»Družbena« kuhinja v hiši Franca Jezerška
Strokovni učitelj je na svojem
Franc Jezeršek, nekdanji strokovni učitelj na srednji šoli za gostinstvo in turizem, pravzaprav vodja šolskih delavnic, je že peto leto na svojem. Pet dolgih, ali pa tudi kratkih let, vodi pripravo jedi za družbeno prehrano kot zasebnik. Zakaj?
»Že na šoli sem razmišljal o gostinstvu kot gospo-darski panogi in njenem programiranju. Promet z je-dili po naročilu je z leti upadel in ta zmanjšan količin-ski promet je bilo potrebno nadomestiti s čim drugim. Možnost je bila velike zmogljivosti izkoristiti za druž-beno prehrano, posebej v jutranjih in opoldanskih urah. Vendar pa je bilo čutiti odpor do teh usmeritev, nekako je šlo pri družbeni prehrani tudi za podcenje-vanje. čeprav bi ravno to pripomoglo k večji produk-tivnosti, boljšim izkoristkom obstoječih naprav. de-javnosti, ki jo je mogoče programirati.«
Kakorkoli že. vvasi Sora in hiši Franca Jezerška je zrasla sodobna kuhinja dmžbene prehrane, ki dnevno zmore 550 obrokov. S prodajo ni težav:
»Hrano pripravljamo po dogovorjenih jedilnikih. menim, da okusno, žal pa nimamo vpliva. kako jo tam. kamor jo pripeljemo. postrežejo. Kadarkoli tudi poizkušam odgovoriti na vprašanje o družbeni pre-hrani. se vedho znova srečujem z odgovorom. kako težko ga je zadovoljiti približno 250-krat letno. Druž-bena prenrana namreč pomeni zadovoljevati sila ra-zlične okuse Ijudi. Nekateri potrebujejo več. saj de-lajo fizično, drugi manj. saj sede v pisarnah. Tretji ne marajo žgancev, četrti ne prenesejo zelja. Skušamo zadovoljevati s pestro hrano in jed naj bi se v me-secu dni ne ponovila. Morda bodo zanamci temu stoletju dejali, stoletje zrezkov', kajti prav vsi imajo radi meso, pa tudi solate se nihče ne brani.«
Okusen obrok pri Francu Jezeršku velja danes 185 dinarjev in prav nič noče popuščati pritiskom po nižjih cenah, seveda na račun slabše kakovosti in obilnosti. Zelenjavo. meso in vse potrebno si priza-devajo kupovati pri Jezerškovih vedno v času, ko je tega največ na tržišču in je seveda najcenejše. Svinjske polovice. četrti goveda razkosavajo sami, trenutno pa tudi uvajajo računalnik. ki bo imel popoln pregled nad zalogami in ceno. Visoka produktivnost, majhna režija, zmerna cena. Franc trdi:
»S tem delom se je mogoče pošteno preživljati. Moj konjiček in veselje so tudi večje prireditve, kjer pečemo na žaru.«
Ob letošnjem občinskem prazniku v Mostecu je posadka Franca Jezerška za lačno in žejno občin-stvo pekla 300 piščancev hkrati. Četrt piščanca in veliko pivo, vsega 300 dinarjev. pa naj še kdo reče, da je to drago! Kakšen pa je Franc. kadar ga drugi strežejo. prinašajo dobrote na mizo?
»To je sicer redko, vendar se dogaja. Kritičen
sem. skušam objektivno presojati in moram reči da pri računu vedno sam sebe sprašujem. koliko sem za ta denar dobil. Morda le razmišliam malo druga-če. kajti ni se mogoče pogovarjati samo o ceni vina. nič pa o storitvi. In prav danes ima tudi storitev svojo ceno, lahkojepasevedatudi nima. Odvisno, kakoje tisto. kar je človek dobil na mizo. tudi ponujeno in napak je primerjati cene v bifejih s cenami v hotelih.«
Ali ima dober kuhar resnično lahko svoje skrivno-sti, nekaj. kar bi drugi ne mogli skuhati?
»Tisti. ki obvlada vse kuharske postopke. pač lahko pripravi katerokoli jed. pri tem seveda igra svojo vlogo tudi veselje do dela in volja. Skrivnosti pravzaprav ni. Tako denimo ne velja povsem. da je potrebno jedi soliti, če hočete. da bodo gostje bolje pili, predvsem je tu pomemben izbor jedi in temu pri-merne pijače.«
Tako sva se s Francem Jezerškom nenadoma približala njegovemu pravemu konjičku. ki se ime-nuje vino, vinoteka, strast za steklenicami:
»Nekdo je rekel: dan brez vina je kakor dan brez sonca in skoraj bi se strinjal v celoti. Kupujem vino. poznam težko pridelavo in nego. ki jo vino zahteva. Skoraj prepričan sem, da je za kapljo vina potrebnih troje kapelj znoja. Ljubiteljsko zbiram steklenice vin. nekaj imam tudi arhivskih kapljic. Na gostinsko-turi-stičnem zboru sem bil prvi dobitnik zlate kolajne v poznavanju pijač. Vino sem vedno povezoval s hrano. kar je odJočujoče. Sam pa bi se odločil za po-dravsko-štajerski rajon vin.«
Franc Jezeršek ne sedi samo v zapečku svoje ku-hinje. Dejaven je v svoji krajevni skupnosti. gasil-skem društvu. krajevni problemi ga močno pritegu-jejo:
»Zapišite, tu v Sori, ki je mejna krajevna skupnost z občino Škofja Loka. že dlje časa čutimo premalo povezave z našo občino. pa tudi močno zategovanje pasu pri komunalnem urejanju...«
To je bilo povedano brez jeze. suho dejstvo. tako približno, kakor sol sodi v juho. Franc Jezeršek. moj-ster v kuhinji.
Bogomir Šefic Foto: Marjan Ciglič
Donitov
ex tempore 85
Enajst udeležencev Donitovega ex tem-pora v Gozd Martuljku je prve dni oktobra v sejni sobi Donit predstavilo svoja dela. Slike so nastajale v prelepem okolju. zato so tudi vsaka zase edinstvena stvaritev in bile za številne obiskovalce razslave prijetno pre-senečenje.