Glosa
»Po« Cankarju
Čeprav koledarsko leto še ni pri kraju in se bomo decembra spomnili še Cankarjeve smrti, lahko mirno zapišemo, da smo bistvo sebe ob Cankarju že razkrili. Ta podoba (o nas) se zdi mnogim na moč neprijazna, saj jo domala že vse leto bolj ali manj uspešno, že kar mazohistično blatimo, trpinčimo, obsojamo in zraven ves čas, po stari slovenski navadi, pomalo uživamo. Človeka mami skušnjava, da bi prav v tem uživanju v trpljenju (samo moralnem seveda) videl pravo pobudo, takorekoč ustvarjalni navdih našega javnega ogorčenja ob vsem, kar da ni
bilo storjenega Cankarju v čast. Težko je ovreči ugotovitev ( ne kot govorniški stilem, ampak kot ugotovljivo realnost), da nas že v najmanjših podrobnostih privlači predvsem to, kar ni bilo opravljeno, mnogo manj ali skoraj nič pa tisto, kar je bilo storjeno. Slovensko založništvo je letos naravnost zaznamovano s Cankarjevim imenom. Naj navedemo številke? Bojim se, da bi marsikaj prezrl, saj je ta založniška dejavnost zajela resnično vse oblike in možnosti, od vrste zvezkov v ediciji zbranega dela pa prek številnih izborov, odlomkov, množičnih in luksuznih izdaj
997
do priložnostnih brošur in prireditvenih priročnikov — z uvodi, opombami, razpravami in samostojnimi znanstvenimi deli, skratka: letos je slovensko založništvo »vrglo na trg« že kar pravo pravcato malo cankarjansko biblioteko, ki bi za dolgo morala potešiti številne in vsakršne potrebe naše vednosti o velikem možu z vrhniškega klanca. Naj- ¦ bolj v precepu je bilo gledališče: marsikaj je zamudilo, ni pa čisto odpovedalo: Korunovo Pohujšanje je vredno vse pozornosti, tudi Povšetova dramatizacija (in režija) Martina Kačurja v goriškem Primorskem gledališču je marsikoga več kot prijetno presenetila. In, ne nazadnje, predstava Hlapca Jerneja v dvorani Tivoli (s televizijskim in radijskim prenosom) je bila prav gotovo ploden preizkus slovenske gledališke zmogljivosti. Ali naj rečemo za film Idealist, da je bil le relativno uspešen? Z mislijo na nevisoko raven slovenske filmske proizvodnje in lesk nekaterih zvenečih nagrad? Tudi to mogoče. Morda bi kazalo reči še besedo o televizijski drami in seriji radijskih iger na Cankarjeva besedila. Dogodek so v skladu s svojo specifiko zabeležile revije, časniki, bil je poseben simpozij in gotovo še marsikaj drugega . . .
Pa vendar naša ljubezen do Cankarja Že vse leto doživlja krvavečo travmo ob tistem, česar ob Cankarju, o Cankarju, Cankarju v čast in v razbremenitev naše slabe vesti nismo storili, nikakršne vneme pa ne kaže ta naša moralna ogorčenost ob tem, da bi opazila dobesedno velikansko delo, ki ga je navdihnila naša zavezanost prav delu Ivana Cankarja, bolj kot njegovemu imenu. Čeprav je bilo obeležje jubilejno, se je vendar slovenska ustvarjalna misel ob tej pobudi plodno angažirala. Ponuja se dvoje razlag: ali je ob Cankarjevi stoletnici samo izbruhnilo  na  dan,   ker se  je   v  glavah   in
delovnih sobah naših poznavalcev Cankarja (velikih in manj velikih) kopičilo že dolga leta, ali pa je ta ustvarjalna misel tako eksplozivna, da je tolikšen rezultat zmogla kot svoj neposreden, morda že kar priložnostni odgovor na izziv jubileja? Ne v enem ne v drugem primeru ni razloga za moralno travmo — celo ob komediji s spomenikom ne. Če je pravilna prva domneva, si moramo priznati, da je naš interes za Cankarja tako rekoč nepretrgan, da ta in oni, z mislijo nanj, zmerom kaj snuje; če pa je pravilna druga, moramo priznati nenavadno intenzivnost našega razmišljanja o Cankarju, če je že priložnostna bera, vsaj v kvantitativnem smislu, tako impozantna.
(Docela v oklepu bi si človek drznil izpeljati to misel do kraja: stokanje nad tem, kar ni bilo opravljeno, ob popolni odsotnosti slehernega zanimanja za tisto, kar je bilo ustvarjeno in je dostopno vsakršnemu kritičnemu soočanju, je prav nič čedna, stara slovenska moralistična cmeravost v imenu česarkoli proti čemerkoli. Gre za posebno vrsto javne navzočnosti, ki se dogaja mimo sleherne oblike dela, celo mimo sleherne vednosti o delu drugih. Kajti prav letos je bilo, povezano s Cankarjevim imenom, opravljeno nemajhno delo, tudi nadvse raznovrstno, ob manj pomembnem in nepomembnem tudi pomembno, ki bi si zaslužilo vsaj delček tiste velike pozornosti, tako zagnane, tako prvinske, tako čiste, tako slovenske, ki jo že vse leto doživlja »tisto«, česar nismo storili Cankarju v čast in po njegovem zaslu-ženju. In ker Slovenci radi po čem udrihamo, udrihajmo — in ta priložnost je! — po tistem, kar je, ne pa po tistem, česar ni. Vse to, kot rečeno, docela v oklepaju).
C. Zlobec
Ciril Zlobec
998