ZMAGO BUKON POZABLJENI ROJAK IVAN TUŠEK (Gradivo za življenjepis) Čeprav je rojak Ivan Tušek z Martinjvrha (13. Vili. 1835 do 10. lil. 1877) umrl že sredi svoje moške dobe, bo vedno zavzemal častno mesto v slovenski kulturni zgodovini kot prvi sestavljavec šolskih botaničnih tekstov, soustvar- javec slovenske botanične, fizikalne in matematične terminologije, zbiralec narodnega blaga in večletni odbornik ter tajnik Sloven.ske Matice. Kljub temu pa se s Tuškom doslej še nihče ni ukvarjal po njegovi zasluženosti, ampak je povsod omenjen le bolj mimogrede. Posebno nas preseneča, da je celo letopis Slovenske Matice, ki je ledaj objavljal zelo pestro zmes. ob smrti svojega še nedavnega tajnika Tuška povedal le. da je ta — umrl. Pisanih virov o Tušku kot človeku skoraj da ni, sodobniki, ki so ga po znali, pa so že davno pomrli: ker mož ni bil leposlovec in tudi ne politik, ne moremo niti iz njegovih književnih proizvodov in nastopov v javnosti kaj prida sklepati, kako je čustvoval, mislil in ukrepal. Skratka, o tem našem rojaku še vedno nimamo niti približne duševne podobe, kakor so nam jo podali n. pr. o njegovem sošolcu, mladostnem prijatelju in stanovskem tovarišu Franu Erjavcu: vprašanje je. če bo to sploh kdaj mogoče. Ce pa se danes skušamo približati Tušku v označenem smislu, naletimo že v začetku na velike težave, ker nam je celo njegova življenjska pot še v marsičem neznana. Zato podajam o njem najprej nekaj zadevnega gradiva, ki doslej še ni bilo objav ljeno in ki ga po potrebi dopolnjujem s podatki, raztresenimi v tisku. Ivan Tušek je izšel iz starobitnega rodu trdnih kmečkih posestnikov. Blaznik^ pravi, da so prišli Tuški na Martinjvrh iz Davče. v Davčo pa s Tol minskega. Andrejka^ pa navaja o tem še podrobnejše podatke: Iz Davče se je preselil neki Martin Tušek na Rovt pod Mladim vrhom, kjer je 1688 kupil posestvo Nikolaja Cadeža. Na Mariinjvrhu pa je utemeljil rodovino Tuškov Tomaž, sin Jurija Tuška, zemljaka iz Rovta št. 28; Tomaž se je namreč leta 1802 poročil z Mino. hčerjo zadnjega moškega potomca Megušarjev, ki so gospodarili na Martinjvrliu od 1560 do 1802. Od teh se je še do danes ohranilo domače hišno ime V Megušnici ali Pri Megušarju. Domačija je še vedno v rokah Tuškov, sedaj Franceta, pranečaka našega naslovljenca. Dokaze imamo, da so se mnogi Tuški že vsaj od konca 18. stoletja po svečali intelektualnim poklicem. Planina France omenja^ loškega slikarja Antona Tuška, ki je deloval v drugi polovici 18. stoletja. Našim slovstvenim zgodovinarjem pa je znan predvsem dr. Mihael Tušek, ljubljanski mestni zdravnik in sodelavec časopisov Illvrisches Blatt in Kranjska Cbelica; ta je bil sin zgoraj navedenega Tomaža in brat Janeza. Ivanovega očeta. Prav ta čas pa je živel v Ljubljani še neki drugi Miha Tušek z Martinjvrha. Poročilo 136 ljubljanskega liceja za leto 1805'' ga navaja kot drugošolca obenem s kasnej šima literatoma Janezom Ciglerjem in Francem Andriolijem; v tej dobi je na zavodu poučeval tudi Valentin Vodnik. Po potlatkih v Škofijskem arhivu v Ljubljani^ je ta Tušek obiskoval leta 1813 tretji letnik ljubljanskega bogo slovja, star tedaj 24 let. Sematizem za Kranjsko in Koroško' ga navaja za leti 1826 in 1827 kot svetnega duhovnika v Ljubljani: po podatkih šentpeterske župnije v Ljubljani' pa je že leta 1827 umrl (v Poljanskem predmestju št. 3). V kakšnih sorodstvenih odnosih je bil z obravnavanim naravoslovcem, mi ni znano; upoštevati moramo, da je Martinjvrli, zelo razvlečeno naselje, že takrat Janez liišek in (prruor Fli^rk. oče in brut Ivanu luska spadal pod več občin in župnij, pripadajoče arhivsko gradivo pa je le deloma oliranjeno. V to sorodstvo je verjetno spadal tudi Tušek, ki ga hvalijo Novice kot zborovodjo tržaške čitalnice.' Da je bila Tuškom želja po izobrazbi prirojena, sklepamo tudi iz dejstva, da sta bila Ivanov oče Janez in za njim brat Gregor (oba kmetovalca) že od začetka člana Slovenske Matice. V Matičinem arhivu* je Gregorjev dopis, da tiran 25. decembra 1870 v Martinjvrhu, s katerim se imenovani priglaša kot član. Na tem dopisu pa je tajnikova pripomba: »Star ud. že plačal za 1865...«; verjetno so Gregorja obvestili v tem smislu, kajti v istem gradivu*" beremo Gregorjevo izjavo: Častiti gospod! Tu pošljem 4 f., da jih vpišete za leto 1870 in 1871. Prej so bili oča za pisani (podčrtal Z. B.), zato sem jaz mislil, da sem noo ud. Bog daj. da bi »Ma/ica« prav dobro uspevala. Z Bogom.! Vas pozdravlja Gregor Tušek 137 Ce pomislimo, da je bila Matica ustanovljena leta 1865, se moramo čuditi, kako so bili na takrat odročnem Martinjvrhu na tekočem o naših najvažnejših kulturnih dogodkih. — Gregorja, ki je prevzel domačijo, zasledujemo kot Matičinega člana v njenih Ictopisili vse do 1897, nato pa je razmeroma mlad umri; imel je devet otrok, od katerih pa sta samo dva dorasla: Frančiška in Janez, oče sedanjega gospodarja Franceta. Zadnji mi je povedal, da je bil Gregor tudi sicer velik ljubitelj knjig; vse njegove knjige, poln zaboj, pa je neki sosed uporabil — pri izdelavi opeke za novo hišo Tuškovih, ki je bila dograjena k-ta 1910. Odločitev našega narovoslovca Ivana, da se posveti študiju, je bila torej popolnoma v skladu z družinsko tradicijo. Osnovno šolo je obiskoval leta 1844/45 v Železnikih," nato pa v letih 1845/47 normalko v Škof ji Loki;^'' zelo pomembno pa je bilo zanj šolanje na Ijidjljanski gimnaziji'^ v letih od 1847 do 1855, kjer je drugoval znameniti generaciji vajevcev. V kakšnih političnih in kulturnih razmerah so dozorevali vajevci na ome njenem zavodu, je že temeljito pojasnil Slodnjak:^* zdaj pa Se poglejmo, kako je to dobo prebil Tušek! Kot gimnazijec je Tušek precej pogosto menjal stanovanje; še najdlje, namreč v 5., 6. in 8. razredu, je zdržal pri sošolcu Franu Erjavcu, za katerega je takrat skrbela teta po materi, Marija Bezlajeva.^^ Prijateljstvo obeh boor, in sicer zaradi izdajanja slovenskih šolskih knjig: takrat so namreč splošno pričakovali, da bodo naše srednje šole v kratkem poslovenjene. Največ dela in neprijetnosti pa si je nakopal, ko je 6. novembra 1873'^ po lastni pobudi prevzel mesto Matičinega tajnika; temu poslu pa se je prav tako prostovoljno odpovedal dne 16. febru arja 1876." Prof. Ivan TuŠpk z Ženo Amalijo in siiu)rii Miškami 146 Ker je Tušek že skoraj od svojih dijaških let pa do smrti krepko posegal v naše kulturno življenje, je imel gotovo precej več sodelavcev in prijateljev, kot moremo to danes ugotoviti. Od njegovih gimnazijskih učiteljev je imel verjetno nanj in sošolce največji vpliv Karel Dežman, ki je zrelejšim dijakom imponiral s svojim enciklopedičnim znanjem in svetovljanskimi nazori; pred vsem pa jim je bil takratni Dežman vzor neupogljivega narodnjaka. Leveč pravi,"" da je Dežman s Tuškom, Erjavcem, Trdino in Levstikom »prebiral večno lepe srbske narodne pesnii«^. Dežman pa je FuSku tudi kasneje ohranil prijateljstvo; saj ga omenja in pozdravlja v pismu Valentinu Zamiku z dne 9. januarja 1861.'' V Matičineni arhivu je ohranjenih nekaj dopisov.'* ki sta jih poslala Tušku razen Erjavca tudi naš znani fizik dr. Simon Šubic in ma tematik Luka Lavtar, rojaka iz Poljanske doline oziroma iz Železnikov; iz teh dopisov je razvidno tesno prijateljstvo obeh do naslovljenca. Med Tuškove ožje znance moramo šteti tudi starosto slovenskih planincev Franceta Kadilnika;