vzgojitelj Biti Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 33 Razmišljamo o tem, kaj nam sporoča nelagodje, ki ga ob spremembah v družbi doživljajo mladi, in kako lahko na to odgovorimo vzgojitelji. Biti vzgojitelj – nov zagon Daniele Bruzzone, prof. dr., je redni profesor na Pedagoški fakulteti Katoliške univerze v Piacenzi, v Italiji. Predava občo pedagogiko, pedagoško komunikacijo, pedagoško načrtovanje, predšolsko pedagogiko in pedagogiko najstništva. Preučuje filozofijo vzgoje in izvaja različna izobraževanja za razvoj odnosnih in čustvenih kompetenc strokovnjakov, zaposlenih v družbeno-vzgojnem okolju, v zdravstvu in podjetjih. Bil je predsednik Združenja logoterapije in Franklove eksistencialne analize (2012–2021), je član Mednarodnega združenja za logoterapijo in eksistencialno analizo pri Inštitutu Viktorja Frankla na Dunaju. Objavil je sedem monografij v italijanščini in tri v španščini ter več kot 50 strokovnih člankov. Tema o vzgoji vedno, danes pa še toliko bolj, zahteva določen napor: da se soočimo s kompleksnim stanjem brez pretiranega poenostavljanja; da poskušamo razmišlja- ti širše, zato da bi ponovno našli smernice smisla (in s tem »nov zagon«), in da pre- novimo vzgojni etos, ki ne bo le ponovno obnavljanje tistega, kar je bilo, ampak da iznajdemo nekaj, česar še ni. Psihiater Viktor Frankl (1990), začetnik ek- sistencialne analize, je rad ponavljal, da ima vsaka doba svojo nevrozo in potrebo po svoji psihoterapiji. Če to misel prenesemo na vzgojo, moramo reči, da ima vsaka doba svojo krizo in zato potrebuje prav poseben vzgojni odgovor. Zato bi po mojem mnenju lahko razmišljali, kaj se je spremenilo (npr. pri današnjih mladih in na splošno v druž- bi, ki jih obkroža) in kaj je treba spremeniti v načinu razmišljanja o vzgoji in pri vzgoj- nem delovanju. Pri tem nam bo pomagalo delo Gustava P . Charmeta (2005), ki ne piše samo o tem, da so se mladi spremenili, tem- več poskuša tudi razložiti, zakaj. Predvsem gre za spremembo, ki je posledi- ca družbene preobrazbe in ki se kaže v pre- hodu od etične k čustveni družini, torej od družine, katere glavna naloga je bila prenos pravil in vrednot, k tisti, katere glavna nalo- ga je prenašanje čustev in varnosti. Do tega prehoda ni prišlo samo v družini, ampak se je to zgodilo tudi v družbi: npr. emancipa- cija ženske in omejevanje očetovske vloge zgolj na skrbnika (ang. caregiver); upiranje avtoritarizmu in sprejemanje bolj empa- tičnih in liberalnih vzgojnih slogov; preu- smerjanje šolstva bolj v naloge negovanja in skrbi (in ne več samo izobraževanje ter selekcija). Zaradi vsega tega družba danes občuti neravnovesje med čustvenimi, ma- terinskimi (nega, ljubezen, nežnost) in oče- tovskimi značilnostmi (pravilo, vrednota, samostojnost). Kriza mladih je odsev družbene krize Mladi so krhki in nesramni, pravi Charmet (2005). Vendar sem prepričan, da krhkost (tudi krhkost mladih) ni nujno negativna, toliko manj patološka. Pogosto je prav na- sprotno – povezana je z lepoto, občutljivo- stjo in dragocenostjo. A to, kar je krhko, kot na primer kristalni predmet, se lahko razbi- je: običajno ga ščiti ovoj, ki zmanjšuje nje- govo ranljivost in zmanjšuje možnost, da bi se razbil. Če pa ni zaščite (npr. škatle), tedaj krhkost postane stanje tveganja. Na začetku petdesetih let je ameriški psi- holog Rollo May trdil, da je glavni problem oseb praznina, dolgočasje, apatija in rav- nodušje. Zapisal je, da mnogi ne samo da ne vedo, kaj hočejo, temveč se jim sploh ne sanja, kaj čutijo (May, 1971). Zdi se nam, da govori o številnih današnjih mladih. Ali to pomeni, da je značilno najstniški problem postal kroničen in nerešen? Ali to pomeni, da sama družba ostaja v procesu najstni- štva? V nekem smislu je morda res tako: običajna kritičnost mladih let se je zaradi nekaterih kulturnih preobrazb podaljšala in se zasidrala kot kriza, ki pa ni več kriza mladih, ampak kriza družbe. Kot bi hoteli reči: danes je čas nenehne krize, zato pravi izziv ni v reševanju krize, ampak v tem, da se naučimo biti (ostati) v njej, ne da bi se izgubili (Benasayag in Schmit, 2004). Umberto Galimberti trdi, da se mladi ne izgubljajo toliko zaradi nečesa, česar sami nimajo, kolikor zaradi nihilistične družbe, ki jim jemlje tisto, kar najbolj potrebujejo za rast, in sicer vidik smisla. »Če je človek,« kakor pravi Goethe, »bitje, ki je usmerjeno k ustvarjanju smisla v puščavi nesmisla, ki jo nihilistično ozračje našega časa širi, nela- godje ni psihološko, temveč kulturno« (Ga- limberti, 2007). Menim, da je to odločilni vidik, ki bi ga morali upoštevati v razpra- vah o nelagodju mladih in pri načrtovanju družbenega delovanja. Če je torej nelagodje kulturno in ne psihološko dejstvo, potem ne potrebujemo kliničnega, temveč vzgojni odgovor. Občutek nelagodja – klic po smislu V zadnjih letih se množijo razprave na temo nelagodja, ki pomeni vsesplošno sta- nje slabega počutja (in je nekoliko neopre- deljen pojem) in ki lahko dolgoročno vodi v nasilje in izsiljevanje, v tvegano vedenje, odvisnost od mamil, na stranpoti, v depre- sijo in samomor. Italijanska beseda za nelagodje (disagio) iz- haja iz latinske besede dis- (negativni pred- znak) in glagola ad-iacere (biti ob, pri, zra- ven, blizu): označuje nekoga, ki se počuti na robu, izključenega, daleč, osamljenega, je kot tujec, nemiren (saj ne more ostati na nekem kraju). Tako nemirno 'potepanje' in odtujenost se izražata v več oblikah: da smo oddalje- ni od sebe (vedno bolj pogosto govorijo o čustveni nepismenosti mladih); da smo vzgojitelj Biti 34 Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 oddaljeni od drugih (naraščajo individua- lizem, virtualizacija odnosov, vedno večja zasebnost življenja in erozija javnega etosa ter družbenega in političnega delovanja); da smo oddaljeni od prihodnosti in možne sreče (občutek negotovosti in nezaupanja v lastno prihodnost mlade pogosto sili, da so osredotočeni samo na 'tukaj in zdaj', brez kakih večjih načrtov). Toda pojav nelagodja nam s tem, ko nam pokaže vrzel, pomanjkanje in oddaljenost od nečesa, pokaže tudi neko odprtost in težnjo, željo, namen, ki se trudi doseči svoj cilj – voljo po pristnosti, intimnosti, priho- dnosti in smislu. Nelagodje nam torej go- vori o volji mladih, ki bi radi znova vstopili v pristen odnos s seboj, z drugimi, s svojo prihodnostjo, z življenjem. Morda je za današnje mlade vse to težje, kot je bilo to za prejšnje rodove. Brez dvo- ma imajo v obilju od česa živeti, ni jim pa vedno jasno, za kaj živeti. S težavo si zasta- vljajo trajnejše cilje, življenje s težavo spre- jemajo kot dolgoročni projekt, prav tako si s težavo začrtajo smer, s čimer bi življenju dali smisel, za katerega bi se splačalo živeti in tudi trpeti. Zdi se mi, da je v preteklosti večji del te na- loge opravila družba: življenje posamezni- kov sta vodila močno izročilo (tradicija) in močna avtoriteta. V primerjavi z mladino nekoč imajo naši najstniki dejansko več možnosti in svobode za odločanje, a so tudi bolj sami in v večji stiski pred izbiro. Ker so zunanji 'pripomočki' (družina, šola, država, Cerkev itd.) oslabeli, morajo najstniki bolj odločno računati nase in imeti večjo notra- njo moč – večja je namreč svoboda, večja je odgovornost in zato večje tveganje. Vzgoji- telji (starši, učitelji itd.) imajo ob vsem tem dve možnosti: ali utrjujejo zunanje 'pripo- močke', tako da znova vsiljujejo avtoriteto, ali pa vlagajo v notranji 'pripomoček', to je v vest. Glede na obe možnosti je seveda dru- ga edina res vzgojna, a je tudi najtežja. Vzgoja – dejanje ljubezni Kadar Viktor Frankl piše o vzgoji, izbere prav drugo možnost. V knjigi Bog v pod- zavesti piše, da živimo v dobi, v kateri se občuti popolno pomanjkanja smisla. V taki dobi naloga vzgoje ni v tem, da bi prenašali znanje, ampak bolj to, da bi izostrili vest do te mere, da bo posameznik uvidel potrebe, ki se skrivajo v posameznih okoliščinah (Frankl, 1990). Ta misel se mi zdi bistvene- ga pomena, ker kaže na vsaj dva pomemb- na vidika. Prvi zadeva metodo: vzgajati ne pomeni prenašati, temveč izostriti (izbolj- šati), zato vsako enosmerno in zgolj izobra- ževalno dejanje samo po sebi še ni vzgoja. Drugi vidik zadeva vsebino: namen vzgoje ni samo pridobivanje znanja (predmet zna- nja), temveč vest (subjekt znanja). Chiara Lubich (2001) zato ustrezno označi vzgojo kot pot in proces humanizacije, da postanemo in uresničimo to, kar moramo biti. Toda to, kar moramo biti, ne more biti izven osebe (ta je enkratna in neponovlji- va), ki gre skozi ta proces. Namen vzgoje ne more biti nekaj zunanjega ali drugačnega od osebe, ki jo vzgajamo, kajti cilj je prav ona kot oseba. Kot poudarja tudi Rollo May, mora biti na- men vzgoje v tem, da podaljša in poglobi vest. A tudi tu pozor: vzgajati za vrednote ne pomeni preprosto pridigati o njih ali jih prenašati. Bolj kot to je mlade treba nava- diti, da si zastavijo vprašanje o pomenu in o vrednotah, ne pa da jim dajemo samo odgovore. Zato May meni, da ni toliko po- membno, da učitelji podajajo učencem vse- bino vrednot, ampak da se učenci naučijo vrednotenja (May, 1971). Morda se prav v tem skriva dodaten izziv, da bo treba v dobi, v kateri so se vsebine o poučevanju in vzgoji eksponentno pomnožile, ponovno vlagati v procese. Povsem primerno je, da smo na kongresu spregovorili o vzgoji kot o dejanju ljubezni. V čem pa je ljubezen? Ljubezen je pravo pravcato metafizično, skorajda preroško dejanje: kajti (ljubezen) druge osebe ne vidi take, kot je, pač pa si prizadeva, da bi po- stala to, kar lahko postane. Morda je prav to bistvo vzgojnega dejanja: verjeti skupaj z drugim (še preden se on nauči verjeti v to), da lahko raste in se spremeni. Zdi se mi, da ta lepa slika Magritte prav to izrazi v vsej polnosti: biti kot umetnik, ki vidi v jajcu pred seboj tisto, kar jajce še ni, in ne nariše jajca kot takega, ampak ptico, ki bo zrasla iz njega. Verjamem, da to pomeni, da se vedno po- trudimo, da na druge in na svet gledamo s pedagoškim pogledom, ki je zelo po- doben pogledu Boga (ta je hkrati Oče in Mati) – ker je brez dvoma On edini pravi Vzgojitelj človeka. Prevedla in uredila: Petra Vončina Viri in literatura • Benasayag, Miguel; Schmit, Gérard (2004): L ’ epoca della passi- oni tristi. Milano: Feltrinelli. • Charmet, Gustavo Pietropolli (2005): Adolescenza. Istruzioni per l’uso. Milano: Fabbri. • Frankl, V. Emanuel (1990): Dio nell’inconscio. Brescia: Mor- celliana. • Galimberti, Umberto (2007): L ’ opsite inquietante.Il nichilismo e i giovani. Milano: Feltrinelli. • Lubich, Chiara (2001): Lezione in occasione del conferimen- to della laurea h.c. in pedagogia, Washington 2000. Nuova Umanità, 3–4. • May, Lorro (1971): L ’ amore e la volontà, Roma: Astrolabio, 1971. Opomba • Daniele Bruzzone je svoje predavanje z naslovom Vzgojitelj danes: nov zagon predstavil oktobra 2010 na evropskem peda- goškem kongresu Vzgoja – dejanje ljubezni v Trentu v Italiji, ki se ga je udeležilo tudi 50 učiteljev in vzgojiteljev iz Slovenije. Zaradi prostorske omejitve je prispevek skrajšan. René Magritte, Clairvoyance (1946)