ORNITOLOŠKI POTOPIS
SAUDI ARABIA
VEM EN
Sultanat Oman -okus datljev in vonj kadila
//Slavko Folak
Površina: 309.500 km2
Dolžina obale: 1700 km
Število prebivalcev: 2,1 milijona, od tega
0,5 milijona sezonskih delavcev
Najvišja točka: (abal Shams v gorovju
label Akhdar (zeleno gorovje), 2980 m
Število ugotovljenih vrst ptic: 492 (+28
tujerodnih ubežnic)
Število gnez.dilk: 230
Število IBA-jev: 33 (23 °/o ozemlja države)
Seznam vrst ptic: Oman Bird List, Edition 6, Oman Bird Records Committee (OBRQ Dodatne informacije: www.birdsoman.com
Zanimive ptice:
Čadasti galeb (Lams hemprichii), arabska kotoma (Alectoris mclanocephala), zeleni golob (Treron waalia), beloprsa mala kukavica (Chiysococcyx caprius), sivoglavi gozdomec (Halcyon leucocepliala), afriški rajski muhar (Terpsiphone viridis), Riip-pellov tkalec (Ploceus galbula), jemenski grilček (Serinus menachensis)
Zanimive živali:
Arabski leopard (Panlhera pardus nimr), arabski volk (Canis lupus arabs), medarski jazbec (Melivora capcnsis pumilo), puščavski ris ali karakal (Caracal caracal schinilzi), progasta hijena (Hyaena hyaena sultana), arabski oriks (Oryx Icucoryx), arabski tahr (Hemitragus jaiakari), nubijski kozorog (Capra ibex nubiana). navadna gazela (Gazella gazella arabica), golšasta gazela (Gazella subgutlurosa), pečinolazec (Procavia capcnsis jayakari), arabski kameleon (Chamaclco arabicus), arabska kobra (Naja haje arabica)
Zanimive rastline:
Drevo kadila (Boswelia sacra), baobab (Adansonia digilata)
Viri ogrožanja:
Pretirana paša kamel, koz in goveda v izsušenih okoljih. 3,5 % naraščanje prebivalstva. pozidava obal zaradi razvijajočega se turizma, velika nevarnost izlitja nafte ob obalah Arabskega morja
U! a«Ä3
■
Za jug Arabskega polotoka, ki si ga na jugozahodu delita Republika Jemen in na severovzhodu Sultanat Oman, je značilna razgibana gorata pokrajina. To območje je bilo že v antiki znano kot »Arabia felix« - neznana, bogata in nedostopna dežela izjemnega bogastva, ki je imela monopol nad trgovino z miro in kadilom, takrat vrednim teže suhega zlata. Kadilo, ki ga še danes uporabljajo vse religije sveta, je smola »luban« drevesa vrste Bosvoelia saera, ki raste samo tu. Menda so tudi omanski datlji najslajši na svetu. Vonj kadila, medeni datlji in gostoljubnost domačinov nas v Omanu spremljajo vsepovsod.
10 Svet ptic
Do leta 1970, ko je bil Oman pod absolutno vladavino izredno konzervativnega sultana Saida bin Taimura, je bila ta dežela ena najbolj zaprtih, zaostalih in neznanih območij sveta. Sultanatu Oman pripada tudi enklava polotok Musandam, ki zapira zaradi zalivske nafte strateško Hormuško ožino vhod v Perzijski zaliv. Ker se je stari sul lan spogledoval a Sov j v ti. so Angleži pripravili nekrvav državni prevrat. Sultansko mesto je zavzel njegov edini sin Ouaboos, takrat diplomant angleške vojaške akademije. Odstavljeni sultan je ostanek življenja preživel v prestižnem londonskem hotelu. Sultanat Oman je danes bogata in moderna država, obenem pa strogo ohranja tradicional ne islamske vrednote. Ker so zaloge nafte, na katerih temelji nagli ekonomski razvoj dežele, omejene, Oman počasi odpira vrata tudi turizmu. Za bogate goste gradijo najpre-stižnejše hotele. Sultan Quaboos bin Said je po svetu znan kot ljubitelj narave, omanska vlada pa velja za eno najbolj ohranjanju narave naklonjenih na svetu.
Oman sem obiskal dvakrat. Prvo, jamarsko odpravo Dru štva za raziskovanje jam Ljubljana, smo opravili oktobra in novembra leta 1997. Čeprav kraško podzemlje z. jam skim življem še zdaleč ni tako bogato kot v naših jamah, smo odkrili nekaj za znanost novih vrst jamskih živali.
Večino časa smo sicer prebili v mračnem podzemlju, proste ure pa sem posvetil fotografiranju in opazovanju ptic, metuljev ter vsega drugega nadvse zanimivega v tej deželi. Že ob koncu prve odprave sem načrtoval vrnitev v Oman. Za to sem imel najmanj dva razloga. Pri raziskavah velike udomice Tawi Atayr s podzemeljsko reko sem odkril do tedaj neznano vrsto velikega pajkoščipalca (Amblypygi). Novo vrsto smo kasneje skupaj s profesorjem Petrom VVei
goldtom iz. Freiburške univerze opisali in poimenovali Charinus dhofarensis. Ker se profesor \Veigoldt poleg takso nomije ukvarja tudi z etologijo teh živali, smo skupaj načrtovali in izpeljali še en obisk Omana v septembru in oktobru leta 2000.
Drugi razlog za ponovni obisk Omana je bil omilološki. Med čakanjem kolegov jamarjev prve odprave pri plezanju v in iz udomice Tavvi Atavr sem opazoval peščeno obarvane grilčke, ki sem jih določil za jemenske grilčke (Serinus menachensis). Vrsta je endemit jugozahodnega roba Arabskega polotoka in najbližja znana gnezdišča te vrste so bila v Republiki |emen oddaljena vsaj 800 kilometrov. Grilčke sem opazoval celo pri obiskovanju gnezd v špranjah previsnih sten, vendar so bila vsa gnezda takrat že prazna. Izjemno odkritje sem sporočil tudi omanskim ornitologom, vendar mojega poročila Komisija za redkosti (Oman Bird Records Gommittee) sprva ni sprejela. Drugi naš obisk Omana smo zato terminsko načrtovali nekoliko prej. Tokrat sem si vzel dovolj časa in našel to gnezd z mladiči. Članek o potrditvi nove gnezdilke za Oman lahko preberete v naši reviji Acrocephalus 22 (104/105).
Sultanat Oman smiselno razdelimo v tri regije: gorati sever in gorati jug, vmes pa je 800 kilometrski pas puščavskega peska. Tu se križajo tri glavne zoogeografske regije. Na severu je močan vpliv indo malajske favne, na jugu vpliv afrotropske, osrednji puščavski del pa ima izrazite palearktične elemente. Ne preseneča, da je bilo v Omanu doslej zabeleženih prek 500 vrst ptic. Tu lahko, presenetljivo, v času selitve opazujemo prek 200 vrst ptic, ki jih je moč srečati tudi v Sloveniji.
Zemljevid
Uporabljeno z. dovo Ijcnjem »The General Libraries, The University of Texas at Austin«.
1-6: Sultan Qua boos bin Said je iv zaostale in zaprte dežele naredil moder no državo. Omanu veljajo za prijetne in gostoljuh ne ljudi, zadnje pri merke antilope bele ga oriksa (Oryx I cuanyx)so v Omanu z mednarodnim pro jeklom rešili pred popolnim izumrtjem, peščena puščava, kadilo pridelujejo i/ smole endemičnega drevesa vrste lioau'cllui sacra, boga to Arabsko morje je naplavilo mrtvega kila glavača (Physctcr caiodon)
folo: Slavko 1'olak
7: Za jug Arabskega polotoka je značilna dramatično gorata pokrajina, folo: Slavko 1'olak
//letnik 11, številka 03/04, december 2005
13
8: Kumenoriti bul bul (Ppcnonotus xanthopygt>s) je v Omanu ena najpogostejših ptic pevk. foto: Slavko Polak
9: V južni provinci Dhofar živi endemi čen južno arabski kupčar (Ocnatuhc lugcntoides) foto: Slavko Polak
10: vodi V oazi sredi puščave se vsa kodnevno zgrinjajo jate stepskih kokošk (Pterocles sp.) foto: Slavko Polak
11: Rupellov tkalec (Ploccus gallmla) gradi mošniasta gnezda, ki visijo z akacijevih dreves
foto: Slavko Polak
Severni Oman
Značilnost severnega dela je močan vpliv vrst orientalskega in perzijskega porekla. Take vrste ptic, ki sem jih srečal v mestih severnega dela Omana, so domača vrana (Corvus splendens), indijska zlatovranka (Coracias benghalensis), žalostna majna (Acridotheres tristis), aleksandri (Psittacula krameri), smaragdni čebelarji (Merops orientalis) in razne vrste grlic. Med iskanjem jam v severnem gorovju Jahal Akhdar sem nekoliko razočaran ugotovil, da je sova, ki sem jo prepodil iz neke vrste brina, zgolj čuk (Athene noetua), podhujke, ki so v mraku obletavale naš šotor, pa so bile zgolj podhujke (Caprimulgus europaeus). Vtis je popra vila jata egiptovskih jastrebov (Neophron percnopterus), potem pa še štirje golouhi jastrebi (Torgos trachelioios), ki so krožili nad nami. Tu smo opazovali tudi arabske kotorne (Alcctoris mclanocephala) in raznovrstne kupčarje (Oenanthe sp.).
Osrednja puščava
Puščava Rub al Khali. ki ločuje sever in jug Omana, je na prvi pogled mrtva. Čeznjo vodi sodobna avtocesta. Prevoziti jo je mogoče v eni noči, če te ne ustavijo pogosti peščeni viharji. Spominjam se, da je v senci vsake zidane avtobusne postaje - ulice, postavljene na kakih 20 kilometrov -sedel par puščavskih krokarjev (Corvus ruficollis), pri vročini 40°C, z odprtimi kljuni seveda. V redkih oazah in na bencinskih črpalkah so kar okoli avtomobilov tekali belo-čeli (Eremopterix nigriceps) in srpasti škrjanci (Alaemon alaudipes). Slednji bolj kot na škrjanca spominja na peščeno obarvano smrdokavro. Leta 2000 smo v puščavi doživeli fatamorgano-privid, ko v puščavi vidiš jezera vode. Bilo pa nam je sumljivo, ker smo ob cesti videli tudi bele štorklje (Ciconia ciconia). No. kasneje se je izkazalo, da je v puščavi po dolgih letih res padel dež in navidezna jezera so bila resnična. V njih je kar mrgolelo škrgonožnih rakov, katerih jajčeca so sposobna preživeti desetletja brez vode. Prijatelji mehaniki iz angleške vojaške baze so nas leta 1997 povabili na piknik v puščavi. Takrat smo res doživeli morje puščavskih sipin, ki so ponekod segale do 70 metrov
visoko. V kraju Fassad Sands je inženirjem pri vrtanju za nafto namesto nafte pritekla slana voda. Dovolj, da je tu nastala oaza z datljevimi palmami. K vodi so se zgrinjale stoglave jate stepskih kokošk. Rile so plahe, a sem kljub temu določil vrsto pegaste stepske kokoške (Pteroclcs senc-gallus). V Omanu je sicer moč videti kar sedem vrst teh puščavskih ptic. V oazi sem srečal še belo pastirico (Mota cilla alba), neko cipo (Anthus spjin neko trstnico (Acroccp halus sp.). Vsega se pač, kljub odličnemu priročniku, ni dalo določiti. Tu sem našel tudi kadaver rjaste kanje (Bulco nifinus), pod njim pa za dlan velikega škorpijona.
Južni Oman - Dhofar
Po celodnevni enolični puščavski vožnji vsakogar preseneti ozelenela pokrajina južne province Dhofar. Zaradi poletnega monsuna se je tu ohranila savana s povsem afriškim priokusom. Svojčas so tu živeli noji, številne gazele pa so lovili gepardi. Danes so izumrli. Namesto gazel se tu pasejo številne pritlikave krave, koze in kamele. Kljub temu je divjine v gozdnatih suhih rečnih strugah še dovolj. Med nočnim potepanjem smo srečali južnoarabske volkove in v jami našli iztrebke južnoarabskega leoparda. Afriškega izvora so tudi kameleoni, imel pa sem tudi bližnje srečanje z arabsko kobro. Lokalno prebivalstvo pripada jemenski in ne omanski etnični skupini. Pastirji so pogosto oboroženi. Ljudje so prijazni in navezali smo prijateljske stike. Za evropskega ornitologa je to območje najzanimivejše. Številne vrste tu živečih ptic pripadajo afrotropski favni. Taki so zeleni golobi (Treron waalia), ki so se spreletavali v kroš njah fig. Pokrajini dajejo značilen videz številna mošnjasta gnezda rumenih Ruppellovih tkalcev (Ploceus galbula), ki vise iz akacijevih dreves. Ornitološka posebnost Dhofarja je smaragdno beloprsa mala kukavica (Chrysococcyx capri-us), ki parazitira prav tkalce. Žal smo bili obakrat prepozni in kukavice so se že odselile. Kljub temu sem imel srečo, saj sem iz edinega tkalčevega gnezda, ki sem ga pregledal, potegnil že operjenega mladiča te vrste kukavice. Med raziskovanjem udornice Tawi Atavr seni našel perje pegaste sove (Tyto alba), ponoči pa sem slišal še oglašanje neke
10 Svet ptic
druge sove. Šele kasneje sem pri gledanju dokumentarne ga filma o afriških živalih spoznal, da sem slišal petje v Omanu nadvse redkega afriškega skovika (Otussenegalensis). Prav tako afriški gnezdilec teh krajev je čudoviti sivoglavi gozdomec (Halcyon leucocephala). Najglasnejša ptica udo-rnice Tawi Atayr, kar v arabščini pomeni vodnjak ptic, je bil škorcu podoben izraelski rdečeperutec (Onychognathus tristramii), ki tu gnezdi v velikih kolonijah. Poleg jemen-skih grilčkov sem v udornici Tawi Atayr našel še gnezda afriških skalnih lastovk (Ptponoprogne Juligula), afriškega srebrnokljunčka (Euodice cantans)in »dhofarskega« hudournika (Apus sp.). Ornitologi si še danes prizadevajo, da bi razvozlali vrstno pripadnost teh hudournikov, ki so, kot kaže, za znanost še neopisana vrsta. Endemični škrjanci vrste pojoči škrlec (Mirafra cantillans) na dhofarskih travnikih dosegajo prav neverjetne gostote, njihova razširjenost pa je enaka razširjenosti jemenskih grilčkov. Povsod pogosti so tu rumenoriti bulbuli (Pycnonotus xanthopygos) in sivi cmokači (Cercomela melanura). Opazoval sem še nekaj izvirno afriških vrst ptic pevk. ki v Omanu žive le v provinci Dhofar. To so srakoperjev sorodnik čagra (Tchagra Senegala), abesinski medoses (Nectarinia habessini-ca), beloprsi očalar (Zosterops abyssinica) in progastoglavi strnad (Emberiza tahapisi). Puščavskega krokarja tu nadomešča kratkorepi krokar (Corvus rhipidurus). Med najbolj nenavadne »afriške« ptice, ki sem jih imel moč opazovati v Dhofarju, sodi nedvomno afriški rajski muhar (Terpsiphone viridis) z dolgimi belimi repnimi peresi. Po ostenjih suhih vadijev lahko naletimo na pečinolazce. To so svizcem podobne živali, ki pa so dejansko še najbolj sorodne slonom. Pečinolazci so glavni plen črnega kairskega (Aquila verreauxii) in kraguljega orla (Hieraaetus fascialus). Oba tu gnezdita.
Obale
Sultanal Oman obliva toplo in izjemno bogato Arabsko morje - del Indijskega oceana. Obala, ki jo sestavljajo nepregledne peščene in kamnite plaže ter strmi klifi, je dolga kar 1700 kilometrov. Zaradi nizke poseljenosti je
večinoma ohranjena. Ocenjujejo, da se tod pozimi zadržu je od 300.000 do 500.000 selečih se in prezimujočih vodnih ptic, ki pripadajo prek 100 različnim vrstam. Tu prezimu-je prek 80 % svetovne populacije čadastega galeba (Larus hemprichii) in prek 50 °/o tenkokljunega prodnika (Calidris tenuirostris), progastorepega kljunača (l.imosa !apponica)\ex kričave čigre (Stema sandviccnsis).
Vrste, ki tod prezimujejo ali se selijo v mednarodno pomembnem številu, sta mongolski (Charadrius mongolus) in beločeli deževnik (Charadrius alexandrinus), spremenljivi (Calidris alpina)\n mali prodnik (Calidris minuta), rdeče-nogi martinec (Tringa totanus), obalna caplja (Egretta gularis), školjkarica (Haemalopus ostralegus), ribji (Larus ichthyaetus) in zalivski galeb (Larusgenei), kaspijska (Stema caspia) in čopasta čigra (Slerna bergii) in še bi lahko našte vali. Omeniti velja tudi številna brakična ustja običajno suhih rečnih strug, tako imenovane »khavvrs«. Množice ptic so tu nepregledne. Omanska vlada je večino za ptice najpomembnejših območij tudi zavarovala kot ptičje rezervate. V spomin so se mi najbolj vtisnili plamenci (Phoenicoplerus ruber) in velike jate plevic (Plegadisfalcinellus), drugič v življenju pa sem tu spet srečal citronasto pastirico (Motacilla citreola). V veliki meri še povsem neraziskani morski klifi in otoki so gnezdišča številnih morskih ptic. Priznati pa moram, da se vodnim pticam nisem utegnil posvetiti, saj je bilo vsega drugega dovolj. K sreči sem imel s seboj plavuti in masko. Z obale ponekod dobesedno sto piš v plitve koralne grebene. Živopisana raznovrstnost koralnih rib, ogromnih napihovalk, balester, muren in plavanje z delfini je preseglo moja pričakovanja in domišljijo.
12: V gnezdih tkal cev parazitira belopr-sa mala kukavica (Chrysococcyx caprins). .Nia sliki je mladič, ki sem ga potegnil iz gnezda Rupelovega tkalca, foto: Slavko Polak
13: Sivi cmokač (Cercomela melanura) v Dhofarju nadomeš ča našo šmarnico foto: Slavko Polak
14: < )balc <)mana so polne pohrežnikov. galebov in čiger. Temnejši galebi v ospredju so čadasti galebi (l.arus hemprichii). foto: Slavko Polak
15: Ob primerni sve tlobi samček abesin skega medosesa (Wxtaritiia lialvssinica) kar zažari v mavričnih barvah foto: Slavko Polak
16: Brakičnim vodam rečnih estua rijev dajejo svojevrsten pečat plamenci (Phoenicopterui ruber). foto: Slavko Polak
Z nekajdnevnim poporočnim poležavanjem na neobljude nih peščenih plažah v objemu južnega toplega morja, sva z ženo Laro tako zaključila moj drugi obisk te eksotične dežele. •
//letnik 11, številka 03/04, december 2005
13