116
Književnost.
vtopiš v slikanje junakove duše, torej njegovega notranjega življenja. Nasprotno sodimo, da je preobširno opisana bitka pri Aspernu (str. 59. do 66.), zlasti za one čitatelje, ki ne poznajo tega kraja.
Nekatere stvari se v zbirki nepotrebno ponavljajo (str. 2. in 5.), kar je umevno, ker so spisi posneti po različnih pisateljih. Urednik bi pa bil spise lahko drugače prikrojil. Nekateri stavki so nejasni, n. pr: „Dunaj se je vdal Napoleonu, preden mu je mogel priti na pomoč — Karel. Mislil je itd." (str. 52.) Dunaj menda vendar ne? Podobno se glasi stavek: „Samo lesovje in kakih 200 mornarjev je plavalo po morju in prosilo pomoči." (str. 86.) Urednik bi se bil lahko izognil takemu pogrešku.
Nekaj tiskovnih napak moti čitatelja. Str. 4. je pogrešna letnica 1442; str. 41. se ne vjemajo letnice; str. 24. čitaj namesto „Marko ditvijanski" — „avijanski"; str. 76. namesto „preko Benetka in Trst"   —   „preko Benetk in Trsta."
Jezik je dostojen in pravilen. Namesto hrvaškega „životopisa" (v predgovoru) pišimo rajši „življenjepis",namesto „dedščina" (16)rajši »dediščina", ker se izvaja iz „dedič" in ne iz „dedec". Prisiljeno se glasi „feldmaršal poročnik" (68), tuje „feldmaršallajtenant" (71), ker se je že udomačila besega „podmaršal", ki se večkrat bere v tej zbirki.
Dodatek obsega še 15 bojnih in junaških pesmi, ki so deloma narodne. Knjigo krasi 17 podob. — Radi poučne in blažilne vsebine knjigo toplo priporočamo.             v. Steska.
Hrvaška književnost.
Knjige „Društva sv. Jeronima" za 1. 1901.
Malo pred Božičem je razposlalo to koristno in za razvoj hrvaškega naroda zelo znamenito društvo svojim društvenikom sledeče štiri knjige.
Zločin i pravda božja. Pripovijest iz seoskog života. Napisao Ivan Lepušič. 8°. Str. 125. — Učitelj Lepušič je dober hrvaški pisatelj, in tudi čitateljem „Društva sv. Jeronima" je že davno znan. Napisal je za nje pred nekoliko leti povest „Vračara Klara", a v „Danici" jim je podal več krajših povesti in črtic. Letos nas v svoji povesti zopet vabi med preprosti narod v vas Javorovec, v katero se je priselil Miško Krsnik, človek temne preteklosti, a sladkega in priliznjenega obnašanja, kateri je bil Javorčanom trgovec in krčmar, v besedah prijatelj, a v resnici jih je neusmiljeno odiral in zbiral  zase njihovo imetje.   Neizkušeni narod
mu veruje, le nekateri ga spoznajo. Posebno sosed Pavica mu je na poti. Ker se ga ne more drugače iznebiti, in ker mu ni nič sveto, ga umori. Ljudstvo o tem ne izve, edino pokojnikova mati hodi okrog in nosi sinovo krvavo srajco. K sreči se vrne v rodni kraj zemlje-merec Mirko Mandič, kateri svojim rojakom odpre oči in reši, kar se da še rešiti. Krsnik je vedno bolj osamljen, a nazadnje tudi njega ne izgreši božja kazen. Povest se čita prav zanimivo, in ne odložiš je, dokler je ne prebereš; vendar so v njej marsikatere neverjetnosti in marsikaj je preslabo utemeljeno. Toda to ne bo oviralo čitatelja, kateri bo našel v njej obilo razvedrila in moralnega jedra.
Slike iz svakidanjeg života. Napisao VacslavKosmak, preveo StjepanŽgurič. Svezak I. 8°. Str. 245. — Ni potreba, da govorim mnogo o pokojnem Kosmaku. Njegova pri-kupljiva oseba, njegove pisateljske vrline in vsa njegova blaga duša gleda iz vsake teh lepih slik, katere so pisane v pravem narodnem duhu. Zabavajo te in te blaže kot redkokatere. To je bil naroden pisatelj, kakršnih je malo; zato je tudi našel med češkim narodom toliko hvaležnih čitateljev. In kako zna pisati! Rekel bi, da ne piše, nego sedi na klopi ob peči ter pripoveduje, in narod ga posluša — smeje se in solzi, blaži in izobražuje. Hrvaški prelagavec je v prevodu dobro zadel pisateljevo struno. Te slike se čitajo, kakor da so pisane za hrvaški narod. Slovenci imamo sicer dosti ljudskih pisateljev, vendar preveč ne in premalo dobrih; morda bi „Družba sv. Mohorja" ugodila svojim društvenikom, če bi prinesla vsaj zvezek izbranih Kosmakovih slik. Mi Slovenci se nekako preveč bojimo prevodov; gotovo ne bi nihče zameril niti „Slovenski Matici", niti „Družbi sv. Mohorja", če bi v svojih knjigah prinesli včasih tudi kak dober prevod.
Ribe i ribogojstvo. Napisao Škender Horvat. 8". Str. 164. — Ta marljivi hrvaški učitelj je zbral v drobni knjižici zanimive podatke iz ribjega življenja in tako podal preprostemu čitatelju pripravno in poučno knjigo. Želimo, da bi ta knjiga vnela med Hrvati zanimanje za ribarstvo. Saj njihova zemlja ima toliko voda, a ravno ta važni del narodnega gospodarstva je med Hrvati še zelo zanemarjen.
Danica. Koledar i ljetopis društva sveto-jeronimskoga za god. 1902. 8°. Str. 243. — V obilici raznih hrvaških koledarjev, kateri vsako leto poplavljajo hrvaška mesta in vasi, je »Danica" še vedno najbolj priljubljena (tiska se v 45.000 izvodih). Društvo se trudi, da v „Danici" poda svojim čitateljem nekak „univerzum", in da
Književnost.
117
čitatelj najde v njej zabave, pouka, slik in opisov najvažnejših dogodkov. Letošnja „Danica" ne zaostaja za prejšnjimi, a zdi se mi, da je poučni del bolji od leposlovnega. Težko je pisati za narod.
Iz društvenega letopisa vidimo, da je imelo „Društvo sv. Jeronima" koncem leta 1900 — 15.167 dosmrtnih in okrog 4000 letnih členov, a društveno imetje šteje 343.608 K. 66 v. Temu tako koristnemu društvu bratskega nam naroda želimo daljnjega razcvita; zlasti želimo, da bi se množilo število rednih društvenikov med preprostim narodom, in da bi te knjige prebirali v vsaki hrvaški kmetiški hiši.
Janko Barlž.
PjesmeMihovilaNikoliča. Zagreb 1901. Tisak i naklada Dioničke tiskare. — Izmed najnovejše hrvaške poezije utegnejo biti Nikoličeve „Pjesme" najpristnejši in najmarkantnejši izraz mehkočutne pesniške duše. V preteklem letu smo čitali več hrvaških pesniških zbirk, ki pa nam niso s tako čudovito močjo prevrele srca, kakor te „Pjesme". Res da ni v njih novih ali visokih misli — tudi domorodnih ni, kar nekateri hrvaški kritiki morebiti preveč zamerijo mlajšim pesnikom. Kdor deluje za domovino na kateremkoli polju, je domoljub, dasi je pozabil peti panegirike. — Nikolič poje slavo-speve svoji ljubezni, in pri tem ga ne vznemirjajo niti politični niti socialni niti filozofski problemi. A miren in zadovoljen vendarle ni: Nestrpno je iskal sreče in našel jo je, — ali:
I draga sreča brzo se izgubi:
Cviet svene katkad prije no je cvjeto.
Nikoličeva lirika je Mihovilova povest. Apo-diktična resnost življenja mu je dala mirno misel in začrtala mu je na čelo trdo potezo. Pesniku-melanholiku se zdi, daje osamljen. Kakor zapuščena ptica prepeva:
Pa na grani povenuloj turobno se tako njiše, Ko da sanja o prolječu, kojeg davno nema više ...
A kar nas pri tej melanholiji vendar veseli, je pa to, da je vseskozi logična, saj pa tudi v dogodkih pesnikove duše leže vzroki njegovih pesem. — Včasih pa se dvigne tudi nekoliko iznad zemlje, kakor bi hotel prisluškovati, kaj mu šepeče vzvišena večnost.
In pred seboj vidi „fantom", prikazen z onega sveta, in zaupno ji potoži:
Život san je kratek, sto ga čovjek sniva, A duša je vječna: trpi i uživa, Tu se ljudstvo bori cielo svoje doba, A reci mi, što je s ono stranu groba ?
Kaj bi bilo onkraj groba?! Ko bi bila ta „ vječna   duša"   malo  bolj, recimo, živoverna,
bi si pač na to vprašanje mogla sama odgovoriti marsikaj. — Le nekoli više . . . više naj poleti duša, pa ji ne bo treba tako žalostno zaključevati življenja:
1^ plamen tople zgasnut če ljubavi, Što daje ovdje čovjeku da diše, A nas če pokrit velo zaboravi, Pa neče mene ni vas biti više . . .
(»Sni«)
Tako poje pesnik svojim sanjam. — Ljubeznive, čuvstvovite pa so Nikoličeve elegične slike iz narave. Z umetniškim duhom in mehkim srcem nam čarovito slika vse letne dobe v izbranih bojah. Včasih se v to dihanje in življenje pri-rode kar nenadoma in na tihem izlije pesnikovo življenje. In pred teboj niso več gole poetične slike, marveč živi komentari pesnikove notranjosti. Da! Mihovil Nikolič je umetnik. — Oblika, ki je vzorna, mnogolična, ponekod prehaja v Kranjčevičevo maniro, dikcija je po-nosita in melodiozna. Nikolič je modern, a nikjer ni pretiran, rafiniran, dasi kakor premnogi mo-derniči tudi njegova vrlo pesniška duša hoče: „Pustite pjesnike, koji su poslani da govore, neka nam odkriju svoju dušu slobodno i ne-smetano !" Da, „slobodno in nesmetano", dokler nam ne rušijo starih svetih idealov! — „Pjesme" so izšle v gori imenovani tiskarni v elegantni obliki na lepem, trdnem popirju z izvrstnim tiskom.                                               Jelšanov.
Češka književnost.
Manželstvi ve svetle nejstaršich pa-matek a pomniku kfesfanskvch. Sdeluje* Dr. J o s. Tumpach. V Praze 1901. — Doktor Tumpach je vešč poznavavec krščanske arheologije. Na podlagi prvotnih virov je sestavil lepo delo, ki bo imelo trajnost in ki je velikega pomena za onega, ki hoče proučiti zgodovino zakramenta sv. zakona in mnenje, ki je veljalo o tem zakramentu v sv. cerkvi od njenih prvih začetkov pa do današnjega dne. Isto so verovali in trdili o zakonu sv. Klement Aleksan-drijski (f 215), Tertulijan (f 240), isto sveti Ambrož, sv. Krizostom in drugi duševni velikani, kar veruje in zapoveduje glede zakramentalne zveze sv. cerkev še dandanes. Dr. Tumpach tega ne trdi kar brez podstave: on dokazuje, dokazuje, rekel bi, vsako svojo besedico — in ravno v teh zgodovinskih dokazih je glavna moč njegovega izvrstnega spisa. Knjigo posvečuje g. pisatelj „svym učitelum prava kano-nickeho msgru dru. Františku Laurinovi a msgru dru. Josefu Doubravovi." Knjigo priporočamo vsem strokovnjakom na polju krščanske arheologije in želimo, da bi tudi Slovenci dobilj kmalu tak spis.                                             T.