HM ■ | ■	V ■ V	■
Filipcicevi Problemi:
Omnibus
I	• V I ■ « ■
domišljije
Aljaž Kovač
foto: Jože Suhadolnik
In memoriam;
Tullio Pinelli {24. junij 1908-7. marec 2009)
Bilje topel, a vlažen večer, tak v iztekajočem se poletju, no, lahko daje bilo že babje poletje, ne spomnim se dobro, ko sem šel mimo Žmauca, pa slišim: »Lejga, Ruffin! David!« Nekaj mi je pravilo, naj se ne obrnem, ampak točno to sem storil: tam sedita Jacques Brel in Emil Filipčič-File. Za drugo mizo, njima za hrbtom pa Flaiano, Fellini in Guido Anselmi.Vsi trije so se sklanjali nad šop papirjev. Stopil sem tja, kaj sem pa mogel.
»Zalivamo Brela,« je rekel File, »postalje urednik.«
»O,« sem rekel in Brelu udaril v roko, »kapo dol.«
»Dajjo torej in prisedi,« je rekel Brel.
Lepa beseda lepo mesto najde. Z očmi sem hotel na kazat Brelu, da za njim sedijo tri korifeje italijanskega filma, ampak zaman.
Rekel mi je, z baročnim nasmehom: »Posluš, David, File je napisal knjigo. Problemi je naslov. Ja, vem, ampak saj ma pravico, da izbere svoj naslov, a ne. Skratka, rad bi, da mi jo recenzi-raš.« Fileta je postalo kar malo sram, po naravi je bil sramežljiv.
»Ampak jaz sem glasbenik, lak, kaj jaz vem o kakšnih problemih.«
File seje začel režat kot hijena, Brel pa je ostal resen.
»Nezapusti me, David,« je nadaljeval Brel. »Temu rečemo interdisciplinarnost. Tudjazsem se ukvarjal z glasbo, pa me poglej zdaj.« File je dostojanstveno prikimal. »In tud File se je ukvarjal z milijon rečmi, vsi vemo, da je bil tri leta njegov poklic puščav-ništvo, prej pa je delal kot trgovski vajenec. Pa je vseeno lahko napisal Probleme.«
»No, prav,« sem zavzdihnil, malo tudi iz nečimrnosti, »Dajta mi en list.«
»Haha, to!«jezavpil File, da seje miza stresla.
Brel je začel brskat po žepih, ker pa ni našel niti najmanjšega koščka papirja, se je obrnil k mizi za njim: »Gospodje, oprostite, da motim - imate morda list ali listič papirja?« Fellini ga je nonšalantno potegnil iz notranjega žepa svojega črnega
plašča, Flaiano in Marceilo pa sta nekaj vneto premlevala. »Hvala,« je rekel Brel.
»No, pa dajmo,« sem rekel. »Najprej rabimo utemeljitev. Zakaj ta članek?«
»Eh, to je preprosto,« je začel Brel, takrat pa ga je nekdo po-treptljal po ramenu. Bilje Eco.
»O, Eco,« je rekel Brel. »Kaj je tebe prineslo? Prisedi, prav nam boš prišel.«
Eco je sedel in si prižgal puritosa. »Za kaj pa,« je vprašal.
»Rabimo razloge, zakaj bi v reviji o filmu govorili o Filetovih Problemih,«
»O, seznam,« je rekel Eco. »Ni lepšega kot seznam. Zdaj bom v Louvru odprl sklop razstav o seznamu. Rad vam pomagam. Pa začnimo.«
Filipčičevi Problemi so v mnogočem - v svojem ustrojil -podobni Fellinijevi mojstrovini 8in '/2,
Bliža se 25-letnica filma Butnskala režiserja Francija Slaka, posnetega po znameniti radijski igri istega imena, ki jo je napisal in v njej več vlog odigral sam File, pozneje pa je bil še zvezda tega odličnega Slakovega filma - vemo, da Problemi govorijo tudi o tem.
Tako Problemi kot 8 in '/> sta karneval življenja, slavljenje domišljije, cirkus IN - ali ni Kundera nekoč, ko je razmišljal o Felliniju, pomislil, da: za razliko od ostalih velikih umetnikov, ki jih popolnoma razumemo šele po smrti, Fellinija po smrti razumemo ČEDALJE MANJ; njegova zvrst filma ne najde več mesta v današnjem svetu kiča in množičnih medijev in pri človeku, kije izgubil svojo sposobnost razmišljanja, sanjarjenja, dvomljenja in počasnega raziskovanja, predvsem pa, ki si več ne pusti biti presenečen - torej moramo danes o njem govoriti ČIM VEČ, isto pa bi lahko rekli tudi za Filipčiča.
To bo kol v srce tistim zadrtežem, ki bodo rekli, eh eno je ludizem, drugo simbolizem, tretje absurd, četrto Dobri
absurd, kot peto pa je treba vedet, da sta literatura iri film dve različni stvari in daje Fellini rohnel proti filmskim adaptacijam književnih del in da tudi njegov Satirikern in Casanova nimata nič skupnega z literaturo-takrat pa seje Fellini obrnil k nam in se opravičil: »Gospodje, žal mi je, a nehote sem preslišal vaš pogovor. Nalepke sodijo na prtljago, ne v umetnost. Pa še to: jaz sem si med snemanjem 8 in Vi na kamero nalepil listek »Ne pozabi, da je to komedija«, File pa sije med pisanjem Problemov na svoj Oylmpia-Monica gotovo prilepil »Ne pozabi, da je to resen roman«. Sicer pa lahko kar njega vprašate.«
Vsi smo pogledali proti Filetu, ampak nikjer ga ni bilo -očitno je že nevemkdaj prej odšel za šank.
Brel pa je vzkliknil: »Ja, od kdaj pa ti tu, Federil?«
»O, servus, Žak, a ti veš, kaj si zdaj naredil? Spomnil si me na Anno Magnani. V mojem Rimu mi tako reče, reče mi: Daj Federi, pojdi spatl'ieto pozneje je umrla, to je bila njena zadnja vloga.«
Vsi smo sklonili glave v poklon. Po minuti tišine je Eco zajel sapo in se zbral:
Mar Filipčič v Problemih ne govori nonstop o filmu, ali ne našteva raznoraznih filmskih prizorov, igralcev, ali nima tam notri celo podrobnega opisa genialnega Siodmakovega nemega filma Ljudje v nedeljo (Menschen am Sonntag, 1930), ali ne uporablja tehnike montažnega rezal? Pa poglejmo, kdo in kaj še vse nastopi v tem cirkusu: Kirk Douglas, Woody Allen, Marlon Brando, Cirkus Montyja Pythona, Rašomon, Richard Harris, Laurence Olivier, André Bourvil (pri tem je Brel zaploskal), Visoka napetost, Kurosawa, Sandokan, Barbara Stanwyck, Sarah Miles, Mel Brooks, Harrison Ford, Warren Beatty, Ingrid Bergman, Alain Delon (spet aplavz), AI Pacino, Butnskala in akterji, Don Kihot in Sančo Pansa, De Sica, Yul Brynner, Perry Mason,
»OK, Eco, zdej pa že najedaš,« je Umberta prekinil Gilliam, ki je medtem prisedel s Filetom.
»Za šankom sva se srečala,« je pojasnil File.
Gilliam pa je nadaljeval: »Saj je logično, da te nekaj potegne vase, zato jaz zase pravim, da nisem auteur, ampak filteur. Sta Fellini in Filipčič kaj drugačna? Sta?«
»Terry, ti si zame itak bolj Jezus Kristus kot filmar, zdi se mi, da ti tisto prezbiterijanstvo nikoli ni šlo čist ven iz sistema, ane, to so pač korenine, zemlja, iz katere sizrasu,« je rekel File, zdaj že pošteno nacejen, »ampak maš prav: tej, jaz sem študiru režijo, si lahk misliš, pol sem pa itak igral povsod in vsegaboga, celo Hitlerja, ne sam kralja (Ervina Kralja, op. a.), tko da jst Fellinija razumem, sam me pa res zanima, kaj se tale Guido pa Flaiano tok šopirta, kaj vaju muči, fanta!?«
Fellini je hitro vskočil, da ne bi prišlo do kakšnih scen in pojasnil, da pišejo scenarij za film, Guido, torej Marcello, je njegov alter-ego, čeprav ga on ne rabi, Flaiano pa je tu, ker je Pinelli žal preminil, pri čemer se mu je utrnila solza. »No, ampak scenarij moramo dokončat, ker jutri začnemo, nimamo pa še konca. Imamo sicer fabulo, vendar pa nam osnovne premise niso jasne.«
»Ja, pa nam povej, za kaj gre,« je rekel Filein Fellini je rad ustregel, pa povedal zaplet 8 in V2.
»Zdajpa te rabim nekaj vprašat, File,« je rekel Fellini, »kot praviš nekje v Problemih, 'rad bi sedel na dveh stolih hkrati'; tudi jaz hočem vse vplest, rad bi bil intelektualec, zgodovinska osebnost in pogan, ampak zanima me, kako naj to spravim v nekakšno obliko.«
File je odpil dolg požirek, malo premišljeval in rekel: »Ko sem šel v Grčijo, sem slišal EGÖ!«
Brel pa ga je popravil: »Ehö, H - H!«
»Pa dobro, možda si ti napredniji, a imam i loše uši, ampak tej, tko sem slišal: EGÖ! In tle je tvoj problem, Fellini, ti zdaj hočeš reč takole: EGÖ!', po starogrško, prostrano morje in širne planjave, cviliš pa koten cucek 'ego, ego', a razumeš, kaj hočem povedat?«
Takrat pa je Fellini poskočil, kot bi ga nekdo nekam pičil.
iN 10
»Eurêka! Mamo ga! Flaiano, pišeš?«
»Pišem,« je pokimal in s svinčnikom skoraj zakuril papir. Ko je dokončal, je Fellini vzel stvar v roke, prebral in se lopnil po kolenih.
»Marcello, daj, daj, odigraj nam ga, mamo ga!«
Flaiano in Fellini sta se premaknila za našo mizo, Guido pa je obsedel sam in si začel z roko česat lase (Fellini pa je zaše-petal: »Predstavljajte si, da sedi v avtu na parkirišču ogromnega praznega cirkusa!«), pri tem pa je z žametnim glasom recitiral: »Kaj je ta nenadni preblisk sreče, ki mi daje novo življenje?... Zdaj me ni strah povedati resnice, tistega, česar ne vem, tistega, kar iščem... Življenje je zaba va, živimo ga skupaj, ničesar drugega ne morem reči, ne vam ne drugim.«
Marcello je zvenel tako milo, a hkrati ostro, da smo za trenutek vsi ostali brez besed. Potem paje Brel previdno rekel: » Vidite, popolnoma ničesar nimamo za povedat, ampak vseeno hočemo to povedat.«
»Zapiši to,« je rekel Fellini Flaianu.
Potem seje Brel obrnil k meni: »Torej bo šlo?«
Vsi so me pod prli: »Ja, saj bo, kar vse naj vključi, saj noče, da bi kaj ali kdo ostal zunaj, in pa, kako si že ti končal svoje Probleme, File?- 'Bravo, nekaj je naredil. Nekaj je naredil!«
Ampak jaz še vedno nisem bil prepričan. »Pa bo to res šlo v Ekran?«
Brel pa je rekel: »Daj no, pomiri se, kaj je rekel Bazin, zdi se mi, da je o tem pisal celo v Cahiers du cinéma, lahko pa da ne, ni važno, rekel je: 'Ekran je skrivalnica, ki pokaže del dogodka,'«
»Ja,« sem pokimal, »fo je pa res rekel.«
Komentar recenzije knjige Gledalec/bralec
Smisel takih knjig, kot je Gledalec/bralec je, da se solidni teksti, ki se v nekaj letih naberejo po različnih medijih zberejo na enem kupu in se ne pozabijo za zmeraj. Tega recenzent ni ugotovil (kakor tudi ne, da so bili nekateri članki objavljeni iz povsem sentimentalnih razlogov). Dodatna smisla izida te knjige vtem času sta bila sedanje porajanje nove filmske zakonodaje, ki bo usodno določala prihodnjo slovensko filmsko produkcijo i n začetek delova nja Javne agencije za knjigo, ki je tudi letos začela usodno določati slovensko založništvo (česar recenzent tudi ni ugotovil, oziroma ni hotel ugotoviti).
Precej prepotentno je, da recenzent, hkrati pomočnik urednika revije, ki je skoraj 100 % državno financirana, očita nekaj uredniških nedoslednosti gverilski produkciji, iz katere je prišla knjiga, hkrati pa je bila prva številka novega Ekrana zelo slab izdelek (skoraj polizdelek) tako v uredniškem in lektorskem kot tudi tehničnem smislu (še tudi v zadnji številki denimo ne znajo pravilno pisati niti imen Pulitzerjevih nagrajencev, po katerih snemajo oskarjevske filme).
Največji problem pa je, da se recenzent ne upa pro ali kontra postaviti proti nobeni ideji iz knjige, ampak pleteniči zgolj površinsko in distancirano. Edina točka, kjer je konkreten, je tam, kjer ga kot kaže nekaj prizadeva tudi osebno (ko polemizira z mojo trditvijo, da so tisti, ki pravijo, da se dobri filmi pri nas predvajajo zgolj na liffu, pač primitivni malomeščani). O vsem ostalem pa nima mnenja, oziroma ga noče zasto-
pati. Zato je to zgolj kritika zaradi kritike, kritika brez javno izpričanega lastnega mnenja, kritika na silo, podobno, kot je biia na silo nekorektna v prvi številki novega Ekrana objavljena recenzija knjige-institucije Razumeti film, kjer je takratni recenzent, samo da bi nekaj kritiziral, očital, da v priporočenem nadaljnjem branju na koncu posameznih poglavij ni navedenih slovenskih izdaj podobnih knjig, kar pa zaradi pravit spoštovanja avtorskega dela seveda ni bilo mogoče narediti.
Ko sem poklical urednika Ekrana in mu najavil, da bom napisal komentar, je bil navdušen, kot urednika me polemizira nje samo veseli, je komentiral. Verjamem, da ga veseli, sploh »s tujim po koprivah«, a smisel take in tako financirane revije ni, da je kritična zgolj tam, kjer ji paše, ampak predvsem tam, kjer je potrebno. Nato sem navedel kakih petnajst aktualnih slovenskih filmskih tem, kjer lahko uredništvo razkaže ves svoj kritični aparat. Rekel je, da bo o njih razmislil. Upam, da mu jih uspe realizirati vsaj nekaj in da ne bo ostal ujet v objavljanje eskapistič-nih in iz tujih knjig ter virov prepisanih člankov, (kot je serija 50 naj...) ter v benigno dobrikanje in odsotnost kritične drže tam, kjer mu to leži, kot je denimo prijazni in prav nič kritično angažirani intervju urednika z režiserjem v isti številki (ob njegovem že pred skoraj letom dni na televiziji videnem filmu, kar je omogočalo in skoraj zahtevalo temeljit kritični pretres), ki si ga je kot odgovorni urednik nedavno ravno sam izbral v svet revije.	Samo Rugelj