Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Semca na Dolenskem 19. junija. „Bog je dal, Bog je vzel; bodi češeno njegovo ime"! Vsa semška fara je danes v grozni žalosti, in ni ga veselega obraza viditi, ker včerajšnji dan nam je vse vzel. Toča nam je vse pobila. Včeraj popoldne ob eni le ene dvakrat zabliskne in od Planine (Stockendorf) se privali kakor jesenska bela megla zgolj toče s tako silo, daje v komaj pol uri skoz semško faro skor 3 ure dolgo, in dobro uro široko pot naredila, in vse je bilo belo kakor pozimi. Koliko je revežev, ki so svoje uboge otročiče tolažili: „Cakajte, le poterpite, jutri bomo ječmen želi !u (ki je bil tako lep, in res zrel), in zdaj jokajo in tarnajo, kaj bo ? da se Bogu smili! Ves naš pridelek je v tem, kar terta rodi, in — vse tertje je preč; prav lepo je kazalo, zdaj pa je tako okleščeno, da po nekterih nogra-dih še drugo leto terta nič rodila ne bo. Le majhen košček naše tako velike in imenitne gore je ostal. — Nesreča je grozna; kje hočemo pomoči iskati; prosili bi, milo prosili, ali kaj, ker je toliko beračev,   da eden drugemu vrata od-
pirajo, vendar , — ko bi ktero dobro serce se usmililo naših revežev, ki jih ni na sto, ampak na tavžente. Lepo prosim, si. vredništvo „Novicu in ,,Danice":   ker   ste že   toliko dobrega storili in že   mnogim   kaj   sprosili,   po-* prosite še za nas! *)
Ravno ko to pišem, se prijoka uboga žena k meni in me pomoči prosi. Pravi, da so hotli oblake streljati, in ko nje mož možnar nabija, se utrene iskra in žakelj smodnika vname ter v moža puhne, da zdaj revež nič ne vidi, je huda zatekel in ves čern.
Pri nas se večkrat primeri, da se kdo obstreli ali osmodi, ker morajo pri obdelovanji kamenje iz njiv in nogradov vedno streljati; letaš je ta že druga takošna nesreča. Xe morem se prav domisliti, kaj je v tej nesreči naj bolje. Prosim tedaj si. vredništvo „Novic" nam še enkrat povedati **).
__________                    J. Volčič.
*) Res, da siromakov je povsod dosti, pa vemo tudi, da se milo-serčnih ljudi tudi nikjer ne manjka, ki milo vanj a vrednim radi pomagajo, ako se le prosijo pomoči; vemo tedaj, da se bojo usmilili siromakov Semeano v! Ko bi pač tisti, ki ptujira revežem nikoli nič ne dajo z izgovorom: „saj imamo dosti domačih", stegnili dobrotljivo roko tudi do daljnih revnih bratov, kmali bi se nabralo dokaj milodarov. **) Bomo drugi pot.                                                                   Vred.
206