PLANINSKI VESTNIK
TRST JE DOSTOJNO IN PLEMENITO OBUDIL SPOMIN NA DR JULIUSA KUGYJA
50-LETNICA KUGYJEVE SMRTI
Lepa množica planinskih prijateljev (ne le iz Trsta, temveč tudi iz Kopra, Nove Gorice in Ljubljane) in tudi ugledni predstavniki Trsta, Slovenije in Koroške oziroma Avstrije so se v soboto, 5. februarja 1994, zbrali pred vhodom na glavno tržaško pokopališče pri sv. Ani, kjer je — tudi po zaslugi tržaške občine — že ohranjen grob dr. Juliusa Kugyja s spominsko piramido, ki nosi preprost napis Kugy. Ob petdesetletnici smrti tega velikega ljubitelja Julijskih Alp so s prapori in venci družno stopali Slovenci In Italijani ter nemško govoreči Avstrijci. Sprevod se je ustavil pred kapelico, kjer med nizkimi cipresami stoji njegov grob.
ŽUPANI NA POČASTITVI
Ko so otroci osnovne šole Julius Kugy v Trstu odpeli nekaj pesmic, so se zvrstili še pozdravni nagovori predstavnikov v treh jezikih. V zares uglašenem ozračju ljudi in narave na tem kraju miru, v milem sozvočju s Kugyjevo življenjsko filozofijo so odmevale besede predsednika Skupščine mesta Ljubljane, ljubljanskega župana Jožeta Strgarja, ki se je prisrčno zahvalil organizatorjem in še posebej županu lllyju ter med drugim tako strni) svojo misel: ■>Ko se spominjamo gornika in našega skupnega prijatelja Juliusa Kugyja, naj obnovim že velikokrat izrečeno misel, da Julius Kugy ni bil le ljubitelj gora, botanik, glasbenik in opisovalec planin. Znal je prisluhniti lepoti in govorici drobne gorske rastline, poduhovljenim akordom orgel, preprostemu človeku — prebivalcu triglavskega pogorja. Bil je plemenit človek, ki je spoštoval sočloveka, soseda, vso raznolikost sveta. Prav to ga je naredilo velikega in nam je vzor za življenje in obnašanje danes. Vse to so stvari, ki so vredne proslavljanja, vredne spomina in vredne posnemanja.« Zbranim sta spregovorila tudi podžupan Celovca dr. Metelko (župan Guggenberger je bil zaradi bolezni zadržan) in župan iz Podkloštra g. Steinkellner ter seveda tržaški župan Ric-cardo Uly, ki se je tega dne že drugič uradno srečal z županom Ljubljane. Lepo in pomembno prireditev je pripravilo tržaško kulturno združenje Mitteleuropa, ki ga vodi mladi dr. Enrico Mazzoli in ki ima tudi glavno zaslugo za lepo uresničitev plemenite zamisli. To društvo, ki se sedaj zelo odpira tudi v Slovenijo, črpa svoje navdihe za delovanje prav iz tiste prijazne strpnosti do različnih narodov na tem območju, ki je bila tudi duhovna vrednota Juliusa Kugyja.
Pokroviteljstvo nad prireditvijo sta prevzeli tržaška občinska in pokrajinska uprava, sodelovali pa so še številni drugi: Združenje Italija-Avstrija, Združenje I tal i j a-Slov en i j a, tržaški planinski društvi C.A.I. Associazione XXX, Ottobre in C.A.I. Societa Alpina delle Giulie, Odbor Julius Kugy in seveda Slovensko planinsko društvo Trst, ki je bilo, kot rečeno, prisotno s svojim praporom s slovenskim napisom. Na spominski slovesnosti pred kapelico je župnik nemške skupnosti v Trstu p. Ammer spregovoril nekaj globokih priložnostnih besed v nemščini in italijanščini, nato je še brezhibno, prav tako v slovenščini kot nemščini in italijanščini, zmolil molitev za mir pokojnih. Po po k Ion it vi na grobu se je množica razšla, za povabljene župane in predstavnike pa je župan Illy priredi! še sprejem v tržaški mestni hiši Iz leta 1838.
KULTURA POD KUGYJEVIM KIPOM
Kot je znano, se je Julius Kugy rodil 19. julija 1858 v Gorici v vili Grafenberg grofov Coronini. Njegova mati je bila Slovenka iz Trsta, hčerka pesnika Koseskega, oče Korošec in torej tudi Slovenec iz vasi Lipa (Lind) v današnji občini Podklošter (Arnoldstein). Julius je odraščal v Trstu in zaslovel kot izrazita osebnost, ki se je skliceval na kulturne in zgodovinske vrednote Srednje Evrope in je v svojem življenjskem nazoru zavračal nacionalistične skrajnosti, Zato je bil in ostal priljubljen med tremi sosednjimi narodi in simbolizira čudovito sožitje prebivalcev Furlanije-Julijske krajine, Koroške in Slovenije. V tem duhu je tržaški župan Riccardo Illy povabil predstavnike dežel, ki imajo Kugyja za svojega,
Kugy je ve slovesnosti so se nadaljevale še naslednji dan. v nedeljo, 6. februarja Najprej je bila v cerkvi nekdanjih tržaških Mehltaristov (Armencev), kjer še pojejo obnovljene stare Kugyjeve orgle, trijezična maša, ki jo je daroval p. Ammer. Popoldne pa je bila v dvorani tržaškega Goethejevega instituta predstavitev nove izdaje Kugyjeve knjige v italijanščini Delo, gore, glasba — eno življenje (Lavoro, Montagne, Musica — una vita), ki sta jo predstavila dr. Rinaldo De Rossi in dr. Spiro DaNa Porta Xidias. Knjiga je predvsem avtobiografska in izraza Kugyjevo neizmerno ljubezen do narave. Julijskih Alp in Trsta. Skozi gore je v svoji duši združil tri kulture.
To kulturno popoldne je v nabito polni dvorani obogatilo in popestrilo petje mešanega pev- 149
skega zbora Montasio iz Trsta in Okteta Simon Gregorčič iz Kobarida pod vodstvom Metoda Bajta, ki je prinesel pristni čar in duha slovenskega "planinskega raja» in zraven zapel še v italijanščini občuteno pesem gora in še z eno nemško skladbo nekako zapolnil praznino manjkajočega zbora z avstrijske strani. Seveda se je tudi tu zvrstilo več nagovorov in spominskih obdarovanj. Naj spet omenimo predstavnika SPD Trst prof. Petra Suhadolca, ki je svoj govor prebral v slovenščini, nemščini in italijanščini.
Kobariški pevci so bili potem povabljeni še na slovenski generalni konzulat, kjer je v tržaški večer še nekajkrat zadonela slovenska pesem. Slavje, ki bo šlo v kroniko in zgodovino ne le kot lep spomin za udeležence, je očiten clokaz, da ob vseh težavah in nerazumevanjih vendarle zmaguje duh Juliusa Kugyja in njegovih vrednot. Glavni organizator proslave v Trstu Ima namen, da bi poleti priredili še kako Kugyjevo srečanje kje sredi Kugyjevega gorskega sveta, seveda v sodelovanju s slovenskimi planinci. Dobra ideja!
M. R,—t. p.
V GORAH NE PLEZAJO SAMO NAVZGOR. AMPAK TUDI NAVZDOL
1000 METROV GLOBOKO POD FRANCIJO — 2
MIRAN NAGODE
Zadnje brezno, imenovano Uragan, je v globini 950 metrov s svojim 50 metrov globokim slapom pika na "i« hrupu, vodi, mrazu, ugašanju luči in vsem drugim tegobam, ki so povezane s slapovi. Bruno se tam odloči, da ne gre do dna, ampak nas bo počakal rad slapom. Opremljati začnem zadnja stopnjo. Vpenjam karabin za karabinom in tako počasi ležem okoli sotočja dveh slapov. Delam počasi, saj popravnega izpita ni. Prestopim na drugo stran reke in se pričnem spuščati v zadnje brezno. Nekje na sredini vpnem zadnji karabin. Počasi se spuščam. Levo od mene pada slap in globlje ko sem, bližje mi je. Ker je vode, ki se zliva name, že toliko, da mi jemlje sapo in ker dna še vedno ne vidim, poplezam nazaj proti vrhu. Še enkrat temeljito pregledam steno, če je kje še kakšen klin, s pomočjo katerega bi se izognil slapu. Ker ga ne najdem, globoko zajamem sapo in se še enkrat popeljem pod hladen tuš. Oblije me hladna voda.
Spuščam se kar se da hitro, vendar vode ne morem prehiteti Nič ne vidim, le to vem, da poti nazaj ni in da moram do dna, pa naj se zgodi karkoli. Ko začutim tla, se oddahnem. Še nekaj trenutkov je potrebnih, da izpnem vrv, nato pa zbežim stran.
Ko se malo odteče m mi uspe ponovno prižgati karbidovko. Fantje, ki so še nad menoj, si oddahnejo. Vidijo, da je z menoj vse v redu, vidijo dno in kaj jih čaka. Drug za drugim kapljajo proti dnu sicer počasneje kakor vodne kaplje, pa še vedno z neverjetno hitrostjo. Tuširanje v slapu Uragan res ni prijetno opravilo. Počasi se zavedam, da nam manjka do dna samo še nekaj deset metrov sestopa. Skupaj odidemo proti sifonu do globine 1100 metrov, kjer se konča naša pot navzdol. Jama se sicer
še nadaljuje in sedaj se potapljači trudijo preplavati že peti sifon. Želijo priti do Sasenaških jam, do koder jih loči samo še en kilometer.
ŽIVLJENJE NA NATRGANI VRVI
Zavedamo se, da nas čaka več kot kilometer vzpona in da bomo z vsakim preplezan im breznom težji za nekaj dodatnih kara bi nov in vrvi. Naša naloga se pravzaprav šele začenja: iz jame moramo pobrati vso opremo in jo odnesti na površje.
Ob enajstih zvečer smo ponovno pri slapu Uragan, pripravljeni na vzpon. Sten prične plezati prvi. Pascal ga skuša zadržati čimbolj stran od slapu, sam pa skačem naokoli in fotografiram.
Bobnenje slapu preglasi oster krik. Obstanem in pogledam za Stenom. Čas se je ustavil za nekaj dolgih trenutkov, potem pa ga zagledam, kako se z veliko hitrostjo spušča proti ttem. Ko se reši vrvi in zbeži na suho, pade in obleži. Pohitim do njega, vendar je tako razburjen, da še govoriti ne more. Medtem ko si ga ogledujem, če je poškodovan, počasi prične razlagati. kaj se je zgodilo. Ko je plezal proti prvemu sidrišču kakšnih 20 metrov od tal, je naenkrat zdrsnil za meter navzdol. Ko seje ozrl navzgor, je opazil, da se je vrv ujela v razpoko in se močno poškodovala: plašč vrvi se je že pretrgal in široko zacvetel. Kar se da hitro seje prepel in se spustil nazaj.
Tako smo na dnu jame, na srečo brez poškodb, vendar brez kakršnekoli možnosti, da si sami pomagamo. Ostali smo mirni, saj smo računali na to, da se bo Bruno, ki je ostal nad slapom, že po nekaj urah čakanja zavedal, da je z nami nekaj narobe in bo prišel pogledat. Vemo, kako gre ta reč: prvo uro preklinjaš tiste najbolj radovedne, ki hočejo v vsako najmanjšo luknjo, naslednjo uro so na vrsti fotografi, potem predolga malica, nato pa počasi postane sumljivo.