Leto XIY. Y Celju, dne 14. oktobra 1904. 1. Štev. 80. Izhaja dvakrat na teden, in sicer vsak torek in petek. — Dopisi naj se izvolijo pošiljati uredništvu, in sicer frankirano. — Rokopisi se ne vračajo. — Za inserate se plačuje 1 krono temeljne pristojbine ter od vsake petit-vrste po 20 v za vsakokrat ; za večje inserate in za mnogokratno inseriranje primeren popust. — Naročnina za celo leto 8 kron za pol leta 4 krone, za četrt leta 2 kroni ; ista naj se pošilja : Upravništvu „Domovine" v Celju. Jugoslovanski bratje. Izletniki, ki so prisostvovali kronanju srbskega kralja, Petra I., so se vrnili doiuov, polni svete oduševljenosti za pobratimstvo vseh Jugoslovanov, prišli so v domovino z mogočnim žarom v prsih, ki ga je vzplamenila misel najožjega kulturnega zbližanja bratskih plemen, ki so iste krvi, iste misli, iste pramajke. Velika in lepa misel dušnega združenja jugoslovanskih bratov je prekrasen pojav v današnjih tužnih časih, je slavno znamenje, da vsa Jugoslavija od najsevernejših mej naših od Celovca in Drave doli do Soluna, zibelke bratov Cirila in Metoda, hoče združiti svoje duševne sile, da hoče uresničiti oni čut sorodstva, ki je tlel v bratskih srcih in je čakal samo ugodne prilike, da bruhne na dan. Ta čas, ko se je pričela uresničevati ideja jugoslovanske vzajemnosti, je napočil o priliki kronanja Petra I. srbskim kraljem, tega v resnici narodnega kralja, vnuka slavnega Karadjordje, ki je pred stoletjem stri svojemu narodu sužnji jarem. Ded sedanjega kralja je razrušil turške okove, ki so vezali telo in duh srbskega naroda, današnji vladar srbski pa hoče ujediniti dušo jugoslovansko, dal je smer, po kateri naj korakamo v dosego sijajnih ciljev, ko se bomo združili vsi, kar nas je sinov skupne matere, na kulturnem polju. Sami zase, osamljeni Slovenci, ne moremo doseči ničesar velikega; premalo nas jg, nimamo samozavesti in nikakršne moralne opore, da bi se ustavili germanskemu navalu. Vedno silnejši je tok tujinstva, ki reže v naše meso, vedno večji je pritisk nemške sile, ki skuša porušiti slovenske narodne jezove, in naša borba je postala naravnost obupna. V boju za svoj narodni obstanek trošimo vse sile, za duševni procvit nam zmanj- kuje moči. In v tej nevarni dobi nam prihaja na pomoč srbski brat, proži nam prijateljsko svojo roko, da nas okrepi in navduši za nadaljno borbo ter nam pomaga v zvezi z njim družno delovati na kulturnem polju. Dobili smo zavest, da nismo sami, da stoji za nami brat po krvi in dultu, ki ljubeče gleda na naše stremljenje in nas skuša podpreti de-janjski, da nas ojači, da ne bodemo malodušni in ne zavržemo orožja, posvečenega v stoletni borbi narodni obstanek. Združenim bo lažji boj, za zavest, da stoji za našimi ledji vsa sila jugoslovanska, nam da novega poguma. Mi vemo, da v naporih, kako naj ohranimo sami sebe, ne delamo samo zase, temveč da opravljamo sveto misijo kot predstraže jugoslovanske proti severnemu ne-prijatelju. Previdnost nas je poklicala na najbolj izpostavljena mesta, mi moramo biti silen zid, na katerem padi v prah sovražna moč. Čez naše narodne postojanke ne sme sovražni zajezd, nemški „Drang nach Osten" ne sme prestopiti n*ših mej, germanska kopita ne smejo gazita cvetočih livad jugoslovanskih. T S kraljem Petrom je dobila Srbija pravega narodnega vladarja, potomca najslavnejše jugoslovanske kraljeve hiše. Novi kralj hoče biti res prijatelj svojega ljudstva, da ga dvignfe na prosvetnem in gospodarskem polju na ono visoko mesto, katero zasluži požrtvovalni in plemeniti srbski narod. Peter je pokazal na I. jugoslovanski razstavi v Belgradu, kako resno mu je na tem, da se dvigne jugoslovanska umetnost. Pokazal je svoj blagi duh v predivni luči, nastopil je kot podpornik in zaščitnik vse jugoslovanske umetnosti. V teh žalostnih časih nam je prišla velika tolažba in novo krepilo od bratskih src. Zasvetila se je luč sem od izhoda. * Belgrajski kraljevi dnevi. i. Utisi, sveži, oživljajoči utisi so ono, kar je nam ubogim modernim ljudem tako prav potrebno. Oni so naši duši, katera trpi od zadnjih mladostnih let v topi vsakdanjosti, prijetno razvedrilo in krepilen balzam. Sami si nismo svesti, kako zelo zahteva naša duša novih utisov. Nikdar nisem te resnice tako prijetno in jasno čutil in spoznal kakor v dneh kronanja, v katerih sem se mudil v Belemgradu. Čudeč se in radosten sem sprejel tam v tem mi doslej neznanem miljeju sveže in nove utise. Civilizirana severna Evropa se veseli svoje kulture v svesti si, da jo podarja južnim in ori-jentalskim narodom, in v tem zadovoljstvu in ponosu, s katerim se druži dokaj pomilovanja, da, preziranja, ne sluti, kako krivi in napačni so njeni pojmi o marsičem tam doli, kako neosno-vana in krivična je njena sodba. Beligrad! Koliko misli vzbuja to ime! Beli-gradT* mesto ob zalivu Save v Donavo, ob vhodu na Balkan, mesto, za kojega posest se je bilo s Turki toliko krvavih bojev, mesto, ki je še pred nekaj leti bilo pokorno Turčinom, mesto kraljevega umora, kratko in malo mesto, ki je tik pred durmi na pol Azijatskih balkanskih dežela. Toliko ve in zna Evropa o srbski stolici in iz tega sklepa svojo sodbo, in kako drugačno je vse to v istini! Od treh strani obdano od široko razliti voda Save in Donave se vzdiguje mesto veličastn na dolgem ozkem hribu. Železniški most preko štiristo metrov široke Save je veže z ogrskim Zemunom. Preteče si ležita še danes ti dve mesti nasproti. Po moderni električni železnici, kakoršne LI STE K. Izgubljena sreča. * Spisal Iv. Vuk. (Dalje.) Gotovo pričakuješ, èenjena čitateljica, da Milica hudo zboli, da se Stanislav pokesa svoje naglice in prilliti k bolniški postelji nje, kateri je njegova nagla sodba izvabila toliko zolza in jo položila na bolniško posteljo. Ona pa od veselja, da je Stanislav zopet pri njej, ozdravi, ali pa da ona umrje in on jako žaluje za njo. Vendar to so reči, ki se dogajajo navadno v romanih, da občinstvo bolj seže po njih. Nikakor se pa kaj takega ni dogodilo tukaj, ampak je vse povzeto iz resničnega življenja. Precej časa je že poteklo, odkar je Stanislav odšel. Spremembe, katere povzroči zob časa so enkrat večje, enkrat manjše. Tam, kjer se godi naša povest, se ni ravno kaj posebnega spremenilo. Nekoliko krstov je bilo, starejši so bili vsi, katerih ni pokosila smrt. In ti spe mirno spanje na polju mrtvih. Od onega usodepolnega večera na angeljsko nedeljo Milica ni bila več tako vesela in živahna kakor prej. Lice ji je obledelo, a to jo je delalo še lepšo. Kakor čez noč, hi lahko rekel, razcvela se je Milica, kakor roža vrtnica. Iz očes ji je lesketal nek čuden sijaj, ki je vžigal povsod, kamor so padale njegove iskre. Ker je bila premožna in edini otrok, so se jeli kmalu oglašati snubači od vseh strani. Vendar brez uspeha. Dvaindvajsetletna Milica je odklonila vsakega snubača, da je oče začudeno majal z glavo. Bilo je neko popoldne. Milica je mirno pospravljala po hiši, potem hitela v vrt. V roke je vzela pisemce: — Pridem, moje vse, je stalo v njem. — Dovolj dolgo sva trpela. Oprosti! Oh, kako je pialo Milici srce. Pismo je bilo od Stanislava. Starši Stanislavovi so vedeli, da se rada vidita Milica in Stanislav in niso se temu upirali. Tudi oče Milice ni imel nič zoper to. Razumen je, naj se pa vzameta, djal je večkrat sam pri sebi. Slivarja sta j>a poznala deklico in sta bila vesela. Pridne in skrbne sinahe je vsak vesel. O razporu Stanislava z Milico sta šele zvedela za nekaj časa, in to šele po klepetanju Uršike, ki se je posmehovala ubogemu dekletu. Milica pa je svojemu očetu takoj povedala vse. — Pa ga pusti in pozabi, djal je oče. — Saj jih je še več. Pozabiti, ko bi se dalo ? Pa kar je vtisnjeno globoko v srce, ne iztrga nobena sila. Stanislavovi materi se je smilila deklica, ko jo je videla tiho in bledo. Enkrat sta bili sami in to priliko je porabila, — Milica povej mi, kaj ti je. Ali si bolna? Bolna? Oh ne, popolnoma sem zdrava, se je nasmehnila Milica. — Zakaj si pa tako žalostna? Saj nisem. Še prav vesela sem. Slivarjevka je sprevidela, da se hoče dekle potajiti. — Milica saj vem. kaj je. Povej mi odkrito, kaj sta imela s Stanislavom?! Dekle se ni moglo več premagovati. Ovila se je starki krog vratu in se zjokala na njenih prsih. Povedala ji je vse. Vse ho bolje, Milica, nič ne plakaj. Stanislavu piševe! tolažila je jokajočo revo ter ji brisala solze. — In res. Mati je pisala Stanislavu, razjasnila mu vse, opravičevala njo, ga grajala, zakaj muči po nedolžnem ubogo siroto. — Pridi kmalu domov, stalo je proti koncu pisma, — in potolaži Milico, drugače ho izjokala oči. Jaz je ne morem videti več take. In vsega si kriv le ti. Zakaj si jo pustil samo. Bolje bi premislil celo stvar in sprevidel bi, da je krivda na tvoji strani. Več se pogovorimo, ko prideš. __Tvoja mati. * Po neljubi pomoti je bil v zadnji petkovi številki premenjen naslov našega listka. Bilo je le nadaljevanje prejšnje povesti. (Konec prihodnjič.) nima niti Dunaj, dospeš s kolodvora v mesto, ki se je za bližajoče slavnosti odelo v praznično obleko. Od vseh hiš vise srbske trobojnice, izza vseh oken okusne srbske preproge ali pa male zastave z monogramom kralja Petra, v vseh ulicah so postavljeni s cvetlicami okrašeni slavoloki, se vijejo od kandelabra do kandelabra venci in gir-lande s hrastovega listja; v vseh izložbah so razstavljene kraljeve in njegove rodbine slike in kipi, po cestah ponujajo kolporterji kolajne s kraljevo sliko, svečanostne izdaje listov, koračnico kralja Petra, njegovo in njegovih prednikov slike itd. Po logih in travnikih krog Beligrada se blišče beli vojaški šotori, ker mesto samo ne more sprejeti vsega vojaštva, ki je poklicano iz vse dežele, da se udeleži kraljeve slavnosti. Po cestah se že drvi pestra množica, kakoršna se našemu očesu v domovini nikdar ne nudi. Iz vseh srbskih pokrajin je prihitelo prebivalstvo ; makedonski Staro-Srbi, pravi orjaki v belih nošah, z visokimi kučmami, rdečimi pasovi, izza katerih se blišče ročaji in konci samokresov in handžarov. Srbi v tesnih temnih oblekah, ki kažejo že sledove turškega kroja, srbske žene in deklice v najrazličnejših raznobojnih nošah, ki so vse prekrasne, a ni ena ni drugi enaka, vsaka ima svojo posebnost. Te ženske noše" so tako krasnih' in pestrih barv, da jih je mogoče edino le slikati a nikdar popisati. Vse nosijo v laseh srebrne, da, tudi zlate peneze, in med njimi tudi dragocene stare komade. Večina tega denarja je še stari od rodu do rodu podedovani plen iz turških bojev. A niso se zbrali samo kralja Petra podaniki, tudi iz drugih sosednjih dežel jih je mnogo prišlo, Črnogorci, Hrvatje, hrvatski Srbi, Bolgari, Valahi in slednjič tudi Madžari. Ni možno opisati, kako krasno je videti vse te narodne noše, a pred vsem srbske. Ravno v narodni noši leži mnogo narodne moči; n a r o d na noša je eno najkrepkejših jamstev za oh ran j en j e narodnosti, in vrlo je obžalovati, da naše slovenske narodne noše skoro ni več. Ravno ob naših obmejnih krajih bi bil to faktor, s katerim bi bilo resno računati. — V vseh ulicah je polno vojaštva, kojega uniforme, posebno častniške, so mnogo okusnejše od naših. S to pestro množico kontrastira lini beli-grajski, po najnovejši pariški modi oblečeni svet. In vsa ta tako različna množica se pomiče po mestu, v katerem je evropsko bitje orijentalsko že davno premagalo, kajti Beligrad je vseskozi moderno mesto. Široke, svetle ceste, nasadi in vrtovi mu podajajo prijazno, vabljivo lice. Neprijetno se občuti, da je mesto deloma še slabo tlakovano in da mu še nedostaje ugodnih hotelov in restavracij. Temu pa je krivo to, da so večinoma last Armencev in Madžarov, ki ljudstvo na umazan način izrabljajo. Ti so tudi edini anti-patični sloji belgradskega prebivalstva. Pa tudi Nemce, „Švabe", Srb silno sovraži, ker ve, kaka nevarnost preti njegovim severnim bratom od teh ljutih nasprotnikov. Pa da se vrnemo k prejšnjemu, mi je še omeniti, da je „Grand hotel" tako fin kakor prvi hoteli naših velikih mest, in poleg tegu - last not least najceneji. Mesto ima izborno električno razsvetljavo in je v tem oziru na boljšem od marsikakega „evropskega" velikega mesta. Krasna je lega srbske stolice. Iz vseh ulic in trgov — kakor omenjeno, leži mesto na hribu — se ti odpre pogled na vodne gladine Save in Donave, in za temi se razprostirajo širne nepregledne ravni: dobrave, šume in ledine. Proti jugu pa se vzdigujejo prvi še nizki — balkanski hribi in za njimi se razprostira tajinstveni svet, svet neprestanih bojev, svet pravljic in balad, svet kraljeviča Marka; tam doli nekje leži krajina, koje ime zveni tužno v uho vsakemu Srbu: Kosovo polje. Da, historičen svet je to, a tudi Beligrad sam je historičen, da, on je eno najznamenitejših mest v svetovni in posebno v naši jugoslovanski zgodovini. * Prihajamo nekoliko post festum s tem essayem, a boljše pozneje kot pa nikoli. Interpelacija poslanca dr. IvanaDečka in tovarišev na njega ekscelenco g. grofa Clary in Aldringen, c. kr. namestnika, zaradi naprave klanj čin e na Lavi ob železnici Celje-Velenje. Vsled našega predloga št. 240 zadevajočega napravo kanala v km 1'980 železnice Celje-Velenje na Lavi pri Celju je visoki deželni zbor s sklepom od 12. novembra 1903 naročil deželnemu odboru, da posveti napravi tega kanala svojo popolno pozornost in skrbi za to, da se v predlogu slikana neugodnost mnogokratne preplave v vasi Lava kolikor najprej odpravi. Pri Lavi se je namreč železniška proga visoko nasula, tako da je ista velikanski jez, ki pri velikih vodah vodovje Ložnice ustavlja, ker so ložniški most in kanali pod železnico mnogo preozki. — Vsa zastavljena voda teče po širokem grabnu, iz katerega so pri gradbi železnice jemali materijal, proti Lavi. — V Lavi moral se je za občinsko cesto, katera je sedaj okrajna cesta postala, čez železnico napraviti velik nasip, dolga in visoka klanjčina, v katero se je napravil za odtok vode kanal, širok 0'60 m. — Vaščani so sicer pri politični obhodni komisiji zaradi odtoka vode odločno zahtevali, da se ta kanal napravi najmanj 6 m širok. — Kakor trdijo vaščani, se jim je to tudi obljubilo. — Pri sestavi dotičnega zapisnika morala se je pa zgoditi osodepolna pismena pomota, kajti kanal se ni napravil, kakor so zahtevali 6 m širok, ampak le 0.60 m. Nasledki tega ozkega kanala, katerih so se vaščani na Lavi že od naprave bali, nastopili so prav kmalu. — Kakor hitro Ložnica zaradi preozkega mosta in preozkih kanalov ne more odtekati, drvi vsa voda proti temu kanalu pri klanj-čini, kjer jo ta ozki kanal zastavlja, vsled česar voda vas Lavo popolnoma preplavi; hiše, hlevi, njive, travniki in vrti pridejo do metra visoko pod vodo. Posestniki morajo svojo živino spraviti k sosedu, ki je toliko srečen, da je del njegovega posestva nekoliko višji in se ne poplavi; sami morajo pa zapustiti svoja stanovanja, ali pa se umakniti na dile. Ker nastopi voda navadno nenadoma, uniči jim v shrambah in kleteh njihove pridelke in hrano ali jih vsaj ^tejneljito pokvari, stanovanja pa tako temeljito premoči, da se cele mesece ne posuše, zlasti ako voda nastopi v jeseni. Da so taka vlažna stanovanja nezdrava in naravnost življenju nevarna, pač ni treba razlagati. — In take povodnji pridejo čez ubogo vas redoma vsako leto, in sicer ne po enkrat, ampak redno spomladi in jeseni po dva do trikrat. Na opetovane pritožbe občine okolice celjske je c. kr. namestništvo že v letu 1901 dalo preiskovati ter je z dopisom od 17. oktobra 1901 št. 37.015 c. kr. železniškemu ministrstvu poročalo, da je zahteva občine, naj se ta kanal razširi, opravičena ter je predlagalo, da se mesto sedanjega kanala, širokega 0'60 m napravi 10 m širok most. C. kr. železniško ministrstvo. je sicer z ukazom od 17. julija 1904 št. 26.021 c. kr. državnemu železniškemu ravnateljstvu v Beljaku, katero sedaj vodi upravo lokalne železnice Celje-Slov. gradeč — zaukazalo, naj izvrši potrebne preiskave, poroča o tem in izdela hidrotehnični načrt in istega predloži kolikor mogoče najbolj naglo. Deželni odbor ne poroča nič, ali je v tej zadevi v smislu deželnega zbora, kateri mu je naročil, naj ta nedostatek kolikor najprej odpravi, sploh kaj storil. — Pa tudi c. kr. državno železniško ravnateljstvo v Beljaku ni izvršilo ukaza c. kr. železniškega ministrstva. Vaščani na Lavi so torej v velikem strahu pričakovali, da nastopi zopet deževna doba; kajti vedeli so prav dobro, da bode zopet Lava hudo preplavljena. Prejeli smo ravnokar iz Celja sledeči telegram : „Vas Lava za cel meter v vodi, ljudje se s čolni vozijo". Stroški za napravo tako razširjenega mosta nikakor ne bi bili ogromni, znašali bi k večem 4—5000 K, torej znašali bi toliko, da je škoda, katera se vaščanom povzroča, v vsakem posameznem slučaju povodnji večja. Vaščani prosijo torej nujno pomoč, in mora se zahtevati, da vlada to zadevo z resnobo v delo vzame in vendar enkrat Lavo te nevolje reši. Stavimo torej vprašanje: 1. Zakaj c. kr. državno železniško ravnateljstvo v Beljaku ni izvršilo dobljenega ukaza? 2. Kedaj bode c. kr. vlada to tako nujno potrebno napravo izvršila? V Gradcu, dne 11. oktobra 1904. Podpisali vsi slovenski dež. poslanci. Gospodarsko zadružništvo. (Konec.) III. Konsumna društva so zadruge, katere preskrbujejo svoje u#e z kolonijalnim blagom, to je z onim blagom, katero prodajajo trgovci v raznih trgovinah. Udje dobijo v konsumnem društvu svoje potrebščine mnogo ceneje, ker je konzumno društvo ne le prosto obrtnega davka, ampak isto obrača ves velik dobiček, katerega vtakne trgovec v žep, svojim članom v prid. Konsumna društva morejo le uspevati v krajih, kjer ni le dovolj za vodstvo istih zmožnih ljudi, ampak kjer so tudi udje toliko izobraženi, da sami kontrolirajo vodstvo, to je v mestih in krajih, kjer so tovarne, rudokopi itd. Tudi na Slovenskem, v prvi vrsti na Kranjskem, so se ustanavljali konsumni društvi proti trgovcem največ iz strankarskih ozirov in so večinoma iz zgoraj namenjenih vzrokov, kakor tudi radi tega, da so nastavljeni poslovodje in trgovski pomočniki izrabljali nevednost vodstva in udov v svoj prid. žalostno propadla. Koliko tisočakov so že vsled te nevarne špekulacije izgubili slovenski kmetje in koliko narodnega kapitala je šlo v izgubo! Na Spodnjem Štajerskem se je ustanovilo 12 kon-sumnih društev in sicer v Leskovcu (leta 1900), v Marenbergu (1899), v Šmartnu na Paki (1899), v Oplotnici (1900), na Rečici (1900), v Franko-lovem (1898). v Laškem (1899), v Vitanju (1899), v Št. Jurju ob južni železnici (1899). v Konjicah (1900), pri Sv. Emi (1899) in v Braslovčah (1901); izmed teh sta konsumni društvi v Leskovcu in Sv. Emi v zadnjih zdihljajih in le konsumno društvo v Frankolovem še deluje, če še ni isto izročilo trgovine nekemu trgovcu, kakor se je govorilo. Krasno delujeta na Spodnjem Štajarskem delavski konsumni društvi v Mariboru in Trbovljah, katerih udje ne le zelo ceno kupujejo svoje potrebščine, ampak eden del čistega dobička služi za namene socijalnodemokratične stranke. Največje konsumno društvo v Avstriji je uradniško konsumno društvo na Dunaju z okroglo 30.000 člani in več prodaj alnicami. Mogočno razvita so konsumna društva na Angleškem in Saksonskem, katera imajo lastne tovarne, parnike, velika posestva, največjo prodajalno za čaj itd., katera mnogo pripomorejo k temu, da ogromni milijoni, katere sicer zasluži par kapitalistov od tovarn, veleposestev itd. pridejo v korist širši masi. kakor delavcem, kmetom, malim obrtnikom in malim trgovcem ter uradnikom. Pri nas bi kazalo ustanoviti v Mariboru, kjer ni slovenskih trgovin, konsumno društvo, katero bi moralo sijajno pro-spevati, če se pomisli, da se je v mestu Mariboru samemu naštelo nad 4000 Slovencev, če se še poleg tega pomisli, da bi zavodi, kakor semenišče, bogoslovje, zavod šolskih sester, dijaška kuhinja itd., kateri so v slovenskih rokah, mogli vzdrževati več slovenskih trgovin. Poleg tega bi pa po primerni agitaciji za društvo vsled tega, ker bi vse potrebščine mnogo ceneje prodajalo, ko drugi trgovci, rastlo število udov v mestu in okolici od dne do dne ter bi to društvo postalo mogočen steber v naši gospodarski organizaciji. IV. Nobena izmed navedenih zadrug bi ne mogla izvršiti sama za se svoje naloge in zato je potrebno, da se zadruge ene dežele ali posamezne narodnosti združijo v zvezo zadrug. Mnoge zadruge imajo več vlog, kakor posojil, te rabijo zvezo, da pri nji naložijo preostali denar; druge imajo premalo vlog, tem daje zveza potrebni denar; namen zveze je v prvi vrsti izenačenje denarja in podelitev obratnega kapitala posameznim zadrugam proti primerni varnosti. Drugi važni in od leta 1903, odkar se je sprejel revizijski zakon, najvažnejši posel zvez je skrbeti za povzdigo zadružništva s tem. da dajejo posameznim zadrugam navodila v posameznih slučajih, posredujejo v davčnih in administracijskih zadevah, prodajajo za svoje zadruge-članice pridelke in kupujejo za iste vse kmetijske potrebščine, da vršijo svojo nalogo kot deželne zadruge, katerih člani so posamezne zadruge v okrajih. Zadružništvo se je šele od one dobe začelo razvijati, odkar poslujejo zveze zadrug Hočemo si nekaj takih zvez ogledati. 1. Na Slovenskem najstarejša in najvažnejša zveza zadrug je Zveza slovenskih posojilnic v Celju", kateri pripada nad 100 posojilnic na Štajerskem, Kranjskem, Goriškem in Koroškem. Ona izvršuje revizijo pri svojih članicah - zadrugah in izenačenje denarja. Približno isti delokrog, a manj članic, ima „Centralna posojilnica" v Krškem. 2. „Zadružna zveza" in „Gospodarska zveza". Ta zveza, začetkom „Gospodarska zveza" imenovana, je ustanovljena za celo slovensko ozemlje ter združuje pod svojim okriljem konsumna društva, kmetijske zadruge in mlekarne, Rajfajžnovke in Schultze-Delitzscheve posojilnice. Do sedaj še ne uživa ta zveza na Štajerskem, Goriškem in Koroškem splošnega zaupanja, ker je v začetku svojega delovanja snovala v prvi vrsti konsumna društva, katera pa so vkljub umetnemu vzdrževanju od strani „Gospodarske zveze" večinoma propadla; razven tega pa se je spuščala v začetku svojega delovanja v nepošteno konkurenco s kmetijsko družbo kranjsko. Vendar pa so njeni voditelji uvideli svojo nesmiselno početje, so celo zvezo reorganizirali in sicer so ustanovili „Zadružno zvezo" kot centralno blagajno in ji priklopih revizijski posel in „Gospodarsko zvezo" .za blagovni promet. Na zadnjem občnem zboru se je ta zveza postavila na popolnoma gospodarsko stališče in si je postavila kot svoj cilj doseči na gospodarskem polju zedinjeno Slovenijo. Ista sedaj pridno ustanavlja mlekarne, se peča z idejo ustanovitve obrtnih zadrug in morala bo več let z uspehi delovati, da zadobi zaupanje na Slovenskem. Na Goriškem se je pred kratkim ustanovila „Goriška zveza", o katere delovanju pa ni nič slišati. 3. „Zveza štajerskih kmetijskih zadrug" ima 236 članov, izmed teh 200 Rajfajznovk, med njimi vse slovenske, 9 zadrug za rejo živine, bikorejsko zadrugo v Središču (ostale bikorejske zadruge so podrejene deželnemu odboru), pet mlekarn, 4 kle-tarske zadruge v Št. Ilju v Slov. goricah, Ptuju, Mariboru in Ormožu, 9 kmetijskih zadrug in sicer v Slivnici, Cvenu, Središču, Žalcu (skladišče za hmelj), v Braslovčah (agrarna zadruga z 7 udi, o katere delovanju ni nič znano), v Žalcu (kmet. zadruga za Spodnje Štajersko), v Ivanjcih, Središču in v Križovcih pri Ljutomeru, nadalje 8 kmetijskih družb in društev, med njimi c. kr. kmetijska družba štajerska. Denarni promet nad šest milijonov kron v 1. 1903. priča o delovanju te zveze, razen tega narašča od leta do leta blagovni promet in je znašal v 1. 1903. pol milijona kron; zveza ima nadalje izkoriščevalnico za sadje, veliko klet v Gradcu, v kateri ima veliko zalogo štajerskih vin od svojih zadrug in iste prodaja. Zadruga je izposlovala, da posamezne zadruge prodajajo svoje potrebščine, kakor žito vojaškim oskrbovališčem ter vino deželnim zavodom in sicer bolnišnicam, hiralnicam ter norišnici. V povzdigo živinoreje je preskrbela sejme, spojene z premo-vanjem, za muricodolsko in pincgavsko pasmo goveje živine. Zveza je sklenila v zadnji seji nakupovati sadje, isto prešati ter v obče prevzeti razpečavanje sadnega mošta; zveza se pripravlja tudi na ustanovitev velikega skladišča v Gradcu. Izmed avstrijskih zvez kmetijskih zadrug je štajerska zveza ena izmed najbolj uspešno delujočih zvez. ■4. Razun omenjenih zvez imamo še v Avstriji deželne zveze in sicer na Češkem (češko in nemško), v Šleziji (češko in nemško), v Bukovini (nemško in rusinsko), na Moravskem (nemško), na Koroškem (nemško), na Tirolskem in Vorarlberškem, nadalje zadružno-centralno blagajno na Nižje Avstrijskem in deželni odbor kot, zadružna centralna blagajna na Gornje Avstrijskem. Posebej še imamo državno zvezo posojilnic po sistemu Schultze-Delitzsch na Dunaju. T. Vse zveze, razun „Zveze slovenskih posojilnic v Celju" in „Centralne posojilnice" v Krškem in deželni odbori, so člani splošne zveze gospodarskih zadrug za Avstrijo na Dunaju. Ista je centrala za 3908 Rajfajznovih posojilnic, od katerih jih odpade na Nižje Avstrijsko 520 nemških. na Gornje Avstrijsko 213 nemških, Solno-graško 41 nemških, Češko 732 čeških ter 473 nemških, Moravsko 325 čeških ter 238 nemških, Šlezijo 91 nemških, 46 poljskih in 30 čeških, Štajersko 236 nemških in 7 slovenskih, Koroško 130 nemških. Tirolsko 233 nemških, Vorarlberško 64 nemških, Kranjsko, Goriško in Primorsko 167 slovenskih, Galicijo 267 poljskih, Bukovino 44 nemških ter 61 rusinskih; centrala pa tudi za okrog 500 kmetijskih zadrug in društev. Ta splošna zveza ima zastopati in varovati interese zadrug proti oblastim, skrbeti za razvoj in napredek celega zadružništva v Avstriji, revidirati zveze zadrug ter posredovati pri nakupu in prodaji. V zadnjih petih letih je z ustanovitvijo deželnih zvez in državne zveze postalo zadružništvo že pomenljiva gospodarska moč in želeti je, da se začne tudi na Slovenskem večje zanimanje za to prevažno gospodarsko reformo, da zlasti mladina, katera hoče enkrat med narodom delovati, študira teoretično in praktično delovanje v zadrugah, ker le tedaj, če bomo naš narod gospodarsko ojačili, ga bomo iztrgali iz tujčevih spon. Na gospodarskem polju nas čaka veliko dela. na delo tedaj, da nas ne bodo naši nasprotniki prehiteli! Celjske in staj. novice. Vprašanje c. kr. ravnateljstvu državnih železnic v Beljaku. Jeli slavnemu ravnateljstvu znano, da izstopa neki gospod Lenko, ki je pri celjskem nemškem mlinu nekak ravnatelj, iz velenjskega vlaka, kadar ta obstoji pred distančnim signalom v Gaberjih, in si na ta način krajša pot do nemškega mlina, akoravno je strogo prepovedano med vožnjo vlak zapuščati, tudi ako isti obstoji? Ali imajo Nemci morda svoje posebne postave, ali pa se morda vlak včasih celo radi tega ustavlja samo za trenutek pri signalu, da si zamore gori imenovani gospod krajšati pot? Primorani smo smatrati to za resnico, ako v do-glednem času ne sprejmemo pojasnila od slavnega ravnateljstva. — Dramatična šola v Celju. V sredo zvečer se ni mogel vršiti pouk, ker je bil g. R. Salmič v zadnjem hipu po nujnih opravkih zadržan ter ni mogel tega naznaniti zlasti onim vrlim gospodičnam in gospodom, ki so došli iz Žalca. Prihodnji pouk se vrši v soboto zvečer ob 8. uri. Prosimo v imenu „Pevskega društva", naj omenjena gospoda oprosti zadnjo neprijetno zamudo. Zaeno apeliramo na rodoljubje vseh narodnih dam in gospodov, naj se udeleže dramatične šole. Gledališke predstave v Celju so prevažen faktor v naši prosvetni in politični organizaciji, ker pričajo glasno in jasno o napredku slovenskega življa v mestu ter bude in goje narodno zavest ter narodni ponos. „Celjski Sokol" je določil za telovadbo v zimskem času naslednje ure; 1. Redna telovadba članov: torek in sobota od pol 9. ure. 2. Telovadba starejših bratov: torek in petek od 6.-7. ure. 3. Telovadba vaditeljev: torek, četrtek, sobota od pol 8. do pol 9. ure. 4. Telovadba gojencev: nedelja od 2. do 3. ure popoldne. „Celjski Sokol" ustrezajoč raznim željam, je vpeljal zopet telovadbo starejših bratov „Sokolov" in je s tem podal vsakomu priložnost udeleževati se telovadbe. Opozarjamo tedaj posebno starejše brate, da se priglase v čim večjem številu, vse člane pa poživljamo k rednemu in točnemu obisku.Po tem sporedu se prične telovaditi prihodnji teden. „Na zdar !" • Odbor „Celjskega Sokola". — „Celjska žaba" in Velenjska železnica. Ni davno, kar smo poročali o dogodku, ki se je pripetil med slovenskimi potniki in sprevodnikom na Velenjski železnici. Povedali smo tudi. da je nepravilno postopal sprevodnik. C. kr. ravnateljstvo v Beljaku je celo zadevo tudi v tem smislu rešilo in dotičnemu sprevodniku tudi zaukazalo, pravil-nejše postopati in slovenskimi potniki občevati slovenski. Človek bi mislil, da je s tem stvar pri kraju. Toda ne! Celjska „vahtarca" še nima miru, ogreva in premleva celo zadevo Sé enkrat v dolgih besedah v „uvodnem članku" svoje zadnje številke. Pri tem pa laže in zavija, kar ji duša nese, samo da bi slovenske potnike očrnila. Vnebo-vpijoča krivica se ji po njenem mnenju zdi, ako se v kupejih savinske železnice slovenski govori in da ravnateljstvo državnih železnic sprevodnikom zapoveduje: s slov. potniki občevati v slovenskem jeziku. Vsak, ki ima le količkaj pameti še, mora pripoznati, da je popolnoma naravno, ako zahtevajo slovenski potniki na železnici, ki teče izključno le po slovenskih tleh, da je sprevodno 0 s o b j e zmožno slovenskega jezika. Celjskim nemčurjem kaj takega seveda ne gre in ne sme iti v glavo, ker vedno golče, da je Spodnji Štajer nemški. — Zopet poglavje o ravnatelju Prottu. Minoli teden je umrl v Bočni g. Dedič, ki je bil lani sedmošolec na tukajšnji gimnaziji, a v jeseni radi bolezni ni mogel študij nadaljevati. Več slovenskih kolegov se je hotelo popeljati k pogrebu in s tem zadostiti naravni in sveti dolžnosti kolegijalitete in pijetete. A ravnatelj Proft jim je to kruto za-branil. Spominjamo se, da je pred nekaj leti preminul v Skalah g. Jan in ravnatelj Končnik ni le dovolil slovenskim gimnazijcem sploh, da so se peljali k pogrebu, ampak je tudi določil profesorja g. Kardinarja kot zastopnika profesorskega kolegija. Gospod Klemen! Ali res mislite, da smete segati v svoji mržnji celo preko groba in odreči čin pijetete svojemu učencu samo zato, ker je Slovenec? Vi, ki trpite, da nemški dijaki osmega razreda, v kojem poučujete, nosijo pred vašimi očmi verižico v frankfurtarskih barvah! Gospod Klemen, poskrbeli bomo, da se izve vsak tak slučaj na pristojnem mestu; ne bomo prej mirovali, predno se razmere ne zboljšajo, ali pa jo odkuriš z dolgim nosom tja, odkoder si prišel. — Čistega dobička je dal nedeljski društveni večer v „Skalni kleti", ki ga je priredilo „Slovensko delavsko podporno društvo", 30 kron. Ta svota se je določila za društveno zastavo, da bo čimpreje zaplapolala nad svojimi prijatelji. Naj slovenska požrtvovalnost pospeši pot do tega lepega cilja! — „Slovensko delavsko podporno društvo v Celju" priredi v soboto, dne 22. oktobra t, 1. zabavni večerv društvenih prostorih. Vsi člani in prijatelji našega društva se najprijazneje vabijo. Odbor. 1 — Na Martinovo nedeljo, t. j. 13. oktobra priredi „Slovensko delavsko podporno društvo" veselico s petjem itd. v spodnjih prostorih „Narodnega doma" v Celju. Obširnejši spored te veselice sledi v eni prihodnjih številk „Domovine". Odbor. — Povndenj je zadnje deževne dni zopet zaklicala Celjanom svoj „Memento". Izstopila je Savinja in njeni celjski potoki, travnik glazi je poplavila voda in tam stoječi panoptik in mena-žerija sta prišla v obupen položaj, ker je bila spremenjena vsa okolica v umazano jezero. Sredi se nahajajoče lastnike so reševali s čolni. V nižje ležeče stanovanja po mestu je udarila voda. Zdaj je za enkrat vsaka nevarnost pri kraju. — V rudokop g. pl. Mašeka v Zabukovcu, udrla je voda, tako "da se je moralo delo v pre-mogokopu začasno ustaviti. — Pozne lastovke. Zadnji ponedeljek smo videli na celjskem „Narodnem domu" trumo lastovk, ki so menda priletele iz severnih krajev in tukaj počivale na zračnem potu v solnčni južni svet. — Za brv čez Savinjo pri Grena