LAŠKA ŽABA (Rana latastei)
Marca v tolmunih počasi vijugajočih potokov lahko opazuje-
mo skupine za pest velikih mrestov, pritrjenih na veje ali ko-
renine, ki poševno segajo v vodo. Pripadajo laški žabi, najbolj 
kratkoživi rjavi žabi pri nas, ki naseljuje gričevnato krajino Vi-
pavske doline, Goriških brd in slovenske Istre. To malo žabo, 
z značilno temno obarvanim grlom s svetlo linijo po sredini, 
najpogosteje najdemo v svetlih, vlažnih in senčnih listnatih 
gozdovih z visokim talnim nivojem vode in bujno podrastjo. 
V času parjenja so odrasle živali najbolj aktivne zgodaj zjutraj 
in ob mraku. Podobno kot laške žabe mreste odlagajo rosni-
ce (Rana dalmatina), katerih mresti pa niso nikoli nakopičeni 
le v enem delu mrestišča. So tudi večji, pogosto pritrjeni na 
pokončne bilke potopljenih rastlin in se sčasoma razlezejo po 
vodni gladini, medtem ko starejši mresti laške žabe ostanejo 
bolj čvrsti ter pritrjeni na veje ali pa potonejo na dno.
besedilo: Aleksandra Lešnik, foto: Maja Cipot (mresti), Aleksandra 
Lešnik (odrasla žival)
AZIJSKA GREBAČA ZIDARKA (Sceliphron curvatum)
Veliko vrst samotarsko živečih os uporablja blato za gra-
ditev svojih gnezd. Večinoma so gnezda v rovih v lesu, ne-
katere pa gradijo pritrjena prostostoječa gnezda. V zad-
njih desetletjih se ljudje najpogosteje srečujemo z vrsto, 
ki svoje glinene lončke gradi pod streho stavb, pogosto 
celo v notranjosti stanovanj, celo med knjigami ali oblačili 
v omarah. Graditeljice so samice azijske grebače zidarke, 
ki blata ne prepojijo s svojim vodoodbojnim izločkom, kot 
večina drugih vrst, zato jih morajo graditi pod streho. To je 
tujerodna vrsta, doma iz predgorja Himalaje, Karakoruma 
in Pamirja v osrednji Aziji. V Sloveniji smo jo prvič našli leta 
1991, potem ko so jo zanesli v Avstrijo, od koder je zna-
na od leta 1979. V svoje iz blata zgrajene lončke prinese 
majhne pajke, ki jih omrtviči s pikom svojega žela in v vsak 
lonček odloži eno jajčece. Lonček zapre z blatom in ličinka 
v njem se prehranjuje z zalogo pajkov. Prihodnje leto se po 
preobrazbi v odraslo oso prebije na prosto in poskrbi za 
naslednjo generacijo.
besedilo: Andrej Gogala,  
foto: Tomi Trilar (osa), Andrej Gogala (lončki)
Za terenske sladokusce
LAŠKI ŠKRJANEC (Melanocorypha calandra)
Ob redkostih pogosto pomislimo na večje vrste, kot so vodne 
ptice ali ujede, a so lahko manjše vrste precej vznemirljivejše. 
T ežje jih je najti in navadno jih odkrijemo po naključju. Laški škrja-
nec je vsekakor takšna vrsta. Gre za stepsko vrsto nižin osrednje 
Azije in Sredozemlja, kjer ga lahko najdemo na ekstenzivnih su-
hih travnikih ali pašnikih ter na njivskih površinah v prahi. Pri nas 
smo ga opazovali med koncem aprila in sredino junija izključno 
v JZ delu države. Na suhih rastiščih z redkejšo vegetacijo, kot 
so kraški travniki, kamniti kolovozi ali suhi solinski bazeni, bodite 
pozorni na krepkega poljskega škrjanca »z napako«. Močnejša 
postava, debelejši kljun, bel rob peruti, črn ovratnik in podperutje 
ter zaznavno drugačno petje vam lahko izdajo to redko vrsto.
besedilo: Dejan Bordjan, foto: iStock
31 Svet ptic 01, april 2019