športna tehnologija 85 The effect of free-throw training with a reduced hoop diameter on young bas- ketball players Abstract Although it is an important factor of the playing performance in basketball, the free-throw training usually receives little atten- tion. Therefore, it is not surprising that basketball players with a relatively poor free-throw technique and low performance can be found even at the top competitive level. The aim of this study is to analyse the effectiveness of the training of throwing at the basket with a reduced hoop diameter on a sample of 11 young basketball players. Contrary to the findings of some other authors, training with a special basket with a reduced hoop diameter has not proven to be effective. In the period of ten weeks, when a special free-throw training programme was implemented, the performance of free throws did not improve and the angle of in- cidence of the ball at the basket did not increase as a result of the reduced hoop diameter. It seems that reduced hoop diameter is a disturbing factor for some players, as they find it difficult to adapt to. In our opinion the use of a smaller hoop is reasonable only for those basketball players who have a distinctively low throw parable and are thus less successful when performing free throws. Keywords: basketball, throw, performance, angle of incidence Anže Trafela, Erik Štrumbelj, Frane Erčulj Učinek treninga prostih metov z zmanjšanim obročem pri mladih košarkarjih Izvleček Čeprav gre za pomemben dejavnik igralne učinkovitosti v košarki, se treningu prostih metov praviloma namenja malo pozornosti. Zato ne preseneča, da se celo na naj- višji tekmovalni ravni pojavljajo košarkarji z razmeroma skromno tehniko in slabo učinkovitostjo izvajanja pro- stih metov. V pričujoči raziskavi smo se odločili analizi- rati učinkovitost treninga meta na koš (obroč) z zmanj- šanim premerom na vzorcu enajstih mladih košarkarjev. V nasprotju z ugotovitvami nekaterih drugih avtorjev, se trening s specialnim obročem z zmanjšanim premerom v našem primeru ni pokazal kot učinkovit. V času desetih tednov, ko smo izvajali specialen program treninga pro- stih metov, se uspešnost izvajanja prostih metov ni po- večala, prav tako se zaradi uporabe zmanjšanega obroča ni povečal vpadni kot žoge v koš. Kot kaže zmanjšanje obroča za nekatere košarkarje predstavljalo celo moteč dejavnik, na katerega se težko prilagodijo. Po našem mnenju je uporaba zmanjšanega obroča smiselna le pri tistih košarkarjih, ki imajo izrazito nizko parabolo meta in so posledično zaradi tega manj uspešni izvajalci prostih metov. Ključne besede: košarka, met, uspešnost, vpadni kot. Foto: https://siol.net/ 86 Uvod „ Prosti met v košarki izvajamo po dosojeni osebni ali drugi napaki. Gre za relativno enostaven met iz srednje razdalje (4,2 m), za katerega je značilno, da se izvaja v stabil- nih in konstantnih pogojih (okoliščinah) in bolj ali manj samodejno (stereotipno). Uspešnost izvajanja prostih metov je pri košarkarjih zelo različna. Nekateri (npr. Stephen Curry) zadevajo v svoji karieri proste mete z 90 % uspešnostjo (https:// www.basketball-reference.com/players/c/ curryst01.html), po drugi strani pa niso red- ki primeri, ko celo nekateri vrhunski košar- karji, včasih pa tudi cela ekipa, ne presežejo 50 ali 60 odstotne uspešnosti pri izvajanju prostih metov (Erčulj, 1998). Igralci, ki slabo izvajajo proste mete, so pogosto »tarča« nasprotne obrambe, ki nad njimi sistema- tično dela osebne napake. Do takšnih situ- acij pogosto prihaja prav v zadnjih minutah oziroma najbolj kritičnih trenutkih tekme. Kljub temu da zadetek, dosežen iz proste- ga meta, šteje le eno točko, pa ekipe dose- gajo iz prostih metov na tekmi v povpre- čju 15 do 20 točk, kar znaša približno 20 % vseh točk (Erčulj, 1998). Pogosto se dogaja, da prav uspešnost izvajanja prostih metov odloča zmagovalca tekme. Uspešnost izva- janja prostih metov je še posebej odločilna na tekmah, kjer sta ekipi izenačeni in zma- govalca odloča le nekaj točk razlike. Čeprav gre za razmeroma pomemben de- javnik igralne učinkovitosti, se o treningu prostih metov v strokovni in znanstveni literaturi piše razmeroma malo. Tudi v pra- ksi se tej problematiki posveča premalo pozornosti. Trening prostih metov pravi- loma ni dovolj situacijski in funkcionalen, premalo pozornosti pa se, po našem mne- nju, namenja tudi treningu tehnike prostih metov. To je tudi razlog, da se celo na naj- višji tekmovalni ravni pojavljajo košarkarji z razmeroma skromno tehniko izvajanja prostih metov. Čeprav je na trgu mogoče dobiti različne vadbene pripomočke in sodobno informa- cijsko tehnologijo, ki je namenjana vadbi meta v košarki, pa se ta v trenažnem pro- cesu ne uporablja veliko. Razen redkih iz- jem ti pripomočki in tehnologije tudi niso bili preverjeni v smislu ugotavljanja njihove učinkovitosti oz. vpliva na uspešnost (na- tančnost) izvajanja metov. Enostaven in po mnenju nekaterih tudi učinkovit pripomoček za vadbo meta na koš je tudi obroč z zmanjšanim premerom. Specialen obroč, ki ga pritrdimo znotraj običajnega košarkarskega obroča, ima manjši premer kot obroč, ki ga določajo ko- šarkarska pravila. Metanje košarkarske žoge v koš (obroč) z zmanjšanim premerom od košarkarjev zahteva večjo preciznost, hkrati pa je načeloma potrebno prilagoditi tu- di trajektorijo (parabolo) meta (izmetni in vpadni kot žoge v koš). Minimalni vpadni kot, pod katerim je še mogoče neposre- dno zadeti koš, se namreč poveča (pri obi- čajnem obroču ta znaša 320), zaradi česar naj bi košarkarji pri metu na manjši obroč povečali izmetni kot, s tem pa posledično tudi trajektorijo meta in vpadni kot žoge v koš. Khlifa in sod. (2013) so raziskovali vplive treninga na obroč z zmanjšanim preme- rom pri mladih košarkarjih. V raziskavi je sodelovalo 18 mladih igralcev, razdeljenih v kontrolno (9 igralcev) in v eksperimen- talno skupino (9 igralcev). Obe skupini sta opravili 10-tedenski program treninga me- ta, ki so ga izvajali dvakrat tedensko. Igralci obeh skupin so na vsakem treningu izvedli 150 prostih metov. Kontrolna skupina (KS) je metala na običajen obroč (2r = 45 cm), eksperimentalna skupina (ES) pa na obroč z 10 cm manjšim premerom (35 cm). Po 10 tednih so ugotovili, da so vsi izboljšali pre- ciznost pri izvajanju prostih metov. KS je na testiranju po opravljenem programu števi- lo zadetih prostih metov povečala za 14,6 %, medtem ko je ES napredovala v povpre- čju za 22,7 % glede na začetno stanje. Po- leg števila zadetkov se je pri ES statistično značilno povečal tudi izmetni kot žoge (iz 52.70 na 55.20) in še nekateri drugi kine- matični parametri. Glede na rezultate raz- iskave avtorji priporočajo uporabo obroča z manjšim premerom mlajšim košarkarjem, ki so bolj dovzetni za spremembe v metu kot starejši košarkarji. V pričujoči raziskavi smo se odločili ana- lizirati učinkovitost treninga meta na koš (obroč) z zmanjšanim premerom in preve- riti ugotovitve raziskave Khlifa in sod. (2013) glede izboljšanja natančnosti izvajanja pro- stih metov in povečanja trajektorije meta. Zanimalo nas je, ali se bodo potrdile ugoto- vitve te raziskave tudi na vzorcu slovenskih mladih košarkarjev. Za razliko od omenjenih avtorjev nas je zanimalo tudi, kako trening meta z uporabo specialnega obroča vpliva na uspešnost zadevanja prostih metov na tekmi ter koliko časa bo trajal učinek ekspe- rimentalnega programa treninga meta, če bo do njega seveda sploh prišlo. Metode „ V raziskavi so sodelovali košarkarji KD Slo- van, stari od 15 do 17 let (U17), ki nastopajo v 1. slovenski kadetski ligi (16,4 ± 0,52 let). Eksperimentalni program treninga meta, ki smo ga izvajali v sezoni 2016/17, je v celoti izvedlo 11 košarkarjev, katerih telesna višina je znašala od 173 do 200 cm (186,9 ± 9,35 cm) in teža od 67 do 87 kg (77,8 ± 7,09). Vsi igralci so v času raziskave košarko trenirali že najmanj 3 oz. največ 10 let ter bili zdravi in brez poškodb gibalnega aparata. Pred iz- vedbo eksperimentalnega programa so vsi sodelujoči igralci in njihovi starši podpisali formalno soglasje o sodelovanju. Eksperimentalni program treninga prostih metov so igralci opravljali dvakrat teden- sko. Na vsakem treningu so izvedli 150 prostih metov v serijah po 20, 25, 30 in 35 metov. Raziskava je bila razdeljena na dva dela. V prvem delu, ki je trajal 5 tednov, so igralci opravili 10 treningov po navedenem protokolu, pri čemer so metali žogo v obi- čajen koš, tj. obroč s premerom 45 cm. V drugem delu so izvajali program treninga meta na obroč z zmanjšanim premerom v trajanju 10 tednov (20 treningov). Pred in po končanem programu specialnega tre- ninga prostih metov so košarkarji izvajali svoj običajen košarkarski trening (rutino), ki ni vseboval treninga metov na zmanjšan obroč, niti ni bil posebej osredotočen na proste mete. Pred, med in po obeh delih raziskave smo izvajali začetna vmesna in končna testira- nja. Na vsakem testiranju so košarkarji izve- dli 60 prostih metov v običajen koš (obroč). Skupaj smo na osmih testiranjih analizirali 5280 prostih metov enajstih košarkarjev. Na vseh testiranjih smo beležili odstotek uspešnih metov in merili vpadni kot žoge v koš. Vplive treninga smo ugotavljali še en mesec po končanem treningu s štirimi te- stiranji v razmaku enega tedna. Testiranja so bila opravljena po naslednjem vrstnem redu: 1. začetno, 2. vmesno 1 (po 10 treningih na običajen obroč), 3. vmesno 2 (po 10 treningih na specialen obroč), 4. končno 1 (po 20 treningih na specialen obroč), 5. končno 2 (en teden po končanem pro- gramu treninga meta na specialen obroč), športna tehnologija 87 6. končno 3 (dva tedna po končanem programu treninga meta na specialen obroč), 7. končno 4 (tri tedne po končanem progra- mu treninga meta na specialen obroč), 8. končno 5 (štiri tedne po končanem programu treninga meta na specialen obroč). Uspešnost zadevanja prostih metov pri izbranih igralcih smo spremljali tudi na 26 uradnih tekmah, ki jih je ekipa odigrala te- kom sezone. V drugem delu raziskave je vadba pote- kala s specialnim obročem z manjšim pre- merom imenovanim ''DOUBLE DOUBLE'' (SKLZ, Chris Sports, Philippines), ki smo ga namestili na košarkarski obroč. S tem vad- benim pripomočkom smo zmanjšali obseg obroča iz 45 cm na 37 cm, kar je od vadečih zahtevalo večjo preciznost pri metu na koš, hkrati pa se je z zmanjšanjem obroča pove- čal minimalni vpadni kot, pod katerim žoga še lahko pade neposredno v koš za pribli- žno 90 (iz 320 na 410). Slika 1. Specialni obroč z zmanjšanim premerom ''Double double''. Slika 2. Nameščen specialni obroč ''Double double''. Za merjenje vpadnega kota žoge v koš smo uporabili tehnologijo 94Fifty® ali t. i. “pametno košarkarsko žogo” (InfoMotion Sports Technologies, USA) standardne teže in velikosti, ki je hkrati tudi prejemnik sil, s katerimi košarkar/košarkarica deluje na žo- go pri metu na koš. V njej so namreč vgra- jeni vztrajnostni senzorji gibanja, ki nam s pomočjo natančno določenih algoritmov omogočajo tudi pridobivanje natančnih povratnih informacij o vpadnem kotu žoge v realnem času (Crowley, 2011). Podatke smo analizirali s pomočjo pro- grama SPSS, verzija 18.0 in jih predstavili s pomočjo opisne statistike. Razlike med posameznimi skupinami podatkov smo analizirali na osnovi prekrivanj spodnjih in zgornjih mej 95 % intervalov zaupanja za oceno pričakovane vrednosti. Pri tem smo uporabili metodo Bootstrap. Rezultati in razlaga „ V raziskavi nas je najprej zanimalo, ali upo- raba obroča z zmanjšanim premerom vpliva na spremembo vpadnega kota pri protih metih. V ta namen smo pred, med in po izvedbi eksperimentalnega programa treninga prostih metov izvedli osem testi- ranj (Tabela 3). Ugotovimo lahko, da so bile vrednosti vpa- dnega kota, ki smo jih izmerili na testira- njih, približno na isti ravni, opazen je celo manjši trend zmanjševanja. Presenetljivo je bil vpadni kot največji na prvem (zače- tnem) testiranju, ki smo ga opravili pred začetkom eksperimentalnega programa treninga prostih metov. Na vseh nadaljnjih testiranjih, ki so potekala v času specialne- ga treninga prostih metov, so vrednosti ze- lo izenačene ne glede na to, ali se je trening izvajal na običajen ali zmanjšan obroč. Tudi po končanem programu treninga vredno- sti vpadnega kota ostanejo nespremenje- ne še tri tedne, manjše zmanjšanje vredno- sti vpadnega kota lahko opazimo šele pri zadnjem testiranju, tj. štiri tedne po koncu programa treninga prostih metov. Zaradi lažje primerjave smo podatke razde- lili na tiste, ki so bili pridobljeni v času izva- janja programa treninga prostih metov, in Slika 3. ''Smart ball'' z mobilno aplikacijo (94Fifty, 2014). Tabela 3 Vpadni kot glede na posamezno testiranje* Test N M 2.5% 9 7. 5 % 1. 660 45,0 44,7 45,3 2. 660 44,7 44,3 45,0 3. 660 44,7 44,4 45,0 4. 660 44,2 43,9 44,5 5. 660 44,7 44,4 45,0 6. 660 44,7 44,4 45,0 7. 660 44,6 44,4 44,9 8. 660 43,5 43,3 43,8 * S sivo je označeno obdobje, ko je potekal program treninga meta. Testiranje 2 smo opravili po 10 treningih meta na običajen obroč (označeno s temno sivo). Trening meta na obroč z zmanjšanim premerom je potekal med 2. in 4. testiranjem (označeno s svetlo sivo barvo). Legenda: Test − zaporedna številka testiranja; N − skupno število analiziranih metov; M – povprečna vrednost vpadnega kota v 0; 2.5 %, 97.5 % – zgornja in spodnja meja 95 % intervala zaupanja za oceno pričakovane vrednosti. 88 na tiste, pridobljene v času, ko se program treninga ni izvajal (Tabela 4). Tabela 4 Vpadni kot na običajnem obroču in na obro- ču z zmanjšanim premerom Trening N M 2.5 % 97.5 % 0 3300 44,5 43,3 45,3 1 1320 44,4 44,2 44,7 2 660 44,7 44,3 45,0 Legenda: Trening 0 – obdobje, ko se ni izvajal program treninga meta, trening 1 – obdobje, ko se je izvajal program treninga meta na zmanj- šan obroč, 2 − obdobje, ko se je izvajal program treninga meta na običajen obroč; N − skupno število metov; M – povprečje; 2.5 %, 97.5 % – zgornja in spodnja meja 95 % intervala zaupanja za oceno pričakovane vrednosti. Iz Tabele 4 je razvidno, da so vrednosti vpa- dnega kota na testiranjih zelo izenačene ne glede na to, ali se je program treninga pro- stih metov izvajal na običajen (2) ali speci- alen (1) obroč ali pa se sploh ni izvajal (0). Iz prekrivanj spodnjih in zgornjih mej interva- lov zaupanja je moč razbrati, da ne more- mo govoriti o razlikah med posameznimi obdobji oz. da so te zgolj plod naključja. V nadaljevanju so vrednosti vpadnega kota po posameznih igralcih prikazane še gra- fično (Slika 5). Tudi iz Slike 4 izhaja, da ne moremo sprejeti stališča o tem, kako je obroč z zmanjšanim premerom vplival na vpadni kot pri metu žoge na koš. Pri nekaterih igralcih se je vpa- dni kot žoge v času treninga prostih metov na zmanjšan obroč sicer povečal, po drugi stran pa se je pri nekaterih celo zmanjšal ali pa ostal na približno enaki ravni. V nasprotju z ugotovitvami Khlife in sod. (2013) se vadba s specialnim obročem z zmanjšanim premerom v našem primeru ni pokazala za učinkovito, kar se tiče poveča- nja vpadnega kota pri metu na koš. Čeprav pri nekaterih posameznikih lahko ugotovi- mo povečanje vpadnega kota, pa učinka na moremo posplošiti na vse merjence, kaj šele na celotno populacijo mladih košar- karjev. Rezultati naše raziskave kažejo, da je vpadni kot v povprečju približno enak ne glede na to, ali so košarkarji izvajali trening na specialen obroč, običajen obroč ali pa sploh niso izvajali programa treninga pro- stih metov. Optimalni vpadni kot žoge je odvisen predvsem od izmetne višine in od- daljenosti, s katere mečemo na koš (Fonta- nella, 2006; Podmenik, Supej in Erčulj, 2011; Okazaki, Rodacki in Satern, 2015), na splo- šno pa lahko rečemo, da velja vpadni kot v razponu od 420 do 480 za idealnega (Satti, 2004; Crowley 2011). Za vpadni kot v višini 440, 450, pri prostih metih, ki smo ga za- beležili pri večini izbranih merjencev, lahko rečemo, da je ustrezen in da pravzaprav ni potrebe, da bi ga povečevali. Hkrati takšen vpadni kot omogoča doseganje zadetka tudi v primeru meta na zmanjšan obroč. To so verjetno razlogi, da se nekateri košarkarji niso odločili za spreminjanja parabole pri metu na koš (obroč) z zmanjšanim preme- rom. Verjetno je tudi, da se nekateri igralci lažje prilagodijo novim zahtevam zmanjša- nega obroča, drugi pa težje oz. porabijo za to več časa. V nadaljevanju nas je zanimalo, ali je tre- ning prostih metov z uporabo zmanjša- nega obroča morda vplival na uspešnost izvajanja prostih metov (odstotek zadetih metov). Tabela 5 Uspešnost meta glede na posamezno testiranje Test N M 2.5 % 97.5 % 1. 660 0,689 0,653 0,724 2. 660 0,644 0,607 0,680 3. 660 0,638 0,601 0, 674 4. 660 0,584 0,546 0,621 5. 660 0,647 0, 610 0,682 6. 660 0,661 0,624 0,696 7. 660 0,597 0,559 0,634 8. 660 0,592 0,555 0,629 * S sivo je označeno obdobje, ko je potekal pro- gram treninga meta. Testiranje 2 smo opravili po 10 treningih meta na običajen obroč (označeno s temno sivo). Trening meta na obroč z zmanj- šanim premerom je potekal med 2. in 4. testira- njem (označeno s svetlo sivo barvo). Legenda: Test − zaporedna številka testiranja; N − skupno število metov; M – povprečen od- stotek zadetih metov; 2.5 %, 97.5 % – zgornja in spodnja meja 95 % intervala zaupanja za oceno pričakovane vrednosti. Kar se tiče uspešnosti metov lahko ugo- tovimo, da je bil presenetljivo največji od- stotek zadetih metov (69 %) dosežen na prvem testiranju, tj. pred začetkom progra- ma treninga prostih metov. Na testiranju, ki je sledilo po končanem treningu meta na običajen obroč, se je uspešnost pro- stih metov znižala za 4 %, na testiranju, ki smo ga izvedli takoj po končanem trenin- gu prostih metov na specialen (zmanjšan) obroč, pa še za nadaljnjih 6 % in dosegla najnižjo raven (58 %). V prvih dveh tednih po končanem eksperimentalnemu progra- mu treninga prostih metov se je uspešnost prostih metov ponovno povečala (na 66 %), nato pa spet padla pod 60 %. Zanimivo je, da je bil odstotek zadetih metov največji na prvem testiranju, ko je bil tudi vpadni kot največji, najnižji odsto- tek zadetih metov pa smo zabeležili pri zadnjem testiranju, ko smo zabeležili naj- manjši vpadni kot (Tabela 3). To morda kaže na pozitivno povezanost med uspešnostjo prostih metov in vpadnim kotom oz. pod- pira teorijo in prizadevanja v smeri poveča- nja vpadnega kota pri prostih metih. Podatki iz Tabele 6 kažejo, da je bila uspe- šnost izvajanja prostih metov na testiranjih na zelo podobni ravni ne glede na to, ali se je program treninga prostih metov izvajal na običajen (2) ali specialen (1) obroč ali pa se sploh ni izvajal (0). Tudi v tem primeru prekrivanja spodnjih in zgornjih mej inter- valov zaupanja kažejo na to, da so razlike                       40.0 42.5 45.0 47.5 50.0 kotne stopinje igralci Slika 4. Vpadni kot posameznega igralca pri običajnem obroču in obroču z zmanjšanim premerom. Legenda: Navpično so nanizani posamezni igralci, vodoravno pa povprečna vrednost vpadnega kota glede na serijo. Z rdečo barvo so označeni meti na običajen obroč, z modro so označeni meti na obroč z zmanjšanim premerom. športna tehnologija 89 med posameznimi obdobji zgolj plod na- ključja. Uspešnost izvajanja prostih metov je bila sicer v povprečju najnižja na testi- ranjih, ki so se izvajala v obdobju treninga prostih metov na zmanjšan obroč. Tabela 7 prikazuje uspešnost izvajanja pro- stih metov na tekmah pri tistih igralcih, ki smo jih vključili v raziskavo. Ugotovimo lah- ko, da je bila uspešnost (odstotek zadetih prostih metov) največja na tistih šestih tek- mah, ki so se igrale v obdobju, ko še nismo začeli s specialnim programom treninga prostih metov. Zelo podobno uspešnost izvajanja prostih metov na tekmah smo za- beležili v obdobju, ko je potekal specialni trening na običajen obroč. V obdobju spe- cialnega programa treninga prostih metov meru trening s specialnim (zmanjšanim) obročem ni izkazal kot učinkovit v smislu povečanja uspešnosti izvajanja prostih me- tov. Nasprotno, ugotovimo lahko, da se je uspešnost izvajanja prostih metov v času specialnega programa treninga prostih metov v povprečju celo zmanjšala. To se je izkazalo tako na testiranjih, predvsem pa v realnih pogojih tekme, česar sicer ome- njeni avtorji niso ugotavljali. Prav rezultati na tekmi so po našem mnenju edini realni pokazatelj uspešnosti. Čeprav se je v razi- skavi Khlife in sod. (2012) pokazal napredek v sposobnosti zadevanja prostih metov, pa se postavlja vprašanje ali so izboljšano spo- sobnost zadevanja prostih metov merjenci uspeli prenesti tudi na tekmo, kar je prav- zaprav glavni namen vsakega trenažnega programa. Zaključek „ V nasprotju z ugotovitvami Khlife in sod. (2013) se v primeru raziskave, ki smo jo opravili vadba s specialnim obročem z zmanjšanim premerom, ni pokazala za učinkovito. V času desetih tednov, ko smo izvajali specialen program treninga prostih metov na zmanjšan obroč, se uspešnost iz- vajanja prostih metov ni povečala. Še več, ugotovimo lahko, da se je uspešnost pro- stih metov na tekmi občutno zmanjšala. Kot kaže je zmanjšanje obroča za nekatere košarkarje predstavljalo celo moteč dejav- nik, zaradi česar so morda imeli na tekmah težave s prilagajanjem na običajen obroč. Prav tako rezultati raziskave niso skladni z ugotovitvami Khlife in sod. (2013), ki nava- jajo, da uporaba zmanjšanega obroča po- veča izmetni kot žoge pri prostih metih oz. zviša parabolo leta žoge. V našem primeru do povečanja parabole in vpadnega kot zaradi uporabe zmanjšanega obroča ni pri- šlo. Pokazalo pa se je, da so pa bili košarkarji v povprečju bolj uspešni pri prostih metih takrat, ko je bil vpadni kot največji in manj uspešni, ko je bil vpadni kot najmanjši. Prav zaradi tega ne moremo povsem izključiti pozitivne povezanosti med izmetnim oz. Tabela 6 Uspešnost meta v obdobju treninga meta na običajen obroč in obroč z zmanjšanim premerom Trening N M 2.5 % 97.5 % 0 3300 0,637 0,555 0,724 1 1320 0 , 611 0,584 0,637 2 660 0,644 0,607 0,680 Legenda: Trening 0 – obdobje, ko se ni izvajal program treninga meta, trening 1 – obdobje, ko se je izvajal program treninga meta na zmanj- šan obroč, 2− obdobje, ko se je izvajal program treninga meta na običajen obroč; N − skupno število metov; M – povprečje; 2.5 %, 97.5 % – zgornja in spodnja meja 95 % intervala zaupanja za oceno pričakovane vrednosti.                      0.00 0.25 0.50 0.75 1.00 delež uspešnih metov igralci Slika 5. Uspešnost meta posameznega igralca na običajen obroč in obroč z zmanjšanim premerom. Legenda: Navpično so nanizani posamezni igralci, vodoravno − povprečna uspešnost glede na serijo. Z rdečo barvo so označeni meti na običajen obroč, z modro so označeni meti na obroč z zmanjšanim premerom. Grafična predstavitev uspešnosti metov (Slika 5) kaže, da je trening prostih metov z zmanjšanim obročem zelo različno vpli- val na uspešnost izvajanja prostih metov pri posameznih igralcih. Pri večini igralcev je bila uspešnost v času treninga prostih metov na zmanjšan obroč celo slabša kot v času treninga na običajen obroč. V nadaljevanju smo želeli preveriti tudi, ka- kšna je bila uspešnost izvajanja prostih me- tov pri izbranih igralcih na 26 uradnih tek- mah, ki jih je ekipa odigrala tekom sezone oz. kako se je ta spreminjala glede na to, ali so igralci izvajali specialni trening prostih metov (na običajen ali zmanjšan obroč) ali pa ga sploh niso izvajali. na zmanjšan obroč se je uspešnost precej zmanjšala in padla pod 60 %. V obdobju, ki je sledilo po koncu specialnega programa treninga prostih metov, se je žal igrala sa- mo ena tekma, saj se je tekmovalna sezona že zaključevala. Tudi v primeru ugotavljanja vpliva učinko- vitosti vadbe prostih metov na zmanjšan obroč lahko rečemo, da naše ugotovitve niso skladne z ugotovitvami Khlife in sod. (2013). Omenjeni avtorji ugotavljajo sta- tistično značilno povečanje uspešnosti prostih metov v višini 22 % 24 ur po kon- čanem 10 tedenskem specialnem progra- mu treninga prostih metov na zmanjšan obroč. Rečemo lahko, da se v našem pri- Tabela 7 Uspešnost izvajanja prostih metov na tekmah tekom raziskave Obdobje 1 (6 tekem, 114 metov) 2 (6 tekem, 119 metov) 3 (10 tekem, 233 metov) 4 (1 tekma, 22 metov) Uspešnost % 0,726 0,714 0,575 0,623 Legenda: 1. obdobje – obdobje ko še nismo izvajali specialnega treninga prostih metov, 2. obdobje – obdobje treninga prostih metov na običajen obroč, 3. obdobje – obdobje treninga prostih metov na obroč z zmanjšanim premerom, 4. obdobje – obdobje, ko nismo več izvajali specialnega treninga prostih metov. Uspešnost – odstotek zadetih prostih metov v posameznem obdobju. 90 vpadnim kotom žoge in uspešnostjo zade- vanja prostih metov. Po našem mnenju je uporaba zmanjšane- ga obroča smiselna le pri tistih igralcih, ki imajo izrazito nizko parabolo meta in so posledično zaradi tega manj uspešni izva- jalci prostih metov. Da bi to predpostavko potrdili, nameravamo v prihodnje preveriti učinkovitost uporabe zmanjšanega obroča le na vzorcu košarkarjev z nizko parabolo meta (npr. pri tistih z vpadnim kotom, manj- šim od 420). Poleg tega menimo, da bi bilo v prihodnje potrebno podrobneje raziskati in analizirati relacije med vpadnim kotom in uspešnostjo zadevanja prostih metov pri različno starih in visokih košarkarjih. Literatura „ Basketball Reference. Pridobljeno 18. 8. 2017 1. iz: https://www.basketball-reference.com/ players/c/curryst01.html Crowley, M. (2011). Monitoring of physical training events. United States Patent Application Publication, US 2012/ 0029666 A1. Erčulj, F. (1999). 2. Psihična priprava pri prostih metih. Šport 47 (1), 9−11. Erčulj, F., Marković, M., Štrumbelj, E. in Jako- 3. vljević, S. (2014). Analiza vpliva kinematičnih parametrov meta na koš s pomočjo “pame- tne žoge”. Šport, 62(3-4), 134–140. Fontanella, J. J. (2006). The physics of ba- 4. sketball. Baltimore, Maryland: Johns Hopkins University Press. Okazaki, V.H.A., Rodacki, A.L.F. in Satern, M.N. 5. (2015). A review on the basketball jump shot, Sports Biomechanics, 14:2, 190−205, DOI:10.1 080/14763141. 2015.1052541. Podmenik, N., Supej, M. in Erčulj, F. (2011). Ka- 6. ko se tehnika meta na koš spreminja glede na oddaljenost od koša. Šport, 59 (3), 179–184. Satti, S. (2004). The Perfect Basketball 7. Shot. Pridobljeno 18. 8. 2017 iz http://coa- chjacksonspages.com/drillslBaschet.pdf Viri „ Bunne, J. W. (1972). 8. Scientific principles of coa- ching. Englewood Clifs, NJ: Prentice Hall, inc. Burns, B., Dunning, M. (2010). 9. Basketball step- by-step. New York: The Rosen Publishing Group, Inc. Crowley, M. (2011). Monitoring of physical 10. training events. United States Patent Appli- cation Publication, US 2012/ 0029666 A1. Cutter, R. (2017). 11. Michael Jordan - Jump shot over Dumars. Pinterest. Pridobljeno 15. 7. 2017 iz https://s-media-cache-ak0.pinimg. com/originals/f3/1c/07/f31c07cc91f3352cf- 5f7a6e1cd39c4f2.jpg Dežman, B. (2004). 12. Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Erčulj, F. (1999). 13. Psihična priprava pri prostih metih. Šport 47 (1), 9−11. Erčulj, F., Marković, M., Štrumbelj, E. in Jako- 14. vljević, S. (2014). Analiza vpliva kinematičnih parametrov meta na koš s pomočjo “pame- tne žoge”. Šport, 62(3-4), 134–140 Figman, A. (31. 3. 2014). 15. Enter the Dragon. Slam, 177. Pridobljeno 31. 3. 2014, iz http:// www.slamonline.com/the-magazine/ features/goran-dragic-phoenix-suns- dragon/#gKPI2VCwi06daUhJ.97 Fontanella, J. J. (2006). 16. The Physics of basket- ball. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. Hay, J. G. (1994). 17. The Biomechanics of Sports Techniques. Englewood Cliffs, N. J.: Prentice- Hall. Hidrian, A. (2010). 18. The basketball set shot. Ki- nesiology II.4 – Human movement analysis. Pridobljeno iz http://www.scribd.com/ doc/26028188/HumanMovement-Analysis- Basketball-Set-Shot. Miller, S. in Bartlett, R. (1993). 19. The effects of increased shooting destance in the baslek- ball jump shot. Journal of sport Science, 11, 185–293. Mortimer, E. M. (1951). 20. Basketball Shooting. Research Quarterly, 22, no. 2, 238. Okazacki, V. H. A. in Rodacki, A. L. F. (2012). 21. Increased distance of shooting on basketball jump shot. Journal of Sport Science and Me- dicine, 11, 231–237. Palubinskas, E. (2004). 22. The jump shot. FIBA as- sist magazine, 7, 6–11. Podmenik, N., Supej, M., Erčulj, F. (2011). 23. Kako se tehnika meta na koš spreminja glede na od- daljenost od koša. Šport, 59(3), 179–184. Khalifa, R., Aouadi, R., Shepard, R., Chelly So- 24. uhaiel, M., Hermassi, S. in Gabbett, T. J. (2012). Effects of a shoot training programme with a reduced hoop diameter rim on free-throw per- formance and kinematics in young basketball players [Vpliv treninga meta na prilagojen obroč z manjšim premerom pri mladih igral- cih]. Pridobljeno 30.3.2013, s http://www. tandfonline.com/doi/abs/10.1080/02640414 .2012.736634 Rojas, F. M., Cepero, M., Onä, A. in Gutierrez, 25. M. (2000). Kinematic adjustments in the ba- sketball jump shot against an opponent. Egro- nomics, 43(10), 1651–1660. Shibukawa, K. (1975). 26. Velocity Conditions of Basketball Shooting. Bulletin of Institute of Sport Science, The Faculty of Physical Edu- cation, Tokyo University of Education, 13 (1975), 59−64. Trninić, S. (1996). 2 7. Analiza i učenje košarkarske igre. Pula: Vikta. Uradna košarkarska pravila 2004; Košarkar- 28. ska oprema. Pridobljeno 6. 7. 2010 iz http:// www.kzs-zveza.si/kzs/dokumenti/Kosarkar- ska_oprema2004.pdf Wissel, H. (2004). Basketball: Steps to success. 29. Campaign: Human Kinetics. 94Fifty®. 2014. 94Fifty®. Pridobljeno 9. 5. 2014, 30. iz: www. http://shop.94fifty.com Anže Trafela, dipl. šp. treniranja KD Slovan, Gortanova 22, Ljubljana anze.trafela@gmail.com