969 Luka Pavlovič Luka Pavlovič ustvarjalcih, vse do slikarja Romana Petroviča), je nakazan do določene meje poseben odnos, ki ga je imel Andrič do Kočiča, saj se ni posvetil »celotni pojavi Petra Kočiča«, ampak je izločil samo tri elemente, fiksirane v naslovu. Ko je Andrič govoril o prvem elementu, neločljivem od življenja in dela Petra Kočiča, je navedel stavek, ki »na videz preveč preprosto in očitno« morda najbolje govori o neki deželi in okoliščinah, ki ljudem te 34 Anton Slodnjak, Prijateljev zbornik, str. 19. 1 Ivo Andrič: Umetnik in njegovo delo, Zbrana dela Iva Andriča, Trinajsta knjiga, Državna založba Slovenije. Med esejističnimi in kritiškimi zapisi Iva Andriča, še posebej med tistimi o naših piscih in umetnikih, pripada vidnejše mesto vsekakor tudi tekstu »Dežela, ljudje in jezik pri Petru Kočiču«.1 Že z dolžino tega dela, ki je najobsežnejše v drugem poglavju (v katerem so še zapisi o Matavulju, Gavru Vučkoviču, Preradoviču, Zmaju, Branku Radičevi-ču, Matošu, Samokovliji in drugih pomembnih Petar Kočič, pisec in bard svobode (Ob stoletnici rojstva) 970 Luka Pavlovič dežele določajo »način življenja in vplivajo na njihov razvoj ter družbene razmere«.2 S tem stavkom — »Vilajet Bosna je na vseh straneh prepreden z divjimi planinami« — se začenja knjiga nekega tujca (avstrijskega majorja Gustava Thomla), Andrič pa je v teh nekaj uvodnih besedah iz leta 1867 našel »dobro zapaženo karakteristiko«, od katere je mogoče začeti preučevati okoliščine, ki so tako rekoč usodno vplivale na celotno življenje ljudi iz Kočičevega kraja in s tem tudi na življenje umetnika in na njegovo delo. Ta in takšna dežela je Petru Kočiču — po Andričevem mnenju — neizbrisno »vtisnila svoj pečat in pogojila tako njegovo osebno življenje kot njegovo delo globlje in usodneje, kot se je to dogajalo pri drugih naših pisateljih«.3 Nujno je treba navesti še drugi Andričev sklep: »Ta Kočičeva povezanost s Krajino in, še ožje, z Zmijanjem, je pri njem opazna že na samem začetku, pri njegovih prvih korakih, in v njegovem kratkem, borbenem, špartansko preprostem življenju nikoli ne uplahne, ampak se pretaka skozi njegovo delo v neštetih posameznostih, kolikor ga sploh ne pogojuje v celoti, v samih osnovah«.4 In kakor je Jovan Kršič, eden od kritikov, ki so bili iz številnih razlogov najboljši poznavalci Kočičevega življenja in dela, v svoji študiji izrekel prepričanje, da je Kočič »dober pisatelj« z nenavadno nadarjenostjo, da pa je kljub temu »težka naloga gledati nanj samo kot na umetnika« (že zato, ker je človek »iz enega kosa«), je tudi Andrič, ko je navajal Kočičeve besede, ki se nanašajo na zmijanjske kmete — »To so sami svojci in sorodniki.« — skušal natančneje razložiti, zakaj se je v Kočičevem literarnem delu marsikaj »zgubljalo pred veličino njegovega strastnega služenja njegovi skupnosti«.5 To je po Andričevem mnenju poskus razlage ob najmanjšem tveganju, da bi se ponovila zmota, v katero so zašli nekateri sodobniki, ki so pisali o Petru Kočiču, poskus razlage, kako da so tako »ločene in različne zvrsti« — umetnost, znanost, politika — lahko v Kočičevem literarnem delu in delovanju postali »v končnem vtisu — eno«. V teh mislih in sklepih se skriva tudi tolmačenje pomena drugega elementa v Kočičevem življenju in delu. Na ljudi in deželo je mogoče gledati najbolje, če ne celo izključno, v njihovi prvotni, stalni vzajemnosti, ne glede na to, koliko zgodovinske okoliščine in posebnosti posameznih stopenj družbenega razvoja vplivajo na kvaliteto njihovega odnosa, pravzaprav do katere stopnje pogojujejo njihov možni vpliv na oblikovanje kakega pisatelja, na osnovno barvo njegovega literarnega dela. Ljudje so v boju za zemljo trosili »najboljši del svoje energije in svoje domiselnosti«, in se pri tem zatekali »k zvitosti, nasilju, vztrajnemu nememu odporu in celo k svojemu pravu, ko so se sklicevali na dokumente in fermane«.6 I. Dopolnil ni niti štirideset let življenja in ni dočakal uresničenja največjega človeškega ideala in stoletnega prizadevanja naših narodov za nacionalno in socialno osvoboditev. »Tako rekoč naenkrat je zaslovel, kakor 2 Ibidem. 5 Ibidem. 4 Ibidem. 5 Ibidem. 6 Ibidem. 971 Petar Kočič, pisec in bard svobode gorski vihar se je oglasil in pretresel našo družbo, potem pa z zlomljenimi krili tudi sam počasi ugašal in prezgodaj ugasnil« — ta najkrajši in najbolj jedrnati opis prisotnosti Petra Kočiča v nekem času in v teh naših geografskih in duhovnih krajih pove skoraj vse o njegovi izjemni osebnosti, o njegovem enkratnem delu.7 O teh nepolnih štirih desetletjih življenja in delovanja velja danes govoriti predvsem v luči zgodovinskih okoliščin, ki so spremljale rojevanje nekega, v marsičem pomembnega literarnega dela in hkrati vplivale na trajno Kočičevo človeško in umetniško opredelitev. V okvir teh okoliščin spada namreč tudi dejstvo, da je zgodovina narodov Bosne in Hercegovine »težka in polna trpljenja«, pod surovim znamenjem tuje navzočnosti, ki je na naših tleh zavirala in dušila vsak poskus naravnega približevanja svetlejši prihodnosti, nacionalnim in socialnim svoboščinam, skupnosti, ki je neločljiva od medsebojne človeške povezanosti, z eno besedo — svobodi. Narodi Bosne in Hercegovine tako v Kočičevem času kot pred njim v dolgih stoletjih niso bili nikoli do konca pokorjeni, nikoli niso s sklonjeno glavo in prihuljenim pogledom sprejemali stanja stvari in zakona tujcev. Vedno so s klicem upora v srcu in z mislijo na odpor in vstajo odprtin oči opazovali svoj čas in poslušali glasove vodij in tribunov, ki so bili »baklo-nosci ter nosilci« stalnih prizadevanj, da bi dežela in ljudje končno postali svobodni, in sicer v celovitosti, v kateri je zaobseženo vse, kar svoboda je in kar edino lahko je. Ena od svetlih osebnosti svojega časa, eden od prvih ljudskih tribunov, pisec in bard svobode, je Petar Kočič. Takšen pomen njegovega delovanja in njegovega dela je še zlasti očiten v našem času, ko so vsa najplemenitejša prizadevanja, tako Kočičeva kot tudi prizadevanja mnogih pred njim in v dosti večji meri mnogih po njem, ne samo uresničena, ampak — v času svobode, skupnosti in enakopravnosti vseh ljudi, ki živijo v Bosni in Hercegovini v okvirih nove, socialistične, samoupravne države Jugoslavije — tudi daleč presežena, obogatena in ožarjena z revolucionarno izkušnjo in stalnim gibanjem k horizontom napredka. Z gledišča uresničenih človeških sanj o svobodi napredno poslanstvo Petra Kočiča v političnem in javnem življenju njegovega kraja, »v razmerah težke represije okupatorskega režima, v oseki narodnoosvobodilnih gibanj, ki je nastopila po plimi nacionalnih vstaj v zadnji četrtini prejšnjega stoletja, v času, ko se je še šibki delavski razred komaj pojavljal na politični sceni« — kakor je bilo to ob neki priložnosti jedrnato povedano8 — postane še izrazitejše, še bolj vredno pozornosti in spoštovanja, njegovo literarno delo, ne veliko po obsegu, vendar samosvoje po hotenju in moči, pa se razkriva kot naravno nadaljevanje celotne Kočičeve opredelitve in kot umetniški sublimat okolja in časa. II. V eni od mnogih esejističnih skic je zapisano, da je Petar Kočič preživel »svoje življenje sicer kratko po trajanju, a izpolnjeno z burjami in neurji«. In res, če obnavljamo posamezne stopnje tega življenja, lahko vi- 7 Todor Kruševac: Petar Kočič, Zbrana dela Petra Košiča, III, Svjetlost, Sarajevo 1967. 8 Enajsti Kočičev zbor na Zmijanju (29. avgust 1976), iz govora Hasana Grab-čanoviča. 972 Luka Pavlovič dimo, kako je vse teklo izredno hitro, skoraj brez premora, v neprestani tekmi s časom in dogodki, iz leta v leto, iz mesta v mesto, iz situacije v situacijo. To življenje se je začelo predzadnjega junijskega dne pred sto leti v vasi Stričiči, pravzaprav v zaselku Kočiči na gorski planoti Zmijanje v predelu Bosanske Krajine nedaleč od Banjaluke, v času ljudske vstaje in tik pred okupacijo, tako da so mu že iz ranega otroštva za zmerom ostale podobe »brezobzirnosti, s katero je nastopala avstrijska soldateska... ko so skozi vasi hodili tisti strašni žandarji »v črnih plaščih in rdečih kapah«, gonili iz hiš nedolžne ljudi..." in mogoče so — te podobe — postale zametek prihodnje Kočičeve literarne in politične akcije, njegove človeške in umetniške opredelitve, obe pa sta se vedno bolj osvobajali »meglene nacionalne romantike« in obračali, usmerjali »z globljim in realnejšim razumevanjem nacionalnega vprašanja in s slutnjo njegovih globokih socialnih korenin«. Kočič je prek Gomionice, kjer je prebil dve leti, prišel v prvo mesto svojega življenja — v Banjaluko, končal osnovno šolo in kmalu krenil naproti burjam in neurjem, ki so ga čakala v življenju, saj je bil že v četrtem razredu gimnazije izključen in izgnan iz Sarajeva. Zatem sledijo obdobja, ki govorijo o nenehnem prizadevanju, da bi končal začeto in začel novo: nadaljevanje šole v Beogradu, kjer je maturiral (»prvi iz rodu Kočičev«), študij slavistike na Dunaju in aktivno sodelovanje v študentskih akcijah, »zlasti v tistih, ki so bile naperjene proti avstrijskemu režimu v Bosni«,10 objavljanje zgodb pod skupnim naslovom »S planine in izpod planine«, ponovna vrnitev v Beograd, kratko bivanje v Skopju, nesprejeta kazenska premestitev v Bitolj, neuspešen poskus, da bi ostal v Beogradu, leta 1905 prihod v Sarajevo, »v Bosno, njegovo drago in neizmerno ljubljeno ožjo domovino, v kateri bo odtlej edino deloval«.11 To je začetek Kočičevega literarnega in političnega delovanja v širšem obsegu. Ko je delal v kulturnem društvu »Prosvjeta«, je brez uspeha skušal osnovati humoristično-satirični list »Jazavac«, bil pa je eden od podpisnikov peticije, v kateri so bosansko-hercegovski književniki, publicisti in novinarji zahtevali »svobodo tiska, združevanja in dogovarjanja, potem pa se je z vsemi močmi zavzel, da bi se te zahteve razširile tudi na druga aktualna vprašanja«. Nato sledi sodelovanje pri splošni stavki maja leta 1906, že naslednjega leta pa je bil — kakor je omenjeno na nekem mestu — zaradi sodelovanja pri splošni stavki in zaradi protiavstrijske vsebine svojega lite-ranega dela« že drugič izgnan iz Sarajeva. Bivanje v Banjaluki, vedno večja politična aktivnost, sodni pregoni, ostri nastopi v listu »Otadžbina«, zaplemba mnogih številk, preiskovalni zapor, obsodba, ponovno sojenje, zvišanje kazni, banjaluška Črna hiša, tuzlan-ski pripor, vrnitev v rojstno vas, Banjaluka, izvolitev v Sabor, spet Sarajevo, okrevanje od hude bolezni na Ivan-planini, zdravljenje v Beogradu in bolnici, »iz katere ni več stopil«, in je na koncu »ob zori 27. avgusta leta 1916 umrl« — to so bila sklepna obdobja kratkega, prenapornega življenja in neutrudnega delovanja Petra Kočiča, ustvarjalca in človeka z neizčrpnim moralnim potencialom in neskončno vero v »uporne in svobodoljubne moči naših narodov«, ki se nikoli nikomur niso pustili podjarmiti, ki so se vedno 9 Todor Kruševac: Petar Kočič, Zbrana dela III, Svjetlost, Sarajevo 1967. 10 Ibidem. 11 Ibidem. 973 Petar Kočič, pisec in bard svobode obračali k svobodi, kakor zemlja in ljudje k soncu, in jo končno z našo veliko revolucijo udejanili niti tri polna desetletja po Kočičevi smrti. Veliko stvari se je zgodilo v življenju Petra Kočiča, človeka misli in akcije, svobodomisleca, ki je živel, kot bi imel nenehno v mislih svojo krilatico: »Kdor iskreno in strastno ljubi resnico, svobodo in domovino, je svoboden in neustrašen kakor Bog, prezrt in lačen pa kakor pes«. In tudi če nič drugega ne bi krasilo Kočičeve osebnosti, bi tudi danes zaslužil pozornost kot eden svetlih temeljev upanja in vere, da bodo naši narodi našli svoje poti prihodnosti in izhode iz mraka preteklosti, ki jim nikoli ni bila naklonjena. Toda ob vsem tem stoji enkratno, v marsičem pionirsko, k ljudem in zemlji obrnjeno, po izrazu močno, svobodoljubno literarno delo Petra Kočiča, »utemeljitelja in glavnega predstavnika moderne pripovedne proze iz Bosne«. III. Poleg pesniških poskusov, ki so zanimivi kot podatek za literarnega zgodovinarja, stojita že na samem začetku Kočičevega pripovedništva prozi »Tuba« in »Djurovi zapisi«, obe »široko intonirani«, kot predhodnica številnih kratkih del, s katerimi bo zaokroženo celo ustvarjalno obdobje, sadovi katerega bodo izšli pod skupnim naslovom »S planine in izpod planine«. Eno od oznak tega obdobja lahko najdemo v trditvi, da je Kočič v vrsti teh zgodnjih, »efektnih zgodb« prodiral »globoko v stvarnost življenja bosanske gorske vasi in ostroumno, z velikim poznavanjem risal hribovce, njihove duhovne posebnosti in značaj, zgrajen v neposrednem boju s človeškimi krivicami in naravnimi ujmami«.12 To je čas nastanka proze »Jablan«, »Grob Sladke duše«, »Krivica dijaka Simeuna«, »Mrdavec«, »Jazbec pred sodiščem« in drugih tekstov, v katerih prevladujeta dve liniji: socialno-svobodoljubna in osebna, izpovedna. S prvo je obarvana vsa tista proza, ki kaže na »nezavidljiv položaj, v katerem so se pod okupacijo znašli bosanski kmetje« (»s poudarkom na nacionalno-socialni zasužnjenosti«); ta dela so polna socialno-političnih aluzij, ponekod imajo tudi satirični ton, obenem pa pričajo o Kočičevi veri v »moč ljudstva«. Te »rapsodije o kmetu nesrečniku in mučeniku« — kot opredeljene — pa imajo vendarle širši odmev, že zato, ker je iz njih žarela splošna Kočičeva opredelitev, saj je turobno stvarnost in dejansko človeško nesrečo imel za prehodno, kajti v mislih je bil obrnjen k prihodnosti in svobodi, temu idealu, ki mu je posvetil svoj znani eksklamativni zapis: »Mnoga stoletja, mnogi rodovi in pesniki so Te slavili. Kolikokrat je bila prelita sveža kri zate in v Tvojem imenu! S tvojih kakor kri rdečih ustnic večno poljejo in šumijo sladke in opojne besede, ki že stoletja majejo v temeljih, ki do vzdrhtelega zanosa navdušujejo pregažene sužnje! . . . pridi že vendar in obišči mojo deželo, kajti brez Tebe je vse nič — in nič je s Tabo vse! ... Zamajaj to dremotno deželo, pretresi zamrznjena srca, osveži in okrepi, da bo prav vsak začutil ves neizmerni sijaj in mik lepote, '»se obilje milosti Tvoje moči, kakor jih čuti in ob njih drhti moja vzkipela in večno vznemirjena kri, ki so mi jo dali v dediščino balkanski hajduki, moji predniki!«13 12 Ibidem. 13 Petar Kočič: Svobodi, Zbrana dela II. 974 Luka Pavlovič Morda se bodo komu te vrstice zdele preveč romantične in patetične, vendar sta silovitost želje in iskrenost zanosa tako zelo izraziti, da sta našli poln realističen odmev ne samo v številnih prozah in zapisih v okviru suge-stivne, po socialno-svobodoljubnih idejah najbolj izrazite celote »Stoki z Zmijanj«, ampak tudi v celi vrsti Kočičevih nastopov v Saboru, nastopih, ki so bili pomembni kot zgodovinsko pričevanje in tudi kot nepobiten dokaz globokega človeškega prepričanja, opogumljajočega žarka svetlobe sredi morja nacionalne in socialne krivice v času uporov, vstaj in bližajočih se revolucij. Na srečo Kočič ni poslušal ob številnih priložnostih in povodih nasvete, s katerimi so nekateri kritiki — ugledni ne samo v tistem času, ampak za mnoge upravičeno še dandanes — celo sugerirali piscu, naj »pusti politiko«, naj pošilja v objavo »nepolitične« zgodbe. Samo en detajl o tem: neki tak kritik ni hotel tiskati »Vukovega gaja«, ker se mu je »motiv solidarnega upora gorjanov proti očitnim človeškim krivicam« bržkone zdel preveč »političen« in zato neustrezen kritikovemu razumevanju funkcije literarnega dela. Prozna slika »Kmet«, je bila, kot vemo, povod za sojenje in tudi obsodbo, verjetno zato, ker so tisti, ki so takrat sodili in razsodili, citirali iste vrstice, kot jih bomo tudi mi pri tem spominskem zapisu ob stoletnici rojstva, in sicer z željo, da bi prikazali odprti Kočičev obraz, ki nazorno kaže na osnovno določenost njegove človeške in umetniške prisotnosti in delovanja v okolju in času. »Pravim ti, dragi moj, dalo se je lepo prebijati in životariti, ampak odkar je prišla ta prekleta in črna okupacija, vrag jo poberi, nas je vse zavilo v črno. Nekakšni beli ljudje v črnih oblekah in črnih klobukih so se kot mravlje razlezli po naši deželi in nam zastrupili zemljo za življenje. . . Letina nas je začela puščati na cedilu, posestvo propadati, ljudi pa sta se polastila nekakšno prekletstvo in nevera.. . Vsakomur sta storili škodo ta črna okupacija in črna sodnija... Od povsod nas bijeta mraz in led, mi pa venemo in propadamo kakor pozni posevki od zime. Oči imamo slepe, pamet noro in bebavo in okovani smo brez verig . . .«.H »Sodniji« vsekakor pripada posebno mesto: na to najobsežnejše Koči-čevo delo je, poenostavljeno rečeno, mogoče gledati kot na »politično satiro na atmosfero pod tujci, ki je v avstrijskih časih vladala po bosanskih sodiščih«, nedvomno pa je izrazni spekter »Sodnije« širši, v harmoniji z razkošnim duhom krajiških ljudi, nabit z aluzijami socialnega tipa; predvsem velja to za premišljeni, živahni, ostroumni, ironični govor mladega zagovornika, za katerega nekateri razlagalci Kočičevega dela ugotavljajo, da »ima ponekod revolucionaren nadih«. Seveda ne smemo pozabiti na čas, ko so se pojavili prvi, začetni odlomki »Sodnije« — pisalo se je leto 1910, obdobje Kočičeve družbene in umetniške zrelosti, obenem pa že napoved konca literarnega ustvarjanja in skorajšnji začetek hude bolezni, ki je dve leti pozneje popolnoma pretrgala Kočičevo delovanje na obeh ravneh. IV. Celo kratek pregled dela Petra Kočiča, ostroumnega opazovalca svojega okolja in pravega satiričnega kronista svojega časa, bi že opozoril na celo vrsto bistvenih detajlov, po zaslugi katerih še danes živijo in odsevajo 14 Petar Kočič, Kmet, Zbrana dela II. 975 Petar Kočič, pisec in bard svobode številne proze, ki jih nismo omenili. Krasi jih socialna obarvanost ali pa klic po svobodi ali neponovljiv jezik, za katerega se je, kot vemo, Kočič bojeval ne samo kot pisatelj v svojih delih, ampak tudi v javnem življenju, v saborskih nastopih; vse te proze sestavljajo mogočno celoto, iz katere v vsej svoji lepoti, modrosti, duhovnem bogastvu ali tragiki rastejo edinstveni liki: David Štrbac, Dijak Simeun, Mrdavec, Mračajski prota in mnogi drugi. Ta svojevrstna Kočičeva galerija oseb in nravi se odlikuje po zgoščenem modernem izrazu: s skoraj filmsko tehniko prvih planov so prepričljivo fiksirani krajiški trpini in nesrečneži, prevejanci in puntarji. Ne brez razloga večkrat poudarjajo, da je »pripovedni element v Koči-čevem literarnem delu skladno dopolnjen s slikarskim«, da so pejsaži »preprosti, plastično izpeljani«, da »redki ženski liki kipijo v vreli, siloviti mla-deniški krvi in čutnosti«, da sta bila »veliko poznavanje jezikac< in »jezikovno bogastvo« odločilna za literarni uspeh in da sta to zalo temeljni črti tega literarnega dela, ki sta mu osnovni impulz in močno spodbudo dale socialne in svobodoljubne opredelitve velikega pesnika Krajine. Bolj po globokem notranjem občutju lastnega časa kot pa po jasni viziji jutrišnjega dne je nastajala književna celota, ki zanjo sanje o svobodi niso bile suhoparne ali docela romantična teza, ampak spodbuda za umetniški izraz, za širši smisel pripovedovanja o ljudeh in življenju. Ob takšnem razumevanju celotnega Kočičevega dela in delovanja dobiva posebno barvo in razsežnost tudi njegovo javno delo, pri čemer so posamezni nastopi v Saboru izjemen primer sistematičnega, vztrajnega boja za določene cilje, ki so se takrat verjetno mnogim in mogoče tudi samemu Kočiču zdeli zelo oddaljeni in težko dosegljivi. Kočič je govoril o marsičem: o politični oblasti v Bosni in Hercegovini, o »strašnih ljudeh, pravih barbarih«, žandarjih, o davkih, o Saboru, o agrarnih vprašanjih, pa tudi o zdravju, tisku, jeziku ... Z nekaj navedki je mogoče razkriti človeško naravo Petra Kočiča, njegovo iskreno, odprto zavzemanje za vsa življenjska vprašanja, pri katerih je sodeloval, mogoče je prepoznati glas bojevnika za pravico in svobodo, govornika v imenu nepokornih in upornih. »Človek ne more hladno govoriti o politični oblasti v Bosni in Hercegovini . . . Ko je politična oblast prišla sem, je bila to oblast tujca in v teh tridesetih letih je ostala oblast tujca in hudo nerazpoložena do naših ljudi. To teroriziranje in te krivice politične oblasti je najhuje občutil naš kmet.. .«15 »Trdno upajoč, da bo tudi za te Laktaške toplice v najkrajšem roku kaj storjenega v smislu moje razlage, glasujem za predlagani osnutek že zato, ker so našemu narodu bolj kot kateremkoli drugemu toplice potrebne, kajti naš narod je, kot sem že omenil, telesno, socialno, kulturno in ekonomsko težko bolan in propadel. . .«10 »... Kakor je okupacija prinesla veliko zla in nam povzročila veliko krivic na vseh ravneh narodnega življenja, je prav tako škodljivo vplivala tudi na razvoj našega pobožnega, zvočnega in ljubkega jezika. Ta vpliv je tako škodljiv in tako očiten, da se moramo bati, da se nam naš krasni jezik . . . popolnoma ne skvari, ne zbledi, ne izgubi svoje kristalne jasnosti in ljubke zvočnosti, po kateri mu skorajda ni enakega ... V današnji državi ls Kritika avstrijske uprave v Bosni (Kočičevi govori v Saboru), Zbrana dela III. 18 O toplicah v Laktaših (Kočičevi govori v Saboru), Zbrana dela III. 976 Luka Pavlovič in družbi je že tako težko živeti, in če še v vsakem zakonu naletimo na »mora«, »sme«, »ne sme«, človek vse to neprijetno občuti, kajti na vsakem koraku poleg teh groženj srečujemo žandarje, videvamo odprto ječo itd., zato ne bi bilo prav, ko bi zdaj to trdoto in ostrino vnašali še v zakone, posebno, ker se to ne prilega duhu našega jezika. . .«.17 Ti trije navedki mnogo povedo, podobne misli in ostre sklepe pa lahko najdemo v skoraj vsakem Kočičevem govoru v Saboru. Ta javna pogumna beseda je bila neločljivi del in naravno nadaljevanje v marsičem posebnega literarnega opusa, iz katerega je Kočič, kot je bilo rečeno ob neki priliki, »skoval nadvse učinkovito orožje za nacionalno in socialno osvoboditev naroda«. V skladu z naravo avtorja tega opusa in razširjevalca teh idej je bila tudi poteza, ki je prav tako neke vrste dokaz o enotnosti besede in dejanja, literarnega dela in politične akcije: že na začetku svojega »sabor-skega obdobja« se je Petar Kočič ločil od Srbskega kluba »zaradi oportu-nističnega vedenja njegove večine«, in ko se je razšel s takšnim gledanjem na stanje stvari, je »v zastopanju zatiranih kmetov in deloma tudi delavcev krenil po svoji poti. . .«.18 V. Znan in že omenjen je Kočičev boj za jezik, za njegovo čistost, po čemer je hkrati mogoče meriti tudi stopnjo odpora neke okolice proti nameram tujcev, da bi jezik spremenili v sredstvo svojega vpliva in ga tako oropali njegove prvobitne lastnosti — da ni samo način komunikacije med ljudmi v eni ali več nacionalnih strukturah, združenih s skupnim življenjem na istem prostoru, ampak tudi podoba samozavesti, dokaz pripadnosti, oblika stanja duha in duhovne usmeritve. Iz takih prepričanj in pobud se je porodil v Kočiču odpor do »jezikovnih spak«, tega nanosa tujstva, ki je grozil, da bo našemu »krasnemu jeziku« odvzel naravno mesto in izvirno moč. Ta odpor ni očiten samo v Kočičevem znanem nastopu v Saboru (leta 1910), ampak se je v največji meri in najpopolneje izoblikoval prav v Kočičevem literarnem delu, v njegovih prozah in tekstih, saj so zgled občutka za jezik v kraju, ki je znan po smislu za lepo pripovedovanje, po zveneči glasbi govorjenja, po pripovedni žilici. V zvezi s tem bi se bilo primerno spomniti na Andričevo razlago19 o jeziku kot o tretjem elementu, ki se pojavlja v Kočičevem življenju in delu in ki že po logiki stvari v veliki meri vpliva nanju: »Za Petra Kočiča je jezik popolnoma eno z ljudmi in zemljo, svet in nedotakljiv kakor oni. Včasih se človeku zazdi, da je tudi samo Kočičevo delo v celoti ležalo nekje v globinah tega jezika, on pa ga je izkopal kot kip in ga prinesel na dnevno svetlobo in svetu pred oči. Kočič je dobro vedel (ali bolje: čutil), da govoriti in pisati čisto in pravilno pomeni upirati se s tem sovražniku, mu kljubovati, dokazovati svoje življenjske moči. . .«.20 In naprej: 17 Jezik v zakonskih tekstih (Kočičevi govori v Saboru, Zbrana dela III. 18 Todor Kruševac: Petar Kočič, Zbrana dela III. 19 Ivo Andrič: Umetnik in njegovo delo, Zbrana dela Iva Andriča, trinajsta knjiga, Državna založba Slovenije. 20 Ibidem. 977 Petar Kočič, pisec in bard svobode »V tem boju Petar Kočič ni pokazal samo vztrajnosti in napadalnosti, ampak tudi veliko subtilnost, ki zbuja občudovanje, pa občutek za mero, filozofski čut in primeren ton . .. Tako Petar Kočič na tem področju ni ostal samo književnik in ne samo kabinetni delavec. Iz biografskih podatkov vemo, da je znal v samoti gladiti in piliti svoje stavke. Vendar je znal še več kot samo to. Pisec »S planine in izpod planine« je zabredel v vsakdanje življenje in stvarni boj za jezik, kot tudi za vse drugo, kot tudi za svojo deželo in njene ljudi. . .«.21 VI. Osebnost in delo Petra Kočiča predstavljata posebno, vidno poglavje naše zgodovine na prelomu stoletij, predstavljata pričevanje o svetlih sledeh in sporočilih iz časa, v katerem so trpeli naši ljudje in katerega detajle, pojave, dogodke in usode je za vedno ohranil v svojih prozah in zapisih naš veliki pesnik. Če so bile Kočičeve besede ob svojem času — kakor je dejal Ivo Andrič — »pravi bič za tirane«, so danes ne samo dragocen del naše književne zgodovine, ampak tudi ena od spodbud napredka v naši celotni dediščini. Spominu na gibanja in ljudi, ki so bili svojevrstni »glasniki svobode«,22 pripada največja pozornost generacij, ki so to svobodo udejanile in dočakale in zdaj lahko pod njenim okriljem že več kot tri desetletja gradijo družbo svobodnih, enakopravnih ljudi. Poleg največje pozornosti pripada spominu Petra Kočiča tudi naša hvaležnost za delo, ki nam ga je zapustil, in pa naš ponos, ker je bil na zmi-janjski gorski ravnici, v bosanskohercegovski deželi rojen človek, čigar stoletnica je za nas datum v slavo pisca, rodoljuba, sanjarja, upornika, svobodnjaka in ljudskega tribuna. Prev. Jasa Zlobec 21 Ibidem. 22 Deseti Kočičev zbor na Zmijanju (31. avgust 1975), iz govora Mice Rakiča.