konj (ter 100 kozakov) prostor našli v nekdanji žrebčarni na Moti pri Ljutomeru. Hkrati so se v naslednjih dneh pričeli premikati v druge kraje; v Gornji Radgoni so zasedli Kunejev grad (s 96 pripa- dniki). Prav tako so bili prisotni v Bučkovcih (95) in Vidmu (30). Nato so postojanke ustanovili še v Mali Nedelji in pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Pozneje so se ko- zaki preselili v druge kraje; že konec oktobra je bilo v Ljutomeru (in na Moti) okoli 100, v Gornji Radgoni 96, pri Mali Nedelji 95 in pri sv. Juriju 55 pripadnikov konjeniškega diviziona. Kmalu po prihodu so pričeli izvajati hajke in hišne preiskave po širšem območju Prlekije, pri čemer so bila najbolj na udaru naselja Vučja vas, Bučečovci, Veržej, Grlava, Mota, Presika itd.28 Občasno so se pojavili tudi v vaseh Hermanci in Ilovci.29 Na Cvenu je bilo dodatnih 100 kozakov, ki so prišli tudi s (kmečkimi) vozovi, nastanjeni pa so bili v osnovni šoli ter po zasebnih hišah.30 24 Novak, Prlekija, str. 264–266. 25 BA, R19, 45/65, »Ubersicht über Kräfte der Ordnungspolizei und ihren Einsatz, Stand 20. Oktober 1944«. 26 Puconja, Nekaj drobcev, str. 86–87. 27 Novak, Prlekija, str. 240–241. 28 Prav tam. 29 Mlinarič, Klopotci, str. 155. 30 Puconja, Nekaj drobcev, str. 86. 900 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022 Kakšen je bil dejanski obseg kozaške prisotnosti v smislu organizacije, še vedno ni znano. Arhivski do- kumenti (tako nemškega kot partizanskega izvora), ki se nanašajo na to enoto, so zelo redki. Povojna re- konstrukcija slovenske tajne policije trdi, da sta bila na območju ljutomerskega okraja le štab diviziona in en policijsko-konjeniški eskadron.31 Jasno pa je, da so kozaki s prihodom na to območje postali podre- jeni 18. vojaškemu okrožju (Wehrkreis XVIII) oziro- ma, natančneje, esesovskemu in policijskemu vodji (Höherer SS- und Polizeiführer) tega okrožja Erwinu Rösenerju (1902–1946).32 Eden od nemških doku- mentov s konca oktobra 1944 navaja tudi prisotnost delov srbskega policijsko-konjeniškega diviziona v avstrijskem Gradcu (Graz).33 Zaradi svojih hitrih konj so se lahko kozaki neo- virano premikali po Prlekiji in nenadoma obkolili ce- lotno vas, s čimer so lokalnemu prebivalstvu prepre- čili, da bi zapustilo naselje. Nato so pričeli s hišnimi preiskavami, ki pa so se kmalu sprevrgle v (odkrito) ropanje, posilstva in umore. Poleg tega so poskušali ujeti lokalne partizanske patrulje ter terenske delavce s postavitvijo zased ob najpomembnejših cestah in poteh, s čimer »so silno ovirali narodnoosvobodilno gibanje«. Nemalokrat so lokalno prebivalstvo oropali, pretepli in pod pretvezo sodelovanja z odporniškim gibanjem privedli v zapore. Posledično so pridobili zloglasen sloves, kot je dejal prleški partizan Milko Domanjko-Mijo: »Kozaki so bili najhujše zlo v Prle- kiji. Pred vsako akcijo so se navadno močno opili in potem podivjani kot zveri strahovali ljudi. Navadno so jahali na konjih in srečanje z njimi podnevi – še posebno, če nismo bili dovolj številni in močni – je lahko bilo usodno. Ko so se pojavili v kakšnem za- selku, je nastal vrišč in ljudje so bežali iz hiš v bli- žnje gozdove.« Hkrati so kozaki imeli nalogo iska- nja skrivačev (vojaških obveznikov, ki so se izogibali nemški mobilizaciji v oborožene sile) in dezerterjev iz nemške oziroma madžarske vojske; ocenjuje se, da je skupno število teh ljudi že poleti 1944 doseglo skoraj tisoč.34 Eno takih večjih iskalnih akcij so kozaki izvedli 3. novembra 1944, ko je oboroženi pripadnik RAD na Cvenu ustrelil partizana Ignaca Zmazka, ki ga je hotel ustaviti. Zmazek je bil ubit, nakar so ga lokal- ni aktivisti takoj pokopali. Kozaki so prišli in priče- li preiskovati območje, saj so predvidevali, da je bil Zmazek le ranjen in da se skriva. Pri tem so lokalne- mu prebivalstvu grozili, da bodo vse moške v vasi po- 31 SI AS 220, t. e. 6, »Wehrmacht« in »Reichsarbeitsdienst« (re- dna nemška vojska in državna delovna služba) in policijske enote (SS) za aktivno borbo. 32 Več o 18. vojaškem okrožju gl. v Tuider, Die Wehrkreise. Več o Rösenerju gl. v Ferenc, Kdo je Erwin Rösener. 33 NARA, RG 242, T175 R7, »Zurückgeführte Kräfte des BdO. Serbien«, 27. oktober 1944. 34 Novak, Prlekija, str. 241–242; Novak, Prlekija v NOB, str. 143–144. bili, če ne bodo partizana predali. Vaščani niso izdali lokacije njegovega groba, kozaki pa tudi niso izvršili poboja.35 Uspehe pri preganjanju lokalnih podpornikov od- porniškega gibanja (ter njihovih sorodnikov) so koza- ki imeli tudi zahvaljujoč dezerterjem oziroma ujetim partizanom in terenskim aktivistom, ki so jih zajeli in na koncu uporabili za izdajanje nekdanjih tovari- šev. Tako se je sredi novembra 1944 na domačijo v Veržeju vrnil pobegli borec Lackovega odreda Dorč Babič-Doret. Najverjetneje ga je kdo izdal, saj so po dveh dneh njegovega skrivanja doma prišli kozaki, ga ujeli in skupaj s starši prepeljali v ljutomerske zapore. Tu so bili vsi podvrženi hudemu pretepanju, dokler se Doret ni zlomil in privolil v sodelovanje s kozaki. Vse do konca vojne je izdajal nekdanje sodelavce in s tem omogočil nadaljnje aretacije (in izdaje s strani drugih ujetih); po vsej verjetnosti so ga kozaki ubili v zadnjih dneh vojne. V Ljutomeru se je kozakom pri- družila tudi Kristina Marjanovič, ki je med drugim prejela številne dragocenosti, zaplenjene ujetim pod- pornikom odporniškega gibanja, medtem ko sta na radgonskem območju kozakom pomagala Ivan No- vak (predhodno kurir in mladinski aktivist) in Dani- jela Lajht-Mira (prav tako kurirka). Samo ta dva sta skupaj »izdala več kot 80 družin in posameznikov, kar je bil hud udarec narodnoosvobodilnemu gibanju«.36 Medtem ko so pripadniki konjeniškega divizio- na sprva preganjali le posamezne partizane in ku- rirje ter civilno prebivalstvo, so se 9. decembra 1944 prvič spopadli z večjo skupino partizanov. Tega dne so prišli na domačijo Ignaca Lipovca na Podgrad- ju, ki je delovala kot javka (obveščevalna točka) in kjer so se ustavili štirje kurirji. Po vsej verjetnosti so bili tudi oni izdani, saj so jih okoli 10. ure dopoldne presenetili kozaki (okoli 20), ki so obkolili domačijo. Četverica kurirjev je sprva sprejela neenakopraven boj, toda kmalu so ugotovili brezupnost položaja. V spopadu je umrl en kurir, dvema je uspelo pobegniti, medtem ko so kozaki zajeli četrtega, hudo ranjenega kurirja. Prepeljali so ga v ormoško bolnišnico, kjer so ga mučili, da bi izdal preostalo kurirsko mrežo, a se to ni zgodilo; zavoljo dobljenih ran je umrl v bolnišnici. Po boju so kozaki ubili tudi gospodarja domačije in slednjo še izropali.37 17. decembra 1944 je lokalni okrožni odbor Osvobodilne fronte v poročilu zapisal: »Okupator je zadnje čase poostril svoj teror (Kozaki). Preiska- ve po hišah se vršijo vsak dan, tako so bile v Vučji vasi, Bučečovcih, Veržeju, na Grlavi, Moti, v Presi- ki itd. Ljudstvo je precej zbegano, delovanje silno otežkočeno. Zadrževanje zaradi pogostih hajk skoraj nemogoče.«38 35 Novak, Prlekija, str. 243. 36 Prav tam, str. 242–243. 37 Prav tam, str. 280–281. 38 Novak, Prlekija v NOB, str. 148. 901 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022 Januarja 1945 so kozaki dobili dodatno pomoč, saj se je frontna črta približala temu območju, tako da so bile v pregonu partizanov in njihovih sodelavcev udeležene tudi druge enote iz zaledja fronte.39 Isto- časno so pričeli širiti območje delovanja. Tako se je januarja 1945 eden izmed kozakov pojavil na občin- skem uradu v Miklavžu pri Ormožu: »Predstavil se je v polomljeni nemščini, se skliceval na dogovor z nemško komando in povedal, da bodo njegove eno- te odslej jemale hrano in vse, kar bodo potrebovale, povsod, kjer bodo našle, seveda brez vsakega potrdila ali odškodnine.«40 Že omenjeni Babič je 5. januarja 1945 večjo sku- pino (okoli 40 oseb) kozakov pripeljal k domačiji Janka Preloga na Grlavi, kjer je bila kurirska javka. Tega dne je bila na domačiji četverica kurirjev, ki so se s kozaki borili več kot dve uri, dokler jim ni zmanj- kalo streliva; v boju se jim je pridružil tudi gospodar domačije. Padli so trije kurirji, nakar so kozaki zažga- li celotno domačijo; enega kurirja in gospodarja so še živa vrgli v gorečo hišo, kjer je umrla že gospodarjeva žena, ki se ni mogla umakniti. V tem neenakem boju naj bi kozaki utrpeli (po partizanskem poročanju) kar 20 mrtvih, zaradi česar so pozneje aretirali več domačinov in drugih ljudi iz okolice.41 Že naslednji dan so kozaki, tokrat okrepljeni z nemškimi vojaki, napadli še eno javko, in sicer na do- mačiji Ivana Križana v Spodnji Ščavnici. Tudi tu je bilo več partizanskih kurirjev, ki pa so še pravočasno videli prihajajoče okupatorske vojake. Skupaj z doma- čini so pobegnili, toda med begom so Nemci ustrelili gospodarjevo ženo in jo ranili (pozneje so jo poslali v begunjske zapore), ustrelili pa so njuno štiriletno hčerko. Nemcem je uspelo ustreliti še enega partizana in ujeti še eno partizanko, ki je postala izdajalka. Do- mačijo so izropali in izročili v skrb oskrbniku.42 3. februarja so kozaki ponovno presenetili več te- renskih delavcev na javki pri Ignacu Žaliku v Loga- rovcih, ki so se pripravljali na partizanski miting v Dobravi pri Križevcih, ki bi moral potekati naslednji dan. Toda že ob 5. uri zjutraj so domačijo obkolili ko- zaki, ponovno okoli 40 oseb. V spopadu za hišo, ki je trajal več kot pet ur, je padel tudi kozaški stotnik Mi- hajlo Schildovsky (partizanski viri navajajo, da je bil poveljnik celotnega diviziona, a to ne drži), medtem ko so padli dva partizana, gospodar in njegova žena; trem drugim partizanom je uspelo pobegniti. Kozaki so ponovno požgali domačijo, nakar so nameravali postreliti še okoliške sosede, a so jim to preprečili nemški orožniki iz Križevcev pri Ljutomeru. Zajeli so težko ranjenega partizana Cirila Jureša, ki so ga prepeljali v ljutomerski zapor. Na poti proti Ljuto- meru so kozaki ustrelili še eno žensko ter pretepli več 39 Novak, Prlekija, str. 289. 40 Mlinarič, Klopotci, str. 147. 41 Novak, Prlekija, str. 296–297. 42 Prav tam, str. 297. drugih, ki so jih srečali na poti. V Ljutomeru so Ju- reša mučili, a ker jim ni izdal svojih sodelavcev, so ga naslednji dan (4. februarja) na današnjem Glavnem trgu v Ljutomeru obesili.43 Iz sredine februarja 1945 izhaja najpomembnejši do sedaj odkriti nemški dokument, ki izkazuje pri- sotnost tega diviziona na slovenskem ozemlju. »Po- sebno povelje glede ustanovitve zaščitnih območij in zavarovalnih odsekov (nova verzija)«, ki ga je izdal poveljnik zaščitnega območja Spodnja Štajerska, razkriva, da je nadzoroval tudi »Pol.-Reiterabteilung 'Serbien'«, toda dodana je še oznaka »soweit im Schutzgebiet«, kar lahko dokazuje, da celoten divi- zion ni bil na območju Wehrkreis XVIII (WK XVIII) oziroma, natančneje, Prlekije. Pri tem je pomenljivo, da je bil na tem območju istočasno še 3. bataljon 2. policijskega prostovoljskega polka »Srbija« (III./Pol. Freiw.Rgt. 2 »Serbien«). Dokument dodatno razkriva, da je bil 3. eskadron diviziona nastanjen v Ljutome- ru, medtem ko je bil en vod 1. eskadrona v Spodnji Ščavnici ter en vod 2. eskadrona v Mali Nedelji. Po- licijsko-konjeniški divizion je bil tako del 1. zavaro- valnega odseka (I. Sicherungsabschnitt) s sedežem na Ptuju. Predhodno omenjeni 3. bataljon 2. policijskega prostovoljskega polka »Srbija« pa je bil del 5. zavaro- valnega odseka (s sedežem v Celju) in je bil nastanjen v (slovenski) Radgoni (Petersdorf). Omenjeni doku- ment istočasno razkriva prisotnost še ene kozaške formacije, 2. Jagdkommando (Kosaken), na območju WK XVIII, in sicer v avstrijskem Spodnjem Oseku (Unterhaag).44 Prisotnost srbskega policijsko-konje- niškega diviziona v Prlekiji je dodatno podkrepljena z dnevniškim zapisom Heinza Mayerhöferja, ki je bil v tem času poveljnik 1. zavarovalnega odseka in govori o prisotnosti dveh eskadronov kozakov.45 To potrjujejo predhodno omenjeni podatki o prisotnosti kozakov po posameznih prleških naseljih, pri čemer skupno število sega med 350 do 500 pripadnikov. Glede na vojne razmere (bojne izgube v Srbiji, umik v Prlekijo, nezmožnost rekrutiranja oziroma nado- mestitve izgub) je prisotnost celotnega diviziona (z nepopolno sestavo moštva) prav tako možna. 20. februarja je kozaška patrulja prišla na dom aktivistke Marije Rožman iz Polic. Po aretaciji so jo na domu pretepli in nato odvedli proti Gornji Rad- goni, a sta jo dva kozaka na poti (v gozdu Krčevine pri Črešnjevcih) posilila in ubila. Njenega očeta so poslali v taborišče, mamo in sestro pa v mariborske zapore, medtem ko so domačijo izropali.46 43 Prav tam, str. 297–300. Pri tem je zanimivo, da so v zadnjih letih ob komemoraciji dogodka odgovornost za poboj na Ža- likovi domačiji pripisali 1. SS-konjeniški diviziji, ki pa je bila v tem času na Hrvaškem in ne v Prlekiji (Košti, Minilo je). 44 SI AS 1931, t. e. 756, »Sonderbefehl über Einrichtung von Schutzgebieten und Sicherungsabschnitten (Neufassung)«, 15. februar 1945. 45 Ferenc, Dnevnik, str. 65. 46 Novak, Prlekija, str. 300. 902 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022 27. februarja je v kozaško zasedo na Kamenščaku padlo pet terenskih delavcev oziroma partizanskih kurirjev. Četverici je uspelo pobegniti, medtem ko je bil Alojz Križanič-Miro ranjen in je ostal nezavesten v gozdu več kot dan in pol. Tam so ga našli okoliški prebivalci in ga prijavili nemškim orožnikom. Ti niso prišli, ampak so se na območje vrnili kozaki, ki so Križaniča odkrili in odpeljali v ljutomerske zapore. Pozneje so aretirali njegove štiri sestre, ki so jih po- slali v mariborske zapore, medtem ko so Križaniča usmrtili ob Kozarici.47 2. marca (nekateri viri navajajo 12. marec) so na domačiji Antona Šnajderja v Zasavcih odkrili skrivni bunker, v katerem so bili partizanski letaki in brošure ter sanitetni material, saj so partizanski kurirji doma- čijo uporabljali kot javko. Gospodarja so kozaki ubili na domačem dvorišču, domačijo pa požgali. Njego- vo ženo so poslali v taborišče, kjer je umrla, medtem ko so obe hčerki odpeljali v ljutomerske zapore, kjer so ju (ter prej še njuno mater) mučili, dokler ju niso ustrelili pri Smodiševem mlinu na Moti. 2. marca so kozaki skupino štirih partizanov presenetili na poti iz Radencev proti Negovi in Oseku, ko so se ustavili na domačiji pri Prinčkovih. Partizani so se več ur bori- li proti kozakom, ki so uporabili tako mitraljeze kot minomet, dokler ni soborcem na pomoč prišla druga skupina 8 partizanov. V spopadu naj bi kozaki imeli tri mrtve in več ranjenih, medtem ko partizani niso utrpeli izgub.48 47 Prav tam, str. 301–302. 48 Novak, Prlekija v NOB, str. 164; Novak, Prlekija, str. 303. Naslednji dokumentirani kozaški napad se je zgodil 3. marca v Borecih, na domačiji Alojza Ju- reša. Tokrat kljub kozaškemu streljanju nihče ni bil ubit, so pa zato v ljutomerske zapore poslali tri člane družine, medtem ko je na kmetiji ostal le nepokretni gospodar.49 V treh drugih napadih na domačije (kjer ni bilo partizanov oziroma terenskih delavcev), med 8. in 10. marcem, so v Ilovcih napadli dve domačiji, pri čemer so ubili oba hišna gospodarja; enega so ži- vega zažgali, drugega obglavili. V tem času so napadli še tretjo domačijo v Spodnjih Ivanjcih, kjer so ubili žensko.50 10. marca 1945 so kozaki v Gornji Radgoni are- tirali, pretepli in nato v Kunejev grad privedli Franca Horvata-Berlana in ga mučili. Pozneje so ga priveza- li za konja, ki ga je vlekel za sabo proti Policam. Tja ni nikoli prišel, saj so ga v Ažencih zabodli do smrti in tam pustili. Čez nekaj dni so na domačiji Veberič v Seliščih skoraj do smrti pretepli gospodarico, a jim je to preprečil domačin (njega so pozneje ustrelili kot talca v blaguških gozdovih), medtem ko se gospoda- rica nadaljnjih 25 let življenja ni mogla premikati.51 19. marca se je kozaška patrulja spopadla s peti- mi partizani, ki so bili na domačiji Alojza Maleka v Rakovcih. Četverici partizanov je uspelo pobegniti, medtem ko je bil v spopadu s kozaki ubit en partizan; prav tako je bil ranjen en kozak. 11. aprila so v mlinu Jožeta Totha v Očeslavcih presenetili terenskega ak- 49 Prav tam, str. 304. 50 Prav tam. 51 Prav tam. 1. prekmurska brigada na prehodu čez Muro, med Mursko Soboto in Ljutomerom (hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije). 903 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022 tivista, ki so ga na begu ubili. Kozaki so gospodarja isti mesec ustrelili kot talca v Radvanju, medtem ko so njegovo ženo poslali v taborišče in mlin izropali.52 Večina nemških funkcionarjev ter simpatizerjev nacističnega režima se je iz Ljutomera umaknila 1. aprila 1945, pri čemer so se jim kmalu pridružili še prebivalci nemške in madžarske narodnosti.53 Njihov umik je bil posledica prihoda sovjetskih oboroženih sil, ki so na prekmursko ozemlje prišle 30. marca 1945. 3. aprila so dosegle Mursko Soboto, do 5. aprila pa so zasedle celotno Prekmurje. Toda sovjetsko višje poveljstvo je ukazalo prekinitev prodora čez Muro in preusmeritev proti Porabju, s čimer je bilo ustavljeno osvobajanje Prlekije.54 Že 4. aprila so deli sovjetske 299. strelske divizije pričeli obstreljevati nemške položaje med Veržejem in Muro, nato pa so prečkali reko in prodrli proti Veržeju. Tam so naleteli na močne nemške obrambne položaje, na katerih so bili vermani in pripadniki 16. SS-tankovskogrenadirske divizije;55 sovjetski napad je bil odbit, napadalci pa so se umaknili čez Muro. 6. aprila so sovjetske sile prodrle do Vučkovcev ter po več dnevih srditih spopadov 12. aprila vkorakale 52 Novak, Prlekija, str. 305. 53 Prav tam, str. 291. 54 Prav tam, str. 292. 55 Več o diviziji gl. v Truppenkameradschaft, Im Gleichen Schritt. v Gornjo Radgono. Toda 18. aprila so se ponovno umaknile, zamenjala pa jih je 1. bolgarska armada; ta je bila del sovjetske 3. ukrajinske fronte in je imela nalogo prodreti na območje Prlekije.56 Bolgari, ki so prodirali preko Medžimurja, so 4. aprila 1945 prišli v Središče ob Dravi, nakar so 9. aprila napadli močno utrjeni Ljutomer. Naleteli so na močan nemški odpor, tako da so jih 18. aprila zamenjali sovjetski vojaki, ki so v naslednjih tednih prav tako doživeli krčevit nemški odpor. Šele 8. maja so v Ljutomer prišli slovenski partizani iz vrst novo- ustanovljene Prleške čete in Prekmurske brigade,57 ki pa so našli izpraznjeno prleško prestolnico. Pozneje so v Ljutomer prišle tudi bolgarske sile, ki pa so se do domačinov obnašale kot do sovražnega prebivalstva, tako da so bili prebivalci ponovno izpostavljeni ropa- nju in nasilju, vključno z najmanj enim zabeleženim posilstvom domačinke.58 Kozaki so bili v času svoje prisotnosti v Prlekiji vpleteni tudi v (množična) streljanja talcev. Tako so 15. januarja 1945 v Ljutomeru, za domačijo Franca Krambergerja, ustrelili štiri talce. Do naslednje usmr- 56 Novak, Prlekija, str. 293–295. Več o osvoboditvi Prekmurja gl. v Hribovšek, Prekmurska brigada, str. 69 sl. 57 Več o partizanskih enotah v Prekmurju gl. v Žnidarič, Parti- zanske enote. 58 Novak, Prlekija, str. 307–310. O bolgarskem delovanju gl. v Emri in Hribovšek, Prekmurska četa, str. 32–33. Spomenik žrtvam druge svetovne vojne pri nekdanjem Smodiševem mlinu (osebni arhiv avtorja). 904 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022 titve je prišlo 26. januarja, ko so v Ivanjkovcih ustre- lili devet talcev (predhodno jim je pobegnil deseti). 8. marca so pri Mali Nedelji ustrelili 19 talcev; tudi tokrat jim je en talec predhodno ušel (oziroma so ga ustrelili ločeno). 2. aprila so pri Smodiševem mlinu na Moti pri Ljutomeru ustrelili 20 talcev, vključno z enim angleškim vojnim ujetnikom, trupla pa odvrgli v Muro. 3. aprila so kozaki v gozdu v Blagošu ustre- lili še zadnjo skupino 12 talcev, ki so jih prepeljali iz ptujskih zaporov.59 Še 5. maja 1945 so kozaki v Radomerju odkrili bunker, v katerem sta se skrivala partizan in partizan- ka. Oba so pretepli in odvedli v Grabšince, kjer so ju ustrelili. Po drugi verziji dogodkov je partizan padel v boju, medtem ko so partizanko ujeli, mučili in nato ubili v Radomerju.60 Marijan F. Kranjc se je spomi- njal, da so se kozaki iz Vidma, tedaj dela občine Sv. Jurij ob Ščavnici, umaknili v noči iz 8. na 9. maj. V Vidmu so bili nastanjeni v lokalni osnovni šoli. Na- slednji dan je lokalni terenski delavec Jože Kocbek, brat bolj znanega Edvarda Kocbeka, odkril mlajšega kozaka, ki se je skrival v skednju. Kocbek ga je prete- pel z debelo železno žico, nakar sta ga dva partizana ustrelila v bližnjem gozdu.61 Kaj se je potem zgodilo s policijskim konjeniškim divizionom Srbija, ni natančno znano. Upravičeno lahko domnevamo, da se je skupaj z drugimi nem- škimi in kolaboracionističnimi enotami umaknil na avstrijsko ozemlje, kjer se je predal sovjetskim ali bri- tanskim silam. Že omenjena povojna analiza omenja to možnost (»Tekom aprila 1945 so te edinice od- šle proti Avstriji«), pri čemer sedaj vemo, da so bili pripadniki diviziona v Prlekiji še tik pred formalno kapitulacijo Tretjega rajha.62 Nadaljnjo usodo policijsko-konjeniškega divizio- na je tako težko opredeliti, ne samo zaradi nejasnih 59 Novak, Prlekija, str. 350–356. 60 Novak, Prlekija, str. 306; Novak, Prlekija v NOB, str. 165. 61 Kranjc, Prlekija, str. 3–4. 62 SI AS 220, t. e. 6, »Wehrmacht« in »Reichsarbeitsdienst« (re- dna nemška vojska in državna delovna služba) in policijske enote (SS) za aktivno borbo. razmer iz zadnjih dni druge svetovne vojne, ampak tudi zaradi prisotnosti drugih kozaških (oziroma ko- njeniških) enot v nemški službi, ki so se preko slo- venskega ozemlja istočasno umikale proti Avstriji. Tu gre predvsem za največjo konjeniško enoto – 15. konjeniški korpus –, ki je v času druge svetovne voj- ne delovala na območju Kraljevine Jugoslavije ter se aprila in maja 1945 prav tako umikala preko Spodnje Štajerske. Tako je partizanska 14. divizija 10. maja pri Dravogradu zajela in razorožila večje število kozakov (in Nemcev) ter se spopadala z ustaškimi silami. 12. maja se večja skupina ustašev, četnikov in kozakov ni hotela predati 51. (vojvodinski) diviziji63 Jugoslo- vanske armade64 na območju Otiški vrh–Šentjanž. 18. maja sta se na območje Deutschlandsberg–Gli- nica (Gleinstätten)–Ivnik (Eibiswald) premaknili 36. (vojvodinska)65 in 51. (vojvodinska) divizija Jugoslo- vanske armade, ki sta od 1. bolgarske armade pre- vzeli nalogo »čiščenja terena«, tj. razbitih nemških, ustaških in kozaških enot.66 Tisti kozaki, ki jih niso zajele sovjetske, bolgarske ali jugoslovanske enote, so se borili vse do 10. maja 1945, ko so na avstrijskem ozemlju dosegli britanske čete v okolici Celovca. Zadnje enote 15. konjeniške- ga korpusa so se britanskim silam predale šele 13. maja; vse do tedaj so se borile proti napredujočim vzhodnim zaveznikom. Toda pri Britancih so nale- tele le na kratkotrajno zaščito, saj so jih ti v skladu z jaltskim sporazumom iz februarja 1945 konec maja 1945 predali sovjetskim silam. Višji poveljniki so bili v naslednjih letih obsojeni in usmrčeni, medtem ko je večina kozakov pristala v sovjetskih koncentracijskih taboriščih, gulagih, kjer so prav tako umirali oziroma bili izpuščeni po Stalinovi smrti leta 1953.67 Zanimiva je tudi navedba iz povojne analize tajne policije o delovanju protikomunističnega četniškega gibanja na tem območju pod vodstvom Jožeta Mela- herja-Zmagoslava (1991), da so bili slovenski četniki po podpisu dogovora o sodelovanju z nemškim oku- patorjem 30. januarja 1945 podrejeni prav srbskemu policijsko-konjeniškemu divizionu, kar pa so poznej- ša raziskovanja ovrgla.68 63 Več o 51. (vojvodinski) diviziji gl. v Savić, 51. vojvođanska divizija. 64 1. marca 1945 je bila NOV in POJ formalno preimenovana v Jugoslovansko armado ( JA) (Dimitrijević, Jugoslovenska na- rodna armija, str. 30). 65 O 36. (vojvodinski) diviziji ne obstaja samostojno delo, ob- stajajo pa monografije o treh podrejenih brigadah; gl. Panić, Tretja vojvođanska NOU brigada, Mraović, Peta vojvođanska brigada, Ninković, Šesta vojvođanska. 66 Žnidarič, Partizanske enote, str. 334, 364; Krivograd, Otroški spomini, str. 556. 67 Newland, Cossacks, str. 167–177. Več o prisilni repatriaciji ko- zakov gl. v Tolstoy, The Minister. 68 SI AS 1931, OD 3350 Jože Melaher; Zupanič, Četništvo, str. 156. Partizani v osvobojenem Ljutomeru leta 1945 (hrani Splošna knjižnica Ljutomer, OE Muzej). 905 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022 Veliko odprtih vprašanj Predhodno besedilo, zbrano predvsem na osno- vi povojne literature, dokazuje, da so bili pripadniki diviziona vpleteni v številne vojne zločine, tako proti pripadnikom odporniškega gibanja kot (predvsem) civilnemu prebivalstvu. Po vojni so pripadnikom di- viziona kolektivno pripisali krivdo za »72 umora, 19 ubijanj talcev, 535 mučenj, 1 posilstvo z umorom, 17 odgonov v taborišča, od katerih žrtev je v taborišču 6 oseb, 9 ropov in požigov«.69 Že med vojno je bila na 2. zasedanju Antifaši- stičnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AV- NOJ), ki je potekalo konec novembra 1943,70 usta- novljena Državna komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, pozneje pa so bile ustanovljene še komisije posameznih delov Ju- goslavije; slovenska Komisija za ugotavljanje zloči- nov okupatorjev in njihovih pomagačev (KUZOP) je bila ustanovljena 20. februarja 1944 z odlokom predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sve- 69 SI AS 220, t. e. 7, »Polizeireiterabteilung Serbien«, nedatira- no. 70 Hoare, The Bosnian Muslims, str. 181–182. ta (SNOS) in je delovala do leta 1947.71 KUZOP je izdala več ovadb glede predhodno naštetih vojnih zločinov, ki so jih zagrešili pripadniki diviziona.72 Da so bili ti na slovenskem ozemlju vpleteni v številne zločine, dokazuje tudi dejstvo, da so bili trije nemški policijski častniki iz vrst diviziona uvrščeni na »Se- znam največjih vojnih zločincev na Štajerskem«, ki ga je KUZOP sestavil po vojni. Pri tem pa je zani- mivo, da so za divizion uporabili drug naziv, in sicer Polizei-Reiter-Schwadron Alpenland 2.73 Policijski konjeniški divizion Srbija (Polizei-Rei- ter-Abteilung Serbien) ostaja v slovenskem zgodo- vinopisju zapisan kot ena izmed mnogih (manjših) vojaških enot, primarno sestavljenih iz nenemških pripadnikov, ki so se med drugo svetovno vojno na slovenskem ozemlju borile proti lokalnemu odporni- škemu gibanju, pri čemer pa so se najbolj »izkazale« s številnimi zločini nad lokalnim prebivalstvom. Prav zaradi majhnosti enote ter malo arhivske- 71 Guštin, Tisk, str. 111. 72 Dokumenti so shranjeni v SI AS 1827, t. e. 88. 73 SI AS 220, t. e. 8, »Seznam največjih vojnih zločincev na Šta- jerskem«, nedatirano. Med odprtimi vprašanji je tudi, ali so Nemci v zadnjih mesecih vojne divizion »Serbien« preobli- kovali v eskadron »Alpenland« ali pa so sestavljavci seznama naredili napako in napačno identificirali enoto teh častnikov. Spomenik padlim med drugo svetovno vojno na Glavnem trgu (osebni arhiv avtorja). 906 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022 ga gradiva (tako iz vojnega kot povojnega obdobja) je raziskovanje delovanja te enote zelo oteženo, pri čemer je še vedno odprta vrsta vprašanj o njeni pri- sotnosti na Slovenskem. Posledično bi bilo treba pregledati arhive v Nemčiji, Združenem kraljestvu, Madžarski, Hrvaški, Srbiji in Rusiji, da bi pridobili več podatkov o delovanju te majhne enote. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI BA – Bundesarchiv, Berlin-Lichterfelde R19, Chef der Ordnungspolizei. NARA – National Archives and Records Admini- stration, Washington, D. C. RG 242, T175, Records of the Reich leader of the SS and chief of the German police. SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 220, Komisija za ugotavljanje zločinov oku- patorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, 1939– 1948. AS 1827, Komisija za ugotavljanje zločinov oku- patorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, 1944– 1946. AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zade- ve Socialistične republike Slovenije, 1918–2004. LITERATURA Banny, Leopold: Schild im Osten: Der Südostwall zwischen Donau und Untersteiermark 1944/45. Lackenbach: Eigenverlag Leopold Banny, 1985. Breymayer, Helmut: Das Wiesel – Geschichte der 125. Infanterie-Division 1940 bis 1944. Ulm-Lange- nau: Armin Vaas Verlag, 1982. Spravna tabla na steni prezbiterija župnijske cerkve v Ljutomeru (osebni arhiv avtorja). 907 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022 Dimitrijević, Bojan: Jugoslovenska narodna armija v Hrvatskoj i Sloveniji 1945.–1968. Zagreb: Despot infinitus, 2017. Emri, Evgen in Hribovšek, Mitja: Prekmurska četa. Prva prekmurska brigada. Murska Sobota: Obč. odbor Zveze združenj borcev NOV, 1968. Ferenc, Tone (ur.): Quellen zur nationalsozialistischen Entnationalsierungspolitik in Slowenien 1941– 1945. Maribor: Obzorja, 1980. Ferenc, Tone: Dnevnik nacističnega funkcionarja na Štajerskem iz poslednjih mesecev vojne. Časopis za zgodovino in narodopisje 53, 1982, št. 2, str. 43–97. Ferenc, Tone: Kdo je Erwin Rösener. Delo, št. 1–4, 4. 1. 1999–13. 1. 1999. Ferenc, Tone: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945. Maribor: Obzorja, 1968. Ferenc, Tone: Wehrmannschaft v boju proti naro- dnoosvobodilni vojski na Štajerskem. Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS, 1958, št. II, str. 81–156. Gelt, Metka: Vpliv Kulturbunda na nemška društva v Mariboru (1930–1939). Maribor, 2011 (tipko- pis magistrskega dela). Guštin, Damijan: Tisk narodnoosvobodilnega giba- nja 1944–1945 o organih za ugotavljanje vojnih zločinov. Prispevki za novejšo zgodovino 33, 1993, št. 1–2, str. 111–127. Hoare, Marko Attila: The Bosnian Muslims in the Se- cond World War. Oxford: Oxford University Press, 2013. Hribovšek, Mitja: Prekmurska brigada. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1975. Klanjšček, Zdravko (ur.): Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. Tretja izdaja. Ljublja- na: Vojaški zgodovinski inštitut Jugoslovanske ljudske armade in Inštitut za zgodovino delavske- ga gibanja, 1978. Kocjančič, Klemen: The Last Months of the SDK: Srpski dobrovoljački korpus in Slovenian territo- ry during the Second World War. Vojnoistorijski glasnik, 2019, št. 2, str. 166–184. Krivograd, Alojz: Otroški spomini na prve dni maja 1945. Časopis za zgodovino in narodopisje 76, 2005, št. 3–4, str. 551–563. Kumm, Otto: Prinz Eugen: The history of the 7. SS- -Mountain Division »Prinz Eugen«. Winnipeg: J. J. Fedorowicz Publishing, 1995. Mlinarič, Janko: Klopotci niso utihnili. Ljubljana: Modrijan, 2010. Mraović, Nikola: Peta vojvođanska brigada. Novi Sad: Institut za istoriju, 1985. Newland, Samuel J.: Cossacks in the German Army, 1941–1945. London: Frank Cass, 1991. Ninković, Živan M.: Šesta vojvođanska. Beograd: Vojnoizdavački zavod, 1973. Novak, Drago: Prlekija v narodnoosvobodilni vojni. Prispevek k zgodovini Pomurja. Murska Sobota: Pomurska založba, 1965. Novak, Drago: Prlekija. 1941–1945. Ljubljana: Za- ložba Borec, 1987. Panić, Radovan: Treća vojvođanska NOU brigada. Beograd: Vojnoizdavački zavod, 1980. Puconja, Miran: Nekaj drobcev iz časa 2. svetovne vojne na ljutomerskem območju. Zgodovinski listi 18, 2010, št. 1, str. 81–93. Savić, Sreta: 51. vojvođanska divizija. Beograd: Voj- noizdavački zavod, 1974. Teropšič, Tomaž: Nemško utrjevanje na Spodnjem Štajerskem proti koncu druge svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino 48, 2008, št. 2, str. 53–70. Tessin, Georg in Kannapin, Norbert: Waffen-SS und Ordnungspolizei im Kriegseinsatz 1939–1945. Osnabrück: Biblio Verlag, 2000. Timofeev, Alexey: Splintered Wind: Russians and the Second World War in Yugoslavia. Moscow: Modest Kolepov, 2014. Tolstoy, Nikolai: The Minister and the Massacres. Lon- don: Century Hutchinson, 1986. Trifković, Gaj: Operacije Crvene armije u sjevernoj Jugoslaviji 1944–1945. Iz sovjetskih dokumena- ta. Vojnoistorijski zbornik, 2017, št. 2, str. 205–233. DOI: https://doi.org/10.1080/13518046.2015. 1061825. Trifković, Gaj: The Key to the Balkans: The Battle for Serbia 1944. The Journal of Slavic Military Studies 28, 2015, št. 3, str. 524–555. Truppenkameradschaft (ur.): »Im Gleichen Schritt und Tritt«: Dokumentation der 16. SS-Panzergrenadier- division »Reichsführer-SS«. München: Schild Ver- lag, 1998. Tuider, Othmar: Die Wehrkreise XVII und XVIII 1938–1945. 2. Auflage. Wien: Österreichischer Bundesverlag, 1983. Zorko, Andrej: Wehrmannschaft Štajerske domovin- ske zveze: Zgodovinski razvoj in organiziranost na Spodnjem Štajerskem 1941–1945. Ljubljana: Mu- zej novejše zgodovine Slovenije, 2011. Zupanič, Katja: Četništvo na Štajerskem. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2008. Žižek, Aleksander: Slovenci, Vindišarji, Spodnje- štajerci in banditi. Vloga Štajerske domovinske zveze in tiska – časnikov Štajerski gospodar in Marburger Zeitung – pri indoktrinaciji spodnje- štajerskega prebivalstva. Acta Histriae 15, 2007, št. 2, str. 747–768. Žnidarič, Marjan: Partizanske enote in zavezniki v severovzhodni Sloveniji v zadnjih mesecih vojne. Časopis za zgodovino in narodopisje 76, 2005, št. 3–4, str. 331–346. 908 KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022 SPLETNI VIRI Košti, Branko: Minilo je sedemdeset let od spopada par- tizanov s kozaki na Žalikovi domačiji v Logarovcih. 4. februarja 2015: https://www.prlekija-on.net/lokalno/9109/minilo- -je-sedemdeset-let-od-spopada-partizanov-s- -kozaki-na-zalikovi-domaciji-v-logarovcih.html. Kranjc, Marijan F.: Prlekija v uporu proti nemški oku- paciji 1941–1945: https://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/Prleki- ja_1941-1945.pdf. S U M M A R Y “The greatest evil in Prlekija:” Polizei-Reiter- -Abteilung Serbien in Ljutomer and its sur- roundings The contribution analyses the operations of the paramilitary unit within the German occupying army, the mounted police detachment Serbia (Polizei-Re- iter-Abteilung Serbien), which arrived in Prlekija in October 1944 and remained there until the end of the Second World War. Because the detachment was largely composed of Russian horsemen, the locals dubbed them Cossacks. Due to the weak presence of the resistance movement in the Lower Styrian borderlands, this occupier unit unleashed most of its fury on the local population. Numerous acts of rob- bery, arson, torture, and murder earned it the reputa- tion of the most criminal unit of the German armed forces in Prlekija during the Second World War. The detachment remained in Prlekija until Germany signed the formal act of military surrender in May 1945. Withdrawing with the rest of the German army, the unit probably broke through to the Aus- trian side of the border, where the German troops and their collaborators surrendered to the British forces. In congruence with the provisions of the Yalta Agreement, the British handed the captured Soviet citizens over to the Red Army; therefore, a vast ma- jority of the surviving members of the detachment most likely ended up in Soviet camps. 909 2022 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 323.15(713.54=163.6)"19" 929Kolarič J. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.17 Prejeto: 25. 5. 2022 Bogdan Kolar redni profesor v. p., Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Poljanska cesta 4, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bogdan.kolar@guest.arnes.si Ljutomerčan Jakob Kolarič – organizator in povezovalec Slovencev v Torontu IZVLEČEK Razprava predstavlja pregled organizacijskega dela med Slovenci v Torontu, ki ga je v letih neposredno po drugi svetovni vojni opravil član Misijonske družbe lazaristov, Ljutomerčan dr. Jakob Kolarič (1902–1984). Zavzel se je za ustanovitev prve slovenske etnične župnije v Kanadi in s skupnostjo zgradil prvo cerkev. Bil je ustanovitelj slovenskega letnega letovišča in je za obveščanje rojakov, ki so bivali v raznih delih Kanade, začel izdajati mesečnik Božja beseda. Zavzel se je za ustanovitev slovenske šole, banke in raznih kulturno-prosvetnih združenj. Po vrnitvi v Evropo je živel na avstrijskem Koroškem in vse moči namenil zbiranju gradiva o ljubljanskem škofu dr. Gregoriju Rožmanu. KLJUČNE BESEDE Jakob Kolarič (1902–1984), izseljenstvo, etnične župnije, Slovenci v Kanadi, lazaristi, škof dr. Gregorij Rožman (1883–1959) ABSTRACT LJUTOMER-NATIVE JAKOB KOLARIČ. IN THE SERVICE OF ORGANIZING AND CONNECTING SLOVENIAN IN TORONTO The paper provides an overview of the organizational work among Slovenians in Toronto, Ontario, done im- mediately after the Second World War by a member of the Congregation of the Mission (Vincentian Fathers), Dr Jakob Kolarič (1902–1984) from Ljutomer. He endeavoured for the founding of the first Slovenian ethnic parish in Canada and built the first pastoral centre together with the community. He founded the Slovenian holiday retreat and started publishing a monthly called The Word of God to promote contacts among Slovenians spread across Canada. Moreover, Kolarič also ensured the establishment of a Slovenian school, bank, and various cultural and educational associations. After returning to Europe, he lived in Austrian Carinthia and put every effort into collecting documents on Bishop Gregory Rožman (1883–1959), the head of the Diocese of Ljubljana. KEY WORDS Jakob Kolarič (1902–1984), emigration, ethnic parishes, Slovenians in Canada, Vincentian Fathers, Bishop Gregorij Rožman (1883–1959) 910 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 Kot eden prvih organizatorjev slovenske izseljen- ske skupnosti v Kanadi po drugi svetovni vojni se je v zgodovino zapisal slovenski lazarist dr. Jakob Kola- rič (1902–1984), ki je nadaljeval delo frančiškana p. Bernarda Ambrožiča (1892–1973). Slednji je v ka- nadsko provinco Ontario občasno prihajal od srede 30. do začetka 50. let 20. stoletja, dokler ni odšel v Avstralijo.1 Po drugi svetovni vojni je v Torontu krajši čas Slovence in Hrvate zbiral hrvaški duhovnik dr. Rudolf Hraščanec (1914–1993); občasna srečanja jim je pripravljal v poljski cerkvi Marije Čenstohov- ske.2 Kolarič je postavil temelje skupnim ustanovam v provinci Ontario in vzpostavil sredstva za medse- bojno povezovanje ter obveščanje za celotno Kanado. Otroška leta Jakoba Kolariča Jakob Kolarič se je rodil 20. julija 1902 v družini kajžarja (želarja, gornika, Bergholda) Jurija Kolariča in matere Terezije, rojene Špendija, v vasi Radomerje pri Ljutomeru.3 V družini se je rodilo več otrok, od katerih so nekateri umrli že v prvih otroških letih; preživelo je pet sinov. Neugodne in nestalne gospo- darske razmere so zahtevale, da se je družina večkrat selila, zato so bili otroci rojeni v raznih krajih. Leta 1898 se je v kraju Ilovci pri Ormožu rodil Jakobov starejši brat dr. Rudolf Kolarič (1898–1975), slove- nist, jezikoslovec, urednik in avtor več znanstvenih del.4 Jakob se je rodil v kraju Radomerje, ki je sodil pod občino in župnijo Ljutomer; zato se je imel za Ljutomerčana. Zaradi družinskih razmer je že kot otrok imel razgibano življenje – osnovno šolo (1909– 1914) je obiskoval kar v petih krajih: v rodnem Lju- tomeru, v Runeču pri Veliki Nedelji, pri frančiškanih v Novem mestu, v Mariboru in Gornji Sv. Kungoti. Podobno je tudi gimnazijski pouk obiskoval v Mari- boru (1914–1917), Ljubljani (1917–1920) in slednjič v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je maturiral 19. junija 1923.5 Kot je razvidno iz ohra- njenih spričeval, z učenjem ni imel težav. Je pa na njegovo ravnanje, zdravje in osebne izbire vplivalo to, da je pri dveh letih izgubil mater (umrla je 9. januarja 1904 pri porodu), da se je oče drugič poročil in da so bili vsi otroci krhkega zdravja.6 Pred odhodom po svetu Kmalu po koncu prve svetovne vojne se je Jakob pridružil skupnosti lazaristov – Misijonski družbi, 1 Bobič, Ambrožič Bernard, str. 155–156. 2 Kolarič, Pot do slovenske cerkve v Torontu, str. 8–9. 3 NŠAM, RMK Ljutomer 1896–1903, str. 261. 4 Pogorelec, Profesor doktor Rudolf Kolarič, str. 21–24. 5 Gajšek, Vredni spomina, str. 113–114; Žakelj, Dr. Jakob Kola- rič CM; PAL, osebna pola. 6 Mauser, Preč. g. dr. Jakob Kolarič; Zerzer, Dobri pastirji, str. 141; PAL, osebna pola; NŠAM, mrliška matična knjiga žup- nije Ljutomer. ki je bila v slovenskem prostoru poznana po svo- jih osrednjih ustanovah pri Sv. Jožefu nad Celjem (od leta 1852), na Taboru v Ljubljani (od 1879) in misijonskem središču v Grobljah pri Domžalah (od 1917).7 Pri njih je bival kot dijak zadnjih gimnazij- skih razredov. Avgusta 1920 je prosil za sprejem v njihovo skupnost in se dokončno včlanil dve leti po- zneje. Očitno ga je v skupnost, ki je bila poznana po misijonskem delu po svetu, pripeljalo prav zanima- nje za misijone. Na to kaže obiskovanje predavanja z misijonsko tematiko, ki ga je kot izredni študent vpi- sal pri prof. Lambertu Ehrlichu na Teološki fakulteti v poletnem semestru študijskega leta 1922/23. Jeseni 1923 je postal redni študent na isti fakulteti in po petih letih študij zaključil junija 1928.8 Zadnji iz- pit s področja cerkvenega prava je opravil 26. junija pri kanonistu dr. Gregoriju Rožmanu (1883–1959). Bil je izvrsten študent, ki je pri vseh strokovnih iz- pitih dobil najboljšo oceno. Prejel je dve »svetosavski nagradi«:9 za nalogo Življenje v maloazijskih krščan- skih občinah po listih sv. Ignacija Antiohijskega (štu- dijsko leto 1926/27) in za nalogo Simbolizem v re- ligiji po nauku sv. Tomaža Akvinskega (študijsko leto 1927/28). Na Petrovo leta 1928 je v Ljubljani prejel duhovniško posvečenje. Zanimanje za teološka vpra- šanja ga je spodbudilo, da se je vpisal na specialistični študij z dogemskega področja. Leta 1930 je pripravil doktorsko delo z naslovom »Pnevma. Pojem 'pnev- ma' pri apostolu Pavlu«. Za doktorja znanosti je bil promoviran 24. marca 1934, potem ko je v skladu s pravilnikom o doktorskem študiju, ki je takrat veljal na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, opravil štiri rigoroze. Na fakulteti je imel učitelje prve ge- neracije predavateljev, ki so pripravljali pot fakulteti na univerzo in pomagali pri nastajanju Univerze v Ljubljani. Med temi so bili njeni trije rektorji: dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952), dr. Franc Ks. Lukman (1880–1958) in dr. Matija Slavič (1877–1958). Od preostalih velja omeniti vsaj še veroslovca dr. Lam- berta Ehrlicha (1878–1942), učitelja zgodovine in patrologije dr. Janeza Zoreta (1875–1944) ter dr. Josipa Turka (1895–1951), moralista dr. Josipa Uj- čića (1880–1964) in ekleziologa dr. Franca Grivca (1878–1963), ki so vsak na izviren način dajali pečat poslovanju fakultete in jo umeščali v mednarodni 7 Gajšek, Slovenska provinca, str. 57–58. 8 ATF, fasc. 50, vpisnice študentov. 9 Svetosavske nagrade so bile v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslavije odlikovanja (in denarna nagrada) za izredne dosežke na področju znanosti in umetnosti. V skladu s politiko ministrstva za izobraževanje jih je Univerza v Ljub- ljani razpisovala za najboljša seminarska in izvirna razisko- valna dela za študente vseh petih fakultet. Imenovale so se po svetem Savi (1175–1236), prvem metropolitu srbske avtoke- falne Cerkve. Podeljevali so jih ob svetosavskih proslavah, ki so jih prirejali januarja. Svetosavske nagrade Republika Srbija podeljuje še danes, in sicer za izjemne dosežke na področju vzgojno-izobraževalnega dela. Razpisuje jih minister za izo- braževanje, znanost in tehnološki razvoj. Podeljujejo jih vsako leto na praznik sv. Save (14. januarja). 911 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 prostor. Za dogmatično področje je bil osrednja av- toriteta dr. Janez Fabijan (1889–1967). Prva leta po duhovniškem posvečenju (do 1934) je bil član ekipe misijonarjev v Misijonski hiši pri Sv. Jožefu nad Celjem. Tu se je izkazal kot dober voditelj ljudskih misijonov, takrat priljubljene oblike prenav- ljanja verskega življenja na vsem slovenskem ozem- lju. Ker so se ob hiši zbirale še druge skupine, stano- vske in mladinske, je bil kot duhovni spremljevalec na voljo tudi njim. Ker pa mu krhko zdravje ni bilo v podporo pri potovanjih iz kraja v kraj, spreminjanju bivališča in nestalnosti življenjskih razmer, je dobil nove naloge. Leta 1934 je postal voditelj skupine štu- dentov teologije Misijonske družbe, ki so živeli na Taboru v Ljubljani in obiskovali Teološko fakulteto; to nalogo je opravljal vse do konca druge svetovne vojne. Hkrati je bil kot duhovnik vključen v različ- ne mladinske organizacije (zlasti v dijaško Katoliško akcijo), takrat pomembnega izraza cerkvenega življe- nja na Slovenskem. Sodeloval je pri misijonskih po- budah, ki so bile takrat bistvena sestavina cerkvenih struktur v obeh slovenskih škofijah in so se kazale v obilnem tisku, združenjih za podporo misijonom in odločitvah posameznikov, da so prevzemali naloge v misijonskih deželah.10 Več let je bil mentor in vo- ditelj Misijonske zveze sv. Vincencija, pri čemer je leta 1940, ko so obhajali njeno dvajsetletnico, pripra- vil oceno njenega pomena za ohranjanje misijonske zavzetosti med mladimi člani Misijonske družbe.11 Prihod v Kanado V začetku maja 1945 se je Kolarič s skupino la- zaristov odločil za odhod v tujino. Najprej je bival med begunci na Koroškem in nato na Južnem Tirol- skem, kjer je v bližini Bolzana v kraju Mongio postal hišni duhovnik v skupnosti sester de Notre-Dame. Oktobra 1946 se je preselil v Rim in prevzel skrb 10 Zerzer, Dobri pastirji, str. 141; PAL, osebna pola. 11 PAL, Almanah MZV 1919–1939, Ljubljana 1940; Kolarič, Pomen MZV za naše bogoslovce. Dr. Jakob Kolarič 912 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 za študente Misijonske družbe ter kandidate, ki so se pripravljali na vstop vanjo. Isto službo je kasneje opravljal v Madridu v Španiji, kamor so konec leta 1947 odšli nekateri slovenski lazaristi. V španski pre- stolnici je začel zbirati tudi slovenske študente, ki so tam iskali možnosti študija. Ob Kolariču je bilo še nekaj članov skupnosti, ki so se imeli namen preseliti v države Južne Amerike. Največja skupina je odšla v Argentino, manjša skupina pa naj bi odšla pomagat čilski provinci Misijonske družbe. Kolarič se je do- govarjal za odhod v Čile, kjer je bilo sklenjeno, da postane član tamkajšnje province.12 Preobrat v njegovih načrtih je prineslo poznanstvo z duhovnikom lavantinske (mariborske) škofije dr. Jankom Pajkom (1916–1951), s katerim se je poznal iz Ljubljane, srečala pa sta se v Madridu.13 Pajk je bil konec leta 1947 sprejet v torontsko nadškofijo, aprila 1948 pa je tja tudi odpotoval in prevzel kaplansko službo v St. Catharines, Ontario. Med srečanjem s Kolaričem v Španiji se je dogovoril, da bo posredoval pri torontskem nadškofu, kardinalu Jamesu Charlesu McGuiganu (1894–1974), da bi bili slovenski laza- risti sprejeti v njegovo nadškofijo in prevzeli pasto- ralno oskrbovanje slovenskih priseljencev. Kot navaja Zrnec, je zato Kolarič zaprosil za vstopno dovolje- nje v Združene države in ga dobil konec septembra 1948; na pot iz Španije je odšel v začetku novembra istega leta in se po prihodu v New York za kratek čas ustavil pri španskih lazaristih. Nato se je povezal z vodstvom Vzhodne ameriške province Misijonske družbe, ki je imela sedež v Philadelphii v Pensilvaniji; to mu je dovolilo, da se je naselil v skupnosti kanad- skih lazaristov v kraju Scarborough blizu Toronta. S pomočjo torontske nadškofije, ameriških lazaristov in duhovnika Pajka mu je uspelo, da je hitro dobil dovoljenje kanadskih oblasti za naselitev in duhovni- ško delovanje v Kanadi. 8. decembra 1948 je imel že vse potrebne dokumente, tako da se je lahko naselil v Scarboroughu. Kolarič je prišel v Toronto sam in prevzel delo, ki je že od začetka zahtevalo več ljudi. Imel je neurejen pravni položaj in bil brez sredstev. To je kmalu prine- slo velike težave. Zrnec je v pregledu začetkov in te- žav Kolaričevega dela v Kanadi ugotavljal: »Delovno polje se je širilo, delo kopičilo in spoznal je, da vsemu ne bo kos. Iskal je pomoči pri škofijskem duhovniku Antonu Vukšiniču.14 Ta mu je – kolikor je mogel – pomagal pri spovedovanju. Druga težava je bila ekonomska nestal- nost in negotovost – za vzdrževanje ni imel dovolj do- 12 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 5; Mauser, Preč. g. dr. Jakob Kolarič; Zerzer, Dobri pastirji, str. 142. 13 Kolarič, † Dr. Janko Pajk, str. 121–122; Zrnec, Slovenski laza- risti v Kanadi, str. 5. 14 Duhovnik ljubljanske škofije Anton Vukšinič (1913, Metlika – 2012, Toronto) je v Kanado odšel leta 1949 in je deloval najprej v torontski nadškofiji in nato v novoustanovljeni ško- fiji St. Catharines, Ont. Prim. Družina, št. 17, 22. april 2012, str. 29. hodkov. Oboje se mu je torej maščevalo. Povzročalo mu je probleme in trpljenje ves čas, dokler je bil sam. Temu se je pridružila še tretja senca: bolezen, razrahljani živ- ci, prevelika občutljivost in psihična obremenjenost. /…/ Valovi so v sobrata butali, ga begali, mu povzročali gla- vobol in vrtoglavico. Često so ga razburili, mu zameglili trezno presojanje in ga porinili k nemodrim odločitvam. Napravil je več korakov v prazno in sebi v škodo. Zato so bila prva leta zanj čas žalosti in bridkosti.«15 Kot ugo- tavlja isti vir, dober poznavalec zgodovine Slovencev v Kanadi, saj je med njimi deloval več desetletij, so bile pomemben vzrok za negotove razmere napetosti med Slovenci, ki so se v ta del Kanade naselili v dveh obdobjih – pred začetkom druge svetovne vojne in po njej. Imeli so različne poglede na dogajanje v do- movini in na vlogo duhovščine v družbenem življe- nju. Kolarič je bil znan po zavračanju revolucionar- nih sprememb na Slovenskem in kritičnem odnosu do zatiranja cerkvenih ustanov. Njegovemu ravnanju so nasprotovali tudi nekateri slovenski duhovniki, ki so bili sprejeti med duhovščino torontske nadškofije in so prevzeli delo v angleško govorečih župnijah.16 Kolaričevo delo je ves čas podpiral torontski nad- škof, kardinal McGuigan, v pomoč pa mu je bil tudi škof dr. Gregorij Rožman, ki je iz Clevelanda v Ohiu spremljal delo slovenskih izseljenskih duhovnikov, jih zastopal pred tamkajšnjimi cerkvenimi oblastmi in jim pomagal pri prirejanju cerkvenih dogodkov (Toronto je prvič obiskal julija 1949). Zgodovinski pomen Kolaričevega prihoda v Kanado je bil predvsem na dveh področjih. Po eni strani je odprl pot slovenskim lazaristom, ki so po- stali osrednja pastoralna ustanova med slovenskimi izseljenci v Kanadi, po drugi strani pa je začel orga- nizirati slovenske cerkvene skupnosti, ki so v nekaj letih ustanovile več narodnostnih župnij: Toronto (Marija Pomagaj, Brezmadežna s čudodelno sveti- njo), Montreal in Winnipeg. Hkrati je poskrbel, da so v več krajih po obsežni Kanadi vsaj dvakrat let- no priredili bogoslužna srečanja in skupna obha- janja praznikov (v adventnem in postnem času). V Kolaričevem času so pri tem sodelovali frančiškan p. Odilo Hajnšek (1895–1971) ter lazaristi Jože Časl (1908–2009), Jože Gregor (1910–1980), Janez Ko- pač (1913–1994) in Karel Wolbang (1913–1997), ki je v letih 1952–1959 prihajal pomagat iz Združenih držav Amerike.17 Ustanovitev župnije Marije Pomagaj Do oktobra 1952 sta slovenska lazarista Jakob Kolarič in Janez Kopač (v Toronto je prišel avgusta 1952) bivala v skupnosti ameriških lazaristov, ta- 15 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 6–7. 16 Mauser, Preč. g. dr. Jakob Kolarič, str. 3; Zorman, † Dr. Jakob Kolarič CM, str. 90. 17 Slovo misijonarja, str. 149–150. 913 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 krat pa sta se naselila blizu cerkve Karmelske Ma- tere Božje (Our Lady of Mount Carmel), čeprav sta ostala še naprej člana ameriške skupnosti. Decem- bra 1953 se jima je pridružil brat laik Ciril Verdnik (1908–1965),18 pred tem misijonar na Kitajskem in po izgonu od tam član Vzhodne ameriške provin- ce lazaristov. Verdnik je prevzel skrb za gospodarska vprašanja v skupnosti in službo zakristana. Ob isti cerkvi je namreč Kolarič že od prvih mesecev po pri- hodu v Toronto zbiral Slovence, ki sicer niso imeli stalnega kraja srečevanj. Slednjič mu je uspelo, da se je dogovoril s skupnostjo redemptoristov, ki so oskr- bovali omenjeno cerkev; na razpolago so mu dali cer- kev in nekaj prostorov ob njej. 7. november 1949 je pomenil začetek organiziranega in stalnega zbiranja Slovencev iz Toronta in neposredne okolice v cerkvi Karmelske Matere Božje. Cerkev so uporabljali do 24. oktobra 1954 in za uporabo prostorov plačevali najemnino. Ob cerkvi so kmalu vzeli v najem manjšo družinsko hišo, v katero so se lahko naselili lazaristi in imeli na voljo večji prostor za srečanja slovenskih rojakov. Cerkvenopravno so bili slovenski lazaristi v Kanadi v tem času pod oblastjo ameriškega predstoj- nika in bili del skupnosti, ki je imela sedež v toront- skem predelu Scarborough. Želja, da bi vendarle imeli lastne prostore ter jih prosto uporabljali in urejali, je v vedno močnejši slo- venski skupnosti dobivala vedno močnejša znamenja. V tem pogledu je bilo prelomno leto 1950. Na treh srečanjih, ki jih je sklical Kolarič – januarja, marca in aprila –, so dokončno izoblikovali načrt, da si posta- 18 Gajšek, Vredni spomina, str. 398–399. vijo lastno cerkev in ob njej najbolj potrebne prosto- re. Načrtno so začeli zbirati sredstva v ta namen. Vsa dela je usklajeval cerkveni odbor, ki se je oblikoval na omenjenih srečanjih. Iz njegovih poročil je razvidno, da so v prvih šestih mesecih, to je do avgusta 1950, zbrali že deset tisoč dolarjev in da se je v podporo župnijskemu središču s podpisom izrekel 201 Slove- nec.19 Nenehno naraščanje števila novih slovenskih priseljencev v Torontu in okolici je pomenilo moč- no zagotovilo, da se bodo sredstva še naprej zbirala in da bo z rojaki mogoče računati pri organiziranju župnijskih dejavnosti. Konec leta 1952 je bilo v slo- venski cerkveni skupnosti vpisanih že 183 družin (kar je merilo štetja po kanadskih standardih), to je 770 ljudi (629 odraslih in 14 mladoletnih otrok). Uradno listino o ustanovitvi župnije Marije Po- magaj (Our Lady Help of Christians) je torontski nadškof, kardinal McGuigan, izdal 10. februarja 1953.20 Veliko dela za postavitev cerkve je bilo oprav- ljenega že pred tem, zlasti pridobivanje potrebnih dovoljenj. Načrte za cerkev je pripravil arhitekt Peter Dimitroff. Zemljišče, na katerem so načrtovali cer- kev, so kupili v začetku februarja 1953. Gradnjo so začeli 2. decembra 1953 in kmalu zgradili kletne pro- store. V enem letu je bila cerkev, vključno s prostorno dvorano pod njo, dograjena in opremljena. Poslopje je bilo v skladu s cerkvenimi predpisi blagoslovlje- no in izročeno namenu 19. decembra 1954. Obred 19 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 8. Podrobneje je pot do nove cerkve predstavil Kolarič sam v prispevku Pot do slo- venske cerkve v Torontu. 20 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 9. Slovenska cerkev Marije Pomagaj v Torontu (foto: D. Gačnik). 914 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 je opravil kardinal McGuigan. Notranjo opremo je izdelal kipar Franc Gorše. Kolarič je župnijo vodil od ustanovitve do svojega odhoda v Evropo. Najve- čji del bremena je poleg Kolariča nosil Kopač. Zrnec je dogajanje povzel tako: »Cerkev Marije Pomagaj so gradila slovenska srca, slovenski žulji in darovi. Prispe- vali so izključno le Slovenci, ne le iz Toronta, ampak iz različnih krajev Kanade in ZDA, zlasti iz Clevelanda. Zato je prva slovenska cerkev v Kanadi resnično cerkev Slovencev, pričevanje njihove vere in ljubezni do Boga in Matere Božje. Postala je simbol narodnega ponosa in vidno znamenje slovenske pričujočnosti v Kanadi. Kar- dinal McGuigan je dal slovenskima dušnima pastirjema in vsem rojakom priznanje z najvišjo pohvalo.«21 S svojo izvirnostjo, ki je segala preko meja ver- skih srečanj in ohranjanja verske pripadnosti ter za- radi katere je slovenska cerkev Marije Pomagaj v tem pogledu odigrala podobno vlogo kot druge etnične cerkve v Torontu, je ta cerkev postala del kulturne dediščine mesta in predmet strokovnih obravnav raz- iskovalcev z različnih področij.22 Župnija Marije Pomagaj je z leti pridobivala no- ve člane in največji obseg dosegla sredi 70. let. Če je ob ustanovitvi štela 240 družin (1028 članov), je bilo leta 1957 vpisanih že 473 družin (1512 članov), leta 1979 pa 678 družin in 51 samskih (skupaj 2084 oseb). Največ porok je bilo leta 1961, kar 74, in največ krstov leta 1964, to je 146.23 Poleg ustaljenih načinov delovanja cerkvenih skupnosti, ki so povezani z obhajanjem bogoslužja, podeljevanjem zakramentov, verskim poukom ter skrbjo za bolne in ostarele, so sestavine rednega žup- nijskega življenja postale nekatere izvirne oblike, ki so bile sicer značilne za cerkvene skupnosti v Kana- di in še posebej v etničnih župnijah. Prvotni namen je bil čim večja vključitev laikov v delovanje župnije. Kot v povzetku zgodovine župnije Marije Pomagaj ugotavlja Zrnec, je v prvih desetletjih njenega obstoja v njej delovalo kar 19 organizacij.24 Kot prva sta bila ustanovljena cerkveni odbor in župnijski pevski zbor, ki sta postala nosilca osrednjih župnijskih dejavnosti. Že Pajk je v Torontu za dekleta ustanovil Marijino družbo, ki jo je med župnijska združenja vključil Kolarič. Za žene je Kolarič ustanovil Katoliško žen- sko ligo, ki je bila članica istoimenskega kanadskega združenja, za može in fante pa Društvo Jezusovega imena. Podpiral je razne stanovske organizacije (Ka- toliška akcija, skavti in skavtinje, Marijina legija, Vin- cencijeva konferenca, več mladinskih pevskih zborov, Baragovo prosvetno društvo, mladinski klub … ). Redno so potekale duhovne vaje za različne stanove; organizirali so jih v Torontu ali ustreznih cerkvenih 21 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 10; Kolarič, Pot do slovenske cerkve v Torontu, str. 9–10. 22 Perin, The Many Rooms of this House. 23 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 32. 24 Prav tam, str. 39; seznam vseh je del zgodovine župnije, ki je na njeni spletni strani www.marijapomagaj.ca. ustanovah po provinci Ontario. Kolarič je načrtno organiziral pripravo na velikonočne praznike, tako za Toronto in okolico kot za večje skupine Slovencev v raznih delih Kanade, vse do Vancouvra na zahodni obali. Vpeljal je letno romanje k osrednjemu svetišču kanadskih mučencev v Midland. Ustanovil je Misi- jonski krožek, v okviru katerega so zbirali sredstva za pomoč slovenskim misijonarjem po svetu. Veliko pozornost je namenjal bolnim in ostarelim članom slovenske skupnosti. Pomembni sestavini dela slo- venskih lazaristov v Torontu sta postala obiskovanje rojakov po mestu in okoliških krajih ter pomoč pri- šlekom pri urejanju pravnih vprašanj. Nova cerkvena središča Razmere, med katerimi velja poudariti selitev prebivalstva iz starega mestnega jedra na mestno ob- robje, so narekovale, da se je konec 50. let 20. stoletja začela oblikovati druga slovenska župnija v Torontu, ki je svoje mesto dobila v predmestju Etobicoke, to je v zahodnem delu mesta ali New Toronto, kjer meji na škofijo Hamilton. Za njeno ustanovitev se je za- vzel Kolaričev pomočnik Janez Kopač. Ker je Kopač vedno več časa in moči namenjal novi skupnosti, je Kolarič dobil drugega pomočnika; iz Rima, kamor se je zatekel iz Slovenije, je prišel duhovnik Franc Sodja (1914–2007). V začetku januarja 1959 je Ko- pač rojake začel zbirati v prostorih angleške krajevne župnije Kristusa Kralja (Christ the King), kjer je že naslednji mesec odprl slovensko šolo. Hkrati je začel ustanavljati cerkvena združenja, ki so postala nosilci naporov za ustanovitev župnije in gradnjo cerkvenih poslopij. V tem času se je Kolarič že pripravljal, da zapusti Kanado; za naslednika pri vodenju župnije Marije Pomagaj je bil 19. marca 1960 imenovan An- drej Prebil (1911–1993), ki je kmalu zatem dobil dva pomočnika – Toneta Zrneca (1921–2016) in Stani- slava Boljko (1921–2014).25 Župnijo Brezmadežne s čudodelno svetinjo (Our Lady of the Miraculous Medal Church) je 1. septembra 1960 ustanovil to- rontski nadškof, kardinal McGuigan. Gradnja nove cerkve se je začela v začetku novembra 1960, z ura- dnim blagoslovom 28. maja 1961 pa je bila izročena bogoslužnim srečanjem. Pred tem so vsi Slovenci s tega področja pripadali župniji Marije Pomagaj, a so zelo zavzeto pomagali pri oblikovanju novega sloven- skega pastoralnega središča. Ob cerkvi so bili posta- vljeni še župnišče in prostori za skupnost lazaristov, kjer je od tedaj uradni sedež vodstva slovenskih la- zaristov v Kanadi. Hkrati je ta skupnost tudi uradno prišla pod oblast predstojnika lazaristov v Sloveniji, jurisdikcija ameriškega predstojnika iz Philadelphie pa je prenehala. Z dvema župnijama in več lazaristi je bilo pastoralno delo med Slovenci v Torontu in širši 25 Gajšek, Vredni spomina, str. 184–187. 915 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 okolici zastavljeno na novo, pod vodstvom mlajših in ob načrtni akciji, da so redno obiskovali slovenske skupnosti po Kanadi vsaj dvakrat letno (v adventnem in postnem ali velikonočnem času). Večji skupnosti slovenskih priseljencev sta nare- kovali, da sta bili ustanovljeni še župnija sv. Vladimir- ja v Montrealu, Quebec, in župnija Lurške Matere Božje v Winnipegu, provinca Manitoba. Slovence v Montrealu je Kolarič večkrat obiskal v začetnih letih delovanja v Torontu. Rojake je zbiral v slovaški cer- kvi sv. Cirila in Metoda, saj je močna skupina živela prav v njeni bližini. Organizator srečanj in obiskov duhovnikov je bilo Baragovo društvo, ki je bilo za ta namen ustanovljeno junija 1951. Skupaj s škofom Rožmanom je Kolarič dosegel, da je skupnost lazari- stov maja 1957 Jožefa Časla imenovala za duhovnika slovenske skupnosti v pokrajini Quebec. Časl je bival pri cerkvi St. Louis-de-France, imel naslov kaplana ter bil zadolžen za dušnopastirsko oskrbo Slovencev v Montrealu in okolici.26 Hkrati se je takoj lotil iska- nja prostorov, ki bi bili last slovenske skupnosti, pri čemer mu je pomagal montrealski nadškof, kardinal Paul-Émil Léger (1904–1991). Ta je 1. decembra 1963 ustanovil slovensko župnijo sv. Vladimirja, ki je v začetkih štela skoraj 1400 oseb (400 družin in okrog 150 samskih). V Winnipegu so med Slovenci najprej delovali slovenski frančiškani iz Lemonta, Illinois, nato je za- čel prihajati lazarist Karel Wolbang, ki je bil Sloven- cem v Manitobi na razpolago do konca 50. let, to je dokler je bil Kolarič v Torontu. Delo za ustanovitev slovenske župnije je nadaljeval lazarist Jože Mejač (1915–2012), ki je bil imenovan za prvega župnika, potem ko je 23. junija 1963 nadškof George Flahiff (1905–1989) ustanovil župnijo. Takrat je štela 175 družin in nekaj samskih (skupaj 510 ljudi). Pomemb- no vlogo pri ustanovitvi župnije in nakupu cerkve je imel Slovenski klub, ustanovljen deset let pred tem.27 Povezanost Misijonske družbe s skupnostjo Hče- ra krščanske ljubezni (usmiljenke) je pripomogla, da je bil 7. oktobra 1954 Kolarič imenovan za ravnatelja usmiljenih sester francoske province v Kanadi (sredi- šče Coaticook, Quebec).28 Služba mu je omogočila, da se je z vodstvom sester dogovoril o prihodu slo- venskih sester usmiljenk v Kanado in njihovi vklju- čitvi v delovanje slovenske skupnosti. Sestre usmi- ljenke so maja 1959 postale del pastoralne ekipe pri Mariji Pomagaj (prvi sta iz Argentine prišli sestri Li- dija Krek in Cecilija Prebil). V kratkem je skupnost narasla na štiri. Župnija je za sestre kupila hišo poleg cerkve in jih sprejela kot sodelavke pri razgibanih de- javnostih, ki so jih takrat v Torontu razvili slovenski lazaristi. Sestre so prevzele skrb za župnijski vrtec 26 Letonja, Sv. Vladimir Montreal 1964–1989, str. 8–10. 27 Pri lurški Materi Božji v Winnipegu. Naš 30-letni jubilej; Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 28. 28 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 10. ter pomagale v slovenski šoli in pri različnih ženskih združenjih. V župniji so ostale do leta 1964.29 Glede integracije izseljenskih skupin v kanadsko Cerkev in organiziranja posebnih oblik pastoralne oskrbe zanje je bil Kolarič v torontski nadškofiji sve- tovalec in pomočnik tamkajšnjih cerkvenih vodite- ljev. S podpiranjem ustanov, ki so skrbele za izobra- ževanje cerkvenih poklicev, pa je izvirno prispeval k njihovi organiziranosti.30 Kot priznanje za opravlje- no delo mu je bilo na predlog torontskega nadškofa, kardinala McGuigana, decembra 1954 podeljeno pa- peško priznanje »Pro Ecclesia et Pontifice«, s katerim je želel »odlikovati vse Slovence v Torontu za njihovo velikodušno delo za Cerkev in za sv. očeta«.31 Ustanovitelj in urednik mesečnika Da bi lažje povezal slovenske rojake, ki so se razselili po raznih delih Kanade, je Kolarič, tudi na pobudo samih rojakov, s katerimi se je srečeval ob obiskih, začel izdajati mesečnik Božja beseda (The Word of God). Prva številka je kot razmnoženina na šestih straneh izšla 20. novembra 1949. Božja beseda je izhajala mesečno (z letom 1991 je postala dvome- sečnik in leta 2002 trimesečnik). V tiskani obliki je izhajala od leta 1953 dalje ter obsegala najprej eno in nato dve tiskarski poli. Kot je v svojih spominih ob desetletnici izhajanja zapisal Kolarič, je bilo težko najti tiskarno, ki bi imela slovenske črke; slednjič je delo prevzela slovaška tiskarna Silvay.32 Revija Bož- ja beseda je kronika slovenske navzočnosti v Kanadi ne le na cerkvenem področju, temveč tudi pri vseh drugih dejavnostih, ki so se jih udeleževali slovenski rojaki. Redno je poročala o novih članih cerkvenih občestev ter stanju cerkvenih ustanov in združenj. Poleg tega je predstavljala finančna poročila, ki so jih zbirali za različne namene. Kolarič je revijo urejal de- vet let (leta 1959 je uredništvo prevzel Franc Sodja) in skrbel za finančni del poslovanja. Pri slednjem so mu bile po letu 1959 v pomoč slovenske usmiljenke, ki so istega leta postale del pastoralne ekipe v župniji Marije Pomagaj. »Božja beseda vam bo prinašala vsak mesec nedeljske in praznične misli; seznanjala vas bo z dogodki po katoliškem svetu; tu in tam vas bo razveselila s kakim poučnim zgledom iz življenja; opozarjala vas bo na nevarnosti, ki vam pretijo v tujem svetu; objavljala pa bo tudi kratke dopise o duhovnem in kulturnem živ- ljenju slovenskih skupin po Kanadi«, je v prvi številki zapisal Kolarič.33 Bil je avtor številnih prispevkov, ki so jih rada objavljala slovenska cerkvena glasila po Združenih državah, Južni Ameriki in Avstraliji. Ro- 29 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 11, 45. 30 Skumavc, On One-Way Path, str. 195. 31 Kopač, Odlikovanje; Gajšek, Vredni spomina, str. 115; Zerzer, Dobri pastirji, str. 142. 32 Kolarič, Začetek in razvoj »Božje besede«, str. 4. 33 Božji besedi na pot. Kolarič je predstavljen kot »slovenski dušni pastir v Torontu«. 916 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 jaki so bili povabljeni, da pri oblikovanju revije sode- lujejo s prispevki in dopisi. V nadaljevanju je Božja beseda prinašala poročila iz vseh slovenskih skupnosti v Kanadi. Čeprav je bila revija namenjena predvsem sloven- skim priseljencem v Kanadi, da bi jih povezovala ter pomagala pri ohranjanju njihove vere in narodnih vrednot, so jo kmalu začeli naročati tudi rojaki iz drugih delov sveta; v letih največjega obsega je imela naročnike na vseh celinah, ko je postala splošni ver- ski list in ni bila vezana le na slovensko skupnost v Kanadi. Revija se je vzdrževala z naročninami, oglasi in darovi. Sodelavci so prihajali iz vseh slovenskih skupnosti, ne le iz Kanade, tudi iz Slovenije. Z leti in krepitvijo skupnosti v Kanadi se je povečevala tudi naklada. Leta 1953 je bilo naročnikov okoli 300, v nekaj letih se je njihovo število dvignilo na 600 in bilo največje v času, ko je Kolarič urednikovanje predal v mlajše roke; takrat je Božja beseda izhajala v okoli dva tisoč izvodih. Število naročnikov se je začelo zmanj- ševati po letu 1980 in se ustalilo na okoli tisoč. Pobudnik drugih ustanov V skladu z načinom organiziranja cerkvenih de- javnosti v Kanadi in Združenih državah je Kolarič s svojimi sodelavci poleg župnij kot temeljne oblike organiziranosti cerkvenega življenja vzpostavil vrsto drugih ustanov, ki so imele pomen tako za cerkveni del življenja kot za afirmacijo slovenske skupnosti. Šola je imela namen mladim članom cerkvenih občestev ponuditi osnovno znanje slovenskega jezika, jih nave- zati na slovensko skupnost, usposobiti za sodelovanje pri slovenskem bogoslužju ter jim okrepiti narodno zavest. Še v prostorih pri redemptoristih sta Kolarič in Kopač ustanovila knjižnico in slovensko šolo. Ta je začela delovati januarja 1953. Pouk slovenščine za otroke sta pripravljala ob nedeljah popoldne, občasno tudi ob petkih zvečer ali ob sobotah, ko je bila hkrati priložnost za pripravo otrok na prejem zakramentov in verski pouk. Šolsko leto je trajalo od septembra do maja. Največ otrok je slovensko sobotno šolo pri Ma- riji Pomagaj obiskovalo v šolskem letu 1965/66, ko Naslovna stran revije Božja beseda. 917 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 jih je bilo vpisanih 176. S šolskim letom 1995/96, ko je bilo vpisanih le osem otrok, pa je šola prenehala delovati.34 Šlo je za tečaje slovenskega jezika, ki so jim dodali še nekatere druge vsebine, kot so bili osnovni pojmi iz slovenske zgodovine in zemljepisa, sloven- sko petje in verouk. V župniji Marije Pomagaj je slo- venska šola imela pet razredov, v večini drugih krajev samo dva. Delovanje šole je bilo odvisno predvsem od zavzetosti slovenskih staršev, ki so bili pripravljeni tudi ob sobotah in nedeljah voziti otroke v šolo. Kot učitelji so delovali lazaristi, nekatere redovnice in dru- gi rojaki, ki so imeli zadosti znanja in volje za delo v šoli. Učno gradivo so pripravljali sami. Pomembna pridobitev za Slovence v Torontu in okolici je bil leta 1957 nakup večjega zemljišča na podeželju, kjer se je nato oblikovalo Slovensko le- tovišče. Po Kolaričevi zamisli je bil namen letovišča »ohranjati slovensko skupnost tudi tako, da se rojaki zbi- rajo v počitniških dneh na svojem zemljišču, imajo poči- tnice, ure oddiha v domači in pošteni druščini. Letovišče jim nudi nedeljsko mašo, priliko za sestanke, prireditve in slovesnosti.«35 Tu so rojaki imeli možnost preživlja- ti vikende in letne dopuste, nekateri pa so si postavili kar začasna prebivališča, v katerih so preživljali dele leta. Za nakup in postavitev nujne infrastrukture sta se zavzela gradbenik Jože Kastelic in župnik Kolarič, ki sta konec aprila 1957 med Boltonom in Albionom kupila prvi del zemljišča. V nadaljevanju je bilo do- kupljenih še več parcel, kar je končno prineslo letovi- šče v velikosti 52 juter (207 tisoč kvadratnih metrov). Na zemljišču so bili zgrajeni kapela Marije Pomagaj, Baragov dom z dvorano in plavalni bazen ter skoraj 130 družinskih počitniških hišic. Kolaričeve pobude ali močna podpora idejam, ki so prihajale od drugod, so segale še na druga področja. Večina je imela družabni ali kulturni značaj, nekatere pa povsem gospodarskega. V Torontu sta zaživeli dve kreditni zadrugi: Slovenska hranilnica in posojilnica Janeza Evangelista Kreka ter Župnijska hranilnica in posojilnica. Prvo so leta 1953 ustanovili slovenski izseljenci za rojake, ki so se naselili v Torontu in oko- lici. Izdajala je glasilo Zadružna misel.36 Za drugo so ontarijske provincialne oblasti izdale dovoljenje 15. avgusta 1957, ustanovljena pa je bila 30. julija istega leta. Njen član je lahko postal, kdor je bil vpisan med člane župnije Marije Pomagaj.37 Vrnitev v Evropo Čeprav je Kolarič konec 50. let načrtoval drugač- no obliko pastoralnega dela v Kanadi, med drugim je razmišljal o novem začetku na ozemlju škofije 34 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 32. 35 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 46; Golob, Poročilo o delu na Slovenski pristavi pri Torontu. 36 Slovenians in Canada, str. 217. 37 Hranilnica in posojilnica, str. 215; Slovenians in Canada, str. 218; Zerzer, Dobri pastirji, str. 142. Hamilton v Ontariu, se je nato odločil drugače. Na začetku leta 1960 je sklenil zaključiti svoje delo v Ka- nadi; tako je 22. marca to državo zapustil.38 Po vrni- tvi v Evropo se je naselil na avstrijskem Koroškem, čeprav Misijonska družba tam ni imela ustanov. Po kratkem času je uvidel, da razmere niso bile takšne, kot si je predstavljal, zato se je želel vrniti v Toron- to in se pridružiti duhovniškemu zboru nadškofije; vendar se njeno vodstvo s tem ni strinjalo. Končno je leta 1961 našel dom pri slovenskih šolskih sestrah v Št. Petru pri Šentrupertu, kjer je postal kaplan v nji- hovi ustanovi in se v polni meri vključil v pastoralno delo celovške škofije. Poleg nalog kaplana v sestrski skupnosti do leta 1978 je pomagal duhovnikom v župnijah, predvsem pri organiziranju ljudskih misijo- nov in drugih oblik cerkvenega prenavljanja. Zerzer je ugotovil, da je na Koroškem vodil kar 16 misijonov in 35 duhovnih vaj. Leta 1978 je za krajši čas pre- vzel vodenje župnije Blače pri Zilji, vendar je kmalu ugotovil, da nima več moči za tako odgovorno delo. Po dveh letih se je vrnil v sestrsko skupnost. Umrl je 25. decembra 1984 v Celovcu in bil pokopan v Št. Jakobu v Rožu.39 Čas na Koroškem je Kolarič namenjal tudi pri- pravi izvirnih besedil s področja nabožnega slovstva, kar je bila njegova priljubljena dejavnost že v času urejanja cerkvenega tiska v Kanadi. Bil je redni sode- lavec celovškega škofijskega lista Nedelja. Samostojne knjige pa sta izdajala Družba sv. Mohorja v Celov- cu in Dušnopastirski urad celovške škofije. Ome- nimo najbolj poznane naslove: Marija v znamenju čudodelne svetinje (1964), Trpeče obličje (1965), Duša Kristusova. Razmišljanja o dvanajstih prošnjah »Duša Kristusova, posveti me« (1966) in Skrivnost vere. 32 premišljevanj o presveti Evharistiji (1974). Od tedaj dalje se je povsem posvetil zbiranju gradiva za pripra- vo življenjepisa škofa Gregorija Rožmana. V rokopi- su je ostal življenjepis Janeza Marije Vianeja, ki ga je pod naslovom Arški župnik po njegovi smrti izdalo Ognjišče (1999). Objava treh knjig o škofu Rožmanu Med Kolaričevimi spisi izstopa obsežno zastav- ljena biografija 29. ljubljanskega škofa. Tri zajetne knjige pod skupnim naslovom Škof Rožman. Duhov- na podoba velike osebnosti na prelomnici časa so izšle v drugi polovici 60. (zvezek I. leta 1967) in v 70. letih (zvezek II. leta 1970 in zvezek III. leta 1977). Dom- nevati smemo, da je imel do svojega nekdanjega uči- telja cerkvenega prava zelo oseben odnos; ocene izpi- tov pri njem so bile odlične. S škofom Rožmanom se je srečeval v Združenih državah in Kanadi. Gradivo je zbiral v času, ko je bila živa še velika večina ljudi, 38 Zrnec, Slovenski lazaristi v Kanadi, str. 54. 39 Gajšek, Vredni spomina, str. 114; Zerzer, Dobri pastirji, str. 143; Kopač, Sobratu v slovo. 918 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 ki so škofa Rožmana poznali in je od njih dobival gradivo iz prve roke, čeprav je bila vrsta laikov in du- hovnikov, tudi med izseljenci, prepričana, da čas za pisanje škofove biografije še ni bil primeren.40 Tik pred izidom prvega zvezka je za Ameriško domovi- no pripravil predstavitev nastajanja ideje o zbiranju gradiva in pripravi objave ter razlogih za takšno od- ločitev.41 Kot zapiše v uvodu k prvemu zvezku, »se je dela lotil na pobudo slovenskih duhovnikov v Sever- ni Ameriki«.42 Med njimi je imel vodilno vlogo Ju- 40 Zorman, † Dr. Jakob Kolarič CM, str. 90. 41 Prim. Kolarič, Ob življenjepisu škofa dr. Gregorija Rožmana, str. 2. 42 Kar nekaj duhovnikov je bilo proti pripravi Rožmanovega življenjepisa. Njihova mnenja je Kolarič navedel v uvodu k prvemu zvezku. Obenem je navedel temeljno načelo, ki se ga je držal: »Življenjepis ni modrovanje, še manj pisateljeva domi- šljija; življenjepis so nepotvorjena dejstva. Zato mora v življe- njepisu govoriti človek, ki ga življenjepis opisuje; govoriti mora s svojimi lastnimi besedami, ki jih je napisal ali govoril; govoriti morajo njegova dejanja, njegove stvaritve. Poleg tega pa smejo lij Slapšak (1901–1985), ki je v Clevelandu več let opravljal naloge osebnega tajnika škofa Rožmana in je dobro poznal možnosti, ki bi jih avtor življenjepisa lahko izkoristil. Res je bilo, da je bilo že do tedaj ve- liko napisanega o njem, predvsem v slovenskem tisku po svetu, nekaj pa tudi na Slovenskem. Leta 1960 je izšel deveti zvezek Slovenskega biografskega leksikona, ki je vseboval geslo Gregorij Rožman; pripravil ga je dr. Metod Mikuž (1909–1982), nekoč dobro zapisan pri škofu Rožmanu in njegov ožji sodelavec.43 K sodelovanju so bili povabljeni duhovniki in laiki v Severni in Južni Ameriki, Avstraliji in Evro- pi. Pripravljen je bil poseben vprašalnik, ki so ga iz Združenih držav razposlali na okrog 300 naslovov (odgovore je zbiral Slapšak). Delo s poznavalci škofa govoriti tudi tisti, ki so njegovo življenje gledali iz neposredne bližine, pa tudi ti samo tedaj, če so ga gledali brez predsodkov, z očesom pravičnosti in brez sovraštva.« Kolarič, Škof Rožman, 1. zv., str. 5–6. 43 Prim. SBL, vol. III, str. 152. Naslovna stran prvega zvezka Rožmanove biografije. 919 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–9202022 dr. Rožmana v Avstriji so prepustili Kolariču, ker se je z njimi lahko srečeval osebno in tako preverjal po- datke, ki jih je prejemal od drugod. Iz Celovca je bilo razposlanih več kot sto izvodov vprašalnikov; iz vseh okolij jih je bilo vrnjenih skoraj dvesto. V Avstriji je imela sedež Družba sv. Mohorja, ki je prevzela od- govornost za izdajo. Kolarič se je postavil na stališče, da bo življenjepis pripravil predvsem na podlagi pri- čevanj in zbranega gradiva in ne na podlagi do tedaj objavljenih zapisov. Prepričan je namreč bil, da bodo ti zapisi tako ali tako ostali ohranjeni in obdržali svo- jo vrednost, če pa bo načrtno zbral gradivo od takrat še živih poznavalcev, bo to izviren prispevek in bodo zbrane nove ter dodatne informacije, ki bodo tako rešene pred pozabo. Od jeseni 1963 dalje je trajalo zbiranje gradiva in nagovarjanje povabljenih, da so se odločili za pripravo osebnih prispevkov. Računal je, da bo življenjepis izšel v eni knjigi ob petletnici ško- fove smrti. Med pričami, ki so bile Kolariču v oporo predvsem za zgodnje obdobje Rožmanovega življe- nja, je imela poleg koroških duhovnikov in nekaterih sorodnikov poseben pomen škofova sestra Elizabeta (Liza) Rožman (1872–1969), ki je bila pri bratu, ko je bil v Ljubljani učitelj na Teološki fakulteti in ljub- ljanski škof ter ga je spremljala na poti na Koroško 5. maja 1945. V času priprave knjige je bila še vedno živa in je imela zanesljiv spomin (umrla je 25. julija 1969 v Šmihelu pri Pliberku).44 Knjige spremljajo številne ilustracije in priloge, ki imajo že same po sebi izvirno zgodovinsko in priče- valno vrednost. Marsikateri dokument in fotografija sta bila s tem oteta. Na značaj Kolaričevih knjig o škofu Rožmanu je treba gledati tudi v luči posebnega pomena in posebne pozornosti, ki jo je tovrstni li- teraturi posvečala slovenska in jugoslovanska oblast. To se je kazalo v dejstvu, da je bila v Narodni in uni- verzitetni knjižnici v Ljubljani v fondu D, do katere- ga so imeli dostop le izbranci in politično zanesljivi uporabniki. Sklep Ko govorimo o lazaristu Ljutomerčanu dr. Jakobu Kolariču, govorimo o začetniku načrtnega organizi- ranja cerkvenega življenja med Slovenci v kanadski provinci Ontario in o začetkih občasnih pastoral- nih dejavnosti v drugih delih obsežne dežele. Kljub krhkemu zdravju in številnim napetostim, s katerimi se je moral srečevati v slovenski skupnosti, je začel vse dejavnosti, ki so se po njegovi vrnitvi v Evropo utrdile in še razširile. Po zgledu drugih skupnosti v narodnostno zelo raznolikem Torontu je s podporo vodstva torontske nadškofije poskrbel za temeljne 44 Zerzer, Dobri pastirji, str. 144; Zorman, † Dr. Jakob Kolarič CM, str. 91; Kolarič, Škof Rožman, 2. zv., str. 491; Godina, Zadnja v družini je umrla. strukture, ki so zagotavljale skupne dejavnosti in omogočale izražanje pripadnosti skupnosti (prostore, organizacije, osebje, tisk). Slovensko cerkveno obče- stvo v Torontu je po njegovi zaslugi stopalo v korak s številnimi drugimi narodnostnimi ustanovami, ki so delovale na ozemlju prestolnice Ontaria. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ATF – Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Rojstne matične knjige in mrliške matične knjige župnije Ljutomer (https://data.matricula-online. eu/sl/slovenia/maribor/) PAL – Provincialni arhiv lazaristov Ljubljana LITERATURA Bobič, Pavlina: Ambrožič (Ambrozich) Bernard. Novi Slovenski biografski leksikon, zv. 1, Ljubljana: ZRC SAZU, 2013, str. 155–156. Božji besedi na pot. Božja beseda 1, 1949, št. 1, 20. november, str. 1. Gajšek, Lojze: Vredni spomina. Rajni sobratje Sloven- ske province Misijonske družbe. Ob 90-letnici pro- vince (1919–2009) in 350-letnici smrti sv. Vincen- cija (1660–2010). Ljubljana: Misijonska družba, 2009. Gajšek, Lojze: Slovenska provinca Misijonske družbe s skupnostjo lazaristov na Hrvaškem. Ljubljana: Mi- sijonska družba, 2009. Godina, Jože: Zadnja v družini je umrla. Ameriška domovina, št. 149, 6. avgust 1969, str. 2. Golob, Božidar: Poročilo o delu na Slovenski pristavi pri Torontu. Božja beseda 10, 1959, št. 2, februar, str. 42–43. Hranilnica in posojilnica. Božja beseda 8, 1957, št. 9, september, str. 215. Kolarič, Jakob: Ob življenjepisu škofa dr. Gregorija Rožmana. Ameriška domovina, št. 56, 21. marec 1967, str. 2. Kolarič, Jakob: † Dr. Janko Pajk. Božja beseda 2, 1950/51, št. 12, oktober, str. 121–122. Kolarič, Jakob: Pot do slovenske cerkve v Torontu. Božja beseda 5, 1953/54, št. 12, oktober, str. 8–18. Kolarič, Jakob: Začetek in razvoj »Božje besede«. Božja beseda 10, 1959, št. 1, januar, str. 4–7. Kopač, Janez: Odlikovanje. Božja beseda 6, 1955, št. 1, januar, str. 14–15. Kopač, Janez: Sobratu v slovo. Božja beseda 36, 1985, št. 3, marec, str. 80–82. Kopač, Janez: Ob srebrnem jubileju župnije Marije Brezmadežne 1961–1986. Silver Jubilee of the Mi- 920 BOGDAN KOLAR: LJUTOMERČAN JAKOB KOLARIČ – ORGANIZATOR IN POVEZOVALEC SLOVENCEV V TORONTU, 909–920 2022 raculous Medal. Toronto: Župnija Brezmadežne, 1987. Letonja, Franc: Sveti Vladimir v Montrealu 1964– 1989. Pogled v preteklost in sedanjost. Montreal: Mission Slovène Saint-Vladimir, 1990. Mauser, Otmar: Preč. g. dr. Jakob Kolarič, C.M, v luči 10-letnice cerkve Marije Pomagaj. Ameriška domovina, št. 242, 15. december 1964, str. 3. Perin, Roberto: The Many Rooms of This House. Diver- sity in Toronto's Places of Worship since 1840. To- ronto: University of Toronto Press, 2017. Pogorelec, Breda: Profesor doktor Rudolf Kolarič. Jezik in slovstvo 31, 1975/76, št. 1, str. 21–24. Pri lurški Materi Božji v Winnipegu. Naš 30-letni jubilej. Božja beseda 45, 1994, št. 2, marec–april, str. 46–47. Skumavc, Franc: On One-Way Path. A Life's Journey. Beaverton: Franc Skumavc, 1992. Slovenians in Canada. Hamilton: The Slovenian He- ritage Festival Committee, 1984. Slovo misijonarja. Božja beseda 45, 1994, št. 5, sep- tember–oktober, str. 149–150. Zerzer, Janko: Dobri pastirji. Naši rajni duhovniki 1968–2005. Celovec: Mohorjeva, 2006. Zorman, Fortunat: † Dr. Jakob Kolarič. Koledar Mo- horjeve družbe 1986. Celovec: Mohorjeva družba 1985, str. 90–91. Zrnec, Tone: Slovenski lazaristi v Kanadi. Toronto: Božja beseda, 2002. Žakelj, Stanko: Dr. Jakob Kolarič CM. Družina, št. 3, 20. januar 1985, str. 4. SPLETNI VIRI Spletna stran župnije Marija Pomagaj: www.marijapomagaj.ca S U M M A R Y Ljutomer-native Jakob Kolarič. In the servi- ce of organizing and connecting Slovenian in Toronto After two decades of serving in Slovenia and refugee camps and after making a short sojourn in Rome and Madrid, respectively, the Lazarist (Vin- centian Father) Dr Jakob Kolarič set out for Canada at the end of 1948. He first joined the American La- zarist community and then made all necessary ar- rangements for Slovenian Lazarists to settle in To- ronto and provide pastoral care Slovenian emigrants in Ontario as well as major cities in other provinces. In Toronto, Kolarič not only ensured the establish- ment of the Slovenian parish of Our Lady Help and the construction of the parish church and other facil- ities, but he also initiated the establishment of many other Slovenian institutions. He was the founder of Slovenian religious communities in Montreal, Que- bec, and Winnipeg, Manitoba. To promote contacts among his fellow countrymen, scattered across Can- ada, Kolarič launched the monthly newspaper The Word of God, which soon also spread to other Slove- nian communities around the globe. After 1960, he resided in Carinthia and provided pastoral care to the local sisterhood. He published several books on religious literature and compiled a three-volume bi- ography of Bishop Dr Gregorij Rožman, which was published by the Hermagoras Society in Klagenfurt (Slo.: Celovec). 921 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 341.222(439.5) DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.18 Prejeto: 27. 8. 2022 Matija Zorn izr. prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: matija.zorn@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0002-5788-018X Peter Mikša doc. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: peter.miksa@ff.uni-lj.si ORCID: 0000-0001-8336-0957 Mejniki na štajersko-ogrski meji – nekaj primerov iz Občine Ljutomer in okolice* IZVLEČEK Mejni kameni (mejniki) so fizične oznake, ki označujejo kopensko mejo, predvsem njene spremembe. Pogosto stoji- jo na posebej vidnih mestih, opremljeni pa so z različnimi informacijami. Uporabljamo jih tako za označevanje meja med državami ter administrativnimi enotami na različnih ravneh znotraj držav kot tudi za označevanje zasebnih zemljišč. Na območju nekdanje Habsburške monarhije najdemo številne mejne kamne, ki so na primer označevali posestne meje gospostev, dominikalne in cerkvene posesti ter administrativne, med njimi deželne meje. V prispevku se osredotočamo na slednje, in sicer na mejne kamne, ki so do konca prve svetovne vojne označevali »slovenski« del meje med Štajersko in Ogrsko, predvsem na širšem območju Občine Ljutomer. Ohranjeni mejniki danes ne služijo več prvotnemu namenu, kljub temu pa ponekod sovpadajo z občinskimi in katastrskimi mejami. KLJUČNE BESEDE zgodovinska geografija, meje, mejni kamni, kulturna dediščina, Štajerska, Ogrska, Občina Ljutomer * Prispevek je nastal v okviru nacionalnih raziskovalnih projektov »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva« ( J6-8248), »Ustvarjanje, vzdr- ževanje, ponovna uporaba: mejne komisije kot ključ za razumevanje sodobnih meja« ( J6-2574) ter »Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine ter spomina« ( J6-3124), ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Prispeva tudi k nacionalnim raziskovalnim programom »Slovenska zgodovina« (P6-0235) in »Geografija Slovenije« (P6- 0101), ki ju prav tako financira ARRS. Za pregled besedila in pomoč pri preverjanju krajevnih podatkov se avtorja zahvaljujeva Srečku Pavličiču s Pristave pri Ljutomeru. Za preverjanje krajevnih podatkov se zahvaljujeva tudi Rajku Mlinariču (Geodetska uprava Republike Slovenije, Geodetska pisarna Ljutomer). 922 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–932 2022 ABSTRACT BOUNDARY STONES ON THE BORDER BETWEEN THE DUCHY OF STYRIA AND THE KINGDOM OF HUNGARY. A FEW EXAMPLES FROM THE MUNICIPALITY OF LJUTOMER AND ITS SURROUNDINGS Boundary stones are physical markers that identify land borders and above all changes thereto. They are often placed in particularly visible places and inscribed with various kinds of relevant information. They are used for mark- ing borders between countries or between various levels of administrative units within countries as well as for delim- iting private landholdings. In the territory of the former Habsburg Monarchy, one can locate many boundary stones that, for example, marked the boundaries of seigniorial, dominical, and church estates as well as administrative and provincial borders. This contribution presents the latter, that is, boundary stones that marked the “Slovenian” section of the border which separated the Duchy of Styria and the Kingdom of Hungary until the end of the First World War, with a particular focus on the wider area of the Municipality of Ljutomer. Although these boundary stones no longer serve their original purpose, in some areas they still coincide with municipal and cadastral boundaries. KEY WORDS historical geography, borders, boundary stones, cultural heritage, Duchy of Styria, Kingdom of Hungary, Municipality of Ljutomer Uvod Meje in mejne oznake so osnova za upravne ozi- roma zemljiške razdelitve, bodisi med državami bo- disi znotraj držav.1 Če mejo na načrtih in zemljevidih predstavlja narisana linija, v naravi za razmejitev slu- žijo različne mejne oznake, znamenja.2 Te danes sodi- jo med kulturno dediščino, saj imajo poleg funkcijske tudi pričevalno (na primer podatek o letu postavitve, funkciji razmejitve) in estetsko vrednost, hkrati pa so edini pričevalci zemljiških izmer na terenu.3 Ker so mejna znamenja pogosto stala na bolj izpostavljenih mestih, tj. ob cestah, grapah in vodotokih, se številna bodisi zaradi širitve infrastrukture bodisi zaradi na- ravnih procesov (na primer bočna erozija vodotokov, preperevanje) niso ohranila. Največ starih mejnih oznak najdemo v gozdovih.4 Pred postavitvijo mejnih oznak so bile meje pri- bližne in so potekale po naravnih mejah (na primer grape, gozdovi, grebeni, izstopajoča drevesa ali skale). Šlo je bolj za mejna območja oziroma mejne pasove kot za natančne mejne linije. Med gospostvi so bile meje zapisane v urbarjih. Ker meje niso bile natanč- no določene, je prihajalo do številnih mejnih sporov. Kasneje so bile trajnejše mejne oznake postavljene z geodetsko izmero zemljišč in njihovo upodobitvijo na zemljevidih.5 Upravna razdelitev slovenskega ozemlja, ki sicer še ni temeljila na pravi geodetski izmeri,6 je bila pr- vič podrobneje prikazana na zemljevidih prve habs- burške vojaške izmere iz druge polovice 18. stoletja 1 Waldhäusl et al., Sind das landsweite, str. 538. 2 Slak et al., Dediščina katastrov, str. 84. 3 Kozorog, Mejna znamenja, str. 77–78. 4 Prav tam, str. 88. 5 Zorn in Mikša, Boundary stones, str. 234. 6 Podobnikar, Georeferencing, str. 50–51. v merilu 1 : 28.800.7 Kljub nenatančni izmeri imajo zemljevidi ponekod označene deželne in državne mejne oznake (na primer mejni kamni (slika 2), mej- ni jarki).8 Na območju Slovenije so bila zemljišča prvič na- tančno geodetsko izmerjena v začetku 19. stoletja z vzpostavitvijo zemljiškega (t. i. franciscejskega) kata- stra v merilu 1 : 2880.9 V franciscejskem katastru so meje natančno vrisane, ponekod pa so označene tudi katastrske mejne oznake.10 V prispevku izmed mejnih oznak obravnavamo mejne kamne,11 ki jih na ozemlju Slovenije najdemo najmanj od rimskih časov.12 Mejni kameni (mejni- ki) so fizične oznake, ki označujejo kopensko mejo, predvsem njene spremembe. Pogosto stojijo na pose- bej vidnih mestih, opremljeni pa so tudi z različnimi informacijami (na primer okrajšava imetnika meje, datum vzpostavitve). Uporabljamo jih tako za ozna- čevanje meja med državami ter administrativnimi enotami na različnih ravneh znotraj držav kot tudi za označevanje zasebnih zemljišč.13 Na začetku so bili mejni kamni neobdelani kosi kamnine in brez oznak, pretežno iz kamninskega gradiva iz okolice. Kasne- je postanejo obdelani in različnih oblik ter ne nujno iz »domačega« kamna, dobijo pa tudi različne ozna- ke (od poznega srednjega veka). Kvadratasta oblika mejnih kamnov se pojavi v poznem srednjem veku, kasneje pa dobijo pravo geometrijsko obliko z zglaje- nimi površinami.14 Ne glede na starost jim je skupno, 7 Zorn, Jožefinski vojaški, str. 130. 8 Rajšp (ur.), Slovenija, 6, str. 253. 9 Kozorog, Mejna znamenja, str. 78–79. 10 Triglav et al., Stalna geodetska, str. 304. 11 Prim. Mikša in Zorn, Stari mejni. 12 Šašel Kos, The boundary stone. 13 Guo, Cross-Border, str. 56. 14 Simmerding, Grenzzeichen, str. 101–103. 923 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–9322022 da kažejo potek meje; stojijo predvsem tam, kjer meja spremeni smer.15 Od 16. stoletja so bili mejni kamni oštevilčeni. Tako so lahko hitro ugotovili »izgubo« posameznega mejnega kamna.16 Na območju Habsburške monarhije najdemo številne mejne kamne, ki so na primer označevali posestne meje gospostev, dominikalne in cerkvene posesti ter administrativne, med njimi deželne me- je.17 V prispevku se bomo osredotočili na slednje, in sicer na mejne kamne, ki so do konca prve svetovne vojne označevali »slovenski« del meje med Štajer- sko in Ogrsko, predvsem na širšem območju Občine Ljutomer. Ti mejniki danes ne služijo več prvotnemu namenu, kljub temu pa ponekod sovpadajo z občin- skimi in katastrskimi mejami. Štajersko-ogrska meja V grobem je »slovenski« del štajersko-ogrske meje,18 ki je v skupni dolžini meril okrog 70 kilo- metrov (preglednica 1), na severnem delu potekal po vodotoku Kučnica/Kutschnitza, ki je danes meja med Slovenijo in Avstrijo, v osrednjem delu po reki Muri, ki je danes v celoti v Sloveniji, v južnem delu pa prek gričevja Slovenskih goric, kjer je danes meja med Slovenijo in Hrvaško (slika 1). Pretežen del meje je potekal po vodotokih, ki so sicer jasno vidne naravnogeografske ločnice, a lahko zaradi spremenljivega poteka ovirajo trajno admini- strativno razmejitev, zlasti na ravninskih območjih, kakršni so bregovi Mure, izpostavljeni pogostim po- plavam in vijuganju reke. Zato lahko »nestatičnost« vodotokov povzroča razmejitvene težave, saj lahko na primer ena država trdi, da meja poteka po »stari« strugi, druga pa, da meja poteka po »novi« strugi.19 Na reki Muri se je meja ustalila v prvi polovici 13. stoletja.20 Po njej je vse do razpada Avstro-Ogrske potekala deželna/državna, upravna in večji del obdo- bja tudi carinska meja, ki je območje slovenske Šta- jerske razmejevala od današnjega Prekmurja.21 Zaradi spreminjanja struge Mure so znani pre- piri in tožbe že v prvi polovici 16. stoletja. V začet- ku 16. stoletja je na primer ogrski plemič tok Mure spremenil tako, da je začela erodirati štajersko stran – spodkopavati njive in ogrožati hiše. Zaradi erozije so na štajerski strani celo izginile tri vasi. Spor je šel tako daleč, da sta obe strani na svojem bregu razpo- redili vojaške sile.22 Zaradi sporov je moral posredo- vati celo kralj, ki je, da bi vzpostavil mir, na območje 15 Philippi, Grenzsteine, str. 18–20. 16 Simmerding, Grenzzeichen, str. 106. 17 Lisec et al., Mreža meja, str. 405. 18 Štih, Salzburg, str. 535. 19 Perko et al., Changing river, str. 213. 20 Kos, Meja proti, str. 88. 21 Kosi, Slovenski nacionalni, str. 36. 22 Zelko, Stoletne razprtije, str. 24; Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 65. poslal vojsko. Kasneje so se spori, tudi krvavi, zaradi reke nadaljevali. Tudi v 17. in 18. stoletju so se Štajer- ci večkrat pritoževali, da Madžari svojevoljno spre- minjajo mejo.23 Reka je svojo strugo neprestano in na »škodo« ene ali druge strani spreminjala tudi naravno zaradi pogostih poplav.24 Zaradi tega se je »poveča- la« enkrat štajerska, drugič ogrska stran. Posest je v takšnih primerih prešla na lastnika na nasprotnem bregu. S spremembo meje bi se moral spremeniti tudi davek na posest, kar pa se ni zgodilo, tako da so morali na primer štajerski kmetje še vedno plačevati davek na posest, ki pa je zaradi spremenjene struge ležala na nasprotnem bregu.25 Ob veliki poplavi leta 1676 je zaradi novonastale struge reke Mure Ogr- ska na račun Štajerske pridobila okrog 1500 ha ze- mljišč.26 Meja je bila končno določena leta 1755, med 20. majem in 1. decembrom. Podložniki gospostev ob Muri so za označbo meje gradili posebne nasipe, ponekod pa so bili postavljeni kamniti mejni kamni (slike 2–7).27 Mejniki Najstarejši materialni dokaz določitve meje je mejni kamen severovzhodno od naselja Pristava iz leta 1674 (slika 3), ki je bil postavljen v času vlada- nja Leopolda I. Habsburškega.28 Mejnik je kasneje, v času druge svetovne vojne, stal na meji med Nemčijo in Madžarsko, danes pa stoji ob občinski meji med občinama Ljutomer in Razkrižje (slika 2) oziroma med katastrskima občinama (KO) Pristava in Vešči- ca. Mejnik fizično stoji v Občini Razkrižje (oziroma KO Veščica), ki ga je razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena,29 vpisan pa je tudi v državni Re- gister kulturne dediščine.30 Več mejnih kamnov na območju med omenjeni- ma občinama je ohranjenih iz časa vladanja Mari- je Terezije iz srede 18. stoletja.31 Ti mejniki nosijo letnico 1754 (slika 4). Oštevilčeni in postavljeni naj bi bili tako, da so bili med seboj optično povezani,32 njihova postavitev pa naj bi bila vezana na opravlja- 23 Kovačić, Ljutomer, str. 25; Zelko, Stoletne razprtije, str. 25– 26; Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 68; Hozjan, Reka Mura, str. 25. 24 Radovanovič, Reka Mura. 25 Čuček, K problematiki, str. 117. 26 Radovanovič, Štajerski del Pomurja, str. 54. Več o poplavi v: Radovanovič, Reka Mura. 27 Kovačić, Ljutomer, str. 25. 28 Obstoj mejnikov iz tega obdobja dokazuje tudi poročilo o veliki poplavi leta 1676, ki omenja mejni kamen četrt ure od- daljen od vasi Mota v Občini Ljutomer (Radovanovič, Reka Mura, str. 14, 29, 33). 29 Odlok, str. 2848. 30 Evidenčna številka enote dediščine: 20001. 31 Damjanović et al., Mura, str. 268. 32 Pavličič, Stari mejniki, str. 54; Krnc, Veržejske, str. 51; Da- mjanović et al., Mura, str. 269. 924 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–932 2022 nje tlake.34 Domnevno so bili prav ti mejniki v osemdesetih letih 18. stoletja zabeleženi na zemlje- vidih prve habsburške vojaške izmere (preglednica 1; sliki 1 in 2). Večino teh mejnikov je Mura ob spre- 33 Rajšp (ur.), Slovenija, 6; Rajšp (ur.), Slovenija, 7. 34 Pavličič, Pozdrav, str. 177. minjanju struge odnesla, več jih je bilo uničenih tudi zaradi obdelave zemljišč,35 a nekatere najdemo še danes (slike 2–7).36 Ob določitvi meje so pregradili tudi več kilometrov struge ter ustvarili nove kanale, 35 Kovačić, Ljutomer, str. 25. 36 Pavličič, Stari mejniki, str. 54; Pavličič, Pozdrav, str. 177; Ratiznojnik, Na valovih. Kovačič je sredi 20. let prejšnjega Preglednica 1: Mejniki med Štajersko in Ogrsko, označeni na zemljevidih prve habsburške vojaške izmere iz druge polovice 18. stoletja33 na območju današnje Slovenije (*celotna meja na Muri; **brez odseka na Muri; – podatek ni preverjen). Za vsako sekcijo sta bila izdelana dva zemljevida – original in kopija. območje opisno (od severa proti jugu) dolžina (km) izmera Notranja Avstrija (1784–1787) izmera Ogrska (1782–1785) sekcija original kopija sekcija original kopija meja pretežno na vodotoku Kučnica; današnja meja med Slovenijo in Avstrijo 26 143 7 7 I-6 0 0 meja pretežno na vodotoku Kučnica; današnja meja med Slovenijo in Avstrijo 144 11 7 I-7 1 0 meja na reki Muri; danes v Sloveniji 30* 167 6 5 I-8 6 6meja na reki Muri; danes v Sloveniji 168 5 5 II-12 1 1 severni del: meja na reki Muri; danes v Sloveniji osrednji in južni del: gričevje Slovenskih goric; današnja meja med Slovenijo in Hrvaško 17,5** 169 12 9 II-13 11 10 gričevje Slovenskih goric; današnja meja med Slovenijo in Hrvaško 198 7 7 II-14 – 7 mejni kamni skupaj 48 40 19 24 Slika 1: Pregledni zemljevid sekcij prve habsburške vojaške izmere (iz druge polovice 18. stoletja na območju današnje Slovenije), ki so pokrivale »slovenski« odsek meje med Štajersko in Ogrsko. Pri posameznih sekcijah je označeno število mejnikov na originalu in kopiji. 925 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–9322022 s čimer so se začela prva večja regulacijska dela na reki Muri.40 Kot omenjeno, so bili mejni kamni označeni na zemljevidih prve (t. i. jožefinske) habsburške vojaške izmere. V njenem okviru je bila meja med Štajersko in Ogrsko izmerjena (kartirana) dvakrat – najprej v okviru izmere Kraljevine Ogrske med letoma 1782 in 1785 ter pozneje še v okviru izmere dežel Notra- nje Avstrije med letoma 1784 in 1787 (sliki 1 in 2). Kartirano območje je bilo razdeljeno v sekcije, za vsako sekcijo pa sta bila v okviru obeh izmer izdelana stoletja zapisal: »Končno je za časa Marije Terezije posebna ko- misija natančno določila meje in postavila mejnike, ki še deloma dandanes stoje, zlasti med Medjimurjem in Štajersko« (Kovačič, Slovenska Štajerska, str. 255). 37 Rajšp (ur.), Slovenija, 7. 38 Rajšp (ur.), Slovenija, 6. 39 Zadnji terenski pregled, dne 13. oktobra 2022, je pokazal, da ostankov mejnega kamna »pri lipah«, ki je na desnem zem- ljevidu označen najbližje Muri, ni več. Fotografijo mejnega kamna najdemo v: Pavličič, Stari mejniki, str. 54. 40 Hozjan, Reka Mura, str. 26. po dva zemljevida, original in kopija oziroma preris originala,41 ki pa sta se v podrobnostih nekoliko raz- likovala. Za vsak del meje so tako na razpolago po štirje zemljevidi. V okviru obeh izmer je bil »sloven- ski« odsek meje razdeljen v šest sekcij (preglednica 1; slika 1). V preglednici 1 vidimo, da je bilo v okviru izme- re dežel Notranje Avstrije na zemljevidih označeno skupaj približno še enkrat toliko mejnih kamnov kot v okviru izmere Kraljevine Ogrske, razlike pa so tudi med originali in kopijami. V okviru izmere dežel Notranje Avstrije je bil mejni kamen označen na pri- bližno 1,5 km meje (na originalu oziroma slaba 2 km na kopiji), v okviru izmere Kraljevine Ogrske pa na približno 3 km (na kopiji). Na zemljevidih obeh izmer se razlikuje tudi po- tek rečnih strug; ta je v okviru izmere dežel Notranje 41 Rajšp (ur.), Slovenija, 6, str. XXVI; Rajšp (ur.), Slovenija, 7, str. XXVIII; Podobnikar, Georeferencing, str. 50. Slika 2: Mejniki med Štajersko in Ogrsko, označeni na zemljevidih prve habsburške vojaške izmere iz druge polovice 18. stoletja na območju meje med današnjima občinama Ljutomer in Razkrižje. Levo je zemljevid, izdelan v okviru kartiranja Kraljevine Ogrske med letoma 1782 in 1785,37 v sredini je zemljevid, izdelan v okviru kartiranja dežel Notranje Avstrije med letoma 1784 in 1787,38 desno pa sodobni ortofoto posnetek39 z označeno mejo med Nemčijo in Madžarsko med drugo svetovno vojno, ki se je naslonila na razmejitev med Štajersko in Ogrsko pred prvo svetovno vojno, kot tudi ohranjeni mejni kamni. Na vseh treh zemljevidih sta označeni tudi sodobna državna meja med Slovenijo in Hrvaško ter občinska meja med občinama Ljutomer in Razkrižje. Nepopolno ujemanje med sodobno občinsko mejo in zgodovinskimi mejami na odseku, kjer se meje prekrivajo, je posledica natančnosti posameznih izmer. 926 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–932 2022 42 Pavličič, Stari mejniki, str. 15. Podrobnejši opis mejnika je v: Pavličič, Stari mejniki, str. 54–55. 43 Višina nadzemnega (vidnega) dela. Podzemni del takšnih mejnikov naj bi bil zgolj nekoliko krajši od nadzemnega (Pavličič, Stari mejniki, str. 54). 44 Pavličič, Stari mejniki, str. 16. 45 Radraststation Zelting, str. 4. Za razlago kratic glej tudi: Ma- gyarországi, str. 111. Slika 3: Mejni kamen med Štajersko in Ogrsko z letnico 1674, ki danes stoji na meji med občinama Ljutomer in Razkrižje (oziroma med KO Pristava in Veščica) severovzhodno od naselja Pristava (pri hiši z naslovom Veščica 39) – levo: ploskev mejnega kamna, obrnjena proti nekdanji Ogrski oziroma danes Občini Razkrižje (KO Veščica), sredina: na stranski ploskvi mejnega kamna je lepo vidna številka 22, desno: ploskev mejnega kamna, obrnjena proti nekdanji Štajerski oziroma danes Občini Ljutomer (KO Pristava). Mejni kamen je visok 120 cm, širok po daljši stranici 45 cm in krajši stranici 30 cm.42 Mejnik je vpisan v Register kulturne dediščine pod evidenčno številko 20001 (foto: Matija Zorn). Slika 4: Mejni kamen med Štajersko in Ogrsko z letnico 1754, ki danes stoji na meji med občinama Ljutomer in Razkrižje (oziroma med KO Stročja vas in Veščica) vzhodno od naselja Stročja vas (severno od hiše z naslovom Veščica 33b) – levo: ploskev mejnega kamna, obrnjena proti nekdanji Ogrski oziroma danes Občini Razkrižje (KO Veščica), sredina: na stranski ploskvi mejnega kamna je lepo vidna številka 5, desno: ploskev mejnega kamna, obrnjena proti nekdanji Štajerski oziroma danes Občini Ljutomer (KO Stročja vas). Mejni kamen je visok 88 cm,43 širok po daljši stranici 44 cm in krajši stranici 32 cm.44 Na ploskvi, obrnjeni proti Ogrski, so nad letnico zapisane črke M. R. H. (Meta Regni Hungariae45 oz. konec Kraljevine Ogrske). Mejnik je vpisan v Register kulturne dediščine pod evidenčno številko 20002 (foto: Matija Zorn). 927 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–9322022 46 V bližini vodnega zajetja pri Moti (Pavličič, Pozdrav, str. 177). Po ustnem viru (Rajko Mlinarič, 17. 10. 2022) je mejni kamen stal na njivi in je oviral kmetovanje; bil je nagnjen. O obstoju mejnih kamnov na tistem območju piše Mako- vec: »Pri Belelovi domačiji na Spodnjem Krapju, kjer je včasih šla pešpot iz Zgornjega Krapja v Cven, stoji oziroma leži … kamen-mejnik, visok kakih 70 do 80 cm. Na njem ni zaslediti nobenih znakov ali napisa, sicer pa je kamen že nekoliko preperel …« (Makovec, Kaj je, str. 13). 47 Slak et al., Dediščina katastrov, str. 89; Triglav Čekada et al., Stalna geodetska, str. 89. 48 Radraststation Zelting, str. 4. Za razlago kratic glej tudi: Ma- gyarországi, str. 111. Slika 5: Mejni kamen med Štajersko in Ogrsko z letnico 1754, ki danes stoji v Ljutomeru pred poslopjem okrajnega sodišča. Prvotno je stal v bližini naselja Mota,46 na današnje mesto pa je bil postavljen leta 200247 – levo: ploskev mejnega kamna, ki je bila obrnjena proti nekdanji Ogrski, desno: ploskev mejnega kamna, ki je obrnjena proti nekdanji Štajerski. Na ploskvi, obrnjeni proti Štajerski, so nad letnico zapisane črke M. D. S. (Meta Ducatus Styriae48 oz. konec Vojvodine Štajerske) (foto: Matija Zorn). Slika 6: Mejni kamen med Štajersko in Ogrsko, domnevno postavljen leta 1754, ki danes stoji na meji med občinama Ljutomer in Razkrižje (oziroma med KO Globoka in Veščica) vzhodno od naselja Stročja vas (ob hiši z naslovom Veščica 33) – levo: ploskev mejnega kamna, obrnjena proti Občini Ljutomer (KO Globoka), desno: ploskev mejnega kamna, obrnjena proti Občini Razkrižje (KO Veščica) (foto: Matija Zorn). 928 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–932 2022 Avstrije natančnejši in z več podrobnostmi.50 Raz- likujeta se tudi izrisa mejne črte. Na sliki 2 vidimo, da je deželna meja, ki danes predstavlja mejo med občinama Ljutomer in Razkrižje, v okviru izmere Kraljevine Ogrske izrisana zelo premočrtno, medtem ko v okviru izmere dežel Notranje Avstrije sledi re- liefnim značilnostim potoka, ki je predstavljal mejo; posledično se slednja veliko bolj ujema s sodobno ob- činsko (in tudi katastrsko) mejo. Ob potoku so ohra- njeni mejni kamni z letnico 1754 (slika 2), torej iz obdobja, ko so prvič natančneje »zakoličili« mejo, ter mejni kamni z letnico 1912, ko je bila tudi izvedena izmera meje51 (slika 8). Mejni kamni so na zemljevidih prve habsburške vojaške izmere označeni ali na sami mejni črti (sliki 2) ali nekoliko vstran, predvsem tam, kjer je meja sledila reki Muri. Na zemljevidu sekcije 167 izmere dežel Notranje Avstrije (za lokacijo gl. sliko 1) so označeni na obeh bregovih reke in na rečnih otočkih,52 med- tem ko je na zemljevidu sekcije 168, kamor sega tudi severni del občine Ljutomer, meja začrtana na levem (ogrskem) bregu, večina mejnih kamnov pa je na de- 49 Šraj, Beltinci, str. 143. Citirani vir navaja, da naj bi mejna kamna izvirala z »državne meje med Madžarsko in Turčijo«, kratico M. D. S. na kamnih pa razlaga kot »Militaris Distric- tus Slavoniae« (Šraj, Beltinci, str. 142). S takšno interpreta- cijo mejnih kamnov se ne moremo strinjati, saj so identični drugim mejnikom z isto letnico in kratico, ki jih najdemo vzdolž štajersko-ogrske meje, npr. v Občini Ljutomer ter ob vodotoku Kučnica. 50 Hozjan, Gornje Prekmurje, str. 154–155; Hozjan, Dolnje Prekmurje, str. 11. 51 Zadeva, str. 151. 52 Hozjan, Gornje Prekmurje, str. 155. snem (štajerskem) bregu.53 Na komplementarnem zemljevidu sekcije II-12 izmere Kraljevine Ogrske je meja vrisana sredi Murine struge,54 bistveno manj je tudi označenih mejnih kamnov. Poleg mejnih ka- mnov je na zemljevidu sekcije 144 izmere dežel No- tranje Avstrije označen suh mejni jarek.55 Mejniki med Štajersko in Ogrsko so po prvi sve- tovni vojni izgubili prvotno vlogo. V severnem delu, tj. na območju reke Kučnice do sotočja z Muro, so jih nadomestili novi mejni kamni med novoustanovlje- nima Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS/Jugo- slavijo. Ti mejni kamni danes označujejo mejo med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo. Na ob- močju reke Mure mejni kamni niso bili več potrebni, saj sta oba bregova reke prišla pod okrilje Kraljevine SHS/Jugoslavije oziroma njene administrativne eno- te Dravske banovine. V južnem delu, tj. na območju, ki poteka prek gričevja Slovenskih goric, ki je prav tako pripadlo Kraljevini SHS/Jugoslaviji, se je meja spremenila v notranjo administrativno mejo med Dravsko in Savsko (kasneje Hrvaško) banovino, na kateri pa mejni kamni niso bili postavljeni. Na tem odseku »novi« mejni kamni tudi niso bili postavljeni med drugo svetovno vojno, ko je ista linija postala meja med Nemčijo in Madžarsko. Po drugi svetovni vojni je to postala meja med ljudskima/socialistični- ma republikama Slovenijo in Hrvaško znotraj FLRJ/ SFRJ, ki pa ju tudi niso razmejevali mejni kamni. 53 Hozjan, Dolnje Prekmurje, str. 10. 54 Prav tam, str. 13. 55 Rajšp (ur.), Slovenija, 6, str. 253; Hozjan, Gornje Prekmurje, str. 155. Slika 7: Mejna kamna med Štajersko in Ogrsko z letnico 1754, ki danes stojita v parku pri gradu v Beltincih. Prvotna lokacija mejnih kamnov ni znana, pred grajsko stavbo pa naj bi bila postavljena leta 1994.49 Levi mejni kamen je visok približno dva metra, od tega ga je bilo več kot polovica zakopanega v tla. Pri desnem mejnem kamnu je na stranski ploskvi vidna številska oznaka 27, levi mejni kamen pa ima na stranski ploskvi številsko oznako 20 (foto: Matija Zorn). 929 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–9322022 Danes mejna linija na tem odseku ostaja državna meja med republikama Slovenijo in Hrvaško, ki pa zaradi še vedno nedorečene meje med državama56 še ni »dobila« mejnih kamnov. Na tem odseku so bili tako mejni kamni, ki so razmejevali Štajersko in Ogrsko, do nedavne postavitve žičnih ograj57 edine mejne oznake med državama. Sklep Meje so več kot le prostorske razmejitve, saj so povezane s pravnimi, kulturnimi, zgodovinskimi, so- 56 Zadeva. 57 Mikša in Zorn, Boundary stones, str. 118. cialnimi, gospodarskimi in drugimi entitetami.58 V mejnih sporih so nesporni mejni kamni običajno do- kaz z visoko dokazno vrednostjo.59 Na primer meja države mora biti nedvoumno določena oziroma iz- merjena tako, da jo je mogoče v vsakem trenutku na novo vzpostaviti, če pride do uničenja ali premikov mejnih oznak. Zato mora biti njihova lega natančno določena s koordinatami v dogovorjenem koordinat- nem sistemu.60 Predstavljeni mejni kamni ne opravljajo več prvot- ne vloge, kljub temu pa ima njihova pojavnost po- 58 Waldhäusl et al., Sind das landsweite, str. 537. 59 Zadeva, str. 1848. 60 Mlakar, Geodezija, str. 487. Slika 8: Mejna kamna med Štajersko in Ogrsko z letnico 1912, ki danes stojita na meji med občinama Ljutomer in Razkrižje (oziroma med KO Pristava in Veščica) jugovzhodno od naselja Pristava (foto: Matija Zorn). Slika 9: Razlagalni tabli ob mejnikih na nekdanji štajersko-ogrski meji – levo: razlagalna tabla za mejnik na sliki 3, desno: razlagalna tabla za mejnik na sliki 4 (foto: Matija Zorn). 930 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–932 2022 membno vlogo pri razumevanju razvoja pokrajine, saj predstavljajo nekdanjo pokrajinsko stvarnost. S tem so danes del kulturne dediščine – nematerialne v smislu tradicije urejanja odnosov v prostoru in materialne kot arheološka ostalina.61 Stare mejne oznake, ki ne služijo več prvotnemu namenu, so ogrožene s strani naravnih (na primer poplave (zasutje z naplavinami), prepere- vanje, pobočni procesi, rast rastlinja) in antropogenih procesov (namerno ali nenamerno odstranjevanje).62 Danes se sicer krepi zavedanje, da so mejni kamni po- membna kulturna dediščina;63 v korist tega med dru- gim govori dejstvo, da so bili predlagani za vključitev med Unescovo svetovno dediščino.64 V Sloveniji je v Registru nepremične kulturne de- diščine zabeleženih (le) 25 mejnih kamnov,65 od teh so štirje povezani z mejo med Štajersko in Ogrsko,66 od katerih dva stojita ob ljutomerski občinski meji (sliki 3 in 4), dva pa v bližnji okolici (v Občini Veržej).67 Njihova nezaščita še dodatno pripomore k njihovemu težjemu ohranjanju. Kljub nezaščiti pa so v Sloveniji posamezna združenja na lokalni ravni prepoznala njihov pomen za ohranjanje zgodovin- skega spomina in turistični potencial68 (slika 9), ne- kateri so tudi že dobili status kulturnega spomenika lokalnega pomena.69 VIRI IN LITERATURA Čuček, Filip: K problematiki štajersko-hrvaške drav- ske meje konec 18. stoletja. Prispevki za novejšo zgodovino 56, 2016, št. 2, str. 116–128. Damjanović, Dean in Kiš, Nataša in Krivec, Miran in Magdič, Andrej in Sapač, Eva in Vešligaj, Suza- na: Mura in njena preteklost. Proteus 78, 2016, št. 6–8, str. 266–273. Guo, Rongxing: Cross-Border Resource Management. Amsterdam: Elsevier, 2018. Hozjan, Andrej: Dolnje Prekmurje v jožefinski voja- ški izmeri 1784 in pomen vira za raziskave teda- njega prostora med Rabo in Muro. Zbornik sobo- škega muzeja 9–10, 2007, str. 7–29. 61 Zorn in Mikša, Boundary stones, str. 256. 62 Waldhäusl et al., Sind das landsweite, str. 226. 63 Prim. Kumer et al., From the Great War, str. 254–255. 64 Waldhäusl et al., Der Grenzstein; Waldhäusl, The network; Lisec et al., Mreža meja. 65 Iskalno geslo v Registru: mejnik. 66 Register. 67 Mejnika iz druge polovice 19. stoletja. Evidenčni številki enote dediščine: 7599 in 7600. 68 »V letu 2012 je Občina Razkrižje s pomočjo Pokrajinskega mu- zeja Murska Sobota v okviru projekta EKOMUZEJ MURA zavarovala in uredila dva mejna kamna …« (Povabilo, str. 11; glej tudi: Strategija, str. 37). Gre za mejna kamna na slikah 3 in 4. Mejni kamen na sliki 4 je mdr. vključen v traso poho- dniške poti »Želvica Zoja odkriva in varuje vodne vire«, ki poteka v okolici Stročje vasi v Občini Ljutomer (Želvica). 69 Lisec et al., Mreža meja, str. 405; Odlok, str. 2848. Hozjan, Andrej: Gornje Prekmurje in del Porabja v jožefinski vojaški izmeri 1784. Zbornik soboškega muzeja 8, 2005, str. 147–170. Hozjan, Andrej: Reka Mura na slovenskem v novem veku. Ekonomska i ekohistorija 9, 2013, str. 16–27. Kos, Milko: Meja proti Ogrski in Hrvatski v štajer- skem Podravju. Poetovio – Ptuj 69–1969: zbornik razprav ob tisočdevetstoletnici (ur. Vladimir Bra- čič). Maribor: Obzorja, 1969, str. 83–91. Kosi, Jernej: Slovenski nacionalni prostor na Ogr- skem: ustvarjanje zamisli o slovensko-hrvaški meji v dolgem srednjeevropskem 19. stoletju. Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje (ur. Marko Zajc). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018, str. 29–46. Kovačič, Fran: Slovenska Štajerska in Prekmurje: zgo- dovinski oris. Ljubljana: Matica Slovenska, 1926. Kovačić, Fran: Ljutomer: zgodovina trga in sreza. Ma- ribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Kozorog, Edo: Mejna znamenja na Severnem Pri- morskem. Goriški letnik 32, 2008, str. 77–90. Krnc, Janez: Veržejske podobe. Občina Veržej (ur. Franci Just). Murska Sobota: Franc-Franc, 2013, str. 51. Kumer, Peter in Zorn, Matija in Žorž, Grega in Gašperič, Primož: From the Great War to inter- war fortifications: Changing narratives attached to the military landscape in western Slovenia. Places of Memory and Legacies in an Age of Inse- curities and Globalization (ur. Gerry O’Reilly). Cham: Springer, 2020, str. 247–263. DOI: https://doi.org/10.1007/978-3-030-60982-5_11 Lisec, Anka in Dajnko, Jože in Flogie Dolinar, Erna in Čeh, Marjan: Mreža meja in mejnikov: nomi- nacija za UNESCOvo svetovno dediščino. Geo- detski vestnik 64, 2020, št. 3, str. 403–415. Magyarországi Közgyülésnek Irásai, IV. Kötet. Po- zsonyban: Az Országgyülési Irományok Kiadó Hivatalában, 1844. Makovec, Juš: Kaj je z Renovci? Zgodovinski listi 4, 1995, št. 1, str. 13–14. Mikša, Peter in Zorn, Matija: Boundary stones: Stan- ding witnesses of World War II borders in pre- sent-day Slovenia. Boundaries and Borders in the Post-Yugoslav Space (ur. Nenad Stefanov in Srdjan Radović). Berlin: De Gruyter, 2021, str. 99–123. DOI: https://doi.org/10.1515/9783110712766- 005 Mikša, Peter in Zorn, Matija: Stari mejni kamni na Slovenskem – (ne)koristni označevalci preteklo- sti. SLO: časi, kraji, ljudje, 2021, št. 29, str. 50–55. Mlakar, Gojmir: Geodezija in planinstvo 2. Planinski vestnik 93, 1993, št. 11, str. 486–489. Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Razkrižje. Uradni list Republike Slovenije, 2021, št. 44, str. 2845–2849. Pavličič, Srečko: Pozdrav iz Pristave. Pristava pri Ljutomeru: Samozaložba, 1997. 931 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–9322022 Pavličič, Srečko: Stari mejniki. Gea 5, 1995, št. 8, str. 54–55. Pavličič, Srečko: Stari mejniki. Zgodovinski listi 4, 1995, št. 1, str. 15–16. Perko, Drago in Zorn, Matija in Ciglič, Rok in Breg Valjavec, Mateja: Changing river courses and border determination challenges: The case of the Slovenian–Croatian border. Geospatial Challen ges in the 21st Century (ur. Kostis Koutsopoulos, Rafael de Miguel González in Karl Donert). Cham: Springer, 2019, str. 213–230. DOI: https://doi.org/10.1007/978-3-030-04750-4_11 Philippi, Nikolaus: Grenzsteine in Deutschland: Ent- stehung und Geschichte der Grenzsteine als Steinerne Zeugen in Wald und Flur. Bad Langensalza: Ver- lag Rockstuhl, 2014. Podobnikar, Tomaž: Georeferencing and quality as- sessment of Josephine survey maps for the moun- tainous region in the Triglav National Park. Acta geodaetica et geophysica Hungarica 44, 2009, št. 1, str. 49–66. DOI: https://doi.org/10.1556/AGe- od.44.2009.1.6 Povabilo v Razkriški kot: »Razkrižje – križpotje, ki združuje«. Razkrižje: Turistično narodopisno dru- štvo Razkrižje, 2019. URL: http://www.razkrizje. si/wp-content/uploads/2019/04/Povabilo-v- -Razkri%C5%BEje-2019_v8_lr.pdf (1. 6. 2022). Radovanovič, Sašo: Reka Mura v 16. in 17. stoletju: meja, spori, poplave, jezovi, plovba, mlini … Zgo- dovinski listi 14, 2006, št. 1, str. 7–33. Radovanovič, Sašo: Štajerski del Pomurja v 16. in 17. stoletju. Zbornik soboškega muzeja 9–10, 2007, str. 31–55. Radraststation Zelting. Gemeindenachrichten Rad- kersburg Umgebung, december 2013, str. 4. URL: http://www.ra2.at/wp-content/uploads/2013/ 12/9-G-Nachrichten2013HP.pdf (1. 10. 2022). Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Opisi in Karte, 6. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 2000; 7. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Repu- blike Slovenije, 2001. Ratiznojnik, Anton: Na valovih Mure in zgodovine: zgodovinski razvoj občine Veržej. Občina Veržej (ur. Franci Just). Murska Sobota: Franc-Franc, 2013, str. 15–24. Register kulturne dediščine. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo. URL: https://www.gov.si/teme/register- -kulturne-dediscine/ (1. 6. 2022). Simmerding, Franz X.: Grenzzeichen, Grenzsteinse- tzer und Grenzfrevler: ein Beitrag zur Kultur-, Re- chts- und Sozialgeschichte. München: Deutschen Verein für Vermessungswesen, 1996. Slak, Janez in Triglav, Joc in Boldin, Danijel in Ma- vec, Majda in Fonda, Mihael: Dediščina katastrov na Slovenskem: Digitalni arhiv zemljiškega kata- stra, katastra stavb in državnih prostorskih načrtov. Ljubljana: Geodetska uprava Republike Sloveni- je, 2019. Strategija razvoja turizma za Razkrižje 2018–2028. Razkrižje: Občina Razkrižje, 2020. URL: http:// www.razkrizje.si/wp-content/uploads/2018/11/ Strategija-razvoja-turizma_Ob%C4%8Dina- -Razkri%C5%BEje.pdf (1. 6. 2022). Šašel Kos, Marjeta: The boundary stone between Aquileia and Emona. Arheološki vestnik 53, 2002, str. 373–382. Šraj, Peter: Beltinci: 1322–1993. Beltinci: Občina, 1995. Štih, Peter: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-ma- džarske meje v današnji Sloveniji. Zgodovinski ča- sopis 50, 1996, št. 4, str. 535–544. Triglav Čekada, Mihaela in Oven, Katja in Radovan, Dalibor in Koler, Božo in Kogoj, Dušan in Kuhar, Miran in Lisec, Anka in Sterle, Oskar in Stopar, Bojan: Stalna geodetska znamenja kot temelj za ka- kovostno delovanje geodetske stroke. Končno poro- čilo, Ciljni raziskovalni projekt V2-1924. Ljublja- na: Geodetski inštitut Slovenije, 2021. Triglav Čekada, Mihaela in Oven, Katja in Radovan, Dalibor in Stopar, Bojan in Koler, Božo in Kogoj, Dušan in Kuhar, Miran in Lisec, Anka in Sterle, Oskar in Režek, Jurij: Stalna geodetska znamenja kot temelj za delovanje geodetske stroke. Geodet- ski vestnik 65, 2021, št. 2, str. 298–309. Waldhäusl, Peter in Twaroch, Christoph in Navra- til, Gerhard in Mansberger, Reinfried in König, Heinz in Hiermanseder, Michael in Hanke, Klaus in Schennach, Gerda in Günther, Abart: Der Grenzstein als Symbol für das Grundeigen- tum soll UNESCO Welterbe werden. Österrei- chische Zeitschrift für Vermessung und Geoinforma- tion 102, 2014, str. 1, 11–23. Waldhäusl, Peter: The network of boundaries and its monuments for world heritage. Border Are- as – Encounter Areas: Neighbourhood Conflicts and Neighbourhood Co-Operations in Europe (ur. John Ziesemer). Berlin: ICOMOS, 2017, str. 38–44. Waldhäusl, Peter in Günther, Abart in Hanke, Klaus in Hiermanseder, Michael in König, Heinz in Mansberger, Reinfried in Navratil, Gerhard in Schennach, Gerda in Twaroch, Christoph: Sind das landsweite Netzwerk von Grenzen und die Grenzsteine ein Weltkulturerbe? DGPF Tagungs- band 22, 2013, str. 534–542. Zadeva PCA št. 2012-04 v zvezi z arbitražo po ar- bitražnem sporazumu med Vlado Republike Hr- vaške in Vlado Republike Slovenije, podpisanem 4. novembra 2009. Uradni list Republike Slovenije, 2019, št. 18. Zelko, Ivan: Stoletne razprtije zaradi reke Mure med Avstrijo in Madžarsko. Kronika 32, 1984, št. 1, str. 24–27. Zelko, Ivan: Zgodovina Prekmurja. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996. 932 MATIJA ZORN, PETER MIKŠA: MEJNIKI NA ŠTAJERSKO-OGRSKI MEJI – NEKAJ PRIMEROV IZ OBČINE LJUTOMER ..., 921–932 2022 Zorn, Matija in Mikša, Peter: Boundary stones and their »hidden« legacy in Slovenia. Hidden Geo- graphies (ur. Marko Krevs). Cham: Springer Na- ture, 2021, str. 233–259. DOI: https://doi. org/10.1007/978-3-030-74590-5_11 Zorn, Matija: Jožefinski vojaški zemljevid kot geo- grafski vir. Geografski vestnik 79, 2007, št. 2, str. 129–140. Želvica Zoja odkriva in varuje vodne vire: 1,2,3 pešpo- ti. Maribor: Zavarovalnica Maribor, 2006. S U M M A R Y Boundary stones on the border between the Duchy of Styria and the Kingdom of Hunga- ry. A few examples from the Municipality of Ljutomer and its surroundings Borders and boundary markers constitute the ba- sis for drawing administrative or territorial delimita- tions between or within countries. In respect of bo- undary markers, special attention is paid to boundary stones—physical markers that identify land borders. In the territory of the former Habsburg Monarchy, one can locate many boundary stones that, for exam- ple, marked the boundaries of seigniorial, dominical, and church estates as well as administrative and pro- vincial borders. This contribution presents the latter, that is, boundary stones that marked the “Slovenian” section of the border which separated the Duchy of Styria and the Kingdom of Hungary until the end of the First World War, with a particular focus on the wider area of the Municipality of Ljutomer. Altho- ugh these boundary stones no longer serve their ori- ginal purpose, in some areas they still coincide with municipal and cadastral boundaries. The northern about seventy-kilometre-long “Slo- venian” part of the Styrian–Hungarian border rou- ghly followed the watercourse Kučnica (Ger.: Kut- schnitza), which currently forms the border between the Republic of Slovenia and the Republic of Au- stria. The central section ran along the River Mura, now falling entirely in Slovenian territory, and the southern section traversed the Slovenske Gorice hills, which mark the present border between the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia. Given the above, a significant part of the border ran along watercourses as clearly visible dividers, the shifting courses of which may nevertheless hamper permanent administrative demarcation, especially in flat areas, exposed to frequent flooding and mean- dering. This also holds for the Mura and its shifting riverbed, which has been the subject of conflicts and legal disputes since as early as the first half of the sixteenth century. The border was finally delineated in the mid-eighteenth century, also by installing bo- undary stones. The preserved ones bear the inscrip- tion of the year 1754. The boundary stones were also recorded on the maps of the First Military Survey of the Habsburg Monarchy from the 1780s. The border between the Duchy of Styria and the Kingdom of Hungary was mapped twice within the scope of this survey—mapping the Kingdom of Hungary (1782– 1785) on the one hand and the provinces of Inner Austria (1784–1787) on the other. The boundary stones were marked approximately 1.5–2 km apart in the Inner Austrian provinces survey and about 3 km apart in the Hungarian kingdom survey. There were also differences in terms of drawing the border line, with the Inner Austrian one providing a more accurate and detailed representation. For example, the provincial border, which now separates the mu- nicipalities of Ljutomer and Razkrižje, was drawn as a straight line on the map produced for the Kingdom of Hungary survey and followed the relief features of the stream determining the border on the map for by the Inner Austrian provinces survey. As a result, the latter coincides much better with the contempo- rary municipal border. A few boundary stones that have been preserved along the border stream bear the inscriptions 1754, the year when the border was marked out meticulously for the first time, and 1912, signifying the year when another border mapping survey was carried out. After the First World War, the boundary stones on the border separating the Duchy of Styria and the Kingdom of Hungary lost their original purpose. In the northern section of the border, that is, the Kuč- nica as far as its confluence with the Mura, they were replaced by boundary stones separating the newly established Republic of Austria and the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (later Yugoslavia). Cur- rently, these boundary stones identify the border be- tween Austria and Slovenia. In the area of the Mura, boundary stones were no longer required after both its riverbanks became part of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (Yugoslavia)—or, more specifi- cally, its administrative unit, the Drava Banovina. In the southern section of the border, that is, the area tra- versing the Slovenske Gorice hills, which also became part of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (Yugoslavia), the border was transformed into an in- ternal administrative border separating the Drava Ba- novina and the Sava Banovina (later Croatia), where no boundary stones were placed. This section of the border line now determines the state border between the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia and is yet to be marked by boundary stones. 933 2022 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 355:325.8(497.412Ljutomer)"1991" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.19 Prejeto: 9. 3. 2022 Klemen Kocjančič asist. dr., Obramboslovni raziskovalni center, Fakulteta za družbene vede UL, Kardeljeva ploščad 5, SI–1000 Ljubljana E-pošta: klemen.kocjancic@fdv.uni-lj.si ORCID: 0000-0001-5206-6405 Ljutomer med slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991 IZVLEČEK Pričujoči članek na podlagi povojne literature prikazuje najpomembnejše dogodke v Ljutomeru in neposredni okolici med slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991. Predstavljeno je obdobje neposrednih priprav na razglasitev slovenske samostojnosti ter priprav milice in teritorialne obrambe na njeno vojaško obrambo. Predstavljeni so tudi najpomembnejši dogodki na območju ljutomerske občine, kjer je prišlo do neposrednih spopadov z Jugoslovansko ljud- sko armado, ter nekateri spopadi na ozemlju ljutomerskega območnega štaba teritorialne obrambe. Uspešno delovanje pripadnikov teritorialne obrambe in milice je pomembno prispevalo k obrambi samostojne Slovenije, s čimer se je končalo zadnje poglavje v vojni zgodovini tega območja. KLJUČNE BESEDE Ljutomer, teritorialna obramba, milica, Jugoslovanska ljudska armada, slovenska osamosvojitev, slovenska osamosvojitvena vojna, desetdnevna vojna ABSTRACT LJUTOMER DURING SLOVENIA’S WAR OF INDEPENDENCE IN 1991 Drawing on post-war literature, the article at hand conveys the most significant events that took place in Ljutomer and the surrounding area during Slovenia’s War of Independence in 1991. It presents the period of direct preparations to declare Slovenia’s independence as well as preparations for an armed defence thereof by the territorial defence and militsiya. The article also describes the most important events in the territory of the Ljutomer municipality, where direct skirmishes took place with the Yugoslav People’s Army as well fighting in the territory of the territorial area command of Ljutomer. Successful performance of the territorial defence and militsiya importantly contributed to the defence of the independent Slovenia and thus to closing the last chapter of the war history of this area. KEY WORDS Ljutomer, territorial defence, militsiya, Yugoslav People’s Army, independence of Slovenia, Slovenia’s War of Independence, Ten-Day War 934 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–946 2022 Uvod V vojno zgodovino Ljutomera sta se najizraziteje vpisali dve vojni: druga svetovna vojna (1941–1945) in slovenska osamosvojitvena vojna leta 1991. Pri- čujoči članek s pomočjo povojne literature predstavi najpomembnejše dogodke v Ljutomeru in nepo- sredni okolici v času priprav na (vojaško) obrambo razglasitve slovenske samostojnosti in neodvisnosti, pri čemer sta glavno vlogo imeli tedanja teritorialna obramba, predhodnica današnje Slovenske vojske, ter milica, predhodnica današnje policije, ki sta v okviru Manevrske strukture narodne zaščite obranili neod- visnost Republike Slovenije. Kljub temu da na območju Ljutomera (tako me- sta kot občine) ni bilo nobene enote oziroma usta- nove Jugoslovanske ljudske armade, se je že prvi dan slovenske osamosvojitvene vojne pokazala strateška pomembnost tega območja, ko so sovražne sile pro- drle s hrvaškega ozemlja in poskušale doseči svoje cilje na širšem območju Pomurja. Toda zahvaljujoč organizirani obrambi, v kateri so sodelovali teritorial- ci, miličniki in civilisti, so na več mestih v okolici Ljutomera postavili branjene barikade, s katerimi so ovirali ali popolnoma preprečili napredovanje sov- ražnikovih sil proti njihovim ciljem na drugi strani Pomurja, na avstrijsko-slovenski meji. Medtem ko je na območju (nekdanjega) ljuto- merskega občinskega štaba teritorialne obrambe prišlo do več spopadov s sovražnikovimi oklepnimi bojnimi skupinami, je največji spopad na območju ta- kratnega ljutomerskega območnega štaba teritorial- ne obrambe potekal na zasedenem mednarodnem mejnem prehodu Gornja Radgona. JLA, TO in milica Tik pred koncem druge svetovne vojne, 1. marca 1945, so dotedanjo Narodnoosvobodilno vojsko in partizanske odrede Jugoslavije (NOV in POJ) pre- imenovali v Jugoslovansko armado ( JA), s čimer se je pričel titularni prehod v regularne oborožene sile.1 A to je hkrati pomenilo konec nacionalne oborožene sile, ki so jo predstavljali slovenski partizani; doteda- nji Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in parti- zanskih odredov Slovenije je bil takrat preimenovan v Glavni štab JA za Slovenijo, 18. maja 1945 pa je bil ukinjen.2 Do formalne ukinitve partizanske vojske je prišlo zadnji dan maja 1945, ko je bila izvedena prva povojna reorganizacija JA iz vojne v mirnodobno se- stavo ter organizacijo. Decembra 1951 je bila JA pre- imenovana v Jugoslovansko ljudsko armado ( JLA), naziv, ki je bil v uporabi vse do razpada Jugoslavije leta 1991.3 1 Dimitrijević, Jugoslovenska narodna armija, str. 30. 2 Bolfek, Nastanek, str. 17. 3 Marković, Jugoslovanska ljudska armada, str. 32. Formalno je Med letoma 1945 in 1991 je J(L)A izvedla števil- ne reorganizacije glede na (geo)politične dogodke v Jugoslaviji in tujini. Do zadnje take reorganizacije je prišlo leta 1988, ko so bile dotedanje armade ukinje- ne in ustanovljena bojevališča, pri čemer je območje Slovenije (in dela Hrvaške) spadalo pod pristojnost Severozahodnega bojevališča s sedežem v Zagrebu.4 V sklopu te reorganizacije, ki je potekala pod ime- nom Enotnost (Jedinost), so bila dotedanja armadna poveljstva preoblikovana v vojaška območja;5 sloven- sko ozemlje je spadalo pod pristojnost 5. vojaškega območja, ki je bilo nadrejeno naslednjim korpusom: 14. (s sedežem v Ljubljani), 31. (Maribor), 13. (Reka), 10. (Zagreb) in 32. s sedežem v Varaždinu. Maribor- ski korpus, ki je pokrival tudi Ljutomer, v prleški me- tropoli ni imel nastanjene nobene podrejene enote.6 V času Jugoslavije je bilo na doktrinalni ravni najpomembnejše sprejetje doktrine splošne ljudske obrambe (SLO), ki so jo po zatrtju praške pomladi leta 1968 oblikovale druge članice Varšavskega pak- ta, primarno Sovjetska zveza. Vzpostavljene so bile naslednje obrambne komponente Jugoslavije: ope- rativna vojska ( JLA), teritorialna obramba (TO) ter druge oborožene enote v sklopu družbenopolitičnih skupnosti (DPS), delovnih in drugih organizacij. Sprva je bila za Slovenijo načrtovana ustanovitev sedmih teritorialnih bataljonov, treh partizanskih di- vizij (vsaka s tremi brigadami) ter petih samostojnih brigad, kar bi skupaj naneslo 15.400 pripadnikov; dodatno so načrtovali še ustanovitev diverzantskih odredov ter stražarskih čet/vodov. Septembra 1968 je JLA na slovensko TO prenesla 60 občinskih sa- mostojnih teritorialnih čet ter prav toliko občinskih vojaških komand, tj. 8.280 pripadnikov. Novembra 1968 je bila Teritorialna obramba Socialistične Re- publike Slovenije (TO SRS) formalno vzpostavlje- na z ustanovitvijo glavnega Štaba za splošni ljudski odpor Socialistične republike Slovenije. Na podlagi Zakona o splošnem ljudskem odporu, ki je bil spre- jet leta 1971, je bila formalno vzpostavljena struktu- ra TO SRS – prek občinskih štabov in con (pozneje pokrajin) do glavnega štaba. Pozneje so sledili novi zakoni in preoblikovanja strukture TO SRS. Obči- na Ljutomer je tako od leta 1974 spadala pod pri- stojnost pokrajinskega odbora za vzhodno Štajersko. Leta 1975 je sledila nova reorganizacija, v sklopu katere je bil glavni štab preimenovan v Republiški štab za teritorialno obrambo (RŠTO), conski štabi v pokrajinske štabe teritorialne obrambe (PŠTO) in poveljstva partizanskih enot v občinske štabe terito- rialne obrambe (OŠTO), kar je ostalo nespremenje- no do slovenske osamosvojitve.7 bil naziv v uporabi vse do maja 1992, ko sta bili uradno usta- novljeni Vojska Republike Srbske in Vojska Jugoslavije. 4 Prav tam, str. 36. 5 Marijan, »Jedinstvo«, str. 19. 6 Marković, Jugoslovanska ljudska armada, str. 518–520. 7 Bolfek, Nastanek, str. 33–64, 146–151. 935 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–9462022 Pri tem ne moremo spregledati tedanje milice, ki je imela med slovensko osamosvojitveno vojno po- membno vlogo. Milica je izhajala iz narodne zaščite, ki je bila uradno ustanovljena oktobra 1941 in je bila sestavni del partizanske vojske. Po koncu vojne maja 1945 je prevzela naloge predvojnega orožništva, pri čemer je bila s prvim zveznim Zakonom o narodni milici iz leta 1946 še vedno opredeljena kot vojaško organizirana sila, ki deluje v okviru notranjega resorja in je podrejena zveznim oblastem v Beogradu. Leta 1950 je bila ljudska milica v Sloveniji preimenovana v milico, leta 1967 pa je Slovenija nad njo formalno prevzela nadzor. Temeljne enote milice so bile posta- je (ljudske) milice (PM), ki so bile na regionalni ravni združene v tajništva za notranje zadeve (TNZ), nato preimenovane v uprave javne varnosti (UJV), naza- dnje pa leta 1980 preimenovane v uprave za notranje zadeve (UNZ).8 Milica je kot Uprava milice (UM), skupaj z Upravo za zatiranje kriminalitete (UZK), 8 Kolar Osvald, Zgodovina. sestavljala UNZ, ki pa je skupaj s Službo državne varnosti (SDV) sestavljala organe za notranje zadeve (ONZ).9 Poleg lokalnih postaj milice je imela UJV/ UNZ Murska Sobota na voljo en bataljon posebne enote milice (PEM), ki je bil ustanovljen leta 1975 in so ga sestavljali tako aktivni kot rezervni milič- niki. Prav tako so lahko aktivirali vojne enote milice (VEM), ki so jih sestavljali aktivni in rezervni mi- ličniki, aktivni delavci UJV/UNZ ter drugi (aktivni/ rezervni) delavci ONZ.10 Priprave na osamosvojitev Po izvedbi akcije »Sever« oziroma preprečitvi izvedbe prosrbskega »mitinga resnice« v Ljubljani 1. decembra 1989, v kateri so sodelovali tudi ONZ iz Murske Sobote, tudi iz Ljutomera, predvsem pri 9 Bračko, Organi, str. 21. 10 Ribaš, Pomurje, str. 35–40. Pred osamosvojitveno vojno so orožje TO skrili in hranili številni občani; spominsko obeležje na Cvenu (osebni arhiv avtorja). 936 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–946 2022 nadzoru državne meje s Hrvaško,11 so se v Sloveni- ji nadaljevali osamosvojitveni postopki, pri čemer je jugoslovansko zvezno vodstvo, vključno z vodstvom JLA, izvajalo lastne (proti)ukrepe. Med najpomemb- nejšimi dogodki so tako bili: GŠ SFRJ 5. januarja 1990 je izdal ukaz o popisu vseh skladišč TO izven objektov JLA, ki je bil prek RŠTO SRS 24. januarja izveden v Sloveniji. 14. aprila so bile v Sloveniji izve- dene prve svobodne, demokratične volitve, zaradi če- sar so na seji Vojaškega sveta SFRJ pričeli razpravljati o razorožitvi slovenske TO.12 Le nekaj dni po pričetku delovanja prvega demo- kratično izvoljenega predsedstva (S)RS, tj. 10. maja 1990, je GŠ JLA, prek poveljnika RŠTO RS generala Ivana Hočevarja, izdal ukaz o premestitvi vsega orož- ja TO v objekte JLA (če je bilo potrebno). PŠTO za vzhodnoštajersko pokrajino (VŠP) je ta ukaz prejel 15. maja, podrejeni OŠTO pa so bili z njim seznanje- ni naslednjega dne.13 OŠTO Ljutomer ga je izvršil, potem ko ga je prejel 16. maja ob 10. uri, premestitev orožja pa so izvršili med 11. in 14. uro.14 Pri tem niso predali vsega orožja, saj niso izročili orožja protidi- verzantskega (posebnega) voda in osebnega orožja stalnih pripadnikov TO. Tudi orožje in strelivo, na- menjeno za družbenopolitične skupnosti (DPS) in enote zveze, sta ostala zavarovana v kletnih prostorih PM Ljutomer. To je posledica dejstva, da je to orožje in strelivo pripadalo neposredno Oddelku za naro- dno zaščito in ljudsko obrambo Občine Ljutomer in ne OŠTO Ljutomer.15 Občina Ljutomer je tako imela na voljo 27 pištol, štiri avtomatske pištole, štiri avtomatske puške in štiri polavtomatske puške s pri- padajočim strelivom.16 Ukrep GŠ SFRJ, katerega namen je bil prepreči- tev (vojaške) obrambe (bodoče) neodvisnosti in sa- mostojnosti Slovenije, je imel za posledico izločitev okoli 70 % orožja TO RS izven nadzora TO RS. To je neposredno vodilo v oblikovanje Manevrske struk- ture narodne zaščite (MNZS), ki jo je 29. avgusta 1990 ustanovil Igor Bavčar, takratni republiški sekre- tar za notranje zadeve. S tem so se formalno povezale sile ONZ in TO, skupaj dobrih 22.000 pripadnikov, z namenom zavarovanja slovenske osamosvojitve.17 Z vidika ONZ je v Ljutomeru v sklopu MSNZ ak- tivnosti vodil komandir PM Ljutomer Franc Slokan. Te aktivnosti so do pričetka agresije na Slovenijo 11 Prav tam, str. 74–101. 12 Veleizdaja, str. 7. 13 Veleizdaja, dopis PŠTO VŠP za Republiški sekretariat za ljudsko obrambo št. 801/2, 12. februar 1991; Horvat, Vzho- dnoštajerska pokrajina, str. 397. 14 Veleizdaja, dopis OŠTO Ljutomer za Republiški sekretariat za ljudsko obrambo št. 02-8/91, 12. februar 1991. 15 Miloševič, Organizacija, str. 75; Veleizdaja, dopis Oddelka za ljudsko obrambo Občine Ljutomer za Republiški sekretariat za ljudsko obrambo št. 801/20, 22. maj 1990. 16 Veleizdaja, dopis Oddelka za NZ in LO Občine Ljutomer za Republiški sekretariat za ljudsko obrambo št. 881/7, 20. julij 1990. 17 Ribaš, Pomurje, str. 107. bile: aktiviranje PEM, zavarovanje oborožitve za MSNZ, varovanje izvedbe plebiscita 23. decembra 1990, usposabljanje miličnikov za opravljanje nalog v izrednih razmerah, aktivacija VEM ter zavarovanje procesa postavitve tabel in zastav Republike Sloveni- je na mejnih prehodih 25. junija 1991.18 V začetku julija 1990 je slovenska skupščina spre- jela Deklaracijo o polni suverenosti države Republi- ke Slovenije, čemur je 27. in 28. septembra sledilo sprejemanje ustavnih amandmajev, s katerimi je bila odpravljena veljavnost jugoslovanske zakonodaje, ki je bila v nasprotju s slovensko ustavo.19 Oktobra 1990 so imenovali nov RŠTO (povelj- nik je postal major Janez Slapar), istočasno pa so dotedanjih 13 pokrajin reorganizirali v sedem novih, pri čemer je novoustanovljeni 7. pokrajinski štab TO s sedežem v Mariboru sedaj poleg predhodne VŠP obsegal še nekdanjo Pomursko pokrajino TO. Nova, obsežnejša VŠP je tako sedaj pokrivala 11 OŠTO: Maribor, Ruše, Pesnica, Lenart, Ljutomer, Ormož, Ptuj, Slovenska Bistrica, Gornja Radgona, Murska Sobota in Lendava. S tem je postala največja pokra- jina TO po površini. Dodatna večja reorganizacija je sledila 1. junija 1991, ko so dotedanje občinske šta- be TO združili v območne. Tako je bil ustanovljen 73. območni štab TO (73. ObmŠTO), ki je obsegal področje nekdanjih OŠTO Ljutomer, Ormož in Gornja Radgona. ObmŠTO Ljutomer je imel devet stalnih pripadnikov (moral bi jih imeti 10); poveljnik je bil major Franc Rudolf, načelnik štaba pa stotnik I. stopnje Venčeslav Ogrinc.20 Glavno poveljstvo je bilo v Ljutomeru, medtem ko so v Ormožu in Gornji Radgoni vzpostavili izpostavljeni poveljstvi, da po- veljujeta enotam TO na svojih območjih, s čimer so dejansko ponovno vzpostavili predhodno delovanje na občinski ravni.21 8. marca 1991 je bil v skupščini sprejet ustavni zakon, ki je za slovenske vojaške obveznike odpravil obveznost (podan je bil moratorij) služenja vojaškega roka v enotah JLA. Temu je 18. aprila sledilo spre- jetje zakona o vojaški dolžnosti, ki je omogočal slu- ženje vojaškega roka v vrstah slovenske teritorialne obrambe.22 Maja 1991 je prišlo do t. i. pekrskih dogodkov; 23. maja je zaščitna enota 7. PŠTO, vključno z di- verzantskim vodom TO Ljutomer, pridržala dva pri- padnika 31. korpusa JLA, ki sta imela nalogo opa- zovati dogajanje v 710. učnem centru TO v Pekrah pri Mariboru. Po pogovoru so oba ob 9. uri zjutraj izpustili. Toda zatem je pred vhod v učni center pri- peljalo šest oklepnih vozil z vojaškimi policisti JLA. Vodja varnostne službe JLA v mariborskem korpu- 18 Prav tam, str. 110–137. 19 Valič Zver, Stali smo, str. 10. 20 Horvat, Vzhodnoštajerska pokrajina, str. 399–401; Miloševič, Podpolkovnik, str. 307; Švajncer, Obranili domovino, str. 26. 21 Dražnik, Delovanje, str. 156. 22 Valič Zver, Stali smo, str. 13–14. 937 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–9462022 su, podpolkovnik Ratko Katalina, in podpolkovnik Stevilović sta zahtevala izpustitev vojakov (ki sta že predhodno zapustila učni center) ter izročitev vse naborne dokumentacije teritorialcev v učnem centru, vseh 120 teritorialcev in varnostnega častnika cen- tra Franca Pulka. Inštruktorji ter pripadniki zaščitne enote so zavzeli obrambne položaje v centru, med- tem ko so nabornike na urjenju umaknili v najmanj izpostavljene prostore. S prihodom novinarjev, ki so poročali v živo, in nato še civilistov, ki so protestirali proti navzočnosti JLA, je bilo sklenjeno, da se bodo pogajanja nadaljevala v prostorih mariborske občin- ske skupščine. Tako se je šesterica oklepnikov po 18. uri umaknila izpred učnega centra, toda čez dve uri so pred center prišli drugi pripadniki JLA. Ob 1:15 zjutraj 24. maja so se pričela pogajanja, ki pa so bila prekinjena, ko je skupina specialcev JLA vdrla v pro- stor in aretirala poveljnika VŠP TO, podpolkovnika Vladimirja Miloševiča, in tri druge teritorialce ter jih prepeljala v eno izmed mariborskih vojašnic JLA. Posledično je slovenska stran odklopila telefon in do- bavo električne energije, tako da so prva dva pripa- dnika TO izpustili že zjutraj, Miloševiča pa so še isti dan postavili pred vojaško sodišče in ga po nekaj urah oprostili ter izpustili. Takrat so izpustili še zadnjega teritorialca. Istega dne so se izpred pekrskega cen- tra umaknili tudi oklepniki JLA. 24. maja so civilisti protestirali pred vojaškimi objekti JLA v Mariboru, pri čemer je vojaški oklepnik do smrti povozil Josefa Šimčika.23 V dneh neposredno pred vojno je 73. ObmŠTO izvajal različne aktivnosti, od mobilizacije pripadni- kov do spremljanja delovanja JLA v obmejnih straž- nicah (Trate-Konjišče in Gornja Radgona; del 66. obmejnega bataljona JLA) na območju nekdanjega OŠTO Gornja Radgona. 20. junija 1991 je ljuto- 23 Švajncer, Obranili domovino, str. 13–17. Lipa, zasajena ob slovenski osamosvojitvi na Starem trgu (osebni arhiv avtorja). 938 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–946 2022 merski območni štab imel na voljo 138 pripadnikov v šestih enotah, in sicer 46 pripadnikov dveh ormo- ških vodov v Pekrah, en ormoški vod (26 pripadni- kov) in ljutomerski diverzantski vod (23 vojakov) v Ljutomeru; pontonirski vod Ljutomer (19 vojakov) je varoval sedeže ObmŠTO in oddelka za LO v Or- možu, Ljutomeru in Gornji Radgoni, del 6. odreda TO Gornja Radgona (24 pripadnikov) pa je bil na strelišču v Hercegovščaku. V poznejših dneh so se menjavale enote na omenjenih stražarskih položajih in na strelišču, kjer je potekalo usposabljanje.24 Do 25. junija je število pripadnikov naraslo na 620. 26. junija je območni štab popolnjeval le enote za varovanje sprejemnega centra za vojaške ujetnike, pri čemer je imel na voljo naslednje enote:25 – v Ljutomeru: jurišni odred, dva protidiverzantska voda, diverzantski (oziroma posebni) vod, ponto- nirski vod; – v Gornji Radgoni: dva jurišna odreda, pontonir- ski vod, protidiverzantski vod, pehotna učna četa, dva diverzantska voda; – v Ormožu: protidiverzantski vod, diverzantski vod, vod Središče ob Dravi, vod Velika Nedelja, vod Ormož. 24 Horvat, Teritorialna obramba, str. 85–86. 25 Horvat, Vzhodnoštajerska pokrajina, str. 405. 26. junija 1991 je bilo v celotnem 7. PŠTO 4.283 pripadnikov, oziroma 84 odstotkov vseh vpoklicanih (5.956).26 Izbruh vojne 24. junija je bila na zasedanju slovenske skupščine predstavljena Deklaracija o neodvisnosti, naslednji dan pa je bila sprejeta, hkrati s Temeljno ustavno li- stino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. 26. junija 1991 je predsednik Predsedstva RS Milan Kučan na Trgu republike slovesno razglasil samo- stojnost RS, pri čemer je bila tudi dvignjena nova slovenska zastava.27 Že 25. junija zvečer so se pričeli prvi premiki enot JLA, tako na Primorskem kot na Hrvaškem. 26. ju- nija ob 14:30 je v Divači pripadnik JLA sprožil prve strele, medtem ko sta bila prva strela naslednji dan, prvi dan slovenske osamosvojitvene vojne, izstreljena zjutraj v Pogancih. Načrt JLA v prvem dnevu vojne je bil izpad določenih enot iz slovenskih in hrvaških vojašnic z namenom zasedbe (mednarodnih) mejnih prehodov, vključno z brniškim letališčem, in tako Slovenijo odrezati od preostalega sveta.28 26 Švajncer, Obranili domovino, str. 19. 27 Valič Zver, Stali smo, str. 16. 28 Švajncer, Obranili domovino, str. 27–29. Spominska plošča na PM/PP Ljutomer (osebni arhiv avtorja). 939 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–9462022 Posledično je poveljnik 7. PŠTO vsem podre- jenim območnim štabom takoj ukazal, naj z vsemi možnimi ukrepi, vključno z uporabo orožja, jugo- slovanskim silam ( JLA, zvezni milici, zvezni carini) preprečijo prevzem nadzora nad mejnimi prehodi in kontrolnimi točkami. To naj bi dosegli predvsem z nenasilnim oviranjem dostopov do teh mejnih točk, pri čemer naj bi bile te blokade zavarovane tudi s sredstvi za protioklepni in protiletalski boj.29 Čeprav v Ljutomeru oziroma občini Ljutomer ni bilo nobene enote oziroma institucije JLA, je bil Ljutomer pomembno strateško mesto v načrtovanju logističnih aktivnosti JLA. Tu se križajo številne poti, ki povezujejo Prekmurje z osrednjim delom Sloveni- je, hkrati pa skozi Ljutomer poteka najkrajša pot iz Hrvaške do Avstrije (oziroma obmejnih stražnic in avstrijsko-slovenskih mejnih prehodov). PM Ljuto- mer je imela na voljo enajst aktivnih in 45 rezervnih miličnikov.30 26. junija je imel 73. območni štab TO Ljutomer naslednjo strukturo: 8. odred TO (104 pri- padniki), 4. in 5. diverzantski vod (34 in 23 pripadni- kov), 2. posebni vod (22 pripadnikov), 3. pontonirski vod (22 pripadnikov), zaščitni vod (19 pripadnikov) ter 14 pripadnikov vojnega štaba TO, skupaj 238 pri- padnikov.31 29 Horvat, Teritorialna obramba, str. 95. 30 Ribaš, Pomurje, str. 123. 31 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 174. V načrtih 7. PŠTO je bilo navedeno, da bo lju- tomerska TO zadolžena za zavarovanje in obrambo mostov na Muri v Razkrižju in Veržeju, pri čemer sta bila 2. posebni vod in 3. pontonirski vod zadolžena za obrambo, medtem ko sta bila 4. in 5. diverzantski vod v rezervi.32 Pri tem je treba poudariti, da je 7. PŠTO pokrivala ozemlje, na katerem sta delovala dva kor- pusa JLA: mariborski in varaždinski.33 Ljutomer in okolica med vojno Pripadniki 73. ObmŠTO so bojni krst doživeli 27. junija 1991 v Ormožu, kjer je ob 10:15 kolona JLA iz Varaždina naletela na blokiran most. Po ne- uspelih večurnih pogajanjih, v katerih sta sodelovala tudi dva častnika iz stalne sestave 73. OŠTO in pri čemer so območje preletavala letala in helikopterji JLA, je JLA po poldnevu pričela obstreljevati ovire na mostu ter prečkati most; posledično je izbruhnilo streljanje z obeh strani. Pri tem se je Ormožu pribli- ževala še druga kolona JLA, ki je iz Varaždina pro- drla preko Središča ob Dravi. Nobena bojna kolona ni prečkala mostu, ki je ostal pod nadzorom sloven- skih braniteljev ves čas osamosvojitvene vojne. JLA je imela enega ranjenega vojaka, medtem ko branitelji niso utrpeli izgub. Več objektov v mestu, vključno z 32 Prav tam, str. 174. 33 Miloševič, Podpolkovnik, str. 307. Spomenik spopada pri Mekotnjaku (osebni arhiv avtorja). 940 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–946 2022 gradom, je bilo poškodovanih zaradi streljanja. V tem boju sta sodelovala tudi 1. in 4. vod ljutomerskega odreda TO (poleg treh vodov ormoškega odreda).34 Zavrnjena tankovska enota JLA se je po Ormo- žu obrnila proti Ljutomeru, kamor je odšla preko Ivanjkovcev. Posledično se je 73. ObmŠTO odločil za postavitev obrambe pred Ljutomerom, in sicer na ob- močju Kačur in Mekotnjaka (gozda in manjšega na- selja). S pomočjo delavcev lokalnega gozdnega gospo- darstva so postavili štiri ovire iz navzkrižno podrtih dreves, in sicer tri v Kačurah in eno v Mekotnjaku, s čimer so preprečili dostop do Ljutomera na območju Žerovinec. Te ovire je branil ljutomerski odred (po- veljnik Slavko Modlic) z dvema vodoma ter skupino ljutomerskih miličnikov, ki so v stik s kolono JLA pri- šli v večernih urah 27. junija. JLA je naletela na ovi- ro v Kačurah, nato pa se je obrnila in nadaljevala pot proti Mekotnjaku. Med temi premiki so lokalni mi- ličniki v svojih vozilih sledili koloni in nadzirali nje- no napredovanje. Ponoči, po 23. uri, so protioklepne skupine napadle in zadele sovražnikov tank. S tem je bilo zaustavljeno napredovanje sovražnikove kolone, ki se je v zgodnjih urah umaknila s tega območja in se dopoldne vrnila na izhodiščno točko na meji pred Središčem ob Dravi. Pri tem je utrpela lažje izgube (ranjen vojak in poškodovan tank).35 Teritorialci so bili manj uspešni pri zadrževanju tretje, večje kolone JLA pod poveljstvom polkovnika JLA Berislava Popova, poveljnika 32. mehanizirane 34 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 175; Horvat, Vzhodno- štajerska pokrajina, str. 411. 35 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 176; Ribaš, Pomurje, str. 252, 257–258, 262–263; Švajncer, Obranili domovino, str. 160. brigade (v sestavi so bili trije tanki, tank za izvleko, de- vet oklepnih transporterjev, poveljniški oklepni tran- sporter, sedem tovornjakov, dvoje cistern, dve vozili za zveze in sanitetno vozilo). Ta kolona je prav tako pri- šla s hrvaškega ozemlja ter od Štrigove preko Banfija in Razkrižja ob Muri napredovala do Gornje Radgo- ne. Na tem območju je 2. posebni vod TO Ljutomer postavil in branil ovire na območju Gibina–Razkrižje, medtem ko je 3. pontonirski vod TO Ljutomer bra- nil most čez Muro v Veržeju. Kljub oviram je kolona JLA zvečer 27. junija dosegla Veržej, naslednjega dne ob 4. uri zjutraj pa je nadaljevala pot. Pred tem so jo ljutomerski pripadniki TO večkrat neuspešno (zvečer in ponoči) poskušali napasti. Koloni JLA je uspelo tik pred poldnevom priti v Gornjo Radgono in zasesti tamkajšnji mednarodni mejni prehod.36 Do naslednjega spopada, v katerem so sodelovali ljutomerski teritorialci, je prišlo 28. junija popoldne, ko je na območje Gibine prišla četrta bojna skupi- na JLA, ki je bila predhodno zavrnjena pri Murskem Središču. Imela je dva tanka, tri kolesne oklepnike, štiri pehotna prevozna vozila, vozilo za zvezo, to- vornjak in sanitetno vozilo. Območje Gibina–Ban- fi–Razkrižje sta branila 2. posebni vod TO Ljutomer (poveljnik Vlado Kunčič),37 razdeljen na dve skupini, in 4. diverzantski vod TO Ljutomer, razdeljen na tri skupine, pri čemer je pri obrambi treh zaporednih ovir sodelovalo še osem ljutomerskih miličnikov. 36 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 176–177; Ribaš, Po- murje, str. 252. Več o boju za Gornjo Radgono gl. v Švajncer, Obranili domovino, str. 160–167. 37 Več o delovanju 2. posebnega voda oziroma protidiverzant- skega voda 73. OŠTO Ljutomer gl. v Bolkovič, Poziv za do- movino. Spominsko obeležje na mostu čez Ščavnico v Pristavi (osebni arhiv avtorja). 941 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–9462022 Skupina, ki je branila prvo oviro, je pričela napadati sovražnikovo kolono, ko se je približala na nekaj me- trov, pri čemer so teritorialci uporabili ročni metalec min, avtomatske puške in ročne bombe. V kratkotraj- nem, a intenzivnem spopadu je bila kolona zaustav- ljena in en kolesni oklepni transporter poškodovan. JLA je imela dva mrtva, medtem ko so bili v spopa- du ranjeni trije teritorialci. Poškodovanih je bilo več okoliških hiš ter ranjena ena domačinka. Kolona JLA se je umaknila nazaj na hrvaško ozemlje (po umiku so branjenje prve ovire prevzeli miličniki in lokalni pro- stovoljci) ter poskušala najti alternativno pot preko Štrigove in Banfija. Na Banfiju so teritorialci na ser- pentinasti del ceste, ki se spušča proti naselju, podrli drevje, pri čemer sta to oviro branila druga skupina 2. posebnega voda (poveljnik Bojan Bolkovič) in 5. diverzantski vod (poveljnik Bogdan Vrbnjak). Tudi tu je ponoči prišlo do spopada in tudi tokrat se je kolona obrnila nazaj, ponoči na 28. junij pa se ji je pridružilo še šest do osem tankov. V zgodnjih jutranjih urah 28. junija je del kolone (trije tanki in trije oklepni tran- sporterji) prišel do nove ovire na poljski cesti preko Banfija do naselja Veščica, ki so jo branili ljutomerski miličniki. Kolona se je brez boja ponovno umaknila. Pri tem so jo ljutomerski miličniki nenehno opazo- vali iz neposredne bližine, dokler se ni 29. junija ob 2. uri zjutraj umaknila nazaj na Hrvaško.38 29. junija je bilo razglašeno premirje, ki so ga slo- venski branitelji izkoristili za počitek, popolnitev in 38 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 178–179; Ribaš, Pomur- je, str. 252–253, 258; Švajncer, Obranili domovino, str. 159. premik; teritorialci in miličniki so prejeli dodatno oborožitev, vključno s protioklepnim orožjem. Tako je bil 2. vod ljutomerskega odreda (poveljnica Jaqeli- na Steržaj) poslan na pomoč v Gornjo Radgono, kjer je bila na mejnem prehodu še vedno kolona Berisla- va Popova. Po neuspelih pogajanjih tega dne je bil v Gornjo Radgono poslan načelnik štaba 73. Obm- ŠTO, poročnik Mirko Rauter, da organizira blokado zasedenega mejnega prehoda, v kateri so sodelovali teritorialci, miličniki in pripadniki civilne obrambe. 30. junija so se ponovno pogajali, a brez uspeha, na pogajanja 1. julija pa Popov ni prišel. Tu so ljutomer- ski teritorialci ostali do konca vojne.39 V noči iz 29. na 30. junij je 7. PŠTO v Lenartu or- ganiziral usposabljanje pripadnikov posebnih skupin za protioklepni boj; 10 pripadnikov je na urjenje po- slal tudi ljutomerski območni štab. Že naslednji dan (30. junija) so bile skupine poslane nazaj na teren.40 2. julija je 73. ObmŠTO organiziral prevoz stre- liva in minsko-eksplozivnih sredstev iz pravkar zase- denega skladišča JLA Ložnica pri Slovenski Bistrici, pri čemer je kolona obsegala deset tovornjakov. Pre- jeta sredstva so bila razdeljena med enote na terenu ter uskladiščena na območju Ljutomera in Gornje Radgone.41 Tega dne se je JLA odločila okrepiti delovanje, 39 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 179–180; Ribaš, Pomur- je, str. 253. 40 Horvat, Teritorialna obramba, str. 96. 41 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 180. O zasedbi skla- dišča Zgornja Ložnica gl. Švajncer, Obranili domovino, str. 171–176. Uničeni tank JLA na Gomili pri Kogu, julij 1991 (foto: Majda Horvat, hrani Podjetje za informiranje Murska Sobota). 942 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–946 2022 predvsem z novimi kolonami, ki bi na slovensko ozemlje prišle iz Hrvaške. Tako je iz Varaždina proti Gornji Radgoni pričela prodirati večja kolona JLA v obsegu šestih tankov, tanka za izvleko, štirih povelj- niških oklepnih transporterjev, osmih oklepnih tran- sporterjev, štirih samohodnih havbic 122 mm, dveh tovornjakov, cisterne, vozila za zvezo in sanitetnega vozila. Pri Središču ob Dravi je prečkala državno mejo ter preko Vitana in Presike napredovala proti Ljutomeru, pri čemer je na Gomili pri Kogu izgubila tank (zdrsnil je s ceste in tam obstal; posadka se je nato več dni skrivala v bližnjih gozdovih, dokler se ni predala). V Presiki so položaje, okrepljene z dvema barikadama in minskim poljem, držali pripadniki 4. diverzantskega voda TO Ljutomer (poveljnik Ljubo Smodiš) ter trije miličniki s protioklepnim orožjem. V dvournem spopadu popoldne tega dne so branite- lji uničili oziroma onesposobili tank in dva oklepna transporterja, pri čemer so bili ranjeni štirje pripa- dniki JLA (vključno s poveljnikom bataljona JLA). Pripadniki JLA so med spopadoma streljali pred- vsem na okoliške hiše, ki so bile močno poškodova- ne. Zaradi porabe skoraj celotne zaloge streliva so se branitelji urejeno premaknili na rezervne položaje, medtem ko se je kolona umaknila ter do večera prišla do Stročje vasi in vasi Pristava, kjer je prenočila. Na poti so se posamezni pripadniki JLA oziroma vozila predali ali pa so jih zajele slovenske sile. V Presiki, na prizorišču spopada, sta ostala dva oklepna tran- sporterja in tank, teritorialci pa so zasegli tudi večjo količino vojaške opreme in streliva.42 42 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 182; Smodiš, Bitka, str. 214–216; Ribaš, Pomurje, str. 254–255, 258, 260–261; Švajn- cer, Obranili domovino, str. 167–168, 170–171. 3. julija zgodaj zjutraj je kolona nadaljevala pro- dor proti Pristavi, kjer se je ob 3:30 spopadla s prvo skupino 2. posebnega voda TO Ljutomer (poveljnik Milan Bolkovič), ki je branila zasedo pri mostu čez reko Ščavnico. Most je bil popolnoma zaseden z raz- ličnimi ovirami, kot na primer s polnimi tovornjaki gramoza. Po kratkem, a srditem spopadu so se teri- torialci iz izpostavljenega položaja umaknili na pred- hodno dogovorjene položaje v Ljutomeru. Morala pripadnikov JLA v koloni je dodatno upadla, tako da sta se pozneje predali posadki tanka in oklepne- ga transporterja, na Cvenu pa so kasneje teritorialci zajeli še samohodno havbico. Bojna skupina JLA je nadaljevala prodor proti Ljutomeru; položaje TO je dosegla pred Stročjo vasjo, kjer so bili pripadniki za- ščitnega voda TO Ljutomer (poveljnik Jože Viher). Drugi položaj TO Ljutomer je bil na drugi strani mesta, pri obratu Mura, kjer je bil oddelek 2. poseb- nega voda (poveljnik Milan Bolkovič). Dvoje polo- žajev je tako branilo 28 teritorialcev in 13 miličnikov, pri čemer je bil Ljutomer s treh strani (Stročja vas, Pristava in Cven) obkoljen s silami JLA. Ob 5.35 uri zjutraj je prišlo do prvega spopada na železniškem prehodu v Ljutomeru, kjer so bili železniški vago- ni na prehodu ustavljeni, prav tako pa tudi dodatna motorna vozila. Po enournem spopadu, v katerem je bil onesposobljen en oklepni transporter in poškodo- vanih več okoliških hiš, se je kolona JLA obrnila ter poskušala najti pot skozi Lukavce in nadaljevati pro- dor proti Križevcem. Tam je bila nameščena druga skupina 2. posebnega voda (poveljnik Vlado Kunčič), ki pa napredujoče kolone ni napadla zaradi večjega števila civilistov, ki so jo opazovali. Del kolone, ki je zaostal za glavnino, so okoli poldneva napadli milič- niki, in sicer v naselju Stara Nova vas; v spopadu so Spominsko obeležje na Presiki (osebni arhiv avtorja). 943 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–9462022 miličniki PEM UNZ Murska Sobota dodatno po- škodovali predhodno poškodovani oklepnik, nakar se je večina posadke predala. V oklepniku sta ostala še dva pripadnika JLA, ki se nista želela predati, ta- krat pa sta oklepniku prišla na pomoč dva tanka, ki sta streljala in poškodovala okoliške stavbe. Nato je tankoma uspelo odvleči s seboj poškodovan oklep- nik. Zaradi velikosti kolone JLA so bile v Ljutomer poslane okrepitve iz Slovenskih Konjic, Murske So- bote in Lenarta. Zatem je bila kolona JLA nenehno v stiku s slovenskimi branitelji (na primer 1. vod 8. od- reda TO Ljutomer (poveljnik Zvonko Osterc) je bra- nil položaje v Bučečovcih in je prav tako streljal na napredujočo kolono), dokler ni bil poveljniški oklep- ni transporter (kot izvidniško vozilo) zaustavljen v Radencih, zatem pa še glavnina kolone v Hrastju in Muti. Tako je bila tudi ta kolona zaustavljena, s čimer je bila preprečena okrepitev sovražnikove posadke na mejnem prehodu Gornja Radgona.43 Naslednje bojno delovanje ljutomerskih teritorial- cev je bilo proti novi bojni skupini JLA (v sestavi: poveljniški oklepni transporter, deset tankov, štirje oklepni transporterji in eno oklepno bojno vozilo), ki je 2. julija popoldne dosegla Gibino, kjer je imel položaje 4. vod ljutomerskega odreda TO (poveljnik Bojan Hladen) in miličniki. V spopadu so branitelji 43 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 182–184; Ribaš, Pomur- je, str. 258–259, 264–267; Švajncer, Obranili domovino, str. 169. poškodovali tank, a so se nato zaradi poskusa obko- litve morali umakniti s položajev. V spopadu je bilo huje poškodovanih več okoliških hiš, več tovornjakov in delovni stroj, ki so sestavljali barikado. Kljub temu se je kolona JLA umaknila nazaj v Štrigovo in od tam nadaljevala pot proti Banfiju, kjer je ponovno naletela na branjene ovire. Po kratkem spopadu se je ponov- no obrnila in tokrat vrnila na Hrvaško; mejni prehod Središče ob Dravi je tako prečkala 3. julija v zgodnjih jutranjih urah.44 Na območju ObmŠTO Ljutomer sta potekala še dva spopada s pripadniki JLA, v katerih pa so so- delovali teritorialci iz drugih krajev. Iz Središča ob Dravi je 3. julija v zgodnjih jutranjih urah na slo- vensko ozemlje pričela prodirati nova kolona JLA, tokrat v sestavi poveljniškega oklepnega vozila, treh oklepnih transporterjev, osmih tankov in oklepnega bojnega vozila. Ta kolona je dosegla in prebila ovire pred Grabami in nato pred Kogom. Zaradi ovir pri Presiki se je obrnila in iskala alternativno pot. Popol- dne sta jo napadla dva voda TO Ormož, zaradi česar se je pričela vračati proti Središču ob Dravi. Na poti je na Gomili pri Kogu eden izmed tankov zapeljal s ceste in tam obtičal.45 4. julija je bil razpuščen zbirni center za zajete vo- jake JLA v Radoslavcih. Med 28. junijem in 4. juli- 44 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 167; Ribaš, Pomurje, str. 261–262. 45 Dražnik in Šteiner, Organizacija, str. 185. Spominsko obeležje (piramida) na Prešernovi cesti v Ljutomeru (osebni arhiv avtorja). 944 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–946 2022 jem je bilo v centru nastanjenih 60 vojakov, ki so se v času vojne predali ali so jih slovenski branitelji ujeli.46 5. julija je 73. ObmŠTO pripadnike aktiviral za varovanje mostu v Ormožu in postavitev dodatnih barikad; tako je do 8. julija poveljeval že 795 pripa- dnikom, kar je bil največji obseg moštva. Pozneje je prišlo do demobilizacije vpoklicanih pripadnikov, tako da je bilo 18. julija na dolžnosti le še 297 teri- torialcev.47 46 Ribaš, Pomurje, str. 259. 47 Horvat, Vzhodnoštajerska pokrajina, str. 428–429. Namesto zaključka Na območju 73. območnega štaba TO so med osamosvojitveno vojno potekali najtežji spopadi na območju celotne 7. PŠTO, saj so tu delovale števil- ne oklepne bojne skupine JLA, ki so imele nalogo (v več kolonah) prodreti do avstrijsko-slovenske meje in zavzeti mejne prehode, še posebej mednarodni mejni prehod Gornja Radgona. Na celotnem območju 73. ObmŠTO so tako pripadniki TO in milice uničili, poškodovali in/ali zaplenili šest tankov, šest različ- nih oklepnikov, samohodno havbico, helikopter ter Zbirni center za ujete pripadnike JLA v Radoslavcih (osebni arhiv avtorja). Polkovnik JLA Berislav Popov med zadnjimi pogajanji s predstavniki slovenske strani, Gornja Radgona, 3. julij 1991 (foto: Nataša Juhnov, hrani Podjetje za informiranje Murska Sobota). 945 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–9462022 več drugih motornih vozil. Slovenska stran je imela le šest ranjenih teritorialcev, dva civilista pa sta bila ubita, medtem ko je JLA imela osem ubitih in 28 ranjenih. Posledično je bilo izdanih pet spominskih bojnih znakov – Ormož, Gibina, Gornja Radgona, Kačure in Presika – ter spominski znak Ljutomer. Udeleženci bojev pri Radencih, Pristavi in Kogu pa so prejeli druga odlikovanja.48 Največji spopad na območju 73. območnega šta- ba TO je bil nedvomno večdnevni spopad za med- narodni mejni prehod Gornja Radgona, ki je bil 2. julija še edini mejni prehod pod nadzorom JLA. V dveh dneh (28. junij in 2. julij), ko so potekali ne- posredni spopadi, je bilo poškodovanih več kot 30 objektov v okolici mejnega prehoda, tako da so Gor- njo Radgono razglasili za slovenski Vukovar. Kolona pod poveljstvom polkovnika JLA Popova je predho- dno povzročila še gmotno škodo na objektih v krajih ob prodiranju.49 Popov je bil avgusta 2013 spoznan za krivega za storjena vojna hudodelstva nad civil- nim prebivalstvom junija in julija 1991 ter obsojen na petletno zaporno kazen.50 Toda po pritožbi ga je murskosoboško sodišče novembra 2015 pravnomoč- no oprostilo obtožb. Tako se je končal prvi (in do sedaj zadnji) proces proti pripadniku JLA zaradi nje- govih dejanj med slovensko osamosvojitveno vojno.51 V primerjavi z Gornjo Radgono so Ljutomer in drugi kraji v ljutomerski občini utrpeli neprimerljivo 48 Prav tam, str. 429. 49 Filipič, Gornja Radgona, str. 222. 50 24ur.com, Polkovnik Popov. 51 Petrovčič, Popov oproščen. manjšo škodo, toda opisani medvojni dogodki iz leta 1991 dokazujejo, da je bilo vojno dogajanje na tem območju zelo dinamično, in sicer predvsem zaradi vdora več bojnih kolon JLA, ki so hotele prečkati prleško oziroma pomursko ozemlje in doseči mejne objekte na avstrijsko-slovenski meji, kar je uspelo le eni izmed njih. Ljutomerskim teritorialcem in miličnikom (v so- delovanju s kolegi iz drugih predelov 7. PŠTO ozi- roma UNZ Murska Sobota) je tako uspelo doseči veliko večino zastavljenih ciljev, in sicer s postavitvijo in obrambo številnih barikad na kritičnih lokacijah, s katerimi so zaustavili ali preusmerili delovanje so- vražnikovih enot. S skupnimi močmi ter pomočjo prebivalstva so tako prispevali k obrambi in zaščiti slovenske države leta 1991, v zadnjem poglavju vojne zgodovine Ljutomera, Prlekije, Pomurja in Slovenije. VIRI IN LITERATURA OBJAVLJENO ARHIVSKO GRADIVO Veleizdaja Slovenije: Razorožitev Teritorialne obrambe RS maja 1990: Zbornik dokumentov in pričevanj o materi vseh afer z orožjem (pa tudi o njihovih oče- tih). Ljubljana: Nova obzorja, 2011. LITERATURA Bolfek, Boris: Nastanek in razvoj slovenske TO: 1968– 1990. Ljubljana, Radomlje: Zveza veteranov voj- ne za Slovenijo, Defensor, 2018. Mejni prehod v Gornji Radgoni 3. julija 1991 (foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije). 946 KLEMEN KOCJANČIČ: LJUTOMER MED SLOVENSKO OSAMOSVOJITVENO VOJNO LETA 1991, 933–946 2022 Bolkovič – Bole, Milan: Poziv za domovino. Ljublja- na: Čas, 1999. Bračko, Branimir: Organi za notranje zadeve v času družbenih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji ter v akciji »Sever«. Varstvoslovje 12, 2010, št. 1, str. 13–25. Dimitrijević, Bojan: Jugoslovenska narodna armija u Hrvatskoj i Sloveniji 1945.–1968. Zagreb: Despot infinitus, 2017. Dražnik, Ljubo: Delovanje teritorialne obrambe na območju Ljutomera, Ormoža in Gornje Radgone v vojni 1991. Dela – Oddelek za geografijo Filozof- ske fakultete v Ljubljani, 15, 2000, str. 154–170. Dražnik, Ljubomir in Šteiner, Alojz: Organizacija in delovanje 73. območnega štaba Teritorialne obrambe Ljutomer v osamosvojitveni vojni. Vlo- ga TO Pomurja v procesu osamosvajanja (ur. Alojz Šteiner). Lendava: Arma, 2015, str. 160–190. Filipič, Rok: Gornja Radgona – slovenski Vukovar? Bojni dogodki med obrambno vojno leta 1991 v Gornji Radgoni. Prispevki za novejšo zgodovino 55, 2015, št. 1, str. 209–225. Horvat, Mladen: Teritorialna obramba vzhodnoštajer- ske pokrajine (7. PŠTO) v vojni za Slovenijo 1991. Maribor: Filozofska fakulteta, 2015 (tipkopis magistrskega dela). Horvat, Mladen: Vzhodnoštajerska pokrajina. Voja- ška obramba Slovenije 1990/1991 (ur. Tomaž Kla- dnik). Ljubljana: Defensor, 2011, str. 419–458. Marijan, Davor: »Jedinstvo« – posljednji ustroj JNA. Polemos 6, 2003, št. 1–2, str. 11–47. Marković, Zvezdan: Jugoslovanska ljudska armada – predstavitev nasprotne strani. Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 (ur. Tomaž Kladnik). Ljub- ljana: Defensor, 2011, str. 517–552. Marković, Zvezdan: Jugoslovanska ljudska armada. Ljubljana: Defensor, 2007. Miloševič, Vladimir: Organizacija in delovanje Ma- nevrske strukture narodne zaščite v Pomurju. Vlo- ga TO Pomurja v procesu osamosvajanja (ur. Alojz Šteiner). Lendava: Arma, 2015, str. 72–85. Miloševič, Vladimir: Podpolkovnik Vladimir Milo- ševič. Enotni v zmagi. Osamosvojitev Slovenije (ur. Nataša Urbanc). Ljubljana: Nova revija, 2006, str. 307–309. Ribaš, Drago: Pomurje je gorelo modro. Murska Sobo- ta: PVD Sever za Pomurje, 2018. Smodiš, Ljubo: Borba v Presiki 2. julija 1991. Vlo- ga TO Pomurja v procesu osamosvajanja (ur. Alojz Šteiner). Lendava: Arma, 2015, str. 213–217. Švajncer, Janez J.: Obranili domovino. Teritorialna obramba Republike Slovenije v vojni za svobodno in samostojno Slovenijo 1991. Ljubljana: Viharnik, 1993. Valič Zver, Andreja: Stali smo in obstali: 30. obletni- ca razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Ljubljana: Urad Vlade RS za komuniciranje, 2021. SPLETNO GRADIVO 24ur.com: Polkovnik Popov obsojen, general Trifunović oproščen. 26. avgusta 2013: https://www.24ur.com/novice/slovenija/polkovnik- -popov-obsojen-general-trifunovic-oproscen. html (dostopno 7. marca 2022). Kolar Osvald, Darinka: Zgodovina slovenske policije – od orožnika do policista: https://www.policija.si/o-slovenski-policiji/zgodovi- na-in-razvoj (dostopno 7. marca 2022). Petrovčič, Peter: Popov oproščen. 13. novembra 2015: https://www.mladina.si/170720/popov-oproscen/ (dostopno 7. marca 2022). S U M M A R Y Ljutomer during Slovenia’s War of Indepen- dence in 1991 Drawing on postwar literature, the article at hand presents the most significant events that took place in Ljutomer and the surrounding area during the preparations for an (armed) defence of Slovenia’s de- clared independence. The central role in these prepa- rations was played by the territorial defence and mil- itsiya, which jointly defended the independence of the Republic of Slovenia as part of the Manoeuvre Structure of National Protection. The strategic im- portance of the part of Prlekija (or, rather, Pomurje) under discussion was demonstrated on the very first day of Slovenia’s War of Independence, when nu- merous combat units of the Yugoslav People’s Army tried to break through the Ljutomer area to seize control over border crossing and checkpoints along the Austrian-Slovenian border. The members of the territorial defence and militsiya from Ljutomer en- gaged in several skirmishes in the wider Ljutomer and Pomurje area—for example, at Ormož, Kačure, Mekotnjak, Veržej, Gibina, Banfi, Presika, Gomila, Kog, Pristava, and Gornja Radgona. The several- days-long battle for the international border crossing at Gornja Radgona entered the history of Slovenia’s War of Independence because of the extensive dam- age caused to civilian buildings as well as human casualties suffered by both warring sides and civilian population. Nevertheless, the territorial defence and militsiya of Ljutomer achieved most of the set objec- tives, thus contributing to the defence of the newly created state. 947 2022 Srečko Pavličič višji knjižničar in predmetni učitelj v. p., raziskovalec lokalne preteklosti, domoznanec in rodoslovec, Pristava 4a, SI-9240 Ljutomer E-pošta: srecko.pavlicic@guest.arnes.si Ali ste vedeli, da … … Prlekija nima geografskih meja, ampak jo kot svojevrstno celoto opredeljuje govorica, prleško nare- čje v več pojavnih oblikah? Prepoznamo ga po hitro- sti govorjenja, številnih preglasnikih in bolj ali manj monotoni melodiji. Kot posebnost se uporabljata moška glagolska oblika na -o in ženska glagolska oblika na -a, kar uporabljata oba spola, a na različnih lokacijah. … prleško govorico težko razumejo sosedje, naj bodo na katerikoli strani? Še največ težav jim dela že omenjena melodična monotonost. So pa Prleki izredno sposobni govorne komunikacije in se že od malih nog vsaj za rabo naučijo vse jezike, ki jih okolje zahteva. … se prleška govorica težko zapiše v katerikoli obliki? Razni avtorji so to velikokrat poskusili, znano je zgodovinsko besedilo iz ranega 17. stoletja in trška prisega iz 18. stoletja, pa ob prebiranju vsebina ne zveni »po naše«. Še najbolj se je potrudil pisatelj Bau- kart, a tudi njegove črtice so danes komaj berljive. … je najdaljša prleška narečna beseda kletvica? Ni sicer huda in vulgarna, a je na tem mestu ne bomo zapisali. Če bi jo, bi morali uporabiti kar 18 črk. … je najkrajša narečna beseda medmet začudenja, v rabi tudi kot izraz prezira? Zapisali bi ga s samo eno črko, a še ta bi bila preveč. Izgovarja se namreč le polovično. Je sicer slišen, a na poseben način pre- kinjen soglasnik »h« ob zaprtih ustih in s kratkim, polovičnim izdihom skozi nos. … tudi v Ljutomeru čas teče počasi, a vendar na uro? Izrek »pod vüro« je namreč stara in skoraj pre- govorna domena, kje se dva najdeta, če se želita sre- čati. In ta ura na mestni hiši še služi namenu. … je med Ljutomerčani najti vsaj 150 oseb, ki so znane tudi zunaj kraja in Prlekije? Še najbolj zgo- ščeno so predstavljene v priložnostni publikaciji lju- Prleški vinogradi, slovenska Toskana, skrajno desno Babji klanec. 948 SREČKO PAVLIČIČ: ALI STE VEDELI, DA …, 947–954 2022 tomerske knjižnice, več o njih pa bo treba iskati na drugih mestih. … je bilo v času, ko je bila fotografija še mlada, v Ljutomeru kar pet fotografov? Tudi zato je ohranje- nih toliko fotografij – portretov iz poznega 19. in ra- nega 20. stoletja. Fotografi so fotografirali tudi oko- lico, naravo in dogodke. Vse te fotografije so danes bogat zgodovinski vir, še posebej za tako majhen kraj. … Prlekijo sestavlja kar nekaj geografskih pokra- jin? Te so osrednje in spodnje Mursko polje, spodnja Ščavniška dolina, jugovzhodni obronki Slovenskih goric, Ljutomersko-Ormoške gorice, vzhodni del Ptujskega polja in porečja reke Drave. … je Ljutomer ali v domači govorici »Lotmerk« od nekdaj »metropola« Prlekije?1 To poimenovanje si je prislužil že kot podeželski trg v 19. stoletju, bližnja okolica pa je prepoznavna kot »osrčje« Prlekije. Kljub mestnemu statusu Ormož ni dosegal tega naziva. … je današnja cesta med Ljutomerom in Ormo- žem oziroma približna lokacija ob njej kot naravna zemeljska prelomnica tudi pogoj kvalitete vina tukaj posajenih vinskih trt? Od nekdaj velja, da je vzhodno od prelomnice idealna zemlja za rast vinske trte, za- hodno pa je pogojno. … je Prlekija že stoletja popolnoma kultivirana pokrajina? Tudi težko dosegljive in odročne gozdna- te mikrolokacije ali na videz neobdelane pustote so le del počivajočega obdobja zemlje za pripravo goric ali drugih kmetijskih površin. … je Prlekija večkrat poimenovana kot slovenska Toskana? Med drugim tudi zaradi vinogradniških teras, ki oblikujejo pokrajino kot neponovljivo lepo. Kot takšna je predstavljena med svetovnimi pokra- jinami posebnega videza in pomena. Mogoče bi se morala zato preimenovati kar Toskana … … Prlekija ne beleži posebej hudih in zahtevnih časov, ki so velikokrat pestili druga okolja? Še največ hudega je tukaj storil človek s svojim početjem, kajti narava je mila in radodarna, zemlja bogata in plodna, dovolj je vode in lesa, območje pa nikoli ni bilo pre- naseljeno. … so se Prlekije dotaknile vse vojne? Ljudski spo- min seže vse do Hunov in Atile, divjih Mongolov, Osmanov in krucev. O prehodu Francozov so zna- ne zgodbe o vinu in topolih, prav tako vpoklicanih in padlih, obdobje 19. stoletja pa po prebegih na »frajščine«.2 V »veliki« vojni so bile žrtve v maloda- ne vseh družinah, druga svetovna vojna se je na svoj način nadaljevala s povojnimi poboji, posebno vlogo pa je Prlekija odigrala tudi v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. … je reka Mura stoletja veljala za naravno mejo s Slovenci na nekdanjem Ogrskem, Prekmurci? Pre- 1 Lotmerk je narečno poimenovanje mesta. 2 Frajščine so bile nekatere parcele, kjer je veljala absolutna svoboda brez možnosti uveljavitve kakršnih koli drugih prav- nih oblik. hod čez reko in tovrstni stiki so bili tako redki, da so prebivalci ene in druge strani razvili različno govori- co, navade in značaj. Še pesem in glasba sta različni. Stiki med ljudmi so se povečali šele v desetletjih po- vojne Jugoslavije. … je v Prlekiji tudi nekaj avtohtonih ali vsaj po- sebnih živali in rastlin? Velja omeniti nekoč tako pogoste loge s stoletnimi panonskimi hrasti. Po marčni revoluciji in treh desetletjih intenzivne sečnje so povsem izginili iz pokrajine. Še bolj pa jih je pri- zadela nizka podtalnica, ki uniči njihovo koreninsko krošnjo. Edini preostanek hrastovega loga je Park 1. slovenskega tabora v Ljutomeru, drugje rastoče in posamične panonske hraste pa Prleki imenujejo »zgrajoki«. … je Prlekija tudi izrazito poplavno območje? Voda rek Mure in Ščavnice se ob preobilici dežja ne more več iztekati na Hrvaško, zato poplavi nižje le- žeče kraje Murskega polja. Z regulacijami in posegi odvodnjavanja so se ukvarjali že v 17. stoletju, pro- tipoplavne plotove in nasipe »nameti« so arheologi datirali že v 15. stoletje, izkopi odtočnih jarkov »be- rekov« pa so bili izvedeni v 19. stoletju. Velja rek, da kadar voda priteče do ljutomerskih skednjev (ti so bili postavljeni izven naselja, severno), takrat Pristav- ci pijejo.3 … je Prlekija naravno rastišče alpskih – travniških narcis? Ravno zaradi poplav in reke Mure, ki priteče iz gorskega sveta, so se tukaj na nekaterih travniških rastiščih razmnožile narcise. Žal jih je intenzivno kmetijstvo skoraj povsem uničilo, ostanki v Veržeju, v Pristavi in na nekaterih manjših lokacijah ob Muri rastejo poslednji šopi te lepe pomladne cvetice. … je bilo vinorodno območje Ljutomersko-Or- moških goric sondirano in v smislu kvalitetne zemlje za rast vinske trte raziskano že v 19. stoletju? Od ta- krat se ve in velja, kateri hrib in vinorodna lega je optimalne kakovosti za katero od vinskih trt, da je vino ne le dobro, ampak tudi bogato kot hranilo. 3 Pristava je v tem delu najbolj vzhodno naselje Prlekije in tudi najbolj poplavna vas. Poplave so nekoč ogrožale tudi Ljutomer (po l. 1930). 949 SREČKO PAVLIČIČ: ALI STE VEDELI, DA …, 947–9542022 … je vinska trta v Prlekiji prastara rastlina, ki so jo glede na izkope korenin datirali vsaj v rimsko ob- dobje? Vrhunska vina so od nekdaj znana in tukaj so imeli svoje vinograde najpomembnejši veljaki osre- dnjega evropskega prostora. S cesarskimi princi in princesami vred. Ljutomerčana so pili tudi na zna- nem koncilu v Konstanci 1414, ko so zažgali Jana Husa. Kvalitetno vino iz Prlekije se kot del kulinarič- ne kulture pojavlja v najstarejših pisnih virih od sre- dnjega veka dalje, z njim nazdravljajo tudi danes na pomembnih dogodkih, na kraljevih dvorih in še kje. … je verjetno tudi klopotec prleška iznajdba? Kot ropotalo in strašilo za ptiče so ga na drevesa in drugod nameščali že v 16. stoletju, kasneje je dobil današnjo obliko. V Prlekiji klopotec ne ropoče, am- pak poje. Lesena kladivca »macleki« so tako spretno rezani, pogosto iz lesa različnih vrst, da ob trku na trapezoidno desko ustvarijo različne tone. Spreten mizar jih zloži v krajšo melodijo, včasih tolčeno v 16 tonih, kar daje klopotcu posebno vrednost. Lju- dje radi dodajajo šaljiva besedila, predvsem na račun lastnika takega klopotca. V Prlekiji stoji tudi največji klopotec na svetu. Postavljanje klopotca je družabni dogodek, pospravilo pa sovpada z martinovanjem. … da so ljutomerski vinogradniki vino ljutomer- čan zaščitili že leta 1937? Razne vinske razstave so omogočale prodajo vina tudi v spremenjenih razme- rah po razpadu monarhije. Združen nastop vinogra- dnikov in blagovna znamka, ki je pogoj za uspeh, sta znani tudi danes. … je Prlekija dom vseh mogočih dejavnosti in obrti? Poljedelstvo in živinoreja Murskega polja in vinogradništvo bližnjih goric so bili vzrok številnim drugim dejavnostim od sodarstva do kovaštva. Pre- prodaja vina in mesa je ustvarila pogoje za trgovino, čemur se je pridružilo usnjarstvo in lesarstvo. Stoletja nazaj izpričujejo živahno trgovanje z medom in vo- skom, iskana sta bila pesek in gramoz kot gradbena materiala, kasneje se je razvilo še opekarstvo. Vsakda- nje drobne obrti so druge dejavnosti še dopolnjevale. Tudi danes je sicer kmetijsko področje zelo živahno na področju industrije. … v Prlekiji živijo Prleki in Prlečke? Tako pre- bivalci poimenujejo sebe, take jih poznajo drugi. A imena gotovo niso dobili od besede »prle«, kakor to radi razlagajo tisti, ki tukaj nikoli niso bili, ampak je bolj verjeten vzrok poimenovanja hitrost domače govorice in ljudi samih, kadar govorijo, mislijo ali delajo. Takim nemirnim značajem tukaj rečejo tudi »brlek«, kar je malce posmehljivo. Prav taka je še pred desetletji bila tudi beseda Prlek. Zaradi nje je lahko prišlo tudi do pretepa. … je Prlek razvil prav poseben značaj? O njem je razmišljal in pisal že akademik dr. Anton Trstenjak in še danes drži, da se tukajšnji človek rad druži, je vese- le in živahne narave, rad poje, pleše, pije in dobro je, uživa življenje in prelaga obveznosti na naslednji dan. Kljub temu je marljiv, a realen pri razmišljanju, deja- njih in potrošnji. Svojo konkretnost včasih pospremi z glasnostjo, vse skupaj pa se vedno znova konča s šalo in dobro voljo. … ima Prlekija tudi svojo himno? Kot takšna je obveljala pesem Dere sen jas mali bija, ki ima ena- ko melodijo kot štajerska Abraham ima sedem sinov. Prleška himna obsega neznano število štiri vrstičnih kitic, šaljive vsebine, igrane in pete na najrazličnejše načine. Imajo pa tudi posamezni kraji »svoje« pesmi, s katerimi se postavljajo pred drugimi. … da Prleki radi gradijo velike in – prevelike stav- be? Na svojevrstno željo in potrebo po razkazovanju prestiža so opozorili že številni zgodovinarji in stro- kovnjaki drugih področij. Tudi ljutomerska župnijska cerkev je stavba, kjer je prostora za več ljudi, kot bi si to predstavljali glede na velikost župnije. Cerkev je nekoč poleg sakralnih vsebin premogla tudi trdno zidan trški stolp, ki je v nadstropju služil za trški ar- hiv in varovanje trške blagajne. Roparski kruci so leta 1705 predrli obok in iz »šackamre«, kakor so prostor imenovali Ljutomerčani, blagajno ukradli. Arhiv se je ohranil do danes, »šackamra« pa je visoko po kam- nitih gotskih stopnicah in za dvojnimi železnimi vra- ti prav tako na ogled vsem, ki jih to zanima. Osnovna postavitev: bisernica, brač, bugarija in berda. 950 SREČKO PAVLIČIČ: ALI STE VEDELI, DA …, 947–954 2022 … v Prlekiji ob posebnih trenutkih odmevajo zvoki tamburic? Tamburaštvo ima tukaj več kot sto- letno tradicijo. Na pojav je vplivalo ljudsko muzicira- nje na Hrvaškem in Prleki so prevzeli starejši, »farka- šev« način igranja, poimenovan po Milutinu Farkašu (1865–1923), ki ga je prvi raziskal in opisal. Glasba se izvaja na lesenih izdolbenih instrumentih z le šti- rimi strunami in kar štirje godci so potrebni, da na- stane »banda«, kakor v teh krajih imenujejo skupino muzikantov. Osnovni instrumenti so bisernica, brač, bugarija in berda. Danes je na Hrvaškem le ena de- lavnica, kjer takšne tamburice še izdelujejo, skupine iz Prlekije pa so edine, ki tovrstno nesnovno kulturno dediščino ohranjajo. … je bila po Ljutomeru poimenovana tovorna li- nijska ladja, izdelana v Uljaniku 1965? V rabi je bila do razreza leta 1988. Zmogla je več kot 8000 reg. ton, v dolžino je merila skoraj 150 metrov, v širino in višino pa nekaj manj kot 20 metrov. … je nekdanje ljudsko žveglanje povsem poza- bljena oblika muziciranja? V poznem 19. stoletju je tovrstno glasbo zamenjalo tamburaštvo, kasneje har- monika in drugi instrumenti. Le redki starejši možje še znajo žveglati in preprosto žveglo iz vrbovega lesa in lubja tudi izdelati zgolj z žepnim nožičkom. … Prleki pojejo tudi štiriglasno? V dvoglasni za- četek pesmi postopoma vpadeta tretji in četrti glas, kar naredi zapeto pesem posebej melodično in prije- tno za poslušanje. Na prelomu tisočletja so tovrstno petje še gojile pevke (sestre) iz župnije Sveti Tomaž. … so posebnost Prlekije tudi ljudski plesi? Kakor nekdanja noša so kar podobni onim iz Slovenskih goric in delno prekmurskim ter plesom sosednjega hrvaškega Medmurja. Pa so vendar toliko različni, da so prepoznavni kot nesnovna kulturna dediščina Prlekije tudi danes. … živelj Prlekije predstavljajo prišleki od vsepo- vsod? Kaj kmalu po prihodu se integrirajo in k uve- ljavljenemu življenjskemu utripu dajo svojo prepo- znavnost. Tu najdemo izrazito nemške priimke kot potomce nekdanjih naseljenih kmetov in tržanov, italijanske in češke, ki so tukaj ostali kot potomci is- kalcev priložnosti in dela, množico hrvaških priim- kov, ki jih nosijo potomci prebegov pred Osmani in kasnejši priseljenci iz bližnjega hrvaškega Medmurja, priimke slovenskega izvora in druge. Stari arhivski dokument iz leta 1505 omenja več kot tisoč vinogra- dnikov tega področja, a vsaj 30 odstotkov zapisanih takrat še ni imelo priimka.4 … imajo Prleki izrazit stanovski ponos glede svo- jega porekla in preteklosti rodu? Gre za, rečeno sko- raj karikirano, kastni družbeni sistem, kjer se točno ve, kdo je kdo in kaj. Kmet gruntar in vinogradnik kot lastnik goric sta »šla skupaj«. Z njima tudi tr- žan, meščan ali bogat obrtnik. Želar je bil nižje na družbeni lestvici, prav tako vaški obrtnik, kramar in še kdo. Dninarji, gostači, kajžarji, viničarji in preosta- li pa so bili svet zase. Med sloji ni bilo porok in ne veliko stikov, spoštovanje se je hitro nehalo, distanca pa okrepila. Utrip teh časov in odnosov je v Prlekiji še čutiti. … so Prleki verni ljudje, a skoraj nikoli ne preti- ravajo? Vzgojeni so v moralno sprejemljive, poštenost jim je vrlina, prav tako druge sorodne lastnosti. Vero spoštujejo, so tolerantni do drugih, a ne pregrevajo in 4 Gre za popis vinogradnikov križniške komende Velika Nede- lja. Ladja Ljutomer. 951 SREČKO PAVLIČIČ: ALI STE VEDELI, DA …, 947–9542022 ne poglabljajo tovrstnih vsebin ali stikov. Radi in do- bro pomnijo, kdaj, zakaj in kako se je komu zgodilo to in ono in na ta način oblikujejo svoje stališče do pojava in soljudi tudi v bodoče. Vodi jih previdnost pri ukrepih in postopkih, v ekstremnih pogojih pa tudi temu ustrezno reagirajo. Še posebej v medse- bojnih odnosih, kamor lahko štejemo tudi omenjeno versko opredeljenost. … se Prleki ponašajo s šaljivimi vaškimi grbi? Sami so jim nekoč rekli »znameja«, torej znamenja, s katerimi so se kot del naselbinske skupnosti poeno- tili. Prevodi zgodovinarjev v nemščino so pojav opre- delili kot grb (das Wappen), kar se je kasneje prijelo tudi v slovenščini. Gre za rabo predmetov, pojmov, živali ali rastlin na način, ko svojega poveličujemo, iz drugih se norčujemo. Posebej rado se je to dogajalo na gostijah in podobnih druženjih, ko so na račun grba gostje bili večkrat v zadregi. Kot primer nava- jam le, kakšna je recimo MAKOVA JUHA (vaški grb mak), kako izgleda vesel plesalec, ko mu v žep potisnejo POSCANO ŽABO, torej figurico v obliki žabe, napolnjeno z vodo, ki se v nekem trenutku tako obrne, da plesalcu steče voda ravno na pravo mesto, ali kako nagnati že nadležne goste z JUTRANJO ZARJO (grb predstavlja z rdečo ruto prekrito rešeto, za katerim se prižge sveča). In tega ni ne konca ne kraja. … so nekatere prleške družine imele svoja zna- menja, svoje grbe? Pojavljali so se na osebnih pečatih veljavnih posameznikov (meščani, tržani, obrtniki, trgovci, župani itd.), kasneje tudi nad vhodom v hišo. Novogradnje 20. stoletja so pojav popolnoma obšle, skoraj sočasno so izginili tudi stari hišni oziroma rodbinski vzdevki, nekoč tako domači in pogosti. … je svoj grb imela tudi župnija v Ljutomeru? Gre za lik medveda na »lanci« (verigi), ki sporoča za- nimivo zgodbo o izgradnji cerkve, je pa tudi šaljivega značaja. Škoda, da grb ni več v uradni rabi. … je ljutomerski grb z zmajem, enorogom in tremi križci (danes grozdne jagode) prav poseben in zelo star? Obe bajeslovni bitji imata prastari ba- jeslovni pomen, trije križci pa v določeni simboliki pomenijo svojevrstno katarzo po boju med enoro- gom in zmajem, dobrim in zlim. Škoda je, da se je podelitvena listina grba in s tem povzdig naselja v trg izgubila. Gotovo sega tisočletje v preteklost, saj se Ljutomer, kakorkoli besedo razumemo in razlagamo, omenja tako v 13. stoletju kot prej, zgodovinar Sle- kovec je to postavil še za nekaj stoletij nazaj. … je Ljutomeru dal ime pesnik ilirist Stanko Vraz? Iz nemškega poimenovanja Luttenberg je želel kraj posloveniti, a mu ni najbolj uspelo, o čemer so polemizirali že v njegovem času. Hrvaški začetek -lju se je končal z nemškim koncem -er. Mogoče je sta- ro domače ime Lotmerk kar ustrezno, pa je kot tako ostalo v vsakdanji rabi do danes. Po lingvistični raz- lagi poimenuje lokacijo, kjer se trži, kar Ljutomeru še danes ustreza. … da za »Lotmeržana« velja človek, ki ima ko- renine v kraju že več generacij? Vsi ostali krajani so »le« Ljutomerčani, tržani, danes meščani. Mnogo okoličanov je torej bolj »lotmeržanskih« kot sodob- nih naseljencev. Bajeslovna »rüsa«, šaljivi vaški grb Babincev. Ljutomerska trška pečata, 1645, 1840. 952 SREČKO PAVLIČIČ: ALI STE VEDELI, DA …, 947–954 2022 … je Prlekija imela mesto, to je bil od nekdaj Or- mož? Ljutomer je mesto postal šele z ukazom kralja Aleksandra Karadjordjevića leta 1927. Območje pa je premoglo še dva trga, Veržej in Središče. Ostale loka- cije so bile vasi in zaselki, ki so jih poimenovala nešte- ta ledinska imena, bolj ali manj prepoznavna še danes. Domnevni boj s kruci, slika iz leta 1713. Pečarjevo kopališče na Globetki. 953 SREČKO PAVLIČIČ: ALI STE VEDELI, DA …, 947–9542022 … je Prlekija dežela izobražencev in daleč nao- koli znanih ljudi? Uveljavili so se na vseh področjih od gospodarstva, politike do umetnosti in športa. S svojimi idejami so prednjačili pred drugimi in po- sebej Ljutomer z okolico slovi kot prvi v marsika- teri zadevi. Čeprav smo Slovenci v glavnem sledili kranjskemu duhu, je Prlekija sočasno s Kranjsko in Ljubljano oblikovala pesnike, zgodovinarje, pripove- dnike in dramatike, filmarje, narodopisce, izumitelje in naravoslovce. Danes recimo malokdo ve, da je prvi slovenski album rastlin ustvaril Ljutomerčan Janez Krstnik Flisser, ki je bil študent na graški univerzi že leta 1685. … da je iz leta 1713 ohranjena oljna slika, ki pri- kazuje domnevni boj Prlekov s kruci? Na njej izstopa ljutomerski trški župan Gregor Wäräshiz, neumoren borec za trške pravice. Če gre verjeti slikarju, je to najstarejši ohranjen portret kakšnega Ljutomerčana. Fotografija na steklo, ki v srednjih letih prikazuje župana Kosija iz Stročje vasi, rojenega leta 1824, je veliko mlajša, a prav tako velja za posebnost. … da se Prleki radi pohvalijo s tem in onim? A v nekem boju s četico Osmanov leta 1664 so zmagale Prlečke, torej ženske, na kar še danes spominja Ba- bji klanec nedaleč od Jeruzalema, kjer se je dogodek zgodil. … je iz neznanega razloga kropec postal krapec? Gre za način priprave pogače iz ajdove moke, ki se prelije s kropom, zamesi, oblikuje, premaže s smeta- no in skuto ter speče. Zaradi kropa torej kropec, kaj ima pa krap(ec) poleg, je vprašanje zase. … je prleška tünka, torej v zaseki odležano, dim- ljeno in pečeno svinjsko meso, specialiteta brez pri- mere? Tudi danes ne mine druženje brez te dobrote, ob dobri kapljici seveda. Prleki ob tem prisegajo na bela vina, ki jih dajejo žlahtne trte. Te so morali v celoti obnoviti ob koncu 19. stoletja, ko so tukajšnji vinogradi popolnoma propadli zaradi trtne uši. … je v Prlekiji običajno zelo vroče poletje? Zato so se ljudje od nekdaj hladili v vodah, tudi v reki Muri, ki je veljala za nevarno in hladno. Res statistika beleži na desetine utopljenih. Ljutomerčani pa so si privoščili kopališča. Zasebno Pečarjevo na Globetki so ob odhodu leta 1945 minirali nacisti, kopališče na »ribnikih« pa je svoj zaton doživelo ob odprtju dana- šnjega sodobnega bazena v mestu. Sicer pa je okolje znano po termalni vodi in številnih termah. … je v Prlekiji, v zaselku Pekel, tudi jama enake- ga imena, kjer so skozi čas nastali kapniki? Resda ne docela takšni, kot so kraški, vendar so lepo oblikovani in med njimi tudi posebnost, kamnite kroglice v ko- tanjah z vodo. Žal je dostop tako nevaren, da ogled ni mogoč. … imajo mnogi Slovenci Prlekijo za skoraj ek- sotično in včasih hudo starožitno deželo, neskončno oddaljeno od centra? Prav stežka se odpravijo v te kraje. Ko pa jih doživijo, so presenečeni in se mnogi radi vračajo. Pravijo, da so se tukaj srečale vse radosti sveta in življenja. In to so zapisali že pred stoletjem. … ima osrčje Prlekije, torej področje Ljutomera z okolico, zapisano kroniko za skoraj šest stoletij v preteklost? Med drugim posebej omenja vremenske Ljutomer na razglednici iz leta 1916. 954 SREČKO PAVLIČIČ: ALI STE VEDELI, DA …, 947–954 2022 razmere, naravne dogodke, katastrofe (potresi, ujme, požari, poplave …) in druge aktualne dogodke za po- samezna leta. … je osrčje Prlekije in s tem posebej Ljutomer bilo nekoč ena od lokacij, kjer so mrzlično iskali in preganjali čarovništvo? Prikazana statistika v muzeju čarovništva na bližnjem gradu Riegersburg v Avstriji nas opominja ne tiste neslavne čase. V Prlekiji se je odvijal tudi zadnji čarovniški proces v letih 1744 do 1746, ko so Veržejci za vsako ceno in kljub zaščiti oblasti hoteli svoji sotržanki zažgati na grmadi. … na tem mestu ne bi želeli ponavljati, kar je o Prlekiji že podrobno povedano in zapisano? Krempl, Vraz, Miklošič, Schreiner, Grossmann, Tr- stenjak, prvi slovenski tabor, ljutomerski kasač, prva samopostrežna trgovina …, vse to je znano, a vedno znova je vredno spomina. … s tem naštevanjem in predstavitvijo verjetno ne bi prišli na konec, če tega ne bomo storili zdaj? Takšna je Prlekija danes, takšna je bila in se verjetno tudi v bodoče ne bo veliko spreminjala. Šla bo vštric s časom, a oblikoval jo bo človek, Prlek. Ob njem pa močna in zanesljiva ženska, prava Prlečka. In ljudje so tisti, ki ustvarjajo življenje, ga krojijo in nazadnje oblikujejo v zgodovinski zapis. S tem pa je zgodba zaokrožena. 955 2022 Splošna muzejska zbirka Ljutomer in Galerija Ante Trstenjak Splošna knjižnica Ljutomer je splošno izobraže- valna knjižnica, ki nadaljuje večstoletno poslanstvo svojih predhodnic, Čitalnice in Ljudske knjižnice. Svojo dejavnost izvaja za območje občin Ljutomer, Križevci, Veržej in Razkrižje. Bogat knjižnični fond s preko 100.000 enot knjižničnega gradiva je dnevno na razpolago in izposojo bralcem. Posebnost Splošne knjižnice Ljutomer je, da razpolaga z enotami Kino (trenutno ne obratuje), Muzej in Galerija. OE Muzej Ljutomerski muzej v mestni hiši na Glavnem trgu ima že dolgo tradicijo. Sama ideja o njegovi vzposta- vitvi se je začela oblikovati po koncu druge svetovne vojne, ko so številni domačini in prišleki množično prinašali v partijski urad številne najdene predmete, umetnine in tudi denar. Skladišče predmetov v lju- tomerski mestni hiši se je vedno bolj polnilo, zato se je pojavila ideja o vzpostavitvi muzejske zbirke. Do njene uresničitve je prišlo leta 1952, ko je takrat- ni okrajni odbor Zveze borcev Ljutomer ustanovil skromen muzej s prevladujočo tujo vsebino, ki jo je partijska organizacija pridobila v drugih mestih in državah. Muzej je sprva imel prostore v stavbi dana- šnje občinske skupščine v Vrazovi ulici, slabih deset let pozneje pa so vedno bolj bogato zbirko preselili v mestno hišo na Glavnem trgu. Leta 1962 je t. i. Muzej NOB Ljutomer postal oddelek Pokrajinskega muzeja za Pomurje v Murski Soboti, od leta 1972 pa je bila obnovljena zbirka del Muzeja NO Maribor. Razstavljeno gradivo v muzeju NOB Ljuto- mer je prikazovalo obdobje Kraljevine Jugoslavije, vdor okupatorja, prevzem oblasti, izseljevanje, vpis v Štajersko domovinsko zvezo, položaj prebivalstva Po razstavah Prostori Splošne muzejske zbirke Ljutomera in okolice (arhiv: OE Muzej Ljutomer). 956 PO RAZSTAVAH, 955–960 2022 po zasedbi in prve začetke upora. Poseben del je bil posvečen življenju v taboriščih, streljanju talcev in zločinom okupatorja. Bogato vsebino v muzeju so še dopolnjevali rekviziti in razno gradivo o zaključnih bojih za osvoboditev Prlekije, prihodu partizanov in bolgarske vojske v Ljutomer ter o ustanovitvi prvih organov ljudske oblasti po osvoboditvi.1 V sedemde- setih letih 20. stoletja se je v sklopu muzeja NOB 1 Novak, Prlekija, str. 396–397. oblikovala tudi manjša zbirka taborskega gibanja, ki je delovala v sklopu Narodnega muzeja v Ljubljani. Ta se je predvsem iz političnih vzrokov imenovala zbirka Edvarda Kardelja.2 Muzej NOB je po osamosvojitvi Slovenije z od- lokom o prestrukturiranju leta 1996 nadomestila Splošna muzejska zbirka. Koncept zbirke je temeljil na arhivski dokumentaciji, dopolnjeni z arhivskimi 2 Ribičič et al., Taborsko gibanje, str. 5–10. Zbirka fotografij in filmov dr. Karola Grossmana (arhiv: OE Muzej Ljutomer). Zbirka Taborsko gibanje na Slovenskem (arhiv: OE Muzej Ljutomer). 957 PO RAZSTAVAH, 955–9602022 viri in muzealijami drugih ustanov ter posameznikov. Kronološko postavljena zbirka je predstavljala go- spodarsko, družbeno, politično in kulturno življenje mesta in okolice. Jedro zbirke so sestavljali arhivski viri, ki so segali v konec 14. stoletja, ko je bil Ljuto- mer že pomembno trško naselje. Tako se je večina zbirke NOB, ki ni bila povezana z zgodovino Lju- tomera, premaknila v druge, primernejše inštitucije.3 3 Ratiznojnik, Splošna muzejska zbirka Ljutomer, 1998, str. 1–20. Vsebina v splošni muzejski zbirki se je skozi desetle- tje nadgrajevala, posodabljala in leta 2006 dopolnila z Grossmannovo zbirko.4 Leta 2007 je muzej razpo- lagal z muzejsko zbirko Taborsko gibanje na Sloven- skem (nekdanja zbirka Edvarda Kardelja), s Splošno muzejsko zbirko Ljutomer in z Zbirko filmov ter fo- tografij dr. Karola Grossmanna, prvega slovenskega 4 Ratiznojnik, Filmska in fotografska zapuščina, str. 122–126. Prehod med muzejem in knjižnico (arhiv: OE Muzej Ljutomer). Muzejska niša Rotovška stolpna ura (arhiv: OE Muzej Ljutomer). 958 PO RAZSTAVAH, 955–960 2022 filmskega ustvarjalca.5 V naslednjem desetletju so se zbirke dopolnjevale z raznimi muzealijami in s kora- kom časa postopoma posodabljale. Do novih večjih sprememb v muzeju je prišlo v času epidemije, v začetku leta 2020. Vse tri zbirke so se dodobra prevetrile in modernizirale. Prostori mu- zeja so postali veliko bolj zračni, pregledni, svetlej- ši in na oko bolj privlačni za obiskovalce. Zastarela in dotrajana infrastruktura se je odstranila. Vsebine v prostorih niso bile več prepletene, temveč so bile postavljene po smiselnem vrstnem redu in časovni- ci. Danes prva in druga soba predstavljata Taborsko gibanje v Ljutomeru in na Slovenskem. Tretja soba predstavlja zbirko fotografij in filmov dr. Karola Grossmanna, v preostalih treh sobah pa je predstav- ljena zgodovina Ljutomera in bližnje okolice.6 Zbirka Zgodovina Ljutomera in bližnje okolice popelje obiskovalce skozi različna zgodovinska ob- dobja vse od prazgodovine pa do danes. Seznanijo se s pestrim gospodarskim, kulturnim in političnim razvojem mesta in okolice od prve omembe Ljuto- mera kot trga v 13. stoletju. Med drugim obiskovalci spoznajo čarovniške procese v Ljutomeru, napade Osmanov in krucev ter obdobja kužnih bolezni. Se- znanijo se z etnološko in kulinarično podobo Lju- tomera ter številnimi zanimivimi zgodbami o mestu in njegovih prebivalcih. V sklopu zbirke Taborsko gibanje na Slovenskem obiskovalci spoznajo potek 1. slovenskega tabora, razloge, zakaj je potekal v Ljuto- meru in v katerih slovenskih pokrajinah se je skupno 5 Ratiznojnik, Splošna muzejska zbirka Ljutomer, 2007, str. 1–18. 6 Pavličič, Ljutomer, str. 1–6. zvrstilo 18 taborov. Tretja zbirka Prvi slovenski film- ski zapis pa ponuja ogled Grossmannovih fotografij in njegovih prvih treh filmskih posnetkov v zgodo- vini Slovenije. V sklopu zbirke obiskovalci spoznajo Grossmannovo življenjsko pot, njegovo več desetlet- no ustvarjanje in se seznanijo s številnimi znanimi osebnostmi Ljutomera in okolice.7 Z oblikovanjem Splošne muzejske zbirke Ljuto- mer je bilo muzejskim delavcem zaupano posebno poslanstvo. Muzej zbira, evidentira, dokumentira, hrani, raziskuje in preučuje kulturno dediščino osrčja Prlekije ter jo predstavlja javnosti. V muzeju večkrat letno potekajo tudi številne občasne razstave, pre- davanja, predstavitve domoznanskih knjig, izobra- ževanja, delavnice za najmlajše in podobni dogodki, ki jih muzej organizira samostojno ali v sodelovanju z drugimi izobraževalnimi institucijami. Poleg pro- tokolarnih dogodkov in prireditev ter ogledov zbirk v Splošni muzejski zbirki izvajamo tudi pedagoške programe za šoloobvezne otroke. Ena od posebnosti Splošne knjižnice Ljutomer je neposredna povezanost med muzejem in knjižnico. Zaradi prostorske stiske in odločitve glede dodatne popestritve vsebine se muzej širi v knjižnico in ob- ratno. V knjižnici so tako nastale tri muzejske niše: Rotovška stolpna ura, Ljutomerska čitalnica in Lju- tomerski grb. Ob nišah in tudi drugod po prostorih muzeja so obiskovalcem na voljo številne publikacije Splošne knjižnice Ljutomer, ki sovpadajo z vsebino razstavljenih eksponatov. Prednost Splošne knjižnice Ljutomer kot celote je, da v sklopu treh enot ponuja 7 Markovič, Ljutomer, str. 1–6. Razstava akademskega slikarja Boštjana Plesničarja v Galeriji A. Trstenjak (arhiv: OE Muzej Ljutomer). 959 PO RAZSTAVAH, 955–9602022 obiskovalcem večurno vodenje in izobraževanje po knjižnici, galeriji, muzeju ter mestu Ljutomer. OE Galerija Galerija Ante Trstenjak je nastala pred dobrimi štirimi desetletji na pobudo dveh generacij, ki sta si delili idejo, načrt in izvedbo o gradnji skupnega pro- stora za ljubitelje umetnosti. Z veliko truda in bo- gatim letnim programom so domači umetniki pro- stor oživljali leto za letom. S tem so izpolnili svoje poslanstvo, predvsem pa dolg do vseh umetnikov in ustvarjalcev, ki so tukaj živeli in ustvarjali. Po uspe- šnih začetnih desetletjih je kvaliteta dela v galeriji zaradi pomanjkanja sredstev in splošne krize precej upadla. Kljub temu je ustanova kmalu uspešno preb- rodila težke čase in se v zadnjih letih javnosti odprla v obliki stalne razstave likovnih del slikarja Anteja Tr- stenjaka. V letni program je vključila izbrane ustvar- jalce na osnovi prepoznavnih nadarjenih mladih, pri- znanih umetnikov, lokalnih ljubiteljev umetnosti in zaključenih skupin, ki obetajo.8 S stalnim razstavnim programom, ki zajema letno povprečno devet razstav, je galerija v Ljutomeru ena najbolj aktivnih in najdlje časa prisotnih institucij, ki spodbujajo likovno dejav- nost ne le pri razstavljavcih, ampak tudi pri uporab- nikih v širši okolici Ljutomera. 8 Pavličič, Galerija A. Trstenjak Ljutomer, str. 1–4. LITERATURA Markovič, Tomaž: Ljutomer: splošna muzejska zbirka. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, OE Mu- zej, 2021. Novak, Drago: Prlekija 1941–1945. Ljubljana: Bo- rec; Ljutomer: Občinski odbor ZZB NOV, 1987. Pavličič, Srečko: Galerija A. Trstenjak Ljutomer, Lju- tomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2017. Pavličič, Srečko: Ljutomer: splošna muzejska zbirka. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, OE Mu- zej, 2019. Ratiznojnik, Anton: Filmska in fotografska zapušči- na dr. Karola Grossmanna v muzeju Ljutomer. Zgodovinski listi 14, 2006, št. 1, str. 122–126. Ratiznojnik, Anton: Splošna muzejska zbirka Ljuto- mer: stalna razstava. Ljutomer: Splošna knjižnica, 2007. Ratiznojnik, Anton: Splošna muzejska zbirka Ljuto- mer: stalna razstava. Ljutomer: Zavod za kulturo in izobraževanje, 1998. Ribičič, Mitja et al.: Taborsko gibanje na Slovenskem: Muzejska zbirka »Edvard Kardelj«. Ljubljana: Narodni muzej, 1981. Tomaž Markovič 961 2022 Gradivo Domoznanska dejavnost Splošne knjižnice Ljutomer Splošna knjižnica Ljutomer že vrsto desetle- tij deluje v skoraj 200 let stari mestni hiši, ki je že sama po sebi brezmejni zgodovinski vir, saj nenehno sobiva z našimi knjižničarskimi, bibliopedagoškimi, informacijskimi, spletnimi in še posebej domoznan- skimi dejavnostmi. Z zavedanjem, da smo kulturni, povezovalni in dediščinski hram svoje pokrajine, se nenehno vključujemo v lastne in druge projekte ter navzven delujemo intenzivno povezovalno. Knjižnica pokriva območja občin Ljutomer, Kri- ževci, Veržej in Razkrižje za 17.410 (2020) prebival- cev, njena posebnost pa so organizacijske enote: knji- žnica, muzej, galerija in kino (trenutno ne deluje), ki jih programsko povezujemo in prepletamo. Vse de- javnosti, razen galerijske in kina, domujejo v mestni hiši sredi Ljutomera. Veliko pozornost namenjamo širjenju pomena kulturne dediščine in domoznanstva, vendar se žal zavod nenehno srečuje s permanentnim pomanjka- njem prostora in kadra, kar je botrovalo, da se do- moznanstvu v preteklosti in še danes ni bilo mogoče temeljito posvetiti in je čakalo na prihod muzejskega sodelavca in zgodovinarja Antona Ratiznojnika ter knjižničarjev Srečka Pavličiča in Jasne Branke Sta- man. Vsak od njih je našo dediščino vzporedno s svojim drugim obširnim delovanjem publicistično, metodološko in knjižno informacijsko vidno za- znamoval. Dela na tem področju je še precej, a prav kadrovska podhranjenost in s tem preobremenjenost posameznikov sta ob prostorski stiski v nebo vpijoča. Zaposleni se tako dnevno srečujejo z iznajdljivostjo in kreativnostjo, da dejavnosti, še posebej pa domo- znanska, pridejo pod ustreznimi pogoji v stik z bralci in obiskovalci. Upoštevamo vse zakonitosti varovanja in zaščite domoznanskega gradiva. Kratek pregled dejavnosti knjižnice skozi zgodovino 1863 – ob tisočletnici Cirila in Metoda prvi predlog, da se v Ljutomeru ustanovi Čitalnica 1865 – poziv Božidarja Raiča k ustanovitvi Čitalnice v Ljutomeru 1867 – ustanovljen začasni odbor za ustanovitev Či- talnice 1868 – javna objava vabila za ustanovitev Čitalni- ce, potrjena Pravila delovanja Čitalnice in njena ustanovitev ter odprtje 1899 – ustanovitev Bralnega društva v okviru Čital- nice 1907 – Čitalnica se preimenuje v Ljudsko knjižnico 1910 – prve knjižnične izkaznice in urejeno izposo- jališče 1911 – dejavnost čitalnice se skoraj povsem osredo- toči na knjižničarstvo 1932–1934 – po preureditvi društev v novi državi ustanovljena Ljudska čitalnica z novimi pravili Knjižnice in čitalnice 1945–1946 – preureditev knjižnice (prostor, knji- žnična kartoteka) 1957 – do tega leta knjižnica deluje kot ljudska in okrajna 1964 – do tega leta knjižnica deluje v okviru Ljudske univerze 1964 – knjižnica postane samostojni javni zavod 1974 – knjižnica deluje v okviru Delavske univerze 1993 – ustanovitev Zavoda za kulturo in izobraževa- nje Ljutomer, knjižnica je ena od enot 2004 – ustanovitev Splošne knjižnice Ljutomer 2018 – knjižnična dejavnost slavi 150 let delovanja Zgodovino čitalništva in razvoj knjižničarstva na območju Ljutomera sta obširno predstavila Maksi- milijan Rojs v članku »Vloga ljutomerske čitalnice pri širjenju in utrjevanju narodne zavesti« (Kronika 39, 1991, št. 1/2, str. 31–35) in Anton Ratiznojnik, ki je na to temo napisal članka »Narodno delo či- talnice v Ljutomeru 1868–1914« (Zgodovinski listi 11, 2002, št. 1, str. 14–26) in »Čitalnica v Ljutomeru 1918–1941« (Kronika 51, 2003, št. 1, str. 61–78; Zgo- dovinski listi 13, 2004, št. 1, str. 20–26). Domoznanstvo in muzejske niše Domoznanstvo v naši ustanovi je dediščinsko prepojeno še iz časov bogatega narodno zavednega taborskega duha, ki je od v letih 1868 in 1871 pre- plavil celotno slovensko ozemlje; prav Ljutomer je bil pobudnik in akter 1. slovenskega tabora. Močna čitalniška društva in predvsem vidni in pokončni in- telektualci tistega časa so ob jasno začrtanih progra- mih botrovali tudi nastanku čitalnice, predhodnice knjižnice. Z narodno zavestjo je rastla tudi želja po 962 GRADIVO, 961–966 2022 ohranjanju knjig in gradiva, tudi tistih v prelomnih zgodovinskih časih, ko so gorele slovenske knjige in so jih zavedni domačini reševali ter skrivali na svoj- stvene načine. Prav njim se moramo zahvaliti, da danes naša domoznanska zbirka hrani nekatere dra- gocenosti. Že desetletja se posamezne enote v organizaciji in dejavnosti prepletajo in obiskovalci na enem mestu dobijo bogato ponudbo, saj sta v isti stavbi knjižni- ca, muzej in stalna likovna zbirka slikarja domačina Ante Trstenjaka. O še bolj inovativni prepletenosti storitev vseh enot smo razmišljali že nekaj časa in tik pred kri- znim časom leta 2019 to tudi uresničili. Prej temačne muzejske prostore smo odprli, povezali in prepletli s knjižnico, sneli nepotrebna vrata in povečali pretoč- nost svetlobe. Muzejske niše, ki bi jih lahko imeno- vali domoznanske in so v širšem slovenskem prostoru znane kot naša posebnost, so vsaj malenkost sprostile prostorsko stisko, hkrati pa smo z vizualnostjo prido- bili širino podajanja domoznanskih vsebin. Muzejske niše so delovanje knjižnice zelo pope- strile (prikaz ustanovitve čitalnice iz leta 1868, pri- kaz stare trške ure z nihalo, ljutomerski grbi skozi zgodovino, znane ali manj znane domače osebnosti itd.), v novih svetlih prostorih pa so obiskovalci takoj začutili prijetno optimistično vzdušje. Ob vsaki muzejski niši in tudi drugod po pro- storih so razstavljene naše izdane publikacije, ki so- vpadajo z razstavljenimi eksponati in nišami, bralci pa si jih kot dar lahko odnesejo domov. S tem ko smo kulturno dediščino, ki je bila zaprta, zaščitena in varovana, dali »na svetlo« in med ljudi, se je zgodila metamorfoza, preporod tako za zaposlene kot obi- skovalce. Knjižnica in tudi domoznanska dejavnost se če- dalje bolj odpirata in predstavljata ne samo znotraj ustanove temveč tudi navzven. Pojavljajo se unikatni prostori: terase, domačije, dragocena knjižna zapušči- na dr. Matije Slaviča v kapeli sv. Ane v Križevcih pri Ljutomeru, nekatere knjige in dokumenti celo iz kon- ca 18. stoletja, Miklošičeva in Golarjeva hiša ter druge. Kot posebne oblike inovativne dejavnosti smo v zadnjem času razvili naslednje domoznanske aktiv- nosti: muzejske niše v knjižnici (širjenje knjižnice v muzej, interno gradivo, lastna produkcija), okrepljena promocija domoznanske dejavnosti in gradiva zno- traj in zunaj knjižnice; povečanje založniške dejav- nosti in spodbujanje lokalnih domoznanskih in lepo- slovnih pobudnikov, galerijska dejavnost v knjižnici, digitalizacija pomembnega domoznanskega gradiva za Dlib, multimedijsko in interaktivno delovanje (spletne strani, portala Kamra in Obrazi slovenskih pokrajin, promocije na internetnih in socialnih me- dijih Facebook, Instagram). Zadnja leta izvajamo okrepljeno promocijo domoznanske dejavnosti v me- dijih (radijske oddaje, sodelovanje v časopisih, video promocije, snemanje filmov in nacionalnih tv oddaj, knjižnične in muzejske oddaje na pomurskih radij- skih postajah), s tem pa smo dosegli večjo odmevnost v lokalnem okolju in širše. Domoznanske zbirke Domoznansko gradivo je od ostalega knjižnič- nega ločeno v posebnih prostorih in ognjevarnih Začasen prostor stalne zbirke A. Trstenjaka. 963 GRADIVO, 961–9662022 omarah, ki so namensko obarvane z rjavo patinirano barvo, da so tako bližje domoznanski vsebini. Ureje- no je sistematično, tematsko, kataložno (Cobiss3) z upoštevanjem Zakona o knjižničarstvu (Zknj-1, UL 87/2001), Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnič- ne dejavnosti /UL 73/2003) ter v skladu s pravili ma- terialnega varovanja knjižničnega gradiva. Deli se na: muzejska knjižnica – domoznanska literatura, ki zajema zgodovino in posebnosti muzejske dejavnosti (807 knjig in publikacij); bibliofilska zbirka – bibliofilske izdaje, faksimile, miniaturke, rokopisne zapuščine in drugo (145 enot); zbirka raritet – pomembne knjige naših avtorjev 19. in 20. stoletja ter slovenski prvotiski (243 knjig); splošna domoznanska zbirka – knjige, izdane na domačem prleškem območju (1140 knjig). Vsebuje tudi posebej ločen drobni tisk, diplomske in seminar- ske naloge ter Zgodovinske liste, ki jih naša ustanova izdaja že od leta 1991. Dragocenosti naše knjižnice Veliko zapisanega je tudi v naši knjižnici. Zloženo in oštevilčeno na policah, v omarah, na stojalih, nekaj tudi skrbno zaklenjenega in posebej varovanega. Vse zato, da je na voljo uporabnikom. Knjige, publikacije vseh vrst, originali, bibliofilske izdaje, faksimile, sivi tisk, razgle- dnice in knjižnični drobiž, vse v zlati vezavi in sijočih barvah, dišečem tisku in bogatih nakladah, ostaja v senci drobnih vezanih listov, skromno popisanih, a neizmer- no bogatih. Nastali nekoč v nekih drugih časih, tisočkrat prelistani, tudi pozabljeni, so danes tiste redkosti, ki jih prištevamo med kulturne spomenike in knjižnične eno- te posebne vrednosti. Z veliko pozornostjo smo jih nekaj izbrali, da jih predstavimo.1 Najvidnejši zaklad naše knjižnice je prav gotovo leta 1965 kupljeni original Janeza Vajkarda Valva- sorja Die Ehre dess Hertzogtums Crain. Štirje zvezki prve izdaje znamenite knjige iz leta 1689 so bili že ob nakupu zaščiteni s črnimi usnjenimi platnicami. V drugem zvezku je rokopisni zaznamek »ex Libris Sigefridi de Zergollern«, ob katerem so v kasnejšem obdobju dopisane letnice 1687, 1870, 1689 in 181 (dosledni prepis). Prvi lastnik tega zvezka je bil torej kranjski plemič Siegfried pl. Zergollern iz Ljubljane. Letnice in številke morebiti opredeljujejo čas pri- dobitve ali obdobje posedovanja zvezka. Znamenita 1 Spletna stran Splošne knjižnice Ljutomer: https://knjiznica- -ljutomer.si/knjiznica/dragocenosti/. Razstava nekaterih dragocenih knjižnih izdaj. Dragoceno gradivo. 964 GRADIVO, 961–966 2022 Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske je bila nekoč pogosta na policah plemiških knjižnic. Še en zaznamek v vseh štirih zvezkih je pečat na- slednjega znanega lastnika Ferda Soršaka. Priimek izhaja iz Slovenskih goric, a lastnik zaenkrat ostaja neznan. Fond dragocenih knjig iz 19. stoletja v ljutomer- ski knjižnici šteje kar 133 enot. Med pomembnejšimi so npr.: – Krempl, Anton: Kratke predge na vse nedele ino svetke zelega leta. Saloshil Franz Ferstl v’ Gradzi, 1839. – Krempl, Anton: Dogodivšine štajerske zemle : z’ po- sebnim pogledom na Slovence. V’ Grádci : F. Ferstl, 1845. – Hofrichter, Josef Carl: Luttenberg in Untersteier, seine Umgebungen, Bewohner und Geschichte, mit Urkunden-Regesten, auch Friedau, Polsterau und Wernsee betreffend. [Luttenberg], Graz: Kommis- sion bei J. F. Dirnböck, 1850. – Razlag, Radoslav: Zvézdice. U Gradcu: [s. n.], 1851. – Miklošič, Franc: Slovensko berilo za šesti gimnazi- jalni razred. Na Dunaju: v zalogi ces. kralj. bukev za šole pri Sv. Ani v Janezovih ulicah, 1854. – Miklošič, Franc: Albanische Forschungen. 1, Die slavischen Elemente im Albanischen, mit einer Einleitung, welche die Ausbreitung des albanischen Volksstammes, die Quellen unserer Kenntniss der al- banischen Sprache, die Laute derselben und die Ver- suche, diese Laute darzustellen, zum Gegenstande hat. [Wien]: K. Gerold’s Sohn, [1870]. – Razlag, Radoslav: Pěsmarica. V Ljubljani: [samo- zal.] izdavatelj, 1873. – Slomšek, Anton Martin: Slomšekove basni, prilike in povesti. V Celovcu: Tiskarna Družbe sv. Mo- hora, 1878. – Miklošič, Franc: Slovensko berilo za osmi gimna- zijski razred. Na Dunaju: K. Graeser, 1881. – Miklošič, Franc: Geschichte der Lautbezeichnung im Bulgarischen. Wien: In Commission bei C. Gerold, 1883. – Pajek, Jožef: Leopold Volkmer, veseli pesnik Sloven- skih goric. V Mariboru: [samozal.] J. Pajek, 1885. – Meyers Konversations-Lexikon. Leipzig, Wien: Bibliographisches Institut, 1899. Vidno mesto zaseda tudi rokopisna kronika Ma- teja Slekovca z naslovom Trg in župnija Ljutomer iz leta 1896, ki jo hrani arhiv Župnišča Ljutomer in je najlepša kronika izmed vseh, ki jih je avtor spisal. Teologu in zgodovinarju dr. Francu Kovačiču je bila bogat vir za knjigo Ljutomer: kronika trga in sreza iz leta 1926, ki je še danes med domačini najbolj brano domoznansko gradivo. Slekovec je kot zgodovinar samouk zbral obsežno zgodovinsko dokumentacijo in napisal pomembne zgodovinske razprave o slo- venski Štajerski, njegov fond v Pokrajinskem arhivu Maribor pa je eden izmed najobsežnejših in vsebin- sko najbogatejših osebnih fondov. Rodoslovje kot delo domoznanstva Med naše domoznanske posebnosti prištevamo tudi 40-letno delo odličnega publicista in knjižni- čarja Srečka Pavličiča, ki je svoje življenjsko delo posvetil tudi rodoslovju. Na vsaki vidnejši razstavi v preteklosti znanih osebnostih je pripravil razčle- njena in z dokumenti podprta družinska rodoslovna drevesa, ki izpričujejo svojstvene pripovedi (Leopold Volkmer, Franc Miklošič, Ante Trstenjak, Ferdinand Lupša in ostali). V petih knjigah Rodbine naše fare (2013–2017), izdanih v samozaložbi, je po raznih virih sestavil preko 150 rodoslovnih drevesih z Mur- skega polja, nekatera pred letom 1600 ali še starejša. Publiciranje Že desetletja izjemno bogato publiciramo, še po- sebej po zaslugi zdaj že upokojenih sodelavcev zgo- dovinarja Antona Ratiznojnika in knjižničarja Srečka Pavličiča. Vsaka izdana publikacija je domoznanski pregled pokrajine in za prebivalstvo zelo zanimiva. Trg in župnija Ljutomer Mateja Slekovca iz leta 1896. 965 GRADIVO, 961–9662022 Nekatere od številnih izdanih publikacij. Zgodovinski listi izhajajo od leta 1991. 966 GRADIVO, 961–966 2022 Bogato je tudi objavljanje dogodkov z domoznansko noto na Facebooku in spletno stran naše ustanove. Opravljamo založniško dejavnost in spodbujamo domače ustvarjalne avtorje tudi k objavam v okviru Zgodovinskih listov, ki izhajajo že 30 let. Izdajamo in- terno gradivo kot lastno produkcijo pomembnih te- matik (zgodovina z vseh vidikov, arhitektura, običaji, grbi, pomembni krajani, lokalne etnološke in ljudske zgodbe itd.). Vse to gradivo bralcem, obiskovalcem in ustanovam podarjamo brezplačno. Digitalizacija Poteka tudi intenzivna digitalizacija domoznan- skega gradiva (Zgodovinski listi, pomembnejši sta- rejši avtorji) in listin na Dlib. Digitaliziranja bi si želeli še več, saj imamo pripravljenega veliko ustre- znega gradiva, vendar gre zaradi dolgotrajnih digita- lizacijskih postopkov zunaj ustanove vse sila počasi. Sklep Še nadalje se bomo z vso vnemo trudili k pre- poznavanju kulturne dediščine in domoznanstva, snovne in nesnovne. Ponosno smo na naš na novo preoblikovan interaktiven pristop prej statične do- moznanske zapuščine v nov domoznanski preporod. Nikakor pa ne bomo pozabili tudi na osebni pristop do posameznika, saj s tem naredimo preskok, ki ga ne moremo izmeriti v številkah. Domoznanska zapušči- na kulturne dediščine nam predstavlja srce knjižnice in lokalnega okolja. Jasna Branka Staman 967 2022 Ocene in poročila Ivan Rihtarič: Okraj Ljutomer 1945–1950. Upravno-politična in gospodarska skica. Pretetinec: Letis, 2020, 172 strani. Ddr. Ivan Rihtarič, zgodovinar in umetnostni zgodovinar, je avtor več znanstvenih monografij in znanstvenih ter strokovnih člankov. Njegovo podro- čje raziskovanja je zlasti prva polovica 20. stoletja na območju Spodnje Štajerske, Ljutomera in Gornje Radgone. V knjigi Okraj Ljutomer 1945–1950, izdani leta 2020, podaja pregled dogajanja na upravno-politič- nem in gospodarskem področju znotraj ljutomer- skega okraja. Sam knjigo v podnaslovu imenuje ski- ca, kar nakazuje, da gre za oris glavnega splošnega dogajanja v prvih letih po drugi svetovni vojni. 171 strani obsegajoče besedilo je razdeljeno na 11 večjih vsebinskih sklopov. V njih se avtor dotika upravne razdelitve ljutomerskega okraja, popisa prebivalstva, postopkov uveljavljanja vojne škode, dogajanja in re- žimskih smernic v zvezi z izvedbami volitev, pred- stavi delovanje okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS), stanje v kmetijstvu in ukrepe oblasti na tem območju, dogajanje v zadružništvu in razvoj neagrarnega gospodarstva, poda pregled neka- terih tedanjih cen in plač, predstavi časopis Ljudski glas in stanje na področju sodne veje oblasti. Besedilo knjige je bilo oblikovano predvsem na podlagi še neobjavljenega arhivskega gradiva Okrajnega komiteja KPS Ljutomer, zlasti zapisni- kov njegovih sej iz časa 1945–1952. Gradivo hrani Pokrajinski arhiv Maribor (PAM). Veliko podatkov je avtor črpal tudi iz uradnih listov, v glavnem glede zadružništva, cen in plač ter dogajanja na kmetijskem področju. Kot vir je uporabil tudi časopis Ljudski glas (s podnaslovom Glasilo obmurskih okrajev), ki je iz- hajal od februarja 1949 dalje kot tednik. V besedilo je vključenih tudi veliko preglednic. Citati iz sejnih zapisnikov okrajnega komite- ja KPS in Ljudskega glasa dajejo knjigi še posebno vrednost, saj lahko bralec skozi njih neposredno za- čuti duh časa, retoriko tedanjih oblastnikov, njihovo obravnavanje posameznih družbenih slojev in glavne značilnosti medčloveških odnosov med vzpostavlja- njem komunističnega režima in socialističnega go- spodarstva. Tako je npr. v zvezi z odporom ljudi ob določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško pri Štrigovi moč prebrati o »vzbujanju šovinističnega sovraštva« oziroma »rušenju ugleda ljudske moči«, pri volitvah pa o »nemčurjih«, »reakciji« in »zanesljivih posamez- nikih«, ki bodo »pazili na to«, kdo bo »metal kroglico v tretjo skrinjo« (tj. protirežimsko volilno skrinjico). V zvezi z dogajanjem v kmetijstvu in zadrugah lahko beremo o zadružnikih, ki so se »vrinili v zadrugo, da bi se pod njeno zaščito zavarovali pred davki, odkupi in drugimi dajatvami«, o tem, da so nekateri kme- tje »državi oddali mršave svinje in govedo, lepšo in rejeno živino pa so si obdržali zase«, in sklep, da je potrebno »odpraviti ostanke izkoriščanja, ki se še ve- dno čuti v odnosu kmetov do svojih hlapcev, dekel, pastirjev in sličnih delavcev«. V zvezi z neagrarnim gospodarstvom se pojavljajo izrazi, kot sta »gospo- darska sabotaža«, »špekulanti« ipd. Kar se tiče odnosa oblastnikov do različnih družbenih slojev, je okrajni komite KPS recimo podal smernice, naj se za udar- niško delo »ne nagrajuje mladino iz malomeščanskih vrst, katera ima največ časa za udarniško delo, ampak 968 OCENE IN POROČILA, 967–968 2022 mladino iz delavskih in kmečkih vrst«. Novembra 1945 so na seji komiteja ugotavljali, da je »v glavnem /.../ šla vsa protinarodna politika skozi spovednico ter potom duhovščine«. Nasploh je komunistična stranka pogosto priporočala izvajanje političnih se- stankov in zborovanj, da bi tako uspeli »mobilizirati množice, da bodo razkrinkavale posamezne duhov- nike«. Zanimivo je tudi poročanje komiteja o tem, kako so se kulturne prireditve v okraju »izrodile /.../ s plesi, pijančevanjem in nemoralnim življenjem« in da morajo prireditve zato odslej potekati »pod najstrož- jo kontrolo OF in njenih množičnih organizacij«. Poglavje o popisu prebivalstva iz leta 1948 podaja tabelaričen pregled števila ljudi posameznega kraja znotraj okraja (tudi ločeno po spolu) in števila go- spodinjstev. Okraj je takrat štel dobrih 28.000 ljudi, od tega je bilo žensk skoraj 54 odstotkov. To poglavje bi lahko bilo še bolj zanimivo, če bi avtor napravil primerjavo s predhodnim popisom prebivalstva (iz leta 1931). Postopek uveljavljanja vojne škode je v knjigi predstavljen le na splošno, saj v PAM, kot piše avtor, ne hranijo prijav vojne škode za ljutomer- ski okraj. Z gospodarskega vidika je največ pozor- nosti namenjene kmetijstvu in z njim povezanemu zadružništvu, kar je logično, saj je imel okraj takrat precej ruralen značaj. O tem priča tudi veliko števi- lo kmetijskih zadrug, ki so delovale v obravnavanem časovnem obdobju – o njih izvemo podrobnosti v zvezi z ustanovitvijo kot tudi spremembami v član- stvu oziroma vodstvu. Poleg zadrug predstavi avtor še industrijske obrate – v glavnem obrtne delavnice oz. manjša podjetja (čevljarstva, mizarstva, krojaštva, brivnice) –, trgovine, premogovnike itd. Za širšo pu- bliko so nedvomno zanimive primerjave tedanjih cen določenih proizvodov, blaga in storitev s povprečni- mi plačami nekaterih delovnih mest (tako mezdnih delavcev kot uradnikov in funkcionarjev). Predstavitev delovanja okrajnega komiteja KPS tvori najobsežnejše poglavje knjige. Iz zapisnikov sej komiteja, ki so predstavljeni v kronološkem vr- stnem redu, dobi bralec nazoren vpogled v vpliv, ki ga je imela partija ne samo na organiziranje mladine, žensk in ostalega prebivalstva v smeri izgradnje no- vega politično-gospodarskega režima, temveč tudi na vse ostalo življenje okraja. Tako so partijci po eni strani pomagali socialno šibkim družinam, po drugi pa odstavljali politično nezanesljive kadre. Knjiga Okraj Ljutomer 1945–1950 služi kot ko- risten priročnik za preučevanje lokalne zgodovine. Napisana je v slogu, ki je razumljiv širokemu krogu ljudi, tako ljubiteljem zgodovine kot tudi zgodovin- ski stroki. Prav gotovo gre za delo, ki so ga lahko pre- bivalci Ljutomera in okolice veseli, saj nazorno oriše glavne značilnosti povojnega obdobja v njihovem okolišu. Takšno delo pa bi si pred izdajo vsekakor za- služilo malo bolj temeljit jezikovni pregled. Boštjan Zajšek 2022 Navodila avtorjem * Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. * Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. * Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945– 1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si). * Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike NAROČILNICA □ želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom ___________ naprej □ Naročam ______ izvod(ov) Kronike letnik/številka ______________________________________ Cena: Letna naročnina: za posameznike 25,00 EUR za upokojence: 18,00 EUR za študente: 18,00 EUR za ustanove: 30,00 EUR Ime: _____________________________________________________________________________ Priimek: __________________________________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________________________________ __________________________________________________________________________________ Pošta: ____________________________________________________________________________ Status: □ zaposlen □ študent □ upokojenec □ ustanova Telefon: __________________________________________________________________________ e-pošta: ___________________________________________________________________________ Datum: ________________ Podpis: ___________________________________ Naročilnico lahko pošljete na naslov ali el. pošto: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA barbara.svetina@zrc-sazu.si ODJAVE Odjave od naročnine sprejemamo za naslednje koledarsko leto na zgoraj navedene naslove.