»Paltcii ii fnriier (Pravljica) Neki oče je imel tri sinove. Najstarejši, ki je bil mizar, je imel čudežno mizo, ki se je na povelje pogrnila z najboljšimi jedili. Drugi brat, mlinar, je imel osla, ki so mu padali cekini iz gobca, kadar je hotel. Najmlajši je bil strugar in je imel palico, ki je neusmiljeno mlatila, če ji je gospodar zapovedal. Bratje so živeli v miru in zadovoljstvu. Sčasoma pa so se začeli dolgočasiti in jih niti njihove čudežne stvari niso mogle razvedriti. Nekega dne reče mizar: »Vesta kaj, brata? Jaz grem po svetu iskat nevesto. Ko jo pripeljem domov, bo pri nas bolj veselo in prijetno. S svojo čarodejno miznico bom gotovo našel imenitno nevesto.« Vzel je mizo na ramo in se podal na pot. Kmalu je prišel na neko veliko posestvo, kjer je videl lepo gospodično, ki je bila oblečena v zeleno žametno obleko in je jezdila krasnega belca. »Hej, to bi bila nevesta zame!« je vzkliknil mizar in takoj povprašal kmeta, ki je delal na bližnji njivi, kdo je ta gospodična. Kmet je odvrnil: »To je bogata, plemenita gospodična Bicibanci.« Mizarček se je skoraj sesedel od spoštovanja, ko je slišal tako odlično ime. Takoj si je oblekel najlepšo obleko in se podal pred gospodično Bicibanci. »Jaz sem samo mizar,« je začel, »pač pa je ta mizica čarobna in je moja last. Alco boste postali moja žena, bom zelo ponosen in vesel.« »ICajjpa zna tvoja čarobna mizica?« ga je vprašala gospbdična prezirljivo. »Ona| se more vsak bip pogrniti in napolniti z najboljšiiiii jedili, M si jih kdo zaželi.< »To bi bilo nekaj imenitnega!« si je mislila gospodična, ki je bila samo na videz bogata in se je zato oblačila lepo, da bi ujela bogatega ženina, Mizar tega seveda ni vedel. Pokazati je hotel, kaj vse nudi njegova mizica. »Mizica, pogrni se!« je ukazal. Mizica je bila bolj pametna ko on. Pogrnila se je, toda o dobrih jedilih. ni bilo ne duha ne sluha. Pokrita je bila s prtom iz slabega platna, na njej pa so stali: vrč z vodo, krožnik s kosom črnega krulia in solnica s soljo. »To naj bo imenitna pojedina!« je jezno zavpila gospodična Bicibanci. »Marš ven!« Mizar je hitro pograbil mizico in zbežal. Spotoma si je mislil: »To bi bila slaba v Ljuba mizica, rešila si me, hvala ti!« (Konec prihodnjiC)