Zapiski
Slovenica med Madžari.
Da bo podoba o kulturnih stikih med Madžari in Slovenci popolnejša, dodajam k članku »Hungarica med Slovenci«, »Cas« 1938/39, 39—42, pregled tega, kar je bilo v madžarščini napisanega o Slovencih. Med nami sicer ni bilo takih literarnih stikov, kakršni so obstajali med Srbi in Madžari, kar je že monografično obravnavano (Balas-Piri Aladar, Magvar-szerb irodalmi kapcsolatok 1937) ali med Hrvati in Madžari. Stiki s prekmurskim književnim delom so namreč svojevrstnega značaja. Zanima pa nas, v koliko so bili ti naši sosedje o Slovencih kot celoti informirani. Zato bom sestavke te vrste navedel zase v prvem delu pričujočega pregleda. V drugem delu pa sledi pregled madžarskih spisov, ki govore o Slovenski krajini — saj je bila ta snov Madžarom in madžarski pišočim prekmurskim Slovencem veliko bližja in ne dokazuje madžarskega zanimanja za slovenstvo v celoti.
Prvi spis, ki govori o Slovencih kot celoti, je napisal Madžarom Ivan Prijatelj na prošnjo pe-štanskega slavista O. Asbotha, ki je
njegov prispevek močno skrajšal. (Prijateljeva izjava.) Izšel je pod naslovom »A szlovenek irodal-ma« (Slovstvo Slovencev) v Egye-temes Irodalomtortenet (Obča slovstvena zgodovina), IV. zvezek: Uralo-altajci in Slovani, str. 643—652, Bu-dapest 1911. — Med kratkimi oznakami glavnih pesnikov in pisateljev sta objavljeni tudi Vodnikova in Prešernova slika.
Najobsežnejša spisa o Slovencih je sestavil na osnovi Prijateljeve knjige o J. Kersniku in njegovi dobi ter Apihovega, Lončarjevega in Gra-fenauerjevega dela publicist dr. Robert Braun, ki ga je vojska zanesla v slovenske kraje. V reviji »Huszadik szazad« (Dvajseto stoletje) (1917, 193—215, je priobčil članek »A delszlavok es a szloven kerdes kezdetei« (Južni Slovani in pričetki slovenskega vprašanja), kjer govori o mestu slovenščine med slovanskimi jeziki, o ilirizmu in slovenski miselnosti do marčne revolucije. Spis je nadaljeval pod naslovom »A szloven nemzeti eszme fejlodese 1848-tol Bleiweis halalaig« (r. t. 289—316. Razvoj slovenske narodnostne misli od 1848 do B. smrti).
Razni leksikoni povedo tudi kaj o Slovencih, toda med redkimi vrsticami je večina napačnih ali pa
620
ne podajajo niti približne podobe o predmetu. Tako prinaša najuglednejši starejši A Pallas Nagy Lexikona V. (1893), 157—8 pod »Delszlav nyel-vek es irodalmuk« (Južnoslovanski jeziki in njih slovstva) ne cel stolpec o slovenščini, pri čemer navaja naše slovničarje. O slovstvu pa ve avtor Ivan Bojničič, da so vse Prešernove »Pesni« izšle 1866; da so ostali pesniki Levstik, Valjavec, Stritar in da v LZ zlasti izhajajo pesniška dela. — Prav tam piše hrvat-sko-madžarski leksikograf Ede Mar-galits 17 vrst o Prešernu (XIV, 1897, 217), ki se je navduševal za slovansko misel, toda ni bil naklonjen nasilnim prevratom, v katerih je videl le nevarnost za rojake. To, da ni mogel rojakov prepričati o škodljivosti revolucije, ga je zaeno z narodnostno bolestjo zagrenilo in pospešilo njegovo smrt. — O Trubarju je po Herzogovi Realenz. posnel 29 vrst in trdi, da je pisal v »vendskem« jeziku (404). — Revai Nagy Lexikona (1922) XV, 687 ima tudi o Prešernu nekaj splošnih ugotovitev, toda v manjšem obsegu, kot je v navedenem leksikonu. Posebej omenja »njegovo najodličnej-še delo« Krst pri Savici in »najboljšo izdajo« Jurčič-Stritarjevo. V geslu je na prvem mestu oblika Preširen, v oklepaju pa Prešeren, Prešern. — Najbolj obžalovanja vreden pa je sestavek v Irodalmi lexi-kon (1927), str. 1114, kjer ta »Literarni (!) leksikon v nekaj vrsticah poroča o Slovencih: da bivajo razen v drugih deželah tudi »na Madžarskem v županiji Vas in Somogy (vendi)«, med navedenimi pokrajinami pa pogrešamo prekmurskih Slovencev tem bolj, ker navaja pripadnike njih narečja na Madžarskem. O slov. literaturi pa ve: najstarejši jezikovni spomenik je iz X. stol., najbližje pisano besedilo pa iz konca XVI. stol. — prvi slov. prevod biblije. Za Prešernom omenja »prav močno slovstveno življenje od srede XIX. stol. dalje, ki »želi zaklade zapadnih slovstev spojiti z narodnim duhom«. Med pripovedniki navaja Trdino in Detelo, ki »je uspešno gojil zgodovinski ro-
man«. »Najodličnejši med pesniki pa so Strittar (!), Jenko, Kersnik in Tavčar. Tudi najnovejše evropske pesniške smeri imajo zastopnike: Govekar,  Caukar (!), Zupančič (!).«
»Uj idok lexikona« (1936) pozna Aškerca, Ivana Cankarja (7 vrst) in Erjavca.
Največ bi pričakovali o Slovencih v knjižici »Jugoszlavia« (1929), kjer je Jozsef Bajza očrtal zgodovino Jugoslovanov (o nas bore pol strani), večji del knjižice pa govori o notranji in zunanji politiki naše države. Ni treba poudarjati, kakšne vrednosti bi bil za obe strani spis, ki bi naše sosede informiral o našem gospodarskem in kulturnem življenju na osnovi stvarnih podatkov. S tega gledišča je ta knjižica zgrešena in docela nepopolna.
Še manj pove o Slovencih San-dorja Bonkaloja knjiga »Szlavok«, ki je skušala med vojsko (1915) zadostiti površnemu zanimanju za vstajajoče slovanske narode. Ta je k Slovencem prišteval tudi prebivalce v županiji Vas in Zala na Madžarskem (str. 47), na 131. str. pa je pod naslovom poglavja »Szlo-venek« zapisal še: »(Vendek.)«, dasi menda nikjer niso Madžari v tisku istovetili vseh Slovencev z »Vendi«. O Slovencih podaja na str. 131 do 135 nekaj o naselitvi, o razširjenosti in omiki, kjer omenja zlasti šolstvo. Pri prekmurskih Slovencih napačno trdi, da se (vsi) imenujejo »bomheci« (N. B. je to madžarska oblika za slov. bojnec); neresnica je tudi, da je »popolnoma madžarsko« vse njih izobraženstvo z duhovniki vred in da svojega jezika ne goje v slovstvu, češ da niti lastnih molit-venikov nimajo (imeli pa so celo tednik!). Zadnjo stran je namenil »slovenskemu vprašanju«, katerega začetnik je V. Vodnik. »Laibach« mu je »Lubjan« (menda v slovenščini?) in »najbolj znani sodobni panslavi-stični pesnik je Slovenec Aškerc«. Stvarnejšo podobo zlasti z jezikovnega zrelisča je podal slavist Istvan Kniezsa v knjižici »A szlavok (1932), a tudi tu ni mnogo govora o Slovencih, posebno ne o naših sodobnih vprašanjih.
621
Dr. Laszlo Hadrovics je napisal članek »A szlovenek« v Ma-gyar szemle  1939, 49—57.
Poleg redkih madžarskih informatorjev je največ pisal za Madžare o Slovencih dr. Avg. Pavel. Razen spisov o prekmurskih stvareh je napisal tudi članke, ki se tičejo slovenske celote. Tako v razpravi Hu-nyadyjci v južnoslovanskem ljudskem pesništvu (v letnem poročilu somboteljskega muzeja 1927) govori tudi o slovenskih pesmih o Kralju Matjažu, iz katerih je prevedel odlomke.
O slovensko-madžarskih stikih je pisal v reviji Magvar iras (Košice) 1933, 458—460, kjer navaja slovenske prevode iz madžarščine. Podobno je v »Literaturi« 1937, 26, objavil članek »Madžarsko-južnoslovanski kulturni stiki«, poudarjajoč poročanje slovenskih listov o madžarski kulturi in nujnost obojestranskega spoznavanja.
Kako naj se tako prizadevanje vrši, je pokazal v reviji Vasi szemle, ki ji je glavni urednik. V zadnjih štirih letih je to edina madžarska revija, ki stalno poroča o Slovencih. Poleg prekmurskih stvari je poročal o madžarskih pisateljih v slovenščini (prevodi v »Slovencu«, 1936, 214); o madžarskih grobovih pri Mariboru (1937, 381); o slovenskih knjigah (Štele, Monumenta..., 1935, 116, 287; Slovenska krajina, 1935, 288; Štele, Umetnost zapadne Evrope, 1936, 302; Novak, Izbor prekmurske književnosti, 1936, 303; Basa, Prekmurske pesmi, 1937, 199; Ramovš-Kos, Brižinski spomeniki, 1938, 267; Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika L, 1938, 267; Rupel, Sacr. prompt, 1938, 269). V članku »Hungarica in Slovenia« (1939, 103—105) glosira Grivčevega Koclja, Novakova Hungarica med Slovenci ter  hungarica  v nekaterih revijah.
Madžarska izvirna literarna tvornost ni segla po slovenskih motivih. Dve pesmi pa* se le nanašata na naše ozemlje, dasi se v njiju pesnik ne dotika njenih značilnosti ali njenega življenja. Sam Petofi je namreč doživel svojo pesem »Na Dravi« v Mariboru, kar je zapisal pod naslov.
Podobno je po naključju lokali-zirana pesem Andrasa A r a 16 j a »Dež v Sloveniji«  (Kalangva, 1939).
Ivan Cankar v madžarščini.
Danes tvorijo prevodi iz Cankarjevih del in zapiski o njem ter v zvezi z njim o Slovencih že posebno poglavje v madžarskem zanimanju za Slovence in njih kulturo.
Prvi je omenil Cankarja kritik Mohacsi Je no v Nvugatu 1. 1930, češ da ga je pisatelj Nexo opozoril na prevod Hlapca Jerneja v nemščino. Mohacsi slavi v kratkem zapisku Cankarjev biblični slog. — »Uj i do k lexikona« 1936 ima o Cankarju sedem vrst, navaja dela Na klancu, Za križem in Potepuh Marko z opozorilom, da »je opisal tudi med Slovenci priljubljeno dobo kralja Matjaža«.
Prva je prevajala Cankarjeve črtice v madžarščino Jella M a -ritschnigg. (Prevodov J. Kon-tlerja v tedniku Nepujsag v Lendavi ne upoštevam.) V katoliški literarni reviji Vigilia so v prvi številki prvega letnika (1935) objavljeni pod skupnim naslovom »Tri postaje« prevodi črtic A datolvak (11—13), A fe-kete kave (13—16) in Vriizsgvenec (16—18, Vrzdenec, madžarski naslov ni jasen). Tako je bil Cankar postavljen na odlično mesto ob pri-četku moderne, prelomne revije in ta okolnost je tem bolj opozarjala na Madžarom neznano ime. Zato so posebej razveseljive spremne besede prevajateljice s pričetkom: »Mi, ki smo neposredni sosedje slovenskega naroda in smo živeli z njim v isti monarhiji, ne moremo zaostajati v njega spoznavanju in to iz več razlogov. Prvi vzrok je ta, da je Cankar v svoji leposlovni umetnosti poudaril tako globoke duhovne vred-noste, in sicer v književnosti, ki je po svojem izvoru ljudska in ki more biti nam velik kažipot, ko pri nas mnogi menijo, da je ljudska književnost istovetna z realizmom in naturalizmom, ki sta sterilizirana od vsega duhovnega ... Njegova burna slovanska duša cesto preplavlja sleherni red, toda dela mu preveva tolika pristna vera, tolika poduhov-
622
ljenost, da najdejo bralci v njem le radost, naši pisatelji pa vidijo v njem vzgled, da si duhovnost in ljudskost ne nasprotujeta.«
Naslednje leto je pričela kat. družinska polmesečna revija »E1 e t« objavljati prevode Cankarjevih črtic: Večerna molitev (Az esti ima-dsag; 1936, 275—276, anonimno), Srečanja s smrtjo (Moje življenje VII; Szemben a halallal, 1936, 595—596; prev. Thurzo Gabor), Desetica (Egy taller, 1937, 214—215; prev. Szabo Tivadar, ki je menda tudi prevajalec prve), Otroci in starci (Gyerekek csodalkoznak, 1937, 490—491, Moldo-vanyi Ilonka). — Ob prvi teh črtic je opomba o Slovencih, ki sta med njimi Finžgarjevo in Pregljevo ime prišli čez mejo, Cankarja pa je odkrila Literarische Welt. Pristransko označuje C. delo kot zgolj pesimistično. Vsi prevodi so prirejeni po nemščini.
V oktobru 1937 pa je v prevodu slovenskega rojaka dr. Avgusta Pavla prišla med Madžare prva knjiga iz slovenske književnosti: Cankarjev Hlapec Jernej ter Potepuh Marko in kralj Matjaž. Po večletnem prizadevanju mu je uspelo, da je delo založila »Nyugat«. Pavel je kot slovenski slavist, hungarist in še madžarski pesnik blesteče besede bil edini zmožen prevesti obe deli iz izvirnika v najlepšo madžarščino. (Več o tem prevodu gl. »Slovenec«, 1937, št. 252.) Prevajalec je napisal tudi pet strani uvoda o pisatelju in značaju prevedenih del. Kakšnega pomena je ta prevod za spoznavanje Slovencev med Madžari, dokazuje dolga vrsta poročil o njem, vrsta, kakršne menda ni vzbudil noben prevod Cankarja v nobenem jeziku. Mnoge teh ocen poudarjajo tudi to, da Madžari doslej niti za slovenski narod niso vedeli, še manj pa za njegovo slovstvo, ki se ponaša s tako odličnimi stvaritvami. Prav je, da namesto zamujenega poročila o tem prevodu objavi DiS seznam teh madžarskih ocen, ki utegnejo biti kdaj še uporabno gradivo:
B. N. J., Vasvarmegye (Szomba-thely), 7. nov. 1937.
Balint Gyorgy, Pesti Naplo, 19. novembra 1937.
T. t, Pester Lloyd, 14. nov. 1937.
K. Holler Erzsebet, Magyarsag, 5. dec. 1937.
Nagypal Istvan in Nagy Lajos, Nyugat,  1937, 458—460.
Hir (Szombathely), 25. dec. 1937.
Muranvi-Kovacs Endre, Szocia-lizmus, 1937, 567—568.
Boka Laszlo, Az orszag utja 1937, 70—71.
Kallay Miklos, Kepes kronika, 1938, 25.
So6s Laszlo, Napkelet, 1. marca 1938.
Dr. Kohlmann Dezso, Egy vila-g hiru szloven iro regenyei a magyar nvelven (Romani svetovno znanega slovenskega pisatelja v madžarščini). Naplo (Subotica), 20. marca  1938.
Szenczei Laszlo, Erdelyi Helikon (Cluj), 1938, št.  1.
Marek Antal, Tatra (Košice), 1938, št. 3.
Bardosi Nemeth Janos, Vasi szem-le, 1938, 101—103.
Kazmer Erno, Kalangya (Novi Vrbas), 1938.
Literatura, 1938, 173.
Remenyi Jozsef (Cleveland), Ma-gyar Minerva, 15. junija 1938.
A. Pavel je napisal o Cankarju članek v »Napkelet« 1939, oktober in prevedel pesem Sodba.
II.
Madžarom so bila zlasti pred prevratom najbližja prekmurska vprašanja; zato so se nekateri izmed njih ukvarjali z njimi, znatno pa so raziskavah domače življenje tudi slovenski rojaki, ki so pisali madžarski.
V knjižni obliki so bila objavljena sledeča dela: Johann Csa-p 1 o v i c s , Croaten und Wenden in Ungern (1829), kar je prevod iz madžarske revije Tudomanyos gyiijte-meny, 1828; Agost Pavel, A va-s hidegkuti szloven nyelvjaras hang-tana (Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja, 1909); Ferencz G 6 n c z i, A zalamegyei vendek (Vendi v žalski županiji, 1914); San-dor Mikola, A vendseg multja es jelene (Minulost in sedanjost vend-stva, po 1. 1926). Sem moremo šteti
623
tudi J. Melicha in S. Mikola Quelques remarques sur la brochur intitulee: »La question du Prekmurje etudiee et presentee par M. Slavič,« (1919), pisana za madžarske koristi na mirovni konferenci.
V    obsežnejših člankih podajajo celoten opis pokrajine in prebivalstva ali pa obravnavajo posamezna področja ti-le avtorji: Balint Bel-losics je pisal o »Vendih v žalski in železni županiji« v delu o avstro-ogrski monarhiji v besedi in podobi, str. 251—262. — Podoben spis je objavil Elek Sinkovics v »Vasvar-megye monografiaja« (1898, 387—392, prev. V. Novak v Trgovskem listu, 1939, št. 69). Svojevrsten je prispevek prekmurskega pisatelja Jožefa K o š i č a »Ali so na Madžarskem Vandali?« (Tudomanvos gyujtemeny, 1827), dokazujoč, da so prekmurski Slovenci potomci Vandalov (kar najdemo tudi v Predgovoru Kiizmiče-vega Nouvega Zakona).
Vsi ti doneski so pretežno narodopisnega značaja. Dopolnjujejo jih Bellosicsevi prevodi narodnih pesmi v Ethnographiji (1890—1892) in njegovi članki v Alsolendvai Hi-rado 1890, Uj idok (1896) in Turistak Lapja (1896).
V   novejšem času je razpravljal o narodopisju Avgust Pavel v uvodu svoje dialektološke študije in v razpravah Zbirka prekmurskega narodnega blaga in zgodovina dosedanjega zbiranja (Nyelvtudomany, 1916) ter Odprta ognjišča v kuhinjah rab-skih Slovencev (Ethnographia - Ne-pčlet, 1927, prevod v Etnologu, 1931). Manjše prispevke je objavil v »Vasi szemle«: o otroški igri »Križ-kraž, krao Matjaž« (1937, 381), o vraži v času suše (1938, 359), o kačjem pastirju (1939, 107, 189).
Ilustriran članek o življenju prekmurskih Slovencev je objavil rajni prekmurski rojak prof. dr. Franc Ošlay (»Andek«, Ifjusag es elet, 1929,  93—101).
O prekmurskem narečju je izmed Madžarov pisal največ Oskar As-both, nemški v Jagičevem Archivu in Roczniku slavisticznem, madžarski pa v svojih delih o slovanskih izposojenkah   v   madžarščini   ter   v
posebni razpravi o prehodu j v gy v prekmurščini in madžarščini (1908). V svojih delih o slovanskih izposojenkah je pritegnil prekmurščino tudi Janos Melich.
Največ je objavil s tega področja Avgust Pavel. Poleg omenjene knjige in etnografskih razprav, ki vsebujejo jezikoslovno gradivo, je napisal razpravo o jeziku prekmurske publicistike (Nyelvtudomany, 1916). Manjše prispevke je objavil v »Vasi szemle« (Tabor, 1935, 277; Kukučim-ba, 1936, 118; Pinka-Lendava-B6m-hec, 1936, 398).
Odstavke z zemljepisnimi in statističnimi podatki o prekmurskih Slovencih vsebujejo razna starejša dela o Madžarski. Najvažnejše je Pala Balogha »A nepfajok Ma-gyarorszagon« (Ljudstva na M., 1902) s številčnimi narodnostnimi podatki.
Iz prekmurske zgodovine je objavil odlomke dr. Fr. Ivanoczy (Szombathelyi ujsag, 1900). Prote-stantizem obravnava Sandor Payr v svojih delih »Egyhaztorteneti em-lekek« (1910) in »A Dunant. ev. egyh. tortenete L« (1924), podatke o katoliških župnijah pa vsebuje Gyule Gefina A szombathelyi egyhazme-gye tortenete I—III (1929/30). — Za slovstveno zgodovino je važna J. M e -licha Bibliografija prekm. književnosti (Magyar konyvszemle, 1902 in 1908). — O Štefanu Kiizmiču sta napisala članek E. Szal6ky in S.Me-sterhazy (1911). — Umetnostne spomenike obravnavajo vsa večja pregledna dela s tega področja (gl. zbornik Slovenska krajina, 126—127. Pozneje je izšlo neuspelo delo M. Ernst, A dunantiili falfestes kozep-kori emlekei  1935.).
Primerjava med slovenskimi hun-garica in madžarskimi slovenica nam kaže, da Madžari niso nič več storili za medsebojno spoznavanje kot Slovenci. In še precejšen delež tega so jim opravili Slovenci. Tudi njihov primer dokazuje, kako nenaravno je, da se oboji bolj zanimamo za malenkosti oddaljenih narodov kakor za svoje sosede. Dokler nas ne bo družila kultura, bo sleherno prizadevanje za prijateljsko sožitje brez osnov. Vilko Novak.
624