ILL dü
Časopis s podobami za slovensko mladino.

Uredil in založil
Ivan Tomšič,
učitelj z zlatim križem za zasluge na o. kr. vadnici v Ljubljani.
Dvajseti tečaj, 189©.
------ä-Vö;*,»^—
V Ljubljani.
Natisnila Klein in Kovač.

1, 28137 f

KAZALO.
Pesni,
„Vrtcu" ob nastopu v XX. tečaj ....	1
V	novoletnej noči..................8
Materina skrb . ... ...........9
Hčerka materi za „Novo leto".....14
Po zimi............17
Dvanajst lastnostij Božjih......19
Muha in veša (basen).......20
Zima.............22
Iz domovja...........25
Naša Luca...........32
Nedeljski čas .... ......32
V	šolo!........................38
Izgubljena stava.........41
Vzpomladni spomini........48
Kako pojó sòvi otroci v Gribljah ...	56
Vihar.............57
Vzpomladanska..........63
Večerni zvon..........64
V	kuhinji ...........65
Moj je kruh...........68
Vzporoladne misli.........73
Marijca ! sestrica !.........80
Duhovi............80
Večerja........................81
Majnik............87
Mariji čast in slava........87
Žena in otrok..........89
Pred Telovim..........97
Ded in dete...........97
Dorna.............103
Iz primorskih bojišč .... 105, 121,	137
Vskresna noč..........108
Vran.............109
Mlademu prijatelju za god......111
Dobrova............113
V	gozdni senci..........129
Sirotek ............135
Ptička ............136
Prepelica............144
Junak.............145
Ljubezen Božja..........151
Cvetke in metuljčki........153
Sanje.............168
Sinica činžara..........185
Le moli, o dete, le moli!......192
Snežinke............199
Povesti, pripovedke, popisi, prilike in basni.
Strojar iz Maškare................2
Kum Matija......................5
Lovrenčkov dedek..................6
Sanjo..........................10
Modri zlatar......................11
Naši otroci......................15
Stran
Strijček Prigódek.........17
Mànica in Pepček . .-V-. ......	21 r
Ponočni zvon..........26
Neposlušni Lijoek.........29
Kmet, drva in osel........31
Mladi lovec...........33
Po zimi............35
Kolumbovo jajce.........37
Zvesti psiček . . . •.......37 '
Tobija Vitek ..........43
Kraljičev Jožek..........45
Smrtna roža...........47
Ne kradi............48
Po sernanjem dnevu........49
Prve hlačice . . . .......50
Nezadovoljni Mihec . .......57
Irma ! Irma !.....";......(jO
Pozdravite gospoda........64
Na Kovačevem vrtu........66
Gazela (basen)..........67
Velikanoč ......................68
Babica ............70
Vilko in Vrban . . '.......74
Strijc hiiv-hav in strina mijäv ....	81
Pridni delavci..........84
Na razvalinah..........85
Sv. Vrbana grozdek........95
Pri znamenji..........95
Oslovsko seme....................98
Pokopali smo jo.........101
Ne bodi nečimerna........106
Škarjevčeva Pepika...........109
Kaj je -strah...........110
Kdo so pa ti?..........112
Naš kos............114
Bodi pošten in resničen.......118
Kadar je največja sila, roka božja najbolj
mila ............122
Skalnice............126
Otroka v gozdu..........127
Sreča.............128
Kako so pokopali slavčka......129
O mački, petelinu in kosi .... 133,	149
Zorka in mati..........138
Prijatelja............142
Burja.............143
Iz Gregove učilnice........146
Varuj se laži..........150
Pozabljeni pevci.........154
Cvetlice in leto . . .'v v<*> . . . .	159
Zlata knjisa...........160
Pravljice o morji...... 164, 179,	197
Iglanovi............169
Žetev.....v........172
Ne vodi nas v izkušnjavo......176
Materina dušica.........177
Dve žrtvi............186
Pankraeij............189
Zimska pripovedka........191
Muhe (basen)..........192
Na sveti večer..........193
0 Vojteški in Jurijčku.......195
Vas ... ...........198
Zemljepisni, zgodovinski, životopisni in drugi poučni sestavki,
Spoštuj starost..........10
Kakšne so bile prve ure ......53
Prijatelju v spomin........54
Kako se zidajo ceste........83
Kako velik je naš svet . ......119
Resnica..........? .	144
Francozi v Kamniku........181
Prirodopisno - natoroznansko polj e.
Mleko..........................Iß
Lastavice............52
Poletne cvetice..........102
Lov na tigra..........165
Dramatični prizori.
Dai' deci za Veliko noč
61, 77, 90
Zabavne in kratkocasne stvari,
Listje in cvetje v vsakem lista,
Drobtine............39
Pametnice..........87,	183
Prigovori............151
Kratkočasniee........23. 71	199
Uganke............22
Demanti....... 56, 87, 104,	120
Briljant........................24
Obeliski...........23, 88
Rebusi........ 136, 152, 168,	184,
Zabavne naloge ...... 56, 72,	167
Zagonetka...........56
Nove knjige in listi,
Nova pesmarica.........
Rafael ali nauki in molitve za odraslo mladino Popotnikov Koledar za 1890. 1. . . .
Male Noviny pro Deti......
Nauk o varstvu živali za mladino . . Popis praznovanja 401etnega vladanja Nj Veličastva presv. cesarja Franea Jožefa I Narodne legende za slov. mladino I. zvezek Angeljček. Otrokom učitelj in prijatelj
V. zvezek ..........
Iskrice. Zbirka pesnij in povestij . .
23 23 40 40 72
72
72
120
Zgodovina Cerkljanske fare .....136
Koroške bukvice . ........136
Slovensko petje v preteklih dobah . . .	151
Uzgojne pripoviedke........151
Obrtni prirodopis.........151
Sabrani spisi Mladena pi. Tucića . . .	151
Ilustrovan Narodni Koledar .....167
Slava starcu Milovanu.......167
Narodne legende za slov. mladino II. zvezek	183
Knjižnica za otroke........183
Božič pridnim otrokom.......199
Spomeniki umrlim,
Blaž Lenèek, župnik v Staremtrgu pri Ložu	39 Friderik Križnar, kanonik in župnik ljubljanske Šenklavške fare......39
Janko Tikvič, kapelan v Wundsehuh-u . .	55 Davorin Trstenjak, župnik v Staremtrgu na
Štirskem...........55
Ivin Nemanjič, župnik v Št. Ožbaltu . .	71
Ivan Grahršek, okr. tajnik na Vranskem .	103
Dragojila Milek, učiteljica v pokoji . . .	135
Franjo Kotnik, veleposestnik na Vrhniki .	151
Aleksander Ličan, posestnik v II. Bistrici .	183
Podobe,
Lovrenčkov dedek ..................6
Materina skrb....................9
Naši otroci...........15
Mànica in Pepček.........21
Neposlušni Lijček.........29
Mladi lovec...........33
Po semànjem dnevu........49
Lastavice............52
Mati uči otroka moliti.......65
Deček in race . . . ,......68
Marijea! sestrica!.........80
Večerja............81
Pridni delavci..........84
Pri znamen i i..........96
Pred Telovim....................97
Vran.............109
Šest otrok...........112
Hvaležni zamoree.........124
V gozdni senci..........129
Zorka in mati..........140
Prepelica............144
Junak.............145
Žaba in vol...........158
Pred svetim znamenjem.......161
Na pokopališči..........177
Na sveti večer..........193
Rebusi........ 136, 152, 168.	184,
Muzikaln a priloga „Kdo je to V" pri 1. „Vrt-čevem" številu.
• j)..
ČASOPIS S PODOBAM! ZA SLOVENSKO MLADINO.
Stev. 1.
V Ljubljani, 1. januvarija 1890. Leto XX.

T
ob nastopil v
fiß
tečaj.
Živi 1 rästi ! cveti !
ut — o, predrago ime ~ kjer tiho ob grédi gredica
Širi cvetličjo vonjav slednjemu v sladko radost, Kjer ponosito drevo razteza košato vejevje,
Cvetje na zemljo troseč, sadje za cvetjem rodeč! — Vender še lepši poznam jaz vrtec na zemlji slovenski :
Delo prirode on ni, drug ga je vstvaril vrtnar. Tebe je ljubil, mladež, ko delo začel je težavno,
Tebi je blagi vrtnar vrtec ogradil krađln. Let je vtonilo deset in tri krat tri v večnost neskončno,
Kar sè skrbljivo roko „Vrtec" vrtnar naš goji. Koliko bujnih rastlin vsadlla njegova je roka, Koliko zornih cvetóv, koliko sädovnih zrn! Mnogo uspelo drevo iz njih je in vzrastlo mogočno,
Mnog, ko 9dpadel je cvet, sad se na njem je razvil. Ti pa, mladina brdkà, radostna si sétala v vrtu:
Cvetje in sadje zlató, trud je vrtnarjev bil — tvoj. Bodi hvaležna! Dolžnost in čednost krasna je hvaležnost, Zvezdi nebeški nalik kiti človeško sreé.
Kar si prejela, nikdar povrniti, deca, ne moreš,
Eno pa lahko storiš, stori, in tebi bo v prid : Kar si sadov in cvetóv — izgledov, naukov bogatih —
V „Vrtc-i" nabrala kedaj, hrani je v srci skrbno! Buren življenja je tòk, skušnjav in nevärnostij pólen,
Zvésto in blago srcé v njein je najboljši vodnik. „Vrtec-u," deca brdkà, pa prosi in prosi vrtnarju
— S tabo ves druži srcnó närod slovenski svoj glas —: „Rasti in cvéti ta vrt, kot cvèl je doslej, i v bodoče,
Živi mu vrli vrtnär v boji za véro in dom ! " Težko je delo zarés, a lepo in blago je tudi, Plodnega dela zavest pa je i — pokoj sladak.
Mihael Podtrojiški.
Strojar iz Maškare.

Parizu je bilo — med elizejskira poljem in tvilerijah, »ua konkordijskem trgu — tam, kder vode v dveh velikih črnih kotlinah sè svojim priprosto sanjavim šumenjem skušajo razpore in sovraštva človeštva zazibati v pokoj. —
Istega dne pa, ko se začenja moja kratka po-vestica, niso šumele vode — premrzlo je bilo. Vse je potihnilo, tudi veter in drevesa na elizejskem polji in v tvilerijah — celò šepetajoča drevesa, ki drugače ne molče nikdar. Beka Seine (čitaj: Sena) je ihtéla danes zamólkleje, tožneje, nego li navadno .... Povestica ta je kratka, a tožnejša je, nego li vsaka žalostna igra, tožnejša zato, ker je resnična, vsakdanja.
Na steno tvilerijskega vrta naslonen, baš pod rudečim plakatom, ki je svetu oznanjal jasno pustno veselico, stal je Turčin z rumenkasto-belim turbanom na glavi, oblečen v slikovito ponosen plašč. Star je bil. Obličje mu je bilo vélo, obraščeno s črnimi brki in dvoje črnih očij se je blestelo iz njega. V njegova zagorela lica zrisal je čas mnogo, mnogo gub, in usoda mu izorala bolestne proge. Roki je držal čez prsi, oči pa so se zamaknile v ledene sveče, ki so visele ob črnih kotlinah na konkordijskem trgu. To so bile oči pravega Turčina, pólu tope, pólu ognjene; oči, ki so smijoč se sanjale a bdele v največjej bedi. —
Ubogi Turčin ! Bil je iz Algerije, v Maškari je stroj aril. Pripravljal je mehko üsnije, umél je je barvati, da se je žarilo v krasnej rudečini ali pa blestelo kot suho zlato.
Ta umeteljnost je pri Jutrovcih v velikem čislu in naš Turčin je bil zelò, zelò srečen. Imel je ženo in otroka, bival v hišici z nizko streho in belimi stenami, ki so se še bolj blestele, kadar je solnce nad njimi žarko sijalo. Žena mu je bila
lepa, kakor dan — a hčerka, kakor vzpomladansko jutro. Zeni je bilo ime Fenda, hčerki Fatima. Neizreeno so se ljubili ter bili presrečni v lepej, ljubkej Algeriji, deželici, o kojej pravijo, da solnce na njo siplje svoje najlepše žarke. — A prišel je drug čas. Ozke ceste so se napolnile z dimom strelnega prahu, po cestah so rož-Ijale sablje, razlegalo se je surovo vpitje. Po tlaku je tekla gosta rudeča kri in iz streh je zaplapolal plamen v višnjavo podnebje.
Francija zahtevala je nove slave in Francozje so vzeli Maškaro. Prihodnje jutro bili so beli zidovi črni, divji psi so lajali okolo mrličev po cestah; in — solnce, zlato algerijsko solnce, zagrnilo se je v teman oblak. Tožnejši, nego vsak drug, pa je bil naš strojar. Usoda mu je vzela vse, vse, kar se mu je moglo odvzeti. Ženo mu je prodrl sovražnikov bajonet, a hčerka mu je zgorela s hišico vred o velikem požaru. Ubogi Turčin sklonil je glavo na prsi in zamrmral: „Alah je Alah!" — a srce mu je krvavelo pod silo zamrle mu sreče. Dobrosrčni vojak ga je vprašal, zakaj žaluje? Pove mu, da je vse izgubil. Žene in otroka, zna se, teh mu ne morejo vrniti, reče vojak, a drugo izgubljeno blago mu bode, ako vsega ne, vsaj nekaj povrnila vlada, zatorej naj se oglasi pri oblastvu v Algier-u. Ubogi Turčin vzdihne, ter se s težkimi koraki in še težjim srcem napoti v Algier, stopajoč po brezkončnih, razbeljenih cestah -— ker solnce je jelo zopet sijati. Saj solnce ne more dolgo strpeti, da bi ne videlo svoje ljube Algerije, da-si je tožna, opustošena. —
Francozka vlada pa je debelo pogledala moža, češ, da bi imela premnogo posla, ko bi morala poravnavati krivice in naglost usode. Nek uradnik, mlad mož, pa je imel usmiljenje z ubogim Turčinom; dal mu je nekaj novcev za pot in mu svetoval naj gre čez morje v Francijo — v Pariz. Ker nekoliko francozki umeje, bode vže izhajal. Sijàj Pariza je tako velik, da je njegov žarek prodrl celò preko širnega morja v ozko, visoko ulico v Maškari. Misel na Pariz razsvetlila je temno senco bolestne duše ubogega strojarja kakor zlati sén o najdenej sreči. Da, v Pariz pojde! Tam je veselje, ki vsako bedo utolaži — in samo suho zlató raste po cestah. Tako je čul pripovedovati. —
Dospel je v Pariz — a veselje je bilo naslikano samó na vogelnih plakatih, in oblečeno v pisane cunje, zdelo se mu je budalosti podobno; — zlató pa je videl samó v izložbah zlatarjev. Po cestah so rastle prezebajoče piatane in pod njimi je šetalo čudno ljudstvo: možje brez turbanov na glavi, žene brez pajčolanov. Videl je trudne, blede obraze s tópimi, drznimi ali žalostnimi pogledi; žalostnimi od gladi ali prenasitosti. Ubogi Turčin se je ustrašil, in kaj bi se nè, saj ni mogel nikakor uméti, česa bi tii ljudem moglo primanjkovati. Plaho je hitel mimo Bou-levarda in prišel do borze, lepega poslopja, ter si mislil, daje to „zapadna" mošeja. Hoteč vstopiti, začuje vpitje in razgrajanje ter se ves osupel vrne nazaj, čudeč se neznanim napravam zapädnega sveta stopa počasi dalje in pride v mirno obližje Seinino (Senino) in do črnih, z ledenimi svečami obdanih kotlin na konkordijskem trgu. Tù sede na vzkriženi nogi ter misli in misli, kako je vse prišlo — in dve debeli solzi se mu potočita iz svetlih očij po rujavem lici. Vera v usodo umorila je sicer bojazen in nado — a bolesti mu ne more. Poleg vse druge béde pridružila se mu je zdaj še nova — glad.
Februvarja meseca je bilo — in v tem meseci je v Parizu silen mraz. Goste megle odrivajo solčne žarke — a vender dehti po cestah neka presladka — zlato vigred oznanujoča vonjava. Prihaja pa ta vonjava iz torbic cvetličnih prodajalk, ki ponujajo svežih vijolic mimoidočim. Pač čudno je, kako neizrecno veselje imajo Parižani s temi cveticami; zato pa najdeš v Parizu ob vsakem letnem času vijolice, a največ v meseci februvarji. Bog zna, s kakimi različnimi pripomočki izvabijo te nežne cvetice v mrzlo zimo ! —
Mej mnogimi zalimi, dobro in slabo oblečenimi vijolčnimi prodajalkami, ki so smijoč se, ali pa tresoč se od mraza ponujale dehtečih cvetic, bila je jedna iz Nanterre-a ; bilo je to drobno dekletce z rujavimi lasci pod belo čepico in velicimi, krotkimi očmi sredi majhnega, sestradanega obrazka. Nje mati prodajala je kolačke pri vhodu St. Cloud-škega gaja, a oče je bil vrtnarski pomočnik v St. Oloudu. Nedavno je zbolel in uboga družinica je živela — ali vsaj skušala živeti od malega zaslužka materinega — in ko je še ta obolela, od bornih novcev, katere si je ubožno dekletce prikupčevalo s cveticami. Oj to je bilo trdó ! —
Dekletce se spusti na pot, dolgi, mrzli pot. Tenki čeveljčki na nogah so bili raztrgani od premnoge hoje, zeblo je je v nežne nožice; trepetalo je mraza. Nebo je bilo sivo — solnce ni sijalo — reka Seine se ni blestela.
„Vijolic, milostiva gospa, vijolic!" klicalo je dekletce kolikor je moglo z veselim glasom, a vedela je sirota, da se ljudje umikajo bedi; nihče je ni slišal, nihče vijolic kupil. In prišlo je dekletce na konkordijski trg. Tam je stal ubogi Turčin, ki je v tem našel majhno srečo: dobrosrčni človek pođaril mu je košarico dateljnov. Skušal je, da bije prodal. „Dateljnov kupite, pravih jutro vili dateljnov!" upije v slabej francoščini. Ubogi Turčin! kaki dateljni bi sicer to bili, ako ne ju-trovi? Prodal jih je šest do osem, več ne. Bog moj mili, ljudje so imeli pač vse kaj boljšega in dražega kupovati, nego dateljne, ki so po tako nizkej ceni ! —
Na konkordijskein trgu, pri črnih kotlinah, sešli sta se bédi od severa in óna od juga — ter se sprijaznili. Ogovorili se nista, le stali sta druga poleg druge, nasloneni ob zid tvilerijskega vrta, čez kateri so črna drevesa in beli kipi malomarno zrli v svet. Drevesa so bila otrpla in kipi prevzvišeni nad vsakdanjo bedo. Nihče se njiju ni usmilil.
— „Dateljnov! dateljnov!" vpil je Turčin ; „vijolic! vijolic!" klicalo je siromašno dete v vedno reznejši, megleni zrak. Nihče ju ni slišal. Glas starčkov postajal je vedno zamòlkleji, a detetov vedno tanjši in tožnejši.
Bliža se jima gospa v bogatem plašči. Pristopi k detetu in pogleda cvetice. „Vele so!" deje kratko in hiti dalje.
Pride delavec. „Dete ubogo, koliko stanejo vijolice?" — „Po krajcarji šopek," odvrne dekletce, pihne sneg se svežih cvetic, ki jih je gospa imenovala „véle," ter je poda možu z boječimi, solznimi očmi. Delavec poda detetu krajcar in mu reče prijazno besedo. Bil je to jedini krajcar, ki si ga je pridobilo danes dekletce. — Obrazek mu postaja vedno bledejši — višnjavo bled je — glas se mu zapira. Usmiljeni Turčin sname si turban raz glavo, odvije ga ter ogrne z njim ubogo dete. „Ali mi daš cvetice za dateljne?" vpraša je. „Dà!" odgovori s tresočim glasom in ob jednem nasmehnivši se, hvaležno ga pogleda. Danes še ni zajutre-kovalo. Turčin sicer tudi ne, a on je mož, ona slabotno dete — kakor njegova
Fatima, katero mu so umorili. In na Fatimo je mislil, ko jo je gledal, kako jej gredo dateljni v slast. — A dateljni je niso ogreli in jo tudi le malo okrepčali. Utrujeno sede na tla, nasloni se ob zid in zaspi. — Solnce zaide, noè s è svojim plaščem usmiljeno zakrije vse grehe in bolesti tega sveta •—• mraz postaja silnejši in silnejši.
Turčin sede poleg deteta, z velo svojo roko boža mu bledo ličece, misli na svoje drago nepozabno dete — ter se mu sladko •—• zadnjikrat še nasmehne. Potem ovije konec svojega plašča okolo deteta in — zaspi.
Mrzleje in mrzleje postaja, noč je, temna mrzla noč — tudi reka Seine — umolkne. Ko pa drugo jutro mračno februvarsko solnce pogleda izza oblakov, obsije ob zidu tvilerijskega vrta naslonenega strojarja iz Maskare in majhno dekletce iz Nari terre.
Spala sta trdno in spita še danes !	Prevela J.
Kum Matija.
I?"	(Češki spisala Božena Nemeova; poslovenil Župčev.)
um Matija gre obiskat kuma Jurija. Ne daleč od kmetije sreča kumovega A-}'A "«Mečka.
„Kaj dela oče, Jožek?" vpraša ga.
„Bavno je hotel jesti, ali ko je vas videl za vasjó, vstal je in pustil jed," odgovori odkritosrčni deček.
„A zakaj pa?"
„I nù, oče pravi, da bi nam dosti snedli in mati je morala vse to z mize spraviti."
„In kam je vse to spravila, Jožek?"
„Gos je dela na zidek, gnjat na peč, klobase sè zeljem pod rešeto, štruklje na polico a dva vrča piva pod klopico."
Kum ne izprašuje dalje, smeje se in precej vstopi čez prag h kumu.
„Pozdravi te Bog!" nagovori ga kum Jurij. „Ali zakaj nisi prišel za tre-notek poprej, lahko bi bil južinal z nami, a baš danes nam ni ostalo nič od jedi, s čimur bi ti postregli."
„Nisem mogel, dragi kumek, poprej priti ; prigodilo se mi je na poti nekaj nepričakovanega."
„A kaj, povej, povej!"
„Ubil sem kačo, ta kača pa je imela glavo tako veliko kakor ta gnjat, ki jo imate na peči, debela je bila kakor ta gos, ki je na zidku, imela je belo mescè kakor ti štruklji, ki so na polici, dolga pa je bila kakor te klobase, ki leže zvite na želji pod rešetom, krvi pa je bilo, kakor piva v ónih dveh vrčih, ki stojita tam-le pod klopico.
Matija jo je dobro izvèl. Kum Jurij se je sramoval svoje negostoljubnosti ; žena je morala jed in pijačo postaviti na mizo in zdaj še-le sta oba stregla gostu.

Lovrenčkov dédek.
(Spisal —è.)
j, ej, kakó se izpreminajo časi! Kdo bi si mislil, da v malo letih ne bode več mej nami onih častitljivih, sivolasih starčkov naše prijazne vasice. Dejal bi bil, sto let bode učakal Lovrenčkov dedek, pa glej ! jedna zima ga je vzela. Dà, dà, vzela ga je, hitro ga je vzela mrzla zima starino naše prijazne vasice —
Lóvrenékovega deda. Ej, ej, škoda ga pa je, škoda, kaj bi tisto! —---
Ljubeznjiv možiček, prijateljčki moji dragi, bil vam je Lovrenčkov dedek, niti najmanjšemu črvičku ni nikdar storil nič zalega. Imovito svojo hišo je izročil vže pred leti najstarejšemu sinu, a izgovoril si je le sobico zgoraj v podstrešji,
kjer je navadno bival, ako ni mogel sedeti zunaj pred hišo
pod košatim orehom in ujč-kati katerega koli izmej malih vnukov, ki so nagajivo tekali okolo dobrega starčka.
Hm, črez sedemdeset jih je vže imel, a bil je še vedno čvrst in vesel. Spominam se ga še dobro, bil vam je izrezan tak, kakeršnega vidite na de-našnjej sliki. Lice mu je bilo
vedno obrito, a sivi lasjé so mu moleli v malih kodrih izpod kosmate polhovke, katero si je prav po fantovski po-kladal na čestit-ljivo glavo. Bil je nekako bolj
suh nego okrogel, lice mu je prečrtalo vže nekoliko precej globokih brazd, katere so mu se
spuščale od nosil pa doli do špičaste brade. Izpod obrvij gledalo mu je dvoje prijaznih očij, s katerimi
je dobro videl v daljino, le ko je kaj citai — tudi citati je znal Lovrenčkov dedek, ne sicer Bog si ga vedi kako gladko, vender za silo pa še dosti dobro — oborožil si je oči še z jednim parom steklenih očij, ki so možato zajezdile njegov še precej velik, krivüljast nos. Spoštoval je možiček staro narodno nošnjo — nikdar nisi ga videl brez kosmate polhovke, brez jerhastih hlač s podvezami in brez pokončnih škorenj na kveder. Vselej ga je razjezilo, ko je gledal domače fante in dekleta, kako zapuščajo staro nošnjo in se oblačijo v drage ptuje cunje — kakor je rad v šaljivosti govoril Lovrenčkov dédek.
Tudi citati je znal Lovrenčkov dedek, kakor sem vže omenil in rad je čital. òe je le mogel, otišel je v svojo mirno sobico na podstrešji, sedel ondii na hrastovo
klop in počasi citai, kar si je izposodil bodi si pri gospodu župniku ali pa pri gospodu učitelju. Takrat je odložil celò svojo pipico, iz katere je drugače puhal gost dim in se ves zamislil v čitanje. Le poglejte ga, kakó prebira časopis — „Novice" bodejo mendcà — kako počasi premika ustni in dobro vem, ko bode prečital ves odstavek, odložil bode počasi časopis, zmajal z glavo in dejal: „Sam Bog naj umeje to gospödo, tu nas hoče poučevati o gospodarskih naših stvareh in si izmišljuje vse po novem, kakó naj delamo, da nam polje dobro obrodi. I nù, kaj bodo neki ti naučili nas, ki smo vajeni delati le po starem kakor so delali naši
očetje, pa so imeli vsega dosti. Ej ne umejem te gospode in ne umejem!" —
* *
Bilo je na tretji sv. večer, na večer pred sv. tremi kralji. Zvunaj je pošteno snežilo in vsakdo je bil vesel gorke peči, h katerej se je stiskalo staro in mlado. Pri Lovrenčkovih so vže davno pokropili in poblagoslovili sè sveto vodo vsa poslopja, izmolili sv. rožni venec, potem pa posedli v gorkej sobi, jedni okolo mize, drugi okolo peči. Otroci so bili seveda okolo svojega dobrega dedeka, ki je sedel v kotičku pri peči; jedni so se posedli okolo njega, drugi so se držali njegovih kolen in mu zrli v blage oči, a najmlajši — ki je bil poseben nagajivček dédekov — splezal mu je celò na jedno njegovih kolen in ga ponosno zajezdil.
—	Otroci, jutri so pa sv. trije kralji ! —
—	Kaj pa je to, dedek. sv. trije kralji? — vprašal je zvedljivo jeden izmej manjših dedekovih vnukov.
—	Tega ne veš ! — zasmijal se je Jožek. ki je vže od jeseni hodil v šolo iu bil zelò ponosen na to, kar je vže znal.
—	Nu bodem vani pa jaz povedal kaj o sv. treh kraljih — začel je dedek, a otroci so vsi umolknili, saj so. vedeli, koliko in pa kakih lepih stvarij zna povedati njihov dobri dedek.
—	Sv. trije kralji, bili so kralji, daleč tam v jutrovej deželi, tam, kder solnce izhaja in kder je zlatä in pa drugih dragocenostij, kakor pri nas peska. Ta jutrova dežela je daleč, daleč, vender še vedno bliže nego tako zvana deveta dežela, v katerej — kakor se pripoveduje — med in mleko kar v potocih teče, po drevesih suhe mesene klobase, rastó in po zraku letajo pečene prepelice.
Tedaj tam v jutrovej deželi imeli so sv. trije kralji svoja kraljestva. Po čudovitem božjem razodenji zvedeli so, da se bode svetu porodil novi, večni kralj nebes in zemlje. Takój so vzeli dragocenosti svoje zemlje in se podali za čudovito zvezdo na dalnji, dalnji pot. Sli so, šli dolgo in dolgo ter prišli v lepo mesto Jeruzalem, a od ondot v Betlehem, kder so se poklonili novemu kralju, sv. Detetu ■Jezušku, in mu podarili dragocena darila. Od ondot so se vrnili zopet po drugem potu v svoja kraljestva, živeli sveto in postali vsi trije mučeniki za sveto vero Kristovo. Sv. trije kralji so veliki svetniki, zato pa tudi imajo to posebno milost, da povedó ónemu, kateri se pred njihovim praznikom posti, vže tri dni pred smrtjo, da bode umrl. A to se zna, da se mora strogo postiti, in to takó, da tisti dan z žlico niti jesti ne sme! —
—	Dedek jaz se bodem tudi postil, da mi sv. trije kralji povedó, kdaj mi bo umreti — oglasil se je jeden izmej vnukov
—	Dédek, kdaj bote pa vi umrli — poprašal je vnuček, ki mu je "sedel na — ko len če in prijel dedeka za ostro brado.
—	Oj jaz bodem pa kmalo umrl, dete moje, kmalu umrl — odgovoril je
—	Ali ste se tudi vi postili na čast sv. trem kraljem? —
—	Tudi sem se, tudi! —
—	Ali so tudi vam povedali sv. trije kralji, kdaj bodete umrli? —
—	Niso mi povedali tega nè, otročički moji ljubi, vender vem, da svojega dedeka ne bote več dolgo imeli. Vaš dédek bode umrl, kmalu umrl.
-—• Oj ne bote umrli nè, saj tudi ne smete! — hiteli so otroci govoriti drug za drugim in svitle solze so jim zablestele v očeh. A dédek ni rekel nato ničesar, pogledal je k nebu, sklenil svoji suhi, koščeni roki in ustni ste se mu začeli premikati v pobožnej molitvi.
Potem so otišli spat dédek in otroci.
In napočil je svet in slovesen dan, dan sv. treh kraljev. Ljudém je kar škripalo pod nogami od velikega mraza, ko so šli zjutraj na vse zgodaj v cerkev k sv. maši. Mrzlo je bilo mrzlo. In ko je bila končana sv. služba božja in so se vsule cele tolpe pobožnega ljudstva iz cerkve ter odhajale vsaka na svoj dom, da ondù pobožno sprovedó sveti dan, dan sv. treh kraljev, zadoni mil, otožen glas zvončka iz cerkvenih lin, zvonilo je zadnjo uro dobremu in izkušenemu starčku — Lovrenčkovemu dédeku, ki je umrl ravno na sv. treh kraljev dan zjutraj.
dédek.
Y novoletnej noči.
»IJÌgakó krasno žare nebesa Jasnee po zemlji mrak temàn — A meni dušo bòi pretresa, V nebeško noč jaz zrem — solzàn.
Dà, v cvet. Kot zvezd na jasnem nebi, Kot kapljic bisernih morja, Ta noč prikriva upov v sébi Brez upa ni nocoj srca.
Poslednja noč ! In ž njo pa leto Nagnilo trudno bo glavó . . . Poslednja noč ! In ž njo nešteto Proménilo se bitje bó.
Krasnó, krasno žarč nebesa Jasnee po zemlji mrak temàn — A meni dušo bol pretresa, V nebeško noč jaz zrem — solzàn.
Z obrazom dvojnim se ozira Ta noč poslednja v širni svet: Za njo življenje hira, umira, Pred njo se svet odéva v cvet.
Saj vem: Še več kot zvezd na nebi . In kapljic bisernih morja, Ta noč bridkóstij nosi v sebi: Bolij, žalobe, bed, solzä !
Mih. Podtrojiški.
Materina skrb.
acpavaj dete milo,	Kadar se nasmihal,
Spavaj sinček zlati!	S tabo se radujem,
Bog nad tabo euje	Kadar vzdihaš, jočeš,
In preskrbna mati.	Tudi jaz togujem.
Kadar mirno spančkaš, Mati ne počiva, Sladko o bodočej Tvojej sreči sniva.
Boš li služil Bógu, Služil domovini, Ljubil mater svojo Moj zaklad jedini?
Angelj božji vodi Te po pravej poti, Da od nje hudobnež Nidkar te ne zmoti!
Fr. Krek.
JÌS
tMfpaspäl je Slavko. In ko je takó spančkal, sanjal je lepe, lepe sanje. Ležal v posteljici, a očesci, njegovi krasni očesci zrli sta mu skozi okno tjà v temnomodro, zvezdno noč. Sjajne zvezdice so zvedljivo stikale svoje svetle glavce in kukale skozi okence baš na posteljico k našemu Slavku. Kakó jih je bil Slavko vesel! Saj mu je sestrica povedala, da ima vsak človek svojo zvezdico in ona svetla, sjajna zvezdica, čegava bi neki bila, ako ne njegova, prav njegova. In on je znal, da je prav njegova.
Toda kaj je to? mislil si je mali Slavko. Zvezdice, óne svitle zvezdice začele so se bolj in bolj pomikati doli k njemu, zmirom bliže — — — bliže, a naposled prišle so prav v Slavkovo sobico, k njegovej posteljici, ali to niso bile več žarke zvezdice, to so bili sami angeljci, krilatci, mali ljubeznjivi otročaji. kakor on sam, z zlatimi krilci. Nebeška svetloba razsvetljevala je malo sobico. Pa niso prišli angeljci sami, ž njimi prišel je tudi častitljiv, snežnobradi starček, sè škofovsko kapo na glavi in sè srebrno palico v roci. Angeljci nosili so raznih igrač, zlatih jabolk in orehov in Bog si ga vedi, kaj še vse ne druzega. Gestitljivi starček pa — bil je sv. Nikolaj — pristopil je bliže k Slavkovej posteljici in z blagim glasom takó-le govoril: — „Predragi Slavko! Tvoj dobri angeljček vàruh mi je vse povedal, kakó si ti priden. Povedal mi je, da rad moliš, da svoje stariše ubogaš, da bratce in sestrice ljubiš in da le malo jokaš. Zato to pa tudi nisem jaz pozabil, le poglej, kaj so ti angeljci prinesli--vse te igrače, vse te slaščice, vse
te podobice, vse — vse to je tvoje, Slavko dragi. Bodi še dalje tako dober, kakor si bil do zdaj, pa te bode dobri Bog in sv. Nikolaj vedno ljubil in vsako leto mnogo lepega prinesel." — Takó je govoril sv. Nikolaj, in naš Slavko seje probudit.
Povzdignil je modri očesci in se ozrl po sobi. Zginil je čestitljivi starček sv. Nikolaj, zginili so angeljci krilatci, ali darovi so ostali, darovi. Mnogo lepih darov ležalo je po njegovej posteljici, a okolo posteljice stali so pa Slavkovi bratci in sestrice in jednoglasno kričali: „Slavko! Slavko! poglej no vender, kaj ti je sv. Nikolaj prinesel!" ■—	—è.
Spoštuj starost.
I JWI^ladiiii dolžnost je : da spoštuje starost. To dolžnost nam naklada lastni čut. fli^A^ pa tudi sveta vera Kristova.
Znano je, da so se v spoštovanji do starejših odlikovali posebno Spartanci. Tu naj navedem samo jeden primer: Iskal je starček ob olimpijskih igrah sedeža, ali nihče mu se ni hotel umakniti. Prišedši pa do prostora, kder so sedeli Spartanci, ustanejo in odstopijo takòj pred njim vsi špartanski mladeniči. Burno odobravanje se je začulo mej mnogobrojnim občinstvom in špartanski očetje so ponosno zrli na svoj mladi naraščaj. In kaj mislite, kaj je storil starček v «tem? Solze veselja so mu zaigrale v očeh in glasno je zaklical: „O bogovi! vsi Grki poznajo krepost, a krepostni so jedino le Spartanci."	Nežika Zupanova.
Modri zlatar.
f	(Češki spisala Božena Nemeova; poslovenil Župčev.)
doš je imel osemnajst let, ko sta mu umrla roditelja. Zdaj mu ni kazalo rugega nego iti v službo. In misli si: „Ker moram služiti, pojdem v veliko mesto in tam stopim v službo, izvestno dobim kaj dela." Zbere svoje stvari in gre. Ne daleč od mesta pozdravi ga modro z razumom. Od tega časa je bil neki tako moder in razumen, kakor bi se bil poučeval na visokih šolah in vse, kar je vzel v roke, izteklo se mu je srečno.
Eadoš hodi po lepih ulicah in tù zagleda krasno in sijajno prodaj alnico zla-tarjevo, v katerej sedi pri delu mnogo pomočnikov. To mu je vrlo všeč in zopet misli, da ne pojde v službo ; raje se bode učil za zlatarja. Brez pomisleka stopi v delarnico, uljudno pozdravi mojstra in ga prosi, da bi ga vzprejel za učenca. — „I nii, jaz te vzprejmem," ugovarja mojster, „ali ti si vže nekoliko prestar za učenca; predno se izučiš, bode ti počasi šest in dvajset let. Saj hočeš služiti leto za leto, ali nè?"
„Seveda, gospod mojster, jaz nimam nič novcev, da bi plačeval učnino. Ali izvestno bodete zadovoljni z mano in niti trenotka vam ne zamudim," pravi Badoš.
„Ostani tedàj!" reče mojster, odkaže mu mesto za njegove stvari in ležišče. Ko si Badoš vse to uravna, spravi se takoj na odkazano mu delo. S prva se mu drugi pomočniki smejejo, češ, da je lesen učenec, pa hitro umolknejo ; kar vzame Badoš v roko, vse se mu izteče srečno, in čemur so se drugi dve leti učili, to umeje on v tednu. Za štirinajst dnij vže zna izdelovati prstane, uhane in zapestnice tako lepe, da jih je veselje gledati.
„Ne vem," pravi mojster svojej ženi, „kaj si naj mislim o Badošu, ali je vže izučen in se z mano le norčuje, ali je rojen pod srečno zvezdo?"
„Nè, temu ne veruj, da bi te bil nalagal; on je resnično živa resnica," zagovarja mojstrovka učenca, ki je bil tudi njej na ròko. Za štiri nedelje se je izučil in mojster ga je zelò ljubil. Jedenkrat gre z mojstrom na sprehod po mestu, ki je bilo veliko in v katerem je kraljeval kralj. Tu vidi na vratih črepinjo natak-neno na òsti. In vpraša mojstra, kaj neki to znači, in mojster mu začne pripovedovati takó-le:
„Naš kralj ima jedino hčer, devo tako krasno, da bi zaman take iskal daleč po svetu. Od dvanajstega leta pa deva ne govori, ali po previdnosti božjej ali po svojej lastnej volji, tega ni mogel nihče dolgo dognati. Kar je bilo tii zdravnikov in drugih učenih mož, niti jeden je ni pripravil k govoru. Deva čita, jezdi, sprehaja se, umeje krasno delo, ali vse to zvršuje molče.
Pred tremi leti se je tu pokazala modra prorókinja, ki je povedala, da je princezinja Libena pod čarobno močjo in da bode ta moč tako dolgo trajala, dokler se ne ponudi mladenič, ki bi jo pripravil k govoru. In kralj je izdal razglas, kdor bi njegovo hčer pripravil k govorjenju, da mu jo dà za ženo, naj je priprost ali visok. Tu so prišli vsakovrstni ljudje, ki so se pri kralji glasih in princezinjo nadlegovali, ali ozdravil je ni nihče. Kralj se je jako jezil nad tem a princezinja še mnogo bolje; zato se je umaknila v svoje sobe in iz njih niti iziti ni hotela.
In razglasil je zopet kralj : kdor se pri njem oglasi, da hoče princezinjo ozdraviti, pa tega ne stori v treh dneh, pride ob glavo. Pritisk je ponehal, dokler nekoč ne prijaha mlad gospođ jako lepe postave. Kralj je dovolil, da bi poskušal ozdraviti princezinjo. Tri dni je neki klečal pred Libeno in neprenehoma prosil, da bi samó jedno samo besedico izpregovorila z njim, ali zaman, Li ben a se niti ganila ni in tako je gospodič izgubil tretji dan glavo, ki je zdaj za strah nataknena ondii na vratih. Od tistih dob se nihče več ne glasi in peto leto vže teče, kar prince-zinja ni izpregovorila."
Eadoš se temu jako čudi in smili se mu krasna Libena. Bil je vže leto pri svojem mojstru, ki ga je imel kakor punčico v očesu in vže se je tudi z ženo menil, če ostane Eadoš vedno tako vrl mladenič, da si ga pridrži za svojega, ker nima drugih otrok.
Nekega dne pride kraljevski dvornik in naroči pri mojstru za princezinjo dragotine. Biti morajo tako krasne, kakeršnih do zdaj ni še nihče videl in iz najdražjih kamenov. Mojster to obljubi, ali ko sel otide, praska se za ušesi ter ne ve, kako bi to zvršil in komu bi oddal to delo.
„Kaj sevam je zgodilo, gospod mojster, daste tako žalostni?" vpraša Eadoš.
Mojster se mu razodene.
„Ne žalostite se, mojster! to delo vzamem jaz sam nase in izvestno bode kralj zadovoljen z mano."
„Misliš li, Eadoš, da izgotoviš delo, katerega si jaz sam zvršiti ne upam? Kako bi mogel jaz tebi dati toliko zlata in dragih kamenov, da je skaziš?"
„Dajte mi torej nekoliko za poskušnjo in če vam bode všeč, potlej to drugo!"
Mojster je zadovoljen, da zlato in kamen, a Eadoš se takoj loti dela. Ali kako se čudi stari zlatar, ko mu prinese Eadoš izgotovljen prstan. V vsej proda-jalnici ga mu ni bilo jednakega. Z veseljem da mojster zlata in demantov kolikor treba, da bi tudi druge okraske tičoče se stvari izgotovil. Eadoš se trudi, kolikor more, da bi delo dobro zvršil, naredi tudi srebrno skrinjico in — vse v njej uredivši, prinese jo mojstru.
Ko mojster ogleda lepotičje, pade Eadošu okolo vratü in pravi: „Mladenič, od danes si ti mojster, jaz ti ne morem več velevati, kajti daleč si me prekosil."
Bilo je pa to tako delo, kakeršno je malokdo umel. òlovek ni vedel, čemu bi se bolje čudil, ali kraljevskemu dijademu, ali nežnej ovratnici, ali krasnim uhanom, zapestnicam in drugim drobnostim. To so bile nitke, kakor od pajka predene, a ti listki in cvetke, kakor bi bile iz zemlje vzrastle.
„Mladenič, kaj naj ti za to storim?" vpraša mojster ves srečen svojega pomočnika.
„Nič drugega, samo dovolite mi, da smem vse to sam h kralju odnesti!" — Temu mojster rad ustreže in Eadoš gre v kraljevski grad. Ko se oglasi, da nese kralju naročeni lišp, puste ga takój pred kralja. Globoko se priklone in poda kralju srebrno skrinjico. Jedva privzdigne kralj pokrovček, razjasni se mu lice in z vidnim zadovoljstvom gleda dragocenosti. „Ali mi ne moreš povedati, mladenič, kdo je to delo zvršil?" vpraša kralj prijazno.
„Jaz sam, najmilostivejši kralj!" odgovori Eadoš.
„Aj dečak, potem pa si tako spreten umeteljnik, kakeršnega do zdaj še nisem poznal! Ako ti morem kako milost skazati, voli tedaj!" reče kralj Radošu, ki čudno da ne joče od veselja.
„Najmilostivejši kralj! Slišal sem, da vsakega puste k princezinji, kdor hoče to poskusiti, da bi jej nazaj dal govorico. To bi hotel tudi jaz poskusiti in zato bi prosil vašo kraljevsko milost, da smem iti k njej." Tako prosi Radoš kralja sè strahom čakajoč odgovora. — „Seveda, mladenič, da smeš k njej iti in poskusiti njeno ozdravljenje, ali bilo bi mi žal, ko bi tega ne zvršil; menda pač veš, kaj te potem čaka?"
„Vem, najmilostivejši kralj, ali rad se udam smrti, ce tega ne z vršim." — Kralj pokliče dvornika in mu naroči, naj pelje Radoša k princezinji v sobo in ga pusti ondù samega; dvornik pa razume tudi skrivno znamenje, naj posluša in opazuje vse, kar se bode godilo. Pelje ga dvornik skozi množico sób do dvorane, kder ni bilo drugače nego kakor v raji; cvetlic, dreves, preprog, zlata, srebra, zagrinjal, vsega dosti. In to vse je bilo razsvetljeno s temno solnčno svetlobo, ki je skozi barvana okna pisane sence pokladala na bela, mramornata tla. Na pročelji dvorane so visele od stropa nizdolu težke zavese, katere dvornik rahlo odgrne, in Radošu z roko namigne, naj vstopi.
To je bila sicer majhna sobica, ali tako krasno, prikladno in čedno uravnana, da je bilo človeku nekako milo, ko je vstopil va-njo. Pa najkrasnejša je bila princezinja Libena. Sedela je pri oknu in z zlatom vezla. Niti žilica se ni ganila na tem krasnem obličji, ko je Radoš vstopil, niti za trenotek se oko ni obrnilo k njemu ; zdelo se je, da je takó brez življenja kakor podoba, ki je visela v zlatem okviru na zidu in jo kazala kot majhno dete. Z jasnim očesom na-njo gledajoč priklone se Radoš princezinji in se postavi pred njeno podobo, rekoč: „Odloči ti, podoba krasna, kruti boj, ki se bije v tem gradu! Podobar je napravil devo, krojač je na njej došil obleko, ali govorilec jej je dal govorico. Oegava je zdaj ta deva?"
„Oegava bi bila, kakor govorilčeva, ki jej je dal govorico?" izpregovori princezinja in zopet tiho dalje šiva.
Radoš gre s poklonom iz sobe, ali nevoščljivi dvornik oznani kralju, da mu princezinja niti besedice ni odgovorila in Radoš mora v gradu ostati, kder se mu sicer dobro godi. Mojster ne ve, kaj naj si misli, ko mu služabnik prinese denarje za lišp in pové, da se pomočnik vrne še le tretji dan.
Drugi dan peljejo Radoša zopet v princezinjino sobo in kakor prejšnji dan se postavi pred podobo in vpraša: „Odločiti, podoba krasna, kruti boj, kise bije v tem gradu ! Podobar je napravil devo, krojač je na njej došil obleko, ali govorilec jej je dal govorico. Zdaj jo hoče imeti vsak: čegava je?"
„Včeraj sem ti rekla, da je govorilčeva," odgovori zopet princezinja.
Dvornik, ki je poslušal, ne privošči tega Radošu, da bi mogel biti kralj, zatorej zopet reče kralju, da princezinja ni izpregovorila. Zopet ga pridrže v gradu. Ali tretji dan gre poslušat kralj sam. Radoš vstopi v sobo in zopet vpraša podobo : „Odloči ti, podoba krasna, kruti boj, ki se bije za devo v tem gradu! Podobar jo je napravil, krojač jej je došil obleko, ali govorilec jej je dal govorico: čegava je zdaj?"
„Dvakrat sein ti vže rekla, da govorilčeva: zakaj nisi s tem zadovoljen?" reče Libena pa ustane od mizice. Tii skoči kralj v söbo in jokajoč poljublja hčer. Na to prime Badoša za roko in pravi: „Mladenič, ti si me storil srečnega očeta in mi vrnil vse veselje, bodi torej moj sin in kralj; kajti vidim, da si modrejši nego li drugi."
„Gospod moj milostivi!", odgovori Eadoš, „kako morem biti kralj, saj sem le iz nizkega rodu, ne vem, kako nositi se na dvoru in krasna princezinja me bode težko hotela za svojega moža."
„Ti si me sè svojo modrostjo osvobodil iz čarobnih vezij in jaz nobenega dragega nečem za moža nego tebe," pravi Libena in poda Badošu roko, katero on vroče poljubi.
Takoj se to v mestu razglasi, da je princezinja ozdravljena in da je njen osvoboditelj priprost zlatarsk pomočnik. Tu hiti stari mojster v grad, da bi se prepričal, je-li to resnično vse takó, in ko ga Badoš z veseljem predstavlja kralju kot svojega dobrega mojstra, hvali starec v duhu Boga, da mu je poslal takega učenca.
Za nekaj časa je bila svatovščina in kraljevska nevesta se je svetila v dra-gotinah, katere jej je napravil ženin z lastno roko. Badoš je gospodoval modro, kakor pred njim nijeden kralj, a ljudstvo je za-nj molilo, ko je ustajalo in hodilo k počitku. Imel je nekoliko sinov in vsak se je moral z mladosti nečemu učiti in nobeden ni dosegel naslova brez zasluge. Ali jih je tudi pozdravilo modro z razumom, to se ne ve.
Hčerka materi za „Novo leto!"
K aj uaj 1»! Tam hčerka mala T dar za „Novo leto" dala, Da bi Vas razveselilo, Mater mojo, mater milo i
To podóbico vzprejnu'te Zit spomin si jo hranite. Kakor On je bil ubógljiv, Jaz želim takisto biti,
Kar imam, ste Vi mi dali, Mnogo zäme ste prestali ! — S čim naj Vas zdaj obdarujem,
Nikdar Vas v tem „letu nóvem"
Ker vže toliko dolgiijem? Rada bi cvetic Vam dala, Pa je zima vse pobrala ! — Le pođobo jedno svetih Čez vse lépo izmej petih, „Dete Jezus" je preblägo Najsvetejše najbolj drägo!
Ne jeziti ne žaliti. Hočem biti poslušljiva, Bedna vsa in postrežljiva; . Vam pri delu pomagati
a sro i	„XI u M
To obeta srčno vdana Hčerka Vaša — Marijana.
In skrbno na stràni stäti! Teh obljub se bom držala In zvestó je spolnovala. Da bi kdaj Se doživeli „Novo leto" preveséli!
A. K. Sež-ov.
Naši otroci.
^fKo vam je vedno stara povest, in vedno isti ti naši otroci! . . . Bodi si v ^Jn|vzpomladi ali v jeseni, po leti ali po zimi, otroci znajo pa znajo, kako je treba brezskrbno ter radostno živeti. In celò še po zimi ! Kakor hitro zapade prvi sneg in se jame ježiti kristalno ivje po drevja golem vejevji, tedàj se zdi, kot da zavlada po zemlji najedenkrat pravo kraljestvo nedolžnega otroškega veselja.
Evo vam jih! Tam gori pod sv. Trojico na Lovranovem vrtu zbrala se jih je lepa šestorica. Kdo vé, kateri so vse bili in čegavi ? Kraševčev Janezek, Urbanov Jakec in Košev Martinek in bratec njegov in . . . saj pravim nò, da ni mogoče našteti ter poznati vsacega posebej ! Dobro, to se ve, da so se imeli tam gori, prav dobro. Dvoje, troje na lahko vkup zbitih sanij so bili privlekli v potu svojega obraza s sebój, a potem, jùjù, potem je šlo po nizdolu, daje bilo veselje gledati!
In še nič kaj se niso prepirali mladi poni-glavčki, kdaj se bo kateri dričal. Prav lepo so se bili razvrstili. Prvi, seveda, vozil se je vedno Urbanov Jakec, saj so bile njegove sani najboljše in najtrdnejše. Za njim
pa so se uredili ostali otroci. — Trikrat, štirikrat obnesla se je stvar vrlo po sreči. Da pa vremena niso stalna in se sreča rada preobrača, in ž njo vred tudi sani po snegu, zato ne moremo mi : stara vže je ta navada. Tudi
naši otroci so se malo brigali za podobnih uezgodkov nešteto število. Saj ga lahko vidite Kraševčevega Janezka, kako neusmiljeno se je prekopicil ter padel kar dolg in širok tja po snegu. — A menite li, da je kaj zdalo? Smijali so se mu tovariši, druzega nič, in Janezek se je pobral, popihal si malo v róke ter v nósek in — vlekel zopet sani na strmino. Koševemu Martinku je sapa celò čepico potegnila raz glavo, ko se je dričal z mlajšim svojim bratcem v dolino — toda za to je le še glasneje zaukal! . . .
Vse ljubo popóludne so se zabavali tako naši otroci. Se le na večer krehcali so trdi in na pólu zmrzli vsak proti svojemu domu. A ondù, kdo ve, če se ondii ni vže z davna tistega dne močila zanje — bridka leskovka? . . . Hè, hè, pač res vedno stara povest, in vedno isti ti — naši otroci!	Mihael Podtrojiški.
—•♦< 16 >*'— Mleko.
■IJjjfy'je raste mleko?" — tako je vprašal nekega dne Jožek svojo mater, ko je mleko kupovala.
„Mleko ne raste nikjer, ampak molze se od krav, ovac, kòz i. t. d." odgovori mati.
„Pa od kod dobi krava mleko?" vpraša dalje Jožek.
„Krava pase travo," odgovori mati, „žre seno in liže sol. Vse to se potem pretvarja v sladko mleko; mleko se nabira v kravjem vimenu in iz vimena se molze. Krava se molze navadno po dvakrat na dan: zjutraj in zvečer: nò, po nekaterih krajih jo molzejo tudi o póludne. Iz mleka se nareja smetana, surovo maslo in sir. Vrhu tega doji krava tudi svoje tele. Teliček je vrlo vesela žival, rad teka in skače okolo svoje matere. Kliče jo: „meee!" in mati se mu na ta glas veselo odzivlje: „muuu!" Krava liže telička z jezikom; hrapavi jezik jej služi namesto češlja, ona namreč češe ž njim svojega telička.
Prvo mleko od krave ni tako sladko in ukusno, kakor je poznejše. Nikakor bi nam ne šlo v slast, ako bi ga pokusili in pili. A ravno to mleko je za mlado tele prijetno in koristno. Teliček iz začetka ne more žreti ne trave ne listja. Se le pozneje, ko nekoliko odraste, muli travo in trga listje, do tega časa ga pa mora krava dojiti. Kadar tele odraste, potlej še le pase travo, žre seno in liže sol."
„Ali tudi še katere druge živali dajejo mleko razven krave?" vpraša Jožek.
„Povedala sem tivže," reče mati, „da nam mleko dajejo tudi ovce in koze. Tudi kamela daje mleko. Jelenje mleko je neki zelò sladko in mastno. Mleko od oslic je najboljše zdravilo nekaterim bolnikom, ki ga tudi pijó, da se zdravijo ž njim. Mleko imajo tudi še drage živali, recimo: svinje, psi, mačke, miši itd. ali tega mleka ljudje ne uživamo, s tem mlekom te živali le dojé svoje mladiče."
„Ali se pa mleko še od kake druge stvari dobiva," vpraša radovedni Jožek, ki je svojo mater pazljivo poslušal, ko mu je vse to pripovedovala.
„Daleč tam na zahodu od nas," odgovori mati, v daljnej zemlji, ki jo Ameriko imenujemo, j-aste drevo, ki se imenuje „kravje ali mlečno drevo." Iz tega drevesa, kadar se poseče, teče neko mleko, ki je prijetnega ukusa in človeškemu zdravja ravno tako ugaja, kakor mleko od naših domačih krav. Tamošnji prebivalci nasečejo tako drevo in točijo v sodove to sladko in jako prijetno pijačo, ravno tako, kakor mi vodo iz kakega vodnjaka. A tudi še mnogo drugih rastlin je ustvaril dobri Bog, ki imajo nekako mleko v sebi, ali to mleko se ne more rabiti za nobeno pijačo. Takó na primer mleko v mlečeku je grenko; v maku strupeno; v kozji bradi jedko, ki žg0 in zajeda. Ce bi to mleko le okusili, izpahnila bi se nam usta in jezik, in čutili bi bolečine v želodci. No so pa zopet take živali, katerim to mleko prav nič ne škoduje, marveč koristno jim je, pa ga zato pijó. Iz tega lahko vidiš, da to, kar je nekaterim živalim dobro in koristno, to je drugim neprijetno
in opasno. Nù, zdaj veš, odkod se dobiva mleko, pa si vse to dobro zapomni!"
*
BC Dalje v prilogi. "3HS
K 1. listu 1890.
Po zimi.
(Deček pri oknu.)
V
C^fez širno plan, čez dol in breg, Vihar srdit divja. Pokril zemljo je debel sneg, Vse mraza trepeta.
Pa naj divja ta silni mraz, Kaj mar mi zima je. Za gorko sedem peč se jaz Prav nič ne zebe me.
Le ptičice brez hišice, Oj vam je pač hudó. — Kakó se mraza tresete, Vas glad mori močn6.
Pa brez skrbi pod streho k nam Zdaj priletite ve,
Prav rad vam kruha — zrnic dam, Ne bojte mene se!
Se okence odprl vam bom, Zletite v hišo vsé. Imele bote varen dom Do pomladi nove!
Prislà še gorka bo pomlad Življenja boljši čas; Odprl spet okence bom rad, Na prosto spustil vas.
Eadóst se ponovila bo, Kot bila je nekdaj. — Le urno v hišico gorkó Odprto vam je zdàj !
Alojzij K. 8ež-ov.
i	Strijček Prigódek.
fej	V
88»	(Češki spisala Božena Neincovä, poslovenil P. Pešee.)
eki kočar (bajtar) je bil zelò siromašen pa ni znal, kako bi si pomogel k denarju. In ne dà mu hudič dobro delati, gre in ukrade v gradu zakladnico z vsemi denarji. Po noči si jih prinese domóv in da bi mu nihče nà-nje ne prišel, odvzd. ne prag in jih položi pódenj. Žena ga gleda in vpraša kdo mu je dal toliko denarjev. Ali on vé, da ima trapasto ženo in tako jej ne pove ničesar, da je denarje ukradel, nego samo to jej reče, da ni njegov.
„Nu, zakaj pa je zakopavaš?"
„Za strijea Prigóclka", odgovori kočar. Eano si vzame nekaj denarja, pravi ženi, da naj o tem nikomur ne pove, pa gre v mesto. V gradu je bil zjutraj krik, vsi so šli zločincu za sledom ali nič niso mogli spaziti. Bilo je to opóludne, kmetica je sedela zunaj in predla. Tu prijezdi okrog gospod na konji. Ko ga kočarica zagleda, misli si, da je to najbrže strijc Prigódek in kliče nd-nj: „Gospod, gospod! ali vam ne pravijo Prigódek?"
„Zakaj vprašate?" pravi z začudenjem jezdec.
„Jaz sem mislila, da ste strijc Prigódek in da jezdite po te denarje, ki jih je moj Anže zakopal pod prag.
Jezdec je vže slišal o tatvini in precej mu to na misel pride pa pravi kmetici, da se imenuje Prigódek.
„Nil, pa pojdite in si je vzemite, imate je shranene."
Jezdec stopi s konja, kmetica mu odmakne prag, on vzame denarje in jezdi z njimi naprej k gradu. Ko jih tam spoznajo, gredó precej z verigami po kočarja. Ali žena pravi, da se še ni vrnil, pa kadar pride, da ga tjà pošlje.
Po noči pride mož domov, pa ko mu žena z veseljem pripoveduje, da je denarje dala strijcu Prigódku, loti se ga taka razkačenost, da bi jo bil takoj ubil. Trenotek hodi po sobi in premišljuje, kako bi se znebil kazni. Zdajci mu pride nekaj na misel, pa reče ženi:
„Torej poslušaj, ti kljuka trapasta! Slišal sem v mestu, da bode danes po noči vesoljni potop; kdor se ne skrije, ta se utopi. Jaz zlezem na streho."
„A kam naj zlezem jaz?" vpraša jokajoč kmetica.
„Pojdi v kuhinjo, jaz zadelam vsako luknjico in če ne pride voda gori na streho, ne bode ti nič."
Žena zleze tjà in mož zamaši vsako razpoko, da bi voda ne mogla tjà. Potem si pristavi k strehi lestvo pa lije skozi dimnik dolu v kuhinjo vodo. S prva žena moli, ali čim dalje jej gre voda, tembolj jej je tesno in nazadnje zasliši mož zamolkel krik:
„Utopim se, pomagaj Anž0! vode imam do vratu!" Anže neha liti, gre h kuhinji in tiho naredi majhen izhod, da bi odtekala voda. Skoro do božjega jutra stoji kmetica v kuhinji, potem jej mož odprè, vse je zopet v redu in on jej pravi: „Oe tisti gospodje sèm pridejo, reci, da je bil vesoljni potop." Ko pridejo uradniki, neče Anž0 ničesa obstati in pravi, da ni bil doma, da je žena trapasta, kdo ve, kako so denarji tjà prišli. Pokličejo ženo in vprašajo, kdaj je mož denarje zakopaval.
„Pred vesoljnim potopom," odgovori žena in se ne premakne od tega. Ker ne morejo gospodje iz nje ničesar pravega poizvedeti in mož le taji, pusté to stvar in tako uide Anž0 kazni.

Dvanajst lastnostij Božjili.
(Narodna pesen.)
flfV^rijatelj, kaj vprašaš me? Prijatelj, jaz vprašam te: Povej mi, kaj je jeden? Jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji,
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijtelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je dve?
Dve ste tabli Mozesa, jeden jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji.
3.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je tri?
Tri so božje čednosti, dve ste tabli Mozesa, jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji.
4.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je štiri?
Štirje evangelisti, tri so božje čednosti, dve ste tabli Mozesa, jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji.
5.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je pet?
Pet je krvavih ran, štirje evangelisti, tri so božje čednosti, dve ste tabli Mozesa, jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je šest?
Šest vrčev je vodé, ki je Jezus delal vino ž nje, na sv. svatovščini v Kani Galileji, pet je krvavih ran, štirje evangelisti, tri so božje čednosti, dve sta tabli Mozesa. jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji.
7.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je sedem?
Sedem je sv. zakramentov, šest vrčev je vodé, ki je Jezus delal vino ž' nje, na sv. svatovščini v Kani Galileji, pet je krvavih ran, štirje evangelisti, tri so božje čednosti, dve ste tabli Mozesa, jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je osem?
Osem je zveličanih. (= čednostij) sedem sv. zakramentov, šest vrčev je vodé, ki je Jezus delal vino ž' nje, na sv. svatovščini v Kani Galileji, pet je krvavih ran, štirje evangelisti, tri so božje čednosti, dve ste tabli Mozesa, jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji.
9.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
* *
Povej ini, taj je devet?
Devet je korov angelov, osem je zveličanih, sedem sv. zakramentov, šest vrčev je vodé, ki je Jezus delal vino ž' nje, na sv. svatovščini v Kani Galileji, pet je krvavih ran, štirje evangelisti, tri so božje čednosti, dve ste tabli Mozesa, jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zomlji.
10.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je deset?
Deset zapov'dij božjih, devet je korov angelov, osem je zveličanih, sedem sv. zakramentov, šest vrčev je vodé, kje Jezus delal vino ž' nje. na sv. svatovščini v Kani Galileji, pet je krvavih ran, štirje evangelisti, tri so božje čednosti, dve ste tabli Mo-zesa, jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sani, v nebesih in na zemlji.
n.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je jednajst?
Jednajst je sv. Uršula, deset zapov'dij božjih, devet je korov angelov, osem je zveličanih, sedem sv. zakramentov, šest vrčev je vodé k'je Jezus delal vino ž'nje, na sv. svatovščini v Kani Galileji, pet je krvavih ran, štirji evangelisti, tri so božje čednosti, dve ste tabli Mozesa, jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji.
12.
Prijatelj, kaj vprašaš me?
Prijatelj, jaz vprašam te:
Povej mi, kaj je dvanajst?
Dvanajst je lastnostij božjih, jednajst je sv. Uršula, deset zapov'dij božjih, devet jo korov angelov^ osem je zveličanih, sedem sv. zakramentov, šest vrčev je vodé, k'je Jezus delal vino ž' njé, na sv. svatovščini v Kani Galileji, pet je krvavih ran, štirje evangelisti, tri so božje čednosti, dve ste tabli Mozesa, jeden je jedini Bog, ki živi in kraljuje sam, v nebesih in na zemlji.
(Zapisala Jožefa Brdavsova.)
Muha in veša.
(Basen; po Chr. F. Gellert-u.)
Jfjikako poginila je muha In veša ž njo, vam zdaj povem. Uljudno prosim vas posluha, V poduk ta basen je ljudém.
Nespametna se muha mlada Na vinske kupe vsede rob, Potegne trikrat, a že pada Ter v vinu najde zgodnji grob.
Modruje veša poleg groba: Kaj treba bilo vanj je past? A mene veseli svitloba In ne pijače kratka slast.
Pa svečo obletava veša In sili vanjo v eno mer. Peroti si ožgč, opeša — To zadnji zanjo je vecér.
Mrtvi ste zdaj obé živali, Živalci neizkušeni; Ljudjé še večkrat v grob so pali, Ljudje v strastéh zadušeni.
Fr. Krek.
Priloga k 1. štev. „Vrtčevemu" 1890. 1.
Kdo je to?
(Češki od Vilme Sokolove; prev. Iv. Tomšič.)
Ker ae pesem lepa mi Mična in vesela zdi, Vgläsbil sem jo vnučici, Cajnkarjevi Anicil
dr. Gust. Ipavic.
Lahkotno.
S
§s - ; H -
i i « 0 0 1 J *-0 i-0-----i J 0
0
*
-r
Znä-te li me ? A - li nè ? Oj ka - kó to ču-dno je ? Ni li re-kla Znä-te me ? Ka-ko da nè ? Sli-ša - li kaj ni-ste še, Da me a - tej Znä-te me ? Še zmiraj nè ? Oj ka - kó to ču-dno je ! Naj po-vé vam

Tvrff
rfc—t 0 0
r_I—

«---j f 0 0
I ^i? ; 0
=rt
»
I
»1 »
Mi ;
0
i-U j ; : 3
ma-mi - ca, Da sem nje-na A - ni - ca ? rad i - ma? Vse, kar hočem, vsemi dà. bä - bi - ca, Da sem nje-na vnu-či - ca ;
Oj za ves svet mo-ja ma-ti Uj-čkame in pó-lju-bu-je, Saj ko le - pih mi re - či
Ne bi hte - la me-ne da - ti. Jaz sem, pra-vi mä-mi-ca, Vsa-ce-mu pri-po-ve-du - je : To je go - lo - bi - či - ca, Pol-hen ko-šek na-lo - ži, Po-tlej re - če : Ti si vsa
1
: --i
i
Zla - ta nje-na Zla - ta mo-ja Zla-ta mo-ja

é
0
-T
0
P
I T- p štgg- è M i UP? ; SER^a
-0-J 0 J- 0 0 0	-0 -0-10--5-0---1 , J 0 >'
A - ni - ca, Jaz sem, pra-vi mä-mi-ca, Zla - ta nje-na A - ni - ca. A - ni - ca, To je go - lo - bi - či - ca, Zla - ta mo-ja A - ni - ca. A - ni - ca, Po-tlej re - če : Ti si vsa Zla - ta mo-ja A - ni - ca !
mm

prodajalnici smo.
Ob stenah stoje visoke omare z neštevilnimi predalčki. Vsak predal ima svojo številko, vsak svoje blago. Kar kdo poželi, kar kdo zahteva, vse se dobi po najnižej ceni. Pri vratih prihajajo ljudje, kupujejo, pogajajo se in odhajajo.
Na sredi prodajalnice stoji dolga in široka prodajalna miza, pokrita z gladkim mramorom. Kako vam je to živahno življenje okrog te mize! Prodajalci se skušajo, razkazujoč in hvaleč najraznejše blagó ; kupovalci pa izbirajo, grajajo, obsojajo visoko ceno, a naposled vender le kupijo. To vam je hrušč in trušč, vik in krik, kakor bi bil sodnji dau. Srebrni tolarji in bakreni novci pa poskakujejo
po gladkem mramoru, kakor bi bili znoreli. A ravno zdaj-le je
tako prazno in tiho v prodajalnici. Zató pa sta Manica in Pepček prišla vä-njo, da poskusita in pogledata tudi onadva, kako se kupuje in prodaja.
Manica je vže vedela poprašati časih: „Kaj boste dobrega,oče?" ali: „ta-le bo za vas!" in podobne proda-jalničarske besede. In s Tončetom sta
vže poskušala časih, ko je bil
Tonče še manjši. Zdaj pa vže neče biti „majhen," odkar je začel knjige nositi v šolo.
A Pepček? Ta vam je bil še majhen kakor bokal na inizi. Na prodajalno mizo seveda ni mogel še položiti svojih ročic
kakor Manica. Imel je pa veliko veselje, drsati se po gladkej mizi. Toda kamen je mrzel in Pepčku je zlezla časih srajčica na stran. Zazeblo ga je in vzkliknil je: màz, màz! (= mraz.
Črke „r" še ni mogel izgovarjati.)
Posebno veselje sta imela Manica in Pepček z novci. Le kako jih dobiti. Pač je klical časih Pepček materi: „Mama, kacek (= krajcar.) Toda oče takòj pristavi: „Kacka ne, Pepček, kacek ni lep." Na uho pa še pové materi: „Kadar imajo otroci denarje, imajo kramarji semenj."
Toda zdaj ni nobenega v prodajalnici. Pepček vže kliče Manici: „kacek!" Manica ozrè se okrog sehe, potem pa potegne hitro iz miznice krajcar in ga da Pepčku.
Oh, to je bilo veselje za Pepčka! Kar veselja se mu je žaril obrazek, tako slastno je stegnil ročico po krajcarji.
Zdaj pa na delo!
Ob prodajalnej mizi je bila pripeta nabiralnica za družbo sv. Cirila in Metoda. Kdor je hotel in mogel, pa je spustil kak novčič v nabiralnico.
Pepček je imel posebno veselje s to nabiralnico. Tako prijetno se mu je zdelo spuščati krajcarje vanjo, ker je tako prijetno zazvenelo, kolikorkrat je priletel novčič na tla nabiralnice. Ko se je z očetom časih poigraval na prodajalnej mizi, tedaj mu je rad oče privoščil to veselje.
A danes je bilo drugače. Manica pridvigne Pepčka na svoje naročje, da spusti iz miznice vzeti krajcar v nabiralnico. Le poglejte jo, kako težko ga drži! Pepček spušča polagoma krajcar. Vže ga je izpustil iz ročice. A prehitro se mu je to zdelo. Zato brž potisne prstek (kazalec) v špranjo, kamor je izpustil novčič. Mislil ga je še dohiteti. Takó ga še vidite na sliki. —
Ali zdaj, oh, oh! Kako je jokal! Manica ga vže ni mogla držati. Komaj izpusti Pepček krajcar v nabiralnico, vže ga izpusti Manica iz rok. Prstek pa mu je obtičal v špranji. Uh, kako ga je zabolelo! Tako zelò joka in hiti k materi, kličoč: „buba, buba!"
Komaj se je dal utolažiti. Kaj menite, to je bila bolečina za Pepčka!
Oče pa reče: Prav ti je, zakaj pa sta vzela sama krajcar iz miznice?
Seveda so te besede bolele le Manico, ki jo je oče ostro pokaral. Pepček je bil za to še premajhen.	B.
Ustie m
e
Zima.
Uganke.
i naravi vse je tiho zdaj. Brez cvetja log je, dol in gaj. In kamor meri mi okó, Povsod je pusto in golo.
2) Oče bodeč, mati gladka, deca sladka. Kaj je to?
1) Belo je, sir ni ; zeleno je kot trava, trava ni ; rep ima kakor miš, miš ni. Kaj je to?
Strupene sape pihajo, Od vzhoda mrzlo dihajo; Narava odpočiva si, Pod snegom rahlim mirno spi.
4) Skoči srna preko trna, kamor pade, tam propade.
8) Drobno kot mak, mak ni ; črno kot oglje, oglje ni.
Krilatih ptičič zbór glasan, Cvetic dehtečih cvet krasan, Potihnil zbor je, cvet minul,
5) Dve kozi, jeden vrat in še ta jima je prerezan. Kaj je to?
Ko se na zemljo sneg je vsul.
6) Posréd vasi tele leži, k vsakej hiši rog drži?
Oj pridi vzpómlad skoraj spet! V zelenje nam ogrni svet! Seboj pripelji ptičice, Prinesi nam cvetličice.
7) Štiri ušesa, dva trebuha. Kaj je to ?
8) Ko se rodi, bel je, ko umre, umazan je.
A. K. Sež-ov.
9) Spredaj živo, v sredi suho, od zadej dušo nosi. Kaj je to?

10) Polna žlica masti vsemu svetu dosti.
1 1) Na prostoru je lipa vzrastla, na lipi rjuha, na rjuhi zemlja, na zemlji voda?	(Po „Sm.ilji.")
(Odgonetke uganek v prihodnjem listu.)
Obelisk.
(Priobčil l'r. Staufer.)
			/	/	m	\	S			
			/	a	8	V	\			
			a	r	i	t	m			
			e	e	1	111	8			
			č	k	u	j	1			
			k	a	k	e	0			
			a	a	i	1	t			
			e	1	a	n	g			
			a	a	1 j 8		v			
			n	a	V	1	0			
			a	b	e	r	z			
			C	e	e	P	v			
			a	g	i	1	n			
			š	5	i	P	e			
			a	k	1	0	i			
			a	g	i	r	v			
			a	P	u	1	č			
			a	d	n	0	r			
			a	a	g	1	v			
			d	e	k	0	v			
			C	e	e	n	v			
			1	a	ž	e	i			
			k	a	P	e	r			
		s	i	1	n	v	r	i		
	n	j	i	0	9	v	1	k	e	
0	s	z	e	i	V	0	1	k	e	«1
Zamenjajte črke v posameznih obeliskovili vrstah takó drugo z drugo, da dobite v prvej vrsti soglasnik, v vseh drugih vrstah pa po jedno besedo. — črke v srednjej, naopičnej vrsti, ako je citate od zgoraj nizdolu, povedo ime, priimek in stan slovenskega učenjaka. — V zadnjih treh vrstah pa zamenjajte črke takó, da dobite njegov značaj, s katerim se je odlikoval, do zadnjega tre-notka svojega življenja.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Kratkočasniee.
*	Vprašali so prosjaka: „Katero breme ti je najtežje?" — „Prazna torba," odgovori prosjak.
*	Vprašali so cigana: „Kako poznaš, kdaj je póludne, ker nimaš ure? — „Po želodci," odgovori cigan.
*	Vprašali so psa: „Zakaj pozdravljaš vsakega z repom: — „Zato, ker nimam klobuka," odgovori pes.
*	Učitelj vpraša Ivanka: „Kaj so storili Izraelci, ko so prišli preko rudečega morja?" — „Sušili so se," odgovori Ivanek.
Nove knjige in listi.
*	Nova Pesmarica. Zbirka najbolj znanih slovenskih, hrvatskih, srbskih, bolgarskih, čeških, poljskih in ruskih pesrnij. Sestavil Ivan Železnikar. V Ljubljani, 1889. Založil D. Hribar. Tiskala „Narodna Tiskarna." 12°. 304. str.
Z novo „Pesmarico" jeizvestno ustreženo vsem pevcem in pevkinjam po vseh pokrajinah naše slovenske zemlje. Knjiga obseza 231 pesen. Cena jej je 80 kr. mehko vezanej ; s poštnino 10 kr. več. Elegantno vezanej 1 gld. 30 kr.
*	Rafael ali nauki in molitve za odraslo mladino. Spisal JožefKerčon, duhovni svetovalec. V Ljubljani, 1889. Založila in tiskala „Katoliška Tiskarna." 12°. 350 str.
Tako se zove nov molitvenik, ki je namenen našej odraslej mladini. Ta molitevna knjižica je jedna najlepših in najboljših, zatorej jo živo priporočamo, da se širi v prav obilem številu mej našo dobro slovensko mladino. Velja vezana v pol usnje 60 kr. ; v usnje vezana 80 kr. ; z zlato obrezo 1 gld.
Iz pretečenega leta 1889 imamo še nekoliko nepopolnih „ Vrtčevih" letnikov na razpolaganje. Manjkati samó dve številki (5. in 6. štev.) Kdor zeli tak nepopolen letnik imeti, pošlje se mu poštnine prosto za dO kraje.
Denašnjo število smo poslali vsem našim starim gg. naročnikom; prihodnjo pa pošljemo samó ónim, ki nam za tekoče leto naročnino pošljejo.
Upravništvo „Vrtčevo".
Denašnjemu številu je priložena muzikalna priloga.
—•♦< 24 >♦•— Briljant.
(Priobčil V. S.)
a
st il	il
si a a	» a a a a a a a a
				a	a	a	a	a	a	a a	a						
			a	a	a	a	i>	I»	h	e o	C	e					
		C	C	è	è	č	è	d	d	d d	d	«1	d				
	d	d	d	e	e	e	e	e	e	e e	e	e	C	e			
C	e	e	e	e	e	e	e	e	e	e e	e	f	g	S	h		
i i	i	i	i	i	i	i	i	i	I	i i	i	i	i	i	j	j	
j j j	J	k	k	k	k	k	k k k k k				I	1	1	1	1	I	1
1 1 1	m	m	m	ni	m	■n	n	n	u	n il	il	n	il	n	il	li	n
n n n	u	n	n	o	o	o	o	o	o	o o	o	o	O	o	o	o	o
o o	o	«	o	o	o	o	o	o	o	P I»	1»	P	p	r	r	r	
r	r	r	r	r	r	r	r	r	r	r r			s		s		
	s		s	8	s	s	s	s	s	S 8		š	š				
		t	t	t	t	t	t	t	t	t t	t	t	t				
			t	t	1	t	t	t	t	t t	t	n					
				U	n	u	v	T	T	V T	v						
■v t v v v t v v v v z z
ž i, i.
i.
Zamenjajte v tem briljantu črke tako med seboj, da bodete čitali v prvej vrsti soglasnik, v jedna in dvajset vrstah pa jedna in dvajset besed od leve proti desnej ; srednja rekše dvanajsta beseđa znači vošilo, od zgoraj nizdolu po sredi brano znači število, zadnja vrsta znači samoglasnik. Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. divja zver; 3. snov živih stvari; 4. ume-teljnik; 5. ročna posodica; 6. evropska državljanka: 7. društvena knjiga; 8. cerkvena pobožnost; 9. naslov božje podobe; 10. stara narodna pesen; 11. cerkven dostojanstvenik; 12. vošilo; 13. slovenski glasbeni skladatelj; 14. važna zapoved; 15. opravilo pri slovenskem časopisu; 16. zložitelj briljanta; 17. kranjski gori; 18. evropska velevlast; 19. avstrijska dežela; 20. Bog; 21. odpadki; 22. število; 23. samoglasnik.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listn.)
2Ä"" Vabilo k naročbi.
Z denašnjim Ustom stopi „Vrtec" v svoje dvajseto leto ter uljudno vabi vse prijatelje naše nežne slovenske mladine k prav obileni naročevanju. Nadejamo se, da nam naši stari naročniki ne vzkràtijo svoje podpore, temveč si bodo prizadevali, da nam vsak še po jednega novega naročnika pridobi. Ako bi se število naših naročnikov dobro pomnožilo, podajati bi začeli "Vrtec" na poldrugej poli, kakor smo to storili z denašnjim brojem. Da bi nam kaj takega mogoče bilo, treba je, da nam vsi dozdanji naročniki zvesti ostanejo, ter se nam število novih naročnikov vsaj za polovico starih pomnoži. To bi se lahko zgodilo, ako bi vsak naših naročnikov delal na to, da bi naš list priporočeval v naročevanje. Z Božjo pomočjo gremo tedaj na delo ter upamo, da se nam „ Vrtec" tudi v novem letu ohrani.
Zatorej podvizajte, naročiti se na „ Vrtec'', ki za vse leto stoji samo 2 gld. 60 kr., a za pol leta 1 gld. 30 kr. — Naročnina se najhitreje in najceneje pošilja s poštnimi nakaznicami (Postanweisungen), ki se na vsakej pošti dobé.
Upravništvo „ Vrtčevo",
mestni trg, št. 23 v Ljubljani.
Vsem našim castitim naročnikom srečno in veselo novo leto Bog daj!
„Vrtec" izhaja 1. dne vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravništvo „Vrtčevou, mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. —
Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.