0 vrednosti in potrebi praktične metodike v slovenskem jeziku. I. L. Koliko vrednosti je to, da se ves pouk opira na materinski jezik, o tem mi ni treba govoriti, kev imajo to prepričanje uže vsi, katerim so te vrstice namenjene. Da je z otrokom treba v materinskem jeziku t. j. v njegovem jeziki govoriti, tega naravnost navadno zanikali niso tudi tisti ne, kateri bi radi vvsehnaših šolah nemščini prednost dali. Začenja se pa vender razširjevati že svedočenje o potrebi tega, da naj se ne samo v narodnih šolah prvo skrb obrača na materinski jezik, kateri edini naj se rabi kakor učni jezik, arapak tudi v srednjih šolah inna učitelji ščih naj se slovenščina rabi kolikor mogoče pri vseh predmetih. Za učiteljišča utegne morda v bodočnosti pri nas to načelo obveljati, da se v obče le slovenščina rabi za učni jezik, nemščini pa se daje le toliko pozornosti in za-njo porabi le toliko časa in truda, da si učiteljski pripravniki tudi tega jezika v govoru in pismu prisvoje! V dosego tega namena, namera se nemščina obdržati 1) za ta predmet sam, kateremu se pa utegne v vsakem letniku precej ur na teden odraeriti, in 2) menda za pedagogiko, t. j. za odgojo in ukoslovje ter za povest o odgoji in pouku, za katere slednje predmete je v učnem načrtu za učiteljišče odločeno lepo pa potrebno število 17 ur na teden. Ako bi sl. vlada nameravala uvesti tudi za pedagogiko slovenski poučni jezik, kazalo bi preskrbeti slovenske knjige tudi za ta — rekel bi — najvažnejši učni predmet, in morebiti v ta namen prirediti izvrstne neniške učne knjige te stroke od dr. Lindner-ja in Niedergesassa, za kar je imel pisatelj teh vrstic že dovoljenje in za kar je delal že nekoliko priprav. Toda glasovi, da se z najmanjšo škodo za slovenščino more ravno pedagogika še v bodoče v nemškem jeziku predavati, in pa ta okolščina, da bi poslovenjevanje teh knjig stalo veliko truda in založba Djihova veliko stroškov, napotili so me, da sem odstopil od tega sklepa. Premišljevaje ta prcdmet učiteljišč, nanireč pedagogiko, zapazil sem pa, da je važen oddelek njen metodika, t. j. navod, kako poučevati v vseh posameznih predmetih ljudskih in meščanskih šol. Koj mi je Sinila srečna misel v glavo: Ce je neškodljivo, da se uče vzgoje kandidati slovenski v nemškem jeziku, če je neškodljivo, da se uče tudi splošnih vodil o pouku v tujein jeziku, gotovo pa to ni koristno, ako bi se učili praktične metodike v tem jeziku, ako bi bili zlasti praktični učni poskusi osnovani v nemščini, namenjeni pa slovenski mladini. To in pa še sledeči razlogi so mi dali povod, sestavljati praktično metodiko v slovenskem jeziku. Takov navod je v prvej vrsti uamreč potreben za tretjeletnike na učiteljišči; kajti učni načrt tu predpisuje za 2. tečaj tim pripravnikom: špecijelno metodiko. Vender je za te omenjena samo na predmete v naj nižjem razredu, in učitelj špecijelne inetodike jih mora seznaniti z raetodičnimi spisi o elementarnem pouku. Kako pa, ako je do zdaj takih spisov v materinskem jeziku čisto pomanjkovalo?! Moj spis ,,Prvi pouk" je v tej zadevi samo najnujnejši potrebi, samo za rabo pri pouku prvencev v okom prišel. Dočim se v 3. letu učiteljiše še le začenja baviti se špecijelno metodiko, je pa 4. leto pravo praktično izurjevanje v metodiki, prava vadnica za pozneji praktični posel učiteljskih pripravnikov; kajti na tej stopnji je 7 ur na teden odmerjenih za praktične poskuse v obče, a učni načrti še pri vsakem predmetu 4. letnika posebej špecijelno metodiko njegovo poudarjajo, in kar je posebno imenitno, da je treba gojencem podajati tudi knjige pedagogičnega, didaktičnega in zlasti metodičnega obsega. Praktična metodika služi torej v prvej vrsti učiteljskim pripravnikom. Kar so pa kandidatom njihovi učitelji, to so učiteljem, dejansko v službi nastavljenim, učni naerti, učni navodi, dani jim od šolskih gosposk, in — recimo — tudi okrajni učiteljski zbori. Kakor pa nemška beseda iz ust učiteljev in profesorjev na učiteljščih bodočim slovenskim učiteljem ni toliko koristila, nego bi to bila slovenska beseda storila, tako niso imeli tudi nemški splošni in nadrobni učni načrti (,,Lehrplane" in »Lehrgiinge") in nemški uradni učiteljski zbori tistega vspeha, kakor bi to bila storila slovenska beseda. Praktična metodika v slovenskem jeziku nadomestovala bode torej po večem to, kar bi morali slovenski učitelji od strani sl. c. kr. šolskih uradov dobiti. Kako visoko cenijo nemški učitelji in pisatelji navode o vspešnem poučevanji na vseh raznih ljudskih šolah, to nam dokazujejo obilne nemške knjige o tej stroki, od katerih si dovoljujem samo najvažnejše iraena navajati: Guth — Praklische Methodik, Bock — der Volksschulunterricht, Saatzer — Erstes (1.), Zweites (2.) in Drittes (3. knjiga) Schuljahr, Kehr-ovi navodi, potem Zeynek-ovi in njegovih drugov navodi o nemških berilih itd. V teh jako izvrstnih knjigah je sicer mnogo tvarine, katero tudi slovenski učitelj z vspehora porabi, a najvažnejši oddelki v njih so zanj skoro da brez veljave; kajti v njih se jeinljo nemške šolske knjige, nemška berila za podlogo pri praktičnih poskusih, a mi slovenski učitelji moramo jemati za podlogo pri praktičnem izurjevanji naše slovenske knjige, sestavke našib beril. Ko smo dobili pred nekaterimi leti v roke od naših sl. c. kr. deželnih šolskih svetovalstev splošne učne načrte, velelo se nam je, sestaviti na podlogi teh nadrobne učne načrte, pri čemer se je smelo morebiti tudi to in ono izpustiti in morebiti s čim drugim nadomestiti; kajti pri sestavi nadrobnih učnih načrtov rnora se vsekako ozirati na šolske knjige, katere so ravno v rabi. Takrat pa takih drobnih učnih načrtov ni bilo moč sestaviti, ker ni bilo še novih slovenskih beril. Učni načrt je in mora odvisen biti od šolskih knjig, ako so poslednje le količkaj sestavljene po načelih didaktike in pedagogike. Zato mora praktična metodika poleg splošnih navodov in praktičnih učnih poskusov za vse predmete na vseh stopnjah obsezati tudi nadrobne učne načrte, ki so sestavljeni na podlogi vpeljanih šolskih knjig. Naši slovenski šolski časopisi so v teku poslednjih let lepo posnemali napredne nemške učitelje in priobčili v svojih predalih zlasti lepo število učnih poskusov. Toda take spise učitelj takrat navadno rad nc čita, ko se mu ravno ponujajo; kadar bi jih pa potreboval, to je takrat, kadar se za šolo pripravlja, jih pa nima pri rokah. Zato bode menda hvaležna naloga, 1) zbrati iz naših časnikov, kar se je tu pa tam v tej stroki dobrega že natisnilo in 2) dodati novih dobrih vzgledov, kakoršnih se še ni na beli dan spravilo. Vsak izurjen slovenski učitelj res da ne bo potreboval takovega navoda, a vprašara: kdo se more ravno glede našega slovenskega jezika izurjenega imenovati? Malokdo! Kar je mlajših učiteljev, ti razpolagajo res s precejšnjo množino pridobljenih znanosti, a manjka jim večkrat vaje, pridobljeno blago, katero so si v nemškem jeziku prisvojili, po najboljši poti slovenskim otrokom razložiti. 0 njih bi se skoro sraelo reči: imajo, pa prodajati ne znajo. 0 starejših naših sodrugih bi nekateri morda trdili, da velja ravno nasprotno, da bi dobro prodajali, ako bi le dovolj imeli. Jaz tega ne rečem, a trditi pa smem, da se nekateri poslužujejo starih metod, katerih novejša šolska praksa in napredna metodika ni po vsem potrdila. Nekaj je pa tudi tovarišev, kateri so v metodah preveč izbirljivi ali vsaj nestalni. Ker se jim način poučevanja, ki so ga brali v tej ali oni knjigi ali v easopisu, ni takoj vspešnega izkazal, hitro se lotijo druzega in tretjega ter tako begajo sebe in učence. Temu je bil vzrok to, ker se je slovenskim učiteljem ponujalo preveč razuovrstne hrane, in še to v nekoliko neumljivi in preveč hvaljeni obliki. Zato je silno potrebno, da dobirao enkrat v domači besedi navod, ki bode priporočal in poudarjal največ le en način, kako vspešno poučevati našo mladino v našem jeziku z ozirom na naše razmere, na naše knjige, naše moči in naša sredstva. Morebiti se meni to vsaj nekoliko posreči.