GLOSA
»Velmoije poprejšnje čase Ata Broza so častili. Zdaj so nanj vsi pozabili, Mislijo samo še nase.«
272
Niko Košir
O kako na božjem sveti sčasoma se vse spreminja. Kar poprej bila svetinja, hoče zdaj vsakdo prekleti. Kam zdaj s praznimi obeti, kdaj vse krivo poravna se, kdaj nam upanje spet zrase, da se tisto bo zgodilo, kar so obetali v plačilo velmožje poprejšnje čase?
V mestih, trgih in na vasi, kjer se ljudstva zbira truma, videti ni več poguma, ki življenje naj prekvasi. Vse v maloro gre počasi. In šamani so odkrili, vsemu svetu oznanili novo, čudno razodetje, in kakor da trikrat svet je, ala Broza so častili.
Bil jim videč je, učitelj, prerok neizmerne cene, čigar sloves ne ovene, vseh modrosti iznajditelj in vseh vednosti hranitelj. Potlej vse so obrnili, nekaj z mirom, več po sili, prerok zdrsne s piedestala, proč je vsa nekdanja hvala. Zdaj so nanj vsi pozabili.
Ljudstvo zbegano preudarja, kdaj se nov rešnik prikaže, kdaj živeti spet bo laže, kdo doseže čast oltarja, kdaj zašije svetla zarja, kdaj se spet obljub napase. ko zasliši mile glase, da se vek je vrnil zlati. Vendar novi potentati mislijo samo še nase.
273                                                                                                                GLOSA