Listek. S o 1 a i n d o m. (Odlomki.) (Konec.) V. ^boštvo torej — kateremu je vzrok lenoba — jo moc, ki žene ljudi nižje, kakor je žival. Temu ne more ljudska šola vselej dosti, dasi ravno ona uči o nravnem življenji. Ce pa kdorkoli pade tako nizko, da se ne more več dvigniti in četudi se mu obnove (kar je zelo dvoumno) kdaj zlati nauki izza raladih let, tedaj mu ali pomagajo. iz blata, ali ga pa želja, da bi zaraoril ta neprijazni opornin, vrže še nižje. Dostikrat je pa uboštvo tudi nezasluženo. Umrje oče ali mati ali oba, in otrok ostane sam. V šoli se je ueil. Bodi usmiljen! In ta zapoved ga vlece raed ljudi, da rau pomorejo. Zgodi se čestokrat tako, kakor srao že čuli. Poslušajmo pa, kako piše Jaroslav Vrchlioky! Ob poti. Pri kopališči v hladni senci vej Ob drevoredu deček je sedel; Dejala rano mu je raati: Glej, Da s kruhom prideš, kadar boš prišel! In v travi pod drevesom zdaj sedi molče, Odprto roko pred seboj drži, A ne zazro šetalcev ga oči — Brezčutno stopajo ob njem gospe, možje .... Dan je soparen, peče solnči žar, Počasi le za hipom hip premine, Zaspi otrok, in kot da ga vihar Prežene, senčni hlad izgine. In v cestnem prahu deček spi, Razpete prsi krije znoj — Zivljenski ga je zmogel boj. Odprto roko pred seboj drži, Najsi zaman daru ž njo prosi, Pravljico temno v sebi nosi. Drži jo, kakor že zarano, Iz prsij vro mu težki vzdihi — In čuj, kako gorje neznano Oglaša strašno v zrak se tihi! 0 solzah govori, ki lice Upalo njemu so rosile, 0 palicah, ki so ga bile, Ko prišel prazne je ročice. V snii čuje: mati nadenj upije, V snu ga bolest in žalost vije, In, ah, gorje, glad se oglaša! — — Toda zaman ! Gospa, gospod Molce sprehajata se tod — Kaj je z otrokom, kdo li vpraša! Ta roka, ki do zdaj prosila, Sooutja v dušah ni vzbudila! In vedno več jih v kopališče Prihaja, da zabave išče. Cuj, godba vabi že na ples, Raztrgan deček tod urnira, Pekoče solnce se z nebes Z ognjenim žarkom nanj ozira! Odprta roka, ki prosila, Sočutja v srcih ni vzbudila. 0, ne čudite se! V poznejši dobi Igrača bil je kruti zlobi, Na razpotji, ko vlada mir noči, V pest stiska roko in — preži! — Vprašam te, prijatelj, kam s takimi ljudmi? Izreci strogo sodbo, ako moreš! Tako meče človek človeka ob tla, tako nori plemenita srca samopašnost in brezčutnost. In mesto, da bi se kaznovala ta, mora podleči strogi kazni v življenski sili preraagani clovek! Tu je vsako prizadevanje zaman, zakaj človek je sam sebi prvi in največji modrijan. Njega modrost pa ne sega dlje kakor njegov čut. In ako je bodisi sam, bodisi kdorkoli zamoril poslednje, tedaj je njegova življenska modrost tista, o kateri smo izrekli besedo v uvodnih stavkih. Kuj železo, dokler je mehko. * * In še postscriptura 1 Kaj je spisek brez dodatka ? To, kar voz brez petega kolesa. Vender je inogoče, da s tinto vred izpuhti med pisanjem ta ali ona misel, katera se šele končno zopet ulovi! 0 sebi ne moremo tega trditi, ker »nezrelo sadje" potrebuje nekoliko viharnega in deževnega, nekoliko gorkega poletja, da lahko zadosti človeškemu razvajenemu ukusu. Vender si hočemo še privoščiti tretjo vrsto Ijudij. Tem so zaprta na vekov veke vrata v pošteno človeško družbo. V kot so vrgli šolske nauke, ustvarili so si svoje in zato so jim sezidali neprestopni dom, kjer se neradovoljno pokore za svoje grehe. To so torej zveri in še več kot zveri! Zival žene h krvi in mesu prirodni nagoh, in kakor cigan nerednemu življenju ne more se ona odvaditi ugrabljenemu, krvavemu plenu. Clovek pa ima v sebi dušo, vest! In to zaduši ter krvolok sreblje pravično kri nedolžnikovo. Zato mu je usojena kazen. In godi se mu oasih bolje, kakor onemu, ki se šteje v prvi razdelek cloveštva! Taki pa niso samo oni, ki javno in z roko mečejo smrt v človeško družbo, tudi tiste nam je šteti semkaj, ki z besedo mečejo otrov v dobro irae svojega soseda in ga umore popolnoma, ker živi po pravilih, ki mu jih piše resnica! Le tisti, kdor ne ljubi resnice, dela lahko brez srca! Ljudska šola ni nikdar zamudila prilike, da ne bi spodbujala otroka k resnici. Res pa je, da dom čestokrat s svojim mehkim in popustnim gospodarstvom vzgaja v otroku nasprotno lastnost — 1 a ž, prikritost! — Ce bi bilo treba prič, da se ne ovrže ta trditev, našel bi jih lahko mnogo, ranogo med svojimi tovariši! In združirao vse v kratke besede! Lahna ziblje v jutra mraku se meglica, Nad gorami motno trepeta danica. Z jutrom se vojskuje noc bežeča, Dokler ne premaga dneva porodica. Med ljudrai jednako je borjenje: Jedna temna, druga svetla polovica. Zmoter boju — jasen vzor, najlepša V večni je resnici vzrasel nam cvetica. Pridi čas, da vsaka duša zvesta Vzoru blagemu posveti se družica! — E. Gangrl. Književnost. ^Knji/nica za mladino." — Založnik in urednik g. A. Gabršeek nam poroča iz Gorice, da to podjetje zelo slabo uspeva. BKnjižnicaa se tiska v 1400 iztiskih, ter toliko se jih mora razprodati, da se pri tako malenkostni ceni pokrijejo vsaj stroški. Samo vezilo požre 65 gld. pri snopiču; rokopis stane od 24—30 gld. ; tisek okoli 90 gld., kar je zelo po ceni. Kje so še drugi stroški za pošto, upravništvo uredništvo itd.? Vseh naročnikov pa je doslej okoli 700, ki pokrijejo komaj dobro polovico stroškov. ako vsi redno plačajo. — Zategadelj prosimo gospode tovariše po vsem Slovenskem, da bi se nekoliko potrudili in pridobili domače občine ali krajne šolske svete, da naroče vsaj po par izstiskov za šolsko knjižnico. Za vse otroke pač ne zadošča po jeden sam iztisek.J) Na x) Tudi mi smo tega mnenja. Ljubljanske šole irnajo vsake knjige navadno po 3—5 in še več iztiskov. Posebno nKnjižice za rnladino" si zaradi njene nizke cene lahko vsaka šola po več iztiskov naroči in vsacega šolskega voditelja bodi skrb, da se to tudi v istini zgodi, tembolj, ker je »Knjižnica za mladino" učiteljsko podjetje. Res žalostno bi bilo za nas slovenske učitelje in za slovenski narod sploh, če bi morala BKnjižnica" prenehati. — Uredn. Goriškem je naročil okrajni šolski svet za goriško okolico 50 iztiskov, sežanski pa 40. Ali bi drugod ne bilo lahko tako? — Sicer pa menimo, da občinska starašinstva povsod rada dovole desetak za šolsko knjižnico, ako se obrne do njega šolsko vodstvo s pritnerno prošnjo. Tudi z rokopisi smo zelo na revnem.1) Kar ničesa ni, kar bi bilo povsern primerno za našo mladino. Nagrada res ni velika, ali l1/* kr. pride venderle na vsako vrstico. Kdor je sposoben, si zlasti s prevajanjem prav na lahko prisluži lepe goldinarje. Sicer bi pa pri začetku niti ne smeli gledati na nagrade, marveč z oduševijenjein bi se moral lotiti dela, kdor je sposoben, saj delaino za našo milo slovensko mladino. *) Tu naj se pa gane rZaveza". V vsakem okraji je gotovo najmanj jeden učiteljpisatelj. Upravni odbor, oziroma direktorij ^Zaveze" naprosi posamezna okrajna učiteljska društva, da pridele v okraji vsaj po jednega učitelja, ki bi se zavezal v jednem letu spisati, oziroma prestaviti iz tujili jezikov vsaj jeden zvezek za našo ,Knjižnicou. Na ta način bi ne manjkalo rokopisov. Le nekoliko več zanimanja, navdušenja in resne volje od strani poklicanih činiteljev, pa bode šlo ! Urednik in založnik ne more vsega sam storiti. Uredn.